Sklep Sveta

z dne 22. julija 2003

o smernicah za politiko zaposlovanja držav članic

(2003/578/ES)

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 128(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije [1],

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta [2],

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora [3],

ob upoštevanju mnenja Odbora regij [4],

ob upoštevanju mnenja Odbora za zaposlovanje,

ob upoštevanju naslednjega:

(1) V skladu s členom 2 Pogodbe o Evropski uniji si Unija zastavlja cilj spodbujati gospodarski in socialni napredek in visoko stopnjo zaposlovanja. V členu 125 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti je navedeno, da si države članice in Skupnost prizadevajo za razvoj usklajene strategije zaposlovanja in zlasti za spodbujanje kvalificirane, usposobljene in prilagodljive delovne sile in trgov dela, ki so se sposobni odzvati na gospodarske spremembe.

(2) Po izrednem zasedanju Evropskega sveta o zaposlovanju 20. in 21. novembra 1997 v Luxembourgu, je bil z resolucijo Sveta 15. decembra 1997 o smernicah za zaposlovanje za leto 1998 [5] sprožen proces, ki ga odlikujejo velika razvidnost, močna politična zavezanost in široko odobravanje pri vseh zainteresiranih strankah.

(3) Na zasedanju Evropskega sveta v Lizboni 23. in 24. marca 2000 je bil Evropski uniji postavljen nov cilj. Postala naj bi najbolj konkurenčno in najbolj dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, sposobno trajnostne gospodarske rasti s številčnejšimi in boljšimi delovnimi mesti ter z večjo socialno kohezijo. V ta namen se je Svet sporazumel glede skupnih ciljev zaposlovanja in ciljev zaposlovanja žensk do leta 2010, ki so bili na zasedanju Evropskega sveta 23. in 24. marca 2001 v Stockholmu dopolnjeni z vmesnimi cilji za obdobje do januarja 2005 in z novim ciljem za obdobje do leta 2010, ki se, ob upoštevanju demografskega izziva, nanaša na povišanje stopnje zaposlenosti starejših žensk in moških.

(4) Evropski svet je na zasedanju v Nici 7., 8. in 9. decembra 2000 odobril Evropsko socialno agendo, v kateri je navedeno, da je za povratek k polni zaposlenosti potrebna ambiciozna politika v smislu povišanja stopenj zaposlenosti, zmanjšanja regionalnih razlik, odpravljanja neenakosti in izboljšanja kakovosti delovnih mest.

(5) Na svojem zasedanju 15. in 16. marca 2002 v Barceloni je Evropski svet pozval k okrepitvi Evropske strategije zaposlovanja prek uveljavljenega, poenostavljenega in bolj usklajenega procesa, katerega časovni okvir sega do leta 2010, vključuje pa cilje in namere Lizbonske strategije. Evropski svet je v Barceloni prav tako zahteval racionalizacijo političnega usklajevalnega procesa in sinhronizacijo časovnih načrtov za sprejem širših smernic gospodarske politike in smernic zaposlovanja.

(6) Na svojem zasedanju 20. in 21. marca 2003 v Bruslju je Evropski svet potrdil, da ima strategija zaposlovanja vodilno vlogo pri doseganju ciljev zaposlovanja in trgov dela Lizbonske strategije ter da bi bilo treba strategijo zaposlovanja in širše smernice gospodarske politike, ki zagotavljajo okvir gospodarsko-političnega usklajevanja v Skupnosti, uresničevati dosledno. Na istem zasedanju je Evropski svet pozval k omejenem številu smernic, ki naj bodo usmerjene k doseganju rezultatov in ki vsebujejo ustrezne cilje, kar bo državam članicam omogočalo načrtovanje primernega nabora aktivnosti. Leto 2003 ponuja posebno priložnost za uporabo racionaliziranih ključnih politično-usklajevalnih instrumentov – širše smernice gospodarske politike, smernice za zaposlovanje in strategija notranjega trga – in podelitev nove triletne perspektive tem instrumentom.

(7) Strategija zaposlovanja je bila podvržena izčrpni oceni, vključno s temeljito srednjeročno proučitvijo iz leta 2000 in celovito oceno v prvih petih letih pridobljenih izkušenj, ki je bila dokončana leta 2002. V oceni je bila izpostavljena potreba po zagotavljanju kontinuitete strategije zaradi odpravljanja preostalih strukturnih slabosti, kot tudi potreba po novih izzivih, s katerimi se bo soočila razširjena Evropska unija.

(8) Uspešno izvajanje Lizbonske agende terja uravnoteženo krepitev treh komplementarnih in vzajemno pogojujočih se ciljev polne zaposlenosti, kakovosti delovnih mest in delovne produktivnosti ter socialne kohezije in vključenosti s pomočjo zaposlitvenih politik držav članic. Za doseganje teh ciljev so potrebne nadaljnje strukturne reforme, ki so osredotočene na 10 ključnih in medsebojno odvisnih prednostnih nalog, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti usklajenemu vodenju procesa. Pri vseh ukrepih, izvedenih v okviru političnih reform, je treba upoštevati integracijo načela enakosti spolov.

