PRILOGA

Priloga I se spremeni:

1.	V oddelku 1 se besedilo „priloge od II do XI in XIII–XV“ nadomesti z besedilom „priloge od II do XI in priloge od XIII do XVIII“:

Oddelek 2 se spremeni:

(a)	v uvodnem delu se besedilo „priloge od II do XV“ nadomesti z besedilom „priloge od II do XVIII“;

(b)

v odstavku 3 se doda naslednja točka (j):

„(j)	‚merilna točka‘ pomeni vir emisij, za katerega se uporabljajo sistemi za neprekinjeno merjenje emisij (CEMS – continuous emission measurement systems), ali prerez cevovodnega sistema, za katerega je pretok CO2 določen z uporabo sistemov za neprekinjeno merjenje.“;

(c)

doda se naslednji odstavek 7:

„7.

V zvezi z emisijami toplogrednih plinov iz dejavnosti zajemanja, transporta in geološkega shranjevanja toplogrednih plinov veljajo naslednje opredelitve:

(a)	‚geološko shranjevanje CO2‘ pomeni ‚geološko shranjevanje CO2‘ v smislu člena 3(1) Direktive 2009/31/ES;

(b)	‚skladišče‘ pomeni ‚skladišče‘ v smislu člena 3(3) Direktive 2009/31/ES;

(c)	‚skladiščni kompleks‘ pomeni ‚skladiščni kompleks‘ v smislu člena 3(6) Direktive 2009/31/ES;

(d)	‚transport CO2‘ pomeni transport CO2 po cevovodih za geološko shranjevanje v skladišču, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES;

(e)	‚transportno omrežje‘ pomeni ‚transportno omrežje‘ v smislu člena 3(22) Direktive 2009/31/ES;

(f)	‚zajemanje CO2‘ pomeni dejavnost zajemanja CO2 iz plinskih tokov, ki bi se sicer izločal, za namene transporta in geološkega shranjevanja v skladišču, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES;

(g)	‚naprava za zajemanje‘ pomeni napravo, ki izvaja zajemanje CO2;

(h)

‚ubežne emisije‘ pomenijo nezakonite in nenamerne emisije iz virov, ki niso lokalizirani, ali preveč raznolike ali premajhne emisije, da bi jih lahko spremljali posamično, kot so na primer emisije iz sicer nepoškodovanih tesnilnih letev, ventilov, vmesnih kompresorskih postaj in vmesnih skladiščnih objektov;

(i)	‚izpustne emisije‘ pomenijo emisije, ki so namerno izpuščene iz naprave, z zagotovitvijo določene točke izpusta;

(j)	‚vodni stolp‘ pomeni ‚vodni stolp‘ v smislu člena 3(2) Direktive 2009/31/ES;

(k)	‚povečano pridobivanje ogljikovodika‘ pomeni pridobivanje ogljikovodikov, poleg tistih, pridobljenih z vbrizgavanjem vode ali drugih sredstev;

(l)	‚uhajanje‘ v okviru geološkega shranjevanja pomeni ‚uhajanje‘ v smislu člena 3(5) Direktive 2009/31/ES.“

Oddelek 4 se spremeni:

(a)

v oddelku 4.1 se za drugim odstavkom doda naslednji novi odstavek:

„Kjer so v skladu z Direktivo 2009/31/ES ugotovljena uhajanja iz skladiščnega kompleksa, ki povzročajo emisije ali izpust CO2 v vodni stolp, se ta vključijo kot viri emisij za ustrezno napravo in se spremljajo v skladu z določbami iz Priloge XVIII. Z odobritvijo pristojnega organa se lahko uhajanje izključi iz vira emisij, če so v skladu s členom 16 Direktive 2009/31/ES izvedeni popravni ukrepi in ni več mogoče odkriti emisij ali izpusta v vodni stolp zaradi uhajanja.“;

(b)

v oddelku 4.3 se za četrtim odstavkom dodajo naslednji pododstavki:

„(o)	kjer je primerno, lokacija opreme za merjenje temperature in tlaka v transportnem omrežju;

(p)	kjer je primerno, postopki za preprečevanje, odkrivanje in količinsko opredelitev pojavov uhajanja iz transportnih omrežij;

(q)	v primeru transportnih omrežij, postopki, ki učinkovito zagotavljajo, da se CO2 prenaša samo do naprav, ki imajo veljavno dovoljenje za emisije toplogrednih plinov, ali kjer se kakršna koli emisija CO2 učinkovito spremlja in upošteva v skladu z oddelkom 5.7 te priloge;

(r)	kjer se CO2 prenaša v skladu z oddelkom 5.7 te priloge, določitev sprejemnih in prenosnih naprav. Za naprave z dovoljenjem za emisije toplogrednih plinov je to identifikacijska oznaka, kot je določena z Uredbo v skladu s členom 19 Direktive 2003/87/ES;

