16.4.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 98/47

(1)

Države članice lahko pri prenosu direktiv v nacionalno zakonodajo izbirajo obliko in metode tovrstnega prenosa, vendar jih zavezujejo pogoji direktive, kar zadeva cilj, ki ga je treba doseči, in rok, do katerega se mora izvesti prenos.

(2)

Evropski svet je na več srečanjih na vrhu, tudi tistih v Stockholmu marca 2001, Barceloni marca 2002, Bruslju marca 2003 in 2004, ob priznavanju pomembnosti ustreznega delovanja notranjega trga (1) za konkurenčnost evropskega gospodarstva vedno znova pozival države članice, naj dajo največjo prednost prenosu v nacionalno zakonodajo direktiv, ki vplivajo na notranji trg.

(3)

Evropski parlament (2), Ekonomsko-socialni odbor (3) in Odbor regij (4) so večkrat izrazili skrb zaradi slabih rezultatov držav članic glede pravilnega in pravočasnega prenosa direktiv o notranjem trgu. Medinstitucionalni sporazum o boljši zakonodaji z dne 16. decembra 2003 (5) je tudi poudaril, da morajo države članice ravnati v skladu s členom 10 Pogodbe, in le-te pozval, naj zagotovijo pravilen in pravočasen prenos zakonodaje Skupnosti v nacionalno zakonodajo v predpisanih rokih.

(4)

Kljub tem pozivom in dejstvu, da je pravočasen in pravilen prenos zakonska obveznost, se redno dogaja, da države članice ne prenesejo direktiv o notranjem trgu pravilno v rokih, ki jih dogovorijo, večina držav članic niti ne izpolnjuje ciljev začasnega prenosa, določenih s strani Evropskega sveta, in v vseh državah članicah številne tovrstne direktive niso prenesene v nacionalno zakonodajo še dolgo po izteku roka za prenos.

(5)

Prepozen ali nepravilen prenos direktiv o notranjem trgu škoduje podjetjem in državljanom, saj so jim s tem pogosto prikrajšane njihove pravice.

(6)

Zaradi prepoznega ali nepravilnega prenosa so podjetja in potrošniki prikrajšani tudi vse gospodarske koristi ustreznega delovanja notranjega trga in oškodovana je konkurenčnost celotnega evropskega gospodarstva, saj se zmanjša zmožnost Skupnosti za ustvarjanje gospodarske rasti ob ohranjanju visoke ravni socialne kohezije.

(7)

V Evropski uniji petindvajsetih ali več držav članic obstaja vse večja nevarnost, da bo prepozen ali nepravilen prenos direktiv povzročil drobitev notranjega trga in s tem zmanjšanje njegovih gospodarskih koristi.

(8)

Komisija bo nadaljevala s prednostnim izvajanjem strogih zakonskih ukrepov proti državam članicam zaradi prepoznega in nepravilnega prenosa in vzpodbujanjem družbenega pritiska z redno objavo rezultatov prenosa držav članic v poročilu Indeks notranjega trga; vendar pa je kljub dejstvu, da so bili ti ukrepi v preteklosti v določeni meri uspešni, še vedno prisoten primanjkljaj prenosov, zato je potreben bolj aktiven pristop s strani Komisije in držav članic.

(9)

Komisija je v svojem Sporočilu iz leta 2002 o boljšem spremljanju uporabe zakonodaje Evropske skupnosti (6) navedla, kako lahko in tudi dejansko pomaga državam članicam pri prenosu direktiv v nacionalno zakonodajo.

(10)

Vendar pa so države članice tiste, ki morajo zagotoviti pravilen in pravočasen prenos direktiv.

(11)

Člen 10 Pogodbe zahteva, da države članice sprejmejo vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, da bi zagotovile izpolnjevanje svojih obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe ali so posledica ukrepov institucij Skupnosti.

(12)

Sodišče Evropskih skupnosti je dosledno odločalo, da se države članice ne morejo sklicevati na določbe, prakse ali okoliščine iz svojega notranjega pravnega sistema pri zagovarjanju neizpolnjevanja obveznosti in časovnih omejitev, določenih v direktivah.

(13)

Države članice morajo zaradi ponavljajočega se neuspeha glede pravilnega in pravočasnega prenosa direktiv ponovno preučiti svoje postopke in prakse ter zagotoviti dosledno izpolnjevanje te pravne obveznosti.

