23.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 315/1

—

ob upoštevanju ustanovnega akta Parlamentarne skupščine Euronest z dne 3. maja 2011,

—

ob upoštevanju skupne izjave z vrhunskega srečanja vzhodnega partnerstva 28. in 29. novembra 2013 v Vilni,

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2014 o oceni odnosov EU z državami vzhodnega partnerstva in določanju prednostnih nalog (2),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 20. marca 2013 z naslovom „Evropska sosedska politika: na poti k močnejšemu partnerstvu“,

—

ob upoštevanju zakonodajne resolucije Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi evropskega sosedskega instrumenta (3),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 23. oktobra 2013 o evropski sosedski politiki na poti k močnejšemu partnerstvu: stališče EP v zvezi s poročili o napredku za leto 2012 (4),

—

ob upoštevanju resolucij Evropskega parlamenta o pregledu evropske sosedske politike in njene vzhodne dimenzije ter o Republiki Armeniji, Republiki Azerbajdžanu, Republiki Belorusiji, Gruziji, Republiki Moldaviji in Ukrajini,

—

ob upoštevanju skupne izjave Evropske unije in Republike Armenije, o kateri sta se 29. novembra 2013 v Vilni dogovorila podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in armenski minister za varnostno politiko in zunanje zadeve Edward Nalbandian,

A.

ker je bilo vzhodno partnerstvo leta 2009 zastavljeno kot skupno prizadevanje Evropske unije in vzhodnoevropskih partneric s ciljem pospešiti politično združevanje in gospodarsko povezovanje obeh strani na podlagi skupnih interesov, zavez in odgovornosti ter skupnega lastništva;

B.

ker so države, ki sodelujejo v vzhodnem partnerstvu, prevzele skupne zaveze glede spoštovanja temeljnih vrednot, demokracije, človekovih pravic, vladavine prava, dobrega upravljanja ter načel tržnega gospodarstva in trajnostnega razvoja;

C.

ker smo bili na vrhunskem zasedanju vzhodnega partnerstva, ki je novembra 2013 potekalo v Vilni, sicer priča številnim dosežkom, novim sporazumom in napredku pri vzpostavljanju tesnejših odnosov, vendar pa je bil njegov uspeh omadeževan, saj so se nekatere partnerske države odločile, da pridružitvenih sporazumov z Evropsko unijo kljub uspešno zaključenim pogajanjem ne bodo podpisale;

D.

ker je odločitev takratnega predsednika Ukrajine na vrhunskem zasedanju v Vilni sprožila množične proteste na kijevskem Trgu neodvisnosti, ki jim je leta 2014 sledil niz dramatičnih dogodkov za celotno Ukrajino, zlasti pa februarski val demonstracij, na katerih je umrlo na stotine Ukrajincev, nezakonita priključitev Krimskega polotoka s strani Rusije, do katere je prišlo marca 2014, izbruh in zaostrovanje novega konflikta v vzhodnem delu Ukrajine, ki se je začel spomladi leta 2014, zaznamovala pa sta ga neposredna vojaška navzočnost Ruske federacije ter njena podpora separatističnim silam, zaradi česar je umrlo več kot 6 000 ljudi;

E.

ker so Evropska unija na eni ter Gruzija, Moldavija in Ukrajina na drugi strani kljub neposrednim političnim, vojaškim in ekonomskim pritiskom, ki jih je izvajala Ruska federacija, podpisale in nato ratificirale dvostranske pridružitvene sporazume, vključno z dogovori o poglobljenih in celovitih območjih proste trgovine;

F.

ker sta Evropska unija in Belorusija pričeli s pogajanji o sporazumih o poenostavitvi vizumskih postopkov in ponovnem sprejemu, s čimer bosta omogočili spodbujanje stikov med ljudmi; ker pa je ponovna vzpostavitev političnega in gospodarskega dialoga med Evropsko unijo in Belorusijo odvisna od brezpogojne izpustitve vseh preostalih beloruskih političnih zapornikov in njihove popolne rehabilitacije, kar zadeva politične in državljanske pravice;

G.

ker se vse partnerske države razen Belorusije soočajo s separatizmom in ozemeljskimi spori, v katere je Rusija neposredno vpletena ali ima v njih pomemben vpliv;

H.

ker so bili nezakoniti separatistični režimi vzpostavljeni tudi na gruzijskih in moldavskih ozemljih; ker je Rusija Krimski polotok v Ukrajini priključila svojemu ozemlju in ker oboroženi spopadi med separatisti in silami uradnega Kijeva na jugovzhodu Ukrajine še vedno potekajo;

