24.9.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

L 250/23

(1)

Komisija se je pri preučitvi pomoči, dodeljenih Skladu za preprečevanje tveganj ribištva (Fonds de prévention des aléas pêche) (v nadaljnjem besedilu: FPAP) in ribiškim podjetjem, po kateri je sprejela Odločbo Komisije 2008/936/ES (4), seznanila z obstojem posebne davčne ureditve v korist FPAP in njegovih članov.

(2)

Ta davčna ureditev ni bila preučena med postopkom, ki je pripeljal do Odločbe z dne 20. maja 2008, ker je to bilo novo dejstvo, s katerim Komisija ob sprožitvi formalnega postopka preiskave ni bila seznanjena (5).

(3)

Ker je Komisija vseeno menila, da ima dovolj jasne dokaze, na podlagi katerih lahko ugotovi obstoj nezakonitih pomoči, se je odločila opraviti predhodno preiskavo teh davčnih pomoči (6). Po tej analizi je s sklepom, prav tako sprejetim 20. maja 2008 (7), sprožila formalni postopek preiskave v zvezi z navedenimi pomočmi.

(4)

Komisija je zainteresirane strani pozvala, naj pripombe predložijo v enem mesecu od datuma objave. Pripomb ni predložila nobena zainteresirana tretja stran.

(5)

Francija je svoje pripombe o sprožitvi formalnega postopka preiskave poslala z dopisom z dne 8. septembra 2008.

(6)

Poleg tega je Francija z dopisom z dne 29. novembra 2008 v okviru postopka vračila pomoči, ki so bile predmet Odločbe 2008/936/ES, sporočila podatek, da je bil FPAP 27. februarja 2008 razpuščen in da je bil ostanek predplačil, prejetih od države, povrnjen.

(7)

Komisija se za podroben opis načina delovanja in ukrepov FPAP sklicuje na Odločbo 2008/936/ES.

(8)

Posebna davčna ureditev v korist FPAP in njegovih članov je opisana v dveh dopisih francoskega ministrstva za proračun, ki sta bila Komisiji poslana po objavi odločitve o sprožitvi postopka preiskave, ki je pripeljal do Odločbe 2008/936/ES (8).

(9)

Prvi dopis z dne 5. februarja 2004 spada v okvir ustanovitve FPAP, katerega osnutek statuta je bil odobren na ustanovitveni seji 10. februarja 2004. V tem dopisu je navedeno, da:

(10)

V dopisu so omenjeni tudi zneski, ki bi jih bilo mogoče odšteti, kot je navedeno: letni prispevek ribičev lastnikov, članov FPAP, ki bi ga bilo mogoče odšteti od obdavčljivega prihodka, bi bil med 1 000 in 15 000 EUR.

(11)

Drugi dopis z dne 28. novembra 2004 se osredotoča na odštetje prispevkov, ki jih plačujejo člani, od prihodkov. Ta dopis spada v okvir spremembe sporazuma o poroštvu, ki FPAP veže na njegove člane in na podlagi katerega bi člani lahko odslej dobili vrnjene plačane in neporabljene prispevke.

(12)

V njem je navedeno:

(13)

V tem dopisu je določeno, da bo treba konec leta 2006 sestaviti „oceno tega poskusa“ in „preučiti morebiti potrebne spremembe“. To torej ni davčna ureditev, ki bi bila odobrena za stalno.

(14)

Poleg tega, čeprav je v tem dopisu z dne 28. novembra 2004 predvideno, da se prispevki odštejejo od obdavčljivega prihodka v letu njihovega plačila, nič ne kaže, da bi bilo odštetje prispevkov, plačanih na začetku leta 2004 (do konca marca), od prihodkov za leto 2003, predvideno v dopisu z dne 5. februarja 2004, postavljeno pod vprašaj.

