25.9.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 264/13

(1)

Cilj zakonodaje Skupnosti na področju okolja je prispevati med drugim k ohranjanju, varovanju in izboljšanju kakovosti okolja ter varovanju človekovega zdravja, s čimer prispeva k trajnostnemu razvoju.

(2)

V šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti (3) se poudarja, kako pomembno je zagotavljati ustrezne informacije o okolju in nuditi dejanske možnosti za sodelovanje javnosti pri odločanju na področju okolja ter na ta način povečati odgovornost in preglednost odločanja ter prispevati k ozaveščanju javnosti in njeni podpori za sprejete odločitve. Nadalje se v njem, tako kot v predhodnih programih (4), spodbuja učinkovitejše izvajanje in uporabo zakonodaje Skupnosti na področju varstva okolja, vključno z uveljavljanjem predpisov Skupnosti in ukrepanjem zoper kršitve okoljske zakonodaje Skupnosti.

(3)

Skupnost je 25. junija 1998 podpisala Konvencijo Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljnjem besedilu „Aarhuška konvencija“). Skupnost je Aarhuško konvencijo odobrila 17. februarja 2005 (5). Določbe zakonodaje Skupnosti bi morale biti skladne s to konvencijo.

(4)

Skupnost je že sprejela sklop zakonodaje, ki se še nadalje razvija in prispeva k doseganju ciljev Aarhuške konvencije. Sprejeti bi bilo treba ustrezne ukrepe za uporabo zahtev Konvencije v institucijah in organih Skupnosti.

(5)

Primerno je, da se vsi trije stebri Aarhuške konvencije, in sicer dostop do informacij, udeležba javnosti pri odločanju in dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah, obravnavajo v okviru enega samega pravnega instrumenta ter se pripravijo skupne določbe glede ciljev in opredelitev pojmov. Tako se prispeva k racionalizaciji zakonodaje in povečanju preglednosti izvedbenih ukrepov, ki jih sprejmejo institucije in organi Skupnosti.

(6)

Pravice, ki jih zagotavljajo trije stebri Aarhuške konvencije, veljajo načeloma brez diskriminacije na podlagi državljanstva, narodnosti ali stalnega prebivališča.

(7)

Aarhuška konvencija organe javne oblasti opredeljuje široko, ob upoštevanju osnovnega načela zagotavljanja pravic posameznikov in njihovih organizacij kadar koli se izvršuje javna oblast. Zato je treba institucije in organe Skupnosti, ki jih zajema ta uredba, prav tako opredeliti na širok in funkcionalen način. Skladno z Aarhuško konvencijo so institucije in organi Skupnosti lahko izvzeti iz področja uporabe Konvencije, kadar delujejo v sodni ali zakonodajni pristojnosti. Vendar se morajo določbe o dostopu do informacij o okolju zaradi skladnosti z Uredbo (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (6) uporabljati za institucije in organe Skupnosti, kadar delujejo v zakonodajni pristojnosti.

(8)

Opredelitev informacij o okolju v tej uredbi vključuje informacije v kakršni koli obliki glede stanja okolja. Ta opredelitev, ki je bila usklajena z opredelitvijo, sprejeto z Direktivo 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS (7), je vsebinsko enaka opredelitvi iz Aarhuške konvencije. Opredelitev „dokumenta“ iz Uredbe (ES) št. 1049/2001 zajema informacije o okolju, kakor so opredeljene v tej uredbi.

(9)

Primerno je, da ta uredba ob upoštevanju Aarhuške konvencije in vzporedno s pristopom glede obveznosti držav članic v skladu z veljavno zakonodajo Skupnosti predvidi opredelitev načrtov in programov. „Načrte in programe v zvezi z okoljem“ bi bilo treba opredeliti ob upoštevanju njihovega prispevka ali njihovega verjetnega znatnega vpliva na doseganje ciljev in prednostnih nalog okoljske politike Skupnosti. Šesti okoljski akcijski program Skupnosti določa za obdobje desetih let od 22. julija 2002 cilje okoljske politike Skupnosti ter načrtovane ukrepe za dosego teh ciljev. Po izteku tega obdobja bi bilo treba sprejeti naslednji okoljski akcijski program.