(9) Svet je 6. decembra 2001 sprejel celo vrsto indikatorjev, s pomočjo katerih se lahko izmeri deset dimenzij vlaganj v kakovost delovnega mesta in pozval, da se ti indikatorji uporabljajo pri spremljanju evropskih smernic in priporočil za zaposlovanje.

(10) Aktivne in preventivne politike bi morale biti učinkovite in prispevati k ciljem polne zaposlenosti in socialne vključenosti ter s tem zagotoviti brezposelnim in neaktivnim osebam konkurenčnost na trgu dela in možnost njihovega vključevanja v omenjeni trg. Te politike bi bilo treba podpreti s sodobnimi institucijami trga dela.

(11) Države članice bi morale spodbujati ustvarjanje več in boljših delovnih mest s pospeševanjem podjetništva in inovacij v ugodnem podjetniškem okolju. Države članice so zavezane izvajanju Evropske listine za mala podjetja in vključene v proces storilnostne primerjave politike podjetništva.

(12) Zagotavljanje pravilnega ravnotežja med prožnostjo in varnostjo bo prispevalo h konkurenčnosti podjetij, povečalo kakovost in produktivnost na delovnem mestu ter olajšalo prilagajanje podjetij in delavcev gospodarskim spremembam. V tej zvezi je Evropski svet na svojih zasedanjih v Barceloni in Bruslju zlasti pozval k proučitvi zakonodaje na področju zaposlovanja, ob upoštevanju vloge socialnih partnerjev. Ravni zdravstvenih in varnostnih standardov pri delu je treba dvigniti v skladu z novo strategijo Skupnosti za obdobje od leta 2002 do 2006. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti sektorjem z visokim tveganjem nezgod pri delu. Dostop delavcev do usposabljanja je bistvena sestavina ravnotežja med prožnostjo in varnostjo, podpirati je treba udeležbo vseh zaposlenih in pri tem upoštevati donos na vlaganja za delavce, delodajalce in družbo kot celoto. Gospodarsko prestrukturiranje predstavlja izziv za zaposlovanje tako v sedanjih kot tudi v prihodnjih državah članicah ter zahteva pozitivno ravnanje ob vključitvi vseh zadevnih udeležencev, vključno s socialnimi partnerji.

(13) Evropski svet je na zasedanju v Barceloni pozdravil akcijski načrt Komisije glede kvalifikacij in mobilnosti, nadalje pa je Svet v Resoluciji o kvalifikacijah in mobilnosti z dne 3. junija 2002 pozval Komisijo, države članice in socialne partnerje, da sprejmejo vse potrebne ukrepe. Boljša poklicna in geografska mobilnost in ujemanje poklicev s potrebami trga dela bosta, ob upoštevanju zaposlovanja kot vzroka priseljevanja pomagala povečati zaposlitveno in socialno kohezijo.

(14) Izvajane strategij skladnega in celovitega vseživljenskega učenja je bistvenega pomena za zagotavljanje polne zaposlenosti, izboljšanje kakovosti delovnih mest in produktivnosti pri delu in socialno kohezijo. Evropski svet je v Barceloni pozdravil sporočilo pod naslovom "Ustvarjanje evropskega prostora za vseživljenjsko učenje", v katerem so bile izražene najpomembnejše sestavine strategij vseživljenjskega učenja kot so partnerstvo, vpogled v potrebe po izobraževanju, ustrezni viri, zagotavljanje lažjega dostopa do izobraževanja in usposabljanja, ustvarjanje izobraževalne kulture in prizadevanje za odličnost. Nenehen proces glede konkretnih prihodnjih ciljev izobraževalnih sistemov, ki ga je vpeljal Evropski svet na zasedanju v Lizboni, ima pomembno vlogo pri razvoju človeških virov, v celoti pa bi bilo treba izkoristiti tudi sinergije s Strategijo zaposlovanja. Na svojem zasedanju 5. in 6. maja 2003 je Svet sprejel celo vrsto primerjalnih analiz evropskega povprečnega učinka pri izobraževanju in usposabljanju, od katerih jih je kar nekaj, ki so še posebej zanimive z vidika politik zaposlovanja. Evropski svet je v Lizboni pozval k znatnemu povečanju vlaganj na prebivalca v človeške vire. To predvideva primerne spodbude za delodajalce in posameznike ter preusmeritev javnih financ v učinkovitejša vlaganja v človeške vire na vseh področjih izobraževanja in usposabljanja.