(15)

Iz zgoraj navedenih dopisov izhaja, da davčna ureditev, ki jo je ministrstvo za finance odobrilo FPAP in njegovim članom, vključuje dva vidika:

(16)

Komisija je menila, da je treba davčno ureditev, ki so jo francoski organi odobrili FPAP in njegovim članom, tako kot v zadevi C-9/06, analizirati glede na sistem državnih pomoči ob upoštevanju ugodnosti, ki jih je predstavljala po eni strani za sam FPAP in po drugi strani za ribiška podjetja, ki so člani FPAP.

(17)

Kot je bilo navedeno v Odločbi 2008/936/ES, je treba FPAP šteti za podjetje v smislu konkurenčnega prava Evropske unije. Dejstvo, da FPAP ni imel pridobitnega namena ali je bil združenje, v zvezi s tem ni pomembno.

(18)

Zato je Komisija menila, da davčna ureditev, ki so jo francoski organi odobrili FPAP, temu prinaša dvojno ugodnost v primerjavi z drugimi zasebnimi vlagatelji na terminskih trgih naftnih proizvodov:

(19)

Komisija je po koncu svoje predhodne preiskave menila, da je ugodnost iz uvodne izjave 17 odobrila država in da pomeni odpoved državnim sredstvom.

(20)

FPAP je bil zaradi davčnih ukrepov iz uvodne izjave 17 deležen finančne ugodnosti v primerjavi z drugimi družbami, ki poslujejo na terminskih trgih v Franciji in drugih državah članicah.

(21)

Komisija je v odločitvi o sprožitvi formalnega postopka preiskave navedla tudi, da domneva, da je bila pravna podlaga, s katero je bil FPAP deležen oprostitve davka od dohodkov pravnih oseb, člen 206(1a) splošnega davčnega zakonika (9), v skladu s katerim so lahko strokovna združenja pod nekaterimi pogoji oproščena davka. V teh okoliščinah je mogoče, da je bil FPAP upravičen tudi do oprostitve davka od dohodkov iz dejavnosti, kot je določena v členu 1447 istega zakonika v korist organov, upravičenih do oprostitve iz člena 206(1a) istega zakonika.

(22)

Finančna ugodnost iz uvodne izjave 17 je ribiškim podjetjem, ki so člani FPAP, zaradi dejavnosti, ki jo je FPAP izvajal na terminskih trgih naftnih proizvodov, omogočala nakup goriva po preferenčni tarifi.

(23)

Možnost, odobrena ribiškim podjetjem, da od svojih prihodkov odštejejo prispevke v FPAP, je imela za rezultat razbremenitev stroškov, ki navadno bremenijo njihov proračun. Ker je o tej možnosti odštetja odločilo ministrstvo za proračun, je zanjo odgovorna država.

(24)

Podjetja, ki so lahko izvedla odštetje iz uvodne izjave 22, so bila deležna finančne ugodnosti v primerjavi z drugimi ribiškimi podjetji v Uniji. Prav tako je ta finančna ugodnost vplivala na trgovino med državami članicami in izkrivljala ali bi lahko izkrivljala konkurenco. Zato pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(25)

Po drugi strani je Komisija glede na informacije iz dokumenta „Podrobna pravila uporabe Sklada za preprečevanje tveganj ribištva“, ki je bil prav tako poslan v okviru formalnega postopka preiskave pomoči C-9/06, ugotovila, da je izvedena davčna olajšava v celoti ostala priznana ladjarju, saj so bili prispevki v FPAP, določeni na podlagi izjave glede na domnevno porabo goriva v naslednjem letu, izračunani na višji osnovi kot dejanska potrošnja. Zdi se, da je ta sistem ladjarje spodbujal k precenjevanju svojih potreb po kritju samo zato, da bi bili upravičeni do davčne olajšave.

(26)

Komisija je na podlagi istega dokumenta ugotovila še, da so bili tudi nekateri člani, katerih dejavnost ni bila povezana z ribištvom, bili pa so „pripravljeni združenje moralno podpreti“, upravičeni do davčne olajšave v zvezi s svojimi prispevki v FPAP, čeprav ti niso bili namenjeni poroštvu za tveganje.

