Direktiva 2002/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta

z dne 9. decembra 2002

o spremembi Direktive 97/68/ES o približevanju zakonodaje držav članic o ukrepih proti plinastim in trdnim onesnaževalom iz motorjev z notranjim zgorevanjem, namenjenih za vgradnjo v necestno mobilno mehanizacijo

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 95 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije [1],

ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora [2],

po posvetu z Odborom regij,

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe [3],

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Program avtomobilskih goriv Auto oil II je bil namenjen iskanju stroškovno učinkovitih strategij za izpolnjevanje ciljev Skupnosti glede kakovosti zraka. Ob pregledu sporočila Komisije o programu Auto oil II je bilo ugotovljeno, da bodo potrebni nadaljnji ukrepi, zlasti za vprašanja ozona in emisij trdnih delcev. Najnovejše delo pri razvoju zgornjih mejnih vrednosti emisij na nacionalni ravni je pokazalo, da so za izpolnitev ciljev glede kakovosti zraka, določene v zakonodaji Skupnosti, potrebni nadaljnji ukrepi.

(2) Postopoma se uvajajo strogi standardi o emisijah vozil na avtocestah. Odločeno je že bilo, da je treba te standarde še poostriti. Relativni prispevek onesnaževal iz necestne mobilne mehanizacije (premičnih strojev) bo tako v prihodnje bolj prevladoval.

(3) Z Direktivo 97/68/ES [4] so bile uvedene mejne vrednosti za emisije plinastih in trdnih onesnaževal iz motorjev z notranjim zgorevanjem, namenjenih za vgradnjo v premične stroje.

(4) Čeprav se je Direktiva 97/68/ES prvotno uporabljala samo za nekatere motorje na kompresijski vžig, pa je v uvodni izjavi 5 te direktive predvidena nadaljnja širitev njenega obsega z vključitvijo zlasti bencinskih motorjev.

(5) Emisije iz majhnih motorjev na prisilni vžig (bencinskih motorjev), vgrajenih v različne vrste strojev, znatno prispevajo k ugotovljenim težavam s kakovostjo zraka, tako sedanjim kot prihodnjim, zlasti k nastajanju ozona.

(6) V ZDA so emisije iz majhnih motorjev na prisilni vžig predmet strogih okoljskih standardov, ki dokazujejo, da je emisije mogoče znatno zmanjšati.

(7) To, da Skupnost nima ustrezne zakonodaje, pomeni, da je mogoče dati v promet motorje, ki imajo z okoljskega vidika zastarelo tehnologijo, in s tem ogrožati kakovost zraka v Skupnosti ali pa izvajati tako nacionalno zakonodajo na tem področju, ki bi lahko povzročila ovire pri trgovanju.

(8) Direktiva 97/68/ES je skrbno usklajena z ustrezno zakonodajo ZDA, nadaljnje usklajevanje pa bo koristilo tako industriji kot okolju.

(9) Evropska industrija, zlasti tisti proizvajalci, ki še ne poslujejo globalno, bo potrebovala določen čas, preden bo sposobna izpolnjevati standarde o emisijah.

(10) Tako v Direktivi 97/68/ES za motorje na kompresijski vžig kakor tudi v predpisih ZDA za motorje na prisilni vžig je uporabljen dvostopenjski pristop. V zakonodajo Skupnosti bi bilo sicer mogoče sprejeti enostopenjski pristop, vendar bi s tem to področje še nadaljnjih štiri do pet let ostalo neurejeno.

(11) Da bi dosegli potrebno prožnost usklajevanja v svetovnem merilu, je vključena možnost odstopanja, ki se izvede po postopku komitologije.

(12) Ukrepe, potrebne za izvedbo te direktive, je treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil [5].

(13) Direktiva 97/68/ES se v skladu s tem spremeni –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Direktiva 97/68/ES se spremeni:

1. V členu 2:

(a) se osma alinea nadomesti z:

"dajanje v promet"; pomeni ukrep, s katerim je motor proti plačilu ali brezplačno dan v promet na trg za distribucijo in/ali uporabo v Skupnosti,";

(b) se dodajo naslednje alinee:

"nadomestni motor" pomeni novo izdelan motor, ki naj bi nadomestil motor v stroju, in je dobavljen samo v ta namen,

"motor za ročne stroje" (a) motor se mora uporabljati v delu opreme, ki jo upravljavec ves čas opravljanja njene predvidene funkcije (funkcij) nosi v rokah;

(b) motor se mora uporabljati v delu opreme, ki mora za izpolnitev svoje predvidene funkcije (funkcij) delovati v več položajih, na primer navzgor, navzdol ali vstran;

(c) motor se mora uporabljati v delu opreme, pri kateri je skupna suha masa motorja in opreme manjša od 20 kg in ima vsaj eno od naslednjih lastnosti:

(i) upravljavec mora opremo ves čas opravljanja njene predvidene funkcije (funkcij) držati v roki ali nositi;

(ii) upravljavec mora opremo ves čas opravljanja njene predvidene funkcije (funkcij) držati v roki ali jo upravljati;

(iii) motor se mora uporabljati v generatorju ali črpalki;

"motor za stroje, ki se med uporabo ne držijo v roki" pomeni motor, ki ne sodi v definicijo motorja za ročne stroje,

"profesionalni motor za ročne stroje za uporabo v različnih legah" pomeni motor, ki izpolnjuje zahteve iz točk (a) in (b) definicije motorja za ročne stroje in v zvezi s katerim je proizvajalec motorjev izpolnil zahtevo homologacijskega organa, da bo za motor veljala kategorija 3 časa trajnosti emisij (v skladu s točko 2.1 Dodatka 4 k Prilogi IV),

"čas trajnosti emisij, EDP" pomeni število ur, navedeno v Prilogi IV, Dodatek 4, ki se uporablja za določanje faktorjev poslabšanja,

"družina motorjev, ki se proizvaja v majhni količini" pomeni družino motorjev na prisilni vžig (p. v.) s skupno letno proizvodnjo, manjšo od 5000 enot,

"majhen proizvajalec motorjev na prisilni vžig" pomeni proizvajalca s skupno letno proizvodnjo, manjšo od 25000 enot."

2. Člen 4 se spremeni:

(a) odstavek 2 se spremeni:

(i) v prvem stavku se "Priloga VI" nadomesti s "Priloga VII";

(ii) v drugem stavku se "Priloga VII" nadomesti s "Priloga VIII";

(b) odstavek 4 se spremeni:

(i) v točki (a) se "Priloga VIII" nadomesti s "Priloga IX";

(ii) v točki (b) se "Priloga IX" nadomesti s "Priloga X";

(c) v odstavku 5 se "Priloga X" nadomesti s "Priloga XI".

3. Člen 7(2) se nadomesti z:

"2. Države članice sprejmejo homologacije in, kjer je primerno, pripadajoče homologacijske oznake, naštete v Prilogi XII, kot skladne s to direktivo."

4. Člen 9 se s to direktivo spremeni:

(a) naslov "Časovni razpored" se nadomesti z naslovom "Časovni razpored — motorji na kompresijski vžig";

(b) v odstavku 1 se "Priloga VI" nadomesti s "Priloga VII";

(c) odstavek 2 se spremeni:

(i) "Priloga VI" se nadomesti s "Priloga VII";

(ii) "točka 4.2.1 Priloge I" se nadomesti s "točka 4.1.2.1 Priloge I";

(d) odstavek 3 se spremeni:

(i) "Priloga VI" se nadomesti s "Priloga VII";

(ii) "točka 4.2.3 Priloge I" se nadomesti s "točka 4.1.2.3 Priloge I";

(e) v prvem pododstavku odstavka 4 se besedna zveza "dajanje novih motorjev v promet" nadomesti "dajanje motorjev v promet".

5. Vstavi se naslednji člen:

"Člen 9a

Časovni razpored — motorji na prisilni vžig

1. DELITEV V RAZREDE

Glavni razred S H : motorji za ročne stroje

N : motorji za stroje, ki se med uporabo ne držijo v roki

Razred/kategorija | Gibna prostornina (cm3) |

Motorji za ročne stroje Razred SH:1 | < 20 |

Razred SH:2 | ≥ 20 < 50 |

Razred SH:3 | ≥ 50 |

Motorji, ki se jih med uporabo ne drži v roki Razred: SN:1 | < 66 |

Razred SN:2 | ≥ 66 < 100 |

Razred SN:3 | ≥ 100 < 225 |

Razred SN:4 | ≥ 225 |

2. PODELITEV HOMOLOGACIJ

3. HOMOLOGACIJE STOPNJE I

4. HOMOLOGACIJE STOPNJE II

Države članice zavrnejo podelitev homologacije za tip motorja ali družino motorjev in izdajo dokumentov, navedenih v Prilogi VII, ter zavrnejo podelitev kakršne koli druge homologacije za premične stroje, v katere je vgrajen motor, in sicer:

po 1. avgustu 2004 za motorje razredov SN:1 in SN:2

po 1. avgustu 2006 za motorje razreda SN:4

po 1. avgustu 2007 za motorje razredov SH:1, SH:2 in SN:3

po 1. avgustu 2008 za motorje razreda SH:3,

če motor ne izpolnjuje zahtev te direktive in kadar emisije plinastih onesnaževal iz motorja niso v skladu z mejnimi vrednostmi, kakor so določene v tabeli točki 4.2.2.2 Priloge I.

5. DAJANJE V PROMET: DATUMI PROIZVODNJE MOTORJA

6. OZNAČEVANJE PREDČASNE SKLADNOSTI S STOPNJO II

7. IZJEME

ročna verižna žaga : ročna naprava za rezanje lesa z verižno žago, ki je oblikovana za držanje z obema rokama in ima delovno prostornino motorja večjo od 45 cm3, v skladu s standardom EN ISO 11681-1,

stroj z ročajem na vrhu (npr. ročni vrtalniki in verižne žage za obrezovanje dreves) : ročna naprava z ročajem na vrhu stroja za vrtanje lukenj ali rezanje lesa z verižno žago (v skladu s standardom ISO 11681-2),

ročna motorna kosa z motorjem z notranjim zgorevanjem : kovinska ali plastična ročna naprava z vrtečim se rezilom za košenje plevela, grmovja, majhnih dreves in podobnega rastlinja. V skladu s standardom EN ISO 11806 mora biti oblikovana za delo v več položajih, na primer vodoravno ali od zgoraj navzdol, in imeti delovno prostornino motorja večjo od 40 cm3,

ročne motorne škarje za živo mejo : ročna naprava za obrezovanje žive meje in grmičevja z enim ali več izmenjavajočimi se rezili, v skladu s standardom EN 774,

ročna motorna rezilka z motorjem z notranjim zgorevanjem : ročna naprava za rezanje trdih materialov, kot so kamen, asfalt, beton ali jeklo, z vrtljivim kovinskim rezilom in z gibno prostornino večjo od 50 cm3, v skladu z EN 1454,

motor razreda SN : 3 z vodoravno gredjo za stroje, ki se med uporabo ne drži v roki: samo tisti motorji razreda SN:3 z vodoravno gredjo za stroje, ki se med uporabo ne držijo v roki, in proizvajajo moč, enako ali manjšo od 2,5 kW, ter se uporabljajo v glavnem za izbrane, industrijske namene, vključno z motokultivatorji, kolutnimi rezalniki, prezračevalniki trate in generatorji.

8. MOŽNOST ODLOGA IZVAJANJA

Vendar pa lahko države članice za dve leti odložijo datume iz odstavkov 3, 4 in 5 za motorje, proizvedene pred temi datumi."

6. Člen 10 se spremeni:

(a) odstavek 1 se nadomesti z:

"1. Zahteve iz člena 8(1) in (2), člena 9(4) in člena 9a (5) se ne uporabljajo za:

- motorje, ki jih uporablja vojska,

- motorje, izvzete v skladu z odstavkoma 1a in 2.";

(b) vstavi se naslednji odstavek:

"1a. Nadomestni motor mora ustrezati mejnim vrednostim, ki jih je moral izpolnjevati nadomeščeni motor, ko je bil prvič dan v promet. Na motor se prilepi nalepka ali v priročnik lastnika vstavi napis z besedilom "NADOMESTNI MOTOR";.";

(c) dodata se naslednja odstavka:

"3. Za majhne proizvajalce motorjev se zahteve iz člena 9a(4) in (5) preložijo za tri leta.

4. Zahteve iz člena 9a(4) in (5) se za družino motorjev, ki se proizvaja v majhni količini do največ 25000 enot, nadomestijo z ustreznimi zahtevami za stopnjo I, če imajo vse različne vključene družine motorjev različne gibne prostornine valjev."

7. Člena 14 in 15 se nadomestita z členi:

"Člen 14

Prilagoditev tehničnemu napredku

Vse spremembe, potrebne za prilagoditev prilog k tej direktivi tehničnemu napredku, razen zahtev, opredeljenih v točki 1, točkah 2.1 do 2.8 in točki 4 Priloge I, sprejme Komisija po postopku, določenem v členu 15(2).

Člen 14a

Določbe o izjemah

Komisija prouči možne tehnične težave pri izpolnjevanju zahtev stopnje II za nekatere uporabe motorjev, zlasti za premične stroje z vgrajenim motorjem razredov SH:2 in SH:3. Če Komisija s študijo ugotovi, da nekateri premični stroji, zlasti profesionalni motorji za ročne stroje za uporabo v različnih legah, zaradi tehničnih razlogov ne bodo mogli izpolniti teh rokov, mora do 31. decembra 2003 po postopku, opredeljenem v členu 15(2), predložiti poročilo, ki ga spremljajo ustrezni predlogi za podaljšanje obdobja iz člena 9a(7) in/ali nadaljnje izjeme, vendar za take stroje razen v izjemnih okoliščinah ne smejo prekoračiti petih let.

Člen 15

Odbor

1. Komisiji pomaga Odbor za prilagajanje direktiv o odpravljanju tehničnih ovir pri trgovanju na področju motornih vozil tehničnemu napredku (v nadaljevanju: "Odbor").

2. Ob sklicevanju na ta odstavek se uporabita člena 5 in 7 Sklepa 1999/468/ES [6] glede na določbe člena 8 te direktive.

Obdobje, določeno v členu 5 Sklepa 1999/468/ES, je tri mesece.

3. Odbor sprejme svoj poslovnik."

8. Na začetku prilog se doda naslednji seznam prilog:

"

Seznam prilog

PRILOGA I | Področje uporabe, opredelitev pojmov, simboli in okrajšave, oznake motorjev, zahteve in preskusi, zahteve za preverjanje skladnosti proizvodnje, parametri za določanje družine motorjev, izbira osnovnega motorja |

PRILOGA II | Opisni listi |

Dodatek 1 | Bistvene lastnosti (osnovnega) motorja |

Dodatek 2 | Bistvene lastnosti družine motorjev |

Dodatek 3 | Bistvene lastnosti družine motorjev Bistvene lastnosti tipa motorja v okviru družine |

PRILOGA III | Preskusni postopek za motorje na kompresijski vžig (CI) |

Dodatek 1 | Merilni postopki in postopki vzorčenja |

Dodatek 2 | Kalibracija analizatorjev |

Dodatek 3 | Ovrednotenje podatkov in izračuni |

PRILOGA IV | Preskusni postopek — motorji na prisilni vžig |

Dodatek 1 | Merilni postopki in postopki vzorčenja |

Dodatek 2 | Kalibracija analizatorjev |

Dodatek 3 | Ovrednotenje podatkov in izračuni |

Dodatek 4 | Faktorji poslabšanja |

PRILOGA V | Tehnične lastnosti referenčnega goriva, predpisanega za homologacijske preskuse in preverjanje skladnosti proizvodnje Referenčno gorivo za motorje na kompresijski vžig, vgrajene v premične stroje Referenčno gorivo za motorje na kompresijski vžig, vgrajene v premične stroje |

PRILOGA VI | Analitski sistem in sistem za vzorčenje |

PRILOGA VII | Certifikat o homologaciji |

Dodatek 1 | Rezultati preskusov za motorje na kompresijski vžig |

Dodatek 2 | Rezultati preskusov za motorje na prisilni vžig |

Dodatek 3 | Oprema in pomožne naprave, ki se namestijo pri preskusu za določanje moči motorja |

PRILOGA VIII | Sistem številčenja certifikatov o homologaciji |

PRILOGA IX | Seznam izdanih homologacij za motor/družino motorjev |

PRILOGA X | Seznam proizvedenih motorjev |

PRILOGA XI | Podatki o homologiranih motorjih |

PRILOGA XII | Priznavanje nadomestnih homologacij |

"

.

9. Priloge se spremenijo v skladu s Prilogo k tej direktivi.

Člen 2

1. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 11. avgusta 2004. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2. Države članice predložijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, urejenem s to direktivo.

Člen 3

Najpozneje do 11. avgusta 2004 Komisija predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo, in če je ustrezno, predlog o možnih stroških, koristih in izvedljivosti:

(a) zmanjševanja emisij delcev iz majhnih motorjev na prisilni vžig s posebnim poudarkom na dvotaktnih motorjih. V poročilu se upoštevajo:

(i) ocene, koliko takšni motorji prispevajo k emisijam delcev in kako bi predlagano zmanjšanje emisij lahko prispevalo k izboljševanju kakovosti zraka in zmanjševanju vplivov na zdravje;

(ii) preskusi, merilni postopki in oprema, ki bi se lahko pri homologaciji uporabili za ocenjevanje emisij delcev iz majhnih motorjev na prisilni vžig;

(iii) delo in ugotovitev v okviru programa merjenja delcev;

(iv) razvoj na področju preskusnih postopkov, tehnologije motorjev, čiščenja izpušnih plinov ter strožji standardi za gorivo in motorno olje;

(v) stroški zmanjševanja emisij delcev iz majhnih motorjev na prisilni vžig ter stroškovna učinkovitost morebitnih predlaganih ukrepov;

(b) zmanjševanja emisij iz tistih vozil za rekreacijo, vključno z motornimi sanmi in gokarti, ki trenutno niso zajeta;

(c) zmanjševanja emisij izpušnih plinov in delcev iz majhnih motorjev na kompresijski vžig pod 18 kW;

(d) zmanjševanja emisij izpušnih plinov in delcev iz motorjev lokomotiv na kompresijski vžig. Za merjenje takih emisij je treba izoblikovati preskusni cikel.

