21.7.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 215/4

(1)

Evropski svet je 26. marca 2010 potrdil predlog Komisije za začetek nove strategije za delovna mesta in rast, imenovane Evropa 2020, ki temelji na okrepljenem usklajevanju ekonomskih politik ter se bo osredotočala na ključna področja, na katerih je potrebno ukrepanje za spodbuditev potenciala Evrope za trajnostno rast in konkurenčnost.

(2)

Svet je 13. julija 2010 sprejel priporočilo o širših smernicah ekonomskih politik držav članic in Unije (2010–2014), 21. oktobra 2010 pa sklep o smernicah za politike zaposlovanja držav članic (2), ki skupaj tvorita „integrirane smernice“. Države članice so bile pozvane, naj integrirane smernice upoštevajo v svojih nacionalnih ekonomskih politikah in politikah zaposlovanja.

(3)

Komisija je 12. januarja 2011 sprejela prvi letni pregled rasti, ki zaznamuje začetek novega cikla gospodarskega upravljanja v EU ter prvega evropskega semestra predhodnega in integriranega usklajevanja politik, ki temelji na strategiji Evropa 2020.

(4)

Evropski svet je 25. marca 2011 potrdil prednostne naloge za fiskalno konsolidacijo in strukturno reformo (v skladu s sklepi Sveta z dne 15. februarja in 7. marca 2011 ter na podlagi letnega pregleda rasti, ki ga je pripravila Komisija). Poudaril je potrebo po prednostni obravnavi ponovne vzpostavitve trdnega proračunskega stanja in fiskalne vzdržnosti, zmanjšanju brezposelnosti z reformami na trgu dela ter po novih prizadevanjih za povečanje rasti. Od držav članic je zahteval, da te prednostne naloge preoblikujejo v konkretne ukrepe ter jih vključijo v svoje programe za stabilnost ali konvergenčne programe in nacionalne programe reform.

(5)

Poleg tega je Evropski svet 25. marca 2011 pozval države članice, ki sodelujejo v paktu „euro plus“, naj pravočasno predložijo svoje zaveze, da bodo vključene v njihove programe za stabilnost ali konvergenčne programe in nacionalne programe reform.

(6)

Italija je 6. maja 2011 predložila leta 2011 posodobljeno različico programa za stabilnost za obdobje 2011–2014 in nacionalni program reform za leto 2011. Programa sta bila ocenjena istočasno, da bi se upoštevale medsebojne povezave.

(7)

Strukturne pomanjkljivosti so prizadele italijansko gospodarstvo veliko pred sedanjo svetovno gospodarsko in finančno krizo. Med letoma 2001 in 2007 je povprečna rast realnega BDP znašala približno 1 %, kar je le polovica povprečja euroobmočja, predvsem zaradi počasne proizvodne rasti. Ker je to prizadelo vso državo, se velike regionalne gospodarske razlike niso zmanjšale. Čeprav velika notranja neravnovesja zasebnega sektorja niso zaznamovala gospodarstva, pa je svetovna kriza nanj močno vplivala. Zmanjšanje izvoza in posledično naložb je povzročilo precejšnje skrčenje realnega BDP v višini približno 7 % v obdobju med drugim četrtletjem leta 2008 in drugim četrtletjem leta 2009. Bruto javni dolg, ki se je v prejšnjem desetletju stalno zmanjševal, se je do konca leta 2010 povečal na 119 %, kar prav tako odraža strm padec BDP. Zaposlenost se je zmanjšala precej manj, k čemur je pripomogla vladna shema za skrajšanje delovnika, zaradi česar je v obdobju 2008–2009 brezposelnost le zmerno narasla. Gospodarstvo je v drugi polovici leta 2009 začelo počasi okrevati, k čemur je najbolj prispeval izvoz. Stanje na trgu dela je v letu 2010 ostalo negotovo, stopnja brezposelnosti pa se je do konca leta umirila pri 8,5 %. Glede na zelo visok delež javnega dolga je Italija med krizo ohranila razumno fiskalno naravnanost ter se vzdržala sprejetja velikih fiskalnih spodbud in tako v obdobju 2009–2010 ohranila javni primanjkljaj pod povprečjem za euroobmočje.

