Uredba Sveta (ES) št. 985/2003

z dne 5. junija 2003

o spremembi protidampinških ukrepov, uvedenih z Uredbo Sveta (ES) št. 1334/1999, pri uvozu magnezijevega oksida s poreklom iz Ljudske republike Kitajske

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti [1] (osnovna uredba) in zlasti člena 11(3) Uredbe,

ob upoštevanju predloga Komisije, predloženega po posvetovanju s Svetovalnim odborom,

ob upoštevanju naslednjega:

A. POSTOPEK

1. Veljavni ukrepi

(1) Junija 1999 je Svet z Uredbo (ES) št. 1334/1999 [2] uvedel dokončne protidampinške dajatve za uvoz magnezijevega oksida s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (LRK). Dajatve so bile v obliki najnižje uvozne cene (MIP).

2. Začetek

(2) Komisija je 13. junija 2002 v obvestilu (obvestilo o začetku), objavljenem v Uradnem listu Evropskih skupnosti [3], napovedala začetek delnega vmesnega pregleda protidampinških ukrepov, ki se po členu 11(3) osnovne uredbe uporabljajo pri uvozu magnezijevega oksida, s poreklom iz LRK, v Skupnost.

(3) Pregled se je začel na pobudo Komisije, da bi se preučila primernost oblike veljavnih ukrepov. Sedanji ukrepi v obliki MIP ne razlikujejo med prodajo med povezanimi strankami in prodajo med nepovezanimi strankami, oziroma med neposredno ali posredno prodajo Skupnosti, tj. prodajo, ki ni opravljena neposredno od izvoznika v zadevni državi do uvoznika v Skupnosti. Pomanjkanje razlikovanja med različnimi vrstami prodaje lahko privede do problemov izogibanja. Stranke bi lahko ob vstopu v Skupnost umetno povišale uvozno ceno, da se s tem izognejo plačilu protidampinških dajatev. Umetno visoka cena se lahko doseže z dogovorom med povezanima stranema ali pa, ker je cena prenapihnjena zaradi prodaje, tik pred carinjenjem.

(4) Zato obstoječi ukrepi niso dovolj, da bi preprečili škodljivi damping.

(5) Še več, sedanji ukrepi ne ustrezajo v primerih, ko je bilo uvoženo blago pred vstopom v prosti promet Skupnosti poškodovano. V tem primeru je potrebno poudariti, da je, ker ukrepi ne bi smeli preseči stopnje odprave škode, potrebno upoštevati možno znižanje vrednosti, kadar škoda nastane pred vstopom blaga v prosti promet Skupnosti.

3. Preiskava

(6) Komisija je o začetku postopka uradno seznanila zadevne proizvajalce, uvoznike in uporabnike ter njihova združenja, predstavnike zadevne države izvoznice in proizvajalce v Skupnosti.

(7) Zainteresiranim strankam je bila ponujena priložnost, da pisno izrazijo svoja stališča in zahtevajo zaslišanje v roku, določenem v obvestilu o začetku.

(8) Trgovska zbornica v zadevni državi ter tudi zveza proizvajalcev in uvoznikov/trgovcev v Skupnosti sta pisno izrazili svoja stališča. Vsem strankam, ki so zahtevale zaslišanje v določenem roku in to dokazale s posebnimi razlogi, je bilo to omogočeno.

(9) Komisija je zbrala in preverila vse informacije, za katere je menila, da so potrebne za ugotavljanje primernosti veljavnih ukrepov.

B. PRODAJA POVEZANIM IN NEPOVEZANIM STRANKAM

(10) Izvozniki, za katere veljajo ukrepi, lahko, kadar izvažajo v povezana podjetja Skupnosti, zaračunavajo ceno, višjo od MIP, in jo izravnajo naknadno po opravljeni carinski deklaraciji. To lahko izniči učinke MIP, saj je zadevni izdelek v Skupnost še vedno mogoče izvoziti pod najnižjo uvozno ceno. To lahko privede do cen pri nadaljnji prodaji v Skupnosti, ki bi preprečevale, da bi bili doseženi načrtovani učinki ukrepa, tj. preprečevanje škodljivih vplivov dampinga.