Člen 4

Ta direktiva začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 5

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju, 9. decembra 2002

Za Evropski parlament

Predsednik

P. Cox

Za Svet

Predsednik

H. C. Schmidt

[1] UL C 180 E, 26.6.2001, str. 31.

[2] UL C 260, 17.9.2001, str. 1.

[3] Mnenje Evropskega parlamenta z dne 2. oktobra 2001 (UL C 87 E, 11.4.2002, str. 18), Skupno stališče Sveta z dne 25. marca 2002 (UL C 145 E, 18.6.2002, str. 17) in Sklep Evropskega parlamenta z dne 2. julija 2002 (še neobjavljen v Uradnem listu).

[4] UL L 59, 27.2.1998, str. 1. Direktiva, spremenjena z Direktivo Komisije 2001/63/ES (UL L 227, 23.8.2001, str. 41).

[5] UL L 184, 17.7.1999, str. 23.

[6] UL L 184, 17.7.1999, str. 23.

--------------------------------------------------

PRILOGA

1. Priloga I se spremeni:

(a) prvi stavek točke 1 "PODROČJE UPORABE" se nadomesti z:

"Ta direktiva se uporablja za motorje, vgrajene v premične stroje, ter za pomožne motorje, vgrajene v vozila za prevoz potnikov ali blaga po cesti."

;

(b) odstavki 1 (A), (B), (C), (D) in (E) se spremenijo:

"A. so namenjeni in primerni, da se premikajo ali se jih premika po tleh, po cesti ali zunaj ceste, in imajo ali

(i) motor na kompresijski vžig, katerega izhodna moč je v skladu s točko 2.4 in je večja od 18 kW, a ne več kakor 560 kW 4, ter deluje z različnimi vrtilnimi frekvencami in ne z eno stalno vrtilno frekvenco.

Stroji, katerih motorji …

(ostalo ostane nespremenjeno do

"— premične žerjave;");

ali

(ii) motor na kompresijski vžig, katerega izhodna moč je v skladu s točko 2.4 in je večja od 18 kW, a ne več kakor 560 kW, ter deluje pri stalni vrtilni frekvenci. Omejitve veljajo šele od 31. decembra 2006 dalje.

Stroji, katerih motorji so zajeti s to opredelitvijo, vključujejo, a niso omejeni na:

- plinske kompresorje,

- agregate s prekinjevano obremenitvijo, vključno s hladilnimi enotami in varilnimi kompleti,

- vodne črpalke,

- opremo za vzdrževanje zelenih površin, stroje za razrez vej, opremo za čiščenje snega, stroje za pometanje;

ali

(iii) bencinski motor na prisilni vžig, katerega izhodna moč je v skladu s točko 2.4 in ni večja od 19 kW.

Stroji, katerih motorji so zajeti s to opredelitvijo, vključujejo, a niso omejeni na:

- motorne kosilnice,

- verižne žage,

- generatorje,

- vodne črpalke,

- motorne kose za obrezovanje grmovja.

Ta direktiva se ne uporablja za:

B. ladje;

C. železniške lokomotive;

D. letala;

E. vozila za rekreacijo, npr.

- motorne sani,

- motorna kolesa za terensko vožnjo,

- terenska vozila;"

;

(c) točka 2 se spremeni:

- opombi 2 v točki 2.4 se dodajo naslednje besede:"… razen hladilnih ventilatorjev zračno hlajenih motorjev, neposredno nameščenih na ročično gred (glej Dodatek 3 k Prilogi VII).",

- točki 2.8 se doda naslednja alinea:

"za motorje, ki se preskušajo na ciklu G1, je vmesna vrtilna frekvenca 85 % največje nazivne vrtilne frekvence (glej točko 3.5.1.2 Priloge IV)."

,

- dodajo se naslednje točke:

"2.9 nastavljivi parameter pomeni vsako fizično nastavljivo napravo, sistem ali element konstrukcije, ki lahko vpliva na emisijo ali na zmogljivost motorja med preskušanjem emisij ali med normalnim obratovanjem;

2.10 naknadna obdelava pomeni prehod izpušnih plinov skozi napravo ali sistem, namenjen kemičnemu ali fizikalnemu spreminjanju plinov pred izpustom v ozračje;

2.11 motor na prisilni vžig (p. v.) pomeni motor, ki deluje po principu prisilnega vžiga;

2.12 pomožna naprava za uravnavanje emisij pomeni vsako napravo, ki zaznava parametre obratovanja motorja z namenom, da bi naravnala delovanje katerega koli dela sistema za uravnavanje emisij;

2.13 sistem za uravnavanje emisij pomeni vsako napravo, sistem ali element konstrukcije, ki uravnava ali zmanjšuje emisije;

2.14 sistem za dovajanje goriva pomeni vse sestavne dele, ki sodelujejo pri merjenju in mešanju goriva;

2.15 pomožni motor je motor, vgrajen v motorno vozilo ali nameščen nanj, ki pa vozila ne poganja;

2.16 dolžina faze preskušanja pomeni čas med zapuščanjem vrtilne frekvence in/ali navora predhodne faze preskušanja ali faze predkondicioniranja ter začetkom naslednje faze preskušanja. Vključuje tudi čas, med katerim se spremeni vrtilna frekvenca in/ali navor, ter čas stabilizacije na začetku posamezne faze preskušanja."

.

- točka 2.9 postane točka 2.17, sedanje točke 2.9.1 do 2.9.3 pa postanejo točke 2.17.1 do 2.17.3;

(d) točka 3 se spremeni:

- točka 3.1 se nadomesti z:

"3.1 Motorji na kompresijski vžig, homologirani v skladu s to direktivo, morajo imeti naslednje oznake:"

,

- točka 3.1.3 se spremeni:"Priloga VII"se nadomesti s "Priloga VIII",

- vstavi se naslednja točka:

"3.2 Motorji na prisilni vžig, homologirani v skladu s to direktivo, morajo imeti naslednji oznaki:

3.2.1 blagovna znamka ali blagovno ime proizvajalca motorja;

3.2.2 številka ES-homologacije, kakor je določena v Prilogi VIII;"

.

- točke 3.2 do 3.6 postanejo točke 3.3 do 3.7,

- točka 3.7 se spremeni:"Priloga VI" se nadomesti s "Priloga VII";

(e) točka 4 se spremeni:

- vstavi se naslov:

"4.1 Motorji na kompresijski vžig."

,

- sedanja točka 4.1 postane točka 4.1.1 in sklicevanje na točki 4.2.1 in 4.2.3 se nadomesti s sklicevanjem na točki 4.1.2.1 in 4.1.2.3,

- sedanja točka 4.2 postane točka 4.2.1 in se spremeni:"Priloga V" se povsod nadomesti s "Priloga VI";

- sedanja točka 4.2.1 postane točka 4.1.2.1; sedanja točka 4.2.2 postane točka 4.1.2.2 in sklicevanje na točko 4.2.1 se nadomesti s sklicevanjem na točko 4.1.2.1; sedanji točki 4.2.3 in 4.2.4 postaneta točki 4.1.2.3 in 4.1.2.4;

(f) doda se naslednji odstavek:

"4.2 Motorji na prisilni vžig

4.2.1 Splošno

Sestavni deli, ki bi lahko vplivali na emisije plinastih onesnaževal, morajo biti zasnovani, konstruirani in sestavljeni tako, da motor ob normalni uporabi kljub tresljajem, ki jim je lahko izpostavljen, ustreza določbam te direktive.

Tehnični ukrepi proizvajalca morajo zagotavljati, da bodo navedene emisije učinkovito omejene v skladu s to direktivo vso normalno življenjsko dobo motorja ter pod normalnimi pogoji uporabe v skladu s Prilogo IV, Dodatek 4.

4.2.2 Specifikacije glede emisij onesnaževal

Plinaste sestavine emisij motorja, ki se preskuša, se izmerijo z metodami, opisanimi v Prilogi VI (in vključujejo morebitno napravo za naknadno obdelavo).

Sprejemljivi so tudi drugi sistemi ali analizatorji, če dajejo rezultate, enakovredne naslednjim referenčnim sistemom:

- za plinaste emisije, izmerjene v nerazredčenem izpušnem plinu, sistem na sliki 2 v Prilogi VI,

- za plinaste emisije, izmerjene v razredčenem izpušnem plinu v sistemu redčenja s celotnim tokom, sistem, prikazan na sliki 3 v Prilogi VI.

4.2.2.1 Izmerjene emisije ogljikovega monoksida, emisije ogljikovodikov, emisije dušikovih oksidov ter vsota ogljikovodikov in dušikovih oksidov za stopnjo I ne presegajo količin, navedenih v spodnji tabeli:

Stopnja I

Razred | Ogljikov monoksid (CO) (g/kWh) | Ogljikovodiki (HC) (g/kWh) | Dušikovi oksidi (NOx) (g/kWh) | Vsota ogljikovodikov in dušikovih oksidov (g/kWh) |

HC + NOx |

SH:1 | 805 | 295 | 5,36 | |

SH:2 | 805 | 241 | 5,36 | |

SH:3 | 603 | 161 | 5,36 | |

SN:1 | 519 | | | 50 |

SN:2 | 519 | | | 40 |

SN:3 | 519 | | | 16,1 |

SN:4 | 519 | | | 13,4 |

4.2.2.2 Izmerjene emisije ogljikovega monoksida in vsota emisij ogljikovodikov in dušikovih oksidov za stopnjo II ne presegajo količin, navedenih v spodnji tabeli:

Stopnja II [1]

Razred | Ogljikov monoksid (CO) (g/kWh) | Vsota ogljikovodikov in dušikovih oksidov (g/kWh) |

HC + NOx |

SH:1 | 805 | 50 |

SH:2 | 805 | 50 |

SH:3 | 603 | 72 |

SN:1 | 610 | 50,0 |

SN:2 | 610 | 40,0 |

SN:3 | 610 | 16,1 |

SN:4 | 610 | 12,1 |

Emisije NOx za noben razred motorjev ne smejo biti večje od 10 g/kWh.

4.2.2.3 Ne glede na definicijo, "motorja za ročne stroje" v členu 2 te direktive morajo dvotaktni motorji, ki se uporabljajo v motornih odmetalnikih snega, izpolnjevati samo zahteve za razred SH:1, SH:2 ali SH:3."

(g) točke 6.3 do 6.9 se nadomestijo z naslednjimi točkami:

"6.3 Gibna prostornina posameznega valja, v območju od 85 % do 100 % največje gibne prostornine v okviru družine motorjev

6.4 Način polnjenja z zrakom:

6.5 Vrsta goriva

- dizelsko

- bencin.

6.6 Tip/oblika zgorevalne komore

6.7 Ventili in kanali — konfiguracija, velikost in število

6.8 Sistem za dovajanje goriva

Za dizelsko gorivo:

- vbrizgavanje prek skupnega voda

- vrstna tlačilka

- razdelilna tlačilka

- enojni element

- sistem tlačilka-šoba.

Za bencin:

- uplinjač

- indirektno vbrizgavanje

- direktno vbrizgavanje.

6.9 Razne lastnosti

- vračanje izpušnih plinov v valj

- vbrizgavanje vode/emulzije

- vpihavanje zraka

- sistem za hlajenje polnilnega zraka

- vrsta vžiga (kompresijski, prisilni).

6.10 Naknadna obdelava izpušnih plinov

- oksidacijski katalizator

- redukcijski katalizator

- tristezni katalizator

- toplotni reaktor

- filter za delce."

2. S tem se Priloga II spremeni:

(a) v Dodatku 2 se besedilo v tabeli spremeni:"Dobava goriva na gib (v mm3) v vrsticah 3 in 6 se nadomesti z""Dobava goriva na gib (v mm3) za dizelske motorje, pretok goriva (v g/h) za bencinske motorje";

(b) Dodatek 3 se spremeni:

- Naslov točke 3 se nadomesti z. "NAPAJANJE Z GORIVOM ZA DIZELSKE MOTORJE"

- Vstavijo se naslednje točke:

"4. NAPAJANJE Z GORIVOM ZA BENCINSKE MOTORJE

4.1 Uplinjač: …

4.1.1 Znamka(-e): …

4.1.2 Tip(-i): …

4.2 Indirektno vbrizgavanje goriva: enotočkovno ali večtočkovno: …

4.2.1 Znamka(-e): …

4.2.2 Tip(-i): …

4.3 Direktno vbrizgavanje: …

4.3.1 Znamka(-e): …

4.3.2 Tip(-i): …

4.4 Pretok goriva [v g/h] in razmerje zrak/gorivo pri nazivni vrtilni frekvenci in široko odprti loputi uplinjača"

;

- sedanja točka 4 postane točka 5 in se ji dodajo naslednje točke:

"5.3 Spremenljiv sistem krmiljenja ventilov (če se uporablja in kje: na sesalni in/ali izpušni strani)

5.3.1 Tip: zvezni ali na vklop/izklop

5.3.2 Kot prestavitve odmikača"

,

- dodajo se naslednje točke:

"6. RAZMESTITEV KANALOV

6.1 Lega, velikost in število"

"7. VŽIGALNI SISTEM

7.1 Vžigalna tuljava

7.1.1 Znamka(-e): …

7.1.2 Tip(-i): …

7.1.3 Število: …

7.2 Vžigalna(-e) svečka(-e): …

7.2.1 Znamka(-e): …

7.2.2 Tip(-i): …

7.3 Magnetni vžigalni sistem: …

7.3.1 Znamka(-e): …

7.3.2 Tip (-i): …

7.4 Nastavitev vžiga: …

7.4.1 Predvžig glede na gornjo mrtvo točko bata [stopinje kota zavrtitve ročične gredi] …

7.4.2 Krivulja prestavitve vžiga, če obstaja: …"

3. Priloga III se spremeni:

(a) Naslov se nadomesti z:"PRESKUSNI POSTOPEK ZA MOTORJE NA KOMPRESIJSKI VŽIG";

(b) točka 2.7 se spremeni:"Priloga VI"se nadomesti s "Priloga VII" in "Priloga IV" se nadomesti s "Priloga V";

(c) točka 3.6 se spremeni:

- točki 3.6.1 in 3.6.1.1 se spremenita:

"3.6.1 Specifikacije opreme v skladu s točko 1(A) Priloge I:

3.6.1.1 Specifikacija A: Motorje iz točke 1(A)(i) Priloge I je treba preskušati na dinamometru po naslednjem 8-faznem preskusnem ciklu [2]: (tabela se ne spremeni)."

- doda se naslednja točka:

"3.6.1.2 Specifikacija B: Motorje iz točke 1(A)(ii) je treba preskušati na dinamometru po naslednjem 5-faznem preskusnem ciklu [3]:

Številka faze | Vrtilna frekvenca motorja | Obremenitev (%) | Utežni faktor |

1 | nazivna | 100 | 0,05 |

2 | nazivna | 75 | 0,25 |

3 | nazivna | 50 | 0,3 |

4 | nazivna | 25 | 0,3 |

5 | nazivna | 10 | 0,1 |

Vrednosti za obremenitev so v odstotkih izražene vrednosti navora, ki ustreza osnovni moči, opredeljeni kot največja moč, ki je na voljo med spremenljivim zaporedjem moči, in se lahko izvaja neomejeno število ur na leto, in sicer med navedenimi presledki za vzdrževanje in pod navedenimi okoljskimi pogoji, pri čemer se vzdrževanje opravi, kakor je predpisal proizvajalec [4]."

,

- točka 3.6.3 se spremeni:

"3.6.3 Zaporedje preskusov

Začne se zaporedje preskusov. Preskus se izvaja po rastočem vrstnem redu zaporedja številk faz preskusnih ciklov, kakor so opredeljene zgoraj.

V vsaki fazi danega preskusnega cikla"

(ostalo je nespremenjeno);

(d) Dodatek 1, točka 1, se spremeni:Vtočkah 1 in 1.4.3 se "Priloga V"povsod nadomesti s "Priloga VI".

4. Doda se priloga:"

PRILOGA IV

PRESKUSNI POSTOPEK ZA MOTORJE NA PRISILNI VŽIG

1. UVOD

1.1 Ta priloga opisuje način določanja emisij plinastih onesnaževal iz preskušanih motorjev.

1.2 Preskus se izvaja na motorju, ki je pritrjen na preskusno napravo in priključen na dinamometer.

2. PRESKUSNI POGOJI

2.1 Pogoji za preskus motorja

Izmerita se absolutna temperatura (Ta) zraka pri vstopu v motor, izražena v kelvinih, in suh atmosferski tlak (ps), izražen v kPa, ter določi parameter fa, v skladu z naslednjimi pogoji:

f

=

99

p

×

T

298

0,6

2.1.1 Veljavnost preskusa

Da se preskus prizna kot veljaven, mora biti parameter fa:

0,93 ≤ f

≤ 1,07

2.1.2 Motorji s hlajenjem polnilnega (stisnjenega) zraka

Temperaturi hladilnega sredstva in polnilnega zraka je treba zapisati.

2.2 Sesalni sistem motorja

Preskusni motor se opremi s sesalnim sistemom s pretočnim uporom v okviru 10 % zgornje meje, ki jo proizvajalec opredeli za nov čistilnik zraka pri pogojih delovanja motorja, kakor jih opredeli proizvajalec, kar omogoča največji pretok zraka pri vsakokratni uporabi motorja.

Za majhne motorje na prisilni vžig (z gibno prostornino < 1000 cm3) se uporabi sistem, ki je za vgrajeni motor tipičen.

