PRILOGA

1.   Uvod

1.1   Nacionalni ukrepi soobstoja za preprečevanje nenamerne prisotnosti GSO v konvencionalnih in ekoloških pridelkih

Gojenje GSO v EU vpliva na organizacijo kmetijske proizvodnje. Po eni strani se zaradi možnosti nenamerne prisotnosti gensko spremenjenih (GS) pridelkov v gensko nespremenjenih (konvencionalnih in ekoloških) pridelkih pojavlja vprašanje, kako je mogoče proizvajalcem zagotoviti izbiro med različnimi vrstami proizvodnje. Kmetje bi načeloma morali imeti možnost, da pridelujejo vrste kmetijskih pridelkov, za katere se odločijo, ne glede na to, ali so to gensko spremenjeni, konvencionalni ali ekološki pridelki. To možnost je treba povezati z željo nekaterih kmetov in nosilcev dejavnosti, da zagotovijo čim manjšo prisotnost GSO v svojih pridelkih.

Po drugi strani je to vprašanje povezano tudi z izbiro potrošnikov. Da bi evropskim potrošnikom zagotovili možnost izbire med gensko spremenjenimi in gensko nespremenjenimi živili, mora poleg sistema sledljivosti in označevanja ustrezno delovati tudi kmetijski sektor, ki lahko oskrbuje z različnimi vrstami proizvodov. Zmožnost živilske industrije, da potrošnikom omogoči visoko raven izbire, je tesno povezana z zmožnostjo kmetijskega sektorja, da ohrani različne sisteme proizvodnje.

Zaradi naključne prisotnosti GSO, katerih količina presega tolerančni prag po zakonodaji EU, je treba pridelek, ki naj bi bil gensko nespremenjen, označiti kot pridelek, ki vsebuje GSO (1). To lahko zaradi nižje tržne cene gensko spremenjenega pridelka ali težav pri njegovi prodaji povzroči izgubo dohodka. Poleg tega imajo kmetje lahko dodatne stroške, če morajo uvajati nadzorne sisteme in ukrepe za zmanjšanje primesi gensko spremenjenih pridelkov v gensko nespremenjenih pridelkih.

Vendar možnost izgube dohodka za proizvajalce posameznih kmetijskih proizvodov, kot so ekološki proizvodi, ni nujno odvisna le od tega, ali je presežen prag za označevanje, ki je v zakonodaji določen pri 0,9 %. V nekaterih primerih ter glede na povpraševanje na trgu in ustrezne določbe nacionalne zakonodaje (nekatere države članice so na primer določile nacionalne standarde za različne vrste oznak „brez GSO“) lahko prisotnost sledi GSO v nekaterih živilskih pridelkih tudi pri stopnji, nižji od 0,9 %, povzroči gospodarsko škodo za nosilce dejavnosti, ki jih želijo tržiti kot pridelke, ki ne vsebujejo GSO.

Poleg tega ima primes GSO posebne posledice za proizvajalce posameznih proizvodov, kot so ekološki kmetje (2), s čimer vpliva tudi na končnega potrošnika (3). Ker je taka proizvodnja pogosto dražja, bo za zagotovitev s tem povezane cenovne premije morda potrebno doslednejše prizadevanje za ločevanje, da se prepreči prisotnost GSO. Poleg tega se lahko zaradi lokalnih omejitev in značilnosti učinkovito izpolnjevanje teh posebnih potreb po ločevanju na nekaterih geografskih območjih zelo oteži in podraži.

Zato je treba priznati, da je treba državam članicam omogočiti dovolj prilagodljivosti, da se upoštevajo njihove posebne regionalne in lokalne potrebe v zvezi z gojenjem GSO in s tem doseže čim manjša prisotnost GSO v ekoloških in drugih pridelkih, ko ustreznih stopenj čistosti ni mogoče doseči z drugimi sredstvi.