(s)	kjer je primerno, opis sistemov za neprekinjeno merjenje, ki se uporablja na točkah prenosa CO2 med napravami, ki prenašajo CO2 v skladu z oddelkom 5.7 te priloge;

(t)	kjer je primerno, pristopi količinskih opredelitev za emisije ali izpust CO2 v vodni stolp iz morebitnih uhajanj ter uporabljeni in po možnosti prilagojeni pristopi količinskih opredelitev za dejanske emisije ali izpust CO2 v vodni stolp iz uhajanj, kot je določeno v Prilogi XVIII.“;

(c)

v oddelku 4.3 se šesti odstavek nadomesti z naslednjim:

„Večjo spremembo v metodologiji za spremljanje kot del načrta za spremljanje odobri pristojni organ, če se sprememba nanaša na:

—	spremembo klasifikacije naprave, kot je določeno v tabeli 1,

—	spremembo med metodologijo, ki temelji na izračunu, ali metodologijo, ki temelji na meritvah in se uporablja za določitev emisij;

—	povečanje negotovosti podatkov o dejavnostih ali drugih parametrov (kjer so na voljo), ki nakazuje drugačno stopnjo,

—	uporabo ali prilagoditev pristopa količinske opredelitve za emisije iz uhajanja v skladiščih.“

Oddelek 5 se spremeni:

(a)	v oddelku 5.1, pod naslovom „emisije iz proizvodnih procesov“, se v zadnjem odstavku besedilo „priloge od II do XI“ nadomesti z besedilom „priloge od II do XI ter XVI, XVII in XVIII“ v celotnem odstavku;

(b)	v prvem stavku oddelka 5.2 se besedilo „priloge od II do XI ter prilogi XIV in XV“ nadomesti z besedilom „priloge od II do XI in od XIV do XVIII“.

Oddelek 5.7 se nadomesti z naslednjim:

„5.7 PRENESENI CO2

Po odobritvi pristojnega organa lahko upravljavec odšteje od izračunane ravni emisij naprave kateri koli CO2, ki ni v emisiji iz naprave, ampak se prenese iz naprave:

—	kot čista snov, ali se neposredno uporablja in veže v proizvodih ali kot surovina, ali

—	na drugo napravo, ki ima dovoljenje za emisije toplogrednih plinov, razen če veljajo drugačne zahteve, kot so določene v Prilogi XVII ali XVIII,

če je ta odštevek izražen z ustreznim zmanjšanjem za dejavnost in napravo, kar zadevna država članica sporoči s predložitvijo nacionalnega registra sekretariatu Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja. Ustrezne količine CO2 za vsako napravo, do katere je bil CO2 prenesen ali iz katere je bil prejet, se zabeležijo kot opomba v letnem poročilu o emisijah prenosne ali sprejemne naprave.

V primeru prenosa do druge naprave mora sprejemna naprava izračunani ravni emisij dodati prejeti CO2, razen če veljajo drugačne zahteve, kot so določene v Prilogi XVII ali XVIII.

Države članice obvestijo Komisijo o zadevnih prenosnih ali sprejemnih napravah v skladu s členom 21 Direktive 2003/87/ES. V primeru prenosa do naprave iz navedene direktive mora prenosna naprava v svojem letnem poročilu o emisijah opredeliti sprejemno napravo z navedbo identifikacijske oznake sprejemne naprave, kot je določeno z Uredbo v skladu s členom 19 navedene direktive. Sprejemna naprava opredeli prenosno napravo po enakem pristopu.

Morebitni primeri prenesenega CO2 iz naprave med drugim vključujejo:

—	čisti CO2, ki se uporablja za dodajanje v pijače,

—	čisti CO2, ki se uporablja kot suhi led za hlajenje,

—	čisti CO2, ki se uporablja kot sredstvo za gašenje, sredstvo za hlajenje ali kot laboratorijski plin,

—	čisti CO2, ki se uporablja za dezinsekcijo žit,

—	čisti CO2, ki se uporablja kot topilo v živilski ali kemični industriji,

—	CO2, ki se uporablja in veže v proizvodih ali kot surovina v kemični in celulozni industriji (npr. za sečnino ali oborjene karbonate),

—	karbonate, vezane v absorpcijski proizvod, sušen z razprševanjem (SDAP), iz polsuhega čiščenja dimnih plinov,

—	CO2, ki je prenesen do naprav za zajemanje,

—	CO2 iz naprav za zajemanje, ki je prenesen do transportnih omrežij,

—	CO2 iz transportnih omrežij, ki je prenesen do skladišč.

Če v prilogah, ki se nanašajo na dejavnosti, ni drugih zahtev, se masa letno prenesenega CO2 ali karbonata določi z najvišjo negotovostjo manj kot 1,5 % z neposredno uporabo merilnikov volumenskega pretoka ali masnega pretoka, tehtanjem ali posredno iz mase zadevnega proizvoda (npr. karbonati ali sečnina), če je pomembno in primerno.

