22.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

L 17/50

(1)

Z dopisom z dne 1. februarja 2008, ki ga je Komisija evidentirala istega dne, je Italija Komisiji priglasila državno pomoč C 20/08 (ex N 62/08). Z dopisom, ki ga je Komisija evidentirala 18. marca 2008, je Italija Komisiji predložila dodatne informacije.

(2)

Z dopisom z dne 30. aprila 2008 je Komisija sporočila Italiji, da bo v zvezi s pomočjo sprožila postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES. Italija je bila o tej odločitvi uradno obveščena 7. maja 2008.

(3)

Odločitev Komisije o sprožitvi postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (2). Komisija je pozvala zainteresirane stranke, naj predložijo svoje pripombe glede pomoči.

(4)

Po elektronski pošti z dne 4. junija 2008, ki jo je Komisija evidentirala istega dne (tj. v roku za predložitev pripomb Italije, določenim v odločitvi o sprožitvi postopka), je Italija zaprosila za enomesečno podaljšanje obdobja za predložitev pripomb. Z dopisom z dne 9. junija 2008 je Komisija to prošnjo odobrila in podaljšala rok za predložitev pripomb do 7. julija 2008. Italija je sčasoma predložila svoje pripombe z dopisom z dne 7. julija 2008, ki ga je Komisija prejela in evidentirala isti dan (tj. v podaljšanem roku).

(5)

Italijanska ladjedelnica Cantiere Navale De Poli s.p.a. (v nadaljnjem besedilu: De Poli), ki se je izrekla za zainteresirano stranko, je pripombe predložila z dopisom z dne 12. septembra 2008, ki ga je Komisija evidentirala 17. septembra 2008. De Poli je italijanska ladjedelnica s sedežem na beneškem otoku Pellestrina (Venezia-Pellestrina). Glede na informacije v uradnem obvestilu je De Poli ena od dveh ladjedelnic, ki bi lahko koristila državno pomoč v skladu s shemo, navedeno v uvodni izjavi 6, če se priglašena pomoč odobri. Vendar se je obdobje, v katerem so lahko zainteresirane stranke predložile pripombe, izteklo mesec dni po objavi odločitve o sprožitvi postopka, določenega v členu 88(2) Pogodbe ES, v Uradnem listu Evropske unije, tj. 7. julija 2008. De Poli je svoje pripombe predložila po izteku tega obdobja. De Poli izjavlja, da je bila prepozno seznanjena z odločitvijo Komisije o sprožitvi postopka in s pripombami Italije glede te odločitve.

(6)

V členu 88(2) Pogodbe ES je določeno, da mora Komisija zadevne stranke pozvati k predložitvi pripomb. Vendar od Komisije ne zahteva, da zainteresirane stranke uradno obvešča posamezno, ampak da vsem potencialno zainteresiranim strankam zagotovi možnost predložitve pripomb. Objava uradnega obvestila v Uradnem listu je ustrezen način obveščanja vseh zadevnih strank o sprožitvi postopka (3). Zato je treba obravnavati, da je bila De Poli z zgoraj navedeno objavo pravočasno obveščena o odločitvi o sprožitvi postopka in roku, določenim za predložitev pripomb. Kljub temu De Poli ni upoštevala predpisanega obdobja za predložitev pripomb iz člena 6(1) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (4) (v nadaljnjem besedilu: Postopkovna uredba). Komisija ugotavlja, da De Poli ni zaprosila za podaljšanje obdobja za predložitev pripomb ali navedla posebnega razloga, zakaj bi bilo treba njene pripombe upoštevati kljub temu, da so bile predložene po izteku roka. Komisija zato zapoznelih pripomb De Poli ne bo upoštevala.

(7)

V dopisu C(2004)1807 konč. z dne 19. maja 2004 je Komisija navedla odločitev, da ne bo ugovarjala italijanski shemi državne pomoči o začasnem obrambnem mehanizmu za ladjedelništvo (5) (v nadaljnjem besedilu: shema). Komisija je menila, da je shema združljiva s skupnim trgom, ker je v skladu z določbami Uredbe Sveta (ES) št. 1177/2002 z dne 27. junija 2002 o začasnem obrambnem mehanizmu za ladjedelništvo (6), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 502/2004 (7) (v nadaljnjem besedilu: Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu).

(8)

Za shemo, kot je bila priglašena Komisiji in ki jo je Komisija odobrila, je bil dodeljen proračun v višini 10 milijonov EUR.