(8)

Na podlagi ocene posodobljenega programa za stabilnost v skladu z Uredbo (ES) št. 1466/97 Svet meni, da je makroekonomski scenarij, na katerem temelji konvergenčni program, verjeten. Po programu naj bi se javnofinančni primanjkljaj do leta 2012 zmanjšal pod referenčno vrednost 3 % BDP zaradi nadaljnjega omejevanja odhodkov in dodatnih prihodkov, ki izhajajo iz boljšega spoštovanja davčnih predpisov. Po zmanjšanju čezmernega primanjkljaja je po programu na vrsti uresničitev srednjeročnega cilja uravnoteženega proračunskega položaja v strukturnem smislu, in sicer do konca programskega obdobja (2014), kar podpira zaveza za nadaljnje omejevanje primarnih odhodkov. Po programu naj bi bil delež javnega dolga najvišji leta 2011, nato pa naj bi se s povečevanjem primarnega presežka vse hitreje zmanjševal. Načrtovani povprečni letni fiskalni napor v obdobju 2010–2012 presega 0,5 % BDP, ki ga priporoča Svet v skladu s postopkom v zvezi z čezmernim primanjkljajem, predviden potek prilagajanja po letu 2010 pa znatno presega določbe iz Pakta stabilnosti in rasti. Za dosego navedene stopnje javnofinančnega primanjkljaja in javnega dolga bo potrebno strogo izvrševanje proračuna, dodatne informacije o načrtovanih konsolidacijskih ukrepih za leti 2013 in 2014 pa bi izboljšale verodostojnost programa.

(9)

Zaradi zelo visokega javnega dolga, ki v letu 2011 znaša približno 120 % BDP, sta ključni prednostni nalogi Italije izvajanje trajnostne in verodostojne konsolidacije ter sprejetje strukturnih ukrepov za okrepitev rasti. Glede na zadnje ocene Komisije je tveganje glede dolgotrajne vzdržnosti javnih financ srednje veliko. Za obdobje do leta 2012 sta doseganje ciljnega javnofinančnega primanjkljaja, določenega v programu za stabilnost, ter s tem zmanjšanje čezmernega primanjkljaja do leta 2012 odvisna od celovitega izvajanja že sprejetih ukrepov. Dodatni ukrepi bi bili potrebni, če so na primer prihodki zaradi boljšega spoštovanja davčnih predpisov nižji od predvidenih v proračunu ali če se pojavijo težave pri doseganju načrtovanih omejitev kapitalskih odhodkov. V novem triletnem proračunskem okviru je za obdobje 2013–2014 določeno, da se do oktobra 2011 sprejmejo dejanski ukrepi, ki podpirajo prizadevanja za konsolidacijo. Čeprav se je ta proračunski okvir v zadnjih letih precej okrepil, naj bi uvedba zavezujoče zgornje meje za odhodke ter nadaljnje izboljšave proračunskega nadzora v vseh vladnih podsektorjih spodbudile fiskalno disciplino in izboljšale verodostojnost srednjeročne proračunske strategije.

