(1)

Z dopisoma z dne 2. avgusta 2002 (2) in 23. avgusta 2003 (3) je avstrijsko avtobusno prevozno podjetje v zasebni lasti Komisiji podalo pritožbo glede domnevnih državnih pomoči v letu 2002, ki naj bi jih tirolsko javno združenje prevoznih podjetij (Verkehrsverbund Tirol GmbH, v nadaljnjem besedilu: Verkehrsverbund Tirol) dodelilo konkurenčnemu podjetju Postbus AG (v nadaljnjem besedilu: Postbus), ki je v javni lasti. Z dopisom z dne 14. julija 2005 (4) je Komisija od Avstrije zahtevala informacije glede te pritožbe. Avstrija je z dopisom z dne 3. oktobra 2005 (5) Komisiji predložila zahtevane informacije.

(2)

Z dopisom z dne 30. maja 2007 (6) je Komisija obvestila Avstrijo o svoji odločitvi, da sproži postopek na podlagi člena 88(2) Pogodbe ES v zvezi z navedenim ukrepom.

(3)

Odločitev Komisije o sprožitvi postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije. Komisija je zainteresirane strani pozvala, naj predložijo svoje pripombe (7).

(4)

Avstrija je svoje pripombe predložila z dopisom z dne 18. julija 2007 (8).

(5)

Pritožnik je z dopisom z dne 24. julija 2007 (9) Komisijo obvestil, da ni več zainteresiran za nadaljevanje zadevne pritožbe.

(6)

Komisija od drugih zainteresiranih strani ni prejela nobene pripombe.

(7)

Verkehrsverbund Tirol je družba v javni lasti, za katero velja zasebno pravo. Podobna združenja obstajajo v vseh drugih regijah in se v splošnem imenujejo Verkehrsverbundgesellschaften. Ta združenja skrbijo za načrtovanje in usklajevanje avtobusnih prevozov v posameznih regijah. Na podlagi Bundesgesetz über die Ordnung des öffentlichen Personennah- und Regionalverkehrs (ÖPNRV-G) ta združenja prejemajo letne subvencije, ki jim jih podeli ustrezna Bundesland, da se tako zagotovi ustrezen javni potniški prevoz v zadevni regiji.

(8)

Verkehrsverbund Tirol je 12. julija 2002 z družbo Postbus sklenil pogodbo o izvajanju javne službe za javni potniški prevoz na avtobusnih progah št. 5002, 5008, 5010, 5012, 5014, 5050 in 5052 v okrožju Lienz.

(9)

Na podlagi avstrijskega upravnega prava mora imeti avtobusni prevoznik licenco, da mu je dovoljeno upravljanje posamezne avtobusne proge. Dodelitev licence ni odvisna od sklenitve pogodbe o izvajanju javne službe.

(10)

Družba Postbus je imela že pred sklenitvijo pogodbe o izvajanju javne službe licence za upravljanje sedmih prog, za katere velja pogodba. Družba Postbus je za zadevne licence zaprosila na svojo pobudo, ne da bi bila prepričana, da bo za to prejela ustrezno nadomestilo. V skladu z avstrijsko zakonodajo upravljanje zadevnih prog zato velja za „eigenwirtschaftlich“ (v lastnem poslovnem interesu). Razlika med „eigenwirtschaftlich“ in „gemeinwirtschaftlich“ (v skupnem interesu) je na podlagi avstrijskih pravil javnega naročanja pomembna, saj se ta uporabljajo le za proge, ki se upravljajo „gemeinwirtschaftlich“. Torej je bila pogodba o izvajanju javne službe, na katero se nanaša ta odločba, sklenjena brez izvedbe postopka oddaje javnega naročila.

(11)

Predmet pogodbe je zagotavljanje storitev avtobusnega prevoza, ki naj bi jih za plačilo izvajala družba Postbus. Zadevna pogodba je začela veljati retroaktivno 1. januarja 2002; sklenjena je bila za nedoločen čas. Obe pogodbenici lahko od decembra 2006 pogodbo prekineta s šestmesečnim odpovednim rokom.

(12)

Kar zadeva izračun plačila, pogodba ločuje med Bestellleistungen in Bestandsleistungen.

(13)

Z Bestellleistungen so v pogodbi opisane osnovne storitve avtobusnega javnega prevoza, za katere se izplača fiksno nadomestilo. V delu IV(3) pogodbe je določeno, da je v Bestellleistungen vključenih 204 807 km. V delu XIII pogodbe je določeno, da družba Postbus vsako leto prejme 527 000 EUR, k čemur se prišteje prometni davek. Plačilo se izvede v dvanajstih obrokih, razdeljenih čez celo leto.

(14)

Z Bestandsleistungen so v pogodbi opisane storitve avtobusnega javnega prevoza, za katere se izplača nadomestilo, ki je enako vsoti treh komponent. V delu IV(3) pogodbe je določeno, da je v Bestandsleistungen vključenih 952 761 km. V delu X(2) je za leto 2002 za Bestandsleistungen določeno plačilo v višini 1 690 000 EUR. V delu X(3) je določeno, da je navedeno plačilo sestavljeno iz:

(15)

Določeno je, da znaša Verbundabgeltung za prvo pogodbeno leto 1 690 000 EUR brez dohodkov iz prodaje vozovnic in nadomestil za tarifne obveznosti. Ob sklenitvi pogodbe pogodbenici še nista bili seznanjeni z višino dohodkov iz nadomestil za tarifne obveznosti. S pogodbo torej ni določen poln znesek Verbundabgeltung.

(16)

Verkehrsverbund Tirol je družbi Postbus za leto 2002 nazadnje plačal 2 217 000 EUR (skupaj s prepuščenimi dohodki od prodaje vozovnic). Za ta znesek je morala družba Postbus zagotoviti 1 157 568 km avtobusnih storitev po urnikih in na progah, določenih v pogodbi. Povprečna cena na kilometer je bila 1,92 EUR.

