(1)

Komisija se je 22. februarja 2006 odločila, da po več pritožbah dveh finskih gospodarskih interesnih združenj, ki sta trdili, da so finski organi med postopkom odprodaje podjetja Tieliikelaitos od finskega državnega upravnega organa kot državnega podjetja kršili več določb Pogodbe ES, vključno z določbami o državni pomoči, sproži formalni postopek preiskave (C(2006) 461 konč.).

(2)

Komisija je v dopisu z dne 23. februarja 2006 Finsko obvestila o svoji odločitvi, da sproži postopek, in finskim organom omogočila, da v enem mesecu predložijo pripombe.

(3)

Komisija je v dopisu z dne 3. maja 2006 pritožnikom poslala izvod odločitve o sprožitvi postopka in jim omogočila, da v enem mesecu predložijo pripombe v zvezi z odločitvijo.

(4)

Komisija je odgovor Finske na odločitev o sprožitvi postopka prejela v dopisu z dne 31. maja 2006, potem ko je dvakrat podaljšala rok za predložitev odgovora.

(5)

Pritožniki so v dopisu z dne 22. junija 2006 predložili pripombe na odločitev Komisije o sprožitvi postopka.

(6)

Komisija je te pripombe predložila finskim organom v dopisu z dne 6. julija 2006 in jim omogočila, da nanje odgovorijo v enem mesecu.

(7)

Komisija je v dopisu z dne 27. septembra 2006 prejela odgovor Finske na pripombe pritožnikov.

(8)

Po srečanju finskih organov in Komisije 7. septembra 2006 so finski organi 6. februarja 2007 predložili dodatne informacije.

(9)

Komisija je 20. aprila 2007 finskim organom poslala dopis in zahtevala dodatna pojasnila. Odgovor finskih organov je Komisija prejela 22. maja 2007.

(10)

Komisija je v dopisih z dne 4. julija in 27. julija 2007 finske organe prosila, da zagotovijo manjkajoče informacije, ki so nujne za sprejetje končne odločitve. Komisija je odgovore prejela 10. avgusta oziroma 29. avgusta 2007.

(11)

Podjetje Tieliikelaitos je finsko državno podjetje, ki je dejavno na področju načrtovanja, gradnje in vzdrževanja cest ter na področju trajektnih storitev. Čeprav se je 14. februarja 2007 podjetje preimenovalo v podjetje Destia, bo Komisija zaradi doslednosti v celotnem besedilu te odločbe uporabljala prvotno ime podjetja, tj. Tieliikelaitos.

(12)

Državno podjetje je po finskem upravnem pravu podjetje v državni lasti, ki sicer ni vpisano v register, vendar opravlja poslovne dejavnosti. Državna podjetja urejajo določbe iz Zakona o državnih podjetjih (2). Državno podjetje ima hkrati status upravnega organa in podjetja v državni lasti. Državno podjetje deluje v skladu s poslovnimi načeli, vendar so parlament, vlada in zadevna ministrstva pristojna za sprejemanje odločitev v zvezi z njimi in njihovo usmerjanje.

(13)

Čeprav se je v zadnjih šestih letih letni promet podjetja Tieliikelaitos zmanjšal (15-odstotno zmanjšanje), je podjetje z letnim prometom 474,1 milijona EUR, ki ga je doseglo leta 2006, še vedno pomemben akter na trgu sektorja infrastrukture finskega gradbeniškega trga.

(14)

Najpomembnejši del prometa tega podjetja so gradbene storitve (47 %), vzdrževanje (31 %) ter prekrivanje in mineralni agregati (asfaltiranje, označevanje cest, proizvodnja mineralnih agregatov – 11 %). Podjetje Tieliikelaitos zagotavlja storitve finski cestni upravi (68 % prometa podjetja Tieliikelaitos), trgovskim podjetjem (15 %), občinam in mestom (13 %) ter drugim vladnim službam (2 %).

(15)

Dobiček iz poslovanja podjetja Tieliikelaitos je leta 2006 znašal 10,6 milijona EUR. Povprečno število zaposlenih je leta 2006 znašalo 2 469.

(16)

Do konca leta 2000 je finsko omrežje državnih cest vzdrževala finska cestna služba. Cestna služba je delno izvajala tudi načrtovanje in gradnjo novih državnih cest. Pri tem je treba omeniti, da je na Finskem 78 000 km državnih cest, 26 000 km občinskih cest in 350 000 km zasebnih (nižje kategorije) gozdnih poti.

(17)

Cestna služba je bila državen organ, pristojen za upravljanje in vzdrževanje javnih cest ter za izboljšanje razmer v cestnem prometu ter z njimi povezanih storitev. Državna agencija je po finskem upravnem pravu oddelek državnega upravnega organa, ki ni samostojna pravna oseba, ampak del države.

(18)

Pred liberalizacijo so se storitve zasebnih svetovalcev, oblikovalcev in podjetij za vzdrževanje uporabljale le, če oddelek cestne službe za gradnjo cest (3) ni mogel zagotoviti storitve. Zlasti v sektorju za redno vzdrževanje cest (4), ki večinoma skrbi za odstranjevanje ledu s cest, pred začetkom liberalizacije skoraj ni bilo zasebnega pogodbenika: ti so prevzeli le dva majhna projekta v okviru predhodnih/poskusnih javnih razpisih v poznih devetdesetih letih 20. stoletja.

(19)

Finski organi so se marca 2000 odločili, da bodo dejavnosti cestne službe na področju gradnje cest odprodali kot državno podjetje in službo preimenovali v podjetje Tieliikelaitos, medtem ko bo cestna uprava delovala kot služba za stranke na področju vzdrževanja cest. Tako so vlogo stranke kot kupca storitev vzdrževanja in gradnje ločili od vloge izvajalca teh storitev.

(20)

Finska se je odločila za postopno odprtje trga. Naloga cestne uprave je bila pri tem, da ustvari pogoje za nastanek dejavnih trgov, na primer z uvedbo novih konkurenčnih odprtih postopkov.

(21)

Posledica reforme je bilo, da je bil trg na področju načrtovanja, gradnje in vzdrževanja državnih cest popolnoma odprt za konkurenco do konca leta 2004. Pri občinskih cestah so v skladu z načelom subsidiarnosti posamezne občine odločile, ali bodo uporabile svoje zmogljivosti ali ne. Vendar če želijo za ustrezne storitve izbrati zunanje izvajalce, morajo uporabiti odprti postopek.

(22)

Na področju trajektnih storitev naj bi bil trg za konkurenco odprt leta 2010.

(23)

Podjetje Tieliikelaitos med prehodnim obdobjem 2001–2004 v skladu z Zakonom o upravljanju podjetja Tieliikelaitos (5) in uredbo vlade o podjetju Tieliikelaitos (6):

(24)

Poleg tega je imelo osebje, premeščeno v podjetje Tieliikelaitos, zagotovljeno delovno mesto: v skladu z odločitvijo parlamenta o reformi cestne službe (7) podjetje Tieliikelaitos v prehodnem obdobju zaposlenih ni smelo odpustiti, začasno odpustiti ali jim prisilno zamenjati delovno mesto.

(25)

Za podjetje Tieliikelaitos so bile uvedene tudi drugih stalne omejitve.

(26)

Prvič, v skladu z Zakonom o upravljanju podjetja Tieliikelaitos je podjetje zavezano, da predloži ponudbe za vse morebitne pogodbe o vzdrževanju cest in zagotavljanju trajektnega prometa v državi.

(27)

Drugič, podjetje mora svoje storitve zagotoviti tudi v izrednih razmerah. Cestna uprava in podjetje Tieliikelaitos sta zavezani, da se pripravita na izredne razmere v skladu z zakonom o pristojnostih v izrednih razmerah (8). Priprave morajo potekati v skladu s predhodnim načrtovanjem, predhodnimi pripravami za ukrepe v izrednih razmerah in drugimi ukrepi. Na podlagi vladnega predloga zakona (9) Ministrstvo za promet in zveze posebej določi potrebno stopnjo pripravljenosti in porazdelitev odgovornosti med cestno upravo in podjetjem Tieliikelaitos. Poleg tega je moralo podjetje Tieliikelaitos v prehodnem obdobju ohranjati nujne zaloge tekočega goriva.

(28)

Podjetje Tieliikelaitos se mora tako kot vsako drugo državno podjetje osredotočati na svoje ključne naloge. Za podjetje veljajo zlasti omejitve za dejavnosti, ki jih lahko izvajajo hčerinska podjetja, zmožnost delovanja v tujini in prepoved nekaterih finančnih transakcij v skupini.

(29)

Finska vlada je na rednem zasedanju 21. decembra 2000 določila strukturo sredstev bilance stanja podjetja Tieliikelaitos, ki je začelo delovati v začetku leta 2001. Del sredstev, ki so bila prenesena pod nadzor podjetja Tieliikelaitos, se je knjižil kot dolgoročno posojilo in del kot lastniški kapital.

(30)

Podjetju Tieliikelaitos je država s tem odobrila dolgoročni dolžniški kapital v višini 41,44 milijona EUR. Rok odplačila posojila je 15 let (od 1. januarja 2001 do 1. januarja 2015), pri čemer je v prvih treh letih podjetje oproščeno plačila glavnice. Prav tako je bila določena postopna rast obrestne mere do 5 %, pri čemer je leta 2001 znašala 1 %, leta 2002 1,5 %, leta 2003 2,5 %, leta 2004 3,5 % in od leta 2005 dalje 5 %.

(31)

Z razdelitvijo službe za ceste na cestno upravo in podjetje Tieliikelaitos se je pri delitvi premoženja službe za ceste uporabilo načelo, da sredstva, ki jih zajema zakonodaja o cestah, tj. večinoma same ceste, ostanejo pod nadzorom cestne uprave, medtem ko se sredstva za vzdrževanje cest in trajektov vknjižijo v poslovne knjige podjetja Tieliikelaitos.

(32)

Prenos opreme se je izvedel po knjigovodski vrednosti, ki je temeljila na nabavni vrednosti, od katere se je odštel kumulativni amortizacijski popravek vrednosti. V bilanco stanja podjetja Tieliikelaitos so bili vknjiženi tudi viri gramoza po knjigovodski vrednosti.

(33)

Knjigovodska vrednost zemlje in gramoznega terena je bila zvišana, ker je finska vlada menila, da je ta pod dejansko vrednostjo terena. Zato je finsko Ministrstvo za promet in zveze oblikovalo delovno skupino (10), ki je oblikovala predloge o virih, ki so ostali pod cestno upravo, in tistih, ki so bili preneseni v podjetje Tieliikelaitos, ter o pošteni tržni vrednosti teh virov. Skupina o vrednosti zemlje ni dosegla soglasja.

(34)

Ministrstvo za promet in zveze je nato samo določilo vrednost zemlje in gramoznega terena, potem ko je za nasvet zaprosilo neodvisnega svetovalca, podjetje Catella Real Estate Consulting Ltd (v nadaljnjem besedilu „Catella“).

(35)

Prehodni sporazumi o reformi službe za ceste so predvidevali, da bo v obdobju 2001–2004 cestna uprava zunanjim izvajalcem po odprtem postopku dodelila le del naročil za načrtovanje, gradnjo in vzdrževanje državnih cest, ta pa naj bi se nato postopno povečeval. Preostala naročila naj bi bila sklenjena med podjetjem Tieliikelaitos in cestno upravo kot naročila, oddana po postopku s pogajanji, tj. brez razpisnega postopka.

(36)

Izhodišče za oblikovanje cen, ki je veljalo pri naročilih, oddanih po postopku s pogajanji, je bila cena naročil, oddanih po odprtem postopku. Cestna uprava je ustrezno preučila ponujene cene podjetja Tieliikelaitos za naročila, oddana po postopku s pogajanji, in jih primerjala s konkurenčnimi cenami naročil, oddanih po odprtem postopku. Med pogajanji med podjetjem Tieliikelaitos in cestno upravo se je upoštevalo, da je imelo podjetje Tieliikelaitos preveliko število osebja, kar je povzročilo povečanje stroškov. Razlika v ceni, ki je bila upoštevana v drugih prilagoditvenih ukrepih za osebje (tj. projektih posebnih storitev), se pri naročilih, oddanih po postopku s pogajanji, ni nadomestila.

(37)

V prehodnem obdobju sta se cestna uprava in podjetje Tieliikelaitos vsako leto dogovorila za prilagajanje izdatkov, s katerim so se razlike v maržah, ki so nastale pri oblikovanju cen med naročili, oddanimi po postopku s pogajanji, in naročili, oddanih po odprtem postopku, delno zmanjšale. To zmanjšanje razlik v maržah je analizirano v naslednjih poglavjih, tj. poglavjih 4, 5 in 6 (tudi po prilagoditvah je še vedno obstajalo nekaj razlik v maržah med naročili, oddanimi po postopku s pogajanji, in naročili, oddanimi po odprtem postopku). Ti sporazumi so v prehodnem obdobjem pomagali zmanjšati razlike v maržah med naročili, oddanimi po postopku s pogajanji, in naročili, oddanimi po odprtem postopku.

(38)

Na Finskem se trajektne storitve zagotavljajo kot del javnih cestnih storitev v 43 trajektnih lukah. Največ trajektnih luk je na otočju Turku in območjih celinskih voda vzhodne Finske.

(39)

Z reformo cestne uprave je bilo odločeno, da se trajektni promet, ki se zagotavlja kot del javnih cestnih storitev, postopno odpre za konkurenco do leta 2005, in da se od leta 2010 vsa nova naročila za trajektne storitve dodeljujejo po odprtem postopku.

(40)

Razpis za prijavo interesa iz leta 2005, ki zadeva tri od skupaj desetih naročil za trajektni promet, ni dosegel zadovoljivih rezultatov, ker je na eni strani cestni upravi povzročil večje stroške (11), na drugi strani pa okrepil položaj podjetja Tieliikelaitos na trgu. Zato cestna uprava za podjetje Tieliikelaitos zdaj še naprej uporablja model oddajanja naročil po postopku s pogajanji, medtem ko išče drug model javnih naročil, ki ga bo uporabila pri prihodnjih konkurenčnih razpisih.

(41)

Podjetje Tieliikelaitos je ob svoji ustanovitvi prevzelo celotno osebje za vzdrževanje cest iz službe za ceste. Zaradi tega je imelo podjetje Tieliikelaitos preveliko število zaposlenih. Pritožniki v vlogi, ki so jo vložili junija 2006, priznavajo, da je imelo podjetje Tieliikelaitos strukturno pomanjkljivost, ker je moralo zaposliti celotno osebje in zaposlenih ni smelo odpustiti. V prehodnem obdobju so bile za rešitev tega vprašanja sprejete tri vrste ukrepov.

(42)

Prvič, 116 zaposlenim je bilo ponujeno, da zapolnijo prazna delovna mesta v drugih vladnih službah (devet od teh mest je bilo v cestni upravi), ki so jo tudi izkoristili.

(43)

Drugič, za prilagoditev osebja v podjetju Tieliikelaitos je bilo dodeljenih 20,1 milijona EUR, in sicer za pomoč zaposlenim pri iskanju nove službe, za financiranje dodatnega izobraževanja in ukrepov preusposabljanja ter za pokojnine pri predčasni upokojitvi.

(44)

Tretjič, posamezniki, katerim na podlagi javnega razpisa ali naročil, oddanih po postopku s pogajanji med cestno upravo in podjetjem Tieliikelaitos, ni bilo zagotovljeno delovno mesto oz. se niso mogli predčasno upokojiti ali podobno, so bili zaposleni v storitvenih projektih, ki jih je naročila cestna uprava. Ti projekti so zajemali na primer čiščenje obcestnih površin ali obnovo objektov in območij na prostem. Cestna uprava je skupaj za financiranje teh storitvenih projektov plačala 68 milijonov EUR. Povprečno se je s storitvenimi projekti v obdobju 2001–2004 pridobilo 600–700 delovnih let letnega dela.

(45)

V prehodnem obdobju se je število zaposlenih v podjetju Tieliikelaitos s 4 235 leta 2001 zmanjšalo na 3 037 leta 2004.

(46)

Državna podjetja niso neodvisne pravne osebe, zato je država odgovorna za obveznosti državnih podjetij, kakor predvideva 6. člen Zakona o državnih podjetjih.

(47)

Zaradi odgovornosti države v skladu s 3. členom 1. poglavja Zakona o stečaju državno podjetje ne more uvesti stečajnega postopka.

(48)

Finska zakonodaja za izenačitev koristi, nastalih z neuporabo stečajne zakonodaje, predvideva, da se državi po 1. januarju 2003 za najeta posojila in odobrene garancije državnega podjetja plača pristojbina (12).

(49)

V skladu s 15. razdelkom Zakona o državnih posojilih in zagotavljanju državnih garancij (13) je treba pri določanju višine garancije upoštevati višino morebitnih obveznih plačil države, ki jih povzročijo garancija, naravo in obseg dejavnosti družbe tveganega kapitala, kreditno sposobnost družbe tveganega kapitala, kreditno sposobnost nacionalnega gospodarstva družbe tveganega kapitala in druge zadeve ter konkurenčne razmere, ki vplivajo na dano tveganje.

(50)

Za dolgoročne kredite uredba vlade o pristojbinah, zbranih z državnimi garancijami (14) določa pavšalni znesek v višini 0,25 odstotka kredita (pristojbina). Če je tveganje izgube v zvezi z garancijo izjemno visoko, se zbrani pavšalni znesek poveča za 1,5 odstotne točke. Poleg tega se obračuna letna pristojbina v višini 0,35 odstotka kredita. Če se tržni pogoji bistveno spremenijo, se višina letne pristojbine prilagodi najpozneje v 12 mesecih.

(51)

Pri kratkoročnih kreditih znaša letna pristojbina v skladu z navedenim zakonom o državnih posojilih in zagotavljanju državnih garancij polovico letne pristojbine dolgoročnega kredita.

