Uredba Komisije (ES) št. 1226/2002

z dne 8. julija 2002

o spremembi Priloge B k Direktivi Sveta 64/432/EGS

KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI JE –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,

ob upoštevanju Direktive Sveta 64/432/EGS [1] z dne 26. junija 1964 o problemih v zvezi z zdravstvenim varstvom živali, ki vplivajo na trgovino z govedom in prašiči med državami članicami Evropske skupnosti, kakor je nazadnje spremenjena z Uredbo Komisije št. (ES) 535/2002 [2] in zlasti drugega odstavka člena 16(1) Direktive,

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Dne 11. oktobra 1999 je Znanstveni odbor za zdravje in dobro počutje živali sprejel poročilo [3] o spremembi tehničnih prilog k Direktivi Sveta 64/432/EGS, da se upoštevajo nova znanstvena spoznanja o tuberkulozi, brucelozi in enzootski goveji levkozi.

(2) V skladu z navedenim poročilom je preskuse na tuberkulozo treba izvajati v skladu s Priročnikom standardnih postopkov za diagnostične preskuse in cepiva, tretja izdaja, 1996, Mednarodnega urada za kužne bolezni živali (OIE).

(3) Avgusta 2001 je OIE objavil četrto izdajo 2000 navedenega Priročnika, ki vsebuje tudi nekatere spremembe v opisu preskusov na tuberkulozo.

(4) Januarja 2002 je Evropski direktorat za kakovost zdravil (European Directorate for the Quality of Medicines) objavil četrto izdajo 2002 Evropske farmakopeje z monografijama 0535 in 0536 za aviarni in bovini tuberkulin PPD.

(5) Dopolniti je treba Prilogo B k Direktivi 64/432/EGS, da se določijo postopki preskusov, ki se uporabljajo za nadzor ter trgovino znotraj Skupnosti, ob upoštevanju mnenja Znanstvenega veterinarskega odbora.

(6) Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo ljudi in zdravje živali –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Priloga B k Direktivi 64/432/EGS se nadomesti s Prilogo k tej uredbi.

Člen 2

Uredba začne veljati 20. dan po objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporabi v vseh državah članicah.

V Bruslju, 8. julija 2002

Za Komisijo

David Byrne

Član Komisije

[1] UL 121, 29.7.1964, str. 1977/64.

[2] UL L 80, 23.3.2002, str. 22.

[3] SANCO/B3/R10/1999.

--------------------------------------------------

PRILOGA

"

PRILOGA B

TUBERKULOZA

1. IDENTIFIKACIJA POVZROČITELJA TUBERKULOZE

Prisotnost Mycobacterium bovis (M. bovis), povzročitelja tuberkuloze pri govedu, je v kliničnih vzorcih in vzorcih, odvzetih ob pregledu po zakolu, mogoče dokazati s preiskavo razmaza ali s imunoperoksidaznimi tehnikami ter potrditi s kultiviranjem organizma v primarnem gojišču za izolacijo.

Patološki material za potrditev M. bovis se odvzame iz patološko spremenjenih bezgavk in parenhimatoznih organov, kakor so pljuča, jetra, vranica itd. Kadar žival nima patoloških sprememb, se vzorci za pregled in pripravo kulture vzamejo iz retrofaringealnih, bronhialnih, mediastinalnih, supramamarnih, mandibularnih in nekaterih mezenterialnih bezgavk ter jeter.

Identifikacija izolatov se običajno izvaja z določanjem lastnosti kulture in biokemijskih lastnosti. Verižna reakcija s polimerazo (PCR) se lahko uporabi za določanje mikobakterij sklopa M. tuberculosis. Tehnike analize DNK so lahko hitrejše in zanesljivejše kot biokemijske metode za razločevanje M. bovis od drugih bakterij sklopa M. tuberculosis. Metode genotipizacije omogočajo razločevanje med raznimi sevi M. bovis in omogočajo opis vzorcev izvora, prenosa in širitve M. bovis.

Uporabljene tehnike in sredstva, njihova standardizacija in razlaga rezultatov morajo biti v skladu s tistimi, opredeljenimi v Priročniku standardnih postopkov za diagnostične preskuse in cepiva, četrta izdaja, 2000, Poglavje 2.3.3 (tuberkuloza pri govedu).