Če so količine prenesenega CO2 izmerjene tako v prenosni kot tudi v sprejemni napravi, morajo biti količine prenesenega oziroma prejetega CO2 enake. Če je odstopanje med izmerjenimi vrednostmi v obsegu, ki ga je mogoče razložiti z negotovostjo merilnih sistemov, se aritmetična sredina obeh izmerjenih vrednosti uporabi v poročilih o emisijah tako prenosne kot tudi sprejemne naprave. Poročilo o emisijah vključuje izjavo, da je ta vrednost usklajena z vrednostjo prenosne oziroma sprejemne naprave. Izmerjena vrednost se vključi kot opomba.

Če odstopanja med izmerjenimi vrednostmi ni mogoče razložiti z obsegom negotovosti merilnih sistemov, upravljavci zadevnih naprav prilagodijo izmerjene vrednosti z uporabo konservativnih prilagoditev (tj. z izogibanjem prenizkim ocenam emisij). Prilagoditev preverijo preveritelji prenosnih in sprejemnih naprav, odobri pa jo pristojni organ.

Kadar je del prenesenega CO2 nastal iz biomase ali kadar je naprava le delno vključena v Direktivo 2003/87/ES, upravljavec odšteje le zadevni delež mase prenesenega CO2, ki izhaja iz fosilnih goriv in materialov v dejavnostih, vključenih v Direktivi. Zadevne metode razporeditve so konservativne in jih mora odobriti pristojni organ.

Če se v prenosni napravi uporabi pristop na podlagi meritev, se skupna količina prenesenega/prejetega CO2, ki izhaja iz uporabe biomase, sporoči kot opomba, tako v prenosni kot v sprejemni napravi. Sprejemni napravi v ta namen ni treba izvesti lastnih meritev, vendar pa mora sporočiti količino CO2 iz biomase, ki ga je pridobila prenosna naprava.“

6.	V odstavku 3 pododdelka (c) oddelka 6.3 se besedilo „priloge od II do XI“ nadomesti z besedilom „priloge od II do XI ter XVI, XVII in XVIII“.

7.	V odstavku 5 oddelka 7.1 se besedilo „priloge od II do XI ter prilogi XIV in XV“ nadomesti z besedilom „priloge od II do XI in od XIV do XVIII“.

Oddelek 8 se spremeni:

(a)	v pododstavku 6 odstavka 5 se besedilo „priloge od I do XI“ nadomesti z besedilom „priloge od I do XI ter XVI, XVII in XVIII“;

(b)

v odstavku 5 se na koncu doda nov pododstavek:

„(10)

kjer je primerno, količine CO2, prenesene do ali prejete iz drugih naprav, z navedbo identifikacijske oznake naprave, kot je določeno z Uredbo, v skladu s členom 19 Direktive 2003/87/ES.“;

(c)	doda se naslednji nov odstavek 6: „Pristojni organ lahko upravljavcem po zaprtju skladišč CO2 omogoči, da predložijo poenostavljena poročila o emisijah, ki vsebujejo vsaj elemente, naštete v pododstavkih 1 in 9, če dovoljenje za emisije toplogrednih plinov ne vsebuje virov emisij.“

Na koncu oddelka 9 se doda naslednji nov odstavek:

„Za dejavnosti zajemanja, transporta in geološkega shranjevanja CO2 se ohranijo naslednje dodatne informacije:

—	kjer je primerno, dokumentacija o količini CO2, vbrizgani v skladiščni kompleks z napravami za geološko shranjevanje CO2,

—	kjer je primerno, reprezentativno zbrani podatki o tlaku in temperaturi iz transportnega omrežja,

—	kjer je primerno, kopija dovoljenja za shranjevanje, vključno z odobrenim načrtom za spremljanje, v skladu s členom 9 Direktive 2009/31/ES,

—	kjer je primerno, poročila, posredovana v skladu s členom 14 Direktive 2009/31/ES,

—	kjer je primerno, poročila o rezultatih pregledov, opravljenih v skladu s členom 15 Direktive 2009/31/ES,

—	kjer je primerno, dokumentacija o popravnih ukrepih, izvedenih v skladu s členom 16 Direktive 2009/31/ES.“

Priloga XII se nadomesti z naslednjim:

„PRILOGA XII

Smernice za določitev emisij ali količine prenosa toplogrednih plinov s sistemi za neprekinjeno merjenje

1. MEJE IN POPOLNOST

Določbe te priloge veljajo za emisije toplogrednih plinov iz vseh dejavnosti, ki jih zajema Direktiva 2003/87/ES. Emisije se lahko v napravi pojavijo iz več virov.

