15.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

L 331/1

(1)

Finančna stabilnost je predpogoj za zagotavljanje delovnih mest, kreditov in rasti v realnem gospodarstvu. Finančna kriza je razkrila pomembne pomanjkljivosti na področju finančnega nadzora, ki ni uspel predvideti negativnega makrobonitetnega razvoja in preprečiti kopičenja prevelikih tveganj v finančnem sistemu.

(2)

Evropski parlament je vedno znova pozival h krepitvi resnično enakih pogojev za vse udeležence na ravni Unije in obenem opozarjal na precejšnje pomanjkljivosti pri nadzoru Unije nad vedno bolj integriranimi finančnimi trgi (v svojih resolucijah z dne 13. aprila 2000 o sporočilu Komisije o izvajanju okvira za finančne trge: akcijski načrt (4), z dne 21. novembra 2002 o pravilih bonitetnega nadzora v Evropski uniji (5), z dne 11. julija 2007 o politiki finančnih storitev (2005–2010) – Bela knjiga (6), z dne 23. septembra 2008 s priporočili Komisiji o hedge skladih in skladih zasebnega kapitala (7) in z dne 9. oktobra 2008 s priporočili Komisiji o nadaljevanju Lamfalussyjevega procesa: prihodnja struktura nadzora (8) ter v svojih stališčih z dne 22. aprila 2009 o spremenjenem predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (9) ter z dne 23. aprila 2009 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o bonitetnih agencijah (10)).

(3)

Novembra 2008 je Komisija pooblastila skupino na visoki ravni pod predsedstvom Jacquesa de Larosièra, da pripravi priporočila, kako okrepiti evropsko nadzorno ureditev, da bi se bolje zaščitili državljani in ponovno vzpostavilo zaupanje v finančni sistem.

(4)

Skupina na visoki ravni je v končnem poročilu, ki ga je predstavila 25. februarja 2009 (v nadaljnjem besedilu: de Larosièrovo poročilo), med drugim priporočila ustanovitev organa na ravni Unije, ki bi bil zadolžen za nadzor tveganj celotnega finančnega sistema.

(5)

Komisija je v sporočilu z dne 4. marca 2009 z naslovom „Spodbujanje okrevanja evropskega gospodarstva“ pozdravila in podprla priporočila de Larosièrovega poročila. Evropski svet se je na seji 19. in 20. marca 2009 dogovoril o potrebi po izboljšanju regulacije in nadzora na področju finančnih institucij v Uniji ter da bo de Larosièrovo poročilo podlaga za ukrepanje.

(6)

Komisija je v sporočilu z dne 27. maja 2009 z naslovom „Evropski finančni nadzor“ predlagala vrsto reform sedanjih ureditev za varovanje finančne stabilnosti na ravni Unije, ki vključujejo zlasti ustanovitev Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB), odgovornega za makrobonitetni nadzor. Predloge Komisije sta podprla Svet, na seji dne 9. junija 2009, in Evropski svet na zasedanju dne 18. in 19. junija 2009, ter pozdravila njeno namero, da poda zakonodajne predloge, ki bodo omogočali polno vzpostavitev novega okvira v letu 2010. V skladu s stališči Komisije je Svet med drugim sklenil, da bi Evropska centralna banka (ECB) „morala ESRB zagotavljati analitično, statistično, upravno in logistično podporo ter pri tem uporabiti tudi tehnično pomoč nacionalnih centralnih bank in nadzornikov“. Podpora, ki jo ECB zagotavlja ESRB in naloge, dodeljene ESRB ne bi smele posegati v načelo neodvisnosti ECB pri izvajanju njenih nalog v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU).

(7)

Zaradi povezovanja mednarodnih finančnih trgov in razširjenega tveganja finančne krize mora biti Unija izredno dejavna na svetovni ravni. ESRB bi moral uporabiti strokovno znanje znanstvenega odbora na visoki ravni in prevzeti vse globalne odgovornosti, ki so potrebne, da se sliši glas Unije v zvezi z vprašanji finančne stabilnosti, zlasti s tesnim sodelovanjem z Mednarodnim denarnim skladom (MDS) in Odborom za finančno stabilnost (FSB), od katerih se pričakuje, da bosta zagotovila zgodnja opozorila makrobonitetnih tveganj na svetovni ravni, ter z vsemi partnerji skupine G-20.

