30.3.2011 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
L 83/1 |
UREDBA KOMISIJE (EU) št. 286/2011
z dne 10. marca 2011
o spremembi Uredbe (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi z namenom njene prilagoditve tehničnemu in znanstvenemu napredku
(Besedilo velja za EGP)
EVROPSKA KOMISIJA JE –
ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,
ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006 (1) in zlasti člena 53 Uredbe,
ob upoštevanju naslednjega:
(1) |
Uredba (ES) št. 1272/2008 usklajuje določbe in merila za razvrščanje ter označevanje snovi, zmesi in nekaterih posebnih izdelkov v Evropski uniji. |
(2) |
Navedena uredba upošteva Globalno usklajeni sistem za razvrščanje in označevanje kemikalij (Globally Harmonised System of Classification and Labelling of Chemicals, v nadaljnjem besedilu GHS) Združenih narodov (ZN). |
(3) |
Merila za razvrščanje in pravila za označevanje GHS se redno pregledujejo na ravni ZN. Tretjo revidirano izdajo GHS je decembra 2008 sprejel Odbor strokovnjakov Združenih narodov za prevoz nevarnega blaga ter za globalno usklajeni sistem za razvrščanje in označevanje kemikalij (UNCETDG/GHS). Vsebuje spremembe, ki se med drugim nanašajo na določbe za dodelitev stavkov o nevarnosti in za označevanje majhnih embalaž, nove podkategorije za preobčutljivost dihal in kože, pregled meril za razvrščanje za dolgotrajne nevarnosti (kronična strupenost) za vodno okolje in nov razred nevarnosti za snovi in zmesi, nevarne za ozonski plašč. Zato je treba tehnične določbe in merila v prilogah k Uredbi (ES) št. 1272/2008 prilagoditi tretji revidirani izdaji GHS. |
(4) |
GHS omogoča organom, da sprejmejo dodatne določbe glede označevanja in zaščitijo posameznike, ki so že preobčutljivi na določeno kemikalijo, ki lahko izzove odziv pri zelo nizki koncentraciji. Treba je uvesti zahteve, da se ime takšne kemikalije doda na etiketo, čeprav je v zmesi prisotna v zelo nizki koncentraciji. |
(5) |
Treba je spremeniti tudi terminologijo različnih določb v prilogah in nekaterih merilih, da se izvajalcem in organom, odgovornim za izvrševanje, olajša izvajanje, izboljša skladnost pravnih besedil in poveča jasnost. |
(6) |
Da bi se lahko dobavitelji snovi prilagodili na nove določbe glede razvrščanja, označevanja in pakiranja, ki jih uvaja ta uredba, bi bilo treba predvideti prehodno obdobje in odložiti začetek uporabe te uredbe. To naj bi omogočilo, da se določbe iz te uredbe uporabljajo prostovoljno pred zaključkom prehodnega obdobja. |
(7) |
Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega na podlagi člena 133 Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (2) – |
SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:
Člen 1
Uredba (ES) št. 1272/2008 se spremeni:
1. |
člen 25(5) se črta; |
2. |
v člen 26(1) se vstavi naslednji nov oddelek (e):
|
3. |
Priloga I se spremeni v skladu s Prilogo I k tej uredbi; |
4. |
Priloga II se spremeni v skladu s Prilogo II k tej uredbi; |
5. |
Priloga III se spremeni v skladu s Prilogo III k tej uredbi; |
6. |
Priloga IV se spremeni v skladu s Prilogo IV k tej uredbi; |
7. |
Priloga V se spremeni v skladu s Prilogo V k tej uredbi; |
8. |
Priloga VI se spremeni v skladu s Prilogo VI k tej uredbi; |
9. |
Priloga VII se spremeni v skladu s Prilogo VII k tej uredbi. |
Člen 2
Prehodne določbe
1. Z odstopanjem od drugega odstavka člena 3 se lahko snovi in zmesi pred 1. decembrom 2012 oziroma 1. junijem 2015 razvrščajo, označujejo in pakirajo v skladu z Uredbo (ES) št. 1272/2008, kakor je bila spremenjena s to uredbo.
2. Z odstopanjem od drugega odstavka člena 3 snovi, ki so bile razvrščene, označene in pakirane v skladu z Uredbo (ES) št. 1272/2008 ter dane v promet pred 1. decembrom 2012, do 1. decembra 2014 ni treba ponovno označiti in pakirati v skladu s to uredbo.
3. Z odstopanjem od drugega odstavka člena 3 zmesi, ki so bile razvrščene, označene in pakirane v skladu z Direktivo 1999/45/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) ali Uredbo (ES) št. 1272/2008 ter dane v promet pred 1. junijem 2015, do 1. junija 2017 ni treba ponovno označiti in pakirati v skladu s to uredbo.
Člen 3
Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Ta uredba se za snovi uporablja od 1. decembra 2012, za zmesi pa od 1. junija 2015.
Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.
V Bruslju, 10. marca 2011
Za Komisijo
Predsednik
José Manuel BARROSO
(1) UL L 353, 31.12.2008, str. 1.
