1.11.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 285/25

(1)

Konzorcij DAET Loutraki AE – Club Hotel Loutraki AE (v nadaljnjem besedilu: pritožnik ali Loutraki) (2) je 8. julija 2009 pri Komisiji vložil pritožbo v zvezi z grško zakonodajo o vzpostavitvi sistema dajatev na vstopnine za igralnice in trdil, da sistem zagotavlja državno pomoč trem igralnicam, in sicer igralnici Regency Casino Mont Parnès, igralnici na Krfu in igralnici Regency Casino v Solunu (3). Z e-poštnim sporočilom z dne 7. oktobra 2009 je pritožnik navedel, da ne nasprotuje razkritju svoje identitete. 14. oktobra 2009 je potekal sestanek med osebjem Komisije in predstavniki pritožnika. Z dopisom z dne 26. oktobra 2009 je pritožnik predložil nadaljnje podrobnosti v podporo svoje pritožbe.

(2)

21. oktobra 2009 je Komisija posredovala pritožbo Grčiji in jo zaprosila, naj pojasni zastavljena vprašanja. Z dopisom z dne 17. novembra 2009 je Grčija zaprosila za več časa za odgovor in Komisija je njeno prošnjo odobrila z e-poštnim sporočilom z dne 18. novembra 2009. Grčija je Komisiji poslala odgovor 27. novembra 2009.

(3)

15. decembra 2009 je Komisija posredovala odgovor Grčije pritožniku. 29. decembra 2009 je pritožnik predložil svoje pripombe na odgovor Grčije.

(4)

Komisija je z dopisi z dne 25. februarja, 4. in 23. marca ter 13. aprila 2010 zaprosila Grčijo za nadaljnje informacije. Grčija je odgovorila z dopisi z dne 10. marca ter 1. in 21. aprila 2010.

(5)

Z odločitvijo z dne 6. julija 2010 („odločitev o začetku postopka“) je Komisija obvestila Grčijo, da bo začela formalni postopek preiskave na podlagi člena 108(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije v zvezi z ukrepom, ki ga je uvedla Grčija, namreč zaračunavanjem nižje stopnje davka na vstopnine za nekatere igralnice. Odločitev o začetku postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije in zainteresirane strani so bile pozvane k predložitvi svojih pripomb (4).

(6)

Grčija je z dopisom z dne 9. avgusta 2010 zaprosila za podaljšanje roka za odgovor, ki ga je Komisija odobrila z dopisom z dne 18. avgusta 2010. Komisija je pripombe Grčije na odločitev o začetku postopka prejela 6. oktobra 2010. Grški organi so 12. oktobra 2010 predložili dodatne informacije v zvezi s spornim ukrepom.

(7)

Po začetku preiskave je Komisija prejela pripombe dveh zainteresiranih strani: predstavniki igralnice Mont Parnès, ene od upravičenk ukrepa, so svoje pripombe podali z dopisom z dne 4. avgusta 2010, predstavniki zasebne igralnice Loutraki pa z dopisoma z dne 8. in 25. oktobra 2010.

(8)

Komisija je z dopisom z dne 29. oktobra 2010 posredovala te pripombe grškim organom, da bi jim dala možnost za odgovor. Z dopisom z dne 6. decembra 2010 so grški organi predložili svoje pripombe na pripombe tretjih oseb, v katerih so med drugim želeli pojasniti nekatere vidike uporabe zadevne sheme in razlago grške zakonodaje, pomembne za analizo primera.

(9)

Ukrep vključuje davčno diskriminacijo v korist nekaterih igralnic, ki so jo grški organi začeli izvajati s sočasno uporabo številnih, deloma obveznih določb, ki:

s čimer postavljajo igralnice v zasebni lasti v podrejen konkurenčni položaj (5).

(10)

Upravičenci ukrepa so javne igralnice in ena zasebna igralnica, tj. igralnica v Solunu, ki ji je z uporabo izjeme omogočena enaka obravnava kot javnim igralnicam, kot je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

(11)

Upravičenci ukrepa, ki se analizira, so grške igralnice: Mont Parnès (6), igralnica v Solunu (7), na Krfu (8) in Rodosu (9).

(12)

V času odločitve o začetku postopka je nižja regulirana vstopnina v višini 6 EUR veljala samo za tri grške igralnice: igralnico Mont Parnès, katere 49 % je bilo privatiziranih, 51 % delnic pa je ostalo pod javnim nadzorom; igralnico v Solunu, ki je bila zasebna igralnica, vendar se je obravnavala kot javna; in igralnico na Krfu, ki je bila javna igralnica. Igralnici na Rodosu in Krfu sta prenehali koristiti ugodnosti ukrepa aprila 1999 (10) oziroma avgusta 2010 (11), saj sta potem, ko sta bili v celoti privatizirani, prenehali zaračunavati nižjo vstopnino.

(13)

Pred liberalizacijo trga leta 1994 so v Grčiji delovale samo tri igralnice, in sicer Mont Parnès, igralnici na Krfu in Rodosu. Takrat so bile igralnice javna podjetja, ki jih je kot klube v državni lasti upravljal grški urad za turizem (EOT) (12). Vstopnina je bila za te igralnice določena s sklepom generalnega sekretarja EOT, kot sledi (13):

(14)

Trg je bil liberaliziran leta 1994 na podlagi zakona 2206/1994, ko se je obstoječim igralnicam v javni lasti pridružilo šest novoustanovljenih zasebnih igralnic (15). Zakon iz leta 1994 je določal izdajo skupno 14 dovoljenj za tri obstoječe igralnice v javni lasti, tj. igralnico na Rodosu, igralnico Mont Parnès in igralnico na Krfu, ter 11 zasebnih igralnic, ki naj bi se ustanovile (16). Vendar pa jih je od predvidenih 11 novih zasebnih igralnic dovoljenje prejelo samo šest, ki so začele z obratovanjem, in sicer igralnice v Halkidikiju, Lutrakiju, Solunu, Riu (Ahaja), Xanthiju (Trakija) in Syrosu (leta 1995 in 1996); preostalih pet dovoljenj je bilo preklicanih.

(15)

Člen 2(10) zakona 2206/1994 je predvideval določitev vstopnine za igralnice na določenih območjih z ministrskim odlokom; s tem sklepom bi bil določen tudi odstotek cene, ki bi predstavljal prihodek za grško državo. 16. novembra 1995 je bilo s sklepom finančnega ministra (17) določeno, da morajo od 15. decembra 1995 vsi upravljavci igralnic, za katere velja zakon št. 2206/1994, zaračunavati vstopnino (18) v višini 5 000 GRD (19) (okoli 15 EUR) (20). Sklep od upravljavcev igralnic zahteva, da plačajo 80 % nominalne vrednosti vsake vstopnice kot javno dajatev državi, medtem ko preostalih 20 %, vključno z DDV, predstavlja dohodek igralnice (21). Sklep določa, da lahko igralnice odobrijo prost vstop (22). Vendar pa morajo igralnice ne glede na to, koliko zaračunavajo potrošnikom, 80 % regulirane cene plačati državi (23). Sklep določa, da morajo igralnice plačevati dajatve na mesečni osnovi (24). Določa tudi posebne popuste za vstopnice, ki so veljavne 15 ali 30 dni (25).

(16)

Vse nove zasebne igralnice, ustanovljene od leta 1995 na podlagi zakona 2206/1994, uporabljajo ministrski odlok iz leta 1995 in zaračunavajo 15 EUR za vstopnino – kot splošno pravilo, kakor je razloženo v prejšnjem odstavku – z edino izjemo igralnice v Solunu, kot je podrobno razloženo v nadaljevanju.

(17)

Vendar pa so igralnice v državni lasti, tj. igralnica Mont Parnès ter igralnici na Krfu in Rodosu, še naprej delovale kot klubi EOT (26) in niso uporabljale zakonodaje iz leta 1994 in 1995 do izdaje dovoljenj, predvidenih z zakonom 2206/1994.

(18)

Iz opažanj in razlag nacionalnih pravil, ki so jih predložili grški organi, Komisija razume, da je sistem v praksi deloval na naslednji način.

(19)

Grški organi so pojasnili, da delovanje igralnic v Grčiji na splošno ureja zakon 2206/1994. Posebne določbe, ki veljajo za javne igralnice, ki so obstajale pred sprejetjem zakona 2206/1994, se štejejo za izjeme od uporabe splošnih določb zakona (in izvedbenega ministrskega odloka iz leta 1995) do privatizacije teh igralnic in izdaje dovoljenj, ki jih predvideva zakon.

(20)

Do datuma izdaje dovoljenja na podlagi zakona 2206/1994 se zato ministrski odlok iz leta 1995 ni uporabljal za javne igralnice niti glede standardne vstopnine v višini 15 EUR niti glede zahteve po nakazilu 80 % te cene državi. Javne igralnice so začele teh 80 % plačevati šele po izdaji dovoljenj, predvidenih z zakonom 2206/1994 (glej odstavek 23 in naslednje). Vendar ker se je za že obstoječe sklepe EOT o določitvi vstopnine v višini 6 EUR štelo, da predstavljajo posebno izjemo (že obstoječa posebnost), ki ni bila spremenjena s splošnimi določbami zakona 2206/1994 in ministrskim odlokom iz leta 1995, je vstopnina za javne igralnice izjemoma ostala 6 EUR in te igralnice so plačevale samo 80 % od 6 EUR. Sklepi EOT se niso uporabljali šele po privatizaciji, ko igralnice niso bile več v celoti v lasti države. Šele takrat so začele igralnice zaračunavati standardno vstopnino v višini 15 EUR in prevzele zakonsko odgovornost za plačilo 80 % od 15 EUR kot dajatve državi.

(21)

Čeprav se zdi, da bi to moralo biti pravilo, se je pojavila izjema v primeru delne privatizacije igralnice Mont Parnès, potrjene z zakonom 3139/2003 (ki je pozneje uvedel tudi ureditev za privatizacijo igralnice na Krfu): navedeni zakon je izrecno navajal, da vstopnina za igralnico Mont Parnès ostane 6 EUR.