(8)

ESRB bi moral med drugim sodelovati pri izvajanju priporočil MDS, FSB in Banke za mednarodne poravnave (BIS) skupini G-20.

(9)

Poročilo MDS, BIS in FSB z dne28. oktobra 2009, predloženo finančnim ministrom skupine G-20 in guvernerjem centralnih bank, z naslovom „Smernice za ocenjevanje sistemske pomembnosti finančnih institucij, trgov in instrumentov: uvodne misli“ prav tako navaja, da se ocena sistemskega tveganja lahko razlikuje glede na gospodarsko okolje. Ocene bodo prav tako odvisne od finančne infrastrukture in ukrepov kriznega upravljanja ter sposobnosti obvladovanja motenj, ko se te pojavijo. Finančne institucije so lahko sistemsko pomembne za lokalne, nacionalne ali mednarodne finančne sisteme in gospodarstva. Ključna merila, ki pomagajo ugotavljati sistemsko pomembnost trgov in institucij, so velikost (obseg finančnih storitev, ki jih zagotavlja posamezni sestavni del finančnega sistema), nadomestljivost (zmožnost drugih sestavnih delov sistema, da zagotovijo iste storitve v primeru motenj) in medsebojna povezanost (povezave z drugimi sestavnimi deli sistema). Oceno, ki je opravljena na podlagi teh treh meril, bi bilo treba dopolniti s šibkimi točkami v finančnem sistemu in zmožnostjo institucionalnega okvira za obvladovanje finančnih motenj, in bi morala upoštevati tudi mnoge druge dejavnike, kot so med drugim kompleksnost posebnih struktur in poslovnih modelov, stopnjo finančne neodvisnosti, intenzivnost in obseg nadzora, preglednost finančnih ureditev in povezave, ki bi lahko vplivale na splošno tveganje institucij.

(10)

Naloga ESRB bi morala biti spremljanje in ocenjevanje sistemskega tveganja v običajnih razmerah, da se ublaži izpostavljenost sistema nevarnosti odpovedi sistemskih sestavnih delov ter okrepi odpornost finančnega sistema proti pretresom. V zvezi s tem bi moral ESRB prispevati k zagotavljanju finančne stabilnosti ter ublažitvi negativnih posledic na notranjem trgu in realnem gospodarstvu. Za uresničitev svojih ciljev bi moral ESRB analizirati vse zadevne informacije.

(11)

V sedanji ureditvi Unije je dan premajhen poudarek na makrobonitetni nadzor in na medsebojne povezave med razvojem širšega makroekonomskega okolja in finančnega sistema. Odgovornost za makrobonitetno analizo je razdrobljena, izvajajo jo različni organi na različnih ravneh, pri čemer ni mehanizma, s katerim bi zagotovili, da se makrobonitetna tveganja ustrezno prepozna ter da se izdajo jasna opozorila in priporočila, ki se nato upoštevajo in udejanijo. Pravilno delovanje Unije in globalnih finančnih sistemov ter blažitev nevarnosti, ki jim pretijo, zahtevajo večjo usklajenost med makro- in mikrobonitetnim nadzorom.

(12)

Novo oblikovani sistem makrobonitetnega nadzora zahteva verodostojno in visoko strokovno usposobljeno vodstvo. Glede na njegovo ključno vlogo ter njegovo mednarodno in notranjo verodostojnost, kakor tudi v duhu priporočil de Larosièrovega poročila, bi moral predsednik ECB v prvih petih letih po začetku veljavnosti te uredbe predsedovati ESRB. Poleg tega bi bilo treba poostriti zahteve glede odgovornosti, organi ESRB pa bi morali biti sposobni črpati iz bogatih izkušenj, strokovnega znanja in mnenj.

(13)

V de Larosièrovem poročilu je tudi navedeno, da makrobonitetni nadzor ni smiseln, če ne more nekako vplivati na nadzor na mikro ravni, medtem ko mikrobonitetni nadzor ne more učinkovito varovati finančne stabilnosti brez ustreznega upoštevanja razvoja na makro ravni.