(17)

Razlikovanje med Bestellleistungen in Bestandsleistungen je mogoče pojasniti zlasti z zgodovinskim razvojem ÖPNRV-G, s katerim sta opredeljena organizacija in financiranje javnega prevoza v podeželskih predelih Avstrije.

(18)

V odstavku 10(1) ÖPNRV-G je določeno, da so avtobusna prevozna podjetja, ki pripadajo avstrijski državi, kakršno je podjetje Postbus, do 1. junija 1999 upravičena do nadomestila za poslovne izgube zaradi zagotavljanja javnega prevoza, ki jim ga izplača zvezna država (Alteinnahmegarantie).

(19)

Od 1. junija 1999 bo zvezna država regionalnim organom, ki skrbijo za organizacijo javnega prometa (Verkehrsverbundgesellschaften), izplačevala znesek v višini letnega zneska, izplačanega na podlagi Alteinnahmegarantie. Verkehrsverbundgesellschaften te zneske porabijo za naročilo storitev avtobusnega prevoza pri avtobusnih podjetjih. Pred naročilom zadevnih storitev morajo Verkehrsverbundgesellschaften javni prevoz v regiji načrtovati na podlagi odstavkov 11, 20 in 31 ÖPNRV-G, v katerih so opredeljeni ekonomski parametri in parametri kakovosti, ki jih je treba upoštevati pri javnem prevozu (odstavek 10(2) ÖPNRV-G).

(20)

Od leta 2001 bo zvezna država zneske, ki jih izplačuje Verkehrsverbundgesellschaften, vsako leto zmanjšala za petino (odstavek 10(3) ÖPNRV-G).

(21)

V odstavku 14 ÖPNRV-G in naslednjih so opredeljeni pogoji za ustanovitev in organizacijo Verkehrsverbundgesellschaften. Z odstavkom 19(1) ÖPNRV-G je Verkehrsverbundgesellschaften zlasti naložena obveznost, da po letu 1999 sistem Alteinnahmegarantie v petih letih nadomestijo s sistemom pogodb o izvajanju javnih služb.

(22)

Pred podpisom pogodbe o izvajanju javne službe je Verkehrsverbund Tirol na tri načine preveril, ali je nadomestilo za izvajanje zadevnih javnih služb, kakršno je določeno v pogodbi, ustrezno. Ti načini so bili stroški na kilometer (Prüfung nach Kilometersätzen), stroški glede na stroškovno postavko (Prüfung nach Kostensätzen) in stroški glede na različne stroškovne kategorije (Prüfung nach Einzelkostenpositionen).

(23)

Komisija je v odločitvi o sprožitvi postopka podvomila, ali je bilo pri sklenitvi pogodbe o izvajanju javne službe med Verkehrsverbund Tirol in Postbus izpolnjeno ti. drugo merilo iz sodbe Altmark (10). Ker gre pri merilih iz sodbe Altmark za štiri kumulativna merila, ni podrobno preučila, ali sta izpolnjeni tretje in četrto merilo, ampak je presodila, da ni mogoče izključiti obstoja državne pomoči.

(24)

Kar zadeva možno združljivost take državne pomoči s skupnim trgom, je bilo v odločitvi o sprožitvi postopka predpostavljeno, da bi bila pomoč lahko združljiva s skupnim trgom na podlagi člena 73 Pogodbe ES in člena 14 Uredbe Sveta (EGS) št. 1191/69 z dne 26. junija 1969 o ukrepanju držav članic glede obveznosti javne službe v železniškem in cestnem prometu ter prometu po celinskih plovnih poteh (11). Komisija je zlasti menila, da se ne zdi, da bi znesek nadomestila za družbo Postbus presegal nujni znesek za kritje stroškov iz izvajanja obveznosti javne službe, ob upoštevanju s tem povezanih prejemkov in razumnega dobička za izvajanje teh obveznosti.

(25)

Vendar je Komisija menila, da je treba zaradi dejstva, da ni bilo javnega razpisa, in ker je neposredni konkurent družbe Postbus trdil, da Postbus prejema prekomerno nadomestilo, v tem primeru navedenemu konkurentu in vsem tretjim zainteresiranim stranem dati možnost, da se izrečejo o načinih, na katere Avstrija preverja stroške in preprečuje izplačevanje prekomernih nadomestil, preden lahko dokončno presodi, ali družba Postbus prejema prekomerno nadomestilo ali ne. Na podlagi tega je Komisija posumila, da družba Postbus za zagotavljanje javne službe na podlagi pogodbe o izvajanju javne službe morda prejema prekomerno plačilo.

(26)

Pripombe, ki jih je predložila Avstrija, zadevajo:

(27)

Avstrija meni, da sta člen 73 Pogodbe ES in Uredba (EGS) št. 1191/69, ki temelji na tem členu, lex specialis v odnosu do člena 87(1) Pogodbe ES. Če torej pogodba o izvajanju javne službe izpolnjuje merila iz člena 14 Uredbe (EGS) št. 1191/69, ne gre za državno pomoč in zato zadevne pogodbe o izvajanju javne službe ni treba preučiti na podlagi člena 87(1) Pogodbe ES in meril iz sodbe Altmark. Avstrija je tako razlago utemeljila s točko 37 sodbe Altmark, ki se glasi:

„Najprej je treba preučiti, ali se Uredba št. 1191/69 uporablja za prevozne storitve, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari. Vprašanje, ali se za subvencije iz postopka v glavni stvari uporabljajo splošne določbe Pogodbe glede državnih pomoči, bo treba preučiti le, če se zgoraj navedena uredba ne uporablja.“

(28)

Avstrija trdi, da pogodba o izvajanju javne službe, ki sta jo sklenila Verkehrsverbund Tirol in družba Postbus – čeprav se Uredba (EGS) št. 1191/69 ne nanaša na obstoj državne pomoči, ampak le na združljivost take pomoči s skupnim trgom –, vsekakor izpolnjuje vsa štiri merila iz sodbe Altmark.