2. TUBERKULINSKI TEST NA KOŽI

Tuberkulini PPD (prečiščeni proteinski derivati), ki izpolnjujejo standarde, predpisane v odstavku 2.1, se uporabijo za izvajanje uradnega tuberkulinskega preskusa na koži, po postopkih iz odstavka 2.2.

2.1 Standardi za tuberkulin (bovini in aviarni)

2.1.1 Opredelitev pojma

Tuberkulin prečiščeni proteinski derivat (tuberkulin PPD, bovini ali aviarni) je pripravek, pridobljen iz toplotno obdelanih rastnih in razkrojnih produktov Mycobacterium bovis ali Mycobacterium avium (kakor je ustrezno), sposobnih prikazati zapoznelo preobčutljivost v živali, senzibilizirani na mikroorganizme iste živalske vrste.

2.1.2 Pridobivanje

Pridobimo ga iz delcev, topnih v vodi, pripravljenih s segrevanjem v prosto tekoči pari, čemur sledi filtriranje kultur M. bovis ali M. avium (kakor je ustrezno), zraslih v tekočem sintetičnem gojišču. Aktivno frakcijo filtrata, sestavljeno pretežno iz beljakovin, se izolira s precipitacijo, spere in ponovno raztopi. Dodamo lahko antimikrobni konzervans, ki ne pospešuje lažnih pozitivnih reakcij, kot na primer fenol. Končni sterilni pripravek, brez mikobakterij, aseptično razdelimo v sterilne steklene posode, varne pred nepooblaščenimi posegi, ki jih nato zapremo, da preprečimo kontaminacijo. Pripravek lahko liofiloziramo.

2.1.3 Identifikacija proizvoda

Vbrizgajte niz stopenjsko naraščajočih odmerkov intradermalno na različnih mestih v primerno senzibilizirane albino morske prašičke, od katerih vsak tehta najmanj 250 g. Po 24 do 28 urah se pojavijo reakcije v obliki edematoznih oteklin z eritemom, z ali brez nekroze na mestih aplikacije. Obseg in resnost reakcije se razlikujeta v odvisnosti od odmerka. Nedovzetni morski prašički ne kažejo nobenih reakcij na podobne injekcije.

2.1.4 Preskusi

2.1.4.1 pH: pH je 6.5 do 7.5.

2.1.4.2 Fenol: Če pripravek za preiskavo vsebuje fenol, njegova koncentracija ne sme presegati 5 g/l.

2.1.4.3 Učinek senzibilizacije: Uporabite skupino treh morskih prašičkov, ki niso bili tretirani z nobeno snovjo, ki bi motila preskus. Trikrat v razmaku petih dni aplicira intradermalno vsakemu morskemu prašičku odmerek pripravka za preiskavo, ki ustreza 500 IE v 0,1 ml. 15 do 21 dni po tretji aplikaciji, se aplicira isti odmerek (500 IE) intradermalno omenjenim živalim ter kontrolni skupini treh morskih prašičkov z enako telesno maso, ki predhodno še niso bili tuberkulinizirani. 24 do 28 ur po zadnjih aplikacijah ni bistvenih razlik v reakciji med obema skupinama.

2.1.4.4 Toksičnost: Uporabite dva morska prašička, od katerih vsak tehta najmanj 250 g, ki predhodno nista bila tretirana z nobeno snovjo, ki bi motila preskus. Aplicirajte podkožno vsakemu morskemu prašičku 0,5 ml pripravka, ki je v preiskavi. Živali opazujte sedem dni. V obdobju opazovanja ni nobenih nenormalnih učinkov.

2.1.4.5 Sterilnost: Ustreza preskusu na sterilnost, predpisanem v monografiji o Cepivih za uporabo v veterinarski medicini, četrta izdaja 2002, Evropske farmakopeje.