2.3 Izpušni sistem motorja

Preskusni motor se opremi z izpušnim sistemom s protitlakom izpušnih plinov v okviru 10 % zgornje meje, ki jo opredeli proizvajalec, pri pogojih delovanja motorja, kar omogoča največjo deklarirano moč pri vsakokratni uporabi motorja.

Za majhne motorje na prisilni vžig (z gibno prostornino < 1000 cm3) se uporabi sistem, ki je za vgrajeni motor tipičen.

2.4 Hladilni sistem

Uporabi se hladilni sistem z zadostno zmogljivostjo, da ohranja motor pri normalni delovni temperaturi, ki jo predpiše proizvajalec. Ta pogoj se uporablja pri enotah, ki jih je zaradi merjenja moči treba sneti z motorja, kot je npr. puhalo, kadar je treba za dostop do ročične gredi razstaviti hladilno puhalo.

2.5 Mazalno olje

Uporabi se mazalno olje, ustrezno specifikacijam proizvajalca za posamezni motor ter predvideni uporabi. Proizvajalci morajo uporabiti taka maziva za motorje, ki so tipični predstavniki maziv na trgu.

Za motorje na prisilni vžig se značilni podatki mazalnega olja, uporabljenega za preskus, zapišejo v točki 1.2 Priloge VII, Dodatek 2, in podajo skupaj z rezultati preskusa.

2.6 Nastavljivi uplinjači

Motorji z omejenim nastavljivim uplinjačem se preskušajo pri obeh skrajnih nastavitvah.

2.7 Preskusno gorivo

Gorivo je referenčno gorivo, določeno v Prilogi V.

Oktansko število in gostota referenčnega goriva, uporabljenega za preskus, se za motorje na prisilni vžig zapišeta v točki 1.1.1 Priloge VII, Dodatek 2.

Pri dvotaktnih motorjih mora biti razmerje mešanice goriva in olja takšno, kakor ga priporoča proizvajalec. Odstotek olja v mešanici goriva in maziva, ki napaja dvotaktne motorje, ter nastala gostota goriva se za motorje na prisilni vžig zapišeta v točki 1.4.1 Priloge VII, Dodatek 2.

2.8 Določanje nastavitev dinamometra

Meritve emisij temeljijo na nekorigirani zavorni moči. Dodatna oprema, ki je potrebna samo za delovanje stroja in jo je mogoče namestiti na motor, se pri preskusu odstrani. Če dodatna oprema ni odstranjena, je treba določiti moč, ki jo absorbira, šele nato pa izračunati nastavitve dinamometra, razen pri motorjih, pri katerih je taka dodatna oprema sestavni del motorja (npr. hladilna puhala pri motorjih z zračnim hlajenjem).

Nastavitve zračnega upora na vstopu in protitlaka v izpušni cevi se pri motorjih, pri katerih je to mogoče, v skladu s točkama 2.2 in 2.3 prilagodijo proizvajalčevim zgornjim mejam. Največje vrednosti navora pri določenih preskusnih vrtilnih frekvencah se določijo z eksperimentiranjem, da se tako izračunajo vrednosti navora za določene faze preskusa. Za motorje, ki niso konstruirani za delovanje v določenem razponu vrtilnih frekvenc pri krivulji navora ob polni obremenitvi, opredeli največji navor pri preskusnih vrtilnih frekvencah proizvajalec. Nastavitev motorja za posamezno fazo preskusa se izračuna z enačbo:

S =

P

+ P

L

100

- P

AE

kjer je:

S nastavitev dinamometra [v kW],

PM največja izmerjena ali deklarirana moč pri preskusni vrtilni frekvenci v preskusnih pogojih (glej Dodatek 2 k Prilogi VII) [v kW],

PAE deklarirana skupna moč [v kW], ki jo absorbira dodatna oprema, nameščena za preskus, in je ne zahteva Dodatek 3 k Prilogi VII,

L odstotek navora, določen za fazo preskusa.

Če je razmerje

≥ 0,03

lahko vrednost PAE preveri strokovni organ, ki podeljuje homologacijo.

3. POTEK PRESKUSA

3.1 Namestitev merilne opreme

Instrumenti in sonde za vzorčenje se namestijo v skladu z zahtevami. Če se za redčenje izpušnih plinov uporablja sistem redčenja s celotnim tokom, se na sistem priključi izstopni del izpušne cevi.

3.2 Zagon sistema redčenja in motorja

Sistem redčenja in motor se zaženeta in ogrevata, dokler se vse temperature in tlaki ne stabilizirajo pri polni obremenitvi in nazivni vrtilni frekvenci (točka 3.5.2).

3.3 Prilagoditev razmerja redčenja

Skupno razmerje redčenja ne sme biti manj kot štiri.

Pri sistemih, ki za nadzor razmerja redčenja uporabljajo merjenje koncentracije CO2 ali NOx, je treba vsebnost CO2 ali NOx v zraku za redčenje izmeriti na začetku in na koncu vsakega preskusa. Meritve koncentracije CO2 ali NOx ozadja v zraku za redčenje pred preskusom in po njem morajo biti v medsebojnem razmerju 100 ppm oziroma 5 ppm.

Pri uporabi analitičnega sistema redčenja izpušnih plinov se ustrezne koncentracije ozadja določijo z vzorčenjem zraka za redčenje v vrečo za vzorčenje ves preskusni niz.

Zvezno merjenje koncentracije ozadja (ne v vreči) se lahko opravi z najmanj tremi meritvami v trajanju cikla, na začetku, na koncu in na točki blizu sredine cikla, in izračunajo se povprečne vrednosti. Na proizvajalčevo zahtevo se lahko meritve ozadja izpustijo.

3.4 Preverjanje analizatorjev

Analizatorji emisij se nastavijo na ničlo in se nastavi razpon.

3.5 Preskusni cikel

3.5.1 Specifikacija (c) za stroje v skladu s točko 1A(iii) Priloge I.

Motorji se preskušajo na dinamometru v skladu z danim tipom stroja ali naprave po naslednjih preskusnih ciklih:

cikel D [1] : motorji s konstantno vrtilno frekvenco in prekinjevano obremenitvijo, npr. agregati;

cikel G1 : stroji, ki se med uporabo ne držijo v roki, za uporabo pri vmesnih vrtilnih frekvencah,

cikel G2 : stroji, ki se med uporabo ne držijo v roki, za uporabo pri nazivni vrtilni frekvenci;

cikel G3 : ročni stroji.

3.5.1.1 Preskusne faze in utežni faktorji

Cikel D |

Številka faze | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | | | | | | |

Vrtilna frekvenca motorja | Nazivna vrtilna frekvenca | Nazivna vrtilna frekvenca | Nazivna vrtilna frekvenca | Nazivna vrtilna frekvenca | Nazivna vrtilna frekvenca | Vmesna | Vmesna | Vmesna | Vmesna | Vmesna | Nizka vrtilna frekvenca prostega teka |

Obremenitev [2]% | 100 | 75 | 50 | 25 | 10 | | | | | | |

Utežni faktor | 0,05 | 0,25 | 0,3 | 0,3 | 0,1 | | | | | | |

Cikel G1 |

Številka faze | | | | | | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 |

Vrtilna frekvenca motorja | Nazivna vrtilna frekvenca | Nazivna vrtilna frekvenca | Nazivna vrtilna frekvenca | Nazivna vrtilna frekvenca | Nazivna vrtilna frekvenca | Vmesna vrtilna frekvenca | Vmesna vrtilna frekvenca | Vmesna vrtilna frekvenca | Vmesna vrtilna frekvenca | Vmesna vrtilna frekvenca | Nizka vrtilna frekvenca prostega teka |

Obremenitev % | | | | | | 100 | 75 | 50 | 25 | 10 | 0 |

Utežni faktor | | | | | | 0,09 | 0,2 | 0,29 | 0,3 | 0,07 | 0,05 |

Cikel G2 |

Številka faze | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | | | | | | 6 |

Vrtilna frekvenca motorja | Nazivna vrtilna frekvenca | Nazivna vrtilna frekvenca | Nazivna vrtilna frekvenca | Nazivna vrtilna frekvenca | Nazivna vrtilna frekvenca | Vmesna vrtilna frekvenca | Vmesna vrtilna frekvenca | Vmesna vrtilna frekvenca | Vmesna vrtilna frekvenca | Vmesna vrtilna frekvenca | Nizka vrtilna frekvenca prostega teka |

Obremenitev % | 100 | 75 | 50 | 25 | 10 | | | | | | 0 |

Utežni faktor | 0,09 | 0,2 | 0,29 | 0,3 | 0,07 | | | | | | 0,05 |

Cikel G3 |

Številka faze | 1 | | | | | | | | | | 2 |

Vrtilna frekvenca motorja | Nazivna vrtilna frekvenca | Nazivna vrtilna frekvenca | Nazivna vrtilna frekvenca | Nazivna vrtilna frekvenca | Nazivna vrtilna frekvenca | Vmesna vrtilna frekvenca | Vmesna vrtilna frekvenca | Vmesna vrtilna frekvenca | Vmesna vrtilna frekvenca | Vmesna vrtilna frekvenca | Nizka vrtilna frekvenca prostega teka |

Obremenitev % | 100 | | | | | | | | | | 0 |

Utežni faktor | 0,85 [3] | | | | | | | | | | 0,15 [3] |

3.5.1.2 Izbira ustreznega preskusnega cikla

Če je prvenstvena končna uporaba modela motorja znana, se lahko preskusni cikel izbere na podlagi primerov, navedenih v točki 3.5.1.3. Če prvenstvene končne uporabe motorja ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, se ustrezni preskusni cikel izbere na podlagi specifikacije motorja.

3.5.1.3 Primeri (seznam ni izčrpen)

Tipični primeri za:

cikel D:

agregati s prekinjevano obremenitvijo, vključno z agregati na ladjah in vlakih (ne za pogon), hladilne enote in varilni kompleti;

plinski kompresorji;

cikel G1:

kosilnice s sedežem, ki imajo motor spredaj ali zadaj;

vozički za golf;

motorne kosilnice;

ročno vodene motorne kosilnice;

oprema za čiščenje snega;

naprave za drobljenje odpadkov;

cikel G2:

prenosni generatorji, črpalke, varilni aparati in zračni kompresorji;

lahko vključuje tudi opremo za nego vrta in trate, ki deluje pri nazivni vrtilni frekvenci motorja;

cikel G3:

puhala;

verižne žage;

motorne škarje za živo mejo;

prenosne žage;

rotacijski motokultivatorji;

škropilnice;

kosilnice z nitko;

vakuumska oprema.

3.5.2 Kondicioniranje motorja

Ogrevanje motorja in sistema poteka pri največji vrtilni frekvenci in največjem navoru, da se parametri motorja stabilizirajo v skladu s priporočili proizvajalca.

Opomba:

S kondicioniranjem se tudi prepreči vpliv ostankov iz prejšnjega preskusa v izpušnem sistemu. Zahtevan je tudi čas stabilizacije med preskusnimi fazami, da se medsebojni učinki med posameznimi fazami preskušanja zmanjšajo na najmanjšo vrednost.

3.5.3 Zaporedje preskusov

Preskusni cikli G1, G2 ali G3 se izvajajo po naraščajočem vrstnem redu številk faz trenutnega preskusnega cikla. Čas vzorčenja je v vsaki fazi vsaj 180 s. Vrednosti koncentracij emisij izpušnih plinov se merijo in zapišejo za zadnjih 120 s ustreznega časa vzorčenja. V vsaki merilni točki mora faza preskusa trajati dovolj dolgo, da se doseže toplotna stabilnost motorja pred začetkom vzorčenja. Trajanje faze preskusa se zabeleži in vključi v poročilo.

(a) Za motorje, ki se preskušajo z dinamometrom s krmiljenjem vrtilne frekvence: V vsaki fazi preskusnega cikla se po začetnem prehodnem obdobju določena vrtilna frekvenca ohranja v okviru ± 1 % nazivne vrtilne frekvence ali ± 3 min– 1, katero koli je večje, razen pri nizkem prostem teku, kjer mora biti v okviru toleranc, ki jih določi proizvajalec. Določeni navor se vzdržuje tako, da je povprečje v obdobju, v katerem se opravljajo meritve, znotraj ± 2 % največjega navora pri preskusni vrtilni frekvenci.

(b) Za motorje, ki se preskušajo z dinamometrom s krmiljenjem obremenitve: V vsaki fazi preskusnega cikla je po začetnem prehodnem obdobju določena vrtilna frekvenca ± 2 % nazivne vrtilne frekvence ali ± 3 min– 1, katero koli je večje, v vsakem primeru pa se ohranja v okviru ± 5 %, razen pri nizkem prostem teku, kjer mora biti v okviru toleranc, ki jih določi proizvajalec.

Med vsako fazo preskusnega cikla, kjer je pri preskusni vrtilni frekvenci predpisani navor 50 % največjega navora ali več, se določeni povprečni navor v času zajemanja podatkov ohranja v okviru ± 5 % predpisanega navora. Med tistimi fazami preskusnega cikla, kjer je predpisani navor manj kot ± 50 % največjega navora pri preskusni vrtilni frekvenci, se določeni povprečni navor v času zajemanja podatkov ohranja v okviru ± 10 % predpisanega navora ali ± 0, 5 Nm, katero koli je večje.

3.5.4 Odzivnost analizatorja

Izstopni podatki iz analizatorjev se zapisujejo na tračnem zapisovalniku ali pa merijo z enakovrednim sistemom za zajemanje podatkov, pri čemer izpušni plini prehajajo skozi analizatorje vsaj zadnjih 180 s vsake faze. Če se za meritve razredčenih CO in CO2 uporabi vreča za vzorčenje (glej točko 1.4.4 Dodatka 1), se vzorec zajame v vrečo v zadnjih 180 s vsake faze, nato pa se analizira in izsledki zapišejo.

3.5.5 Pogoji za motor

Vrtilna frekvenca in obremenitev motorja, temperatura vsesanega zraka in pretok goriva se za vsako fazo izmerijo po stabilizaciji motorja. Zapišejo se vsi dodatni podatki, potrebni za izračun (glej Dodatek 3, točki 1.1 in 1.2).

3.6 Ponovna kontrola analizatorjev

Po preskusu emisij se za ponovno kontrolo uporabita ničelni plin in enak kalibrirni plin. Šteje se, da je preskus sprejemljiv, če je razlika med obema rezultatoma meritev manj kot 2 %.

Dodatek 1

1. MERILNI POSTOPKI IN POSTOPKI VZORČENJA

Plinaste sestavine, ki jih oddaja preskušani motor, se merijo z metodami, navedenimi v Prilogi VI. Metode iz Priloge VI opisujejo priporočene analizne sisteme za plinaste emisije (točka 1.1).

1.1 Specifikacija dinamometra

Uporabi se dinamometer za motorje z ustreznimi lastnostmi za izvedbo preskusnih ciklov, navedenih v Prilogi IV, točka 3.5.1. Instrumenti za merjenje navora in vrtilne frekvence morajo omogočati meritve moči na gredi v okviru danih omejitev. Potrebni so lahko tudi dodatni izračuni.

Točnost merilne opreme mora biti takšna, da niso presežena največja dopustna odstopanja od vrednosti, navedenih v točki 1.3.

1.2 Pretok goriva in skupni pretok razredčenih izpušnih plinov

Za merjenje pretoka goriva, ki se uporablja pri izračunu emisij (Dodatek 3), se uporabijo merilniki pretoka goriva s točnostjo, določeno v točki 1.3. Če se uporabi sistem redčenja s celotnim tokom, se izmeri skupni pretok razredčenih izpušnih plinov (GTOTW) s PDP ali CFV — Priloga VI, točka 1.2.1.2. Točnost mora biti v skladu z določbami Priloge III, Dodatek 2, točka 2.2.

1.3 Točnost

Kalibracija vseh meril mora biti sledljiva na nacionalne (mednarodne) etalone in ustrezati zahtevam iz tabel 2 in 3.

Tabela 2 — Dopustni odmiki meril za parametre motorja

Št. | Postavka | Dopustni odmik |

1 | vrtilna frekvenca motorja | ± 2 % odčitka ali ± 1 % največje vrednosti za motor, katera koli je večja |

2 | navor | ± 2 % odčitka ali ± 1 % največje vrednosti za motor, katera koli je večja |

3 | poraba goriva [1] | ± 2 % največje vrednosti za motor |

4 | poraba zraka [1] | ± 2 % odčitka ali ± 1 % največje vrednosti za motor, katera koli je večja |

Tabela 3 — Dopustni odmiki meril za druge bistvene parametre

Št. | Postavka | Dopustni odmik |

1 | temperatura ≤ 600 K | ± 2 K absolutno |

2 | temperatura ≥ 600 K | ± 1 % odčitka |

3 | tlak izpušnih plinov | ± 0,2 kPa absolutno |

4 | podtlak sesalnega zbiralnika | ± 0,05 kPa absolutno |

5 | atmosferski tlak | ± 0,1 kPa absolutno |

6 | drugi tlaki | ± 0,1 kPa absolutno |

7 | relativna vlažnost | ± 3 % absolutno |

8 | absolutna vlažnost | ± 5 % odčitka |

9 | pretok zraka za redčenje | ± 2 % odčitka |

10 | pretok razredčenih izpušnih plinov | ± 2 % odčitka |

1.4 Določanje plinastih sestavin

1.4.1 Splošne specifikacije za analizatorje

Analizatorji morajo imeti merilno območje ustrezno za točnost, potrebno pri merjenju koncentracij sestavin izpušnih plinov (točka 1.4.1.1). Priporoča se tako upravljanje analizatorjev, da je merjena koncentracija med 15 % in 100 % obsega skale.

Če je vrednost obsega skale 155 ppm (ali ppm C) ali manj ali če se uporabijo sistemi za odčitavanje (računalniki, zapisovalniki podatkov), ki omogočajo zadostno točnost in ločljivost pod 15 % obsega skale, so sprejemljive tudi koncentracije pod 15 % obsega skale. V tem primeru je treba opraviti dodatne kalibracije, da se zagotovi točnost kalibracijskih krivulj — Dodatek 2, točka 1.5.5.2, k tej prilogi.

