To besedilo je zgolj informativne narave in nima pravnega učinka. Institucije Unije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti. Verodostojne različice zadevnih aktov, vključno z uvodnimi izjavami, so objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Na voljo so na portalu EUR-Lex. Uradna besedila so neposredno dostopna prek povezav v tem dokumentu

DIREKTIVA (EU) 2020/1828 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 25. novembra 2020

o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov in razveljavitvi Direktive 2009/22/ES

(Besedilo velja za EGP)

POGLAVJE 1

PREDMET UREJANJA, PODROČJE UPORABE IN OPREDELITEV POJMOV

Člen 1

Predmet urejanja in namen

Ta direktiva določa pravila, ki zagotavljajo, da je v vseh državah članicah na voljo mehanizem zastopniške tožbe za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov, obenem pa zagotavljajo ustrezne zaščitne ukrepe za preprečevanje zlorab pravdnih postopkov. Namen te direktive je, da se s približanjem nekaterih vidikov zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z zastopniškimi tožbami doseže visoka raven varstva potrošnikov in prispeva k pravilnemu delovanju notranjega trga. Cilj te direktive je zato tudi izboljšanje dostopa potrošnikov do pravnega varstva.

Ta direktiva državam članicam ne preprečuje, da sprejmejo ali ohranijo veljavna postopkovna sredstva za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov na nacionalni ravni. Vendar države članice zagotovijo, da je vsaj eden od postopkovnih mehanizmov, ki kvalificiranim subjektom omogočajo, da vložijo zastopniške tožbe za opustitvene ukrepe in za ukrepe za povrnitev škode, v skladu s to direktivo. Izvajanje te direktive ne sme biti razlog za zmanjšanje varstva potrošnikov na področjih, ki jih zajemajo pravni akti iz Priloge I.

Kvalificirani subjekti imajo pravico izbrati katera koli postopkovna sredstva, ki so jim na voljo na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov.

Člen 2

Področje uporabe

Ta direktiva se uporablja za zastopniške tožbe, vložene proti trgovcem zaradi kršitev določb prava Unije iz Priloge I, vključno tistih določb, ki so prenesene v nacionalno pravo, ki škodijo ali bi lahko škodile kolektivnim interesom potrošnikov. Ta direktiva ne posega v določbe prava Unije iz Priloge I. Uporablja se za notranje in čezmejne kršitve, tudi kadar so navedene kršitve prenehale, preden se je postopek z zastopniško tožbo začel ali kadar so navedene kršitve prenehale preden se je zastopniška tožba končala.

Ta direktiva ne vpliva na pravila na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava o pogodbenih in nepogodbenih sredstvih za povrnitev škode, ki so potrošnikom na voljo za kršitve iz odstavka 1.

Ta direktiva ne posega v pravila Unije o mednarodnem zasebnem pravu, zlasti v pravila o pristojnosti sodišč, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ter pravila o pravu, ki se uporablja za pogodbene in nepogodbene obveznosti.

Člen 3

Opredelitev pojmov

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)

„potrošnik“ pomeni vsako fizično osebo, ki deluje za namene zunaj okvira svoje trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti;

(2)

„trgovec“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ne glede na to, ali je v zasebni ali javni lasti, ki sama ali prek druge osebe, ki nastopa v njenem imenu ali za njen račun, deluje za namene v zvezi s svojo trgovsko, poslovno, obrtno ali poklicno dejavnostjo;

(3)

„kolektivni interesi potrošnikov“ pomeni splošni interes potrošnikov in – zlasti za namene ukrepov za povrnitev škode – interese skupine potrošnikov;

(4)

„kvalificirani subjekt“ pomeni vsako organizacijo ali javni organ, ki zastopa interese potrošnikov in ga je država članica imenovala za kvalificiranega za vlaganje zastopniških tožb v skladu s to direktivo;

(5)

„zastopniška tožba“ pomeni tožbo za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov, ki jo kot tožnik v imenu potrošnikov vloži kvalificirani subjekt in katere namen je opustitveni ukrep, ukrep za povrnitev škode ali oba ukrepa;

(6)

„notranja zastopniška tožba“ pomeni zastopniško tožbo, ki jo vloži kvalificirani subjekt v državi članici, v kateri je imenovan;

(7)

„čezmejna zastopniška tožba“ pomeni zastopniško tožbo, ki jo vloži kvalificirani subjekt v državi članici, ki ni država članica, v kateri je kvalificiran subjekt imenovan;

(8)

„praksa“ pomeni vsako ravnanje ali opustitev s strani trgovca;

(9)

„pravnomočna odločba“ pomeni odločbo sodišča ali upravnega organa države članice, zoper katero ni ali ni več mogoče vložiti rednih pritožbenih pravnih sredstev;

(10)

„ukrep za povrnitev škode“ pomeni ukrep, ki trgovca obvezuje, da zadevnim potrošnikom zagotovi sredstva za povrnitev škode, kot so odškodnina, popravilo, zamenjava, znižanje kupnine, odpoved pogodbe ali vračilo plačane kupnine, če je to primerno in kot je predvideno v pravu Unije ali nacionalnem pravu.

POGLAVJE 2

ZASTOPNIŠKE TOŽBE

Člen 4

Kvalificirani subjekti

Države članice zagotovijo, da lahko kvalificirani subjekti, ki jih imenujejo države članice v ta namen, vložijo zastopniške tožbe, kakor so določene v tej direktivi.

Države članice zagotovijo, da je mogoče subjekte, zlasti potrošniške organizacije, tudi tiste, ki zastopajo člane iz več kot ene države članice, imenovati kot kvalificirane subjekte za namene vlaganja notranjih zastopniških tožb, čezmejnih zastopniških tožb ali obojih.