(22)

Leta 2000 je EOT kot upravljavca igralnice na Krfu in igralnice Mont Parnès nadomestila družba Elliniki Etaireia Touristikis Anaptyxis (grška družba za razvoj turizma, v nadaljnjem besedilu: ETA), ki je bila v celoti v lasti grške države, od konca leta 2000 do leta 2003, ko so bila igralnicama izdana dovoljenja na podlagi zakona 2206/1994, pa se je ETA začela sprva prostovoljno in kasneje v skladu s členom 24 zakona 2919/2001 postopoma prilagajati zahtevam, določenim za igralnice z zakonom 2206/1994, da bi igralnici, ki sta bili prej kluba v javni lasti, pripravila za popolno licenciranje in privatizacijo (27). V tem prehodnem obdobju je ETA nakazovala državi 80 % od cene vstopnic za igralnico Mont Parnès in igralnico na Krfu v višini 6 EUR.

(23)

Leta 2003 je bila igralnica Mont Parnès, ki je bila v javni lasti, preoblikovana v delniško družbo in 49 % njenega kapitala je bilo prodanih zasebnemu sektorju (28). Dovoljenje za igralnico Mont Parnès, predvideno z zakonom 2206/1994, je bilo izdano leta 2003 na podlagi zakona 3139/2003 (člen 1(1)). Isti zakon je ohranjal vstopnino za igralnico Mont Parnès v višini 6 EUR (člen 1(1)(vii)).

(24)

Enako je bilo v primeru igralnice na Krfu dovoljenje, predvideno z zakonom 2206/1994, družbi ETA izdano leta 2003 na podlagi zakona 3139/2003 (člen 1(3)), tako da ga je ETA lahko vključila v kasnejšo privatizacijo. Ista določba je navajala, da bo vstopnina za igralnico na Krfu določena z novim ministrskim odlokom, kar je pomenilo, da se ministrski odlok iz leta 1995 ni uporabljal. Po informacijah Komisije ni bil nikoli izdan noben nov ministrski odlok in igralnica na Krfu je še naprej zaračunavala 6 EUR vse do privatizacije avgusta 2010, ko je začela uporabljati ceno v višini 15 EUR (29).

(25)

V primeru igralnice na Rodosu je bilo dovoljenje, predvideno z zakonom 2206/1994, izdano leta 1996 z ministrskim odlokom Τ/633 z dne 29. maja 1996. Vendar pa je igralnica še naprej zaračunavala znižano vstopnino in jo spremenila na 15 EUR šele po svoji privatizaciji aprila 1999: do svoje privatizacije je delovala pod nadzorom EOT, nato pa je uporabljala sklep EOT iz leta 1992, ki je določal vstopnino za igralnico na Rodosu v višini 1 500 GRD (30).

(26)

Zasebna igralnica v Solunu je bila ustanovljena in je prejela dovoljenje na podlagi zakona 2206/1994 leta 1995 (31). Vseskozi je zaračunavala znižano vstopnino v višini 6 EUR, ki sta jo uporabljali javni igralnici (igralnica Mont Parnès in igralnica na Krfu), na podlagi zakonodajnega odloka 2687/1953 (32), ki določa, da za podjetja, ustanovljena s tujimi naložbami, veljajo vsaj tako ugodni pogoji, kot veljajo za druga podobna podjetja v državi (33). Ko je bila na določeni točki izpostavljena ta težava, je direktor igralnice (tj. Hyatt Regency) zahteval, da se vstopnina za igralnico v Solunu določi na isti stopnji kot za igralnico Mont Parnès, tj. 6 EUR. Po pridobljenem mnenju državnega pravnega sveta (mnenje 631/1997/ES) je bila ta zahteva sprejeta. Po izdaji dovoljenja leta 1995 je za igralnico v Solunu začela veljati zahteva po nakazilu 80 % nominalne vrednosti vstopnic državi (34).

(27)

Komisija je začela formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU, ker je imela resne pomisleke v zvezi z obstojem diskriminacijske davčne obravnave nekaterih posebej določenih igralnic v Grčiji, ki so koristile ugodnejše davčne ureditve kot druge igralnice v državi.

(28)

Komisija je menila, da zadevni ukrep odstopa od splošnih zakonov, ki določajo običajne stopnje dajatev na vstopnine za igralnice, in s tem izboljšuje konkurenčni položaj upravičencev.

(29)

Sporni ukrep naj bi predstavljal izgubo javnega prihodka za grško državo in zagotavljal prednost igralnicam z nižjimi cenami. Na trditev grških organov, da je neposredni upravičenec nižje vstopnine stranka, je Komisija odgovorila, da subvencija za potrošnike lahko pomeni državno pomoč za podjetje, če je pogojena z uporabo določenega blaga ali storitve, ki ga zagotavlja to podjetje (35).

(30)

Komisija je tudi ugotovila, da ni dokazov, da bi bila stopnja obdavčitve določena glede na okoliščine posamezne igralnice (36). Komisija je začasno sklenila, da je ukrep selektiven (37).

(31)

Komisija je menila, da sporni ukrep lahko povzroči izkrivljanje konkurence med igralnicami v Grčiji ter na trgu za pridobivanje poslov v Evropi. Komisija je navedla, da v celoti spoštuje pravico držav članic, da na svojem ozemlju urejajo igralništvo v skladu s pravom EU, vendar se ni strinjala, da zadevni ukrep zaradi teh trditev ne bi mogel izkrivljati konkurence in vplivati na trgovino med državami članicami. Izvajalci v sektorju so pogosto mednarodne hotelske skupine, na katerih odločitev o naložbah bi ukrep lahko vplival, igralnice pa bi lahko v Grčijo privabljale turiste. Komisija je zato sklenila, da bi ukrep lahko izkrivljal konkurenco in vplival na trgovino med državami članicami (38).

(32)

Komisija je začasno sprejela stališče, da ukrep pomeni nezakonito pomoč, saj so ga grški organi začeli izvajati brez predhodne odobritve Komisije, in da bi bilo morda treba pomoč vrniti v skladu s členom 15 postopkovne uredbe (39).

(33)

Komisija ni navedla nobenih razlogov za domnevo, da je sporni ukrep skladen z notranjim trgom; pokazalo se je, da ukrep pomeni neupravičeno pomoč za tekoče poslovanje igralnic, ki so jim bile zagotovljene koristi (40).

(34)

Komisija je navedla, da bo morala v primeru, če se njen pomislek v zvezi z obstojem nezdružljive državne pomoči potrdi, v skladu s členom 14(1) postopkovne uredbe Grčiji odrediti, da od upravičencev izterja pomoč, razen če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava (41).

(35)

Med formalnim postopkom preiskave je Komisija prejela pripombe Grčije, predstavnika Elliniko Kazino Parnithas AE (v nadaljnjem besedilu: Mont Parnès) in predstavnikov zasebne igralnice v Lutrakiju (v nadaljnjem besedilu: Loutraki).

(36)

Pripombe, ki jih je predložil predstavnik upravičenke, tj. igralnice Mont Parnès, in pripombe, prejete od grških organov, so skoraj povsem enake in bodo skupaj povzete v tem oddelku.

(37)

Grški organi in Mont Parnès zanikajo obstoj državne pomoči. Trdijo, da se država ne odreka nobenim dajatvam oziroma, tudi če se, igralnice s tem ne pridobijo nobene koristi.

(38)

Grški organi trdijo, da se razlike v cenah nanašajo samo na ureditev cen, saj povišan davek predstavlja enoten delež ustrezne cene izdanih vstopnic.

(39)

Po navedbah grških organov namen določitve vstopnine in zahtevanja plačila državi ni povečati prihodka države, ampak odvrniti osebe z nizkim dohodkom od iger na srečo. Dejstvo, da zaračunavanje vstopnine ustvarja tudi javni prihodek, ne spreminja njegove narave kot nadzornega ukrepa. Grški organi so v skladu s tem zavzeli stališče, da je zahteva, da se obiskovalcem ob vstopu v igralniške prostore igralnic izda vstopnica po določeni ceni, upravni nadzorni ukrep, ki nalaga dajatev, vendar ni v obliki davka in ga ni mogoče šteti za davčno obremenitev, kot je bilo odločeno v sodbi št. 4027/1998 državnega sveta, vrhovnega upravnega sodišča v Grčiji (42).

(40)

Glede razlik med cenami različnih igralnic Grčija trdi, da se ekonomske in socialne okoliščine različnih igralnic razlikujejo in niso primerljive. Grški organi trdijo, da je razlikovanje med cenami upravičeno zaradi javnopolitičnih razlogov: menijo zlasti, da okoliščine različnih igralnic upravičujejo in so v celoti skladne s prakso določanja različnih cen vstopnic za igralnice, ki se nahajajo blizu velikih urbanih središč in za igralnice na podeželju, kjer živi pretežno kmečko prebivalstvo, ki ima povečini nižje dohodke in stopnjo izobrazbe ter je bolj potrebno odvračanja od iger na srečo kot prebivalci urbanih območij.

(41)

Pritožnik, tj. Loutraki, je ugotovil, da je po privatizaciji igralnice na Krfu leta 2010 vstopnina narasla s 6 EUR na 15 EUR, kar je po mnenju Loutrakija v nasprotju z argumenti javne politike; grški organi so odgovorili, da oddaljen geografski položaj otoka Krf pomeni, da ne konkurira nobeni drugi grški igralnici, zato ne more izkrivljati konkurence. Grški organi so tudi trdili, da je nujno, da je vstopnina odvračilna, da se zaščiti prebivalce Krfa, saj bo sprememba pogojev poslovanja igralnice po privatizaciji neizogibno povzročila drastično povečanje časa obratovanja, splošnega obsega dejavnosti in njene privlačnosti.

(42)

Če igralnice z nižjimi cenami uživajo kakršno koli prednost, ker privlačijo več potrošnikov, grški organi in Mont Parnès nasprotujejo mnenju, da to nujno pomeni izgubo javnega prihodka. Prav tako ni gotovo, da bi v primeru, če bi bila vstopnina višja, domnevni upravičenci ustvarili večji prihodek za državo, zato je domnevna izguba prihodka hipotetična. Grški organi in Mont Parnès trdijo, da ugodnost nižje vstopnine koristi stranka in da je delež cene, ki ga obdrži igralnica, večji v igralnicah, ki zaračunavajo vstopnino v višini 15 EUR, kar predstavlja ugodnost za igralnice z višjimi cenami.

