(1)

Komisija je 18. decembra 2003 prejela priglasitev glede ukrepov v korist bank Agrobanka, Praha a.s. („AGB“) in GE Capital Bank, a.s. (1) („GECB“) po postopku za ukrepe pomoči („postopek začasnega mehanizma“), predvidenem v Prilogi IV.3 Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije, Slovaške republike in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija (2), podpisanem 16. aprila 2003 („Akt o pristopu“).

(2)

Z dopisom, ki ga je Komisija prejela 30. aprila 2004, je Češka republika priglasitev umaknila; istega dne je v zvezi s tem vprašanjem predložila novo priglasitev.

(3)

V odločitvi z dne 14. julija 2004 je Komisija navedla, da se večina priglašenih ukrepov po pristopu ni uporabljala, sprožila pa je postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES o drugih ukrepih, glede na to, da naj bi se ti uporabljali po pristopu in da so zbujali resne dvome o združljivosti s skupnim trgom. Odločitev Komisije o sprožitvi postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije (3). Komisija je pozvala vse zainteresirane stranke, naj predložijo svoje pripombe.

(4)

Češka republika je svoje pripombe k odločitvi o sprožitvi postopka predložila 30. julija 2004, 16. avgusta 2004, 22. septembra 2005 in 18. maja 2006, 17. decembra 2004 pa jih je predložila še GECB. GECB je 19. septembra in 11. novembra 2005 predložila dodatne pripombe. V dopisu z dne 2. maja 2006 je Komisija banki GECB potrdila, da je rok za predložitev pripomb podaljšan do konca novembra 2005 v skladu z zadnjim stavkom člena 6(1) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (4) („postopkovna uredba“). Z dopisom z dne 10. maja 2006, evidentiranim 18. maja 2006, je Češka republika Komisijo obvestila, da je prejela pripombe GECB. 24. junija 2005, 29. septembra 2005 in 25. oktobra 2005 ter 11. januarja 2006 in 7. marca 2006 so potekali sestanki s predstavniki Češke republike in GECB. V dopisu z dne 13. marca 2007, evidentiranem 14. marca 2007, je Češka republika predložila dodatne informacije. Komisija je 15. marca 2007 Češki republiki v skladu z zadnjim stavkom člena 6(1) postopkovne uredbe potrdila, da je rok za predložitev pripomb podaljšan do 14. marca 2007.

(5)

AGB, ki je bila ustanovljena leta 1990, je bila včasih splošna komercialna banka v Češki republiki. Do leta 1995 je postala peta največja banka v državi in največja banka v zasebni lasti. Septembra 1998 so banki AGB, ki je trenutno v likvidaciji, zaradi finančnih težav odvzeli dovoljenje za opravljanje bančnih storitev.

(6)

Ustanovni delničarji banke AGB so bili Československá obchodní banka, a.s. („CSOB“), Ministrstvo za kmetijstvo Češke republike, Agropol, a.s., Agrodat, státní podnik in Stavoinvest Banská Bystrica. Leta 1995 je nadzor nad AGB prevzela zasebna skupina Motoinvest Group.

(7)

Po uvedbi izredne uprave 17. septembra 1996 sta bili znotraj AGB ustanovljeni dve samostojni organizacijski enoti, AGB1 in AGB2. AGB1 je prevzela osnovno bančne dejavnosti AGB. Junija 1998 je bila AGB1 prodana banki GECB v okviru prenosa premoženja. Drugi del AGB je še vedno v likvidacijskem postopku.

(8)

GECB je bila ustanovljena leta 1998 za nakup AGB1. Danes posluje kot splošna banka v Češki republiki. GECB se je 17. januarja 2005 preimenovala v GE Money Bank, a.s. Je v popolni lasti korporacije GE Capital International Holdings Corporation, ZDA (GECIH).

(9)

Težave v AGB so se pojavile že v obdobju 1993–1994. Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je celoten češki bančni sektor doživljal hudo gospodarsko krizo, ki je prizadela tudi AGB. Poleg tega je hitra širitev AGB skupaj s pomanjkljivim obvladovanjem tveganj in premalo učinkovitim notranjim nadzorom povzročila postopno slabšanje njenega portfelja kreditov. AGB je imela leta 1993 izgubo v znesku 2 000 milijonov CZK in premoženje je imelo nižjo tržno vrednost kot so znašale njegove odprte obveznosti (– 515 milijonov CZK).

(10)

Leta 1993 je Češka narodna banka („ČNB“) banki AGB naročila, naj pripravi in izvede program konsolidacije za ponovno vzpostavitev kapitalske ustreznosti. Češka republika je pojasnila, da program konsolidacije ne pomeni ukrepov, ki jih predvidi ali odobri država. Ta bi raje uvedla strožji nadzor nad AGB. Leta 1996 je AGB prenehala ravnati v skladu s pogoji iz programa konsolidacije in se začela ukvarjati z zelo tveganimi posli, s čimer si je nakopala likvidnostne težave in si poslabšala premoženjsko stanje. Zaradi likvidnostne krize in nepripravljenosti delničarjev, da sprejmejo ustrezne sanacijske ukrepe, je bila 17. septembra 1996 v AGB uvedena izredna uprava.

(11)

Revizija, ki je bila opravljena po uvedbi izredne uprave (bilanca z dne 16. septembra 1996), je v zvezi s finančnim stanjem AGB ugotovila, da znaša izguba 8 487 milijonov CZK, lastniški kapital pa je bil negativen za –5 476 milijonov CZK. Redna letna revizija z bilanco stanja dne 31. decembra 1996 je ugotovila izgubo v znesku –10 097 milijonov CZK in lastniški kapital v znesku –6 328 milijonov CZK.

(12)

Da bi Češka republika preprečila neugodne posledice za celoten češki bančni sektor, je začela izvajati ukrepe, katerih cilj je bil rešiti in prestrukturirati AGB. Ker sta prej navedeni reviziji, ki sta bili v AGB opravljeni po uvedbi izredne uprave, ugotovili izgubo, ki je presegala kapital banke, je obveljalo mnenje, da je najbolje zagotoviti dolgoročno rentabilnost AGB z ustanovitvijo samostojne organizacijske enote AGB1, ki bo prevzela osnovno bančno dejavnost AGB. AGB2 so sestavljali predvsem razvrščena posojila, posojila, dana izbranim podružnicam AGB ali drugim povezanim podružnicam, izbrani portfelj sredstev, vse nepremičnine in nekatere premičnine. AGB1 je bila nato prodana strateškemu vlagatelju na podlagi odprtega, brezpogojnega in preglednega postopka javnega razpisa.

(13)

Izredna uprava je aprila 1997 objavila javni razpis za prodajo AGB1. V postopku javnega razpisa, ki je sledil, se je na koncu za nakup AGB1 zanimala edino korporacija GE Capital Corporation. AGB1 je bila nato 22. junija 1998 prodana banki GECB za približno 304 milijone CZK, ob upoštevanju jamstev in garancij ter prodajne opcije. Jamstva in garancije so podrobneje opisani v uvodnih izjavah od 19 do 26, prodajna opcija pa v uvodnih izjavah od 27 do 32.

(14)

Eden od ukrepov, ki jih ni treba dodatno proučiti, so jamstva za vlagatelje, ki jih je Češka narodna banka izdala vsem upnikom AGB septembra 1996, ko se je AGB prvič spopadla s težavami. Jamstva za vlagatelje so vključevala vse obveznosti AGB, vključno z obveznostmi iz naslova obresti, evidentiranimi na računih AGB 17. septembra 1996. Vse obveznosti, ki zapadejo v določenem roku, so bile zavarovane do datuma zapadlosti. Obveznosti, ki niso imele določenega roka zapadlosti, so bile zavarovane 12 mesecev po prenehanju izvajanja izredne uprave v AGB. Obveznosti, ki si jih je AGB nabrala po 17. septembru 1996, so bile zavarovane do ustreznega datuma njihove zapadlosti ali največ 12 mesecev po prenehanju izvajanja izredne uprave v AGB, kar je bilo prej. V jamstvih ni bila določena zgornja meja zavarovanih obveznosti do upnikov AGB. Dne 31. decembra 2003 je bil samo en depozit v znesku 867 882 CZK, ki bi mogoče lahko spadal pod jamstva za vlagatelje. (5)

(15)

V okviru prodaje je korporacija GECIH, ki je matično podjetje banke GECB, prevzela obveznosti ČNB, zavarovane z jamstvi za vlagatelje, s posrednim jamstvom, ki je poteklo 22. junija 2000. Že od vsega začetka je veljalo, da bi posredno jamstvo prenehalo, če bi korporacija GECIH uresničila pravico prodajne opcije za deleže v GECB. Po prodaji AGB1 banki GECB je šel preostanek AGB, vključno z AGB2, v likvidacijski postopek. V likvidacijskem postopku, ki še poteka, je ČNB edini upnik AGB.