Elektromagnetna združljivost (EMZ) opreme mora biti na taki ravni, da je možnost dodatnih pogreškov čim manjša.

1.4.1.1 Točnost

Analizator ne sme odstopati od nazivne točke kalibracije za več kot ± 2 % odčitka v celotnem merilnem območju razen v ničli in ± 0, 3 % obsega skale pri ničli. Točnost se določa v skladu z zahtevami kalibracije, podanimi v točki 1.3.

1.4.1.2 Ponovljivost

Ponovljivost mora biti takšna, da 2,5-kratni standardni odmik 10 ponavljajočih se odzivov na dano kalibracijo ali kalibrirni plin ni večji od ± 1 % koncentracije obsega skale za vsako uporabljeno območje nad 100 ppm (ali ppm C) ali ± 2 % vsakega območja, uporabljenega pod 100 ppm (ali ppm C).

1.4.1.3 Šum

Medtemenski odziv analizatorja na ničelni in kalibrirni plin v katerem koli 10-sekundnem obdobju na nobenem uporabljenem območju ne sme presegati 2 % obsega skale.

1.4.1.4 Lezenje ničle

Odziv nič je določen kot povprečni odziv, vključno s šumom, na ničelni plin v 30-sekundnem časovnem presledku. Lezenje odziva nič v enournem obdobju mora biti pri najnižjem uporabljenem območju manjše od 2 % obsega skale.

1.4.1.5 Lezenje razpona

Odziv za razpon je določen kot povprečni odziv, vključno s šumom, na kalibrirni plin v 30-sekundnem časovnem presledku. Lezenje razpona v enournem obdobju mora biti pri najnižjem uporabljenem območju manjše od 2 % obsega skale.

1.4.2 Sušenje plinov

Izpušni plini se lahko merijo vlažni ali suhi. Vsaka naprava, uporabljena za sušenje plinov, sme v najmanjši možni meri vplivati na koncentracijo izmerjenih plinov. Kemična sušilna sredstva niso sprejemljiva za odstranjevanje vode iz vzorca.

1.4.3 Analizatorji

V točkah 1.4.3.1 do 1.4.3.5 so opisana načela merjenja, ki naj se uporabljajo. Podroben opis merilnih sistemov je podan v Prilogi VI.

Plini, ki se merijo, se analizirajo z naslednjimi instrumenti. Pri nelinearnih analizatorjih je dovoljena uporaba vezij za linearizacijo.

1.4.3.1 Analiza ogljikovega monoksida (CO)

Analizator ogljikovega monoksida je nedisperzni infrardeči absorpcijski analizator (NDIR).

1.4.3.2. Analiza ogljikovega dioksida (CO2)

Analizator ogljikovega dioksida je nedisperzni infrardeči absorpcijski analizator (NDIR).

1.4.3.3 Analiza kisika (O2)

Analizatorji kisika so analizatorji s paramagnetnim (PMD) merilnim principom, analizatorji s cirkonijevim dioksidom (ZRDO) ali elektrokemični senzorski analizatorji (ECS).

Opomba:

Analizatorji kisika s cirkonijevim dioksidom niso priporočljivi, kadar so koncentracije HC ali CO visoke, kot npr. pri motorjih na prisilni vžig z revno mešanico. Stranski vplivi CO2 in NOx se kompenzirajo z elektrokemičnimi senzorskimi analizatorji.

1.4.3.4 Analiza ogljikovodikov (HC)

Analizator za neposredno vzorčenje ogljikovodikov je ogrevani detektor s plamensko ionizacijo (HFID) z detektorjem, ventili in cevmi itd., ogrevan tako, da ohranja temperaturo plinov pri 463 K ± 10 K (190 °C ± 10 °C).

Analizator za vzorčenje razredčenih plinov je bodisi ogljikovodikov ogrevani detektor s plamensko ionizacijo (HFID) bodisi detektor s plamensko ionizacijo (FID).

1.4.3.5 Analiza dušikovih oksidov (NOx)

Če se meritev izvaja na suhi osnovi, je analizator dušikovih oksidov kemiluminescenčni detektor (CLD) ali ogrevani kemiluminescenčni detektor (HCLD) s pretvornikom NO2/NO,. Če se meritev izvaja na vlažni osnovi, se uporabi HCLD s pretvornikom, ki ohranja temperaturo nad 328 K (55 oC), če je bil zadovoljivo opravljen preskus dušenja zaradi vode (Priloga III, Dodatek 2, točka 1.9.2.2). Pri obeh detektorjih (CLD in HCLD) se pot vzorčenja do pretvornika za suho merjenje in do analizatorja za vlažno merjenje ohranja pri temperaturi stene od 328 K do 473 K (55 oC do 200 oC).

1.4.4 Vzorčenje plinastih emisij

Če na sestavo izpušnih plinov vpliva sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov, se vzorec izpušnih plinov vzame v smeri toka navzdol od te naprave.

Sondo za vzorčenje izpušnih plinov je treba namestiti na visokotlačni strani glušnika, a čim dlje od izpušne odprtine. Za zagotavljanje popolnega mešanja izpušnih plinov motorja pred odvzemom vzorca se lahko med izhod iz glušnika in sondo za vzorčenje po izbiri vstavi mešalna komora. Notranja prostornina mešalne komore mora biti najmanj 10-kratna gibna prostornina valja preskušanega motorja in naj v grobem meri enako v višino, širino in globino, tako da je podobna kocki. Velikost mešalne komore naj bo kolikor je mogoče majhna in naj bo priključena čim bližje motorja. Cev za izpušne pline, ki zapušča mešalno komoro ali glušnik, naj se razteza vsaj 610 mm prek mesta, kjer je sonda za vzorčenje, in naj bo zadosti velika, da se protitlak zmanjša na najmanjšo možno mero. Temperatura notranje površine mešalne komore je treba ohranjati nad rosiščem izpušnih plinov. Priporoča se najnižja temperatura 338 oK (65 oC).

Vse sestavine je mogoče meriti neposredno v tunelu za redčenje ali z vzorčenjem v vrečo ter naknadnim merjenjem koncentracije v vreči za vzorčenje.

Dodatek 2

1. KALIBRACIJA ANALIZATORJEV

1.1 Uvod

Vsak analizator se kalibrira tako pogosto, kakor je potrebno, da izpolnjuje zahteve te direktive glede točnosti. Kalibracijska metoda, ki naj se uporabi, je za analizatorje iz Dodatka 1, točka 1.4.3, navedena v tem odstavku.

1.2 Kalibrirni plini

Upoštevati je treba rok trajanja vseh kalibrirnih plinov.

Zapisati je treba datum izteka roka trajanja, ki ga navede proizvajalec.

1.2.1 Čisti plini

Zahtevana čistota plinov je določena s spodaj navedenimi mejami onesnaženja. Za delovanje morajo biti na voljo naslednji plini:

- prečiščeni dušik (onesnaženje ≤ 1 ppm C, ≤ 1 ppm CO, ≤ 400 ppm CO2, ≤ 0,1 ppm NO),

- prečiščeni kisik (čistota > 99,5 vol % O2),

- mešanica vodika in helija (40 ± 2 % vodika, preostanek do 100 % helij); (onesnaženje ≤ 1 ppm C, ≤ 400 ppm CO2),

- prečiščeni sintetični zrak (onesnaženje ≤ 1 ppm C, ≤ 1 ppm CO, ≤ 400 ppm CO2, ≤ 0,1 ppm NO) (vsebnost kisika med 18 in 21 vol %).

1.2.2 Kalibrirni plini

Na voljo so mešanice plinov z naslednjo kemično sestavo:

- C3H8 in prečiščeni sintetični zrak (glej točko 1.2.1),

- CO in prečiščeni dušik,

- prečiščeni dušik (količina NO2 v tem kalibrirnem plinu ne sme presegati 5 % vsebnosti NO),

- CO2 in prečiščeni dušik,

- CH4 in prečiščeni sintetični zrak,

- C2H6 in prečiščeni sintetični zrak.

Opomba:

Dovoljene so tudi druge kombinacije plinov, če ti plini medsebojno ne reagirajo.

Prava koncentracija kalibrirnega plina mora biti v okviru ± 2 % nazivne vrednosti. Vse koncentracije kalibrirnih plinov se navedejo na podlagi prostornine (prostorninski odstotek ali prostorninski ppm).

Pline za kalibracijo je mogoče pridobiti tudi s precizijsko mešalno napravo (delilnikom plinov) z redčenjem s prečiščenim N2 ali s prečiščenim sintetičnim zrakom. Točnost mešalne naprave mora biti takšna, da je koncentracija razredčenih kalibirnih plinov točna do ± 1, 5 %. Taka točnost pomeni, da morajo biti primarni plini, uporabljeni za mešanje, znani do točnosti vsaj ± 1 % in sledljivi na nacionalne in mednarodne plinske etalone. Za vsako kalibracijo, ki vključuje mešalno napravo, se izvaja preverjanje med 15 % in 50 % obsega skale.

Po izbiri se lahko mešalna naprava preveri z instrumentom, ki je po svoji naravi linearen, npr. z uporabo plina NO s CLD. Vrednost razpona merila se nastavi s kalibrirnim plinom, ki je neposredno priključen na merilo. Mešalna naprava se kontrolira pri uporabljenih nastavitvah, nazivna vrednost pa se primerja z izmerjeno koncentracijo merila. V vsaki merilni točki mora biti ta razlika v okviru ± 0,5 % nazivne vrednosti.

1.2.3 Kontrola stranskih vplivov kisika

Plini za kontrolo stranskih vplivov kisika vsebujejo propan s 350 ppm C ± 75 C ogljikovodika. Vrednost koncentracije glede na dopustne vrednosti kalibrirnega plina se določi s kromatografsko analizo vseh ogljikovodikov skupaj z nečistočami ali z dinamičnim mešanjem. Prevladujoče redčilo je dušik, preostanek (do 100 %) pa je kisik. Mešanica, potrebna za preskušanje bencinskih motorjev, je naslednja:

Koncentracija O2 za ugotavljanje

stranskih vplivov O2 | preostanek do 100 % |

10 (9 do 11) | dušik |

5 (4 do 6) | dušik |

0 (0 do 1) | dušik |

1.3 Postopek za delo z analizatorji in sistemom vzorčenja

Pri delu z analizatorji je treba upoštevati navodila proizvajalca instrumenta glede zagona in dela. Upoštevajo se tudi minimalne zahteve točk 1.4 do 1.9. Za laboratorijske instrumente, kot sta npr. plinski kromatograf (GC) in visokozmogljiva tekočinska kromatografija (HPLC), velja samo točka 1.5.4.

1.4 Preskus tesnosti

Opravi se preskus tesnosti sistema. Sonda se odklopi od izpušnega sistema in njen konec zamaši. Vklopi se črpalka analizatorja. Po začetni stabilizaciji morajo vsi merilniki pretoka kazati vrednost nič. Če je vrednost drugačna, se preverijo cevi za vzorčenje in napaka odpravi.

Največja dovoljena stopnja puščanja na vakuumski strani za pregledovani del sistema je 0,5 % od pretoka med uporabo. Za oceno pretoka med uporabo se lahko uporabljata pretok skozi analizator in pretok po obvodu.

Druga možnost je, da se sistem izprazni na najmanj 20 kPa vakuuma (absolutni tlak 80 kPa). Po začetni stabilizaciji povečanje tlaka δp (kPa/min) v sistemu ne sme prekoračiti:

δp = p / V

× 0,005 × fr

kjer je:

Vsyst = prostornina sistema [v l]

fr = pretok v sistemu [v l/min]

Druga metoda je uvajanje spremembe v stopnji koncentracije na začetku cevi za vzorčenje s preklopom z ničelnega na kalibrirni plin. Če odčitek po ustreznem času kaže nižjo koncentracijo od uvedene, to nakazuje problem kalibracije ali puščanja.

1.5 Postopek kalibracije

1.5.1 Sestav merilnih instrumentov

Sestav merilnih instrumentov se kalibrira, kalibracijske krivulje pa preverijo glede na standardne pline. Uporabijo se enaki pretoki plinov kot pri vzorčenju izpušnih plinov.

1.5.2 Čas ogrevanja

Čas ogrevanja naj bo v skladu s priporočili proizvajalca. Če ni določen, se za ogrevanje analizatorjev priporočata najmanj dve uri.

1.5.3 Analizatorja NDIR in HFID

Analizator NDIR se ustrezno umeri, plamen detektorja HFID pa optimira (točka 1.9.1).

1.5.4 GC in HPLC

Oba merilnika se kalibrirata v skladu z dobro laboratorijsko prakso in s priporočili proizvajalca.

1.5.5 Določitev kalibracijskih krivulj

1.5.5.1 Splošne smernice

(a) Kalibrira se vsako ponavadi uporabljeno delovno območje.

(b) Analizatorji CO, CO2, NOx in HC se s pomočjo prečiščenega sintetičnega zraka (ali dušika) nastavijo na ničlo.

(c) V analizatorje se uvedejo ustrezni kalibrirni plini, zapišejo se vrednosti in določijo kalibracijske krivulje.

(d) Za vsa merilna območja razen za najnižje se kalibracijska krivulja določi z najmanj 10 kalibracijskimi točkami (razen ničle), ki so enakomerno razporejene. Za najnižje merilno območje se kalibracijska krivulja določi z vsaj 10 kalibracijskimi točkami (razen ničle), ki so razporejene tako, da se polovica nahaja pod 15 % obsega skale analizatorja, ostale pa so nad 15 % obsega skale. Pri vseh območjih mora biti vrednost najvišje nazivne koncentracija enaka 90 % obsega skale ali večja.

(e) Kalibracijska krivulja se izračuna po metodi najmanjših kvadratov. Uporabi se lahko linearna ali nelinearna enačba z najboljšim prileganjem.

(f) Kalibracijske točke se ne smejo razlikovati od črte najmanjših kvadratov, ki se najbolj prilega, za več kot ± 2 % odčitka oziroma ± 0,3 % obsega skale, katero koli je večje.

(g) Ponovno se preveri nastavitev ničle in po potrebi se ponovi postopek kalibracije.

1.5.5.2 Nadomestne metode

Nadomestne metode se lahko uporabijo, če je mogoče dokazati, da taka nadomestna tehnika (npr. računalnik, elektronsko krmiljenje merilnega območja itd.) zagotavlja enako točnost.

1.6 Preverjanje kalibracije

Pred posamezno analizo se v skladu z naslednjim postopkom preveri vsako ponavadi uporabljeno območje delovanja.

Kalibracija se preveri s pomočjo ničelnega in kalibrirnega plina, katerega nazivna vrednost je več kot 80 % obsega skale merilnega območja.

Če ugotovljena vrednost pri nobeni od obeh obravnavanih točk ne odstopa od deklarirane referenčne vrednosti za več kot ± 4 % obsega skale, se parametri nastavitve lahko spremenijo. Če temu ni tako, se preveri kalibrirni plin ali v skladu s točko 1.5.5.1 se določi nova kalibracijska krivulja.

1.7 Kalibracija analizatorja sledilnega plina za merjenje pretoka izpušnih plinov

Analizator za merjenje koncentracije sledilnega plina se kalibrira s pomočjo standardnega plina.

Kalibracijska krivulja se določi z vsaj 10 kalibracijskimi točkami (razen ničle), ki so razporejene tako, da se polovica nahaja med 4 % in 20 % obsega skale analizatorja, ostale pa med 20 % in 100 % obsega skale. Kalibracijska krivulja se izračuna po metodi najmanjših kvadratov.

Kalibracijska krivulja se v območju od 20 % do 100 % obsega skale ne sme razlikovati od nazivne vrednosti posamezne kalibracijske točke za več kot ± 1 % obsega skale. Prav tako se v območju od 4 % do 20 % obsega skale ne sme razlikovati od nazivne vrednosti za več kot ± 2 % odčitka. Pred preskusom se analizator nastavi na ničlo in s kalibrirnim plinom, katerega nazivna vrednost je večja od 80 % obsega skale analizatorja, se nastavi razpon.

1.8 Preskus učinkovitosti pretvornika NOx

Učinkovitost pretvornika, uporabljenega za pretvorbo NO2 v NO, se preskuša tako, kakor je navedeno v točkah 1.8.1 do 1.8.8 (slika 1 v Prilogi III, Dodatek 2).

1.8.1 Postavitev preskusa

Pri postavitvi preskusa, kakor je prikazana na sliki 1 Priloge III, in po spodnjem postopku se učinkovitost pretvornikov lahko preskusi z ozoniatorjem.

1.8.2 Kalibracija

Z ničelnim in kalibrirnim plinom (v katerem mora vsebnost NO znašati približno 80 % delovnega območja, koncentracija NO2 v mešanici plinov pa manj kot 5 % koncentracije NO) se kemiluminescenčni detektor (CLD) in ogrevani kemiluminescenčni detektor (HCLD) po navodilih proizvajalca kalibrirata v najobičajnejšem delovnem območju. Analizator NOx mora biti v režimu obratovanja NO, tako da kalibrirni plin ne gre skozi pretvornik. Prikazano koncentracijo je treba zapisati.

1.8.3 Izračun

Učinkovitost pretvornika NOx se izračuna:

Učinkovitost

=

× 100

kjer je:

a = koncentracija NOx v skladu s točko 1.8.6

b = koncentracija NOx v skladu s točko 1.8.7

c = koncentracija NO v skladu s točko 1.8.4

d = koncentracija NO v skladu s točko 1.8.5.

1.8.4 Dodajanje kisika

Prek T-kosa se v pretok plinov stalno dodaja kisik ali ničelni zrak, dokler pokazana koncentracija ni okrog 20 % manjša od pokazane kalibracijske koncentracije, navedene v točki 1.8.2 (analizator je v načinu obratovanja NO).