(14)

Treba bi bilo vzpostaviti Evropski sistem finančnega nadzora (ESFS), ki bi združeval akterje finančnega nadzora tako na nacionalni ravni in na ravni Unije, da bi ti delovali kot mreža. Na podlagi načela lojalnega sodelovanja v skladu s členom 4(3) Pogodbe o Evropski uniji bi morali udeleženci v ESFS sodelovati z zaupanjem in popolnim vzajemnim spoštovanjem, zlasti da se zagotovi pretok ustreznih in zanesljivih informacij med njimi. Na ravni Unije bi morali mrežo sestavljati ESRB in trije nadzorni organi na mikro ravni: Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (11), Evropski nadzorni organ (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (12) in Evropski nadzorni organ (Evropski organ za vrednostne papirje in trge), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (13) (v nadaljnjem besedilu s skupnim imenom: ESA).

(15)

Unija potrebuje poseben organ, pristojen za makrobonitetni nadzor nad njenim celotnim finančnim sistemom, ki bi opredelil tveganja za finančno stabilnost ter po potrebi izdajal opozorila o tveganjih in priporočila za ukrepanje v odziv na ta tveganja. Posledično bi bilo treba ustanoviti ESRB kot nov neodvisen organ, ki bi spremljal vse finančne sektorje in jamstvene sheme. ESRB bi moral biti odgovoren za izvajanje makrobonitetnega nadzora na ravni Unije in ne bi smel imeti pravne osebnosti.

(16)

ESBR bi morali sestavljati splošni odbor, pripravljalni odbor, sekretariat, svetovalni znanstveni odbor in svetovalni tehnični odbor. Pri sestavi svetovalnega znanstvenega odbora bi bilo treba upoštevati ustrezna pravila o navzkrižju interesov, ki jih je sprejel splošni odbor. Pri ustanovitvi svetovalnega tehničnega odbora bi bilo treba upoštevati obstoječe strukture, da bi se izognili vsakršnemu podvajanju.

(17)

ESRB bi moral izdajati opozorila in po potrebi splošna ali posebna priporočila, ki bi bila naslovljena zlasti na celotno Unijo, eno ali več držav članic, enega ali več ESA ali enega ali več nacionalnih nadzornih organov, in pri tem določiti rok za ustrezen odziv politik.

(18)

ESRB bi moral izdelati barvno kodo, s katero bi lahko zainteresirane strani bolje ocenile naravo tveganj.

(19)

Da bi povečali vpliv in legitimnost takšnih opozoril in priporočil, bi jih morali posredovati, ob upoštevanju strogih pravil o zaupnosti, tudi Svetu in Komisiji, kadar pa so naslovljena na enega ali več nacionalnih nadzornih organov, pa tudi ESA. Posvetovanja v Svetu bi moral pripraviti Ekonomsko-finančni odbor (EFC) v skladu s svojo vlogo, določeno v PDEU. Da bi EFC lahko pripravil razpravo za Svet in mu pravočasno zagotovil mnenje, bi moral ESRB redno obveščati EFC in mu poslati besedila vseh opozoril in priporočil takoj po njihovem sprejetju.

(20)

ESRB bi moral na podlagi poročil naslovnikov tudi spremljati upoštevanje svojih opozoril in priporočil, da bi zagotovil učinkovito upoštevanje svojih opozoril in priporočil. Naslovniki priporočil bi morali ukrepati v skladu s temi priporočili, v primeru neukrepanja pa to ustrezno utemeljiti (mehanizem „ukrepaj ali pojasni“). Če ESRB meni, da odziv ni primeren, bi moral o tem obvestiti, v skladu s strogimi pravili o zaupnosti, naslovnike, Svet in, kadar je primerno, zadevni Evropski nadzorni organ.

(21)

ESRB bi se moral potem, ko je dovolj zgodaj obvestil Svet, da se lahko ta odzove, za vsak primer posebej odločiti, ali naj priporočilo ostane zaupno ali naj se ga objavi, pri čemer bi moral upoštevati, da lahko javna objava v določenih okoliščinah prispeva k boljšemu upoštevanju priporočil.

(22)

Če ESRB zazna tveganje, ki bi lahko resno ogrozilo pravilno delovanje in integriteto finančnih trgov ali stabilnost celotnega ali dela finančnega sistema Unije, bi moral o teh razmerah nemudoma obvestiti Svet. Če ESRB oceni, da obstaja verjetnost za nastanek izrednih razmer, bi moral vzpostaviti stik s Svetom in predložiti oceno razmer. Svet bi moral nato oceniti, ali bi bilo treba sprejeti sklep, naslovljen na ESA, v katerem bi bile opredeljene izredne razmere. Med tem postopkom je izjemno pomembno ustrezno varovanje zaupnosti.