Določbe te priloge veljajo tudi za sisteme za neprekinjeno merjenje, ki se uporabljajo za določitev pretokov CO2 v cevovodih, še zlasti, kadar se uporabljajo za prenos CO2 med napravami, kot na primer za zajemanje, transport in geološko shranjevanje CO2. V ta namen se sklicevanja na emisije v oddelkih 6 in 7.2 Priloge I razlagajo kot sklicevanja na količino prenesenega CO2 v skladu z oddelkom 5.7 Priloge I.

2. DOLOČANJE EMISIJ TOPLOGREDNIH PLINOV

Stopnja 1

Za vsako merilno točko se doseže skupna negotovost vseh emisij ali pretoka CO2 v poročevalnem obdobju, manjša od ± 10 %.

Stopnja 2

Za vsako merilno točko se doseže skupna negotovost vseh emisij ali pretoka CO2 v poročevalnem obdobju, manjša od ± 7,5 %.

Stopnja 3

Za vsako merilno točko se doseže skupna negotovost vseh emisij ali pretoka CO2 v poročevalnem obdobju, manjša od ± 5 %.

Stopnja 4

Za vsako merilno točko se doseže skupna negotovost vseh emisij ali pretoka CO2 v poročevalnem obdobju, manjša od ± 2,5 %.

Splošni pristop

Vse emisije toplogrednih plinov (GHG) iz vira emisije ali količina CO2, pridobljena iz merilne točke v poročevalnem obdobju, se določijo z uporabo spodnje formule. Če je v eni napravi več virov emisij in se ne morejo izmeriti posamezno, se emisije iz teh virov emisij izmerijo posebej in seštejejo v skupne emisije posebnega plina v celotni napravi v poročevalnem obdobju.

Določitev parametrov koncentracije GHG in pretoka dimnega plina se izvede v skladu z določbami oddelka 6 Priloge I. Za merjenje prenesenega CO2 v cevovodih se uporablja oddelek 6 Priloge I, kakor da bi bila merilna točka vir emisije, če je to primerno. Za takšne merilne točke v skladu z oddelkom 6.3(c) ni potreben potrditveni izračun.

Koncentracija toplogrednih plinov

Koncentracija toplogrednih plinov v dimnem plinu je določena z neprekinjenim merjenjem na reprezentativni točki. Koncentracija toplogrednih plinov se lahko izmeri z dvema pristopoma:

METODA A

Koncentracija toplogrednih plinov se meri neposredno.

METODA B

Pri zelo visokih koncentracijah toplogrednih plinov, kot na primer v transportnih omrežjih, se koncentracija toplogrednih plinov lahko izračuna z uporabo masne bilance, pri čemer se upoštevajo izmerjene vrednosti koncentracije vseh drugih komponent pretoka plina, kot je določeno v načrtu za spremljanje naprave:

Pretok dimnega plina

Pretok suhega dimnega plina se lahko določi po naslednjih metodah:

METODA A

Pretok dimnega plina Qe se izračuna s pristopom z masno bilanco, ob upoštevanju vseh pomembnih parametrov, kot so obremenitve vhodnega materiala, vnos toka zraka, učinkovitost procesa itd., ter na izhodni strani rezultat proizvoda, koncentracija O2 ter koncentraciji SO2 in NOx.

Posebno osnovo izračuna odobri pristojni organ kot del ocene načrta za spremljanje in njene metodologije spremljanja.

METODA B

Pretok dimnega plina Qe se določi z neprekinjenim merjenjem pretoka na reprezentativni točki.“

Doda se naslednja Priloga XVI:

„PRILOGA XVI

Smernice, specifične za dejavnost, namenjene določanju emisij toplogrednih plinov iz dejavnosti zajemanja CO2 za namene transporta in geološkega shranjevanja v skladišču, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta

1. MEJE IN POPOLNOST

Smernice za dejavnosti v tej prilogi se uporabljajo za spremljanje emisij iz dejavnosti zajemanja CO2.

Zajemanje CO2 se lahko izvaja bodisi z namenskimi napravami, ki prejemajo CO2 s prenosom iz drugih naprav, bodisi z napravami, ki izvajajo dejavnosti, pri katerih se izloča CO2 z namenom zajemanja v okviru istega dovoljenja za emisije toplogrednih plinov. Vsi deli naprave, povezani z namenom zajemanja CO2, vmesnega skladiščenja, prenosa do transportnega omrežja CO2 ali skladišča za geološko shranjevanje emisij toplogrednih plinov CO2, se vključijo v dovoljenje za emisije toplogrednih plinov. Če naprava izvaja druge dejavnosti, zajete v Direktivi 2003/87/ES, se emisije teh dejavnosti spremljajo v skladu z ustreznimi prilogami teh smernic.