(11) Če bi bila prodaja izvoznikov, s poreklom iz LRK, uvoznikom v Skupnosti zavezana dajatvi ad valorem, bi bila nevarnost za izogibanje takšni dajatvi pri povezanih strankah znatno zmanjšana in bi bilo lažje zaznati vsako možno manipulacijo s cenami. Dajatev ad valorem bi bila obračunana po vrednosti, ocenjeni ob upoštevanju pravil za določanje carinske vrednosti blaga, uvoženega v Skupnost, kot so določena v Carinskem zakoniku Skupnosti [4]. Pri transakcijah med nepovezanimi strankami Carinski zakonik Skupnosti predvideva, da je vrednost uvoženega blaga za potrebe carinjenja običajno transakcijska vrednost. Da carina sprejme transakcijsko vrednost med dvema povezanima strankama, mora izvoznik dokazati, da se ta vrednost natančno ujema s tisto v členu 30 Carinskega zakonika Skupnosti. Del dnevnih dejavnosti carinskih organov je, da odkrivajo možne podcenitve tako določenih transakcijskih vrednosti. Če carinski organi ugotovijo umetno znižano transferno ceno med povezanimi strankami, izračunajo novo, višjo carinsko vrednost. Carinski zakonik Skupnosti [5] za potrebe carine ponuja izčrpno opredelitev "povezanih strank". Del vsakdanjih dejavnosti carinskih organov je, da ugotavljajo, ali je bil prenos izveden med povezanima strankama in v ta namen so carinski organi dobro opremljeni za prepoznavanje statusa strank, ki se ukvarjajo z zadevnim izdelkom. Če bo dajatev ad valorem sprejeta, bodo carinski organi zmožni zaznati vsako nepravilno deklaracijo vrednosti med povezanimi strankami, s čimer bodo otežili izogibanje.

(12) Plačevala se bo dajatev na osnovi višine transakcijske vrednosti. Če bodo stranke znižale transakcijsko vrednost, se bodo posledice odražale v naknadnih pregledih, med drugim v antiabsorpcijskih preiskavah, saj bodo nizke transakcijske vrednosti služile kot osnova za določanje nove izvozne cene z možnim zvišanjem stopnje dampinga. V primeru dajatve ad valorem bodo (nizke) transakcijske vrednosti evidentirane v ustreznih odpremnih listinah.

(13) Končno je treba upoštevati tudi, da je nagnjenost povezanih strank k cenovni manipulaciji v primeru MIP višja. Pri MIP bi lahko cenovna manipulacija pripeljala do izogibanja protidampinški dajatvi v celoti. Pri dajatvi ad valorem bi cenovna manipulacija privedla le do nižje dajatve, saj se dajatev določi v obliki odstotka zaračunane cene. Nevarnost manipulacij je tako višja v primerih MIP kakor v primerih dajatve ad valorem.

(14) Proizvajalci Skupnosti so zahtevali, da ostanejo ukrepi za transakcije med povezanimi uvozniki nespremenjeni. Trdili so, da obstaja nevarnost, da nacionalni carinski organi ne bodo pravilno ocenili položaja povezanih uvoznikov. Kot posledica tega bi se lahko nepovezani uvozniki izdajali za povezane ter se s tem nepošteno okoristili z dajatvijo ad valorem, namesto da bi bili zavezani MIP. Zaradi tega lahko, kakor je bilo navedeno zgoraj, carinski organi identificirajo položaj vpletenih strank. Učinek dajatve, da odstrani posledice škodljivega dampinga, ostaja nespremenjen, ne glede na obliko, tj. najnižje uvozne cene ali dajatve ad valorem. Zaradi tega bi učinek dajatve ostal enak, četudi bi se morda zgodilo, da bi se uvozniki lažno izdajali za povezane, medtem ko bi bila nevarnost izogibanja zmanjšana.

(15) Glede na zgoraj našteto je bilo zaključeno tudi, da bi bila nevarnost izogibanja močno zmanjšana, če bi bila prodaja izvoznikov s poreklom iz LRK zavezana dajatvi ad valorem. Zahteva proizvajalcev Skupnosti, da ostanejo ukrepi za povezane uvoznike nespremenjeni, je bila zatorej zavrnjena.

(16) Proizvajalci Skupnosti so tudi trdili, da opredelitev cene v operativnem delu Uredbe (ES) št. 1334/1999 "neto cena franko meja Skupnosti" še dovoljuje uvozniku, da blago carini v skladišču končnega uporabnika, vključno z vsemi logističnimi stroški, do katerih pride od "cif free out" do "franko končni uporabnik" in da je lahko zato uvozna cena umetno visoka. Zaradi tega so zahtevali, da se besedilo spremeni v "prosto v pristanišču Skupnosti".