(16)

Potem ko jo je prevzela GECB, so se rezultati bančnega poslovanja AGB precej izboljšali.

(17)

Češka republika in GECB trdita, da so AGB, GECB in GECIH sprejele ukrepe za ublažitev vključenosti države v prestrukturiranje AGB. Kompenzacijski ukrepi AGB so vključevali zagotovitev likvidnosti njenih lastnih sredstev in zlasti prodajo nekaterih njenih podružnic Raiffeisen Banki. To je zmanjšalo tržni delež AGB, izmerjen z deležem skupnih bančnih sredstev ali nekaterih vrst sredstev banke AGB. AGB je tudi zmanjšala število zaposlenih s približno 3 500 leta 1996 na približno 2 500 zaposlenih leta 1998.

(18)

Zagovarjalo se je stališče, da sta GECB in GECIH prispevali k prestrukturiranju s plačilom nakupne cene, kupčevimi jamstvi iz Dogovora o jamstvih iz uvodne izjave 20 in posrednim jamstvom iz Sporazuma o garanciji iz iste izjave, s katerimi je GECIH prevzela obveznosti ČNB („Jamstva za vlagatelje“) do upnikov AGB. Poleg tega GE-group meni, da je prispevala tudi s prodajno opcijo in svojim dobrim ugledom.

(19)

V svoji odločitvi z dne 14. julija 2004 je Komisija proučila ukrepe, ki so ji bili priglašeni, in sklenila, da večina teh ukrepov ne spada pod začasni mehanizem iz Pogodbe o pristopu. Ti ukrepi niso povzročili dodatne finančne izpostavljenosti Češke republike po pristopu in se zato po pristopu niso uporabljali. Po pristopu naj bi se uporabljali dve vrsti ukrepov, ki naj bi mogoče pomenili državno pomoč, nezdružljivo s skupnim trgom – prvič, jamstva in garancije, in drugič, prodajna opcija.

(20)

Pri prodaji AGB1 banki GECB je banka AGB kot prodajalka AGB1 v korist banke GECB dosegla številne dogovore o jamstvih, ki so navedeni v Dogovoru o jamstvih, podpisanem 21. junija 1998. ČNB ni bila podpisnica tega dogovora. Vendar je obveznosti AGB iz Dogovora o jamstvih zavarovala ČNB v Sporazumu o garanciji, ki je bil podpisan 22. junija 1998 in spremenjen 25. aprila 2004 s Spremembo št. 1 Sporazuma o garanciji („Sporazum o garanciji“) (7).

(21)

Češki organi so v okviru načrta za reševanje in prestrukturiranje, ki je sestavni del priglasitve, predložili dva seznama dogovorov o jamstvih.

(22)

V priglasitvi je Češka republika navedla, da seznam, ki se nanaša na Dogovor o jamstvih, „ni izčrpen“. V svojih pripombah k odločitvi o sprožitvi formalnega postopka preiskave je Češka republika pojasnila, da seznam dejansko vsebuje izčrpne popise vse morebitnih zahtevkov. Izraz „ni izčrpen“ samo pomeni, da se v seznamih ne ponovijo celotna besedila osnovnih dogovorov. GECB je trdila, da bi bil ustrezen samo izčrpen seznam v zvezi s Sporazumom o garanciji, ker se drugi seznam nanaša samo na zahtevke iz Dogovora o jamstvih, ki je dogovor med zasebnimi strankami in ne more biti pomemben za namene državne pomoči.

(23)

Številni morebitni zahtevki so potekli že pred pristopom Češke republike k Evropski uniji. Komisija je v svoji odločitvi z dne 14. julija 2004 menila, da se tisti ukrepi, ki so potekli že pred pristopom, po pristopu niso uporabljali. V zvezi z drugimi ukrepi je Komisija sprožila formalni postopek preiskave.

(24)

Sprožitev formalnega postopka preiskave se nanaša tudi na ukrepe, za katere Češka republika ni zaprosila za presojo na podlagi začasnega mehanizma. Zlasti se nanaša na nekatera jamstva in garancije ter prodajno opcijo, ki so bili opisani v priglasitvi, vendar niso bili vključeni v prošnjo za presojo. V svoji odločitvi o sprožitvi formalnega postopka preiskave je Komisija pojasnila, da v skladu z začasnim mehanizmom iz Priloge IV.3 Akta o pristopu državam pristopnicam ni treba priglasiti ukrepov, zato je bilo načeloma mogoče omejiti obseg priglasitve. Vendar je Komisija menila, da so bila jamstva in garancije ter prodajna opcija neločljivo povezani s priglašenimi ukrepi in jih ni mogoče umetno ločiti. Zato mora Komisija ukrepe presoditi v celoti.

(25)

Sledi povzetek dogovorov o jamstvih, za katere je Komisija sprožila postopek preiskave:

(26)

Razpredelnica 1

Jamstva in garancije, ki potečejo 22. junija 2008

Razpredelnica 2

Jamstva in garancije, ki potečejo 22. junija 2010

Razpredelnica 3

Jamstva in garancije, ki potečejo 22. junija 2013

Razpredelnica 4

Jamstva in garancije, ki potečejo 15 let po zaprtju banke

(27)

ČNB in GECIH sta 22. junija 1998 sklenili Pogodbo o prodajni opciji, ki predvideva, da v določenih okoliščinah GECIH od ČNB lahko zahteva, da od nje odkupi vse delnice, ki jih ima v GECB.

(28)

Ostajata dva dogodka, ki bi GECIH lahko omogočila izvršitev prodajne opcije. To sta:

(29)

Na podlagi pojasnil, ki sta jih zagotovili Češka republika in banka GECB, Komisija meni, da se sprožitveni dogodek iz točke (b) uvodne izjave 28 nanaša samo na zavrnitev plačil v skladu z določbama 4.1 in 8.3 Sporazuma o garanciji v zvezi z zahtevki za ugotovitev ničnosti prodaje banke AGB1 banki GECB (9).

(30)

ČNB ima pravico odpraviti dogodek, ki je povod za prodajno opcijo, s postavitvijo banke GECB in korporacije GECIH v tak položaj, v kakršnem bi bili, če se tak dogodek ne bi zgodil. Navedeno je, da bi to lahko vključevalo plačila ali prenos sredstev na banko GECB. Pravica prodajne opcije poteče 22. junija 2008.

(31)

Cena, po kateri mora ČNB odkupiti vse delnice v banki GECB, se spreminja odvisno od datuma izvršitve prodajne opcije. Od junija 2003 do datuma, ko poteče pravica prodajne opcije, ta cena ustreza največji od spodaj navedenih vrednosti:

Če se bo nakupna cena določila na podlagi poštene tržne vrednosti iz točke (c), se dogodki, ki sprožijo pravico uresničitve prodajne opcije, ne bodo upoštevali.

(32)

Češka republika je obvestila Komisijo, da sta ČNB in GECB razumeli, da je treba za določitev cene prodajne opcije vsekakor pridobiti mnenje neodvisne tretje strani in da je tako mnenje za stranke zavezujoče.

(33)

Po mnenju Češke republike se ukrepi, ki so predmet presoje, po pristopu niso uporabljali. Morebitna odgovornost države bi bila omejena časovno in z zneskom, saj je največja možna izpostavljenost Češke republike točno določena ter se v prihodnje ne more povečati. Prav tako je izčrpen tudi seznam, ki se nanaša na Dogovor o jamstvih. Podrobnejša opredelitev morebitne izpostavljenosti naj ne bi bila potrebna. Češka republika predvsem ne more razumeti, zakaj je pomembna sposobnost predvideti, kdo bi lahko vložil zahtevek in na kakšni podlagi. Češka republika se tudi zanaša na jamstvo, ki ga je dala država v korist Komercni banke, kjer je Komisija sprejela za zadovoljivo opredelitev na podobni ravni, na podlagi katere je menila, da se ukrep po pristopu ni uporabljal. Komisija je sprejela opredelitev na nižji ravni tudi v primeru Slovenska sporitelne, saj se je v navedenem primeru lahko določila samo zaključena skupina morebitnih vlagateljev zahtevkov, ne pa posamezniki. Vsekakor so bile v zvezi s štirimi posameznimi zahtevki na podlagi določbe 4.1 izpolnjene zahteve Komisije, da se ukrep šteje, kot da se po pristopu ni uporabljal. Maja 2006 je Češka republika predložila tudi seznam imen vseh delničarjev banke AGB na dan 30. aprila 2004. Po njenem mnenju bi bila za vsak zahtevek teh imenovanih delničarjev v skladu z določbo 4.1 Sporazuma o garanciji izpolnjena zahteva Komisije glede sestave seznama.