I.

ker je dostop do trga Evropske unije ter do trgov sosednjih evrazijskih držav, zlasti Rusije, ključnega pomena za partnerske države in njihova gospodarstva; ker so nekatere industrijske panoge partnerskih držav še vedno odvisne od proizvodnih verig, ki so jih podedovale po razpadu nekdanje Sovjetske zveze, zaradi katerih so gospodarsko povezane z Rusko federacijo; ker razširitve carinske unije Ruske federacije, Kazahstana in Belorusije na druge partnerske države in Evrazijske gospodarske unije ne bi smeli obravnavati kot projektov, ki tekmujejo z gospodarsko komponento vzhodnega partnerstva, dokler se lahko partnerske države svobodno odločajo, katerim organizacijam se želijo pridružiti; ker si je treba prizadevati za izboljšanje sodelovanja in zagotoviti medsebojno združljivost obeh gospodarskih območij, da bodo države vzhodnega partnerstva lahko v celoti izkoriščale njune možnosti;

J.

ker je Evropska unija aprila in julija 2014 uvedla omejevalne ukrepe proti Rusiji in jih septembra 2014 dodatno okrepila, da bi spodbudila preobrat glede tveganih agresivnih dejanj, s katerimi Rusija krši suverenost in ozemeljsko celovitost Ukrajine in prispeva k destabilizaciji vzhodnega dela te države;

K.

ker je Rusija avgusta 2014 sprejela povračilne ukrepe, s katerimi se je odzvala tako na omejevalne ukrepe Evropske unije kot tudi na podpis pridružitvenih sporazumov, in se odločila, da bo uvedla embargo na kmetijske in živilske proizvode iz Evropske unije, drugih zahodnih držav in nekaterih partnerskih držav;

L.

ker je bilo leto 2014 prvo leto prenovljenega programskega in finančnega okvira za izvajanje evropske sosedske politike Evropske unije in njene posebne vzhodne razsežnosti do leta 2020 –

1.

poudarja, da je vzhodno partnerstvo od svojih začetkov leta 2009 prispevalo k številnim konkretnim in oprijemljivim dosežkom, ki so koristili tako družbam Evropske unije kot tudi partnerskih držav in so se odražali v raznih sporazumih, sprejetih na različnih ravneh političnega, gospodarskega in kulturnega sodelovanja, ki jih je mogoče znatno izboljšati, če jim bodo vse vpletene strani namenile dovolj podpore;

2.

pozdravlja dejstvo, da so udeleženci vrhunskega zasedanja v Vilni ponovno potrdili svojo temeljno zavezanost načelom vzhodnega partnerstva, zlasti vladavini prava, spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter demokraciji; poudarja, da je ta načela treba spoštovati;

3.

soglaša z mnenjem udeležencev vrhunskega zasedanja v Vilni, da bi morale vse partnerice svobodno uveljavljati svojo pravico do suverene izbire na podlagi lastnih ambicij in ciljev, ki jih želijo doseči v svojih odnosih z Evropsko unijo in znotraj vzhodnega partnerstva v skladu z načelom razlikovanja; v zvezi s tem opozarja, da je vzhodno partnerstvo projekt prostovoljne narave, ki spoštuje suvereno izbiro sodelujočih držav in krepi odnose med njimi, ter da bi to z vidika stabilnosti in blaginje moralo koristiti ne le vsem sodelujočim državam, ampak tudi Evropi kot celoti;

4.

pozdravlja dejstvo, da je med Evropsko unijo ter Ukrajino, Moldavijo in Gruzijo prišlo do podpisa pridružitvenih sporazumov, vključno z dogovori o poglobljenih in celovitih območjih proste trgovine; poziva k čimprejšnji ratifikaciji omenjenih sporazumov v državah članicah Evropske unije; poudarja, kako pomembno je, da se izvajajo vsi deli teh sporazumov in da se sprejmejo ustrezne reforme na vseh zadevnih področjih, da bi se izognili socialnemu in okoljskemu dampingu; poziva vse strani, naj si v skladu s pridružitvenimi sporazumi še naprej prizadevajo za potrebne reforme, in poziva Evropsko komisijo in njene države članice, naj zagotovijo pomoč za spopadanje s tovrstnimi reformami; spodbuja države članice Evropske unije k izmenjavi bogatih izkušenj, ki so jih pridobile v procesu vzpostavljanja demokratičnih režimov in reform, ki temeljijo na spoštovanju temeljnih načel in vladavine prava, kar zlasti velja za tiste države članice, ki bi lahko gradile tako na lastnih izkušnjah s povezovanjem na ravni Evropske unije kot tudi na tesnih odnosih s partnerskimi državami; poziva vlade partnerskih držav, ki so pridružitvene sporazume z Evropsko unijo, vključno z dogovori o poglobljenih in celovitih območjih proste trgovine, že ratificirale, naj pripravijo javne razprave in kampanje obveščanja javnosti, tudi na lokalni ravni, pri čemer naj dejavno sodelujejo organizacije civilne družbe, vključno z nacionalnimi platformami foruma civilne družbe, saj je natančno poznavanje vsebine in učinkov teh sporazumov bistvenega pomena za njihovo uspešnost;