Države članice imenujejo subjekt iz odstavka 2, ki je vložil zahtevo za imenovanje, kot kvalificirani subjekt za namene vlaganja čezmejnih zastopniških tožb, če ta subjekt izpolnjuje vsa naslednja merila:

(a)

je pravna oseba, ki je ustanovljena v skladu z nacionalnim pravom države članice, ki subjekt imenuje, in lahko izkaže 12-mesečno dejansko javno dejavnost na področju varstva interesov potrošnikov pred vložitvijo zahteve za imenovanje;

(b)

glede na svoj ustanovni namen lahko izkaže legitimen interes za varstvo interesov potrošnikov, kot je določeno v določbah prava Unije iz Priloge I;

(c)

je neprofitnega značaja;

(d)

ni v insolvenčnem postopku in ni razglašen za insolventnega;

(e)

je neodvisen in ni pod vplivom oseb, ki niso potrošniki, zlasti ni pod vplivom trgovcev, in ki imajo ekonomski interes za vložitev morebitne zastopniške tožbe tudi v primeru financiranja s strani tretjih oseb, in ima v ta namen vzpostavljene postopke, ki preprečujejo tako vplivanje in nasprotje med lastnimi interesi, interesi njegovih ponudnikov financiranja ter interesi potrošnikov;

(f)

prek vseh ustreznih sredstev v enostavnem in razumljivem jeziku, zlasti na svojem spletnem mestu, objavlja informacije, ki dokazujejo, da subjekt izpolnjuje merila iz točk (a) do (e), ter informacije o virih svojega financiranja na splošno, svoji organizacijski in upravni strukturi, strukturi članstva, ustanovnem namenu in dejavnostih.

Države članice zagotovijo, da so merila, ki jih uporabljajo pri imenovanju subjekta za kvalificiranega za namene vlaganja notranjih zastopniških tožb, skladna s cilji te direktive, da bi mehanizem takih zastopniških tožb deloval uspešno in učinkovito.

Države članice se lahko odločijo, da se merila iz odstavka 3 uporabljajo tudi za imenovanje kvalificiranih subjektov za namene vlaganja notranjih zastopniških tožb.

Države članice lahko na njegovo zahtevo imenujejo subjekt kot kvalificirani subjekt ad hoc za namene vložitve določene notranje zastopniške tožbe, če izpolnjuje merila za imenovanje za kvalificiran subjekt, določena v nacionalnem pravu.

Ne glede na odstavka 3 in 4 lahko države članice za kvalificirane subjekte za namene vlaganja zastopniških tožb imenujejo javne organe. Države članice lahko določijo, da javni organi, ki so že bili imenovani za kvalificirane subjekte v smislu člena 3 Direktive 2009/22/ES, ostanejo imenovani kot kvalificirani subjekti za namene te direktive.

Člen 5

Informacije o kvalificiranih subjektih in njihovo spremljanje

Vsaka država članica Komisiji pošlje seznam kvalificiranih subjektov, ki jih je imenovala vnaprej za namen vlaganja čezmejnih zastopniških tožb, vključno z njihovim imenom in ustanovnim namenom, do 26. decembra 2023. Vsaka država članica obvesti Komisijo ob vsaki spremembi tega seznama. Države članice te sezname objavijo.

Komisija sestavi zbirni seznam teh kvalificiranih subjektov in ga objavi. Komisija seznam kvalificiranih subjektov držav članic posodobi po vsaki spremembi tega seznama, ki se sporoči Komisiji.

Države članice zagotovijo, da so informacije o kvalificiranih subjektih, ki so bili vnaprej imenovani za namen vlaganja notranjih zastopniških tožb, na voljo javnosti.

Države članice najmanj vsakih pet let ocenijo, ali kvalificirani subjekti še vedno izpolnjujejo merila iz člena 4(3). Države članice zagotovijo, da kvalificirani subjekt izgubi svoj status, če ne izpolnjuje več katerega od teh meril.

Če država članica ali Komisija izrazi pomisleke glede tega, ali kvalificirani subjekt izpolnjuje merila iz člena 4(3), država članica, ki je ta kvalificirani subjekt imenovala, te pomisleke preuči. Država članica po potrebi prekliče imenovanje tega kvalificiranega subjekta, če katero od meril ni izpolnjeno. Toženi trgovec ima v zastopniški tožbi pravico, da v primeru upravičenega dvoma na sodišču ali pri upravnem organu izrazi pomisleke glede tega, ali kvalificirani subjekt izpolnjuje merila iz člena 4(3).

Države članice določijo nacionalne kontaktne točke za namene odstavka 4 ter Komisiji sporočijo ime in kontaktne podatke teh kontaktnih točk. Komisija sestavi seznam teh kontaktnih točk in ga da na voljo državam članicam.

Člen 6

Vlaganje čezmejnih zastopniških tožb

Države članice zagotovijo, da lahko čezmejne zastopniške tožbe pri njihovih sodiščih ali upravnih organih vlagajo tudi kvalificirani subjekti, ki so bili vnaprej imenovani v drugi državi članici za namen vlaganja takšnih čezmejnih zastopniških tožb.

Države članice zagotovijo, da lahko v primeru, ko domnevna kršitev prava Unije iz člena 2(1) prizadene ali bi lahko prizadela potrošnike v različnih državah članicah, zastopniško tožbo za namene varstva kolektivnih interesov potrošnikov v različnih državah članicah pri sodišču ali upravnem organu ene od držav članic vloži več kvalificiranih subjektov iz različnih držav članic.

Sodišča in upravni organi priznavajo seznam iz člena 5(1) kot dokaz pravne sposobnosti kvalificiranega subjekta za vložitev čezmejne zastopniške tožbe, kar ne posega v pravico sodišč ali upravnih organov, ki so začela postopek, da preverijo, ali ustanovni namen kvalificiranega subjekta v posameznem primeru upravičuje vložitev tožbe.

Člen 7

Zastopniške tožbe

Države članice zagotovijo, da lahko kvalificirani subjekti, imenovani v skladu s členom 4, pri svojih sodiščih ali upravnih organih vlagajo zastopniške tožbe, ki jih določa ta direktiva.