(34)

V zvezi s prodajno opcijo Češka republika meni, da posebni značaj prodajne opcije pomeni, da ni dovzetna za presojo na podlagi začasnega mehanizma niti po tem postopku, saj se bo izvršila šele v prihodnje. Češka republika navaja, da bi bila pripravljena predložiti prodajno opcijo Komisiji v presojo, potem ko bi bila izvršena. Vsekakor prodajna opcija pri štirih posameznih zahtevkih za ugotovitev ničnosti iz določbe 4.1 izpolnjuje zahteve Komisije, da zanjo velja, da se po pristopu ni uporabljala. Cena prodajne opcije naj bi bila omejena s formulo, ki jo uporablja neodvisni strokovnjak.

(35)

Češka republika tudi trdi, da ukrepi ne pomenijo pomoči, saj bi bilo za državo dražje banko AGB likvidirati, kot pa sprejeti ukrepe za njeno lažjo prodajo. Sporni ukrepi pomenijo tudi običajno poslovno prakso, ki naj ne bi vključevala neobičajnih koristi, vpliv na poslovanje pa naj bi bil manjši. Ker je bila banka AGB1 prodana na podlagi brezpogojnega in odprtega postopka javnega razpisa, banka GECB ni imela nobenih koristi, saj je za bančno poslovanje banke AGB plačala tržno ceno. Vse koristi za prodajalca (AGB) naj bi izpuhtele, saj je ta v likvidaciji in nič več ne posluje na trgu.

(36)

Češka republika trdi, da če ukrepi pomenijo pomoč, potem je ta pomoč združljiva s skupnim trgom. Komisija je morala ob upoštevanju posebnih razmer v Češki republiki in značilnosti pristopnega procesa razložiti določbe Pogodbe in Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah iz leta 1994 (10) („Smernice iz leta 1994“) ohlapneje kot v odločitvi o sprožitvi formalnega postopka preiskave.

(37)

Po mnenju Češke republike se v tem okviru uporabita člena 87(2)(b) in 87(3)(b) Pogodbe ES, na podlagi katerih so ukrepi združljivi s skupnim trgom.

(38)

V zvezi s Smernicami iz leta 1994 je Češka republika izpostavila, da se je za prestrukturiranje bančnega poslovanja banke AGB uporabil splošni koncept, Komisija pa v drugih primerih ni dosledno zahtevala pripravo načrta za prestrukturiranje. Češka republika še meni, da se na ukrepe lahko gleda samo kot na pomoč banki AGB, ne pa tudi banki GECG in korporaciji GECIH, saj so imeli vsi ukrepi enotni cilj zagotoviti dolgoročno rentabilnost bančnega poslovanja AGB. Smernice iz leta 1994 tudi niso vključevale prepovedi zagotavljanja pomoči na novo ustanovljenim podjetjem. Ker ni bilo strukturnega presežka zmogljivosti, se tudi ne bi smelo dosledno zahtevati zmanjšanja ali zaprtja zmogljivosti. Banki AGB/GECB naj ne bi ostal gotovinski presežek, kar naj bi bilo glavno vprašanje pri presojanju sorazmernosti v skladu s Smernicami iz leta 1994. Prav tako so bili zadostni tudi prispevki vlagateljev. Sorazmerno visoki količniki kapitalske ustreznosti naj bi bili samo tehnični učinek izbrane metode kapitalskega vložka.

(39)

Po mnenju Češke republike se v danem okviru uporabi člen 46(2) Evropskega sporazuma. Člen 46(2) Evropskega sporazuma naj ne bi omejeval vrste ukrepov, ki naj bi bili dovoljeni, niti naj ne bi preprečeval ukrepov državne pomoči. Poleg tega je Komisija v primeru Komercni banke uporabila člen 46(2) Evropskega sporazuma.

(40)

Če bi Komisija kljub vsemu ugotovila, da se ukrepi uporabljajo po pristopu in pomenijo nezdružljivo državno pomoč, bi morala omogočiti ustrezno postopno opustitev jamstev in garancij ter prodajne opcije. To bi se utemeljilo z dejstvom, da ČNB in GE pravno upravičeno pričakujeta, da so določbe zavezujoče.

(41)

Češka republika je 13. marca 2007 obvestila Komisijo, da sta se 28. februarja 2007 korporacija GECIH in banka GECB enostransko in brezpogojno odpovedali jamstvom in garancijam v skladu z oddelkom 3.1 Sporazuma o garanciji za vse izgube, ki bi jih povzročil prodajalec AGB1 zaradi neizpolnjevanja svojih obveznosti v skladu z jamstvi in garancijami, ki jih je navedel prodajalec v določbah 5(1)(a)(i), 5(1)(a)(ii), 5(1)(a)(iii), 5(1)(a)(v), 5(1)(a)(vi) in 5(1)(b). Te obveznosti ustrezajo jamstvom in garancijam iz uvodne izjave 26 v:

(42)

Odpoved tem jamstvom in garancijam je začela veljati ab initio, zato so postali neveljavni s povratnim učinkom od datuma sporazuma. Češka republika je Komisijo tudi obvestila, da do datuma odpovedi GECIH in GECB nista vložili odškodninskih zahtevkov v skladu s temi določbami.

(43)

GECB je predložila podobne argumente kot češki organi ter izpodbijala uporabo ukrepov po pristopu in njihov značaj pomoči. Trdila je, da so ukrepi, če pomenijo pomoč, združljivi s skupnim trgom.

(44)

GECB opozarja, da šest do osem let pred pristopom stranke niso mogle predvideti, da bo uveden začasni mehanizem za nadzor državne pomoči, odobrene pred pristopom. Komisija bi morala to upoštevati pri razlagi pojma „uporaba po“ in pri uporabi pravil o državni pomoči.

(45)

GECB meni, da Komisija v odločbi o sprožitvi postopka prestrogo razlaga pojem „uporaba jamstev po“. V tem primeru bi bili vsi morebitni zahtevki omejeni z najvišjimi zneski in časovno. Zahtevki, navedeni v predloženih seznamih, so izčrpni, kar zadeva navedbo vseh morebitnih razlogov za zahtevke. Izraz „ni izčrpen“ samo pomeni, da ne navajajo besedila osnovnih dogovorov. Prodajna opcija tudi ne bi presegla najvišjih zneskov iz Sporazuma o garanciji, saj se nanaša samo na določene zahtevke iz Sporazuma o garanciji in je že sama po sebi omejena.

(46)

Pojem „uporaba potem“, kot ga uporablja Komisija v svoji odločitvi z dne 14. julija 2004, bi pomenil, da se lahko samo za nerešene sodne spore in sodne spore, ki grozijo, šteje, da se po pristopu niso uporabljali. Čeprav se uporabi ta ozka razlaga, GECB meni, da samo štirje individualni zahtevki, ki izhajajo iz določbe 4.1 Sporazuma o garanciji, v celoti izpolnjujejo zahteve preskusa Komisije. Tudi davčni zahtevki na podlagi določbe 2.14(c), (d) in (e) bi izpolnjevali zahteve Komisije, saj je zaradi značaja teh zahtevkov prihodnji tožnik znan (češki organi).

(47)

Tudi za prodajno opcijo naj bi veljalo, da se „po pristopu ni uporabljala“, ker so bili sprožitveni dogodki jasno opredeljeni in njena cena jasno določena. Glede sprožitvenih dogodkov naj bi bila prodajna opcija zadovoljivo opredeljena, vsaj kar zadeva štiri posebej navedene zahtevke v zvezi z veljavnostjo. V zvezi s ceno prodajne opcije se GECB sklicuje na primer Ceska sporitelna, ko je Komisija menila, da se podrejeni dolg in socialna posojila po pristopu niso uporabljali.