(9)

Italija je Komisijo uradno obvestila, da namerava za proračun sheme dodeliti dodatnih 10 milijonov EUR.

(10)

Komisija je v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES sprožila formalni postopek preiskave, ker je zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju, dvomila o združljivosti priglašene pomoči s skupnim trgom.

(11)

Ob upoštevanju člena 1(c) Postopkovne uredbe in člena 4 Uredbe Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (8) (v nadaljnjem besedilu: Izvedbena uredba), je Komisija menila, da pomeni priglašeno povečanje proračuna spremembo sheme, zaradi česar je treba Komisiji priglasiti novo pomoč v skladu s členom 88(3) Pogodbe ES. Komisija je prav tako menila, da je treba združljivost priglašene pomoči s skupnim trgom oceniti ob upoštevanju trenutno veljavnih pravil. Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu je prenehala veljati 31. marca 2005, zato ne zagotavlja pravne podlage za odobritev pomoči.

(12)

Komisija je ugotovila tudi, da pomoč ni bila združljiva s skupnim trgom v skladu z nobeno od ustreznih določb o državni pomoči.

(13)

Italija je nasprotovala pomislekom Komisije in je predložila naslednje pripombe.

(14)

Na začetku Italija nasprotuje stališču Komisije, da pomeni priglašeni ukrep novo pomoč. Italija trdi, da se mora opredelitev za novo pomoč v skladu z natančno razlago člena 4 Izvedbene uredbe uporabljati za povečanje proračunov odobrenih shem pomoči skupaj s podaljšanjem rokov, v času katerih lahko podjetja dostopijo do pomembnih ugodnosti, kar povzroča učinke izkrivljanja konkurence. Italija trdi, da navedeno ne velja v tem primeru, ki zadeva izpolnjevanje pobud, za katere se je pripravila uradna vloga še v času veljavnosti Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu. V zvezi s tem Italija trdi tudi, da je člen 4 Izvedbene uredbe postopkovna določba, ki določa postopke za priglasitev nekaterih sprememb obstoječe pomoči, kar nima nič skupnega z oceno o združljivosti, in zaradi česar Komisija na podlagi tega člena ne more oceniti združljivosti predlagane državne pomoči.

(15)

Italija nato navaja pripombe glede stališča Komisije, da Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu ne zagotavlja več pravne podlage za združljivost priglašene pomoči. Italija najprej trdi, da takšno stališče ni v skladu s stališčem, sprejetim v Uredbi o začasnem obrambnem mehanizmu, ki ima kljub temu, da naj bi veljala do 31. marca 2004 (pozneje se je njena veljavnost podaljšala do 31. marca 2005), pravno podlago v Uredbi Sveta (ES) št. 1540/98 z dne 29. junija 1998 o določitvi novih pravil o pomoči ladjedelništvu (9) (v nadaljnjem besedilu: Uredba o ladjedelništvu), ki bi prenehala veljati že 31. decembra 2003.

(16)

Poleg tega Italija meni, da ni jasno, zakaj Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu ne more upravičiti „posodobitve“ proračuna sheme pomoči, saj je to le finančni posel, katerega namen je v skladu s splošnim načelom enakega obravnavanja določiti enake pogoje za ladjedelničarje, ki so predložili zahtevke v skladu z Uredbo o začasnem obrambnem mehanizmu, ko je še veljala, vendar niso prejeli pomoči zaradi proračunskega primanjkljaja, in ladjedelničarje, ki so že prejeli pomoč. Italija trdi, da posodobitev javnih sredstev za popravo učinkov časa ali napovedi stroškov, ki so se izkazali za neustrezne, čeprav vključuje povečanje začetne pomoči, ne pomeni nove pomoči in je združljiva s pravno podlago, ki upravičuje prvotno pomoč. Na kratko, po mnenju Italije je to le vprašanje reševanja nerešenih primerov zahtevkov za pomoč, ki se nanašajo na pogodbe, sklenjene pred 31. marcem 2005, pri čemer to ne pomeni razširitve sheme, širjenja njenega področja uporabe ali spremembe njene temeljne sestave. V podporo temu stališču Italija navaja splošna načela enakega obravnavanja, potrebo, da se ustrezno prouči načelo zaupanja v pravo, ki ga imajo upravičenci, in sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti (sodbi v zadevah 223/85 (10) in C-364/90 (11)).

(17)

Nazadnje, Italija trdi, da priglašena pomoč ni v nasprotju z odločitvijo Svetovne trgovinske organizacije (STO), ki je ugotovila, da Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu ni v skladu s pravili STO.