Kvalificirani subjekt ob vložitvi zastopniške tožbe sodišču ali upravnemu organu predloži zadostne informacije o potrošnikih, ki jih zastopniška tožba zadeva.

Sodišča ali upravni organi preučijo dopustnost določene zastopniške tožbe v skladu s to direktivo in nacionalnim pravom.

Države članice zagotovijo, da imajo kvalificirani subjekti pravico, da zahtevajo najmanj naslednje ukrepe:

(a)

opustitvene ukrepe;

(b)

ukrepe za povrnitev škode.

Države članice lahko kvalificiranim subjektom omogočijo, da po potrebi zahtevajo ukrepe iz odstavka 4 na podlagi ene same zastopniške tožbe. Države članice lahko določijo, da se ti ukrepi nahajajo v eni samo odločbi.

Države članice zagotovijo, da interese potrošnikov v zastopniških tožbah zastopajo kvalificirani subjekti ter da imajo ti kvalificirani subjekti pravice in obveznosti tožnika v postopku. Potrošniki, ki jih zastopniška tožba zadeva, so upravičeni, da koristijo ukrepe iz odstavka 4.

Države članice zagotovijo, da lahko sodišča ali upravni organi v čim zgodnejši fazi postopka v skladu z nacionalnim pravom zavrnejo očitno neutemeljene zadeve.

Člen 8

Opustitveni ukrepi

Države članice zagotovijo, da so opustitveni ukrepi iz točke (a) člena 7(4) na voljo kot:

(a)

začasni ukrep za prenehanje s prakso, za katero se šteje, da pomeni kršitev, kot je določena v členu 2(1), ali po potrebi njeno prepoved,

(b)

dokončni ukrep za prenehanje s prakso, za katero se šteje, da pomeni kršitev, kot je določena v členu 2(1), ali po potrebi njeno prepoved.

Ukrep iz točke (b) odstavka 1 lahko v skladu z nacionalnim pravom vključuje:

(a)

ukrep za ugotovitev, da praksa pomeni kršitev, kot je določeno v členu 2(1); in

(b)

obveznost, da se odločitev o ukrepu v celoti ali delno objavi v obliki, ki jo sodišče ali upravni organ šteje za primerno ali obveznost objave izjave s popravki.

Da kvalificiran subjekt zahteva opustitveni ukrep, posameznim potrošnikom ni treba izraziti volje, da jih ta kvalificirani subjekt zastopa. Kvalificiranemu subjektu ni treba dokazati:

(a)

dejanske izgube ali škode, ki so jo utrpeli posamezni potrošniki, prizadeti zaradi kršitve, kot je določena v členu 2(1); ali

(b)

namere ali malomarnosti trgovca.

Države članice lahko uvedejo določbe v svoje nacionalno pravo ali ohranijo določbe nacionalnega prava na podlagi katerih lahko kvalificirani subjekt zahteva opustitvene ukrepe iz točke (b) odstavka 1 šele potem, ko se je posvetoval z zadevnim trgovcem z namenom doseči, da trgovec preneha s kršitvijo, kot je določena v členu 2(1). Če trgovec v dveh tednih po prejemu zahteve za posvetovanje ne preneha s kršitvijo, lahko kvalificirani subjekt nemudoma vloži zastopniško tožbo za opustitveni ukrep.

Države članice obvestijo Komisijo o vseh takšnih določbah nacionalnega prava. Komisija zagotovi, da so te informacije javno dostopne.

Člen 9

Ukrepi za povrnitev škode

Ukrep za povrnitev škode trgovca obvezuje, da zadevnim potrošnikom zagotovi sredstva za povrnitev škode, kot so odškodnina, popravilo, zamenjava, znižanje kupnine, odpoved pogodbe ali vračilo plačane kupnine, če je to primerno in kot je predvideno v pravu Unije ali nacionalnem pravu.

Države članice določijo pravila o tem, kako in v kateri fazi zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode lahko posamezni potrošniki, ki jih zastopniška tožba zadeva, v ustreznem roku po vložitvi zadevne zastopniške tožbe izrecno ali tiho izrazijo voljo, da jih v tej zastopniški tožbi zastopa oziroma ne zastopa kvalificirani subjekt in da jih izid zastopniške tožbe zavezuje oziroma ne zavezuje.

Ne glede na odstavek 2 države članice zagotovijo, da posamezni potrošniki, ki nimajo običajnega prebivališča v državi članici sodišča ali upravnega organa, pri katerem je bila zastopniška tožba vložena, izrecno izrazijo voljo, da so zastopani v zadevni zastopniški tožbi, da bi te potrošnike izid te zastopniške tožbe zavezoval.

Države članice določijo pravila, s katerimi zagotovijo, da potrošniki, ki so izrecno ali tiho izrazili voljo, da so zastopani v okviru zastopniške tožbe, ne morejo biti zastopani v drugih zastopniških tožbah z istim tožbenim temeljem in proti istemu trgovcu ter ne morejo vložiti tožbe individualno z istim tožbenim temeljem in proti istemu trgovcu. Države članice določijo tudi pravila, s katerimi zagotovijo, da potrošniki v primeru istega tožbenega temelja proti istemu trgovcu ne prejmejo odškodnine več kot enkrat.

Kadar ukrep za povrnitev škode potrošnikov, upravičenih do sredstev za povrnitev škode, ki jih predvideva ukrep za povrnitev škode, ne navaja posamično, vsebuje vsaj opis skupine potrošnikov, ki je upravičena do sredstev za a povrnitev škode.

Države članice zagotovijo, da so potrošniki na podlagi ukrepa za povrnitev škode upravičeni do sredstev za povrnitev škode, ki jih predvideva ukrep za povrnitev škode, ne da bi morali vložiti ločeno tožbo.