(52)

Obravnava državnih podjetij pri davku od dobička pravnih oseb je določena v Zakonu o davku na dohodek (15). V skladu z načeli iz razdelka 21(3) tega zakona državna podjetja, katerih delovanje zajema zlasti izpolnjevanje potreb drugih državnih organov, niso zavezana do plačila davka.

(53)

V prehodnem obdobju je večina prometa podjetja Tieliikelaitos nastala z naročili z drugimi državnimi organi (cestno upravo), zato za te dejavnosti ni bil obračunan davek na dohodek.

(54)

Razen tega so bili do julija 2004, ko je podjetje Tieliikelaitos kupilo zemljišče, prodajalci v skladu z 49. razdelkom Zakona o davku na dohodek (16) oproščeni plačila davka na kapitalski dobiček. Julija 2004 so ta ukrep iz Zakona o davku na dohodek črtali.

(55)

Komisija je v svoji odločitvi o sprožitvi postopka izrazila pomisleke:

(56)

Pritožniki menijo, da je obrestna mera državnega posojila za podjetje Tieliikelaitos bistveno pod tržno stopnjo in da je bila ustrezna denarna prednost, ki jo je podjetje Tieliikelaitos prejelo v obdobju 2001–2004, približno 3,2 milijona EUR.

(57)

Pritožniki menijo, da višje obresti, določene za obdobje 2005–2015, te prednosti ne ublažijo. Ker so se obrestne mere od leta 2005 višale, petodstotna obrestna mera, določena za obdobje 2005–2015, kmalu ne bo več višja od trenutne tržne obrestne mere.

(58)

Pritožniki ugotavljajo, da je vrednost, po kateri je finska vlada zemeljske vire vknjižila v začetno bilanco stanja podjetja Tieliikelaitos, za 15 milijonov FIM (17) nižja od vrednosti, ki jo je ocenila neodvisna svetovalna družba (Catella). Glede na oceno zasebnega sektorja zemeljskih del naj bi bila razlika še večja. Poleg tega bi bilo po mnenju pritožnikov primerneje, da podjetje Tieliikelaitos za izvajanje svojih naročil kupuje zemljo od zunanjih ponudnikov po tržni ceni.

(59)

Pritožniki tudi menijo, da se netržni odbitki vrednosti zemlje in gramoznega terena, ki so navedeni v finančnih izkazih podjetja Tieliikelaitos za obdobje 2002–2004 in ki so jih revizorji podjetja Tieliikelaitos sprejeli, ne morejo šteti kot dokaz o morebitni pomoči pri prenosu zemlje in gramoznega terena. Pritožniki menijo, da revizorji podjetja Tieliikelaitos niso imeli dovolj strokovnega znanja in izkušenj v zvezi z zemeljskimi viri, da bi lahko izvedli takšno oceno. Po mnenju pritožnikov je stališče revizorjev temeljilo na oceni uprave podjetja Tieliikelaitos.

(60)

Pritožniki menijo, da je pri naročilih, oddanih po postopku s pogajanji, pomoč, ki jo je podjetju Tieliikelaitos dodelila cestna uprava, znašala 21,5 milijona EUR, kar so izračunali na podlagi razlik v maržah med naročili, oddanimi po postopku s pogajanji, in naročili, oddanimi po odprtem postopku podjetju Tieliikelaitos.

(61)

Poleg tega pritožniki domnevajo, da bi se lahko razlike v maržah pri naročilih, oddanih po postopku s pogajanji, umetno znižale, če bi upoštevali stroške osebja, ki ni vključeno v izvajanje naročil, oddanih po postopku s pogajanji.

(62)

Poleg tega menijo, da je tako imenovani postopek prilagajanja izdatkov v zvezi z naročili, oddanih po postopku s pogajanji (18), vsako leto v obdobju 2001–2004 podjetju Tieliikelaitos omogočil dostop do dodatnih sredstev, ki bi jih lahko za približno eno leto uporabilo za plačevanje obresti cestni upravi.

(63)

Pritožniki menijo, da je pomoč, ki jo je prejelo podjetje Tieliikelaitos, podjetju med drugim omogočila izvajanje naročil „načrtovanja in izvajanja“ (19), ki so imela manjšo razliko v maržah.

(64)

Pritožniki menijo, da dejstvo, da je bila finančna uspešnost podjetja Tieliikelaitos v primerjavi s konkurenco pod povprečjem panoge, potrjuje, da so bile dejavnosti podjetja Tieliikelaitos neuspešne in da je podjetje v liberaliziranih sektorjih uporabilo politiko nekonkurenčnega oblikovanja cen.

(65)

Pritožniki menijo, da so sklenjena naročila za trajektne storitve podjetju Tieliikelaitos zagotovila prednosti. Prav tako menijo, da lahko podjetje Tieliikelaitos zagotavlja trajektne storitve po sorazmerno nizki ceni le zato, ker je od cestne uprave prejelo opremo, ki je ni treba obnavljati, ali ker povezanih kapitalskih stroškov ni treba upoštevati pri vrednosti opreme.

(66)

Po mnenju pritožnikov je podjetje Tieliikelaitos v obdobju 2001–2004 prejelo približno 100 milijonov EUR državne pomoči, s katero je rešilo vprašanje prevelikega števila zaposlenih.

(67)

Pritožniki med drugim menijo, da je podjetje Tieliikelaitos prejelo pomoč, zaradi česar so zaposleni imeli prednost pri zapolnjevanju praznih delovnih mest v vladnih organih, vključno s cestno upravo. Skupno je s tem podjetje Tieliikelaitos zmanjšalo preveliko število zaposlenih za 116 oseb.

(68)

Pritožniki menijo, da so zadevni postopki premestitve zaposlenih omejili svobodo vključenih vladnih služb pri izbiri najboljših in najbolj poceni kandidatov za delovna mesta na trgu dela in s tem državi povzročili dodatne stroške. Država bi lahko zaposlila zunanje osebje, ki bi bilo ceneje in ki bi delalo pod ugodnejšimi delovnimi pogoji. Posamezniki iz podjetja Tieliikelaitos so bili premeščeni ob upoštevanju starih pogojev zaposlovanja na nova delovna mesta in obravnavani kot dolgoletni uslužbenci.

(69)

Poleg tega pritožniki poudarjajo, da je podjetje Tielliikelaitos prejelo 20,1 milijona EUR državne pomoči iz proračuna cestne uprave, ki je zaposlenim v podjetju Tielliikelaitos olajšala iskanje nove zaposlitve, z njo pa so bili financirani tudi dodatno izobraževanje in preusposabljanje ter pokojnine pri predčasni upokojitvi.

(70)

Pritožniki tudi menijo, da je osebje, vključeno v posebne projekte, predstavljalo nadomestno delovno silo podjetja Tieliikelaitos, medtem ko je stroške osebja plačala finska vlada. Trdijo tudi, da v zasebnem sektorju takšnih ureditev ni; ob zaključku projekta ali naročila mora zasebni delodajalec zaposlenim izplačati plačo oziroma jih odpustiti ter jim izplačati plačo za obdobje odpovednega roka.

(71)

Pritožniki tudi dvomijo, da je podjetje Tieliikelaitos za financiranje ukrepov za zmanjšanje števila zaposlenih prispevalo dovolj lastnih sredstev. Po njihovem mnenju finančni izkazi podjetja Tieliikelaitos tega ne dokazujejo.

(72)

Pritožniki ugotavljajo, da so bili pri nakupu zemlje podjetja Tieliikelaitos prodajalci v prehodnem obdobju večinoma oproščeni davka na kapitalski dobiček, kar je predstavljalo posredno državno pomoč za podjetje Tieliikelaitos.

(73)

Pritožniki menijo, da dejstvo, da podjetje Tieliikelaitos ni vključeno v področje uporabe stečajne zakonodaje, pomeni prepovedano državno pomoč. Poudarjajo, da čeprav je sedanji Zakon o stečaju (20) začel veljati šele 1. septembra 2004, podjetje Tieliikelaitos pred tem ni moglo sprožiti stečajnega postopka.

(74)

Pritožniki menijo, da zadostuje, da možnost za takšno vrsto pomoči obstaja, čeprav stečaj podjetja nikoli ni bil verjeten.

(75)

Poudarjajo, da je imelo podjetje Tieliikelaitos zaradi zadevnih predpisov možnost prejemanja financiranja pod ugodnejšimi pogoji. Poleg tega podjetje Tieliikelaitos stalno naroča storitve in material pri zunanjih ponudnikih, zaradi česar je zadolženo pri zunanjih izvajalcih. Vendar je podjetje bolj konkurenčno, ker ne more razglasiti stečaja.

(76)

Poleg tega pritožniki Komisijo opozarjajo, da garancije za posojila in garancije, ki jih zagotovi državno podjetje, katerih namen je izravnava za to, da lahko organizacija, ki deluje kot del države, prejme zunanje financiranje pod ugodnejšimi pogoji, uvedeno šele leta 2003 (člen 5 Zakona o državnih podjetjih). To pomeni, da podjetje Tieliikelaitos do zdaj te pristojbine ni plačalo (pravilo se ne uporablja retroaktivno za posojila podjetju Tieliikelaitos pred letom 2003).

(77)

Pritožniki vsekakor ugotavljajo, da morajo zasebna podjetja, ki lahko razglasijo stečaj v skladu s finsko zakonodajo, posojilodajalcu zagotoviti garancije, ki ustrezajo stroškom plačila državne garancije. Te vrste izdatki nastanejo zaradi hipoteke na nepremičnine in stalnega najema ter garancij finančnih institucij in drugih strank.

(78)

Po mnenju pritožnikov je to prepovedana pomoč tudi zato, ker podjetje Tieliikelaitos državi ne plačuje davka od dobička pravnih oseb, ker državna naročila predstavljajo več kot polovico njegovega prometa.

(79)

Pritožniki menijo, da je podjetje Tieliikelaitos s to davčno oprostitvijo samo v letih 2001 do 2004 imelo korist v vrednosti 14,5 milijona EUR, saj bi moralo plačati 14,5 milijona EUR več davkov, če bi zanj veljala 29-odstotna davčna stopnja, ki se je uporabljala za zasebna podjetja v letih 2001 do 2004 (leta 2005 se je stopnja znižala na 26 %).

(80)

Dejstvo, da je podjetje Tieliikelaitos del zaslužka odstopilo državi, je enako dividendi, ki jo plača družba z omejeno odgovornostjo, pri kateri višino vedno določijo delničarji na skupščini družbe. Dividenda se plača s prihodki, ki preostanejo po plačilu davka od dobička pravnih oseb.

(81)

Pravna zavezanost podjetja Tieliikelaitos, da predloži ponudbe za vsak javni razpis za vzdrževanje cestnega omrežja v prehodnem obdobju in po njegovem izteku, za pritožnike za podjetje Tieliikelaitos ne predstavlja dodatnega finančnega bremena. V vsakem primeru pritožniki menijo, da finančni izkazi podjetja Tieliikelaitos ne prikazujejo takšnih dodatnih izdatkov.

(82)

Ker ima podjetje Tieliikelaitos poslovalnice po vsej Finski, pritožniki verjamejo, da lahko odlično zagotavlja storitve vzdrževanja v vsej državi. Poleg tega je cestna uprava, da bi povečala sodelovanje pri javnih razpisih, uvedla dodatek 5 000 EUR, ki ga plača vsem ponudnikom, katerih ponudbe ustrezajo razpisni dokumentaciji. Povprečno je 4–4,7 izvajalca predložilo ponudbe za vsako naročilo za vzdrževanje, ki je bilo objavljeno na javnem razpisu v obdobju 2001–2004. To potrjuje zanimanje družb za predložitev ponudb.

(83)

Podobno poskušajo pritožniki ovreči, da je imelo podjetje Tieliikelaitos zaradi svoje obveznosti, da mora zagotoviti storitve v izrednih razmerah, dodatne stroške v primerjavi z drugimi podjetji v sektorju. Prvič, poudarjajo, da takšni dodatni stroški niso bili razvidni iz finančnih izkazov podjetja Tieliikelaitos. Drugič, pritožniki poudarjajo, da morajo biti vsa podjetja pripravljena na izredne razmere in da je to del obvladovanja tveganja v zasebnih podjetjih.

(84)

Poleg tega pritožniki menijo, da v finančnih izkazih podjetja Tieliikelaitos niso ločeni stroški in prejemki, povezanimi s storitvami splošnega gospodarskega pomena, in tistimi, povezanimi z drugimi storitvami, ter da za porazdelitev stroškov in prihodkov med takšnima kategorijama storitev parametri niso bili določeni.

(85)

Zato pritožniki poudarjajo, da se ukrepi v korist podjetja Tieliikelaitos ne morejo šteti kot nadomestilo za obveznosti javnih služb.

(86)

V zvezi z omejitvami delovanja podjetja Tieliikelaitos pritožniki poudarjajo, da je skupina za nadaljnje spremljanje, ki jo je ustanovilo Ministrstvo za promet in zveze, ugotovila, da je podjetje Tieliikelaitos večkrat kršilo zadevne omejitve, na primer z izgradnjo energetskih omrežij in komunalnim inženiringom. Zato te niso povzročile velikih stroškov in izgube dohodka ter takšne postavke tudi niso bile prikazane v finančnih izkazih podjetja Tieliikelaitos.

(87)

Pritožniki menijo, da je podjetje Tieliikelaitos skupaj prejelo vsaj 164–171 milijonov EUR prepovedane pomoči.

(88)

Po mnenju pritožnikov je treba ustrezne vsote povečati za znesek pomoči, prejet z naročili za trajektni promet, oddanimi po postopku s pogajanji, in dohodki od obresti za sredstva, ki se v okviru prilagajanja izdatkov na leto vrnejo z naročili, oddanimi po postopku s pogajanji.

(89)

Pritožniki menijo, da je podjetje Tieliikelaitos imelo koristi, ki so zmanjšale njegove stroške in ki jih ne bi moglo imeti v običajnih tržnih pogojih.

(90)

Pritožniki ne dvomijo, da so bili stroški prihranjeni z odpiranjem trga konkurenci, vendar poudarjajo, da je podjetje Tieliikelaitos v prehodnem obdobju prejelo pomoč, ki je bila skoraj enaka prihrankom države v enakem obdobju.

(91)

Pritožniki menijo, da je pomoč, dodeljena podjetju Tieliikelaitos, izkrivljala konkurenco v sektorju infrastrukture in podjetju Tieliikelaitos omogočila izvajanje naročil z nižjimi maržami kot pri zasebnih akterjih na konkurenčnem trgu. Po mnenju pritožnikov je imelo podjetje Tieliikelaitos prevladujoč položaj pri naročilih za vzdrževanje cest v prehodnem obdobju, medtem ko je leta 2005 dobilo 88 % novih naročil za vzdrževanje, ki jih je dodelila cestna uprava. To potrjuje, da odpiranje trga ni bilo uspešno.

(92)

Pritožniki oporekajo, da so bili ukrepi državne pomoči potrebni in sorazmerni z rezultati, tj. z liberalizacijo finskega trga vzdrževanja cest in trajektnega prometa. Zato po mnenju pritožnikov državna pomoč, ki jo je prejelo podjetje Tieliikelaitos, ni bila upravičena in je zato neskladna s skupnim trgom.

(93)

Finski organi najprej razlagajo razloge za pristop, ki je bil izbran za liberalizacijo trga cestnih storitev na Finskem.

(94)

Po njihovem mnenju je bilo istočasno postopno odpiranje trga in zagotovitev varnih delovnih mest zaposlenih v podjetju Tieliikelaitos nujno za doseganje političnega kompromisa pri odpiranju trga.

(95)

Dejansko je finska vlada reformo cestnih storitev začela pripravljati že leta 1994. Ker zaradi različnih interesov dolgo ni bilo mogoče doseči dogovora o liberalizaciji trga, se je vladni Odbor za gospodarsko politiko 20. maja 1997 odločil, da ohrani veljavni sistem ter hkrati uvede nekatere „razmejitve“ med upravnim in „proizvodnim“ delovanjem službe za ceste. Šele na začetku leta 2000 je vlada dosegla politični dogovor o postopni liberalizaciji trga cestnih storitev. Ta dogovor je bil izražen v paketu zakonodajnih predlogov, predloženih parlamentu, in sicer kot predlog zakona o cestni upravi in predlog zakona o upravljanju podjetja Tieliikelaitos ter predhodni predlog zakona o letnem proračunu (slednji je vseboval predvideno financiranje, potrebno za reforme ukrepe). Pri sprejemanju teh zakonov je parlament potrdil paket podpornih ukrepov v korist podjetja Tieliikelaitos, ki jih je predlagala vlada, ter celo uvedel dodatne zaščitne ukrepe v korist zaposlenih v podjetju.

(96)

Model liberalizacije trga, ki ga je izbrala finska vlada, je poleg političnih in socialnih vidikov podprl tudi konkurenčni vidik. Po mnenju finskih organov bi lahko odprtje trga brez prehodnega obdobja na trgu povzročilo oligopol ali celo monopol, ker bi podjetje Tieliikelaitos izginilo s trga, medtem ko bi njegov delež prevzeli največji zasebni konkurenčni ponudniki.

(97)

Finska meni, da ukrepi, ki jih je izvedla, ne pomenijo državne pomoči. Tudi če Komisija meni, da ukrepi vključujejo državno pomoč, so finski organi prepričani, da mora biti pomoč opredeljena kot skladna s skupnim trgom.

(98)

Za utemeljitev svojega stališča je Finska v zvezi z očitanimi gospodarskimi prednostmi, ki jih je imelo podjetje Tieliikelaitos, med drugim predložila poročilo gospodarskih strokovnjakov borznoposredniške družbe Icecapital Securities Ltd (v nadaljnjem besedilu „strokovno poročilo“).