(10)

Kljub razmeroma močnemu ustvarjanju delovnih mest v letih pred krizo, italijanski trg dela kaže nekatere strukturne slabosti. Delavci s pogodbami za nedoločen čas imajo več zaščite kot delavci z drugačnimi pogodbami. Za prve delovna zakonodaja predvideva stroga pravila odpuščanja in predvideva zapleten postopke. Pri drugih vrstah pogodb, bi bilo treba pozornost nameniti dinamiki samozaposlenih, ki bi lahko skrivala podrejena delovna razmerja. Kljub novim ad hoc ukrepom, ki so bila sprejeta med krizo z namenom povečati obseg dohodkovne podpore in varstva za primer brezposelnosti, je obstoječi sistem nadomestil za brezposlenost še vedno razdrobljene. Stopnja brezposelnosti med delavci, mlajšimi od 25 let, je leta 2010 znašala 27,8 %, pri čemer je bila neenakomerno razporejena po državi, brezposelnost med mladimi pa je bila na jugu dvakrat višja kot na severu. Vlogi pripravništva in poklicnega usposabljanja bi morali biti okrepljeni. Italija trenutno nima enotnega sistema za certifikacijo spretnosti ter priznavanje poklicnih standardov in standardov usposabljanja, ki bi bil priznan po vsej državi, temveč obstaja več regionalnih sistemov, s čimer se ne prispeva k večji mobilnost delovne sile in priložnosti za zaposlitev po vsej državi. Učinkovitosti služb za zaposlovanje, zlasti v regijah z visoko stopnjo brezposelnosti, bi se lahko še izboljšala. Delo na črno je v Italiji še vedno pomemben dejavnik.

(11)

Uskladitev gibanja plač z rastjo produktivnosti je pomembna z vidika nenehnega zmanjševanja konkurenčnosti Italije od konca 90-ih let prejšnjega stoletja; v zvezi s tem imajo lahko pomembno vlogo pogajanja na ravni podjetij, ki lahko prav tako prispevajo k odpravljanju neskladij na regionalnem trgu dela. Reforma okvira za pogajanja iz leta 2009 je med drugim uvedla možnost klavzul o odprtosti (tj. odstopanj od plač v sektorju, dogovorjenih na nacionalni ravni), ki pa se do danes še ne uporabljajo pogosto.

(12)

Stopnja zaposlenosti žensk zaostaja za stopnjo zaposlenosti moških za povprečno več kot 20 odstotnih točk, vendar so opazne močne razlike med regijami. Na jugu je bila leta 2009 zaposlenih komaj ena tretjina žensk v starosti od 20 do 64 let, deloma zaradi nižje stopnje dejavnosti, deloma zaradi višje brezposelnosti. Razmeroma visoka obdavčitev dela v Italiji zmanjšuje spodbude za priliv delovne sile, kar zlasti velja za tiste družinkse člane, ki prinašajo v gospodinjstvo drugi dohodek, ter negativno vpliva na povpraševanje podjetij po delovni sili. Da bi povečali zaposlovanje žensk, nacionalni program reform opozarja na načrt, sprejet leta 2010, za usklajevanje prizadevanj na različnih ravneh oblasti za spodbujanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja. Vlada je nedavno uvedla davčno spodbudo za podjetja, ki zaposlujejo prikrajšane delavce, vključno s tistimi, ki delajo v sektorju ali poklicu, v katerem je neravnovesje med spoloma še posebej poudarjeno, ter v regijah z visoko stopnjo brezposelnosti. Program prav tako najavlja reformo davčnega sistema za postopen prenos davčne obremenitve z dela na potrošnjo, kar bi lahko prispevalo k povečanju zaposlovanja.

(13)

Stroški poslovanja v Italiji, zlasti na jugu, ostajajo visoki v primerjavi s standardi EU kljub nedavnim ukrepom za izboljšanje poslovnega okolja in spodbujanje k uspešnosti usmerjene in odgovorne javne uprave. Regulativne in upravne ovire na trgih proizvodov in storitev, zlasti strokovnih storitev, še zdaleč niso v celoti odpravljene. Letni zakon o konkurenci je bil uveden leta 2009 kot zakonodajno orodje za izboljšanje konkurenčnega okolja in varstva potrošnikov, vendar še ni bil sprejet. Dolgotrajni postopki za izvrševanje pogodb so še ena slabost italijanskega poslovnega okolja. Financiranje rasti podjetij iz nebančnih virov je v Italiji še vedno razmeroma redko, zlasti za mala in srednja podjetja. Zlasti naložbe v lastniške instrumente in tvegani kapital imajo še naprej zgolj omejeno vlogo kljub njihovemu potencialu za spodbujanje rasti velikosti podjetij, prodiranje na nove svetovne trge in boljše upravljaje podjetij.

