(1)

V dopisu z dne 12. avgusta 2003, evidentiranem pri Komisiji 20. avgusta 2003 (TREN/A(03)27718), so belgijski organi priglasili ukrepe reševanja in prestrukturiranja, ki jih je družba Société Nationale des Chemins de Fer Belges (SNCB) svoji hčerinski družbi Inter Ferry Boats (IFB) namenila z okvirno pogodbo, sklenjeno 7. aprila 2003, na podlagi člena 88(3) Pogodbe.

(2)

13. oktobra 2003 (D(03)17546) je Komisija pozvala belgijske organe, da ji predložijo dodatna pojasnila. Na to temo je 12. decembra 2003 potekalo dvostransko srečanje z belgijskimi organi. Na srečanju je bil Komisiji predložen načrt za prestrukturiranje IFB.

(3)

Belgijski organi so na dopis Komisije odgovorili z dopisom z dne 7. januarja 2004, evidentiranem pri Komisiji 13. januarja 2004 (TREN/A(04)10708). Iz dopisa izhaja, da so bili priglašeni ukrepi dovoljeni. Zato je bila zadeva evidentirana pod številko NN 9/04. Drugo srečanje je bilo 30. aprila 2004. Belgijski organi so dodatne dokumente, ki jih je na srečanju zahtevala Komisija, poslali v dopisu z dne 15. junija 2004, evidentiranem pri Komisiji 21. junija 2004 (TREN/A(04)23691).

(4)

V dopisu z dne 26. januarja 2005 (D(05)100339) je Komisija pozvala belgijske organe, da predložijo dodatna pojasnila, ki so bila posredovana v dopisu z dne 25. marca 2005, evidentiranem pri Komisiji 30. marca 2005 (TREN/A(05)7712).

(5)

V dopisu z dne 28. januarja 2005 (SG(2005)A1133) so belgijski organi sporočili Komisiji, da namerava SNCB dodatno povečati kapital IFB, kar ni bilo predvideno v dogovorih, priglašenih 12. avgusta 2003. Komisija je ta primer evidentirala kot priglasitev pod številko N 55/2005.

(6)

V dopisu z dne 29. marca 2005 (D(05)106199) je Komisija pozvala belgijske organe, da predložijo dodatna pojasnila, ki so bila posredovana v dopisu z dne 28. aprila 2005, evidentiranem pri Komisiji 3. maja 2005 (SG(2005)A(05)4155).

(7)

V dopisu z dne 31. maja 2005 (D(05)111096) je Komisija pozvala belgijske organe, da predložijo dodatna pojasnila, ki so bila posredovana v dopisu z dne 30. junija 2005, evidentiranem pri Komisiji 1. julija 2005 (TREN/A(05)16598).

(8)

16. septembra 2005 je bilo delovno srečanje med Komisijo in belgijskimi organi. Na srečanju je Komisija od belgijskih organov zahtevala, da ji predložijo dodatne informacije, ki so bile poslane po elektronski pošti 21. oktobra 2005 in evidentirane pri Komisiji 24. oktobra 2005 (TREN/A(05)27067).

(9)

V dopisu z dne 7. decembra 2005 je Komisija sporočila Belgiji, da bo v zvezi z zadevnimi ukrepi sprožila postopek na podlagi člena 88(2) Pogodbe.

(10)

Odločitev Komisije, da sproži postopek preiskave, je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije (1). Komisija je zainteresirane stranke pozvala, naj predložijo pripombe o zadevnem ukrepu. Komisija od tretjih zainteresiranih strani ni prejela pripomb.

(11)

Belgija je na dopis o sprožitvi postopka odgovorila z dopisom z dne 14. februarja 2006, evidentiranem pri Komisiji 15. februarja 2006 pod številko TREN/A/13934. V istem dopisu z dne 14. februarja 2006 je Belgija umaknila svojo priglasitev z dne 28. januarja 2005.

(12)

1. junija 2006 in 25. julija 2006 sta bili delovni srečanji služb Komisije in belgijskih organov. Belgijski organi so Komisiji poslali dodatne informacije v dopisu z dne 29. junija 2006, evidentiranem pri Komisiji istega dne pod številko TREN/A/25806, v dopisu z dne 20. septembra 2006, evidentiranem pri Komisiji istega dne pod številko TREN/A/32665 in z elektronsko pošto 16. in 21. novembra 2006, evidentirano pod številkama TREN/A/37638 in TREN/A/37981.

(13)

V dopisu z dne 30. novembra 2006, ki ga je Komisija prejela 5. decembra 2006 in evidentirala pod številko TREN/A/39219, so belgijski organi posredovali pismo gospoda Karla Vincka v zvezi s tem spisom. Belgijski organi so to pismo poslali v podkrepitev trditvi, da odločitev SNCB v tem spisu ni mogoče pripisati Belgiji, temveč samo SNCB.

(14)

V dopisu z dne 5. februarja 2007 (D(07)302095) je Komisija pozvala belgijske organe, da ji predložijo dodatne informacije. Belgija je te informacije poslala z dopisom z dne 6. februarja 2007, evidentiranim pri Komisiji 7. februarja 2007 (A(07)24246), z dopisom z dne 8. februarja 2007, evidentiranim pri Komisiji 9. februarja 2007 (A(07)23613), z dopisom z dne 13. februarja 2007, evidentiranim pri Komisiji 15. februarja 2007 (A(07)24201) in z dopisom z dne 15. februarja 2007, evidentiranim pri Komisiji 16. februarja 2007 (A(07)24362).

(15)

V dopisu z dne 15. marca 2007 (D(07)306248) in na delovnem srečanju 16. marca 2007 je Komisija pozvala belgijske organe, da predložijo dodatne informacije. Belgija je te informacije poslala z dopisom z dne 30. marca 2007, evidentiranim pri Komisiji istega dne (A(07)28411).

(16)

IFB je delniška družba, ustanovljena v skladu z belgijskim pravom. SNCB ima v lasti 89,03 % kapitala družbe. Drugi delničarji so CNC Transports, hčerinska družba v 93,8-odstotni lasti SNCF (7,41 %), ICF (2,08 %) in EWS (English Welsh and Scottish Railway – 1,22 %).

(17)

Družba IFB je bila ustanovljena 1. aprila 1998 z združitvijo treh družb: Ferry Boats SA, Interferry SA in „železniškega“ oddelka Edmond Depaire Ltd. Belgija je z izpiskom iz registra gospodarskih družb dokazala, da je to bila združitev s pripojitvijo, v kateri je družba Ferry Boats SA pripojila Interferry SA, nato pa je bil v združeno organizacijo vključen železniški oddelek Edmond Depaire SA. IFB je torej nadaljevanje pravne osebe Ferry Boats, ki je bila ustanovljena leta 1923.

(18)

IFB opravlja zlasti dve vrsti dejavnosti, logistiko železniškega in kombiniranega prevoza („IFB Logistics“) in upravljanje celinskih terminalov za kombinirani prevoz („IFB Terminals“). Dejavnosti podjetja so bile podrobno opisane v dopisu o sprožitvi formalnega postopka preiskave, točke od 16 do 29.

(19)

Tem dejavnostim je treba dodati še kapitalske udeležbe in hčerinske družbe, ki so ali so bile v lasti IFB v Belgiji ali v tujini v družbah, ki upravljajo pomorske ali celinske terminale, in v transportnih družbah. Kapitalske udeležbe in hčerinske družbe so bile podrobno opisane v točki 30 in naslednjih točkah dopisa o sprožitvi formalnega postopka preiskave. Belgija je Komisijo obvestila, da nekateri podatki v dopisu o sprožitvi postopka niso povsem pravilni ali da so se medtem spremenili. Spremembe, do katerih je prišlo po dopisu o sprožitvi postopka, so opisane v točkah, ki sledijo. Glede drugega velja napotilo na odločbo o sprožitvi postopka (točke od 30 do 49).

(20)

Kapitalske udeležbe IFB v terminalih v Belgiji. Družba IFB se je umaknila iz terminala v Zeebruggu. V točki 39 dopisa o sprožitvi postopka je zapisano, da je svoje deleže prodala interesnemu združenju OCHZ. Dejansko je družba IFB svoje deleže prodala Hesse-Noord Natie, s katero je skupaj upravljala ta terminal.

(21)

V točki 41 dopisa o sprožitvi postopka je zapisano, da ima IFB v lasti 16,76 % družbe Dry Port Mouscron-Lille. Belgija je obvestila Komisijo, da se je po povečanju osnovnega kapitala družbe 29. junija 2006, pri katerem IFB ni sodelovala, in vstopu zasebnega investitorja DELCATRANS v kapital družbe njen delež zmanjšal na 11,07 %.

(22)

Delež IFB v terminalih v Franciji. Družba IFB je jeseni 2006 svoj 30-odstotni delež v družbi Nord France Terminal International OU (v nadaljevanju „NFTI-ou“) prodala CMA-CGM. Po tej transakciji ima IFB v Franciji samo še 2-odstotni delež v družbi CNC transports, ki se od takrat imenuje Naviland Cargo.

(23)

Komisija je v odločbi o sprožitvi postopka (točke od 50 do 54) ugotovila, da je treba pri dejavnostih IFB Logistics razlikovati dva trga različnih storitev, to je špedicijskih in logističnih dejavnosti. Ta trga sta bila opredeljena kot nacionalna trga, na katerih je bil izračunani tržni delež IFB Logistics med 2 % in 5 %.

(24)

V zvezi s trgom terminalov odločba o sprožitvi postopka (točke od 55 do 59) razlikuje celinske in pomorske terminale. V tem času je družba IFB umaknila vse svoje kapitalske udeležbe v pomorskih terminalih. Niti zainteresirane stranke niti Belgija niso nasprotovale opredelitvi v odločbi o sprožitvi postopka.

(25)

Ta trga dopolnjuje trg železniškega prevoza blaga. Od leta 2003 je odprt za mednarodni prevoz blaga iz Belgije in v Belgijo v skladu z Direktivo Sveta 91/440/EGS z dne 29. julija 1991 o razvoju železnic Skupnosti (2). To odpiranje mednarodnega prevoza blaga je bilo dokončano z odprtjem nacionalnega trga prevoza blaga 1. januarja 2007 v skladu z Direktivo 91/440/EGS, ki ga je Belgija uresničila s kraljevim odlokom z dne 13. decembra 2005.

(26)

SNCB je bila ustanovljena z belgijskim zakonom z dne 23. julija 1926 o ustanovitvi Société Nationale des Chemins de Fer Belges. (3) Od 14. oktobra 1992 (4) je samostojno javno podjetje in delniška družba, ki deluje po javnem pravu (5).

(27)

1. januarja 2005 je Belgija preoblikovala strukturo SNCB. Razdelila jo je na tri ločene družbe:

Belgija ima v lasti 100 % delnic družbe SNCB Holding.

(28)

Upravni organi SNCB so upravni odbor, izvršni odbor in generalni direktor. Upravni odbor sestavlja 10 članov, vključno z generalnim direktorjem. Člane upravnega odbora z odlokom, o katerem odloča svet ministrov, imenuje kralj.

(29)

Belgijsko vlado zastopa v upravnem odboru vladni komisar. Vladni komisar lahko opozori belgijske organe na odločitev upravnega odbora o zadevi, ki ni povezana z opravljanjem javne službe, da bi jo ti razveljavili, če ta odločitev „škodi […] izvajanju nalog javne službe“ (člena 23(2) zakona).

(30)

Najprej je treba analizirati vzroke za finančne težave in potem opisati odziv vodilnih v IFB in SNCB.

(31)

Glavni razlog težav v IFB so finančne težave zaradi njenih kapitalskih udeležb v Franciji – vse v pristanišču Dunkerque – v letih 2001 in 2002. Finančne težave so zadevale tudi dejavnosti „IFB Logistics“ in „IFB Terminals“, ki sta v letu 2002 poslovali z izgubo.

(32)

Kot je razvidno iz sheme 1, je skupna izguba IFB v poslovnem letu 2002 znašala 110 milijonov EUR. 12,2 milijona EUR so predstavljale izgube iz poslovanja pred popravki računovodskih izkazov v IFB Logistics (4,7 milijona EUR) in IFB Terminals (7,5 milijona EUR). K temu se doda še 1,2 milijona EUR izgube iz poslovanja na ravni deleža v OCHZ. Te izgube v skupni vrednosti 13,4 milijona EUR so predstavljale 12 % skupne izgube. Ostala izguba v letu 2002, to je 96,6 milijona EUR, je izhajala iz zmanjšanja vrednosti in rezervacij v okviru nujnih popravkov računovodskih izkazov zaradi težav družbe v Franciji in Belgiji. 75 % zmanjšanj vrednosti in rezervacij izhaja iz kapitalskih udeležb IFB. Od tega jih 76 % zadeva kapitalske udeležbe v Franciji.

Shema 1

Porazdelitev izgub leta 2002

(v milijonih EUR)

(33)

Od konca leta 2000 družba IFB ni več plačevala računov, ki ji jih je izstavila družba SNCB za opravljene železniške storitve. Leta 2001 in zlasti 2002 je IFB nadaljevala s tako prakso, ki jo je SNCB dopuščala. Tako je bila konec januarja 2003 skupna vrednost računov SNCB, ki jih IFB ni plačala, 63 milijonov EUR. Neplačilo računov pojasni, zakaj je IFB lahko preživela kljub hudim finančnim težavam.

(34)

21. maja 2002 je upravni odbor IFB ugotovil, da so se lastna sredstva zaradi izgub od konca leta 2000 dalje zmanjšala na manj kot polovico osnovnega kapitala. V skladu s členom 633 belgijskega zakonika o gospodarskih družbah je IFB sklicala izredno generalno skupščino delničarjev.

(35)

Na skupščini je SNCB kot večinska lastnica predstavila zavezo, da bo zagotovila pomoč IFB za odhodke iz poslovanja v obliki gotovinskega predujma v višini 2,5 milijona EUR. To zavezo SNCB je odobril upravni odbor SNCB. Na podlagi te zaveze so se delničarji odločili, naj IFB začasno še opravlja svoje dejavnosti in zahtevali od upravnega odbora, da pripravi popoln načrt za prestrukturiranje, ki bo vključeval hčerinske družbe in upravljanje terminalov.

(36)

Upravni odbor SNCB je na seji 19. julija 2002 ocenil stanje svoje hčerinske družbe IFB. Generalni direktor IFB je predstavil položaj skupine, nakar je upravni odbor sprejel naslednjo odločitev: „Odbor soglaša z denarnim vložkom v višini 2,5 milijona EUR za pokrivanje potreb po denarnih sredstvih in zagotavljanje neprekinjenega delovanja IFB do konca oktobra 2002 (ta znesek naj bi bil predujem pri verjetnem povečanju kapitala).“

(37)

Po odobritvi upravnega odbora je družba SNCB v drugem polletju 2002 nakazala IFB gotovinski predujem v višini 2 500 000 EUR po naslednjem razporedu:

(38)

Za predujem je veljala 3,1-odstotna obrestna mera; predujem je bil v celoti povrnjen julija 2003. Povračilo je potekalo v dveh fazah:

(39)

19. septembra 2002 je generalni direktor IFB naročil dvema revizorjema, da pripravita posebno poročilo o oceni finančnega položaja podjetja. Na podlagi zaključkov tega poročila, predloženega IFB 4. decembra 2002 in nato še SNCB, je upravni odbor SNCB 20. decembra 2002 dal načelno soglasje za vpis povečanja kapitala IFB. 24. decembra 2002 je tudi izredna generalna skupščina delničarjev (v nadaljevanju „IGS“) IFB sprejela ta predlog.

(40)

Vodstvo IFB je s pomočjo svetovalca McKinseya pripravilo načrt za prestrukturiranje IFB. Načrt za prestrukturiranje, ki je podrobno opisan v točkah od 73 do 86 te odločbe, je upravni odbor odobril 23. marca 2003.

(41)

Nato so vodstveni delavci obeh družb (IFB in SNCB) določili podrobnosti reševanja in prestrukturiranja IFB v „okvirni pogodbi o prestrukturiranju IFB“, ki sta jo družbi podpisali 7. aprila 2003. Na drugi IGS so delničarji IFB soglašali z nadaljevanjem dejavnosti IFB na podlagi okvirne pogodbe.