2.1.5 Jakost

Jakost prečiščenega proteinskega derivata tuberkulina (bovinega in aviarnega) se določa s primerjavo reakcij, ki jih pokažejo senzibilizirani morski prašički po intradermalni aplikaciji niza razredčenih pripravkov za preiskavo, z reakcijami, ki jih povzročijo znane koncentracije referenčnega pripravka tuberkulina (bovinega ali aviarnega, kakor je ustrezno) prečiščenega proteinskega derivata, merjeno v IE (internacionalnih enotah).

Za preskus jakosti senzibilizirajte najmanj devet albino morskih prašičkov, od katerih vsak tehta od 400 do 600 g, z globoko intramuskularno aplikacijo 0,0001 mg mokre mase žive M. bovis, sev AN5, razredčene v 0,5 ml raztopine 9 g/l natrijevega klorida R za bovini tuberkulin, ali ustreznega odmerka inaktivirane ali žive M. avium za aviarni tuberkulin. Najmanj štiri tedne po senzibilizaciji morskih prašičkov, obrijte morske prašičke po obeh bokih, da dobite na vsaki strani prostor za največ štiri injekcijska mesta. Pripravite niz razredčitev pripravka za preiskavo ter referenčnega pripravka, z uporabo izotonične raztopine natrijevega klorida s fosfatnim pufrom (pH 6,5 - 7,5), ki vsebuje 0,005 g/l polisorbata 80 R. Uporabite najmanj tri odmerke referenčnega pripravka, in najmanj tri odmerke pripravka za preiskavo. Odmerke izberite tako, da imajo nastale spremembe premer najmanj 8 mm do največ 25 mm. Razredčitve razporejajte naključno po mestih, v obliki latinskega kvadrata. Vsak odmerek aplicirajte intradermalno, s konstantnim volumnom 0,1 ml ali 0,2 ml. Po 24 do 28 urah izmerite premere sprememb in izračunajte rezultat preskusa po običajnih statističnih metodah na podlagi domneve, da so premeri sprememb premosorazmerni z logaritmom koncentracije tuberkulinov.

Preskus ni veljaven, če meje zanesljivosti napake (P = 0,95) niso manjše od 50 % in ne večje od 200 % ocenjene jakosti. Ocenjena jakost ni manjša od 66 % in ne večja od 150 % deklarirane učinkovitosti za bovini tuberkulin. Ocenjena jakost ni manjša od 75 % in ne večja od 133 % deklarirane učinkovitosti za aviarni tuberkulin. Deklarirana jakost ni manjša od 20000 IE/ml za oba tuberkulina (bovini in aviarni).

2.1.6 Skladiščenje

Skladiščite zaščiteno pred svetlobo, pri temperaturi 5 ± 3 °C.

2.1.7 Označevanje

Označba vsebuje naslednje navedbe:

- učinkovitost v internacionalnih enotah IE na mililiter,

- ime in količino vseh dodanih snovi,

- za liofilizirane pripravke:

- ime in volumen rekonstitucijske tekočine, ki jo je treba dodati,

- da je treba proizvod uporabiti takoj po rekonstituciji.

2.2 Preskusni postopki

2.2.1 Naslednji postopki se priznavajo kot uradni intradermalni tuberkulinski preskusi:

- intradermalni monotest: za ta preskus je potrebna samo ena aplikacija bovinega tuberkulina,

- intradermalni primerjalni preskus: za ta preskus je treba istočasno aplicirati en odmerek bovinega tuberkulina in en odmerek aviarnega tuberkulina.

2.2.2 Odmerek apliciranega tuberkulina ne sme biti:

- manjši od 2000 IE bovinega tuberkulina,

- manjši od 2000 IE aviarnega tuberkulina.

2.2.3 Volumen vsakega odmerka ne sme presegati 0,2 ml.

2.2.4 Tuberkulinski preskusi se izvajajo z aplikacijo tuberkulina(-ov) v kožo na vratu. Mesta apliciranja se morajo nahajati na meji med sprednjo in srednjo tretjino vratu. Kadar se vbrizgata tako aviarni in bovini tuberkulin v isto žival, mora biti mesto vbrizganja aviarnih tuberkulinov približno 10 cm od grebena vratu, in mesto za apliciranja bovinega tuberkulina približno 12,5 cm nižje, na liniji, približno vzporedni z linijo ramena, ali pa na nasprotnih straneh vratu; pri mladih živalih, kjer ni dovolj prostora za ustrezno ločitev mest vbrizga na eni strani vratu, vbrizgamo po eno injekcijo na vsaki strani vratu, na identičnih mestih v sredini srednje tretjine vratu.