(43)

Grški organi in Mont Parnès trdijo, da ni vpliva na konkurenco ali trgovino, ker vse igralnice delujejo na lokalnem trgu. Oporekajo možnosti konkurence z drugimi oblikami iger na srečo, ki je navedena v odločitvi o začetku postopka, in poudarjajo, da so internetne igre na srečo v Grčiji nezakonite.

(44)

Grški organi in Mont Parnès trdijo, da četudi bi bilo sprejeto, da bi znižana vstopnina v višini 6 EUR lahko vplivala ali je vplivala na odločitev tuje družbe za naložbo v igralnico v Grčiji, bi imela tuja družba še vedno možnost, da uporabi zakonodajni odlok 2687/1953, kot je storila družba Hyatt Regency Xenodocheiaki kai Touristiki (Thessaloniki) AE v primeru igralnice v Solunu.

(45)

Pritožnik zatrjuje, da lahko upravičenci omogočijo prost vstop, vendar morajo še vedno plačati 80 % dajatve, kar po njegovih besedah zelo jasno kaže, da ukrep pomeni državno pomoč; grški organi odgovarjajo, da je taka praksa izjema, saj igralnice uporabljajo to možnost za nudenje brezplačne vstopnine predvsem VIP gostom in slavnim osebam, ter da je ta praksa v nasprotju z davčnim pravom (zakonom 2238/1994), saj plačilo 80 % cene vstopnice državi iz lastnih sredstev podjetja ni priznano kot produktiven izdatek in ga ni mogoče odšteti od prihodka družbe, tako da družba, ki izvaja tako prakso, ustvarja znatno davčno obremenitev.

(46)

Organi in Mont Parnès so Komisijo opozorili tudi na druge razlike med igralnicami, za katere veljajo različni davčni in ureditveni ukrepi. Navajajo, da te razlike zagotavljajo prednost pritožniku, tj. Loutrakiju, in izničijo prednosti, ki jih imajo upravičenci zaradi nižje vstopnine. Vse igralnice plačujejo del letnega bruto dobička državi, vendar Loutraki v skladu z zakonom plačuje manjši delež kot druge igralnice. Komisija zlasti poudarja, da če dejansko obstajajo drugi ukrepi, ki jih navajajo grški organi in Mont Parnès, ti lahko predstavljajo ločen ukrep pomoči v korist Loutrakija, če so izpolnjeni vsi pogoji veljavne zakonodaje EU o državni pomoči. Vendar pa se v vsakem primeru razlikujejo od zadevnega ukrepa in ne spadajo na področje uporabe tega sklepa.

(47)

Grčija je navedla, da razmišlja o možnosti spremembe svoje politike določanja cen za igralnice, da bi odpravila diskriminacijo med njimi. Vendar pa Komisije še ni obvestila o izvajanju kakršne koli take spremembe.

(48)

Grški organi in Mont Parnès niso predložili nobenih pripomb glede združljivosti in zakonitosti katere koli pomoči.

(49)

Poleg tega grški organi in Mont Parnès trdijo, da četudi bi se ugotovilo, da zadevni ukrep pomeni nezakonito in nezdružljivo državno pomoč, bi bilo vračilo te pomoči v nasprotju z dvema načeloma:

(50)

Glede izračuna zneska, ki ga je treba vrniti, so grški organi in Mont Parnès izpodbijali izračun, ki ga je predlagal Loutraki in po katerem se razlika v davku na stranko, ki ga plačujejo igralnice z višjimi in nižjimi cenami, pomnoži s številom strank. Trdijo, da je izračun pomanjkljiv in arbitraren, saj ni nujno, da bi imele domnevne upravičene igralnice, tj. igralnica Mont Parnès ter igralnici v Solunu in na Krfu (44), ob višjih cenah vstopnic enako število strank.

(51)

Loutraki trdi, da ukrep, določen v nacionalni zakonodaji, pomeni davčno diskriminacijo v korist nekaterih igralnic, v kolikor se enotna dajatev na vstopnine v višini 80 %, ki jo je treba plačati državi, uporablja za različne davčne osnove, tj. dve različni ceni vstopnic, ki jih je določila država. Vstopnina za upravičene igralnice je znatno nižja od cene za druge igralnice (6 EUR namesto 15 EUR), kar predstavlja izgubo prihodka za državo in zaradi izkrivljanja konkurence, ki jo povzroča, pomeni državno pomoč.

(52)

Loutraki nadalje trdi, da ukrep ni objektivno utemeljen, saj je uvedba nižje cene za vstopnino za upravičene igralnice dejansko v nasprotju s socialnim ciljem ter z upravičenostjo in značilnostmi določanja višine vstopnine za igralnice, ki je bilo obravnavano v sodbi državnega sveta št. 4027/1998. Loutraki navaja, da ni mogoče razumno trditi, da je upravni nadzor in socialno zaščito mogoče doseči z zaračunavanjem različnih cen za vstopnice – v igralnici Mont Parnès, ki je od središča Aten oddaljena samo okoli 20 km, je vstopnina 6 EUR, medtem ko je cena v igralnici v Lutrakiju, ki se nahaja okoli 85 km od središča Aten, 15 EUR; v igralnici v Solunu, ki je od središča mesta oddaljena samo okoli 8 km, je vstopnina 6 EUR, medtem ko znaša vstopnina v igralnici v kraju Halkidiki, okoli 120 km od središča Soluna, 15 EUR.

(53)

Loutraki ugotavlja, da je Grčija predhodno trdila, da so znižano vstopnino v višini 6 EUR upravičevale posebne okoliščine vseh upravičenih igralnic, kar se nanaša predvsem na geografski položaj (ki je določal nekatere ekonomske, socialne, demografske in druge posebne značilnosti), vendar pa je igralnica na Krfu po privatizaciji avgusta 2010 začela zaračunavati 15 EUR, ne da bi pojasnila, zakaj posebne okoliščine ne veljajo več.

(54)

Glede določitve višine zneska za vračilo Loutraki meni, da je zadevni znesek razlika davka, obračunanega na stranko, pomnožena s številom strank v upravičenih igralnicah.

(55)

Glede ločenih ukrepov, ki sta jih navedla Grčija in Mont Parnès in ki po njunem mnenju zagotavljajo koristi Loutrakiju, predvsem domnevnega plačevanja manjšega deleža letnega bruto dobička, Loutraki trdi, da v skladu z ločenim sporazumom z organi v praksi plačuje enak znesek kot konkurenti.

(56)

Zadevni ukrep obsega davčno diskriminacijo v korist nekaterih igralnic, ki so jo grški organi začeli izvajati s sočasno uporabo številnih določb (45), ki določajo enotno dajatev v višini 80 % vstopnine za igralnice in različne regulirane cene za igralnice v javni in zasebni lasti, in sicer 6 EUR za igralnice v javni lasti in 15 EUR za igralnice v zasebni lasti, s čimer postavljajo igralnice v zasebni lasti v podrejen konkurenčni položaj (46).

(57)

Da bi ugotovila, ali ukrep pomeni državno pomoč iz Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), mora Komisija oceniti, ali izpolnjuje pogoje iz člena 107(1) te pogodbe. Člen 107(1) navaja, da „razen če Pogodbi ne določata drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

(58)

Komisija bo ustrezno ocenila, ali sporni ukrep izpolnjuje vse štiri zahtevane pogoje, da bi lahko pomenil državno pomoč v smislu člena 107(1).

(59)

Da bi ukrep pomenil državno pomoč, mora upravičencem nuditi ugodnost oprostitve dajatev, ki običajno bremenijo njihov proračun.

(60)

Grški organi so trdili, da ukrep ne sodi v področje uporabe pravil o državni pomoči, ker je stopnja prispevka, ki ga morajo vse igralnice, ki delujejo v Grčiji, plačevati državi, enotna in znaša 80 % vrednosti vsake vstopnice, medtem ko element razlikovanja pri obravnavanju izhaja iz politike določanja cen, določene v letih 1994 in 1995 z zakonodajo, ki je na podlagi zakona 2206/1994 določila vstopnino za igralnice na 15 EUR.

(61)

Grški organi so tudi trdili, da je vstopnina samo upravni nadzorni ukrep in po svoji naravi ni davek, saj ima določanje višine vstopnine za igralnice v skladu s sodbo št. 4025/1998 državnega sveta socialni značaj in ni davčni ukrep.

(62)

Treba je predvsem poudariti, da določanja cen v skladu z zakonom 2206/1994 ni mogoče enostavno opisati kot značilne politike določanja cen, saj se zdi, da lahko vse igralnice prosto zaračunajo potrošnikom nižjo vstopnino ali celo odobrijo prost vstop, čeprav v vseh primerih za njih velja obveznost plačila 80 % vrednosti izdanih vstopnic državi, ne glede na to, kaj je bilo dejansko zaračunano potrošniku.

(63)

V vsakem primeru pri uporabi pravil EU o državni pomoči ni pomembno, ali je zadevni ukrep davek ali ukrep določanja cen, saj se člen 107 uporablja za pomoč „v kakršni koli obliki“, ki zagotavlja ugodnost. Dejstvo, da njegov osnovni cilj ni ustvariti davčni prihodek, samo po sebi ne zadostuje, da se tak ukrep ne bi štel za državno pomoč.

(64)

Četudi se priznava, da ima lahko določanje višine vstopnine za igralnice socialni cilj, je treba vprašanje, ali pomeni korist, ki pomeni državno pomoč, oceniti v smislu učinkov na posamezna podjetja, da se določi, ali nekatera podjetja prispevajo manj k javnemu prihodku. Glede na to, da je bila izjema od uporabe splošne vstopnine v višini 15 EUR odobrena individualno nekaterim igralnicam in zlasti da je treba državi plačati dajatev v višini 80 % na podlagi nižje cene, ki jo te igralnice morajo zaračunati (načeloma, glej zgoraj), je tem igralnicam zagotovljena korist.

(65)

Komisija priznava pravico držav članic, da opredelijo ukrep kot davčni ukrep ali kako drugače v skladu z njihovo nacionalno zakonodajo. Ocena Komisije nikakor ni namenjena razlagi nacionalne zakonodaje. Vendar pa je učinek tega ukrepa ta, da omogoča redno plačevanje 80 % cene vsake vstopnice, ki jo izda vsaka igralnica, državi. Poleg tega Komisija navaja, da je treba v skladu z nacionalno zakonodajo (zlasti zakonom 2206/1994 in ministrskim odlokom iz leta 1995) dolgovane zneske plačati pri ustreznem davčnem uradu (47). Ker to ne vpliva na opredelitev ukrepa po nacionalni zakonodaji, Komisija ugotavlja, da ima ukrep podobne učinke kot davčni ukrep. V skladu s tem bo Komisija izključno za namene tega sklepa in ocene v skladu z zakonodajo EU o državni pomoči v tem sklepu ukrep imenovala „davčni ukrep“, „davek“ ali „obdavčitev“.