(2) UL L 396, 30.12.2006, str. 1.
(3) UL L 200, 30.7.1999, str. 1.
PRILOGA I
A. |
Del 1 Priloge I k Uredbi (ES) št. 1272/2008 se spremeni:
|
B. |
Del 2 Priloge I k Uredbi (ES) št. 1272/2008 se spremeni:
|
C. |
Del 3 Priloge I k Uredbi (ES) št. 1272/2008 se spremeni:
|
D. |
Del 4 Priloge I k Uredbi (ES) št. 1272/2008 se nadomesti z naslednjim: „4. DEL 4: NEVARNOSTI ZA OKOLJE 4.1 Nevarno za vodno okolje 4.1.1 Opredelitev pojmov in splošni preudarki 4.1.1.1 Opredelitev pojmov
4.1.1.2 Osnovne postavke 4.1.1.2.0 Nevarno za vodno okolje se deli na:
4.1.1.2.1 Osnovni elementi za razvrstitev na podlagi učinkov na vodno okolje so:
4.1.1.2.2 Prednost imajo podatki, pridobljeni s standardiziranimi preskusnimi metodami iz člena 8(3). V praksi se uporabijo tudi podatki iz drugih standardiziranih preskusnih metod, kot so nacionalne metode, kadar se štejejo za enakovredne. Kadar so na voljo veljavni podatki, pridobljeni z nestandardnimi preskusnimi metodami in nepreskusnimi metodami, se upoštevajo pri razvrstitvi, če izpolnjujejo pogoje iz oddelka 1 Priloge XI k Uredbi (ES) št. 1907/2006. Na splošno se podatki o strupenosti za sladkovodne in morske vrste štejejo za primerne, da se uporabijo v razvrstitvi, če je uporabljena testna metoda enakovredna. Kadar ti podatki niso na voljo, razvrstitev temelji na najboljših razpoložljivih podatkih. Glej tudi del 1 Priloge I k Uredbi (ES) št. 1272/2008. 4.1.1.3 Drugi vidiki 4.1.1.3.1 Za razvrstitev snovi in zmesi med nevarne za okolje je treba ugotoviti nevarnosti, ki jih imajo za vodno okolje. Za vodno okolje se obravnavajo vodni organizmi, ki živijo v vodi, in vodni ekosistem, katerega del so. Zato je podlaga za ugotavljanje akutne (kratkotrajne) in dolgotrajne nevarnosti strupenost snovi ali zmesi za vodno okolje, čeprav se to spremeni tako, da se po potrebi upoštevajo nadaljnje informacije v zvezi z razgradnjo in kopičenjem v organizmih. 4.1.1.3.2 Čeprav sistem razvrščanja velja za vse snovi in zmesi, je nesporno, da je Evropska agencija za kemikalije v nekaterih posebnih primerih (npr. za kovine) izdala smernice. 4.1.2 Kriteriji za razvrstitev snovi 4.1.2.1 Znotraj sistema razvrščanja je nesporno, da sta inherentni nevarnosti za vodne organizme akutna in dolgotrajna nevarnost snovi. Pri dolgotrajni nevarnosti sta določeni ločeni kategoriji nevarnosti, ki pomenita različni ravni ugotovljene nevarnosti. Za opredelitev ustreznih kategorij nevarnosti se običajno uporabijo najnižje razpoložljive vrednosti strupenosti med različnimi prehranjevalnimi ravnmi in znotraj njih (ribe, raki, alge/vodne rastline). Vendar je v nekaterih okoliščinah primernejši pristop določanja zanesljivosti dokazov. 4.1.2.2 Splošen sistem razvrščanja snovi je sestavljen iz ene razvrstitvene kategorije za akutne nevarnosti in treh razvrstitvenih kategorij za dolgotrajne nevarnosti. Razvrstitvene kategorije za akutne nevarnosti in razvrstitvene kategorije za dolgotrajne nevarnosti se uporabljajo neodvisno druga od druge. Merila za razvrstitev snovi v kategorijo akutnosti 1 se določijo le na podlagi podatkov o akutni strupenosti za vodno okolje (EC50 ali LC50). Merila za razvrstitev snovi v kategorije kroničnosti 1 do 3 sledijo večstopenjskemu pristopu, kjer se v prvem koraku ugotavlja, ali so razpoložljivi podatki o kronični strupenosti ustrezni za razvrstitev glede na dolgotrajno nevarnost. Kadar ustrezni podatki o kronični strupenosti niso na voljo, je naslednji korak združitev dveh vrst informacij, tj. podatkov o akutni strupenosti za vodno okolje in podatkov o usodi v okolju (podatki o razgradljivosti in kopičenju v organizmih) (glej diagram 4.1.1). Diagram 4.1.1 Kategorije za snovi, ki predstavljajo dolgotrajno nevarnost za vodno okolje