(18)

Ker je ukrep popolnoma proračunske narave, je treba njegovo združljivost s skupnim trgom oceniti s sklicevanjem na ukrepe, ki jih namerava financirati, tj. na pomoč v skladu s shemo. Na podlagi razlogov, navedenih v zgoraj navedenem dopisu Komisije z dne 19. maja 2004, shema pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(19)

V skladu s členom 1(c) Postopkovne uredbe in členom 4 Izvedbene uredbe pomeni povečanje proračuna odobrene sheme pomoči novo pomoč, če to presega 20 % prvotnega proračuna. V tem primeru priglašeno povečanje ustreza 100 % prvotnega proračuna in ga je zato treba oceniti kot novo pomoč v skladu s členom 87 Pogodbe ES.

(20)

Ugovori Italije v zvezi s tem ne spremenijo ocene Komisije.

(21)

V zvezi s konceptom nove pomoči, ki je zajet v obveznosti priglašanja v členu 88(3) Pogodbe ES, uporablja Komisija opredelitve iz člena 1(c) Uredbe (ES) št. 659/1999. „Nova pomoč“ iz člena 1(c) te uredbe je med drugim opredeljena tudi s pojmom „spremembe veljavne pomoči“.

(22)

Člen 4 izvedbene uredbe nadalje navaja, da „sprememba obstoječe pomoči pomeni katero koli spremembo, razen preoblikovanja povsem formalne ali upravne narave, ki ne more vplivati na ocenjevanje združljivosti ukrepa pomoči s skupnim trgom“, vključno s povečanjem proračuna odobrene sheme pomoči, ki presega 20 %. V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da člen 4 Izvedbene uredbe ne pomeni pravne podlage za ocenjevanje združljivosti nove pomoči, prav tako se Komisija v zvezi tem ni sklicevala na ta člen, kakor sicer navaja Italija (glej uvodno izjavo 13); ta člen pojasnjuje, kako mora Komisija uporabljati člen 1(c) Postopkovne uredbe glede koncepta „nove pomoči“. Komisija ugotavlja tudi, da se navedba Italije, da je zadevni ukrep le „posodobitev“ stroškov, ki so se izkazali za neustrezne, kar ne spremeni temeljne sestave sheme, ne odmika od dejstva, da pomeni sedanje povečanje proračuna spremembo obstoječe pomoči in je zato nova pomoč v skladu s členom 1(c) Postopkovne uredbe in členom 4 Izvedbene uredbe.

(23)

Prav tako se Komisija ne more strinjati z navedbo Italije, da mora v skladu z natančno razlago člena 4 Izvedbene uredbe opredelitev za novo pomoč veljati le za povečanje proračunov odobrenih shem pomoči skupaj s podaljšanjem rokov, v času katerih lahko podjetja dostopijo do pomembnih ugodnosti, kar povzroča učinke izkrivljanja konkurence. Komisija ugotavlja, da obstaja učinek povečanja proračuna odobrene sheme (razen zanemarljivega povečanja, ki je manjše od 20 %) na konkurenco, ker državi članici omogoča, da zagotovi več pomoči, kot je bila prvotno odobrena. Zaradi te spremembe vpliva sheme na konkurenco mora Komisija na novo oceniti njeno združljivost s skupnim trgom. Zato se povečanje proračuna v višini, ki jo je priglasila Italija, ne more obravnavati kot povečanje popolnoma formalne ali upravne narave ali brez vpliva na ocenjevanje združljivosti pomoči s skupnim trgom.

(24)

Komisija zato potrjuje, da je treba priglašeni ukrep oceniti kot novo državno pomoč v skladu s členom 87(1) Pogodbe ES.

(25)

Komisija glede prve pripombe Italije v zvezi s tem najprej poudarja, da pravna podlaga za sprejetje Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu ni bila Uredba o ladjedelništvu, ampak Pogodba ES ter zlasti člen 87(3)(e), člen 93 in člen 133 Pogodbe. Poleg tega Komisija meni, da njeno stališče v tem primeru ni v neskladju z dejstvom, da se je Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu pri nekaterih določbah sklicevala na Uredbo o ladjedelništvu. Pri tem je šlo le za zakonodajno tehniko, pri čemer Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu z namenom preprečitve ponavljanja ni ponovno navajala nekaterih opredelitev ali pravil, ki so bila že določena v Uredbi o ladjedelništvu, vendar je vsebino teh določb preprosto vključila s sklicevanjem nanje. Namen tega je, da uporaba Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu glede teh točk ne bi bila odvisna od podaljšanja veljavnosti Uredbe o ladjedelništvu, ampak bi se oblikovale nove, avtonomne določbe v Uredbi o začasnem obrambnem mehanizmu s podobno vsebino, kot jo imajo določbe Uredbe o ladjedelništvu, na katero so se sklicevale. To na noben način ni v nasprotju s stališčem Komisije v tem primeru, da mora imeti akt institucij Skupnosti pravno podlago, ki je veljavna na dan sprejetja akta.