5.

obsoja ruske neposredno in posredno vojaško agresijo v vzhodni Ukrajini in nezakonito priključitev Krimskega polotoka, ki je sledila uveljavljanju pravice do suverene izbire, v okviru katere se je Ukrajina odločila, da bo nadaljevala svojo evropsko perspektivo; poziva Rusko federacijo, naj spoštuje mednarodno priznano suverenost Ukrajine, umakne svoje sile, preneha podpirati separatistične sile na vzhodu Ukrajine in spoštuje številne mednarodne, večstranske in dvostranske pogodbe, vključno z Ustanovno listino Združenih narodov, Helsinško sklepno listino in memorandumom iz Budimpešte iz leta 1994, ki pozivajo k iskanju diplomatskih rešitev za krizne razmere ter k izogibanju vsakršni obliki oboroženega napada ali posredovanja v drugih državah; poziva Rusijo, naj preneha z medijsko vojno, ki je namenjena spodbujanju etničnega sovraštva med Rusi in Ukrajinci; zahteva polno sodelovanje vseh strani v preiskavah sestrelitve letala MH17 in poudarja, da je treba odgovorne za sestrelitev privesti pred sodišče; prav tako obsoja trgovinske omejitve, ki jih je Rusija uvedla proti Evropski uniji in številnim partnerskim državam; podpira omejevalne ukrepe Evropske unije proti Rusiji in vztraja, da bi jih ta morala ohraniti, dokler ne bo Rusija pričela izpolnjevati določb sporazumov iz Minska ali sprejela konstruktivnega stališča glede mirne rešitve spora na vzhodu Ukrajine; obsoja nezakonite, protiustavne in nelegitimne volitve, ki so potekale na območjih Donecka in Luganska, ki so pod nadzorom separatistov, in jih je Rusija priznala, saj so te ogrozile enotnost Ukrajine in zavrle mirovni proces; poziva ruske oblasti, naj Nadjo Ševčenko, ki je bila ugrabljena in je nezakonito priprta v Rusiji, nemudoma izpustijo;

6.

obsoja dejstvo, da sta Ruska federacija in Abhazija 24. novembra 2014 podpisali sporazum o zavezništvu in strateškem partnerstvu, in rusko namero glede podpisa sporazuma o vzpostavitvi tesnejših odnosov s separatistično regijo Chinvali leta 2015; poudarja, da takšna dejanja predstavljajo resno grožnjo stabilnosti in varnosti v tej regiji in povzročajo resno nevarnost, ki lahko ogrozi prizadevanja za normalizacijo odnosov med Gruzijo in Rusko federacijo ter spodkoplje mednarodne razprave, ki potekajo v Ženevi; poziva Rusko federacijo, naj spoštuje temeljna načela mednarodnega prava in ozemeljsko celovitost Gruzije ter upošteva določbe sporazuma o premirju med Gruzijo in Rusijo iz leta 2008;

7.

poudarja, da je Evropska unija odgovorna za jasno opredelitev možnosti, ki jih želi ponuditi kot odziv na ambicije in evropsko perspektivo partnerskih držav; obsoja dejstvo, da je Rusija tovrstne ambicije in vzhodno partnerstvo kot tako do tega trenutka dojemala zgolj kot grožnjo svojemu geopolitičnemu vplivu; ugotavlja, da se carinska unija in pogodba o Evrazijski gospodarski uniji, ki je pričela veljati januarja 2015, nanašata na projekt gospodarskega povezovanja med njunimi članicami, ki pa ni združljiv s pridružitvenimi sporazumi in njihovimi trgovinskimi komponentami (poglobljenimi in celovitimi območji proste trgovine); poziva Rusko federacijo, naj se vzdrži ekonomskih pritiskov in groženj na področju varnosti in oskrbe z energijo in naj spoštuje pravico svojih sosed do svobodne izbire lastne politične in gospodarske usode; ponovno poziva Rusko federacijo, naj si prizadeva za mirno rešitev sporov za pogajalsko mizo;