(29)

Kar zadeva drugo merilo iz sodbe Altmark, Avstrija pojasnjuje, da sta bili plačili za Bestellleistungen in Bestandsleistungen določeni vnaprej na objektiven in pregleden način. Kar zadeva Bestellleistungen, Avstrija pojasnjuje, da gre pri pogodbi za „neto pogodbo“, na podlagi katere družba Postbus prejme fiksno plačilo (2,57 EUR/km) za vsak opravljeni kilometer avtobusnega prevoza (12). Cena je bila torej določena vnaprej na podlagi objektivnega in preglednega merila („cena na prevoženi kilometer“).

(30)

Kar zadeva Bestandsleistungen, Avstrija pojasnjuje, da sta se strani prav tako vnaprej dogovorili za fiksno ceno, tj. 1 690 000 EUR za predvidoma 952 761 prevoženih kilometrov. Vnaprej ni bila določena le natančna razlika med tremi komponentami plačila, tj. dohodki iz prodaje vozovnic, nadomestilom za tarifne obveznosti in nadomestilom za integriran prometni sistem. Avstrija navaja, da je mogoče to pojasniti z naravo teh treh komponent, saj sta prvi dve odvisni od števila prepeljanih potnikov, tretja pa se ujema z razliko med skupno dogovorjeno ceno in vsoto prvih dveh komponent.

(31)

Avstrija tudi glede tega trdi, da je bila sklenjena „neto pogodba“, na podlagi katere družba Postbus prejme fiksno plačilo (1,77 EUR/km) za vsak opravljeni kilometer avtobusnega prevoza in je bila zato cena določena vnaprej na podlagi objektivnega in preglednega merila („cena na prevoženi kilometer“).

(32)

Avstrija trdi, da je Verkehrsverbund Tirol možnost, da bi bilo družbi Postbus izplačano prekomerno nadomestilo, preprečil tako, da je plačilo družbi Postbus na kilometer primerjal s povprečno ceno v zadevni industriji, in sicer na tri načine: preveril je stroške na kilometer, stroške glede na stroškovno postavko in stroške glede na različne stroškovne kategorije.

(33)

Avstrija je v odgovoru na odločitev o sprožitvi postopka Komisiji predložila dodatne informacije glede dveh načinov, ki jih je uporabila za preverjanje stroškov za zagotavljanje prevoznih storitev in za preprečevanje prekomernega nadomestila, tj. preverjanje stroškov glede na stroškovno postavko in preverjanje stroškov glede na različne stroškovne kategorije. Avstrija je menila, da dodatna pojasnila glede preverjanja stroškov na kilometer niso potrebna (13).

(34)

Avstrija meni, da navedena tri stroškovna preverjanja zagotavljajo skladnost s tretjim (neobstoj prekomernega nadomestila) in četrtim (povprečno, dobro vodeno podjetje) merilom iz sodbe Altmark.

(35)

Verkehrsverbund Tirol je na podlagi „preverjanja stroškov glede na stroškovno postavko“ primerjal stroške glede na stroškovno postavko družbe Postbus s povprečnimi stroški v tem industrijskem sektorju.

(36)

Na podlagi povprečnih stroškov v obravnavanem industrijskem sektorju bi morala družba Postbus za pogodbo o izvajanju javne službe v okrožju Lienz izpolniti naslednje stroškovne cilje:

(37)

Avstrija je za te stroškovne postavke dala spodaj navedeno natančno pojasnilo.

(38)

Avstrija je stroške dela izračunala na podlagi 54 290 ur vožnje (Lenkerstunden) za upravljanje proge. Avstrija je pojasnila, da ta znesek temelji na številu kilometrov, potrebnih za upravljanje v skladu z urnikom, vključno s časom mirovanja, vendar brez povratnih voženj do končnih avtobusnih postajališč/garaž, počitka itd. Po mnenju Avstrije je Verkehrsverbund Tirol z 21 km na uro postavilo razmeroma visoko kilometrsko postavko na uro (14), saj je ta v Avstriji povprečno od 16 do 18 km na uro.

(39)

Avstrija je navedla, da je bruto urna postavka za uro vožnje (skupaj z dajatvami in davki ter stroški garažiranja, vzdrževanja, upravljanja in dodatnega osebja) ocenjena na […] EUR. Ta znesek je sestavljen na podlagi spodaj navedenega. Z avstrijsko kolektivno pogodbo iz leta 2002 za zaposlene v zasebnopravnih avtobusnih podjetjih je določena povprečna neto urna postavka v višini 7,55 EUR. K temu znesku je treba najprej prišteti dodatke za nedeljsko in praznično delo ter plačilo nadur, davkov in prispevkov za socialno varnost. Ob upoštevanju teh dodatnih stroškov znaša povprečna urna postavka 16,30 EUR.

(40)

Tej urni postavki je treba prišteti še dodaten strošek za plačilo osebja v garažah, razpolaganje in upravljanje, ki je približno […] %. Ob upoštevanju vseh teh režijskih stroškov stane ura avtobusnega upravljanja […] EUR.

(41)

Če letno število ur vožnje pomnožimo s povprečno urno postavko, znašajo skupni stroški dela […] EUR (15).

(42)

Kar zadeva stroške goriva in vzdrževanja, je Verkehrsbund Tirol predpostavil, da znašajo stroški za vsak po urniku načrtovani kilometer (1 157 568 km) […] EUR, tj. skupaj […] EUR. Ta znesek vključuje vse stroške, povezane z vozili, razen stroškov financiranja, amortizacije in kontrole.

(43)

Avstrija je svoj izračun natančno pojasnila. Zadevni izračun temelji na predpostavki, da bodo za proge v okrožju Lienz potrebni štirje 15-metrski avtobusi, ki porabijo 45 litrov goriva na 100 km, in enaindvajset 12-metrskih avtobusov, ki porabijo 36 litrov goriva na 100 km. Ta vozni park naj bi predvidoma skupaj porabil 478 000 litrov goriva. Na podlagi cene dizelskega goriva, ki je […] EUR/liter, torej skupni stroški goriva znašajo […] EUR.