Pokazana koncentracija (c) se zapiše. Ozoniator je skozi ves postopek deaktiviran.

1.8.5 Aktiviranje ozoniatorja

Ozoniator se sedaj aktivira, da proizvede dovolj ozona za znižanje koncentracije NO na približno 20 % (najmanj 10 %) kalibracijske koncentracije, navedene v točki 1.8.2. Pokazana koncentracija (d) se zapiše (analizator je v režimu obratovanja NO).

1.8.6 Režim obratovanja NOx

Analizator NO se nato preklopi na režim obratovanja NOx, tako da sedaj mešanica plinov (ki jo sestavljajo NO, NO2, O2 in N2) teče skozi pretvornik. Pokazana koncentracija (a) se zapiše (analizator je v režimu obratovanja NOx).

1.8.7 Deaktiviranje ozoniatorja

Ozoniator se sedaj deaktivira. Mešanica plinov, navedena v točki 1.8.6, teče skozi pretvornik v detektor. Pokazana koncentracija (b) se zapiše (analizator je v režimu obratovanja NOx).

1.8.8 Režim obratovanja NO

Ko je analizator preklopljen v režim obratovanja NO in je ozoniator deaktiviran, se prekine tudi pretok kisika ali sintetičnega zraka. Odčitek NOx na analizatorju ne sme odstopati za več kot ± 5 % od vrednosti, izmerjene v skladu s točko 1.8.2 (analizator je v režimu obratovanja NO).

1.8.9 Presledki med preskusi

Učinkovitost pretvornika je treba mesečno preverjati.

1.8.10 Zahteva glede učinkovitosti

Učinkovitost pretvornika ne sme biti manjša od 90 %, zelo priporočljiva pa je višja učinkovitost, npr. 95 %.

Opomba:

Če takrat, ko je analizator v najobičajnejšem območju, ozoniator v skladu s točko 1.8.5 ne more doseči zmanjšanja koncentracije od 80 % do 20 %, potem se uporabi najvišje območje analizatorja, v katerem pride do zahtevanega zmanjšanja.

1.9 Nastavitev detektorja s plamensko ionizacijo za merjenje ogljikovodikov (FID)

1.9.1 Optimizacija odzivnosti detektorja

HFID je treba nastaviti po navodilih proizvajalca instrumenta. Za optimizacijo odzivnosti v najobičajnejšem delovnem območju se za kalibrirni plin uporabi propan v zraku.

Ko je pretok goriva in zraka nastavljen po priporočilih proizvajalca, se v analizator spusti 350 ± 75 ppm C kalibrirnega plina. Odzivnost pri danem pretoku goriva se določi iz razlike med odzivnostjo kalibrirnega plina in odzivnostjo ničelnega plina. Pretok goriva se diferenčno naravna nad specifikacijo proizvajalca in pod njo. Zapišeta se odziva na kalibrirni in ničelni plin. Razlika med kalibrirno in ničelno odzivnostjo se grafično prikaže, pretok goriva pa naravna na bogatejšo stran krivulje. To je začetna nastavitev pretoka, ki jo bo morda treba nadalje optimizirati, odvisno od rezultatov faktorja odzivnosti za ogljikovodike in od preverjanja stranskih vplivov kisika, v skladu s točkama 1.9.2 in 1.9.3.

Če stranski vplivi kisika ali faktorji odzivnosti za ogljikovodike niso v skladu z naslednjimi specifikacijami, se pretok zraka nastavi nad specifikacijami proizvajalca ali pod njimi, za vsak pretok pa se ponovita točki 1.9.2 in 1.9.3.

1.9.2 Faktorji odzivnosti za ogljikovodike

Analizator se v skladu s točko 1.5 kalibrira z uporabo propana v zraku in prečiščenega sintetičnega zraka.

Faktorji odzivnosti se določijo, ko analizator začne obratovati, in po večjih prekinitvah obratovanja. Faktor odzivnosti (Rf) za posamezno vrsto ogljikovodika je razmerje med odčitkom FID C1 in koncentracijo plinov v jeklenki, izraženo v ppm C1.

Koncentracija preskusnega plina mora biti na takšni ravni, da je odzivnost približno 80 % obsega skale. Koncentracija mora biti znana na ± 2 % natančno glede na gravimetrijsko standardno vrednost, izraženo v prostornini. Poleg tega je treba jeklenko s plinom 24 ur kondicionirati pri temperaturi 298 K (25 oC) ± 5 K.

Preskusni plini, ki se uporabljajo, in priporočena relativna območja faktorjev odzivnosti so naslednji:

- metan in prečiščeni sintetični zrak 1,00 ≤ Rf ≤ 1,15

- propilen in prečiščeni sintetični zrak 0,90 ≤ Rf ≤ 1,1

- toluen in prečiščeni sintetični zrak 0,90 ≤ Rf ≤ 1,10

Te vrednosti veljajo za faktor odzivnosti (Rf) 1,00 za propan in prečiščeni sintetični zrak.

1.9.3 Preverjanje stranskih vplivov kisika

Preverjanje stranskih vplivov kisika se opravi, ko začne analizator obratovati, in po vsaki večji prekinitvi obratovanja. Izbere se območje, v katerem bodo plini za preverjanje stranskih vplivov kisika spadali v zgornjih 50 %. Preskus se opravi pri zahtevani nastavitvi temperature peči. Plini za preverjanje stranskih vplivov kisika so določeni v točki 1.2.3.

(a) Analizator se nastavi na ničlo.

(b) Pri bencinskih motorjih se razpon analizatorja nastavi z mešanico 0 % kisika.

(c) Ponovno se preveri odzivnost nič. Če se je spremenila za več kot 0,5 % obsega skale, je treba ponoviti podtočki (a) in (b).

(d) Uvedejo se plini za preverjanje stranskih vplivov kisika s 5 % in 10 % kisika.

(e) Ponovno se preveri odzivnost kisika nič. Če se je spremenila za več kot ± 1 % obsega skale, se preskus ponovi.

(f) Stranski vplivi kisika (% O2I) se izračunajo za vsako mešanico iz točke (d), in sicer:

O

I =

× 100

ppm C =

AD

kjer je:

A = koncentracija ogljikovodikov (ppm C) kalibrirnega plina, uporabljenega v podtočki (b)

B = koncentracija ogljikovodikov (ppm C) plinov za preverjanje stranskih vplivov kisika, uporabljenih v podtočki (d)

C = odzivnost analizatorja

D = odstotek odzivnosti v obsegu skale analizatorja zaradi A.

(g) Za vse zahtevane pline za preverjanje stranskih vplivov kisika mora biti % stranskih vplivov kisika (% O2I) pred preskušanjem manjši od ± 3 %

(h) Če so stranski vplivi kisika večji od ± 3 %, se pretok zraka nad specifikacijami proizvajalca in pod njimi diferenčno naravna tako, da se za vsak pretok ponovi postopek iz točke 1.9.1.

(i) Če so po nastavitvi pretoka zraka stranski vplivi kisika večji od ± 3 %, se spremeni pretok goriva in nato pretok vzorca, za vsako novo nastavitev pa se ponovi postopek iz točke 1.9.1.

(j) Če so stranski vplivi kisika še vedno večji od ± 3 %, se pred preskušanjem popravi ali zamenja analizator, gorivo v detektorju FID ali zrak v gorilniku. Postopek po tej točki se nato ponovi s popravljeno ali zamenjano opremo ali plini.

1.10 Učinki stranskih vplivov pri analizatorjih CO, CO2, NOx in O2

Plini, ki niso predmet analize, lahko na različne načine vplivajo na odčitke. Do pozitivnih stranskih učinkov pride pri analizatorjih NDIR in PMD, če ima plin s stranskimi vplivi enak učinek kot merjeni plin, vendar v manjši meri. Negativne stranske učinke pri analizatorjih NDIR povzroča plin s stranskimi vplivi, ki širi absorpcijski pas merjenega plina, pri detektorjih CLD pa plin s stranskimi vplivi, ki duši sevanje. Preverjanje stranskih vplivov iz točk 1.10.1 in 1.10.2 se opravi pred prvo uporabo analizatorja in po večjih prekinitvah obratovanja, najmanj pa enkrat na leto.

1.10.1 Preverjanje stranskih vplivov na analizator CO

Voda in CO2 imata lahko stranske vplive na delovanje analizatorja CO. Zato se skozi vodo pri sobni temperaturi pošljejo mehurčki kalibrirnega plina CO2 s koncentracijo 80 do 100 % obsega skale največjega območja delovanja, ki se uporablja med preskušanjem, odzivnost analizatorja pa se zapiše. Odzivnost analizatorja ne sme biti večja od 1 % obsega skale za območja, enaka ali večja od 300 ppm, ali večja od 3 ppm za območja, manjša od 300 ppm.

1.10.2 Preverjanje dušenja pri analizatorju NOx

Plina, bistvena za detektor CLD (in HCLD), sta CO2 in vodna para. Odzivi na dušenje s tema dvema plinoma so sorazmerni z njuno koncentracijo, zato so potrebne preskusne tehnike za določanje dušenja pri najvišjih pričakovanih koncentracijah med preskušanjem.

1.10.2.1 Preverjanje dušenja s CO2

Kalibrirni plin CO2 s koncentracijo 80 do 100 % obsega skale največjega območja delovanja se spusti skozi analizator NDIR, vrednost CO2 pa zapiše kot vrednost A. Nato se ta približno za 50 % razredči s kalibrirnim plinom NO in pošlje skozi NDIR in (H)CLD, vrednosti CO2 in NO pa se zapišeta kot vrednost B in C. Nato se dotok CO2 zapre, skozi (H)CLD pa pošlje samo kalibrirni plin NO, katerega vrednost se zapiše kot vrednost D.

Dušenje, ki ne sme biti večje od 3 % obsega skale, se izračuna:

% dušenja s CO

=

–

× 100

kjer je:

A : koncentracija nerazredčenega CO2, izmerjena z NDIR, v %

B : koncentracija razredčenega CO2, izmerjena z NDIR, v %

C : koncentracija razredčenega NO, izmerjena s CLD, v ppm

D : koncentracija nerazredčenega NO, izmerjena s CLD, v ppm

Uporabijo se lahko tudi nadomestne metode redčenja in kvantifikacije vrednosti kalibrirnih plinov CO2 in NO, na primer dinamična mešalna metoda.

1.10.2.2 Preverjanje dušenja z vodo

To preverjanje se uporablja samo za merjenje koncentracije vlažnih plinov. Pri izračunu dušenja z vodo je treba upoštevati redčenje kalibrirnega plina NO z vodnimi hlapi in uravnavanje koncentracije vodnih hlapov v mešanici s koncentracijo, ki se pričakuje med preskušanjem.

Skozi (H)CLD se pošlje kalibrirni plin NO s koncentracijo 80 do 100 % obsega skale običajnega območja delovanja, vrednost NO pa se zapiše kot vrednost D. Nato se skozi vodo pri sobni temperaturi in skozi (H)CLD pošljejo mehurčki kalibrirnega plina NO, vrednost NO pa se zapiše kot vrednost C. Določi se temperatura vode in se zapiše kot vrednost F. Določi se tlak nasičene pare mešanice, ki ustreza temperaturi vode z mehurčki (F), in se zapiše kot vrednost G. Koncentracija vodnih hlapov (v %) v mešanici se izračuna:

H = 100 ×

GpB

in zapiše kot vrednost H. Pričakovana koncentracija (v vodnih hlapih) razredčenega kalibrirnega plina NO se izračuna:

D

= D ×

H

100

in se zapiše kot vrednost De.

Dušenje z vodo ne sme preseči 3 % in se izračuna:

% dušenja s H

O = 100 ×

D

– C

×

HmH

kjer je:

De : pričakovana koncentracija razredčenega NO (v ppm)

C : koncentracija razredčenega NO (v ppm)

Hm : največja koncentracija vodnih hlapov (v %)

H : dejanska koncentracija vodnih hlapov (v %)

Opomba:

Za to preverjanje je pomembno, da kalibrirni plin NO vsebuje najmanjšo možno koncentracijo NO2, saj se absorpcija NO2 v vodi ne upošteva pri izračunavanju dušenja.

1.10.3 Stranski vplivi na analizator O2

Odziv analizatorja PMD na pline, ki niso kisik, je sorazmerno majhen. V tabeli 1 so prikazane kisiku enakovredne običajne sestavine izpušnih plinov.

Tabela 1 — Kisiku enakovredni plini

Plin | Enakovreden O2 v % |

ogljikov dioksid (CO2) | – 0,623 |

ogljikov monoksid (CO) | – 0,354 |

dušikov oksid (NO) | + 44,4 |

dušikov dioksid (NO2) | + 28,7 |

voda (H2O) | – 0,381 |

Če so potrebna zelo natančna merjenja, se opažena koncentracija kisika popravi z naslednjo enačbo:

Motnja =

enakovredni % O

× Opaz.konc.

100

1.11 Presledki med kalibracijami

Analizatorji se v skladu s točko 1.5 kalibrirajo vsaj vsake tri mesece ali vsakič, ko je bil opravljen servis sistema ali sprememba, ki bi utegnila vplivati na kalibracijo.

Dodatek 3

1. OVREDNOTENJE PODATKOV IN IZRAČUNI

1.1 Ovrednotenje plinastih emisij

Plinaste emisije se ovrednotijo tako, da se izračuna povprečje zapisov za zadnjih 120 sekund v vsaki fazi preskušanja, iz povprečja zapisov in ustreznih podatkov kalibracije pa se določijo povprečne koncentracije (conc) HC, CO, NOx in CO2 med posamezno fazo preskušanja. Uporabi se lahko tudi drugačna vrsta zapisovanja, če zagotavlja enakovredno zajemanje podatkov.

Povprečne koncentracije ozadja (concd) se lahko določijo z odčitavanjem zraka za redčenje v vreči za vzorčenje ali s stalnim odčitavanjem ozadja (ne iz vreče) in ustreznimi kalibracijskimi podatki.

1.2 Izračun plinastih emisij

Rezultati preskusa v končnem poročilu se izpeljejo z naslednjimi koraki:

1.2.1 Preračun iz suhega v vlažno

Če koncentracija ni že izmerjena na vlažni osnovi, se pretvori na vlažno podlago:

conc

= k

× conc

suho

Za nerazredčene izpušne pline:

k

= k

=

1 + α × 0,005 ×

– 0,01 × % H

+ k

w2

kjer je α razmerje vodik/ogljik v gorivu.

Izračuna se koncentracija H2 v izpušnih plinih:

H

=

0,5 × α × % CO

×

% CO

+

3 × % CO2suho

Izračuna se faktor kw2:

k

=

1,608 × H

1 000 +

1,608 × Ha

pri čemer je Ha absolutna vlažnost polnilnega zraka, izražena v g vode na kg suhega zraka.

Za razredčene izpušne pline:

za merjenje vlažnega CO2:

k

= k

=

200

– k

w1

ali za merjenje suhega CO2:

k

= k

=

1 – k

1 +

α × % CO

2suho200

kjer je α razmerje vodik/ogljik v gorivu.

Faktor kw1 se izračuna iz naslednjih enačb:

k

=

1,608 ×

1 000 + 1,608 ×

Hd × 1–1 / DF + Ha × 1 / DF

kjer je:

Hd absolutna vlažnost zraka za redčenje, v g vode na kg suhega zraka

Ha absolutna vlažnost vsesanega zraka, v g vode na kg suhega zraka

DF =

% conc

+

× 10

– 4

Za zrak za redčenje:

k

=

1 – kw1

Faktor kw1 se izračuna iz naslednjih enačb:

DF =

% conc

+

× 10

– 4

k

=

1,608 ×

1000 + 1,608 ×

Hd × 1 – 1 / DF + Ha × 1 / DF

kjer je:

Hd absolutna vlažnost zraka za redčenje, v g vode na kg suhega zraka

Ha absolutna vlažnost vsesanega zraka, v g vode na kg suhega zraka

DF =

% conc

+

× 10

- 4

Za vsesani zrak (če se razlikuje od zraka za redčenje):

k

=

1 – kw2

Faktor kw2 se izračuna iz naslednjih enačb:

k

=

1,608 × H

1000 +

1,608 × Ha

pri čemer je Ha absolutna vlažnost vsesanega zraka, v g vode na kg suhega zraka.

1.2.2 Korekcija vlažnosti za NOx

Ker je emisija NOx odvisna od okoliškega zraka, se koncentracija NOx pomnoži s faktorjem KH, ki upošteva vlažnost:za štiritaktne motorje

K

= 0,6272 + 44,030 × 10

× H

- 0,862 × 10

× H

a2za dvotaktne motorje

K

=

1

pri čemer je Ha absolutna vlažnost vsesanega zraka, v g vode na kg suhega zraka.

1.2.3 Izračun masnih pretokov emisij

Masnih pretoki emisij Gasmass [v g/h] se za posamezno fazo preskušanja izračunajo:

(a) za nerazredčeni izpušni plin [1]:

Gas

=

×

+ % CO

+ % HC

× % conc × G

× 1000

kjer je:

GFUEL [v kg/h] masni pretoka goriva;

MW

Gas

[v kg/kmol] molekulska masa posameznega plina iz tabele 1;

Tabela 1 — Molekulske mase

Plin | MWGas [v kg/kmol] |

NOx | 46,01 |

CO | 28,01 |

HC | MWHC = MWFUEL |

CO2 | 44,01 |

- MWFUEL= 12,011 + α × 1,00794 + β × 15,9994 [v kg/mol] je molekulska masa goriva, pričemer je α razmerje vodik/ogljik, β pa razmerje kisik/ogljik v gorivu [2],

- CO2AIR je koncentracija CO2 v vsesanem zraku (ki je, če ni izmerjena, domnevno enaka 0,04 %).

