IZVEDBENA UREDBA KOMISIJE (EU) 2018/2066
z dne 19. decembra 2018
o spremljanju emisij toplogrednih plinov in poročanju o njih v skladu z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter spremembi Uredbe Komisije (EU) št. 601/2012
(Besedilo velja za EGP)
POGLAVJE I
SPLOŠNE DOLOČBE
ODDELEK 1
Vsebina in opredelitev pojmov
Člen 1
Ta uredba določa pravila za:
spremljanje emisij toplogrednih plinov in podatkov o dejavnosti v skladu z Direktivo 2003/87/ES ter poročanje o njih v obdobju trgovanja v okviru sistema Unije za trgovanje z emisijami od 1. januarja 2021 in v naslednjih obdobjih trgovanja;
spremljanje vplivov letalstva, nepovezane s CO2, in poročanje o njih v skladu s členom 14 Direktive 2003/87/ES od 1. januarja 2025.
Člen 2
Ta uredba se uporablja za spremljanje emisij toplogrednih plinov, določenih za dejavnosti iz prilog I in III k Direktivi 2003/87/ES, in za poročanje o njih, za podatke o dejavnosti za nepremične naprave, za letalske dejavnosti, vključno z vplivi letalstva, nepovezanimi sCO2, in za količine sproščenega goriva iz dejavnosti iz Priloge III k navedeni direktivi.
Uporablja se za naslednje:
od 1. januarja 2021 za emisije, podatke o dejavnosti in količine sproščenega goriva;
od 1. januarja 2025 za vplive letalstva, nepovezane s CO2.
Spremljanje vplivov letalstva, nepovezanih sCO2, in poročanje o njih od leta 2025 zajemata vse vplive, nepovezane s CO2 , ki nastanejo pri letalskih dejavnostih iz Priloge I k Direktivi, ki vključujejo letališče v EGP. V zvezi s spremljanjem vplivov letalstva, nepovezanih s CO2 , ki se pojavijo v letih 2025 in 2026, ter poročanjem o njih pa se tako poročanje zahteva le za proge, ki vključujejo dve letališči v EGP, in proge od letališča v EGP do Švice ali Združenega kraljestva. Za leti 2025 in 2026 je poročanje o vplivih letalstva, nepovezanih s CO2, ki jih povzročijo drugi leti, prostovoljno.
Člen 3
Opredelitev pojmov
V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
„podatki o dejavnosti“ pomenijo podatke o količini goriva ali materiala, porabljenega ali proizvedenega v procesu, ki je pomembna za metodologijo spremljanja na podlagi izračuna, izražene v terajoulih, pri masi v tonah, pri plinih pa kot prostornina v normalnih kubičnih metrih;
„obdobje trgovanja“ pomeni obdobje iz člena 13 Direktive 2003/87/ES;
▼M4 —————
„tok vira“ pomeni kar koli od naslednjega:
določeno vrsto goriva, surovine ali izdelka, ki zaradi porabe ali proizvodnje povzroča emisije ustreznih toplogrednih plinov iz enega ali več virov emisij;
v primeru metodologije masne bilance v skladu s členom 25 te uredbe eno od naslednjega:
določeno vrsto goriva, surovine ali proizvoda, ki vsebuje ogljik;
CO2, prenesen v skladu s členom 49 te uredbe;
„vir emisije“ pomeni ločeno razpoznavni del v napravi ali postopek v napravi, iz katere se spuščajo ustrezni toplogredni plini, ali, za letalske dejavnosti, posamezni zrakoplov;
„negotovost“ pomeni parameter, povezan z rezultatom določitve količine, ki opredeljuje razpršenost vrednosti, ki bi se lahko pripisale posamezni količini, vključno z učinki sistematičnih in naključnih faktorjev, pri čemer je izražena v odstotkih in opisuje interval zaupanja pri povprečni vrednosti, ki sestavlja 95 % vrednosti ob upoštevanju nesimetričnosti razdelitve vrednosti;
„faktorji za izračun“ pomeni spodnjo kurilno vrednost, faktor emisije, predhodni faktor emisije, faktor oksidacije, faktor pretvorbe, vsebnost ogljika, fosilni delež, delež biomase, delež biomase z ničelnimi stopnjami emisij, delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva, delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij, delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva, delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij, delež z ničelno stopnjo emisij ali faktor pretvorbe enot;
„stopnja“ pomeni sklop zahtev, ki se uporablja za določanje podatkov o dejavnosti, faktorjev za izračun, letnih emisij in povprečnih letnih emisij na uro, količine sproščenega goriva in faktorja obsega;
„tveganje pri delovanju“ pomeni dovzetnost parametra v letnem poročilu o emisijah za napačne navedbe, ki so lahko same po sebi ali skupaj z drugimi napačnimi navedbami bistvene, pred upoštevanjem učinka vseh s tem povezanih nadzornih dejavnosti;
„tveganje pri nadzoru“ pomeni dovzetnost parametra v letnem poročilu o emisijah za napačne navedbe, ki so lahko same po sebi ali skupaj z drugimi napačnimi navedbami bistvene in jih nadzorni sistem pravočasno ne prepreči ali zazna in popravi;
„emisije iz izgorevanja goriv“ pomenijo emisije toplogrednih plinov, ki nastajajo med eksotermno reakcijo goriva s kisikom;
„poročevalno obdobje“ pomeni koledarsko leto, v katerem je treba spremljati emisije in poročati o njih;
„faktor emisije“ pomeni povprečno stopnjo emisije toplogrednega plina glede na podatke o dejavnosti toka vira ali toka goriva ob predvidevanju popolne oksidacije za zgorevanje in popolne pretvorbe za vse druge kemijske reakcije;
„faktor oksidacije“ pomeni razmerje med ogljikom, oksidiranim v CO2 zaradi izgorevanja, in skupnim ogljikom v gorivu, ki se izrazi kot ulomek, pri čemer se CO, sproščen v ozračje, upošteva kot molarno ekvivalentna količina CO2;
„faktor pretvorbe“ pomeni razmerje med ogljikom, sproščenim kot CO2, in skupnim ogljikom v toku vira pred izvedbo procesa emisije, ki se izrazi kot ulomek, pri čemer se CO, sproščen v ozračje, upošteva kot molarno ekvivalentna količina CO2. V primeru emisij CO2, za katere se šteje, da so trajno kemično vezane v proizvodu, faktor pretvorbe pomeni razmerje med CO2, ki se veže kot ogljik v proizvodu med procesom, in skupnim CO2, ki ga kot ogljik vsebuje proizvod, ki izstopi iz istega procesa;
„točnost“ pomeni stopnjo ujemanja med rezultatom merjenja in pravo vrednostjo posamezne količine ali referenčne vrednosti, empirično določene z mednarodno sprejetim in sledljivim materialom za kalibracijo in standardnimi metodami, ob upoštevanju naključnih in sistematskih faktorjev;
