1.1.

Vsako preiskovalno telo načrtuje vnaprej, da zagotovi, da se nepotrebne zamude po obvestilu in med uvajanjem kakršne koli preiskave ne pojavijo kot rezultat pomanjkanja pomembnih/bistvenih informacij, nezadostne pripravljenosti ali znanja. Tak načrt za pripravljenost zagotovi, da so viri in postopki, kolikor je to mogoče, takoj na voljo, da se izpolnijo zahteve, vključno z zadostnim številom ustrezno usposobljenih preiskovalcev in vsem potrebnim usklajevanjem na nacionalni in mednarodni ravni, ter da se omogoči takojšnje sprejetje začetnih ukrepov, potem ko je bilo prejeto obvestilo o nezgodi ali incidentu.

1.2.

Določijo se ureditve, s katerimi se zagotovi, da lahko organ za preiskavo nesreč takoj sprejema obvestila o nesrečah in nezgodah 24 ur na dan.

2.1.

Preiskovalna telesa ob prejemu obvestila ocenijo stanje. Pri začetni oceni je za preiskovalna telesa pomembno, da si čim prej pridobijo pregled, zmanjšajo morebitno izgubo dokazov in določijo obseg uporabe zahtevanih informacij, da lahko odločajo o ustreznih ukrepih.

2.2.

Ta ocena vključuje, kolikor je mogoče, razumevanje

Poleg dejavnikov iz člena 5(2) Direktive 2009/18/ES se med drugim pri odločanju, katere manj pomembne nesreče ali nezgode se preiskuje, lahko preuči tudi naslednje:

2.3.

Ko se sprejme odločitev, da se preišče resna nesreča ali druga pomorska nesreča ali nezgoda, se preiskava običajno izvede z isto nujnostjo kot pri zelo resni nesreči.

Kadar je treba izvesti preiskavo, preiskovalni organi sprejmejo takojšnje ukrepe, kolikor je to izvedljivo, da se zagotovi zavarovanje dokazov, usklajevanje z ostalimi utemeljeno zainteresiranimi stranmi in imenovanje vodilne preiskovalne države.

3.1.

Preiskovalno telo vodilne preiskovalne države članice, v tesni povezavi s preiskovalnimi telesi drugih utemeljeno zainteresiranih držav, hitro razvije strategijo za obseg uporabe, usmeritev in časovno razporeditev preiskave.

3.2.

Preiskovalno telo med preiskavo stalno prilagaja načrt. Do konca faze zbiranja dokazov preiskovalno telo, kolikor je to izvedljivo, zagotovi popolnost dokazov z vseh področij, ki bi lahko vplivala na nesrečo ali nezgodo.

3.3.

Obseg uporabe preiskave v zvezi z varnostjo in ustrezni postopek zadoščata za izključitev negotovosti in dvoumnosti v največji možni meri in tako omogočata solidne logične ocene vzrokov za pomorsko nesrečo ali nezgodo.

3.4.

Preiskovalna telesa utemeljeno zainteresiranih držav članic pravočasno zagotovijo vodilni preiskovalni državi članici podporo v izvedljivem obsegu.

3.5.

Vodilno preiskovalno telo imenuje preiskovalca za izvedbo preiskave, razporeditev ustreznih sredstev in čim prejšnje zbiranje dokazov, ker lahko kakovost dokazov, zlasti tistih, ki se zanašajo na natančnost človeškega spomina, s časom hitro pojema in ker se ladja, vključena v pomorsko nesrečo ali nezgodo, ne sme zadrževati dlje, kot je nujno potrebno za potrebe zbiranja dokazov.

3.6.

Med začetno fazo vsake preiskave zberejo preiskovalci čim več ustreznih dokazov, ki bi lahko pripomogli k razumevanju nezgode in določanju njenih vzrokov ob upoštevanju možne širine vsake preiskave.

3.7.