(23)

ESRB bi moral poročati Evropskemu parlamentu in Svetu vsaj enkrat letno, ob morebitnih obsežnejših finančnih težavah pa pogosteje. Evropskemu parlamentu in Svetu bi bilo treba omogočiti, da po potrebi pozoveta ESRB, naj preuči posebna vprašanja, povezana s finančno stabilnostjo.

(24)

Vodilno vlogo pri makrobonitetnem nadzoru bi morale imeti ECB in nacionalne centralne banke zaradi njihovega strokovnega znanja in obstoječih obveznosti na področju finančne stabilnosti. Nacionalni nadzorniki bi morali biti vključeni z zagotavljanjem svojih posebnih znanj. Sodelovanje mikrobonitetnih nadzornikov pri delu ESRB je bistvenega pomena za zagotavljanje, da ocena makrobonitetnega tveganja temelji na popolnih in točnih informacijah o razvoju finančnega sistema. V skladu s tem bi morali biti predsedniki ESA člani z glasovalno pravico. Na sejah splošnega odbora bi moral biti prisoten en predstavnik pristojnih nacionalnih nadzornih organov iz vsake države članice, in sicer kot član brez glasovalne pravice. V duhu odprtosti bi moralo 15 neodvisnih oseb za ESRB prek svetovalnega znanstvenega odbora zagotavljati zunanjo strokovno podporo.

(25)

Sodelovanje člana Komisije v ESRB bo prispevalo k vzpostavitvi povezave z makroekonomskim in finančnim nadzorom v Uniji, medtem ko bo prisotnost predsednika EFC odražala vlogo ministrstev držav članic, pristojnih za finance in Sveta pri varovanju finančne stabilnosti in izvajanju ekonomsko-finančnega nadzora.

(26)

Bistvenega pomena je, da člani ESRB opravljajo svoje dolžnosti nepristransko in presojajo samo finančno stabilnost Unije v celoti. Če ni mogoče doseči soglasja, se glasovanje o opozorilih in priporočilih v ESRB ne bi smelo ponderirati, odločitve pa bi se morale praviloma sprejemati z navadno večino.

(27)

Medsebojna povezanost finančnih institucij in trgov pomeni, da bi moralo spremljanje in ocenjevanje možnih sistemskih tveganj temeljiti na širokem nizu pomembnih makroekonomskih in mikrofinančnih podatkov ter kazalcev. Ta sistemska tveganja vključujejo tveganja za motnje finančnih storitev, ki jih povzroča veliko slabše delovanje celotnega finančnega sistema Unije ali njegovih delov, kar ima lahko resne negativne posledice za notranji trg in realno gospodarstvo. Sistemsko pomembne so lahko vse vrste finančnih institucij, posrednikov, trgov, infrastrukture in instrumentov. Zato bi moral ESRB imeti dostop do vseh informacij, ki so potrebne za opravljanje njegovih nalog, in pri tem v skladu z zahtevami ohranjati zaupnost informacij.

(28)

Ukrepi za zbiranje informacij iz te uredbe so potrebni za opravljanje nalog ESRB in ne bi smeli posegati v pravni okvir Evropskega statističnega sistema na področju statistike. Ta uredba zato ne bi smela posegati v Uredbo (ES) št. 223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2009 o evropski statistiki (14) in Uredbo Sveta (ES) št. 2533/98 z dne 23. novembra 1998 o zbiranju statističnih informacij s strani Evropske centralne banke (15).

(29)

Udeleženci na trgu lahko dragoceno prispevajo k razumevanju razvoja, ki vpliva na finančni sistem. ESRB bi se zato moral po potrebi posvetovati z zainteresiranimi stranmi iz zasebnega sektorja, vključno s predstavniki finančnega sektorja, združenji potrošnikov in skupinami uporabnikov na področju finančnih storitev, ki jih je ustanovila Komisija ali pa so bile ustanovljene z zakonodajo Unije, in jim dati pravo priložnost, da podajo pripombe.