Države članice določijo ali ohranijo pravila o rokih, v katerih so posamezni potrošniki upravičeni do ukrepov za povrnitev škode. Države članice lahko določijo pravila o namenskosti morebitnih preostalih finančnih sredstev za povrnitev škode, ki niso bila izterjana v določenih rokih.

Države članice zagotovijo, da lahko kvalificirani subjekti vložijo zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode, ne da bi moralo sodišče ali upravni organ prej ugotoviti kršitev, kot je določeno v členu 2(1), v ločenem postopku.

Sredstva za povrnitev škode, ki jih predvidevajo ukrepi za povrnitev škode v okviru zastopniške tožbe, ne vplivajo na morebitna dodatna sredstva za povrnitev škode, ki so potrošnikom na voljo v skladu s pravom Unije ali nacionalnim pravom in niso bila predmet zadevne zastopniške tožbe.

Člen 10

Financiranje zastopniških tožb za ukrepe za povrnitev škode

Države članice zagotovijo, da se v primerih, ko zastopniško tožbo za ukrepe za povrnitev škode financira tretja oseba, kolikor to dopušča nacionalno pravo, prepreči nasprotje interesov in da financiranje s strani tretjih oseb, ki imajo ekonomski interes za vložitev zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode ali njen izid, ne preusmeri pozornosti z varstva kolektivnih interesov potrošnikov.

Za namene odstavka 1, države članice zlasti zagotovijo, da:

(a)

tretja oseba ne vpliva neupravičeno na odločitve kvalificiranih subjektov v okviru zastopniške tožbe, vključno z odločitvami o poravnavi, na način, ki bi škodoval kolektivnim interesom potrošnikov, ki jih zastopniška tožba zadeva;

(b)

zastopniška tožba ni vložena zoper toženo stranko, ki je konkurent ponudnika financiranja, ali zoper toženo stranko, od katere je ponudnik financiranja odvisen.

Države članice zagotovijo, da so sodišča ali upravni organi v zastopniških tožbah za ukrepe za povrnitev škode pooblaščeni za ocenjevanje skladnosti z odstavkoma 1 in 2, kadar se v zvezi s tako skladnostjo pojavijo utemeljeni dvomi. Kvalificirani subjekti v ta namen sodišču ali upravnemu organu razkrijejo finančni pregled, v katerem so navedeni viri sredstev, ki se uporabljajo za financiranje zastopniške tožbe.

Države članice zagotovijo, da so za namene odstavkov 1 in 2 sodišča ali upravni organi, pooblaščeni, da sprejmejo ustrezne ukrepe, na primer od kvalificiranega subjekta zahtevajo, da zavrne ali spremeni zadevno financiranje, in da po potrebi zavrnejo pravno sposobnost kvalificiranega subjekta v okviru specifične zastopniške tožbe. Če je pravna sposobnost kvalificiranega subjekta v okviru specifične zastopniške tožbe zavrnjena, taka zavrnitev ne vpliva na pravice potrošnikov, ki jih navedena zastopniška tožba zadeva.

Člen 11

Poravnave glede povrnitve škode

Za namene potrditve poravnav države članice zagotovijo, da v okviru zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode velja naslednje:

(a)

kvalificirani subjekt in trgovec lahko sodišču ali upravnemu organu skupaj predlagata poravnavo glede povrnitve škode zadevnim potrošnikom; ali

(b)

sodišče ali upravni organ lahko po posvetovanju s kvalificiranim subjektom in trgovcem, kadar koli pozove kvalificiranega subjekta in trgovca, da v določenem razumnem roku dosežeta poravnavo glede povrnitve škode.

Poravnave iz odstavka 1 mora pregledati sodišče ali upravni organ. Sodišče ali upravni organ oceni, ali mora zavrniti poravnavo, ker je ta v nasprotju z obveznimi določbami nacionalnega prava ali ker vključuje pogoje, ki jih ni mogoče izvršiti, ob tem pa upošteva pravice in interese vseh strank, zlasti zadevnih potrošnikov. Države članice lahko določijo pravila, ki sodišču ali upravnemu organu dovoljujejo, da zavrne potrditev poravnave iz razloga nepravičnosti.

Če sodišče ali upravni organ poravnave ne potrdi, nadaljuje obravnavo zadevne zastopniške tožbe.

Potrjene poravnave so zavezujoče za kvalificirani subjekt, trgovca in zadevne posamezne potrošnike.

Države članice lahko določijo pravila, v skladu s katerimi imajo posamezni potrošniki, ki jih zastopniška tožba in posledična poravnava zadevata, možnost, da sprejmejo ali zavrnejo, da jih poravnava iz odstavka 1 zavezuje.

Povrnitev škode, pridobljena s potrjeno poravnavo v skladu z odstavkom 2, ne posega v morebitna dodatna sredstva za povrnitev škode, ki so potrošnikom na voljo na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava, ki niso bila predmet zadevne poravnave.

Člen 12

Razdelitev stroškov zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode

Države članice zagotovijo, da v zastopniški tožbi za ukrepe za povrnitev škode neuspešna stranka plača stroške postopka, ki jih je imela uspešna stranka, v skladu s pogoji in izjemami, določenimi v nacionalnem pravu, ki se uporablja za sodne postopke na splošno.

Posamezni potrošniki, ki jih zadeva zastopniška tožba za ukrepe za povrnitev škode, ne plačajo stroškov postopka.

Z odstopanjem od odstavka 2 je v izjemnih okoliščinah mogoče posameznemu potrošniku, ki ga zadeva zastopniška tožba za ukrepe za povrnitev škode, naložiti plačilo stroškov postopka, ki jih je povzročil namerno ali iz malomarnosti.