(99)

Pritožniki dvomijo o veljavnosti tega strokovnega poročila, saj je družba Icecapital gospodarsko odvisna od podjetja Tieliikelaitos, finski organi pa temu nasprotujejo in poudarjajo, da je podjetje Tieliikelaitos le ena od mnogih strank družbe Icecapital. Družba Icecapital je za podjetje Tieliikelaitos delala občasno v dveh letih njunega poslovnega sodelovanja (leta 2005 je delo družbe Icecapital za podjetje Tieliikelaitos zajemalo 4,7 % njenega letnega prihodka, leta 2006 pa 3,1 %). Finska vlada je pripravo strokovnega poročila objavila na razpisu, družba Icecapital pa je bila izbrana, da ga pripravi. Finski organi so tudi ugotovili, da je dejstvo, da je podjetje Tieliikelaitos v preteklosti že koristilo storitve družbe Icecapital, pri družbi Icecapital pripomoglo k razumevanju sektorja zemeljskih del, kar ji je koristilo tudi pri pripravi strokovnega poročila.

(100)

Finski organi zatrjujejo, da to ni bil primer običajne dodelitve posojila, ko se družbi dodeli posojilo določene vsote, ki se v določenem obdobju vrne z obrestmi. To je bil prenos sredstev na podjetje Tieliikelaitos z obveznim vračilom.

(101)

Finska meni, da bi lahko prišlo do izkrivljanja konkurence, če bi bila celotna sredstva podjetju Tieliikelaitos izplačana kot kapital. Pri pregledu bilanc stanja zasebnih podjetij v tem sektorju je bilo ugotovljeno, da so podjetja osnovna sredstva v bilancah stanja pridobila kot kapital in kot posojila. Zato je bilo pomembno, da je bilanca stanja podjetja Tieliikelaitos vključevala sredstva, pridobljena kot posojila. Finska meni, da bi podjetje Tieliikelaitos v nasprotnem primeru imelo konkurenčne prednosti, ki bi bila enaka vračilu glavnice posojila. Finski organi menijo, da je bila struktura začetne bilance stanja podjetja Tieliikelaitos pripravljena v skladu z bilancami stanja zasebnih podjetij v tem sektorju.

(102)

Če se ukrep šteje za običajno dolgoročno posojilo, Finska meni, da je treba stroške posojila primerjati s financiranjem, ki je bilo na voljo na trgu med celotnim obdobjem trajanja posojila. Primerjava, ki posojilo primerja z drugimi možnostmi na trgu le v obdobju nekaj let, ne odraža celotnih stroškov posojila. Zato Finska meni, da je treba poleg prehodnega obdobja 2001–2004 upoštevati tudi obdobje 2005–2015.

(103)

Finski organi navajajo, da podjetje v obdobju trajanja posojila brez soglasja posojilodajalca ne more odstopiti od sporazuma o posojilu. Zato je treba pri izračunu mogočih ugodnosti zaradi dolgoročnega posojila ustrezno upoštevati celotno časovno obdobje, v katerem je podjetje Tieliikelaitos plačevalo obresti. Rezultat takšnega izračuna se bistveno razlikuje od rezultata izračunov pritožnikov.

(104)

V zvezi z ustrezno obrestno mero finski organi ugotavljajo, da se 12-mesečna obrestna mera Euribor splošno uporablja kot referenčna obrestna mera pri posojilih za podjetja. Finska navaja, da obstaja krivulja terminskih cen, ki napoveduje, kako visoka bo tržna obrestna mera do leta 2015. Krivulja temelji na pričakovanem razvoju obrestnih mer različnih udeležencev na trgu. Referenčne obrestne mere, uporabljene v izračunih strokovnega poročila, temeljijo na podatkih, ki so na voljo na terminskem trgu, ter odražajo, kakšno obrestno mero predvideva trg v prihodnje.

(105)

Na podlagi tega je iz strokovnega poročila razvidno, da bi moralo podjetje Tieliikelaitos od konca prehodnega obdobja do konca trajanja posojila plačati približno 2,0 milijona EUR več kot za financiranje po tržni obrestni meri, ki so jo 8. maja 2006 napovedali tržni analitiki (21).

(106)

Na podlagi tega Finska sklepa, da je treba znesek 2 milijona EUR v vsakem primeru odšteti od zneska 3,2 milijona EUR, kot so ga ocenili pritožniki, kar pomeni, da je največja možna korist državnega posojila za podjetje Tieliikelaitos1,2 milijona EUR.

(107)

Finski organi trdijo, da je bilo eno glavnih načel, na katerem je temeljila razdelitev službe za ceste na cestno upravo in podjetje Tieliikelaitos, da mora premoženje, ki ga ureja zakonodaja o cestah, to so bile predvsem ceste, zadržati cestna uprava, medtem ko mora premoženje, ki ga je prej uporabljal „proizvodni del“ službe za ceste (predhodnik podjetja Tieliikelaitos) pri vzdrževanju cest, zadržati podjetje Tieliikelaitos.

(108)

Glede ocene zemlje in gramoznega terena, ki ga ima na voljo podjetje Tieliikelaitos, finski organi menijo, da je bila ocena zemljišč in gramoznega terena izvedena v skladu z načeli iz Sporočila Komisije o elementih državne pomoči pri prodaji zemljišč in objektov s strani javnih organov (22).

(109)

Finska zatrjuje, da se lahko ocena družbe Catella, ki je bila uporabljena kot podlaga za določitev vrednosti zemlje in gramoznega terena, šteje kot ocena nepristranskega cenilca.

(110)

Ocena družbe Catella (znižanje s 128 milijonov FIM na 113 milijonov FIM (23) je bila prilagojena, ker je finsko Ministrstvo za promet in zveze menilo, da se bi cena gramoza znižala, ko bi podjetje Tieliikelaitos vstopilo na zadevni trg kot prodajalec, da se bo dodana vrednost pridobljene zemlje po ocenah nacionalnega finskega urada za geodetsko dejavnost znižala in da bi bili stroški po obdelavi višji zaradi novih zahtev v zvezi z naknadno obdelavo območij zemeljskih virov.

(111)

V zvezi z znižanjem vrednosti zemljišč v poslovnih poročilih podjetja Tieliikelaitos za prehodno obdobje, ki so ga sprejeli revizorji podjetja Tieliikelaitos (Ernst & Young), finski organi ocenjujejo, da sta bili za zemljo in gramozni teren v bilanci stanja podjetja Tieliikelaitos navedeni preveliki vrednosti v primerjavi z vrednostmi iz revidiranih poslovnih knjig. To ugotovitev je potrdila družba Icecapital, ki je izvedla splošno oceno ureditve v korist podjetja Tieliikelaitos. Zato podjetje Tieliikelaitos ni pridobilo gospodarske prednosti, ampak je prej imelo gospodarsko škodo v višini 4,3 milijona EUR.

(112)

Finska ugotavlja, da so revizorji strokovnjaki za ocenjevanje pričakovanega dohodka in so zato ustrezno usposobljeni za preverjanje veljavnosti netržnih odbitkov, ki jih je izvedlo podjetje.

(113)

V zvezi z željo pritožnikov, da v poslovnih knjigah podjetja Tieliikelaitos ne bi bila navedena zemlja in da bi podjetje Tieliikelaitos kupilo vse potrebne zemeljske vire po tržnih cenah (glej oddelek 4.2), Finska ugotavlja, da je podjetje Tieliikelaitos v prehodnem obdobju kupilo velike količine zemeljskih virov od zunanjih strank po tržnih cenah: 47 % leta 2001, 39 % leta 2002, 41 % leta 2003 in 34 % leta 2004.

(114)

Prvič, finski organi opozarjajo, da je letni postopek za izravnavo izdatkov v prehodnem obdobju (glej oddelek 2.4.3) omogočil, da so se razlike v maržah med naročili, oddanimi po postopku s pogajanji, in naročili, oddanimi po odprtem postopku, v velikem obsegu izravnale. Prilagoditev izdatkov v prehodnem obdobju je skupaj znašala 16,8 milijona EUR.

(115)

V zvezi s preostalimi razlikami v maržah po mnenju Finske ni upravičeno primerjati marže podjetja Tieliikelaitos iz naročil, oddanimi po postopku s pogajanji, s povprečno maržo, ki jo je podjetje Tieliikelaitos dobilo pri naročilih, oddanih po odprtem postopku, v celotnem prehodnem obdobju, kot so to storili pritožniki.

(116)

Po mnenju finskih organov je treba izračunati razlike v maržah za naročila, ki so med seboj primerljiva.

(117)

Za leti 2001 in 2002 je bilo značilno, da je veliko naročil na podlagi javnega razpisa zajemalo nove vrste naročil, tj. naročila načrtovanja in izvajanja. Podjetje Tieliikelaitos na začetku ni bilo pripravljeno na znatno večje tveganje kot pri običajnih naročilih. Zato so bile marže pri naročilih načrtovanja in izvajanja veliko manjše od pričakovanih. Naročila, oddana po postopku s pogajanji, niso vključevala naročil načrtovanja in izvajanja. Zato je primerno, da se naročila načrtovanja in izvajanja pri izračunu ne upoštevajo.

(118)

Za leti 2003 in 2004 je bilo značilno, da so bila naročila, ki jih je po postopku s pogajanji oddala cestna uprava v letih 2003 in 2004, izključno naročila za vzdrževanje in načrtovanje cest. Zato je treba stopnje marž primerjati z maržami podobnih naročil na podlagi javnega razpisa.

(119)

Poleg tega finski organi poudarjajo, da bi se lahko del naročil, ki so se izvajala kot naročila, oddana po postopku s pogajanji, tudi izvajal drugače brez prehodne določbe iz 9. razdelka Zakona o upravljanju podjetja Tieliikelaitos, tj. z neposrednimi pogajanji v skladu z veljavno zakonodajo o javnih naročilih.

(120)

V skladu s strokovnim poročilom je podjetje Tieliikelaitos imelo korist v vrednosti največ 8,5 milijona EUR iz naročil, oddanih po postopku s pogajanji, če se izračuna razlika v maržah med primerljivimi naročili, oddanimi po postopku s pogajanji ali odprtem postopku:

(121)

Tudi če je podjetje Tieliikelaitos imelo gospodarsko korist v višini 8,5 milijona EUR, je bila ta korist upravičeno nadomestilo za obveznost izvajanja javne službe in stroške, nastale zaradi strukturnih pomanjkljivosti (glej oddelek 2.3).

(122)

V prehodnem obdobju je bilo treba dodatne stroške, nastale zlasti zaradi previsokih stroškov dela, upoštevati pri oblikovanju cen pri naročilih, oddanih po postopku s pogajanji, če ti niso bili upoštevani pri drugih prilagoditvenih ukrepih za osebje. Čeprav je velik del odvečnega osebja sodeloval pri posebnih storitvenih projektih, je bilo v prehodnem obdobju v podjetju Tieliikelaitos povprečno še vedno 100 zaposlenih več, kot je bilo sprejemljivo.

(123)

Finski organi zavračajo obtožbe, da je pomoč, ki jo je prejelo podjetje Tieliikelaitos, državnemu podjetju omogočila, da pri naročilih načrtovanja in izvajanja sprejme nižjo stopnjo marže. Kot je navedeno zgoraj, je bila marža pri naročilih načrtovanja in izvajanja nizka, ker podjetje Tieliikelaitos ni bilo pripravljeno na tveganje, ki jo pogodbe vključujejo.

(124)

V zvezi s trditvami pritožnikov, da so stroški, nastali zaradi dodatnega osebja, pri naročilih, oddanih po postopku s pogajanji, umetno zmanjšali maržo podjetja Tieliikelaitos, finski organi ugotavljajo, da odvečno osebje ni bilo vključeno v izračun marže pri naročilih, oddanih po postopku s pogajanji. Odvečno osebje je sodelovalo le pri storitvenih projektih.

(125)

Finska tudi zavrača obtožbo, da sorazmerno slabi finančni rezultati podjetja Tieliikelaitos kažejo na neučinkovitost njegovega delovanja in uporabo nekonkurenčne cenovne politike na liberaliziranih trgih. Po mnenju Finske je slab rezultat mogoče pripisati dodatnim stroškom, nastalih s prilagoditvijo osebja podjetja Tieliikelaitos, in dejstvu, da posebne ureditve, uvedene za osebje, ne bi mogle pokriti vseh stroškov dodatnega osebja.

(126)

Po mnenju finskih organov je trenutno za cestno upravo ceneje, da naročila še naprej oddaja po postopku s pogajanji. Prvi poskus javnega razpisa za del trajektnih storitev je bil neuspešen zaradi naslednjih razlogov.

(127)

Prvič so bile cene, ki so jih ponudili ponudniki, za 17–25 % višje od cen naročil, oddanih po postopku s pogajanji, ki so bila sklenjena med cestno upravo in podjetjem Tieliikelaitos ter o katerih sta se stranki letno pogajali. Če bi cestna uprava torej sprejela rezultate javnega razpisa, bi morala za zadevne storitve plačati več.

(128)

Drugič, tržni položaj podjetja Tieliikelaitos bi se okrepil (ker so bile cene, ki jih je navedlo podjetje Tieliikelaitos, najnižje od ponujenih cen – čeprav so bile vseeno višje od cen naročil po postopku s pogajanji – bi morala cestna uprava podjetje Tieliikelaitos sprejeti kot najboljšega ponudnika).

(129)

Zato finski organi zavračajo obtožbe, da bi naročila, oddana po postopku s pogajanji, ki sta jih sklenila cestna uprava in podjetje Tieliikelaitos, vključevala kakršno koli konkurenčno korist za podjetje Tieliikelaitos. Nasprotno, pomenijo lahko škodo, saj pogoji naročil, oddanih po postopku s pogajanji, ne odražajo ustrezno potrebe po obnovi opreme (stroški kapitala niso v celoti vključeni v cene trajektnih storitev).

(130)

Finska razvija nov model oddaje javnih naročil za prihodnje konkurenčne ponudbe, v katerem bo spremenila pogoje liberalizacije, povezane s stroški kapitala in obnovitvijo trajektov. To lahko stori tako, da zmanjšanja tveganost naložb z odkupnimi pogoji za trajektno opremo, zajeto v sporazumu. Druga možnost je, da zahteva, da imajo vsi ponudniki nova plovila. Medtem so bila veljavna trajektna naročila podaljšana do konca leta 2009.

(131)

Finski organi trdijo, da posebnih ureditev in posebnih projektov ni mogoče šteti za koristi.

(132)

Ko je podjetje Tieliikelaitos1. januarja 2001 začelo delovati, je imelo 4 235 zaposlenih, čeprav je dejansko potrebovalo znatno manj osebja. Jasno je, da je nekdanja služba za ceste kot uradna ustanova, ki temelji na hierarhiji, imela veliko delovnih mest in nalog, ki v podjetju Tieliikelaitos niso bili potrebni, kar je povzročilo znatno preveliko število zaposlenih v podjetju Tieliikelaitos.

(133)

Po mnenju Finske je dejstvo, da je podjetje Tieliikelaitos moralo zaposliti celotno osebje in ni smelo odpuščati delavcev, za podjetje Tieliikelaitos pomenilo strukturno pomanjkljivost. Stroški, ki jih je podjetje imelo zaradi te strukturne pomanjkljivosti, so presegli vse prednosti podjetja Tieliikelaitos, celo teoretične in gospodarske. Postopki premestitve osebja, ki jih je izvedlo podjetje Tieliikelaitos, so bili dražji in počasnejši od kadrovske politike konkurenčnih ponudnikov.

(134)

Po mnenju Finske se finska država ob ustanovitvi podjetja Tieliikelaitos ni mogla odločiti, da odvečnih zaposlenih ne bi prenesla na podjetje Tieliikelaitos.

(135)

Finska se sklicuje tudi na sodbo Combus, ki jo je izdalo Sodišče prve stopnje (25) in v kateri je obravnavalo podoben položaj v zvezi s premestitvijo osebja. V tej zadevi je odločilo, da enkratni znesek, ki ga je danska država plačala uradnikom, ki so bili zaposleni v podjetju Combus ter so se strinjali, da se odrečejo statusu uradnikov in se v tem podjetju zaposlijo pogodbeno, ni pomenil državne pomoči. Sodišče prve stopnje je menilo, da ta ukrep ni zmanjšal bremen v proračunu podjetja.

(136)

Reforma cestne uprave in sektorja vzdrževanja se je na Finskem izvajala v podobnih razmerah kot v podjetju Combus. Ker podjetje Tieliikelaitos osebju, ki je bilo premeščeno v vladne agencije, med drugim tudi v cestno upravo, ni plačalo nadomestila, se to ne more šteti za državno pomoč.

(137)

Po mnenju Finske uporabnost sodbe Combus nikakor ne zmanjšujeta sodbi Sodišča, ki ju navaja Komisija v svoji odločitvi o začetku postopka (Altmark Trans (26) in Francija proti Komisiji (27). Ti sodbi sta bili izrečeni pred sodbo Combus in ju je Sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo.

(138)

Poleg tega Finska meni, da če ukrep ni namenjen ustvarjanju koristi, ki vplivajo na proračun, ne gre za prenos državnih sredstev in zato ne pomeni državne pomoči (28). Finska meni, da upravni ukrepi, ki ne vplivajo na državne finance, ne pomenijo državne pomoči.

(139)

Finska verjame, da država ni izgubila dohodkov, ker se je strinjala, da zaposli 116 nekdanjih zaposlenih podjetja Tieliikelaitos in izplača njihove plače. Nobeden od zaposlenih ni bil imenovan na določeno delovno mesto brez ocene njegove primernosti. Premestitve osebja med podjetjem Tieliikelaitos in oddelki državne uprave so bile mogoče le, če je bilo delovno mesto prosto in objavljeno. Če ustreznega kandidata ni bilo mogoče najti v podjetju Tieliikelaitos, so izbrali druge kandidate.