Poleg informacij, pridobljenih med začetno fazo obveščanja, pridobijo preiskovalci ustrezne osnovne in referenčne informacije. To lahko vključuje dokaze ali podatke, ki se zahtevajo od katerega koli sistema spremljanja, sistema kontrole prometa, pomorske uprave, reševalne službe, ladijskega prevoznika in ladje v nesreči.

3.8.

Preiskovalno telo, kadar je to primerno, preišče zbirke podatkov, vključno z zbirko podatkov Evropske informacijske platforme za pomorske nesreče, ter druge vire informacij za pomoč pri ugotavljanju možnih varnostnih vidikov, ki so lahko pomembni za pomorsko nesrečo ali nezgodo v preiskavi.

3.9.

Načeloma preiskovalci, če je mogoče, obiščejo kraj nesreče in/ali nezgode, da bi pridobili nedotaknjene dokaze in začetno oceno nezgode. Kadar ni mogoče zavarovati kraja nesreče, se po možnosti sprejmejo ukrepi, da se ustrezno dokumentira prizorišče, na primer s fotografijami, zvočnimi in video zapisi, skicami in drugimi razpoložljivimi sredstvi, s ciljem zbiranja pomembnih dokazov in po možnosti naknadne rekonstrukcije okoliščin.

3.10.

Če je nameščen zapisovalnik podatkov o plovbi, storijo preiskovalci vse potrebno, da pridobijo in ohranijo informacije, posnete na njem. Zlasti sprejmejo zgodnje ukrepe, da zagotovijo, da je zapisovalnik podatkov o plovbi shranjen, s čimer preprečijo prepis podatkov. Prav tako storijo vse v svoji moči, da bi pridobili vse pomembne informacije iz elektronskih virov, na ladji in na kopnem. Pregledajo vse pomembne dokumente, postopke in evidence, in sicer po vrstnem redu, ki se jim zdi ustrezen.

3.11.

Zaslišijo se vse priče, ki so na voljo in za katere vodilno preiskovalno telo meni, da so pomembne. Preiskovalci določijo, katere priče želijo najprej zaslišati in oblikujejo načrt zaslišanja. Pri tem načrtu se med drugim upoštevajo utrujenost (priče in preiskovalca), verodostojnost človeškega spomina in razpoložljivost predvidenih prič glede na njihovo nameravano gibanje.

Morebitne priče lahko med drugim vključujejo:

Če z nekaterimi pričami ni mogoče govoriti neposredno, sprejme vodilno preiskovalno telo ukrepe za pridobitev dokazov na druge načine.

Dokazi se lahko pridobijo s telefonskimi pogovori ali z zaposlitvijo drugih usposobljenih varnostnih preiskovalcev, da opravijo razgovore za vodilno preiskovalno državo. V slednjem primeru bo moral preiskovalec, ki izvaja preiskavo, poučiti osebo, ki opravlja razgovore, o vseh podrobnostih primera. Z mnogimi ključnimi pričami je lahko potrebno ponovno opraviti razgovor več kot enkrat.

3.12.

Informacije se preverijo, kadar koli je to mogoče. Izjave različnih prič so si lahko v nasprotju, zato so lahko potrebna dodatna dokazna sredstva. Da se zagotovi, da so vsi pomembni dejavniki razkriti, se sprašuje širša vprašanja „kdo“, „kaj“, „kdaj“, „kako“ in „zakaj“.

3.13.

Človeški dejavniki so sestavni del večine preiskav in varnostne preiskovalce je treba ustrezno izobraziti. Uspeh preiskav človeških dejavnikov je v veliki meri odvisen od vrste in kakovosti zbranih informacij. Ker niti dva dogodka nista enaka, preiskovalno telo določi vrsto in kakovost podatkov, ki se zbirajo in pregledujejo. Praviloma preiskovalec na začetku zbere čim večjo količino informacij in v teku preiskave izloči odvečne podatke.

3.14.