(26)

Kot je navedeno v odločitvi Komisije z dne 30. aprila 2008 o sprožitvi formalnega postopka preiskave, Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu ni več veljavna in zato ne more biti pravna podlaga za ocenjevanje nove pomoči. Zaradi razlogov, navedenih v odločitvi o sprožitvi postopka preiskave (odstavka 9 in 10), priglašena pomoč ni združljiva s skupnim trgom v skladu z Okvirom za državno pomoč ladjedelništvu (12), niti se ne zdi združljiva s skupnim trgom na podlagi nobenih drugih veljavnih določb o državni pomoči. Komisija nadalje ugotavlja, da Italija ni predlagala nobene nadomestne pravne podlage za ocenjevanje združljivosti pomoči, ampak je trdila, da to ni „nova pomoč“, česar Komisija, kot je razloženo v odstavkih 18 do 22, ne more sprejeti.

(27)

Komisija prav tako ne more sprejeti navedb Italije o splošnih pravnih načelih zaupanja v pravo in enakem obravnavanju.

(28)

Italija navaja, da ladjedelničarji, ki so zaprosili za pomoč v skladu s shemo, ko je bila Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu še veljavna, in ki so izpolnjevali pogoje upravičenosti do pomoči, vendar je niso prejeli zaradi pomanjkanja proračunskih sredstev, lahko po načelu zaupanja v pravo pričakujejo prejem pomoči; prav tako navaja, da so v skladu s splošnim načelom varstva zaupanja v pravo (in tudi zaradi enakega obravnavanja z ladjedelničarji, ki so pomoč prejeli iz razpoložljivih skladov), upravičeni do prejema pomoči ne glede na to, ali je Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu še veljavna ali ne.

(29)

V skladu z ustaljeno sodno prakso ima pravico do uveljavljanja načela varstva zaupanja v pravo vsak posameznik, v primeru katerega je jasno, da lahko zaradi natančnih zagotovil, ki so mu jih dali organi Skupnosti, pričakuje upoštevanje načela zaupanja v pravo. Vendar oseba ne more navesti kršitve tega načela, če ji organi niso dali natančnih zagotovil (13).

(30)

Komisija meni, da bi za ta primer potencialni upravičenci sheme lahko zagovarjali načelo zaupanja v pravo glede zakonitosti vsake pomoči, odobrene pod pogoji sheme, ki jo je odobrila Komisija, vključno s proračunsko omejitvijo v višini 10 milijonov EUR. Vendar gre po navedbah Italije za pričakovanje izkoriščanja pomoči po izteku sheme in zlasti izkoriščanja nepovratnih sredstev, ki presegajo odobreni proračun, tj. pričakovanje prejema nove državne pomoči. Podjetje načeloma ne more pričakovati upoštevanja načela zaupanja v pravo glede prejema pomoči, ki je Komisija ni odobrila v skladu s postopkom iz Pogodbe ES (14). Zaradi istega razloga se podjetje ne more sklicevati na splošno načelo enakega obravnavanja, da bi se obravnavalo pod enakimi pogoji kot upravičenci do odobrene pomoči.

(31)

Italija navaja tudi sodno prakso, za katero meni, da izraža uporabo načela „accessorium sequitur principale“ (odločitev o glavnem vprašanju se uporablja za povezana vprašanja) in podpira sklep, da posodobitev javnih političnih sredstev, čeprav za popravo učinkov časa ali napovedi stroškov, ki so se izkazale za neustrezne, vključuje povečanje začetne pomoči, ne pomeni nove pomoči in je združljiva v skladu s pravno podlago, ki upravičuje prvotno pomoč.

(32)

Vendar navedena sodna praksa stališča Italije ne podpira.