(15) Potrebna je ustrezna ponudba delovne sile zaradi soočanja z demografskim izzivom, podpore gospodarski rasti, spodbujanja polne zaposlenosti in podpore trajnosti sistemov socialne zaščite. V skupnem poročilu z naslovom "Povečanje udeleženosti delovne sile in spodbujanje aktivnega staranja", ki ga je Svet sprejel 7. marca 2002, sta Komisija in Svet prišla do zaključka, da je za to potreben razvoj celovitih nacionalnih strategij, ki temeljijo na usmeritvi k življenjskemu ciklusu. Z ukrepi bi bilo treba izkoristiti zaposlitveno zmogljivost vseh kategorij oseb. Na zasedanju v Barceloni je Evropski svet soglašal, da bi si morala Evropska unija prizadevati za postopno povečanje dejanske povprečne starosti upokojitve do leta 2010 za približno 5 let. Leta 2001 je bila ta starost ocenjena na 59,9 let.

(16) Neskladja med spoloma na trgu dela bi bilo treba postopno odpraviti, če naj bi Evropska unija zagotovila polno zaposlenost, povečala kakovost delovnih mest ter spodbujala socialno vključenost in kohezijo. To zahteva po eni strani pristop na podlagi integracije načela enakosti spolov, po drugi pa specifične politične ukrepe za ustvarjanje pogojev, ki ženskam in moškim omogočajo vstopanje, ponovno vstopanje in obstanek na trgu dela. Evropski svet je v Barceloni soglašal, da bi morale države članice do leta 2010 zagotoviti otroško varstvo za najmanj 90 % predšolskih otrok , starih 3 ali več let in šoloobveznimi otroki ter najmanj za 33 % otrok, mlajših od treh let. Odpraviti bi bilo treba temeljne dejavnike neskladja med spoloma pri brezposelnosti in plačilu za delo ter izpolniti določene cilje za odpravljanje takšnega neskladja, ne da bi se postavljalo pod vprašaj načelo plačnega razlikovanja glede na produktivnost in stanje na trgu delovne sile.

(17) Učinkovito integriranje težje zaposljivih oseb na trg dela bo prispevalo k povečani socialni vključenosti, višjim stopnjam zaposlenosti in k večji trajnosti sistemov socialne zaščite. Politika se mora odzvati na diskriminacijo, zagotoviti individualiziran pristop do potreb posameznikov in ustvariti ustrezne zaposlitvene možnosti na način, ki delodajalce spodbuja k zaposlovanju. S Sklepom Sveta 2001/903/ES [6] z 3. decembra 2001 je bilo leto 2003 proglašeno za "Evropsko leto invalidov". Dostop do trga dela je ena od osrednjih prednostnih nalog ukrepov v korist invalidov, katerih število v Evropski uniji je ocenjeno na približno 37 milijonov in od katerih so mnogi sposobni za delo in tudi želijo delati.

(18) Zaradi boljših možnosti doseganja polne zaposlenosti in socialne kohezije, bi moralo biti ravnotežje med dohodki iz dela in dohodki iz brezposelnosti ali neaktivnosti takšno, da bi spodbujalo ljudi k vstopu, ponovnemu vstopu in prisotnosti na trgu dela in podpiralo ustvarjanje delovnih mest.

(19) Neprijavljeno delo pomeni "vsako plačano dejavnost, ki je po svojem bistvu zakonita, vendar ni prijavljena javnim oblastem". V raziskavah je obseg neformalne ekonomije ocenjen na približno 7 % do 16 % BDP Evropske unije. Takšno delo bi bilo treba pretvoriti v redne oblike zaposlitev in na ta način izboljšati splošno podjetniško okolje, kakovost delovnih mest, socialno kohezijo ter trajnost javnih financ in sistemov socialne zaščite. Spodbujati bi bilo treba poznavanje obsega neprijavljenega dela v posameznih državah članicah in v Evropski uniji.

(20) Regijska neskladja v zaposlenosti in brezposelnosti so v Evropski uniji velika, po razširitvi pa se bodo še povečala. Zoperstaviti bi se jim bilo treba s celovitim pristopom, ki bi vključeval vse udeležence na vseh ravneh in s tem podpiral gospodarsko in socialno kohezijo, ob uporabi strukturnih skladov Skupnosti.

(21) Ocena prvih petih let izvajanja strategije zaposlovanja je pokazala, da je ključ do njene prihodnje učinkovitosti boljše vodenje. Uspešno izvajanje ukrepov za zaposlovanje je odvisno od partnerstva na vseh ravneh, vključitve različnih operativnih služb ter ustreznih finančnih virov za podporo izvajanju smernic za zaposlovanje. Države članice so odgovorne za učinkovito izvajanje smernic za zaposlovanje, vključno z zagotavljanjem uravnotežene porazdelitve na regionalni in lokalni ravni.