Če je potrebno, bo preiskovalno telo moralo zavarovati fizične dokaze, zlasti da na kopnem izvede znanstveno proučevanje, pregledovanje ali testiranje. V teh primerih preiskovalci upoštevajo, da lahko pretek časa negativno vpliva na razpoložljive dokaze, zato jih odvzamejo takoj, ko je to primerno. Pred odvzemom se dokazi fotografirajo na kraju samem, če je mogoče. Njihov odvzem in ohranitev se opravita z ustrezno previdnostjo, da ne vplivata na njihovo preiskavo.

3.15.

Preiskovalna telesa lahko kot del preiskave izvedejo ali naročijo specialistično preiskavo, če se to zdi pomembno za nezgodo, zlasti npr. tehnični pregled ladje in različnih sistemov ter opreme na krovu; po potrebi takšno preiskavo izvedejo ustrezni strokovnjaki.

3.16.

Pri zbiranju dokazov poskušajo preiskovalna telesa ugotoviti vse manjkajoče dokaze.

4.1.

Po zbiranju dokazov in povezanih dodatnih podatkov jih preiskovalno telo vodilne preiskovalne države članice, po potrebi v sodelovanju z drugimi utemeljeno zainteresiranimi državami, analizira, da bi ugotovilo vzročne in prispevajoče dejavnike.

Pri tem preiskovalci upoštevajo spremenljivo vrednost dokazov, ki so jih zbrali, in proučijo, kako bi najbolje razrešili vse dvoumnosti ali protislovja dokazov.

4.2.

Za ustrezno prepoznavanje vzročnih dejavnikov je potrebno pravočasno in metodično preiskovanje, ki presega neposredne dokaze in ugotavlja osnovne pogoje, ki so lahko oddaljeni od kraja pomorske nesreče ali nezgode in lahko povzročijo druge prihodnje pomorske nesreče in nezgode. Zato morajo morske preiskave varnosti načeloma služiti kot sredstvo za ugotavljanje ne le neposrednih vzročnih dejavnikov, temveč tudi pogojev, ki so lahko prisotni v celotnem operativnem postopku. Za dosego tega je analiza zbranih dokazov temeljita in iterativna.

4.3.

Če se pomanjkanja informacij ne da rešiti in se zapolni z logično ekstrapolacijo in razumnimi predpostavkami, se taka ekstrapolacija in predpostavke pojasnijo v besedilu poročila. Koristno orodje v tem postopku sta lahko opredelitev vseh možnosti in njihovo analitsko zmanjšanje, da se dosežejo najverjetnejše hipoteze.

5.1.

Vsa varnostna priporočila temeljijo na analizi. Naslovljena so na tiste organizacije ali posameznike, ki so v najboljšem položaju za sprejetje sanacijskih ukrepov.

5.2.

Temeljijo lahko na preiskavah v zvezi z varnostjo ali raziskavah in jedrnati analizi podatkov. Njihova formulacija se lahko doseže v sodelovanju in s posvetovanjem z zainteresiranimi stranmi, ker so te pogosto v dobrem položaju za opredelitev in izvajanje ustreznih varnostnih ukrepov. Končno odločitev o vsebini in naslovljencih varnostnih priporočil pa sprejme vodilno preiskovalno telo.

5.3.

Če velja, da je vzročni ali prispevajoči dejavnik tako resen, da ga je treba nujno obravnavati, se sprejme ustrezni nadaljnji ukrep, na primer izdaja začasnega varnostnega priporočila.

5.4.

Da sta sprejem in izvajanje priporočil za prejemnike kar se da enostavna, je priporočilo:

6.1.

Preiskovalno telo vodilne preiskovalne države članice v povezavi z drugimi utemeljeno zainteresiranimi državami sestavi osnutek poročila. V njem na dosleden in jedrnat način jasno predstavi dejstva in analizo, uporabljene za zaključke in priporočila.

6.2.

Kadar je to izvedljivo, se osnutek poročila ali njegovi primerni deli zaupno pošljejo v posvetovanje vsem osebam ali organizacijam, na katere bi poročilo lahko vplivalo. Preiskovalno telo objavi končno poročilo, ki je ustrezno spremenjeno.