6.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 98/3

(1)

Komisija je 7 julija 2005 z obvestilom („obvestilo o začetku“), objavljenim v Uradnem listu Evropske unije  (2), objavila začetek protidampinškega postopka v zvezi z uvozom določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske („LRK“) in Vietnama.

(2)

Protidampinški postopek je bil uveden zaradi pritožbe, ki jo je 30. maja 2005 vložila Evropska konfederacija obutvene industrije („CEC“) v imenu proizvajalcev, ki predstavljajo glavni delež, v tem primeru več kot 40 % celotne proizvodnje določene obutve z zgornjim delom iz usnja v Skupnosti.

(3)

Komisija je o začetku postopka uradno obvestila proizvajalce izvoznike v LRK in Vietnamu, uvoznike/trgovce, za katere je znano, da jih to zadeva, predstavnike zadevnih držav izvoznic, proizvajalce pritožnike Skupnosti in njihova združenja. Zainteresiranim strankam je bila dana možnost, da pisno izrazijo svoja stališča in zaprosijo Komisijo za zaslišanje v roku, navedenem v obvestilu o začetku.

(4)

Glede na veliko število proizvajalcev izvoznikov v LRK in Vietnamu ter proizvajalcev Skupnosti je bilo v obvestilu o začetku za ugotavljanje dampinga in škode predvideno vzorčenje v skladu s členom 17 osnovne uredbe. Treba je opomniti, da se vzorčenje ni uporabljalo za uvoznike in trgovce v Skupnosti, ki so bili zaprošeni za sodelovanje.

(5)

Da bi se proizvajalcem izvoznikom v LRK in Vietnamu omogočila predložitev zahtevka za tržnogospodarsko obravnavo („TGO“) ali individualno obravnavo („IO“), če tako želijo, je Komisija poslala obrazce zahtevkov proizvajalcem izvoznikom, za katere je znano, da jih to zadeva, in organom obeh zadevnih držav.

(6)

Komisija je poslala vprašalnike desetim proizvajalcem Skupnosti, izbranim v vzorec, proizvajalcem izvoznikom, izbranim v vzorec za zadevne države, vsem uvoznikom, za katere je znano, da jih to zadeva, in vsem uvoznikom, ki so se javili v rokih, navedenih v obvestilu o začetku. Vprašalnike je poslala tudi nacionalnim obutvenim združenjem držav članic Skupnosti, kjer so združene proizvodne družbe, da bi pridobile splošne informacije o razvoju njihovega položaja, in združenjem uporabnikov.

(7)

Komisija je izpolnjene vprašalnike prejela od dvanajstih vzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov, od tega je bil en kitajski proizvajalec izvoznik iz vzorca, ki se je odločil, da v nadaljevanju ne bo sodeloval, štirih kitajskih proizvajalcev izvoznikov, ki so zahtevali individualno preiskavo v skladu s členom 17(3) osnovne uredbe, osmih vzorčenih vietnamskih proizvajalcev izvoznikov in preostalih štirih vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, ki so zahtevali individualno preiskavo v skladu s členom 17(3) osnovne uredbe. Odgovore je poslalo tudi deset vzorčenih proizvajalcev Skupnosti, 39 uvoznikov, ki niso povezani s proizvajalcem izvoznikom. Komisija je prejela tudi stališča treh združenj uvoznikov.

(8)

Komisija je iskala in preverila vse informacije, ki so bile po njenem mnenju potrebne za predhodno ugotavljanje dampinga, škode, ki je zaradi tega nastala, in interesa Skupnosti. Preveritveni obiski so bili opravljeni na naslednji način:

(9)

Preiskava dampinga in škode je zajela obdobje od 1. aprila 2004 do 31. marca 2005 („obdobje preiskave“ ali „OP“). Proučitev gibanj, pomembnih za oceno škode, je zajela obdobje od 1. januarja 2001 do konca OP („obravnavano obdobje“).

(10)

Izdelek v preiskavi je obutev z zgornjim delom iz usnja ali umetnega usnja („obutev z zgornjim delom iz usnja“), razen:

(11)

Obseg izdelka zato v glavnem vključuje sandale, škornje, obutev za prosti čas in mestno obutev.

(12)

Različni proizvajalci izvozniki in uvozniki so trdili, da je treba nekatere posebne vrste športne obutve, razen zgoraj omenjene, prav tako izključiti iz obsega izdelka. Ta zahtevek temelji na trditvi, da se glede na njihove posebne lastnosti taka vrsta obutve in druge vrste obutve z zgornjim delom iz usnja ne morejo šteti za en sam izdelek.

(13)

Natančneje, ta zahtevek zadeva obutev za uporabo pri športnih aktivnostih, izdelano po posebni tehnologiji, imenovani „STAF“ (Special Technology Athletic Footwear). V tem smislu je treba obutev za uporabi pri športnih aktivnostih šteti kot copate za tenis, košarko, gimnastiko in podobno. Zadevna obutev (tj. STAF) se trenutno uvršča pod naslednje oznake KN: ex 6403 91 11, ex 6403 91 13, ex 6403 91 16, ex 6403 91 18, ex 6403 91 91, ex 6403 91 93, ex 6403 91 96, ex 6403 91 98, ex 6403 99 91, ex 6403 99 93, ex 6403 99 96, ex 6403 99 98. Zahtevki glede STAF so bili podrobno proučeni. Prvič, bilo je ugotovljeno, da je STAF visoko razvita obutev s posebnimi tehničnimi lastnostmi in je oblikovana za uporabo pri športnih aktivnostih. Te lastnosti vključujejo zlasti zahtevno oblikovane podplate, da se zaščiti del športnikove pete in sprednjega stopala, ter dodatni srednji podplat s posebnim elementi za oblazinjene ali stabilnost z blažilnikom udarcev in/ali nadzorom gibanja (motion control). Navedene lastnosti so bistvene za izboljšanje kakovosti in izogibanje poškodbam pri športnih aktivnostih.

(14)

Pri doseganju navedenih lastnosti nastanejo znatni stroški raziskav in razvoja v smislu oblikovanja, posebej vgrajenih materialov, ter preizkušanj. Navedeni dodatni stroški ponavadi povzročijo višjo uvozno ceno obutve STAF v primerjavi z drugimi vrstami obutve.

(15)

Drugič, preiskava je pokazala, da je obutev STAF drugačna kot druge vrste obutve, ker (i) se običajno prodaja po različnih prodajnih poteh, (ii) ima ponavadi drugačnega končnega uporabnika in jo potrošniki drugače dojemajo ter (iii) so se gibanja uvoza obutve STAF v primerjavi z drugimi vrstami obutve razvijala drugače. Te razlike so podrobno opisane v nadaljevanju.

(16)

Kar zadeva distribucijske poti, se obutev STAF večinoma prodaja v prodajalnah, specializiranih za športno opremo, oz. v primeru velikih drobnoprodajnih verig, ki se ukvarjajo s prodajo blagovnih znamk ali v veleblagovnicah v posebnih oddelkih s športnimi izdelki. Po drugi strani pa se druga vrsta obutve večinoma prodaja in kupuje prek trgovcev na drobno, ki se ukvarjajo s prodajo obutve z blagovnimi znamkami ali brez, ter celo supermarketov.

(17)

Dejstvo, da se obutev STAF prodaja in kupuje po različnih prodajnih poteh, kaže tudi na to, da potrošniki obutev STAF dojemajo drugače kot druge vrste obutve. Natančneje, šteje se tudi, da potrošniki športne opreme jasno razlikujejo med obutvijo, posebej oblikovano za športne aktivnosti, in drugimi vrstami obutve, vključno z obutvijo za prosti čas, ki izgleda kot športna obutev („obutev za vsak dan“), nima pa lastnosti obutve STAF. Poleg tega se lahko obutev STAF, podobno kot druge vrste obutve, uporablja v vsakdanje – ne športne – namene, medtem ko druge vrste obutve vsekakor niso primerne za športne aktivnosti. Zato je stopnja medsebojne zamenljivosti obutve STAF in druge vrste obutve omejena.

(18)

Preiskava je tudi pokazala, da se je uvoz obutve STAF iz zadevnih držav v preteklih letih razvijal drugače kot uvoz drugih vrst obutve. Dejansko se je obseg uvoza obutve STAF med letom 2003 in OP celo zmanjšal za 5 %, uvoz drugih vrst obutve pa se je v enakem obdobju povečal za več kot 50 %. V smislu razvoja cene je bilo znižanje uvoznih cen obutve STAF iz zadevnih držav brez dvoma manj izrazito kot pri drugih vrstah obutve: med letom 2003 in OP se je povprečna cena obutve STAF znižala za 6 %, medtem ko se je povprečna cena drugih vrst znižala za 12 %. In nazadnje, povprečna uvozna cena obutve STAF iz zadevnih držav je bila v OP skoraj 40 % višja od povprečne uvozne cene drugih vrst obutve.

(19)

Zaradi zgoraj navedenih razlogov, tj. različnih osnovnih fizičnih in tehničnih lastnostih, prodajnih poteh, končne uporabe in dojemanja potrošnikov, se začasno sklene, da je treba obutev STAF izključiti iz opredelitve zadevnega izdelka in torej iz obsega te preiskave.

(20)

Predstavniki obutvene industrije Skupnosti so trdili, da so v preteklih letih bistveno vlogo igrali modni trendi, saj je zaradi njih športna obutev prišla v tržni segment obutve za vsak dan. Trdili so tudi, da se obe vrsti obutve prodajata po enakih distribucijskih poteh in da potrošniki pogosto kupujejo in uporabljajo obutev STAF tudi v druge, ne športne namene. Zato bi bilo treba po mnenju industrije Skupnosti obutev STAF izključiti iz obsega zadevnega izdelka.

(21)

Čeprav so modni trendi morda vplivali na izbiro potrošnika, pa vsekakor niso vplivali na bistvene osnovne fizične in tehnične lastnosti izdelka in zato se zgoraj navedeni sklepi ne spremenijo.

(22)

Šteje se tudi, da čeprav je obutev za vsak dan v preteklih letih postala izredno popularna, ta modni trend zadeva obutev za vsak dan na splošno, in torej tudi vrsto obutve, ki le izgleda kot športno obutev, in celo športna obutev, ki nima lastnosti obutve STAF. Četudi se je zaradi modnih trendov obutve za prosti čas obutev STAF uporabljala v drugačne namene kot tiste, zaradi katerih je bila oblikovana, je to ostal zelo omejen pojav in ni temeljil na posebnih in edinstvenih lastnostih obutve STAF, ampak na samem dejstvu, da izgleda podobno kot obutev za vsak dan z obliko športne obutve.

(23)

Trditve, da je posledica modnih trendov povečanje potrošnje obutve STAF na trgu Skupnosti, podatki o uvozu ne podpirajo. Kot je zgoraj pojasnjeno, se je uvoz obutve STAF in z njo tudi potrošnja Skupnosti, v preteklih letih zmanjšal, saj se ta vrsta obutve proizvaja predvsem v dveh zadevnih državah z zelo zanemarljivim obsegom proizvodnje v Skupnosti. Poudarjeno je bilo tudi, da se je zahtevek, ki ga je vložila industrija Skupnosti, nanašal na vso športno obutev in ne le na obutev STAF, na katero je glede na zgoraj omenjeno dejstvo, da izgleda podobno kot obutev v obliki športnih čevljev, splošni modni trend le malo vplival.

(24)

Vendar se priznava, da se lahko včasih obutev STAF prodaja tudi prodajalnam na drobno, ki niso specializirane za športne izdelke, in da lahko med obutvijo STAF in drugimi vrstami obutve obstaja določena raven konkurence. Ker pa to ostaja v omejenem obsegu, se zdi navedeno dejstvo nezadostno za spremembo zgoraj navedenih sklepov.

(25)

Ena država članica je nasprotovala izključitvi obutve STAF iz obsega postopka, ker naj bi obstajalo resno tveganje izogibanja. To temelji na trditvi, da enostaven fizičen nadzor ni dovolj za razlikovanje med različnimi vrstami obutve in da je to mogoče le s kemijsko analizo materialov in s tehničnimi preskusi mehanskih komponent, vgrajenih v obutev.

(26)

Sicer ni izključeno, da preprost fizičen nadzor ni zmeraj dovolj za razlikovanje med vrstami, vendar pa se to ne more šteti za trdno utemeljitev, zakaj se obutev STAF ne bi izključila iz obsega preiskave. Dejstvo, da je včasih težko glede na fizične lastnosti razlikovati različne vrste, ne spremeni zgoraj navedenih sklepov, da je treba obutev STAF v primerjavi z ostalo usnjeno obutvijo, šteti za drugo vrsto obutve. Poleg tega je v številnih drugih primerih potreben več kot fizični nadzor, da se lahko ugotovi, ali naj veljavni protidampinški ukrepi vključujejo določen izdelek ali ne, to pa se nikoli ni štelo za zadostno, da se takega izdelka ne izključi iz obsega ukrepov. Zato je bil zahtevek zavrnjen.

(27)

Nekatere zainteresirane stranke so trdile, da je treba vse vrste športne obutve, torej ne le obutev STAF, izključiti iz postopka. Te trditve temeljijo na istih zahtevkih, vloženih glede izključitve obutve STAF. Preiskava pa je pokazala, da se sklepi v zvezi z obutvijo STAF niso enakovredno uporabljali za tisto obutev, ki ni imela lastnosti STAF. Ugotovljeno je bilo, da se sklepi, opisani v dveh prejšnjih uvodnih izjavah, uporabljajo tudi v primeru navedene vrste obutve, tj. ni jasne ločnice in obstaja neposredna konkurenca med navedenimi in preostalimi vrstami obutve. Zato je bil zahtevek zavrnjen.

(28)

Za namen tega postopka se začasno določi, da otroška obutev pomeni obutev z vložki, dolgimi manj kot 24 cm, pri katerih podplat in peta skupaj nista višja od 3 cm. Te vrste obutve so trenutno uvrščene pod oznake KN: ex 6403 20 00, ex 6403 30 00, 6403 51 11, 6403 51 91, 6403 59 31, 6403 59 91, 6403 91 11, 6403 91 91, 6403 99 31, 6403 99 91 in ex 6405 10 00. Preiskava bo morala še določiti, ali bo treba zaradi kakršnih koli dokončnih ukrepov to opredelitev spremeniti.

(29)

Treba je opozoriti, da se v postopku v zvezi z obutvijo z zgornjim delom iz usnja in plastike (3) obutev z vložki, dolgimi manj kot 24 cm, ni štela kot obutev, ki jo zajema opredelitev zadevnega izdelka. Vzrok temu je bilo dejstvo, da se takrat otroška obutev in druge vrste obutve z zgornjim delom iz usnja zaradi svojih posebnih lastnosti niso štele kot en sam izdelek. Komisija je zato v postopku te preiskave proučila, ali je takšna obutev zajeta v opredelitev zadevnega izdelka ali zahteva ločeno preiskavo.

(30)

Prvič, dejansko obstajajo nekatere tehnične in fizične razlike med otroškimi čevlji in drugimi vrstami čevljev. Zaradi njihove majhnosti je postopek proizvodnje precej drugačen; za proizvodnjo manjše obutve, prilagojene posebnim fizičnim značilnostim otroških stopal, zlasti med razvojem mišic in kosti v zgodnjih letih, so potrebne posebne spretnosti in znanja.

(31)

Drugič, otroški čevlji se pogosto prodajajo prek drugih prodajnih poti kot ostala obutev, kar prav tako pomeni, da potrošniki otroško obutev morda dojemajo drugače kot druge vrste obutve. Šteje se, da potrošniki otroških čevljev praviloma jasno razlikujejo med obutvijo, posebej oblikovano za otroke, in drugimi vrstami obutve. Poleg tega se zdi, da modne smernice ali drugi podobni pojavi v primerjavi s trgom čevljev za odrasle manj vplivajo na otroški trg; bolj sta pomembni cena in kakovost. Še en dejavnik, ki vpliva na dojemanje potrošnika, je gotovo dejstvo, da je se zaradi otrokovega telesnega razvoja otroški čevlji zamenjajo precej pogosteje kot druga obutev.

Po proučitvi na tej stopnji postopka končni sklep na podlagi utemeljitev za vključitev otroških čevljev v opredelitev zadevnega izdelka in proti njej še ni mogoč. Zato se je Komisija odločila, da bo otroške čevlje začasno obravnavala kot del zadevnega izdelka in bo počakala na nadaljnjo preiskavo in obravnavo v zaključni fazi.

(32)

Trdilo se je tudi, da je opredelitev izdelka preširoka, da bi se lahko štel za en izdelek, saj vključuje več različnih oblik, materialov in ravni kakovosti ter da je treba narediti individualno analizo vseh teh različnih vrst izdelkov z različnimi postopki. Ta zahtevek temelji na dejstvu, da zajema opredelitev izdelka 33 različnih oznak KN, kar domnevno kaže, da je zajetih več različnih izdelkov in da ima več vrst obutve različne lastnosti, končno uporabo, proizvodne postopke in se prodaja po različnih prodajnih poteh.

(33)

Število različnih oznak KN, ki jih zajema opredelitev izdelka, kot tako ni pomembno za vprašanje, ali je opredelitev izdelka široka ali ne. Ustrezna merila, ki se uporabljajo za ugotovitev, ali se lahko izdelek, ki je predmet preiskave, šteje za en izdelek ali ne, tj. njegove osnovne fizične in tehnične lastnosti, so podrobno določena zgoraj.

(34)

Čeprav lahko imajo različne vrste obutve različne posebne lastnosti, pa je preiskava pokazala, da ostajajo osnovne lastnosti, razen pri obutvi STAF, enake. Tudi dejstvo, da se lahko zadevni izdelek proizvaja z uporabo različnih postopkov, samo po sebi ni merilo, s katerim bi lahko dokazali obstoj dveh ali več različnih izdelkov. Preiskava je tudi pokazala, da so se različne vrste zadevnega izdelka na splošno prodajale po enakih prodajnih poteh. Medtem ko se nekatere specializirane prodajalne osredotočajo na določene posebne vrste, pa večina distributerjev (prodajalci na drobno, veleblagovnice, supermarketi) prodaja različne vrste obutve, da lahko svojim potrošnikom ponudijo široko paleto.