Člen 13

Informacije o zastopniških tožbah

Države članice določijo pravila, s katerimi zagotovijo, da kvalificirani subjekti predvsem na svojem spletnem mestu navedejo informacije o:

(a)

zastopniških tožbah, ki so jih sklenili vložiti pred sodiščem ali upravnim organom,

(b)

statusu že vloženih zastopniških tožb pred sodiščem ali upravnim organom in

(c)

izidu zastopniških tožb iz točk (a) in (b).

Države članice določijo pravila, s katerimi zagotovijo, da so potrošniki, ki jih tekoča zastopniška tožba za povrnitev škode zadeva, o njej obveščeni pravočasno in prek ustreznih sredstev, s čimer se tem potrošnikom omogoči, da izrecno ali tiho izrazijo voljo, da so v zastopniški tožbi zastopani na podlagi člena 9(2).

Brez poseganja v informacije iz odstavkov 1 in 2 tega člena sodišče ali upravni organ od trgovca zahteva, da potrošnike, ki jih zastopniška tožba zadeva, na svoje stroške obvesti o pravnomočnih odločbah o ukrepih iz člena 7 in potrjenih poravnavah iz člena 11, na način, ki ustreza okoliščinam primera, in v določenih rokih, vključno z, če je to primerno, posamično obvestitvijo vseh zadevnih potrošnikov.. Ta obveznost ne velja, če so zadevni potrošniki o pravnomočnih odločbah ali potrjenih poravnavah obveščeni na drugačen način.

Države članice lahko določijo pravila, na podlagi katerih bi moral trgovec potrošnikom te informacije zagotoviti le, če to zahteva kvalificirani subjekt.

Zahteve glede informacij iz odstavka 3 se smiselno uporabljajo za kvalificirane subjekte v zvezi s pravnomočnimi odločbami o zavržbi ali zavrnitvi zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode.

Države članice zagotovijo, da lahko dobi uspešna stranka povrnjene stroške, povezane z obveščanjem potrošnikov v okviru zastopniške tožbe, v skladu s členom 12(1).

Člen 14

Elektronske zbirke podatkov

Države članice lahko vzpostavijo nacionalne elektronske zbirke podatkov, ki so javno dostopne preko spletnega mesta, in ki zagotavljajo informacije o kvalificiranih subjektih, vnaprej imenovanih za namene vlaganja notranjih in čezmejnih zastopniških tožb, ter splošnimi informacijami o tekočih in končanih zastopniških tožbah.

Kadar je država članica vzpostavila elektronsko zbirko podatkov iz odstavka 1, Komisiji sporoči spletni naslov, na katerem je navedena elektronska zbirka podatkov dostopna.

Komisija vzpostavi in vzdržuje elektronsko zbirko podatkov za naslednja namena:

(a)

vseh komunikacij med državami članicami in Komisijo iz člena 5(1),(4) in(5) ter člena 23(2); in

(b)

sodelovanja med kvalificiranimi subjekti iz člena 20(4).

Do elektronske zbirke podatkov iz odstavka 3 tega člena imajo v ustreznem obsegu neposreden dostop:

(a)

nacionalne kontaktne točke iz člena 5(5),

(b)

sodišča in upravni organi, če je to potrebno na podlagi nacionalnega prava,

(c)

kvalificirani subjekti, ki so jih države članice imenovale za namene vložitve notranjih zastopniških tožb in čezmejnih zastopniških tožb, oziroma

(d)

Komisija.

Informacije o kvalificiranih subjektih, imenovanih za namene vložitve čezmejnih zastopniških tožb, iz člena 5(1), ki si jih države članice delijo v okviru zbirke podatkov iz odstavka 3 tega člena, so javno dostopne.

Člen 15

Učinki pravnomočnih odločb

Države članice zagotovijo, da lahko pravnomočno odločbo sodišča ali upravnega organa katere koli države članice, s katero je bila ugotovljena kršitev, ki škodi kolektivnim interesom potrošnikov, uporabijo vse stranke kot dokaz v kontekstu vseh drugih tožb pred svojimi nacionalnimi sodišči ali upravnimi organi, s katero se zahtevajo ukrepi za povrnitev škode zoper istega trgovca in zaradi iste prakse, v skladu z nacionalnim pravom o presoji dokazov.

Člen 16

Zastaralni roki

Države članice v skladu z nacionalnim pravom zagotovijo, da je učinek še nerešene zastopniške tožbe za opustitvene ukrepe iz člena 8 zadržanje ali pretrganje zastaralnih rokov, ki veljajo za potrošnike, ki jih ta zastopniška tožba zadeva, tako da se tem potrošnikom ne prepreči naknadna vložitev tožbe za ukrepe za povrnitev škode v zvezi z domnevno kršitvijo, kot je določena v členu 2(1) zaradi izteka zastaralnih rokov med zastopniško tožbo za zadevne opustitvene ukrepe.

Države članice zagotovijo tudi, da je učinek zastopniške tožbe, ki je v teku, za ukrepe za povrnitev škode iz člena 9(1) zadržanje ali pretrganje zastaralnih rokov za potrošnike, ki jih zadevna zastopniška tožba zadeva.

Člen 17

Ekspeditivnost postopka

Države članice zagotovijo, da se zastopniške tožbe za opustitvene ukrepe iz člena 8 obravnavajo z ustrezno ekspeditivnostjo.

Zastopniške tožbe za opustitvene ukrepe iz točke (a) člena 8(1) se obravnavajo po skrajšanem postopku, če je to ustrezno.

Člen 18

Razkritje dokazov

Države članice zagotovijo, da lahko sodišče ali upravni organ na zahtevo kvalificiranega subjekta, ki je predstavil zadostne dokaze v podporo zastopniški tožbi, ki so mu dostopni pod razumnimi pogoji, in ki je navedel, da tožena stranka ali tretja oseba razpolaga z dodatnimi dokazi, v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili odredi, da mora tožena stranka ali tretja oseba te dokaze predložiti v skladu z veljavnimi pravili Unije in nacionalnimi pravili o zaupnosti in sorazmernosti. Države članice zagotovijo, da lahko sodišče ali upravni organ v skladu z nacionalnim postopkovnim pravom na zahtevo tožene stranke prav tako odredi, da mora ustrezne dokaze razkriti kvalificirani subjekt ali tretja oseba.