(44)

Predvideni stroški vzdrževanja znašajo […] EUR na avtobus (stroški dela in materialni stroški), tj. skupaj […] EUR za 25 avtobusov. Stroški goriva in vzdrževanja skupaj znašajo […] EUR.

(45)

To že presega znesek […] EUR, ki je bil sprejet kot izhodišče za primerjavo. Zato avstrijski organi menijo, da je pri stroškovni postavki „gorivo in vzdrževanje“ dana zelo konzervativna ocena.

(46)

Stroški nakupa in amortizacije vozil v višini […] EUR temeljijo na spodaj navedenih predpostavkah:

(47)

Na podlagi teh predpostavk znašajo letni stroški nakupa in amortizacije vozil […] EUR (16).

(48)

Kar zadeva upravne stroške v višini […] EUR, je Verkehrsverbund Tirol za izračune upošteval […] % vseh drugih stroškov glede na stroškovno postavko (17). Ta znesek vključuje stroške za najem pisarne in pisarniško opremo.

(49)

Preverjanje stroškov glede na različne stroškovne kategorije je izračun verodostojnosti različnih stroškovnih kategorij. Verkehrsverbund Tirol je kot izhodišče za primerjavo upošteval naslednje stroške:

(50)

Tudi ta izhodišča so podrobneje pojasnjena.

(51)

Verkehrsverbund Tirol je kot osnovo za izračun stroškov za voznika upošteval 28 voznikov, kar je po mnenju Avstrije – ob upoštevanju dopusta, nedejavnih obdobij zaradi bolniške odsotnosti itd. – nizka osnova za 25 avtobusov. Čeprav je z avstrijsko kolektivno pogodbo za zaposlene v zasebnopravnih avtobusnih podjetjih predvidena letna bruto plača v višini […] EUR (brez kakršnih koli dodatkov ali davkov), je Verkehrsverbund Tirol predvidel le […] EUR. Stroški dela torej znašajo […] EUR.

(52)

Kar zadeva druge stroške dela za upravno osebje ter razpolaganje in garažne storitve, je Verkehrsverbund Tirol prav tako predpostavil, da bo letna bruto plača znašala […] EUR na zaposlenega. Predvideno je bilo, da bo zaposlenih osem oseb. Drugi stroški dela torej znašajo […] EUR.

(53)

Stroški vozil temeljijo na predpostavki, ki je bila uporabljena že za preverjanje stroškov glede na posamezne stroškovne postavke.

(54)

Kar zadeva stroške goriva, je Verkehrsverbund Tirol kot osnovo za izračun upošteval, da bo poraba goriva znašala 465 000 litrov. Kot povprečna cena goriva je bila upoštevana cena […] EUR na liter. Stroški goriva torej skupaj znašajo […] EUR (17).

(55)

Kar zadeva stroške pnevmatik, je Verkehrsverbund Tirol upošteval nakupno ceno v višini […] EUR za dva para pnevmatik za 25 avtobusov na leto, kar skupaj znaša […] EUR. Skupni stroški torej znašajo […] EUR.

(56)

Predvideno je, da bodo materialni stroški za vozila ter stroški za vzdrževanje, zavarovanje, davke itd. znašali približno […] EUR na leto. Ta znesek vključuje letno zavarovanje v višini približno […] EUR za posamezno vozilo in […] EUR za vsak prevoženi kilometer. Vzdrževanje za 25 avtobusov stane […] EUR na leto. Stroški najema garažnega prostora s površino 1 500 m2 znašajo […] EUR na leto.

(57)

Predvideno je, da bodo upravni stroški znašali […] EUR na mesec, tj. […] EUR na leto.

(58)

Avstrija meni, da je Verkehrsverbund Tirol ceno, ki jo je plačal družbi Postbus, določil na podlagi ustreznih, realističnih in konzervativnih ocen stroškov, ki bi jih imelo povprečno avtobusno podjetje za izvedbo primerljive pogodbe. Avstrija poudarja, da se cena, izplačana družbi Postbus, tj. 2 217 000 EUR, umešča v razpon med obema preverjanjema stroškov, katerih rezultat sta bila zneska 2 224 965 EUR oziroma 2 205 619 EUR.

(59)

Zato Avstrija meni, da je mogoče prekomerno nadomestilo, ki naj bi bilo izplačano družbi Postbus, izključiti in da plačilo družbi Postbus ustreza ceni, ki bi jo za izvedbo obravnavanih prevoznih storitev zahtevalo povprečno, dobro vodeno podjetje, ki ima na voljo ustrezna prevozna sredstva.

(60)

Iz razlogov, navedenih v oddelku 3.3, Avstrija meni, da je pogodba o izvajanju javne službe tudi v celoti skladna s členom 14 Uredbe (EGS) št. 1191/69.

(61)

Najprej je treba zavreči utemeljitev Avstrije, na podlagi katere naj se člen 87(1) Pogodbe ES ne bi uporabljal za pogodbo o izvajanju javne službe, ki spada na področje uporabe Uredbe (EGS) št. 1191/69.

(62)

Uredba (EGS) št. 1191/69 namreč med drugim omogoča, da se nekatere pomoči, ki jih dodelijo države članice kot nadomestilo za naloženo obveznost izvajanja javne službe, obravnavajo kot združljive s skupnim trgom in državam članicam zato ni treba izpolniti obveznosti iz člena 88(3) Pogodbe ES, na podlagi katerega je treba pomoči pred izvedbo priglasiti Komisiji.

(63)

Vendar se pravila, ki so za državne pomoči določena z Uredbo (EGS) št. 1191/69, uporabljajo le za ukrepe, ki jih je mogoče šteti za državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES. Drugače povedano, Uredba (EGS) št. 1191/69 je uredba o združljivosti.

(64)

Zato je treba najprej preučiti, ali so plačila, določena s pogodbo med družbo Postbus in Verkehrsverbund Tirol, državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES. Če je ta pogoj izpolnjen, je nato treba preučiti, ali so zadevna plačila združljiva s skupnim trgom.