(10)

Glede na to, da se okoljska zakonodaja neprestano razvija, bi bilo treba opredelitev okoljske zakonodaje navezovati na cilje okoljske politike Skupnosti, kakor so določeni v Pogodbi.

(11)

Za posamične upravne akte, ki imajo pravno zavezujoče in zunanje učinke, bi bilo treba dopustiti morebitno notranjo revizijo. Prav tako bi bilo treba vključiti opustitve, če okoljsko pravo predvideva obveznost sprejetja upravnega akta. Ker so akti, ki jih sprejmejo institucije ali organi Skupnosti, ki delujejo v sodni ali zakonodajni pristojnosti, lahko izvzeti, bi moralo isto veljati za druge preiskovalne postopke, v katerih institucija ali organ Skupnosti deluje kot organ upravne revizije v skladu z določbami Pogodbe.

(12)

V Aarhuški konvenciji je predviden javni dostop do informacij o okolju bodisi na podlagi zahtevka bodisi na podlagi dejavnega razširjanja informacij s strani organov, ki jih zajema Konvencija. Uredba (ES) št. 1049/2001 se uporablja za Evropski parlament, Svet in Komisijo ter agencije in podobne organe, ustanovljene na podlagi pravnega akta Skupnosti. Za te institucije določa pravila, ki so v veliki meri skladna s pravili, določenimi v Aarhuški konvenciji. Uporabo Uredbe (ES) št. 1049/2001 bi bilo treba razširiti na vse druge institucije in organe Skupnosti.

(13)

Kadar Aarhuška konvencija vsebuje določbe, ki niso v celoti ali deloma vključene v Uredbo (ES) št. 1049/2001, bi bilo treba te določbe obravnavati, in sicer zlasti v zvezi z zbiranjem in razširjanjem informacij o okolju.

(14)

Za dejansko pravico dostopa javnosti do informacij o okolju je ključnega pomena kakovost informacij. Primerno bi bilo torej sprejeti pravila, ki bi zavezovala institucije in organe Skupnosti, da zagotavljajo kakovost informacij.

(15)

Kadar Uredba (ES) št. 1049/2001 predvideva izjeme, bi se le-te morale uporabljati ob upoštevanju posebnih določb te uredbe glede zahtev za dostop do informacij o okolju. Razloge za zavrnitev dostopa do informacij o okolju bi bilo treba razlagati restriktivno, ob upoštevanju javnega interesa, ki mu služi razkritje, ter morebitne povezave med zahtevanimi informacijami in emisijami v okolje. Pojem „poslovni interesi“ vključuje sporazume o zaupnosti podatkov, ki so jih sklenili institucije ali organi, ki delujejo v okviru bančnih pristojnosti.

(16)

Na podlagi Odločbe št. 2119/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 1998 o vzpostavitvi mreže epidemiološkega spremljanja in obvladovanja nalezljivih bolezni v Skupnosti (8) je na ravni Skupnosti že bila vzpostavljena mreža za pospeševanje sodelovanja in usklajevanja med državami članicami s pomočjo Komisije z namenom izboljšanja preprečevanja in obvladovanja vrste nalezljivih bolezni v Skupnosti. S Sklepom št. 1786/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 (9) je bil sprejet program ukrepov Skupnosti na področju javnega zdravja, ki dopolnjuje nacionalne politike. Izboljšanje informacij in znanja za razvoj javnega zdravja ter krepitev sposobnosti hitrega in usklajenega odzivanja na ogrožanje zdravja, ki sta del tega programa, sta cilja, ki sta prav tako v celoti skladna z zahtevami Aarhuške konvencije. Ta uredba bi se torej morala uporabljati brez poseganja v Odločbo št. 2119/98/ES in Sklep št. 1786/2002/ES.