(22) Učinkovito izvajanje smernic za zaposlovanje zahteva tvorno udeležbo socialnih partnerjev na vseh stopnjah, od načrtovanja pa do izvajanja politik. Na srečanju Socialnega vrha 13. decembra 2001 so socialni partnerji izrazili potrebo po razvijanju in izboljšanju usklajevanja tristranskega posvetovanja. Sklenjen je bil tudi dogovor, naj Tristranski Socialni vrh za rast in zaposlovanje poteka pred vsakim spomladanskim zasedanjem Evropskega sveta.

(23) Poleg smernic za zaposlovanje bi morale države članice v celoti izvajati širše smernice gospodarske politike in zagotoviti njihovo celovito skladnost z ohranjanjem zdravih javnih financ in makroekonomske stabilnosti –

SKLENIL:

Edini člen

Sprejmejo se smernice za politike zaposlovanja držav članic ("smernice za zaposlovanje"), ki so priložene temu Sklepu. Države članice jih upoštevajo v svojih politikah zaposlovanja.

V Bruslju, 22. julija 2003

Za Svet

Predsednik

G. Alemanno

[1] Predlog z 8. aprila 2003 (še neobjavljen v Uradnem listu).

[2] Mnenje z 3. junija 2003 (še neobjavljeno v Uradnem listu).

[3] Mnenje z 14. maja 2003 (še neobjavljeno v Uradnem listu).

[4] Mnenje z 3. julija 2003 (še neobjavljeno v Uradnem listu).

[5] UL C 30, 28.1.1998, str. 1.

[6] UL L 335, 19.12.2001, str. 15.

--------------------------------------------------

PRILOGA

SMERNICE ZA ZAPOSLOVANJE

Evropska strategija za polno zaposlenost in boljša delovna mesta za vse

Države članice vodijo svoje politike zaposlovanja z namenom izvajati cilje in prednostne naloge ukrepanja ter postopno izpolnjevati spodaj opredeljene cilje. Posebna pozornost bo namenjena kakovostnemu vodenju politik zaposlovanja.

Poleg smernic za zaposlovanje in z njimi povezanih priporočil za zaposlovanje, bi morale države članice v celoti izvajati širše smernice gospodarske politike in zagotoviti dosledno delovanje obeh instrumentov.

V skladu z Lizbonsko agendo spodbujajo politike zaposlovanja držav članic tri komplementarne in vzajemno pogojujoče se cilje polne zaposlenosti, kakovosti delovnih mest in produktivnosti dela ter socialne kohezije in vključenosti.

Te cilje naj bi se dosegalo na uravnotežen način, ki odraža njihov enakovreden pomen pri uresničevanju ambicij Unije. Uresničevati bi jih bilo treba ob vključitvi vseh udeležencev. V celoti bi bilo treba izkoristiti sinergije, ki nastajajo iz pozitivnega medsebojnega učinkovanja med tremi cilji. Enake možnosti in enakost spolov so bistvenega pomena za napredek na poti do teh ciljev.

Takšen pristop bi prispeval tudi k zmanjšanju brezposelnosti in neaktivnosti.

Polna zaposlenost

Države članice skušajo doseči polno zaposlenost z izvajanjem pristopa celovite politike, ki vključuje ukrepe na strani povpraševanja in na strani ponudbe, s katerimi naj bi se stopnje zaposlenosti dvignile na raven ciljev, predvidenih v Lizboni in Stockholmu.

Ukrepi prispevajo k doseganju naslednjih povprečnih vrednosti za Evropsko unijo:

- skupna stopnja zaposlenosti v višini 67 % leta 2005 in 70 % leta 2010,

- stopnja zaposlenosti za ženske v višini 57 % leta 2005 in 60 % leta 2010,

- stopnja zaposlenosti v višini 50 % za starejše delavce (55 do 64) leta 2010.

Vsi nacionalni cilji morajo biti skladni s pričakovanim rezultatom na ravni Evropske unije in upoštevati posebne nacionalne okoliščine.

Izboljšanje kakovosti delovnih mest in produktivnosti dela

Izboljšana kakovost delovnih mest je zelo tesno povezana s prehodom na konkurenčno in na znanju temelječe gospodarstvo in jo je treba uresničevati z združenimi prizadevanji vseh udeležencev, zlasti s socialnim dialogom. Kakovost je večdimenzionalni koncept, pri katerem gre tako za značilnosti dela kot tudi za širši trg dela. Koncept zajema vidike, kot so dejanska kakovost delovnega mesta, kvalifikacije, vseživljenjsko učenje in poklicni razvoj, enakost spolov, zdravje in varnost pri delu, prožnost in varnost, vključenost in dostop do trga dela, organizacija dela in ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem, socialni dialog in udeležba delojemalcev, raznolikost in nediskriminacija in skupni delovni učinek.

Povečanje stopnje zaposlenosti mora potekati sočasno z dvigom splošne produktivnosti dela. Kakovost delovnega mesta lahko pomaga povečati produktivnost dela, sinergije med obema pa je treba v celoti izkoristiti. To predstavlja poseben izziv za socialni dialog.