(14)

Nekatere države članice imajo praviloma veliko boljše rezultate od drugih, kar odraža obstoj ali sprejetje učinkovitejših struktur, postopkov ali praks; vendar pa dejstvo, da nobena država članica nima popolnih rezultatov, kaže, da morajo vse le-te izboljšati. Države članice morajo v skladu z Medinstitucionalnim sporazumom o boljšem izvajanju zakonodaje pripraviti zase in v interesu Skupnosti korelacijske tabele, ki čim bolj ponazarjajo skladnost med direktivami in ukrepi za prenos, in jih tudi objaviti.

(15)

Komisija je v svojem Sporočilu „Strategija notranjega trga 2003–2006“ (7) napovedala izdajo priporočil za številne dobre prakse, ki bi jim morale slediti države članice, da bi si zagotovile boljši in hitrejši prenos direktiv o notranjem trgu.

(16)

Države članice so izrazile zanimanje za medsebojno učenje praks, ter prejele nasvete s strani Svetovalnega odbora za notranji trg o dobrih praksah za prenos in različnih nacionalnih ustavnih, pravnih in upravnih pravilih in praksah, kolikor bi le-te lahko vplivale na prenos.

(17)

Opredeljene so bile številne dobre prakse, ki državam članicam pomagajo pri pravočasnem in pravilnem prenosu direktiv o notranjem trgu.

(18)

Vsaka država članica izbere postopke in prakse, ki najbolje zagotavljajo pravočasen in pravilen prenos direktiv o notranjem trgu, pri čemer upošteva, kaj bi bilo najučinkovitejše zanjo, saj postopki in prakse, ki so učinkovite v eni državi članici, morda niso učinkovite v drugi.

(19)

Podjetja in državljani morajo biti glede na pravno negotovost in zmedo, ki jo povzroča prepozen prenos direktiv o notranjem trgu, obveščeni o nepravočasnem prenosu direktiv ter o njihovih pravnih pravicah v takšnih primerih.

(20)

Osnutke izvedbenih določb mora ob predložitvi nacionalnim parlamentom spremljati izjava, ki potrjuje njihovo skladnost z zakonodajo Skupnosti in parlament obvesti o tem, ali gre za popoln ali delen prenos zadevne direktive.

(21)

Komisijo je treba brez poseganja v njeno vlogo varuha Pogodbe in njene obveznosti ob predložitvi nacionalnih izvedbenih določb obvestiti, ali je torej zadevna direktiva popolnoma ali delno prenesena v nacionalno zakonodajo in ali so določbe v skladu z zakonodajo Skupnosti.

(22)

Kadar se države članice odločijo prenos direktive zajeti v obširnejšem zakonodajnem aktu, lahko to privede do prekoračitve roka za prenos; tudi vključitev pogojev in zahtev, poleg tistih, ki so potrebne za prenos direktiv, lahko ovira cilje, določene v zadevni direktivi –

1.

sprejmejo ukrepe, organizacijske ali druge, potrebne za takojšnje in učinkovito soočenje s temeljnimi vzroki za vztrajno kršenje svoje pravne obveznosti glede pravilnega in pravočasnega prenosa direktiv o notranjem trgu;

2.

preučijo najboljše prakse iz Priloge in ob upoštevanju svojih nacionalnih ustavnih tradicij sprejmejo tiste prakse, ki bodo, ali naj bi, prinesle izboljšanje v hitrosti in kakovosti prenosa direktiv o notranjem trgu;

3.

pravočasno objavijo seznam direktiv o notranjem trgu, ki niso bile v celoti prenesene v nacionalno zakonodajo v roku, ter obvestijo podjetja in državljane, da imajo lahko kljub neuspelemu prenosu v določenih okoliščinah pravne pravice v skladu z neprenesenimi direktivami; ti podatki naj bodo na voljo vsaj na spletni strani vlade;

4.

zagotovijo, da osnutke nacionalnih izvedbenih določb ob predložitvi nacionalnim parlamentom spremlja izjava o njihovi skladnosti z zakonodajo Skupnosti ter o tem, ali gre za popoln ali delen prenos določene direktive;

5.

ob predložitvi nacionalnih izvedbenih določb sporočijo Komisiji, da so po njihovi najboljši vednosti te določbe v skladu z zakonodajo Skupnosti, in jo obvestijo, ali gre za popoln ali delen prenos zadevne direktive;

6.

nacionalni izvedbeni zakonodaji ne dodajajo pogojev in zahtev, ki niso potrebne za prenos zadevne direktive, kadar ti pogoji in zahteve lahko ovirajo uresničevanje ciljev, določenih v direktivi;

7.

zagotovijo, da zajetje direktive v obširnejšem zakonodajnem aktu na nacionalni ravni ne privede do prekoračitve roka za prenos.