(27)

Komisija se je v zvezi s tem vprašanjem sklicevala na analizo iz Odločbe 2008/936/ES. Menila je namreč, da so to pomoči za tekoče poslovanje za FPAP in ribiška podjetja ter da na podlagi nobene določbe PDEU ali kakršnega koli instrumenta, ki ga je Komisija sprejela na področju državnih pomoči, teh pomoči ni mogoče šteti za združljive z notranjim trgom.

(28)

Zato je Komisija Francijo obvestila, da resno dvomi o združljivosti teh ukrepov pomoči z notranjim trgom.

(29)

Francija meni, da davčni ukrepi v korist ribiških podjetij niso državne pomoči, ker so prispevki ribiških podjetij v FPAP del splošnih stroškov teh podjetij za opravljanje njihove dejavnosti. Na podlagi člena 39 splošnega davčnega zakonika pa je te stroške mogoče odšteti od obdavčljivega prihodka. Odštetje teh prispevkov torej ustreza izvajanju splošnega ukrepa in zato ni državna pomoč.

(30)

Francija priznava, da v dopisih, navedenih v uvodni izjavi 7, ni nobene informacije o sistemu vračila prispevkov. Francija pojasnjuje, da to kljub temu ne pomeni, da je bilo to vračilo brez davčnega vpliva. V skladu z načeli občega prava za določitev obdavčljivega prihodka je namreč vračilo teh prispevkov ribiškim podjetjem, ki so člani FPAP, pomenilo dobiček, zavezan davku od dobička teh podjetij. Francija pojasnjuje še, da je, če je cena goriva presegla prag, določen v sporazumu o poroštvu, nadomestilo, ki so ga dobila podjetja, ki so člani FPAP, pomenilo dobiček, zavezan davku od dobička. Zato podjetja člani niso imela nikakršnega interesa, da bi precenila svoje potrebe po kritju, saj bi to pomenilo dodatne obdavčitve.

(31)

Po drugi strani Francija navaja, da je mogoče selektivnost ukrepa pomoči upravičiti z naravo in splošno shemo sistema. Tako lahko obstajajo legitimni razlogi, ki upravičujejo različno obravnavanje in torej po potrebi dodelitev ugodnosti, ki lahko izhajajo iz njega. Vendar pa Francija ni posredovala nobene utemeljitve, na podlagi katere bi bilo mogoče v tem primeru upravičiti različno obravnavanje v korist ribiških podjetij.

(32)

Francija meni, da je oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb, do katere je bil upravičen FPAP, upravičena zaradi njegovega nepridobitnega značaja in narave strokovnega združenja.

(33)

Francija navaja, da je to v skladu s pravom Evropske unije. Sam cilj davka od dohodkov pravnih oseb je namreč obdavčiti pridobitne dejavnosti. Francija na podlagi tega načela opozarja, da Komisija sama v obvestilu o uporabi pravil o državnih pomočeh za ukrepe v zvezi z neposrednim obdavčenjem podjetij (10) (v nadaljnjem besedilu: obvestilo o neposrednem obdavčenju) meni, da so lahko nepridobitna podjetja upravičena do oprostitve davka od dobička na podlagi narave davčnega sistema.

(34)

Oceno iz odločitve o sprožitvi formalnega postopka preiskave je treba spremeniti in dopolniti glede na pripombe, ki jih je Francija sporočila 8. septembra in 29. novembra 2008 (uvodni izjavi 5 in 6).

(35)

Analiza je opravljena z vidika dvojnega cilja FPAP, in sicer po eni strani pridobiti finančne opcije na terminskih trgih nafte in naftnih derivatov ter po drugi strani izplačati ribiškim podjetjem članom znesek, ki pomeni razliko med povprečno mesečno referenčno ceno in „najvišjo ceno, vključeno v kritje“ ali ceno 30 centov na liter glede na obdobje.

(36)

Zadevni davčni ukrep vključuje možnost, da se od obdavčljivega prihodka odštejejo prispevki, ki so jih ribiška podjetja plačala FPAP.