2. EMISIJE IZ DEJAVNOSTI ZAJEMANJA CO2

Pri postopkih zajemanja CO2 vključujejo potencialni viri emisij za CO2:

—	CO2, ki je prenesen do naprave za zajemanje,

—	zgorevanje in druge povezane dejavnosti v napravi (povezane z zajemanjem), tj. uporaba goriva in vhodnega materiala.

3. KOLIČINSKA OPREDELITEV PRENESENIH IN IZPUŠČENIH KOLIČIN CO2

3.1 KOLIČINSKA OPREDELITEV NA RAVNI NAPRAVE

Emisije se izračunajo z uporabo celotne masne bilance, z upoštevanjem potencialnih emisij CO2 iz vseh procesov v napravi, pomembnih za emisije, in količine CO2, ki je zajeta in prenesena do transportnega omrežja.

Emisije naprave se izračunajo z uporabo naslednje formule:

Enaprava za zajemanje = Tvnos + Ebrez zajemanja – Tza shranjevanje

Pri čemer je:

Enaprava za zajemanje	=	skupne emisije toplogrednih plinov naprave za zajemanje;
Tvnos	=	količina CO2, prenesenega do naprave za zajemanje, določena v skladu s Prilogo XII in oddelkom 5.7 Priloge I. Če lahko upravljavec pristojnemu organu zadovoljivo dokaže, da se celotne emisije CO2 izločevalne naprave prenesejo v napravo za zajemanje, lahko pristojni organ upravljavcu dovoli uporabo emisij izločevalne naprave v skladu s prilogami I do XII namesto uporabe CEMS;
Ebrez zajemanja	=	emisije naprave, če CO2 ni bil zajet, tj. vsota emisij iz vseh drugih dejavnosti v napravi, spremljana v skladu z ustreznimi prilogami;
Tza shranjevanje	=	količina CO2, prenesena do transportnega omrežja ali skladišča, določena v skladu s prilogo XII in oddelkom 5.7 Priloge I.

Če se zajemanje CO2 izvaja z isto napravo, kot je tista, iz katere izhaja zajeti CO2, je Tvnos enak nič.

Pri samostojnih napravah za zajemanje predstavlja Ebrez zajemanja količino emisij, ki izhaja iz drugih virov kot CO2, ki je prenesen do naprave za zajemanje, kot so na primer emisije iz turbin, kompresorjev, grelcev, nastale z izgorevanjem. Te emisije se lahko določijo z izračunom ali meritvijo v skladu s prilogo za ustrezno dejavnost.

Pri samostojni napravi za zajemanje naprava, ki prenaša CO2 do naprave za zajemanje, odšteje količino Tvnos od lastnih emisij.

3.2 DOLOČANJE PRENESENEGA CO2

Količina CO2, prenesena iz in do naprave za zajemanje, se določi v skladu z oddelkom 5.7 Priloge I z uporabo CEMS, izvedenega v skladu s Prilogo XII. Uporabi se najmanj stopnja 4, kot je določena v Prilogi XII. Samo če se pristojnemu organu dokaže, da ta stopnja pristopa tehnično ni izvedljiva, se lahko za ustrezen vir emisije uporabi naslednja nižja stopnja.“

Doda se naslednja Priloga XVII:

„PRILOGA XVII

Smernice, specifične za dejavnost, namenjene določanju emisij toplogrednih plinov iz transporta CO2 prek cevovodov za geološko shranjevanje v skladišču, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES

1. MEJE IN POPOLNOST

Meje za spremljanje in poročanje o emisijah iz transporta CO2 prek cevovoda so določene v dovoljenju za emisije toplogrednih plinov transportnega omrežja, vključno z vsemi napravami, ki so funkcionalno povezane s transportnim omrežjem, vključno s črpalnimi postajami in grelci. Vsako transportno omrežje ima najmanj eno izhodiščno in eno končno točko, pri čemer je vsaka izmed njih povezana z drugimi napravami, ki izvajajo eno ali več dejavnosti zajemanja, transporta ali geološkega shranjevanja CO2. Izhodiščne in končne točke lahko vključujejo ločitve transportnega omrežja in državnih meja. Izhodiščne in končne točke ter naprave, s katerimi se povezujejo, se določijo v dovoljenju za emisije toplogrednih plinov.

2. KOLIČINSKA OPREDELITEV EMISIJ CO2

Potencialni viri emisij za emisije CO2 med transportom CO2 po cevovodu so:

—	izgorevanje in drugi procesi v napravah, ki so funkcionalno povezane s transportnim omrežjem, npr. črpalne postaje,

—	ubežne emisije iz transportnega omrežja,

—	izpustne emisije iz transportnega omrežja,

—	emisije iz uhajanj v transportnem omrežju.