(42)

Člen 2 okvirne pogodbe določa, da se bodo ukrepi, dogovorjeni med pogodbenicama, izvajali v dveh fazah, to je v obdobju reševanja in obdobju prestrukturiranja.

(43)

Člen 3 okvirne pogodbe predvideva naslednje ukrepe reševanja:

(44)

Trajanje ukrepov je bilo omejeno na 12 mesecev; vendar so bili ukrepi s tihim soglasjem pogodbenic podaljšani do datuma povečanja kapitala.

(45)

Obrestna mera za predujem, ki ga je treba povrniti, in zneske, črpane iz kreditne postavke, je enaka referenčni obrestni meri, ki jo Komisija uporablja za državno pomoč. Obresti bodo pripisane glavnici in se bodo plačevale hkrati z zapadlimi obveznostmi.

(46)

Za dolgove v višini 63 milijonov EUR veljajo običajne 5,4-odstotne zamudne obresti. Obresti bodo pripisane glavnici in se bodo plačevale hkrati z odplačilom glavnice.

(47)

Obresti, ki jih je IFB dolgovala SNCB za dolgove in posojilo, so znašale 2,2 milijona EUR leta 2002, 3,9 milijona EUR leta 2003, 4,7 milijona EUR leta 2004, 5,2 milijona EUR leta 2005 in bi leta 2006 znašale 4,4 milijona EUR.

(48)

Člen 7 pogodbe predvideva, da se IFB odpove zastaranju dolgov do SNCB.

(49)

Ti ukrepi so se začeli izvajati s podpisom okvirne pogodbe 7. aprila 2003. Vendar pa IFB ni uporabila predujma, ki ga je treba vrniti.

(50)

Člen 4 okvirne pogodbe z naslovom „podrobna pravila za zagotovitev svežnja ‚ukrepi prestrukturiranja‘“ se glasi:

„Pogodbenici potrjujeta svoj namen, da bosta izvajali naslednje ukrepe, če so v skladu z načrtom za prestrukturiranje, odobrenim s strani obeh upravnih odborov, Belgije in, če je treba, ES, in pod pogojem, da jih potrdijo delničarji IFB:

(51)

Za izvajanje tega povečanja kapitala velja odložilni pogoj iz člena 5 okvirne pogodbe, to je odobritev Komisije glede na pravila o državni pomoči. Člen 5 se glasi:

„Za pogodbene obveznosti SNCB […] velja naslednji odložilni pogoj. Pogodbenici prosita Belgijo, naj to okvirno pogodbo čim hitreje posreduje ES. Pogodbenici prav tako prosita Belgijo, naj v primeru, da bi ES v okviru tega sporočila upravičeno menila, da [okvirna pogodba] vsebuje dodelitev državne pomoči (v skladu s členom 87 Pogodbe ES), priglasi [okvirno pogodbo] na podlagi člena 88(3) Pogodbe ES. Da bi ES lahko sprejela svoje stališče, se [okvirna pogodba] v nobenem primeru ne bo začela izvajati v 15 delovnih dneh po priglasitvi ES. Če bo ES [okvirno pogodbo] upravičeno opredelila kot globalno državno pomoč, se bo pogodba začela izvajati po tem, ko bo ES eksplicitno ali implicitno odobrila zadevno pomoč in, če bo potrebno, v mejah in pod pogoji, določenimi v odobritvi.

Če bo ES [okvirno pogodbo] delno ali v celoti opredelila kot državno pomoč in jo zato označila kot nezdružljivo s skupnim trgom, bosta pogodbenici po najboljši vesti obravnavali izvedljivost morebitnih dodatnih ukrepov, zahtevanih za IFB, vendar brez obvezne izvršitve teh dodatnih ali prilagojenih ukrepov, če bi bile okoliščine za zagotavljanje pomoči označene kot neupravičene.“

(52)

Belgijsko civilno pravo določa, da je, potem ko je odložilni pogoj izpolnjen, pogodba retroaktivno veljavna.

(53)

V odgovoru na dopis o sprožitvi postopka so belgijski organi sporočili Komisiji, da se bo povečanje kapitala izvedlo natančno po dogovoru podpisnic okvirne pogodbe, če jo bo Komisija odobrila. Povečanje bo znašalo 95,3 milijona EUR, razdelitev zneska pa je naslednja:

(54)

Belgijski organi so Komisiji sporočili, da povečanje ne bo vključevalo vseh natečenih obresti v letu 2006, zato da bi razmerje med dolgovi in lastnim kapitalom IFB ustrezalo povprečju njenih konkurentov in ga ne bi preseglo. Prav tako ne vključuje predujma, ki ga je treba vrniti, ker ga IFB ni uporabila.

(55)

V odgovoru na dopis o sprožitvi postopka so belgijski organi tudi obvestili Komisijo, da umikajo priglasitev z dne 28. januarja 2005, s katero so obvestili Komisijo, da nameravata SNCB in IFB poleg povečanja iz člena 4 okvirne pogodbe dodatno povečati kapital za 5 milijonov EUR s stvarnim vložkom 47-odstotnega deleža SNCB v družbi TRW (6).

(56)

Načrt za prestrukturiranje iz člena 4 je bil predan Komisiji na srečanju z belgijskimi organi 12. decembra 2003. Njegovo izvajanje se je začelo takoj leta 2003 in končalo v začetku leta 2005.

(57)

Načrt za prestrukturiranje je sestavljen iz dveh delov, ki ustrezata različnima strategijama za francoske hčerinske družbe v skupini po eni strani in za belgijske dejavnosti IFB po drugi strani. Strategija za Francijo je popoln umik kapitalskih udeležb, medtem ko je strategija za Belgijo prestrukturiranje družbe za nadaljevanje njenega poslovanja.

(58)

Kot je razloženo v tej odločbi in bolj podrobno od točke 30 naprej v dopisu o sprožitvi postopka, je IFB izvajala strategijo umika iz francoskih hčerinskih družb. Ta politika se je zaključila novembra 2006 s prodajo deleža pri NFTI-OU.

(59)

Skupni stroški dezinvesticije hčerinskih družb IFB v Franciji so znašali 39,1 milijona EUR. Naslednja razpredelnica povzema porazdelitev stroškov glede na pet hčerinskih družb. Potrebe po financiranju in številke v zvezi z različnimi družbami so bolj podrobno predstavljene v točkah v nadaljevanju.

Dezinvesticije francoskih kapitalskih udeležb: Povzetek nastalih stroškov

(60)

Razpredelnica je bila izdelana na podlagi bilanc stanja na dan 27. septembra 2002. V njej so navedeni naslednji zneski:

(61)

Zadnji znesek 0,5 milijona EUR ustreza tokovom sredstev med francoskimi kapitalskimi udeležbami IFB in IFB od 27. septembra 2002 do konca leta 2002 in mora biti vključen v razpredelnico, da bi lahko uskladili realne računovodske izgube vrednosti konec leta 2002 s skupno izračunano potrebo na podlagi stanja na dan 27. septembra 2002. Tega zneska ni treba upoštevati pri potrebah po financiranju IFB; tako IFB za financiranje dezinvesticij v Franciji potrebuje 38,6 milijona EUR.

(62)

Potrebo po financiranju dezinvesticij IFB v Franciji je krila družba SNCB. Dejansko je IFB za financiranje dezinvesticij uporabila 30,9 milijona EUR manevrskega prostora, ki ga je pridobila z začasnim posojilom v višini 15 milijonov EUR in začasno neizterjavo obstoječih terjatev v višini 63 milijonov EUR. 7,7 milijona EUR financiranja ustreza zapadlim obrestim za ta znesek v skladu z okvirno pogodbo z dne 7. aprila 2003, ki določa, de se obresti plačajo hkrati s plačilom glavnice (ali se hkrati z glavnico pretvorijo v kapital).

(63)

Družba Acimar je ves promet ustvarila na podlagi pogodbe o prevozu za družbo Arcelor. Ta pogodba je potekla 31. decembra 2005; v času revizije IFB v drugi polovici leta 2002 je ta pogodba prinašala letno izgubo […] (*1). Ker so poskusi obnovitve pogajanj o pogodbi z družbo Arcelor spodleteli, se je SNCB odločila, da bo za Acimar uvedla stečajni postopek in zahtevala prisilno poravnavo. Družba IFB je imela do družbe Acimar 3,9 milijona EUR neizterljivih terjatev, ki predstavljajo stroške dezinvesticije.

(64)

Pri NFTI-ou, ki je bila družba pod skupnim nadzorom IFB in Port Autonome de Dunkerque (upravljavec terminalov v pristanišču Dunkerque), se je SNCB odločila za dezinvesticijo s prodajo svojega deleža.

(65)

Delež IFB v NFTI-ou je v skladu s pismom o nameri za IFB pomenil obveznost, da financira del izgube v sorazmerju z njenim deležem v družbi. Poleg tega je bila IFB tej družbi porok za bančno posojilo pri […] v vrednosti 2,9 milijona EUR.

(66)

Da bi umaknila svoj delež v družbi, je IFB v pogajanjih s Port autonome de Dunkerque dosegla odpravo obveznosti iz pisma o nameri. V zameno je IFB sodelovala pri povečanju kapitala NFTI-ou v višini 1,7 milijona EUR, kar je postalo nujno za nadaljevanje dejavnosti družbe, in prepustila del svojih kapitalskih deležev Port Autonome de Dunkerque za simbolično ceno en euro. Po tej transakciji je imela IFB samo še 30 % kapitala družbe.

(67)

IFB in Port Autonome de Dunkerque sta potem iskala in tudi našla prevzemnika, CMA-CGM, za deleže IFB.[…]. Glede na prodajno ceno so skupni stroški dezinvesticije za IFB znašal 18,5 milijona EUR, od tega 1,7 milijona EUR za povečanja kapitala in 16,7 milijonov EUR zaradi izgube vrednosti kapitalske udeležbe.

(68)

Družba IFB France, ki je postala AGEP, je NFTI-ou prepustila […], kar je pomenilo 0,1 milijona EUR kapitalske izgube. Ker je družba IFB hkrati umaknila naložbe iz NFTI-ou, je prenos na NFTI-ou povzročil dezinvesticijo s prodajo IFB France. Pred prodajo je IFB morala odstopiti od svojih terjatev do IFB France v vrednosti 0,8 milijona EUR. Skupni stroški dezinvesticije iz IFB France so torej znašali 0,9 milijona EUR.

(69)

Delež IFB v Dry Port Dunkerque ima isto posebnost kot njen delež v NFTI-ou: pismo o nameri je zavezovalo IFB, da krije izgube iz poslovanja družbe.

(70)

IFB je ta delež dezinvestirala z likvidacijo v povezavi s prodajo dela premoženja, to je 8,6-odstotnega deleža Dry Port Dunkerque v NFTI-ou. V nasprotju s položajem v NFTI-ou partnerji IFB niso mogli zahtevati nadaljnjega obstoja družbe.

(71)

IFB ni mogla unovčiti svojih terjatev do Dry Port Dunkerque (2,8 milijona EUR) in je morala sprejeti izgubo vrednosti svojega deleža (5,1 milijona EUR). Skupni stroški likvidacije so torej znašali 7,9 milijona EUR.

(72)

SSTD je dobičkonosna družba. Po izgubi glavne stranke in glede na strateško odločitev o izstopu s francoskega trga se je IFB v začetku leta 2005 odločila, da jo proda, kar je prineslo manjši dobiček.

(73)

Družba IFB je skupaj s svetovalcem McKinseyem pripravila načrt za prestrukturiranje belgijskih dejavnosti IFB. Načrt za prestrukturiranje predvideva dva dela:

Bistvena ideja tega načrta je omejiti dejavnosti IFB na njene glavne dejavnosti, to so logistične storitve in upravljanje terminalov v Belgiji, ter umakniti naložbe in prodati dejavnosti, ki niso nujne za sposobnost gospodarskega preživetja glavnih dejavnosti. Treba je opisati finančne rezultate prestrukturiranja in različne ukrepe za njihovo doseganje (splošni ukrepi, ukrepi v zvezi z logistično dejavnostjo, ukrepi v zvezi dejavnostjo terminalov, naložbe).

(74)

Po popravkih amortizacije, zmanjšanjih vrednosti in rezervacijah za tveganja in stroške („poslovni finančni tok“) je načrt za prestrukturiranje predvideval naslednje finančne rezultate, ki so jih doseženi rezultati v veliki meri potrdili:

(75)

Napovedi finančnih rezultatov IFB so temeljile zlasti na naslednjih elementih, za katere je IFB vedela ob sprejetju načrta za prestrukturiranje:

(76)

Nova podjetniška kolektivna pogodba o zaposlitvi in sprememba pravilnika o delu sta omogočili višjo stopnjo aktivnosti (od 1. januarja 2004 se je število delovnih dni v letu povečalo za 13) in nižje stroške (plačilo za delo ob koncu tedna in v izmenah se je po 1. oktobru 2003 zmanjšalo).

(77)

Centralizacija upravnih in komercialnih služb je omogočila, da so zaprli enoto v Gentu in zmanjšali zmogljivosti enote v Zeebruggu.

(78)

S temi ukrepi so prispevali k omejitvi potrebnega osebja in skupno zmanjšali splošne stroške IFB za približno 2,55 milijona EUR na leto (7). Dejansko je IFB zmanjšala število zaposlenih z 210 EPDČ (8) septembra 2002 na 175 EPDČ v začetku leta 2006, kar pomeni 17-odstotno zmanjšanje. Podrobne podatke lahko predstavimo, kakor sledi:

(79)

Načrt za prestrukturiranje je predvideval naslednjih devet ukrepov, ki bi morali omogočiti izboljšanje v višini 5,7 milijona EUR.

(80)

Pri izvajanju načrta za prestrukturiranje, ki se je končal konec leta 2004, sta bila sprejeta dva dodatna ukrepa:

(81)

Prestrukturiranje dejavnosti „IFB Terminal“, ki je bilo končano leta 2005, bi moralo zajemati 7 ukrepov, ki so bolj podrobno opisani v točkah od 103 do 107 odločbe o sprožitvi postopka.

(82)

Poleg sprva predvidenih ukrepov je IFB Logistics opravila poglobljeno analizo svojih železniških proizvodov, ki je razkrila obstoj nedonosnih proizvodov, ki jih je IFB nato ukinila.

(83)

Pri drugih proizvodih je analiza pokazala, da so potrebne izboljšave na tehnični ravni. Te izboljšave so bile uvedene, in sicer zlasti v sektorju intermodalnega prevoza zabojnikov.

(84)

Prestrukturiranje Mainhub in Zomerweg je zahtevalo nove naložbe […], zlasti nadomestne naložbe […] in druge naložbe […].

(85)

Belgija je v priglasitvi menila, da zadevni ukrepi ne pomenijo državne pomoči, ker jih ni mogoče pripisati Belgiji in ker je družba SNCB v vsakem primeru ravnala kot zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu.

(86)

Komisija je izrazila pomisleke, ali zagotovitev odloga plačila obstoječih dolgov v višini 63 milijonov EUR in pretvorba pripadajočih obresti v višini 11 milijonov EUR v osnovni kapital pomeni državno pomoč. Spraševala se je o tem, ali se ravnanje SNCB lahko pripiše njeni lastnici, Belgiji, in ali je SNCB ravnala, kot bi ravnal zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu.

(87)

Prav tako se je Komisija spraševala, ali zagotovitev predujma, ki ga je treba povrniti, v višini 5 milijonov EUR, zagotovitev posojila v višini 15 milijonov EUR, pretvorba posojila v višini 15 milijonov EUR in pripadajočih obresti v višini 2,5 milijona EUR v osnovni kapital ter novo povečanje osnovnega kapitala s stvarnim vložkom v obliki delnic SNCB pri TRW v višini 5 milijonov EUR ne pomenijo državne pomoči.

(88)

Če so te pomoči pomenile likvidnostne pomoči, je Komisija dvomila, da bi jih lahko razglasili za združljive s skupnim trgom kot pomoči za reševanje, ker so bile dodeljene za več kot 12 mesecev.

(89)

Komisija je dvomila, da se lahko vse pomoči razglasi za združljive s skupnim trgom kot pomoči za prestrukturiranje.