(140)

V zvezi s finančnimi transferji države, s katerimi naj bi rešili težave prevelikega števila zaposlenih v podjetju Tieliikelaitos, Finska poudarja, da podjetje Tieliikelaitos ni prejelo 100 milijonov EUR državne pomoči, kot trdijo pritožniki. Podjetje Tieliikelaitos je od cestne uprave za financiranje storitvenih projektov prejelo 68 milijonov EUR (od 68 milijonov je bilo približno 56 milijonov namenjenih za kritje stroškov dela, medtem ko se je preostanek porabil za material in druge stroške, ki niso povezani z osebjem). Poleg tega je cestna uprava plačala 20,1 milijona EUR za prilagoditev osebja. Skupno nadomestilo 88,1 milijona EUR ni pokrilo vseh stroškov, nastalih zaradi odvečnega osebja. V skladu s strokovnim poročilom je odvečno osebje povzročilo strukturne pomanjkljivosti, ki so v obdobju 2001–2004 znašale 157 milijonov EUR.

(141)

Finska ugotavlja, da so se pri pripravi finančnih izkazov podjetja Tieliikelaitos upoštevali ustrezni računovodski postopki in da so bili finančni izkazi revidirani. Finančni izkazi ne vsebujejo tako podrobnih navedb, kot navajajo pritožniki. Strokovno poročilo pa za nekrite strukturne pomanjkljivosti v zvezi z odvečnim osebjem (skupaj 69 milijonov EUR, tj. 157 milijonov EUR minus 88 milijonov EUR) navaja naslednje utemeljitve:

(142)

Prvič, cestna uprava ni krila vseh stroškov posebnih storitvenih projektov. Na primer ni krila ustreznih nadzornih stroškov, ki so bili za štiriletno obdobje ocenjeni na 2,8 milijona EUR. Poleg tega je bila pri storitvenih projektih poleg ustreznih nadzornih stroškov (primanjkljaj je bil izračunan tako, da so se izdatki za plače in material za storitvene projekte odšteli od prihodkov, prejetih s temi projekti) v prehodnem obdobju zabeležena skupna izguba 1,4 milijona EUR. Zato so storitveni projekti podjetju Tieliikelaitos povzročili neto škodo 4,2 milijona EUR.

(143)

Drugič, sredstva, ki jih je zagotovila cestna uprava za financiranje ukrepov, povezanih z iskanjem novih delovnih mest, dodatnim usposabljanjem in ponovnim usposabljanjem ter podporo za predvideno predčasno upokojitev, niso bila zadostna. Podjetje Tieliikelaitos je za stroške prilagoditve osebja namenilo več kot 20 milijonov EUR lastnih sredstev (12,8 milijona EUR je bilo izplačanih v letih 2004 in 2005).

(144)

Tretjič, podjetje Tieliikelaitos je imelo dodatne upravne izdatke, povezane s prilagoditvijo osebja, ki so bili za prehodno obdobje ocenjeni na 2,8 milijona EUR.

(145)

Četrtič, podjetje Tieliikelaitos je imelo dodatne stroške tudi zaradi ugodnejših pogojev za dopuste, ki so jih imeli tisti zaposleni v podjetju Tieliikelaitos, ki so spadali v kategorijo dolgoročnih državnih uslužbencev (za 50 % daljši dopust). Ti dodatni stroški so bili v štiriletnem prehodnem obdobju ocenjeni na 42 milijonov EUR.

(146)

V vsakem primeru je sistem pokojninskega zavarovanja bremenil podjetje Tieliikelaitos. Tudi po preoblikovanju v državno podjetje je osebje podjetja Tieliikelaitos še naprej urejal Zakon o državnih pokojninah št. 280 z dne 20. maja 1966, ki določa, da mora državno podjetje za državnega delodajalca plačati pokojninski prispevek, ki je višji od pokojninskega prispevka, ki ga mora plačati delodajalec v zasebnem sektorju. Sprememba Zakona o državnih pokojninah (št. 679 z dne 30. julija 2004) bo približala pokojninske prispevke in pokojnine zaposlenih v zasebnem in javnem sektorju, vendar le dolgoročno. Leta 2005 je splošni pokojninski prispevek, ki so ga plačali delodajalci v zasebnem sektorju, znašal 16,8 %. V nasprotju s tem je bil pokojninski prispevek, ki ga je plačalo podjetje Tieliikelaitos, določen posebej in je leta 2005 znašal 21,13 %.

(147)

Poleg tega so bile določbe kolektivnih pogodb podjetja Tieliikelaitos v zvezi s plačanim bolniškim dopustom, prilagojene šele 16. februarja 2005, in sicer tako, da ustrezajo enakovrednim pogojem pogodb zasebnega sektorja. Pred tem so bile te določbe za podjetje Tieliikelaitos dražje od tistih, ki jih uporabljajo delodajalci v zasebnem sektorju.

(148)

Finska na splošno ugotavlja, da so pogoji zaposlovanja še vedno boljši od tistih v zasebnih družbah. To drži ne glede na dejstvo, da so spremembe kolektivnih pogodb iz leta 2005 pogoje zaposlovanja približale tistim v zasebnem sektorju. Na primer pravica do letnega dopusta, ki temelji na istih pogodbenih določbah kot pri državnih naročilih, je še vedno večja kot v zasebnem sektorju. Tako se lahko pogoji zaposlovanja na splošno, vključno s pokojninami, še vedno štejejo za breme v primerjavi s tistimi, ki prevladujejo pri izvajalcih v zasebnem sektorju.

(149)

V skladu z razdelkom 49(1)(4) Zakona o davku na dohodek se je obdavčljivi znesek kapitalskih dobičkov, ki jih je prejel davčni zavezanec, ki ni bil družba, osebna družba ali komanditna družba, izračunal tako, da se je od prodajne cene ali dejanske nabavne vrednosti odštelo 80 %, odvisno od tega, katera je bila višja, pod pogojem, da je bila nepremičnina prodana državi, pokrajini, občini ali skupnemu občinskemu organu. Tako bi bil znesek obdavčljivih kapitalskih dobičkov največ 20 % prodajne cene. Zato bi lahko za določitev zneska obdavčljivih kapitalskih dobičkov zadevni prodajalec od prodajne cene odštel 30 % ali 60 % več, kot bi lahko odštel pri običajnih davčnih pravilih, odvisno od tega, ali je prodal zemljo, potem ko je bil njen lastnik 10 let ali pred tem.

(150)

Prenosi zemlje na podjetje Tieliikelaitos/njegovega predhodnika so bili v koncesijsko shemo vključeni od samega začetka (29). To pomeni, da je tudi predhodnik podjetja Tieliikelaitos, tj. služba za ceste, posredno imel koristi od istega ukrepa. Zato finski organi poudarjajo, da bi bil ta ukrep v skladu z opredelitvijo „veljavne pomoči“ iz člena 1(b) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999, tudi če bi pomenil posredno državno pomoč v korist podjetja Tieliikelaitos,.

(151)

Razdelek 49 Zakona je bil julija 2004 (30) spremenjen in se ne uporablja več, če se premoženje proda državnemu podjetju za druge namene, kot je varstvo narave, uporaba s strani oboroženih sil, raziskave ali druge podobne družbene namene. Zato je treba zdaj za dohodek od prodaje zemljišč podjetju Tieliikelaitos plačati običajni davek od dobička prodaje kapitala.

(152)

V zvezi stalnimi ugodnostmi za podjetje Tieliikelaitos finski organi poudarjajo, da bili ti ukrepi v skladu z opredelitvijo „veljavne pomoči“ iz člena 1(b) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999, tudi če bi pomenili državno pomoč.

(153)

Za podjetje Tieliikelaitos in predhodnike zadevnega gospodarskega subjekta (do 31.12.1997 služba za ceste, od 1.1.1998 do 31.12.2000 proizvodni del službe za ceste) nikoli niso veljala stečajna pravila ali običajna pravila o davku od dobička pravnih oseb.

(154)

Položaj je bil tak že pred začetkom liberalizacije sektorja cestnih storitev na Finskem (člen 1(b)(v) Uredbe 659/1999) kot tudi pred pristopom Finske k EU (člen 1(b)(i) Uredbe 659/1999).

(155)

Finski organi se zavezujejo, da bodo podjetje Tieliikelaitos najpozneje do 1. marca 2008 preoblikovali v družbo z omejeno odgovornostjo v državni lasti, za katero bodo veljala običajna pravila o stečaju in obdavčevanju dobička pravnih oseb.

(156)

Ker ima podjetje Tieliikelaitos status državnega podjetja in služba za ceste status vladne agencije, zanju velja, da ne moreta iti v stečaj.

(157)

Finski organi ugotavljajo, da se v skladu z obvestilom Komisije o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES v zvezi z državno pomočjo v obliki garancij ugodnejši pogoji financiranja, ki veljajo za podjetja, katerih pravna oblika izključuje stečaj, štejejo kot državna pomoč. Vendar finski organi menijo, da za podjetje Tieliikelaitos niso veljali takšni ugodni pogoji, saj podjetje ni najelo drugih sredstev.

(158)

Podjetju Tieliikelaitos nikoli ni bilo treba sprožiti stečajnega postopka, zato država zanj ni bila odgovorna.

(159)

Zato je po mnenju finskih organov podjetje Tieliikelaitos imelo konkurenčno prednost v primerjavi z zasebnimi konkurenčnimi ponudniki.

(160)

V zvezi z uporabo zunanjega financiranja v bližnji prihodnosti postavlja plačilo garancije, ki ga določa Zakon o državnih podjetjih, državna podjetja v enak finančni položaj na trgu posojil kot druge družbe, ki delujejo brez državnih garancij (glej oddelek 2.4.6).

(161)

Referenca, ki jo finski organi uporabljajo za redno revizijo letnega plačila, je pribitek na tveganje na trgu med državnimi serijskimi obveznicami in dolgoročnimi podjetniškimi obveznicami v indeksu podjetniških posojil družbe JP Morgan. Novo plačilo se uporablja za posojila, izplačana po zadevni prilagoditvi.

(162)

Finski organi se ne strinjajo z mnenjem pritožnikov, da je plačilo garancije primerljivo s stroški zasebnih podjetij, ki nastanejo s hipoteko. Hipoteke so enkraten strošek, medtem ko se garancija plačuje vsako leto. Hipotekarna plačila so pri velikih posojilih sorazmerno majhna, medtem ko se zavarovanje premoženja pri primerljivem posojilu izvede prek podjetniške hipoteke. V praksi plačilo garancije večinoma ustreza marži, izračunani glede na obrestno mero euribor.

(163)

Obveznost davka na dohodek za podjetja, ki delujejo v državni upravi, je enaka davčni obveznosti državnih podjetij, kar je določeno v 21. razdelku Zakona o davku na dohodek. Zato predhodnik podjetja Tieliikelaitos („proizvodni del“ nekdanje službe za ceste) ni plačeval davka na prihodek. 21. razdelek Zakona o davku na dohodek je bil vključen že v prvo različico Zakona o davku na dohodek, ki je začel veljati 1. januarja 1993. Zakona o davku na dohodek in davku na premoženje (31), ki sta veljala pred tem, sta za državo in njena podjetja o obveznosti davka na dohodek vsebovala podobne določbe.

(164)

Čeprav podjetje Tieliikelaitos ne plačuje davka od dobička pravnih oseb državi, finski organi trdijo, da se ta dejavnik upošteva pri sprejemanju letnih odločitev o pripisovanju dobička, ki ga državi plača podjetje Tieliikelaitos.

(165)

Skupni dobiček podjetja Tieliikelaitos je v prehodnem obdobju znašal 62 milijonov EUR, medtem ko je v prvih štirih letih podjetje Tieliikelaitos državi izplačalo dobiček v višini 59 % (37,3 milijona EUR). Odstotek pripisovanja dobička se je gibal med 47 % in 71 %. Teoretični davki, ki bi jih podjetje Tieliikelaitos moralo plačati v prehodnem obdobju ob 29-odstotni davčni stopnji, bi bili manjši od 18 milijonov EUR.

(166)

Po mnenju finskih organov bi se lahko družbi, kot sta YIT Group in Lemminkäinen Group (prva družba je skupina z letno prodajo več 3 milijarde EUR, druga družba je skupina z letno prodajo skoraj 2 milijardi EUR), ki sta glavna zasebna konkurenčna ponudnika podjetja Tieliikelaitos, šteli kot merili za primerjalno analizo zadevnih podatkov. Po navedbah Bloomberga je v obdobju 2001–2004 skupni delež dividend in davka od dobička pravnih oseb pri skupini YIT znašal 68 % dobička pred obdavčitvijo in 63 % pri skupini Lemminkäinen. Letni indeksi za to obdobje so se pri skupini YIT gibali med 58 % in 85 % dobička pred obdavčitvijo ter pri skupini Lemminkäinen med 37 % in 98 %.

(167)

Leta 2005, tj. prvo leto po prehodnem obdobju, je pripisovanje dobička obsegalo 69 % dobička (4,6 milijona EUR). Leta 2006 je znašalo 50 % (4,8 milijona EUR). Na podlagi podatkov, navedenih v letnih poročil konkurenčnih družb, je odstotek dobička, ki sta ga skupina YIT in skupina Lemminkäinen odstopili za dividende in davek od dobička pravnih oseb, leta 2005 znašal 52 % in 59 % ter leta 2006 50 % in 61 %.

(168)

Finska meni, da je država z uveljavljanjem pravice kot lastnice od podjetja Tieliikelaitos v celotnem obdobju njegovega delovanja prejela veliko več, kot bi znašal davek od enakega dobička.

(169)

Poleg tega Finska ugotavlja, da so bile stopnje davka na dodano vrednost, davka na kapitalske transferje in davka na nepremičnine, ki so se uporabljale za državna podjetja, enake kot za družbe z omejeno odgovornostjo.

(170)

Finska meni, da tudi če bi Komisija sklenila, da je bila podjetju Tieliikelaitos dodeljena državna pomoč, je treba takšno pomoč šteti kot nujno za nadomestilo stroškov, ki jih ima podjetje Tieliikelaitos zaradi posebnih nalog, ki mu jih nalaga Zakon o upravljanju podjetja Tieliikelaitos (glej poglavje 2.3).

(171)

Nalaganje obveznosti podjetju Tieliikelaitos, da predloži ponudbe za vsa naročila za vzdrževanje cest, poleg pa mora zagotoviti, da so v postopkih naročanja in sklepanja pogodb izpolnjene zahteve po kakovosti in spremljanju, pomeni hkrati konkurenčno delovanje pri naročilih za vzdrževanje, ker bi moralo poleg zasebnih podjetij tudi podjetje Tieliikelaitos predložiti ponudbe za naročila na podlagi javnega razpisa.

(172)

V zvezi z obveznostjo podjetja, da zagotovi storitve tudi v izrednih razmerah, je Finska menila, da je takšna ureditev nujna, saj se morajo v izrednih razmerah občasno izvajati različne vrste vzdrževanja cest v zelo kratkem času in na način, ki se razlikuje od običajnega.

(173)

Finska meni, da se lahko te posebne naloge štejejo kot obveznosti javnih služb iz člena 86(2) Pogodbe ES. Meni, da je imelo podjetje Tieliikelaitos zaradi zadevnih obveznosti velike stroške.

(174)

V zvezi z obveznostjo predložitve ponudb za vzdrževanje javnih cest in zagotavljanje trajektnega prometa po vsej državi finski organi ugotavljajo, da je težko natančno oceniti ustrezne stroške.

(175)

Iz strokovnega poročila je razvidno, da je imelo podjetje Tieliikelaitos v prehodnem obdobju (2001–2004) zaradi zagotavljanja storitev v izrednih razmerah približno 4,6 milijona EUR dodatnih stroškov. Ti stroški so nastali zlasti z obveznostjo podjetja Tieliikelaitos, da hrani zaloge tekočega goriva za izredne razmere do konca leta 2004 (zadevni stroški so znašali 2,2 milijona EUR). Drugi stroški so vključevali:

(176)

Finski organi so prepričani, da so ti stroški nedvomno večji kot sredstva, ki so bila na voljo podjetju Tieliikelaitos.

(177)

Finski organi ugotavljajo, da zasebnim podjetjem, ki se ukvarjajo z zemeljskimi deli in gradbeništvom, ni treba nositi takšnih stroškov.

(178)

V zvezi s trditvijo pritožnikov, da cestna uprava plačuje 5 000 EUR za ponudbe naročil, finski organi ugotavljajo, da je cestna uprava znesek, ki ga navajajo pritožniki, plačala vsem ponudnikom naročil za vzdrževanje, ki so izpolnjevali merila o kakovosti ponudbe. Takšno nadomestila, ki je bilo plačano vsem ponudnikom, je treba razlikovati od nadomestila, ki se plača za obveznosti javnih služb. Nadomestilo, ki je bilo plačano vsem ponudnikom, ne spreminja dejstva, da je imelo podjetje Tieliikelaitos dodatne stroške zaradi obveznosti, da predloži ponudbo na vseh konkurenčnih razpisih.

(179)

V prehodnem obdobju so za podjetje Tieliikelaitos veljale precejšnje omejitve, ki niso veljala za zasebna podjetja, npr. ureditev sektorja, omejitve pri podružnicah, prepoved skupinskih prispevkov in omejitev dejavnosti v tujini.

(180)

Kot je razvidno iz strokovnega poročila, je podjetje Tieliikelaitos zaradi omejitev, ki so veljale za dejavnosti v tujini, imelo težave pri predložitvi ponudb za naročila za vzdrževanje cest v tujini (na primer v Estoniji). Podjetje Tieliikelaitos ni moglo neposredno predložiti ponudb za projekte v tujini.

(181)

Poleg tega je imelo podjetje Tieliikelaitos stroške zaradi večjih obveznosti poročanja, ki jih je imelo kot državno podjetje v primerjavi z zasebnimi podjetji, ter zaradi upravne birokracije državnega podjetja.