Pri transportnem omrežju, ki uporablja metodo B, navedeno v nadaljevanju, se k izračunani ravni emisij ne doda CO2, prejet iz druge naprave sistema za trgovanje z emisijami, in se od izračunane ravni emisij ne odšteje kateri koli CO2, ki je prenesen do druge naprave sistema za trgovanje z emisijami.

2.1 PRISTOPI KOLIČINSKE OPREDELITVE

Upravljavci transportnih omrežij lahko izberejo enega izmed naslednjih pristopov:

METODA A

Emisije transportnega omrežja se določijo z uporabo masne bilance v skladu z naslednjo formulo:

Pri čemer je:

Emisije	=	skupne emisije CO2 transportnega omrežja[t CO2];
Elastna dejavnost	=	emisije iz lastne dejavnosti transportnega omrežja (tj. ne iz prenesenega CO2), kot na primer iz rabe goriva na črpalnih postajah, spremljane v skladu z ustreznimi prilogami teh smernic;
TIN, i	=	količina CO2, prenesenega do transportnega omrežja na izhodiščni točki i, določena v skladu s Prilogo XII in oddelkom 5.7 Priloge I;
TOUT, j	=	količina CO2, prenesenega iz transportnega omrežja na izhodni točki j, določena v skladu s Prilogo XII in oddelkom 5.7 Priloge I.

METODA B

Emisije se izračunajo z upoštevanjem potencialnih emisij CO2 iz vseh procesov v napravi, pomembnih za emisije, in količine CO2, ki je zajeta in prenesena do transportnega objekta, z uporabo naslednje formule:

Emisije [t CO2] = CO2 ubežne + CO2 izpustne + CO2 uhajanja + CO2 naprave

Pri čemer je:

Emisije	=	skupne emisije CO2 transportnega omrežja[t CO2];
CO2 ubežne	=	količina ubežnih emisij [t CO2] iz CO2, ki se prenaša prek transportnega omrežja, vključno s tesnilnimi letvami, ventili, vmesnimi kompresorskimi postajami in vmesnimi skladiščnimi objekti;
CO2 izpustne	=	količina izpustnih emisij [t CO2] iz CO2, ki se prenaša prek transportnega omrežja;
CO2 uhajanja	=	količina CO2 [t CO2], prenesenega prek transportnega omrežja, ki je izpuščena zaradi okvare ene ali več komponent transportnega omrežja;
CO2 naprave	=	količina CO2 [t CO2], ki je izpuščena z izgorevanjem ali drugimi procesi, ki so funkcionalno povezani s transportom po cevovodih v transportnem omrežju, spremljana v skladu z ustreznimi prilogami teh smernic.

2.2 ZAHTEVE ZA KOLIČINSKO OPREDELITEV

Pri izbiri bodisi metode A bodisi metode B mora upravljavec pristojnemu organu dokazati, da bo izbrana metodologija zagotovila zanesljivejše rezultate z nižjo negotovostjo skupnih emisij, z uporabo najboljše razpoložljive tehnologije in znanja ob predložitvi zahtevka za dovoljenje za emisije toplogrednih plinov, ne da bi to povzročilo neupravičene stroške. Če je izbrana metoda B, mora upravljavec pristojnemu organu dokazati, da skupna negotovost za letno raven emisij toplogrednih plinov za transportno omrežje upravljavca ne presega 7,5 %.

2.2.1 POSEBNE ZAHTEVE ZA METODO A

Količina CO2, prenesena iz in do transportnega omrežja, se določi v skladu z oddelkom 5.7 Priloge I z uporabo CEMS, izvedenega v skladu s Prilogo XII. Uporabi se najmanj stopnja 4, kot je določena v Prilogi XII. Samo če se pristojnemu organu dokaže, da ta stopnja pristopa tehnično ni izvedljiva, se lahko za ustrezen vir emisije uporabi naslednja nižja stopnja.

2.2.2 POSEBNE ZAHTEVE ZA METODO B

2.2.2.1 Emisije iz izgorevanja goriv

Potencialne emisije iz izgorevanja goriv se spremljajo v skladu s Prilogo II.

2.2.2.2 Ubežne emisije iz transportnega omrežja

Ubežne emisije vključujejo emisije iz naslednjih vrst opreme:

—	tesnilnih letev,

—	merilnih naprav,

—

ventilov,

—	vmesnih kompresorskih postaj,

—	vmesnih skladiščnih objektov.

Povprečne faktorje emisije EF (izražene v g CO2/časovna enota) na del opreme/dogodek, kjer se lahko pričakujejo ubežne emisije, določi upravljavec ob začetku delovanja in najpozneje ob koncu prvega leta poročanja, v katerem transportno omrežje deluje. Upravljavec pregleda te faktorje najmanj vsakih 5 let z vidika najboljših razpoložljivih tehnik na tem področju.