(14)

Odhodki za raziskave in razvoj so v zadnjih desetih letih le skromno naraščali. Posledično ostaja intenzivnost raziskav in razvoja nizka in znaša okrog 1,27 % BDP, kar je precej pod povprečjem EU (1,90 %). Ta razkorak je zlasti posledica nizke stopnje industrijskih raziskav, saj intenzivnost raziskav in razvoja v podjetjih znaša 0,64 % BDP, medtem ko je v državah EU-27 povprečno 1,23 % BDP. Tudi intenzivnost tveganega kapitala je še vedno zelo nizka. Številni ukrepi, vključno s časovno omejenimi davčnimi olajšavami za podjetja, ki vlagajo v raziskovalne projekte, ki jih izvajajo univerze ali subjekti iz javnega sektorja, so prisotni v nacionalnih programih reform. Cilj 1,53 % BDP za intenzivnost raziskav in razvoja temelji na predvideni povprečni letni rasti v obdobju 2006–2008 in upošteva omejitve za fiskalno stabilnost države Pregledan bo leta 2014.

(15)

Italija je tretja največja prejemnica sredstev iz skladov kohezijske politike EU ter bo v obdobju 2007–2013 prejela približno 8 % vseh sredstev iz proračuna kohezijske politike EU. Na sredini tega programskega obdobja je učinkovito porabila le 16,8 % sredstev EU, v južnih konvergenčnih regijah pa je ta delež še veliko nižji.

(16)

Italija je v okviru pakta „euro plus“ sprejela številne zaveze. V nacionalnem programu reform so navedeni nekateri nedavno sprejeti ukrepi ter okvirno opisani nekateri načrti prihodnjih reform, ki obravnavajo vzdržnost javnih financ in finančno stabilnost, spodbujajo konkurenčnost in povečujejo zaposlovanje skladno z načeli pakta „euro plus“. Nova pomembna zaveza, sprejeta posebej kot odgovor na pakt, je vladna namera spremeniti ustavo, da bi se izboljšala proračunska disciplina. Ti elementi so bili ocenjeni in upoštevani v priporočilih.

(17)

Komisija je ocenila program za stabilnost in nacionalni program reform ter zaveze pakta „evro plus“, ki jih je predložila Italija. Glede na to, da je treba okrepiti splošno gospodarsko upravljanje EU in v prihodnje nacionalne odločitve vključiti EU, Komisija v oceni ni upoštevala le njihovega pomena za vzdržno fiskalno in socialno-ekonomsko politiko v Italiji, ampak tudi spoštovanje pravil in smernic EU. Komisija zato meni, da je načrt Italije za konsolidacijo za obdobje 2011–2014 verjeten do leta 2012, medtem ko bi ga bilo treba za obdobje 2013–2014 podpreti z dejanskimi ukrepi, da se zelo visok javni dolg začne postopno zmanjševati. Nacionalni program reform določa celovit sklop pobud v vseh razsežnostih strategije Evropa 2020, vendar se zdi, da so potrebni nadaljnji ukrepi za odpravo dolgoročnih strukturnih pomanjkljivosti, ki jih je ta kriza še poslabšala. Za izboljšanje potenciala za rast in ustvarjanje delovnih mest ter spodbujanje razvoja južnih regij, ki zaostajajo za severom, bi morala Italija v obdobju 2011–2012 sprejeti nadaljnje ukrepe za izboljšanje delovanja trga dela, odpiranje trgov storitev in proizvodov za večjo konkurenčnost, izboljšanje poslovnega okolja, okrepitev politike raziskav in inovacij ter spodbujanje hitrejše in boljše uporabe sredstev iz kohezijskih skladov EU.