(35)

Nekateri uvozniki so trdili, da je obseg izdelka, kot je opredeljeno v obvestilu o začetku, celo širši kot opredelitev izdelka, ki so jo predložili sami pritožniki, ta je bila namreč domnevno omejena le na tri vrste obutve.

(36)

V zvezi s tem je treba poudariti dejstvo, da opredelitev podobnega izdelka, navedena v obvestilu o začetku, natančno odraža opredelitev, navedeno v pritožbi. Tri vrste obutve, na katero se pritožba nanaša, so navedene le zaradi ponazoritve. Pritožba resnično jasno kaže, da navedene tri vrste predstavljajo večino uvoza iz zadevnih držav (več kot 50 %). To vsekakor ni mogoče razumeti kot omejevanje obsega postopka na le te tri vrste izdelka.

(37)

Glede na zgoraj omenjene prvine so bile trditve, da je opredelitev izdelka preširoka, zavrnjene.

(38)

Bistvene lastnosti, uporaba in potrošnikovo dojemanje preostale vrste obutve, tj. vse obutve z zgornjim delom iz usnja, razen obutve STAF, ostajajo dejansko enake, čeprav zajemajo široko paleto oblik in vrst.

(39)

Poleg dejstva, da imajo enake osnovne fizične in tehnične lastnosti, si vse te različne oblike in vrste neposredno konkurirajo in so v veliki meri zamenljive. To dobro kaže dejstvo, da ni jasnih ločnic med različnimi vrstami, tj. da prihaja do prekrivanj in konkurence med podobnimi vrstami.

(40)

Za namene tega postopka in v skladu z običajno prakso Skupnosti se zato šteje, da so vse vrste zgoraj opisanega izdelka, razen obutve STAF, en sam izdelek.

(41)

Zadevni izdelek je obutev z zgornjim delom iz usnja ali umetnega usnja, kot je opisano zgoraj, s poreklom iz LRK in Vietnama.

(42)

Kot je navedeno zgoraj, je preiskava pokazala, da imajo vse vrste obutve z zgornjim delom iz usnja, čeprav so drugačnih vrst in oblik, enake osnovne fizične in tehnične lastnosti, tj. obutev z zgornjim delom iz usnja, ki ni hišna obutev, se dejansko uporablja za iste namene in se lahko šteje kot različna vrsta enakega izdelka.

(43)

Za namen te preiskave je zato zadevni izdelek obutev z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz LRK in Vietnama („zadevni izdelek“), kot je opisan v poglavju „Splošno“ zgoraj. Ta izdelek je trenutno uvrščen pod naslednje oznake KN: ex 6403 20 00, ex 6403 30 00, ex 6403 51 15, ex 6403 51 19, ex 6403 51 95, ex 6403 51 99, ex 6403 59 11, ex 6403 59 35, ex 6403 59 39, ex 6403 59 95, ex 6403 59 99, ex 6403 91 13, ex 6403 91 16, ex 6403 91 18, ex 6403 91 93, ex 6403 91 96, ex 6403 91 98, ex 6403 99 11, ex 6403 99 33, ex 6403 99 36, ex 6403 99 38, ex 6403 99 93, ex 6403 99 96, ex 6403 99 98 in ex 6405 10 00.

(44)

Treba je opomniti, da so do 1. januarja 2005 za izdelke s poreklom iz LRK, ki se uvrščajo pod zgoraj navedene oznake KN, veljale količinske kvote, razen za izdelke, ki se uvrščajo po oznaki KN 6403 20 00 in ex 6403 30 00, ter tisto obutve, ki se uporablja za športne aktivnosti in je izdelana po posebni tehnologiji.

(45)

Zato se sklene, da se za namen tega protidampinškega postopka vse vrste zadevnega izdelka štejejo za en izdelek.

(46)

Preiskava je pokazala, da so zadevni izdelek in obutev z zgornjim delom iz usnja, izdelana in prodana na domačem trgu v LRK in Vietnamu, ter obutev z zgornjim delom iz usnja, ki jo je industrija Skupnosti izdelala in prodala v Skupnosti, podobni, kar zadeva njihove osnovne fizične in tehnične lastnosti ter uporabo, in da so za uporabnike zamenljivi.

(47)

Nekatere zainteresirane stranke so trdile, da obutev z zgornjim delom iz usnja, ki jo je izdelala in prodala industrija Skupnosti na trgu Skupnosti, ni podobna zadevnemu izdelku. Trdile so, da to zlasti dokazujejo razlike v kakovosti, dojemanju potrošnikov, prodajnih poteh in segmentaciji. Trdile so tudi, da potrošniki v Skupnosti običajno zadevni izdelek dojemajo kot cenejši izdelek in da navedeni izdelki nimajo prednosti blagovnih znamk.

(48)

Preiskava je pokazala, da si navedbe uvoznikov v zvezi s tem nasprotujejo. Medtem ko so nekateri trdili, da je zadevni izdelek običajno nižje kakovosti in ostaja v drugačnem cenovnem razredu kot izdelki, izdelani v Skupnosti, so drugi trdili, da se obutev blagovnih znamk, izdelana v zadevnih državah, uvaža po cenah, ki so višje od izredno nizke cene in predvidoma tudi nizke kakovosti uvoza iz istih zadevnih držav. Po drugi strani pa je preiskava potrdila, da se v Skupnosti izdeluje tako obutev visoke in nizke kakovosti in se prodaja po enakih distribucijskih poteh (tj. neodvisni prodajalci na drobno, nespecializirani supermarketi, veleblagovnice itd.) kot zadevni izdelek.

(49)

Poleg tega pri obutvi ni nujno navedena država porekla in je zato pogosto za potrošnika zelo težko razlikovati med obutvijo, izdelano v zadevnih državah, in tisto, izdelano v Skupnosti.

(50)

Zato se šteje, da si obutev, izdelana v zadevnih državah, in tista, izdelana v Skupnosti, ne glede na poreklo med seboj konkurirata na vseh ravneh trga in jih potrošnik ne dojema drugače. Ker lahko obstaja nekaj manjših razlik med zadevnim izdelkom in proizvodnjo Skupnosti, se šteje, da te razlike ne vplivajo na bistvene osnovne lastnosti in uporabo izdelka.

(51)

Prav tako ni bilo ugotovljenih večjih razlik med zadevnim izdelkom in obutvijo z zgornjim delom iz usnja, ki so jo izdelali in prodali izvozniki/proizvajalci na svojem notranjem trgu in tisto, ki so jo prodali proizvajalci v Braziliji, torej v državi, ki je v namen določitve normalne vrednosti za tiste družbe, ki jim tržnogospodarska obravnava ni bila odobrena, predstavljala primerljivo državo.

(52)

Glede na zgoraj navedeno se začasno sklene, da so v skladu s členom 1(4) osnovne uredbe in za namen te preiskave vse vrste obutve z zgornjim delom iz usnja ali umetnega usnja, izdelane in prodane v zadevnih državah in v Braziliji ter tista, ki jo je industrija Skupnosti izdelala in prodala na trgu Skupnosti, podobne tisti obutvi, ki je izvožena iz zadevnih držav v Skupnost.

(53)

Glede na veliko število znanih proizvajalcev izvoznikov v LRK in Vietnamu je bilo v obvestilu o začetku za ugotavljanje dampinga predvideno vzorčenje v skladu s členom 17(1) osnovne uredbe.

(54)

Da bi se Komisija lahko odločila, ali je vzorčenje potrebno, in če je, da bi izbrala vzorec, so bili proizvajalci izvozniki pozvani, da se javijo v 15 dneh od začetka preiskave in posredujejo osnovne informacije o svojem izvozu in domači prodaji, natančnih dejavnostih v zvezi s proizvodnjo zadevnega izdelka in o imenih in dejavnostih vseh njihovih povezanih družb, vključenih v proizvodnjo in/ali prodajo zadevnega izdelka. O tem so bili obveščeni tudi organi v LRK in Vietnamu.

(55)

Javilo se je 163 družb v LRK in 86 družb v Vietnamu in v roku, določenem v obvestilu o začetku, predložilo zahtevane informacije. Vendar je le 154 kitajskih proizvajalcev izvoznikov in 81 vietnamskih v obdobju preiskave prijavilo izvoz v Skupnost. Tisti proizvajalci izvozniki, ki so v obdobju preiskave izvažali zadevni izdelek v Skupnost in izrazili željo, da bi sodelovali v vzorcu, so se na začetku šteli kot sodelujoče družbe in so bili upoštevani pri izbiri vzorca.

(56)

Za proizvajalce izvoznike, ki se niso javili v prej omenjenem roku ali niso pravočasno predložili zahtevanih informacij, se je štelo, da ne sodelujejo pri preiskavi.

(57)

V primeru LRK se je prvotno štelo, da je vzorec štirih največjih proizvajalcev izvoznikov v skladu s členom 17(1) osnovne uredbe. To bi omogočilo omejitev preiskav s še vedno ustrezno stopnjo reprezentativnosti. Vendar so med postopkom posvetovanj z zainteresiranimi strankami, ki so jih v tem primeru predstavljali kitajski organi in združenje kitajskih proizvajalcev, kitajski organi vztrajali, da se na seznam vključi več družb in se tako poveča stopnja reprezentativnosti vzorca. Zato je bil vzorec znatno razširjen, in sicer na 13 kitajskih proizvajalcev izvoznikov, ki predstavljajo 20 % obsega kitajskega izvoza v Skupnost. Kitajski organi so se v celoti strinjali z izbranim vzorcem.

(58)

V primeru Vietnama se je prvotno štelo, da je vzorec štirih največjih proizvajalcev izvoznikov v skladu s členom 17(1) osnovne uredbe. Vendar je bilo glede na zahtevo kitajskih organov, da je treba povečati stopnjo reprezentativnosti vzorca kitajskih izvoznikov in da se vzorci v smislu reprezentativnost za ti dve zadevni družbi ne bi bistveno razlikovali, sklenjeno, da se razširi tudi vzorec vietnamskih izvoznikov, in sicer na osem družb. Ob koncu postopka posvetovanj z vietnamskimi organi, ki so bili v stiku z vietnamskim združenjem proizvajalcev, je bil dosežen poln dogovor z navedenimi organi glede vzorca osmih vietnamskih družb.

(59)

V skladu s členom 17(1) osnovne uredbe so se pri izbiri vzorca upoštevala naslednji merili:

(60)

Kar zadeva drugo zgoraj navedeno merilo, se je zdelo pomembno v vzorec vključiti nekatere družbe z domačo prodajo, da bi dobili kolikor je mogoče reprezentativen prerez obutvene industrije v vzorcih. To je bilo potrebno zlasti, da bi bile na razpolago informacije o cenah in stroških, povezanih s proizvodnjo in prodajo zadevnega izdelka na domačem trgu zadevnih držav, v primeru, da bi nekateri ali vsi v vzorec vključeni izvozniki izpolnjevali merila za TGO. Zato so bile izbrane le glavne družbe izvoznice, ki so tudi predstavljale večji del domače prodaje.

(61)

Izbrane družbe so predstavljale približno 25 % in 22 % izvoznih količin v Skupnost kitajskih in vietnamskih sodelujočih proizvajalcev izvoznikov oziroma približno 42 % in 50 % domače prodaje v LRK in Vietnamu, o kateri so poročali sodelujoči izvozniki. Izključitev izdelkov STAF ni znatno vplivala na reprezentativnost vzorcev.

(62)

Sodelujoče proizvajalce izvoznike, ki na koncu niso bili obdržani v vzorcu, so kitajski in vietnamski organi obvestili, da bi bila vsakršna protidampinška dajatev na njihov izvoz izračunana v skladu z določbami člena 9(6) osnovne uredbe.

(63)

Komisija je poslala vzorce vsem vzorčenim družbam, izpolnjene vprašalnike so v določenem roku vrnili vsi, razen družba iz LRK.

(64)

Štirje proizvajalci izvozniki v LRK in štirje proizvajalci izvozniki v Vietnamu, ki niso bili vključeni v vzorec, so zahtevali individualno stopnjo dampinga in so v določenem roku predložili ustrezne informacije, potrebne za uporabo členov 9(6) in 17(3) osnovne uredbe. Glede na neprimerljivo velikost vzorcev, v katere je bilo vključenih 20 družb in veliko drugih povezanih strank, je Komisija v skladu s členom 17(3) osnovne uredbe sklenila, da ni mogoče odobriti individualne preiskave niti proizvajalcev izvoznikov v LRK niti v Vietnamu, ker bi bilo to preveč obremenjujoče in bi preprečilo pravočasni zaključek preiskave.

(65)

Kar zadeva proizvajalce Skupnost, je Komisija izbrala vzorec, ki je prvotno temeljil na številu zadevnih proizvajalcev Skupnosti v smislu obsega proizvodnje. To je temeljilo na informacijah, ki so jih predložili proizvajalci sami ter njihova nacionalna združenja. Da bi lahko dobili uravnoteženo sliko obutvene industrije, se je upošteval tudi geografski položaj proizvajalcev. Vzorec, ki prvotno odraža število in pomembnost različnih proizvodnih družb, torej odraža tudi geografsko razširjenost industrije v Skupnosti. Deset proizvajalcev v vzorcu predstavlja približno 10 % proizvodnje proizvajalcev pritožnikov Skupnosti.

(66)

V skladu s členom 2(7)(b) osnovne uredbe se normalna vrednost v protidampinških preiskavah v zvezi z uvozom iz LRK in Vietnama določi v skladu z odstavki 1 do 6 navedenega člena za tiste proizvajalce izvoznike, za katere je bilo ugotovljeno, da izpolnjujejo merila iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe, tj. kjer proizvajalci izvozniki dokažejo, da veljajo pogoji tržnega gospodarstva v zvezi z izdelavo in prodajo podobnega izdelka. Ta merila so zaradi boljše preglednosti na kratko navedena spodaj v strnjeni obliki:

(67)

Vsi kitajski in vietnamski proizvajalci, izbrani v vzorce, so zahtevali TGO v skladu s členom 2(7)(b) osnovne uredbe in v določenih rokih izpolnili obrazec zahtevka za TGO za proizvajalce izvoznike. Vendar en kitajski proizvajalec ni predložil izpolnjenega vprašalnika, potem ko je bil proučen njegov zahtevek za TGO. V teh okoliščinah je treba določiti stopnjo dampinga za tega proizvajalca na podlagi razpoložljivih dejstev. Tako je njegov zahtevek za TGO ničen in neveljaven in Komisija je nadalje analizirala le 12 zahtevkov za TGO preostalih vzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov.

(68)

Za navedene družbe, izbrane v vzorce, je Komisija iskala vse potrebne informacije in v prostorih zadevnih družb preverila vse informacije, navedene v zahtevku za TGO.

(69)

Spodnja tabela povzema ugotovitve za vsako družbo glede petih meril iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe.

(70)

Zadevne družbe so dobile možnost, da dajo pripombe na zgornje ugotovitve.Nobena izmed dvanajstih družb se ni strinjala z ugotovitvami in so trdile, da jim mora biti TGO odobren.

(71)

Prvič, treba je opomniti, da štirje vzorčeni kitajski proizvajalci izvozniki niso izpolnili nit enega izmed petih meril, potrebnih za upravičenost do TGO. Razlog za to je dejstvo, da so bile informacije, ki so jih predložili, v veliki meri nepopolne in zato ni bilo mogoče ugotoviti, ali izpolnjujejo ustrezna merila. Zato se šteje, da ta merila niso izpolnjena.

(72)

Drugič, treba je opozoriti, da je običajna praksa Komisije proučiti, ali skupina povezanih družb kot celota izpolnjuje pogoje za TGO. Zato v primeru, ko je hčerinska družba ali katera koli druga družba, povezana z vložnikom v LRK, proizvajalec in/ali prodajalec zadevnega izdelka, morajo vse takšne povezane družbe predložiti obrazec zahtevka za TGO. Ker nihče od štirih vzorčenih proizvajalcev izvoznikov, navedenih v uvodni izjavi 71 zgoraj, tega ni storil, ni bilo mogoče ugotoviti, ali te skupine kot celota izpolnjujejo vse pogoje za TGO.

(73)

Glede merila 1 („Poslovne odločitve nastanejo kot odziv na tržne razmere in brez večjega vmešavanja države, stroški pa odražajo tržne vrednosti“) je bilo sklenjeno, da nihče od 12 vzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov ni dokazal, da izpolnjuje to merilo. Razlogi za neizpolnitev merila 1 so vključevali zlasti obstoj omejitev prodaje, določene v statutu in/ali poslovnem dovoljenju, v enem primeru pa de facto omejitev prodaje vzorčenih družb, kar pa gre pripisati vmešavanju države. Vzorčene družbe so ob razkritju trdile, da so takšne omejitve nepomembne, saj naj bi bile domnevno zastarele in so le nezavezujoča notranja pravila družb. Vendar takšni dokumenti pomenijo podlago za, med drugim, trgovanje družb s svojim blagom. Dejstvo je, da kitajski organi v nasprotju s tem dovolijo delovanje družbe le na podlagi njihovega statuta in poslovnega dovoljenja, ki sestavljajo poseben pravni okvir za določeno družbo.

(74)

Kar zadeva merilo 2 („Podjetja imajo eno jasno računovodsko evidenco, ki je bila neodvisno pregledana v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi in uporabljena v vse namene“), sedem družb ni dokazalo, da izpolnjujejo pogoj iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe. Dejansko se je v navedenih primerih izkazalo, da so računovodske evidence zelo pomanjkljive. Na primer, pregledana bilanca stanja pri enem izvozniku ni odražala pravične in dejanske vrednosti sredstev in obveznosti ob vsakem času, saj niso bila knjižena v času nakupa, ampak po opravljenih plačilih. Glede na takšno kršitev bistvenega mednarodnega računovodskega standarda, zlasti obračunskega načela, pa revizorji niso imeli pripomb. Tako računovodske evidence niso bile pregledane v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi. V drugem primeru pa računovodske evidence niso bile jasne, saj so bile pomembne knjigovodske listine nepopolne. Tudi tega dejstva revizorji niso omenjali. Ob razkritju za navedene nepravilnosti ni bilo predložene prepričljive razlage. Dva vzorčena proizvajalca izvoznika nista upoštevala priporočila njunih revizorjev glede računovodstva na podlagi poslovnih dogodkov, dajanja v najem zemljišč, določb glede slabih dolgov, razvrednotenja osnovnih sredstev in stanja v poslovnih letih po pregledu in dejstva, da je treba voditi jasno računovodsko evidenco.