1.2   Razlikovanje med gospodarskimi vidiki gojenja GSO in znanstvenimi vidiki v oceni tveganja za okolje

Pomembno je jasno razlikovati med gospodarskimi vidiki gojenja GSO in vidiki ocene tveganja za okolje, ki se obravnavajo na podlagi postopkov odobritve iz Direktive 2001/18/ES in Uredbe (ES) št. 1829/2003 o gensko spremenjenih živilih in krmi.

V skladu s postopkom iz Direktive 2001/18/ES in Uredbe (ES) št. 1829/2003 je odobritev sproščanja GSO v okolje odvisna od celovite ocene tveganja za zdravje in okolje. Rezultati ocene tveganja so lahko:

—	ugotovi se tveganje za škodljiv vpliv na okolje ali zdravje, ki ga ni mogoče obvladati, zato se odobritev zavrne,

—	ne ugotovi se nobeno tveganje za škodljive vplive na okolje ali zdravje, zato se odobritev dodeli, ne da bi bili potrebni kakršni koli dodatni upravljavski ukrepi razen tistih, ki so posebej določeni v zakonodaji,

—	ugotovijo se tveganja, vendar jih je mogoče obvladati z ustreznimi ukrepi (na primer fizično ločevanje in/ali spremljanje); v tem primeru se ob odobritvi določi obveznost izvajanja ukrepov za obvladovanje tveganja za okolje.

Če se tveganje za okolje ali zdravje ugotovi po odobritvi, je v Direktivi 2001/18/ES (člen 20(3)) in Uredbi (ES) št. 1829/2003 (člena 10 in 22) določen postopek za preklic ali spremembo soglasja ali odobritve EU. Poleg tega lahko države članice uporabijo posebno zaščitno klavzulo iz Direktive 2001/18/ES (člen 23) ali ukrep ob nesreči iz Uredbe (ES) št. 1829/2003 (člen 34) za začasno omejitev ali prepoved gojenja GSO na podlagi novih ali dodatnih informacij o tveganjih za zdravje ali okolje.

Ker se lahko v EU gojijo le odobreni GSO (4), pri čemer so okoljski in zdravstveni vidiki že zajeti v oceni tveganja za okolje v postopku odobritve EU, so nerešena vprašanja, ki jih je treba v zvezi s soobstojem še obravnavati, gospodarski vidiki, povezani z mešanjem gensko spremenjenih in gensko nespremenjenih pridelkov.

1.3   Ugotavljanje različnih razmer za kmetovanje v EU

Evropski kmetje delajo v izjemno raznovrstnih razmerah. Velikosti kmetijskih gospodarstev in polj, sistemi proizvodnje, kolobarjenje in vzorci poljedelske pridelave ter naravne razmere se po Evropi razlikujejo. To raznovrstnost je treba upoštevati pri načrtovanju, izvajanju in spremljanju nacionalnih ukrepov za preprečevanje nenamerne prisotnosti GSO v konvencionalnih in ekoloških pridelkih. Ukrepi, ki se uporabljajo, morajo biti prilagojeni strukturi kmetijskih gospodarstev, sistemom kmetovanja, vzorcem poljedelske pridelave in naravnim razmeram v regiji.

Na nacionalni ali regionalni ravni bo morda treba pripraviti in izvajati strategije in najboljše prakse za gojenje GSO, pri čemer sodelujejo kmetje in druge zainteresirane strani ter se upoštevajo nacionalni, regionalni in lokalni dejavniki.

Zato je primerno, da se ukrepi za preprečevanje nenamerne prisotnosti GSO v konvencionalnih in ekoloških pridelkih razvijejo na nacionalni in včasih na regionalni ali lokalni ravni.

1.4   Namen in področje uporabe smernic

Te smernice so nezavezujoča priporočila, naslovljena na države članice. Njihov cilj je določiti splošna načela za razvoj nacionalnih ukrepov za preprečevanje nenamerne prisotnosti GSO v konvencionalnih in ekoloških pridelkih. Ugotovljeno je, da je veliko dejavnikov, ki so pri tem pomembni, specifičnih za nacionalne, regionalne in lokalne razmere.