Krepitev socialne kohezije in vključenosti

Zaposlovanje je ključni dejavnik socialne vključenosti. V sinergiji z odprto metodo koordinacije na področju socialne vključenosti, bi morale politike zaposlovanja olajšati vključenost v zaposlitev s spodbujanjem dostopa do kakovostne zaposlitve za vse dela sposobne ženske in moške, z bojem proti diskriminaciji na trgu delovne sile in s preprečevanjem izključenosti ljudi iz sveta dela.

Gospodarsko in socialno kohezijo je treba spodbujati z zmanjševanjem regionalnih neskladij v zaposlenosti in brezposelnosti z odpravljanjem problemov pri zaposlovanju na območjih z manjšim razvojnim potencialom v Evropski uniji in s pozitivno podporo gospodarskemu in socialnemu prestrukturiranju.

SMERNICE

V prizadevanjih za uresničitev treh komplementarnih ciljev izvajajo države članice politike, ki kot prednostne naloge za ukrepanje upoštevajo naslednje smernice. Pri tem sprejmejo v okviru vseh prednostnih nalog pristop integracije načela enakosti spolov.

1. AKTIVNI IN PREVENTIVNI UKREPI ZA BREZPOSELNE IN NEAKTIVNE

Države članice bodo razvile in izvajale aktivne in preventivne ukrepe za brezposelne in neaktivne, namenjene preprečevanju povečanja dolgotrajne brezposelnosti in spodbujanju trajnostnega vključevanja brezposelnih in neaktivnih ljudi na trg dela. Države članice bodo:

(a) zagotovile prepoznavanje potreb vseh iskalcev zaposlitve v zgodnji fazi njihove brezposelnosti in nudenje storitev, kot so svetovanje in usmerjanje, pomoč pri iskanju zaposlitve in izdelava zaposlitvenega načrta;

(b) na podlagi zgoraj omenjenega prepoznavanja potreb ponudile iskalcem zaposlitve dostop do razpoložljivih in učinkovitih ukrepov za izboljšanje njihove zaposljivosti in možnosti vključevanja, pri čemer naj bi bila posebna pozornost namenjena tistim ljudem, ki se soočajo z največjimi težavami na trgu dela.

Države članice zagotovijo:

- da se vsaki brezposelni osebi omogoči nov začetek, in sicer za mlade v roku šestih mesecev po nastopu brezposelnosti in v roku dvanajstih mesecev za odrasle, kar se uresničuje v obliki usposabljanja, preusposabljanja, delovne prakse, delovnega mesta ali drugega zaposlitvenega ukrepa, po potrebi v povezavi s stalno pomočjo pri iskanju zaposlitve,

- da bo do leta 2010 25 % dolgotrajno brezposelnih vključenih v aktivne ukrepe v obliki usposabljanja, preusposabljanja, delovne prakse ali drugih zaposlitvenih ukrepov s ciljem doseči povprečje treh vodilnih držav članic;

(c) posodobile in okrepile institucije trga dela, zlasti službe za zaposlovanje;

(d) redno ocenjevale smotrnost in učinkovitost programov zaposlovanja in jih ustrezno preverjale.

2. USTVARJANJE DELOVNIH MEST IN PODJETNIŠTVO

Države članice bodo spodbujale ustvarjanje več in boljših delovnih mest s podpiranjem podjetništva, inovacij, investicijskih zmožnosti in ugodnega podjetniškega okolja za vsa podjetja. Posebna pozornost bo namenjena izkoriščanju zmogljivosti za ustvarjanje delovnih mest v novih podjetjih, storitvenih dejavnostih ter možnostih na področju raziskav in razvoja. Ob podpori procesa primerjalne analize podjetniške politike in izvajanja Evropske listine za mala podjetja, se bodo usmeritvene pobude osredotočile na:

- poenostavitev ter zmanjšanje upravnih in regulativnih obremenitev za podjetja v začetni fazi poslovanja in MSP, kot tudi za zaposlitev osebja, lažji dostop do kapitala za podjetja v začetni fazi poslovanja, za nova in obstoječa MSP in podjetja z visoko rastjo in zmožnostjo ustvarjanja delovnih mest (glej tudi Širše smernice gospodarske politike – ŠSGP, smernica 11).

- spodbujanje izobraževanja in usposabljanja na področju podjetniških in poslovodnih znanj in zagotavljanje podpore, vključno prek usposabljanja za samostojnega podjetnika kot poklicno opcijo za vse.

3. ODZIVANJE NA SPREMEMBE IN SPODBUJANJE PRILAGODLJIVOSTI IN MOBILNOSTI NA TRGU DELA

Države članice bodo podpirale sposobnost prilagajanja delavcev in podjetij na spremembe, ob upoštevanju potrebe po prožnosti in varnosti in poudarjanju ključne vloge socialnih partnerjev pri tem vprašanju.