„kalibracija“ pomeni sklop postopkov, s katerimi se pod določenimi pogoji vzpostavljajo odnosi med vrednostmi, ki jih prikaže merilni instrument ali merilni sistem, ali vrednostmi, ki jih predstavlja meritev materiala ali referenčni material, in ustreznimi vrednostmi količine iz referenčnih standardov;
„let“ pomeni let v skladu z opredelitvijo iz točke 1(1) Priloge k Odločbi 2009/450/ES;
„potniki“ pomeni osebe na krovu zrakoplova med letom brez članov posadke;
„konservativno“ pomeni, da je opredeljen nabor predpostavk, s katerimi se zagotovi, da se letne emisije ne podcenjujejo;
„biomasa“ pomeni biološko razgradljive dele proizvodov, odpadkov in ostankov biološkega izvora iz kmetijstva, vključno s snovmi rastlinskega in živalskega izvora, iz gozdarstva in z njima povezanih proizvodnih dejavnosti, vključno z ribištvom in akvakulturo, ter biološko razgradljive dele odpadkov, vključno z industrijskimi in komunalnimi odpadki biološkega izvora;
„gorivo iz biomase“ pomeni plinasto in trdno gorivo, proizvedeno iz biomase;
„bioplin“ pomeni plinasto gorivo, proizvedeno iz biomase;
„odpadek“ pomeni odpadek, kakor je opredeljen v točki 1 člena 3 Direktive 2008/98/ES, in ne vključuje snovi, ki so bile namerno spremenjene ali onesnažene, da bi ustrezale tej opredelitvi;
„komunalni odpadki“ pomenijo komunalne odpadke, kot so opredeljeni v členu 3, točka 2b, Direktive 2008/98/ES;
„ostanek“ pomeni snov, ki ni eden od končnih proizvodov, ki so neposredni cilj proizvodnega postopka; ni primarni cilj proizvodnega postopka, pri čemer tudi postopek ni bil namerno spremenjen zaradi njegove proizvodnje;
„ostanki iz kmetijstva, akvakulture, ribištva in gozdarstva“ pomeni ostanke, ki neposredno nastajajo v kmetijstvu, akvakulturi, ribištvu in gozdarstvu in ne zajemajo ostankov, ki nastajajo v z njimi povezanih panogah ali predelavi;
„tekoče biogorivo“ pomeni tekoče gorivo za energetske namene, razen za transport, vključno z električno energijo ter energijo za ogrevanje in hlajenje, proizvedeno iz biomase;
„biogorivo“ pomeni tekoče gorivo za uporabo v prometu, proizvedeno iz biomase;
„upravičeno letalsko gorivo“ pomeni vrste goriva, ki so upravičene do podpore v skladu s členom 3c(6) Direktive 2003/87/ES;
„alternativna letalska goriva“ pomeni čista letalska goriva, ki vsebujejo ogljik, ki ne izvira iz čistih fosilnih goriv iz preglednice 1 Priloge III k tej uredbi;
„ničelna stopnja emisij“ pomeni mehanizem, s katerim se faktor emisije goriva ali materiala zmanjša, da se prizna:
v primeru biomase njena skladnost s trajnostnimi merili ali merili za prihranek emisij toplogrednih plinov iz člena 29(2) do (7) in (10) Direktive (EU) 2018/2001, kot je določeno v členu 38(5) te uredbe;
v primeru RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva njegova skladnost z merili za prihranek emisij toplogrednih plinov v skladu s členom 29a Direktive (EU) 2018/2001, kot je določeno v členu 39a(3) te uredbe;
v primeru sintetičnih nizkoogljičnih goriv njihova skladnost z merili za prihranek emisij toplogrednih plinov iz člena 2, točka 13, Direktive (EU) 2024/1788 o skupnih pravilih notranjega trga plina iz obnovljivih virov, zemeljskega plina in vodika; ter predhodna predaja pravic na podlagi Direktive 2003/87/ES za zajeti ogljik, potreben za proizvodnjo sintetičnih nizkoogljičnih goriv, kot je določeno v členu 39a(4) te uredbe, razen če je zajeti ogljik ogljik z ničelno stopnjo emisij, kot je opredeljen v členu 3, točka (38f);
„goriva z ničelno stopnjo emisij“ pomeni biogoriva, tekoča biogoriva, goriva iz biomase, sintetična nizkoogljična goriva, RFNBO ali reciklirana ogljična goriva ali deleže mešanega goriva ali materialov, ki izpolnjujejo merila iz člena 38(5) ali člena 39a(3) ali (4) te uredbe, kot je ustrezno;
„reciklirana ogljična goriva“ pomeni reciklirana ogljična goriva, kakor so opredeljena v členu 2, točka (35), Direktive (EU) 2018/2001;
„goriva iz obnovljivih virov nebiološkega izvora“ (RFNBO) pomeni goriva iz obnovljivih virov nebiološkega izvora, kakor so opredeljena v členu 2, točka (36), Direktive (EU) 2018/2001;
„čisto gorivo“ pomeni gorivo v čisti obliki, ki vsebuje samo enega od naslednjih deležev:
fosilni delež;
delež biomase brez ničelnih stopenj emisij;
delež biomase z ničelnimi stopnjami emisij;
delež RFNBO ali recikliranih ogljičnih goriv brez ničelne stopnje emisij;
delež RFNBO ali recikliranih ogljičnih goriv z ničelno stopnjo emisij;
delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva brez ničelne stopnje emisij;
delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij;
delež goriv, ki vsebujejo ogljik, ki ne izhaja iz fosilnih goriv iz preglednice 1 Priloge III k tej uredbi ali iz biomase, RFNBO, recikliranih ogljičnih goriv ali sintetičnih nizkoogljičnih goriv;
„sintetična nizkoogljična goriva“ pomeni plinasta in tekoča goriva, katerih energijska vsebnost izhaja iz nizkoogljičnega vodika, kot je opredeljen v členu 2, točka (13), Direktive (EU) 2024/1788, in ki dosegajo cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 70 % glede na primerjalnik za fosilna goriva za goriva iz obnovljivih virov nebiološkega izvora, ki je določen v metodologiji, sprejeti na podlagi člena 29a(3) Direktive (EU) 2018/2001, kot so certificirana v skladu s členom 9 Direktive (EU) 2024/1788;
„zakonsko urejeni meroslovni nadzor“ pomeni nadzor nad merilnimi nalogami, ki se izvajajo na področju uporabe merilnega instrumenta, zaradi javnega interesa, javnega zdravja, javne varnosti, javnega reda, varovanja okolja, zaščite potrošnikov, obračunavanja davkov in dajatev ter poštenega trgovanja;
„največja dopustna napaka“ pomeni dovoljeno mersko napako iz Priloge I ter prilog k Direktivi 2014/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( 1 ), ki so povezane s posameznim instrumentom, ali nacionalnih predpisov o zakonsko urejenem meroslovnem nadzoru, kakor je ustrezno;