(75)

Devet družb ni dokazalo, da so izpolnili merilo 3 („Proizvodni stroški in finančno stanje nista predmet izkrivljanj, prenesenih iz nekdanjega sistema netržnega gospodarstva“). Pri teh perečih zadevah je bilo zlasti ugotovljeno, da pravice do rabe zemljišč ali strojev zadevnim izvoznikom niso bile posredovane pod tržnimi pogoji, kar pa je v resnici povzročilo izkrivljanje stroškov in finančnega stanja, prenesenih iz sistema netržnega gospodarstva. Ob razkritju so nekateri vzorčeni kitajski proizvajalci izvozniki spodbijali te ugotovitve. Vendar niso pravilno utemeljili svojih trditev, da so navedena sredstva pridobili pod tržnimi pogoji.

(76)

Kar zadeva merilo 4 („Zadevna podjetja so predmet zakonov o stečaju in lastninskih razmerjih, ki zagotavljajo pravno varnost in stabilnost delovanja podjetij“) v zvezi s štirimi proizvajalci, ki niso predložili zadostnih informacij, je bilo sklenjeno, da niso dokazali izpolnitve tega merila, saj niso predložili navedenih informacij.

(77)

Nazadnje, iste štiri družbe glede na to, da niso predložile zadostnih informacij, tudi niso dokazale, da izpolnjujejo merilo 5 („Pretvorbe deviznih tečajev se opravljajo po tržnih stopnjah“).

(78)

Spodnja tabela povzema ugotovitve za vsako družbo gleda petih meril iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe.

(79)

Zadevne družbe so dobile možnost, da dajo pripombe na zgornje ugotovitve. Nobena izmed osmih družb se ni strinjala z ugotovitvami in trdili so, da jim mora biti TGO odobren.

(80)

Glede merila 1 šest družb ni moglo dokazati, da se njihove poslovne odločitve sprejmejo kot odziv na tržne signale in brez vmešavanja države.

(81)

Štirje izmed njih so obvezani izvažati bodisi vso ali znaten del svoje proizvodnje. Zadevne družbe so trdile, da so smele prodajati na svojem domačem trgu. Vendar pa niso predložile ustreznih utemeljitev, ki bi temu nasprotovale. Družbe so le trdile, da smejo zaprositi za spremembe svojega naložbenega dovoljenja, če želijo prodajati na svojem domačem trgu in/ali da so vzrok za količinske omejitve prodaje davki. V zvezi s tem morajo službe Komisije opomniti, da lahko očitno družbe odpravijo to omejitev, določeno v naložbenem dovoljenju, vendar pa niso zahtevale nobenih sprememb niti v OP niti pozneje. Za te družbe so še vedno veljali pogoji glede prodaje in zato niso mogle sprejemati poslovnih odločitev na podlagi tržnih razmer. Zato so bili ti zahtevki zavrnjeni.

(82)

Kar zadeva dve preostali družbi, je bilo ugotovljeno, da sta v celoti v lasti države, s katero je njuna uprava neposredno povezana. Obe družbi sta spodbijali dejstvo, da se je država znatno vmešavala v poslovanje, vendar pa nista predložili dodatnih novih utemeljitev, ki bi ustrezno utemeljile njihove trditve. Zato so bili njihovi zahtevki zavrnjeni.

(83)

Kar zadeva merilo 2, sedem družb ni dokazalo, da izpolnjujejo pogoj iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe.

(84)

Tri družbe niso imele niti revidiranih računovodskih evidenc niti objavljenih računovodskih izkazov. Pri treh ostalih družbah ni bilo mogoče zagotoviti, da so računovodske evidence v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi in se uporabljajo za vse namene, saj so revizorji v objavljeni reviziji računovodskih izkazov posebej navedli, da namen računovodskih izkazov ni predstavitev finančnega stanja družbe v skladu z računovodskimi načeli in praksami, ki so splošno sprejete v drugih državah in jurisdikcijah, razen v Vietnamu. Ugotovljeno je bilo, da je to v nasprotju z normami mednarodnih računovodskih standardov (IAS); v „Okvirnih navodilih za pripravo in predstavitev računovodskih izkazov“ je namreč navedeno: „cilj poročanja je zagotoviti informacije o finančnem stanju, poslovanju in spremembah finančnega stanja katere koli družbe, ki so uporabne za široki krog uporabnikov pri sprejemanju gospodarskih odločitev“. Poleg tega je v IAS1 navedeno, da vsaka družba, katere finančni izkazi so v skladu z IAS, izrecno in brez pridržkov v opombah navede takšno skladnost, kar pa vsekakor ni veljalo za te družbe.

(85)

Revizorji so v svojem poročilu izpostavili znaten problem glede dveh izmed teh družb, pri eni od njiju pa je bilo ugotovljeno, da je pregled, ki so ga opravili revizorji, nezadosten za zagotovitev zanesljivosti računovodskih evidenc.

(86)

Sedem zadevnih proizvajalcev izvoznikov je te sklepe spodbijalo. Vendar glede na (i) dejstvo, da tri družbe niso predložile revidiranih računovodskih evidenc, (ii) znatne probleme, ki so jih izpostavili sami revizorji v svojem poročilu za dve drugi družbi, in (iii) izrecno opozorilo revizorjev obeh zgoraj navedenih družb, s katerim so bili uporabniki njunih evidenc jasno opozorjeni, da te niso v skladu s splošno sprejetimi računovodskimi načeli, utemeljitve, ki jih je predložilo teh sedem družb, niso vsebovale kakršnih koli novih prvin, zaradi katerih bi službe Komisije morale pregledati svoje sklepe, zato so bili zahtevki zavrnjeni.

(87)

Kar zadeva merilo 3, nobena družba glede pravic do rabe zemljišč, ki ne ustrezajo pogojem tržnega gospodarstva, ampak jih še naprej centralno določajo organi oblasti, ni dokazala, da ni prišlo do izkrivljanj, prenesenih iz nekdanjega sistema netržnega gospodarstva, zlasti kar zadeva oblikovanje in revizijo cen. Za tri od teh družb je bilo tudi ugotovljeno, da je prihajalo do izkrivljanj, prenesenih iz sistema netržnega gospodarstva, zlasti na področju vrednotenja sredstev. Sklepe so spodbijale družbe, ki niso predložile novih elementov, s katerimi bi utemeljile svoje trditve, zato so bili zahtevki zavrnjeni.

(88)

Ugotovljeno je bilo, da je vseh osem družb izpolnilo merila 4 in 5.

(89)

Treba je opozoriti tudi, da je običajna praksa Komisije proučiti, ali skupina povezanih družb kot celota izpolnjuje pogoje za TGO in se zato v primeru, ko je hčerinska družba ali katera koli druga družba, povezana z vložnikom v Vietnamu, proizvajalec in/ali prodajalec zadevnega izdelka, družbo pozove, da ločeno predloži obrazec zahtevka za TGO. Dve družbi nista predložili obrazec zahtevka za TGO za enega izmed svojih povezanih proizvajalcev v Vietnamu, tako da ni bilo mogoče ugotoviti, ali družba kot celota izpolnjuje pogoje za TGO.

(90)

Zato je bilo sklenjeno, da nobena od družb ne izpolnjuje pogoje iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe.

(91)

V skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe se za države, ki jih zajema naveden člen, vzpostavi dajatev na ravni države, če sploh, razen v primerih, ko lahko družbe dokažejo, da izpolnjujejo vsa merila iz člena 9(5) osnovne uredbe.

(92)

Kitajski proizvajalci izvozniki, ki so zahtevali TGO, so zahtevali tudi IO za primer, da jim TGO ne bi bil odobren.

(93)

Na podlagi razpoložljivih informacij je bilo ugotovljeno, da te družbe niso mogle dokazati, da družba kot celota izpolnjuje vse zahteve za IO iz člena 9(5) osnovne uredbe.

(94)

Zlasti je bilo ugotovljeno, da zaradi dejstva, da ni noben proizvajalec v okviru zgornje analize dokazal, da je izpolnil merilo 1, ker so bili de jure ali de facto obvezani izvoziti bodisi vse ali znaten del proizvodnje, izvozne količine proizvajalca ter pogoji prodaje niso bili prosto določeni, temveč na podlagi dovoljenja uprave, ki ga določata statut in/ali poslovno dovoljenje vzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov. Tako nihče od vzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov ni mogel dokazati, da izpolnjuje merila iz člena 9(5)(b) osnovne uredbe, ki zahtevajo de jure in de facto prosto določanje izvoza. Za štiri družbe, ki niso izpolnile merila 5 v okviru analize TGO, se je tudi štelo, da ne izpolnjujejo merila iz člena 9(5)(d) osnovne uredbe, tj. pretvorbe deviznih tečajev po tržnih stopnjah.

(95)

Vietnamski proizvajalci izvozniki, ki so zahtevali TGO, so zahtevali tudi IO za primer, da jim TGO ne bi bil odobren.

(96)

Na podlagi razpoložljivih informacij je bilo ugotovljeno, da te družbe niso izpolnile vseh zahtev za IO iz člena 9(5) osnovne uredbe.

(97)

Kot je opisano v analizi TGO zgoraj, je bilo zlasti ugotovljeno, da štiri družbe izvoznih količin niso določile same, ampak so bile določene s poslovnim dovoljenjem družbe. Za dve družbi, ki sta v stoodstotni lasti države, je bilo ugotovljeno, da nista mogli dokazati, da sta sprejeli ustrezne ukrepe za preprečitev vmešavanja države. Za preostali dve družbi je bilo ugotovljeno, da sta povezani s tretjo družbo, ki ni izpolnila zahtev za IO iz člena 9(5) osnovne uredbe, in sicer zaradi omejitev izvoza in vmešavanja države v njihovo notranjo strukturo in odločanje. Če bi za te tri povezane družbe veljale drugačne carinske tarife, bi obstajalo tveganje izogibanja ukrepom in tako zadevnima družbama IO ni mogel biti odobren.

(98)

V skladu s členom 2(7) osnovne uredbe se v primeru uvoza iz držav z netržnim gospodarstvom in če TGO ni mogoče odobriti, za države, določene v členu 2(7)(b) osnovne uredbe, normalna vrednost določi na podlagi cene ali računsko določene vrednosti v primerljivi državi.

(99)

V obvestilu o začetku je Komisija navedla, da namerava uporabiti Brazilijo kot ustrezno primerljivo državo za določitev normalne vrednosti za LRK in Vietnam, zainteresirane stranke pa so bile pozvane, da predložijo svoje pripombe v zvezi s tem.

(100)

Komisija je prejela pripombe sodelujočih proizvajalcev izvoznikov, ki so menili, da so Tajska, Indija ali Indonezija ustreznejše primerljive države kot Brazilija. Glavni argumenti proti Braziliji so bili, da podobnosti med to državo ter LRK in Vietnamom ne obstajajo, kar zadeva socialno-ekonomski in kulturni razvoj ali BDP na prebivalca, da proizvaja majhne količine izdelkov STAF in da se od Kitajske in Vietnama razlikuje tudi glede stroškov dela in pogojev dostopa do surovin.

(101)

Nekatere izmed zainteresiranih strank, ki so namesto Brazilije predlagale druge primerljive države, so trdile, da je bila v prejšnji preiskavi v zvezi z uvozom določene obutve z zgornjim delom iz usnja ali plastične mase s poreklom iz LRK, Indonezije in Tajske (4), kot primerljiva država izbrana Indonezija ter da bi morala biti zato ta država izbrana tudi za to preiskavo.

(102)

Komisija si je prizadevala, da bi k sodelovanju povabila izvoznike iz Brazilije in drugih možnih primerljivih držav, kot so Indija, Indonezija in Tajska. Povabila je poslala več kot 50 družbam v Braziliji ter Indiji ter več kot 20 družbam v Indoneziji. Službe Komisije so tudi vzpostavile stik s tajskim obutvenim združenjem in šest tajskih proizvajalcev izvoznikov je bilo pripravljenih sodelovati. Izmed vseh družb iz drugih držav, s katerimi je Komisija vzpostavila stik, so bili pri preiskavi pripravljeni sodelovati en indijski, dva indonezijska in osem brazilskih proizvajalcev izvoznikov.

(103)

Eno izmed najpomembnejših meril za izbiro primerljive države je reprezentativnost domače prodaje v primerljivi državi v primerjavi z izvozom zadevnega izdelka s poreklom v državi z netržnim gospodarstvom ali državah, ki jih zadeva postopek. Zato se v skladu s členom 2(2) osnovne uredbe, ki se uporablja tudi za primerljivo državo, domače cene primerljive države običajno štejejo za reprezentativne, če predstavlja njihov obseg najmanj 5 % obsega izvoza države z netržnim gospodarstvom v EU.

(104)

Glede Indonezije je treba omeniti, da sta dva sodelujoča indonezijska proizvajalca izvoznika poročala o domači prodaji, ki ni bila dovolj reprezentativna v primerjavi z izvozom s poreklom v zadevnih državah.

(105)

Javil se je le en indijski sodelujoči izvoznik. Vendar je njegova domača prodaja predstavljala manj kot 5 % vietnamskega izvoza in glede na celoten izvoz iz zadevnih držav ni bila dovolj reprezentativna.

(106)

Javilo se je tudi šest tajskih proizvajalcev izvoznikov, ki so izpolnili vprašalnike. Vendar njihova domača prodaja ni predstavljala 5 % ali več kitajskega oziroma vietnamskega izvoza in glede na celoten izvoz iz zadevnih držav ni bila dovolj reprezentativna. Zato je bilo ugotovljeno, da Tajska ni ustrezna primerljiva država.

(107)

Nasprotno pa so trije glavni brazilski proizvajalci izvozniki izmed osmih, ki so sodelovali, navedli podatke o domači prodaji, ki je predstavljala več kot 50 % njihovega lastnega izvoza, ugotovljeno pa je bilo tudi, da predstavlja njihova skupna domača prodaja 5 % ali več v primerjavi z izvozom iz dveh zadevnih držav.

(108)

Na podlagi zgoraj navedenega je Brazilija najbolj razumna izbira glede na reprezentativnost svoje domače prodaje, ki omogoča, da se lahko izognemo izračunu normalne vrednosti in morebitnim številnim spremembam.

(109)

Izbira Brazilije kot primerljive države se zdi primerna tudi v smislu konkurence, saj ima več kot 7 000 proizvajalcev s skupno proizvodnjo več kot 700 milijonov parov čevljev leta 2004 in domačo potrošnjo več kot 500 milijonov parov čevljev v letu 2004. Leta 2004 so izvozili približno 200 milijonov parov čevljev, od tega več kot 50 % obutve z zgornjim delom iz usnja. Brazilija večinoma izvaža v Severno Ameriko (Združene države in Kanado), Južno Ameriko in Evropo. Leta 2004 so uvozili približno 9 milijonov parov čevljev, od tega 80 % s poreklom iz zadevnih držav.

(110)

Glede na številke iz leta 2003 je bilo ugotovljeno, da je za Brazilijo značilna najvišja potrošnja čevljev na prebivalca (2,7), pred Tajsko (2,3), Indonezijo (1,7) in Indijo (0,6) (vse vrste čevljev).

(111)

Dejstvo, da proizvaja Brazilija le majhne količine obutve STAF, se je štelo kot nepomembno glede na odločitev, da se to vrsto čevljev izključi iz obsega preiskave, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 19.

(112)

Nekatere stranke so trdile, da se Brazilija preveč razlikuje od LRK in Vietnama v smislu socialno-ekonomskega in kulturnega razvoja oziroma v smislu BDP na prebivalca.

(113)

Prvič, treba je opomniti, da so razlike v smislu kulturnega razvoja nepomembne za izbiro primerljive države, saj se primerljiva država izbere z namenom, da odraža pogoje tržnega gospodarstva in ne primerljive ravni kulturnega razvoja.

(114)

Kar zadeva uporabo države z drugačnim gospodarskim razvojem, je treba omeniti, da država z netržnim gospodarstvom ali gospodarstvo v tranziciji po definiciji nima enakih gospodarskih značilnosti kot država s tržnim gospodarstvom. Ni nenavadno, da obstaja takšna razlika v gospodarskem razvoju med primerljivo državo in državo z netržnim gospodarstvom oziroma gospodarstvom v tranziciji. To vsekakor ne preprečuje izbire Brazilije kot primerljive države, če se zdi ustrezna, kar zadeva druge dejavnike, ki jih je treba upoštevati.

(115)

Isto se lahko sklene glede razlik v dohodku na prebivalca, ki je prav tako kazalnik gospodarskega razvoja. Vredno je omeniti tudi, da je na podlagi glavnih meril Svetovne banke za razvrstitev gospodarstev, tj. bruto nacionalni dohodek na prebivalca, Brazilija uvrščena v isto kategorijo kot LRK, Tajska in Indonezija.

(116)

Številne zainteresirane stranke so poudarile dejstvo, da so stroški dela v Braziliji višji kot v Vietnamu in na Kitajskem ter da bi bile Indija, Indonezija ali Tajska, katerih stroški dela so primerljivejši, ustreznejše primerljive države.

(117)

V zvezi s tem je treba opozoriti, da ni nujno, da se primerljiva država izbere izmed držav, ki imajo enake ali najbolj podobne stroške kot zadevne države, saj so ravno ti stroški izkrivljeni zaradi dejstva, da zadevne države nimajo tržnega gospodarstva ali je njihovo gospodarstvo v tranziciji. Kot je navedeno v uvodni izjavi 114 zgoraj, se lahko za primerljivo državo za državo z netržnim gospodarstvom ali z gospodarstvom v tranziciji izbere država z drugačnim gospodarskim razvojem. Tudi stroški dela, obravnavani ločeno, ki odražajo stanje gospodarskega razvoja države, se ne štejejo za ustrezno merilo.