Člen 19

Kazni

Države članice določijo pravila o kaznih za neupoštevanje ali zavrnitev upoštevanja:

(a)

opustitvenega ukrepa iz člena 8(1) ali točke (b) člena 8(2) ali

(b)

obveznosti iz člena 13(3) ali člena 18.

Države članice sprejmejo vse ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev, da se ta pravila izvajajo. Predvidene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

Države članice zagotovijo, da so kazni lahko med drugim v obliki glob.

Člen 20

Pomoč kvalificiranim subjektom

Države članice sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da stroški postopka, povezani z zastopniškimi tožbami, kvalificiranim subjektom ne preprečujejo učinkovitega uveljavljanja njihove pravice, da zahtevajo ukrepe iz člena 7.

Ukrepi iz odstavka 1 so lahko na primer v obliki javnega financiranja, vključno s strukturno podporo za kvalificirane subjekte, omejitve veljavnih sodnih ali upravnih taks ali zagotovitve dostopa do pravne pomoči.

Države članice lahko določijo pravila, v skladu s katerimi je kvalificiranim subjektom dovoljeno, da od potrošnikov, ki so izrazili voljo, da jih v okviru posamezne zastopniške tožbe za ukrepe za povrnitev škode zastopa kvalificirani subjekt, zahtevajo skromno pristopnino ali podobno takso za sodelovanje v zastopniški tožbi.

Države članice in Komisija podpirajo in omogočajo sodelovanje med kvalificiranimi subjekti ter izmenjavo in razširjanje njihovih najboljših praks in izkušenj pri obravnavi notranjih kršitev in čezmejnih kršitev, kakor so določene v členu 2(1).

POGLAVJE 3

KONČNE DOLOČBE

Člen 21

Razveljavitev

Direktiva 2009/22/ES se razveljavi z učinkom od 25. junija 2023 brez poseganja v člen 22(2) te direktive.

Sklicevanje na razveljavljeno direktivo se šteje kot sklicevanje na to direktivo in se bere v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge II.

Člen 22

Prehodne določbe

Države članice uporabljajo zakone in druge predpise, s katerimi se prenaša ta direktiva, za zastopniške tožbe, vložene 25. junija 2023 ali po tem datumu.

Države članice uporabljajo zakone in druge predpise, s katerimi se prenaša Direktiva 2009/22/ES, za zastopniške tožbe, vložene pred 25. junijem 2023.

Države članice zagotovijo, da se zakoni in drugi predpisi o zadržanju ali pretrganju zastaralnih rokov, ki veljajo za prenos člena 16, uporabljajo samo za zahtevke za povrnitev škode, ki temeljijo na kršitvah, kakor so določene v členu 2(1), storjenimi 25. junija 2023 ali po tem datumu. To ne preprečuje uporabe nacionalnih določb o zadržanju ali pretrganju zastaralnih rokov, ki so se uporabljale pred 25. junijem 2023 za zahtevke za povrnitev škode, ki temeljijo na kršitvah, kakor so določene v členu 2(1), storjenih pred tem datumom.

Člen 23

Spremljanje in ocenjevanje

Komisija ne prej kot 26. junija 2028 opravi oceno te direktive ter Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo o glavnih ugotovitvah. Ocena se opravi v skladu s smernicami Komisije za boljše pravno urejanje. Komisija v poročilu zlasti oceni področje uporabe te direktive iz člena 2 in Priloge I, ter delovanje in učinkovanje te direktive v čezmejnih primerih, tudi kar zadeva pravno varnost.

Države članice prvič do 26. junija 2027 nato pa vsako leto Komisiji zagotovijo naslednje informacije, ki so potrebne za pripravo poročila iz odstavka 1:

(a)

število in vrsto zastopniških tožb, ki jih je zaključilo katero od njihovih sodišč ali upravnih organov;

(b)

vrsto kršitev, kakor so določene v členu 2(1) in stranke v zastopniških tožbah;

(c)

izide teh zastopniških tožb.

Komisija do 26. junija 2028 oceni, ali bi bilo treba čezmejne zastopniške tožbe obravnavati na ravni Unije z ustanovitvijo evropskega varuha za zastopniške tožbe za opustitvene ukrepe in za ukrepe za povračilo škode, ter Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo o glavnih ugotovitvah, po potrebi skupaj z zakonodajnim predlogom.

Člen 24

Prenos

Države članice sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 25. decembra 2022. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Te predpise uporabljajo od 25. junija 2023.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

Države članice Komisiji sporočijo besedilo določb predpisov nacionalnega prava, ki jih sprejmejo na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 25

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 26

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

PRILOGA I

SEZNAM DOLOČB PRAVA UNIJE IZ ČLENA 2(1)

(1)

Direktiva Sveta 85/374/EGS z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (UL L 210, 7.8.1985, str. 29).

(2)

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21.4.1993, str. 29).

(3)

Uredba Sveta (ES) št. 2027/97 Sveta z dne 9. oktobra 1997 o odgovornosti letalskih prevoznikov v zvezi z letalskim prevozom potnikov in njihove prtljage (UL L 285, 17.10.1997, str. 1).

(4)

Direktiva 98/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 o varstvu potrošnikov pri označevanju cen potrošnikom ponujenih proizvodov (UL L 80, 18.3.1998, str. 27).

(5)

Direktiva 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (UL L 171, 7.7.1999, str. 12).

(6)

Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL L 178, 17.7.2000, str. 1): členi 5–7, 10 in 11.

(7)

Direktiva 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (UL L 311, 28.11.2001, str. 67): členi 86–90, 98 in 100.

(8)

Direktiva 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov (UL L 11, 15.1.2002, str. 4): člena 3 in 5.