(37)

Francija meni, da to odštetje ni državna pomoč, ker ti prispevki spadajo v kategorijo splošnih stroškov podjetij in ker je v francoskem davčnem sistemu predvideno odštetje teh stroškov od obdavčljivega prihodka. Zato naj bi bilo to izvajanje splošnega ukrepa, to odštetje pa naj ne bi pomenilo državne pomoči.

(38)

Komisija ugotavlja, da se na podlagi člena 39 splošnega davčnega zakonika splošni stroški dejansko odštejejo od prihodka podjetij. To je splošni ukrep, ki se uporablja za vsa podjetja, ne glede na njihovo področje dejavnosti. Ta možnost odštetja naj bi torej spadala v kategorijo davčnih ukrepov, ki so na voljo vsem gospodarskim akterjem iz točke 13 obvestila o neposrednem obdavčenju. V zvezi s tem tak ukrep, ki se uporablja enako za vsa podjetja in vse proizvodnje, ne bi predstavljal državne pomoči.

(39)

Francija navaja, da se možnost odštetja stroškov iz naslova splošnih stroškov določi na podlagi cilja stroškov. Če so stroški nastali v interesu družbe, se načeloma lahko odštejejo. Tako prispevki, plačani strokovnim organom (združenja, trgovinske zbornice …), po opredelitvi pomenijo stroške, nastale v interesu poslovanja, in se lahko vedno odštejejo od obdavčljivega prihodka. Ker je FPAP strokovno združenje, za odštetje prispevkov velja enako sklepanje.

(40)

Poleg tega je Komisija v uvodni izjavi 20 Odločbe 2008/936/ES navedla, da je „FPAP […] tako zasnovan kot vzajemna zavarovalnica, ki svojim članom v zameno za njihove prispevke ponuja nekatere storitve“.

(41)

Prispevki za zavarovanje so del stroškov, ki jih podjetja nosijo, da bi se zavarovala proti različnim tveganjem. Tveganje nihanja cen nafte lahko pomeni eno od takih tveganj. Ti stroški so neposredno povezani z opravljanjem poslovne dejavnosti in ne prispevajo k povečanju sredstev podjetja; prav tako se lahko kot splošni stroški odštejejo od obdavčljivih prihodkov. Ugotoviti je torej mogoče, da je prispevke v FPAP, namenjene kritju tveganja nihanja cen nafte, mogoče odšteti od prihodka podjetij na podlagi člena 39 splošnega davčnega zakonika Francije. V teh okoliščinah gre za izvajanje splošnega ukrepa. Ta možnost odštetja torej ne pomeni državne pomoči.

(42)

Komisija ugotavlja, da je bil FPAP razpuščen 27. februarja 2008. Davčne določbe v korist FPAP so prenehale veljati istega dne.

(43)

Komisija poudarja tudi, da je FPAP po koncu postopka likvidacije dokončno prenehal opravljati vsakršno gospodarsko dejavnost. Dejavnosti in sredstva FPAP niso bila prenesena na drugo podjetje. Poleg tega so bila sredstva, s katerimi je FPAP lahko še razpolagal na dan svoje razpustitve, povrnjena državi prek javnega organa OFIMER, ki ga financira država.

(44)

Zaradi teh razlogov Komisija meni, da tudi če bi davčni ukrepi v korist FPAP pomenili ugodnost za FPAP in izkrivljanje konkurence, se je tako izkrivljanje končalo s prenehanjem dejavnosti FPAP in prenehanjem veljavnosti ukrepov v njegovo korist. V teh okoliščinah bi bil sklep Komisije o obstoju takih davčnih pomoči in njihovi morebitni združljivosti z notranjim trgom brez vsakega praktičnega učinka.

(45)

Zato je formalni postopek preiskave na podlagi člena 108(2) PDEU postal v zvezi s FPAP brezpredmeten.

(46)

Komisija na podlagi analize iz oddelka 5.1 ugotavlja, da davčne ugodnosti, odobrene članom FPAP, ne pomenijo državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU.

(47)

Komisija na podlagi ugotovitev iz oddelka 5.2 ugotavlja, da je postopek zoper FPAP brezpredmeten –