8.

meni, da imata lahko vzpostavitev carinske unije in pogodba o Evrazijski gospodarski uniji, ki se zgleduje po idealih Evropske unije in je stopila v veljavo januarja 2015, pozitivne učinke za sodelujoče države le, če Ruska federacija teh držav ne bo prisilila k sodelovanju z izvajanjem ekonomskih pritiskov in groženj na področju varnosti in oskrbe z energijo ter če bo svojim sosedam omogočila, da svobodno izbirajo lastno politično in gospodarsko usodo; ugotavlja, da nove strukture niso združljive s pridružitvenimi sporazumi in dogovori o poglobljenih in celovitih območjih proste trgovine, in poudarja, da je treba poiskati nove načine za sodelovanje in komunikacijo v prihodnje, saj bo trgovino in dobre odnose med državami na obeh straneh treba zagotoviti v vsakem primeru;

9.

ugotavlja, da evropski instrument sosedstva lahko deluje kot spodbuda za tesnejše sodelovanje s tistimi državami, ki pridružitvenih sporazumov z Evropsko unijo še niso podpisale, in poziva k obnovitvi prizadevanj za vzpostavitev odnosov z njimi;

10.

meni, da bi moralo vrhunsko zasedanje vzhodnega partnerstva, ki bo maja 2015 potekalo v Rigi, predstavljati okrepitev vzhodnega partnerstva, za katerega bodo značilne močnejše politične in gospodarske vezi med Evropsko unijo in partnerskimi državami ter poglobljeni in tesnejši dvostranski in večstranski odnosi med vsemi partnericami; poziva Evropsko unijo in partnerske države, naj si še naprej dosledno prizadevajo za udejanjanje prvotne vizije vzhodnega partnerstva in se obenem osredotočijo na izvajanje reform, ki ustvarjajo spremembe v družbah in krepijo vezi med narodi;

11.

ugotavlja, da politično združevanje, demokratične reforme, človekove pravice in temeljne svoboščine, krepitev zmogljivosti javnih institucij in neodvisnosti sodstva, boj proti korupciji, krepitev zanesljive oskrbe z energijo in stikov med ljudmi ter sodelovanje na področju izobraževanja predstavljajo ključna prednostna področja, glede katerih bi Evropska unija in njene partnerice morale povečati svoja prizadevanja in na vrhunskem zasedanju v Rigi doseči ustrezne rezultate;

12.

poziva Evropsko unijo, naj s tistimi partnerskimi državami, ki so se zavezale k akcijskim načrtom za liberalizacijo vizumskega režima in ga tudi izpolnile, nemudoma vzpostavi režime kratkotrajnih potovanj brez vizumov, če so bili za to izpolnjeni vsi pogoji; poudarja, da bi morali akcijske načrte za liberalizacijo vizumskega režima uvesti tudi za tiste partnerske države, ki so zabeležile napredek pri izvajanju sporazumov o poenostavitvi vizumskih postopkov in ponovnem sprejemu z Evropsko unijo; izpostavlja pomen sodelovanja na področju vizumskih režimov in partnerstev za mobilnost, saj to predstavlja način za približevanje različnih družb in za razširjanje občutka pripadnosti skupnosti, ki temelji na enakih vrednotah, med državljani;

13.

poudarja, da bodo tesnejši odnosi med Evropsko unijo in partnerskimi državami odvisni od oprijemljivih rezultatov demokratičnih reform in kakovosti vladavine prava ter od pozitivnega razvoja dogodkov v zvezi z upravljanjem državnih institucij ter na področjih političnega življenja in sodstva; v zvezi s tem ugotavlja, da je v nekaterih partnerskih državah mogoče opaziti obžalovanja vredne težnje po ustvarjanju sporov med vladnimi strankami in opozicijo; poziva vlade, naj se vzdržijo političnega maščevanja in selektivne uporabe pravosodja ter naj konkretne pomisleke, ki so jih izrazili Evropski parlament, Urad za demokratične institucije in človekove pravice Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in ostale mednarodne institucije, ustrezno obravnavajo;

14.