2.2.5 Tehnika tuberkulinskih preskusov in razlaga reakcij sta naslednji:

2.2.5.1 Tehnika:

Mesta vbrizganja je treba ostriči in temeljito očistiti. Na vsakem ostriženem mestu primemo kožno gubo s palcem in kazalcem, jo izmerimo s kutimetrom in zapišemo debelino. Odmerek tuberkulina apliciramo po metodi, ki zagotavlja, da je tuberkulin apliciran intradermalno. Uporabimo lahko kratko sterilno iglo, s poševnim robom navzven, in z graduirano brizgalko, napolnjeno s tuberkulinom, ki jo vbodemo poševno v globlje plasti kože. Pravilen vbod injekcije si potrdimo z otipom majhne, grahovemu zrnu podobne nabrekline na vsaki strani mesta aplikacije. Debelino kožne gube na vsakem mestu aplikacije ponovno izmerimo 72 ur (± 4 ur) po aplikaciji in zapišemo.

2.2.5.2 Razlaga reakcij

Razlaga reakcij mora temeljiti na kliničnem opazovanju ter evidentiranem povečanju debeline kožne gube na mestih aplikacije 72 ur po aplikaciji tuberkulina(-ov).

(a) Negativna reakcija: če opazimo le omejeno oteklino s povečanjem debeline kožne gube do največ 2 mm in brez kliničnih znakov, kakor so razpršeni ali razširjeni edem, eksudat, nekroza, bolečine ali vnetje limfnih vodov v tem predelu oziroma bezgavk.

(b) Sumljiva reakcija: če ne opazimo nobenih kliničnih znakov, navedenih pod (a), in če se debelina kožne gube poveča za več od 2 mm in manj od 4 mm.

(c) Pozitivna reakcija: če opazimo klinične znake, omenjene v (a), ali če se debelina kožne gube na mestu vbrizganja poveča za 4 mm ali več.

2.2.5.3 Razlaga uradnega intradermalnega tuberkulinskega preskusa je naslednja:

2.2.5.3.1 Intradermalni monotest:

(a) pozitiven: pozitivna bovina reakcija, kakor je opredeljena v odstavku 2.2.5.2(c);

(b) sumljiv: sumljiva reakcija, kakor je opredeljena v odstavku 2.2.5.2(b);

(c) negativen: negativna bovina reakcija, kakor je opredeljena v odstavku 2.2.5.2(a).

Živali, ki reagirajo sumljivo na intradermalni monotest, je treba ponovno testirati po najmanj 42 dneh.

Za živali, ki ne reagirajo negativno na ta drugi preskus, se šteje, da so pozitivne na preskus.

Živali, ki reagirajo pozitivno na intradermalni monotest, se lahko testirajo po intradermalnem primerjalnem preskusu, če sumimo na lažno pozitivno reakcijo ali na interferenčno reakcijo.

2.2.5.3.2 Intradermalni primerjalni preskus za vzpostavitev in ohranjanje statusa črede, uradno proste tuberkuloze:

(a) pozitiven: pozitivna reakcija na bovini tuberkulin, ki je za več kot 4 mm večja od reakcije na aviarni tuberkulin, ali prisotnost kliničnih znakov;

(b) sumljiva: pozitivna ali sumljiva reakcija na bovini tuberkulin, ki je od 1 do 4 mm večja od reakcije na aviarni tuberkulin, in odsotnost kliničnih znakov;

(c) negativna: negativna reakcija na bovini tuberkulin, ali pozitivna ali neopredeljena reakcija na bovini tuberkulin, ki je enaka ali manjša od pozitivne ali sumljive reakcije na aviarni tuberkulin, in odsotnost kliničnih znakov v obeh primerih.

Živali, ki reagirajo sumljivo na intradermalni primerjalni preskus, je treba ponovno testirati po najmanj 42 dneh. Za živali, ki ne reagirajo negativno na ta drugi preskus, se šteje, da so pozitivne na preskus.