(66)

Zadevni ukrep, tj. davčna diskriminacija, ki jo ustvarja skupni učinek enotnega davka na vstopnino, ki se uporablja za različne regulirane vstopnine, zagotavlja igralnicam v Grčiji, ki so v lasti države, prednost pred tistimi v zasebni lasti. Skupni učinek obeh državnih ukrepov je, da medtem ko morajo igralnice v zasebni lasti plačevati državi davek na vstopnino v višini 12 EUR na osebo (80 % od 15 EUR), igralnice, ki so v lasti države, plačujejo samo 4,80 EUR (80 % od 6 EUR) (48).

(67)

S tem ukrepom grška država razbremeni javne igralnice bremena, ki bi ga sicer morale nositi, če bi bila obdavčitev nediskriminacijska in konkurenčno nevtralna. Nediskriminacijska in konkurenčno nevtralna obdavčitev je bila v Grčiji načeloma vzpostavljena z zakonom 2206/1994 o ustanovitvi, organizaciji, delovanju in nadzoru igralnic, ki določa vstopnino v višini 15 EUR in davek, ki ga je treba plačati državi v višini 80 % te stopnje. Vendar pa grška država ni uporabljala tega nediskriminacijskega in konkurenčno nevtralnega sistema obdavčitve za javne igralnice (ali zasebno igralnico v Solunu, ki se obravnava enako) in je igralnicam namesto tega dovoljevala, da so plačevale davek na vstopnino v višini samo 4,80 EUR: s tem je dajala prednost tem podjetjem. Te igralnice so morale plačevati manjši davek na osebo od svojih skupnih prihodkov. Njihov skupni prihodek ne vključuje samo prihodka od vstopnin (izključno od cene vstopnic), temveč tudi od njihovih drugih virov dohodka, kot so igre na srečo, nastanitve, storitve bara in restavracije, predstave itd.

(68)

Po ustaljeni sodni praksi pojem pomoči ne obsega samo pozitivnih dejanj, ampak tudi ukrepe, ki v različnih oblikah zmanjšujejo obremenitve, ki so jim praviloma podvržena podjetja, in ki tako ne pomenijo subvencije v strogem smislu te besede, vendar so jim po naravi in učinku enaki (49). Taka prednost se lahko zagotovi z različnimi vrstami znižanja davčne obremenitve podjetja, vključno z znižanjem davčne osnove.

(69)

V tem primeru so igralnica na Krfu, igralnica Mont Parnès in igralnica v Solunu (ter do leta 1999 tudi igralnica na Rodosu) (50) deležne koristi, podobne znižanju davčne osnove, saj, kot je bilo pojasnjeno, za te igralnice obstajajo posebne določbe, v skladu s katerimi je davek, ki ga plačujejo na osebo, določen na stopnji, ki je nižja od stopnje za druge igralnice.

(70)

Grški organi so ugotovili, da je neposredni upravičenec nižje davčne obremenitve stranka. Vendar čeprav bi bilo mogoče trditi, da so stranke deležne tudi ugodnosti zaradi znižane davčne obremenitve na vstopnino, saj plačajo nižjo skupno ceno, to ne preprečuje zagotavljanja prednosti zadevnim podjetjem, v tem primeru upravičenim igralnicam, saj plačujejo nižji davek na stranko.

(71)

V davčnih primerih se je izkazalo, da oprostitev davkov, ki jih nominalno plača potrošnik, vendar pobere ponudnik storitev, lahko pomeni državno pomoč, kar velja tudi za druge spodbude potrošnikom za nakup določenega blaga in storitev (51).

(72)

V skladu s preteklo prakso Komisija meni, da znižanja davkov na potrošnike lahko pomenijo državno pomoč za podjetja, če je znižanje pogojeno z uporabo določenega blaga ali storitev, ki jih zagotavlja določeno podjetje (52). Tako argument, da je neposredni upravičenec stranka, ni ovira za ugotovitev državne pomoči.

(73)

Poleg tega je glede na običajno poslovno prakso igralnic v Grčiji, da se odrečejo ceni vstopnice, čeprav državi plačajo davek na vstopnino (80 % nominalne vrednosti vstopnice), prednost, dodeljena javnim igralnicam z davčno diskriminacijo, celo večja, saj so stroški sprejema stranke precej višji za zasebne igralnice, kjer je davek, ki ga je treba plačati za vstopnino, 12 EUR, kot za javne igralnice, ki morajo financirati samo 4,80 EUR od skupnega prihodka svojega poslovanja.

(74)

Grški organi trdijo, da je praksa omogočanja prostega vstopa v upravičene igralnice ob določenih dnevih v tednu zgolj izjema. Vendar pa je izrecno določena v nacionalni zakonodaji (ministrski odlok iz leta 1995). Grčija je trdila, da je ta praksa rezervirana za VIP goste ali slavne osebe, vendar ima Komisija dokaze v obliki javno dostopnih informacij, kot so letaki za prost vstop v časopisih in na internetu, ki dokazujejo, da je prost vstop ob določenih dnevih v tednu, vsak teden, omogočen vsem strankam in da je to običajna praksa (igralnica v Solunu je na primer na svoji spletni strani oglaševala, da omogoča prost vstop od nedelje do četrtka) (53). Tako se zdi, da med upravičenimi igralnicami praksa prostega vstopa ni izjema.

(75)

Grčija trdi, da je ta praksa v nasprotju z nacionalno davčno zakonodajo; Komisija poudarja, da je dovoljenje za omogočanje prostega vstopa izrecno določeno v nacionalni zakonodaji v zvezi z igralnicami in upravičenci ga očitno izkoriščajo.

(76)

Grčija trdi, da 80 % cene vstopnice, ki jih igralnica plača državi iz lastnih sredstev, ni priznanih kot produktivni izdatek in ga po grški davčni zakonodaji ni mogoče odšteti od prihodkov igralnice, tako da se igralnica, ki izvaja to prakso, izpostavlja znatni davčni obremenitvi. Komisija ugotavlja, da taka obrazložitev dejansko podpira trditev pritožnika, da si zasebna igralnica zaradi znatne davčne obremenitve, ki je posledica plačevanja davka iz lastnega prihodka, dejansko ne more privoščiti, da bi odobrila prost vstop; tako podpira trditev, da je igralnicam z nižjimi cenami dodeljena prednost.

(77)

Grčija tudi trdi, da ker igralnice ohranijo 20 % neenotne vstopnine, je prednost zagotovljena igralnicam, ki zaračunavajo višjo ceno, ki zagotavlja čisti prihodek v višini 3 EUR, medtem ko javne igralnice prejmejo 1,20 EUR. Ta trditev je zavajajoča, saj ne upošteva dveh dejstev, ki sta bistvenega pomena za pravilno razumevanje resničnih protikonkurenčnih učinkov ukrepa. Po drugi strani pa so zaradi dejstva, da so organi za nekatere igralnice določili nižje cene vstopnic, vključno z davkom na vstopnino, te igralnice bolj privlačne za stranke in to (i) odvrača zahtevo od vzorca, ki bi prevladal, če bi igralnice konkurirale samo na podlagi svojih lastnih prednosti, individualnega obsega in kakovosti nudenih storitev, ter (ii) ob enakih pogojih umetno povečuje njihovo število obiskovalcev. Po drugi strani, kot je bilo pojasnjeno, je prihodek od vstopnin samo majhen del skupnih prihodkov, ki ga stranka igralnice ustvari za podjetje in od katerega mora igralnica plačati davek na vstopnino.

(78)

Dejstvo, da davčna diskriminacija zagotavlja prednost, priznavajo tudi ustrezne nacionalne določbe. Kot so poročali grški organi, je igralnici v Solunu dovoljeno, da zaračunava nižjo vstopnino in da plačuje nižji davek na podlagi zakonodajnega odloka iz leta 1953, po katerem so podjetja, ustanovljena s tujim kapitalom, upravičena do najugodnejše obravnave, ki so je deležna domača podjetja. Čeprav grški organi menijo, da zadevna shema ni koristna, kljub temu uporabljajo to zakonodajo za igralnico v Solunu z utemeljitvijo, da predstavlja najugodnejšo obravnavo, zagotovljeno domačim podjetjem, v nasprotju z bolj zahtevno, ki se uporablja za druge zasebne igralnice.

(79)

Prav tako so grški organi in Mont Parnès opozorili na druge razlike med igralnicami v smislu davka ali ureditvenih ukrepov, ki po njihovem mnenju zagotavljajo korist pritožniku, tj. Loutrakiju, in tako izničijo vse prednosti, ki jih uživajo upravičenci zaradi nižje cene vstopnine (54); Komisija ugotavlja, da trditve, da bi bilo treba en ukrep (razliko v splošni obdavčitvi) izravnati z drugim (razliko med cenami vstopnic in posebnim davkom na te vstopnice), ni mogoče sprejeti kot argumenta za stališče, da zadevni ukrep ne pomeni pomoči. V vsakem primeru, kot je bilo že navedeno, se ti vidiki razlikujejo od zadevnega ukrepa in ne spadajo v področje uporabe tega sklepa (glej uvodno izjavo 46).

(80)

Komisija je sklenila, da zadevni ukrep, tj. davčna diskriminacija, ustvarjena s skupnim učinkom enotnega davka na vstopnino, ki se uporablja za neenake regulirane cene, zagotavlja korist igralnicam z nižjimi cenami vstopnin.

(81)

Zgoraj navedeno korist je mogoče pripisati državi in se financira iz državnih sredstev.

