19.5.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 132/1

(1)

Direktiva Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (2), se ne uporablja za upravičence do mednarodne zaščite, kakor so opredeljeni v Direktivi Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (3).

(2)

Možnost pridobitve statusa rezidenta za daljši čas v državi članici po določenem času je pomemben element za popolno integracijo upravičencev do mednarodne zaščite v državi članici bivanja.

(3)

Status rezidenta za daljši čas je za upravičence do mednarodne zaščite pomemben tudi za spodbujanje gospodarske in socialne kohezije, ki je temeljni cilj Unije, naveden v Pogodbi o delovanju Evropske unije.

(4)

Upravičencem do mednarodne zaščite bi zato moralo biti omogočeno, da pridobijo status rezidenta za daljši čas v državi članici, ki jim je priznala mednarodno zaščito, pod enakimi pogoji kot drugi državljani tretjih držav.

(5)

Glede na pravico upravičencev do mednarodne zaščite do prebivanja v državah članicah razen tiste, ki jim je priznala mednarodno zaščito, je treba zagotoviti, da so te druge države članice obveščene o ozadju zaščite zadevnih oseb, da se jim omogoči izpolnitev njihovih obveznosti glede načela nevračanja.

(6)

Upravičenci do mednarodne zaščite, ki so rezidenti za daljši čas, bi morali biti pod določenimi pogoji obravnavani enako kot državljani države članice bivanja v številnih gospodarskih in socialnih zadevah, tako da bi status rezidenta za daljši čas pomenil resničen instrument za integracijo rezidentov za daljši čas v družbo, v kateri živijo.

(7)

Enako obravnavanje upravičencev do mednarodne zaščite v državi članici, ki jim je priznala mednarodno zaščito, ne bi smelo posegati v pravice in ugodnosti, zagotovljene v skladu z Direktivo 2004/83/ES in Konvencijo o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kakor je bila spremenjena s Protokolom, podpisanim v New Yorku dne 31. januarja 1967 („Ženevska konvencija“).

(8)

Pogoji, določeni v Direktivi 2003/109/ES glede pravice rezidenta za daljši čas do prebivanja v drugi državi članici in pridobitve statusa rezidenta za daljši čas v tej državi, bi se morali uporabljati enako za vse državljane tretjih držav, ki so pridobili status rezidenta za daljši čas.

(9)

Prenos odgovornosti za zaščito upravičencev do mednarodne zaščite je izven področja uporabe te direktive.

(10)

Kadar namerava država članica na podlagi razloga iz Direktive 2003/109/ES izgnati upravičenca do mednarodne zaščite, ki je pridobil status rezidenta za daljši čas v tej državi članici, bi morala ta oseba uživati zaščito pred vračanjem, zagotovljeno z Direktivo 2004/83/ES in členom 33 Ženevske konvencije. V ta namen je treba za osebo, ki uživa mednarodno zaščito v državi članici, ki ni država članica, v kateri oseba trenutno prebiva kot rezident za daljši čas, določiti, da je ta oseba lahko izgnana samo v državo članico, ki ji je dodelila mednarodno zaščito, in da mora ta država članica ponovno sprejeti to osebo, razen če je vračanje dopustno na podlagi Direktive 2004/83/ES. Ista jamstva bi se morala uporabljati tudi za upravičenca do mednarodne zaščite, ki še ni pridobil statusa rezidenta za daljši čas v drugi državi članici vendar tam že prebiva.

(11)

Če je izgon upravičenca do mednarodne zaščite izven ozemlja Unije dovoljen na podlagi Direktive 2004/83/ES, bi morale države članice zagotoviti, da se pridobijo vse informacije od ustreznih virov, po potrebi tudi od države članice, ki je priznala mednarodno zaščito, in te informacije temeljito preučiti, da je odločitev o izgonu tega upravičenca v skladu s členom 4 in členom 19(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

(12)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznavata člen 6 Pogodbe o Evropski uniji in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti člen 7 Listine.

(13)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (4) se države članice poziva, naj za lastne potrebe in v interesu Unije pripravijo tabele, v katerih kar najbolj nazorno prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos, ter naj te tabele objavijo.