(118)

Kot je omenjeno zgoraj, v vsakem primeru stopnja sodelovanja indijskih, tajskih in indonezijskih proizvajalcev izvoznikov ni dovolj visoka za zagotovitev zadostne reprezentativnosti njihove domače prodaje. Če bi eno izmed teh držav izbrali za primerljivo državo, bi to pripeljalo do nepotrebne uporabe konstruirane normalne vrednosti in do številnih prilagoditev.

(119)

Zainteresirane stranke so tudi trdile, da se struktura stroškov v Braziliji in v zadevnih državah med seboj razlikuje, saj nekateri stroški (za raziskave in razvoj („R&R“), oblikovanje itd.), ki jih kitajskim in vietnamskim izvoznikom plačajo kupci, bremenijo brazilske proizvajalce in so tako vključeni v njihove stroške proizvodnje.

(120)

Dejansko je bilo ugotovljeno, da so v nekaterih primerih izvozniki v zadevnih državah zadevne izdelke prodajali bivšim proizvajalcem Skupnosti v ES, ki še vedno podpirajo zgoraj navedene elemente stroškov proizvodnje in prodajajo izdelek pod svojo lastno blagovno znamko. Vendar to ni razlog za zavrnitev Brazilije kot ustrezne primerljive države, saj se lahko pri določitvi normalne vrednosti ti stroški prilagodijo.

(121)

Zainteresirane stranke so trdile tudi, da obstaja razlika v dostopu do surovin, zlasti usnja, med Brazilijo na eni strani in LRK ter Vietnamom na drugi strani. Vendar je bilo ugotovljeno, da so si trditve nasprotujoče in da ni bilo predloženih utemeljenih dokazov za trditev, zakaj bi bile druge države bolj ustrezne. Nekatere zainteresirane stranke so na primer trdile, da so v zadevnih državah na razpolago neomejene količine surovin, medtem ko so v Braziliji na voljo le osnovne surovine. Druge zainteresirane stranke pa so trdile, da morajo zadevne države uvažati kravje usnje in nimajo enakega dostopa do surovin kot Brazilija, ki ima veliko in priznano proizvodnjo surovega usnja.

(122)

Nekatere stranke so potrdile, da ima Brazilija večji dostop do usnja kot zadevne države. Brazilija ima eno največjih govejih čred na svetu, ki se uporablja v komercialne namene, ter na stotine družb, specializiranih za strojenje in aperturo usnja. Brazilsko strojarstvo proizvede letno več kot 30 milijonov kosov kože in le 40 % tega absorbira brazilski trg potrošnikov usnja (obutev, usnjeni izdelki, pohištvo). Takšno znanje in izkušnje v smislu predelave in razpoložljivosti surovin lahko povzročijo padec brazilskih stroškov proizvodnje. Zato je bila trditev, da zaradi dostopa do surovin Brazilija ni ustrezna izbira, zavrnjena.

(123)

Iste stranke so nato trdile, da uporabljajo zadevne stranke usnje nižje kakovosti kot je usnje, ki ga uporabljajo brazilski proizvajalci. V zvezi s tem je treba opomniti, da je preiskava kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, vključenih v vzorce, pokazala, da je bila kakovost usnja, ki so ga ti uporabljali, višja kot kakovost usnja, ki so ga uporabljali brazilski proizvajalci. Vendar to ni razlog za zavrnitev Brazilije kot ustrezne primerljive države, saj je mogoče narediti prilagoditev za razlike v fizičnih lastnostih in tako upoštevati vse razlike v kakovosti usnja.

(124)

Glede na zgoraj navedeno je bilo sklenjeno, da je Brazilija ustrezna primerljiva država.

(125)

Po izbiri Brazilije kot primerljive države je bila normalna vrednost izračunana na podlagi podatkov, preverjenih v prostorih treh glavnih sodelujočih brazilskih proizvajalcev.

(126)

Ugotovljeno je bilo, da je bila domača prodaja podobnega izdelka teh treh brazilskih proizvajalcev reprezentativna v primerjavi z zadevnim izdelkom, ki so ga v Skupnost izvozili proizvajalci izvozniki v LRK in Vietnamu.

(127)

Proučeno je bilo tudi, ali se domača prodaja lahko šteje za prodajo, izvedeno pri običajnem poteku trgovine, in sicer z določitvijo deleža dobičkonosne prodaje neodvisnim strankam. Preveritveni obisk, opravljen pri treh glavnih proizvajalcih, je pokazal, da njihov obseg prodaje, izvedene po neto prodajni ceni, enak ali nad stroški na enoto, predstavljal več kot 80 % celotnega obsega prodaje posameznega proizvajalca. Zato je normalna vrednost temeljila na dejanski domači ceni, izračunani kot tehtano povprečje cen celotne domače prodaje navedene vrste izdelka v OP, ne glede na to, ali je bila ta prodaja dobičkonosna ali ne.

(128)

Proizvajalci izvozniki so v Skupnost izvažali bodisi neposredno neodvisnim strankam ali prek nepovezanih trgovinskih družb s sedežem zunaj Skupnosti.

(129)

Če so bili izdelki v Skupnost izvoženi neposredno neodvisnim strankam, so bile izvozne cene določene na podlagi cen, dejansko plačanih ali plačljivih za zadevni izdelek v skladu s členom 2(8) osnovne uredbe.

(130)

Če so bili izdelki v Skupnost izvoženi prek nepovezanih trgovinskih družb, so bile izvozne cene določene na podlagi cen izdelka, ko ga zadevni proizvajalci prodajo za izvoz trgovinskim družbam, tj. nepovezanemu kupcu, v skladu s členom 2(8) osnovne uredbe.

(131)

Primerjava normalne vrednosti in izvoznih cen je bila opravljena na podlagi cene franko tovarna izdelka.

(132)

Za zagotavljanje pravične primerjave med normalno vrednostjo in izvozno ceno so bile narejene prilagoditve za razlike, ki so vplivale na cene in primerljivost cen v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe. Za vse proizvajalce izvoznike, vključene v preiskavo, so bila, kjer je primerno, odobrena in ustrezno utemeljena nadomestila za razlike v stroških prevoza, čezmorskega prevoza, pretovarjanja, nakladanja in drugih tozadevnih stroških, stroški pakiranja, stroški zavarovanja in jamstva ter provizij. Opravljena je bila tudi prilagoditev v skladu s členom 2(10)(a) osnovne uredbe, da se upoštevajo različne kakovosti usnja, in v skladu s členom 2(10)(k) osnovne uredbe za upoštevanje stroškov R&R in oblikovanja.

(133)

Za izvožene vrste izdelka, ki se ne prodajajo na domačem trgu Brazilije, so bile domače prodajne cene podobnih vrst izdelka, uporabljene za določitev normalne vrednosti, po potrebi ustrezno prilagojene.

(134)

Stopnje dampinga so bile v skladu s členom 2(11) in (12) osnovne uredbe določene na podlagi primerjave tehtanega povprečja normalne vrednosti glede na vrsto izdelka s tehtanim povprečjem izvozne cene glede na vrsto izdelka, kot je določeno zgoraj. Ker noben proizvajalec izvoznik iz vzorcev ni izpolnil meril ne za TGO ne za IO, je bilo za vse družbe v vzorcu izvoznikov v LRK izračunano eno samo tehtano povprečje stopnje dampinga, drugo pa je bilo izračunano za družbe v vzorcu izvoznikov v Vietnamu.

(135)

Stopnja dampinga za sodelujoče proizvajalce izvoznike, ki so se javili v roku, določenem v obvestilu o začetku, vendar pa niso bili niti del vzorcev niti niso bili proučeni individualno, je bila določena na podlagi tehtanega povprečja stopenj dampinga družb iz vzorca v skladu s členom 9(6) osnovne uredbe.

(136)

Za tiste proizvajalce izvoznike, ki niso izpolnili vprašalnika Komisije niti se niso drugače javili, je bila stopnja dampinga določena na podlagi razpoložljivih dejstev v skladu s členom 18(1) osnovne uredbe.

(137)

Da bi lahko določili stopnjo dampinga za nesodelujoče proizvajalce izvoznike, je bila najprej ugotovljena raven nesodelovanja. V ta namen se je primerjal obseg izvoza v Skupnost, ki so ga sporočili sodelujoči proizvajalci izvozniki, z enakovredno Eurostatovo statistiko o uvozu.

(138)

Če je bila raven sodelovanja nizka, tj. manj kot 80 % celotnega izvoza zadevnega izdelka sodelujočih izvoznikov, se je zdelo primerno, da se za nesodelujoče proizvajalce izvoznike določi stopnja dampinga, ki je višja od najvišje stopnje dampinga, določene za sodelujoče proizvajalce izvoznike. V takih primerih je bila zato stopnja dampinga določena na ravni, ki ustreza tehtani povprečni stopnji dampinga najbolj prodajanih vrst izdelka sodelujočih proizvajalcev izvoznikov z najvišjo stopnjo dampinga.

(139)

Če je bila raven sodelovanja visoka, tj. 80 % ali več celotnega izvoza zadevnega izdelka sodelujočih izvoznikov, se je zdelo primerno, da se za nesodelujoče izvoznike določi stopnja dampinga na ravni tehtane povprečne stopnje dampinga, določene za sodelujoče proizvajalce izvoznike v zadevni državi.

(140)

Običajna praksa Komisije je, da za določitev stopnje dampinga povezane proizvajalce izvoznike ali proizvajalce izvoznike, ki sodijo v isto skupino, šteje kot eno samo enoto in se zanje določi ena sama stopnja dampinga. Razlog za to je zlasti dejstvo, da bi lahko izračun individualnih stopenj dampinga spodbudil izogibanje protidampinškim ukrepom, in bi lahko bil neučinkovit, saj bi to povezanim proizvajalcem izvoznikom omogočilo, da svoj izvoz v Skupnost preusmerijo prek družb z najnižjo individualno stopnjo dampinga.

(141)

V skladu s to prakso je bilo ugotovljeno, da so bili trije nepovezani proizvajalci izvozniki v Vietnamu individualno povezani s tremi drugimi proizvajalci izvozniki. Za te proizvajalce izvoznike je bilo sklenjeno, da se najprej izračuna stopnja dampinga za vsako posamezno družbo od šestih. Tehtano povprečje stopnje dampinga je bilo določeno za vsako od treh skupin povezanih družb in je temeljilo na stopnji dampinga za dve družbi posamezne skupine.

(142)

Primerjava podatkov glede izvoza v Skupnost, ki so jih predložili proizvajalci izvozniki iz vsake države izvoznice, in celotnega obsega uvoza s poreklom iz vsake države izvoznice je pokazala, da je bila raven sodelovanja visoka, saj je ta izvoz v OP predstavljal več kot 90 % celotnega uvoza Skupnosti iz vsake države izvoznice.

(143)

Zato je bila povprečna stopnja dampinga na ravni države za vsako državo izvoznico določena na podlagi tehtanega povprečja stopnje dampinga tistih sodelujočih proizvajalcev izvoznikov, ki so vključeni v vzorec in katerih informacije glede izvoznih cen niso bile zanesljive. Treba je opomniti, da podatkov o izvozni ceni vzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov ni bilo mogoče uporabiti, ker so predložili nezanesljiv seznam poslov, ki je na primer vključeval izdelke, ki ne sodijo med zadevne izdelke, ali pa ni sovpadal z izvirno dokumentacijo. Zato je bila stopnja dampinga na ravni države, izražena kot odstotek cene CIF meja Skupnosti brez plačane dajatve, pripisana vsem ostalim proizvajalcem izvoznikom v zadevni državi izvoznici. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 134 zgoraj, je bila ena stopnja dampinga določena za vzorčene izvoznike v LRK, ena pa za vzorčene izvoznike v Vietnamu, zato je treba ti dve stopnji dampinga pripisati vsem drugim proizvajalcem izvoznikom v zadevnih državah.

(144)

Glede na zgornje začasne sklepe glede obsega izdelka je treba opomniti, da so bili vsi podatki, povezani z obutvijo STAF, izključeni iz podatkov, analiziranih v nadaljevanju.

(145)

Za zadevni izdelek, vključno z otroškimi čevlji, je bila izvedena celotna začasna analiza škode. Ker pa je treba predložiti začasno ugotovitev o znatni škodi za uvoz, za katerega se uvedejo začasni ukrepi, se nadaljnja podrobna analiza nanaša na uvoz, ki ne vključuje otroških čevljev, saj se začasno predvideva, da se za le-te ukrepi na podlagi interesa Skupnosti ne uporabljajo. To se šteje kot nujno, saj je analiza povezana z ukrepi, ki morajo temeljiti na stopnjah odprave škode, ki so drugačne, če so otroški čevlji izključeni. Vendar je treba opomniti, da izključitev otroških čevljev ne vpliva na splošne začasne sklepe o škodi. Dejansko trend vseh pomembnih dejavnikov škode ostaja podoben, če se ukrepi za otroške čevlje uporabljajo ali ne.

(146)

V Skupnosti zadevni izdelek izdeluje več kot 8 000 proizvajalcev. Približno 80 % proizvodnje Skupnosti je skoncentrirane v Italiji, na Portugalskem in v Španiji. Obutev se izdeluje tudi v skoraj vseh drugih državah članicah, čeprav v manjšem obsegu.

(147)

Nekatere stranke so trdile, da jih je treba šteti za proizvajalce Skupnosti, čeprav ne izdelujejo zadevnega izdelka v Skupnosti, saj v Skupnosti opravljajo dejavnosti oblikovanja, trženja blagovne znamke, R&R, upravljanja in prodaje na drobno.

(148)

V zvezi s tem je ustaljena praksa, da se za proizvajalca Skupnosti štejejo le družbe, ki imajo v Skupnosti dejavno proizvodnjo. V primeru tradicionalnih proizvajalcev Skupnosti potekajo celoten razvoj, oblikovanje in izdelava v Skupnosti. Drugi proizvajalci Skupnosti lahko kupijo del obutve, ponavadi zgornji del, iz držav, ki niso članice Skupnosti, vendar pa sama proizvodnja obutve ostaja v Skupnosti in se končni izdelek še vedno šteje za izdelek s poreklom iz ES. Razlog za to je dejstvo, da se glavno dodajanje vrednosti odvija v Skupnosti. Tega tudi nobena zainteresirana stranka ni spodbijala. Položaj nosilcev dejavnosti, opisan v prejšnji uvodni izjavi, je drugačen v smislu, da tudi če del oblikovanja in razvoja poteka v Skupnosti, postopek izdelave in razvoj izdelkov na tovarniški ravni ni izveden v Skupnosti. Za takšne izdelke se ne šteje, da imajo poreklo iz ES, in zato se navedenih nosilcev dejavnosti ne more šteti za proizvajalce Skupnosti. Zato je bil ta zahtevek zavrnjen.

(149)

Sklenjeno je bilo, da sestavljajo proizvajalci, navedeni v uvodni izjavi 146, v skladu s členom 4(1) osnovne uredbe celotno proizvodnjo Skupnosti.

(150)

Pritožbo so vložili proizvajalci Skupnosti in/ali je bila vložena v njihovem imenu, ki predstavljajo skupno 814 družb. Ugotovljeno je bilo, da navedeni pritožniki predstavljajo večinski delež celotne proizvodnje zadevnega izdelka Skupnosti, v tem primeru več kot 42 %.

(151)

Za namen analize škode in glede na veliko število proizvajalcev pritožnikov Skupnosti je bilo treba uporabiti določbe člena 17 osnovne uredbe. V skladu s tem je bil izbran vzorec desetih proizvajalcev. Teh deset družb, ki predstavljajo nekoliko več kot 10 % proizvodnje proizvajalcev pritožnikov Skupnosti, je v celoti sodelovalo pri preiskavi.

(152)

Na podlagi zgoraj navedenega se šteje, da 814 proizvajalcev pritožnikov Skupnosti, tj. tistih proizvajalcev Skupnosti, ki so vključeni v vzorec, in tistih, ki vanj niso vključeni, sestavlja industrijo Skupnosti v smislu členov 4(1) in 5(4) osnovne uredbe. V nadaljevanju bodo imenovani „industrija Skupnosti“.

(153)

Potrošnja Skupnosti je bila določena na podlagi naslednjih informacij:

(154)

Na podlagi tega se je potrošnja Skupnosti razvijala, kot sledi:

(155)

Potrošnja obutve v Skupnosti se je najprej leta 2002 zmanjšala za 10 %, vendar se je pozneje spet povečala. Na splošno se je potrošnja Skupnosti povečala za 1 %. Potrošnja obutve na prebivalca v Skupnosti je ostala v obravnavanem obdobju sorazmerno stabilna.

(156)

Komisija je proučila, ali naj se učinki dampinškega uvoza iz zadevnih držav ocenijo kumulativno na podlagi meril, določenih v členu 3(4) osnovne uredbe. Ta člen določa, da se učinki uvoza iz dveh ali več držav, ki so hkrati predmet protidampinških preiskav, ocenijo kumulativno samo, če je določeno, da je (a) stopnja dampinga, ugotovljena za uvoz iz vsake države, več kot de minimis, kot je določeno v členu 9(3) osnovne uredbe, in da obseg uvoza vsake posamezne države ni zanemarljiv, ter (b) kumulativna ocena učinkov uvoza ustrezna glede na konkurenčne pogoje med uvoženimi izdelki ter konkurenčne pogoje med uvoženimi izdelki in podobnimi izdelki Skupnosti.

(157)

V zvezi s tem je bilo najprej ugotovljeno, da so bile stopnje dampinga, določene za vsako zadevno državo, več kot de minimis. Poleg tega obseg dampinškega uvoza iz vsake od navedenih držav ni bil zanemarljiv v smislu člena 5(7) osnovne uredbe. Resnično je v OP obseg uvoza predstavljal za LRK približno 9 % za Vietnam pa približno 14 % potrošnje Skupnosti.