(17)

Aarhuška konvencija od pogodbenic zahteva, da sprejmejo ukrepe za zagotovitev udeležbe javnosti pri pripravi načrtov in programov v zvezi z okoljem. Takšni ukrepi naj vključujejo razumne časovne okvire za obveščanje javnosti o zadevnem okoljskem odločanju. Če naj bo njena udeležba učinkovita, mora javnost sodelovati že v zgodnji fazi odločanja, ko so še vse možnosti odprte. V določbah o udeležbi javnosti morajo institucije in organi Skupnosti opredeliti javnost, ki lahko sodeluje. Arhuška konvencija prav tako zahteva, da si pogodbenice v primernem obsegu prizadevajo zagotoviti možnosti za sodelovanje javnosti pri pripravi politik, ki se nanašajo na okolje.

(18)

Člen 9(3) Aarhuške konvencije zagotavlja dostop do sodnih ali drugih revizijskih postopkov za izpodbijanje dejanj in opustitev oseb zasebnega prava in organov javne oblasti, ki so v nasprotju s predpisi, ki se nanašajo na okolje. Določbe o dostopu do pravnega varstva bi morale biti skladne s Pogodbo. V tem smislu je primerno, da se v tej uredbi obravnavajo zgolj dejanja in opustitve organov javne oblasti.

(19)

Za zagotovitev ustreznih in učinkovitih pravnih sredstev, vključno s tistimi, ki so na voljo pred Sodiščem Evropskih skupnosti v skladu z ustreznimi določbami Pogodbe, je primerno, da ima institucija ali organ Skupnosti, ki je sprejel akt ali ki je v primeru domnevne upravne opustitve opustil ukrepanje, možnost ponovno obravnavati svojo prejšnjo odločitev ali ukrepati v primeru opustitve.

(20)

Nevladne organizacije, ki so dejavne na področju varstva okolja in izpolnjujejo določena merila, s katerimi naj bi se predvsem zagotovilo, da gre za neodvisne in odgovorne organizacije, ki so izkazale, da je njihov poglavitni cilj spodbujanje varstva okolja, bi morale imeti pravico zahtevati na ravni Skupnosti notranjo revizijo sprejetih aktov ali opustitev s strani institucije ali organa Skupnosti na področju okoljskega prava zaradi ponovne obravnave s strani zadevne institucije ali organa.

(21)

Če predhodnim zahtevkom za notranjo revizijo ni bilo ugodeno, bi moralo biti zadevni nevladni organizaciji omogočeno, da sproži postopek pred Sodiščem v skladu z ustreznimi določbami Pogodbe.

(22)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava člen 6 Pogodbe o Evropski uniji in jih odraža Listina o temeljnih pravicah Evropske unije, zlasti člen 37 Listine –

(a)

zagotovitvijo pravice dostopa javnosti do informacij o okolju, ki jih prejmejo ali pripravijo in hranijo institucije ali organi Skupnosti, ter z določitvijo osnovnih pogojev in praktičnih ukrepov za uresničevanje te pravice;

(b)

zagotavljanjem, da so informacije o okolju v vedno večji meri dostopne javnosti in se javno razširjajo, da se doseže kar najširša sistematična razpoložljivost in razširjanje informacij o okolju v javnosti. V ta namen se zlasti spodbuja uporaba računalniške telekomunikacijske in/ali elektronske tehnologije, kolikor je na voljo;

(c)

omogočanjem sodelovanja javnosti pri načrtih in programih v zvezi z okoljem;

(d)

zagotavljanjem dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah na ravni Skupnosti v skladu s pogoji, določenimi v tej uredbi.