2.   Splošna načela za razvoj nacionalnih ukrepov soobstoja za preprečevanje nenamerne prisotnosti GSO v konvencionalnih in ekoloških pridelkih

2.1   Preglednost, čezmejno sodelovanje in vključevanje zainteresiranih strani

Nacionalne ukrepe za preprečevanje nenamerne prisotnosti GSO v konvencionalnih in ekoloških pridelkih je treba razvijati pregledno in v sodelovanju z vsemi ustreznimi zainteresiranimi stranmi. Države članice si morajo za zagotovitev učinkovitega izvajanja ukrepov soobstoja na obmejnih območjih prizadevati za čezmejno sodelovanje s sosednjimi državami. V zvezi s tem morajo sporočiti in zagotoviti ustrezne in pravočasne informacije o ukrepih, ki jih nameravajo sprejeti.

2.2   Sorazmernost

Ukrepi za preprečevanje nenamerne prisotnosti GSO v drugih pridelkih morajo biti sorazmerni z zastavljenim ciljem (zaščita posebnih potreb konvencionalnih ali ekoloških kmetov). Kmetje, proizvajalci semen, zadruge in drugi nosilci dejavnosti, povezani s kakršno koli vrsto proizvodnje, ne smejo biti po nepotrebnem obremenjeni zaradi ukrepov soobstoja. Pri izbiri ukrepov je treba upoštevati regionalne in lokalne omejitve ter značilnosti, kot so oblika in velikost polj v regiji, razdrobljenost in zemljepisna razpršitev polj, ki pripadajo posameznim kmetijskim gospodarstvom, ter regionalne prakse upravljanja kmetij.

2.3   Stopnje primesi, ki jih je treba doseči z nacionalnimi ukrepi soobstoja za preprečevanje nenamerne prisotnosti GSO v konvencionalnih in ekoloških pridelkih

Pri nacionalnih ukrepih za preprečevanje nenamerne prisotnosti GSO v konvencionalnih in ekoloških pridelkih je treba upoštevati razpoložljivo znanje o verjetnosti in virih mešanja med gensko spremenjenimi in gensko nespremenjenimi pridelki. Ti ukrepi morajo biti sorazmerni s stopnjo primesi, ki jo je treba doseči, kar bo odvisno od regionalnih in nacionalnih posebnosti ter posebnih lokalnih potreb v zvezi s konvencionalnimi, ekološkimi in drugimi vrstami pridelkov in proizvodnje.

2.3.1

V nekaterih primerih ima prisotnost sledi GSO v živilih in krmi gospodarski vpliv le, če njihova količina presega prag za označevanje 0,9 %. Države članice morajo v teh primerih upoštevati, da so ukrepi za zagotovitev skladnosti s pragom za označevanje 0,9 % ustrezni.

2.3.2

Države članice morajo upoštevati, da doseganje posebnih stopenj primesi morda ni potrebno, če označevanje pridelka kot gensko spremenjenega nima gospodarskih posledic.

2.3.3

V več drugih primerih je lahko morebitna izguba dohodka ekoloških in nekaterih konvencionalnih proizvajalcev (na primer nekaterih proizvajalcev živil) posledica prisotnosti sledi GSO pri stopnjah, nižjih od 0,9 %. Zadevne države članice lahko v teh primerih in za zaščito posameznih vrst proizvodnje opredelijo ukrepe, katerih cilj je doseganje stopenj prisotnosti GSO v drugih proizvodih, ki ne presegajo 0,9 %.

Ne glede na stopnjo primesi, ki jo je treba doseči z ukrepi soobstoja, se bodo pragovi iz zakonodaje EU (5) še naprej uporabljali za označevanje prisotnosti GSO v živilih, krmi in proizvodih, namenjenih za neposredno predelavo.