(82)

Kot je bilo pojasnjeno, je davčna diskriminacija posledica vrste upravnih aktov, odlokov in uredb, ki jih je sprejela grška država, vključno zlasti z: zakonom 2206/1994; ministrskim odlokom iz leta 1995; zakonom 3139 z dne 30. aprila 2003; zakonodajnim odlokom 2687/1953; sklepi generalnega sekretarja EOT (ki upravlja javne igralnice), izdanimi v skladu z zakonom 1624/1951 in odlokom 4109/1960, tj. sklepom EOT 535633 z dne 21. novembra 1991, ki določa vstopnino za igralnico Mont Parnès v višini 2 000 GRD, in sklepom EOT 508049 z dne 24. marca 1992, ki določa vstopnino za igralnici na Krfu in Rodosu v višini 1 500 GRD (v primeru igralnice na Krfu je cena v skladu s sklepom 532691 z dne 24. novembra 1997 prilagojena na 2 000 GRD); ter dovoljenji, izdanimi vsem igralnicam na podlagi nacionalne zakonodaje, ki potrjujejo ustrezno vstopnino in obveznost plačila 80 % cene, ki velja za posamezno igralnico.

(83)

Poleg tega se davčna diskriminacija financira iz državnih sredstev. Če se država odreče prihodkom, ki bi jih zbrala od podjetja v normalnih okoliščinah, se zadevni ukrep financira iz državnih sredstev.

(84)

V davčnem smislu korist, zagotovljena javnim igralnicam, v tem primeru izhaja iz umetnega zmanjšanja davčne osnove, na kateri je odmerjen 80-odstotni davek na vstopnino, s splošne nominalne vrednosti vstopnice 15 EUR na 6 EUR za javne igralnice.

(85)

Sodišče je odločilo, da tako diskriminacijsko znižanje davčne osnove vodi v izgubo davčnega prihodka države, ki je enaka porabi državnih sredstev za namene člena 107(1) PDEU (55). V splošnem se v obravnavanem primeru grška država odreka davčnemu prihodku od javnih igralnic, ki znaša 7,20 EUR na vstopnino, kar pomeni razliko med davkom v višini 12 EUR na vstopnino, ki ga državi plačujejo zasebne igralnice, in davkom v višini 4,80 EUR na vstopnino, ki ga državi plačujejo javne igralnice. Vendar pa je treba pri ocenjevanju koristi, zagotovljene vsakemu upravičencu, upoštevati določene prilagoditve (podrobneje razložene v oddelku V.4, tj. „Določitev višine pomoči in njena izterjava“: zlasti se je pokazalo, da igralnica Mont Parnès in igralnica na Krfu do leta 2000 državi nista plačali nobenega davka na vstopnino, tako da je v tem primeru korist enaka davku v višini 12 EUR na vstopnino, ki ga državi plačujejo zasebne igralnice).

(86)

Grčija je trdila, da ker lahko igralnice, ki zaračunavajo nižjo ceno, s tem privabijo več strank, ni nujno, da se država odreče prihodku. Grčija meni, da zato ukrep ne pomeni državne pomoči.

(87)

Kot je navedeno v odločitvi o začetku postopka, Komisija ne sprejme tega argumenta in v skladu s svojo predhodno prakso meni, da dejstvo, da lahko znižanje davka pri nekaterih davkoplačevalcih povzroči povečanje splošne stopnje prihodka, ustvarjenega s tem davkom, ne pomeni nujno, da ukrep ni financiran iz državnih sredstev (56).

(88)

Trditev grških organov je zmotna, saj je merilo, po katerem preskušajo učinke davčne diskriminacije na državni proračun, pristransko, ker je korist sestavni del ukrepa. Pri svoji obrazložitvi so grški organi upoštevali dinamičen učinek znižanja cene, ki bi lahko povečal povpraševanje in s tem pobrani davek, saj je pobrani davek sorazmeren s številom vstopnic. Vendar je ta primerjava napačna, saj korist ustvarja to neenakost, tj. dejstvo, da obstaja nižja cena in s tem nižja davčna obremenitev na vstopnino, kar povečuje povpraševanje.

(89)

V vsakem primeru grški organi niso zagotovili nobenega dokaza, da vzorec neenakih cen povečuje kolikor je mogoče skupni davčni prihodek od davka na vstopnino, ki se zaračunava igralnicam. Če bi Komisija sledila obrazložitvi, da znižanje cene vstopnine na 6 EUR ustvarja povečanje pobranega davka, bi se davčni prihodek še bolj povečal, če bi bila cena vseh vstopnic 6 EUR v vseh igralnicah, javnih in zasebnih, kar je v nasprotju z grško trditvijo, da se ta točka doseže kot rezultat davčne diskriminacije, ki izhaja iz neenakih cen.

(90)

V skladu s tem se domnevna korist financira iz državnih sredstev.

(91)

Da bi ukrep pomenil državno pomoč, mora biti v skladu s členom 107(1) PDEU specifičen ali selektiven tako, da daje prednost „nekaterim podjetjem ali proizvodnji določenega blaga“.

(92)

V skladu s sodno prakso Sodišča (57)„glede presoje pogoja selektivnosti, ki je sestavni del pojma državne pomoči, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da člen 87(1) ES [zdaj člen 107(1) PDEU] predpisuje, da se v okviru določenega pravnega sistema ugotovi, ali nacionalni ukrep lahko daje prednost ‚posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga‘ v primerjavi z drugimi, ki so glede na cilje, ki jih ta ureditev zasleduje, v dejansko in pravno primerljivem položaju“ (58). Sodišče je večkrat odločilo, da člen 107(1) PDEU ne razlikuje med vzroki oziroma cilji državne pomoči, ampak jih določa glede na njihove učinke (59). Glede na lastno prakso Komisije in sodno prakso EU v davčnih zadevah lahko navedena selektivna prednost izhaja iz izjeme od davčnih predpisov zakonske, nadzorne ali upravne narave, ali iz diskrecijske prakse s strani davčnih organov. Vendar pa je mogoče selektivno naravo ukrepa upravičiti z „naravo ali splošno shemo sistema“ in v tem primeru se lahko šteje, da ukrep ne pomeni državne pomoči (60).

(93)

Prvič, Komisija ugotavlja, da je splošni davčni sistem v zadevnem primeru sistem, ki načeloma velja za vse igralnice in ki je določen z zakonom 2206/1994 in izvedbenim ministrskim odlokom iz leta 1995 (kar so potrdili grški organi, glej uvodno izjavo 19).

(94)

Drugič, Komisija ugotavlja, da zadevni ukrep pomeni odmik od splošnega davčnega sistema. Kot so potrdili grški organi, se posebne določbe, ki veljajo za javne igralnice (in zasebno igralnico v Solunu), štejejo za izjeme od splošnih določb zakona 2206/1994 in izvedbenega ministrskega odloka iz leta 1995 (glej uvodno izjavo 19 in naslednje).

(95)

Komisija poudarja, da zahteva po plačilu 80 % vstopnine do leta 2003 ni veljala za igralnico Mont Parnès in igralnico na Krfu. Kot je bilo ugotovljeno, je zahteva začela veljati za igralnici v Solunu in na Rodosu, ko jima je bilo izdano dovoljenje na podlagi zakona 2206/1994, in sicer igralnici v Solunu leta 1995 in igralnici na Rodosu leta 1996. Vstopnina je v igralnici Mont Parnès in igralnici v Solunu ostala 6 EUR vse do danes, v igralnici na Krfu do njene privatizacije avgusta 2010, v igralnici na Rodosu pa do privatizacije leta 1999. Vendar sta bili zahteva po plačilu 80 % in zahteva po vstopnini v višini 15 EUR za druge igralnice zavezujoči od leta 1995 in sta se tako tudi uporabljali.

(96)

Komisija zato meni, da je ukrep selektiven.

(97)

Tretjič, Komisija ugotavlja, da je selektivni značaj ukrepa mogoče upravičiti z „naravo ali splošno shemo sistema“, torej z obsegom, v katerem izjeme pri davčnem sistemu ali razlikovanja v sistemu izhajajo neposredno iz osnovnih ali vodilnih načel sistema v zadevni državi članici (to je tretji korak pri analizi selektivnosti). Komisija v skladu z uveljavljeno sodno prakso Sodišča meni, da ukrepi, ki uvajajo razlikovanje med podjetji, ne pomenijo državne pomoči, če to razlikovanje izhaja iz narave in splošne sheme davčnega sistema, katerega del so (61). Ta utemeljitev na podlagi narave ali splošne strukture davčnega sistema odraža usklajenost določenega davčnega ukrepa z interno logiko davčnega sistema na splošno. Vendar sta praksa Komisije in sodna praksa Sodišča zavzeli zelo restriktiven pristop k tovrstni utemeljitvi. Razlogi morajo izhajati iz davčnega sistema.

(98)

Grški organi so navedli, da se okoliščine posameznih igralnic razlikujejo in da je višina vstopnine določena v skladu z okoliščinami ob upoštevanju cilja odvračanja oseb z nizkim dohodkom od igranja iger na srečo.

(99)

Komisija ne more sprejeti teh argumentov. Trditev, da je višina vstopnine določena in upravičena glede na okoliščine vsake posamezne igralnice ob upoštevanju cilja odvračanja oseb z nizkim dohodkom od igranja iger na srečo, ni skladna z dejstvom, da sta igralnica Mont Parnès in igralnica v Solunu, ki zaračunavata vstopnino v višini 6 EUR, blizu najgosteje naseljenih območij. Prav tako ni skladna z določbo, ki izrecno omogoča sprejem strank v igralnico brez plačila vstopnine, če se 80 % vstopnine kljub temu nakaže državi.

(100)

Komisija tudi ugotavlja, da ni jasno, zakaj je ta nižja cena potrebna v primeru teh igralnic, ne pa tudi v primeru drugih igralnic. Grški organi niso pojasnili ekonomskega izračuna za določitev nižje vstopnine v višini 6 EUR namesto srednje visoke vstopnine oziroma, ob predpostavki, da dejansko obstajajo posebne okoliščine – ki po mnenju Grčije vključujejo predvsem geografski položaj posamezne igralnice – zakaj morajo vse upravičene igralnice zaračunavati enako vstopnino (kot splošno pravilo, glej zgoraj), namesto da bi bila cena prilagojena njihovemu individualnemu položaju. Na primer, če se dokaže, da nižjo vstopnino upravičujejo dejavniki, povezani z geografskim položajem vsake od igralnic, pa te utemeljitve nikakor ni mogoče uporabiti v primeru igralnice v Solunu, za katero se zdi, da je deležna take obravnave brez upoštevanja njenega geografskega položaja, vendar z upoštevanjem nacionalne določbe, ki dovoljuje podjetjem, ustanovljenim s tujim kapitalom, najugodnejšo obravnavo, ki velja za domača podjetja. Tako se zdi, da se pri določanju višine vstopnine za igralnico v Solunu nikoli ni upošteval njen geografski položaj. Še en primer je igralnica na Krfu, ki je začela zaračunavati 15 EUR za vstopnino po svoji privatizaciji avgusta 2010. Grški organi niso zadovoljivo pojasnili, zakaj zgoraj navedene posebne okoliščine zdaj ne veljajo več in zakaj nižja cena vstopnic posledično ni bila več potrebna.