(158)

Preiskava je tudi pokazala, da so bili konkurenčni pogoji tako med dampinškim uvozom kot med dampinškim uvozom in podobnim izdelkom v Skupnosti podobni. Ugotovljeno je bilo, da si ne glede na poreklo obutev z zgornjim delom iz usnja, ki so jo proizvedle/prodale zadevne države in tista, ki jo je proizvedla/prodala industrija Skupnosti, med seboj konkurirata, ker sta si podobni v smislu osnovnih lastnosti, sta s stališča potrošnikov zamenljivi in se prodajata in kupujeta prek enakih distribucijskih poti. Poleg tega je preiskava pokazala, da se je pri obeh družbah obseg uvoza razvijal vzporedno: obe družbi sta med letom 2001 in OP povečali svoj uvoz za približno 40 milijonov parov. Za uvozne cene teh dveh držav je bil značilen podoben trend nižanja; cene v LRK so se namreč znižale za 39 %, v Vietnamu pa za 22 %. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da so navedene cene nelojalno nižale cene industrije Skupnosti na primerljivi ravni trgovine.

(159)

Nekatere zainteresirane stranke so trdile, da pogoji za kumulativno oceno v tem primeru niso bili izpolnjeni, ker so se tržni deleži zadevnih držav razvijali drugače, njihova raven cen pa ni bila primerljiva.

(160)

Vendar pa spodnja tabela kaže, da so se obseg uvoza, tržni deleži in povprečne cene na enoto obeh držav v obravnavanem obdobju razvijali podobno:

Obseg uvoza in tržni deleži

Povprečne cene

(161)

Treba je poudariti, da je nenadno povečanje kitajskega uvoza med OP, ki večinoma sovpada z letom 2004, zelo verjetno povezano z ukinitvijo kvote od januarja 2005 dalje. Vendar je treba opomniti, da je proučevanje trendov obsega in cen uvoza iz zadevnih držav že več let ustaljena praksa, v tem primeru od 1. januarja 2001 do konca OP. V tem okviru sta kitajski in vietnamski uvoz jasno sledila enakim trendom. Poleg tega absolutna razlika v ravni cen med obema državama v okviru kumulativne ocene ni pomembna. Dejansko se jo lahko razloži z različnimi dejavniki, na primer z različno ponudbo blaga. Kar je pomembno, so cenovna gibanja v obravnavanem obdobju, ki so v obeh državah dejansko primerljiva. Zato zahtevka ni bilo mogoče sprejeti.

(162)

Na tej podlagi se sklene, da so izpolnjeni vsi pogoji za kumulacijo in da se mora temu ustrezno učinek dampinškega uvoza s poreklom iz zadevnih držav za namen analize škode oceniti skupaj.

(163)

Iz zgornje tabele je razvidno, da se je uvoz zadevnega izdelka s poreklom iz zadevnih držav v Skupnost v obravnavanem obdobju več kot podvojil.

(164)

Tržni delež zadevnih držav se je v obravnavanem obdobju močno povečal, in sicer z 9,2 % leta 2001 na 22,8 % v OP. To se mora obravnavati ob upoštevanju relativno stabilne porabe Skupnosti.

(165)

Določene zainteresirane stranke so trdile, da je bil razvoj obsega uvoza iz zadevnih držav izkrivljen zaradi učinka odprave uvoznih kvot od 1. januarja 2005 dalje. To naj bi se domnevno zgodilo zaradi dejstva, da so leta 2004 določene družbe svoj izvoz, ki bi moral biti izveden konec leta 2004, odložile na začetek leta 2005. Čeprav je odprava sistema kvot lahko dejansko vplivala na obseg uvoza v prvi četrtini leta 2005, je treba v zvezi s tem najprej opomniti, da to zadeva le eno od obeh zadevnih držav in ne vseh izdelkov, zajetih v tej preiskavi. Poleg tega je pri razvoju uvoza v celotnem obravnavanem obdobju zaznati trend stalne rasti. Zato se šteje, da odprava kvote ni imela pomembnega učinka izkrivljanja in gotovo ne spreminja sklepa, da se je dampinški uvoz močno povečal med letom 2001 in koncem OP.

(166)

Uvozne cene so se močno znižale, in sicer z 12,4 EUR na par leta 2001 na 8,9 EUR na par v obdobju preiskave. To pomeni celotno znižanje za skoraj 30 % v obravnavanem obdobju.

(167)

Za namen analize nelojalnega nižanja cen je bila izvedena primerjava uvoznih cen vzorčnih proizvajalcev izvoznikov s cenami industrije Skupnosti na podlagi tehtanih povprečij za primerljive vrste izdelkov v OP. Cene industrije Skupnosti so se prilagodile na raven cene franko tovarne in se primerjale z uvozno ceno CIF na meji Skupnosti z dodanimi carinami. Ta primerjava cen je bila izvedena za transakcije na enaki ravni trgovine, ki je bila po potrebi prilagojena, po odbitku rabatov in popustov. Za pošteno primerjavo so bile opravljene prilagoditve, da bi bili razvidni stroški, ki so jih v Skupnosti imeli uvozniki, kot so oblikovanje, izbira surovin itd., ki se jih drugače ne bi zaznalo v uvozni ceni. Ker je obutev proizvedena po naročilu, se pravi na podlagi specifikacij (surovine, oblika, itd.), ki jih določijo uvozniki sami, bi morali biti navedeni stroški razvidni tudi iz cen uvožene obutve, da bi bila mogoča poštena primerjava s cenami industrije Skupnosti, ki prav tako vključujejo te elemente.

(168)

Ravni nelojalnega nižanja cen, ugotovljene na podlagi cen sodelujočih proizvajalcev izvoznikov, so po državah in izražene kot odstotek cen industrije Skupnosti naslednje:

(169)

Za obutveni sektor v Skupnosti so značilne mreže mikro (ki zaposlujejo manj kot 10 ljudi) in majhnih podjetij. V velikih družbah z več kot 500 zaposlenimi je zaposlen le omejen del celotne delovne sile v sektorju. Mikro in majhna podjetja imajo prednost zaradi svoje prožnosti in prilagodljivosti na spremembe tržnega povpraševanja, vendar so po drugi strani finančno bolj občutljive na zunanje pretrese.

(170)

Pod pritiskom mednarodne konkurence večje družbe izginjajo, medtem ko bolj prožne majhne in mikro družbe, organizirane v majhnih skupinah, lažje ohranjajo svoj konkurenčni položaj. Število podjetij v sektorju se je v preteklih letih postopoma zmanjšalo, zato so lahko v protidampinški pritožbi sodelovali le „preživeli“. Prav tako je verjetno, da številne „mikro“ družbe niso imele dovolj sredstev za protidampinško pritožbo. Zaradi navedenih razlogov se šteje, da bi lahko sama analiza izključno položaja navedenih preživelih, ki se pritožujejo, podcenila raven škode, kar zadeva celotno proizvodnjo izdelka v Skupnosti, ki je predmet preiskave.

(171)

Spodaj so zato predstavljeni nekateri makro kazalniki, ki so jih predložila nacionalna združenja držav članic proizvajalcev Skupnosti, ki se pritožujejo, tj. Italija, Španija, Portugalska, Francija, Poljska in Grčija. Zadevajo razvoj proizvodnje, zaposlenosti in števila družb, ki so se v času obravnavanega obdobja ukvarjale s proizvodnjo zadevnega izdelka. Podatki so bili preverjeni v največji možni meri.

(172)

Proizvodnja obutve z zgornjim delom iz usnja se je v zgoraj omenjenih državah članicah zmanjšala za 35 % v obravnavanem obdobju. V istem obdobju je moralo prenehati poslovati več kot 1 000 družb. To predstavlja izgubo več kot 43 000 delovnih mest, kar je 20-odstotno zmanjšanje zaposlenosti v letu 2001. Število družb se je zmanjšalo zlasti v OP, obdobju, ki večinoma sovpada z letom 2004. To kaže na povečanje stečajev v prvi četrtini leta 2005.

(173)

Iz zgornjih številk je jasno razvidno, da je sektor v preteklem letu doživljal resen negativen razvoj in je trenutno v kritičnem položaju.

(174)

V skladu s členom 3(5) osnovne uredbe je Komisija proučila vse gospodarske dejavnike in indekse, ki zadevajo položaj industrije Skupnosti. Vendar je treba poudariti dejstvo, da ni bilo za vse dejavnike, navedene v osnovni uredbi, ugotovljeno, da zadevajo položaj obutvene industrije Skupnosti za določitev škode. Ker se, na primer, proizvaja po naročilu, zalog navadno ni ali pa so sestavljene iz zaključenih naročil, ki še niso dostavljena/fakturirana in za katere je bilo zato ugotovljeno, da so pri analizi škode zelo majhnega pomena. Ker sektor ostaja sorazmerno delovno intenziven, proizvodna zmogljivost prav tako ni tehnično omejena in bo pretežno odvisna od števila delavcev, ki jih proizvajalci zaposlijo.

(175)

Kot je razloženo zgoraj, so morale biti glede na veliko število proizvajalcev pritožnikov Skupnosti uporabljene določbe za vzorčenje. Za namen analize škode so bili vzpostavljeni kazalniki škode na naslednjih dveh ravneh:

(176)

Obseg proizvodnje celotne industrije Skupnosti se je zmanjšal z 223 milijonov parov leta 2001 na 146,9 milijonov parov v obdobju preiskave. To je več kot 30-odstotno zmanjšanje.

(177)

Čeprav naj bi tovarna teoretično dosegla določeno raven proizvodnje, bo ta raven močno odvisna od števila delavcev, ki so v tej tovarni zaposleni. Kakor je razloženo zgoraj, je večji del postopka izdelave delovno intenziven. V navedenih okoliščinah je za nespremenljivo število družb najboljši način za merjenje zmogljivosti proučitev ravni zaposlenosti v navedenih družbah. Zato je navedena v spodnji tabeli, iz katere je razvidna raven zaposlenosti v industriji Skupnosti. Druga možnost je razvoj števila družb, dejavnih v sektorju, ki prav tako ustrezno odraža celotno proizvodno zmogljivost. Ta razvoj je bil proučen zgoraj; treba je opozoriti, da je moralo v obravnavanem obdobju prenehati poslovati več kot 1 000 družb.

(178)

Ker se proizvaja po naročilu, se je obseg prodaje industrije Skupnosti podobno kot proizvodnja manjšal. Število parov, prodanih na trgu Skupnosti, se je zmanjšalo za več kot 50 milijonov med letom 2001 in OP, tj. za 33 %.

(179)

V smislu tržnih deležev to ustreza izgubi več kot 9 odstotnih točk. Tržni deleži industrije Skupnosti so se zmanjšali s 27,1 % leta 2001 na 17,9 % v OP.

(180)

Zaposlenost se je v celotnem obravnavanem obdobju močno zmanjšala. V industriji Skupnosti je bilo izgubljenih več kot 26 000 delovnih mest, kar je 31-odstotno zmanjšanje v OP v primerjavi z ravnijo iz leta 2001.

(181)

Navaja se tudi sklic na zgornjo tabelo, iz katere je za celotno industrijo usnjene obutve razvidno zmanjšanje zaposlenosti v sektorju za več kot 43 000 delovnih mest. Ta številka je še bolj pomembna zaradi dejstva, da je moralo približno 700 družb (glej zgoraj) prenehati s svojo dejavnostjo v obdobju od leta 2001 do 2004, tj. pred vložitvijo protidampinške pritožbe, in zato niso mogle sodelovati v tej preiskavi.

(182)

Produktivnost je bila izračunana tako, da se je obseg proizvodnje delil z delovno silo industrije Skupnosti, kakor je navedeno v zgornjih tabelah. Na tej podlagi je produktivnost industrije Skupnosti ostala sorazmerno stabilna v obravnavanem obdobju.

(183)

Med letom 2001 in OP, ko je poraba Skupnosti ostala precej stabilna, se je obseg prodaje industrije Skupnosti znatno zmanjšal, in sicer za približno 30 %. V navedenih okoliščinah se je industrija Skupnosti soočila s padcem tržnega deleža za približno 9 odstotnih točk. Opomniti je treba, da so zadevne države v istem obdobju več kot podvojile svoj uvoz in pridobile približno 14 odstotnih točk tržnega deleža na trgu Skupnosti.

(184)

Ob upoštevanju obsega in cen uvoza iz zadevnih držav se vpliv dejanske stopnje dampinga na industrijo Skupnosti ne more šteti kot zanemarljiv.

(185)

Protidampinški ukrepi proti uvozu določene obutve z zgornjim delom iz usnja ali plastike s poreklom iz LRK, Indonezije in Tajske so bili uvedeni februarja 1998. Obseg omenjenih ukrepov je sovpadal z obsegom izdelkov, ki so predmet trenutne preiskave. Po objavi obvestila o bližnjem izteku teh ukrepov ni bil prejet noben zahtevek za pregled in ukrepi so se torej iztekli marca 2003. Ker ni bilo nobenega zahtevka za pregled, se šteje, da si je industrija Skupnosti takrat že opomogla od učinkov preteklega dampinga.

(186)

Čeprav se proizvodnja in obseg prodaje kot taka ne štejeta za mikroekonomske indikatorje, so tukaj vseeno predstavljeni ustrezni številčni podatki za vzorčne proizvajalce Skupnosti. To je namenjeno prikazu razvoja položaja vzorčnih proizvajalcev Skupnosti v primerjavi s celotno industrijo Skupnosti.

(187)

Po povečanju proizvodnje in prodaje leta 2002 v primerjavi z letom 2001 se je obseg proizvodnje in prodaje tistih družb v Skupnosti, ki so bile vključene v vzorec, razvijal podobno kot celotna industrija Skupnosti. V obravnavanem obdobju se je obseg proizvodnje zmanjšal za več kot 30 % in obseg prodaje za več kot 10 %. Treba je opozoriti, da sta se v istem obdobju zmanjšala obseg proizvodnje (– 34 %) in prodaje (– 33 %) celotne industrije Skupnosti.

(188)

Kot je bilo že omenjeno, naj bi zaloge zelo malo vplivale na položaj obutvene industrije Skupnosti za določitev škode, saj se proizvaja po naročilu. Teoretično zato zaloge ne obstajajo in se pojavijo samo zaradi tekočih naročil, ki še niso bila dostavljena in/ali fakturirana. Na tej podlagi se je raven zalog najprej povečala med letoma 2001 in 2004, tj. za 28 %, in nato zmanjšala na koncu OP. To zmanjšanje v OP je treba obravnavati tudi v okviru sezonske narave sektorja. Vsekakor se pričakuje višja raven zalog v decembru kot na koncu prve četrtine leta, tj. v tem primeru na koncu OP.

(189)

Povprečna prodajna cena ne enoto se je v obravnavanem obdobju stalno nižala. Celotno znižanje je bilo 7,2-odstotno. Padec cene industrije Skupnosti se morda zdi omejen, zlasti v primerjavi s 30-odstotnim znižanjem dampinških uvoznih cen v obravnavanem obdobju. Vendar bi se moral ta padec obravnavati v okviru dejstva, da se obutev proizvaja po naročilu in so tako nova naročila navadno zagotovljena samo, če ustrezna raven cen zagotavlja vsaj prag dobička. V zvezi s tem se navaja sklic na spodnjo tabelo, iz katere je razvidno, da v OP industrija Skupnosti ni mogla še naprej nižati svojih cen, ne da bi pri tem imela izgubo.

(190)

Zgornji kazalniki kažejo nedvomno slabitev finančnega stanja družb v obravnavanem obdobju. Treba je opomniti, da so nastali stroški za prestrukturiranje enega od vzorčenih proizvajalcev Skupnosti negativno vplivali na dobičkonosnost leta 2003. Splošno poslabšanje je bilo zlasti izrazito v OP in odraža pomemben neugoden razvoj v prvi četrtini leta 2005, tj. v zadnji četrtini OP.

(191)

Zlasti je bil prizadet denarni tok. Med letom 2001 in OP se je zmanjšal za skoraj 60 %. Raven denarnega toka je zlasti pomembna v primeru MSP, ki nimajo vedno enostavnega dostopa do zunanjih sredstev tako kot večje družbe, ki lahko lažje dobijo bančne garancije. MSP se morajo pri financiranju svojih dejavnosti navadno zanašati na lastne vire. Raven dobičkonosnosti je v primerjavi z prometom ostala sorazmerno stabilna na ravni 1,5 % med letoma 2001 in 2004 z izjemo leta 2003, nato pa je v OP padla na raven praga dobička. Donosnost naložb je sledila enakemu trendu.

(192)

Splošna raven dobička je v celotnem obravnavanem obdobju ostala nizka in poudarja finančno ranljivost tistih MSP, ki so po naravi še posebej izpostavljena zunanjim pretresom.

(193)

Preiskava je pokazala, da je težko finančno stanje različnih proizvajalcev Skupnosti negativno vplivalo na njihove kapitalske zahteve. To je jasno razvidno iz razvoja njihovih posameznih ravni dobička in zlasti iz poslabšanja njihovega denarnega toka. Kot je razloženo zgoraj, MSP ne morejo vedno dobiti zadostnih bančnih garancij in imajo lahko težave, ko se soočijo s precejšnjimi finančnimi izdatki, ki nastanejo zaradi negotovega finančnega stanja.

(194)

Naložbe, ki so jih družbe odobrile, so se zmanjšale za več kot 50 % med letom 2001 in OP. Zmanjšanje naložb je treba obravnavati v povezavi s poslabšanjem finančnega stanja proizvajalcev Skupnosti v vzorcu.

(195)

Raven zaposlenosti vzorčnih proizvajalcev Skupnosti se je v obdobju preiskave znatno poslabšala. V navedenem obdobju je bilo izgubljenih približno 20 000 delovnih mest. Ker se obutev proizvaja po naročilu, kakršno koli zmanjšanje obsega prodaje takoj vpliva na zmanjšanje proizvodnje, ki nato vpliva na zmanjšanje zaposlenosti v tem delovno intenzivnem sektorju.

(196)

Povečanje povprečnih plač na zaposleno osebo je rezultat znatnega padca števila delavcev – s sorazmerno nizko ravnijo plač – medtem, ko je raven upravnega in vodstvenega osebja – z višjimi povprečnimi plačami – ostala sorazmerno stabilna. Izguba delovnih mest je bila zlasti izrazita na ravni proizvodnje. Čeprav se je raven upravnega osebja prav tako znižala, je navadno manj odvisna od ravni dejavnosti družb. Razvoj povprečnih plač je izkrivljen tudi zaradi dejstva, da je bilo ponekod treba plačevati odpravnine za osebe na čakanju, ki niso bile več zaposlene v družbah.