(182)

Zahteva, da se podjetje Tieliikelaitos osredotoča na svojo glavno dejavnost, je na primer povzročila zamude pri zastopanosti podjetja pri naročilih za električna omrežja, kar je povzročilo izgubo dohodka.

(183)

Kljub temu Finska priznava, da je bilo zelo težko predviditi stroške navedenih strukturnih pomanjkljivosti.

(184)

Finska ocenjuje, da je podjetje Tieliikelaitos zaradi omejitev pri prodaji mineralnih agregatov tujim strankam v prehodnem obdobju imelo izgubo približno 1,6 milijona EUR. Ta ocena temelji na povprečni letni možni prodaji mineralnih agregatov v višini 3 milijonov EUR (to ustreza predvideni prodaji za leto 2006) v primeru, da ne bi bilo omejitve, in na strukturi stroškov za leto 2006 (32).

(185)

V zvezi s trditvijo pritožnikov, da je podjetje Tieliikelaitos stalno kršilo omejitve delovanja, ki so zanj veljale v prehodnem obdobju, finski organi ugotavljajo, da so domnevne kršitve preiskali in da so zanemarljive. Zanemarljive kršitve ne spremenijo dejstva, da so omejitve podjetju Tieliikelaitos povzročile škodo.

(186)

V strokovnem poročilu, ki so ga predložili finski organi, so bile morebitne koristi in škoda za podjetje Tieliikelaitos v prehodnem obdobju povzete z naslednjim prikazom:

(187)

Na podlagi omenjenih ocen Finska ugotavlja, da je bil celoten učinek koristi in škode, nastalih za podjetje Tieliikelaitos v prehodnem obdobju, skupna izguba v višini 69,8 milijona EUR za podjetje Tieliikelaitos.

(188)

Finski organi trdijo, da se je konkurenca v vseh proizvodnih skupinah vzdrževanja, načrtovanja in izgradnje cest pojavila zelo hitro. Zaradi reforme strategije cestne uprave za javno naročanje se je razvila skupnost neodvisnih izvajalcev in svetovalcev.

(189)

Če obravnavamo vse vrste del in storitev, ki jih je podjetje Tieliikelaitos zagotavljalo na Finskem, se je njegov delež z 31 % na začetku procesa reforme zmanjšal na 17 % leta 2006.

(190)

Vrednost cestnih storitev, ki jih je cestna uprava oddala po odprtem postopku, se je s 54,1 milijona EUR leta 2000 povečala na 549,1 milijona EUR leta 2004. V enakem obdobju se je vrednost naročil, oddanih po postopku s pogajanji, ki jih je naročila cestna uprava, zmanjšala s 451,4 milijona EUR na 85,9 milijona EUR. Leta 2005 so bila vsa naročila cestne uprave oddana z razpisnim postopkom. Vrednost cestnih storitev, ki jih ni opravilo podjetje Tieliikelaitos, ampak drugi izvajalci, se je povečala z 20,2 milijona EUR leta 2000 na 203,5 milijona EUR leta 2004. Reforma je koristila glavnim izvajalcem in tudi zasebnim podjetjem, ki so delovali kot podizvajalci podjetja Tieliikelaitos.

(191)

Za vse vrste naročil, oddanih po odprtem postopku (od naročil za načrtovanje do naročil za izgradnjo) je bilo prejetih dovolj ponudb, tj. v povprečju 4,0–4,7 ponudbe na naročilo.

(192)

Cene naročil so se v primerjavi z obdobjem pred reformo bistveno znižale. V skladu z oceno finske cestne uprave se je zaradi reforme službe za ceste tako na leto skupaj prihranilo 60 milijonov EUR. To predstavlja 48 milijonov EUR letnih prihrankov pri regionalnih naročilih za vzdrževanje (celotna redna cestna vzdrževalna dela (34) se naročajo z regionalnimi naročili za vzdrževanje); ob koncu prehodnega obdobja so bili stroški konkurenčnih naročil za vzdrževanje, oddanih po odprtem postopku, ki jih je sklenila cestna uprava, za 21,7 % nižji od stroškov naročil, oddanih po postopku s pogajanji na začetku obdobja. Preostanek od 60 milijonov EUR prihranka je nastal predvsem s storitvami izgradnje in načrtovanja.

(193)

Natančneje, pri regionalnih naročilih za vzdrževanje je bilo največ stroškov prihranjenih pri zimskem vzdrževanju (35) (15,2 milijona EUR na leto), sledita mu vzdrževanje gramoznih cest (8,6 milijona EUR) in vzdrževanje prometnega okolja (36) (8,3 milijona EUR).

(194)

V skladu s finskimi organi zdaj med konkurenčne ponudnike podjetja Tieliikelaitos spada več velikih nacionalnih in tujih ponudnikov, kot sta družba Skanska Oy (podružnica švedske družbe Skanska AB) in družba NCC Roads Oy (podružnica švedske družbe NCC Ab) (37), ter veliko malih in srednje velikih dinamičnih in zelo donosnih regionalnih in lokalnih ponudnikov, ki so družbe z omejeno odgovornostjo.

(195)

Sektor regionalnih naročil za vzdrževanje cest cestne uprave je bil posebno natančno obravnavan, saj so pritožniki navedli, da ima podjetje Tieliikelaitos pri novih naročilih za vzdrževanje, ki so bila oddana na podlagi javnega razpisa leta 2005, v tem sektorju 88-odstotni delež, kar bi pomenilo, da liberalizacija trga ni uspela.

(196)

Finski organi menijo, da je neprimerno položaj presojati na podlagi rezultatov javnega razpisa za določeno leto. V zvezi s tem dodaja, da je finska cestna uprava Finsko razdelila na 84 območij/naročil. Posamezno naročilo traja 3–7 let in večino dela/stroškov predstavlja preprečevanje poledice na cestah. Vsako leto je treba le za sorazmerno majhen odstotek teh naročil objaviti javni razpis. Zato rezultati za posamezno leto niso nujno reprezentativni.

(197)

Kar zadeva rezultate za leto 2005, je podjetje Tieliikelaitos dobilo več naročil v vrednosti 10 milijonov EUR le zaradi zelo nizke marže (20 000–30 000 EUR). Ta naročila bi lahko dobili tudi konkurenčni ponudniki.

(198)

Rezultati javnih razpisov za leto 2006 so povsem drugačni, saj je podjetje Tieliikelaitos dobilo le pet od 15 naročil za vzdrževanje, ki jih je finska cestna uprava razpisala za konkurenčno ponudbo. Skupna vrednost dodeljenih naročil je znašala 48,2 milijona EUR, tržni delež podjetja Tieliikelaitos pa je glede na vrednost naročil znašal 31 %.

(199)

V zvezi s tem finski organi menijo, da je nujno zagotoviti tudi podatke o poteku vseh tekočih naročil, ki jih ima podjetje Tieliikelaitos. Leta 2000 je predhodnik podjetja Tieliikelaitos opravil skoraj 100 % zadevnih regionalnih vzdrževalnih cestnih del, medtem ko je bil konec leta 2006 delež podjetja Tieliikelaitos pri naročilih za vzdrževanje cest, ki jih je razpisala cestna uprava, 68 %. Delež podjetja Tieliikelaitos pri naročilih, oddanih po odprtem postopku, se je zmanjšal s 77 % leta 2001 na 68 % ob koncu leta 2006.

(200)

Ta še vedno sorazmerno visok delež podjetja Tieliikelaitos na trgu cestnega vzdrževanja je bil pričakovan, saj je imelo podjetje Tieliikelaitos na začetku procesa liberalizacije prednost zaradi svojega dotedanjega položaja, medtem ko so novi ponudniki potrebovali nekaj časa, da so se uveljavili na finskem trgu za storitve cestnega vzdrževanja.

(201)

Poleg tega več dejavnikov potrjuje nastanek učinkovite konkurence.

(202)

Prvič, število ponudb se je povečalo in leta 2006 je bilo za vsako novo naročilo, za katero je bil objavljen javni razpis, prejetih 5,7 ponudbe, ki so izpolnjevale razpisne pogoje. Tako je bilo za javne razpise iz leta 2006 devet od 15 naročil dodeljenih drugim izvajalcem.

(203)

Drugič, cene so se znižale. Cene, ki so bile rezultat javnih razpisov, so znižale predhodno oceno cestne uprave za 16 % za leto 2005, za 18 % za leto 2006 in za 14 % za leto 2007. Zato je bila konkurenca na trgu učinkovita in ostra.

(204)

Trenutno šest različnih izvajalcev izvaja regionalna naročila za vzdrževanje. Poleg finskega cestnega podjetja sodelujejo še naslednji ponudniki (v oklepajih je naveden njihov tržni delež): YIT Rakennus Oy, ki spada v skupino YIT (20 %), NCC Roads Oy (5 %), Koillistie Määttä Oy (3 %), Savon Kuljetus Oy (2 %) in estonski izvajalec AS Teho (2 %).

(205)

Finski organi poudarjajo, da so bili domnevni ukrepi pomoči vezani predvsem na prehodno obdobje, ki se je končalo leta 2004. Dejavnosti podjetja Tieliikelaitos v drugih državah članicah so bile v prehodnem obdobju zanemarljive.

(206)

Liberalizacija zaprtih nacionalnih trgov je osrednji cilj politike konkurence EU. V zvezi s tem se Finska sklicuje na več dokumentov (38).

(207)

Prehodna tržna ureditev je bila nujna za liberalizacijo finskega trga cestnih storitev. Zato so bili ukrepi pomoči potrebni za poenostavitev projekta, ki je v skladu s splošnimi interesi Skupnosti.

(208)

Poleg tega so bili ukrepi pomoči, ki jih navajajo pritožniki, sorazmerni s pričakovanimi rezultati, tj. z liberalizacijo finskega trga za vzdrževanje cest in trga trajektnega prometa. Koristi pomoči so bile večje od morebitnih škodljivih učinkov.

(209)

Finska se sklicuje tudi na svojo zavezo, da bo najpozneje do 1. marca 2008 podjetje Tieliikelaitos spremenila v družbo z omejeno odgovornostjo v državni lasti, za katero bodo veljala običajna pravila za stečaj in obdavčitev dobička pravnih oseb.

(210)

Člen 87(1) Pogodbe ES načeloma prepoveduje vsako pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršno koli vrsto pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.

(211)

Podjetje Tieliikelaitos je kljub posebnemu pravnemu statusu subjekt, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo in je kot tak podjetje v smislu člena 87 Pogodbe ES. Finski organi tega niso poskušali ovreči.

(212)

Kot je bilo navedeno, finski organi trdijo, da zadevni ukrepi pomenijo nadomestilo za dodatne stroške, ki jih je imelo podjetje Tieliikelaitos zaradi posebnih dodeljenih nalog.

(213)

V zadevi Altmark (39) je Sodišče Evropskih skupnosti odločilo, da nadomestilo za javne storitve ne predstavlja državne pomoči v smislu člena 87 Pogodbe ES, če so izpolnjena štiri kumulativna merila. Prvič, podjetje, ki prejme nadomestilo, mora dejansko imeti obveznosti javnih služb, obveznosti pa morajo biti jasno opredeljene. Drugič, parametri, na podlagi katerih se nadomestilo izračuna, morajo biti določeni vnaprej na objektiven in pregleden način. Tretjič, nadomestilo ne sme preseči zneska, ki je potreben za kritje vseh stroškov ali dela stroškov, nastalih pri izpolnjevanju obveznosti javnih služb, pri čemer se upoštevajo ustrezni prejemki in dobiček. Četrtič, če podjetje, ki mora izpolniti obveznosti javnih služb, v posameznem primeru ni izbrano v skladu s postopkom javnih naročil, ki bi omogočil izbiro ponudnika, ki lahko takšne storitve opravlja za skupnost z najmanjšimi stroški, je treba stopnjo nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi jih imelo dobro vodeno in ustrezno opremljeno tipično podjetje. Če so ta štiri merila izpolnjena hkrati (v nadaljnjem besedilu „merila Altmark“), intervencija države ne pomeni dajanja prednosti podjetju.

(214)

V zvezi s prvim merilom Altmark Komisija ugotavlja, da naloga, naložena podjetju s 3. razdelkom Zakona o upravljanju podjetja Tieliikelaitos, tj. obveznost predložitve ponudb za vsa naročila za vzdrževanje cest in zagotavljanje trajektnega prometa v vsej državi, pomeni obveznost javnih storitev, tj. obveznost zagotavljanja storitev splošnega gospodarskega pomena. Enako velja za obveznost skladiščenja zalog tekočega goriva za izredne razmere v prehodnem obdobju ter obveznost brezplačnega shranjevanja, vzdrževanja in popravila zasilnega mostu cestne uprave (slednja obveznost je bila omejena na leto 2001) (40).

(215)

Z izjemo sektorjev, katerih zadeve urejajo pravila Skupnosti, lahko večinoma države članice opredelijo storitve, ki se lahko uvrstijo med storitve splošnega gospodarskega pomena, pri čemer Komisija nadzira le, da pri takšni razvrstitvi ni očitnih napak (41).

(216)

Komisija se strinja, da naloga podjetja Tieliikelaitos, da v prehodnem obdobju skrbi za zaloge tekočega goriva za izredne razmere, da je stalno obvezano predložiti ponudbe za vsa naročila cestnega vzdrževanja in trajektnih storitev, ki jih je razpisala cestna uprava, ter da je leta 2001 obvezano brezplačno priskrbeti material za popravilo zasilnih mostov, ga vzdrževati in popraviti, predstavljajo jasna bremena, ki jih konkurenčni ponudniki podjetja Tieliikelaitos niso imeli, in se lahko štejejo za obveznosti javnih služb.

(217)

V zvezi z drugimi ukrepi za pripravljenost v izrednih razmerah in obveznostmi usposabljanja osebja, ki so bile naložene podjetju Tieliikelaitos, Komisija ni dobila dovolj podatkov, da bi lahko izključila trditve pritožnikov, ki navajajo, da ti ukrepi niso bolj obremenilni od ukrepov za obvladovanje tveganja, ki jih izvajajo konkurenčni ponudniki (42) (vsa podjetja se morajo pripravljati na izredne razmere, saj je to del sistema obvladovanja tveganja v vseh podjetjih). Poleg tega Komisija ugotavlja, da so zadevne obveznosti veljale le za ceste, ki jih je vzdrževalo podjetje Tieliikelaitos. Te točke ni treba dodatno preiskovati, ker tudi druga merila Altmark niso ustrezno izpolnjena.

(218)

Namen ukrepov iz oddelka 2.4 ni bil nadomestiti finančno breme, ki bi lahko nastalo zaradi zadevnih nalog. To je v nasprotju s točkama 90 in 91 sodbe Altmark, ki predpostavljata povezavo med stroški in nadomestilom (nadomestilo se mora določiti predhodno na podlagi objektivnih parametrov). V zadevi Tieliikelaitos takšne povezave ni. Različne ugodnosti so bile dodeljene in izračunane na podlagi ciljev, ki sploh niso povezani z domnevnimi obveznostmi javnih služb. Torej tudi drugo merilo Altmark ni izpolnjeno.

(219)

Poleg tega na podlagi podatkov, ki so jih zagotovili finski organi, Komisija ne more sklepati, da nadomestilo ne presega zneska, ki je potreben za kritje stroškov, nastalih pri izpolnjevanju obveznosti javnih služb (tretje merilo Altmark). Dejstvo, da po koncu prehodnega obdobja v proračunu ni bilo nadomestil za javne storitve, še dodatno podpira ugovor, da ukrepi, izvedeni v korist podjetja Tieliikelaitos, niso bili potrebni zato, da bi podjetje lažje izpolnjevalo domnevne obveznosti javnih služb.

(220)

Nenazadnje podjetje Tieliikelaitos za opravljanje zadevnih storitev ni bilo izbrano po odprtem postopku. Poleg tega nastali stroški niso bili določeni na podlagi analize stroškov, ki bi jih imelo dobro vodeno in ustrezno opremljeno tipično podjetje.

(221)

Na podlagi meril Altmark zato za sprejete ukrepe ne more veljati, da ne pomenijo državne pomoči. Komisija mora analizirati, ali so zadevni ukrepi selektivni (poglavje 6.2), ali dajejo prednost podjetju Tieliikelaitos, ki se financira iz državnih sredstev (poglavje 6.3), ter ali izkrivljajo oz. bi lahko izkrivljali konkurenco in vplivali na trgovino med državami članicami (poglavje 6.4). Vsi ti elementi so kumulativni pogoji, na podlagi katerih se ugotovi, ali ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(222)

Ni sporno, da so bili vsi zadevni ukrepi posebej oblikovani za podjetje Tieliikelaitos ali pa so omejeni na podjetja, ki imajo koristi od statusa finskega državnega podjetja. Prav tako je jasno, da podjetje Tieliikelaitos na trgih, na katerih je dejavno, konkurira z nedržavnimi podjetji. Zato Komisija meni, da so zadevni ukrepi selektivni.

(223)

Pod tem naslovom bo Komisija preverila, ali se ukrepi finske vlade financirajo z državnimi sredstvi in zato omogočajo prednost podjetju Tieliikelaitos. Pri tem je treba ugotoviti, ali zadevni ukrepi razbremenjujejo podjetje Tieliikelaitos bremena, ki je običajno predvideno v proračunu podjetja, in ali se zato šteje kot gospodarska prednost, ki je v običajnih tržnih pogojih podjetje ne bi pridobilo (43).

(224)

Dolgoročni dolžniški kapital v znesku 39,5 milijona EUR (237 milijonov FIM), dodeljen podjetju Tieliikelaitos ob njegovi ustanovitvi, so pritožniki in finski organi opredelili različno. Medtem ko so pritožniki menili, da je ta kapital posojilo, so ga finski organi označili za prenos sredstev z obveznim vračilom. Komisija meni, da opredelitev ukrepa ni toliko pomembna kot njegov dejanski vpliv na stroške zadevnega podjetja, in sicer ali podjetje razbremenjuje stroškov, ki bi jih običajno imelo.