(30)

Ustanovitev ESRB naj bi neposredno prispevala k doseganju ciljev notranjega trga. Makrobonitetni nadzor Unije nad finančnim sistemom je sestavni del skupnih novih nadzornih ureditev v Uniji, saj je makrobonitetni vidik tesno povezan z mikrobonitetnimi nadzornimi nalogami, ki so dodeljene ESA. Le če obstaja ureditev, ki ustrezno priznava soodvisnost med mikro- in makrobonitetnimi tveganji, imajo lahko vse zainteresirane strani dovolj zaupanja za vključitev v čezmejne finančne dejavnosti. ESRB bi moral spremljati in ocenjevati možna tveganja za finančno stabilnost, ki so posledica dogajanj, ki lahko vplivajo na ravni posameznega sektorja ali celotnega finančnega sistema. ESRB bi z obravnavanjem tovrstnih tveganj neposredno prispeval k integrirani strukturi nadzora v Uniji, ki je potrebna za spodbujanje pravočasnih in usklajenih odzivov politike v državah članicah, s čimer bi preprečili različne pristope in izboljšali delovanje notranjega trga.

(31)

Sodišče je v sodbi z dne 2. maja 2006 v zadevi C-217/04 (Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska proti Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije) razsodilo, da „se iz ničesar v besedilu člena 95 ES [zdaj člen 114 PDEU] ne da sklepati, da bi morali biti ukrepi, ki jih je sprejel zakonodajalec Skupnosti na podlagi te določbe, naslovljeni samo na države članice. Lahko se namreč izkaže, da je, po presoji tega zakonodajalca, nujno ustanoviti organ Skupnosti, katerega naloga je prispevati k uresničitvi postopka usklajevanja v položajih, v katerih se kot primerno kaže sprejetje neobvezujočih spremljevalnih in okvirnih ukrepov zaradi olajševanja enotnih izvajanja in uporabe predpisov, ki temeljijo na tej določbi“ (16). ESRB bi moral prispevati k finančni stabilnosti, ki je potrebna za nadaljnjo finančno integracijo na notranjem trgu, in sicer s spremljanjem sistemskih tveganj ter po potrebi z izdajanjem opozoril in priporočil. Te naloge so tesno povezane s cilji zakonodaje Unije glede notranjega trga za finančne storitve. ESRB bi zato bilo treba ustanoviti na podlagi člena 114 PDEU.

(32)

V skladu z de Larosièrovim poročilom je potreben postopen pristop, Evropski parlament in Svet pa bi morala do 17. decembra 2013 opraviti celoten pregled ESFS, ESRB in ESA.

(33)

Ker cilja te uredbe, in sicer učinkovit makrobonitetni nadzor nad finančnim sistemom Unije, države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi integracije finančnih trgov Unije, in ker se ta cilj zato lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena, ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –

(a)

ESRB;

(b)

Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1093/2010;

(c)

Evropski nadzorni organ (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1094/2010;

(d)

Evropski nadzorni organ (Evropski organ za vrednostne papirje in trge), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1095/2010;

(e)

Skupni odbor evropskih nadzornih organov (v nadaljnjem besedilu: Skupni odbor), predviden v členu 54 Uredbe (EU) št. 1093/2010, Uredbe (EU) št. 1094/2010 in Uredbe (EU) št. 1095/2010;

(f)

pristojni ali nadzorni organi v državah članicah, opredeljeni v aktih Unije, iz člena 1(2) Uredbe (EU) št. 1093/2010, Uredbe (EU) št. 1094/2010 in Uredbe (EU) št. 1095/2010.

(a)

„finančna institucija“ pomeni katero koli podjetje, ki spada v področje uporabe zakonodaje iz člena 1(2) Uredbe (EU) št. 1093/2010, Uredbe (EU) št. 1094/2010 in Uredbe (EU) št. 1095/2010, in katero koli drugo podjetje ali subjekt v Uniji, katerega poglavitna dejavnost je podobnega značaja;

(b)

„finančni sistem“ pomeni vse finančne institucije, trge, produkte in tržno infrastrukturo;

(c)

„sistemsko tveganje“ pomeni tveganje motenj v finančnem sistemu, ki ima lahko resne negativne posledice za notranji trg in realno gospodarstvo. Vse vrste finančnih posrednikov, trgov in infrastrukture so lahko do neke mere sistematično pomembne.