4.1.2.4 Sistem vključuje tudi posebno razvrstitveno kategorijo (opredeljeno kot kategorija kroničnosti 4), ki ima funkcijo nekakšne ‚varnostne mreže‘ in se uporablja, kadar razpoložljivi podatki ne omogočajo razvrstitve na podlagi formalnih meril za kategorijo akutno 1 ali kronično 1 do 3, vendar obstajajo razlogi za zaskrbljenost (glej primer v tabeli 4.1.0). 4.1.2.5 Snovi, ki so akutno strupene pri koncentracijah, ki so nižje od 1 mg/l, ali kronično strupene pri koncentracijah, ki so nižje od 0,1 mg/l (če niso hitro razgradljive) in 0,01 mg/l (če so hitro razgradljive), k strupenosti zmesi kot sestavine prispevajo tudi pri nizki koncentraciji, zato se jim običajno določi večji ponder, kadar se uporabi metoda seštevanja razvrstitev (glej opombo 1 tabele 4.1.0 in oddelek 4.1.3.5.5). 4.1.2.6 Merila za razvrstitev snovi kot ‚nevarnih za vodno okolje‘ so navedena v tabeli 4.1.0. Tabela 4.1.0 Razvrstitvene kategorije nevarnosti za vodno okolje
Opomba 1: Pri razvrstitvi snovi v kategorijo akutnosti 1 in/ali kategorijo kroničnosti 1 je treba hkrati določiti ustrezne M-faktorje (glej tabelo 4.1.3). Opomba 2: Razvrstitev temelji na ErC50 [= EC50 (stopnja rasti)]. Kadar podlaga za EC50 ni določena ali EC50 ni sporočen, temelji razvrstitev na najnižjem razpoložljivem EC50. Opomba 3: Kadar ni na voljo uporabnih eksperimentalno določenih ali ocenjenih podatkov o razgradljivosti, se šteje, da snov ni hitro razgradljiva. Opomba 4: Opredelitev ‚ni akutno strupena‘ pomeni, da vrednosti L(E)C50 presegajo vrednost za topnost v vodi. Uporablja se tudi za slabo topne snovi (topnost v vodi < 1 mg/l), za katere je dokazano, da s preskusom akutnosti ne bi bilo mogoče ugotoviti prave inherentne strupenosti. 4.1.2.7 Strupenost za vodno okolje 4.1.2.7.1 Akutna strupenost za vodno okolje se običajno določi z LC50 pri ribah (96 ur), EC50 pri rakih (48 ur) in/ali EC50 pri algah (72 ali 96 ur). Te vrste obsegajo celo vrsto prehranjevalnih ravni in taksonov ter se štejejo za predstavnike vseh vodnih organizmov. Upoštevajo se tudi podatki o drugih vrstah (npr. Lemna spp.), če je metodologija preskusa ustrezna. Preskusi inhibicije rasti vodnih rastlin se običajno štejejo za preskuse kroničnosti, vendar se vrednosti EC50 za namen razvrstitve obravnavajo kot vrednosti za akutnost (glej opombo 2). 4.1.2.7.2 Za določanje kronične strupenosti za vodno okolje za razvrstitev se uporabijo tudi podatki, pridobljeni v skladu s standardiziranimi preskusnimi metodami iz člena 8(3), ter rezultati, pridobljeni z mednarodno sprejetimi preskusnimi metodami. Uporabijo se vrednosti NOEC ali druge enakovredne vrednosti ECx (npr. EC10). 4.1.2.8 Kopičenje v organizmih (bioakumulacija) 4.1.2.8.1 Kopičenje snovi v vodnih organizmih lahko povzroča dolgotrajne strupene učinke, čeprav so dejanske koncentracije v vodi majhne. Zmožnost kopičenja organskih snovi v organizmih se običajno določi s porazdelitvenim koeficientom oktanol/voda, običajno kot log Kow. Razmerje med log Kow organske snovi in njeno biokoncentracijo, izmerjeno z biokoncentracijskim faktorjem (BCF) pri ribah, je v znanstveni literaturi zelo dobro podprto. Mejna vrednost log Kow ≥ 4 se uporablja le za ugotavljanje tistih snovi, ki imajo dejansko zmožnost biokoncentracije. Čeprav se s tem ugotovi zmožnost kopičenja v organizmih, je eksperimentalno določen faktor biokoncentracije (BCF) primernejši in se prednostno uporablja, če je na voljo. Vrednost BCF ≥ 500 pri ribah kaže na zmožnost biokoncentracije, kar se upošteva pri razvrščanju. Zaradi povezave med strupenostjo in obremenitvijo organizma se lahko ugotovijo nekatera razmerja med kronično strupenostjo in zmožnostjo kopičenja v organizmih. 4.1.2.9 Hitra razgradljivost organskih snovi 4.1.2.9.1 Snovi, ki se hitro razgradijo, je mogoče hitro odstraniti iz okolja. Čeprav se lahko tudi zaradi teh snovi pojavijo nezaželeni učinki, zlasti ob razlitju ali nesreči, pa so ti lokalizirani in kratkotrajni. Nezmožnost hitre razgradnje v okolju pomeni, da se lahko snov v vodi razširi na veliko območje in v daljšem obdobju učinkuje strupeno. 