(65)

V členu 87(1) Pogodbe ES je določeno: „Razen če ta pogodba ne določa drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

(66)

Avtobusni prevozniki, kakršen je družba Postbus, opravljajo gospodarsko dejavnost, tj. prevoz potnikov za plačilo; torej so podjetja v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(67)

Družbi Postbus subvencije izplačuje Verkehrsverbund Tirol, ki ga financirata tirolska Land in zvezna vlada. Zadevni zneski se torej izplačajo iz državnih sredstev.

(68)

Nato se postavlja vprašanje, ali je družba Postbus prek pogodbe o izvajanju javne službe, na katero se nanaša ta odločba, pridobila selektivno gospodarsko prednost. Sodišče je merila, ki jih je treba uporabiti za presojo o tem, ali obstaja nadomestilo za izvajanje javne službe, opredelilo v sodbi v zadevi „Altmark Trans“ (18):

„Javne subvencije, katerih namen je omogočiti uporabo rednih storitev mestnega, primestnega ali regionalnega prevoza, ne spadajo na področje uporabe te določbe, če je treba take subvencije obravnavati kot nadomestilo za storitve, ki so jih opravila podjetja, ki so prejemniki zadevnega nadomestila, za izvajanje obveznosti javne službe […]“

Po mnenju Sodišča je ta pogoj izpolnjen, če so izpolnjena naslednja štiri merila:

(69)

V členu 2(1) Uredbe (EGS) št. 1191/69 so obveznosti javnih služb opredeljene: „Obveznosti javnih služb’ pomenijo obveznosti, ki jih zadevno prevozno podjetje, če bi upoštevalo lastne poslovne interese, ne bi prevzelo ali jih ne bi prevzelo v enakem obsegu ali pod enakimi pogoji.“

(70)

S pogodbo, ki sta jo sklenila podjetje Postbus in Verkehrsverbund Tirol, so formalizirane posebne zahteve, ki se naložijo izvajalcu storitev, da se zagotovi izvedba uravnoteženega prometnega omrežja ob upoštevanju podeželske značilnosti in redke poseljenosti ter geografskih značilnosti pokritih območij. Prav ti elementi lahko ponudnika takih storitev odvrnejo od tega, da bi jih sam ponujal kot izključno poslovne storitve. Podjetje Postbus je zavezano k zagotavljanju takih storitev, urniki, ki jih mora upoštevati, in proge, na katerih jih mora zagotavljati, pa so jasno določeni s pogodbo, kot je to navedeno v členu 2 pogodbe.

(71)

Iz pogodbe, ki sta jo sklenila Postbus in Verkehrsverbund Tirol, torej izhaja, da je družba Postbus dejansko zavezana za izvajanje javne prevozne službe v okrožju Lienz. Prvo merilo iz sodbe Altmark je torej izpolnjeno.

(72)

Drugič, treba je opredeliti, ali so bili parametri, na podlagi katerih je izračunano nadomestilo, določeni vnaprej na objektiven in pregleden način.

(73)

Pogodba ločuje med plačilom za Bestellleistungen in plačili za Bestandsleistungen. Kot je pojasnila Avstrija v odgovoru na odločitev o sprožitvi formalnega postopka preiskave, je s pogodbo za obe kategoriji prevoznih storitev določeno plačilo na prevoženi kilometer. Cena je 2,57 EUR/km za Bestellleistungen in 1,77 EUR/km za Bestandsleistungen. Bestandsleistungen se od Bestellleistungen razlikujejo le po tem, da je ena od komponent nadomestila prilagojena, da se sistematično upošteva znesek 1,77 EUR/km.

(74)

Navesti je treba, da je določitev nadomestila na podlagi cene na kilometer, ki ga je treba prevoziti, in skupnega števila kilometrov, ki jih je treba prevoziti, ustaljena praksa, kar zadeva pogodbe za zagotavljanje avtobusnega prevoza, zlasti če tveganje za dohodke iz prodaje vozovnic prevzame javni organ, ki zagotavlja organizacijo javnega prevoza. Komisija je po ponovnem pregledu vsebine pogodb na podlagi dodatnih pojasnil Avstrije ugotovila – v nasprotju z ugotovitvami, ki jih je na podlagi predhodne analize dala v točkah od 64 do 71 odločitve o sprožitvi formalnega postopka preiskave –, da je pogodba, ki sta jo sklenila Postbus in Verkehrsverbund Tirol, taka pogodba.

(75)

Z določitvijo nadomestila na podlagi cene na kilometer, ki ga je treba prevoziti, in skupnega števila kilometrov je izpolnjeno drugo merilo iz sodbe Altmark, saj sta cena na kilometer in skupno število kilometrov, ki jih je treba prevoziti, določena vnaprej na objektiven in pregleden način.

(76)

Drugo merilo iz sodbe Altmark je torej izpolnjeno.

(77)

Iz točk 96 do 102 odločitve o sprožitvi formalnega postopka preiskave izhaja, da je po mnenju Komisije način, ki ga je uporabil Verkehrsverbund Tirol, da bi izključil plačilo prekomernega nadomestila – tj. preverjanje cene, ki jo je zahtevalo avtobusno podjetje, na podlagi treh načinov primerjanja povprečnih vrednosti, ugotovljenih v zadevnem sektorju –, mogoče sprejeti kot dokaz za neobstoj prekomernih nadomestil.

(78)

Vendar je Komisija v obravnavanem primeru kljub temu menila, da je treba zaradi dejstva, da ni bilo javnega razpisa, in ker je neposredni konkurent družbe Postbus trdil, da Postbus prejema prekomerno nadomestilo, v tem primeru navedenemu konkurentu in vsem tretjim zainteresiranim stranem dati možnost, da se izrečejo o načinih, na katere Avstrija preverja stroške, preden lahko z gotovostjo presodi, da družba Postbus ne prejema prekomernega nadomestila.