(101)

Komisija je sklenila, da selektivni značaj zadevnega ukrepa ni upravičen z naravo ali splošno shemo sistema. Komisija meni, da sporni ukrep vključuje element diskriminacije v obliki znižanja davčne osnove, kar je individualno določenim igralnicam zagotovilo davčno korist, in da ta diskriminacija ni upravičena z logiko zadevnega splošnega davčnega sistema v Grčiji.

(102)

Komisija je sklenila, da je merilo selektivnosti za namene člena 107(1) PDEU izpolnjeno.

(103)

Da bi ukrep pomenil državno pomoč, mora vplivati na konkurenco in trgovino med državami članicami. Ne glede na pravni status upravičenca ali vire financiranja to merilo predpostavlja, da upravičenec ukrepa opravlja gospodarsko dejavnost.

(104)

V skladu s sodno prakso Sodišča „pri opredelitvi nacionalnega ukrepa za državno pomoč ni treba ugotavljati stvarnega vpliva pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak je treba le preučiti, ali te pomoči lahko vplivajo na to trgovino in izkrivljanje konkurence. Zlasti kadar pomoč države članice okrepi položaj enega podjetja v razmerju do drugih konkurenčnih podjetij v trgovini znotraj Skupnosti, se šteje, da pomoč na ta podjetja vpliva. Poleg tega ni potrebno, da upravičeno podjetje sodeluje v trgovini znotraj Skupnosti. Kadar namreč država članica odobri pomoč podjetju, lahko s tem ohrani ali poveča njegovo notranjo dejavnost, tako da zmanjša možnosti podjetij s sedežem v drugih državah članicah, da vstopijo na trg te države članice“ (62). Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso (63) za to, da ukrep izkrivlja konkurenco, zadostuje, da prejemnik pomoči tekmuje z drugimi podjetji na trgih, ki so odprti za konkurenco na domačem trgu (64). Komisija meni, da so v tem primeru pogoji, določeni v sodni praksi, izpolnjeni iz naslednjih razlogov.

(105)

Zadevni ukrep znižuje davke, ki jih morajo plačevati upravičenci, v primerjavi z drugimi igralnicami v Grčiji, s čimer krepi njihov konkurenčni finančni položaj in dobičkonosnost njihovih naložb je večja, kot bi bila, če bi temeljila samo na njihovih lastnih prednostih.

(106)

Kot je bilo navedeno, je po ustaljeni sodni praksi merilo, da mora biti pomoč sposobna vplivati na trgovino, izpolnjeno, če podjetje, ki je prejemnik pomoči, opravlja gospodarsko dejavnost, ki vključuje trgovino med državami članicami. Za oblikovanje sklepa, da ukrep vpliva na trgovino v Evropi, zadostuje, da pomoč krepi položaj podjetja v primerjavi s položajem drugih podjetij, ki z njim konkurirajo v trgovini znotraj Evrope. Tudi če je znesek pomoči razmeroma majhen, če prejemnik ni velik ali je njegov delež evropskega trga zelo majhen ali če prejemnik ne opravlja izvoza ali dejansko izvaža vse svoje proizvode na neevropske trge, to ne spremeni tega sklepa (65).

(107)

Grčija je trdila, da lokacija igralnic in oddaljenost med njimi pomeni, da vsaka oskrbuje lokalni trg in da zato ukrep ne more izkrivljati konkurence ali vplivati na trgovino med državami članicami. Vendar pa v skladu s sodno prakso ni nobenega praga, ki bi določal dejanski ali potencialni vpliv na konkurenco in na trgovino med državami članicami, zato to merilo za uporabo člena 107(1) ni odvisno od lokalne ali regionalne narave storitev, ki se opravljajo, ali od velikosti zadevnega področja dejavnosti (66).

(108)

Grčija je tudi trdila, da trg iger na srečo ni usklajen med državami članicami, ki ga lahko zato prosto regulirajo na nacionalni ravni. Grčija navaja sodno prakso Sodišča, ki dovoljuje omejitev enotnega trga za storitve na področju igralništva za zaščito potrošnikov pred goljufijami in kriminalom (67).

(109)

Komisija v celoti upošteva pravico držav članic, da določijo cilje svoje politike na področju igralništva pod pogojem, da so kakršne koli omejitve svobode pri zagotavljanju storitev primerne za doseganje ciljev, ne presegajo okvirov, ki so potrebni za doseganje teh ciljev, in se uporabljajo nediskriminacijsko. Vendar pa se Komisija ne strinja, da iz tega sledi, da zadevni ukrep ne more izkrivljati konkurence in ne vpliva na trgovino med državami članicami.

(110)

Ponudniki storitev v tej panogi so pogosto mednarodne hotelske skupine (68), ki si medsebojno konkurirajo in na katerih odločitve za naložbe v igralnice ali druge hotelske storitve lahko ukrep vpliva, saj vpliva na primerjalno dobičkonosnost skupin in njihove naložbe. Igralnice se pogosto nahajajo na turističnih destinacijah, kar kaže, da lahko prisotnost igralnice privablja turiste, da obiščejo Grčijo. Ministrstvo, pristojno za igralnice v Grčiji, je Ministrstvo za turizem. Komisija tudi ugotavlja, da obstaja določena stopnja čezmejne mobilnosti strank. Storitve igralnic se izvajajo tudi v čezmejnem okolju – na primer, igralnice izvajajo take storitve na ladjah za križarjenje, ki povezujejo Grčijo z Italijo in drugimi destinacijami. Bolj splošno, osebe, ki želijo igrati igre na srečo, imajo možnost izbire med igranjem iger na srečo v igralnici in na spletu. Spletno igralništvo je mednarodni posel in igralci v Grčiji lahko dostopajo do tovrstnih storitev, ki jih zagotavljajo ponudniki storitev v drugih državah članicah. Spletno igralništvo je bilo predmet sodbe, ki jo je navedla Grčija (glej odstavek 108). Grški organi so oporekali možnosti konkurence z drugimi oblikami igralništva, navedenimi v odločitvi o začetku postopka, pri čemer so poudarili, da je internetno igralništvo v Grčiji nezakonito. Vendar so grški organi ugotovili, da je internetno igralništvo kljub trenutnemu pravnemu položaju v Grčiji naraslo „do neobvladljivih razsežnosti“ (69). Omeniti je treba tudi sodbo Sodišča v zadevi C-65/05 Komisija proti Grčiji (70), v kateri je Sodišče odločilo, da zakon 3037/2002, namenjen prepovedi internetnega igralništva v Grčiji, pomeni neupravičeno oviranje svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev.

(111)

Nadalje, vsesplošna gospodarska kriza vpliva na navade potrošnikov in razpoložljiv dohodek za prostočasne dejavnosti, kot je uporaba storitev igralnic. V teh posebnih razmerah imajo razlike v višini vstopnine še bolj izkrivljajoč učinek na izbiro potrošnikov in tako obstaja še večja verjetnost izkrivljanja konkurence na trgu igralnic.

(112)

Organi in Mont Parnès so trdili, da tudi če se sprejme, da bi znižana vstopnina v višini 6 EUR lahko vplivala ali je vplivala na odločitev tujega podjetja o naložbi v igralnico v Grčiji, bi tuje podjetje vedno imelo možnost, da uporabi zakonodajni odlok 2687/1953; Komisija ugotavlja, da uporaba tega odloka ni samodejna in bi dejansko dovoljevala ugodnejšo obravnavo, ki so je deležne upravičene igralnice (tj. nižjo vstopnino v višini 6 EUR), tudi drugih podjetij. Ta ukrep lahko tako še naprej širi davčno diskriminacijo, ki je predmet ocene. Komisija tudi ugotavlja, da čeprav bi zakonodajni odlok 2687/1953 lahko uporabljale tudi druge igralnice, če bi vložile tuji kapital in pravočasno vložile zahtevek, je njegova uporaba odvisna od posebnih samovoljnih pravil, zaradi kateri je ukrep selektiven. Edini drug primer morebitne uporabe zakona, ki je pritegnil pozornost Komisije, je povezan z igralnico na otoku Syros, ki je vložila zahtevek, ki pa je bil zavrnjen, ker je bil vložen po uvozu tujega kapitala in ne pred tem.

(113)

Nadalje, ko je bila igralnica Mont Parnès privatizirana, je bila v prodajni pogodbi izrecno navedena možnost pridobitve dovoljenja za še eno igralnico na istem območju. Jasno je, da bi bila verjetnost naložbe v tako dejavnost odvisna od konkurenčnih pogojev obstoječega ponudnika storitev. Ker ni mogoče izključiti, da bi igralnice lahko konkurirale podobnim podjetjem v drugih državah članicah, je treba ta pogoj iz člena 107(1) PDEU šteti za izpolnjenega.

(114)

Komisija je sklenila, da sporni ukrep lahko izkrivlja konkurenco in vpliva na trgovino med državami članicami z morebitnim izboljšanjem pogojev poslovanja upravičencev, ki so neposredno vključeni v gospodarske dejavnosti in so dolžni plačati davek na vstopnino v igralnice v Grčiji.

(115)

Komisija je sklenila, da so merila za obstoj pomoči v smislu člena 107 PDEU izpolnjena in da ukrep pomeni državno pomoč v korist igralnic z nižjimi vstopninami. To so igralnica Mont Parnès ter igralnice na Krfu, v Solunu in na Rodosu. Komisija se strinja, da igralnica na Rodosu ni več upravičenka, saj je po svoji privatizaciji aprila 1999 prenehala zaračunavati nižjo vstopnino. Komisija meni, da niti grški organi niti Mont Parnès niso predložili nobenih argumentov, ki bi zadostovali za spremembo tega sklepa.