Države članice bodo proučile in po potrebi spremenile pretirano omejevalne vsebine predpisov s področja delovnih razmerij in zaposlovanja, ki vplivajo na dinamiko trga dela in zaposlovanje tistih skupin, ki se soočajo s težavami pri dostopu na trg dela, razvijale socialni dialog, pospeševale socialno odgovornost podjetij in sprejemale druge primerne ukrepe, da bi spodbujale:

- raznolikost pogodbenih in delovnih razmerij, vključno z določbami o delovnem času, poklicnem napredovanju, boljšem ravnotežju med poklicnim in zasebnim življenjem ter med prožnostjo in varnostjo,

- dostop delavcev, zlasti nizko kvalificiranih delavcev, do usposabljanja,

- boljše delovne pogoje, vključno z zagotavljanjem zdravja in varnosti pri delu; ukrepi bodo zlasti usmerjeni k znatnemu zmanjšanju števila nezgod pri delu in pojavljanja poklicnih bolezni,

- pripravi in razširjanju inovativnih in trajnostnih oblik organizacije dela, ki podpirajo produktivnost dela in kakovost delovnega mesta,

- predvidevanju in pozitivnem obvladovanju gospodarskih sprememb in prestrukturiranja.

Države članice se bodo zoperstavile pomanjkanju delovne sile in ozkim grlom s celo vrsto ukrepov, kot so spodbujanje poklicne mobilnosti in odstranjevanje ovir geografski mobilnosti, zlasti z izvajanjem akcijskega načrta o kvalifikacijah in mobilnosti, izboljšanje priznavanja in preglednosti kvalifikacij in pristojnosti, prenosljivost pravic do socialnega zavarovanja in pokojnine, zagotavljanje ustreznih spodbud v davčnih sistemih in sistemih dajatev ter upoštevanje vidikov priseljevanja, ki se nanašajo na trg dela.

Na nacionalni in evropski ravni bi bilo treba spodbujati preglednost možnosti zaposlitve in usposabljanja in s tem podpirati učinkovito usklajenost med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela. Do leta 2005 bi bilo zlasti treba zagotoviti iskalcem dela na celotnem ozemlju EU dostop do vseh zaposlitvenih ponudb, ki jih objavljajo službe za zaposlovanje držav članic.

4. SPODBUJANJE RAZVOJA ČLOVEŠKIH VIROV IN VSEŽIVLJENJSKEGA UČENJA

Države članice bodo izvajale strategije vseživljenjskega učenja, vključno s spodbujanjem boljše kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraževanja in usposabljanj, da bi s tem vsem posameznikom posredovale znanja, ki jih potrebuje sodobna delovna sila v družbi, ki temelji na znanju, z omogočanjem njihovega poklicnega razvoja, z zmanjševanjem nesorazmerja med ponudbo in povpraševanjem glede znanj ter z odpravljanjem ozkih grl na trgu dela.

V skladu z nacionalnimi prednostnimi nalogami, bo namen ukrepov do leta 2010 doseči naslednje rezultate:

- v Evropski uniji bi moralo imeti srednješolsko izobrazbo najmanj 85 % dvaindvajsetletnikov,

- povprečni delež udeležencev vseživljenjskega učenja bi moral v Evropski uniji znašati najmanj 12,5 % odraslega, za delo sposobnega prebivalstva (starostna skupina od 25 do 64 let).

Ukrepi bodo zlasti usmerjeni k povečanju vlaganj v človeške vire. V tej zvezi je pomembno, da podjetja znatno povečajo vlaganja v usposabljanje odraslih in na ta način spodbujajo produktivnost, konkurenčnost in aktivno staranje. Pospeševala se bodo učinkovita vlaganja v človeške vire s strani delodajalcev in posameznikov.

5. POVEČANJE PONUDBE ČLOVEŠKIH VIROV IN PROMOCIJA AKTIVNEGA STARANJA

Države članice bodo skrbele za ustrezno razpoložljivost delovnih in zaposlitvenih možnosti in na ta način podpirale gospodarsko rast in zaposlovanje, pri čemer bodo upoštevale mobilnost delavcev, kar je konkretno navedeno v smernici 3. Zlasti bodo:

- povečale udeležbo na trgu dela z uporabo potencialov vseh skupin prebivalstva s pomočjo vsestranskega pristopa, ki zlasti zajema razpoložljivost in privlačnost delovnih mest, načelo, da se delo izplača, izboljšanje znanj in pripravo ustreznih podpornih ukrepov,

- spodbujale aktivno staranje, zlasti z ustvarjanjem primernih delovnih pogojev, zaradi katerih ljudje dlje ostajajo v poklicnem življenju – na primer dostop do nadaljnjega usposabljanja, posebno upoštevanje zdravja in varnosti pri delu, inovativne in prilagodljive oblike organizacije dela – in z odpravljanjem spodbud za predčasen odhod s trga delovne sile, zlasti s spremembo programov predčasne upokojitve in z zagotovilom, da se izplača ostati aktiven na trgu delovne sile, kot tudi s spodbujanjem delodajalcev k zaposlovanju starejših delavcev.