Skupne emisije se izračunajo tako, da se število delov opreme v vsaki kategoriji pomnoži s faktorjem emisije in prištejejo rezultati za posamezne kategorije, kot je prikazano v spodnji enačbi:

Število dogodkov je število delov zadevne opreme na kategorijo, pomnoženo s številom časovnih enot na leto.

2.2.2.3 Emisije iz uhajanj

Upravljavec transportnega omrežja predloži dokaz o neoporečnosti omrežja z uporabo reprezentativnih (prostorsko in časovno) podatkov o temperaturi in tlaku. Če podatki kažejo, da je prišlo do uhajanja, upravljavec na podlagi smernic za najboljšo industrijsko prakso izračuna količino izpuščenega CO2 z ustrezno metodologijo, dokumentirano v načrtu za spremljanje.

2.2.2.4 Izpustne emisije

Upravljavec v načrtu za spremljanje zagotovi analizo glede morebitnih primerov izpustnih emisij, vključno zaradi razlogov vzdrževanja ali izrednih dogodkov, in zagotovi ustrezno dokumentirano metodologijo za izračun izpuščene količine CO2, na podlagi smernic za najboljšo industrijsko prakso.

2.2.2.5 Potrditev rezultata izračuna za ubežne emisije in uhajanja

Če bo spremljanje CO2, prenesenega do in iz transportnega omrežja, v vsakem primeru izvedeno za komercialne namene, upravljavec transportnega omrežja najmanj enkrat letno uporabi metodo A za potrditev rezultatov metode B. V zvezi s tem se lahko za meritve prenesenega CO2 uporabijo nižje stopnje, določene v Prilogi XII.“

Doda se naslednja Priloga XVIII:

„PRILOGA XVIII

Smernice, specifične za dejavnost, namenjene geološkemu shranjevanju CO2 v skladišču, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES

1. MEJE

Meje za spremljanje in sporočanje emisij iz geološkega shranjevanja CO2 so specifične za posamezno skladišče ter temeljijo na razmejitvi skladišč in skladiščnih kompleksov, kot je opredeljeno v dovoljenju v skladu z Direktivo 2009/31/ES. Vsi viri emisij iz naprave za vbrizgavanje CO2 se vključijo v dovoljenje za emisije toplogrednih plinov. Kjer je ugotovljeno uhajanje iz skladiščnega kompleksa, ki povzroča emisije ali izpust CO2 v vodni stolp, se to vključi kot vir emisij za zadevno napravo, dokler se ne izvedejo popravni ukrepi v skladu s členom 16 Direktive 2009/31/ES in ni več mogoče ugotoviti emisij ali izpusta v vodni stolp kot posledice tega uhajanja.

2. KOLIČINSKA OPREDELITEV EMISIJ CO2

Potencialni viri emisij za emisije CO2 iz geološkega shranjevanja CO2 so:

—	raba goriva na črpalnih postajah in druge dejavnosti izgorevanja, kot so elektrarne na kraju obratovanja,

—	izpust pri vbrizgavanju ali pri postopkih intenzivnejšega pridobivanja ogljikovodika,

—	ubežne emisije pri vbrizgavanju,

—	CO2, ki se izloča pri postopkih intenzivnejšega pridobivanja ogljikovodika,

—

uhajanje.

Pri skladišču se k izračunani ravni emisij ne doda CO2, prejet iz druge naprave, in se od izračunane ravni emisij ne odšteje kateri koli CO2, ki je prenesen do druge naprave ali geološko shranjen v skladišču.

2.1 EMISIJE IZ RABE GORIV

Emisije iz izgorevanja kot posledica zgoraj utemeljenih dejavnosti se določijo v skladu s Prilogo II.

2.2 IZPUSTNE IN UBEŽNE EMISIJE IZ VBRIZGAVANJA

Emisije iz izpustnih in ubežnih emisij se določijo na naslednji način:

emisije CO2 [tCO2] = V CO2 [tCO2] + F CO2 [tCO2]

Pri čemer je:

V CO2 = količina izpuščenega CO2

F CO2 = količina CO2 iz ubežnih emisij

V CO2 se določi z uporabo CEMS v skladu s Prilogo XII teh smernic. Če bi imela uporaba CEMS za posledico nerazumne stroške, lahko upravljavec po odobritvi pristojnega organa v načrt spremljanja vključi ustrezno metodologijo na podlagi najboljše industrijske prakse.

F CO2 se šteje kot en vir, kar pomeni, da se zahteve glede negotovosti iz Priloge XII in oddelka 6.2 Priloge I uporabljajo za skupno vrednost in ne za posamezne točke merjenja emisije. Upravljavec v načrtu za spremljanje zagotovi analizo glede morebitnih virov ubežnih emisij in zagotovi ustrezno dokumentirano metodologijo za izračun ali meritev količine F CO2, na podlagi smernic za najboljšo industrijsko prakso. Za določitev F CO2 za napravo za vbrizgavanje se lahko uporabijo podatki, zbrani v skladu s členom 13 in Prilogo II 1.1(e)–(h) Direktive 2009/31/ES.