(116)

Kot je navedeno v odločitvi o začetku postopka, Komisija meni, da ukrep ne izpolnjuje pogojev za katero koli izjemo iz členov 106 ali 107 PDEU.

(117)

Grčija je doslej trdila, da ukrep ne vključuje nobene pomoči in ni predložila nobenega argumenta, s katerim bi dokazala, zakaj je katera koli pomoč združljiva.

(118)

Kot je bilo pojasnjeno, Komisija priznava pravico držav članic do ureditve igralništva na njihovem ozemlju v skladu s pravom EU in se strinja, da je taka ureditev, namenjena nadzoru in odvračanju od igralništva, legitimen cilj javne politike. Vendar, tudi če bi bil to dejansko namen pomoči, Komisija meni, da pomoč kljub temu ne bi spadala v področje uporabe člena 106(2) PDEU. Vendar v vsakem primeru, kot je poudarjeno zgoraj, trditev, da je cilj ukrepa odvračati ljudi od igranja iger na srečo, ne more biti združljiva z dejstvom, da igralnice, ki zaračunavajo vstopnino v višini 6 EUR, vključujejo igralnice, ki so najbližje najgosteje naseljenim območjem v Grčiji. Prav tako ne more biti združljiva z izrecno določbo, ki igralnicam omogoča, da sprejmejo stranke brez plačila vstopnine, če 80 % cene kljub temu nakažejo državi.

(119)

Izjeme iz člena 107(2) PDEU za pomoč socialne narave, dodeljeno posameznim potrošnikom, pomoč za povrnitev škode, ki so jo povzročile naravne nesreče ali izredni dogodki, in pomoč, dodeljeno nekaterim območjem Zvezne republike Nemčije, se v tem primeru ne uporabljajo.

(120)

Prav tako se ne uporablja izjema iz člena 107(3)(a), na podlagi katere lahko pomoč spodbuja gospodarski razvoj območij, kjer je življenjska raven izredno nizka ali kjer je podzaposlenost velika, saj ukrep, ki se ocenjuje, ni pogojen s prejemniki, ki opravljajo kakršno koli dejavnost na območjih s posebnimi okoliščinami (71).

(121)

Na enak način spornega ukrepa ni mogoče šteti za ukrep pospeševanja izvedbe projekta skupnega evropskega interesa ali odpravljanja resne motnje v gospodarstvu Grčije, kakor predvideva člen 107(3)(b). Prav tako namen ukrepa ni pospeševanje kulture in ohranjanja kulturne dediščine iz člena 107(3)(d).

(122)

Sporni ukrep je treba nenazadnje preučiti tudi v smislu člena 107(3)(c), ki predvideva odobritev pomoči za pospeševanje razvoja nekaterih gospodarskih dejavnosti, kadar taka pomoč ne škoduje trgovinskim pogojem v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi. Vendar pa je treba poudariti, da sporni ukrep ne spada v nobenega od primerov, v katerih je Komisija odobrila uporabo te točke, ali v okvir katere koli smernice ali okvira, ki določajo okoliščine, v katerih se lahko določene vrste pomoči štejejo za združljive z notranjim trgom.

(123)

Sporni ukrep pomeni pomoč za tekoče poslovanje, ki umetno krepi konkurenčni položaj nekaterih podjetij v primerjavi z drugimi podobnimi podjetji in ki ni odvisna od uspešnosti katerega koli posebnega ukrepa upravičencev, namenjenega doseganju političnih ciljev skupnega interesa.

(124)

Korist, zagotovljena s spornim ukrepom, ni povezana z naložbami, ustvarjanjem delovnih mest ali posebnimi projekti, temveč zadevna podjetja preprosto razbremenjuje dajatev, ki jih običajno plačujejo podobna podjetja, zato jo je treba šteti za pomoč za tekoče poslovanje. Praviloma pomoč za tekoče poslovanje ne izpolnjuje zahtev iz člena 107(3)(c), ker izkrivlja konkurenco v sektorjih, v katerih je dodeljena, in, po svoji naravi, ni sposobna doseči katerega koli izmed ciljev, določenih v zadevni določbi (72). Čeprav se taka pomoč izjemoma lahko dodeli na območjih, ki so upravičena v skladu z izjemo iz člena 107(3)(c) PDEU, in čeprav so nekatera območja v Grčiji upravičena, Komisija resno dvomi, da so zahteve, v skladu s katerimi bi se taka pomoč za tekoče poslovanje lahko štela za združljivo, v tem primeru izpolnjene. Po običajni praksi Komisije se taka pomoč ne more šteti za združljivo z notranjim trgom, ker ne pospešuje razvoja katere koli dejavnosti ali gospodarskega območja, ni časovno omejena, ni načrtovano postopno zmanjšanje in ni sorazmerna s tistim, kar je potrebno za odpravo določene gospodarske ovire zadevnih območij.

(125)

Treba je skleniti, da zadevni ukrep ni združljiv z notranjim trgom.

(126)

Kot je navedeno v odločitvi o začetku postopka, prvi zakoni, ki ustvarjajo davčno diskriminacijo med igralnicami, izvirajo iz leta 1994 in 1995, Komisija pa je v skladu s tem preučila, ali ukrep v celoti predstavlja „obstoječo pomoč“ v smislu člena 108(1) PDEU.

(127)

Davčna diskriminacija je bila nezakonito uvedena – to je za namene zakonodaje EU o državni pomoči – leta 1995, ko so grški organi odločili, da nekaterim igralnicam dovolijo uporabo izjeme od splošnega pravila, ki izhaja iz zakona 2206/1994 in ministrskega odloka iz leta 1995. Zlasti so grški organi javni igralnici Mont Parnès in javnima igralnicama na Krfu in Rodosu dovolili, da še naprej uporabljajo nižjo vstopnino v višini 6 EUR namesto standardne cene 15 EUR, ter leta 1995 izrecno odobrili to ugodnejšo obravnavo igralnici v Solunu na podlagi zakonodajnega odloka o tujem kapitalu iz leta 1953. Standardna cena 15 EUR je bila uvedena in učinkovito upoštevana s strani petih drugih zasebnih igralnic, ki so bile od leta 1995 ustanovljene in pridobile dovoljenje v skladu z zakonom 2206/1994. Poleg tega je bila na podlagi zakona 3139/2003 nižja vstopnina v višini 6 EUR izrecno ohranjena za igralnico Mont Parnès in igralnico na Krfu, s čimer se je davčna diskriminacija nezakonito podaljšala in potrdila. Igralnici v Solunu diskriminacija zagotavlja koristi, saj se obravnava enako kot igralnica Mont Parnès in igralnica na Krfu, kar je bilo potrjeno s predsedniškim odlokom 290/1995, izdanim v skladu z zakonom iz leta 1953, kot je bilo že pojasnjeno. Režim, ki velja za igralnico v Solunu, je tesno povezan z režimoma, ki veljata za igralnico Mont Parnès in igralnico na Krfu. Grški organi so poročali, da je bilo po letu 1995 izpostavljeno vprašanje višine vstopnine in direktor igralnice v Solunu je zahteval, da se cena za igralnico v Solunu določi na enaki ravni kot za Mont Parnès, tj. 6 EUR; po pridobitvi mnenja državnega pravnega sveta (mnenje 631/1997/ES) je bila ta zahteva sprejeta (73). Zato se lahko predpostavlja, da če bi se obravnava igralnice Mont Parnès in igralnice na Krfu leta 2003 spremenila, tako da bi morali zaračunavati ceno v višini 15 EUR, bi se spremenila tudi obravnava igralnice v Solunu. Vendar se to ni zgodilo in davčna diskriminacija se je ohranila na podlagi nacionalnih določb.

(128)

Nobeden od ukrepov, ki zagotavljajo korist nekaterim igralnicam in so opisani zgoraj, ni bil nikoli priglašen ali odobren s strani Komisije, zlasti ne na podlagi pravil EU o državni pomoči.

(129)

Člen 15 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (74) navaja, da imajo pooblastila Komisije za zahtevo po vračilu pomoči desetletni zastaralni rok. Zastaralni rok začne teči na dan, ko je dodeljena nezakonita pomoč upravičencu kot individualna pomoč ali kot pomoč v okviru sheme pomoči. Kakršen koli ukrep glede nezakonite pomoči, ki ga sprejme Komisija ali država članica na zahtevo Komisije, prekine zastaralni rok. Po vsaki prekinitvi začne rok teči znova. Zastaranje se zadrži tako dolgo, dokler je odločba Komisije v postopku pred Sodiščem Evropske unije. Kakršna koli pomoč, pri kateri se je zastaralni rok iztekel, se šteje za „obstoječo pomoč“. Vendar v skladu s členom 1(c) iste uredbe kakršna koli sprememba „obstoječe pomoči“ pomeni „novo pomoč“.

(130)

Komisija ugotavlja, da v skladu s sodno prakso sodišč EU „zastaralni rok iz člena 15 uredbe o postopkih glede državne pomoči […] nikakor ne izraža splošnega načela, s katerim se nova pomoč spremeni v obstoječo pomoč, ampak zgolj izključuje vračilo pomoči, dodeljene več kot 10 let pred prvim posredovanjem Komisije“ (75).

(131)

V zadevnem primeru Komisija ni ukrepala do leta 2009, prav tako pa na zahtevo Komisije ni ukrepala Grčija. Komisija je ukrepala 21. oktobra 2009, ko je posredovala pritožbo Grčije in zaprosila Grčijo, naj pojasni vprašanja, ki jih je zastavila.

(132)

Zato je vsaka pomoč, dodeljena na podlagi tega ukrepa na dan 21. oktobra 1999 ali po tem datumu (kar je deset let pred datumom, ko je Komisija posredovala pritožbo grški državi in zahtevala informacije), nova in nezakonita pomoč, ki se je začela uporabljati brez predhodnega obvestila ali sklepa Komisije, ob upoštevanju člena 15 postopkovne uredbe glede vračila, kot je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

(133)

Sporni ukrep je bil uveden brez predhodne priglasitve Komisiji v skladu s členom 108(3) PDEU. Zato ta ukrep pomeni nezakonito pomoč.