2.4   Ukrepi za prepoved gojenja GSO na širšem območju („območja brez GSO“)

Regionalne razlike, kot so podnebne razmere (ki vplivajo na dejavnost opraševalcev in prenos cvetnega prahu po zraku), topografija, vzorci poljedelske pridelave in sistemi kolobarjenja ali strukture kmetijskih gospodarstev (vključno z okoliškimi strukturami, kot so žive meje, gozdovi, neobdelana območja in prostorska razporeditev polj), lahko vplivajo na stopnjo primesi gensko spremenjenih organizmov v konvencionalnih in ekoloških pridelkih ter na ukrepe, ki so potrebni za preprečevanje nenamerne prisotnosti GSO v drugih pridelkih.

Države članice morajo v nekaterih gospodarskih in naravnih razmerah razmisliti o možnosti prepovedi gojenja GSO na širšem območju njihovega ozemlja, da se prepreči nenamerna prisotnost GSO v konvencionalnih in ekoloških pridelkih. Taka prepoved mora temeljiti na dokazih držav članic, da na teh območjih drugi ukrepi ne zadostujejo za doseganje ustreznih stopenj čistosti. Poleg tega morajo biti omejevalni ukrepi sorazmerni z zastavljenim ciljem (tj. zaščito posebnih potreb konvencionalnega in/ali ekološkega kmetijstva).

2.5   Pravila o odgovornosti

Za zadeve v zvezi s finančnimi nadomestili ali odgovornostjo za gospodarsko škodo so izključno pristojne države članice.

3.   Izmenjava informacij na ravni EU

Komisija bo še naprej zbirala in usklajevala ustrezne informacije na podlagi študij, ki potekajo na ravni EU in nacionalni ravni, ter bo zagotavljala tehnično svetovanje za pomoč zainteresiranim državam članicam pri vzpostavljanju nacionalnih pristopov k soobstoju.

Nadaljevali se bosta usklajevanje prek skupine COEX-NET (6) in tehnično svetovanje Evropskega urada za soobstoj (ECoB) (7). Urad ECoB bo posodabljal okvirni katalog ukrepov ter seznam kmetijskih, naravnih in za posamezne pridelke značilnih dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri razvoju nacionalnih ukrepov za preprečevanje nenamerne prisotnosti GSO v konvencionalnih in ekoloških pridelkih. Države članice morajo še naprej prispevati k tehničnemu delu urada ECoB.

---

(1)  V skladu s členoma 12 in 24 Uredbe (ES) št. 1829/2003 se obveznost označevanja ne uporablja za živila ali krmo, vsebujočo material, ki vsebuje GSO ali je iz njega sestavljen ali proizveden v deležu največ 0,9 %: (i) posamičnih sestavin živila ali (ii) živila iz ene same sestavine ali (iii) krme in vsake krme, iz katere je sestavljena, če je njegova prisotnost naključna ali tehnično neizogibna.

(2)  V skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 834/2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov se GSO ne uporabljajo pri ekološki pridelavi, vključno s semeni, živili ali krmo (člen 9(1)). Cilj je čim nižja vsebnost GSO v ekoloških proizvodih (glej uvodno izjavo 10).

(3)  COM(2009) 153 – Poročilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o soobstoju gensko spremenjenih pridelkov s konvencionalnim in ekološkim kmetijstvom.

(4)  Da bi se GSO lahko gojil v EU, mora biti odobren za gojenje na podlagi Direktive 2001/18/ES ali Uredbe (ES) št. 1829/2003.

(5)  Člena 12 in 24 Uredbe (ES) št. 1829/2003 in člen 21(3) Direktive 2001/18/ES.

(6)  Cilj mrežne skupine za izmenjavo in usklajevanje podatkov o soobstoju gensko spremenjenih, konvencionalnih in ekoloških pridelkov (COEX-NET) je omogočiti izmenjavo informacij med državami članicami in Komisijo.

(7)  Urad ECoB pripravlja dokumente o najboljši praksi za posamezne pridelke za tehnične ukrepe soobstoja. ECoB sestavljajo sekretariat in tehnične delovne skupine za posamezne pridelke, v katerih sodelujejo tehnični predstavniki iz držav članic.