(17) Carinska vrednost, dobljena z opredelitvijo "neto cena franko meja Skupnosti" vsebuje le stroške prevoza in zavarovanja uvoženega blaga ter stroške nakladanja in prekladanja, ki so povezani s prevozom uvoženega blaga do kraja uvoza na carinsko območje Skupnosti. Posledično stroški, ki nastanejo po uvozu od meje do končnega uporabnika niso všteti, zaradi česar je bila zahteva zavrnjena.

(18) Industrija Skupnosti je prav tako opozorila, da bi moral imeti sprejeti ukrep v izogib absorpciji ukrepov obliko dvojne dajatve, tj. MIP ali dajatve ad valorem, katera koli je višja, da bi se s tem izognili možnosti cenovne manipulacije. Trditev je bila neutemeljena in kot taka zavrnjena.

(19) Neka trgovska zbornica je dodala, da bi morala biti katera koli transakcija s ceno, ki je na ravni ali nad ravnijo MIP, dovolj za odpravo škode, ne glede na to, ali je transakcija namenjena povezani ali nepovezani stranki. Če bi dajatev ad valorem uporabljali pri ceni, ki je na ravni ali nad ravnijo MIP, bi šla zaščita prek stopnje, potrebne za odpravo škode.

(20) Poudarjeno je bilo, da je, ne glede na obliko, tj. najnižje uvozne cene ali dajatve ad valorem, učinek dajatve enak, namreč da odstrani posledice škodljivega dampinga. Predlog ne predvideva, da bi dajatev ad valorem uporabili skupaj z MIP, ampak namesto MIP. Poleg tega je bilo že zgoraj poudarjeno, da bi lahko izvozniki izdelkov, na katere se nanašajo protidampinški ukrepi, izstavljali umetno visoke račune (tj. nad MIP), ko izvažajo povezanim podjetjem v Skupnosti in tako visoko ceno kasneje nadomestili po carinski deklaraciji. Zato bi postala MIP brez pomena, nadaljnje preprodajne cene v Skupnosti ne bi dosegle načrtovanih učinkov ukrepa. Zaradi tega in ob upoštevanju nevarnosti cenovne manipulacije pri prodaji med povezanimi strankami je bila pripomba trgovske zbornice zavrnjena.

C NEPOSREDNA/POSREDNA PRODAJA MED NEPOVEZANIMI STRANKAMI

(21) Pri trgovanju med nepovezanimi strankami je treba nadalje razlikovati med neposredno prodajo (tj. prodajo med uvoznikom iz Skupnosti in izvoznikom iz zadevne države) in posredno prodajo (tj. prodajo, ki ni izvedena neposredno med izvoznikom iz zadevne države uvozniku iz Skupnosti), saj tudi v primeru slednje obstaja enaka nevarnost cenovne manipulacije.

(22) Neki uvoznik je pripomnil, da ne bi smeli razlikovati med neposredno in posredno prodajo Skupnosti, saj takšno razlikovanje vodi v neenakopravno obravnavo različnih uvoznikov. Na primer, uvozniki, ki kupujejo izdelke prek trgovcev iz tretjih držav, bi bili v manj ugodnem položaju v primerjavi z uvozniki, ki kupujejo izdelek neposredno od izvoznika iz zadevne države, pa četudi bi bila vsa vpletena podjetja nepovezana.

(23) V prvi vrsti je treba imeti v mislih, da bosta oba tipa dajatve odstranjevala učinke škodljivega dampinga in kot takšna predstavljata enako stopnjo dajatve. Nadalje, razlikovanje med neposredno in posredno prodajo je sprožila potreba po omejevanju nevarnosti cenovne manipulacije. Takšno tveganje je prevladujoče v primerih, ko se prodaja ne izvaja neposredno od izvoznika s poreklom iz LRK nepovezanemu uvozniku v Skupnosti, saj je posledično vpleteno večje število strank, zaradi česar carinski organi stežka preverijo celoten potek dogodkov, ko je prodaja izvedena prek trgovcev iz tretjih držav. Resnost teh nevarnosti poudarjajo ugotovitve Evropskega računskega sodišča v letnem poročilu 2000 [6]. Zaradi nevarnosti cenovne manipulacije pri posrednih prodajah, ki odtehta možno škodo uvoznikom iz tretjih držav, je bila pripomba uvoznikov zavrnjena.

(24) Zaključeno je bilo, da bo prodaja izvoznikov s poreklom iz LRK neposredno nepovezani stranki v Skupnosti ostala zavezana MIP, kar se je izkazalo za primeren ukrep v prvotni preiskavi. Da bi se izognili nevarnosti cenovne manipulacije, se bo v vseh ostalih primerih uporabljala dajatev ad valorem v višini 27,1 %, kakor je bilo prej določeno [7].