„dejavnosti pretoka podatkov“ pomeni dejavnosti, povezane s pridobivanjem in obdelavo podatkov ter ravnanjem z njimi, ki so potrebne za pripravo poročila o emisijah iz podatkov primarnega vira;
„tone CO2(e)“ pomeni metrične tone CO2 ali CO2(e);
„CO2(e)“ pomeni kateri koli toplogredni plin iz Priloge II k Direktivi 2003/87/ES, ki ni CO2 in ima enak potencial segrevanja ozračja kot CO2;
„merilni sistem“ pomeni celoten sklop merilnih instrumentov ter druge opreme, kot je oprema za vzorčenje in obdelavo podatkov, ki se uporablja za določanje spremenljivk, kot so podatki o dejavnosti, vsebnost ogljika, ►C1 kurilna vrednost ◄ ali faktor emisije za emisije toplogrednih plinov;
„emisije iz proizvodnih procesov“ pomenijo emisije toplogrednih plinov, ki niso emisije iz izgorevanja goriv in se pojavijo kot posledica namernih ali nenamernih reakcij med snovmi in njihove pretvorbe, vključno s kemijsko ali elektrolizno redukcijo kovinskih rud, toplotno razgradnjo snovi ter oblikovanjem snovi za uporabo kot izdelek ali surovina;
„komercialno standardno gorivo“ pomeni mednarodno standardizirana komercialna goriva, ki imajo interval zaupanja 95 % z največ 1 % za posamezno ►C1 kurilno vrednost ◄ , vključno s plinskim oljem, lahkim kurilnim oljem, bencinom, oljem za svetilke, kerozinom, etanom, propanom, butanom, kerozinom (jet A1 ali jet A), bencinom za reaktivne motorje (jet B) in letalskim bencinom (AvGas);
„šarža“ pomeni količino goriva ali materiala, ki se reprezentativno vzorči in označi ter prenese kot ena pošiljka ali neprekinjeno v posameznem obdobju;
„mešana goriva“ pomeni gorivo, ki vsebuje vsaj dvoje od naslednjega:
ogljik iz biomase;
ogljik iz RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva;
ogljik iz sintetičnih nizkoogljičnih goriv;
drug fosilni ogljik;
ali ki vsebuje ogljik z ničelno stopnjo emisij in drug ogljik;
„mešano letalsko gorivo“ pomeni gorivo, ki vsebuje vsaj dve različni čisti gorivi;
„mešanica materiala“ pomeni material, ki vsebuje biomasni in fosilni ogljik;
„predhodni faktor emisije“ pomeni predvideni skupni faktor emisije goriva ali materiala na podlagi njegove skupne vsebnosti ogljika, preden se pomnoži s fosilnim deležem za izračun faktorja emisije;
„fosilni delež“ pomeni razmerje med fosilnim ogljikom in skupno vsebnostjo ogljika v gorivu ali materialu, ki se izrazi kot ulomek;
„delež biomase“ pomeni razmerje med ogljikom iz biomase in skupno vsebnostjo ogljika v gorivu ali materialu, ki se izrazi kot ulomek, ne glede na to, ali biomasa izpolnjuje merila iz člena 38(5) te uredbe;
▼M5 —————
„delež biomase z ničelnimi stopnjami emisij“ pomeni razmerje med ogljikom iz biomase, ki izpolnjuje merila iz člena 38(5) te uredbe, in skupno vsebnostjo ogljika v gorivu ali materialu, ki se izrazi kot ulomek;
„delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva“ pomeni razmerje med ogljikom iz RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva in skupno vsebnostjo ogljika v gorivu, ki se izrazi kot ulomek, ne glede na to, ali RFNBO ali reciklirano ogljično gorivo izpolnjuje merila iz člena 39a(3) te uredbe;
„delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij“ pomeni razmerje med ogljikom iz RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva, ki izpolnjuje merila iz člena 39a(3) te uredbe, in skupno vsebnostjo ogljika v gorivu, ki se izrazi kot ulomek;
„delež ogljika z ničelno stopnjo emisij“ pomeni:
v primeru goriva vsoto njegovega deleža biomase z ničelnimi stopnjami emisij, njegovega deleža sintetičnega nizkoogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij in njegovega deleža RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij brez dvojnega štetja ogljika;
v primeru materiala njegov delež biomase z ničelnimi stopnjami emisij;
„ogljik z ničelno stopnjo emisij“ pomeni ogljik v gorivu ali materialu, ki spada v delež ogljika z ničelno stopnjo emisij v tem gorivu ali materialu;
„delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva“ pomeni razmerje med ogljikom iz sintetičnega nizkoogljičnega goriva in skupno vsebnostjo ogljika v gorivu, ki se izrazi kot ulomek, ne glede na to, ali sintetično nizkoogljično gorivo izpolnjuje merila iz člena 39a(4) te uredbe;
„delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij“ pomeni razmerje med ogljikom iz sintetičnega nizkoogljičnega goriva, ki izpolnjuje merila iz člena 39a(4) te uredbe, in skupno vsebnostjo ogljika v gorivu;
„metoda energetske bilance“ pomeni metodo za oceno količine energije, ki se uporabi kot gorivo v kotlu in izračuna kot vsota toplote, ki se lahko uporabi, ter vseh pomembnih izgub energije prek sevanja, prenosa in dimnih plinov;
„neprekinjeno merjenje emisij“ pomeni sklop postopkov, katerih cilj je določitev vrednosti količine z občasnim merjenjem, pri katerem se uporabijo meritve v odvodniku ali ekstrakcijski postopki z merilnim instrumentom, ki je blizu odvodnika, pri čemer niso vključene metodologije z meritvami na podlagi zbiranja posameznih vzorcev iz odvodnika;
„vsebovani CO2“ pomeni CO2, ki je del toka vira;
„fosilni ogljik“ pomeni anorganski in organski ogljik, ki ni ogljik z ničelno stopnjo emisij;
„merilna točka“ pomeni vir emisij, za katerega se uporabljajo sistemi za neprekinjeno merjenje emisij (CEMS), ali prerez cevovodnega sistema, za katerega je pretok CO2 določen z uporabo sistemov za neprekinjeno merjenje;
„dokumentacija o masi in ravnotežju“ pomeni dokumentacijo, kakor je opredeljena pri mednarodnem ali nacionalnem izvajanju Standardov in priporočenih praks (SARP), kot je določeno v Prilogi 6 h Konvenciji o mednarodnem civilnem letalstvu, ki je bila podpisana 7. decembra 1944 v Čikagu, ter kot je opredeljena v oddelku 3 poddela C Priloge IV k Uredbi Komisije (EU) št. 965/2012 ( 2 ) ali v enakovrednih veljavnih mednarodnih predpisih;