(225)

Zaradi ocenitve elementa pomoči v ukrepu je treba razmere obravnavati s stališča zasebnega posojilodajalca v času odobritve posojila (44). Ker je bila zadevna zadolžnica finske državne zakladnice podpisana 28. decembra 2000 (posojilo za državno podjetje št. 6030-14) (45) mora Komisija za izračun elementa državne pomoči prednostnega posojila uporabiti referenčno stopnjo, ki je bila takrat veljavna za Finsko. V skladu z zadevnim obvestilom Komisije (46) je tako veljavna stopnja, ki se uporablja za kreditno pogodbo, 5,7 % – obrestna mera, izračunana kot petletna medbančna menjalna obrestna mera, plus premija 75 baznih točk.

(226)

Tako je za podjetje Tieliikelaitos leta 2001 veljala za 4,7 odstotne točke nižja obrestna mera, leta 2002 4,2-odstotna, leta 2003 3,2-odstotna in leta 2004 2,2 ter v naslednjih letih za 0,7 odstotne točke nižja obrestna mera. Z množenjem ustrezne razlike obrestne mere z neporavnano vsoto kredita na začetku vsakega leta (47) je Komisija izračunala skupaj 7,2 milijona EUR pomoči.

(227)

S posojilom, ki je bilo odobreno po nižji obrestni meri od tržne stopnje, se je država odpovedala virom, ki bi jih lahko prejela, če bi zadevno posojilo odobrila po tržni ceni. Tako ima podjetje Tieliikelaitos prednost, ker prejema državna sredstva.

(228)

V zvezi z zemljo in gramoznim terenom, ki sta bila dana na voljo podjetju Tieliikelaitos, se najprej pojavi vprašanje, ali to pomeni državno pomoč. Komisija ugotavlja, da je imelo podjetje Tieliikelaitos zadevno zemljo in gramozni teren na voljo že pred ustanovitvijo. Predhodnik podjetja Tieliikelaitos, tj. služba za ceste v okviru finske uprave, je namreč že imela isto zemljo in gramozni teren. Z ustanovitvijo podjetja Tieliikelaitos je bil sektor „proizvodnje cest“ uveden zgolj kot ločeno podjetje brez vpliva na sredstva, ki so mu na voljo.

(229)

Poleg tega je odločitev o sprožitvi uradnega postopka že sprožila vprašanja o ustrezni oceni zemlje in gramoznega terena.

(230)

V tem primeru je zemljo in gramozni teren ocenil neodvisni cenilec, in sicer družba Catella Real Estate Consulting Ltd. Finski organi so se odločili, da popravijo vrednost, ki jo je določil neodvisni cenilec, in sicer z 21,5 milijona EUR na 19 milijonov EUR, ker po mnenju finskih organov družba Catella v oceni ni ustrezno upoštevala treh dejavnikov iz poglavja 5.2.

(231)

Poleg tega je bila v skladu z revizorjem (Ernst and Young) v prehodnem obdobju v poslovnih knjigah podjetja Tieliikelaitos še vedno vknjižena vrednost previsoka ter je vsebovala nenavadno amortizacijo vrednosti zemlje in gramoznega terena v višini 4,3 milijona EUR. Oceno revizorja Ernst and Young je preverila tudi borznoposredniška družba Icecapital Securities Ltd, ki je potrdila, da sta bila zemlja in gramozni teren v bilanci stanja podjetja Tieliikelaitos ocenjena nad tržno vrednostjo.

(232)

Pritožniki nasprotujejo izvedenim ocenam.

(233)

Komisija meni, da ni treba dokončno določiti, ali je bila državna pomoč dodeljena za zemljo in gramozni teren, saj bi bila vsaka taka pomoč združljiva s skupnim trgom zaradi razlogov iz oddelka 7.2.

(234)

Z metodo izračunavanja cene za naročila v sektorju cestnih storitev, oddana po postopku s pogajanji, se izračuna ceno, ki je višja od tržne cene, ker je izhodišče cena primerljivega naročila, oddanega po odprtem postopku, ki je primerljiva s tržno ceno, nato pa se takšno ceno zviša, da se upoštevajo strukturne pomanjkljivosti podjetja Tieliikelaitos, ki se drugače ne morejo zakriti. To daje gospodarsko prednost podjetju Tieliikelaitos, ki se financira z državnimi sredstvi. Podjetje Tieliikelaitos od države dobi za enakovredno storitev več denarja kot običajen ponudnik na trgu.

(235)

Medtem ko pritožniki menijo, da je celotna pomoč v zvezi z naročili, oddanimi po postopku s pogajanji, znašala 21,5 milijona EUR, finski organi na podlagi strokovnega poročila menijo, da je podjetje Tieliikelaitos pri naročilih, oddanih po postopku s pogajanji, imelo korist v vrednosti največ 8,5 milijona EUR.

(236)

Komisija ugotavlja, da so naročila glede na vključeno stopnjo tveganja in vrsto zahtevanega dela pri različnih naročilih, sklenjenih med cestno upravo in različnimi izvajalci, vključno s podjetjem Tieliikelaitos, zelo raznovrstna. Dve glavni vrsti naročila so bila naročila za vzdrževanje in načrtovanje ter načrtovanja in izvajanja. Komisija meni, da je ustrezno primerjati ceno, ki jo je plačala finska vlada za naročila, oddana po postopku s pogajanji, s ceno, ki jo je finska vlada plačala za naročila, oddana na podlagi javnega razpisa, ki imajo primerljivo stopnjo tveganja in vključujejo primerljivo vrsto dela, s čimer se lahko ugotovi korist podjetja Tieliikelaitos, pridobljena z naročili s pogajanji.

(237)

Naročila s pogajanji so bila izključno naročila za vzdrževanje in načrtovanje. Torej mora Komisija za določitev koristi, ki jo je prejelo podjetje Tieliikelaitos, primerjati marže v naročilih podjetja Tieliikelaitos za vzdrževanje in načrtovanje z maržami v naročilih za vzdrževanje in načrtovanje, ki jih je podjetje Tieliikelaitos izvedlo na podlagi javnih razpisov (48).

(238)

Družba IceCapital je analizirala zadevne dobičke. V poročilu navaja, da je podjetje Tieliikelaitos zaradi razlike v dobičkih imelo korist v višini 8,5 milijona EUR.

(239)

Hkrati Komisija meni, da je celotna korist podjetja Tieliikelaitos v zvezi z naročili, oddanimi po postopku s pogajanji, nekoliko večja od 8,5 milijona EUR. Razlika 8,5 milijona EUR je bila izračunana na podlagi končne marže naročil, oddanih po postopku s pogajanji (marža po letnem postopku prilagajanja izdatkov). Kot so poudarili pritožniki, finski organi pa temu niso nasprotovali, bi lahko podjetje v prehodnem obdobju vsako leto izkoristilo vrednost letnega znižanja, ne da bi plačalo ustrezne obresti. Zato je imelo podjetje Tieliikelaitos poleg 8,5 milijona EUR razlike v maržah koristi od kratkoročnih (49) brezobrestnih kreditov. Če upoštevamo, da so se izdatki v prehodnem obdobju znižali na 16,8 milijona EUR in da obrestne mere kredita v tem obdobju niso presegale 5,7 %, vrednost koristi podjetja Tieliikelaitos, nastala s kratkoročnimi brezobrestnimi krediti, ni višja od 1 milijona EUR.

(240)

Zato skupni element pomoči, ki je bil v prehodnem obdobju podjetju Tieliikelaitos dodeljen po postopku s pogajanji za naročila cestnih storitev, znaša približno 9,5 milijona EUR.

(241)

Komisija ugotavlja, da prvi poskus finskih organov, da bi naročila za trajektne storitve, ki se oddajajo po postopku s pogajanji, spremenili v naročila, ki se oddajajo po odprtem postopku, ni ustvaril pričakovanih rezultatov. Cene, dosežene pri odprtem postopku, so bile veliko višje od cen naročil, oddanih po postopku s pogajanji, sklenjenih med cestno upravo in podjetjem Tieliikelaitos. Poleg tega sprejetje rezultatov odprtega postopka ne bi ustrezalo cilju liberalizacije trga, ker bi povzročilo okrepitev položaja podjetja Tieliikelaitos (ponudba podjetja Tieliikelaitos je bila še vedno najcenejša). Zato Finska išče nov model za javna naročila, ki bi vsem možnim ponudnikom omogočil enake konkurenčne pogoje.

(242)

Nadaljnja uporaba naročil, ki se oddajajo po postopku s pogajanji, podjetju Tieliikelaitos ne omogoča koristi, ker pogoji naročil, oddanih po postopku s pogajanji, ne vključujejo ustrezne potrebe po obnovi opreme. Zato nadaljnja uporaba naročil, oddanih po postopku s pogajanji, povzroča škodo podjetju Tieliikelaitos.

(243)

Komisija vsekakor meni, da cena, ki jo je plačala cestna uprava podjetju Tieliikelaitos za naročila trajektnih storitev, oddanih po postopku s pogajanji, ni višja od tržne cene. Zato Komisija ugotavlja, da nadomestilo ne vključuje državne pomoči.

(244)

Podjetje Tieliikelaitos je moralo na podlagi zakona o preoblikovanju iz dela uprave v državno podjetje prevzeti celotno delovno silo panoge proizvodnje cest v nekdanji službi za ceste, čeprav je bilo glede na potrebe osebja preveč. Poleg tega je zakon podjetju Tieliikelaitos prepovedoval, da v prehodnem obdobju odpusti osebje.

(245)

Finski organi nasprotujejo temu, da so kateri koli ukrepi za reševanje težav s prevelikim številom zaposlenih v podjetju Tieliikelaitos pomenili državno pomoč. Takšni ukrepi bi le delno nadomestili strukturne pomanjkljivosti, ki jih je podjetje Tieliikelaitos imelo zaradi težav s prevelikim številom zaposlenih in visokih stroškov zaposlovanja, ki jih je prevzelo iz obdobja pred liberalizacijo, ter zaradi prepovedi finskega parlamenta, da v prehodnem obdobju ne sme odpuščati zaposlenih. V zvezi s tem se finski organi sklicujejo na navedeno sodbo Combus Sodišča prve stopnje.

(246)

V posebnih okoliščinah zadeve Combus se je Sodišče prve stopnje sklicevalo na to, da „bi lahko danska vlada, namesto da je uradnikom podjetja Caombus neposredno plačala 100 milijonov DKK dosegla enak rezultat, če bi uradnike prerazporedila v javni upravi in ne bi plačala posebne premije, kar bi podjetju Combus omogočilo takojšnje zaposlovanje na podlagi pogodbe v okviru zasebnega prava“ (50).

(247)

Komisija opozarja, da Sodišče Evropskih skupnosti razlogov, ki jih je navedlo v sodbi Combus in na katere se sklicujejo finski organi, ni izrecno potrdilo oz. jih v poznejših sodbah ni navedlo tudi Sodišče prve stopnje. V vsakem primeru nekateri elementi sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti nasprotujejo domnevi, da se nadomestilo za strukturne pomanjkljivosti, ki ga dodeli država, ne more šteti kot pomoč, kar pomeni, da se sodba Combus ne sme razlagati preobsežno.

(248)

V svoji stalni sodni praksi je Sodišče Evropskih skupnosti določilo, da mora biti ukrep, če pomeni pomoč, oblikovan na podlagi učinkov ukrepa in ne na podlagi vzrokov ali ciljev tega ukrepa (51). Sodišče Evropskih skupnosti je tudi določilo, da vsak ukrep, ki podjetje razbremeni stroškov, ki so običajno vključenih v proračun podjetja, pomeni državno pomoč (52). Sodišče Evropskih skupnosti je še pojasnilo, da to vključuje zlasti stroške nadomestila zaposlenim (53). Na podlagi tega Sodišče ni potrdilo, da ukrep ne potrjuje koristi zadevnega podjetja le zato, ker nadomešča „škodo“, ki jo ima podjetje (54).

(249)

Na podlagi tega bo Komisija posebej ocenila vsak poseben zadevni ukrep.

(250)

Zaradi premestitve 116 zaposlenih v podjetju Tieliikelaitos na prazna delovna mesta v javni upravi mora Komisija najprej oceniti, ali je bila ta premestitev financirana z državnimi sredstvi. To velja le, če je bila premestitev nekdanjih zaposlenih v podjetju Tieliikelaitos na prazna delovna mesta v finski upravi za finsko državo dražja od zapolnjevanja teh delovnih mest z drugimi kandidati. Pri tem je treba upoštevati, da finska uprava za nekdanje zaposlene v podjetju Tieliikelaitos ni ustvarila dodatnih delovnih mest, ampak je le zapolnila mesta, ki so se izpraznila zaradi odhoda javnih uslužbencev.

(251)

Pritožniki trdijo, da so bili zaposleni v podjetju Tieliikelaitos znova premeščeni na upravo brez kakršnih koli sprememb v pogojih zaposlovanja, zato so bili za upravo dražji od drugih možnih kandidatov.

(252)

Finska vlada se je obvezala, da so bile premestitve osebja med podjetjem Tieliikelaitos in finsko uprave mogoče le, če je bilo delovno mesto prosto in objavljeno. Zaposlene so v podjetju Tieliikelaitos zaposlili le, če se je pojavilo prosto delovno mesto z ustrezno delovno dobo in če je njihova usposobljenost ustrezala objavljenemu prostemu mestu. Pred premestitvijo je bilo treba oceniti primernost zaposlenih v podjetju Tieliikelaitos za to delovno mesto.

(253)

Komisija ugotavlja, da pritožnik za svojo trditev ni predložil dokaza, v skladu s katerim bi bilo zapolnjevanje prostih delovnih mest z nekdanjimi zaposlenimi v podjetju Tieliikelaitos za finsko vlado dražje kot z drugimi kandidati.

(254)

Po mnenju Komisije iz razpoložljivih podatkov ni razvidno, da je imela finska uprava dodatne stroške zaradi premestitve 116 zaposlenih v podjetju Tieliikelaitos na prosta delovna mesta v javni upravi. Komisija ugotavlja, da je imelo 116 zaposlenih prej, ko so bili zaposleni v cestni upravi, enake pogoje zaposlovanja kot javni uslužbenci v finski upravi. S ponovno vključitvijo nekdanjih javnih uslužbencev v javno upravo in na delovna mesta, ki ustrezajo njihovi delovni dobi in usposobljenosti, so finski vladi nastali enaki stroški, kot če bi za ta delovna mesta zaposlila druge ljudi.

(255)

Na podlagi teh ugotovitev Komisija sklepa, da premestitev 116 zaposlenih finski vladi ni povzročila dodatnih stroškov. Zato to ne pomeni državne pomoči, saj ne vključuje prenosa državnih sredstev.

(256)

V zvezi s posebnimi projekti za presežne, vendar neodpuščene delavce je cestna uprava za financiranje v celoti plačala približno 68 milijonov EUR, vključno s 56 milijoni EUR stroškov za osebje (glej oddelek 5.5).

(257)

Komisija priznava, da so bili zadevni storitveni projekti namenjeni predvsem zmanjšanju strukturnih pomanjkljivosti podjetja, ki so nastale zaradi prevelikega števila zaposlenih.

(258)

Na podlagi razlage finskih organov, ki jo potrjuje strokovno poročilo, Komisija meni, da 68 milijonov EUR, ki jih je plačala država, ni vključevalo čezmernega nadomestila za izvajanje zadevnih storitev (čiščenje obcestnih površin, obnova objektov in območij na prostem). Nasprotno, storitveni projekti so ustvarili izgube (glej oddelek 5.5).

(259)

Kljub temu Komisija meni, da bi moralo podjetje tudi brez takšnih posebnih storitvenih projektov presežnim delavcem plačati odškodnino, čeprav ti delavci ne bi prispevali k povečanju prihodkov podjetja. Ni dokazano, da bi finski organi v drugačnih razmerah zadevne storitve oddajali po zunanjem postopku in da je bilo za državo gospodarsko najbolj koristno, da zadevna naročila dodeli podjetju Tieliikelaitos. Za tak ukrep mora veljati, da se financira z državnimi sredstvi.

(260)

Poleg tega so v nasprotju s premestitvijo osebja v upravo razmere za izvajanje posebnih storitvenih projektov v podjetju Tieliikelaitos drugačne od razmer, kot jih je predpostavilo Sodišče prve stopnje v zadevi Combus.

(261)

V nasprotju s premestitvijo 116 zaposlenih na upravo se s tem ukrepom prevelikega števila zaposlenih neposredno ne odpravi. Država raje oddaja naročila za izvajanje posebnih storitvenih projektov, ki jih sicer ne bi pridobila ali jih ne bi pridobila v enakem obsegu, izključno podjetju Tieliikelaitos in brez konkurenčnega javnega razpisa. Država torej tako očitno izkrivlja konkurenčne pogoje na trgu, na katerem poteka postopek liberalizacije. Ukrep ne odpravlja strukturne pomanjkljivosti podjetja, ampak mu omogoča preživetje kljub pomanjkljivosti, ter sam po sebi ne zagotavlja spodbude za ureditev teh razmer.

(262)

Iz navedenih ugotovitev, preučenih v povezavi z zadevno sodno prakso, vključno s sodbo v zadevi Combus, je torej razvidno, da je treba zadevni ukrep obravnavati kot pomoč.

(263)

Razen dveh navedenih ukrepov je bilo iz proračuna cestne uprave za pomoč zaposlenim v podjetju Tielliikelaitos pri iskanju nove zaposlitve, za financiranje dodatnega izobraževanja in preusposabljanja ter za podporo pokojninam pri predčasni upokojitvi nakazanih 20,1 milijona EUR.