(b) Za razredčene izpušne pline [3]:

Gas

=

u × concc × GTOTW

kjer je:

- GTOTW [v kg/h] masni pretok razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi, ki se, če se uporablja sistem redčenja s celotnim tokom, določi v skladu s Prilogo III, Dodatek 1, točka 1.2.4,

- concc koncentracija, korigirana glede na ozadje (okolico):

conc

=

conc – concd × 1 – 1 / DF

pri čemer je

DF =

% conc

+

× 10

- 4

Koeficient u je prikazan v tabeli 2.

Tabela 2 — Vrednosti koeficienta u

Plin | u | conc |

NOx | 0,001587 | ppm |

CO | 0,000966 | ppm |

HC | 0,000479 | ppm |

CO2 | 15,19 | % |

Vrednosti koeficienta u temeljijo na molekulski masi razredčenih izpušnih plinov, ki je enaka 29 [v kg/kmol]; vrednost u za HC temelji na povprečnem razmerju ogljik/vodik 1: 1,85.

1.2.4 Izračun specifičnih emisij

Specifična emisija (v g/kWh) se za vse posamezne sestavine izračuna:

Posamezni plin =

Gas

× WF

P

× WF

i

kjer je Pi = PM, i + PAE, i

Če je za preskus nameščena dodatna oprema, kot je npr. hladilni ventilator ali puhalo, se rezultatom doda odjem moči, razen pri motorjih, pri katerih je taka dodatna oprema sestavni del motorja. Moč ventilatorja ali puhala se pri vrtilni frekvenci, uporabljeni za preskus, določi z izračunom iz standardnih lastnosti ali s praktičnimi preskusi (Dodatek 3 k Prilogi VII).

Utežni faktorji in število faz preskušanja (n), uporabljenih v zgornjem izračunu, so prikazani v Prilogi IV, točka 3.5.1.1.

2. PRIMERI

2.1 Podatki o nerazredčenih izpušnih plinih iz štiritaktnega motorja na prisilni vžig

Glede na eksperimentalne podatke (tabela 3) se izračuni opravijo najprej za fazo 1 in se nato z uporabo enakega postopka razširijo na ostale faze preskusa.

Tabela 3 — Eksperimentalni podatki štiritaktnega motorja na prisilni vžig

Način | | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 |

Vrtilna frekvenca motorja | min– 1 | 2550 | 2550 | 2550 | 2550 | 2550 | 1480 |

Moč | kW | 9,96 | 7,5 | 4,88 | 2,36 | 0,94 | 0 |

Odstotek obremenitve | % | 100 | 75 | 50 | 25 | 10 | 0 |

Utežni faktorji | — | 0,090 | 0,200 | 0,290 | 0,300 | 0,070 | 0,050 |

Zračni tlak | kPa | 101,0 | 101,0 | 101,0 | 101,0 | 101,0 | 101,0 |

Temperatura zraka | °C | 20,5 | 21,3 | 22,4 | 22,4 | 20,7 | 21,7 |

Relativna vlažnost zraka | % | 38,0 | 38,0 | 38,0 | 37,0 | 37,0 | 38,0 |

Absolutna vlažnost zraka | gH20/kgair | 5,696 | 5,986 | 6,406 | 6,236 | 5,614 | 6,136 |

Suhi CO | ppm | 60995 | 40725 | 34646 | 41976 | 68207 | 37439 |

Vlažni NOx | ppm | 726 | 1541 | 1328 | 377 | 127 | 85 |

Vlažni HC | ppm C1 | 1461 | 1308 | 1401 | 2073 | 3024 | 9390 |

Suhi CO2 | vol % | 11,4098 | 12,691 | 13,058 | 12,566 | 10,822 | 9,516 |

Masni pretok goriva | kg/h | 2,985 | 2,047 | 1,654 | 1,183 | 1,056 | 0,429 |

Razmerje α H/C goriva | — | 1,85 | 1,85 | 1,85 | 1,85 | 1,85 | 1,85 |

Razmerje β O/C goriva | | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 |

2.1.1 Korekcijski faktor iz suhega v vlažno, kw

Za pretvarjanje meritev suhih CO in CO2 na vlažno osnovo se izračuna korekcijski faktor iz suhega v vlažno, kw:

k

= k

=

1 + α × 0,005 ×

– 0,01 × % H

+ k

w2

kjer je:

H

=

0,5 × α × % CO

×

% CO

+

3 × % CO2suho

in

k

=

1,608 × H

a

H

=

0,5 × 1,85 × 6,0995 ×

6,0995 +

= 2,450 %

k

=

1000 +

= 0,009

k

= k

=

1 + 1,85 × 0,005 ×

– 0,01 × 2,450 + 0,009

= 0,872

CO

= CO

× k

= 60995 × 0,872 = 53198 ppm

CO

= CO

× k

= 11,410 × 0,872 = 9,951 % Vol

Tabela 4 — Vlažne vrednosti CO in CO2 glede na različne faze preskusa

Faza | | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 |

Suhi H2 | % | 2,450 | 1,499 | 1,242 | 1,554 | 2,834 | 1,422 |

kw2 | — | 0,009 | 0,010 | 0,010 | 0,010 | 0,009 | 0,010 |

kw | — | 0,872 | 0,870 | 0,869 | 0,870 | 0,874 | 0,894 |

Vlažni CO | ppm | 53198 | 35424 | 30111 | 36518 | 59631 | 33481 |

Vlažni CO2 | % | 9,951 | 11,039 | 11,348 | 10,932 | 9,461 | 8,510 |

2.1.2 Emisije HC

HC

=

×

+ % CO

+ % HC

× % conc × G

× 1000

kjer je:

MW

= MW

FUEL

MW

= 12,011 + α × 1,00794 = 13,876

HC

=

×

× 0,1461 × 2,985 × 1000 = 28,361 g / h

Tabela 5 — Emisije HC [v g/h] glede na različne faze preskusa

Faza | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 |

HCmass | 28,361 | 18,248 | 16,026 | 16,625 | 20,357 | 31,578 |

2.1.3 Emisije NOx

Najprej se izračuna korekcijski faktor KH vlažnosti emisij NOx:

K

= 0,6272 + 44,030 × 10

× H

– 0,862 × 10

× H

a2

K

= 0,6272 + 44,030 × 10

× 5,696 - 0,862 × 10

×

= 0,850

Tabela 6 — Korekcijski faktor KH vlažnosti emisij NOx glede na različne faze preskusa

Faza | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 |

KH | 0,850 | 0,860 | 0,874 | 0,868 | 0,847 | 0,865 |

Nato se izračuna NOxmass [v g/h]:

NO

=

NO

×

+ % CO

+ % HC

× % conc × K

× G

× 1000

NO

=

×

× 0,073 × 0,85 × 2,985 × 1000 = 39,717 g / h

Tabela 7 — Emisije NOx glede na različne faze preskusa

Faza | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 |

NOxmass | 39,717 | 61,291 | 44,013 | 8,703 | 2,401 | 0,820 |

2.1.4 Emisije CO

CO

=

×

+ % CO

+ % HC

× % conc × G

× 1000

CO

=

×

× 9,951 × 2,985 × 1000 = 6126,806 g / h

Tabela 8 — Emisije CO [v g/h] glede na različne faze preskusa

Faza | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 |

COmass | 2084,588 | 997,638 | 695,278 | 591,183 | 810,334 | 227,285 |

2.1.5 Emisije CO2

CO

=

CO

×

+ % CO

+ % HC

× % conc × G

× 1000

CO

=

×

× 9,951 × 2,985 × 1000 = 6126,806 g / h

Tabela 9 — Emisije CO2 [v g/h] glede na različne faze preskusa

Faza | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 |

CO2mass | 6126,806 | 4884,739 | 4117,202 | 2780,662 | 2020,061 | 907,648 |

2.1.6 Specifične emisije

Za vse posamezne sestavine se izmeri specifična emisija (v g/kWh):

Posamezni plin =

Gas

× WF

P

× WF

i

Tabela 10 — Emisije [v g/h] in utežni faktorji glede na faze preskusa

Faza | | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 |

HCmass | g/h | 28,361 | 18,248 | 16,026 | 16,625 | 20,357 | 31,578 |

NOxmass | g/h | 39,717 | 61,291 | 44,013 | 8,703 | 2,401 | 0,820 |

COmass | g/h | 2084,588 | 997,638 | 695,278 | 591,183 | 810,334 | 227,285 |

CO2mass | g/h | 6126,806 | 4884,739 | 4117,202 | 2780,662 | 2020,061 | 907,648 |

Moč PI | kW | 9,96 | 7,50 | 4,88 | 2,36 | 0,94 | 0 |

Utežni faktorji WFI | — | 0,090 | 0,200 | 0,290 | 0,300 | 0,070 | 0,050 |

HC =

= 4,11 g/kWh

NO

=

= 6,85 g / kWh

CO =

= 181,93 g/kWh

CO

=

= 816,36 g / kWh

2.2 Podatki o nerazredčenih izpušnih plinih iz dvotaktnega motorja na prisilni vžig

Glede na eksperimentalne podatke (tabela 11) se izračuni opravijo najprej za fazo 1 in se nato z uporabo enakega postopka razširijo na ostale faze preskusa.

Tabela 11 — Eksperimentalni podatki dvotaktnega motorja na prisilni vžig

Faza | | 1 | 2 |

Vrtilna frekvenca motorja | min– 1 | 9500 | 2800 |

Moč | kW | 2,31 | 0 |

Odstotek obremenitve | % | 100 | 0 |

Utežni faktorji | — | 0,9 | 0,1 |

Zračni tlak | kPa | 100,3 | 100,3 |

Temperatura zraka | °C | 25,4 | 25 |

Relativna vlažnost zraka | % | 38,0 | 38,0 |

Absolutna vlažnost zraka | gH20/kgair | 7,742 | 7,558 |

Suhi CO | ppm | 37086 | 16150 |

Vlažni NOx | ppm | 183 | 15 |

Vlažni HC | ppm C1 | 14220 | 13179 |

Suhi CO2 | vol % | 11,986 | 11,446 |

Masni pretok goriva | kg/h | 1,195 | 0,089 |

Razmerje α H/C goriva | — | 1,85 | 1,85 |

Razmerje β O/C goriva | | 0 | 0 |

2.2.1 Korekcijski faktor iz suhega v vlažno, kw

Za pretvarjanje meritev suhih CO in CO2 na vlažno podlago se izračuna korekcijski faktor iz suhega v vlažno, kw:

k

= k

=

1 + α × 0,005 ×

– 0,01 × % H

+ k

w2

kjer je:

H

=

0,5 × α × % CO

×

% CO

+

3 × % CO2suho

H

=

0,5 × 1,85 × 3,7086 ×

3,7086 +

= 1,357 %

k

=

1,608 × H

1000 +

1,608 × Ha

k

=

1 000 +

= 0,012

k

= k

=

1 + 1,85 × 0,005 ×

– 0,01 × 1,357 + 0,012

= 0,874

CO

= CO

× k

= 37086 × 0,874 = 32420 ppm

CO

= CO

× k

= 11,986 × 0,874 = 10,478 % Vol

Tabela 12 — Vlažne vrednosti CO in CO2 glede na različne faze preskusa

Faza | | 1 | 2 |

Suhi H2 | % | 1,357 | 0,543 |

kw2 | — | 0,012 | 0,012 |

kw | — | 0,874 | 0,887 |

Vlažni CO | ppm | 32420 | 14325 |

Vlažni CO2 | % | 10,478 | 10,153 |

2.2.2 Emisije HC

HC

=

×

+ % CO

+ % HC

× % conc × G

× 1000

kjer je:

MW

= MW

FUEL

MW

= 12,011 + α × 1,00794 = 13,876

HC

=

×

× 1,422 × 1,195 × 1000 = 112,520 g / h

Tabela 13 — Emisije HC [v g/h] glede na različne faze preskusa

Faza | 1 | 2 |

HCmass | 112,520 | 9,119 |

2.2.3 Emisije NOx

Faktor KH za korekcijo emisij NOx je za dvotaktne motorje enak 1:

NO

=

NO

×

+ % CO

+ % HC

× % conc × K

× G

× 1000

NO

=

×

× 0,0183 × 1 × 1,195 × 1000 = 4,800 g / h

Tabela 14 — Emisije NOx [v g/h] v skladu s preskusnimi načini

Način | 1 | 2 |

NOxmass | 4,800 | 0,034 |

2.2.4 Emisije CO

CO

=

×

+ % CO

+ % HC

× % conc × G

× 1000

CO

=

×

× 3,2420 × 1,195 × 1000 = 517,851 g / h

Tabela 15 — Emisije CO [v g/h] glede na različne faze preskusa

Faza | 1 | 2 |

COmass | 517,851 | 20,007 |

2.2.5 Emisije CO2

CO

=

CO

×

+ % CO

+ % HC

× % conc × G

× 1000

CO

=

×

× 10,478 × 1,195 × 1000 = 2629,658 g / h

Tabela 16 — Emisije CO2 [v g/h] glede na faze preskusa

Faza | 1 | 2 |

CO2mass | 2629,658 | 222,799 |

2.2.6 Specifične emisije

Za vse posamezne sestavine se specifična emisija (v g/kWh) izmeri, kakor sledi:

Posamezni plin =

Gas

× WF

P

× WF

i

Tabela 17 — Emisije [v g/h] in utežni faktorji v dveh fazah preskusa

Način | | 1 | 2 |

HCmass | g/h | 112,520 | 9,119 |

NOxmass | g/h | 4,800 | 0,034 |

COmass | g/h | 517,851 | 20,007 |

CO2mass | g/h | 2629,658 | 222,799 |

Moč PII | kW | 2,31 | 0 |

Utežni faktorji WFi | — | 0,85 | 0,15 |

HC =

= 49,4 g/kWh

NO

=

= 2,08 g / kWh

CO =

= 225,71 g/kWh

CO

=

= 1155,4 g / kWh

2.3 Podatki o razredčenih izpušnih plinih iz štiritaktnega motorja na prisilni vžig

Glede na eksperimentalne podatke (tabela 18) se izračuni opravijo najprej za fazo 1 in se nato z uporabo enakega postopka razširijo na ostale faze preskusa.

Tabela 18 — Eksperimentalni podatki štiritaktnega motorja na prisilni vžig

Faza | | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 |

Vrtilna frekvenca motorja | min– 1 | 3060 | 3060 | 3060 | 3060 | 3060 | 2100 |

Moč | kW | 13,15 | 9,81 | 6,52 | 3,25 | 1,28 | 0 |

Odstotek obremenitve | % | 100 | 75 | 50 | 25 | 10 | 0 |

Utežni faktorji | — | 0,090 | 0,200 | 0,290 | 0,300 | 0,070 | 0,050 |

Zračni tlak | kPa | 980 | 980 | 980 | 980 | 980 | 980 |

Temperatura polnilnega zraka [4] | oC | 25,3 | 25,1 | 24,5 | 23,7 | 23,5 | 22,6 |

Relativna vlažnost polnilnega zraka [4] | % | 19,8 | 19,8 | 20,6 | 21,5 | 21,9 | 23,2 |

Absolutna vlažnost polnilnega zraka [4] | gH20/kgair | 4,08 | 4,03 | 4,05 | 4,03 | 4,05 | 4,06 |

Suhi CO | ppm | 3681 | 3465 | 2541 | 2365 | 3086 | 1817 |

Vlažni NOx | ppm | 85,4 | 49,2 | 24,3 | 5,8 | 2,9 | 1,2 |

Vlažni HC | ppm C1 | 91 | 92 | 77 | 78 | 119 | 186 |

Suhi CO2 | vol % | 1,038 | 0,814 | 0,649 | 0,457 | 0,330 | 0,208 |

Suhi CO (ozadje) | ppm | 3 | 3 | 3 | 2 | 2 | 3 |

Vlažni NOx (ozadje) | ppm | 0,1 | 0,1 | 0,1 | 0,1 | 0,1 | 0,1 |

Vlažni HC (ozadje) | ppm C1 | 6 | 6 | 5 | 6 | 6 | 4 |

Suhi CO2 (ozadje) | vol % | 0,042 | 0,041 | 0,041 | 0,040 | 0,040 | 0,040 |

Masni pretok razredčenih izpušnih plinov GTOTW | kg/h | 625,722 | 627,171 | 623,549 | 630,792 | 627,895 | 561,267 |

Razmerje α H/C goriva | — | 1,85 | 1,85 | 1,85 | 1,85 | 1,85 | 1,85 |

Razmerje β O/C goriva | | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 | 0 |

2.3.1 Korekcijski faktor iz suhega v vlažno, kw

Za pretvarjanje meritev suhih CO in CO2 na vlažno osnovo se izračuna korekcijski faktor iz suhega v vlažno, kw:

Za razredčene izpušne pline:

k

= k

=

1 – k

1 +

α × % CO

2suho200

kjer je:

k

=

1,608 ×

1 000 + 1,608 ×

Hd × 1 – 1 / DF+ Ha × 1 / DF

DF =

% conc

+

× 10

- 4

DF =

1,038 +

× 10

= 9,465

k

=

1,608 ×

1 000 + 1,608 ×

= 0,007

k

= k

=

1 + 1,85 ×

= 0,984

CO

= CO

× k

= 3681 × 0,984 = 3623 ppm

CO

= CO

× k

= 1,038 × 0,984 = 1,0219 %

Tabela 19 — Vlažne vrednosti CO in CO2 za razredčene izpušne pline glede na faze preskusa

Faza | | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 |

DF | — | 9,465 | 11,454 | 14,707 | 19,100 | 20,612 | 32,788 |

kw1 | — | 0,007 | 0,006 | 0,006 | 0,006 | 0,006 | 0,006 |

kw | — | 0,984 | 0,986 | 0,988 | 0,989 | 0,991 | 0,992 |

Mokri CO | ppm | 3623 | 3417 | 2510 | 2340 | 3057 | 1802 |

Mokri CO2 | % | 1,0219 | 0,8028 | 0,6412 | 0,4524 | 0,3264 | 0,2066 |

Za zrak za redčenje:

kw, d = 1 – kw1

kjer je faktor kw1 enak že izračunanemu faktorju za razredčene izpušne pline.