„razdalja“ pomeni razdaljo velikega kroga med izhodiščnim in ciljnim letališčem, poleg dodatnega fiksnega faktorja 95 km;
„izhodiščno letališče“ pomeni letališče, na katerem se začne polet, ki pomeni letalsko dejavnost iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES;
„ciljno letališče“ pomeni letališče, na katerem se konča polet, ki pomeni letalsko dejavnost iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES;
▼M4 —————
„ubežne emisije“ pomeni nezakonite ali nenamerne emisije iz virov, ki niso lokalizirani, ali preveč raznolike ali premajhne emisije, da bi jih lahko spremljali posamično;
„letališče“ pomeni letališče v skladu z opredelitvijo iz točke 1(2) Priloge k Odločbi 2009/450/ES;
„letališči vzleta in pristanka“ pomeni par letališč, ki ga sestavljata izhodiščno in ciljno letališče;
„standardni pogoji“ pomenijo temperaturo 273,15 K in tlak 101 325 Pa, ki določata normalne kubične metre (Nm3);
„območje shranjevanja“ pomeni območje shranjevanja, kakor je opredeljeno v členu 3(3) Direktive 2009/31/ES;
„zajemanje CO2“ pomeni dejavnost zajemanja CO2 iz plinskih tokov, ki bi se sicer izločal, za namene transporta in geološkega shranjevanja v območju shranjevanja, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES;
„transport CO2“ pomeni transport CO2 za geološko shranjevanje na območju shranjevanja, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES;
„geološko shranjevanje CO2“ pomeni geološko shranjevanje CO2, kakor je opredeljeno v členu 3(1) Direktive 2009/31/ES;
„izpustne emisije“ pomenijo emisije, ki so namerno izpuščene iz naprave, z zagotovitvijo določene točke izpusta;
„povečano pridobivanje ogljikovodika“ pomeni pridobivanje ogljikovodikov, poleg tistih, pridobljenih z vbrizgavanjem vode ali drugih sredstev;
„približni podatki“ pomenijo letne vrednosti, ki so potrjene empirično ali pridobljene iz odobrenih virov in ki jih upravljavec ali regulirani subjekt, kot je opredeljen v členu 3 Direktive 2003/87/ES, uporabi za nadomestitev podatkov o dejavnosti, količinah sproščenega goriva ali faktorjev za izračun, da se zagotovi popolno poročanje, kadar z veljavno metodologijo spremljanja ni mogoče pridobiti vseh zahtevanih podatkov o dejavnosti, količinah sproščenega goriva ali faktorjev za izračun;
„vodni steber“ pomeni vodni steber, kakor je opredeljen v členu 3(2) Direktive 2009/31/ES;
„uhajanje“ pomeni uhajanje, kakor je opredeljeno v členu 3(5) Direktive 2009/31/ES;
„širši prostor za shranjevanje“ pomeni širši prostor za shranjevanje, kakor je opredeljen v členu 3(6) Direktive 2009/31/ES;
„transportna infrastruktura za CO2“ pomeni infrastrukturo, kot je opredeljena v členu 3(29) Uredbe (EU) 2024/1735;
„CO2 v tranzitu“ pomeni vsako količino prenesenega CO2 v transportni infrastrukturi za CO2, ki ni bila prenesena v drugo napravo ali transportno infrastrukturo za CO2 v istem poročevalnem obdobju, v katerem je bila prejeta;
„tok goriva“ pomeni gorivo, kot je opredeljeno v členu 3, točka (af), Direktive 2003/87/ES, ki se sprosti v porabo s specifičnimi fizičnimi sredstvi, kot so cevovodi, tovornjaki, železnica, ladje ali bencinske črpalke, in ki povzroča emisije zadevnih toplogrednih plinov zaradi porabe po kategorijah potrošnikov v sektorjih iz Priloge III k Direktivi 2003/87/ES;
„nacionalni tok goriva“ pomeni združitev tokov goriv vseh reguliranih subjektov na ozemlju države članice po vrsti goriva;
„faktor obsega“ pomeni faktor med nič in ena, ki se uporablja za določitev deleža toka goriva, ki se uporablja za zgorevanje v sektorjih iz Priloge III k Direktivi 2003/87/ES;
„količina sproščenega goriva“ pomeni podatke o količini goriva, kot je opredeljeno v členu 3, točka (af), Direktive 2003/87/ES, ki se sprosti v porabo in je izraženo kot energija v terajoulih, masa v tonah ali prostornina v normalnih kubičnih metrih ali ekvivalent v litrih, kadar je to primerno, pred uporabo faktorja obsega;
„faktor za pretvorbo enote“ pomeni faktor, ki pretvori enoto, v kateri so izražene količine sproščenega goriva, v količine, izražene kot energija v terajoulih, masa v tonah ali prostornina v normalnih kubičnih metrih ali ekvivalent v litrih, kadar je to primerno, in ki vključuje vse pomembne dejavnike, kot so gostota, spodnja kurilna vrednost ali (za pline) pretvorba iz zgorevalne toplote v spodnjo kurilno vrednost, kot je ustrezno;
„končni porabnik“ za namene uporabe opredelitve reguliranega subjekta iz člena 3, točka (ae), Direktive 2003/87/ES v tej uredbi pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki je porabnik goriva in katere letna poraba goriva ne presega ene tone CO2;
„sprostitev v porabo“ za namene te uredbe pomeni trenutek, ko obveznost za plačilo trošarine za gorivo, kot je opredeljeno v členu 3, točka (af), Direktive 2003/87/ES, nastane v skladu s členom 6(2) in (3) Direktive Sveta (EU) 2020/262 ( 3 ) ali, kjer je ustrezno, v skladu s členom 21(5) Direktive Sveta 2003/96/ES ( 4 ), razen če je država članica uporabila prožnost iz člena 3(ae), točka (iv), Direktive 2003/87/ES, pri čemer v tem primeru pomeni trenutek, ki ga država članica določi kot trenutek nastanka obveznosti v skladu s poglavjem IVa navedene direktive;
„vplivi letalstva, nepovezani s CO2“ pomeni vplive letalstva, nepovezane s CO2, kot so opredeljeni v členu 3, točka (v), Direktive 2003/87/ES;
„CO2(e) na let“ pomeni vplive letalstva, nepovezane s CO2, zaradi katerih se segreva ozračje, izražene kot enakovredna količina emisij CO2 v zadevnem letu;
„sevalni prispevek“ pomeni vsiljeno spremembo energetske bilance planeta, izmerjeno v vatih na kvadratni meter (W/m2);
„uspešnost“ pomeni spremembo globalne povprečne temperature na enoto sevalnega prispevka, ki ga povzroča dejavnik podnebja, v primerjavi z odzivom, ki ga sproži standardni prispevek CO2, ob upoštevanju istega izhodiščnega stanja podnebja;