predlaga, naj Evropska unija in partnerske države v programih, ki jih snujejo in izvajajo skupaj, oblikujejo bolj strateški in v rezultate usmerjen pristop; meni, da bi morala biti ministrska zasedanja namenjena razpravi o strategijah sektorskega sodelovanja ter da bi morale biti platforme vzhodnega partnerstva in njihove strokovne skupine dejavnejše pri oblikovanju predlogov za takšne strategije ter njihovi pripravi in pregledu;

15.

poudarja pomen krepitve programov za sodelovanje in izmenjavo, ki so namenjeni mladim, študentom, znanstvenikom in raziskovalcem znotraj vzhodnega partnerstva; z zadovoljstvom ugotavlja, da novi programi Evropske unije na teh področjih, in sicer program Erasmus+ in dejavnosti Marie Skłodowska-Curie v sklopu okvirnega programa za raziskave Obzorje 2020, zagotavljajo več priložnosti za krepitev mobilnosti raziskovalcev in štipendije za mlade v partnerskih državah; pozdravlja uspešnost prvih srečanj v okviru šole Euronest Scola in foruma mladih voditeljev vzhodnega partnerstva, ki so potekala leta 2013 in 2014, in predlaga, naj se tovrstna srečanja organizirajo redno; prav tako spodbuja uvedbo skupnih programov nepovratnih sredstev za kulturni razvoj in skupne kulturne dogodke ter predlaga, da bi bilo treba vsak mesec pripraviti skupno brošuro, objavljeno v angleškem jeziku in v jezikih partnerskih držav, ki bi prebivalce partnerskih držav neposredno obveščala o Evropski uniji in evropskih pogledih ter zagotavljala jasne informacije o odnosih teh partnerskih držav z Evropsko unijo;

16.

pozdravlja sprejetje evropskega instrumenta sosedstva za obdobje 2014–2020, ki v celoti upošteva vzhodno razsežnost evropske sosedske politike, kar bi moralo prispevati k doseganju konkretnih in vidnih izboljšav za zadevno prebivalstvo;

17.

obžaluje, da je bil proračun evropskega instrumenta sosedstva deležen znatnega zmanjšanja sredstev v primerjavi s prvotnim predlogom Komisije; poziva k tesnemu dialogu s komisarjem, pristojnim pa evropsko sosedsko politiko, da bi zagotovili čim boljšo uporabo omejenih sredstev; meni, da bi bilo treba ohraniti sedanje razmerje med vzhodnimi in južnimi deli evropskega instrumenta sosedstva, ki 40 % vseh sredstev za sodelovanje namenja vzhodnim regijam; poziva Komisijo, naj partnerskim državam pomaga pri krepitvi njihovih upravnih zmogljivosti, da bi v celoti izkoristile možnosti financiranja v okviru evropskega instrumenta sosedstva;

18.

ugotavlja, da je treba zagotoviti bolj uravnoteženo razporeditev sredstev med partnerske države, obenem pa priznava, da morajo vzhodne partnerice pripravljati boljše predloge projektov; meni, da je bistvenega pomena, da Komisija in vlade partnerskih držav spodbujajo in podprejo več lokalnih akterjev, kar zadeva pridobivanje in prejemanje podpore iz evropskega instrumenta sosedstva za njihove projekte;

19.

izpostavlja pomen načel lastništva in vzajemne odgovornosti na področju načrtovanja in izvajanja državnih programov v okviru evropskega instrumenta sosedstva; meni, da je njihov uspeh deloma odvisen od sprejetih in vzajemno obvezujočih zavez med Evropsko unijo in partnerskimi državami;

20.

predlaga, naj se v primerjavi z obdobjem 2007–2013 povečajo prizadevanja za zagotavljanje pomoči partnerskim državam, da bodo lahko na novo uvedeno zakonodajo dejansko izvajale in utrdile reforme, potrebne za krepitev demokracije in vladavine prava, v skladu s pravom in standardi Evropske unije; opozarja, da morajo zadevne države izkazati verodostojne rezultate glede tovrstnega izvajanja, preden se poveča pomoč EU;

21.

poziva Komisijo in partnerske države, naj v okviru nacionalnih akcijskih načrtov in večdržavnih regionalnih programov za obdobje 2014–2015 določijo omejeno število prednostnih nalog, da bi tako povečale njihov učinek in dosegle oprijemljive in merljive rezultate;

22.