2.3 IZPUSTNE IN UBEŽNE EMISIJE IZ POSTOPKOV INTENZIVNEJŠEGA PRIDOBIVANJA OGLJIKOVODIKA

Pri kombinaciji intenzivnejšega pridobivanja ogljikovodika in geološkega shranjevanja CO2 obstaja verjetnost nastanka dodatnega toka vira emisij, in sicer izločanja CO2 s proizvedenimi ogljikovodiki. Dodatni viri emisij iz intenzivnejšega pridobivanja ogljikovodika so:

—	enote za ločevanje nafte in plina ter obrat za recikliranje plina, kjer se lahko pojavijo ubežne emisije CO2,

—	odvodnik izgorevalnega plina, kjer se lahko pojavijo emisije zaradi uporabe sistemov za neprekinjeno čiščenje in med zniževanjem tlaka v napravi za proizvodnjo ogljikovodika,

—	sistem za čiščenje CO2, ki preprečuje, da bi visoke koncentracije CO2 nadomestile izgorevalni plin.

Katere koli ubežne emisije bodo v sistemu za zadrževanje plina običajno preusmerjene na sistem za čiščenje izgorevalnega plina ali CO2. Katere koli takšne ubežne emisije ali CO2, izpuščen npr. iz sistema za čiščenje CO2, se določijo v skladu z oddelkom 2.2 te priloge.

Emisije iz odvodnika izgorevalnega plina se določijo v skladu s Prilogo II, ob upoštevanju morebitnega CO2, vsebovanega v izgorevalnem plinu.

3. UHAJANJE IZ SKLADIŠČNEGA KOMPLEKSA

Spremljanje se začne v primeru, da katero koli uhajanje povzroča emisije ali izpust v vodni stolp. Emisije, ki izhajajo iz izpusta CO2 v vodni stolp, se štejejo za enake količini, izpuščeni v vodni stolp.

Spremljanje emisij ali izpusta v vodni stolp iz uhajanja se nadaljuje, dokler niso izvedeni popravni ukrepi v skladu s členom 16 Direktive 2009/31/ES in ni več mogoče ugotoviti emisij ali izpusta v vodni stolp.

Emisije in izpust v vodni stolp se količinsko ovrednotijo na naslednji način:

Pri čemer je:

L CO2

masa emisij ali izpusta CO2 na koledarsko leto zaradi uhajanja. Za vsak koledarski dan, za katerega se spremlja uhajanje, se izračuna kot povprečje mase, ki uide v eni uri [tCO2/h], pomnoženo s 24. Masa, ki uide v eni uri, se določi v skladu z določbami v odobrenem načrtu za spremljanje za skladišče in uhajanje. Za vsak koledarski dan pred začetkom spremljanja se šteje, da je masa, ki uide v enem dnevu, enaka masi, ki uide v enem dnevu za prvi dan spremljanja.

Tzačetek

zadnji od

(a)	zadnji datum, ko ni bilo sporočenih emisij ali izpusta v vodni stolp iz zadevnega vira;

(b)	datum začetka vbrizgavanja CO2;

(c)	drug datum, s katerim se pristojnemu organu dokaže, da se emisija ali izpust v vodni stolp nista mogla začeti pred navedenim datumom.

Tkonec

datum, ko so bili izvedeni popravni ukrepi v skladu s členom 16 Direktive 2009/31/ES in ni bilo več ugotovljenih emisij ali izpusta v vodni stolp.

Druge metode za količinsko opredelitev emisij ali izpusta v vodni stolp iz uhajanja se lahko uporabijo, če jih odobri pristojni organ na podlagi zagotavljanja večje natančnosti v primerjavi z zgornjim pristopom.

Količina emisij, ki uidejo iz skladiščnega kompleksa, se količinsko opredeli za vsak pojav uhajanja z največjo skupno negotovostjo v poročevalnem obdobju ± 7,5 %. Če skupna negotovost uporabljenega pristopa količinske opredelitve presega ± 7,5 %, se uporabi prilagoditev na naslednji način:

CO2,sporočen [tCO2] = CO2,količinsko opredeljen [t CO2] × (1 + (negotovostsistem [%]/100) – 0,075)

Pri čemer je:

CO2,sporočen	:	količina CO2, ki se vključi v letno poročilo o emisijah, z upoštevanjem zadevnega pojava uhajanja;
CO2,količinsko opredeljen	:	količina CO2, določena z uporabo pristopa količinske opredelitve za zadevni pojav uhajanja;
Negotovostsistem	:	stopnja negotovosti, ki je povezana s pristopom količinske opredelitve, uporabljenim za zadevni pojav uhajanja, določena v skladu z oddelkom 7 Priloge I teh smernic.“