„model za izračun CO2(e)“ pomeni model, ki se uporablja za izračun skupnega učinka letalskih vplivov, nepovezanih s CO2, na podnebje v skladu z oddelkom 4 Priloge IIIa k tej uredbi;
„pristop na podlagi vremena“ pomeni metodo C iz oddelka 4 Priloge IIIa k tej uredbi, pri kateri se uporabljajo predvsem razširjeni vremenski podatki ter informacije za letenje, trajektorija, lastnosti zrakoplova in lastnosti goriva;
„poenostavljeni pristop na podlagi lokacije“ pomeni metodo D iz oddelka 4 Priloge IIIa k tej uredbi, pri kateri se uporabljajo predvsem podatki, povezani z lokacijo zrakoplova med letom, kot so informacije za letenje, trajektorija, pa tudi osnovni vremenski podatki in lastnosti zrakoplova;
„sistem za spremljanje vplivov letalstva, nepovezanih s CO2 (NEATS)“ pomeni informacijsko orodje, ki ga Komisija zagotavlja operaterjem zrakoplovov, akreditiranim preveriteljem in pristojnim organom, da bi se olajšali in čim bolj avtomatizirali spremljanje in preverjanje vplivov letalstva, nepovezanih s CO2, ter poročanje o njih v skladu s členom 14(5) Direktive 2003/87/ES;
„lastnosti zrakoplova“ pomeni kategorijo informacij, ki za vsak let zajema vsaj tip zrakoplova, identifikatorje motorjev in maso zrakoplova;
„letalo“ pomeni zrakoplov, težji od zraka, ki ga poganja motor, pri čemer je njegov vzgon v letu predvsem posledica aerodinamičnih reakcij na površinah, ki ostanejo v danih pogojih letenja nepremične;
ODDELEK 2
Splošna načela
Člen 4
Upravljavci in operaterji zrakoplovov svoje obveznosti v zvezi s spremljanjem emisij toplogrednih plinov in vplivov letalstva, nepovezanih s CO2, v skladu z Direktivo 2003/87/ES ter poročanjem o njih izvajajo v skladu z načeli iz členov od 5 do 9 te uredbe.
Člen 5
Popolnost
Spremljanje in poročanje je popolno ter zajema vse emisije iz proizvodnih procesov in emisije iz izgorevanja goriv iz vseh virov emisij in tokov vira, ki spadajo med dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES in druge ustrezne dejavnosti, vključene v skladu s členom 24 navedene direktive, ter povezane dejavnosti, vključene v meje naprave, ter vse toplogredne pline, določene za navedene dejavnosti, brez dvojnega štetja.
Upravljavci in operaterji zrakoplovov sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečevanje morebitnih vrzeli podatkov v poročevalnem obdobju.
Člen 6
Skladnost, primerljivost in preglednost
Člen 7
Točnost
Upravljavci in operaterji zrakoplovov zagotovijo, da določanje količine emisije ni sistematično in zavestno netočno.
Vire netočnosti opredelijo in jih čim bolj zmanjšajo.
Prizadevajo si, da izračuni in meritve emisij izražajo največjo dosegljivo točnost.
Člen 8
Upravljavci in operaterji zrakoplovov omogočijo razumno zagotavljanje celovitosti podatkov o emisijah in vplivih letalstva, nepovezanih s CO2, o katerih je treba poročati. Emisije in vplive letalstva, nepovezane s CO2, določijo z ustreznimi metodologijami spremljanja iz te uredbe.
Sporočeni podatki o emisijah in vplivih letalstva, nepovezanih s CO2, ter z njimi povezana razkritja ne vsebujejo bistveno napačnih navedb, kot so opredeljene v členu 3(6) Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2018/2067 ( 5 ), izogibajo se pristranskosti pri izbiri in predstavitvi informacij ter zagotavljajo verodostojno in uravnoteženo upoštevanje emisij in vplivov letalstva, nepovezanih s CO2, naprave ali operaterja zrakoplova.
Pri izbiri metodologije spremljanja se upoštevajo izboljšanja zaradi večje točnosti v primerjavi z dodatnimi stroški. Spremljanje in poročanje sta usmerjena v največjo dosegljivo točnost, razen če je to tehnično neizvedljivo ali bi povzročilo nerazumno visoke stroške.
Člen 9
Stalno izboljšanje
Upravljavci in operaterji zrakoplovov pri spremljanju in poročanju upoštevajo priporočila iz poročil o preverjanju, predloženih v skladu s členom 15 Direktive 2003/87/ES.
Člen 10
Usklajevanje
Če država članica imenuje več pristojnih organov v skladu s členom 18 Direktive 2003/87/ES, usklajuje delo teh organov v skladu s to uredbo.
POGLAVJE II
NAČRT ZA SPREMLJANJE
ODDELEK 1
Splošna pravila
Člen 11
Splošna obveznost
Načrt za spremljanje dopolnjujejo pisni postopki, ki jih upravljavec ali operater zrakoplova določi, dokumentira, izvaja in vzdržuje za dejavnosti v okviru načrta za spremljanje, kakor je primerno.
Člen 12
Vsebina in predložitev načrta za spremljanje
Načrt za spremljanje zajema podrobno, popolno in pregledno dokumentacijo metodologije spremljanja posamezne naprave ali operaterja zrakoplova ter vsebuje vsaj elemente iz Priloge I.
Upravljavec ali operater zrakoplova načrtu za spremljanje priloži naslednje spremne dokumente:
za naprave: dokaze za vsak večji ali manjši tok vira, s katerimi se dokazuje skladnost s pragovi negotovosti za podatke o dejavnosti in faktorji za izračun, kjer je primerno, za uporabljene stopnje v skladu z opredelitvijo iz prilog II in IV, ter dokaze za vsak vir emisij, s katerimi se dokazuje skladnost s pragovi negotovosti za uporabljene stopnje v skladu z opredelitvijo iz Priloge VIII, kjer je primerno;
rezultate ocene tveganja, ki dokazujejo, da so predlagane nadzorne dejavnosti in postopki za nadzorne dejavnosti sorazmerne z opredeljenimi tveganji pri delovanju in nadzoru.
Upravljavec ali operater zrakoplova povzame postopke v načrtu za spremljanje, pri čemer navede naslednje podatke:
naziv postopka;
sledljiv in preverljiv sklic za opredelitev postopka;
opredelitev delovnega mesta ali oddelka, odgovornega za izvajanje postopka in podatke, ki se proizvedejo ali upravljajo v okviru postopka;
kratek opis postopka, ki upravljavcu ali operaterju zrakoplova, pristojnemu organu in preveritelju omogoča razumevanje osnovnih parametrov in izvedenih operacij;
lokacijo zadevnih evidenc in informacij;
ime uporabljenega računalniško podprtega sistema, če je to ustrezno;
seznam uporabljenih standardov EN ali drugih standardov, če je to ustrezno.