(264)

Finski organi niso predložili podrobnih informacij o zadevnih ukrepih. Kot je navedeno, je treba sodno prakso iz zadeve Combus razlagati ozko. Komisija zato ne more sklepati, da ti ukrepi ne omogočajo selektivne prednosti za podjetje Tieliikelaitos.

(265)

Ker so bile v prehodnem obdobju osebe, ki so prodale zemljo podjetju Tieliikelaitos, večinoma oproščene davka na kapitalski dobiček, Komisija ugotavlja, da finski organi niso utemeljili, da ne gre za ukrep kot pomoči, kot trdijo pritožniki. Na podlagi informacij, ki jih ima Komisija na voljo, ta sklepa, da je zadevni ukrep podjetju Tieliikelaitos lahko zagotovil koristi.

(266)

Komisija ugotavlja, da podjetje Tieliikelaitos ni bilo neposredni upravičenec zadevnih davčnih ugodnosti. Poleg tega Komisija tudi ugotavlja, da teh ugodnosti niso mogli izkoristiti vsi prodajalci zemlje, izkoristiti jo niso mogle družbe, osebne družbe ali komanditne družbe. Podjetje Tieliikelaitos bi lahko izkoristilo ukrep, če bi neposredni upravičenci te ugodnosti (delno) prenesli na podjetje Tieliikelaitos.

(267)

Če je podjetje Tieliikelaitos imelo prednosti, se ta ukrep v vsakem primeru obravnava kot veljavna pomoč v skladu s členom 1(b)(v) Uredbe (ES) št. 659/1999 – „pomoč, za katero se šteje, da je veljavna, ker je mogoče ugotoviti, da takrat, ko se je začela izvajati, ni bila pomoč, pozneje pa je postala pomoč zaradi razvoja skupnega trga in je država članica ni spremenila“ – zaradi naslednjega:

(268)

Takrat se pomoč ni izvajala. Ko je bil predhodnik podjetja Tieliikelaitos („proizvodnja cest“, del službe za ceste) še del finske uprave, je lahko koristil zadevne davčne ugodnosti. V skladu z oddelkom 49(1)(4) Zakona o davku na dohodek to davčno oprostitev koristijo vse državne agencije in državna podjetja.

(269)

Vendar služba za ceste v času veljavnosti ukrepa ni izvajala gospodarskih dejavnosti zaradi naslednjega: v skladu s statutom službi za ceste na trgu ni bilo dovoljeno opravljati storitev, za katere bi prejemala nadomestilo. Služba je bila omejena izključno na delovanje v upravi. Zato je dejavnosti v zvezi z načrtovanjem, gradnjo in vzdrževanjem javnih cest izvajala na pridržanem območju. Ko je leta 1993 začel veljati Zakon o davku na dohodek, je bilo podjetje Tieliikelaitos del finske uprave in ni delovalo na nobenem drugem trgu. Komisija zato ugotavlja, da ukrep med izvajanjem ni pomenil državne pomoči, ker ni koristil podjetju v smislu člena 87 Pogodbe ES.

(270)

Poznejša pomoč zaradi razvoja skupnega trga. Od leta 2001 je lahko „proizvodni del“ službe za ceste, ki zdaj deluje v okviru podjetja Tieliikelaitos zaradi reforme finske službe za ceste, ki je tudi predmet te odločbe, opravljal storitve na trgu. Odločitev finske vlade, da liberalizira cestne storitve, je bila del obsežne liberalizacije, ki je spodbudila tudi druge države članice EU in EGP, da postopoma prostovoljno odprejo trge cestnih storitev (nazadnje je to izvedla Norveška). Danes veliko družb opravlja storitve v sektorju za vzdrževanje in gradnjo cest (55) na celotnem območju EU in EGP.

(271)

Te reforme so spremenile trg na dva načina: na eni strani so nekdanje vladne agencije vstopile na trg, na drugi strani pa se je celotni obseg spornega trga bistveno povečal (npr. zaradi liberalizacije, ki jo je izvedla Finska, se je velikost spornega trga povečala za več kot 400 milijonov EUR).

(272)

Glede na ta razvoj dogodkov Komisija ugotavlja, da podjetje Tieliikelaitos od leta 2001 opravlja gospodarsko dejavnost, in sicer omogoča cestne storitve za plačilo, zato to pomeni podjetje v smislu člena 87(1) Pogodbe ES. Zaradi razvoja skupnega trga je ukrep, ki med uvedbo ni pomenil državne pomoči, zato postal državna pomoč.

(273)

Pomoč, ki je država članica ne spreminja. Ko je oddelek 49(1)(4) Zakona o davku na dohodek veljal za podjetje Tieliikelaitos (do 1. januarja 2005), se je uporabljal nespremenjen od leta 1993, nato pa je začel veljati Zakon o davku na dohodek.

(274)

Komisija meni, da je neuporaba stečajne zakonodaje podjetju Tieliikelaitos zagotavljala koristi.

(275)

Komisija se sklicuje na sporočilo o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za državno pomoč v obliki garancij (56), v katerem je v točki 2.1.3 navedeno: „Komisija kot pomoč v obliki poroštva obravnava tudi ugodnejše pogoje financiranja, ki jih pridobijo podjetja, katerih pravna narava izključuje stečaj ali druge postopke plačilne nesposobnosti, ali ki zagotavljajo izrecno državno poroštvo ali državni prevzem izgube.“ (57).

(276)

Finski organi priznavajo, da bi lahko to, da podjetje Tieliikelaitos v skladu z Zakonom o stečaju ne more razglasiti stečaja, teoretično pomenilo korist za podjetje Tieliikelaitos, saj bi se lahko finančni stroški podjetja zmanjšali zaradi manjšega tveganja posojilodajalca. Vendar si podjetje Tieliikelaitos po ustanovitvi na finančnem trgu ni sposodilo novih sredstev. Zato po mnenju finskih organov ni bilo mogoče, da bi podjetje Tieliikelaitos zaradi neuporabe stečajne zakonodaje imelo konkurenčne prednosti v primerjavi z zasebnimi konkurenčnimi ponudniki.

(277)

Komisija se ne strinja, da bo obstoj plačila garancije za posojila podjetja Tieliikelaitos pri prihodnjih zunanjih posojilih podjetja Tieliikelaitos odpravil prisotnost pomoči, ker ni mogoče količinsko opredeliti tržne cene neomejenega garancije že zato, ker takšne garancije ne bi zagotovil noben akter na trgu.

(278)

Poleg tega podjetje Tieliikelaitos stalno naroča storitve in material pri zunanjih ponudnikih, kar pomeni, da ima podjetje Tieliikelaitos dolg do zunanjih izvajalcev. V zvezi z neuporabo stečajne zakonodaje za podjetje Tieliikelaitos Komisija meni, da ni izključeno, da ima podjetje Tieliikelaitos koristi od ugodnejših plačilnih pogojev, ki bi sicer veljali. Ker je država odgovorna za morebiten dolg podjetja Tieliikelaitos pri izvajalcih, se ukrep „financira z državnimi sredstvi“.

(279)

Komisija se strinja s finskimi organi, da se ta ukrep obravnava kot veljavna pomoč v skladu s členom 1(b)(v) Uredbe (ES) št. 659/1999, „ker je mogoče ugotoviti, da takrat, ko se je začela izvajati, ni bila pomoč“. Seveda zadevni gospodarski subjekt (58) tudi v obdobju pred liberalizacijo sektorja cestnih storitev na Finskem ni bil predmet stečajne zakonodaje. Zaradi navedenih razlogov v točki 266 in naslednjih točkah ukrep med uvedbo ni pomenil državne pomoči in je to postal zaradi razvoja skupnega trga.

(280)

Komisija meni, da stalna dejanska popolna oprostitev plačila davka od dobička pravnih oseb podjetju Tieliikelaitos zagotavlja koristi (59).

(281)

Komisija meni, da oprostitev plačila davka od dobička pravnih oseb kot takšna pomeni državno pomoč. Oprostitve ne utemeljujeta narava in varčnost davčnega sistema.

(282)

O prisotnosti elementa državne pomoči finski organi trdijo, da čeprav podjetje Tieliikelaitos državi ne plačuje davka od dobička pravnih oseb, se ta dejavnik upošteva pri sprejemanju letnih odločitev o tem, koliko dobička bo podjetje Tieliikelaitos pripisalo državi, tj., odstotek dobička, ki ga podjetje pripiše, je skoraj tolikšen, kolikor konkurenčna podjetja plačujejo za davek od dobička pravnih oseb in dividende.

(283)

Komisija meni, da ta trditev finskih organov ločuje vlogo države kot davčnega organa in vlogo države kot lastnice podjetja. Komisija meni, da je zaradi nadzora nad državno pomočjo pomembno jasno razlikovati med tema dvema vlogama glede na sodno prakso (60). Komisija mora torej preveriti, ali je država v vlogi davčnega organa vsa podjetja obravnavala enako, in ali država v vlogi lastnice podjetja ravna kot zasebni vlagatelj, na primer ko se odloča o izplačilu dividend.

(284)

Zato Komisija meni, da morajo za zagotovitev, da podjetje Tieliikelaitos ne izkorišča ugodnejših poslovnih pogojev, kot jih imajo konkurenčna podjetja, za podjetje veljati običajni davčni predpisi.

(285)

Komisija navaja, da se oprostitev plačila davka od dobička pravnih oseb opredeli kot veljavna pomoč v skladu s členom 1(b)(v) Uredbe (ES) št. 659/1999, „ker je mogoče ugotoviti, da takrat, ko se je začela izvajati, ni bila pomoč“. Seveda za zadevni gospodarski subjekt niso nikoli veljali običajni predpisi o plačilu davka od dobička pravnih oseb. Zaradi navedenih razlogov v točki 266 in naslednjih točkah ukrep med uvedbo ni pomenil državne pomoči in je to postal zaradi razvoja skupnega trga.

(286)

Ustaljena sodna praksa je, da „če podjetje deluje v sektorju, v katerem konkurirajo proizvajalci iz različnih držav članic, lahko vsaka pomoč, ki bi jo lahko prejelo od javnih organov, vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivlja konkurenco, ker njegova stalna prisotnost na trgu konkurenčnim ponudnikom iz drugih držav članic preprečuje, da bi povečali svoj tržni delež, in zmanjšuje njihovo možnost za povečanje izvoza v to državo članico“ (61).

(287)

V zvezi z to zadevo Komisija ugotavlja, da je bilo odpiranje trgov za vzdrževanje cestne infrastrukture v različnih državah članicah zadostno in da je omogočilo vključitev mednarodnih skupin, ki so dejavne v več kot eni državi članici. Podjetje Tieliikelaitos je leta 2004 ustanovilo podružnico v Estoniji in tako delovalo zunaj Finske. Poleg tega je podjetje Tieliikelaitos zdaj vključeno v mešano družbo na Švedskem. Jasno je, da podjetje Tieliikelaitos„deluje v sektorju, v katerem konkurirajo proizvajalci iz različnih držav članic“. Zato se šteje, da dodelitev selektivne prednosti podjetju Tieliikelaitos iz državnih virov predstavlja državno pomoč, ki je v skladu s členom 87(1) Pogodbe ES načeloma prepovedana.

(288)

Komisija ugotavlja, da ukrepa „naročila trajektnih storitev, oddanih po postopku s pogajanji“ in „premestitev osebja na oddelke javne uprave“ ne pomenita državne pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe ES, ker podjetju Tieliikelaitos ne dajeta gospodarske prednosti.

(289)

Vendar ukrepi, opisani z naslednjimi izrazi: „dodelitev prednostnega državnega posojila“, „oddajanje naročil cestnih storitev po postopku s pogajanji“, „financiranje posebnih storitvenih projektov“, „prilagoditveni ukrepi za osebje“, „neuporaba stečajne zakonodaje“, „neuporaba običajne zakonodaje o obdavčitvi pravnih oseb“ in „davčni ukrepi v zvezi z zemljo, ki jo je kupilo podjetje Tieliikelaitos“, pomenijo državno pomoč, ki je v skladu s členom 87(1) Pogodbe ES načeloma prepovedana. Del pomoči je povezan tudi z zemljo in gramoznim terenom.

(290)

Zaradi enakih razlogov, zaradi katerih Komisija na podlagi meril iz sodbe Altmark (glej poglavje 6.1) paketa ukrepov, izvedenih v korist podjetja Tieliikelaitos, ni razglasila za „nepomoč“, ukrepov iz paketa, ki vključujejo elemente državne pomoči, ne more označiti kot skladnih s skupnim trgom na podlagi člena 86(2) Pogodbe ES. V skladu z okvirom Skupnosti za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve (62) Komisija pomoči, ki ni nujna za opravljanje dodeljenih nalog in sorazmerna z njimi, ne more razglasiti za skladno s skupnim trgom na podlagi člena 86(2) Pogodbe.

(291)

Ker za presojanje zadevnega paketa pomoči ni druge posebne pravne podlage, mora Komisija skladnost pomoči, dodeljene podjetju Tieliikelaitos, s skupnim trgom oceniti na podlagi člena 87(3)(c) Pogodbe ES, ki določa, da se lahko „pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi,“ šteje za združljivo s skupnim trgom.

(292)

Ukrep pomoči je skladen s skupnim trgom v skladu s členom 87(3)(c) Pogodbe ES, če pomoč izpolnjuje naslednja merila:

(293)

Pri oceni ustreznih ukrepov glede na ta merila bo Komisija navedene različne ukrepe državne pomoči ločila v dve skupini:

(294)

Komisija ugotavlja, da so posebne določbe o davku od dobička pravnih oseb in neuporaba stečajne zakonodaje ukrepi, ki so neločljivo povezani s pravnim statusom podjetja Tieliikelaitos kot državnega podjetja. Enako velja za davčne ukrepe za pridobitev zemlje s strani podjetja Tieliikelaitos.

(295)

Poleg tega ti ukrepi niso povezani z odpiranjem finskega trga za načrtovanje, gradnjo in vzdrževanje cest ali razvojem drugih gospodarskih dejavnosti. Na podlagi informacij, ki jih ima na voljo Komisija, ni mogoče potrditi skladnosti ukrepov v skladu s členom 87(3)(c) Pogodbe ES.

(296)

Komisija meni, da tako imenovani mehanizem pripisovanja dobička in mehanizem plačila garancije ne zagotavljata, da bodo prednosti v zvezi z neuporabo stečajne zakonodaje in zakonodaje o davku od dobička pravnih oseb v celoti odpravljene (glej poglavje 6.2).

(297)

Komisija tudi ugotavlja, da so ureditve, ki vključujejo neomejene državne garancije v korist subjektov, ki se ukvarjajo s komercialnimi dejavnostmi, vedno veljale za neskladne s pravili o državni pomoči iz Pogodbe ES (63).

(298)

Zato Komisija ugotavlja, da bi bilo nadaljnje odstopanje od običajnih pravil za obdavčevanje dobička pravnih oseb in od stečajne zakonodaje neskladno s skupnim trgom.

(299)

V zvezi s tem Komisija pozdravlja zavezo finske vlade, da bo podjetje Tieliikelaitos do 1. marca 2008 preoblikovala v družbo z omejeno odgovornostjo v državni lasti. Komisija se strinja s tem rokom, ker meni, da je to razumen rok za izvedbo takšnega postopka glede na zahtevnost s pravnega vidika.

(300)

Komisija navsezadnje ugotavlja, da je bil veljavni del davčnega ukrepa v zvezi s pomočjo, ki se nanaša na pridobitev zemlje s strani podjetja Tieliikelaitos, preklican leta 2004.

(301)

Ta oddelek zadeva pomoč, povezano z dodelitvijo prednostnega državnega posojila, financiranjem posebnih storitvenih projektov, oddajanjem naročil po postopku s pogajanji in financiranjem prilagoditvenih ukrepov za osebje, ter morebitno pomoč v zvezi z zemljo in gramoznim terenom.

(302)

S predhodnimi pripombami Komisija ugotavlja, da glede na podatke, ki so jih predložili finski organi, zadevna pomoč, ki je bila predvsem prehodne narave, očitno ni negativno vplivala na konkurenčno strukturo trgov, na katerih deluje podjetje Tieliikelaitos. Dejanske informacije, ki so jih predložili finski organi in so opisane v oddelku 5.10, kažejo, da se je konkurenca pri zadevnih dejavnostih v prehodnem obdobju zelo povečala in da je podjetje Tieliikelaitos zdaj pod velikim konkurenčnim pritiskom. Dokazi, ki so jih predložili pritožniki, tega sklepa ne poskušajo ovreči.

(303)

V zvezi z domnevno velikim tržnim deležem podjetja Tieliikelaitos na področju rednega cestnega vzdrževanja (glej oddelek 5.10) Komisija meni, da ob upoštevanju ustreznih podatkov, ki so jih predložili pritožniki, ni mogoče trditi, da konkurenca na zadevnem trgu ne bi dobro delovala v pravem gospodarskem okviru. To zlasti velja, če se upoštevajo veliko število predloženih ponudb, nihajoče število strank in rezultat javnih razpisov, organiziranih leta 2006 (64).

(304)

Komisija ugotavlja, da so bili v zvezi s tem po navedbah pritožnikov na finskem trgu infrastrukture že v prehodnem obdobju 2001–2004 dejavni tuji izvajalci, zlasti švedski družbi Skanska AB in NCC AB v njunih finskih podružnicah. Poleg tega so tuja podjetja konkurirala za naročilo v vrednosti 630 milijonov EUR za izgradnjo daljinske ceste med mestoma Muurla in Lohja; med drugim so za finska naročila za vzdrževanje konkurirali tudi estonski izvajalci (65).