(a)

opredeljuje in/ali zbira ter analizira vse pomembne in potrebne informacije za namene uresničevanja ciljev, opisanih v odstavku 1;

(b)

ugotavlja sistemska tveganja in jih razvršča po pomembnosti;

(c)

izdaja opozorila, kadar se šteje, da so takšna sistemska tveganja precejšnja, in po potrebi ta opozorila objavi;

(d)

izdaja priporočila za korektivne ukrepe kot odziv na ugotovljena tveganja in po potrebi ta priporočila objavi;

(e)

kadar ESRB ugotovi, da bi lahko nastale izredne razmere iz člena 18 Uredbe (EU) št. 1093/2010, Uredbe (EU) št. 1094/2010 in Uredbe (EU) št. 1095/2010, izda zaupno opozorilo, ki ga naslovi na Svet in Svetu zagotovi oceno razmer, da bi Svetu omogočil, da oceni, ali je treba sprejeti sklep, naslovljen na ESA, v katerem bi bile opredeljen obstoj izrednih razmer;

(f)

spremlja nadaljnje ukrepanje po opozorilih in priporočilih;

(g)

tesno sodeluje z vsemi drugimi udeleženci v ESFS; kadar je primerno ESA zagotavlja informacije o sistemskih tveganjih, ki jih ti potrebujejo za izvajanje svojih nalog; in zlasti – v sodelovanju z ESA – razvija skupne kvantitativne in kvalitativne kazalce (prikaz tveganja) za opredelitev in merjenje sistemskega tveganja;

(h)

po potrebi sodeluje v Skupnem odboru;

(i)

usklajuje svoje ukrepe z ukrepi mednarodnih finančnih organizacij, zlasti z MDS in FSB, ter z ustreznimi telesi v tretjih državah o zadevah, povezanih z makrobonitetnim nadzorom;

(j)

izvaja druge s tem povezane naloge, kakor so določene v zakonodaji Unije.

(a)

predsednik in podpredsednik ECB;

(b)

guvernerji nacionalnih centralnih bank;

(c)

član Komisije;

(d)

predsednik Evropskega nadzornega organa (Evropskega bančnega organa);

(e)

predsednik Evropskega nadzornega organa (Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine);

(f)

predsednik Evropskega nadzornega organa (Evropskega organa za vrednostne papirje in trge);

(g)

predsednik in podpredsednika svetovalnega znanstvenega odbora;

(h)

predsednik svetovalnega tehničnega odbora.

(a)

en predstavnik na visoki ravni pristojnih nacionalnih nadzornih organov iz vsake države članice, v skladu z odstavkom 3;

(b)

predsednik Ekonomsko-finančnega odbora (EFC);

(a)

predsednik in prvi podpredsednik ESRB;

(b)

podpredsednik ECB;

(c)

štirje drugi člani splošnega odbora, ki so tudi člani Razširjenega sveta ECB, pri čemer je treba zagotoviti uravnoteženo zastopanost držav članic na splošno in držav, katerih valuta je oziroma ni euro. Med svojimi člani jih za dobo treh let izvolijo člani splošnega odbora, ki so tudi člani Razširjenega sveta ECB;

(d)

član Komisije;

(e)

predsednik Evropskega nadzornega organa (Evropskega bančnega organa);

(f)

predsednik Evropskega nadzornega organa (Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine);

(g)

predsednik Evropskega nadzornega organa (Evropskega organa za vrednostne papirje in trge);

(h)

predsednik EFC;

(i)

predsednik svetovalnega znanstvenega odbora in

(j)

predsednik svetovalnega tehničnega odbora.

(a)

predstavniki vsake nacionalne centralne banke in predstavnik ECB;

(b)

en predstavnik pristojnih nacionalnih nadzornih organov vsake države članice, v skladu z drugim pododstavkom;

(c)

predstavnik Evropskega nadzornega organa (Evropskega bančnega organa);

(d)

predstavnik Evropskega nadzornega organa (Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine);

(e)

predstavnik Evropskega nadzornega organa (Evropskega organa za vrednostne papirje in trge);

(f)

dva predstavnika Komisije;

(g)

predstavnik EFC in

(h)

predstavnik svetovalnega znanstvenega odbora.