(9)

Direktiva 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (UL L 108, 24.4.2002, str. 51): člen 10 in poglavje IV.

(10)

Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (UL L 201, 31.7.2002, str. 37): členi 4–8 in 13.

(11)

Direktiva 2002/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo in o spremembi Direktive Sveta 90/619/EGS ter direktiv 97/7/ES in 98/27/ES (UL L 271, 9.10.2002, str. 16).

(12)

Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L 31, 1.2.2002, str. 1).

(13)

Uredba (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL L 46, 17.2.2004, str. 1).

(14)

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL L 149, 11.6.2005, str. 22).

(15)

Direktiva 2006/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju (UL L 376, 27.12.2006, str. 21).

(16)

Direktiva 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL L 376, 27.12.2006, str. 36): člena 20 in 22.

(17)

Uredba (ES) št. 1107/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o pravicah invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu (UL L 204, 26.7.2006, str. 1).

(18)

Uredba (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu (UL L 315, 3.12.2007, str. 14).

(19)

Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL L 133, 22.5.2008, str. 66).

(20)

Direktiva 2008/122/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. januarja 2009 o varstvu potrošnikov v zvezi z nekaterimi vidiki pogodb časovnega zakupa, dolgoročnih počitniških proizvodov, nadaljnje prodaje in zamenjave (UL L 33, 3.2.2009, str. 10).

(21)

Uredba (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti (UL L 293, 31.10.2008, str. 3): člen 23.

(22)

Uredba (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006 (UL L 353, 31.12.2008, str. 1): členi 1 –35.

(23)

Direktiva 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (UL L 302, 17.11.2009, str. 32).

(24)

Direktiva 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (UL L 211, 14.8.2009, str. 55): člen 3 in Priloga I.

(25)

Direktiva 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES (UL L 211, 14.8.2009, str. 94): člen 3 in Priloga I.

(26)

Direktiva 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES (UL L 267, 10.10.2009, str. 7).

▼C1

(27)

Uredba (EU) 2024/1781 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2024 o vzpostavitvi okvira za določitev zahtev za okoljsko primerno zasnovo za trajnostne izdelke, spremembi Direktive (EU) 2020/1828 in Uredbe (EU) 2023/1542 ter razveljavitvi Direktive 2009/125/ES (UL L, 2024/1781, 28.6.2024, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2024/1781/oj).

▼B

(28)

Direktiva 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL L 335, 17.12.2009, str. 1): členi 183–186.

(29)

Uredba (ES) št. 392/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o odgovornosti prevoznikov potnikov po morju v primeru nesreč (UL L 131, 28.5.2009, str. 24).

(30)

Uredba (ES) št. 924/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o čezmejnih plačilih v Skupnosti in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2560/2001 (UL L 266, 9.10.2009, str. 11).

(31)

Uredba (ES) št. 1222/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o označevanju pnevmatik glede na izkoristek goriva in druge bistvene parametre (UL L 342, 22.12.2009, str. 46): členi 4–6.

(32)

Uredba (ES) št. 1223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o kozmetičnih izdelkih (UL L 342, 22.12.2009, str. 59): členi 3–8 in 19–21.

(33)

Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL L 95, 15.4.2010, str. 1): členi 9–11, 19–26 in 28b.

(34)

Uredba (ES) št. 66/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o znaku EU za okolje (UL L 27, 30.1.2010, str. 1): člena 9 in 10.

(35)

Uredba (EU) št. 1177/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o pravicah potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 (UL L 334, 17.12.2010, str. 1).

(36)

Direktiva 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2011 o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov in spremembah direktiv 2003/41/ES in 2009/65/ES ter uredb (ES) št. 1060/2009 in (EU) št. 1095/2010 (UL L 174, 1.7.2011, str. 1).

(37)

Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 304, 22.11.2011, str. 64).

(38)

Uredba (EU) št. 181/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu in spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 (UL L 55, 28.2.2011, str. 1).

(39)

Uredba (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 (UL L 304, 22.11.2011, str. 18).

(40)

Direktiva 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES (UL L 315, 14.11.2012, str. 1): členi 9–11a.

(41)

Uredba (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2012 o uvajanju tehničnih in poslovnih zahtev za kreditne prenose in direktne bremenitve v eurih in o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 (UL L 94, 30.3.2012, str. 22).

(42)

Uredba (EU) št. 531/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji (UL L 172, 30.6.2012, str. 10).

(43)

Direktiva 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o alternativnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES (Direktiva o alternativnem reševanju potrošniških sporov) (UL L 165, 18.6.2013, str. 63): člen 13.

(44)

Uredba (EU) št. 524/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o spletnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES (Uredba o spletnem reševanju potrošniških sporov) (UL L 165, 18.6.2013, str. 1): člen 14.

(45)

Direktiva 2014/17/ЕU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L 60, 28.2.2014, str. 34).

(46)

Direktiva 2014/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o harmonizaciji zakonodaj držav članic v zvezi z omogočanjem dostopnosti neavtomatskih tehtnic na trgu (UL L 96, 29.3.2014, str. 107).

(47)

Direktiva 2014/35/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o harmonizaciji zakonodaj držav članic v zvezi z omogočanjem dostopnosti na trgu električne opreme, ki je načrtovana za uporabo znotraj določenih napetostnih mej (UL L 96, 29.3.2014, str. 357).

(48)

Direktiva 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov ter spremembi Direktive 2002/92/ES in Direktive 2011/61/EU (UL L 173, 12.6.2014, str. 349): členi 23–29.

(49)

Direktiva 2014/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjavi plačilnih računov in dostopu do osnovnih plačilnih računov (UL L 257, 28.8.2014, str. 214).

(50)

Uredba (EU) št. 1286/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. novembra 2014 o dokumentih s ključnimi informacijami o paketnih naložbenih produktih za male vlagatelje in zavarovalnih naložbenih produktih (PRIIP) (UL L 352, 9.12.2014, str. 1).

