17.11.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 318/17

(1)

Direktiva Komisije 80/723/EGS z dne 25. junija 1980 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji ter o finančni preglednosti znotraj določenih podjetij (1) je bila večkrat (2) bistveno spremenjena. Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno direktivo kodificirati.

(2)

Javna podjetja imajo pomembno vlogo v nacionalnem gospodarstvu držav članic.

(3)

Države članice pogosto dodeljujejo posebne ali izključne pravice določenim podjetjem oziroma opravljajo plačila ali dajejo kako drugo obliko nadomestila določenim podjetjem, ki so jih pooblastile za izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena. Ta podjetja so pogosto tudi konkurenčna z drugimi podjetji.

(4)

Člen 295 Pogodbe določa, da Pogodba ne sme nikakor posegati v predpise o sistemu lastništva v državah članicah. Pri izvajanju predpisov o konkurenci naj ne bi bilo neupravičenega razlikovanja med javnimi in zasebnimi podjetji. Ta direktiva naj bi veljala tako za javna kot zasebna podjetja.

(5)

Po Pogodbi mora Komisija zagotavljati, da države članice podjetjem, tako javnim kot zasebnim, ne dodeljujejo pomoči, ki so nezdružljive s skupnim trgom.

(6)

Zapletenost finančnih odnosov med nacionalnimi javnimi oblastmi in javnimi podjetji pa utegne ovirati izvajanje te dolžnosti.

(7)

Poštena in učinkovita uporaba pravil v zvezi s pomočjo v Pogodbi bo tako za javna kot zasebna podjetja mogoča le, če ti finančni odnosi postanejo pregledni.

(8)

Taka preglednost pri javnih podjetjih naj bi omogočila jasno razlikovanje med vlogo države kot javne oblasti in njeno lastniško vlogo.

(9)

Člen 86(1) Pogodbe določa obveznosti držav članic glede javnih podjetij in podjetij, ki jim države članice dodelijo posebne ali izključne pravice. Člen 86(2) Pogodbe se uporablja za podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena. Člen 86(3) Pogodbe Komisiji nalaga zagotavljanje uporabe določb člena 86 in naslavljanje ustreznih direktiv ali odločb državam članicam. Da bi zagotovili uporabo določb člena 86 Pogodbe, mora imeti Komisija potrebne informacije. To zahteva opredelitev pogojev za dosego preglednosti.

(10)

Treba bi bilo pojasniti, kaj se razume pod pojmoma „javne oblasti“ in „javna podjetja“.

(11)

Države članice imajo različne upravne ozemeljske strukture. Ta direktiva naj bi zajemala vse ravni organov oblasti v vsaki državi članici.

(12)

Javne oblasti lahko izvajajo prevladujoč vpliv na delovanje javnih podjetij, ne samo tistih, katerih lastniki so ali imajo v njih večinski delež, temveč tudi prek pristojnosti, ki jih imajo pri vodenju nadzornih organov in izhajajo iz statuta podjetja ali načina razporeditve lastniških deležev.

(13)

Dodeljevanje javnih sredstev javnim podjetjem lahko poteka tako neposredno kot posredno. Treba je doseči preglednost neodvisno od načina take zagotovitve javnih sredstev. Prav tako bi utegnilo biti potrebno zagotoviti, da so na voljo ustrezne informacije o razlogih za tako dodelitev javnih sredstev in njihovi dejanski uporabi.

(14)

Celotne situacije, povezane z različnimi oblikami javnih in zasebnih podjetij, ki so jim bile dodeljene posebne ali izključne pravice oziroma so bila pooblaščena za izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena, in obsegom dejavnosti, ki bi ga lahko izvajalo eno samo podjetje, ter različnimi stopnjami liberalizacije trga v različnih državah članicah, bi utegnile otežiti uporabo predpisov o konkurenci in zlasti člena 86 Pogodbe. Zato je potrebno, da imajo države članice in Komisija podrobne podatke o notranji finančni in organizacijski strukturi takih podjetij, zlasti ločenih in zanesljivih računih za različne dejavnosti, ki jih izvaja isto podjetje.

(15)

Računi bi morali izkazovati razliko med različnimi dejavnostmi, stroške in prihodke, povezane z vsako dejavnostjo, ter načine dodeljevanja in razporejanja stroškov in prihodkov. Taki ločeni računi naj bi bili na voljo v povezavi z, po eni strani, izdelki in storitvami, v zvezi s katerimi je država članica dodelila posebno ali izključno pravico ali podjetje pooblastila za izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena, prav tako pa, po drugi strani, za vsak izdelek ali storitev, v zvezi s katerim je podjetje dejavno. Obveznost vodenja ločenih računov naj ne bi veljala za podjetja, katerih dejavnosti so omejene na zagotavljanje storitev splošnega gospodarskega pomena in ki ne izvajajo dejavnosti zunaj obsega teh storitev splošnega gospodarskega pomena. Ne zdi se potrebno zahtevati ločeno vodenje računov znotraj področja storitev splošnega gospodarskega pomena ali v okviru posebnih ali izključnih pravic, če to ni potrebno za razporejanje stroškov in prihodkov med temi storitvami in izdelki ter tistimi izven področja storitev splošnega gospodarskega pomena oziroma posebnih in izključnih pravic.