Cilj ukrepov do leta 2010 bo zlasti povišanje dejanskega povprečja starosti na ravni Evropske unije (za leto 2001 se ocenjuje na 59,9 let) ob odhodu s trga dela za pet let. V tem pogledu imajo socialni partnerji pomembno vlogo. Vsi nacionalni cilji morajo biti skladni s pričakovanim rezultatom na ravni EU in upoštevati posebne nacionalne okoliščine,

- in po potrebi v celoti upoštevati dodaten priliv delovne sile kot rezultat priseljevanja.

6. ENAKOST MED SPOLOMA

Z integriranim pristopom, ki povezuje splošno veljavno upoštevanje enakosti med ženskami in moškimi in posebne strateške ukrepe, bodo države članice spodbujale udeležbo žensk na trgu dela in do leta 2010 dosegle znatno zmanjšanje razlik med spoloma v stopnjah zaposlenosti, brezposelnosti in plačilu za opravljeno delo. V tem pogledu je vloga socialnih partnerjev bistvenega pomena. Ukrepi bodo do leta 2010 zlasti usmerjeni k znatnemu zmanjšanju razlik v plačah med spoloma v vsaki državi članici; kar naj bi dosegli prek večdimenzionalnega pristopa do odpravljanja temeljnih povzročiteljev razlik v plačah med spoloma, vključno s sektorsko in poklicno segregacijo, z izobraževanjem in usposabljanjem, z razvrščanjem delovnih mest in s plačnimi sistemi ter z ozaveščanjem in preglednostjo.

Posebna pozornost bo namenjena usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, zlasti z zagotavljanjem storitev otroškega varstva in druge nepreskrbljene osebe, s spodbujanjem delitve družinskih in poklicnih odgovornosti in z omogočanjem vrnitve na trg dela po poklicnem premoru. Države članice bi morale odpraviti tiste ovire, ki ženske odvračajo od udeležbe na trgu dela in si ob upoštevanju povpraševanja po otroških varstvenih ustanovah in v skladu z nacionalnimi vzorci zagotavljanja otroškega varstva prizadevati, da bi do leta 2010 zagotovile otroško varstvo najmanj za 90 % predšolskih otrok, starih 3 ali več let in šoloobveznih otrok ter najmanj za 33 % otrok, starih manj kot tri leta.

7. INTEGRACIJA IN BOJ PROTI DISKRIMINACIJI NA TRGU DELA

Države članice bodo spodbujale integriranje ljudi, ki se na trgu dela soočajo s posebnimi težavami, kot so mladi osipniki, ki prezgodaj prekinejo šolanje, nizko kvalificirani delavci, invalidne osebe, priseljenci in etnične manjšine, z izboljšanjem njihove zaposljivosti, s povečevanjem zaposlitvenih možnosti in s preprečevanjem vseh oblik diskriminacije.

Namen ukrepov je do leta 2010 zlasti doseči:

- znižanje povprečne stopnje osipa mladih, ki prezgodaj prekinejo šolanje, na največ 10 % na ravni EU,

- znatno zmanjšanje razlik med stopnjo brezposelnosti težje zaposljivih oseb v skladu z vsemi nacionalnimi cilji in opredelitvami – in skupno stopnjo brezposelnosti v vsaki državi članici,

- v skladu z nacionalnimi cilji držav članic znatno zmanjševanje razlik med stopnjo brezposelnosti oseb, ki niso državljani EU, in stopnjo brezposelnosti državljanov EU.

8. NAREDITI DELO DONOSNO PREK SPODBUD ZA VEČJO PRIVLAČNOST DELA

Države članice bodo reformirale finančne spodbude, da bi naredile delo bolj privlačno in spodbudile moške in ženske k iskanju dela, sprejetju dela in ostajanju v poklicnem življenju. V tem smislu bi morale države članice razviti ustrezne politike za zmanjšanje števila zaposlenih, ki živijo pod pragom revščine. Preverile in po potrebi spremenile bodo sisteme obdavčenja in socialnih dajatev ter njihovo vzajemno vplivanje, da bi na ta način odpravile brezposelnost, revščino in pasti neaktivnosti in pri zaposlovanju spodbujale udeležbo žensk, nizko kvalificiranih delavcev, starejših delavcev, invalidov in skupin, ki se nahajajo na obrobju trga dela.

Ob ohranjanju ustrezne ravni socialne zaščite, bodo države članice zlasti proučile stopnje nadomestil in trajanje prejemanja dajatev; ob upoštevanju posameznih okoliščin bodo zagotovile učinkovito upravljanje dajatev, zlasti glede povezave z učinkovitim iskanjem dela, vključno z dostopom do ukrepov aktiviranja za boljšo zaposljivost; kjer je to primerno, bodo proučile zagotavljanje pomoči za zaposlene; in si prizadevale za odpravljanje pasti neaktivnosti.