4.1.2.9.2 Eden od načinov ugotavljanja hitre razgradljivosti vključuje presejalne preskuse biorazgradnje, s katerimi se določi, ali je organska snov ‚lahko biološko razgradljiva‘. Kadar ti podatki niso na voljo, velja količnik BOD(5 dni)/COD ≥ 0,5 kot indikator za hitro razgradljivost. Zato se šteje, da se snov, ki izpolnjuje zahteve tega presejalnega preskusa, ‚hitro‘ razgrajuje v vodnem okolju in zato verjetno ni dolgotrajno obstojna. Nasprotno pa ne pomeni nujno, da se snov, ki ne izpolni zahtev presejalnega preskusa, v okolju ne bo hitro razgradila. Zato se lahko upoštevajo tudi drugi dokazi hitre razgradnje v okolju, ki so zlasti pomembni, kadar snovi zavirajo mikrobiološko aktivnost pri koncentracijah, ki se uporabljajo za standardno preskušanje. Zato je vključeno nadaljnje merilo razvrstitve, ki omogoča uporabo podatkov, ki dokazujejo, da se je snov dejansko biotsko ali abiotsko razgradila v vodnem okolju za > 70 % v 28 dneh. Če se v razmerah, ki obstajajo v realnem okolju, ugotovi razgradnja, potem velja opredelitev ‚hitre razgradljivosti‘. 4.1.2.9.3 Veliko podatkov o razgradnji je na voljo v obliki razpolovnih dob razgradnje in se lahko uporabijo za določitev hitre razgradljivosti, vendar le, če se doseže končna biorazgradnja snovi, tj. popolna mineralizacija. Primarna biorazgradnja običajno ne zadostuje pri oceni hitre razgradljivosti, razen če je mogoče pokazati, da produkti razgradnje ne izpolnjujejo meril, da bi bili razvrščeni kot nevarni za vodno okolje. 4.1.2.9.4 V uporabljenih merilih se odraža dejstvo, da je razgradnja v okolju lahko biotska ali abiotska. Hidroliza se lahko upošteva, če produkti hidrolize ne izpolnjujejo meril, da bi bili razvrščeni kot nevarni za vodno okolje. 4.1.2.9.5 Snovi se štejejo za hitro razgradljive v okolju, če izpolnjujejo enega od naslednjih meril:
4.1.2.10 Anorganske spojine in kovine 4.1.2.10.1 Za anorganske spojine in kovine ima koncept razgradljivosti, ki se uporablja za organske spojine, omejen ali neznaten pomen. Takšne snovi se nasprotno pretvarjajo z običajnimi procesi v okolju, pri katerih se poveča ali zmanjša biološka razpoložljivost strupenih snovi. Tudi podatke o kopičenju v organizmih je treba uporabljati previdno (8). 4.1.2.10.2 Slabo topne anorganske spojine in kovine so lahko akutno ali kronično strupene za vodno okolje, odvisno od inherentne strupenosti biološko razpoložljivih anorganskih snovi ter stopnje in količine teh snovi, ki pridejo v raztopino. Vsi dokazi se preučijo v odločitvi o razvrstitvi. To zlasti velja za kovine, ki kažejo mejne rezultate v Protokolu o preoblikovanju/raztapljanju. 4.1.3 Merila za razvrstitev zmesi 4.1.3.1 Sistem za razvrščanje zmesi zajema vse razvrstitvene kategorije, ki se uporabljajo za snovi, tj. kategorijo akutnosti 1 in kategorije kroničnosti 1–4. Da bi se za razvrstitev glede na nevarnost za vodno okolje uporabili vsi razpoložljivi podatki, se po potrebi upošteva naslednje: ‚Bistvene sestavine‘ zmesi so tiste, ki so razvrščene v ‚kategorijo akutnosti 1‘ ali ‚kategorijo kroničnosti 1‘ in so prisotne v koncentraciji 0,1 % (masni delež) ali več, in tiste, ki so razvrščene v ‚kategorijo kroničnosti 2‘, ‚kategorijo kroničnosti 3‘ ali ‚kategorijo kroničnosti 4‘ in so prisotne v koncentraciji 1 % (masni delež) ali več, razen če se domneva (npr. pri zelo strupenih sestavinah (glej oddelek 4.1.3.5.5.5)), da je sestavina, ki je prisotna v manjši koncentraciji, še vedno lahko bistvena za razvrstitev zmesi kot nevarne za vodno okolje. Na splošno se za snovi, ki so razvrščene v ‚kategorijo akutnosti 1‘ ali ‚kategorijo kroničnosti 1‘, upošteva koncentracija (0,1/M) %. (Za razlago M-faktorja glej oddelek 4.1.3.5.5.5). Razvrščanje nevarnosti za vodno okolje poteka v več stopnjah in je odvisno od vrste razpoložljivih podatkov o zmesi in njenih sestavinah. Diagram 4.1.2 prikazuje korake v postopku. Stopenjski pristop vključuje:
Diagram 4.1.2 Večstopenjski pristop za razvrščanje zmesi glede na akutno in dolgotrajno nevarnost za vodno okolje