(48)

Če bi se jamstva in garancije ter prodajna opcija „uporabljali po“, ne bi pomenili državne pomoči, saj je treba na ČNB gledati kot na dejanskega lastnika AGB, ki ima pri njeni prodaji finančni interes. O jamstvih in garancijah ter prodajni opciji so se pogajale tudi pogodbene stranke in se izražajo v ceni, ki jo je plačala GECB. Poleg tega naj ukrepi ne bi bili selektivni, saj so bili na voljo vsem ponudnikom. Izkrivljanja konkurence naj ne bi bilo, saj je GECIH plačala tržno ceno po postopku brezpogojnega in preglednega javnega razpisa, pa tudi vpliva na prodajo ne, saj se nobena druga banka ni zanimala za delež AGB na češkem maloprodajnem trgu.

(49)

Glede združljivosti ukrepov GECB meni, da bi bila katera koli pomoč združljiva v skladu s členoma 87(2)(b) in 87(3)(b) Pogodbe ES ter ob upoštevanju Smernic za reševanje in prestrukturiranje.

(50)

Po mnenju banke GECB se v danem okviru uporabi člen 87(2)(b) Pogodbe ES, ker je bila resno ogrožena stabilnost celotnega bančnega sektorja, kar je mejilo že na naravno nesrečo. Člen 87(3)(b) Pogodbe ES naj bi se uporabil tudi zato, ker je Komisija sistemsko krizo bančnega sektorja že opredelila kot mogočo „resno motnjo v gospodarstvu države članice“. Zahteva, da je treba pomoč nepristransko odobriti vsem kreditnim institucijam, naj bi bila v Češki republiki izpolnjena, saj je bil celoten bančni sektor v krizi in je vsem bankam pomagala država.

(51)

V zvezi s Smernicami iz leta 1994 GECB opozarja, da naj bi Komisija pri presoji združljivosti razširila svojo pristojnost in naj ne bi proučila samo ukrepov, ki so se uporabljali po pristopu, temveč celotno prestrukturiranje. Glede upravičencev pomoči Smernice iz leta 1994 ne vsebujejo dosledne omejitve glede na novo ustanovljenih podjetij. Komisija tudi ni uporabila prepovedi dodelitve pomoči za prestrukturiranje na novo ustanovljenim podjetjem v nekdanji Vzhodni Nemčiji. V opombi 10 Smernic Skupnosti iz leta 1999 o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (11) („Smernice iz leta 1999“) je to izrecno navedeno.

(52)

GECB nato navaja, da Komisija v tem primeru ne bi smela zahtevati celotnega načrta prestrukturiranja, saj ob odobritvi ukrepov te zahteve ni bilo mogoče predvideti. Poleg tega naj tudi ne bi bilo nedovoljenega izkrivljanja konkurence ob upoštevanju dejstva, da Smernice iz leta 1999 izrecno navajajo, da so za območja, ki prejemajo pomoč, kot je Češka republika, pogoji za odobritev pomoči lahko manj strogi, kar zadeva izvajanje kompenzacijskih ukrepov, tako da se upošteva resnost regionalnih težav. Na koncu GECB navaja, da naj njen količnik kapitalske ustreznosti sam po sebi ne bi omogočil sprejetja sklepne ugotovitve, da pomoč ni bila v sorazmerju s stroški prestrukturiranja in koristmi. Visok količnik kapitalske ustreznosti naj bi prej izražal konservativno kreditno politiko banke GE.

(53)

Češka republika in banka GECB sta, kot je že zgoraj opisano, izpodbijali pristojnost Komisije za presojo ukrepov, odobrenih pred pristopom, in zlasti GECB je trdila, da naj bi Komisija uporabila zakonodajo z učinkom za nazaj in naredila izjemo pri prvotno sprejetem pravilu, da predpristopna pomoč, ki jo odobri država članica pristopnica, izpolnjuje pogoje za obstoječo pomoč.

(54)

Priloga IV.3(1) Akta o pristopu opredeljuje kot obstoječo pomoč samo tri vrste ukrepov:

Vsi ukrepi, ki so se uporabljali še po datumu pristopa, ki pomenijo državno pomoč in ne spadajo v eno od teh treh skupin, se štejejo kot nova pomoč po pristopu; Komisija ima torej vsa pooblastila, da prepove uporabo teh ukrepov in zahteva vračilo vseh v tem okviru neupravičeno izplačanih zneskov po pristopu. Ta uporaba pravil o državni pomoči za prihodnje učinke ukrepov, ki se uporabljajo še po pristopu, ne pomeni uporabe pravil ES o državni pomoči z učinkom za nazaj in jo vsekakor zahteva Akt o pristopu.

(55)

Priloga IV.3(2) Akta o pristopu opisuje začasni mehanizem. Ta zagotavlja pravno podlago za presojo programov pomoči in posameznih ukrepov pomoči, ki so v novi državi članici začeli veljati pred datumom pristopa in se uporabljajo tudi še po njem.

(56)

Da se ukrep šteje, da se uporablja po pristopu, mora biti zanj verjetno, da prinaša dodatno korist, ki ob odobritvi pomoči ni bila znana oziroma ni bila natančno znana. Po drugi strani pa Komisija ne more uporabiti svoje pristojnosti za presojo na podlagi začasnega mehanizma pri ukrepih pomoči, ki so bili že pred pristopom dokončno in brezpogojno odobreni v določenem znesku.

(57)

Za dogovore o jamstvih z možnostjo izplačil po pristopu velja, da ne spadajo v okvir opredelitve „uporaba po“, če so izpolnjeni naslednji pogoji (12):

(58)

Kot je Komisija navedla že v svoji odločitvi z dne 14. julija 2004, so se po njenem mnenju vsa jamstva in garancije ter prodajna opcija, za katere je Komisija sprožila formalni postopek preiskave, uporabljali po pristopu. V skladu z ugotovitvami Komisije so se vsi ti ukrepi uporabljali po pristopu ter naknadna odpoved določenim jamstvom in garancijam s strani korporacije GECIH in banke GECB ne more, kot je ugotovila že Komisija v svoji odločbi z dne 14. julija 2004, odpraviti učinkov teh jamstev in garancij, če ta obstajajo tudi po pristopu.

(59)

Komisija tudi ponavlja in potrjuje to ugotovitev glede „uporabe po“ za vse ukrepe iz razpredelnic uvodne izjave 26. V odgovor na argumente, predložene proti odločbi o sprožitvi postopka, ima Komisija najprej naslednje splošne pripombe:

(60)

Češka republika in banka GECB navajata, do so morebitni zahtevki izčrpno našteti v priglasitvi, kjer je opredeljena tudi največja finančna izpostavljenost Češke republike. Čeprav seznami morda vključujejo vse možne razloge za zahtevke, so ti razlogi – z nekaj izjemami, kot je pojasnjeno v nadaljevanju – opisani abstraktno. Komisija tudi meni, da samo omejitev brez sestave seznama določenih dogodkov, ki lahko sprožijo odškodninski zahtevek, ne povezuje plačila odškodnine po pristopu z določenim dogodkom, ki je bil dokončno in brezpogojno opredeljen pred pristopom. Država je v nekaterih pogledih teoretično omejila svojo finančno izpostavljenost, vendar ni jasno opredelila določenih dejstev, ki neposredno sprožijo plačila.

(61)

V nasprotju s trditvijo Češke republike in banke GECB je to stališče enako stališču, zavzetemu v primerih Komercni banka (13) in Ceska sporitelna (14). Jamstva iz teh primerov, za katera je bilo navedeno, da se po pristopu niso uporabljala, izpolnjujejo zgoraj našteta merila, saj se nanašajo na točno določeno in zaključeno število namensko dodeljenih sredstev, ki so bila natančno in izčrpno opredeljena pred pristopom, za njihovo vrednost pa jamči država. V primeru Slovenska sporitelna (15) se je odškodnina v pravdnem sporu nanašala na določene nerešene spore ali spore, ki so grozili, in so bili vključeni v izčrpen in pravno zavezujoč seznam.

(62)

Kot je pojasnjeno v nadaljevanju, finančna izpostavljenost Češke republike ni dovolj omejena glede odškodnin v zvezi z veljavnostjo prodaje iz določbe 4.1 Sporazuma o garanciji in prodajno opcijo.

(63)

Češka republika in banka GECB trdita, da odškodnine za davčne zadeve izpolnjujejo zahteve Komisije, da se za ukrep šteje, da se po pristopu ni uporabljal, saj bi bil glede na značaj teh zahtevkov prihodnji tožnik (češki organi) znan.