kw, d = 1 – 0,007 = 0,993

CO

= CO

× k

= 3 × 0,993 = 3 ppm

CO

= CO

× k

= 0,042 × 0,993 = 0,0421 % Vol

Tabela 20 — Vlažne vrednosti CO in CO2 za zrak za redčenje glede na faze preskusa

Faza | | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 |

Kw1 | — | 0,007 | 0,006 | 0,006 | 0,006 | 0,006 | 0,006 |

KW | — | 0,993 | 0,994 | 0,994 | 0,994 | 0,994 | 0,994 |

Vlažni CO | ppm | 3 | 3 | 3 | 2 | 2 | 3 |

Vlažni CO2 | % | 0,0421 | 0,0405 | 0,0403 | 0,0398 | 0,0394 | 0,0401 |

2.3.2 Emisije HC

HC

= u × conc

× G

kjer je:

u = 0,000478 iz tabele 2

concc = conc – concd × (1 – 1/DF)

concc = 91 – 6 × (1 – 1/9,465) = 86 ppm

HCmass = 0,000478 × 625,722 = 25,666 g/h

Tabela 21 — Emisije HC [v g/h] glede na faze preskusa

Faza | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 |

HCmass | 25,666 | 25,993 | 21,607 | 21,850 | 34,074 | 48,963 |

2.3.3 Emisije NOx

Faktor KH za korekcijo emisijNOx se izračuna iz:

K

= 0,6272 + 44,030 × 10

× H

– 0,862 × 10

× H

a2

K

= 0,6272 + 44,030 × 10

× 4,8 - 0,862 × 10

×

= 0,79

Tabela 22 — Korekcijski faktor KH vlažnosti emisij NOx glede na faze preskusa

Faza | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 |

KH | 0,793 | 0,791 | 0,791 | 0,790 | 0,791 | 0,792 |

NO

= u × conc

× K

× G

kjer je:

u = 0,001587 iz tabele 2

concc = conc – concd × (1 – 1/DF)

concc = 85 – 0 × (1 – 1/9,465) = 85 ppm

NOxmass = 0,001587 × 85 × 0,79 × 625,722 = 67,168 g/h

Tabela 23 — Emisije NOx [v g/h] glede na faze preskusa

Faza | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 |

NOxmass | 67,168 | 38,721 | 19,012 | 4,621 | 2,319 | 0,811 |

2.3.4 Emisije CO

CO

= u × conc

× G

kjer je:

u = 0,000966 iz tabele 2

concc = conc – concd × (1 – 1/DF)

concc = 3622 – 3 × (1 – 1/9,465) = 3620 ppm

COmass = 0,000966 × 3620 × 625,722 = 2188,001 g/h

Tabela 24 — Emisije CO [v g/h] glede na faze preskusa

Faza | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 |

COmass | 2188,001 | 2068,760 | 1510,187 | 1424,792 | 1853,109 | 975,435 |

2.3.5 Emisije CO2

CO

= u × conc

× G

kjer je:

u = 15,19 iz tabele 2

concc = conc – concd × (1 – 1/DF)

concc = 1,0219 – 0,0421 × (1 – 1/9,465) = 0,9842 vol %

CO2mass = 15,19 × 0,9842 × 625,722 = 9354,488 g/h

Tabela 25 — Emisije CO2 [v g/h] glede na različne faze preskusa

Faza | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 |

CO2mass | 9354,488 | 7295,794 | 5717,531 | 3973,503 | 2756,113 | 1430,229 |

2.3.6 Specifične emisije

Za vse posamezne sestavine se izmeri specifična emisija (v g/kWh):

Posamezni plin =

Gas

× WF

P

× WF

i

Tabela 26 — Emisije [v g/h] in vplivni faktorji glede na različne faze preskusa

Faza | | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 |

HCmass | g/h | 25,666 | 25,993 | 21,607 | 21,850 | 34,074 | 48,963 |

NOxmass | g/h | 67,168 | 38,721 | 19,012 | 4,621 | 2,319 | 0,811 |

COmass | g/h | 2188,001 | 2068,760 | 1510,187 | 1424,792 | 1853,109 | 975,435 |

CO2mass | g/h | 9354,488 | 7295,794 | 5717,531 | 3973,503 | 2756,113 | 1430,229 |

Moč Pi | kW | 13,15 | 9,81 | 6,52 | 3,25 | 1,28 | 0 |

Vplivni faktorji WFI | — | 0,090 | 0,200 | 0,290 | 0,300 | 0,070 | 0,050 |

HC =

= 4,12 g/kWh

NO

=

= 3,42 g / kWh

CO =

= 271,15 g/kWh

CO

=

= 887,53 g / kWh

Dodatek 4

1. SKLADNOST Z MEJNIMI VREDNOSTMI EMISIJ

Ta dodatek velja samo za motorje na prisilni vžig.

1.1 Mejne vrednosti za emisije izpušnih plinov za motorje stopnje 2 iz Priloge I (4.2) veljajo za emisije motorjev za tak čas trajnosti emisij (EDP), kakor je določen v skladu s tem dodatkom.

1.2 Za vse motorje stopnje 2 velja, da če imajo vsi preskusni motorji iz ene družine motorjev, ki so ustrezno preskušeni po postopkih iz te direktive, emisije, ki so, če so pomnožene s faktorjem poslabšanja (DF) iz tega dodatka, manjše ali enake kot posamezna mejna vrednost za emisije stopnje 2 (mejna vrednost emisij za družino motorjev FEL, če se uporablja) za dani razred motorjev, se šteje, da je taka družina v skladu z mejnimi vrednostmi emisij za ta razred motorjev. Če ima kateri od preskusnih motorjev iz družine motorjev emisije, ki so, če so pomnožene s faktorjem poslabšanja iz tega dodatka, večje od posamezne mejne vrednosti (meje emisij za družino motorjev, če se uporablja) za dani razred motorjev, se šteje, da taka družina ni v skladu z mejnimi vrednostmi emisij za ta razred motorjev.

1.3 Proizvajalci manjših količin motorjev lahko faktorje poslabšanja za HC+NOx ter CO po izbiri vzamejo iz tabele 1 ali 2 iz tega poglavja ali pa faktorje poslabšanja za HC+NOx ter CO izračunajo po postopku, navedenem v točki 1.3.1. Za tehnologije, ki niso zajete v tabelah 1 in 2 iz te točke, morajo proizvajalci uporabiti postopek, naveden v točki 1.4 tega dodatka.

Tabela 1: Faktorji poslabšanja HC+NOx ter CO, določeni za proizvajalce motorjev za ročne stroje, ki se proizvajajo v majhni količini

Razred motorjev | Dvotaktni motorji | Štiritaktni motorji | Motorji z naknadno obdelavo izpušnih plinov |

HC + NOx | CO | HC + NOx | CO |

SH:1 | 1,1 | 1,1 | 1,5 | 1,1 | Faktorji poslabšanja se izračunajo po formuli iz točke 1.3.1 |

SH:2 | 1,1 | 1,1 | 1,5 | 1,1 |

SH:3 | 1,1 | 1,1 | 1,5 | 1,1 |

Tabela 2: Faktorji poslabšanja HC+NOx ter CO, določeni za proizvajalce motorjev za stroje, ki se med uporabo ne držijo v roki in se proizvajajo v majhni količini

Razred motorjev | Motorji s stoječimi ventili | Motorji z visečimi ventili | Motorji z naknadno obdelavo izpušnih plinov |

HC + NOx | CO | HC + NOx | CO |

SN:1 | 2,1 | 1,1 | 1,5 | 1,1 | Faktorji poslabšanja se izračunajo po formuli iz točke 1.3.1 |

SN:2 | 2,1 | 1,1 | 1,5 | 1,1 |

SN:3 | 2,1 | 1,1 | 1,5 | 1,1 |

SN:4 | 1,6 | 1,1 | 1,4 | 1,1 |

1.3.1 Formula za izračunavanje faktorjev poslabšanja pri motorjih z naknadno obdelavo izpušnih plinov:

DF =

/

NE – CC

kjer je:

DF = faktor poslabšanja

NE = stopnje emisij novega motorja pred katalizatorjem (v g/kWh)

EDF = faktor poslabšanja za motorje brez katalizatorja, kakor kaže tabela 1

CC = količina, pretvorjena v g/kWh ob uri 0

F = 0,8 za HC in 0,0 za NOx za vse razrede motorjev

F = 0,8 za CO za vse razrede motorjev

1.4 Proizvajalci za vse družine motorjev stopnje 2 ter za vsako s predpisi urejeno onesnaževalo pridobijo določeni faktor poslabšanja ali ga izračunajo, kar je ustrezneje. Taki faktorji poslabšanja se uporabljajo za homologacijo in preskušanje med proizvodnjo.

1.4.1 Za motorje, ki ne uporabljajo določenih faktorjev poslabšanja iz tabel 1 ali 2 te točke, se faktorji poslabšanja določijo:

1.4.1.1 Na vsaj enem preskusnem motorju s konfiguracijo, izbrano kot konfiguracijo, ki bi najverjetneje prekoračila mejne vrednosti emisij za HC + NOx (emisijska meja za družino motorjev FEL, če se uporablja), in zgrajenem tako, da predstavlja proizvodnjo motorjev, se po tolikšnem številu ur, kot je potrebno za stabilizacijo emisij, opravi (popoln) postopek preskušanja emisij, kakor je naveden v tej direktivi.

1.4.1.2 Če se preskuša več kot en motor, se določi povprečje rezultatov in zaokroži na enako število decimalnih mest kot v veljavnem standarsu, povečano za eno dodatno decimalno mesto.

1.4.1.3 Takšno preskušanje emisij se ponovno opravi po staranju motorja. Postopek staranja naj bi proizvajalcu omogočil ustrezno napovedati predvideno poslabšanje emisij med uporabo skozi vso življenjsko dobo motorja ob upoštevanju vrste obrabe in drugih mehanizmov poslabšanja, ki so predvideni za tipično uporabo pri potrošniku in bi lahko vplivali na emisije. Če se preskuša več motorjev, se določi povprečje rezultatov in zaokroži na enako število decimalnih mest kot v veljavnem standardu, povečano za eno dodatno decimalno mesto.

1.4.1.4 Na koncu časa trajnosti emisij (po možnosti povprečnih emisij) se vsako s predpisi urejeno onesnaževalo deli s stabiliziranimi emisijami (po možnosti povprečnimi emisijami) in zaokroži na dve decimalni mesti. Dobljeno število je faktor poslabšanja DF, če število ni manjše od 1,00; v nasprotnem primeru je faktor poslabšanja DF 1,0.

1.4.1.5 Proizvajalec lahko po izbiri med preskusno točko za stabilizirane emisije in obdobjem trajanja emisij načrtuje dodatne preskusne točke za emisije. Če so načrtovani vmesni preskusi, morajo biti preskusne točke enakomerno razporejene skozi ves čas trajnosti emisij (plus ali minus dve uri) in je ena taka točka na polovici celotnega časa trajnosti emisij (plus ali minus dve uri).

Za vsako onesnaževalo HC + NOx in CO se med podatkovnimi točkami potegne ravna črta, pri čemer se za začetni preskus šteje, da se je zgodil ob času nič, in uporabi metoda najmanjših kvadratov. Faktor poslabšanja se dobi, če se izračunane emisije na koncu časa trajnosti delijo z izračunanimi emisijami ob uri nič.

1.4.1.6 Izračunani faktorji poslabšanja lahko poleg družine motorjev, na kateri so bili določeni, zajemajo še dodatne družine, če proizvajalec pred homologacijo predloži utemeljitev, da se za zadevne družine motorjev lahko razumno pričakuje, da imajo glede na konstrukcijo in uporabljeno tehnologijo podobne lastnosti poslabšanja emisij, in je taka utemeljitev za nacionalni homologacijski organ sprejemljiva.

V nadaljevanju je podan seznam konstrukcijskih in tehnoloških skupin, ki pa ne izključuje tudi drugih:

- običajni dvotaktni motorji brez sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov,

- običajni dvotaktni motorji s keramičnim katalizatorjem z enako aktivno snovjo in obremenitvijo ter z enakim številom celic na cm2,

- običajni dvotaktni motorji s kovinskim katalizatorjem z enako aktivno snovjo in obremenitvijo, enakim substratom ter z enakim številom celic na cm2,

- dvotaktni motorji, opremljeni s plastnim splakovalnim sistemom,

- štiritaktni motorji s katalizatorjem (kot zgoraj) z enako tehnologijo ventilov in enakim sistemom mazanja,

- štiritaktni motorji brez katalizatorja z enako tehnologijo ventilov in enakim sistemom mazanja.

2. ČASI TRAJNOSTI EMISIJ ZA MOTORJE STOPNJE 2

2.1 Ob homologaciji morajo proizvajalci za vsako družino motorjev deklarirati ustrezno kategorijo časa trajnosti emisij (EDP). To naj bo kategorija, ki je najbližja predvideni življenjski dobi opreme, v katero bodo motorji predvidoma vgrajeni, kakor je določil proizvajalec motorjev. Proizvajalci morajo ohraniti podatke, ki podpirajo njihovo izbiro kategorije EDP za posamezno družino motorjev. Na zahtevo se taki podatki predložijo homologacijskemu organu.

2.1.1 Za motorje za ročne stroje izberejo proizvajalci kategorijo EDP iz tabele 1.

Tabela 1: Kategorije časov trajnosti emisij (EDP) za motorje za ročne stroje (v urah)

Kategorija | 1 | 2 | 3 |

Razred SH:1 | 50 | 125 | 300 |

Razred SH:2 | 50 | 125 | 300 |

Razred SH:3 | 50 | 125 | 300 |

2.1.2 Za motorje za stroje, ki se med uporabo ne držijo v roki, izberejo proizvajalci kategorijo EDP iz tabele 2.

Tabela 2: Kategorije EDP za motorje za stroje, ki se med uporabo ne držijo v roki (v urah)

Kategorija | 1 | 2 | 3 |

Razred SN:1 | 50 | 125 | 300 |

Razred SN:2 | 125 | 250 | 500 |

Razred SN:3 | 125 | 250 | 500 |

Razred SN:4 | 250 | 500 | 1000 |

2.1.3 Proizvajalec mora homologacijski organ prepričati, da je deklarirana življenjska doba ustrezna. Podatki v podporo proizvajalčevi izbiri kategorije EDP za dano družino motorjev lahko vključujejo, a niso omejeni na:

- raziskave o življenjski dobi opreme, v katero so vgrajeni predmetni motorji,

- strokovne ocene motorjev, ki se starajo na terenu, za ugotavljanje, kdaj se delovanje motorja poslabša do take točke, da to tako vpliva na uporabnost in/ali zanesljivost, da je treba motor popraviti ali nadomestiti,

- garancijske izjave in garancijske dobe,

- trženjska gradiva v zvezi z življenjsko dobo motorja,

- obvestila o napakah, ki jih posredujejo uporabniki

- strokovne ocene trajnosti določenih tehnologij, materialov ali konstrukcij motorja, izražene v urah.

"

5. Priloga IV postane Priloga V in se spremeni:

Sedanji naslovi se nadomestijo z:

"TEHNIČNE LASTNOSTI REFERENČNEGA GORIVA, PREDPISANEGA ZA HOMOLOGACIJSKE PRESKUSE IN PREVERJANJE SKLADNOSTI PROIZVODNJE

REFERENČNO GORIVO ZA MOTORJE NA KOMPRESIJSKI VŽIG, VGRAJENE V PREMIČNE STROJE (1)"

V tabeli se v vrstici "Nevtralizacijsko število" beseda "najmanj"v stolpcu 2 nadomesti z besedo "največ".Dodajo se naslednja nova tabela in nove opombe pod črto:

"REFERENČNO GORIVO ZA MOTORJE NA PRISILNI VŽIG, VGRAJENE V PREMIČNE STROJE

Opomba:

Gorivo za dvotaktne motorje je mešanica spodaj navedenega mazivnega olja in bencina. Razmerje mešanice gorivo/olje mora biti takšno, kakor ga priporoča proizvajalec, in je navedeno v Prilogi IV, točka 2.7.

Parameter | Enota | 1Mejne vrednosti () | Preskusna metoda | Objava |

najmanjša | največja |

Raziskovalno oktansko število, RON | 95,0 | — | EN 25164 | 1993 |

Motorsko oktansko število, MON | | 85,0 | — | EN 25163 | 1993 |

Gostota pri 15 °C | kg/m3 | 748 | 762 | ISO 3675 | 1995 |

Tlak pare po Reidu | kPa | 56,0 | 60,0 | EN 12 | 1993 |

Destilacija | | | — | | |

Začetno vrelišče | °C | 24 | 40 | EN-ISO 3405 | 1988 |

— uparjeno pri 100 °C | % v/v | 49,0 | 57,0 | EN-ISO 3405 | 1988 |

— uparjeno pri 150 °C | % v/v | 81,0 | 87,0 | EN-ISO 3405 | 1988 |

—končno vrelišče | °C | 190 | 215 | EN-ISO 3405 | 1988 |

Ostanek | % | — | 2 | EN-ISO 3405 | 1988 |

Analiza ogljikovodikov | — | | | | — |

— olefini | % v/v | — | 10 | ASTM D 1319 | 1995 |

— aromatski ogljikovodiki | % v/v | 28,0 | 40,0 | ASTM D 1319 | 1995 |

— benzen | % v/v | — | 1,0 | EN 12177 | 1998 |

— nasičeni ogljikovodiki | % v/v | — | preostanek do 100 % | ASTM D 1319 | 1995 |

Razmerje ogljik/vodik | | poročilo | poročilo | | |

Stabilnost oksidacije (2) | min | 480 | — | EN-ISO 7536 | 1996 |

Vsebnost kisika | % m/m | — | 2,3 | EN 1601 | 1997 |

Izparilni ostanek | mg/ml | — | 0,04 | EN-ISO 6246 | 1997 |

Vsebnost žvepla | mg/kg | — | 100 | EN-ISO 14596 | 1998 |

Korozija bakra pri 50 °C | | — | 1 | EN-ISO 2160 | 1995 |

Vsebnost svinca | g/l | — | 0,005 | EN 237 | 1996 |

Vsebnost fosforja | g/l | — | 0,0013 | ASTM D 3231 | 1994 |

Opomba 1:

Vrednosti, navedene v specifikaciji, so, "prave vrednosti". Pri ugotavljanju njihovih mejnih vrednosti so bile uporabljene določbe standarda ISO 4259 "Naftni proizvodi — Določanje in uporaba natančnih podatkov v zvezi s preskusnimi metodami", pri določanju najmanjše vrednosti pa je bila upoštevana najmanjša razlika 2R nad ničlo; pri določanju največje in najmanjše vrednosti je najmanjša razlika 4R (R = obnovljivost). Ne glede na ta ukrep, potreben iz statističnih razlogov, naj ima proizvajalec goriva za cilj ničelno vrednost, če je stipulirana največja vrednost 2R, in srednjo vrednost, če so podane najmanjše in največje mejne vrednosti. Za odgovor na vprašanje, ali gorivo izpolnjuje zahteve specifikacij, se uporabijo določbe standarda ISO 4259.