(197)

Analiza makroekonomskih kazalnikov, tj. na ravni celotne industrije Skupnosti, je pokazala, da je škoda nastala predvsem v obliki zmanjšanja obsega prodaje in tržnih deležev. Ker se obutev proizvaja po naročilu, je to imelo tudi neposreden negativen vpliv na raven proizvodnje in zaposlenosti v Skupnosti. V obravnavanem obdobju se je obseg prodaje industrije Skupnosti na trgu Skupnosti zmanjšal za več kot 30 %, tržni delež je upadel za 9 odstotnih točk, proizvodnja se je skrčila za 34 % in zaposlenost se je zmanjšala za 31 %, tj. izguba 26 000 delovnih mest.

(198)

Struktura stroškov obutvene industrije je takšna, da imajo posamezna podjetja dobiček ali pa prenehajo poslovati. Zaradi neposrednih stroškov, zlasti za delo in surovine, ki predstavljajo do 80 % proizvodnih stroškov, se obutev proizvaja po naročilu potem, ko se z izračunom neposrednih stroškov ugotovi zadostna raven dobička za vsako naročilo.

(199)

Analiza mikroekonomskih elementov je pokazala, da so posamezna podjetja v vzorcu dosegla najnižjo možno raven dobička v obdobju preiskave. Njihova raven dobička v OP je bila približno na pragu dobička in denarni tok je nevarno upadal. Analiza položaja vzorčnih družb je pokazala, da v OP niso mogle več nižati ravni svojih cen, ne da bi s tem povzročile izgubo, ki v primeru MSP lahko traja le nekaj mesecev, nato pa morajo le-ta prenehati poslovati.

(200)

V tem okviru so informacije nacionalnih združenj v zvezi s številom družb, ki so prenehale poslovati, še posebej pomembne. Med letom 2001 in obdobjem preiskave so združenja poročala o več kot 1 000 družbah, ki so prenehale poslovati.

(201)

Ob upoštevanju že navedenega se sklene, da je industrija Skupnosti utrpela materialno škodo v smislu člena 3(5) osnovne uredbe.

(202)

Komisija je v skladu s členoma 3(6) in 3(7) osnovne uredbe proučila, ali je znatno škodo, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, povzročil dampinški uvoz zadevnega izdelka s poreklom iz zadevnih držav. Poleg dampinškega uvoza so bili proučeni tudi drugi znani dejavniki, ki bi lahko istočasno škodovali industriji Skupnosti, da bi se zagotovilo, da morebitna škoda, ki so jo povzročili ti drugi dejavniki, ni bila pripisana dampinškemu uvozu.

(203)

Najprej je treba opozoriti, da je preiskava pokazala, da obutev, uvožena iz zadevnih držav, na vseh ravneh, tj. vse kolekcije in vrste, konkurira obutvi, ki jo proizvaja in prodaja industrija Skupnosti, in da so njune prodajne poti v celoti enake.

(204)

Znatno povečanje obsega dampinškega uvoza, ki se je več kot podvojil v obravnavanem obdobju, je sovpadlo s poslabšanjem gospodarskega položaja industrije Skupnosti. To poslabšanje se je med drugim pokazalo v obliki padca obsega proizvodnje in prodaje za več kot 30 % v istem obdobju.

(205)

S porastom dampinškega uvoza se je pojavilo znatno znižanje ustrezne povprečne cene. Dejansko se je v obravnavanem obdobju povprečna cena dampinškega uvoza znižala za 30 %.

(206)

Na sorazmerno preglednem in cenovno zelo občutljivem trgu, kjer se obutev proizvaja po naročilu, je imelo to dvojen negativen vpliv na položaj industrije Skupnosti. Prva posledica je bil padec industrijskih cen Skupnosti, ki so se znižale za približno 8 % v obravnavanem obdobju. Druga in pomembnejša posledica pa je bila, da je nizkocenovni uvoz iz držav resno ogrozil naročila in tako negativno vplival na proizvodnjo, obseg prodaje in zaposlenost.

(207)

Razvoj tržnega deleža industrije Skupnosti in zadevnih držav glede navedenega pove veliko. Njihov položaj se je razvil na naslednji način:

(208)

Medtem ko je industrija Skupnosti izgubila približno 9 odstotnih točk tržnih deležev med letom 2001 in OP, so se tržni deleži zadevnih držav povečali za približno 14 odstotnih točk in to v obdobju sorazmerno stabilne porabe.

(209)

Glede na jasno ugotovljeno časovno sovpadanje med porastom dampinškega uvoza po vedno nižjih cenah na eni strani ter zmanjšanjem obsega prodaje in proizvodnje, padcem tržnega deleža, zaposlenosti in cen industrije Skupnosti na drugi strani se sklene, da je imel dampinški uvoz odločilno vlogo pri nastanku škodljivega položaja za industrijo Skupnosti.

(210)

Iz zgornje tabele je razvidno, da se je prodaja drugih proizvajalcev Skupnosti na trgu Skupnosti zmanjšala za več kot 70 milijonov parov v obravnavanem obdobju, kar je več kot 30-odstotni padec. Ustrezni tržni delež se je prav tako zmanjšal z 38,1 % leta 2000 na 25,3 % v OP. Na podlagi dostopnih informacij se zato sklene, da so bili drugi proizvajalci Skupnosti v podobnem položaju kot industrija Skupnosti in ji niso povzročili nobene škode.

(211)

Nekatere zainteresirane stranke so trdile, da je slab gospodarski položaj obutvene industrije Skupnosti posledica poslabšanja njenega izvoza. Ta trditev temelji na dejstvu, da je v poročilu, ki ga je izdala obutvena industrija Skupnosti, navedeno, da je dostop do trga glavna težava tega sektorja na izvoznih trgih in da številne tarifne in netarifne ovire še vedno onemogočajo proizvajalcem Skupnosti, da bi izkoristili svoje izvozne možnosti.

(212)

V tem okviru je treba najprej opomniti, da se analiza škode osredotoča na položaj industrije Skupnosti na trgu Skupnosti. Zato morebitno poslabšanje izvoza ne vpliva na večino zgoraj analiziranih kazalnikov, kot so obseg prodaje, tržni deleži in cene. Na ravni celotnega obsega proizvodnje, kjer ni možno določiti razlike med trgom Skupnosti in trgom izven Skupnosti, ker se obutev proizvaja po naročilu, bo zmanjšanje prodaje na trgu Skupnosti nujno vplivalo na zmanjšanje proizvodnje. Ker je večina proizvodnje namenjena za prodajo na trgu Skupnosti in čeprav se je izvozna prodaja prav tako zmanjšala v obravnavanem obdobju, se sklene, da je glavni del zmanjšanja proizvodnje povezan s škodo na trgu Skupnosti in ne z manjšim izvozom. Nenazadnje se trditev proizvajalcev Skupnosti nanaša le na preprečevanje izkoriščanja njihovih izvoznih možnosti in bi se zato morala obravnavati kot nezmožnost, da bi nadomestili zmanjševanje prodaje na trgu Skupnosti, tj. kjer utrpijo škodo, z večanjem izvoza.

(213)

Zato je bil zahtevek zavrnjen in sklene se, da izvoz industrije Skupnosti ni povzročil nobene materialne škode.

(214)

Proučen je bil tudi uvoz iz tretjih držav. Naslednja tabela prikazuje razvoj tržnih deležev in povprečnih cen držav, ki predstavljajo več kot 2 % celotnega uvoza v Skupnost med OP:

(215)

Posamično ni nobena od zgoraj navedenih držav znatno povečala svojih tržnih deležev v obravnavanem obdobju. Absolutna raven njihovih tržnih deležev je ostala močno pod ravnijo zadevnih držav, prav tako pa so se tudi različno razvili. Treba je opozoriti, da se je kumulativni tržni delež zadevnih držav bistveno povečal z 9,2 % leta 2001 na 22,8 % v OP.

(216)

Z izjemo ene države so se povprečne cene na enoto drugih tretjih držav v obravnavanem obdobju znižale. Vendar so se znižale v manjši meri kot cene zadevnih držav in zlasti njihova absolutna raven cen je v obravnavanem obdobju z eno izjemo ostala povprečno precej nad ravnijo cen dampinškega uvoza. V primeru uvoza iz Indonezije so bile cene nižje kot cene uvoza iz Vietnama v OP, vendar je to treba obravnavati ob upoštevanju manjšanja tržnega deleža Indonezije v primerjavi s krepkim povečanjem tržnega deleža Vietnama. Med OP so bile uvozne cene iz zgornjih držav v povprečju 30 % višje kot uvozne cene iz zadevnih držav. Poleg tega se posamezno tržni deleži tretjih držav niso povečali tako kot tržni deleži zadevnih držav. Zato se lahko celo šteje, da so morale druge tretje države slediti trendu nižanja cen zadevnih držav, da bi lahko obdržale svojo raven tržnih deležev.

(217)

Iz zgornjih razlogov se sklene, da uvoz iz drugih tretjih držav ni bistveno vplival na položaj industrije Skupnosti.

(218)

Uvozniki so trdili, da je škodo, ki so jo utrpeli proizvajalci obutve Skupnosti, povzročilo zmanjšanje povpraševanja po tisti obutvi, za katero so specializirani tradicionalni proizvajalci Skupnosti. Enako so nekateri proizvajalci izvozniki trdili, da zaradi spreminjajočih se modnih smernic porabniki dandanes iščejo nizkokakovostno in porabniško obutev za kratkotrajno uporabo.

(219)

V zvezi s tem je naveden sklic na oddelek 2 zgoraj, kjer je bilo sklenjeno, da se vse vrste zadevnih izdelkov in podobni izdelki štejejo kot en sam izdelek ter da je obutev, proizvedena v zadevnih državah in v Skupnosti, konkurenčna na vseh ravneh trga. Kakršni koli zahtevek v zvezi z določenimi vrstami zato ni ustrezen; analizo bi bilo treba izvesti na ravni zadevnega izdelka in podobnega izdelka, tj. vseh vrst obutve z zgornjim delom iz usnja, kot je opisano v ustreznem odstavku zgoraj. Celotna poraba Skupnosti na področju obutve z zgornjim delom iz usnja je ostala sorazmerno stabilna v obravnavanem obdobju. Zato so bili zahtevki zavrnjeni in sklenjeno je, da nobeno zmanjšanje povpraševanja ni povzročilo škode.

(220)

Različni proizvajalci izvozniki in uvozniki so trdili, da je škodo, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, povzročila povečana vrednost eura v primerjavi z ameriškim dolarjem, kar je povzročilo znatno znižanje uvoznih cen, saj se kitajska in vietnamska obutev domnevno večinoma prodajata v ameriških dolarjih.

(221)

Treba je opozoriti, da je treba s preiskavo ugotoviti, ali je dampinški uvoz (s cenami in obsegom) povzročil materialno škodo industriji Skupnosti ali je takšna materialna škoda nastala zaradi drugih dejavnikov. V zvezi s tem člen 3(6) osnovne uredbe določa, da je treba dokazati, da raven cen dampinškega uvoza povzroča škodo. Tako se nanaša le na razliko med ravnmi cen, analiza dejavnikov, ki vplivajo na raven omenjenih cen, pa ni potrebna.

(222)

Dejansko se učinek dampinškega uvoza na cene industrije Skupnosti prouči predvsem tako, da se ugotovi nelojalno nižanje cen, padec cen in zajezitev cen. V ta namen se primerjajo dampinške izvozne cene in prodajne cene industrije Skupnosti; izvozne cene, ki se uporabijo za izračun škode, je treba včasih za primerljivo osnovo pretvoriti v drugo valuto. Zato uporaba menjalnih tečajev v tem okviru samo zagotovi, da se razlika v cenah ugotovi na primerljivi osnovi. Iz tega je očitno, da menjalni tečaj načeloma ne more biti še en dejavnik škode.

(223)

Zgoraj navedeno potrjuje tudi besedilo člena 3(7) osnovne uredbe, ki se nanaša na vse znane dejavnike razen dampinškega uvoza. Res je, da seznam drugih znanih dejavnikov v tem členu ne vsebuje nobenega dejavnika, ki vpliva na raven cene dampinškega uvoza. Skratka, če je izvoz dampinški in tudi če je imel korist od ugodnega razvoja menjalnih tečajev, ni jasno, kako bi lahko razvoj takšnega menjalnega tečaja bil še en dejavnik škode.

(224)

Tako analiza dejavnikov, ki vplivajo na raven cen dampinškega uvoza, naj bodo to nihanja menjalnega tečaja ali kaj drugega, ne more biti prepričljiva in takšna analiza bi presegla zahteve osnovne uredbe.

(225)

V vsakem primeru in brez poseganja v zgoraj navedeno bi bilo tudi, če bi nihanja menjalnega tečaja vplivala na uvozne cene, nemogoče ločiti in razlikovati njihov učinek, saj ni natančno znano, v kolikšni meri se uvoz iz zadevnih držav prodaja v ameriških dolarjih. Poleg tega največji uvozniki zavarujejo svoje finančne transakcije v ameriških dolarjih in je zato zelo težko določiti ustrezni menjalni tečaj, ki ga je treba proučiti.

(226)

Nekatere stranke so trdile, da je odprava uvoznih kvot na začetku leta 2005 prav tako povzročila škodo industriji Skupnosti. V zvezi s tem je treba opozoriti, da so kvote zadevale le eno od obeh zadevnih držav in ne vseh izdelkov, zajetih v tem postopku. Poleg tega je analiza škode zajela daljše obdobje, v tem primeru obdobje od leta 2001 do konca OP, in se zato ne nanaša le na obdobje po odpravi kvot, tj. prva četrtina leta 2005. Zato je bil zahtevek zavrnjen.

(227)

Nekatere stranke so trdile, da je slab gospodarski položaj pritožnikov povezan z dejstvom, da niso posodobili svojih proizvodnih zmogljivosti in metod ter da je škodo povzročilo dejstvo, da je sektor zelo razdrobljen in nekonkurenčen v primerjavi z uvozom iz držav z nizkimi stroški dela.

(228)

Res je, da je obutveni sektor Skupnosti zelo razdrobljen in so stroški dela v Skupnosti višji kot v zadevnih državah. Vendar se stopnja razdrobljenosti industrije in stroški dela v Skupnosti v obravnavanem obdobju niso povečali. V teh okoliščinah ni mogoče vzpostaviti vzročne zveze med navedenimi dejavniki in poslabšanjem položaja industrije Skupnosti v obravnavanem obdobju.

(229)

Zato so bili ti zahtevki zavrnjeni.

(230)

Združenje proizvajalcev je trdilo, da je premestitev proizvajalcev ES v države z nizkimi plačami prispevala k škodi, ki jo je utrpela obutvena industrija Skupnosti. To je domnevno povzročilo krčenje proizvodnje in prodaje v Skupnosti ter znatne stroške prestrukturiranja ter tako vplivalo na finančno stanje omenjenih družb.

(231)

Vendar je treba opozoriti, da se analiza škode osredotoča izrecno na razvoj gospodarskega položaja industrije Skupnosti. Ker se proizvajalci, ki so premestili proizvodnjo, kot je že razloženo zgoraj, sploh ne štejejo kot proizvajalci Skupnosti za namene te preiskave in tako niso del industrije Skupnosti, se njihov položaj ni upošteval pri analizi škode. Vendar pa se je uvoz družb, ki so premestile svojo proizvodnjo, upošteval pri proučitvi uvoza iz zadevnih držav ali iz drugih tretjih držav.

(232)

Za zaključek se potrdi, da je materialno škodo, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, za katero je značilno zmanjšanje obsega prodaje, tržnih deležev in prodajne cene na enoto, ki je povzročilo poslabšanje kazalnikov dobičkonosnosti, povzročil zadevni dampinški uvoz. Res je, da učinka drugih proučenih dejavnikov tako rekoč ni bilo in zato ni mogel prekiniti vzročne zveze med dampinškim uvozom in škodljivim položajem industrije Skupnosti.

(233)

Glede na zgornjo analizo, ki je pravilno razlikovala in ločila učinke vseh znanih dejavnikov na položaj industrije Skupnosti od škodljivih učinkov dampinškega uvoza, se potrdi, da ti drugi dejavniki kot taki ne spreminjajo dejstva, da je treba odgovornost za ocenjeno škodo pripisati dampinškemu uvozu.

(234)

Zato se sklene, da je dampinški uvoz s poreklom iz zadevnih držav povzročil materialno škodo industriji Skupnosti v smislu člena 3(6) osnovne uredbe.

(235)

Proučeno je bilo, ali je v interesu Skupnosti, da se posreduje in s tem prepreči nastali škodljivi damping.

(236)

Iz zgornje analize je jasno razvidno, da je dampinški uvoz povzročil škodo obutveni industriji Skupnosti. Zelo povečani dampinški uvoz v preteklih letih je povzročil močan padec cen na trgu obutve Skupnosti na ravni trgovine na debelo, tj. kjer obstaja konkurenca med uvoženo obutvijo in obutvijo, proizvedeno v Skupnosti. Industrija Skupnosti na splošno ne more več zagotavljati naročil na ravni cen, ki bi bila zadovoljiva, kot dokazuje položaj vzorčnih proizvajalcev Skupnosti, ki so med OP ustvarili komaj kaj dobička. Nadalje industrija Skupnosti v veliko primerih sploh ne more več zagotavljati novih naročil, saj bi ob trenutni ravni cen to pomenilo, da morajo prodajati pod ravnijo proizvodnih stroškov. Industrija Skupnosti ima zato težave, povezane tako s prodajnimi cenami kot obsegom prodaje.

(237)

V tem smislu se bo brez uvedbe ukrepov položaj industrije Skupnosti gotovo še naprej slabšal, kar bo povzročilo nadaljnja zaprtja tovarn in izgube delovnih mest. Ker so proizvajalci v nekaterih državah članicah navadno geografsko blizu drug drugega in včasih dajejo naročila za izvajanje drugim lokalnim družbam, lahko izginotje enega proizvajalca precej negativno vpliva na druge lokalne družbe. To bi veljalo tudi za lokalne dobavitelje surovin in tako močno vplivalo na celotne dejavnosti, uvedba ukrepov pa bi imela številne pozitivne učinke na industrijo Skupnosti. Ukrepi bi preprečili nadaljnje znatno povečanje dampinškega uvoza iz zadevnih držav, kar bi industriji Skupnosti omogočilo, da obdrži vsaj svoj trenutni položaj na trgu. Iz podatkov o uvozu je dejansko razvidno, da se tržni delež zadevnih držav vedno poveča na račun obutvene industrije Skupnosti.