poziva Komisijo, naj pripravi celovito strategijo za odnose z Belorusijo, ki bo namenjena spodbujanju medsebojnega razumevanja ter modernizaciji in demokratizaciji te države; meni, da bi takšna strategija morala vključevati prednostna področja za izvajanje reform v Belorusiji zavoljo izboljšanja odnosov in dejanskega sodelovanja v okviru evropskega instrumenta sosedstva in da bi morala temeljiti na načelu „več za več“;

23.

pozitivno ocenjuje določbe glede izvajanja evropskega instrumenta sosedstva, ki temeljijo na posebej prilagojenem pristopu, oblikovanem na podlagi spodbud; meni, da se te dejansko zgledujejo po načelu „več za več“, ki se je do sedaj udejanjalo le v omejenem obsegu; poudarja, da načelo „več za več“ hkrati pomeni tudi načelo „manj za manj“, ki ga je treba ustrezno uveljaviti, če zadevne države ne bi bile več pripravljene izvajati potrebnih reform; kljub temu meni, da je treba regionalno perspektivo ohraniti, in sicer s krepitvijo večstranskih stikov, pa tudi s projekti in platformami čezmejnega sodelovanja; v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da bo 10 % proračuna evropskega instrumenta sosedstva v okviru „večdržavnih krovnih programov“ namenjenih tistim partnerskim državam, ki dosegajo napredek pri vzpostavljanju in utrjevanju globoke in trajnostne demokracije ter pri izvajanju sprejetih reform, ki prispevajo k temu;

24.

z zadovoljstvom ugotavlja, da je pri finančnih sredstvih evropskega instrumenta sosedstva, ki so dodeljena posameznim nacionalnim akcijskim načrtom, predviden variabilni del v višini do 20 %, zaradi česar je na voljo tudi več manevrskega prostora za razlikovanje pri izvajanju evropskega instrumenta sosedstva;

25.

predlaga, naj Evropska unija prizadevanja partnerskih držav glede približevanja zakonodaji in standardom Evropske unije pospremi z ustrezno tehnično pomočjo, da bi zagotovila nemoteno in postopno prevzemanje vseh ustreznih delov pravnega reda Evropske unije ter dosegla konkretne in vidne koristi za gospodarstva in prebivalstvo teh držav;

26.

poudarja, da mora biti pomoč Evropske unije prav tako usmerjena k obravnavi regionalnih gospodarskih in družbenih razlik v partnerskih državah, saj se projekti prepogosto osredotočajo na eno samo regijo ali prestolnico, medtem ko prebivalstvo v bolj oddaljenih delih države ne izkusi prednosti takšnih projektov in je še naprej večinoma slabo seznanjeno s prednostmi procesa povezovanja na ravni Evropske unije;

27.

poziva Evropsko unijo in države članice, naj politike za sodelovanje s partnerskimi državami in zagotavljanje podpore tem državam izvajajo dosledno in učinkovito ter skladno z ostalimi mednarodnimi in nacionalnimi donatorji; močno spodbuja Evropsko unijo in države članice, naj ukrepe in projekte v partnerskih državah načrtujejo skupaj; poziva k okrepljenemu usklajevanju in večjih sinergijah med projekti, ki jih financira evropski instrument sosedstva, ter drugimi instrumenti, ki jih financira Evropska unija, in programi Evropske unije, v katerih lahko sodelujejo tudi države vzhodnega partnerstva, vendar obenem poudarja, da ustaljene oblike sodelovanja, kot so konference donatorjev oziroma vlagateljev, delovne skupine, komuniciranje med delegacijami Evropske unije in veleposlaništvi držav članic na terenu ipd., ne bi smele zanemariti dogovorjenih ciljev politik;

28.

izpostavlja pomembno vlogo civilne družbe v smislu prispevanja k političnemu dialogu in procesom demokratičnih reform v partnerskih državah; predlaga, naj se politična zavezanost Evropske unije civilni družbi odraža v načrtovanju programov v okviru evropskega instrumenta sosedstva;

29.

poziva parlamente držav vzhodnega partnerstva, naj v okviru evropskega instrumenta sosedstva za obdobje 2014–2020 prispevajo k razpravi in ozaveščanju javnosti o tekočih procesih in glavnih dosežkih, da bi tako povečali prepoznavnost programov Evropske unije v svojih državah;

30.

poziva svoje sopredsednike, naj to resolucijo posredujejo predsedniku Evropskega parlamenta, Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, komisarju za evropsko sosedsko politiko in širitvena pogajanja, Evropski službi za zunanje delovanje ter vladam in parlamentom držav članic EU in vzhodnoevropskih partnerskih držav.