Opomba 2:

Gorivo lahko vsebuje protioksidacijske dodatke in kovinske deaktivatorje, ki se ponavadi uporabljajo za stabiliziranje rafinerijskih bencinskih tokov, ne smejo pa se dodajati detergenti ali razpršila ter topila."

6. Priloga Vpostane Priloga VI.

7. Priloga VI postane Priloga VII in se spremeni:

(a) Dodatek 1 se spremeni:

- Naslov se nadomesti z:

"Dodatek 1

REZULTATI PRESKUSOV ZA MOTORJE NA KOMPRESIJSKI VŽIG"

- točka 1.3.2 se nadomesti z:

"1.3.2 Odjem moči pri navedeni vrtilni frekvenci motorja (kakor jo določi proizvajalec):

Oprema | AE [5]Moč P (v kW), ki se absorbira pri različnih vrtilnih frekvencah motorja, ob upoštevanju Dodatka 3 k tej prilogi |

Vmesna (če se uporablja) | Nazivna |

Skupaj:" | | |

- točka 1.4.2 se nadomesti z:

"1.4.2 Moč motorja [6]

Stanje | Nastavitev moči (v kW) pri različnih vrtilnih frekvencah motorja |

Vmesna (če se uporablja) | Nazivna |

Največja moč, izmerjena med preskusom (PM) (kW) (a) | | |

Skupna moč, ki jo absorbira dodatna oprema, katero poganja motor iz točke 1.3.2 tega dodatka ali točke 2.8 Priloge III (PAE) (kW) (b) | | |

Izhodna moč motorja, kakor je določena v točki 2.4 Priloge I (kW) (c) | | |

c = a + b" | | |

- točka 1.5 se spremeni:

"1.5 Ravni emisij

1.5.1 Nastavitev dinamometra (v kW)

Odstotek obremenitve | Nastavitve dinamometra (kW) pri različnih vrtilnih frekvencah motorja |

Vmesna (če se uporablja) | Nazivna |

10 (če se uporablja) | | |

25 (če se uporablja) | | |

50 | | |

75 | | |

100 | | |

1.5.2 Rezultati emisij v preskusnem ciklu:"

;

(b) Doda se naslednji dodatek:

"

Dodatek 2

REZULTATI PRESKUSOV ZA MOTORJE NA PRISILNI VŽIG

1. PODATKI V ZVEZI Z IZVEDBO PRESKUSA(-OV) [1]:

1.1 Oktansko število

1.1.1 Oktansko število:

1.1.2 Navesti odstotek olja v mešanici maziva in bencina, kakor je to pri dvotaktnih motorjih

1.1.3 Gostota bencina pri štiritaktnih motorjih ter mešanice bencina in olja pri dvotaktnih motorjih

1.2 Mazivo

1.2.1 Znamka(-e)

1.2.2 Tip(-i)

1.3 Oprema, ki jo poganja motor (če se uporablja)

1.3.1 Naštevanje in identifikacijske podrobnosti

1.3.2 Odjem moči pri navedeni vrtilni frekvenci motorja (kakor jo določi proizvajalec)

Oprema | AE [2]Moč P (v kW), ki se absorbira pri različnih vrtilnih frekvencah motorja, ob upoštevanju Dodatka 3 k tej prilogi |

Oprema | Nazivna |

Skupaj: | | |

1.4 Zmogljivost motorja

1.4.1 Vrtilne frekvence motorja:

Prosti tek: min–1

Vmesna: min–1

Nazivna: min–1

1.4.2 Moč motorja [3]

Stanje | Nastavitev moči (v kW) pri različnih vrtilnih frekvencah motorja |

Vmesna (če se uporablja) | Nazivna |

Največja moč, izmerjena med preskusom (PM) (kW) (a) | | |

Skupna moč, ki jo absorbira dodatna oprema, katero poganja motor iz točke 1.3.2 tega dodatka ali točke 2.8 Priloge III (PAE) (kW) (b) | | |

Izhodna moč motorja, kakor je določena v točki 2.4 Priloge I (kW) (c) | | |

c = a + b | | |

1.5 Ravni emisij

1.5.1 Nastavitev dinamometra (v kW)

Odstotek obremenitve | Nastavitve dinamometra (v kW) pri različnih vrtilnih frekvencah motorja |

Vmesna (če se uporablja) | Nazivna (če se uporablja) |

10 (če se uporablja) | | |

25 (če se uporablja) | | |

50 | | |

75 | | |

100 | | |

1.5.2 Rezultati emisij v preskusnem ciklu:

CO: g/kWh

HC: g/kWh

NOx: g/kWh

"

(c) Doda se naslednji Dodatek 3:

"

Dodatek 3

OPREMA IN POMOŽNE NAPRAVE, KI SE NAMESTIJO PRI PRESKUSU ZA DOLOČANJE MOČI MOTORJA

Številka | Oprema in pomožne naprave | Nameščena za preskus emisij |

1 | Sesalni sistem | |

Sesalni zbiralnik | Da, serijska oprema |

Sistem za uravnavanje emisij iz okrova ročične gredi | Da, serijska oprema |

Regulirne naprave za sistem z dvojnim sesalnim zbiralnikom | Da, serijska oprema |

Merilnik zračnega pretoka | Da, serijska oprema |

Sistem za dovod zraka | Da [1] |

Zračni filter | Da [1] |

Vstopni dušilnik hrupa | Da [1] |

Omejilnik hitrosti | Da [1] |

2 | Ogrevalna naprava sesalnega zbiralnika | Da, serijska oprema. Po možnosti nastavljena v najugodnejšem stanju |

3 | Izpušni sistem | |

Čistilnik izpušnih plinov | Da, serijska oprema |

Zbiralnik izpušnih plinov | Da, serijska oprema |

Priključne cevi | Da [2] |

Dušilnik hrupa | Da [2] |

Zadnji (izstopni) del izpušne cevi | Da [2] |

Motorska zavora | Ne [3] |

Naprava za tlačno polnjenje | Da, serijska oprema |

4 | Napajalna črpalka za gorivo | Da, serijska oprema [4] |

5 | Oprema za uplinjanje | |

Uplinjač | Da, serijska oprema |

Elektronski regulirni sistem, merilnik zračnega pretoka itd. | Da, serijska oprema |

Oprema za plinske motorje | |

Tlačni regulator | Da, serijska oprema |

Uparjalnik | Da, serijska oprema |

Mešalnik | Da, serijska oprema |

6 | Oprema za vbrizgavanje goriva (bencin in dizelsko gorivo) | |

Predfilter | Da, serijska oprema ali oprema preskusne naprave |

Filter | Da, serijska oprema ali oprema preskusne naprave |

Tlačilka | Da, serijska oprema |

Visokotlačna cev | Da, serijska oprema |

Vbrizgalna šoba | Da, serijska oprema |

Ventil za dovod zraka | Da, serijska oprema [5] |

Elektronski regulirni sistem, merilnik zračnega pretoka itd. | Da, serijska oprema |

Krmilnik/sistem za krmiljenje tlačilke za gorivo | Da, serijska oprema |

Samodejna ustavitev krmilne zobate letve pri polni obremenitvi v odvisnosti od atmosferskih pogojev | Da, serijska oprema |

7 | Oprema za tekočinsko hlajenje | |

Hladilnik | Ne |

Ventilator | Ne |

Usmerjevalnik zraka ventilatorja | Ne |

Vodna črpalka | Da, serijska oprema [6] |

Termostat | Da, serijska oprema [7] |

8 | Zračno hlajenje | |

Usmerjevalnik zraka | Ne [8] |

Ventilator ali puhalo | Ne [8] |

Naprava za reguliranje temperature | Ne |

9 | Električna oprema | |

Generator | Da, serijska oprema [9] |

Sistem za razdelitev vžigalne iskre | Da, serijska oprema |

Tuljava ali tuljave | Da, serijska oprema |

Vžigalni kabli | Da, serijska oprema |

Vžigalne svečke | Da, serijska oprema |

Elektronski regulirni sistem, vključno s sistemom senzorja klenkanja/zakasnitve vžiga | Da, serijska oprema |

10 | Oprema za tlačno polnjenje | |

Kompresor, ki ga neposredno poganja motor in/ali izpušni plini | Da, serijska oprema |

Hladilnik polnilnega zraka | Da, serijska oprema [10] [11] |

(Obtočna) črpalka za hladilno sredstvo ali ventilator (ki ga poganja motor) | Ne [8] |

Naprava za reguliranje pretoka hladilnega sredstva | Da, serijska oprema |

11 | Dodatni ventilator preskusne naprave | Da, če je potrebno |

12 | Naprava za zmanjševanje onesnaževanja | Da, serijska oprema [12] |

13 | Zagonska oprema | Oprema preskusne naprave |

14 | Tlačilka za mazivno olje | Da, serijska oprema |

"

8. Priloge od VIIdo X postanejo priloge od VIII do XI.

9. Doda se naslednja priloga:

"

PRILOGA XII

PRIZNAVANJE NADOMESTNIH HOMOLOGACIJ

1. Kot enakovredne homologaciji po tej direktivi se za motorje kategorij A, B in C, določene v členu 9(2), priznajo naslednje homologacije in pripadajoče homologacijske oznake, če so uporabljene:

1.1 Direktiva 2000/25/ES.

1.2 Homologacije po Direktivi 88/77/EGS, ki so v skladu z zahtevami stopenj A ali B, nanašajočih se na člen 2 in Prilogo I, točka 6.2.1, k Direktivi 88/77/EGS, spremenjeni z Direktivo 91/542/EGS, ali homologacije po Pravilniku UN-ECE 49.02 s popravki I/2.

1.3 Certifikati o homologaciji v skladu s Pravilnikom UN-ECE 96.

2. Za motorje kategorij D, E, F in G (stopnja II), ki so določene v členu 9(3), se naslednje homologacije in pripadajoče homologacijske oznake, če so uporabljene, priznajo kot enakovredne homologaciji po tej direktivi.

2.1 Po Direktivi 2000/25/ES homologacije stopnje II;

2.2 Homologacije po Direktivi 88/77/EGS, spremenjeni z Direktivo 99/96/ES, ki so v skladu s stopnjami A, B1, B2 ali C, podanimi v členu 2 in točki 6.2.1 Priloge I;

2.3 Po Pravilniku UN-ECE 49.03;

2.4 Homologacije stopnje B po Pravilniku UN-ECE 96.01 v skladu s točko 5.2.1.

"

[1] "Glej Prilogo 4, Dodatek 4: vključeni faktorji poslabšanja.

[2] Identičen s ciklom C1 osnutka standarda ISO 8178-4.

[3] Identičen s ciklom D2 standarda ISO 8178-4: 1996(E).

[4] Za boljšo ponazoritev opredelitve osnovne moči glej sliko 2 v standardu ISO 8528-1: 1993(E).

[1] Identičen s ciklom D2 standarda ISO 8168-4: 1996(E).

[2] Vrednosti za obremenitev so v odstotkih izražene vrednosti navora, ustrezni osnovni moči, določeni kot največja moč, ki je na voljo med spremenljivim zaporedjem moči, in se lahko izvaja neomejeno število ur na leto, in sicer med navedenimi presledki za vzdrževanje in pod navedenimi okoljskimi pogoji, s tem da se vzdrževanje opravi, kakor je predpisal proizvajalec. Za boljšo ponazoritev opredeltve osnovne moči glej sliko 2 v standardu ISO 8528-1: 1993(E).

[3] Za stopnjo I se lahko namesto 0,85 oziroma 0,15 uporabi 0,90 oziroma 0,10.

[1] Izračuni emisij izpušnih plinov, navedeni v tej direktivi, v nekaterih primerih temeljijo na različnih metodah merjenja in/ali izračunavanja. Zaradi omejenih skupnih dopustnih odstopanj za izračun emisij izpušnih plinov morajo biti dopustne vrednosti za nekatere postavke, uporabljene v ustreznih enačbah, manjše od dopustnih odstopanj, podanih v standardu ISO 3046-3.

[1] Pri NOx je treba koncentracijo pomnožiti s korekcijskim faktorjem vlažnosti KH (korekcijski faktor vlažnosti za NOx).

[2] V ISO 8178-1 je navedena popolnejša formula za molekulsko maso goriva (formula 50 iz poglavja 13.5.1(b)). Ta formula poleg razmerja vodik/ogljik upošteva tudi druge možne sestavine goriva, npr. žveplo in dušik. Ker pa se motorji na prisilni vžig iz te direktive preskušajo z bencinom (navedenim v Prilogi V kot referenčno gorivo), ki ponavadi vsebuje samo ogljik in vodik, se upošteva poenostavljena formula.

[3] Pri NOx je treba koncentracijo pomnožiti s korekcijskim faktorjem vlažnosti KH (korekcijski faktor vlažnosti za NOx).

[4] Pogoji za razredčeni zrak enaki pogojem za polnilni zrak.

[5] "Ne sme presegati 10 % moči, izmerjene med preskusom.

[6] Nekorigirana moč, izmerjena v skladu s pogoji iz točke 2.4 Priloge I

[1] Če je več osnovnih motorjev, navesti za vsakega posebej.

[2] Ne sme presegati 10 % moči, izmerjene med preskusom.

[3] Nekorigirana moč, izmerjena v skladu z določbami točke 2.4 Priloge I.

[1] Popoln sesalni sistem se glede na predvideno uporabo namesti:

- če obstaja tveganje precejšnjega vpliva na moč motorja;

- pri motorjih na prisilni vžig s sesanjem pri tlaku okolice;

- če to zahteva proizvajalec.V drugih primerih se lahko uporabi enakovreden sistem, pri čemer se prej preveri, ali se tlak v sesalni cevi ne razlikuje za več kot 100 Pa od zgornje meje, ki jo za čisti filter za zrak navede proizvajalec.

[2] Popoln izpušni sistem se glede na predvideno uporabo namesti:

- če obstaja tveganje precejšnjega vpliva na moč motorja;

- pri motorjih na prisilni vžig s sesanjem pri tlaku okolice;

- če to zahteva proizvajalec.V drugih primerih se lahko uporabi enakovreden sistem, če se izmerjeni tlak ne razlikuje za več kot 1000 Pa od zgornje meje, ki jo navede proizvajalec.

[3] Če je v motor vgrajena motorska zavora, se ventil lopute utrdi v popolnoma odprtem položaju.

[4] Tlak napajanja z gorivom se po potrebi naravna tako, da je enak tlaku, kakršen je pri določeni uporabi motorja (zlasti če je uporabljen, "povratni sistem za gorivo").

[5] Ventil za dovod zraka je krmilni ventil za pnevmatski krmilnik tlačilke za vbrizgavanje goriva. Krmilnik ali oprema za vbrizgavanje goriva lahko vsebuje tudi druge naprave, ki lahko vplivajo na količino vbrizganega goriva.

[6] Kroženje hladilne tekočine se uravnava samo z vodno črpalko motorja. Hlajenje tekočine lahko povzroča zunanji tokokrog, pri čemer ostaneta izguba tlaka tega tokokroga in tlak pri vhodu v črpalko pretežno enaka razmeram v hladilnem sistemu motorja.

[7] Termostat se lahko pritrdi v popolnoma odprtem položaju.

[8] Če se za preskus namesti hladilni ventilator ali puhalo, se odjem moči prišteje k rezultatom, razen pri hladilnih ventilatorjih zračno hlajenih motorjev, ki so neposredno nameščeni na ročično gred. Moč ventilatorja ali puhala se pri vrtilni frekvenci, uporabljeni za preskus, določi bodisi z računanjem iz standardnih lastnosti bodisi s praktičnimi preskusi.

[9] Najmanjša moč generatorja: električna moč generatorja se omeji na moč, potrebno za delovanje dodatne opreme, ki je nujno potrebna za delovanje motorja. Če je treba priključiti akumulator, se uporabi popolnoma napolnjen akumulator, ki je v dobrem stanju.

[10] Motorji s hlajenjem polnilnega zraka se preskušajo s hlajenjem polnilnega zraka — tekočinskim ali zračnim, lahko pa se na željo proizvajalca hladilnik polnilnega zraka nadomesti s sistemom preskusne naprave. V vsakem primeru se moč izmeri pri vsaki vrtilni frekvenci z največjim padcem tlaka in najmanjšim padcem temperature zraka motorja skozi hladilnik polnilnega zraka na sistemu preskusne naprave, kakor določi proizvajalec.

[11] Ta lahko npr. vključuje sistem vračanja izpušnih plinov v valj (EGR-sistem), katalitični pretvornik, toplotni reaktor, sistem napajanja s sekundarnim zrakom in sistem zaščite pred izhlapevanjem goriva.

[12] Energijo za električne in druge zagonske sisteme daje preskusna naprava.

--------------------------------------------------