(305)

Razvoj cen storitev cestnega vzdrževanja (glej oddelek 5.10) je bil koristen za finske davkoplačevalce in celotno gospodarstvo. Prepričljiv dokaz za to, ki ga pritožniki niso ovrgli, so zagotovili finski organi.

(306)

Komisija zato ugotavlja, da ukrepi pomoči v prehodnem obdobju očitno niso vplivali na konkurenco in trgovino v obsegu, ki bi nasprotoval skupnemu interesu. Na podlagi tega je treba oceniti nujnost in sorazmernost pomoči v okviru splošne uravnoteženosti, ki jo določa člen 87(3)(c) Pogodbe ES.

(307)

Skupni interes, ki ga uveljavljajo finski organi, je učinkovito odpiranje finskega državnega trga cestnih storitev za konkurenco, ki bo ohranil industrijski potencial oddelka za „proizvodnjo cest“ službe za ceste (predhodnik podjetja Tieliikelaitos) ter omogočil, da se preoblikuje v konkurenčno podjetje, ter hkrati preprečil, da vsaj v prehodnem obdobju sedanji zaposleni ne bi bili na čakanju.

(308)

Komisija meni, da lahko tak projekt dejansko koristi skupnim interesom Skupnosti.

(309)

Kot ustrezno navajajo finski organi, odpiranje zaprtih nacionalnih trgov za konkurenco na evropski ravni predstavlja pozitiven razvoj in pomemben cilj politike Skupnosti (66).

(310)

Komisija meni, da sta bili liberalizacija trga cestnih storitev in ohranitev industrijskega potenciala podjetja Tieliikelaitos tesno povezani. Prvič, Komisija ugotavlja, da je bilo sprejetje zakonodaje o liberalizaciji neposredno povezano s sprejetjem določbe, ki zagotavlja, da zaposleni v podjetju Tieliikelaitos ne bodo na čakanju – čeprav se je podjetje že takrat srečevalo s težavo prevelikega števila zaposlenih. Drugič, kot je razvidno iz razvoja trga, je bilo podjetju Tieliikelaitos zadostno omogočeno, da je imelo pomembno vlogo v konkurenčnem okolju in da je nudilo cestne storitve, ki ustrezno izpolnjujejo zahteve različnih strank glede cene in kakovosti.

(311)

Preučeni paket državne pomoči bi s tem, ko bi podjetje Tieliikelaitos razbremenil dodatnih stroškov za osebje, ki jih je imelo zaradi obveznosti iz obdobja, ko so bile zadevne storitve del sistema javne uprave (notranje službe), podjetju omogočil, da prosto deluje na liberaliziranem trgu ter se ustrezno prilagodi odzivu na trg in doseže tehnološki razvoj, ki bi vplival na dolgoročno preživetje podjetja.

(312)

Komisija poleg tega ugotavlja, da pritožniki bistveno ne nasprotujejo utemeljitvi finskih organov, da je odpiranje trga konkurenci skupni interes Skupnosti. Prav tako ne nasprotujejo temu, da ni bilo povezave med odpiranjem trga in ohranitvijo osebja v podjetju Tieliikelaitos. Pritožniki dokazujejo le, da bi se lahko želeni rezultati dosegli brez pomoči.

(313)

Da se oceni, ali so zadevni ukrepi pomoči potrebni in sorazmerni z navedenim ciljem skupnega interesa, je treba najprej razlikovati med različnimi ukrepi pomoči.

(314)

Kot je navedeno v oddelku 6.3.2 te odločbe, so finski organi podjetju Tieliikelaitos morda dodelili državno pomoč za zemljo in gramozni teren.

(315)

Komisija priznava, da bi morali finski organi, če bi želeli uvesti konkurenco za cestne in trajektne storitve, podjetje Tieliikelaitos preoblikovati v ločen subjekt in mu zagotoviti sredstva, potrebna za izvajanje nalog, oziroma kapital, potreben za nakup teh sredstev. Zato se lahko v primeru, da upoštevamo proces odpiranja cestnih storitev za konkurenco, ki so ga začeli finski organi, morebitna državna pomoč za zemljo in gramozni teren šteje za sorazmeren ukrep.

(316)

Komisija ugotavlja, da je bila morebitna dodeljena državna pomoč za zemljo in gramozni teren potrebna in sorazmerna.

(317)

Različni prilagoditveni ukrepi za osebje, opisani v oddelku 5.5, so zaposlene v podjetju Tieliikelaitos spodbudili k temu, da ga zapustijo. Takšni ukrepi so bili brez dvoma potrebni za uresničitev želenega cilja, saj je imelo podjetje Tieliikelaitos preveliko število zaposlenih, česar pritožniki ne poskušajo ovreči. Nedvomno so bili tudi sorazmerni, saj je država financirala le 50 % zadevnih izdatkov (20,1 milijona EUR je financirala država in 20 milijonov EUR podjetje). Ker je bil vpliv ukrepov zelo odvisen od tega, ali bo zadevno osebje izkoristilo možnost zapustitve podjetja, niso bili zadostni, da bi nadomestili velike stroške, ki jih je podjetje Tieliikelaitos imelo zaradi prevelikega števila zaposlenih.

(318)

Kot je opisano, so posebni storitveni projekti zagotovili zaposlitev odvečnemu osebju podjetja Tieliikelaitos. Če takšni projekti ne bi bili uvedeni, bi moralo v podjetju Tieliikelaitos glede na to, da je bilo s prilagoditvenimi ukrepi za osebje mogoče rešiti le del težav prevelikega števila zaposlenih, preostalo odvečno osebje začasno ostati brez dela ali se preusmeriti na naročila za vzdrževanje. Obe možnosti bi negativno vplivale na cilj skupnega interesa, ki naj bi ga uresničil ukrep. Če bi bilo zadevno osebje brez dela, bi to pomenilo neizkoriščanje posebnih spretnosti ter znanja in izkušenj človeškega kapitala iz obdobja pred liberalizacijo. Preusmeritev osebja na naročila za vzdrževanje bi podjetju Tieliikelaitos preprečilo, da svoje delovanje postopno prilagodi tako, da bo lahko učinkovito opravljal ustrezne cestne storitve. Zato Komisija meni, da lahko financiranje posebnih storitvenih projektov z državno pomočjo izpolnjuje merilo nujnosti pomoči za dosego cilja skupnega interesa.

(319)

V zvezi s sorazmernostjo tega ukrepa Komisija ugotavlja, da nadomestila za delo, opravljeno pri posebnih storitvenih projektih, ni bilo previsoko. Finski organi so v zvezi s tem predložili prepričljive dokaze (glej oddelek 5.5).

(320)

Količina dela, ki je bila opravljeno s posebnimi storitvenimi projekti, je bila omejena, pri čemer je bila odvisna od dejanske potrebe države po opravljanju takšnih storitev. Komisija na podlagi različnih podatkov, ki so jih predložili finski organi, ugotavlja, da so posebni storitveni projekti nadomestili le del stroškov podjetja Tieliikelaitos, ki jih je imelo podjetja zaradi prevelikega števila zaposlenih. Kot je bilo navedeno v poglavju 5.3, je imelo podjetje Tieliikelaitos v prehodnem obdobju kljub prilagoditvenim ukrepom za osebje in posebnim storitvenim projektom povprečno še vedno 100 zaposlenih več od optimalnega števila.

(321)

Zaradi enakih razlogov, kot so bili navedeni v zvezi s posebnimi storitvenimi projekti, podjetju Tieliikelaitos ni bilo v skupnem interesu, da je to dodatno osebje brez dela. Če se je podjetje želelo prilagoditi konkurenčnemu trgu, je bilo bistvenega pomena, da se naročila, oddana po odprtem postopku, za katera je podjetje Tieliikelaitos predložilo ponudbe, ne preobremenijo s stroški, nastalimi s presežnim osebjem. Zato se je zadevno finančno breme nadomestilo z naročili, oddanimi po postopku s pogajanji.

(322)

Postopek oddajanja naročil s pogajanji je povezan s postopnim procesom liberalizacije, ki ga je načrtovala Finska. Ta naročila so na začetku obdobja predstavljala velik delež dejavnosti podjetja Tieliikelaitos, ta pa se je nato postopno zmanjševal. Neupoštevanje dodatnih stroškov, ki jih je imelo podjetje zaradi prevelikega števila zaposlenih, bi povzročilo znatno poslabšanje njegovega finančnega položaja.

(323)

Glede na navedeno Komisija meni, da je bil mehanizem pomoči, povezan z naročili, oddanimi po postopku s pogajanji, potreben.

(324)

V zvezi s pogojem sorazmernosti je bil organiziran postopek, ki naj bi omejil tveganje za čezmerna nadomestila. Komisija meni, da je bil letni postopek prilagoditve izdatkov, opisan na začetku oddelka 5.3, primeren.

(325)

V zvezi s prednostnim posojilom, dodeljenim podjetju Tieliikelaitos, Komisija najprej ugotavlja, da to podjetju prinaša neto koristi v vrednosti 7,2 milijona EUR, kar je približno 8 % celotnega zneska pomoči, dodeljenega podjetju Tieliikelaitos.

(326)

Če ta znesek prištejemo znesku, ki ga predstavljajo navedeni ukrepi pomoči, je podjetje Tieliikelaitos od države neposredno ali posredno prejelo 92,8 milijona EUR (67). To očitno ni nadomestilo strukturne pomanjkljivosti podjetja Tieliikelaitos, ki je bila ocenjena na 157 milijonov EUR (68). Podjetje Tieliikelaitos je, da bi rešilo težavo prevelikega števila zaposlenih, ki je izhajala iz obdobja pred liberalizacijo, prispevalo tudi veliko lastnih sredstev. V zvezi s tem je treba omeniti zlasti 20 milijonov EUR, ki jih je podjetje Tieliikelaitos uporabilo za financiranje odpravnin (69).

(327)

Iz finančnih izkazov podjetja Tieliikelaitos je razvidno, da bi podjetje lahko imelo težave, če bi prispevalo več lastnih sredstev za prilagoditvene ukrepe za osebje. Razmerje med dobičkom iz poslovanja in prometom podjetja Tieliikelaitos v prehodnem obdobju je bilo dokaj nizko, tj. 2,4 %, pri čemer je bil povprečni kazalnik njegovih konkurenčnih ponudnikov 4,5 % (70). Ker ukrepi zmanjševanja števila osebja niso bili zaključeni v prehodnem obdobju, je bil zadevni kazalnik leta 2005 še slabši (1,6 %). Leta 2005 je podjetje krilo finančne stroške zmanjšanja števila osebja za več kot 400 oseb brez državne podpore. Kazalnik dobička iz poslovanja se je leta 2006 izboljšal (2,2 %) in se še naprej izboljšuje (71). Kot kaže, je lastni prispevek podjetja Tieliikelaitos za odpravo zadevne strukturne pomanjkljivosti negativno vplival na donosnost podjetja in s tem na njegov konkurenčni položaj.

(328)

Poleg tega je treba opozoriti tudi na to, da paket ukrepov pomoči očitno ni dolgotrajno vplival na strukturo konkurence (glej oddelek 5.10).

(329)

V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da so finski organi paket pomoči za podjetje Tieliikelaitos pripravili tako, da je bilo morebitno izkrivljanje konkurence omejeno. To zadeva zlasti pristop, izbran za strukturo začetne bilance stanja podjetja Tieliikelaitos (celotno stanje finančnih sredstev ni bilo razporejeno kot kapital), ki naj bi se uskladila z bilancami stanja zasebnih podjetij v sektorju. To zadeva tudi prizadevanje za čim večje zmanjševanje razlik med maržami naročil, oddanimi po postopku s pogajanji, in naročil, oddanimi po odprtem postopku, med drugim tudi z letnim postopkom prilagajanja izdatkov.

(330)

Komisija prav tako ugotavlja, da je cestna uprava izvedla več ukrepov, s katerimi je želela olajšati vstop novih akterjev na trg. Za zmanjšanje morebitnih ovir za vstop na trg, ki jih lahko povzroči na primer zapletenost razpisne dokumentacije, je cestna uprava organizirala predstavitve za izvajalce ter pripravila programe javnih naročil in pravila za javne razpise, vanje pa je vključila čim več zainteresiranih strank. Pripravila je tudi strategijo javnega naročanja cestne uprave, pri čemer je upoštevala mnenje akterjev v sektorju o tem, kako obsežna naj bodo naročila za vzdrževanje. Plačila za ponudbe (5 000 EUR na ponudbo), ki izpolnjujejo minimalne zahteve, ki jih je uvedla cestna uprava, so prav tako spodbujala vstop novih akterjev na trg (72).

(331)

Leta 2006 je Ministrstvo za trgovino in industrijo preprečilo pogajanja podjetja Tieliikelaitos z več mesti o ustanovitvi mešanih družb, ki bi združevale mestne enote za tehnične storitve z enotami podjetja Tieliikelaitos za lokalne storitve. Ministrstvo je zahtevalo, da mesta, ki želijo ustanoviti načrtovane mešane družbe, svoje partnerje izberejo s konkurenčnim javnim razpisom (73).

(332)

Komisija zavrača obtožbe pritožnikov, da naj bi podjetje Tieliikelaitos v prehodnem obdobju ali leta 2005 uporabljalo nepoštene prakse oblikovanja cen. Informacije, ki so jih predložili finski organi, kažejo, da je podjetje Tieliikelaitos doseglo pozitivne marže pri izvedenih naročilih, oddanih po odprtem postopku. Komisija dejansko ugotavlja, da bi višina dobička podjetja Tieliikelaitos v prehodnem obdobju ustrezala povprečju njegovih konkurentov, če podjetje ne bi imelo nenadomeščenih dodatnih stroškov (65 milijonov EUR – glej oddelek 7.1.2), ki izhajajo iz prejšnje ureditve.

(333)

V skladu z navedenim Komisija sklepa, da so preučeni novi ukrepi pomoči, ki so bili prehodnega značaja, ker so bili povezani s prehodnim obdobjem, skladni s skupnim trgom, ker so potrebni in sorazmerni za cilj skupnega interesa ter trgovine in konkurence ne izkrivljajo v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

(334)

Ta sklep je v skladu s prakso odločitev Komisije, zlasti v zadevah OTE (74) in EDF (75).

(335)

V zadevi EDF je Komisija za združljiv ukrep opredelila ukrep, s katerim je Francija podjetja v francoskem sektorju električne energije in plinarn oprostila plačila nekaterih posebnih pokojninskih pravic, ki so jih zaposleni pridobili v preteklosti, ko so podjetja imela zakoniti monopol. Komisija je menila, da so bila podjetja takrat zaščitena pred notranjo konkurenco panoge, zato so lahko krila višje pokojninske dajatve, ne da bi pri tem utrpela znatno gospodarsko škodo. Komisija je priznala, da so ti „pretekli stroški“ za ta podjetja pomenili velike težave, ko so ta začela konkurirati z drugimi podjetji za električno energijo in plinarnami, ki niso imela podobnih stroškov iz preteklosti (odstavek 143 Sklepa). Komisija je pomoč, dodeljeno „zaradi te sektorske reorganizacije“, označila za potrebno in sorazmerno zato, ker ostali vidiki sektorske reforme ne vsebujejo elementov državne pomoči (odstavek 146 Sklepa). V sedanjem primeru je preveliko število zaposlenih, ki je obremenjevalo podjetje Tieliikelaitos, prav tako izhajalo iz obdobja pred liberalizacijo; ukrepi so prispevali k ublažitvi tega bremena na sorazmeren način ter podjetju Tieliikelaitos omogočili, da se popolnoma vključi v konkurenčni proces in sodeluje pri preoblikovanju sektorja cestnih storitev.

(336)

V zadevi OTE, pri kateri se je Komisija izrecno sklicevala na predhodni sklep o EDF (76), je Komisija ocenjevala prispevek grške vlade v shemi prostovoljnega predčasnega upokojevanja grškega telekomunikacijskega operaterja (OTE). Zaradi stalnega statusa zaposlenih OTE, ki je izhajalo iz obdobja, ko je imela družba OTE monopolni položaj, družba ni mogla enostransko odpustiti osebja, temveč je morala ponuditi sheme prostovoljnega predčasnega upokojevanja. Da bi bile takšne ponudbe privlačne, je morala družba zaposlenim ponuditi pogoje za prostovoljno upokojitev, ki ima trajni status zaposlenih, kar je družbi OTE povzročilo višje stroške, kot so bili stroški primerljivih shem predčasnega upokojevanja, ki so jih ponujale druge družbe v skladu s splošno delovno zakonodajo in ureditvami. Komisija je potrdila, da bi zadevni ukrep pomoči le delno nadomestil izredne stroške, nastale zaradi strukturnih pomanjkljivosti, ki so izhajale iz nekdanjega položaja družbe OTE kot monopolista v državni lasti, in da breme ni bilo povezano z neposrednimi prednostmi zaradi njenega prejšnjega statusa, ki bi breme zmanjšale. Komisija je tudi preučevala, ali je bil zadevni trg v celoti liberaliziran v smislu, da je bil na voljo ustrezen pravni ali regulativni okvir, in ugotovila, da je bil ukrep pomoči skladen s členom 87(3) Pogodbe ES. V tem primeru celotno nadomestilo, ki ga je prejelo podjetje Tieliikelaitos, ne presega bremena, ki izhaja iz prevelikega števila zaposlenih, ki ni bilo nadomeščeno z drugimi prednostmi, hkrati pa razvoj zadevnega trga potrjuje učinkovito konkurenco.

(337)

Glede na navedeno Komisija meni, da je pomoč, ki je bila v prehodnem obdobju (2001 — 2004) dodeljena podjetju Tieliikelaitos, skladna s skupnim trgom na podlagi člena 87(3)(c) Pogodbe ES. Komisija hkrati meni, da nadaljnje izjeme od uporabe običajne stečajne zakonodaje in pravil za obdavčevanje dobička pravnih oseb niso upravičene ter da je zato treba takšno odstopanje odpraviti –