(64)

Komisija meni, da če bi ti argumenti veljali, se ne bi uporabljali samo za davčne zadeve, temveč tudi za odškodnine za carinske in trošarinske obveznosti. Vendar pa odškodnine za davčne zadeve ter carinske in trošarinske obveznosti v skladu s členoma 2.14(c), (d) in (e) ter 5.1(a)(iv) niso dovolj podrobno določene. Odškodninski zahtevek je dovolj podrobno opredeljen, če sta morebitni tožnik in dogodek, na katerem temelji odškodnina, izrecno opisana. V tem primeru bi se lahko vložilo neomejeno število odškodninskih zahtevkov, tako da se teh določb ne more razumeti, kot da določajo izpostavljenost Češke republike. Zato je Komisija menila in še vedno meni, da so se odškodnine za davčne zadeve ter carinske in trošarinske obveznosti uporabljale po pristopu.

(65)

Zahtevki iz razpredelnice 1, št. 9, se nanašajo na odškodnine, če bi se ugotovilo, da je prodaja banke AGB1 banki GECB nična ali neveljavna. Morebitni ukrepi, ki bi to lahko povzročili, so opisani na splošno in zato ne omejujejo finančne izpostavljenosti Češke republike. Čeprav bi se nekatere skupine morebitnih vlagateljev zahtevkov – kot so delničarji AGB v določenem trenutku – obravnavale kot predstavnike zaključene skupine posameznikov, kljub dejstvu da so skupine izredno velike in naj bi vključevale tudi pravne naslednike posameznikov, zahtevki te skupine posameznikov niso točno določeni, tako da se lahko vloži neomejeno število morebitnih zahtevkov. Zato se za tveganje Češke republike ne more reči, da je natančno opredeljeno.

(66)

V zvezi s štirimi zahtevki v skladu z določbo 4.1 Sporazuma o garanciji iz št. 5, 6, 7 in 8 razpredelnice 1 Komisija meni, da čeprav bi bili dovolj podrobno določeni v smislu prvega zgoraj navedenega merila, ni izpolnjena zahteva o splošni omejitvi državne odgovornosti, ker se ti zahtevki nanašajo na posamezne tožbe, ki so jih vložili znani vlagatelji. To velja za vse zahtevke v skladu z določbo 4.1 Sporazuma o garanciji iz točk 5, 6, 7, 8 in 9 razpredelnice 1.

(67)

Zdi se, da je morebitna finančna izpostavljenost ČNB omejena na znesek 15 000 milijonov CZK za vsako posebej našteto odškodnino v skladu z določbo 4.1 Sporazuma o garanciji. To omejitev odpravlja dejstvo, da korporacija GECIH lahko izvrši prodajno opcijo, če ČNB zavrne izplačilo, ki bi presegalo zgoraj navedenih 2 000 milijonov CZK. Če ČNB zavrne izplačila nad to višino, GECIH lahko izvrši prodajno opcijo. S tem lahko prisili ČNB, da za posebej našteto odškodnino, predvideno v skladu z določbo 4.1 Sporazuma o garanciji, izvrši plačila tudi nad omejitvijo v znesku 15 000 milijonov CZK, da prepreči izvršitev prodajne opcije. Kot bomo opisali v nadaljevanju, tudi prodajna opcija sama ni dovolj podrobno opredeljena in omejena.

(68)

Zato se po mnenju Komisije odločba 4.1 Sporazuma o garanciji v skladu z opisi iz št. 5, 6, 7, 8 in 9 razpredelnice 1 uporablja po pristopu.

(69)

Kot je bilo že pojasnjeno, načeloma ostajata dve vrsti dogodkov, na podlagi katerih se lahko uresniči pravica prodajne opcije. Prvi je odločba ali sodba, ki odreja ali ugotavlja, da je prodaja banke AGB1 banki GECB nična ali neveljavna. Drugi sprožitveni dogodek je, če ČNB zavrne izplačilo nad 2 000 milijonov CZK za zahtevke v zvezi z veljavnostjo v skladu z določbo 4.1 Sporazuma o garanciji.

(70)

Ta dva morebitna sprožitvena dogodka vsekakor nista točno določena glede omejenega števila morebitnih vlagateljev zahtevkov, da bi se lahko vnaprej določilo morebitne sodne postopke, katerih izid bi bila ugotovitev neveljavnosti itd. prodaje banke AGB1 banki GECB. Zato tveganje Češke republike ni dovolj podrobno in jasno opredeljeno.

(71)

Omejena ni niti izpostavljenost Češke republike. V primeru Ceska sporitelna je Komisija menila, da je izpostavljenost Češke republike zaradi nadomestila za socialna posojila dovolj podrobno opredeljena, saj je bilo nadomestilo določeno z razliko med „obrestno mero, sklenjeno za socialno posojilo“, in obrestno mero Prague Interbank plus nespremenljivim odstotkom plus nespremenljivim plačilom na komitenta na leto. V navedenem primeru so bile spremenljivke omejene samo na podlagi indeksacije z merilom enotnega trga in upravičenec nanje ni mogel vplivati.

(72)

V tem primeru pa je cena prodajne opcije določena z najvišjim od naslednjih zneskov:

(73)

Češka republika je obvestila Komisijo, da bo ceno vsekakor določil neodvisni strokovnjak, katerega ugotovitve bodo zavezujoče za vse zadevne stranke.

(74)

Ne glede na vključitev neodvisnega strokovnjaka, ki bi morda lahko pripravil nekoliko bolj nepristransko oceno, Komisija meni, da sama metoda za določitev cene ne določa omejitve finančne izpostavljenosti Češke republike. Metode, s katerimi naj bi se določila cena, se nanašajo na parametre, na katere vpliva poslovna uspešnost korporacije GECIH in banke GECB.

(75)

Poleg tega se cena, ki naj bi se plačala na podlagi prodajne opcije, določi z zapletenim izračunom, ki vključuje spremenljivke, ki so bile ob določitvi ukrepov negotove, negotove pa so bile tudi ob pristopu in se bodo sčasoma še spreminjale. Zato bi bila cena, ki naj bi se plačala na podlagi prodajne opcije, odvisna od nepredvidljivih okoliščin, na katere bo vplival prihodnji potek dogodkov, in bi se lahko določila šele na določeni dan po pristopu.

(76)

Glede na to morebitna izpostavljenost ČNB na podlagi formule ni dovolj podrobno opredeljena. Zato menimo, da se prodajna opcija uporablja po pristopu.

(77)

V skladu z navedenim Komisija potrjuje svojo odločbo z dne 14. julija 2006 o uporabi ukrepov po, za katere je sprožila formalni postopek preiskave, in meni, da se vsi ti ukrepi uporabljajo po pristopu. To so jamstva in garancije iz razpredelnic 1, 2, 3 in 4 ter prodajna opcija.

(78)

Člen 87(1) Pogodbe ES določa, da je vsaka pomoč, dodeljena iz državnih sredstev določenim podjetjem, nezdružljiva s skupnim trgom, če taka pomoč izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco in če vpliva na trgovino med državami članicami.

(79)

S Sporazumom o garanciji ČNB kot oseba javnega prava jamči za obveznosti, ki jih je banka AGB s sklenitvijo Dogovora o jamstvih prevzela do banke GECB in korporacije GECIH. Zato dogovori o jamstvih vključujejo državna sredstva. Državna sredstva so vključena tudi pri prodajni opciji, saj se je ČNB zavezala, da bo kupila vse delnice v GECB, če bo GECIH izvršila prodajno opcijo.

(80)

Češka republika in banka GECB trdita, da ukrepi ne pomenijo pomoči, ker bi bila likvidacija banke za državo dražja od njene prodaje. ČNB bi morala zlasti v skladu z Jamstvom za vlagatelje iz uvodne izjave 14 poplačati upnike AGB. Če se AGB ne bi prestrukturiralo, bi morala Češka država prevzeti visoke stroške iz te garancije. Banka GECB tudi trdi, da je treba na ČNB gledati kot na dejanskega lastnika AGB, saj v skladu s češko zakonodajo izrednega upravitelja imenuje in zaposluje ČNB. Poleg tega naj bi dogovori o jamstvih pomenili običajno poslovno prakso, ki se je izrazila v ceni, plačani za AGB1.