1.1

Starejšemu članu vlade, na ravni ministra ali državnega sekretarja, se dodeli odgovornost za spremljanje prenosa vseh direktiv o notranjem trgu v nacionalno zakonodajo in izboljšanje rezultatov prenosa posamezne države članice. Ta član vlade ima pri tej nalogi vidno pomoč vodstva vlade, ministri in uprava pa se zavedajo, da je pravilen in pravočasen prenos prednostna naloga vlade.

1.2

Vsi ministri redno prejemajo poročilo (na primer enkrat mesečno) o rezultatih prenosa za vsa ministrstva/vladne organe. O slednjih se redno razpravlja na srečanjih ministrov.

1.3

Dodeljeni so zadostni viri za zagotovitev pravilnega in pravočasnega prenosa.

2.1

Eno ministrstvo ali državni organ je odgovoren za spremljanje prenosa kot celote. Usklajuje prenos z ministrstvi in podzveznimi, regionalnimi in drugimi državnimi organi, ki so odgovorni za prenos, ter prejema načrte za prenos. Zagotavlja, da se o napredku pri prenosu redno razpravlja z ministrstvi na visoki upravni ravni (na primer enkrat mesečno). Redno poroča (na primer enkrat mesečno) ministru ali državnemu sekretarju, odgovornemu za spremljanje prenosa. Ima tudi vlogo nacionalnega koordinatorja za sporazumevanje s Komisijo, kar zadeva rezultate prenosa države članice.

2.2

Vsako ministrstvo in vsak podzvezni, regionalni in drugi državni organ, ki izvaja prenos, imenuje uradnike, ki so odgovorni za spremljanje prenosa v ministrstvu ali organu in predstavljajo kontaktno točko. Med temi uradniki je vzpostavljena nacionalna povezava.

2.3

Pripravi se smernice, ki določajo, kako naj bo prenos izveden, in zagotavljajo skupen pristop pri izvajanju prenosa v vsej upravi.

2.4

Vodi se centralna nacionalna baza podatkov o prenosu. Ta je dostopna vsem ministrstvom in podzveznim, regionalnim ter drugim državnim organom, ki sodelujejo pri prenosu. Za vsako direktivo navaja: reference in predmet direktive; ministrstvo ali drug državni organ, odgovoren za prenos, in osebe, odgovorne v okviru ministrstva ali državnega organa; seznam drugih ministrstev in državnih organov, ki sodelujejo pri prenosu, in odgovorne osebe; sredstva, potrebna za prenos; rok za prenos; ukrepe, potrebne za prenos direktive; predviden časovni razpored za prenos (tudi parlamentarne razprave); podatke o napredku; kakršne koli težave pri prenosu; in ali je bil začet postopek za ugotavljanje prepoznega ali nepravilnega prenosa. Kadar koli je mogoče ugotoviti rezultate prenosa za državo članico kot celoto in za ministrstvo.

2.5

Pred iztekom roka za prenos se ministrstvu ali drugemu odgovornemu vladnemu organu pošiljajo opomini (na primer tri mesece pred potekom roka in ponovno en mesec pred potekom roka).

2.6

Po izteku roka se nemudoma pošlje opomin tako na upravni kot ministrski ravni in obvesti se nacionalni parlament.

2.7

Države članice imajo aktiven pristop pri pravočasnem iskanju nasvetov in pomoči pri Komisiji glede prenosa. Baza podatkov kot kontaktna točka, ki jo vzpostavi Komisija, se uporablja za opredelitev odgovornih uradnikov.

3.1

Načrt za prenos pripravi ministrstvo ali drug državni organ, odgovoren za pogajanja, med pogajanji o direktivi, vsekakor pa pred sprejemom direktive. Načrt za vsako direktivo navaja: reference in predmet direktive; ministrstvo ali drug državni organ, odgovoren za prenos, in osebe, odgovorne v okviru ministrstva ali državnega organa; seznam drugih ministrstev in državnih organov, ki sodelujejo pri prenosu, in odgovorne osebe; sredstva, potrebna za prenos; rok za prenos; primerjavo obstoječe nacionalne zakonodaje in pogojev predlagane direktive; ukrepe, potrebne za prenos direktive, in predviden časovni razpored za prenos (tudi parlamentarne razprave). Ta načrt se pošlje ministrstvu ali vladnemu organu, odgovornemu za spremljanje prenosa kot celote kmalu (na primer štiri tedne) po objavi direktive v Uradnem listu Evropske unije, s čimer se zagotovi ažurnost baze podatkov o prenosu.