(18)

Svet je glede na to oceno in ob upoštevanju Priporočila Sveta na podlagi člena 126(7) Pogodbe o delovanju Evropske unije z dne 2. decembra 2009 proučil posodobljen program za stabilnost Italije za leto 2011, njegovo mnenje (3) pa je zlasti odraženo v njegovem priporočilu v točki (1) v nadaljevanju. Svet je ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 25. marca 2011 proučil nacionalni program reform Italije –

1.

v letih 2011 in 2012 izvede načrtovano fiskalno konsolidacijo za zagotovitev popravka čezmernega primanjkljaja v skladu s priporočili Sveta v skladu s postopkom v zvezi s čezmernim primanjkljajem, kar bo pripeljalo do znižanja javnega dolga. Na podlagi nedavno izboljšane zakonodaje v celoti izkoristi gospodarski razvoj ali razvoj proračuna, če je ta boljši od pričakovanega, za hitrejše zmanjševanje primanjkljaja in dolga ter naj bo pripravljena, da prepreči odstopanja pri izvajanju proračuna. Do oktobra 2011 s konkretnimi ukrepi podpre cilje za obdobje 2013–2014 ter doseže načrtovan srednjeročni cilj do leta 2014, kot je določeno v novem večletnem proračunskem okviru. Nadalje okrepi okvir z uvedbo zavezujočih zgornjih meja za odhodke in izboljšanjem nadzora za vse vladne podsektorje;

2.

okrepi ukrepe za preprečevanje segmentacije trga dela, med drugim s proučitvijo izbranih vidikov zakonodaje o varnosti zaposlitve, vključno s pravili in postopki glede odpuščanja, ter ob upoštevanju proračunskih omejitev preuči trenutno razdrobljeni sistem nadomestil za brezposelnost. Okrepi prizadevanja za boj proti delu na črno. Sprejme tudi ukrepe za spodbujanje večje udeležbe žensk na trgu dela z izboljšanjem razpoložljivosti ustanov za varstvo in oskrbo po vsej državi ter z zagotavljanjem proračunsko nevtralnih finančnih spodbud za zaposlitev prejemnikov drugega dohodka v družini;

3.

na podlagi sporazuma o reformi okvira za kolektivna pogajanja iz leta 2009 in po posvetovanju s socialnimi partnerji v skladu z nacionalnimi praksami sprejme nadaljnje ukrepe za zagotovitev boljše usklajenosti plač z razvojem produktivnosti ter lokalnimi razmerami in razmerami v podjetju, vključno s klavzulami, ki bi lahko podjetjem omogočila pogajanja v zvezi s tem;

4.

podaljša postopek odpiranja storitvenega sektorja dodatni konkurenci, tudi na področju strokovnih storitev. Leta 2011 sprejme letni zakon o konkurenci, pri čemer upošteva priporočila, ki jih predloži organ za preprečevanje omejevanja konkurence. Skrajša postopke za izvrševanje pogodbenega prava. Sprejme nadaljnje ukrepe za izboljšanje dostopa malih in srednjih podjetij do kapitalskih trgov z odpravo regulativnih ovir in zmanjšanjem stroškov;

5.

izboljša okvir za naložbe zasebnega sektorja v raziskave in inovacije z razširitvijo sedanjih fiskalnih spodbud, izboljšanjem pogojev za tvegani kapital in podporo inovativnim shemam javnega naročanja;

6.

sprejme ukrepe, da se na stroškovno učinkovit način pospeši odhodke za pospeševanje rasti, ki se sofinancirajo iz skladov kohezijske politike, za zmanjšanje nenehnih razlik med regijami z izboljšanjem upravne zmogljivosti in političnega upravljanja. Spoštuje zaveze, sprejete v nacionalnem strateškem referenčnem okviru v smislu zneska sredstev in kakovosti odhodkov.