4.1.3.3 Razvrstitev zmesi, kadar so na voljo podatki o strupenosti za celotno zmes 4.1.3.3.1 Kadar je celotna zmes preskušena za določitev strupenosti za vodno okolje, se ta informacija lahko uporabi za razvrstitev zmesi v skladu z merili, ki so bila določena za snovi. Razvrstitev običajno temelji na podatkih za ribe, rake in alge/rastline (glej oddelka 4.1.2.7.1 in 4.1.2.7.2). Če niso na voljo ustrezni podatki o akutni ali kronični strupenosti za celotno zmes, se uporabijo ‚premostitvena načela‘ ali ‚metoda seštevanja‘ (glej oddelka 4.1.3.4 in 4.1.3.5). 4.1.3.3.2 Za razvrščanje zmesi glede na dolgotrajno nevarnost so potrebni dodatni podatki o razgradljivosti in v določenih primerih o kopičenju v organizmih. Preskusov razgradljivosti zmesi in njihovega kopičenja v organizmih ni mogoče uporabiti, ker je njihova interpretacija običajno težavna; takšni preskusi so mogoči le pri posameznih snoveh. 4.1.3.3.3 Razvrstitev v kategorijo akutnosti 1
4.1.3.3.4 Razvrstitev v kategorije kroničnosti 1, 2 in 3
4.1.3.3.5 Razvrstitev v kategorijo kroničnosti 4 Če so kljub temu prisotni razlogi za zaskrbljenost: zmes se razvrsti v kategorijo kroničnosti 4 (razvrstitev zaradi možne nevarnosti ‚varnostna mreža‘) v skladu s tabelo 4.1.0. 4.1.3.4 Razvrstitev zmesi, kadar ni na voljo podatkov o strupenosti za celotno zmes: premostitvena načela 4.1.3.4.1 Kadar zmes ni preskušena za ugotavljanje nevarnosti za vodno okolje, ampak je za ustrezno opredelitev nevarnosti zmesi dovolj podatkov o posameznih sestavinah in podobnih preskušenih zmeseh, se ti podatki uporabijo v skladu s premostitvenimi načeli iz oddelka 1.1.3. Ob uporabi premostitvenega načela, ki velja za razredčevanja, pa se uporabita oddelka 4.1.3.4.2 in 4.1.3.4.3. 4.1.3.4.2 Razredčevanje: kadar zmes nastane z razredčenjem druge preskušene zmesi ali snovi, ki je razvrščena kot nevarna za vodno okolje, razredčilo pa je razvrščeno v enako ali nižjo kategorijo nevarnosti za vodno okolje kot najmanj strupena sestavina prvotne zmesi in se zanj ne pričakuje, da bo vplivalo na nevarnosti drugih sestavin za okolje, potem se lahko dobljena zmes razvrsti enako kot prvotna preskušena zmes ali snov. Namesto tega se lahko uporabi metoda, razložena v oddelku 4.1.3.5. 4.1.3.4.3 Kadar zmes nastane z razredčenjem druge razvrščene zmesi ali snovi z vodo ali drugim popolnoma nestrupenim materialom, se lahko strupenost zmesi izračuna na podlagi podatkov o nerazredčeni zmesi ali snovi. 4.1.3.5 Razvrstitev zmesi, kadar so na voljo podatki o strupenosti le za nekatere ali za vse sestavine zmesi 4.1.3.5.1 Razvrstitev zmesi temelji na seštevku koncentracije njenih razvrščenih sestavin. Delež sestavin, razvrščenih v kategorijo akutnosti ali kroničnosti, se vključi neposredno v metodo seštevanja. Podrobnosti o metodi seštevanja so opisane v oddelku 4.1.3.5.5. 4.1.3.5.2 Zmesi lahko nastanejo s kombinacijo dveh sestavin, ki sta razvrščeni (v kategorijo akutnosti 1 in/ali kategorije kroničnosti 1, 2, 3, 4), in drugih, za katere so na voljo ustrezni podatki o preskusih strupenosti. Kadar je na voljo dovolj podatkov o strupenosti za več kot eno sestavino zmesi, se skupna strupenost teh sestavin izračuna po naslednjih formulah dodajanja (a) ali (b), odvisno od narave podatkov o strupenosti:
4.1.3.5.3 Pri uporabi formule dodajanja za del zmesi je pri izračunu strupenosti tega dela zmesi priporočljivo za vsako snov uporabiti vrednosti strupenosti, ki se nanašajo na isto taksonomsko skupino (tj. ribe, raki, alge ali enakovreden organizem), nato pa uporabiti najvišjo dobljeno strupenost (najnižja vrednost) (tj. z uporabo najbolj občutljive taksonomske skupine od treh). Kadar podatki o strupenosti za posamezno sestavino niso na voljo za isto taksonomsko skupino, pa se vrednost strupenosti posamezne sestavine izbere na enak način kot vrednosti strupenosti za razvrstitev snovi, tj. uporabi se višja strupenost (za najbolj občutljiv preskusni organizem). Na podlagi izračunane akutne in kronične strupenosti ter istih meril, ki veljajo za snovi, se nato oceni, ali se ta del zmesi razvrsti v kategorijo akutnosti 1 in/ali kroničnosti 1, 2 ali 3. 