Cilj ukrepov bo do leta 2010 doseči znatno znižanje visokih dejanskih mejnih davčnih stopenj in po potrebi davčnih obremenitev za slabo plačane delavce, ob upoštevanju nacionalnih okoliščin.

9. PREOBLIKOVANJE NEPRIJAVLJENEGA DELA V REDNE ZAPOSLITVE

Države članice bi morale razviti in izvajati obsežne akcije in ukrepe za odpravljanje neprijavljenega dela, ki združujejo poenostavitev podjetniškega okolja, odstranitev ovir in zagotavljanje primernih spodbud v sistemih obdavčenja in dajatev, izboljšavo kazenskega pregona in uporabo sankcij. Na nacionalni ravni in na ravni EU bi si morale ustrezno prizadevati za evidentiranje obsega problemov in napredka, doseženega na nacionalni ravni.

10. ODPRAVA REGIJSKIH RAZLIK V ZAPOSLENOSTI IN BREZPOSELNOSTI

Države članice bi morale biti dejavne v okviru širokega pristopa do zmanjševanja regijskih razlik v zaposlenosti in brezposelnosti. Podpirati bi bilo treba zmogljivosti za ustvarjanje delovnih mest na lokalni ravni, vključno s socialnim sektorjem, in spodbujati partnerstvo med vsemi zadevnimi udeleženci. Države članice bodo:

- podpirale ugodne pogoje za dejavnosti v zasebnem sektorju in vlaganja v regije v razvojnem zaostanku,

- zagotovile, da bo javna podpora v regijah v razvojnem zaostanku osredotočena na vlaganja v človeški in intelektualni kapital, kot tudi v ustrezno infrastrukturo (glej tudi ŠSGP, smernici 18 in 19).

V celoti bi bilo treba izkoristiti zmogljivosti Kohezijskega sklada in strukturnih skladov in Evropske investicijske banke.

ODGOVORNO UPRAVLJANJE IN PARTNERSTVO PRI IZVAJANJU SMERNIC ZA ZAPOSLOVANJE

Države članice bodo zagotovile učinkovito izvajanje smernic za zaposlovanje, vključno z izvajanjem na regionalni in lokalni ravni.

Vključitev parlamentarnih organov, socialnih partnerjev in drugih zadevnih udeležencev

Odgovorno upravljanje in partnerstvo sta pomembna dejavnika izvajanja Evropske politike zaposlovanja ob celovitem upoštevanju nacionalnih tradicij in običajev. V tem pogledu bo imel Evropski parlament pomembno vlogo. Za izvajanje Evropske strategije zaposlovanja so odgovorne države članice. V skladu z nacionalnimi tradicijami, morajo zadevni parlamentarni organi in tudi zadevni udeleženci na področju zaposlovanja na nacionalni, regionalni in lokalni ravni zagotoviti pomemben prispevek.

V skladu z njihovimi nacionalnimi tradicijami in običaji, bi bilo treba socialne partnerje na nacionalni ravni pozvati, da zagotovijo učinkovito izvajanje smernic za zaposlovanje in poročajo o svojih najpomembnejših prispevkih na vseh področjih, za katera so pristojni, kar se predvsem nanaša na obvladovanje sprememb in prilagodljivosti, sinergijo med prožnostjo in varnostjo, razvoj človeških virov, enakost spolov, uveljavitev načela, da se delo izplača, aktivno staranje in na zdravje in varnost pri delu.

Evropske socialne partnerje na medstrokovni in sektorski ravni se poziva, da prispevajo k izvajanju smernic za zaposlovanje in da v njihovih prizadevanjih podpirajo nacionalne socialne partnerje na vseh ravneh, na primer na medstrokovni, sektorski in lokalni ravni. V skladu z najavo iz njihovega skupnega delovnega programa, bodo evropski socialni partnerji na medstrokovni ravni vsako leto poročali o svojem prispevku k izvajanju smernic za zaposlovanje. Evropske socialne partnerje na sektorski ravni se poziva, da poročajo o ukrepih, ki so jih sprejeli.

Poleg tega bi morale operativne službe uresničevati zaposlitvene politike na učinkovit in smotrn način.

Ustrezna porazdelitev finančnih virov

Države članice bodo zagotovile preglednost in stroškovno učinkovitost pri porazdelitvi finančnih virov za izvajanje smernic za zaposlovanje in pri tem upoštevale potrebo po uravnoteženih javnih financah v skladu s Širšimi smernicami gospodarske politike.

Države članice bodo v celoti izkoristile morebiten prispevek strukturnih skladov Skupnosti, zlasti Evropskega socialnega sklada, da bi s tem podprle uresničevanje ukrepov in okrepile institucionalno usposobljenost na področju zaposlovanja.

--------------------------------------------------