2.2.5.3.3 Status črede, uradno proste tuberkuloze, se lahko začasno razveljavi, in živalim iz take črede se ne dovoli vstop v trgovino znotraj Skupnosti, dokler ni uradno določen status naslednjih živali:

(a) živali, za katere se šteje, da so sumljivo reagirale na intradermalni monotest;

(b) živali, za katere se šteje, da so pozitivno reagirale na intradermalni monotest, vendar čakajo na ponovno testiranje z intradermalnim primerjalnim preskusom;

(c) živali, za katere se šteje, da so sumljivo reagirale na intradermalni primerjalni preskus.

2.2.5.3.4 Če je po zakonodaji Skupnosti treba živali pred premiki testirati z intradermalnim preskusom, se preskus razlaga tako, da nobeni živali, pri kateri je povečanje debeline kožne gube večje od 2 mm, ali če kaže klinične znake, ni dovoljen vstop v trgovino znotraj Skupnosti.

2.2.5.3.5 Da bi države članice omogočile odkritje kar največjega števila okuženih in obolelih živali v čredi ali regiji, lahko spremenijo merila za razlago preskusa, za pridobitev izboljšane občutljivosti na preskus, in upoštevajo vse neopredeljene reakcije iz 2.2.5.3.1(b) in 2.2.5.3.2(b) kot pozitivne reakcije.

3. DOPOLNILNO PRESKUŠANJE

Da bi države članice omogočile odkritje kar največjega števila okuženih in obolelih živali v čredi ali regiji, lahko dovolijo uporabo tehnike določanja vsebnosti interferona gama, omenjene v Priročniku standardnih postopkov za diagnostične preskuse in cepiva, četrta izdaja, 2000, Poglavje 2.3.3 (bovina tuberkuloza), dodatno k tuberkulinskemu preskusu.

4. DRŽAVNI INŠTITUTI IN NACIONALNI REFERENČNI LABORATORIJI

4.1 Naloge in odgovornosti

Državni inštituti in referenčni laboratoriji iz odstavka 4.2 so odgovorni za uradno preskušanje tuberkulinov ali reagentov iz odstavkov 2 in 3, vsak v svoji državi, za zagotovitev, da je vsak od teh tuberkulinov ali reagentov skladen z zgoraj navedenimi standardi.

4.2 Seznam državnih institutov in nacionalnih referenčnih laboratorijev

1. Nemčija:

Paul-Ehrlich Institut (PEI), Bundesamt für Sera und Impstoffe, D-23207 Langen; Bundesinstitut für gesundheitlichen Verbraucherschutz und Veterinärmedizin – Bereich Jena – D-07743 Jena;

2. Belgija:

Institut Scientifique de la Santé Publique – Louis Pasteur, 14 Rue Juliette Wytsman – B 1050 Bruxelles – Belgique;

3. Francija:

Laboratoire national des médicaments vétérinaires, Fougères;

4. Veliko vojvodstvo Luksemburg:

Inštitut države dobaviteljice;

5. Italija:

Istituto superiore di sanità, Roma;

6. Nizozemska:

Centraal Instituut voor Dierziekte Controle Lelystad (CIDC-Lelystad), Lelystad;

7. Danska:

Danmarks Veterinærinstitut, Bülowsvej 27, DK-1790 København;

8. Irska:

Inštitut države dobaviteljice;

9. Združeno kraljestvo:

Veterinary Laboratory Agency, Addlestone, Weybridge;

10. Grčija:

Κέντρο Κτηνιατρικών Ιδρυμάτων, Νεαπόλεως 25, 153 10 Αβήνα;

11. Španija:

Laboratorio de Sanidad y producción animal de Granada;

12. Portugalska:

Laboratorio Nacional de Investigação Veterinária, Lisbon;

13. Avstrija:

Bundesanstalt für veterinärmedizinische Untersuchungen, Mödling;

14. Finska:

Eläinlääkintä – ja elintarviketutkimus – laitos – Forskningsanstalten för veterinärmedicin och livsmedel, Helsinki;

15. Švedska:

Statens veterinärmedicinska anstalt, Uppsala.

"

--------------------------------------------------