4.1.3.5.4 Če je zmes razvrščena na več načinov, se uporabi metoda, ki daje bolj konservativne rezultate. 4.1.3.5.5 Metoda seštevanja 4.1.3.5.5.1 Utemeljitev 4.1.3.5.5.1.1 Pri kategorijah kroničnosti od 1 do 3 za razvrstitev snovi se merila za določitev strupenosti med posameznimi kategorijami razlikujejo za faktor 10. Snovi, ki so razvrščene kot zelo strupene, lahko zato prispevajo k razvrstitvi zmesi v kategorijo manjše strupenosti. Pri izračunu teh razvrstitvenih kategorij je zato treba upoštevati prispevek vsake snovi, ki je razvrščena v kategorijo kroničnosti 1, 2 ali 3. 4.1.3.5.5.1.2 Kadar zmes vsebuje sestavine, razvrščene v kategorijo akutnosti 1 ali kategorijo kroničnosti 1, je treba upoštevati, da te sestavine, kadar je njihova akutna strupenost nižja od 1 mg/l in/ali njihova kronična strupenost nižja od 0,1 mg/l (če niso hitro razgradljive) ter 0,01 mg/l (če so hitro razgradljive), prispevajo k strupenosti zmesi tudi pri nizki koncentraciji. Tako strupene so pogosto lahko aktivne sestavine v pesticidih, pa tudi nekatere druge snovi, kot so organokovinske spojine. Posledica uporabe običajnih splošnih mejnih koncentracij v takšnih okoliščinah je, da je zmes razvrščena v nižji razred, kot bi sicer morala biti. Za upoštevanje zelo strupenih sestavin se zato uporabijo množilni faktorji, kot je opisano v oddelku 4.1.3.5.5.5. 4.1.3.5.5.2 Postopek razvrstitve 4.1.3.5.5.2.1 Strožja razvrstitev zmesi na splošno prevlada nad manj strogo, tj. razvrstitev snovi v kategorijo kroničnosti 1 prevlada nad razvrstitvijo v kategorijo kroničnosti 2. Če je zmes razvrščena v kategorijo kroničnosti 1, je postopek razvrstitve torej že končan. Strožja razvrstitev od kategorije kroničnosti 1 ni mogoča. Postopka razvrščanja zato ni treba nadaljevati. 4.1.3.5.5.3 Razvrstitev v kategorijo akutnosti 1 4.1.3.5.5.3.1 Najprej se upoštevajo vse sestavine, razvrščene v kategorijo akutnosti 1. Če je seštevek koncentracij (v %) teh sestavin, pomnožen z ustreznimi M-faktorji, večji od 25 %, se celotna zmes razvrsti v kategorijo akutnosti 1. 4.1.3.5.5.3.2 Razvrščanje zmesi glede na akutno nevarnost na podlagi seštevka razvrščenih sestavin je povzeto v tabeli 4.1.1. Tabela 4.1.1 Razvrstitev zmesi glede na akutno nevarnost na podlagi seštevka razvrščenih sestavin
4.1.3.5.5.4 Razvrstitev v kategorije kroničnosti 1, 2, 3 in 4 4.1.3.5.5.4.1 Najprej se upoštevajo vse sestavine, razvrščene v kategorijo kroničnosti 1. Če je seštevek koncentracij (v %) teh sestavin, pomnožen z ustreznimi M-faktorji, enak ali večji od 25 %, se celotna zmes razvrsti v kategorijo kroničnosti 1. Če je rezultat izračuna razvrstitev zmesi v kategorijo kroničnosti 1, je postopek razvrstitve končan. 4.1.3.5.5.4.2 Če zmes ni razvrščena v kategorijo kroničnosti 1, se preuči razvrstitev zmesi v kategorijo kroničnosti 2. Zmes je razvrščena v kategorijo kroničnosti 2, če je desetkratnik vsote koncentracij (v %) vseh sestavin, razvrščenih v kategorijo kroničnosti 1, pomnožen z ustreznimi M-faktorji in seštet z vsoto koncentracij (v %) vseh sestavin, razvrščenih v kategorijo kroničnosti 2, enak ali večji od 25 %. Če je rezultat izračuna razvrstitev zmesi v kategorijo kroničnosti 2, je postopek razvrstitve končan. 4.1.3.5.5.4.3 Če zmes ni razvrščena niti v kategorijo kroničnosti 1 niti kategorijo kroničnosti 2, se preuči razvrstitev zmesi v kategorijo kroničnosti 3. Zmes je razvrščena v kategorijo kroničnosti 3, če je stokratnik vsote koncentracij (v %) vseh sestavin, razvrščenih v kategorijo kroničnosti 1, pomnožen z ustreznimi M-faktorji, seštet z desetkratnikom vsote koncentracij (v %) vseh sestavin, razvrščenih v kategorijo kroničnosti 2, in seštet z vsoto koncentracij (v %) vseh sestavin, razvrščenih v kategorijo kroničnosti 3, enak ali večji od 25 %. 4.1.3.5.5.4.4 Če zmes še vedno ni razvrščena v kategorijo kroničnosti 1, 2 ali 3, se preuči razvrstitev zmesi v kategorijo kroničnosti 4. Zmes je razvrščena v kategorijo kroničnosti 4, če je vsota koncentracij (v %) sestavin, razvrščenih v kategorijo kroničnosti 1, 2, 3 in 4, enaka ali večja od 25 %. 4.1.3.5.5.4.5 Razvrstitev zmesi kot dolgotrajno nevarnih na podlagi tega seštevka koncentracij razvrščenih sestavin je povzeta v tabeli 4.1.2. Tabela 4.1.2 Razvrstitev zmesi glede na dolgotrajno nevarnost na podlagi seštevka koncentracij razvrščenih sestavin