(81)

Po mnenju Komisije se ČNB, ki nastopa kot izredni upravitelj, ne more šteti za dejanskega lastnika banke. Banka AGB je pod izredno upravo ostala lastnik bančnega poslovanja. Izredni upravitelj ima lahko pooblastila za prodajo banke, vendar deluje v njenem imenu. ČNB je torej pomagala pri prodaji zasebne banke drugi zasebni banki.

(82)

Po mnenju Komisije kupčev prevzem jamstev za vlagatelje ne more biti zadosten razlog, da razumen udeleženec na trgu prevzame jamstva in garancije ter prodajno opcijo. Češka republika je v oceni, ki jo je priložila priglasitvi, izrecno navedla, „da ČNB ni nikoli pričakovala, da bo morala izplačati odškodnine v skladu z garancijo“. Namen ukrepa naj bi bil samo „psihološke narave“ za pomiritev javnosti. Res pa je Češka republika navedla, da se Jamstva za vlagatelje, ki jih je ČNB izdala 17. septembra 1996, niso nikoli uveljavljala in da je bilo ob prodaji banke AGB1 banki GECB zelo malo verjetno, da bi se lahko vložili zahtevki na podlagi Jamstva za vlagatelje.

(83)

V zvezi s prodajno opcijo Češka republika in GECB trdita, da nikakor ne pomeni dejanske prednosti; prednost bi lahko postala šele po izvršitvi. Po mnenju Komisije pa prodajna opcija vključuje pravico z določeno vrednostjo za GECB že od dneva njene odobritve. Podobno kot pri jamstvih se tudi pri prodajni opciji prednost ne pojavi šele tedaj, ko se ta izvrši (uveljavlja jamstvo), temveč že ob odobritvi ukrepa (16).

(84)

Stranke Sporazuma o garanciji so bile ČNB, GECB in GECIH. Stranki Pogodbe o prodajni opciji pa ČNB in GECIH. GECB, GECIH in AGB kot prodajalka AGB1 in bančnega poslovanja AGB1, katerega lastnica je bila pred 22. junijem 1998 AGB in potem GECB, so zato morebitne upravičenke ukrepov.

(85)

Čeprav AGB kot prodajalka AGB1 ni bila stranka obeh sporazumov, je imela od njih koristi, saj sta ji omogočila prodajo svojega bančnega poslovanja – prodajo na sploh ali vsaj po nakupni ceni, višji od cene, ki bi jo dosegla brez jamstev in prodajne opcije, ki jih je odobrila ČNB. AGB ni izvršila nobenih izplačil in ČNB ni imela do strank nobene obveznosti, da sklene Sporazum o garanciji in Pogodbo o prodajni opciji. Glede na krizo bančništva v Češki republiki je bil namen ČNB zagotoviti ukrepe za prestrukturiranje bančnega poslovanja AGB, da se preprečijo negativne posledice za celotno češko gospodarstvo.

(86)

Dejstvo, da so nekatera jamstva in garancije standardni v kupoprodajnih pogodbah, ne spremeni koristnega značaja teh ukrepov. Dogovor o jamstvih med prodajalcem AGB in kupcem GECB/GECIH je morda res standarden. Vendar pa Sporazum o garanciji, ki je široko posredno jamstvo države, in prodajna opcija, odobrena za lažjo prodajo zasebnega podjetja, nista običajna praksa ter vključujeta finančne koristi za prodajalca in prodano podjetje.

(87)

V zvezi s prodajno opcijo pa Češka republika in GECB trdita, da naj zdaj njen poseben značaj ne bi omogočal ocene značaja državne pomoči, ker bo cena, po kateri se bo GECB lahko prodala ČNB, določena šele v prihodnje. Tu gre predvsem za vprašanje kvantifikacije in ne odvrača od dejstva, da je prodajna opcija za AGB pomenila neposredno finančno prednost. Te prednosti ni treba natančno izračunati, saj dejansko pomeni razliko med nakupno ceno, ki jo je plačala GECB, in ceno, ki bi jo AGB dosegla za prodajo bančnega poslovanja AGB1, če ČNB ne bi odobrila prodajne opcije.

(88)

Glede bančnega poslovanja AGB, prodaje AGB1 banki GECB v okviru nakupa premoženja, Komisija meni, da so bili dogovori o jamstvih in prodajna opcija zanj koristni, saj so omogočili nadaljevanje poslovanja AGB1. Dejstvo, da je bilo bančno poslovanje AGB1 banki GECB prodano na podlagi odprtega in brezpogojnega postopka javnega razpisa, ne ukinja teh prednosti, ker je bila nakupna cena za AGB1 negativna, saj je vrednost ukrepov pomoči, odobrenih za bančno poslovanje AGB, presegla znesek, ki je bil ustvarjen z njeno prodajo.

(89)

Nakupna cena v višini 304 milijone CZK za ČNB ni pomenila kompenzacije za ukrep, odobren med prestrukturiranjem, ker ČNB ni lastnik AGB1 in nakupna cena ni bila plačana ČNB, temveč prodajalcu (AGB).

(90)

Prav tako tudi posredno jamstvo, s katerim je GECIH prevzela obveznosti ČNB v skladu z Jamstvom za vlagatelje, ni nadomestilo ukrepov, ki jih je predhodno odobrila ČNB banki AGB. V Sporazumu o garanciji GECB soglaša, da prevzame obveznosti ČNB v skladu z Jamstvom za vlagatelje. Jamstvo za vlagatelje je jamstvo, ki ga je izdala ČNB po uvedbi izredne uprave v AGB dne 17. septembra 1996 za upnike in vlagatelje AGB, da bi zaustavila umik sredstev iz banke. Ukrep je Češka republika priglasila v okviru postopka začasnega mehanizma, Komisija pa je v svoji odločbi z dne 14. julija 2004 navedla, da se po pristopu ni uporabljal. Po mnenju Komisije ČNB s prevzemom obveznosti v skladu z Jamstvi za vlagatelje ni nadomestila izdajo jamstev in garancij ter prodajne opcije, saj se obveznosti iz Jamstva za vlagatelje ponovno prenesejo nanjo, če GECIH izvrši prodajno opcijo. Zato Komisija meni, da se obveznost GECIH ne more šteti za popoln prevzem obveznosti ČNB iz Jamstva za vlagatelje. Do prodaje AGB1 junija 1998 je bila morebitna finančna izpostavljenost ČNB na podlagi Jamstva za vlagatelje (izdanega 17. septembra 1996) zanemarljiva, ker je bila verjetnost umika sredstev iz banke zelo majhna, saj je bila izredna uprava v AGB uvedena že skoraj dve leti prej. Češka republika je v priglasitvi že sama navedla, da ČNB ni nikoli pričakovala, da bo morala izplačati odškodnine v skladu z Jamstvom za vlagatelje. Dejansko do datuma, ko je GECB kupila poslovanje AGB1, na podlagi Jamstva za vlagatelje ni bilo izplačil. Ker je bila ČNB izpostavljena samo teoretično, GECB ne more upravičeno trditi, da so ČNB s prevzemom obveznosti iz Jamstev za vlagatelje nadomestili izdajo jamstev in garancij ter prodajne opcije.

(91)

Samo najvišji zneski jamstev in garancij, za katere je Komisija sprožila postopek, znašajo 126 000 milijonov CZK, kar daleč presega teoretično izpostavljenost na podlagi Jamstva za vlagatelje in tudi nakupno ceno v znesku 304 milijone CZK. Sodišče je v sodbi Nemčija proti Komisiji (17) pojasnilo, da odprt, pregleden in brezpogojen postopek javnega razpisa ne izpolnjuje pogojev za preizkus načela zasebnega vlagatelja v tržno gospodarstvo in zato pomeni državno pomoč, če se podjetje proda po negativni ceni in če bi ga bilo ceneje likvidirati. Zato Komisija meni, da v tem primeru lastniki s prodajo bančnega poslovanja AGB1 za lasten račun niso ukinili gospodarskih prednosti; tiste, ki se tukaj neposredno obravnavajo, so bile s prodajo zadevnega podjetja prenesene na GECB. GECB in GECIH sta imeli koristi od Sporazuma o garanciji in Pogodbe o prodajni opciji, saj sta v skladu z njima pridobili pravice; te pravice sta pridobili, da se je omogočilo prestrukturiranje AGB1.

(92)

Zato jamstva in garancije ter prodajna opcija vključujejo gospodarske prednosti za prodajalca (banka AGB) ter banko GECB in njeno matično podjetje GECIH pri vodenju bančnega poslovanja AGB1.