(16)

Zahteva, naj države članice zagotovijo, da podjetja vodijo take ločene račune, je najučinkovitejše sredstvo za zagotavljanje poštenega in učinkovitega izvajanja predpisov s področja konkurence za taka podjetja. Komisija je leta 1996 sprejela Sporočilo o storitvah splošnega gospodarskega pomena v Evropi (3), ki je bilo končano leta 2001 (4), v katerem poudarja njihov pomen. Treba je upoštevati pomen zadevnih sektorjev, ki lahko vključujejo storitve splošnega pomena, močan tržni položaj zadevnih podjetij in ranljivost nastajajoče konkurence v sektorjih, ki se liberalizirajo. Skladno z načelom sorazmernosti je za dosego osnovnega cilja preglednosti potrebno in primerno določiti predpise o takih ločenih računih. Ta direktiva ne presega tega, kar je potrebno za dosego ciljev v skladu z določbo tretjega odstavka člena 5 Pogodbe.

(17)

V nekaterih sektorjih določbe, ki jih je sprejela Skupnost, od držav članic in nekaterih podjetij zahtevajo vodenje ločenih računov. Treba je zagotoviti enako obravnavo za vse gospodarske dejavnosti na celotnem območju Skupnosti ter zahtevo za vodenje ločenih računov razširiti na vse primerljive situacije. Ta direktiva naj ne bi spreminjala posebnih pravil, sprejetih za isti namen v drugih določbah Skupnosti, in naj se ne bi uporabljala za dejavnosti podjetij, ki jih pokrivajo te določbe.

(18)

Nekatera podjetja bi bilo treba izvzeti od uporabe te direktive zaradi velikosti njihovega letnega prometa. To velja za javna podjetja, katerih posel se ne izvaja v tolikšni meri, da bi bila dosežena administrativna meja za zagotavljanje preglednosti. Z vidika omejenega morebitnega vpliva na trgovino med državami članicami trenutno ni treba zahtevati ločenih računov v zvezi z zagotavljanjem nekaterih kategorij storitev.

(19)

Ta direktiva ne posega v druge določbe Pogodbe, zlasti člene 86(2), 88 in 296 in tudi ne v kakršne koli druge predpise o posredovanju informacij iz držav članic Komisiji.

(20)

V primerih, kjer je bilo nadomestilo za izpolnjevanje storitev splošnega gospodarskega pomena določeno za primerno obdobje po odprtem, preglednem in nepristranskem postopku, se trenutno ne zdi potrebno, da bi se od takih podjetij zahtevalo vodenje ločenih računov.

(21)

Zaradi konkurenčnosti zadevnih podjetij z drugimi podjetji naj bi bile pridobljene informacije krite z obveznostjo do poklicne tajnosti.

(22)

Sistem poročanja, ki temelji na ex post pregledih finančnih tokov med javnimi oblastmi in javnimi podjetji, v proizvodnih dejavnostih, bo omogočil Komisiji izpolnjevanje obveznosti. Takšen sistem nadzora mora zajemati finančne podatke.

(23)

Sistem poročanja, da bi omejil administrativno breme držav članic, mora uporabljati tako javne podatke kot podatke, ki so na voljo večinskim delničarjem. Treba je dovoliti pošiljanje konsolidiranih poročil. Neskladna pomoč večjim podjetjem, ki delujejo v proizvodnem sektorju, bo najbolj škodljivo vplivala na konkurenco na skupnem trgu. Takšen sistem poročanja je torej sedaj mogoče omejiti na podjetja, katerih letni promet presega 250 milijonov EUR.

(24)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo direktiv določenih v Prilogi I, del B –

(a)

javna sredstva dajo javne oblasti na voljo neposredno zadevnim javnim podjetjem;

(b)

javna sredstva dajo javne oblasti na voljo prek posrednikov javnih podjetij ali finančnih institucij;

(c)

dejanska uporaba teh javnih sredstev.

(a)

stroški in prihodki, povezani z različnimi dejavnostmi;

(b)

vse podrobnosti o načinih dodeljevanja ali razporejanja stroškov in prihodkov določenim dejavnostim.

(a)

„javne oblasti“ pomenijo vse organe oblasti, skupaj z državnimi in regionalnimi, lokalnimi in vsemi drugimi ozemeljskimi oblastmi;

(b)

„javna podjetja“ pomenijo vsa podjetja, nad katerim lahko javne oblasti neposredno ali posredno izvajajo prevladujoč vpliv zaradi svojega lastništva, svojega finančnega sodelovanja v njih ali predpisov, ki jih urejajo.