(90)

Imela je pomisleke glede tega, ali je bilo tedaj mogoče uporabiti Smernice Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah iz leta 1999 (v nadaljevanju (9) (v nadaljevanju „smernice iz leta 1999“) in Smernice skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah iz leta 2004 (10) (v nadaljevanju „smernice iz leta 2004“), ali so bili sprejeti ukrepi zadostni, da bi čim bolj omilili neugodne posledice za konkurente, ali je bila pomoč omejena na najnižjo možno pomoč in ali je bil lastni prispevek podjetja IFB pri pomoči za prestrukturiranje zadosten.

(91)

Belgija je poslala svoje pripombe z dopisom z dne 14. februarja 2006, ki ga je dopolnila z dopisi z dne 29. junija 2006, 20. septembra 2006, 16. novembra 2006 in 21. novembra 2006.

(92)

Belgija v odgovoru ponovi svoje stališče, da zadevni ukrepi ne pomenijo pomoči, ker jih ni mogoče pripisati Belgiji in ker je družba SNCB ravnala, kot bi ravnal zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu.

(93)

Belgija tudi meni, da bi morali zadevne ukrepe, če bi ti pomenili državno pomoč, analizirati na podlagi Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah iz leta 1999 in ne na podlagi smernic iz leta 2004. Poleg tega meni, da so ukrepi združljivi s skupnim trgom kot pomoč za reševanje in pomoč za prestrukturiranje.

(94)

Stališče Belgije lahko povzamemo, kot sledi.

(95)

Belgijski organi v odgovoru obvestijo Komisijo, da imajo pridržke glede trajanja poizvedbe. Menijo, da lahko legitimno pričakujejo, da je začasno izvajanje ukrepov reševanja zakonito, dokler Komisija ne sprejme dokončne odločitve o načrtu za prestrukturiranje.

(96)

Namen sporočila z dne 12. avgusta 2003 (evidentirano pri Komisiji pod številko NN 9/04) in sporočila z dne 28. januarja 2005 (evidentirano pri Komisiji pod številko N 55/05) je po mnenju belgijskih organov zagotoviti Komisiji vse elemente, s katerimi bi lahko preverili, ali so ukrepi SNCB v korist IFB pomenili državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe. Po mnenju belgijskih organov bi lahko (in naj bi) Komisija obravnavala sporočila kot priglasitve po členu 88(3) Pogodbe le, če bi bili zadevni ukrepi opredeljeni kot državna pomoč.

(97)

Belgijski organi zlasti menijo, da sporočilo z dne 12. avgusta 2003 ni dopuščalo mnenja, da so ukrepi reševanja in prestrukturiranja v korist IFB pomenili državno pomoč in da se ukrepi reševanja lahko opredelijo kot nepriglašena državna pomoč. Belgijski organi menijo, da za te ukrepe ni veljala obvezna predhodna priglasitev in prepoved izvajanja v smislu člena 88(3) Pogodbe.

(98)

Podobno trdijo belgijski organi za sporočilo z dne 28. januarja 2005, s katerim je Belgija obvestila Komisijo o dodatnem povečanju kapitala v višini 5 milijonov EUR.

(99)

Belgija meni, da se ukrepi reševanja in prestrukturiranja, namenjeni IFB, niso financirali iz državnih sredstev. Družba SNCB naj bi te ukrepe financirala izključno iz lastnih virov, ne da bi kakor koli vključila državna sredstva.

(100)

Belgija meni, da dejstvo, da je SNCB javno podjetje v smislu člena 2 Direktive Komisije 80/723/EGS z dne 25. junija 1980 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji ter o finančni preglednosti znotraj določenih podjetij (11), ne zadošča za ugotovitev, da so bili zadevni ukrepi, ki jih je financirala družba SNCB, financirani iz državnih sredstev. Belgija meni, da je treba razlikovati med lastnimi viri SNCB, ustvarjenimi iz prihodkov iz njene dejavnosti, in državnimi sredstvi, dodeljenimi za naloge javne službe SNCB. Ker državna sredstva niso zadostovala za financiranje vseh izdatkov, ki so nastali pri omenjenih nalogah, Belgija sklepa, da ni mogoče, da bi SNCB uporabila državna sredstva za financiranje ukrepov v korist IFB.

(101)

Belgija meni, da premoženje SNCB ni na voljo belgijskim organom, pač pa je dodeljeno poslovni dejavnosti SNCB. Zato Belgija meni, da premoženje „ni na voljo organom oblasti“, kot zahteva sodba Stardust Marine (12).

(102)

Nazadnje Belgija meni, da kakršno koli zmanjšanje lastnega kapitala SNCB zaradi ukrepov, namenjenih IFB, ne bi povzročilo „izgube“ za državo (13), ker nikakor ne gre za vire, ki bi sicer morali biti nakazani v državni proračun.

(103)

V zvezi z zagotovitvijo gotovinskega predujma v višini 2,5 milijona EUR v drugem polletju 2002 belgijski organi menijo, da odločitve SNCB, da bo zagotovila predujem, ni mogoče pripisati Belgiji.

(104)

Da bi Belgija dokazala svojo nevpletenost, navaja naslednje argumente:

(105)

V zvezi s podatkom, da družba IFB ni plačevala računov SNCB, belgijski organi menijo, da upravni odbor SNCB ni bil obveščen o neplačevanju računov s strani IFB do decembra 2002, to je do trenutka, ko je sprejel odločitev o načelnem povečanju kapitala IFB.

(106)

Poleg tega belgijski organi menijo, da ukrepanja ali neukrepanja upravnega odbora, izvršnega odbora ali generalnega direktorja ni mogoče pripisati Belgiji, ne glede na to, ali je to bilo pred ali po podpisu okvirne pogodbe. Kot utemeljitev navajajo, da Belgija nikakor ni vpletena (v smislu sodne prakse „Stardust Marine“) v postopek odločanja SNCB v zvezi z odobritvijo ukrepov v korist IFB.

(107)

Po mnenju belgijskih organov so ukrepi, ki jih je družba SNCB namenila IFB, ukrepi za hčerinsko družbo SNCB, ki sama ne izvaja nalog javne službe in tudi ne sodeluje pri izvajanju nalog javne službe SNCB. Dejavnosti IFB naj bi torej bile izključno poslovne dejavnosti, ločene od nalog javne službe. Tako po mnenju belgijskih organov te dejavnosti ne spadajo pod državni nadzor, ker morajo belgijski organi v stvareh, ki se ne nanašajo na naloge javne službe, spoštovati neodvisnost SNCB.

(108)

V zvezi z vlogo vladnega komisarja belgijski organi pravijo, da o spisu IFB niso bili obveščeni in zato niso mogli posredovati, ker vladni komisar ni nikdar imel pripomb na ukrepe za IFB in ni vložil nobene pritožbe. Še več, belgijski organi trdijo, da nikakor niso posegli v postopek odločanja SNCB o IFB, ne pred ne po sklenitvi okvirne pogodbe.

(109)

V zvezi s tremi kazalci, ki jih je Komisija navedla v dopisu o sprožitvi postopka (točke od 143 do 150), to so predložitev načrta za prestrukturiranje Belgiji v odobritev, prispevki v medijih, ki kažejo na velik vpliv belgijske vlade na SNCB v letu 2003, ter obseg, vsebina in pogoji okvirne pogodbe, belgijski organi menijo, da ti znaki niso zadosten dokaz za vpletenost v smislu sodne prakse Stardust Marine.

(110)

Belgijski organi glede odobritve načrta za prestrukturiranje s strani Belgije menijo, da ni bil namen te določbe okvirne pogodbe, da belgijskim organom podeli karšne koli pristojnosti za presojanje vsebine načrta za prestrukturiranje, pač pa je posledica dejstva, da je SNCB želela, da se načrt za prestrukturiranje in okvirna pogodba posredujeta Komisiji.

(111)

V zvezi s prispevki v medijih belgijska vlada meni, da ne vsebujejo nobene navedbe njenega poseganja v to zadevo, ker:

(112)

Nazadnje so belgijski organi Komisiji posredovali pisno izjavo Karla Vincka, takratnega generalnega direktorja SNCB, ki potrjuje, da belgijski organi niso bili vpleteni v zagotovitev ukrepov reševanja in prestrukturiranja IFB s strani SNCB, ki so predmet tega spisa. Tako pismo, ki ga je Vinck podpisal 17. novembra 2006, je Komisija prejela 5. decembra 2006.

(113)

V zvezi z obsegom, vsebino in pogoji okvirne pogodbe belgijski organi ponavljajo svoje stališče, da – čeprav gre za ukrepe prestrukturiranja, ki so pomembni za prihodnost IFB – v tej zadevi nimajo pooblastil za odobritev, za nadzor vsebine in izražanje mnenja.

(114)

Belgija meni, da mora Komisija v skladu s svojo utemeljitvijo v odločbi o ABX Logistics (14) ločeno analizirati sredstva, ki jih je družba SNCB dodelila IFB za financiranje umika iz francoskih hčerinskih družb, in sredstva, ki jih je družba SNCB dodelila IFB za nadaljevanje njenih dejavnosti v Belgiji.

(115)

V odločbi o ABX Logistics naj bi Komisija potrdila, da družba ABX France ni mogla sama nositi stroškov umika, zato je družba SNCB ravnala, kot bi ravnal „preudaren zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu“ in prevzela te stroške.

(116)

Belgija meni, da je treba priti do enakega zaključka pri stroških IFB za dezinvestiranje njenih francoskih kapitalskih udeležb. Poskuša dokazati, da se je družba IFB za vsako od teh družb odločila za najcenejšo rešitev.

(117)

Z zvezi z Acimarjem je Belgija poslala naslednjo razpredelnico:

Acimar – Prisilna poravnava in nato likvidacija

Finančni položaj v letu 2002

Stroški drugih možnosti

Pojasnila

(118)

Z zvezi z NFTI-ou je Belgija poslala naslednjo razpredelnico:

NFTIou – Prenos

Financni položaj v letu 2002

Stroški drugih možnosti

Pojasnila

(119)

Belgija je sporočila Komisiji, da uvedba stečajnega postopka za NFTI-ou nikdar ni bila predvidena, ker je nadaljevanje dejavnosti NFTI-ou obetalo donosne možnosti. Po mnenju Belgije prodaja 30-odstotnega deleža IFB podjetju CMA-CGM 2. novembra 2006 […] in celotno vračilo posojil, odobrenih v obliki predplačil na tekoči račun, dokazujeta sposobnost preživetja družbe.

(120)

V zvezi z IFB France, ki je postala AGEP, je Belgija poslala naslednjo razpredelnico:

IFB France (AGEP) – Prenos na NFTI-ou

Financni položaj v letu 2002

Strošk drugih možnosti

Pojasnila

(121)

Z zvezi z Dry Port Dunkerque je Belgija poslala naslednjo razpredelnico:

Dry Port Dunkerque (DPD) – Likvidacija z delno prodajo

Financni položaj v letu 2002

Stroški drugih možnosti

Pojasnila

(122)

Z zvezi s SSTD je Belgija poslala naslednjo razpredelnico:

SSTD: Prenos

Ozadje:

(123)

Belgijski organi iz tega sklepajo, da je IFB za francoske hčerinske družbe izbrala najcenejšo rešitev.

(124)

Belgija v zvezi s financiranjem prestrukturiranja in nadaljevanja dejavnosti IFB v Belgiji meni, da je družba SNCB prav tako ravnala, kot bi ravnal preudaren zasebni upnik/vlagatelj v tržnem gospodarstvu, ker bi bil za SNCB alternativni finančni rezultat – ukinitev dejavnosti v Belgiji – precej manj privlačen, saj bi bil dražji.

(125)

Belgija je predstavila naslednje izračune za ponazoritev stroškov likvidacije dejavnosti IFB v Belgiji in stroškov nadaljevanja dejavnosti s povečanjem kapitala, na katere se sklicuje.

(126)

Belgija je določila neto diskontirano vrednost IFB na podlagi bilance stanja IFB na dan 31. decembra 2002. Po mnenju belgijskih organov bi vrednost osnovnih sredstev IFB, ki bi jih lahko vnovčili, če bi družba IFB razglasila stečaj januarja 2003, vsebovala opredmetena osnovna sredstva in finančne naložbe (kapitalske udeležbe).

(127)

Belgija za opredmetena osnovna sredstva določi znesek 6,9 milijona EUR. Pri utemeljevanju izračuna se Belgija sklicuje na študijo „Bankruptcy auctions: costs, debt recovery, and firm survival“ (15), v kateri je bilo ugotovljeno, da je stopnja izterjave vseh terjatev v primeru stečaja v povprečju 33-odstotna. Pri izračunu povrnjenih sredstev je Belgija uporabila to stopnjo za opredmetena osnovna sredstva iz bilance stanja IFB v skupnem znesku 20,9 milijona EUR (razen za osnovna sredstva v gradnji v vrednosti 1,9 milijona EUR, za katera je uporabila 0-odstotno stopnjo izterjave).

(128)

Za finančne naložbe (kapitalske udeležbe) je Belgija kot izhodišče vzela vrednost 1,9 milijona EUR, ki ustreza njihovi skupni računovodski vrednosti iz bilance stanja IFB na dan 31. decembra 2002.

(129)

Za gibljiva sredstva Belgija predlaga naslednje ocene vrednosti:

(130)

Z uporabo vseh teh stopenj povračila bi v primeru stečaja/likvidacije IFB izterjali skupno 37,5 milijona EUR, kot kaže shema 2.

Shema 2

Izterjava sredstev

(V milijonih EUR)

(131)

Nato belgijski organi od zneska, za katerega se lahko pričakuje, da bo povrnjen, odštejejo obveznosti IFB. Te obveznosti so znašale skupno 76,9 milijona EUR brez dolga do SNCB v višini 63 milijonov EUR, ki je nastal zaradi neplačanih računov v obdobju 2000 – 2002. V nadaljevanju so natančno opisane:

Iz zgornjih izračunov naj bi sledilo, da bi neto vrednost sredstev IFB za SNCB – brez dolgov do SNCB – znašala -39,4 milijona EUR, to je vrednost povrnjenih sredstev (37,5 milijona EUR), od katere se odšteje skupni znesek obveznosti iz virov, ki jih je treba plačati (76,9 milijona EUR), brez dolgov do SNCB.

(132)

Belgijski organi menijo, da bi družba SNCB v primeru likvidacije prevzela stroške negativne neto vrednosti sredstev IFB, zato da bi preprečila veliko škodo za svoj poslovni ugled. V tem pogledu belgijski organi poudarjajo, da so upniki IFB pretežno tudi stranke, dobavitelji, upniki, dolžniki ali partnerji SNCB.

(133)

Poleg tega bi ukinitev dejavnosti IFB po mnenju belgijske vlade povzročila velike socialne obveznosti za SNCB, ki bi jih lahko ocenili na 530 EPDČ (ekvivalent polnega delovnega časa) (17). Teh 530 EPDČ sestavljajo:

(134)

Glede na to, da je družba SNCB tedaj skoraj končala pripravo poslovnega načrta „MOVE 2007“, v katerem je bila predvidena ukinitev 10 000 delovnih mest v obdobju od 2003 do 2007, to je skoraj četrtine njenega osebja, belgijska vlada meni, da praktično ni bilo možnosti za prezaposlitev osebja, ki je zaradi prenehanja dejavnosti IFB postalo presežno, tj. napotenega osebja, ki bi se vrnilo v SNCB, in osebja, povezanega z dejavnostjo Blago, ki je ostalo v SNCB.

(135)

Zato belgijska vlada predlaga, da se neposrednim stroškom negativne neto vrednosti sredstev IFB prištejejo stroški presežnih zaposlenih, ki bi nastali v SNCB v najmanj petih letih od 2003 do 2007. Pri polnih povprečnih stroških dela v višini 46 200 EUR na EPDČ na leto […] bi torej skupni stroški te socialne obveznosti družbe znašali 122,4 milijona EUR.

(136)

Da bi Belgija utemeljila ta izračun, najprej razloži, da zaposlenih v SNCB, ki bi postali presežni zaradi prenehanja dejavnosti IFB, ne morejo odpustiti, ker imajo status „javnih uslužbencev“ (18).