(33)

Sodišče Evropskih skupnosti je s sodbo v zadevi C-223/85 razsodilo, da je zaradi neuspešnosti Komisije pri ukrepanju v razumnem času, kar zadeva dejstvo, da je bila pomoč namenjena pokritju dodatnih stroškov poslovanja, ki je prejemalo odobreno pomoč, upravičenec lahko po načelu zaupanja v pravo pričakoval, da se pomoči ne bo nasprotovalo. Vendar po mnenju Komisije ta precedens ne podpira stališča Italije, da posodobitev proračuna sheme ne pomeni nove pomoči ali da je združljiv v skladu s pravno podlago, ki je upravičila prvotno pomoč, tj. Uredbo o začasnem obrambnem mehanizmu. Nasprotno, Komisija ugotavlja, da Sodišče Evropskih skupnosti v tej odločitvi ni dvomilo o dejstvu, da je bila za „pomoč... namenjena pokritju dodatnih stroškov poslovanja, kateremu je bila odobrena pomoč,“ potrebna odobritev Komisije v skladu s členom 87(1) (nato 93) Pogodbe ES.

(34)

Poleg tega Italija ni navedla, da Komisija v tem primeru ni uspela ukrepati v razumnem času. Nasprotno, Italija je bila tista, ki ni uradno obvestila o povečanju v shemi, dokler je še veljala Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu.

(35)

Zadeva C-364/90 prav tako ne podpira stališča Italije. V delu sodbe, na katero se sklicuje Italija, Sodišče Evropskih skupnosti le ugotavlja neuspešnost Komisije pri ustreznem utemeljevanju negativne odločitve o državni pomoči in poudarja, da so bili določeni dokumenti, predloženi pred sodnim postopkom, dovolj jasni, da so lahko bile iste trditve sprejemljive v postopku pred Sodiščem. Po mnenju Komisije te popolnoma postopkovne točke niso podlaga za upravičenost stališča Italije, da je treba povečanje proračuna sheme glede na materialno pravo odobriti na podlagi Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu. Nazadnje, kar zadeva pripombo Italije, da priglašena pomoč ni v nasprotju z odločitvijo Svetovne trgovinske organizacije, ki je ugotovila, da Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu ni v skladu s pravili STO, je Komisija že v prejšnjih odločitvah ugotovila, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti zakonodajo Skupnosti razlagati čim bolj v skladu z mednarodnim pravom, vključno z obveznostmi Evropske skupnosti v okviru STO (15). Zato je treba razlago Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu prav tako obravnavati ob upoštevanju mednarodnih obveznosti Skupnosti (16).

(36)

V zvezi s tem Komisija opozarja, da je Koreja izpodbijala združljivost Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu s pravili STO. Sosvet je 22. aprila 2005 v izdanem poročilu ugotovil, da so Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu in več nacionalnih shem začasnega obrambnega mehanizma, vzpostavljene v času, ko je Koreja sprožila spor glede STO, kršile člen 23(1) dogovora o pravilih in postopkih za poravnavo sporov (17). Organ STO za reševanje sporov je 20. junija 2005 sprejel poročilo sosveta, v katerem je priporočeno, da naj Skupnost uskladi Uredbo o začasnem obrambnem mehanizmu in nacionalne sheme začasnega obrambnega mehanizma s svojimi obveznostmi iz sporazumov STO (18). Skupnost je 20. julija 2005 obvestila organ za reševanje sporov, da so njena pravila usklajena s sklepom in priporočili organa za reševanje sporov, ker je Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu prenehala veljati 31. marca 2005 in države članice niso mogle več odobriti pomoči za tekoče poslovanje v skladu s to uredbo.

(37)

V poročilu sosveta in sklepu organa za reševanje sporov, na podlagi katerega organ za reševanje sporov sprejema to poročilo, se Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu kot taka obsoja, ker krši pravila STO, pri čemer se od Skupnosti zahteva, da jo preneha uporabljati. Obveznost Skupnosti glede izvajanja sklepa organa za reševanje sporov velja tudi za prihodnje odločitve o odobritvi nove pomoči z uporabo Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu (19). Skupnost se je s tem, ko je obvestila organ za reševanje sporov, da so njena pravila usklajena s sklepom in priporočili organa za reševanje sporov, ker je Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu prenehala veljati 31. marca 2005 ter zaradi tega države članice niso mogle več odobriti pomoči za tekoče poslovanje v skladu s to uredbo, obvezala, da ne bo več uporabljala te uredbe za odobritev nove pomoči. V skladu s tem bi Skupnost z odobritvijo te pomoči kršila svoje mednarodne obveznosti.

(38)

Zaradi navedenih razlogov Komisija ugotavlja, da priglašena državna pomoč ni združljiva s skupnim trgom –