Prevladujoč vpliv javnih oblasti se predpostavlja, kadar ti organi v zvezi s podjetjem neposredno ali posredno:

(c)

„javna podjetja v proizvodnih dejavnostih“ pomenijo vsa podjetja, katerih glavno področje dejavnosti, ki zajema vsaj 50 % celotnega letnega prometa, je v proizvodnih dejavnostih. To so tista podjetja, katerih dejavnosti so vključene v oddelek D – Proizvodne dejavnosti, ki je pododdelek DA do vključno DN, klasifikacije NACE (Rev. 1) (5);

(d)

„podjetje, za katero se zahtevajo ločeni računi“ pomeni katero koli podjetje s posebnimi ali izključnimi pravicami, ki mu jih je odobrila država članica v skladu s členom 86(1) Pogodbe, oziroma so pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena v skladu s členom 86(2) Pogodbe, v zvezi s temi storitvami prejemajo nadomestilo za javne storitve v kateri koli obliki ter ob tem opravljajo druge dejavnosti;

(e)

„različne dejavnosti“ pomenijo, po eni strani, vse izdelke ali storitve, v zvezi s katerimi je podjetju dodeljena posebna ali izključna pravica ali vse storitve splošnega gospodarskega interesa, za katere je pooblaščeno podjetje, prav tako pa, po drugi strani, vsak drug posamezen izdelek ali storitev, v zvezi s katerim je podjetje dejavno;

(f)

„izključne pravice“ pomenijo pravice, ki jih država članica dodeli enemu podjetju s kakršnimi koli zakonskimi, podzakonskimi ali upravnimi akti in mu nameni pravico do zagotavljanja storitev ali izvajanja dejavnosti na določenem zemljepisnem območju;

(g)

„posebne pravice“ pomenijo pravice, ki jih država članica dodeli omejenemu številu podjetij s kakršnimi koli zakonskimi, podzakonskimi ali upravnimi akti, ki na določenem zemljepisnem območju:

(a)

poravnavo izgub iz poslovanja;

(b)

zagotovitev kapitala;

(c)

nepovratne dotacije ali posojila pod ugodnimi pogoji;

(d)

podeljevanje finančnih prednosti z odpovedjo dobičku ali povračilu dolgovanih zneskov;

(e)

odpoved običajnemu poplačilu uporabljenih javnih sredstev;

(f)

povračilo za finančna bremena, ki jih naložijo javne oblasti.

(a)

notranji računi, ki ustrezajo različnim dejavnostim, ločeni;

(b)

vsi stroški in prihodki pravilno dodeljeni ali razporejeni na podlagi dosledno uporabljanih in objektivno upravičenih računovodskih načel;

(c)

jasno vzpostavljena računovodska načela, po katerih se vodijo ločeni računi.

(a)

javnimi podjetji glede storitev, katerih zagotavljanje ne more občutno vplivati na trgovino med državami članicami;

(b)

centralnimi bankami;

(c)

javnimi kreditnimi institucijami, glede depozitov javnih sredstev, ki so jih vložile javne oblasti pod običajnimi tržnimi pogoji;

(d)

javnimi podjetji, katerih letni čisti prihodek ni dosegel vsote 40 milijonov EUR v dveh finančnih letih pred tistim, ko so bila sredstva iz člena 1(1) dana na voljo ali uporabljena. Vendar pa je za javne kreditne institucije ustrezni prag določen na bilančni rezultat 800 milijonov EUR.

(a)

za podjetja, v zvezi s storitvami, katerih zagotavljanje ne more občutno vplivati na trgovanje med državami članicami;

(b)

za podjetja, katerih letni čisti prihodek ni dosegel vsote 40 milijonov EUR v dveh finančnih letih pred tistim, ko uživa posebno ali izključno pravico, ki jo podeli država članica skladno s členom 86(1) Pogodbe, ali ko je pooblaščeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena skladno s členom 86(2) Pogodbe; vendar pa je za javne kreditne institucije ustrezni prag določen na bilančno vsoto 800 milijonov EUR;

(c)

za podjetja, ki so bila pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena skladno s členom 86(2) Pogodbe, če je bilo nadomestilo v kakršni koli obliki, ki ga prejemajo, določeno za primerno obdobje po odprtem, preglednem in nepristranskem postopku.

(a)

dodeljevanje osnovnega kapitala ali kvazi-kapitalskih sredstev, ki so po naravi podobna trajnemu kapitalu, z navedbo načina dodelitve (navadne ali prednostne delnice, delnice z odloženim izplačilom dividend ali zamenljive delnice in obrestne mere; pripadajoče dividende ali pravice do zamenjave);

(b)

nevračljive donacije ali donacije, ki so vračljive le v nekaterih okoliščinah;

(c)

dodeljevanje posojil podjetjem, vključno z limiti in predplačili za vložke kapitala, z določenimi obrestnimi merami in pogoji posojila in morebitnim jamstvom, ki ga posojilodajalcu daje podjetje, ki prejme posojilo;

(d)

jamstva, ki jih podjetjem dajo organi oblasti za posojila (z navedbo pogojev in stroškov, ki jih ima podjetje za takšna jamstva);

(e)

izplačane dividende in zadržani dobički;

(f)

druge oblike državnih intervencij, predvsem odpis zneskov, ki jih javna podjetja dolgujejo državi, vključno med drugim z vračilom posojil, dotacij, plačil davka na dobiček podjetja ali prispevkov za socialno zavarovanje in drugih podobnih stroškov.