Upravljavec ali operater zrakoplova da pristojnemu organu na zahtevo na voljo kakršno koli pisno dokumentacijo o postopkih. Upravljavec ali operater zrakoplova jih da na razpolago tudi za namene preverjanja v skladu z Izvedbeno uredbo (EU) 2018/2067.
▼M1 —————
Člen 13
Standardizirani in poenostavljeni načrti za spremljanje
V ta namen lahko države članice objavijo predloge za te načrte za spremljanje, vključno z opisom pretoka podatkov in nadzornih postopkov iz členov 58 in 59, na podlagi predlog in smernic, ki jih objavi Komisija.
Države članice lahko od upravljavca ali operaterja zrakoplova zahtevajo, da po potrebi sam opravi oceno tveganja v skladu s prejšnjim pododstavkom.
Člen 14
Spremembe načrta za spremljanje
Upravljavec ali operater zrakoplova spremeni načrt za spremljanje vsaj v vseh naslednjih primerih:
če nastanejo nove emisije zaradi izvajanja novih dejavnosti ali uporabe novih goriv ali materialov, ki še niso vključeni v načrt za spremljanje;
če nastanejo letalski vplivi, nepovezani s CO2, zaradi izvajanja novih dejavnosti;
če se je zaradi uporabe novih vrst merilnih instrumentov, metod vzorčenja ali metod analize ali zaradi drugih razlogov spremenila razpoložljivost podatkov, kar je povzročilo večjo točnost pri določanju emisij;
če se ugotovi, da so podatki, ki izhajajo iz predhodno uporabljene metodologije spremljanja, nepravilni;
če se s spremembo načrta za spremljanje izboljša točnost sporočenih podatkov, razen če je to tehnično neizvedljivo ali bi povzročilo nerazumno visoke stroške;
če načrt za spremljanje ni skladen z zahtevami te uredbe in pristojni organ od upravljavca ali operaterja zrakoplova zahteva spremembo tega načrta;
če je treba upoštevati predloge za izboljšave načrta za spremljanje iz poročila o preverjanju.
Člen 15
Odobritev sprememb načrta za spremljanje
Toda pristojni organ lahko upravljavcu ali operaterju zrakoplova dovoli, da spremembe načrta za spremljanje, ki niso bistvene v smislu odstavkov 3 in 4, priglasi do 31. decembra istega leta.
Če pristojni organ meni, da sprememba ni bistvena, o tem brez nepotrebnega odlašanja obvesti upravljavca ali operaterja zrakoplova.
Med bistvene spremembe načrta za spremljanje naprave spadajo:
spremembe kategorije naprave, če je za take spremembe potrebna sprememba metodologije spremljanja ali če se zaradi njih spremeni veljavna stopnja pomembnosti v skladu s členom 23 Izvedbene uredbe (EU) 2018/2067;
ne glede na člen 47(8) spremembe v zvezi s tem, ali se naprava šteje za napravo z nizkimi emisijami;
spremembe virov emisij;
prehod z metodologij na podlagi izračuna na metodologije na podlagi meritev ali obratno ali z nadomestne metodologije na metodologijo na podlagi stopnje za določanje emisij ali obratno;
sprememba uporabljene stopnje;
uvedba novih tokov vira;
sprememba kategorizacije tokov vira – med glavnimi ali manjšimi tokovi vira ali tokovi vira de minimis, če je za tako spremembo potrebna sprememba metodologije spremljanja;
sprememba privzete vrednosti za faktor za izračun, kadar se vrednost določi v načrtu za spremljanje;
uvedba novih metod ali sprememb obstoječih metod v zvezi z vzorčenjem, analizo ali kalibracijo, kadar neposredno vpliva na točnost podatkov o emisijah;
izvajanje ali prilagoditev metodologije količinske opredelitve za emisije, ki uhajajo iz območij shranjevanja.
Med bistvene spremembe načrtov za spremljanje operaterja zrakoplova spadajo:
v zvezi z emisijami:
sprememba vrednosti faktorjev emisije iz načrta za spremljanje;
menjava metod izračuna iz Priloge III ali prehod z uporabe metode izračuna na uporabo metodologije ocenjevanja v skladu s členom 55(2) ali obratno;
uvedba novih tokov vira;
spremembe statusa operaterja zrakoplova kot malega onesnaževalca v smislu člena 55(1) te uredbe in tega, ali operater zrakoplova namerava uporabiti poenostavitev v skladu s členom 28a(4) Direktive 2003/87/ES;
▼M4 —————
v zvezi z vplivi letalstva, nepovezanimi s CO2:
sprememba v izbranem pristopu za izračun CO2(e), kot je določen v členu 56a(4) te uredbe, zlasti v zvezi z informacijskimi orodji za uporabo modelov za izračun CO2(e);
spremembe statusa operaterja zrakoplova kot malega onesnaževalca v smislu člena 55(1) te uredbe.
Člen 16
Izvedba sprememb in vodenje evidenc o njih
V primeru dvomov upravljavec ali operater zrakoplova uporabi spremenjeni in prvotni načrt za spremljanje hkrati pri izvajanju vsega spremljanja in poročanja v skladu z obema načrtoma, vodi pa tudi evidenco obeh rezultatov spremljanja.
Upravljavec ali operater zrakoplova vodi evidenco vseh sprememb načrta za spremljanje. Vsak zapis v evidenci vsebuje:
pregleden opis spremembe;
utemeljitev spremembe;
datum priglasitve spremembe pristojnemu organu v skladu s členom 15(1);
datum, na katerega je pristojni organ potrdil prejetje obvestila iz člena 15(1), če je na voljo, in datum odobritve ali informacij iz člena 15(2);
datum začetka izvajanja spremenjenega načrta za spremljanje v skladu z odstavkom 2 tega člena.
ODDELEK 2
Tehnična izvedljivost in nerazumno visoki stroški
Člen 17
Tehnična izvedljivost
Če upravljavec ali operater zrakoplova trdi, da uporaba določene metodologije spremljanja tehnično ni izvedljiva, pristojni organ oceni tehnično izvedljivost, pri čemer upošteva utemeljitev upravljavca ali operaterja zrakoplova. Ta utemeljitev temelji na tem, da ima upravljavec ali operater zrakoplova tehnične vire, ki lahko izpolnijo potrebe predlaganega sistema ali zahteve v zahtevanem času za namene te uredbe. Ti tehnični viri vključujejo razpoložljivost potrebnih tehnik in tehnologije.