3.2

Priprava zakonodaje se začne pred ali takoj po objavi direktive v Uradnem listu Evropske unije.

3.3

Ministrstvo ali drug državni organ, odgovoren za prenos, pripravi korelacijsko tabelo, v kateri je opredeljen potek prenosa vsake določbe direktive v nacionalno zakonodajo. Ta tabela spremlja vsak osnutek nacionalne izvedbene zakonodaje, poslan parlamentu ali vladi, saj olajša razprave, in spremlja vsako obvestilo Komisiji o nacionalni izvedbeni zakonodaji.

3.4

Vključevanju dodatnih določb, ki niso potrebne za prenos direktive, se je treba izogibati. Ministrstvo ali drug odgovoren državni organ v primeru vključitve pojasni, zakaj je le-ta potrebna, in zagotovi, da to ne bo povzročilo zamud pri prenosu.

3.5

Kolikor je to mogoče, državni uradniki, odgovorni za pogajanja o direktivi, sodelujejo pri njenem prenosu v nacionalno zakonodajo. Če to ni mogoče, tesno sodelujejo s tistimi, ki so odgovorni za prenos. V vsakem primeru pa uradniki, ki se pogajajo o direktivi, med pogajanjem vseskozi obveščajo tiste uradnike, ki jo bodo prenesli, in s tem zagotovijo, da se kakršne koli morebitne težave pri prenosu pojavijo in rešijo še pred sprejemom direktive.

3.6

Predstavniki katerega koli podzveznega, regionalnega ali drugega državnega organa, ki bo moral prenesti direktivo, so med pogajanjem o direktivi vseskozi obveščani.

3.7

Komisija je o nacionalni izvedbeni zakonodaji obveščena v elektronski obliki.

4.1

Parlamenti prejmejo predloge za direktive, takoj ko so le-ti predloženi s strani Komisije, in so obveščani o napredku pogajanj o direktivah.

4.2

Parlamenti redno prejemajo poročila (na primer vsake tri tedne) o napredku prenosa, o direktivah, katerih prenos ni pravočasen, ter o postopkih za ugotavljanje prepoznega ali nepravilnega prenosa, ki jih začne Komisija.

4.3

Parlamenti ob osnutku nacionalne zakonodaje prejmejo tudi urnik prenosa, natančno navedbo roka, vse pripravljene korelacijske tabele ter izjavo vlade o skladnosti nacionalnega izvedbenega ukrepa z zakonodajo Skupnosti.

4.4

Parlamenti od vlade prejmejo zgodnje opozorilo (na primer tri mesece pred rokom za prenos), da se bliža rok za prenos. Ko se rok izteče, se jih opozori.

4.5

Vlada spodbuja parlamente, naj si vzamejo čas za pravočasen prenos direktiv.

5.1

Sprejme se vse potrebne ukrepe za zagotovitev prenosa vseh tistih direktiv, ki niso bile prenesene pravočasno, čim hitreje po izteku roka za prenos.

5.2

Kadar pride do zamude pri prenosu ene ali več direktiv, se parlamente spodbudi, da si vzamejo dodaten čas za čim hitrejši prenos teh direktiv in da se soočijo s kakršnim koli postopkovnim razlogom za zamudo.

5.3

Države članice objavijo seznam direktiv, ki jih niso prenesle pravočasno, in obvestijo podjetja ter državljane, da imajo lahko kljub neuspelemu prenosu v določenih okoliščinah pravne pravice v skladu z neprenesenimi direktivami.

5.4

Države članice v primeru stalnega neuspeha pri prenosu direktiv v roku preverijo, v kolikšni meri se lahko skrajša zakonodajni postopek pred parlamentom za prenos direktiv. Predviden je sprejem po prvi obravnavi ali v pospešenem postopku.

5.5

V primeru stalnega neuspeha pri prenosu direktiv v roku in ko to dovoljuje ustava države članice ali njen notranji pravni red, se razmisli o uporabi vladnih uredb in predpisov o prenosu, če bo le-ta pospešila prenos.