(238)

Nadalje je zelo verjetno, da bodo trgovci na debelo in uvozniki ob uvedbi protidampinških dajatev na uvoz obutve iz zadevnih držav vsaj delno zamenjali svoje dobavitelje s proizvajalci Skupnosti. Če bi se ukrepi uvedli in bi bila tako ponovno vzpostavljene nedampinške ravni uvoznih cen, bi bila industrija Skupnosti zmožna konkurirati pod pogoji poštene trgovine na podlagi svojih lastnih konkurenčnih prednosti in bi jim tako omogočila, da dobijo zadovoljiv obseg novih naročil po cenah, ki bi jim zagotovile normalno raven dobička. Nekoliko višje cene so dejansko potrebne, da se škoda odstrani.

(239)

Uvedba ukrepov je zato nedvomno v interesu industrije Skupnosti, tj. tistih proizvajalcev, ki dejavno sodelujejo pri pritožbi, hkrati pa tudi v interesu drugih proizvajalcev Skupnosti, ki pri tej pritožbi niso sodelovali ali niso mogli dejavno sodelovati.

(240)

Nekatere zainteresirane stranke so trdile, da uvedba ukrepov ne bi popravila položaja industrije Skupnosti, saj bi uvozniki samo premestili svojo oskrbo v države, ki jih ti ukrepi ne zadevajo. Na tej podlagi tako trdijo, da nobeni ukrepi ne bi bili v interesu Skupnosti.

(241)

Vendar je bil ta zahtevek zavrnjen. Dejstvo, da lahko uvozniki oskrbo preusmerijo v druge države, gotovo ni veljaven razlog, da se v tem primeru ne ukrepa proti škodljivemu dampingu. To je zato, ker ni le nemogoče vnaprej napovedati, do kolikšne mere bi se uvozniki lahko tako preusmerili, ampak bi bil ta uvoz prav tako lahko dampinški in bi to omogočilo, da se proti njemu uvedejo protidampinški ukrepi.

(242)

Skratka, uvedba protidampinških ukrepov bo industriji Skupnosti omogočila, da si opomore od učinkov ugotovljenega škodljivega dampinga.

(243)

Po objavi obvestila o začetku tega postopka niso bile od združenj potrošnikov prejete nobene navedbe. Vendar so nekatere stranke trdile, da bi bila uvedba ukrepov za uvoz zadevnega izdelka v nasprotju z interesom potrošnikov. Trdile so, da bi imeli potrošniki le še zelo omejeno izbiro, če kitajski in vietnamski izdelki ne bi imeli več dostopa do trga Skupnosti, zlasti na področju „hitre mode“, ki jo večinoma dobavljata kitajska in vietnamska obutvena industrija. Drugič, vztrajale so, da bi ukrepi povečali strošek za povprečnega potrošnika pri ceni, in nenazadnje, da industrija Skupnosti ne bi zmogla zadovoljiti celotnega povpraševanja po obutvi.

(244)

Zahtevki glede negativnega vpliva kakršnih koli ukrepov na potrošnike so bili podrobno proučeni. Da bi se ta vpliv lahko ocenil, so se upoštevali naslednji elementi:

(245)

Vsekakor bi se zmanjšanje obsega uvoza iz zadevnih držav lahko vsaj srednjeročno nadomestilo s povečano dobavo obutve industrije Skupnosti in iz držav, za katere ukrepi ne veljajo, čeprav bi bilo za to potrebno nekaj časa.

(246)

Glede palete izdelkov je treba opozoriti, da se v zadevnih državah ne proizvaja samo „hitra moda“ in/ali obutev nižje kakovosti. Dejansko se na Kitajskem in v Vietnamu proizvaja tudi obutev blagovnih znamk višje in srednje kakovosti. Nadalje je raziskava pokazala, da industrija Skupnosti prav tako proizvaja vse vrste obutve, ne samo visokokakovostne in modne mestne obutve, kakor se je pogosto trdilo. Na tej podlagi so za trditev, da bi ukrepi povzročili manjšo izbiro obutve na splošno in nekatere posebne modne obutve, potrebne vsaj dodatne utemeljitve.

(247)

Glede vpliva na porabniške cene je treba upoštevati dejstvo, da obstaja zelo velika razlika med uvoznimi cenami, za katere se uporabljajo ukrepi, in porabniškimi cenami. Uvozne cene so toliko nižje, da bo vpliv na veliko višje porabniške cene gotovo precej manjši. Dejstvo, da med uvozom in ravnijo potrošnikov obstajata vsaj dva vmesna gospodarska subjekta, bo omejil vpliv na potrošnike.

(248)

Nenazadnje je iz dostopnih začasnih podatkov o porabniških cenah razvidno, da potrošniki v Skupnosti na splošno niso uživali ugodnosti nižjih cen obutve na ravni trgovine na debelo. Dejansko so se uvozne cene obutve na splošno znižale za več kot 20 % v obdobju od leta 2001 do OP, medtem ko so se porabniške cene v istem obdobju rahlo zvišale. Ta vidik bo treba za končne ugotovitve posebej proučiti za zadevni izdelek.

(249)

Ni verjetno, da bi potrošniki nosili polno breme kakršnih koli ukrepov, saj na tej ravni obstaja močna konkurenca. Treba je dodati, da bi stroški za potrošnike v primeru, če bi se stroški ukrepov porazdelili enakomerno med tri glavne kategorije gospodarskih subjektov, v povprečju znašali približno 2 % ali 1,00 EUR na par.

(250)

Zainteresirane stranke so trdile, da je strošek uvedbe ukrepov za otroške čevlje znatno večji kot za druge čevlje v okviru preiskave. Vzrok temu je predvsem dejstvo, da je treba otroške čevlje zamenjati precej bolj pogosto kot čevlje za odrasle – tri do štirikrat bolj pogosto pri majhnih otrocih. Tako bi bil učinek protidampinških dajatev na otroške čevlje znatno večji (tri do štirikrat) v primerjavi z učinkom ukrepov na normalne čevlje, saj bi stranke morale plačati precej več za nakup otroških čevljev kot za nakup čevljev za odrasle, in sicer sorazmerno in kumulativno. Dodatni stroški za potrošnike pri nakupu otroških čevljev, nastali zaradi uvedbe ukrepov, bi prav tako lahko v precejšnji meri negativno vplivali na finančno stanje povprečnih evropskih družin in ogrozili spodbudo staršem, naj kupujejo kakovostno obutev v primernih časovnih presledkih za svoje otroke.

(251)

Ob upoštevanju, da je iz začasnih ugotovitev razvidno, da je treba otroške čevlje zamenjati tri- do štirikrat pogosteje kot druge čevlje, je treba upoštevati tudi, da bo celoten strošek za potrošnike znatno višji za te čevlje v primerjavi z drugimi čevlji, obravnavanimi v tem postopku. Začasni ukrepi bi lahko tako pomenili precejšnje breme za družine z majhnimi otroki. Dejansko bi obstajalo tveganje, da bi uvedba začasnih ukrepov za te čevlje lahko prešla mejo med koristmi takšnih ukrepov in možnimi stroški, ki bi zaradi njih nastali.

(252)

Na tej osnovi in na tej začasni stopnji se sklene, da bi bile ugodnosti, nastale z uvedbo začasnih ukrepov za uvoz otroških čevljev, da se prepreči škoda za preostanek te preiskave, manjše kot možen negativen učinek na potrošnike. Zato se začasno sklene, da uvedba ukrepov za otroške čevlje ne bi bila v interesu Skupnosti. Zato bi morali biti le-ti začasno izključeni iz obsega začasnih protidampinških ukrepov; to vprašanje se bo podrobno proučilo pred uvedbo kakršnih koli dokončnih ukrepov.

(253)

Od distributerjev/prodajalcev na drobno ali njihovih organizacij je bilo v danih rokih prejeto le omejeno število navedb. Dejansko je bil prejet samo en zahtevek od konzorcija prodajalcev na drobno iz ene države članice ter izpolnjeni vprašalniki treh uvoznikov iz iste države članice, ki imajo prav tako svojo distribucijsko mrežo, vključno z dvema verigama supermarketov. Navedene družbe so uvozile približno 15 % zadevnega izdelka s poreklom iz Kitajske in Vietnama med OP.

(254)

Navedene stranke so trdile, da je sektor prodaje na drobno pomemben delodajalec, na katerega bi uvedba dajatev vplivala negativno. Dejansko so trdile, da bi prodajalci na drobno lahko prenesli na potrošnike le del povečanih stroškov, nastalih zaradi protidampinških dajatev, in bi se tako njihovo finančno stanje, ki so mu slabe gospodarske razmere že škodovale, še nadalje poslabšalo, kar bi verjetno povzročilo izgubo delovnih mest.

(255)

Čeprav so bile pripombe, ki jih je poslal sektor prodajalcev na drobno znotraj pravnega okvira preiskave, omejene in so se nanašale le na eno državo članico, se je Komisija odločila, da bo izvedla podrobno analizo na ravni celotne Skupnosti. Upoštevala je naslednje elemente.

(256)

Najprej je treba poudariti, da se v obutvenem sektorju prodaje na drobno prodajajo vse vrste obutve, torej veliko več vrst kot samo tiste, zajete v tem postopku. Poleg tega se distributerji/prodajalci na drobno pogosto ukvarjajo tudi s prodajo drugih izdelkov. Tak primer so na primer nespecializirani supermarketi, kjer je prodaja obutve le majhen del celotne prodaje. Zato se število zaposlenih v prodaji na drobno ne more preprosto primerjati s številom oseb, zaposlenih v dejavnostih izdelave obutve.

(257)

Drugič, šteje se, da bi protidampinški ukrepi imeli negativen učinek na sektor prodaje na drobno le, če bi njihova uvedba povzročila zmanjšanje porabe obutve v Skupnosti, tj. promet prodajalcev na drobno bi se znatno zmanjšal. Tudi če bi se njihova nakupna cena dejansko zvišala po uvedbi ukrepov, bi prodajalci na drobno lahko še vedno vsaj delno prenesli to zvišanje na stranke in tako ohranili primerno raven dobička. Prodajalci na drobno v svojih zahtevkih priznavajo, da bi lahko delno absorbirali povečanje stroškov. Zato bi se negativi učinki na proizvajalce na drobno pojavili le, če bi takšna zvišanja cen povzročila zmanjšanje števila parov čevljev, ki jih potrošniki kupijo. Vendar pa se glede na zgornje sklepe o cenah ne zdi verjetno, da se bo pojavilo kakršno koli znatno zmanjšanje porabe.

(258)

Mnenje, da bo vpliv ukrepov na distributerje/prodajalce na drobno omejen, je podkrepljeno z dejstvom, da navedeni nosilci dejavnosti navadno prodajajo vse vrste obutve in ne samo zadevnih vrst s poreklom iz Kitajske ali Vietnama. Zato bi uvedba protidampinških ukrepov vplivala le na omejen del njihovih nakupnih cen, ki bi bil sorazmerno majhen v primerjavi z njihovimi celotnimi stroški.

(259)

Nadalje se obutev v Skupnosti pretežno prodaja in kupuje prek naslednjih treh prodajnih poti: neodvisni prodajalci na drobno, drobnoprodajne verige, ki se ukvarjajo s prodajo blagovnih znamk, in nespecializirani supermarketi. Obstajajo tudi druge prodajne poti (npr. družbe s prodajo po pošti), vendar jih je precej manj.

(260)

Neodvisni prodajalci na drobno predstavljajo bolj tradicionalno distribucijsko pot. Omenjeni prodajalci na drobno se navadno oskrbujejo pri prodajalcih na debelo v Skupnosti in zaradi svoje strukture visokih obratovalnih stroškov (najemnina, plače prodajalcev, itd.) dodajajo visoke marže. Neodvisni prodajalci na drobno prodajajo vse vrste obutve, tj. z zgornjim delom iz usnja in drugih materialov z različnimi porekli, zato bo njihova oskrba z zadevnim izdelkom verjetno sorazmerno omejena, če se upošteva delež zadevnega izdelka v celotni prodaji obutve. Zato bi uvedba dajatev nanje vplivala le do zelo omejene mere, če sploh. Ker se navadno oskrbujejo pri prodajalcih na debelo, se lahko tudi pričakuje, da bi se del vpliva dajatev absorbiral na navedeni ravni.

(261)

Drobnoprodajne verige, ki se ukvarjajo s prodajo blagovnih znamk, kupujejo svojo obutev centralno in jo prodajajo prek svojih prodajaln na drobno, ki se nahajajo v različnih mestih in včasih v različnih državah. Nobena od navedenih verig ni sodelovala v preiskavi, kar je morda že dokaz, da kakršni koli ukrepi ne bi negativno vplivali na njihov položaj. Vseeno je treba upoštevati naslednje elemente. Ker drobnoprodajne verige, ki se ukvarjajo s prodajo blagovnih znamk, kupujejo velike količine, imajo omejene operativne stroške in včasih same neposredno uvažajo, imajo možnost prodaje po znižanih cenah. Dejansko pogosto poslujejo kot diskontne trgovine, ki se nahajajo izven mesta in imajo omejeno količino zaposlenih. Ker je njihov cilj ponudba obutve po sorazmerno nizkih cenah, je morda njihova oskrba iz zadevnih držav večja kot pri neodvisnih prodajalcih na drobno. Vendar prodajajo tudi vse vrste obutve, tj. ne samo tiste, ki so zajete v preiskavi, del njihovega prometa pa zajema tudi prodajo drugih izdelkov kot obutve. Poleg tega se glede na njihovo precejšnjo kupno moč pričakuje, da bodo lahko vsaj do določene mere spremenili svoje vire oskrbe in prav tako delno prenesli kakršno koli povečanje stroškov na potrošnike. Zato bi bili kot v primeru neodvisnih prodajalcev na drobno resno prizadeti le, če bi se obseg njihove prodaje po uvedbi dajatev znatno zmanjšal, kar pa, kot je sklenjeno zgoraj, ni verjetno.

(262)

Nespecializirani supermarketi so pomembna prodajna pot glede obsega, vendar manj glede vrednosti. Dejansko se osredotočajo bolj na nizkokakovostni segment trga, njihov cilj pa je prodati znatne količine. Nespecializirani supermarketi včasih sami uvažajo obutev, v glavnem pa poslujejo prek agentov v Skupnosti ali v državi porekla izdelkov. Obutev je navadno le majhen del celotnega prometa supermarketov in le-ti so gotovo zelo prilagodljivi pri svoji izbiri dobaviteljev, zato bi lahko sorazmerno brez težav zamenjali svoj vir oskrbe ali celo povečali svojo dobavo obutve, izdelane v Skupnosti. Iz navedenih razlogov se pričakuje, da ukrepi ne bodo imeli znatnih škodljivih učinkov na finančno stanje navedenih prodajnih poti.

(263)

Na bolj splošni ravni je treba opomniti, da na podlagi številk, ki so jih predložili sodelujoči uvozniki, distributerji/prodajalci na drobno niso uživali ugodnosti nižanja uvoznih cen v preteklih letih. Medtem ko so se uvozne cene sodelujočih uvoznikov znižale povprečno za približno 30 % v obdobju od leta 2001 do OP, je raven njihovih cen pri nadaljnji prodaji v povprečju ostala sorazmerno stabilna.

(264)

Na podlagi zgornjih ugotovitev se sklene, da bo vpliv predlaganih ukrepov na prodajalce na drobno in distributerje verjetno ostal obroben. Treba je tudi opozoriti, da je prav tako v interesu prodajalcev na drobno in distributerjev, da se proizvodnja Skupnosti ohrani, saj večino prodaje obutve z zgornjim delom iz usnja še vedno dobavljajo proizvajalci Skupnosti, ki še vedno lahko nudijo številne zelo različne vrste obutve v sorazmerno kratkem dobavnem času v primerjavi z uvoženimi izdelki.

(265)

Izpolnjeni vprašalniki so bili prejeti od 33 uvoznikov, ki so med OP predstavljali približno 25 % uvoza zadevnega izdelka v Skupnost. Analiza položaja uvoznikov je zato temeljila na položaju tistih uvoznikov, ki so predložili zanesljive podatke v določenih rokih.

(266)

V celoti so sodelujoči uvozniki dobavljali približno 70 % svojih zalog iz zadevnih držav. Med obdobjem preiskave je bila njihova povprečna uvozna cena 9 EUR/par. Treba je opomniti, da medtem ko se je ta povprečna uvozna cena znižala v obdobju od leta 2001 do OP v skladu s trendom, ki je razviden iz podatkov Eurostata, tj. za približno 30 %, so njihove povprečne cene pri nadaljnji prodaji v istem obdobju ostale sorazmerno stabilne.

(267)

Navedene sodelujoče družbe so poročale o (tehtanem povprečju) čistega dobička v višini 12 % svojega prometa in iz predloženih podatkov je bilo razvidno, da dodajajo povprečni pribitek v višini 125 %. Vendar so različne družbe dodajale precej različne ravni tega pribitka, in sicer od 20 % do več kot 200 %.

(268)

Nadalje se znotraj sodelujočih uvoznikov lahko določita dve kategoriji: tisti, ki so prisotni na trgu s srednje- in visokokakovostnimi izdelki in tisti, ki so dejavni na trgu z nizkokakovostnimi izdelki.

(269)

Prvo kategorijo uvoznikov sestavljajo predvsem bivši proizvajalci Skupnosti, ki so preselili proizvodnjo v tretje države, in sicer v zadevne države. Te družbe navadno še vedno obdržijo znaten del svojih dejavnosti v Skupnosti, na primer oblikovanje, raziskave in razvoj, vire surovin ter imajo včasih celo svojo lastno distribucijsko verigo. Zato navadno zaposlujejo sorazmerno veliko število oseb, zlasti v primerjavi z drugo kategorijo. Ti uvozniki navadno prodajajo obutev blagovnih znamk na ravni cen, ki je očitno nad ravnijo druge kategorije uvoznikov. Njihova obutev se v glavnem prodaja in kupuje prek neodvisnih prodajalcev na drobno, včasih pa tudi prek drobnoprodajnih verig, ki se ukvarjajo s prodajo blagovnih znamk, ali celo prek svojih lastnih povezanih distributerjev.