(137)

Belgijski organi so po delovnem srečanju 1. junija 2006 Komisiji poslali manj pesimističen scenarij za izračun neto vrednosti sredstev in socialnih obveznosti družbe, ki bi jih prevzela družba SNCB v primeru likvidacije IFB. Ta scenarij predlaga naslednji spremembi:

(138)

Skupni stroški, ki bi jih nosila družba SNCB v primeru likvidacije IFB v obeh scenarijih belgijskih organov so povzeti v spodnji razpredelnici:

(139)

Belgija predlaga, da se vrednost IFB ob predpostavki „nadaljevanja dejavnosti“izračuna po metodi diskontiranih denarnih tokov („discounted cash flows“ ali „DCF“). Za to analizo so bili izbrani naslednji parametri:

(140)

Analiza DCF za 10 let temelji na bilanci IFB na dan 31. decembra 2002 ter na načrtu za prestrukturiranje, ki se je pripravljal od februarja do marca 2003 in ki vsebuje tudi napovedi do konca leta 2005. Za leto 2006, ko prestrukturiranje IFB privede do stabilizacije podjetja, je bil izid iz rednega poslovanja določen na ravni 3,2 % prometa. Po letu 2006 delovna predpostavka predvideva 3-odstotno letno rast prometa, kar ob nespremenjeni marži pomeni 3-odstotno stopnjo rasti dobička pred davki. Prosti denarni tokovi, ki izhajajo iz tega, se diskontirajo z 8-odstotnim tehtanim povprečjem stroškov kapitala (WACC). Vrednost terminalov je bila izračunana ob predpostavki stalne 3-odstotne rasti.

(141)

Ti izračuni pripeljejo do valorizacije podjeta v višini približno 29,1 milijona EUR (brez kapitalske udeležbe in rezervacij), kot kaže shema 4.

Shema 4

Vrednost ifb na podlagi diskontiranih denarnih tokov – predpostavka in rezultati

(V tisočih EUR)

(142)

Po mnenju belgijske vlade analiza, ki temelji na večkratnikih (glede na rezultate v letu 2005), potrjuje valorizacijo na podlagi metode DCF. Dejansko valorizacija z „večkratniki“ (s previdnejšimi večkratniki, kot so sektorska povprečja) kaže vrednosti podjetja v višini približno 28,7 milijona EUR, kot kaže shema 5.

Shema 5

Vrednost podjetja IFB

(V milijonih EUR)

(143)

Belgijska vlada meni, da dejanski rezultati IFB v letih 2003, 2004 in 2005 potrjujejo tudi, da so bile valorizacija DCF in predpostavke, iz katerih je izhajala, realistične.

(144)

Belgijska vlada meni, da je treba vrednosti IFB brez kapitalske udeležbe in rezervacij prišteti še kapitalske udeležbe IFB, to je 1,9 milijona EUR, kakršna je bila knjigovodska bilančna vrednost sredstev IFB na dan 31. decembra 2002.

(145)

Skupna vrednost podjetja IFB, vključno s kapitalsko udeležbo, je 31. decembra 2002 torej znašala 31 milijonov EUR.

(146)

Od te vrednosti podjetja je treba po mnenju belgijske vlade odšteti vrednost rezervacij, ocenjeno na 34,2 milijona EUR (19), ter finančni dolg v višini 15 milijonov EUR.

(147)

Iz tega bi sledilo, da je neto vrednost deleža SNCB v IFB -18,2 milijona EUR po scenariju nadaljevanja dejavnosti. Ta izračun je ponazorjen v shemi 6.

(148)

Kot v prejšnji oceni stroškov, ki bi jih nosila družba SNCB v primeru likvidacije IFB, zgornji izračuni ne upoštevajo dolgov v višini 63 milijonov EUR zaradi neplačanih računov v letih od 2000 do 2002.

Shema 6

Ocena možnosti investicije, Jan 2003

(V milijonih EUR)

(149)

V skladu z analizo belgijske vlade bi scenarija dala naslednje rezultate:

(150)

Zato belgijska vlada meni, da je družba SNCB z odobritvijo zadevnih ukrepov ravnala, kot bi ravnal zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu.

(151)

Nazadnje Belgija v zvezi z delom ukrepov za financiranje umika iz francoskih hčerinskih družb meni, da pomoči, katere znesek je natančno omejen na dejanske stroške, ki so nastali zaradi ukinitve dejavnosti, ni mogoče obravnavati kot pomoč, ki izkrivlja konkurenco. Tudi zato naj ta del financiranja ne bi sodil na področje uporabe člena 87(1).

(152)

Ker je bila družba IFB ustanovljena leta 1923 in je leta 1998 ob združitvi s pripojitvijo pridobila družbo in dejavnost (prim. opis v delu 2 te odločbe), Belgija meni, da je nesporno, da je IFB pravna oseba že več kot 80 let in je torej ni mogoče obravnavati kot „novoustanovljeno podjetje“.

(153)

Po mnenju belgijske vlade dejstvo, da so ukrepi reševanja trajali več kot dvanajst mesecev, ne bi smelo pomeniti, da niso združljivi s skupnim trgom v skladu s smernicami iz leta 1999. Belgija meni, da je družba SNCB vzdrževala ukrepe reševanja samo zato, da bi zapolnila čas, ki ga potrebuje Komisija, da dokončno odloči o tem spisu.

(154)

Ker točka 24 smernic iz leta 1999 določa, da odobritev ukrepov reševanja velja, dokler Komisija ne sprejme odločitve o planu prestrukturiranja, belgijski organi prosijo Komisijo, naj se pri spodbijanju trajanja teh ukrepov ne sklicuje na trajanje postopka za odobritev teh ukrepov in naj na podlagi točke 24 smernic iz leta 1999 odobri ukrepe reševanja.

(155)

Belgijski organi menijo, da je odlog povečanja kapitala med poizvedbo Komisije nujno predpostavljal – začasno in do preklica – ohranitev odloga plačila, odobrenega IFB v okviru ukrepov reševanja, ker bi bil stečaj edina alternativna možnost. Nazadnje, po mnenju belgijskih organov Komisija med poizvedbo ni nikdar izrazila pomislekov glede začasnega ohranjanja ukrepov reševanja.

(156)

Belgija meni, da je treba zavezo družbe SNCB, da bo prevzela financiranje povečanja kapitala IFB, analizirati v okviru smernic iz leta 1999 in ne iz leta 2004.

(157)

Da bi Belgija upravičila to stališče, trdi, da sta izpolnjena oba pogoja Komisije iz točke 240 odločbe o sprožitvi postopka za uporabo smernic iz leta 1999. Naj spomnimo, da je Komisija v točki 240 odločbe o sprožitvi postopka v zvezi z razlago točk od 102 do 104 smernic iz leta 2004 za ta spis ugotovila, da „če se bo družba SNCB odločila, da IFB ne bo dodelila nove ugodnosti in če je dokazano, da se je družba SNCB zavezala, da bo pretvorila svoje terjatve v kapital, preden so bile objavljene smernice iz leta 2004, bi morala Komisija v končni odločitvi preučiti pomoči, ki jih je družba SNCB dodelila IFB, na podlagi smernic iz leta 1999“.

(158)

V zvezi s prvim pogojem Belgija pripominja, da je v odgovoru na dopis o sprožitvi postopka umaknila dodatno povečanja kapitala, priglašeno 28. januarja 2005, zato je prvi pogoj izpolnjen.

(159)

V zvezi z drugim pogojem Belgija meni, da je nesporno, da se sedaj predlagano povečanje kapitala IFB izvede v skladu z dogovorom podpisnic okvirne pogodbe z dne 7. aprila 2003, vendar ob odložilnem pogoju odobritve Komisije.

(160)

Da bi belgijski organi poudarili to točko, opozarjajo Komisijo na:

(161)

V zvezi z drugo točko belgijski organi opozarjajo, da po belgijski zakonodaji (veljavni za okvirno pogodbo) pogodba nastane samo po volji podpisnic in da naj bi v tem primeru člen 4 okvirne pogodbe izrecno in nedvoumno potrjeval soglasje SNCB in IFB, da se poveča kapital IFB s pretvorbo terjatev SNCB do IFB v kapital retroaktivno do 7. aprila 2003.

(162)

Belgijski organi opozarjajo, da v belgijski zakonodaji obveznosti, za katere velja odložilni pogoj, ostanejo polno zavezujoče, odložilni pogoj pa retroaktivno vpliva na pogodbo, ki začne veljati z datumom podpisa.

(163)

Belgijski organi na splošno trdijo, da tržni deleži IFB na zadevnih trgih nikakor ne dosegajo 10 %. Zato menijo, da protikonkurenčnih učinkov zadevnih državnih pomoči ni mogoče šteti za pomembne. Zlasti v skladu s členom 36 smernic iz leta 1999 opozarjajo, da „če je delež [zadevnega] trga, ki ga ima podjetje [ki prejme pomoč], zanemarljiv, se šteje, da ni nedovoljenega izkrivljanja konkurence“ (20) in da za uporabo člena 81(1) Pogodbe Komisija meni, da so protikonkurenčni učinki dogovorov med podjetji, ki imajo manj kot 10-odstotni tržni delež, nepomembni (21).

(164)

Zlasti v zvezi z dejavnostmi IFB Logistics in IFB Terminal belgijski organi pripominjajo naslednje:

(165)

Olajševalni ukrepi na trgu pretovarjanja. Belgijska vlada ugotavlja, da tržni delež IFB na trgu terminalov v regiji Antwerpen znaša manj kot 7 % in da je imel trg terminalov v tej regiji v obdobju 2002-2005 povprečno letno 10,7-odstotno stopnjo rasti, medtem ko se je obseg prevozov, ki jih je opravila družba IFB v povprečju povečeval samo za 4,1 % na leto.

(166)

Belgijska vlada dodaja, da je družba IFB z izvajanjem načrta za prestrukturiranje zelo zmanjšala zmogljivosti pretovarjanja, kot je opisano v delu 2 dopisa o sprožitvi postopka (točke od 25 do 29). Glede na to, da razen terminala DPD vse prodane naprave še vedno obratujejo, belgijski organi menijo, da je treba prenose upoštevati kot resnične in znatne izravnalne ukrepe. Po mnenju belgijske vlade naj bi vsi prenosi pomenili zmanjšanje zmogljivosti IFB z 1,5 milijona TEU (Twenty-foot Equivalent Unit) leta 2002 na 1,1 milijona TEU konec leta 2005, to je za 27 %.

(167)

Belgijski organi dodajajo, da izvajanja načrta za prestrukturiranje s strani IFB niso spremljali cenovni ukrepi, ki bi imeli za cilj ali posledico povečanje tržnega deleža IFB. Ugotavljajo, da je družba IFB v povprečju zvišala svoje cene za 4,2 % (22), medtem ko je bila povprečna letna stopnja inflacije v industriji 1,9 %.

(168)

Olajševalni ukrepi na logističnem trgu. V dopisu o sprožitvi postopka se ugotavlja (odstavki 258–260), da „predlagani“ ukrepi niso zadevali logističnega trga in da bi družba IFB lahko povečala svoj obseg na tem trgu. Belgijski organi navajajo pet argumentov, da bi dokazali, da so bili sprejeti zadostni olajševalni ukrepi na logističnem trgu.

(169)

Prvič, družba IFB naj bi sprejela ukrepe, ki so zmanjšali njeno zmogljivost na logističnem trgu. Skupno število vagonov, ki so v lasti ali dolgoročnem najemu IFB, se je namreč zmanjšalo s 744 enot leta 2002 (23) na 377 enot v začetku leta 2006 (24). Gre torej za zmanjšanje za 49 %.

(170)

Zmanjšana logistična zmogljivost IFB naj bi bila tudi posledica dejstva, da se je delež IFB v družbi CNC (zdaj Naviland Cargo) zmanjšal z 10 % leta 2002 na sedanja 2 %.

(171)

Drugič, belgijski organi menijo, da je tržni delež IFB na logističnem trgu precej pod 5 %, če bi ta trg geografsko omejili na belgijsko ozemlje. Zato je treba v skladu s točko 36 smernic postaviti vprašanje, ali protikonkurenčni učinki zadevnih državnih pomoči lahko veljajo za občutne. Po mnenju belgijskih organov IFB nikakor ni mogoče šteti za podjetje, ki je sposobno občutnega vpliva na konkurenčno igro na logističnem trgu. Prav zato bi po mnenju belgijske vlade izkrivljanje konkurence zaradi pomoči za IFB težko označili kot občutno, tako da se zdi, da so potrebni samo zelo omejeni ukrepi za ublažitev negativnih posledic pomoči na konkurente IFB.

(172)

Tretjič, belgijski organi predlagajo, da se osvetlijo vsi vidiki razvoja logistične dejavnosti IFB, da bi zelo spremenili trditev Komisije, da naj bi družba IFB „občutno povečala svoj tržni delež na tem trgu“ v zadevnem obdobju. Po mnenju belgijskih organov je namreč treba upoštevati naslednja dejstva:

(173)

Poleg tega naj bi rast prometa IFB v logistični dejavnosti po mnenju belgijske vlade delno izvirala iz rasti podsegmenta „bulk“ (prevoz razsutega tovora). Leta 2003 je promet, ki ga je ustvarila družba IFB s prevozom razsutega tovora, znašal samo 3,3 milijona EUR. Vendar je družba IFB leta 2004 sklenila dve pogodbi o prevozu velike količine razsutega tovora. Prva je bila pogodba o prevozu premoga […], ki je ustvarila promet […] leta 2004 in […] leta 2005. Druga je bila pogodba o prevozu razsutih granulatov, ki je povečala promet […] leta 2004 in […] leta 2005. Družbi IFB sta ti pogodbi prinesli dobiček, kar potrjuje, da vodstvo IFB ni ravnalo protikonkurenčno.

(174)

Četrtič, belgijska vlada meni, da je treba tudi to, da je družba IFB odprla svoje terminale konkurentom na logističnem trgu, upoštevati kot pomemben olajševalni ukrep.

(175)

Petič, belgijska vlada meni, da omejeno izkrivljanje konkurence, ki bi lahko bilo posledica pomoči za prestrukturiranje IFB, še nadalje zmanjšujejo naslednji dejavniki:

(176)

Po mnenju belgijske vlade so ukrepi liberalizacije znatno povečali zmogljivosti na logističnem trgu, kot kaže dejavnost konkurentov IFB v obdobju 2003-2005. Po mnenju belgijske vlade naj bi se konkurenca usmerjala v intermodalni segment, kjer je pet konkurentov IFB v tem obdobju uvedlo 12 novih prog.

(177)

Po mnenju belgijske vlade sta SNCB in IFB opravili poglobljeno analizo potreb IFB po kapitalu na podlagi poslovnega izida na dan 31. decembra 2005 in napovedi za leto 2006. Namen tega je bil, da se IFB omogoči nadaljevanje dejavnosti na trgu pretovarjanja in logistike s stopnjo solventnosti, primerljivo s konkurenti na teh trgih.

(178)

V primerjavi s podatki, predloženimi pred odločbo o sprožitvi postopka (glej točke od 265 do 269), sta SNCB in IFB zbrali dodatne podatke o povprečni stopnji solventnosti za konkurente IFB, ki upravljajo terminale, in za prevozna podjetja, ki konkurirajo IFB. Stopnja solventnosti (ki jo je treba razumeti kot razmerje med lastnim kapitalom in bilančno vsoto) zadevnih družb je predstavljena v shemi 16.

Shema 16

Stopnja solventnosti – Vzorec primerljivih družb, 2004 (*)

(179)

Shema 16 naj bi pokazala, da je povprečna stopnja solventnosti upravljavcev terminalov 56,6 %, prevoznih družb pa 20,4 %. Ker IFB deluje v obeh sektorjih, bi morala biti v skladu z zgornjimi merili njena stopnja solventnosti najmanj 35,6 %. Zadnji odstotek je izračunan s ponderiranjem operativnih osnovnih sredstev IFB, kot sledi:

(180)

Belgijski organi pripominjajo, da je ciljna stopnja solventnosti IFB v skladu z realno stopnjo solventnosti družb, kot sta Gosselin (38,9 %) in Hupac (34,9 %), ki tako kot IFB združujeta upravljanje terminalov in dejavnosti logistike.

(181)

Na podlagi ciljne stopnje solventnosti IFB 35,6 % in skupnega dolga v višini 128,1 milijona EUR (ocena na dan 30. junija 2006), bi moralo povečanje kapitala IFB po izračunih belgijskih organov vključevati pretvorbo dolga v kapital v višini najmanj 95,3 milijona EUR.

(182)

Po mnenju belgijskih organov skupni prispevek SNCB pri prestrukturiranju IFB znaša 95,3 milijona EUR, to je znesek predvidenega povečanja kapitala. Od tega zneska bi morali odšteti vsote, namenjene francoskemu delu skupine, to je 39,1 milijona EUR. Preostalih 56,2 milijona EUR bi torej predstavljalo prispevek SNCB k prestrukturiranju dejavnosti skupine izven Francije.