4.1.3.5.5.5 Zmesi z zelo strupenimi sestavinami 4.1.3.5.5.5.1. Sestavine, ki so razvrščene v kategorijo akutnosti 1 in kategorijo kroničnosti 1, njihova strupenost pa je pod 1 mg/l in/ali kronična strupenost pod 0,1 mg/l (če niso hitro razgradljive) ter 0,01 mg/l (če so hitro razgradljive), prispevajo k strupenosti zmesi celo pri nizkih koncentracijah, zato se jim pri uporabi metode seštevanja razvrstitev običajno določi višji ponder. Če zmes vsebuje sestavine, razvrščene v kategorijo akutnosti ali kroničnosti 1, se uporabi eno od naslednjega:
Tabela 4.1.3 Množilni faktorji za zelo strupene sestavine zmesi
4.1.3.6 Razvrstitev zmesi s sestavinami, za katere ni na voljo nikakršnih uporabnih informacij 4.1.3.6.1 Če za eno ali več zadevnih sestavin ni na voljo nikakršnih uporabnih informacij o akutni in/ali dolgotrajni nevarnosti za vodno okolje, se šteje, da zmesi ni mogoče uvrstiti v dokončne kategorije nevarnosti. V takšnem primeru se zmes razvrsti le na podlagi znanih sestavin in se doda izjava na etiketo ali varnostni list, da: ‚Vsebuje x % odstotkov sestavin z neznano nevarnostjo za vodno okolje‘. 4.1.4 Obvestilo o nevarnosti 4.1.4.1 Elementi etikete se uporabljajo za snovi ali zmesi, ki izpolnjujejo merila za razvrstitev v ta razred nevarnosti, v skladu s tabelo 4.1.4. Tabela 4.1.4 Elementi etikete za nevarnost za vodno okolje
|
E. |
Del 5 Priloge I k Uredbi (ES) št. 1272/2008 se nadomesti z naslednjim: „5. DEL 5: DODATNE NEVARNOSTI 5.1 Nevarno za ozonski plašč 5.1.1 Opredelitev pojmov in splošni preudarki 5.1.1.1 Dejavnik škodljivosti za ozon (ODP) je integrativna količina, ki je značilna za vsako izvorno vrsto halokarbonov in predstavlja stopnjo tanjšanja ozonskega plašča v stratosferi, ki se pričakuje za halokarbon, izražena z maso glede na CFC-11. Po uradni opredelitvi je ODP razmerje med integralnimi motnjami celotnega ozona zaradi diferencialne masne emisije določene sestavine glede na enako emisijo CFC-11. Snov, nevarna za ozonski plašč, pomeni snov, ki je na podlagi razpoložljivih dokazov o njenih lastnostih ter predvideni ali pričakovani usodi in obnašanju v okolju lahko nevarna za strukturo in/ali delovanje stratosferskega ozonskega plašča. To vključuje snovi iz Priloge I k Uredbi (ES) št. 1005/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o snoveh, ki tanjšajo ozonski plašč (13). 5.1.2 Kriteriji za razvrstitev snovi 5.1.2.1 Snov se razvrsti kot nevarna za ozonski plašč (kategorija 1), kadar razpoložljivi dokazi o njenih lastnostih ter predvideni ali pričakovani usodi in obnašanju v okolju kažejo, da je lahko nevarna za strukturo in/ali delovanje stratosferskega ozonskega plašča. 5.1.3 Merila za razvrstitev zmesi 5.1.3.1 Zmesi se razvrstijo kot nevarne za ozonski plašč (kategorija 1) na podlagi posamezne koncentracije ene snovi ali več snovi, ki jih vsebuje zmes in so razvrščene kot nevarne za ozonski plašč (kategorija 1) v skladu s tabelo 5.1. Tabela 5.1 Splošne mejne koncentracije za snovi (v zmesi), razvrščene kot nevarne za ozonski plašč (kategorija 1), pri katerih se tudi zmes razvrsti kot nevarna za ozonski plašč (kategorija 1)
5.1.4 Obvestilo o nevarnosti 5.1.4.1 Elementi etikete se uporabljajo za snovi ali zmesi, ki izpolnjujejo merila za razvrstitev v ta razred nevarnosti, v skladu s tabelo 5.2. Tabela 5.2 Elementi etikete za nevarnost za ozonski plašč
|
(1) Do zdaj je bila računska metoda potrjena za zmesi, ki vsebujejo največ šest hlapnih sestavin. Te sestavine so lahko vnetljive tekočine, kot so ogljikovodiki, etri, alkoholi, estri (razen akrilati) in voda. Vendar metoda še ni potrjena za zmesi, ki vsebujejo halogenirane žveplove in/ali fosforjeve spojine ter reaktivne akrilate.