(270)

Ker so te družbe prisotne na trgu s srednje- in visokokakovostnimi izdelki, je tudi njihova uvozna cena višja kot uvozna cena uvoznikov, ki so dejavni na trgu z nizkokakovostnimi izdelki. V povprečju so sodelujoči uvozniki, dejavni na trgu s srednje- in visokokakovostnimi izdelki, poročali o povprečni nakupni ceni približno 11 EUR/par. Treba je opomniti, da je pribitek, ki ga dodajo, precejšen, in sicer je bil v povprečju 200 %. Po njihovih navedbah so bile njihove cene pri nadaljnji prodaji v povprečju nad 30 EUR/par. Takšno raven pribitka se razloži z dodano vrednostjo, ki jo ustvarjajo v Skupnosti (posebni stroški, povezani z oblikovanjem, viri raziskav in razvoja, itd.), hkrati pa tudi s precejšnjimi stroški, povezanimi s trženjem in blagovno znamko. V povprečju so poročali o stopnji dobička v višini približno 10 % svojega prometa.

(271)

Druga kategorija uvoznikov se osredotoča bolj na obseg; večinoma jo sestavljajo prodajalci na debelo ali včasih celo nespecializirani supermarketi. Iz proučenih odgovorov uvoznikov izdelkov nižje kakovosti je razvidno, da je bila njihova uvozna cena v povprečju 6 EUR/par. Preiskava je pokazala, da so v OP dodajali prebitek v višini 75 % in v povprečju poročali o stopnji dobička 17 % od svojega prometa. To se razloži z dejstvom, da imajo nizke strukturne stroške in nizko dodano vrednost v Skupnosti, hkrati pa imajo tudi bolj omejene prodajne stroške. Te družbe prav tako zaposlujejo bolj omejeno število oseb, tj. v povprečju manj kot 10 na družbo glede na sodelujoče.

(272)

Zaradi njihovih različnih položajev se pričakuje, da bodo ukrepi v obliki dajatev ad valorem različno vplivali na različne kategorije uvoznikov. Dejansko bi bila v primeru prve kategorije tudi absolutna vrednost ukrepov ustrezno večja, saj se dajatev uporablja za višjo uvozno ceno. Vendar je ta vpliv treba obravnavati ob upoštevanju ravni njihovih cen pri nadaljnji prodaji. Treba opozoriti, da ti uvozniki v povprečju dodajo pribitek v višini 200 %. Zato bi zvišanje uvozne cene, tudi če bi se v celoti preneslo na njihove stranke, tj. večinoma na prodajalce na drobno in distributerje, predstavljalo samo – izraženo absolutno – omejeno povečanje njihovih cen pri nadaljnji prodaji. To verjetno ne bi znatno vplivalo na obseg njihove prodaje, saj se ti uvozniki osredotočajo na srednje- do visokokakovostne izdelke. Vendar je verjetno, da bodo morala ta podjetja absorbirati del povečanja uvozne cene ter tako znižati svoje prodajne stroške ali pa se bo znižala njihova stopnja dobička. Zato se lahko kratkoročno soočijo z nekaterimi škodljivimi učinki, zlasti pri naročilih, ki so že oddana po dogovorjenih cenah pred začetkom veljave začasnih ukrepov. To je podrobno obravnavano v uvodnih izjavah od 286 do 290 spodaj.

(273)

V primeru druge kategorije uvoznikov bi dajatev ad valorem povzročila zmerno povečanje absolutne cene, saj je njihova uvozna cena sorazmerno nizka. S sorazmerno ugodno ravnijo dobička, tj. v (tehtanem) povprečju 17 % v OP za sodelujoče uvoznike, se pričakuje, da ukrepi ne bodo resno vplivali na finančno stanje teh družb. Treba je opomniti, da se ta kategorija uvoznikov osredotoča na obseg in je zato verjetno, da uvozniki, ki niso sodelovali, prav tako spadajo v to kategorijo, ter da lahko odsotnost kakršnega koli pričakovanega negativnega vpliva na njihovo finančno stanje pojasni to pomanjkanje sodelovanja. Vendar je lahko vpliv začasnih ukrepov, kot pri prvi kategoriji uvoznikov in kot je obravnavano v uvodnih izjavah od 286 do 290, znaten, zlasti ob upoštevanju, da se ta kategorija uvoznikov osredotoča na obseg.

(274)

Vendar je pomembno poudariti dejstvo, da zgornja analiza temelji na povprečju podatkov, ki so jih predložili sodelujoči uvozniki. Zato lahko ukrepi različno vplivajo na posamezne uvoznike, in sicer glede na to, kako le-ti poslujejo v primerjavi z navedenimi povprečji. Poleg tega je treba opomniti, da uvozniki navadno vzpostavijo dolgoročne odnose s svojimi dobavitelji, včasih celo partnerstva, in so pogosto zavezani z dolgoročnimi pogodbami, pri čemer se naročila oddajo več mesecev pred dejansko dostavo. Zato sprememba dobaviteljev ali celo države porekla ne pomeni le porabe časa, ampak tudi dodatne stroške. Nadalje se lahko uvozniki znajdejo v položaju, ko se že zavezali cenam pri nadaljnji prodaji za naročila, ki so jih oddali v zadevnih državah in ki bodo dostavljena le naknadno. Ti uvozniki morda posledično ne bodo mogli prenesti naprej kakršne koli dodatne dajatve, tudi delno ne, kar bi v tem primeru verjetno povzročilo negativne finančne posledice. Možnosti, da nekateri uvozniki ne bodo uspeli brez težav absorbirati tega finančnega pretresa, se ne da izključiti.

(275)

Iz zgornjih razlogov se lahko sklene, da ima domnevno uvedba ukrepov lahko dejansko negativne učinke na finančno stanje nekaterih uvoznikov. V povprečju pa se ne pričakuje, da bo ta negativni učinek imel znaten finančni vpliv na celotni položaj uvoznikov. To gotovo velja v primeru kategorije uvoznikov, dejavnih na trgu z izdelki nižje kakovosti, ki trenutno uživa ugodnosti bolj prožnega finančnega stanja. Ti uvozniki verjetno uvažajo znaten del obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz zadevnih držav.

(276)

Zgornja analiza je pokazala, da je uvedba ukrepov v interesu industrije Skupnosti, saj se pričakuje, da bodo vsaj omejili visoko raven uvoza po dampinških cenah, ki je dokazano občutno negativno vplival na finančno stanje industrije Skupnosti. Drugi proizvajalci Skupnosti naj bi prav tako uživali ugodnosti navedenih ukrepov.

(277)

Analiza je tudi pokazala, da učinek protidampinških ukrepov ne bo vplival na potrošnike oziroma bo vplival le v zelo omejenem obsegu.

(278)

Nakupne cene zadevnega izdelka se bodo za distributerje in prodajalce na drobno morda zvišale, vendar ukrepi nanje ne bodo vplivali v primerjavi z njihovimi celotnimi stroški in položajem.

(279)

V povprečju bi se uvozniki lahko uspešno soočili z uvedbo ukrepov, čeprav bi se lahko pri nekaterih glede na njihov posebni položaj pojavili določeni škodljivi učinki. To je v glavnem povezano z dejstvom, da imajo pogosto dolgoročne pogodbe s svojimi dobavitelji in so včasih celo zavezani cenam pri nadaljnji prodaji.

(280)

Vendar se šteje, da bi uvedba ukrepov, tj. odstranitev škodljivega dampinga, industriji Skupnosti omogočila, da nadaljuje s svojimi dejavnostmi in da se prenehajo zaporedna zapiranja tovarn in izgube delovnih mest, s katerimi se je soočala v preteklih letih, ter da škodljivi učinki, ki bi jih ukrepi lahko imeli na nekatere gospodarske subjekte v Skupnosti, niso nesorazmerni v primerjavi z navedenimi koristnimi učinki za industrijo Skupnosti.

(281)

Vendar to ne velja za otroške čevlje, za katere se ukrepi začasno ne bi smeli uporabljati. To vprašanje se bo podrobno proučilo pred uvedbo kakršnih koli dokončnih ukrepov.

(282)

Glede na sklepe v zvezi z dampingom, posledično škodo in interes Skupnosti bi bilo treba sprejeti začasne ukrepe za uvoz zadevnega izdelka iz LRK in Vietnama.

(283)

Stopnja dokončnih dampinških ukrepov bi morala biti takšna, da bi odpravila škodo, ki jo je industriji Skupnosti povzročil dampinški uvoz, ne da bi presegla ugotovljene stopnje dampinga. Pri izračunu zneska dajatve, ki bi bila potrebna za odpravo učinkov škodljivega dampinga, se je štelo, da bi morali kakršni koli ukrepi industriji Skupnosti omogočati, da krije svoje stroške in ustvari dobiček pred obdavčitvijo, ki bi lahko bil dosežen v okviru normalnih konkurenčnih pogojev, tj. če dampinškega uvoza ne bi bilo.

(284)

Na podlagi razpoložljivih informacij je bilo ugotovljeno, da se stopnjo dobička 2 % od prometa lahko šteje kot primerno stopnjo, ki bi jo industrija Skupnosti dosegla brez prisotnosti škodljivega dampinga. To ustreza najvišji ravni dobička, ki jo je dosegla industrija Skupnosti v obravnavanem obdobju, in sicer leta 2002, ko so bili tržni deleži iz zadevnih držav sorazmerno omejeni v primerjavi z njihovo ravnijo v OP.

(285)

Potrebno zvišanje cen je bilo nato na enaki ravni trgovine določeno na podlagi primerjave tehtane povprečne uvozne cene, kot je bila določena za izračun nelojalnega nižanja cen, z neškodljivo ceno izdelkov, ki jih je na trgu Skupnosti prodala industrija Skupnosti. Neškodljiva cena je bila izračunana tako, da so se prodajne cene posameznih družb, ki sestavljajo industrijo Skupnosti, prilagodile na prag dobička ter se je dodala zgoraj navedena stopnja dobička. Kakršna koli razlika, ki je bila rezultat te primerjave, je bila nato izražena kot odstotek celotne uvozne vrednosti CIF.

(286)

Na podlagi navedenega in v skladu s členom 9(4) osnovne uredbe se šteje, da je treba začasne protidampinške dajatve za uvoz s poreklom iz LRK in Vietnama uvesti na ravni najnižjih stopenj dampinga in škode v skladu s „pravilom nižje dajatve“.

(287)

Na podlagi zgoraj navedenega je raven začasnih dajatev, ki temelji na stopnji škode, naslednja:

(288)

Glede na izjemne okoliščine tega postopka, predvsem ker zadeva osnoven in netrajen potrošni izdelek, ki je občutljiv na modne smernice, trgovanje z njim pa ima posebne značilnosti, se šteje, da je postopna uvedba začasnih protidampinških ukrepov primerna. Ker je industrija Skupnosti utrpela škodo zlasti zaradi nepoštene trgovinske prakse iz zadevnih držav v zadnjem delu OP, se je njena proizvodna zmogljivost precej zmanjšala in zato proizvajalci Skupnosti ne morejo takoj zagotoviti potrebnega obsega oskrbe, če se raven uvoza zaradi ukrepov zniža. Kot je navedeno v zgornji uvodni izjavi 176 zgoraj, je bila pred preiskovanim škodljivim dampingom raven proizvodnje industrije Skupnosti precej višja. Postopna uvedba dampinške dajatve bo industriji Skupnosti omogočila, da v določenem kratkem časovnem obdobju ponovno doseže prejšnjo raven proizvodnje. S tem, da bo industriji Skupnosti na voljo dovolj časa, da zviša svojo raven proizvodnje, bo tudi zadevni izdelek ostal ustrezno dostopen in bo zadovoljil povpraševanje potrošnikov.

(289)

Zadevni izdelek je modno potrošno blago, ki ga navadno kupujejo uvozniki in prodajalci na drobno na podlagi srednjeročnih pogodb in za katero so cene pri ponovni prodaji pogosto že določene v času naročila blaga. Zato menjanje dobaviteljev ali celo države porekla ni le dolgotrajno, ampak pomeni tudi dodatne stroške. Poleg tega se lahko uvozniki znajdejo v položaju, ko so se že zavezali cenam pri nadaljnji prodaji za naročila, oddana v zadevnih državah, ki bodo dostavljena šele naknadno. Istočasno za pogodbe, kjer se blago dobavi takoj ali zelo hitro, ne bo mogoče najti alternativnega vira oskrbe preprosto zaradi časovne priprave na proizvodnjo.

(290)

Te dolge časovne priprave so zlasti povezane z dejstvom, da obutev ni odvisna le od modnih smernic, ampak tudi od letnih časov. Dejansko je treba pred začetkom določenega letnega časa obutev oblikovati, izbrati surovine in primerne dobavitelje ter vnaprej izdelati določena proizvodna orodja (modele) in prototipe. Te posebnosti trgovanja v obutvenem sektorju povzročajo dolge časovne priprave med naročilom in dobavo, kar pomeni, da morajo uvozniki načrtovati vnaprej in da so spremembe trgovanja lahko zelo moteče. Zato se šteje, da je na splošno v interesu trgovine, da se izogne položaju, ko se trgovci soočijo z dodatnimi dajatvami za že pred meseci kupljene in knjižene izdelke.

(291)

Na splošno bi bila verjetna korist, ki bi jo industrija Skupnosti imela od takojšnje uvedbe celotnih ukrepov, v takšnem položaju manjša kot negativen vpliv na trgovino.

(292)

Zato se šteje, da je v interesu Skupnosti, da se postopoma v štirih korakih uvede poln znesek dajatve in zagotovi odprava nepoštene trgovinske prakse, ki jo je povzročil škodljiv damping, ter se stranke lahko prilagodijo novim razmeram, hkrati pa trg Skupnosti ostane odprt, ohranijo se tradicionalni trgovinski tokovi in zagotovi redna oskrba, ki bo zadostila povpraševanju. Dajatve bodo uvedene po posameznih delih v višini 25 %. Ker je obdobje prilagajanja nujno kratko, tj. šest mesecev, se je štelo kot primerno, da se uvede celoten znesek dajatve čim bolj ob koncu začasnih ukrepov, pri tem pa se celotni znesek začasnih protidampinških dajatev uvede na najkasnejši možni stopnji, da bi uvedba celotne dajatve potekala nemoteno. Treba je poudariti, da se ta pristop tu uvaja zaradi posebne narave obutvene industrije in je izrecno omejen le na začasne sklepe te preiskave.

(293)

Zato je treba uvesti začasne protidampinške dajatve:

(294)

Da bi se zagotovila najnižja možna stopnja tveganja za napačne izjave ali izogibanje ukrepom, bo okrepljeni upravni sistem za nadzor uvoza na podlagi člena 308(d) Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 (5) omogočil zgodnje informacije o ustreznih uvoznih trendih. Če se pojavijo dokazi, da se ti uvozni trendi znatno spreminjajo, bo to Komisija nujno preiskala.

(295)

V interesu dobrega upravljanja je treba določiti obdobje, v katerem lahko zainteresirane stranke, ki so se javile v roku, določenem v obvestilu o začetku, v pisni obliki izrazijo svoja stališča in zahtevajo zaslišanje. Navesti je treba tudi, da so ugotovitve v zvezi z uvedbo dajatev za namen te uredbe začasne in se lahko za kakršno koli dokončno dajatev ponovno proučijo –

(a)

„obutev, izdelana po posebni tehnologiji“ pomeni obutev s ceno CIF za par v višini najmanj 9 EUR, ki je namenjena športnim aktivnostim, z eno- ali večplastno oblikovanim podplatom, nebrizganim, izdelanim iz sintetičnih materialov, posebej oblikovanim, da se odpravi učinek vertikalnega ali vodoravnega gibanja, ter s tehničnimi značilnostmi, kot so hermetične podloge, ki vsebujejo plin ali tekočino, mehanske komponente, ki odpravljajo ali nevtralizirajo učinek udarca, ali materiali, kot so polimeri z nizko gostoto, ter ki je uvrščena pod oznake KN: ex 6403 91 13, ex 6403 91 16, ex 6403 91 18, ex 6403 91 93, ex 6403 91 96, ex 6403 91 98, ex 6403 99 93, ex 6403 99 96, ex 6403 99 98 (oznake TARIC 6403911310, 6403911610, 6403911810, 6403919310, 6403919610, 6403919810, 6403999311, 6403999611, 6403999811);

(b)

„otroška obutev“ pomeni obutev, pri kateri sta podplat in peta skupaj visoka največ 3 cm:

(c)

„obutev z zaščitno kapico“ pomeni obutev, ki vsebuje zaščitno kapico in ima odpornost proti udarcem najmanj 100 joulov (7) ter je uvrščena pod oznake KN: ex 6403 30 00, ex 6403 51 15, ex 6403 51 19, ex 6403 51 95, ex 6403 51 99, ex 6403 59 11, ex 6403 59 35, ex 6403 59 39, ex 6403 59 95, ex 6403 59 99, ex 6403 91 13, ex 6403 91 16, ex 6403 91 18, ex 6403 91 93, ex 6403 91 96, ex 6403 91 98, ex 6403 99 11, ex 6403 99 33, ex 6403 99 36, ex 6403 99 38, ex 6403 99 93, ex 6403 99 96, ex 6403 99 98 in ex 6405 10 00 (oznake TARIC 6403300021, 6403300091, 6403511510, 6403511910, 6403519510, 6403519910, 6403591110, 6403593510, 6403593910, 6403599510, 6403599910, 6403911391, 6403911691, 6403911891, 6403919391, 6403919691, 6403919891, 6403991110, 6403993310, 6403993610, 6403993810, 6403999321, 6403999391, 6403999621, 6403999691, 6403999821, 6403999891 in 6405100010).

(i)

od začetka veljavnosti te uredbe, tj. 7. april 2006, do 1. junija 2006

(ii)

od 2. junija 2006 do 13. julija 2006

(iii)

od 14. julija 2006 do 14. septembra 2006

(iv)

od 15. septembra 2006