(79)

Najprej je treba navesti, da je pritožnik obvestil Komisijo, da ni več zainteresiran za nadaljevanje zadevne pritožbe. Navesti je treba tudi, da neobstoja prekomernega nadomestila ni izpodbijala nobena tretja stran.

(80)

Komisija poleg tega meni, da je Avstrija predložila dodatna pojasnila, ki dokazujejo, da je cena, ki jo je Verkehrsverbund Tirol plačal podjetju Postbus, sprejemljiva in primerna glede na povprečne stroške, ki so bili ugotovljeni v zadevnem industrijskem sektorju, in glede na izkušnje javne uprave. V oddelkih 3.3.1 do 3.3.3 so povzeti načini, uporabljeni pri izračunih, ter primerjave in sklepi, ki iz tega izhajajo. Ali splošneje, z metodo, kakršna je bila uporabljena v obravnavanem primeru, s katero se nadomestila sistematično, naknadno in na tri načine primerjajo s stroški v zadevnem sektorju, je mogoče preprečiti izplačevanje prekomernega nadomestila. Če bi bil na podlagi take primerjave ugotovljen obstoj prekomernega nadomestila, bi morala Avstrija zahtevati vračilo.

(81)

Iz tega izhaja, da družba Postbus za izvajanje pogodbe o javni službi, na katero se nanaša ta odločba, ne prejema prekomernega nadomestila in je zato tretje merilo iz sodbe Altmark izpolnjeno.

(82)

Treba je še preveriti, ali se cena, ki jo Verkehrsverbund Tirol plačuje družbi Postbus, ujema s stroški povprečnega, dobro vodenega podjetja, ki ima zagotovljena ustrezna prevozna sredstva. Da bi preverili, ali je to merilo izpolnjeno, je treba ločeno analizirati njegove tri komponente.

(83)

Glede tega je treba najprej navesti, da je Avstrija pri kontrolnih izračunih kot izhodišče uporabila standardne parametre, za katere je bilo ugotovljeno, da so povprečne vrednosti za zadevni industrijski sektor. Te parametre je torej mogoče obravnavati kot povprečje zadevnega sektorja.

(84)

Zato se stroški družbe Postbus ujemajo s stroški povprečne avstrijske družbe.

(85)

Nato se postavlja vprašanje, ali se stroški družbe Postbus ujemajo tudi s stroški dobro vodenega podjetja. V sektorju avtobusnega prevoza, v katerem so dolgo prevladovali monopoli in so se naročila dodeljevala brez javnih razpisov, ni nujno, da je vsako podjetje, ki deluje na trgu, tudi dobro vodeno podjetje.

(86)

Glede tega je treba navesti, da Avstrija ni predložila pojasnila, iz katerega bi izhajalo, da ti parametri odsevajo tudi povprečje dobro vodenega podjetja. Komisija meni, da bi se Avstrija lahko na primer sklicevala na povprečne stroške podjetij, ki so bila v zadnjih letih izbrana na več razpisih v obravnavanem sektorju.

(87)

Poleg tega je treba opozoriti, da se ceni za Bestellleistungen in za Bestandsleistungen razlikujeta za 0,80 EUR/km. Zdi se, da to pomeni, da ima družba Postbus na voljo določen manevrski prostor, znotraj katerega lahko izboljša učinkovitost, kar zadeva Bestellleistungen.

(88)

Na podlagi tega je mogoče ugotoviti, da Avstrija ni dokazala, da se cena, ki jo Verkehrsverbund Tirol plačuje družbi Postbus, ujema s stroški dobro vodenega podjetja. Četrto merilo iz sodbe Altmark torej ni izpolnjeno.

(89)

Ker so zadevna štiri merila kumulativna, mora Komisija na podlagi dejstva, da eno od njih ni izpolnjeno, samodejno skleniti, da je treba zadevna plačila obravnavati, kot da podjetju Postbus podeljujejo selektivno gospodarsko prednost.

(90)

Podjetje Postbus deluje na celotnem avstrijskem trgu avtobusnega prevoza in ima velik tržni delež. Podelitev ekonomske prednosti temu podjetju lahko torej povzroči izkrivljanje konkurence.

(91)

V obravnavanem primeru lahko izkrivljanje konkurence izhaja zlasti iz dejstva, da je javno financiranje dodeljeno podjetju, ki ima licenco za avtobusni prevoz v zadevnem okrožju. S tem javnim financiranjem bi lahko torej drugim podjetjem preprečili, da bi pridobila licence za upravljanje prog javnega prevoza, saj se s tem okrepi položaj podjetij, ki so prejemniki plačila, in jim je tako omogočeno, da ob obnovitvi licenc ponudijo privlačnejše poslovne pogoje.

(92)

Kar zadeva možnost, da bi obravnavani ukrep vplival na trgovino med državami članicami, je treba najprej navesti, da je lokalni ali regionalni trg javnega prevoza odprt za konkurenco v Avstriji in drugih državah članicah, kar pomeni, da na tem trgu eno ali več podjetij nima državnega monopola.

(93)

V tem okviru je treba opozoriti na točko 77 in naslednje iz sodbe Altmark Trans, v katerih je Sodišče odločilo:

„[…] Obstaja možnost, da javna subvencija, ki se dodeli podjetju, ki zagotavlja le lokalne in regionalne prevozne storitve, pri čemer ne zagotavlja prevoznih storitev zunaj države izvora, lahko vseeno vpliva na trgovino med državami članicami.

Kadar država članica dodeli javno subvencijo podjetju, lahko obseg zagotavljanja prevoznih storitev tega podjetja iz tega razloga ostane enak ali se poveča, zaradi česar imajo podjetja, ki so ustanovljena v drugih državah članicah, manj možnosti za zagotavljanje svojih prevoznih storitev na trgu te države članice (glede tega glej sodbi z dne 13. julija 1988 v zadevi Francija proti Komisiji, 102/87, Recueil, str. 4067, točka 19, in z dne 21. marca 1991 v zadevi Italija proti Komisiji, C-305/89, Recueil, str. I-1603, točka 26, ter zgoraj navedeno sodbo Španija proti Komisiji, točka 40).