(183)

Nato belgijski organi razložijo, da so finančne potrebe za dejavnosti IFB izven Francije v obdobju prestrukturiranja (od 1. januarja 2003 do 30. junija 2006) znašale 106,3 milijona EUR. Od tega bi 56,2 milijona EUR potreb krila družba SNCB, 50,1 milijona pa IFB iz lastnih virov. Prispevek IFB k skupnim stroškom prestrukturiranja dejavnosti v Belgiji bi znašal 47,1 %.

(184)

Naslednja razpredelnica kaže podrobno razdelitev financiranja:

Finančne potrebe in finančni viri

(predpostavka, po kateri terjatev v višini 63 milijonov EUR predstavlja „stroške“ prestrukturiranja)

(185)

Belgija k razpredelnici dodaja naslednja pojasnila.

(186)

Finančne potrebe so povzete v naslednjih kategorijah:

(187)

Kot navaja Belgija sta te finančne potrebe pokrivali delno IFB in delno SNCB. V zvezi s prispevkom IFB (odsek B.2) Belgija dodaja naslednje podatke:

(188)

Belgija meni, da je za načrt za prestrukturiranje zagotovila prispevek iz lastnih sredstev, kot to zahtevajo smernice iz leta 1999.

(189)

V skladu s členom 87(1) Pogodbe „je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.“.

(190)

Najprej se postavi vprašanje, ali je bila finančna podpora družbe SNCB za IFB „pomoč, ki jo dodeli država, ali […] pomoč iz državnih sredstev“. V skladu s sodno prakso Stardust Marine Sodišča Evropskih skupnosti (26) je to merilo izpolnjeno, če gre za državna sredstva in če je dodelitev mogoče pripisati državi, torej Belgiji.

(191)

Komisija ugotavlja, da je SNCB javno podjetje v smislu člena 2 Direktive 80/723/EGS: Belgija ima v lasti 100 % vpisanega kapitala SNCB, upravni odbor in generalnega direktorja pa z odlokom, o katerem odloča svet ministrov, imenuje kralj. Torej so merila iz člena 2(2)(a) in (c) navedene direktive izpolnjena.

(192)

V tem okviru „… je treba opozoriti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da člen 87(1) zajema vsa denarna sredstva, ki jih organi oblasti dejansko lahko uporabijo za podporo podjetjem […]. Kljub temu da zneski, ki ustrezajo zadevnemu ukrepu, niso v stalni lasti državne blagajne, zadošča dejstvo, da so pod stalnim javnim nadzorom in torej na voljo pristojnim nacionalnim organom, da se obravnavajo kot državna sredstva“ (27).

(193)

Zato je Komisija v dopisu o sprožitvi postopka (točke od 136 do 138) ocenila, da je treba zneske, ki jih je družba IFB dobila na razpolago, obravnavati kot državna sredstva.

(194)

Belgija nasprotuje dejstvu, da so vsa sredstva, s katerimi razpolaga SNCB, državna sredstva. Komisija odgovarja na tri belgijske argumente, kot sledi:

(195)

Predlagano razlikovanje sredstev SNCB za naloge javne službe in sredstev za poslovne dejavnosti v luči sodbe Stardust Marine ni umestno. Dejansko je to sodba v zvezi s sredstvi javne banke, kar lepo kaže, da so sredstva javnega podjetja, namenjena za poslovne dejavnosti, lahko tudi državna sredstva.

(196)

Tudi argumenta, da premoženje SNCB ni na voljo Belgiji, ampak naj bi bilo namenjeno poslovni dejavnosti SNCB, ni mogoče sprejeti. Dejstvo, da ima Belgija v lasti 100 % kapitala SNCB, da je ta pod stalnim javnim nadzorom in da se država lahko kadar koli odloči za privatizacijo SNCB, namreč kaže, da Belgija razpolaga s premoženjem SNCB. Poleg tega Komisija ugotavlja, da Belgija imenuje člane nadzornega sveta in generalnega direktorja, s čimer pridobi določen nadzor nad podjetjem.

(197)

Argument, da naj ukrepi, ki jih je družba SNCB namenila v korist IFB, ne bi povzročili izgube premoženja Belgije, je dejansko napačen: ker je Belgija lastnica SNCB, bi vsaka slaba naložba, s katero se zmanjša vrednost SNCB, zmanjšala tudi vrednost premoženja Belgije.

(198)

Komisija torej sklepa, da so bili preučeni ukrepi financirani iz državnih sredstev.

(199)

Da bi se ukrepi lahko pripisali zadevni državi, po sodbi Stardust Marine„… samo dejstvo, da je javno podjetje pod državnim nadzorom, ni dovolj, da bi ukrepe podjetja, kot so zadevni ukrepi finančne podpore, pripisali državi. Poleg tega je treba preučiti, ali so organi oblasti na kakršen koli način vpleteni v sprejetje teh ukrepov“ (28).

(200)

Iz sodne prakse Sodišča torej izhaja, da mora Komisija za vsak primer posebej preučiti merilo vpletenosti države. Sodišče priznava, da na splošno „… ravno zaradi privilegiranih odnosov med državo in javnim podjetjem tretja oseba v konkretnem primeru zelo težko dokaže, da so bili ukrepi pomoči, ki jih je uvedlo takšno podjetje, dejansko sprejeti po navodilih organov oblasti.“ V skladu z isto sodno prakso „… je treba priznati, da je na vpletenost države pri ukrepu pomoči, ki ga je sprejelo podjetje, mogoče sklepati iz vseh kazalcev, ki izvirajo iz okoliščin primera in ozadja, v katerem je prišlo do tega ukrepa“ (29).

(201)

Sodišče nato pojasni, katera merila se lahko uporabijo za dokazovanje vpletenosti:

„ Na vpletenost države pri ukrepu pomoči, ki ga je sprejelo javno podjetje, je mogoče sklepati iz vseh kazalcev, ki izvirajo iz okoliščin primera in ozadja, v katerem je prišlo do tega ukrepa. S tega stališča je Sodišče že upoštevalo, da zadevna organizacija ni mogla sprejeti sporne odločitve, ne da bi upoštevala zahteve javnih organov (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Van der Kooy in drugi proti Komisiji, točka 37) in da bi morala javna podjetja, preko katerih so bile dodeljene pomoči, ne glede na organske povezave med javnimi podjetji in državo, upoštevati direktive comitato interministeriale per la programmazione economica (CIPE – medresorskega odbora za gospodarsko načrtovanje) (zgoraj navedeni sodbi z dne 21. marca 1991 v zadevi Italija proti Komisiji C-303/88, točki 11 in 12, in C-305/89, točki 13 in 14).

Če je potrebno, bi bili lahko primerni tudi drugi kazalci, iz katerih je mogoče sklepati na vpletenost države pri ukrepu pomoči, ki jo je dodelilo javno podjetje, kot so zlasti vključitev javne gospodarske družbe v okvir javne uprave, značaj njenih dejavnosti in izvajanje le-teh na trgu znotraj splošnih pogojev konkurence z zasebnimi izvajalci, pravni status gospodarske družbe (ki je pod nadzorom javnega prava ali skupnega prava gospodarskih družb), intenzivnost nadzora, ki ga izvajajo javne oblasti nad upravo gospodarske družbe ali kateri koli drugi kazalec, ki v posameznem primeru kaže na sodelovanje javne uprave pri sprejemanju ukrepa ali majhno verjetnost, da ni vpletena, upoštevajoč tudi okoliščine ukrepa, njegovo vsebino ali pogoje, ki jih vsebuje “  (30).

(202)

V dopisu o sprožitvi postopka (točke od 140 do 150) je Komisija pri vpletenosti v ukrep razločevala med obdobjem pred sklenitvijo okvirne pogodbe 7. aprila 2003 in obdobjem po njej. Glede na pripombe Belgije se zdi bolj primerno ločiti med tremi različnimi obdobji:

(203)

V zvezi z obdobjem pred odločitvijo upravnega odbora se postavlja vprašanje, ali je strpnost, ki jo kaže vodstvo (izvršni odbor) SNCB, s tem ko od leta 2000 naprej od IFB ne zahteva plačila opravljenih prevoznih storitev, mogoče pripisati Belgiji. Komisija je v dopisu o sprožitvi postopka (točki 141 in 142) izrazila dvome, da je bila odločitev o tem, da se privoli v sistematično neplačevanje računov v obdobju od konca leta 2000 do začetka leta 2003, sprejeta brez posredovanja belgijskih organov.

(204)

Odgovor belgijske vlade kaže, da je bil upravni odbor SNCB obveščen o tem ravnanju šele 19. julija 2002; hkrati je bil obveščen tudi vladni komisar. Komisija od tretjih zainteresiranih strani ni prejela pripomb.

(205)

Komisija je v zapisnikih razprav v zbornici in senatu z dne 6. marca 2002, 24. januarja 2002 in 28. februarja 2002 našla pripombe o IFB v okviru širše razprave poslancev in senatorjev o odpiranju železniškega trga in spisu ABX. Zato je belgijsko vlado prosila, naj ji posreduje študije Boston Consulting Group in Team Consult, ki so bile omenjene v razpravi, in sklep belgijske vlade z dne 22. februarja 2002, o katerem so prav tako razpravljali.

(206)

Analiza teh dokumentov ni razkrila kazalcev, da je belgijska vlada vplivala na odločitve SNCB o prihodnosti IFB.

(207)

Zato se postavlja vprašanje, ali je strpnost vodstva javnega podjetja, kot je opisana v točki 203 te odločbe, mogoče pripisati Belgiji, če ni dokazov, da bi uprava posebej posegala v oblikovanje razmer.

(208)

V skladu z zakonom iz leta 1993 o ustanovitvi SNCB kot delniške družbe, ki deluje po javnem pravu, vodstvo SNCB, to so generalni direktor in člani izvršnega odbora, upravlja podjetje neodvisno in brez poseganja organov oblasti. Ker ni konkretnih znakov poseganja države v upravljanje spisa IFB, Komisija sklepa, da odločitve vodstva SNCB, da privoli v neplačevanje računov s strani IFB, od konca leta 2000 do julija 2002 ni mogoče pripisati Belgiji.

(209)

19. julija 2002 je upravni odbor SNCB in z njim vladni komisar, ki v njem zastopa interese Belgije, izvedel, da IFB od konca leta 2000 ne plačuje več računov SNCB, in odobril dodelitev predujma IFB v višini 2,5 milijona EUR v drugem polletju 2002.

(210)

V zvezi s tem mora Komisija preveriti, ali je to odločitev upravnega odbora SNCB v skladu z merili iz sodne prakse Stardust Marine mogoče pripisati Belgiji. Povedano z drugimi besedami, za ta primer je treba preveriti, ali prisotnost vladnega komisarja v upravnem odboru, kljub temu da ni konkretno posredoval pri zadevnem ukrepu, vseeno ne omogoča, da se odločitev pripiše Belgiji. Vendar iz tega, s čimer razpolaga Komisija, izhaja, da preučitev spisa in pripombe tretjih strani niso razkrile dokazov, da je belgijska vlada poskušala vplivati na odločitev upravnega odbora 19. julija 2002. Ker je SNCB samostojno javno podjetje in ima status delniške družbe, ki deluje po javnem pravu, v razmerju do belgijske države uživa avtonomijo pri upravljanju podjetja. V zvezi s prisotnostjo vladnega komisarja v upravnem odboru SNCB Komisija ugotavlja, da je bila vloga komisarja omejena (glej tudi poročilo Računskega sodišča o tej temi (31)): vladni komisar bi lahko posegel v odločitev 19. julija 2002 le, če bi utegnila škodovati izvajanju nalog javne službe SNCB. Glede na znesek pomoči (2,5 milijona EUR) in njeno obliko (gotovinski predujem z obrestmi) je treba ugotoviti, da narava odločitve ni bila taka, da bi škodila izvajanju nalog javne službe SNCB.

(211)

Glede na vse to Komisija sklepa, da tega, da je SNCB zagotovila IFB predujem v višini 2,5 milijona EUR za ohranitev poslovne dejavnosti brez kakršne koli povezave z javno službo, ni mogoče pripisati Belgiji.

(212)

Komisija sklepa, da ta primer ne vsebuje kazalcev o vključitvi v javno upravo, naravi dejavnosti in statusu, zaradi katerih bi bilo mogoče Belgiji pripisati odločitev upravnega odbora 19. julija 2002 o zagotovitvi predujma IFB v višini 2,5 milijona EUR.

(213)

20. decembra 2002 se je upravni odbor odločil, da se z IFB sklene okvirna pogodba, ki vsebuje ukrepe reševanja in prestrukturiranja ter vodi k povečanju kapitala IFB.

(214)

Komisija je preučila spis in v dopisu o sprožitvi postopka (točke od 143 do 150) navedla tri konkretne kazalce vpletenosti Belgije v ukrepe reševanja in prestrukturiranja IFB. Ti kazalci so bili:

(215)

Belgijski organi v odgovoru na dopis o sprožitvi postopka ugovarjajo, da ti trije kazalci ne zadoščajo kot dokaz vpletenosti države v ukrepe v smislu sodne prakse Stardust Marine. Komisija nato ponovi vsebino kazalcev in razloži, zakaj ne more sprejeti argumentov belgijske vlade.

(216)

V sodbah Van der Kooy (32), Italija proti Komisiji (33) in Komisija proti Franciji (34) je Sodišče sklepalo na vpletenost, ker so pomoč morali odobriti organi oblasti. V sodbi Van der Kooy je samo ta element zadoščal kot dokaz za vpletenost; v sodbah Italija proti Komisiji in Komisija proti Franciji se odobritev povezuje z drugimi elementi, ki kažejo vpliv državnih organov. (35) V odločbi Space Park Development GmbH, ki je bila prva odločba Komisije, v kateri je bila uporabjena sodba Stardust Marine, se je na vpletenost sklepalo tudi zato, ker so morali zadevno posojilo odobriti organi oblasti dežele Bremen. (36) Zato je predložitev ukrepa državi članici v odobritev kazalec vpletenosti.

(217)

V tem primeru člen 2 okvirne pogodbe zavezuje upravna odbora SNCB in IFB, da načrt za prestrukturiranje predložita Belgiji v odobritev (37). To je torej prvi kazalec vpletenosti Belgije v odločitev SNCB za prestrukturiranje IFB.

(218)

Belgijska vlada trdi, da v nasprotju s tem, kar je predvideno v okvirni pogodbi, SNCB in IFB navsezadnje nista predložili načrta za prestrukturiranje belgijski vladi v odobritev, ker bi to pomenilo kršitev poslovne neodvisnosti SNCB.

(219)

Kot je bilo pojasnjeno v dopisu o sprožitvi postopka (točki 146 in 147), zaradi dejanskega stanja ta kazalec vpletenosti ne neha učinkovati: zdi se izključeno, da bi podpisnici, SNCB in IFB, v pogodbo vključili tako klavzulo, če na to ne bi vplivala belgijska vlada.

(220)

Zatrjevanje belgijske vlade, da ni bila uradno zaprošena za mnenje o prestrukturiranju, ni dovolj, da bi izključili neformalni vpliv belgijske vlade med pripravo okvirne pogodbe z dne 7. aprila 2003, niti tega, da je prišlo do odobritve. Kajti, kot je ugotovilo Sodišče v sodbi Stardust Marine, „… ravno zaradi privilegiranih odnosov med državo in javnim podjetjem tretja oseba v konkretnem primeru zelo težko dokaže, da so bili ukrepi pomoči, ki jih je uvedlo takšno podjetje, sprejeti po navodilih javnih organov.“ Zato samo dejstvo, da pogodba, ki sta jo sklenili podpisnici, predvideva odobritev s strani Belgije, pomeni močan kazalec vpletenosti belgijske vlade.

(221)

Belgijska vlada v odgovoru na dopis o sprožitvi postopka razloži, da določba iz člena 2 okvirne pogodbe ne zadeva načrta za prestrukturiranje, ampak sporočilo, s katerim je Belgija nameravala priglasiti okvirno pogodbo pri Komisiji.