(14)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, ter brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ti državi članici ne sodelujeta pri sprejetju te direktive, ki zato zanju ni zavezujoča niti se tam ne uporablja.

(15)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se tam ne uporablja –

1.

v členu 2 se točka (f) nadomesti z naslednjim:

2.

člen 3 se spremeni:

3.

člen 4 se spremeni:

4.

v členu 8 se dodajo naslednji odstavki:

„4.   Kadar država članica izda dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas državljanu tretje države, ki mu je priznala mednarodno zaščito, v tem dovoljenju EU za prebivanje rezidenta za daljši čas v rubriko ‚Opombe‘ vnese: ‚Mednarodna zaščita priznana v [država članica] dne [datum]‘.

5.   Kadar dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas izda druga država članica državljanu tretje države, ki že ima dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas druge države članice z opombo v skladu z odstavkom 4, država članica vnese isto opombo v dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas.

Preden druga država članica vnese opombo v skladu z odstavkom 4, od države članice, navedene v tej opombi, zahteva, naj posreduje informacije o tem, ali je rezident za daljši čas še upravičenec do mednarodne zaščite. Država članica, navedena v opombi, odgovori v enem mesecu po prejemu zahteve za informacije. Če je bila mednarodna zaščita odvzeta s pravnomočno odločitvijo, druga država članica ne vnese te opombe.

6.   Kadar je bila v skladu z ustreznimi mednarodnimi instrumenti ali nacionalno zakonodajo odgovornost za mednarodno zaščito rezidenta za daljši čas po izdaji dovoljenja EU za prebivanje rezidenta za daljši čas iz odstavka 5 prenesena v drugo državo članico, druga država članica v treh mesecih po prenosu ustrezno spremeni opombo iz odstavka 4.“;

5.

v členu 9 se vstavi naslednji odstavek:

„3a.   Države članice lahko status rezidenta za daljši čas državljana tretje države odvzamejo, če je bila mednarodna zaščita preklicana, odpravljena ali je bilo podaljšanje zavrnjeno, kakor je določeno v členih 14(3) in 19(3) Direktive 2004/83/ES, če je bil status rezidenta za daljši čas pridobljen na podlagi mednarodne zaščite.“;

6.

v členu 11 se vstavi naslednji odstavek:

„4a.   Kar zadeva državo članico, ki je priznala mednarodno zaščito, odstavka 3 in 4 ne posegata v Direktivo 2004/83/ES.“;

7.

člen 12 se spremeni:

8.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 19a

Spremembe dovoljenja EU za prebivanje rezidenta za daljši čas

1.   Kadar dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas vsebuje opombo v skladu s členom 8(4) in če je odgovornost za mednarodno zaščito rezidenta za daljši čas v skladu z veljavnimi mednarodnimi instrumenti ali nacionalno zakonodajo prenesena na drugo državo članico preden je ta država članica izdala dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas iz člena 8(5), druga država članica zaprosi državo članico, ki je izdala dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas, naj ustrezno spremeni to opombo.

2.   Kadar je rezidentu za daljši čas priznana mednarodna zaščita v drugi državi članici preden je ta država članica izdala dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas iz člena 8(5), ta država članica zaprosi državo članico, ki je izdala dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas, naj ga spremeni, da se vnese opomba v skladu s členom 8(4).

3.   Na podlagi zahteve iz odstavkov 1 in 2, država članica, ki je izdala dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas, izda spremenjeno dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas najpozneje v treh mesecih po prejemu zahteve druge države članice.“;

9.

v členu 22 se vstavi naslednji odstavek:

„3a.   Razen če je bila medtem mednarodna zaščita odvzeta ali je bila oseba uvrščena v eno od kategorij, določenih v členu 21(2) Direktive 2004/83/ES, se odstavek 3 tega člena ne uporablja za državljane tretjih držav, katerih dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas, ki ga je izdala prva država članica, vsebuje opombo v skladu s členom 8(4) te direktive.

Ta odstavek ne posega v člen 21(1) Direktive 2004/83/ES.“;

10.

v členu 25 se prvi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Države članice določijo kontaktne točke, odgovorne za sprejem in prenos informacij ter dokumentov iz členov 8, 12, 19, 19a, 22 in 23.“.