(93)

GECB trdi, da jamstva in garancije ter prodajna opcija niso bili selektivni v smislu člena 87(1) Pogodbe ES, saj so bili na voljo vsem ponudnikom za AGB1. Ta argument je nesprejemljiv; sporni ukrepi so bili posebej omejeni na kupca AGB1 in so zato po svojem značaju selektivni. Poleg tega sta bila Sporazum o garanciji in Pogodba o prodajni opciji vsak posebej izpogajana šele potem, ko je GECB postala edini ponudnik za AGB1, javni razpis pa ne navaja razpoložljivosti državnih jamstev, kaj šele da bodo vsem ponudnikom na voljo enaka jamstva. Zato so ti ukrepi selektivni.

(94)

Preden je AGB prišla pod izredno upravo, je bila ena od največjih bank v Češki republiki. Ob upoštevanju dejstva, da je AGB v postopku likvidacije, prodajalec (AGB) nič več ne izkrivlja konkurence. Izkrivljanje konkurence pa obstaja pri bančnem poslovanju AGB1, ki je bila prodana GECB. AGB1/GECB posluje v vsej Češki republiki in pripada skupini GE-group, ki je globalni subjekt. Češki organi navajajo, da so banke iz EU ob ustreznem času pozorno spremljale češki trg zaradi morebitnih vlaganj. Če bi šlo bančno poslovanje AGB1 v likvidacijo, bi lahko druge evropske in neevropske banke pridobile poslovanje, ki ga je obdržala GECB. Zato Komisija meni, da dogovori o jamstvih in prodajna opcija lahko izkrivljajo konkurenco in vplivajo na trgovino med državami članicami (18).

(95)

Sklepna ugotovitev se glasi, da ob tem da so izpolnjeni vsi elementi člena 87(1) Pogodbe ES, tisti deli jamstev in garancij ter prodajne opcije, ki se uporabljajo po pristopu, pomenijo državno pomoč v smislu Pogodbe za GECB pri njenem prevzemu bančnega poslovanja AGB1.

(96)

Člen 87(2) in (3) Pogodbe ES določa pogoje, pod katerimi je pomoč združljiva ali se lahko šteje za združljivo s skupnim trgom.

(97)

V nasprotju s stališčem GECB ni mogoče trditi, da gre v tem primeru za izredne dogodke ali nekaj „zelo podobnega naravni nesreči“ v skladu s členom 87(2)(b) Pogodbe ES. Možna izguba zaupanja javnosti v bančni sistem se ne more šteti za „naravno nesrečo“ v smislu navedene določbe. Tudi pojem izredni dogodki ne vključuje finančne izgube, ki jo povzročijo poslovne odločitve gospodarskih subjektov. Za dogodki, ki so pripeljali do dodelitve pomoči, ne moremo reči, da pomenijo nepredvidljive in izredne dogodke.

(98)

Pomoč tudi ni mogoče izvzeti na podlagi člena 87(3)(b). Ni bila dodeljena v okviru sektorskega programa, ki se uporablja horizontalno in enako za vse češke banke (19).

(99)

Ker je glavni cilj pomoči ponovna vzpostavitev dolgoročne rentabilnosti podjetja v težavah, samo izjema od člena 87(3)(c) Pogodbe ES predvideva odobritev državne pomoči, ki se dodeli za spodbujanje razvoja nekaterih gospodarskih sektorjev, če taka pomoč ne vpliva neugodno na pogoje poslovanja v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

(100)

Za ukrepe, sprejete pred 9. oktobrom 1999, Smernice iz leta 1994 določajo pogoje, pod katerimi se taka pomoč šteje za združljivo s skupnim trgom (20). Sporazum o jamstvih in garancijah ter Pogodba o prodajni opciji sta bila podpisana 21. in 22. junija 1998 (21). Čeprav se ti ukrepi, kot je bilo že zgoraj ugotovljeno, uporabljajo še po pristopu in z njimi Češka republika še lahko dodeli pomoč, katere značaj in znesek sta v bistvu nedoločena, bi to storila v skladu z ukrepi, ki so bili sprejeti, ko so se uporabljale še Smernice iz leta 1994, zato je ustrezno, da se jih obravnava v luči Smernic iz leta 1994. (22)

(101)

Komisija je v svoji odločbi z dne 14. julija 2004 izrazila resni dvom, da so bile izpolnjene zahteve iz Smernic iz leta 1994. Komisija še vedno resno dvomi zlasti o izpolnjevanju formalnih meril iz Smernic.

(102)

Komisija je pristojna samo za presojo tistih ukrepov pomoči, za katere se meni, da so se uporabljali po pristopu. Da se oceni združljivost pomoči za prestrukturiranje, je treba proučiti celo vrsto ukrepov za prestrukturiranje. V tem primeru so se češki organi odločili za vrsto ukrepov. Vse te ukrepe za prestrukturiranje je treba upoštevati pri presoji združljivosti ukrepov, ki se uporabljajo še po pristopu, z merili iz Smernic iz leta 1994, kot so ponovna vzpostavitev rentabilnosti, sorazmernost pomoči in preprečitev nedovoljenega izkrivljanja konkurence.

(103)

V skladu s Smernicami iz leta 1994 je podjetje v težavah tisto podjetje, ki si ne more opomoči samo ali s sredstvi delničarjev ali posojili.

(104)

Septembra 1996 je znašala izguba AGB 8 487 milijonov CZK, lastniški kapital pa je bil negativen za 5 476 milijonov. Na podlagi tega podatka si AGB (ki je vključevala bančno poslovanje, ki je pozneje postalo AGB1) ni mogla opomoči brez posredovanja države in je bila zato v težavah v smislu točke 2.1 Smernic iz leta 1994. GECB in GECIH pa nista bili v finančnih težavah, zato pri njih zahteve iz Smernic iz leta 1994 niso izpolnjene.

(105)

V Smernicah iz leta 1994 je pomoč za reševanje opisana kot ukrep, s katerim se začasno ohrani položaj podjetja, katerega finančno stanje se je občutno poslabšalo. Ukrep naj se na splošno ne bi uporabljal dlje kot šest mesecev. Ker jamstva in garancije ter prodajna opcija niso začasni ukrepi in se uporabljajo dlje kot šest mesecev, pomoč ne izpolnjuje pogojev za pomoč za reševanje v skladu s točko 2.1 Smernic iz leta 1994.

(106)

V skladu s Smernicami iz leta 1994 mora pomoč za prestrukturiranje spremljati izvedljiv program prestrukturiranja/ponovne vzpostavitev rentabilnosti, ki se predloži Komisiji.

(107)

Češka republika in GECB trdita, da Komisija ne sme zahtevati popolnega in izčrpnega načrta prestrukturiranja, saj ob sprejemu ukrepov ni bilo mogoče predvideti, da se bodo uporabljala pravila EU za državno pomoč. Poleg tega se v drugih primerih, zlasti v nekdanji Vzhodni Nemčiji, ta zahteva ni dosledno uporabljala.

(108)

Načrt prestrukturiranja, ki je bil predložen v okviru priglasitve, ima datum december 2003. Leta 1996, ko so češki organi začeli izvajati ukrepe v zvezi z AGB, ni bilo celovite zamisli za prestrukturiranje AGB. Komisija zato ugotavlja, da ta formalna zahteva iz Smernic iz leta 1994 ni bila izpolnjena.

(109)

Hkrati je treba poudariti, da se pomoč, v zvezi s katero je bil sprožen postopek, nanaša na prodajo banke AGB1 banki GECB. V tem okviru je treba opozoriti, da Komisija po navadi obravnava prehod podjetja v težavah pod nadzor zasebnega vlagatelja kot osrednji element reševanja težav iz preteklosti, ki omogoči ugoden gospodarski razvoj zadevnega podjetja (ali njegovega poslovanja). Dejansko je mogoče predpostaviti, da je verjetneje, da bo podjetje postalo trajno rentabilno, če pride pod nadzor novega, zasebnega lastnika, ki ima dovolj sredstev, da veliko prispeva za njegovo prestrukturiranje. Čeprav ob prodaji junija 1998 (še manj pa leta 1996) ni bilo na voljo načrta prestrukturiranja v pravem pomenu besede, je očitno, da so bile napovedi, ki jih je dala GE za svoje namene, in ukrepi, predvideni v tem okviru, taki, da bi zagotovili dolgoročno rentabilnost AGB. Čeprav banka GECB/GECIH, kot končna lastnica bančnega poslovanja AGB1, sama ni bila podjetje v težavah, GECB ni bila lastnica AGB1, ko se je ta srečala s težavami, in ni bila odgovorna za poslabšanje njenega stanja; S tem ko je banka GECB kupila njeno poslovanje, ji je omogočila prestrukturiranje, kar pa se ne bi zgodilo, če prizadevanja GECB/GECIH za prestrukturiranje ne bi bila podprta z ukrepi, ki jih vsebujeta Sporazum o garanciji in prodajna opcija.