(222)

Komisija meni, da ta argument ni prepričljiv: če bi podpisnici okvirne pogodbe imeli v mislih samo priglasitev Belgije pri Komisiji, bi to v členu 2 pogodbe izrecno zapisali. Razlaga belgijske vlade je v nasprotju z besedilom pogodbe.

(223)

Zato Komisija sklepa, da člen 2 pogodbe vključuje odobritev ukrepov s strani belgijskih organov in je kazalec vpletenosti Belgije pri zadevnih ukrepih.

(224)

V prispevkih v medijih so še dodatni kazalci vpletenosti belgijske vlade v to zadevo. (38) Tako članek v La libre Belgique19. maja 2003 (39) navaja tiskovno službo SNCB, ki razloži, da Belgija 19. maja 2003 še ni priglasila ukrepov reševanja pri Komisiji, čeprav je bila okvirna pogodba podpisana 7. aprila 2003, zato ker „mora svoje povedati zvezna vlada“. V članku, objavljenem marca 2003 na spletni strani www.cheminots.be, se omenja takratnega generalnega direktorja SNCB Karla Vincka v zvezi s spisoma ABX in IFB, kot sledi: „Za vodstvo družbe zahteva zadosten manevrski prostor“. Iz tega je mogoče razumeti, da so vodstveni delavci SNCB menili, da se država preveč vmešava v te zadeve.

(225)

Belgija zavrača ta kazalec. V zvezi s člankom v La libre Belgique Belgija na primeru člena 2 okvirne pogodbe trdi, da je morala zvezna vlada dati mnenje samo o sporočilu belgijske vlade Komisiji, s katerim naj bi priglasili okvirno pogodbo. Vendar je besedilo članka in sporočila za javnost družbe SNCB jasno. Če bi tiskovna služba pri SNCB hotela povedati, da mora belgijska vlada samo odobriti besedilo o prenosu Komisiji, bi navedla, da je treba rešiti zgolj formalno in ne vsebinsko vprašanje.

(226)

V zvezi z besedami Karla Vincka belgijski organi menijo, da se omejujejo na njegovo upravljanje nalog javne službe. To se zdi malo verjetno, ker je dal intervju o spisih ABX in IFB, ki sta povezana, kot priznava tudi belgijska vlada, s poslovnimi dejavnostmi SNCB in ne z nalogami javne službe.

(227)

Na splošno Komisija opozarja, da je v skladu s točko 56 sodbe Stardust Marine, treba upoštevati „kateri koli drugi kazalec, ki v posameznem primeru kaže na sodelovanje javne uprave pri sprejemanju ukrepa ali majhno verjetnost, da ni vpletena, upoštevajoč tudi obseg ukrepa, njegovo vsebino ali pogoje, ki jih vsebuje“ pri ugotavljanju vpletenosti države članice v nek ukrep, tako da so obseg, vsebina in pogoji okvirne pogodbe dodatni kazalci vpletenosti.

(228)

Belgija zavrača tretji kazalec in ponavlja, da je družba SNCB povsem samostojna pri vseh odločitvah, razen pri upravljanju javnih služb.

(229)

Komisija meni, da zakon iz leta 1993, ki ureja status SNCB kot delniške družbe, ki deluje po javnem pravu, SNCB brez dvoma daje samostojnost za opravljanje poslovnih dejavnosti. Vendar Komisija opozarja, da je vladni komisar prisoten na vsaki seji upravnega odbora in lahko s pritožbo opozori belgijske organe, da bi razveljavili odločitev upravnega odbora o zadevi, ki ni povezana z izvajanjem nalog javne službe, če ta odločitev „škodi izvajanju nalog javne službe“.

(230)

Kot je bilo že pojasnjeno, Komisija meni, da se vladni komisar ni mogel pritožiti na odločitev, da se zagotovi gotovinski predujem v višini 2,5 milijona EUR, ker predujem zaradi zneska in oblike ni mogel škoditi izvajanju nalog javne službe.

(231)

Ocena odločitve za naložbo v višini skoraj 100 milijonov EUR v družbo tik pred stečajem mora biti drugačna. Vladni komisar bi moral poseči v tako odločitev ali o njej vsaj obvestiti belgijske organe, da formalno ali neformalno posredujejo, kot je naredil na primer leta 2000 za naložbe v italijansko vejo ABX.

(232)

Zato Komisija meni, da obseg, vsebina in pogoji okvirne pogodbe skupaj s prisotnostjo in pooblastili vladnega komisarja pomenijo kazalec vpletenosti.

(233)

Zato Komisija sklene, da se Belgiji pripišejo zadevni ukrepi za obdobje po odločitvi upravnega odbora SNCB 20. decembra 2002.

(234)

Zato je treba preučiti, ali so ukrepi SNCB za IFB po 20. decembru 2002 prejemnici prinesli prednost ali pa je, ravno nasprotno, družba SNCB ravnala kot bi ravnal preudaren vlagatelj v tržnem gospodarstvu.

(235)

Preučiti je treba, ali je odločitev upravnega odbora SNCB 20. decembra 2002, da se poveča kapital IFB s pretvorbo zapadlih obveznosti in odobrijo ukrepi reševanja, ki je pripeljala do podpisa okvirne pogodbe z IFB 7. aprila 2003, ustvarila gospodarsko prednost za IFB ali pa ta odločitev izhaja iz ocene zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(236)

Ker odločitve SNCB, da ne zahteva plačila računov, izstavljenih IFB, od konca leta 2000 do decembra 2002 in da odobri predujem v višini 2,5 milijona EUR, ni mogoče pripisati Belgiji, teh odločitev ni treba podrobno preučiti.

(237)

Naj spomnimo, da so ukrepi reševanja zajemali:

(238)

Ukrepi prestrukturiranja so zajemali umik iz hčerinskih družb v Franciji ter prestrukturiranje in nadaljevanje dejavnosti v Belgiji. Financiranje teh ukrepov je bilo najprej zagotovljeno z ukrepi reševanja, kajti načrt za prestrukturiranje je predvideval, da se financiranje podaljšuje s pretvorbo naslednjih terjatev v osnovni kapital:

(239)

Da bi ugotovili, ali je družba SNCB ravnala, kot bi ravnal zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu, je treba oceniti, ali bi primerljivo velik zasebni vlagatelj v podobnih okoliščinah in primerljivem položaju kot SNCB ravnal enako (40).

(240)

Sodišče je razložilo, da ni nujno, da je ravnanje zasebnega vlagatelja enako ravnanju običajnega vlagatelja, ki naloži kapital zaradi bolj ali manj kratkoročnega donosa, vendar pa mora biti enako ravnanju zasebnega holdinga ali zasebne skupine podjetij, ki izvaja strukturno, globalno ali panožno politiko in ga vodijo obeti dolgoročne donosnosti (41). Sodišče prve stopnje je povedalo, da mora Komisija „narediti izčrpno analizo vseh primernih elementov sporne operacije in njenega ozadja“, da bi vedeli, ali je država ravnala, kot bi ravnal preudaren vlagatelj v tržnem gospodarstvu (42).

(241)

Belgija v odgovoru na dopis o sprožitvi postopka meni, da odločitev SNCB, da zahteva od IFB, naj umakne naložbe iz francoskih hčerinskih družb ter prestrukturira in nadaljuje svoje dejavnosti v Belgiji, ustreza odločitvam, kakršne bi sprejel zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu.

(242)

Vendar pa Komisija meni, da ne gre za vprašanje, ali je IFB z umikom iz hčerinskih družb v Franciji ter prestrukturiranjem in nadaljevanjem dejavnosti v Belgiji ravnala, kot bi ravnal vlagatelj v tržnem gospodarstvu, ampak za vprašanje ali je bila odločitev družbe SNCB, da bo financirala ta dva ukrepa, odločitev, kakršno bi sprejel zasebni vlagatelj.

(243)

V letih 2002/2003 se je SNCB torej morala odločiti, ali je, v celoti gledano, ceneje financirati prestrukturiranje IFB (kar je vključevalo umik iz hčerinskih družb v Franciji in nadaljevanje dejavnosti v Belgiji) ali je ceneje uvesti stečajni postopek za IFB. Stalna praksa Komisije je mnenje, da bi zasebni vlagatelj nadaljeval dejavnost hčerinske družbe, če primerjava stroškov likvidacije hčerinske družbe in stroškov njenega prestrukturiranja pokaže, da so stroški likvidacije višji kot stroški prestrukturiranja (43).

(244)

Zato je najprej treba določiti, kakšni bi bili za SNCB stroški scenarija prestrukturiranja in scenarija likvidacije IFB.

(245)

Po prvem scenariju SNCB nameni 95,3 milijona EUR za financiranje prestrukturiranja IFB, s tem ko se odpove izterjavi terjatev, ki se pretvorijo v kapital. Po prestrukturiranju ima v lasti 100-odstotni delež podjetja, katerega vrednost je ocenjena na 31 milijonov EUR, vendar ima 34,2 milijona EUR rezervacij in 15 milijonov EUR finančnih dolgov (poleg dolgov do SNCB), torej je neto vrednost podjetja -18 milijonov EUR. Komisija meni, da so te ocene, ki temeljijo na priznanih metodah, realistične.

(246)

Komisija zato ugotavlja, da bi družba SNCB lahko prodala IFB samo za negativno prodajno ceno.

(247)

Po drugem scenariju se SNCB prav tako odpove izterjavi terjatev v višini 95 milijonov EUR. Poleg tega Belgija na podlagi podatkov, ki so bili na voljo ob sklenitvi okvirne pogodbe 7. aprila 2003, ocenjuje, da bi likvidacija belgijskih dejavnosti IFB prisilila SNCB, da krije dodatne stroške med 70,6 in 161,8 milijona EUR. Ta znesek naj bi ustrezal zneskom, ki bi jih praviloma lahko povrnili z likvidacijo sredstev (37,5 milijona EUR), od katerih se odštejejo stroški likvidacije obveznosti IFB (od 67 do 76,9 milijona EUR) in stroški zaposlenih pri SNCB, ki bi po ukinitvi dejavnosti IFB postali presežni delavci (od 41,1 do 122,4 milijona EUR).

(248)

Komisija se s to analizo ne strinja. Nasprotuje temu, da bi družba SNCB morala plačati vse obveznosti IFB. Poleg tega nasprotuje dodatnim socialnim stroškom, ki jih je izračunala Belgija.

(249)

V nasprotju s tem, kar trdi Belgija, dejstvo, da je družba IFB imela negativno neto vrednost sredstev (razlika med vrednostjo povrnjenih sredstev in izterljivimi obveznostmi), še ne pomeni, da bi v primeru stečaja družba SNCB morala nositi ustrezni presežek obveznosti. Komisija opozarja, da načeloma družba, kot je IFB, za svoje obveznosti odgovarja s svojim premoženjem. Odgovornost delničarjev za obveznosti družbe običajno ne presega njenega osnovnega kapitala in torej ne posega v lastna sredstva različnih delničarjev. Samo v izjemnih primerih in pod zelo strogimi pogoji določene nacionalne zakonodaje predvidevajo možnost, da se tretje osebe obrnejo na delničarje (44).

(250)

Ob predpostavki stečaja IFB, bi družba SNCB izgubila osnovni kapital, ne bi pa morala poplačati druge upnike IFB. A priori bi bili stroški stečaja IFB za SNCB, ki bi ravnala kot delničar, enaki nič, ne pa med 29,5 in 39,4 milijona EUR, kot trdijo belgijski organi.

(251)

Komisija v praksi odločitev vendarle priznava, da bi bilo podjetje v položaju, v kakršnem je SNCB, lahko prisiljeno nositi stroške iz drugih naslovov in ne iz naslova delničarja. (45) V tem primeru so to predvsem naslednji stroški:

(252)

Zato je torej treba oceniti najvišji znesek iz tega naslova, ki bi ga SNCB lahko bila prisiljena kriti. V zvezi s tem Belgija ocenjuje, da dodatni stroški iz tega naslova, ki bi jih nosila družba SNCB, ne bi smeli presegati 13 milijonov EUR. V resnici bi bili dodatni stroški lahko nižji, ker bi upnikom IFB najprej povrnili del terjatev iz likvidacije IFB, tako da bi družba SNCB krila samo razliko. Znesek 13 milijonov EUR je torej treba razumeti kot najvišji možni znesek.

(253)

Komisija meni, da načeloma zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu, ki se mora odločiti med financiranjem prestrukturiranja hčerinske družbe in uvedbo stečajnega postopka, lahko upošteva stroške zmanjšanja števila zaposlenih, če je to zmanjšanje neposredna in neizogibna posledica stečaja hčerinske družbe.

(254)

Zaključek Belgije je, da bi uvedba stečajnega postopka IFB povzročila, da bi bilo v SNCB 530 presežnih delavcev, od teh 50 napotenih v IFB, 480 pa zaposlenih pri SNCB za dejavnosti, katerih nadaljevanje je bilo odvisno od dejavnosti IFB. Zmanjšanje števila zaposlenih pri SNCB za 530 zaposlenih bi povzročilo stroške v višini 122,4 milijona EUR ali 230 000 na zaposlenega. Podroben izračun je opisan v delu 3 te odločbe.

(255)

Komisija meni, da ni realistično pričakovati, da bi SNCB prevzela samo 21 % prometa, ki ga je pred tem ustvarila IFB. Najprej, kot priznava Belgija v odgovoru na odločbo o sprožitvi postopka, so trgi, na katerih deluje IFB, zelo uspešni (11-odstotna rast za pretovarjanje, 12-odstotna rast za kombinirani prevoz). Zato se zdi verjetno, da bi konkurenti IFB kupili premoženje IFB, da bi nadaljevali njene dejavnosti.

(256)

Ob tej predpostavki bi kupec IFB potreboval storitve železniškega prevoza blaga. Glede na močan položaj SNCB na trgu mednarodnega prevoza blaga iz Belgije in monopolni položaj (do 1. januarja 2007) na nacionalnem trgu prevoza blaga v Belgiji Komisija meni, da bi kupec IFB vsaj za velik del svojih potreb izbral SNCB kot železniškega prevoznika. Zato bi SNCB tudi v primeru stečaja IFB lahko ponovno pridobila večji del železniškega prometa, ki ga je ustvarila družba IFB.

(257)

Poleg tega Komisija ugotavlja, da trgi železniškega prevoza rastejo. Zato se zdi upravičeno predpostavljati, da bi družba SNCB rasla enako hitro kot trg, kar bi ji omogočilo, da postopoma ponovno vključi 50 zaposlenih, napotenih v IFB.

(258)

Na koncu Komisija meni, da Belgija ni uspela prepričljivo dokazati, da bi imela družba SNCB v primeru stečaja IFB 480 presežnih delavcev in da ne bi mogla ponovno vključiti 50 zaposlenih, ki so bili napoteni v IFB.

(259)

Na podlagi podatkov, ki jih je posredovala Belgija, Komisija meni, da se po drugem scenariju (kot po prvem) SNCB prav tako odpove povračilu terjatev v višini do 95,3 milijona EUR in poleg tega nosi stroške največ v višini 13 milijonov EUR.

(260)

Ker se SNCB po obeh scenarijih odpove terjatvam do IFB v višini 95,3 milijona EUR, Belgija ni dokazala, da bi se SNCB z izbiro prvega scenarija (financiranje prestrukturiranja), po katerem bi družba SNCB imela v lasti podjetje z negativno vrednostjo, ocenjeno na – 18 milijonov EUR, odločila za ekonomsko premišljeno izbiro v primerjavi z drugim scenarijem likvidacije, po katerem so edini dodatni stroški, dokazani v okviru tega postopka, ocenjeni na največ 13 milijonov EUR.

(261)

Komisija sklepa, da Belgija ni dokazala, da je družba SNCB ravnala kot zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu, s tem ko je sprejela odločitev, ki jo je mogoče pripisati Belgiji, da bo financirala prestrukturiranje in nadaljevanje dejavnosti IFB v Belgiji in da bo umaknila naložbe v dejavnosti IFB v Franciji.

(262)

Komisija mora preučiti položaj na zadevnem trgu, tržne deleže prejemnikov na njem in vpliv finančne pomoči na stanje konkurence (46).

(263)

V tem primeru je bila finančna pomoč dodeljena podjetju, ki deluje na trgih, odprtih za konkurenco, in konkurira z drugimi udeleženci iz več držav članic, kot je prikazano v delu 2 te odločbe. Finančna pomoč torej izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco ter prizadene ali bi lahko prizadela trgovino med državami članicami.