Člen 18
Nerazumno visoki stroški
Pristojni organ šteje stroške za nerazumno visoke, kadar so ocenjeni stroški višji od koristi. V ta namen se koristi izračunajo tako, da se faktor izboljšanja pomnoži z referenčno ceno 80 EUR na pravico, pri stroških pa se upošteva ustrezno obdobje amortizacije, ki temelji na ekonomski življenjski dobi opreme.
Če taki podatki o povprečnih letnih emisijah, ki jih povzroči ta tok vira v zadnjih treh letih, niso na voljo, upravljavec ali operater zrakoplova poda konservativno oceno povprečnih letnih emisij, razen emisij CO2 iz ►M5 ogljika z ničelno stopnjo emisij ◄ , in sicer pred odštetjem prenesenega CO2. Pri merilnih instrumentih, ki so predmet nacionalnega zakonsko urejenega meroslovnega nadzora, se lahko trenutna dosežena negotovost nadomesti z največjo dopustno napako med uporabo, ki je dovoljena v skladu z ustrezno nacionalno zakonodajo.
Za namene tega odstavka se uporablja člen 38(5), če so upravljavcu na voljo ustrezne informacije o trajnostnih merilih in merilih za prihranek emisij toplogrednih plinov za biogorivo, tekoče biogorivo in gorivo iz biomase, ki se uporablja za zgorevanje.
Pri oceni nerazumno visokih stroškov pristojni organ, kar zadeva ukrepe, ki izboljšujejo kakovost sporočenih emisij, vendar ne vplivajo neposredno na točnost podatkov o dejavnosti, uporabi faktor izboljšanja 1 % povprečnih letnih emisij zadevnih tokov virov v zadnjih treh poročevalnih obdobjih. Ti ukrepi lahko vključujejo:
prehod s privzetih vrednosti na analize za določanje faktorjev za izračun;
povečanje števila analiz na tok vira;
če posamezna naloga spremljanja ni predmet nacionalnega zakonsko urejenega meroslovnega nadzora, nadomestitev merilnih instrumentov z instrumenti, ki izpolnjujejo ustrezne zahteve zakonsko urejenega meroslovnega nadzora države članice pri podobnih vlogah, ali z merilnimi instrumenti, ki izpolnjujejo nacionalne predpise, sprejete v skladu z Direktivo 2014/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( 6 ) ali Direktivo 2014/32/EU;
skrajšanje intervalov kalibracije in vzdrževanja merilnih instrumentov;
izboljšanje dejavnosti pretoka podatkov in nadzornih dejavnosti, s katerimi se pomembno zmanjša tveganje pri delovanju ali nadzoru.
POGLAVJE III
SPREMLJANJE EMISIJ NEPREMIČNIH NAPRAV
ODDELEK 1
Splošne določbe
Člen 19
Kategorizacija naprav, tokov vira in virov emisij
Upravljavec razvrsti vsako napravo v eno od naslednjih kategorij:
naprava kategorije A, če so povprečne potrjene letne emisije v obdobju trgovanja tik pred sedanjim obdobjem trgovanja, razen CO2 iz ►M5 ogljika z ničelno stopnjo emisij ◄ , in sicer pred odštetjem prenesenega CO2, enake ali nižje od 50 000 ton CO2(e);
naprava kategorije B, če so povprečne potrjene letne emisije v obdobju trgovanja tik pred sedanjim obdobjem trgovanja, razen CO2 iz ►M5 ogljika z ničelno stopnjo emisij ◄ , in sicer pred odštetjem prenesenega CO2, višje od 50 000 ton CO2(e) in enake ali nižje od 500 000 ton CO2(e);
naprava kategorije C, če so povprečne potrjene letne emisije v obdobju trgovanja tik pred sedanjim obdobjem trgovanja, razen CO2 iz ►M5 ogljika z ničelno stopnjo emisij ◄ , in sicer pred odštetjem prenesenega CO2, enake ali nižje od 500 000 ton CO2(e);
Z odstopanjem od člena 14(2) lahko pristojni organ upravljavcu dovoli, da ne spremeni načrta za spremljanje, če je na podlagi preverjenih emisij prag za razvrstitev naprave iz prvega pododstavka sicer presežen, vendar upravljavec pristojnemu organu dokaže, da ta prag v zadnjih petih poročevalnih obdobjih še ni bil presežen in da v naslednjih poročevalnih obdobjih ne bo več presežen.
Upravljavec razvrsti posamezne tokove vira v eno od naslednjih kategorij, pri čemer jih primerja z vsoto vseh absolutnih vrednosti fosilnega CO2 in CO2(e), ki ustrezajo vsem tokovom vira, vključenim v metodologije na podlagi izračunov, in vseh emisij virov emisij, ki se spremljajo z metodologijami na podlagi meritev, pred odštetjem prenesenega CO2:
manjši tokovi vira, če tokovi vira, ki jih izbere upravljavec, skupaj prispevajo manj kot 5 000 ton fosilnega CO2 na leto ali prispevali manj kot 10 % do skupnega največjega prispevka 100 000 ton fosilnega CO2 na leto, kar koli je višje glede na absolutno vrednost;
tokovi vira de minimis, če tokovi vira, ki jih izbere upravljavec, skupaj prispevajo manj kot 1 000 ton fosilnega CO2 na leto ali prispevali manj kot 2 % do skupnega največjega prispevka 20 000 ton fosilnega CO2 na leto, kar koli je višje glede na absolutno vrednost;
glavni tokovi vira, če se tokovi vira ne razvrstijo v nobeno od kategorij iz točk (a) in (b).
Z odstopanjem od člena 14(2) lahko pristojni organ upravljavcu dovoli, da ne spremeni načrta za spremljanje, če je na podlagi preverjenih emisij prag za razvrstitev toka vira kot manjšega toka vira ali toka vira de minimis iz prvega pododstavka sicer presežen, vendar upravljavec pristojnemu organu dokaže, da ta prag v zadnjih petih poročevalnih obdobjih še ni bil presežen in da v naslednjih poročevalnih obdobjih ne bo več presežen.
Upravljavec vsak vir emisij, za katerega se uporablja metodologija na podlagi meritev, razvrsti v eno od naslednjih kategorij:
manjši viri emisij, pri katerih vir emisij izpusti manj kot 5 000 ton fosilnega CO2(e) na leto ali prispeva manj kot 10 % do skupnega največjega prispevka naprave 100 000 ton fosilnega CO2(e) na leto, kar koli je višje glede na absolutno vrednost;
večji viri emisij, pri katerih se vir emisij ne razvrsti kot manjši vir emisij.