(110)

V skladu s Smernicami iz leta 1994 je dodatni pogoj se sprejem ukrepov čim bolj zmanjšati negativne učinke na konkurenco. Ti ukrepi po navadi vključujejo zmanjšanje ali zaprtje zmogljivosti. Smernice iz leta 1994 navajajo, da če na zadevnem trgu, ki ga oskrbuje prejemnik pomoči, ni strukturnega presežka zmogljivosti, Komisija po navadi ne zahteva zmanjšanje zmogljivosti v zameno za pomoč.

(111)

Komisija se je prepričala, da na češkem bančnem trgu ob odobritvi pomoči ni bilo strukturnega presežka zmogljivosti. Komisija tudi priznava, da AGB ni ostal gotovinski presežek, ki bi ji omogočal povečanje zmogljivosti, razen kolikor je bil potreben za ponovno vzpostavitev rentabilnosti. Komisija pripominja, da je Češka republika ob odobritvi pomoči izpolnjevala vse pogoje za območje, upravičeno do pomoči, kar opravičuje sprostitev merila glede preprečitve nedovoljenega izkrivljanja konkurence. Na koncu Komisija ugotavlja, da po sprožitvi postopka noben tekmec ni predložil pripomb. Zato je Komisija sklenila, da v tem primeru ni bilo treba določiti pogojev in obveznosti za ublažitev izkrivljanja konkurence zaradi dodeljene pomoči.

(112)

Obseg in intenzivnost pomoči morata biti omejena na najnižji znesek, potreben za prestrukturiranje podjetja. Zato se od upravičencev pomoči pričakuje, da bodo za prestrukturiranje precej prispevali iz lastnih virov ali virov zunanjega tržnega financiranja.

(113)

Češka republika trdi, da je GECB izvedla več naložb in operativnih ukrepov prestrukturiranja. GECB je plačala 206 milijonov CZK v glavnem za stroške odpuščanja presežnih delavcev. Poleg tega je med letoma 1998 in 2002 neposredno vložila skupaj 2 040 milijonov CZK. Te naložbe so se nanašale na nadgradnjo njenega informacijskega in bančnega sistema ter s tem povezane stroške strojne opreme ter na razvoj ATM in mreže poslovalnic. Vlagala je tudi v optimizacijo mreže poslovalnic, usposabljanje osebja, upravljavsko podporo ter prenos strokovnega znanja in izkušenj.

(114)

Na podlagi informacij, ki jih je predložila GECB, Komisija priznava, da se ti stroški nanašajo na prestrukturiranje AGB1.

(115)

Izredno težko je določiti bruto ekvivalent dotacije ukrepov pomoči iz Sporazuma o jamstvih in garancijah, Sporazuma o garanciji in prodajne opcije (zlasti ob upoštevanju sprožitvenih dogodkov). V nekaterih primerih se zdi verjetnost vloženih zahtevkov izredno majhna ali pa jo morda sploh ni (na primer pri okoljskih zadevah), v drugih pa je večja (na primer razpredelnica 1 določbe št. 9).

(116)

Kljub temu je treba opozoriti, da je bila AGB1 prodana po odprtem, brezpogojnem in preglednem postopku javnega razpisa, ki v tem primeru ne izključuje obstoja pomoči, vendar po navadi zagotavlja, da je odobrena pomoč najmanjša možna, ki je potrebna, da se omogočita prodaja in posledično nadaljnje poslovanje. Vsekakor je bila GECIH edina, ki je dala ponudbo za nakup AGB1. Zato je videti, da je bila prodaja GECB/GECIH ob uporabi spornih ukrepov najpametnejši način prestrukturiranja AGB1.

(117)

Komisija tudi priznava, da visoki količniki kapitalske ustreznosti, ki jih je dosegla GECB, niso posledica jamstev in garancij ter prodajne opcije, saj ti ukrepi niso imeli učinka na lasten kapital banke.

(118)

Komisija v tej fazi ugotavlja, da čeprav merila iz Smernic iz leta 1994 niso bila izpolnjena, se je v tem primeru precej upoštevalo duh Smernic iz leta 1994: cilj prodaje novemu zasebnemu lastniku je bil očitno ponovno vzpostaviti dolgoročno rentabilnost banke; ni bilo treba določiti posebnih pogoje in obveznosti; znesek pomoči, odobren ob prodaji, je bil dejansko najnižji, ki je še omogočil prestrukturiranje, saj je prodaja potekala po odprtem, preglednem in brezpogojnem postopku javnega razpisa.

(119)

Vendar pa nekatera merila niso bila izpolnjena, predvsem nekatera formalna merila iz Smernic iz leta 1994, ki so izražena tudi v Smernicah iz leta 1999. Zato je pri presoji združljivosti pomoči ustrezno uporabiti druge določbe zakonodaje Skupnosti.

(120)

Člen 46(2) Evropskega sporazuma, ki se je uporabljal ob odobritvi pomoči, se glasi:

„Glede finančnih storitev, opisanih v Prilogi XVIa, ta sporazum ne posega v pravico pogodbenice, da sprejme ukrepe, potrebne za izvajanje njene monetarne politike, ali zaradi varnega in skrbnega poslovanja, da bi zagotovila zaščito investitorjev, vlagateljev, imetnikov polic ali oseb, ki so v fiduciarnem razmerju, ali da bi zagotovila celovitost in stabilnost finančnega sistema. Ti ukrepi ne diskriminirajo gospodarskih družb in državljanov druge pogodbenice na podlagi državljanstva v primerjavi z lastnimi gospodarskimi družbami in državljani.“

(121)

Ta določba sama po sebi ne zagotavlja pravne podlage, da bi se ukrepi državne pomoči, ki jih je v tem okviru sprejela Češka republika, šteli za združljive s skupnim trgom. Kljub temu pa je okvir, ki je skupaj z vsemi drugimi pravnimi elementi in dejstvi zadeve pomemben za presojo združljivosti pomoči s skupnim trgom.

(122)

V zvezi s tem je treba poudariti, da se tega primera ne sme obravnavati ločeno. Dejansko je bil ob odobritvi pomoči celotni češki bančni sektor v velikih težavah in večina bank se je znašla na robu stečaja. Ta primer je dejansko eden od šestnajstih primerov, ki so bili priglašeni po postopku začasnega mehanizma (23), pri katerih je češka država morala posredovati, da bi preprečila popoln propad celotnega bančnega sektorja v Češki republiki. Vključujejo vse večje češke banke.

(123)

V tem okviru je cilj zadevnih ukrepov očitno zagotoviti celovitost in stabilnost finančnega sistema v Češki republiki. Potrebni so bili tudi za stabilnost finančnega sistema Češke republike, saj bi brez njih banke izginile. Dejansko jih je sprejela ČNB v svoji vlogi nadzornega organa finančnega sektorja. Vključujejo večino finančnih storitev iz Priloge XVIa Evropskega sporazuma. Ti ukrepi ne diskriminirajo na podlagi državljanstva.

(124)

Iz navedenega izhaja, da je pomoč, ki je bila odobrena ob prodaji AGB1, sestavni del široko zasnovanih ukrepov, ki jih je sistematično sprejela Češka republika, da bi preprečila propad svojega bančnega sektorja. Čeprav češki organi pri tem niso upoštevali vseh določb iz Smernic iz leta 1994, so pa v celoti upoštevali duh in temeljna načela teh smernic. Ob upoštevanju izrednih razmer, v katerih se je znašla Češka republika v tistem času, in člena 46(2) Evropskega sporazuma je Komisija sprejela sklepno ugotovitev, da se pomoč lahko šteje za združljivo s členom 87(3)(c) Pogodbe ES kot pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti.

(125)

Na podlagi tega Komisija ugotavlja, da so odškodnine za zahtevke iz razpredelnic 1 do 4 iz uvodne izjave (26) in prodajna opcija državna pomoč, ki se uporablja po pristopu in je združljiva s skupnim trgom –