[…]

Drugi pogoj za uporabo člena 92(1) Pogodbe, tj. da lahko pomoč vpliva na trgovino med državami članicami, zato ni odvisen od lokalnega ali regionalnega značaja prevoznih storitev ali od obsega zadevnega področja dejavnosti.“

(94)

Torej ni mogoče izključiti možnosti, da so se zaradi obravnavanega ukrepa zmanjšale možnosti podjetij s sedežem v drugih državah članicah, kar zadeva zagotavljanje prevoznih storitev na avstrijskem trgu.

(95)

Torej bi lahko javno financiranje, ki ga je Verkehrsverbund Tirol zagotovil družbi Postbus, povzročilo izkrivljanje konkurence in vplivalo na trgovino med državami članicami.

(96)

Ker ni izpolnjeno četrto merilo iz sodbe Altmark in so hkrati izpolnjeni drugi pogoji iz člena 87(1) Pogodbe ES, Komisija meni, da so obravnavana plačila državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(97)

Zato je treba preučiti, ali je mogoče zadevne pomoči razglasiti za združljive s skupnim trgom.

(98)

V členu 73 Pogodbe ES je za kopenski promet določeno: „Pomoči so združljive s to pogodbo, če so potrebne za usklajevanje prevoza ali če so nadomestilo za opravljanje določenih storitev, ki so del javne službe“.

(99)

Sodišče je menilo, da je „v členu 77 [postal člen 73 Pogodbe ES […]] določeno, da so pomoči združljive s to pogodbo, če so potrebne za usklajevanje prevoza ali če so nadomestilo za opravljanje določenih storitev, ki so del javne službe. […] Odkar je bila sprejeta Uredba (EGS) št. 1107/70 o dodeljevanju pomoči v železniškem in cestnem prevozu ter prevozu po celinskih plovnih poteh, se države članice – razen v primerih, na katere se nanaša sekundarno pravo Skupnosti – ne smejo več sklicevati na prednost iz člena 77 Pogodbe, v katerem je določeno, da so pomoči združljive s Pogodbo, če so potrebne za usklajevanje prevoza ali če so nadomestilo za opravljanje določenih storitev, ki so del javne službe. Če se torej v danem primeru Uredba (EGS) št. 1191/69 o ukrepanju držav članic glede obveznosti javne službe v železniškem in cestnem prometu ter prometu po celinskih plovnih poteh ne uporablja in spadajo zadevne subvencije z postopka v glavni stvari na področje uporabe člena 92(1) Pogodbe ES (po spremembi postal člen 87(1)), so v Uredbi (EGS) št. 1107/70 izčrpno navedeni pogoji, pod katerimi lahko organi držav članic dodelijo pomoči na podlagi člena 77 Pogodbe“ (19).

(100)

Zato se postavlja vprašanje, ali Uredba (EGS) št. 1191/69 ali Uredba (EGS) št. 1107/70 vsebujeta pravila glede združljivosti za državne pomoči, ki jih je mogoče uporabiti v obravnavanem primeru.

(101)

V členu 1(1) in (2) je področje uporabe Uredbe (EGS) št. 1191/69 opredeljeno:

(102)

Avstrija je uporabila možnost izključitve nekaterih podjetij s področja uporabe zadevne uredbe: na podlagi člena 2 Privatbahnunterstützungsgesetz 1998 (20) so s področja uporabe Uredbe (EGS) št. 1191/69 izključena podjetja, katerih dejavnosti so omejene na izvajanje mestnih in primestnih prevozov.

(103)

Vendar so v zadevnem primeru obravnavane storitve regionalni prevozi. Zato se zanje uporablja Uredba (EGS) št. 1191/69.

(104)

V členu 1(3) do (5), Uredbe (EGS) št. 1191/69 sta opisana dva sistema, med katerima lahko države članice izbirajo, kar zadeva organizacijo in financiranje javnega prevoza, tj. sistem naložitve obveznosti javne službe in pogodbeni sistem:

(105)

Avstrija se je odločila za pogodbeni sistem (odstavek 19 ÖPNRV-G). Zato je treba za obravnavane ukrepe uporabiti predpise iz oddelka V Uredbe (EGS) št. 1191/69.

(106)

Oddelek V Uredbe (EGS) št. 1191/69 je sestavljen iz enega samega člena (člena 14), v katerem je določeno:

(107)

Pogodba, ki sta jo sklenila družba Postbus in Verkehrsverbund Tirol, je pogodba med pristojnim organom države članice in prevoznim podjetjem, da se javnosti zagotovijo ustrezne prevozne storitve.

(108)

Ta pogodba obsega zlasti: prevozne storitve, ki zadovoljujejo določene standarde o stalnosti, rednosti, zmogljivosti in kakovosti, prevozne storitve po določenih tarifah in ob upoštevanju določenih pogojev, zlasti za določene skupine potnikov ter prilagajanje storitev dejanskim potrebam.

(109)

To pogodbo je mogoče zato šteti za pogodbo o izvajanju javne službe v smislu člena 14 Uredbe (EGS) št. 1191/69.

(110)

Navesti je treba, da niti namen („da se javnosti zagotovijo ustrezne prevozne storitve“) niti vsebina pogodb o izvajanju javne službe („določeni standardi o stalnosti, rednosti, zmogljivosti in kakovosti“, opredelitev tarif in pogojev „za določene skupine potnikov ali na določenih progah“, „prilagajanje storitev dejanskim potrebam“) ne odstopata od namena in vsebine, na katera se lahko nanašajo obveznosti javne službe, ki jih naložijo država ali javni organi. Vendar je bilo že jasno navedeno, da je nadomestilo za take storitve pomoč v korist izvajalca storitev.