(a)

„prosilec“ pomeni katero koli fizično ali pravno osebo, ki zahteva informacije o okolju;

(b)

„javnost“ pomeni eno ali več fizičnih ali pravnih oseb in njihova združenja, organizacije ali skupine;

(c)

„institucija ali organ Skupnosti“ pomeni katero koli javno institucijo, organ, urad ali agencijo, ustanovljeno s Pogodbo ali na njeni podlagi, razen če deluje v sodni ali zakonodajni pristojnosti. Vendar se določbe iz naslova II uporabljajo za institucije in organe Skupnosti, kadar delujejo v zakonodajni pristojnosti;

(d)

„informacije o okolju“ pomenijo kakršne koli informacije v pisni, vizualni, zvočni, elektronski ali kateri koli drugi materialni obliki o:

(e)

„načrti in programi v zvezi z okoljem“ pomenijo načrte in programe,

Med načrte in programe v zvezi z okoljem se štejejo tudi splošni akcijski okoljski programi.

V tej opredelitvi niso zajeti finančni ali proračunski načrti in programi, tj. tisti, ki določajo način financiranja določenih projektov ali dejavnosti, ali tisti, ki so povezani s predlaganimi letnimi proračuni, notranjimi delovnimi programi institucije ali organa Skupnosti, ali načrti in programi za ukrepanje ob nesrečah, namenjeni izključno civilni zaščiti;

(f)

„okoljsko pravo“ pomeni zakonodajo Skupnosti, ki ne glede na pravno podlago prispeva k zasledovanju ciljev okoljske politike Skupnosti, kot so navedeni v Pogodbi: k ohranjanju, varovanju in izboljšanju kakovosti okolja, varovanju človekovega zdravja, skrbni in preudarni rabi naravnih virov ter spodbujanju ukrepov na mednarodni ravni za obravnavanje regionalnih ali svetovnih okoljskih problemov;

(g)

„upravni akt“ pomeni vsak posamičen ukrep v skladu z okoljskim pravom, ki ga sprejme institucija ali organ Skupnosti ter ima pravno zavezujoče in zunanje učinke;

(h)

„upravna opustitev“ pomeni vsakršno nesprejetje upravnega akta, opredeljenega pod točko (g), s strani institucije ali organa Skupnosti.

(a)

členi 81, 82, 86 in 87 Pogodbe (pravila konkurence);

(b)

členoma 226 in 228 Pogodbe (postopek za ugotavljanje kršitev);

(c)

členom 195 Pogodbe (postopek pri varuhu človekovih pravic);

(d)

členom 280 Pogodbe (postopek pred OLAF).

(a)

besedila mednarodnih pogodb, konvencij in sporazumov ter zakonodaje Skupnosti o okolju ali v povezavi z njim ter besedila politik, načrtov in programov v zvezi z okoljem;

(b)

poročila o napredku pri izvajanju besedil iz točke (a), če jih institucije ali organi Skupnosti pripravljajo ali hranijo v elektronski obliki;

(c)

korake v postopkih glede kršitev prava Skupnosti od faze obrazloženega mnenja iz prvega odstavka člena 226 Pogodbe naprej;

(d)

poročila o stanju okolja iz odstavka 4;

(e)

podatke ali povzetke podatkov, pridobljenih s spremljanjem dejavnosti, ki vplivajo ali bi utegnile vplivati na okolje;

(f)

dovoljenja s pomembnim vplivom na okolje in sporazume o okolju ali napotilo na kraj, kjer je te informacije mogoče zahtevati ali imeti vanje vpogled;

(g)

študije vplivov na okolje in ocene tveganj glede okoljskih elementov ali napotilo na kraj, kjer je te informacije mogoče zahtevati ali imeti vanje vpogled.

(a)

osnutku predloga, če je na voljo;

(b)

informacijah o okolju ali oceni, ki se nanaša na načrt ali program v pripravi, če je na voljo; in

(c)

praktični ureditvi za sodelovanje, vključno z:

(a)

je v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso države članice neodvisna neprofitna pravna oseba;

(b)

kot poglavitni cilj navaja spodbujanje varstva okolja v okviru okoljskega prava;

(c)

obstaja najmanj dve leti in si dejavno prizadeva doseči cilj iz točke (b);

(d)

je predmet, v zvezi s katerim se vlaga zahteva za notranjo revizijo, vključen v njen cilj in njeno dejavnost.