D. POŠKODOVANO BLAGO

(25) Člen 145 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 predvideva, da bi carinsko vrednost določili s porazdelitvijo dejansko plačane ali plačljive cene v primerih, ko je bilo blago poškodovano pred vstopom v prosti promet. Dajatve ad valorem na poškodovano blago sledijo znižanju plačanih ali plačljivih cen za tako blago, s čimer se plačljiva dajatev samodejno zniža.

(26) Pri poškodovanem blagu, za katerega se obračuna MIP, se plačljiva dajatev, tj. razlika med MIP ter neto franko ceno Skupnosti pred carinjenjem, ne zniža samodejno. Tako za nepoškodovano kot za poškodovano blago se uporablja enaka MIP in ukrepi lahko presežejo potreben obseg odprave škode.

(27) Da bi se izognili opisanemu položaju, se mora MIP, kadar je blago poškodovano, znižati za odstotek, ki ustreza porazdelitvi dejansko plačane ali plačljive cene. Plačljiva dajatev bo tako enaka razliki med znižano MIP in znižano neto ceno franko meja Skupnosti pred carinjenjem.

(28) Proizvajalci Skupnosti so opozorili, da bi moral carinsko vrednost poškodovanega blaga oceniti neodvisni strokovnjak, da bi se izognili goljufijam.

(29) Ocenitev blaga, poškodovanega ali ne, izvajajo carinski organi v skladu z natančno določenimi pravili, ki jih predpisuje Carinski zakonik Skupnosti. Zaradi teh pravil, ki zagotavljajo zadostno raven nepristranskosti, se šteje, da ni potrebe po nadaljnjih posebnih določbah. Ta argument se zato zavrne.

(30) Ker nobena od zainteresiranih strank ni predložila dodatnih utemeljenih argumentov, je bilo zaključeno, da mora biti v primerih, ko je bilo blago poškodovano pred vstopom v prosti promet, plačljiva dajatev enaka razliki med znižano najnižjo uvozno ceno ter znižano neto ceno franko meja Skupnosti pred carinjenjem –

SPREJEL NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Člen 1(2) Uredbe (ES) št. 1334/1999 se nadomesti z:

"2. Višina protidampinške dajatve bo:

(a) razlika med najnižjo uvozno ceno 112 EUR na tono ter neto ceno franko meja Skupnosti pred dajatvami vedno, kadar je slednja:

- nižja od najnižje uvozne cene, in

- določena na podlagi računa, ki ga je izstavil izvoznik s poreklom iz Ljudske republike Kitajske neposredno nepovezani stranki v Skupnosti (dodatna koda TARIC A420);

(b) nič, če je neto cena franko meja Skupnosti pred obdavčitvijo določena na podlagi računa, ki ga je izstavil izvoznik s poreklom iz Ljudske republike Kitajske neposredno nepovezani stranki v Skupnosti, in ki je enaka ali višja od najnižje uvozne cene 112 EUR na tono (dodatna koda TARIC A420);

(c) enaka dajatvi ad valorem v višini 27,1 % v vseh ostalih primerih, ki ne sodijo pod pododstavka (a) in (b) (dodatna koda TARIC A999).

V primerih, ko je protidampinška dajatev določena v skladu z odstavkom 2(a) člena 1 in ko je bilo blago pred vstopom v prosti promet poškodovano, zaradi česar je dejansko plačana ali plačljiva cena porazdeljena za določanje carinske vrednosti na podlagi člena 145 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93, se najnižja uvozna cena, določena zgoraj, zniža za odstotek, ki ustreza porazdelitvi dejansko plačane ali plačljive cene. Plačljiva dajatev bo tako enaka razliki med znižano najnižjo uvozno ceno in znižano neto ceno franko meja Skupnosti pred carinjenjem."

Člen 2

Ta uredba začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Luxembourgu, 5. junija 2003

Za Svet

Predsednik

M. Stratakis

[1] UL L 56, 6.3.1996, str. 1. Uredba, nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1972/2002 (UL L 305, 7.11.2002, str. 1).

[2] UL L 159, 25.6.1999, str. 1.

[3] UL C 140, 13.6.2002, str. 6.

[4] UL L 302, 19.10.1992, str. 1.

[5] Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, 11.10.1993, str. 1). Uredba, nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 444/2002 (UL L 68, 12.3.2002, str. 11).

[6] UL C 359, 15.12.2001, str. 1, uvodni izjavi 1.31 in 1.35.

[7] Uredba Sveta (EGS) št. 1473/93 (UL L 145, 17.6.1993, str. 1).

--------------------------------------------------