(111)

Glede tega je najprej treba opozoriti, da je želel zakonodajalec s sprejetjem Uredbe (EGS) št. 1191/69 opredeliti, pod katerimi pogoji so pomoči v obliki „nadomestil[a] za opravljanje določenih storitev, ki so del javne službe“ iz člena 73 Pogodbe ES združljive s skupnim trgom. Zato se za uporabo člena 73 Pogodbe ES in torej tudi uporabo Uredbe (EGS) št. 1191/69 predpostavi, da obstaja državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES. Če lahko torej pojem „storitve, ki so del javne službe“, iz člena 73 zaobjema vsebino pogodb, ne bi smelo biti dopuščeno, da se samo zaradi oblike instrumenta (pogodba, in ne enostransko naložena obveznost) izključi možnost, da se razglasi združljivost pomoči, ki so lahko zajete v ceno. Odločilni dejavnik za opredelitev storitve (ne glede na to, ali jo naloži država ali se zanjo dogovorita pogodbenici) za obveznost javne službe je namreč vsebina zadevne storitve, in ne oblika, v kateri je določeno njeno opravljanje (21). Na podlagi tega je mogoče sklepati, da s pravnega vidika nič ne nasprotuje možnosti, da Komisija pomoč, zajeto v ceni storitev, ki je določena s pogodbo o izvajanju javne službe, razglasi za združljivo s skupnim trgom. Opozoriti je treba, da sta tako rešitev sprejela tudi sozakonodajalca v novi Uredbi (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza (22). Vendar je v členu 12 te uredbe določeno, da začne veljati šele 3. decembra 2009. Zato se ne uporablja za obravnavano pogodbo, ki je bila sklenjena pred začetkom veljavnosti navedene uredbe.

(112)

Ker z Uredbo (EGS) št. 1191/69 niso določeni natančni pogoji glede združljivosti, Komisija meni, da bi se bilo treba pri odločanju o združljivosti takih pomoči ravnati po splošnih načelih, ki izhajajo iz Pogodbe, sodne prakse in prakse odločanja Komisije na drugih področjih.

(113)

Komisija je ta načela v splošnem povzela v delu 2.4 Okvira Skupnosti za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve (23). Kar zadeva združljivost pomoči, zajetih v ceno, ki jo izvajalcu javne službe plača javni organ, je v točki 14 tega okvira določeno:

„Znesek nadomestila ne sme presegati zneska, potrebnega za pokrivanje stroškov, ki so nastali pri izpolnjevanju obveznosti javnih storitev, ob upoštevanju ustreznih prejemkov in zmernega dobička za izpolnjevanje navedenih obveznosti. Znesek nadomestila vključuje vse prednosti, ki jih dodeli država, ali kakršno koli vrsto prednosti iz državnih sredstev.“

(114)

Plačila Verkehrsverbund Tirol družbi Postbus je torej treba razglasiti za združljiva s skupnim trgom, če izpolnjujejo navedene pogoje.

(115)

Ti pogoji se zelo natančno ujemajo s tretjim merilom iz sodbe Altmark, glede katerega je bilo odločeno, da je v obravnavanem primeru izpolnjeno.

(116)

Na podlagi tega je torej mogoče ugotoviti, da je državna pomoč, ki jo je Verkehrsverbund Tirol dodelil družbi Postbus na podlagi pogodbe o izvajanju javne službe, združljiva s skupnim trgom na podlagi člena 14 Uredbe (EGS) št. 1191/69.

(117)

Avstrija meni, da iz člena 17(2) Uredbe (EGS) št. 1191/69 izhaja, da je pogodba o izvajanju javne službe, ki sta jo sklenila Verkehrsverbund Tirol in družba Postbus, izvzeta iz priglasitve na podlagi člena 88(3) Pogodbe ES.

(118)

Člen 17(2) Uredbe (EGS) št. 1191/69 se glasi: „Nadomestilo, ki se izplača po tej uredbi, je izvzeto iz predhodnega postopka obveščanja, določenega v členu 93(3) Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti.“

(119)

Torej se postavlja vprašanje, ali so plačila, ki jih Verkehrsverbund Tirol zagotavlja na podlagi pogodbe o izvajanju javne službe, sklenjene s podjetjem Postbus, nadomestila v smislu člena 17(2) Uredbe (EGS) št. 1191/69.

V navedeni sodbi Danske Busvognmænd je Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti menilo, da „…pogodbeni odnosi, ki nastanejo ob koncu postopka javnega razpisa med prevoznim podjetjem in pristojnim organom, na podlagi člena 14(1) in (2) Uredbe (EGS) št. 1191/69 vključujejo poseben sistem financiranja, ki ne dopušča nobenih nadomestil po metodah iz oddelkov II, III in IV te uredbe“  (24).

(120)

Iz te sodbe izhaja, da je treba pojem „nadomestilo za opravljanje javne službe“ v smislu člena 17(2) Uredbe (EGS) št. 1191/69 razlagati zelo ozko. Ta pojem vključuje le obveznosti javnih služb, ki se podjetju naložijo enostransko na podlagi člena 2 Uredbe in se izračunajo na podlagi metode, opisane v členih od 10 do 13 Uredbe, ter jih ni treba priglasiti Komisiji v skladu s postopkom iz člena 88(3) Pogodbe ES.

(121)

Nasprotno pa plačila, določena s pogodbo o izvajanju javne službe v smislu člena 14 Uredbe (EGS) št. 1191/69, niso nadomestila v smislu člena 17(2) te uredbe.

(122)

Zato plačila, določena s pogodbo o izvajanju javne službe v smislu člena 14 Uredbe (EGS) št. 1191/69, kakršna je pogodba, ki sta jo sklenila Verkehrsverbund Tirol in družba Postbus, niso izvzeta iz obveznosti priglasitve, določene s členom 88(3) Pogodbe ES. Zato mora Komisija oceniti združljivost.

(123)

Ugotoviti je treba, da je Avstrija nezakonito izvedla pogodbo o izvajanju javne službe med Verkehrsverbund Tirol in družbo Postbus, na katero se nanaša ta odločba, in je zato kršila člen 88(3) Pogodbe. Vendar je mogoče državno pomoč, določeno z navedeno pogodbo, razglasiti za združljivo na podlagi člena 73 Pogodbe ES –