(264)

Belgijska vlada se v odgovoru na dopis o sprožitvi postopka ne strinja, da sta izpolnjeni merili iz člena 87(1), ker Komisija ni predložila nobenega dokaza za tako izkrivljanje konkurence.

(265)

Komisija opozarja belgijske organe, da člen 87(1) omenja možnost izkrivljanja konkurence. Zato Komisiji ni treba predložiti dokaza za izkrivljanje konkurence, mora pa prepričljivo razložiti takšno tveganje, kar je storila v dopisu o sprožitvi postopka (točki 212 in 213) in v tej odločbi.

(266)

Na koncu Komisija meni, da financiranje prestrukturiranja družbe IFB (v Belgiji) in prenehanja njenih dejavnosti v Franciji s strani SNCB v obliki pretvorbe dolgov v višini 95,3 milijona EUR v kapital predstavlja državno pomoč.

(267)

Člen 87(3)(c) Pogodbe določa, da „[se kot združljiv[a] s skupnim trgom […] lahko šteje […] pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi“.

(268)

Pomoč, ki jo je Belgija dodelila preko SNCB, bi lahko bila združljiva s skupnim trgom v skladu s členom 87(3)(c), kot ga razlaga Komisija v smernicah iz leta 1999 in leta 2004.

(269)

Ukrepi pomoči za reševanje so lahko združljivi s skupnim trgom samo v obliki likvidnostne pomoči. V tem primeru so likvidnostne pomoči odobritev odloga plačila, posojila in predujema, ki ga je treba vrniti.

(270)

Še prej pa se postavlja vprašanje, katera različica smernic se uporabi. Zadnja različica smernic je začela veljati 10. oktobra 2004. V točki 7 sta določena „začetek uporabe in trajanje“.

(271)

Likvidnostne pomoči so bile dodeljene 7. aprila 2003 s sklenitvijo okvirne pogodbe med IFB in SNCB. Dodeljene so bile brez predhodne priglasitve pri Komisiji in zato v nasprotju s členom 88(3) Pogodbe. Združljivosti pomoči za reševanje bo torej ocenjena po smernicah iz leta 1999.

(272)

V točki 23 smernic iz leta 1999 je opredeljenih pet pogojev za združljivost pomoči za reševanje s skupnim trgom:

„Pomoč za reševanje mora biti:

(273)

V okvirni pogodbi je predvideni rok za vračilo dvanajst mesecev. Vendar je belgijska vlada obvestila Komisijo, da je bil rok s tihim dogovorom podpisnic podaljšan do povečanja kapitala.

(274)

Glede na ta podatek je Komisija v odločbi o sprožitvi postopka (točki 232 in 233) menila, da merilo iz točke 23(b) ni izpolnjeno in da likvidnostne pomoči ni mogoče odobriti kot pomoči za reševanje.

(275)

Belgija s tremi argumenti spodbija to pravno presojo. Najprej meni, da je SNCB ohranila ukrepe reševanja samo zato, da bi Komisija lahko zaključila pregled zadeve NN 9/2004. Sklicuje se na točko 24 smernic, ki določa, da odobritev ukrepov za reševanje velja, dokler Komisija ne odloči o načrtu za prestrukturiranje. Zato belgijski organi prosijo Komisijo, naj se pri spodbijanju trajanja teh ukrepov ne sklicuje na trajanje postopka za odobritev ukrepov reševanja in naj na podlagi točke 24 smernic iz leta 1999 odobri ukrepe reševanja za toliko časa, dokler Komisija ne odloči o načrtu za prestrukturiranje.

(276)

Komisija meni, da ta argument ni umesten. Točka 24 smernic iz leta 1999 namreč določa, da se „pomoč za reševanje […] v začetku odobri za največ šest mesecev ali, če zadevna država članica predloži plan prestrukturiranja v tem obdobju, dokler Komisija ne odloči o planu. V primerno obrazloženih izjemnih okoliščinah in na zahtevo zadevne države članice lahko Komisija podaljša začetno šestmesečno obdobje.“

(277)

Komisija ugotavlja, da je Belgija začela izvajati pomoč za prestrukturiranje 7. aprila 2003. Šestmesečni rok za predložitev načrta za prestrukturiranje je torej potekel 6. oktobra 2003. Ker so belgijski organi načrt za prestrukturiranje Komisiji predložili na srečanju 12. decembra 2003, niso upoštevali roka iz točke 24 smernic.

(278)

Tudi drugi argument belgijskih organov, da so Komisiji predložili vse potrebne elemente za odločanje o pomoči za reševanje v dopisu z dne 12. avgusta 2003, ne drži. Že dejstvo, da je Komisija večkrat zahtevala dodatne informacije, namreč kaže, da informacije, ki jih je dala Belgija, niso bile popolne.

(279)

V zvezi z argumentom belgijskih organov, da Komisija ni nikdar izrazila pomislekov o začasnem nadaljevanju ukrepov reševanja, je dovolj, če se spomnimo, da je Komisija v dopisih z dne 13. oktobra 2003 in 26. januarja 2005 vključila naslednje opozorilo: Komisija opozarja „[…] belgijske organe na določbo o mirovanju izvajanja člena 88(3) Pogodbe ES iz člena 3 Uredbe Sveta (ES) št. 659/99, ki prepoveduje izvajanje vsake nove pomoči, preden Komisija sprejme ali se šteje, da je sprejela, odločbo o odobritvi takšne pomoči. Poleg tega opozarjam belgijske organe, da se v skladu s členom 14 omenjene uredbe od upravičenca lahko zahteva vračilo pomoči, ki se izvaja v nasprotju z določbo o mirovanju.“[…] belgijske organe na določbo o mirovanju izvajanja člena 88(3) Pogodbe ES iz člena 3 Uredbe Sveta (ES) št. 659/99, ki prepoveduje izvajanje vsake nove pomoči, preden Komisija sprejme ali se šteje, da je sprejela, odločbo o odobritvi takšne pomoči. Poleg tega opozarjam belgijske organe, da se v skladu s členom 14 omenjene uredbe od upravičenca lahko zahteva vračilo pomoči, ki se izvaja v nasprotju z določbo o mirovanju.

(280)

Komisija torej sklepa, da je likvidnostna pomoč, ki jo je družba SNCB odobrila IFB, prekoračila dvanajstmesečni rok iz točke 23(b) smernic iz leta 1999 in da belgijski organi Komisiji niso predložili načrta za prestrukturiranje v roku šestih mesecev iz točke 24 smernic iz leta 1999. Pomoči, ki jo je dodelila družba SNCB, ni mogoče odobriti kot pomoči za reševanje. Vendar pa bi lahko bila združljiva s skupnim trgom kot pomoč za prestrukturiranje.

(281)

Ponovno se postavlja vprašanje, katera različica smernic se uporabi. V odločbi o sprožitvi postopka (točka 240) je Komisija menila, da bi morala, če se bo družba SNCB odločila, da IFB ne bo dodelila nove ugodnosti in če se dokaže, da se je SNCB zavezala, da bo pretvorila svoje terjatve v kapital, preden so bile objavljene smernice iz leta 2004, Komisija v končni odločitvi preučiti pomoč, ki jo je družba SNCB dodelila IFB, na podlagi smernic iz leta 1999.

(282)

Belgijski organi so v odgovoru na dopis o sprožitvi postopka obvestili Komisijo, da se je SNCB odpovedala prenosu stvarnega vložka v obliki svojega deleža v družbi TRW na IFB in da umika priglasitev z dne 28. februarja 2005. Zato Komisija ugotavlja, da se je SNCB odločila, da IFB ne bo dodelila nove ugodnosti, ampak samo pretvorila terjatve v kapital.

(283)

Treba je ugotoviti, ali se je družba SNCB odločila, da bo pretvorila terjatve v kapital, preden so bile objavljene smernice iz leta 2004. Belgijski organi so v odgovoru na dopis o sprožitvi postopka dokazali, da je bila zaveza SNCB, da pretvori terjatve v kapital, zavezujoča od 7. aprila 2003, ko je bila sklenjena okvirna pogodba, in zaradi dejstva, da je za zavezo veljal odložilni pogoj, to je priglasitev pri Komisiji in odobritev s strani Komisije, ta zaveza ni izgubila svoje dokončnosti. Kajti, kot so pokazali že belgijski organi, če je odložilni pogoj izpolnjen, ima to retroaktivni učinek. Zaveza družbe SNCB, da bo pretvorila terjatve v kapital, je torej zavezujoča od 7. aprila 2003.

(284)

Ker sta izpolnjena oba pogoja, Komisija sklepa, da je treba za ta primer uporabiti smernice iz leta 1999. Ta sklep je v skladu z analizo iz odločbe o sprožitvi postopka (točka 240), kjer je Komisija sklepala:

„[…] če se bo družba SNCB odločila, da IFB ne bo dodelila nove ugodnosti in če je dokazano, da se je SNCB zavezala, da bo pretvorila svoje terjatve v kapital, preden so bile objavljene smernice iz leta 2004, bi morala Komisija v končni odločitvi preučiti pomoč, ki jo je družba SNCB dodelila IFB, na podlagi smernic iz leta 1999“  (47).

(285)

Da bi podjetje lahko koristilo pomoč za prestrukturiranje, mora biti upravičeno za uporabo smernic. Upravičeno je lahko samo podjetje, ki je v težavah. Smernice iz leta 1999 s tem v zvezi določajo (točki 4 in 5):

(286)

Kot je bilo dokazano v odločbi o sprožitvi postopka (točka 225), zaključni račun IFB za leto 2002 izkazuje vpisani kapital v višini 48 milijonov EUR in 50 milijonov EUR tekočih izgub pred davki. Torej osnovnega kapitala ni bilo več, ko se je SNCB aprila 2003 odločila dodeliti pomoči. Ker je bila takrat izgubljena več kot polovica vpisanega kapitala, od tega več kot četrtina v zadnjih dvanajstih mesecih, je IFB podjetje v težavah v smislu točk 4 in 5 smernic.

(287)

Poleg tega podjetje ne sme biti na novo ustanovljeno. Smernice iz leta 1999 s tem v zvezi določajo (točka 7):

(288)

Kot je opisano v delu 2 te odločbe, je bila družba IFB ustanovljena 1. aprila 1998 z združitvijo družbe FerryBoats SA, družbe InterFerry SA in „železniškega“ oddelka družbe Edmond Depaire SA v združeni subjekt. V dopisu o sprožitvi postopka (točke od 218 do 223) je Komisija izrazila dvome o tem, ali je novo podjetje IFB nadaljevanje pravne osebe ene od treh družb ali pa je bilo leta 1998 ustanovljeno novo podjetje.

(289)

Belgijski organi so v odgovoru na dopis o sprožitvi postopka trdili, da je IFB nadaljevanje pravne osebe FerryBoats SA, ki je bila vpisana v register leta 1923. Komisija torej sklepa, da IFB ni na novo ustanovljeno podjetje v smislu točke 7 smernic iz leta 1999.

(290)

V točki 3.2.2 smernic iz leta 1999 so navedeni pogoji za odobritev pomoči za prestrukturiranje. Ti pogoji so:

(291)

Smernice iz leta 1999 v zvezi z načrtom za prestrukturiranje za obnovitev sposobnosti preživetja podjetja navajajo:

(292)

Komisija je v odločbi o sprožitvi postopka (točke 242 do 247) ugotovila, da je Belgija predložila načrt za prestrukturiranje, ki izpolnjuje pogoje iz smernic, in torej ni izrazila dvomov o tem merilu. Komisija po sprožitvi postopka ni prejela pripomb zainteresiranih strank, ki bi izpodbijale ta sklep.

(293)

Komisija ugotavlja, da je podjetje IFB znalo dokazati svojo sposobnost preživetja v svojem načrtu za prestrukturiranje, predstavljenem leta 2003, in z rezultati, ki jih je doseglo od takrat. Zato Komisija enako kot v odločbi o sprožitvi postopka (točka 271) sklepa, da je merilo „načrta za prestrukturiranje za obnovitev sposobnosti preživetja podjetja“ izpolnjeno.

(294)

Vendar, kot izhaja iz točke 290 te odločbe, načrt za prestrukturiranje, ki vzpostavlja sposobnost preživetja podjetja, ni zadosten pogoj; treba je tudi ugotoviti, da pomoč ne povzroča nedovoljenega izkrivljanja konkurence.

(295)

Smernice iz leta 1999 glede preprečevanja nedovoljenega izkrivljanja konkurence določajo (točke 35 do 39):

(296)

Belgijski organi so pred odločbo o sprožitvi postopka pojasnili, da je družba IFB, da bi čim bolj omilila škodljive učinke pomoči na konkurente, sprejela dva ukrepa:

(297)

Komisija je v odločbi o sprožitvi postopka (točke 252 do 265) izrazila dvome o tem, ali ti ukrepi zadostujejo za čim večjo omilitev škodljivih učinkov pomoči na konkurente. Ti dvomi so zadevali dva sektorja, v katerih je družba IFB nadaljevala svojo dejavnost, in sicer belgijski trg pretovarjanja in belgijski trg logistike.

(298)

Oba ukrepa, navedena v dopisu o sprožitvi postopka (točka 260), zadevata belgijski trg pretovarjanja. Komisija je v dopisu o sprožitvi postopka (točke 262 do 264) izrazila dvom o tem, ali sta ta ukrepa zadostna, zlasti ker je družba TRW, katere delež naj bi družba SNCB vložila v družbo IFB, imela velike deleže v terminalih v Bruslju in Zeebruggu in ker ima družba IFB manjšinske deleže v veliko belgijskih terminalih.

(299)

Belgijska vlada je v odgovoru na dopis o sprožitvi postopka predstavila več argumentov, da bi zavrnila dvome Komisije. Najprej poudarja, da je imela družba IFB počasnejšo rast kot trg (4,1-odstotna rast za IFB, 10,7-odstotna rast za terminale v pristanišču v Antwerpnu, 12-odstotna rast za terminale v regiji ARA). Komisija meni, da je na podlagi te dodatne informacije mogoče sklepati, da se je pomen družbe IFB na trgu zmanjšal zaradi izvajanja načrta za prestrukturiranje.

(300)

Belgija je nato pokazala, da je družba IFB zmanjšala svojo zmogljivost na trgu pretovarjanja z 1,5 milijona TEU leta 2002 na 1,1 milijona TEU konec leta 2005. Komisija meni, da je to zmanjšanje zmogljivosti pomemben omilitveni ukrep.

(301)

Nazadnje, Belgija je obvestila Komisijo, da se vložek TRW v družbo IFB ne bo izvedel. Komisija meni, da je ta zadnja sprememba pomembna, ker je povzročila, da zaprtje terminala v Bressoutu in prodaja deležev v Bruslju in Zeebruggeu vodita v dejansko zmanjšanje prisotnosti družbe IFB na belgijskem trgu pretovarjanja.

(302)

Komisija na podlagi teh argumentov in zaradi zmanjšanja tržnega deleža družbe IFB meni, da je Belgija dokazala, da so bili sprejeti zadostni ukrepi za čim večjo omilitev škodljivih učinkov pomoči na konkurente v sektorju pretovarjanja.

(303)

Komisija je v dopisu o sprožitvi postopka (točke 257 do 259) ugotovila, da predlagani ukrepi ne zadevajo trga logistike. Komisija je zato sklepala, da dejstva, da ni predlaganih ukrepov za trg logistike ter da se trg spreminja in da je družba IFB lahko znatno povečala svoj promet, vzbujajo dvom o tem, ali je Belgija čim bolj omejila škodljive učinke na konkurenco, kar zadeva logistične dejavnosti družbe IFB.