(51)

Uredba (EU) 2015/760 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o evropskih dolgoročnih investicijskih skladih (UL L 123, 19.5.2015, str. 98).

(52)

Uredba (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in v zvezi z maloprodajnimi cenami za regulirane komunikacije znotraj EU ter spremembi Direktive 2002/22/ES ter Uredbe (EU) št. 531/2012 (UL L 310, 26.11.2015, str. 1).

(53)

Direktiva (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih, spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/314/EGS (UL L 326, 11.12.2015, str. 1).

(54)

Direktiva (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL L 337, 23.12.2015, str. 35).

(55)

Direktiva (EU) 2016/97 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. januarja 2016 o distribuciji zavarovalnih produktov (UL L 26, 2.2.2016, str. 19): členi 17–24 in 28–30.

(56)

Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).

(57)

Uredba (EU) 2017/745 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2017 o medicinskih pripomočkih, spremembi Direktive 2001/83/ES, Uredbe (ES) št. 178/2002 in Uredbe (ES) št. 1223/2009 ter razveljavitvi direktiv Sveta 90/385/EGS in 93/42/EGS (UL L 117, 5.5.2017, str. 1): poglavje II.

(58)

Uredba (EU) 2017/746 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2017 o in vitro diagnostičnih medicinskih pripomočkih ter razveljavitvi Direktive 98/79/ES in Sklepa Komisije 2010/227/EU (UL L 117, 5.5.2017, str. 176): poglavje II.

(59)

Uredba (EU) 2017/1128 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o čezmejni prenosljivosti storitev spletnih vsebin na notranjem trgu (UL L 168, 30.6.2017, str. 1).

(60)

Uredba (EU) 2017/1129 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o prospektu, ki se objavi ob ponudbi vrednostnih papirjev javnosti ali njihovi uvrstitvi v trgovanje na reguliranem trgu, in razveljavitvi Direktive 2003/71/ES (UL L 168, 30.6.2017, str. 12).

(61)

Uredba (EU) 2017/1131 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o skladih denarnega trga (UL L 169, 30.6.2017, str. 8).

(62)

Uredba (EU) 2017/1369 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2017 o vzpostavitvi okvira za označevanje z energijskimi nalepkami in razveljavitvi Direktive 2010/30/EU (UL L 198, 28.7.2017, str. 1): členi 3–6.

(63)

Uredba (EU) 2018/302 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. februarja 2018 o naslovitvi neupravičenega geografskega blokiranja in drugih oblik diskriminacije na podlagi državljanstva, kraja prebivališča ali kraja sedeža strank na notranjem trgu ter o spremembi uredb (ES) št. 2006/2004 in (EU) 2017/2394 ter Direktive 2009/22/ES (UL L 60I, 2.3.2018, str. 1): členi 3–5.

(64)

Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (UL L 321, 17.12.2018, str. 36): členi 88 in 98–116 ter prilogi VI in VIII.

(65)

Direktiva (EU) 2019/770 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine in digitalnih storitev (UL L 136, 22.5.2019, str. 1).

(66)

Direktiva (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb za prodajo blaga, spremembi Uredbe (EU) 2017/2394 in Direktive 2009/22/ES ter razveljavitvi Direktive 1999/44/ES (UL L 136, 22.5.2019, str. 28).

▼M1

(67)

Uredba (EU) 2022/1925 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. septembra 2022 o tekmovalnih in pravičnih trgih v digitalnem sektorju ter spremembi direktiv (EU) 2019/1937 in (EU) 2020/1828 (akt o digitalnih trgih) (UL L 265, 21.9.2022, str. 1).

▼M2

(68)

Uredba (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o enotnem trgu digitalnih storitev in spremembi Direktive 2000/31/ES (Akt o digitalnih storitvah) (UL L 277, 27.10.2022, str. 1).

▼B

PRILOGA II

KORELACIJSKA TABELA

Direktiva 2009/22/ES	Ta direktiva
člen 1(1)	člen 1(1)
člen 1(2)	člen 2(1)
—	člen 2(2)
—	Člen 3
člen 2(1)	člen 7(1) člen 7(4), točka (a)
—	člen 7(2) in (3) člen 7(4), točka (b) člen7(5), (6) in (7)
člen 2(1), točka (a)	člen 7(4), točka (a) člen 8(1) Člen 17
člen 2(1), točka (b)	člen 7(4), točka (a) člen 8(2), točka (b) člen 13(1), točka (c) člen 13(3)
—	člen 8(2), točka (a)
—	člen 8(3)
člen 2(1), točka (c)	Člen 19
člen 2(2)	člen 2(3)
Člen 3	člen 3(4) člen 4(1) in (2) člen 4(3), točki (a) in (b) člen 4(6) in (7)
—	člen 4(3), točke (c), (d), (e) in (f) člen 4(4) in (5)
—	člen 5(2), (3), (4) in (5)
člen 4(1)	Člen 6
člena 4(2) in 4(3)	člen 5(1)
Člen 5	člen 8(4)
—	Člen 9
—	Člen 10
—	Člen 11
—	Člen 12
—	člen 13(1), točki (a) in (b) člen 13(2), (4) in (5)
—	Člen 14
—	Člen 15
—	Člen 16
—	Člen 18
Člen 6	Člen 23
Člen 7	člen 1(2) in (3)
Člen 8	Člen 24
—	Člen 20
Člen 9	Člen 21
—	Člen 22
Člen 10	Člen 25
Člen 11	Člen 26

		Uradni list
		št.	stran	datum
►M1	UREDBA (EU) 2022/1925 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 14. septembra 2022	L 265	1	12.10.2022
►M2	UREDBA (EU) 2022/2065 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 19. oktobra 2022	L 277	1	27.10.2022
M3	UREDBA (EU) 2024/1781 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 13. junija 2024	L 1781	1	28.6.2024