(134)

Člen 14 postopkovne uredbe navaja, da če je bila pomoč dodeljena nezakonito in ni združljiva z notranjim trgom, jo morajo upravičenci vrniti, razen če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava. Vračilo pomoči je namenjeno ponovni vzpostavitvi konkurenčnega položaja, ki je obstajal pred dodelitvijo pomoči, če je to mogoče. Nobeden od argumentov, ki so jih izpostavili grški organi ali Mont Parnès, ne upravičuje odklona od tega osnovnega načela.

(135)

Člen 14(1) Uredba (ES) št. 659/1999 določa, da „Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti“. V skladu s sodno prakso in prakso odločanja Komisije vračilo pomoči krši splošno načelo zakonodaje EU, ker upravičenec zaradi ukrepov Komisije upravičeno ocenjuje, da je bila pomoč dodeljena v skladu z zakonodajo EU (76).

(136)

Sodišče je v sodbi v zadevi Forum 187 navedlo, da ima „pravico zahtevati varstvo legitimnega pričakovanja vsak posameznik, ki je v položaju, iz katerega izhaja, da je uprava Skupnosti s tem, da mu je dala natančna zagotovila, ustvarila utemeljena pričakovanja. Vendar se nikakor ni mogoče sklicevati na kršitev tega načela ob pomanjkanju natančnih jamstev, ki naj bi mu jih zagotovila uprava […]. Poleg tega, če lahko razumen in preudaren gospodarski subjekt predvidi sprejetje ukrepa, ki lahko vpliva na njegove interese, se ob njegovem sprejetju na to načelo ne more sklicevati (77)“.

(137)

Grški organi in Mont Parnès so trdili, da bi bilo vsako vračilo pomoči v zadevnem primeru v nasprotju z načelom upravičenega zaupanja državljana glede na odločitev grškega državnega sveta v skladu z nacionalno zakonodajo; Komisija ugotavlja, da gre za nacionalni ukrep, ki ga je sprejel nacionalni organ, in ne za ukrep, ki bi ga sprejel organ EU v okviru zgoraj navedene sodne prakse. Poleg tega je sodba Sodišča temeljila izključno na nacionalni zakonodaji in ni obravnavala nobenega vprašanja glede državne pomoči ali opredelitve katerega koli ukrepa kot državne pomoči. Komisija zato ne more odpraviti vračila na podlagi teh argumentov.

(138)

Grčija in Mont Parnès sta trdila, da je Loutraki okleval pred vložitvijo pritožbe pri Komisiji in s tem kršil načelo, da se pravice ne sme zlorabljati; Komisija ugotavlja, da oklevanje s strani pritožnika v nobenem primeru ne more preprečiti izterjave nezakonite pomoči, pri čemer se upošteva desetletni zastaralni rok, določen v členu 15 postopkovne uredbe.

(139)

Komisija zato ne more sprejeti argumentov, ki so jih za izredno oprostitev vračila predložili grški organi in Mont Parnès.

(140)

Kot je pojasnjeno v tem sklepu, so nacionalni ukrepi iz leta 1994 in 1995 uvedli zahtevo po plačilu 80 % vrednosti vstopnine in standardno ceno vstopnic v višini 15 EUR za vse igralnice. Vendar pa za upravičene igralnice ni veljala niti zahteva po plačilu 80 % niti standardna cena v višini 15 EUR, čeprav sta obe zahtevi od leta 1995 veljali za druge igralnice in sta se od takrat uporabljali v praksi (vse zasebne igralnice so prejele dovoljenje leta 1995 oziroma leta 1996 in takrat začele izvajati ukrepe z edino izjemo igralnice v Solunu). Ker se je davčna diskriminacija, ki je posledica razlik v cenah vstopnic in s tem povezanih plačil 80 % državi, dejansko začela leta 1995, se lahko šteje, da se je obdobje, v katerem je bila pomoč dodeljena, začelo leta 1995.

(141)

V skladu s sklepom iz oddelka V.3, tj. „Zakonitost pomoči“, Komisija meni, da desetletni zastaralni rok, določen v členu 15 postopkovne uredbe, preprečuje izterjavo kakršne koli pomoči, dodeljene pred 21. oktobrom 1999.

(142)

Izračun zneska, ki ga je treba vrniti, mora temeljiti na dejstvu, da se grška država, kot je pojasnjeno v tem sklepu (glej tudi odstavek 85), odreka davčnemu prihodku iz javnih igralnic v višini 7,20 EUR na vstopnino, kar je razlika med davkom v višini 12 EUR na vstopnino, ki ga državi plačujejo zasebne igralnice, in davkom v višini 4,80 EUR na vstopnino, ki ga državi plačujejo javne igralnice.

(143)

Vendar je treba pri izračunu zneska, ki ga mora vrniti vsaka igralnica, upoštevati nekatere vidike, povezane s položajem posamezne igralnice, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

(144)

Komisija nima dovolj podatkov, da bi lahko natančno ocenila zneske, ki jih morajo vrniti posamezne upravičene igralnice. Vendar nobena določba zakonodaje EU ne določa, da mora Komisija, če zahteva vračilo pomoči, ki je razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom, določiti natančen znesek pomoči, ki ga je treba vrniti. Zadostuje, da sklep Komisije vključuje informacije, ki državi članici in podjetju prejemniku omogočajo, da sama, brez večjih težav, izračunata ta znesek. Komisija se lahko zato zakonito omeji na izjavo, da je treba zadevno pomoč povrniti in prepušča nacionalnim organom, da izračunajo natančne zneske, ki jih je treba povrniti, na podlagi navodil, ki jih je Komisija zagotovila v svojem sklepu.

(145)

Na podlagi informacij, ki jih je predložila država članica, Komisija v nadaljevanju zagotavlja potrebna navodila za vračilo.

(146)

Spodnja preglednica predstavlja splošni pregled števila vstopnic, izdanih v posameznih igralnicah vsako leto (kot je navedeno v preglednici, predstavljeni podatki niso popolni), in predhodno oceno zneskov, ki jih mora vrniti vsaka igralnica, ob upoštevanju kakršnih koli nadaljnjih opažanj, ki bi jih Grčija morda želela predložiti po svojih izračunih v zvezi z vračilom.

Ocenjeno število vstopnic, izdanih v posameznih igralnicah

Predhodna ocena zneska, ki ga je treba vrniti, na igralnico

(milijon EUR, zaokroženo)

(147)

Komisija nadalje ugotavlja, da ima člen 108(3) PDEU odložilni učinek. Komisija ni prejela nobenih informacij, da je bil sporni ukrep od odločitve o začetku postopka začasno preklican. Predvidoma so tako grški organi ukrep izvajali neprekinjeno vse do danes (84). Vsako pomoč, dodeljeno do sprejetja tega sklepa, mora Grčija izterjati od upravičenke. Komisija ugotavlja, da je igralnica na Krfu prenehala zaračunavati ceno 6 EUR za vstopnino in jo je po svoji privatizaciji avgusta 2010 spremenila na 15 EUR. Pri izračunu zneska, ki ga je treba vrniti, je treba zato upoštevati samo obdobje do avgusta 2010.

(148)

Ob upoštevanju zgornjih argumentov mora Komisija Grčiji odrediti vračilo nezdružljive državne pomoči, ki je bila nezakonito dodeljena upravičencem. Komisija poudarja, da mora Grčija ukiniti vse preostale davčne koristi, zagotovljene na podlagi zadevnega ukrepa, z začetkom veljavnosti od datuma sprejetja tega sklepa.

(149)

Glede prihodnosti je Grčija navedla, da razmišlja o možni spremembi politike določanja cen za igralnice, ki bi odpravila diskriminacijo med igralnicami. Po besedah Grčije bo ta nova zakonodaja ukinila zadevni ukrep. Vendar Grčija ni obvestila Komisije o kakršnem koli napredku v tej smeri ali o kakršnih koli dejansko izvedenih spremembah. Komisija je prepričana, da je sprejetje nove tovrstne zakonodaje bistvenega pomena za razrešitev vprašanj diskriminacije med igralnicami v Grčiji, in spodbuja Grčijo, da nemudoma sprejme potrebne ukrepe.

(150)

Ob upoštevanju zgoraj navedenih vidikov, zadevne sodne prakse in posebnih značilnosti primera Komisija meni, da sporni ukrep, ki vključuje davčno diskriminacijo v korist nekaterih igralnic, ki jo grški organi izvajajo s sočasno uporabo številnih določb, ki:

pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. Komisija tudi ugotavlja, da se sporni ukrep izvaja s kršitvijo člena 108(3) PDEU in zato pomeni nezakonito pomoč.

(151)

Komisija ugotavlja, da se na podlagi člena 14 Uredbe (ES) št. 659/1999 vsaka nezakonita pomoč lahko izterja od prejemnika, Grčiji pa bo odredila vračilo nezakonite pomoči, ki jo je prejela vsaka od upravičenih igralnic. Komisija ugotavlja, da desetletni zastaralni rok, določen v členu 15 postopkovne uredbe, onemogoča vračilo kakršne koli pomoči, dodeljene pred 21. oktobrom 1999. Grčija mora ukiniti vse preostale davčne koristi, zagotovljene na podlagi ukrepa, ki je predmet tega sklepa, z začetkom veljavnosti od datuma sprejetja tega sklepa –

—

določajo enotno dajatev v višini 80 % cene vstopnic in

—

določajo različne regulirane cene za igralnice v javni in zasebni lasti, tj. 6 EUR oziroma 15 EUR,

(a)

seznam upravičencev, ki so prejeli pomoč na podlagi sheme iz člena 1, in skupni znesek pomoči, ki ga je prejel vsak izmed njih na podlagi spornega ukrepa, izračunan v skladu s smernicami v tem sklepu;

(b)

skupni znesek (glavnica in obresti vračila), ki ga je treba izterjati od vsakega upravičenca;

(c)

podroben opis že sprejetih in načrtovanih ukrepov za uskladitev s tem sklepom;

(d)

dokumente, ki dokazujejo, da je bilo upravičencem odrejeno vračilo pomoči.

(a)

na vstopnice, veljavne 15 dni, 40 % od skupne vrednosti 15 dnevnih vstopnic; če so take vstopnice izdane za 14 koledarskih dni v mesecu, zadnjih 14 dni v mesecu vključuje obdobje, ki se začne 16. dan in konča konec meseca;

(b)

za vstopnice, izdane za 30 dni ali en mesec, 50 % od skupne vrednosti 30 dnevnih vstopnic.“