(304)

Belgijska vlada je v odgovoru na dopis o sprožitvi postopka predstavila pet argumentov, s katerimi naj bi dokazala, da je družba IFB v nasprotju s trditvami Komisije v odločbi o sprožitvi postopka sprejela zadostne ukrepe za omejitev izkrivljanja konkurence (za podrobnosti glej opis v delu 3 te odločbe, točke 177 do 187). Te argumente je mogoče povzeti tako:

(305)

Komisija ugotavlja, da je pet argumentov, ki jih je predstavila belgijska vlada, prepričljivih. Glede prvega argumenta meni, da je belgijska vlada dokazala, da je družba IFB zmanjšala svojo logistično zmogljivost, s tem ko je za 49 % zmanjšala število vagonov, ki jih izkorišča, kar omogoča omejitev izkrivljanja konkurence, ki ga povzročajo zadevni ukrepi. Kar zadeva drugi argument, se Komisija strinja z belgijsko vlado, da so se tržni deleži družbe IFB na trgu logistike zmanjšali v smislu člena 36 smernic iz leta 1999. Komisija v zvezi s tretjim argumentom meni, da pojasnila Belgije, da bi bolje osvetlila povečanje prometa družbe IFB, dokazujejo, da je družba IFB Logistics rasla počasneje kot njeni konkurenti in da je hitrejšo rast dosegla v podsektorju, v katerem je prisotnost družbe IFB le obrobna. Komisija glede četrtega argumenta meni, da odločitev o odprtju terminalov konkurentom, čeprav je bila verjetno sprejeta tudi zaradi ekonomskih razlogov, vseeno povzroča večje odprtje trgov, na katerih deluje družba IFB, in tako lahko omeji negativne učinke pomoči. Kar zadeva peti argument, Komisija priznava, da je položaj družbe IFB podoben položaju SNCF fret, ker IFB enako kot SNCF fret deluje v podsektorjih „železniškega prevoza“ in „kombiniranega prevoza“, ki sta v celoti liberalizirana od 1. januarja 2007 (48).

(306)

Komisija sklepa, da je Belgija dokazala, da so bili sprejeti zadostni ukrepi za čim večjo omilitev škodljivih učinkov pomoči na konkurente v sektorju logistike.

(307)

Komisija sklepa, da so belgijski organi dokazali, da so sprejeli zadostne ukrepe za čim večjo omilitev škodljivih učinkov pomoči na konkurente na obeh zadevnih trgih.

(308)

Smernice iz leta 1999 glede omejevanja pomoči na minimum določajo (točke 40 do 41):

(309)

Torej je treba najprej preveriti, ali je pomoč omejena na minimum, in nato, ali je družba IFB vložila primeren lastni prispevek.

(310)

Da bi dokazala, da je pomoč omejena na strogi minimum, belgijska vlada pojasnjuje, da je povečanje kapitala omejeno na obnovitev osnovnega kapitala družbe IFB, ki je postal negativen po izgubah, zableženih v letih 2001 in 2002, na višino, ki bi družbi omogočila obnovitev sposobnosti preživetja. Kot je pojasnjeno v delu 2 te odločbe, bo stopnja solventnosti družbe IFB, se pravi razmerje med lastnimi sredstvi in obveznostmi, po povečanju kapitala znašala 35,6 %.

(311)

Komisija je v odločbi o sprožitvi postopka (točka 268) ugotovila, da je bilo povečanje kapitala za 20 milijonov EUR manjše od priporočila svetovalca MyKinseya v načrtu za prestrukturiranje; poleg tega je Komisija ugotovila (točka 268), da je stopnja solventnosti, ki jo je načrtovala družba IFB, nižja od stopnje solventnosti družb s terminali in tudi, čeprav nekoliko manj, od stopnje solventnosti družb z mešanimi dejavnostmi.

(312)

Vendar je ugotovila, da je ta stopnja višja od povprečja stopenj, zabeleženih v prevoznih družbah. Zato je sklepala, da nima na voljo zadostnih elementov, da bi dokončno ugotovila, ali je bila pomoč omejena na strogi minimum.

(313)

Komisija meni, da je treba za ugotovitev, da je pomoč omejena na minimum, najprej preveriti, ali stopnja solventnosti družbe IFB, ki bo ohranila svoje dejavnosti v Belgiji, ne presega povprečja njenih konkurentov, in nato, ali je družba IFB umaknila svoje udeležbe v Franciji s čim manjšimi stroški.

(314)

Belgija je v odgovoru na dopis o sprožitvi postopka predložila dodatne informacije. Najprej je izračunala stopnjo solventnosti šestih družb s terminali, ki so najbolj primerljive z družbo IFB, in stopnjo solventnosti šestih logističnih družb, ki so najbolj primerljive z družbo IFB. Nato je izračunala povprečje, tako da je ponderirala povprečne stopnje družb s terminali in logističnih družb glede na relativni delež teh dveh dejavnosti znotraj družbe IFB. Iz tega sledi, da je povprečna stopnja solventnosti 35,6 %, kar ustreza stopnji solventnosti družbe IFB po predvidenem povečanju kapitala.

(315)

Poleg tega je Belgija dokazala, da imata dva najbližja konkurenta družbe IFB, in sicer družbi Gosselin in Hupac, zelo podobni stopnji solventnosti (38,9 % oziroma 34,9 %).

(316)

Komisija na podlagi dodatnih informacij, ki jih je predložila Belgija, in ker se je povečanje kapitala v primerjavi s prvotnim priporočilom 120 milijonov EUR v načrtu MyKinsey iz decembra 2003 zmanjšalo na 95,3 milijona EUR, sklepa, da je povečanje kapitala omejeno na to, kar je nujno potrebno.

(317)

Kar zadeva dezinvestiranje hčerinskih družb družbe IFB v Franciji, je Komisija preverila tudi, ali je IFB pri umiku vedno izbrala najcenejšo možnost, da bi omejila stroške umika in torej pomoč na minimum.

(318)

Sodno dezinvestiranje družbe Acimar s prisilno poravnavo je stalo 3,9 milijona EUR (glej del 2 te odločbe). Komisija ugotavlja, da je Belgija dokazala, da bi druga možnost, in sicer nadaljevanje dejavnosti, zahtevala, da družba IFB do konca leta 2005 financira letno izgubo iz poslovanja, ki bi predstavljal izgubo v skupnem znesku 10,8 milijona EUR, brez vsakršne gotovosti, da bo lahko izterjala terjatve v višini 3,9 milijona EUR, ki jih je bilo treba odpisati v okviru prisilne poravnave.

(319)

Komisija zato sklepa, da je družba IFB izbrala najcenejšo možnost za Acimar.

(320)

Družba IFB je za družbo NFTI-ou, ki sta jo skupaj nadzirali IFB in družba Port Autonome de Dunkerque, ki izkorišča terminale v pristanišču v Dunkerquu, preučila dve možnosti: nadaljevanje dejavnosti ali dezinvestiranje s prodajo svojega deleža. Dezinvestiranje je ustvarilo stroške v višini 18,5 milijona EUR (glej podroben opis v delu 2 te odločbe).

(321)

Kar zadeva drugo možnost, se pravi, nadaljevanje dejavnosti, je Belgija v odgovoru dokazala, da bi to ustvarilo izgubo v višini 36,2 milijona EUR (glej podroben opis v delu 3 te odločbe).

(322)

Glede na stroške teh dveh možnosti, Komisija meni, da je družba IFB izbrala najcenejšo.

(323)

Prenos družbe IFB France, ki je nato postala družba AGEP, na NFTI-ou je stal 0,9 milijona EUR (glej podroben opis v delu 2 te odločbe). Poraja se vprašanje, ali ne bi bil stečaj družbe IFB France cenejši za IFB.

(324)

Družba IFB bi morala kot v primeru prodaje opustiti terjatve do IFB France v vrednosti 0,8 milijona EUR. Belgija vseeno trdi, da bi stečaj ustvaril dodatne stroške. IFB ne bi mogla doseči prodajne cene v višini 0,1 milijona EUR, kar bi ustvarilo kapitalsko izgubo od njenega deleža, in IFB bi morala na podlagi francoske socialne zakonodaje plačati skupaj 0,8 milijona EUR 14 zaposlenim, ki bi izgubili zaposlitev zaradi stečaja.

(325)

Komisija meni, da Belgija ni dokazala tveganja, da bo morala kriti obveznosti. Zato mora Komisija zavrniti ta argument. (49) Komisija torej sklepa, da je prenos družbe IFB France stal najmanj toliko, kot bi stalo nadaljevanje njenih dejavnosti.

(326)

Komisija torej sklepa, da je družba IFB izbrala eno od dveh najcenejših možnosti.

(327)

Kar zadeva Dry Port Dunkerque, je bila sprejeta odločitev o likvidaciji družbe s predhodno prodajo dela sredstev, in sicer 8,6-odstotnega deleža v družbi NFTI-ou. To je stalo 7,9 milijona EUR (glej podroben opis v delu 2 te odločbe).

(328)

V alternativnem scenariju, se pravi v primeru nadaljevanja dejavnosti, bi družba IFB morala financirati letni cash-drain, ki bi ga povzročile izgube družbe, kar bi predstavljalo dodatno obremenitev v višini 2,6 milijona EUR.

(329)

Zato je bila likvidacija najcenejša možnost.

(330)

Ob upoštevanju strateške odločitve o umiku s francoskega trga je bila odločitev o prodaji družbe SSTD za 0,2 milijona EUR (glej podroben opis zgoraj v delu 2) najugodnejša možnost za družbo IFB.

(331)

Komisija sklepa, da je družba IFB umaknila svoje udeležbe v Franciji z najmanjšimi možnimi stroški in da je bilo zato financiranje, ki ga je družba SNCB dodelila za financiranje tega dezinvestiranja, potrebnega za sposobnost preživetja preostalega dela družbe IFB, najnižje možno.

(332)

Smernice iz leta 1999 v točki 40 določajo:

„Upravičenci do pomoči bodo morali znatno prispevati k planu prestrukturiranja na osnovi lastnih virov, tudi s prodajo premoženja, ki ni nujno potrebno za preživetje podjetja, ali na osnovi zunanjega financiranja po tržnih pogojih.“

(333)

Komisija je v dopisu o sprožitvi postopka (točka 270) ugotovila, da se zdi, da družba IFB glede na načrt za prestrukturiranje ni veliko prispevala k svojemu prestrukturiranju, in da zato dvomi, da je družba IFB zadostno prispevala k svojemu prestrukturiranju.

(334)

Belgija je v odgovoru na dopis o sprožitvi postopka podrobno pojasnila, kaj šteje za prispevke družbe IFB k svojemu prestrukturiranju (glej opis v delu 3 te odločbe, točke 194 do 201).

(335)

Komisija je sprejela naslednjo oceno na podlagi pojasnil Belgije:

(336)

Komisija najprej ugotovi skupne stroške prestrukturiranja, neto povečanje produktivnosti in zmanjšanje potreb po gibljivih sredstvih.

(337)

Komisija v zvezi s tem meni, da je v skladu z njeno prakso odločanja (50) upravičeno upoštevati stroške, navedene v zgornji tabeli, namesto stroškov, kot jih je predstavila Belgija (glej tabelo v točki 184), predvsem zaradi naslednjih razlogov:

(338)

Družba SNCB financira prestrukturiranje v višini 95,3 milijona EUR. Kot je dokazano v točkah 199 do 237, se to financiranje lahko pripiše Belgiji. Financiranje se bo izvedlo s pretvorbo posojila in terjatev, za katere je bil odobren plačilni rok, ter z njimi povezanih obresti v kapital.

(339)

Smernice iz leta 1999 v nasprotju s točko 43 smernic iz leta 2004 ne izključujejo, da je lastni prispevek podjetja lahko sestavljen iz prihodnjega dobička. Komisija meni, da je lahko v okviru smernic iz leta 1999 prihodnji dobiček lastni prispevek, če ga je bilo mogoče napovedati ob pripravi načrta za prestrukturiranje.

(340)

Družba IFB bo za prestrukturiranje najprej prispevala svoj dobiček, predviden za leta 2004, 2005 in 2006, ki bi moral skupaj znašati 10,5 milijona EUR. Kot je bilo že pojasnjeno, je napoved tega dobička temeljila na dejanskih elementih, ki jih je družba IFB poznala v času priprave načrta za prestrukturiranje, kot so sklenitev novih pomembnih pogodb, zmanjšanje stroškov dela zaradi zmanjšanja števila delovne sile, in sinergije, predvidene v načrtu za prestrukturiranje. Zato Komisija sklepa, da je bilo ta prihodnji dobiček mogoče napovedati v času priprave načrta za prestrukturiranje.

(341)

Družba IFB bo poleg tega prispevala svoje finančne prihodke, ki izhajajo iz obresti, nabranih na bančnih računih družbe IFB, in skupaj znašajo 1,4 milijona EUR. Kot je opisano v točki 187, je bilo te prihodnje prihodke mogoče napovedati v času priprave načrta za prestrukturiranje.

(342)

Družba IFB bo s prodajo „nefinančnih“ osnovnih sredstev zasebnim podjetjem prispevala znesek v višini 4,771 milijona EUR. Brez prodaje različnih sredstev v razmeroma omejenem obsegu, ki skupaj znašajo 0,271 milijona EUR, je ta del prispevka sestavljen predvsem iz dezinvestiranja sredstev, uporabljenih v terminalu OCHZ, v letu 2004. Solastniške pravice (50 %) do teh sredstev, ki jih uporablja OCHZ, so se prenesle za ceno 4,5 milijona EUR.

(343)

Družba IFB je s prodajo „finančnih“ naložb, se pravi s prodajo manjšinskih deležev zasebnim podjetjem, zbrala 9,287 milijona EUR. Ti prihodki so se ustvarili z dezinvestiranjem

Kot je opisano v točki 187, je bilo te prihodnje prihodke mogoče napovedati v času priprave načrta za prestrukturiranje.

(344)

Komisija meni, da je Belgija dokazala, da je družba IFB s prodajo zasebnim podjetjem, ki so našteta zgoraj, zmanjšala svoje dejavnosti na glavne dejavnosti.

(345)

S posojili, najetimi pri zasebnih kreditnih ustanovah, je družba IFB lahko zbrala 3,3 milijona EUR v letih 2003 in 2006. Ta posojila so bila podrobno opisana v točkah 75 do 79 odločbe o sprožitvi postopka. Pridobila jih je po tržnih pogojih in brez poroštva družbe SNCB ali Belgije bančnim ustanovam.

(346)

Nazadnje, družba IFB prispeva znesek v višini 1,105 milijona EUR, ki izvira iz izrednih prihodkov. Ti izredni prihodki ustrezajo kapitalskemu dobičku, ustvarjenemu s prodajo nefinančnih osnovnih sredstev (predvsem vagonov EAOS in voznih sredstev na terminalih).

(347)

Komisija sklepa, da lastni prispevek družbe IFB k stroškom njenega prestrukturiranja znaša 24,927 milijona EUR. Naslednja tabela povzema vse prispevke družbe IFB:

(348)

Če povzamemo, skupne stroške za prestrukturiranje družbe IFB, ki znašajo 125,56 milijona EUR, v višini 95,3 milijona EUR oziroma 76 % je plačala družba SNCB. To financiranje se lahko pripiše Belgiji. 30,26 milijonov EUR oziroma 24 % teh stroškov je nosila družba IFB sama.

(349)

Komisija v tem primeru opozarja, da smernice iz leta 1999 ne nalagajo minimalne stopnje lastnega prispevka, ampak samo znaten prispevek. Vendar če nove smernice iz leta 2004, ki se ne uporabljajo v tem primeru, zahtevajo lasten prispevek, ki je višji od 50 %, se Komisiji zdi potrebno opozoriti na posebne težave okoliščin prestrukturiranja (od katerega je neposredno odvisnih 250 delovnih mest v Belgiji), obseg zmanjšanja zmogljivosti (zmanjšanje števila železniških vagonov za 49 %, prenos več terminalov) in obseg kombiniranega prevoza, trga, na katerem je družba IFB predvsem dejavna, v prometni politiki Evropske unije.

(350)

Komisija sklepa, da je udeležba v višini 24 % v teh okoliščinah znatna udeležba glede na velikost družbe IFB in njen porazen finančni položaj pred prestrukturiranjem.

(351)

Smernice iz leta 1999 v točkah 45 in 48 določajo:

(352)

Kot je že bilo ugotovljeno v odločbi o sprožitvi postopka (točka 271), se je belgijska vlada strinjala, da Komisiji pošlje letno poročilo, da bi ta lahko ocenila, ali je bil načrt za prestrukturiranje izveden v skladu z zavezami, ki so jih sprejeli belgijski organi.

(353)

Prav tako je v odločbi o sprožitvi postopka (točka 271) ugotovljeno, da se je merilo „enkrat in zadnjič“ upoštevalo.

(354)

Komisija ugotavlja, da je Belgija nezakonito izvedla del zadevnih ukrepov v nasprotju s členom 88(3) Pogodbe. Vendar je preučitev ukrepov pokazala, da deloma niso pomoč in da so v preostalem združljivi s skupnim trgom –