(2) Če je izračunano plamenišče manj kot 5 °C višje od ustreznega merila za razvrščanje, uporaba računske metode ni nujna in je treba plamenišče določiti s preskusi.“;
(3) UL L 142, 31.5.2008, str. 1.“
(4) Koncentracije plinov so izražene v delcih na milijon po prostornini (ppmV).
(5) Zaenkrat niso na voljo nikakršni priznani in potrjeni živalski modeli za preskušanje preobčutljivosti pri vdihavanju. V določenih okoliščinah lahko podatki iz študij na živalih zagotovijo dragocene podatke pri ocenjevanju zanesljivosti dokazov.
(6) Zaenkrat niso na voljo nikakršni priznani in potrjeni živalski modeli za preskušanje preobčutljivosti pri vdihavanju. V določenih okoliščinah lahko podatki iz študij na živalih zagotovijo dragocene podatke pri ocenjevanju zanesljivosti dokazov.
(7) Mehanizmi, s katerimi snovi povzročajo simptome astme, še niso v celoti znani. Kot preventivni ukrepi so te snovi obravnavane kot povzročitelji preobčutljivosti dihal. Vendar se ne smejo šteti kot povzročitelji preobčutljivosti dihal, če se lahko dokaže, da te snovi povzročajo simptome astme z draženjem le pri ljudeh z bronhialno hiperreaktivnostjo.“;
(8) Evropska agencija za kemikalije je predložila posebne smernice o tem, kako se lahko ti podatki uporabijo za takšne snovi glede izpolnjevanja zahtev meril za razvrstitev.
(9) Za razlago M-faktorja glej 4.1.3.5.5.5.
(10) Za razlago M-faktorja glej 4.1.3.5.5.5.
(11) Snovi, ki niso hitro razgradljive.
(12) Hitro razgradljive snovi.
(13) UL L 286, 31.10.2009, str. 1.“
PRILOGA II
Priloga II k Uredbi (ES) št. 1272/2008 se spremeni:
1. |
del 2 se spremeni:
|
2. |
v delu 3 se oddelek 3.2.2.1 nadomesti z naslednjim:
|
PRILOGA III
Priloga III k Uredbi (ES) št. 1272/2008 se spremeni:
1. |
del 1 se spremeni:
|
2. |
v delu 2 se črta tabela 2.3; |
3. |
del 3 se spremeni:
|
PRILOGA IV
Priloga IV k Uredbi (ES) št. 1272/2008 se spremeni:
1. |
del 1 se spremeni:
|
2. |
v delu 2, tabela 1.5, se za oznako P501 doda naslednji previdnostni stavek:
|
PRILOGA V
Priloga V k Uredbi (ES) št. 1272/2008 se spremeni:
1. |
prvi stavek se nadomesti z naslednjim: „Piktogrami nevarnosti za posamezen razred nevarnosti, razločevanje v razredu nevarnosti in posamezno kategorijo nevarnosti izpolnjujejo določbe te priloge ter Priloge I, oddelek 1.2, in po simbolih in splošni obliki ustrezajo prikazanim vzorcem.“; |
2. |
del 2, oddelek 2.3, se spremeni:
|
3. |
v delu 2, oddelek 2.4, stolpec 2, se besede „Preobčutljivost dihal, kategorija nevarnosti 1“ nadomestijo s „Preobčutljivost dihal, kategorije nevarnosti 1, 1A, 1B“; |
4. |
v delu 3 se piktogram GHS09 nadomesti z naslednjim piktogramom: „GHS09 “ |
5. |
doda se nov del 4: „4. DEL 4: DODATNE NEVARNOSTI 4.1 Simbol: klicaj
|
PRILOGA VI
Priloga VI k Uredbi (ES) št. 1272/2008 se spremeni:
1. |
del 1 se spremeni:
|
2. |
del 3 se spremeni:
|
PRILOGA VII
Priloga VII k Uredbi (ES) št. 1272/2008 se spremeni:
v tabeli 1.1, zadnja vrstica, se stavek o nevarnosti „EUH059“ nadomesti s „H420“.