Z odstopanjem od člena 14(2) lahko pristojni organ upravljavcu dovoli, da ne spremeni načrta za spremljanje, če je na podlagi preverjenih emisij prag za razvrstitev vira emisij kot manjšega vira emisij iz prvega pododstavka sicer presežen, vendar upravljavec pristojnemu organu dokaže, da ta prag v zadnjih petih poročevalnih obdobjih še ni bil presežen in da v naslednjih poročevalnih obdobjih ne bo več presežen.
▼M5 —————
Člen 20
Meje za spremljanje
Znotraj teh meja upravljavec vključi vse ustrezne emisije toplogrednih plinov iz vseh virov emisij in tokov virov, ki spadajo pod dejavnosti, ki se izvajajo v napravi in so navedene v Prilogi I k Direktivi 2003/87/ES, ter dejavnosti in toplogredne pline, ki jih vključi država članica, v kateri se naprava nahaja, v skladu s členom 24 navedene direktive.
Upravljavec vključi tudi emisije iz rednega delovanja in nenormalnih dogodkov, vključno z zagonom in zaustavitvijo ter izrednimi razmerami v poročevalnem obdobju, razen emisij iz premičnih strojev, namenjenih za prevoz.
Z odobritvijo pristojnega organa se lahko vir emisij v obliki uhajanja izključi iz postopka spremljanja in poročanja, po tem, ko so v skladu s členom 16 Direktive 2009/31/ES izvedeni popravni ukrepi ter ni več mogoče ugotoviti emisij ali izpusta v vodni steber zaradi uhajanja.
Člen 21
Izbira metodologije spremljanja
Metodologijo na podlagi izračuna sestavlja določanje emisij iz tokov vira na podlagi podatkov o dejavnosti, pridobljenih z merilnimi sistemi in dodatnimi parametri iz laboratorijskih analiz ali privzetimi vrednostmi. Metodologija na podlagi izračuna se lahko izvaja po standardni metodologiji iz člena 24 ali metodologiji masne bilance iz člena 25.
Metodologijo na podlagi meritev sestavlja določanje emisij iz virov emisij z neprekinjenim merjenjem koncentracije ustreznega toplogrednega plina v dimnem plinu in v pretoku dimnega plina, vključno s spremljanjem prenosov CO2 med napravami, kadar se merita koncentracija CO2 in pretok prenesenega plina.
Kadar se uporabi metodologija na podlagi izračuna, upravljavec za vsak tok vira v načrtu za spremljanje določi, ali se uporabi standardna metodologija ali metodologija masne bilance, vključno z ustreznimi stopnjami v skladu s Prilogo II.
Člen 22
Metodologija spremljanja, ki ne temelji na stopnjah
Z odstopanjem od člena 21(1) lahko upravljavec uporabi metodologijo spremljanja, ki ne temelji na stopnjah (v nadaljnjem besedilu: nadomestna metodologija) za izbrane tokove vira ali vire emisij, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:
uporaba vsaj stopnje 1 po metodologiji na podlagi izračunov za enega ali več glavnih tokov vira ali manjših tokov vira in metodologije na podlagi meritev za vsaj en vir emisij, povezan z istimi tokovi vira, tehnično ni izvedljiva ali bi povzročila nerazumno visoke stroške;
upravljavec vsako leto oceni in količinsko opredeli negotovost vseh parametrov, ki se uporabljajo za določanje letnih emisij v skladu s standardom ISO – Navodila za izražanje negotovosti pri merjenju (JCGM 100:2008) ali drugim enakovrednim mednarodno sprejetim standardom, in rezultate vključi v letno poročilo o emisijah;
upravljavec pristojnemu organu dokaže, da z uporabo takšne nadomestne metodologije spremljanja splošni pragovi negotovosti za letno raven emisij toplogrednih plinov za celotno napravo ne presegajo 7,5 % za naprave kategorije A, 5,0 % za naprave kategorije B in 2,5 % za naprave kategorije C.
Člen 23
Začasne spremembe metodologije spremljanja
Upravljavec sprejme vse potrebne ukrepe, da omogoči takojšnje nadaljnje izvajanje načrta za spremljanje, ki ga je odobril pristojni organ.
Zadevni upravljavec brez nepotrebnega odlašanja obvesti pristojni organ o začasni spremembi metodologije spremljanja iz odstavka 1, pri čemer navede:
razloge za odstopanje od načrta za spremljanje, kot ga je odobril pristojni organ;
podrobnosti vmesne metodologije spremljanja, ki jo uporablja upravljavec za določanje emisij, dokler se ponovno ne vzpostavijo pogoji za uporabo načrta za spremljanje, kot ga je odobril pristojni organ;
ukrepe, ki jih sprejme upravljavec za ponovno vzpostavitev pogojev za uporabo načrta za spremljanje, kot ga je odobril pristojni organ;
predviden čas ponovnega začetka uporabe načrta za spremljanje, kot ga je odobril pristojni organ.
ODDELEK 2
Metodologija na podlagi izračuna
Člen 24
Izračun emisij po standardni metodologiji
Za namene poročanja v obliki opomb upravljavec za vsak tok vira, ki izgori, in za goriva, ki se uporabljajo kot vhodni material procesa, izračuna tudi naslednje parametre, ki so opredeljeni s temi izračuni:
skupne predhodne emisije se izračunajo tako, da se podatki o dejavnosti, povezani s količino goriva, ki izgori, izraženi v tonah ali normalnih kubičnih metrih, pomnožijo z ustreznim predhodnim faktorjem emisije in ustreznim faktorjem oksidacije;
emisije iz biomase se izračunajo tako, da se skupne predhodne emisije pomnožijo z deležem biomase;
emisije iz biomase z ničelnimi stopnjami emisij se izračunajo tako, da se skupne predhodne emisije pomnožijo z deležem biomase z ničelnimi stopnjami emisij;
emisije iz RFNBO, recikliranega ogljičnega goriva ali sintetičnih nizkoogljičnih goriv se izračunajo tako, da se skupne predhodne emisije pomnožijo z deležem RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali deležem sintetičnega nizkoogljičnega goriva;
emisije iz RFNBO, recikliranega ogljičnega goriva ali sintetičnih nizkoogljičnih goriv z ničelno stopnjo emisij se izračunajo tako, da se skupne predhodne emisije pomnožijo z deležem RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij ali deležem sintetičnega nizkoogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij.
Za namene poročanja v obliki opomb upravljavec za vsak tok vira, povezan z emisijami iz proizvodnih procesov, izračuna tudi naslednje parametre, ki so opredeljeni s temi izračuni:
skupne predhodne emisije se izračunajo tako, da se podatki o dejavnosti, povezani s porabo materiala, pretokom ali obsegom proizvodnje in izraženi v tonah ali normalnih kubičnih metrih, pomnožijo z ustreznim faktorjem emisije, izraženim v t CO2/t ali t CO2/Nm3, ter ustreznim faktorjem pretvorbe;
emisije iz biomase se izračunajo tako, da se skupne predhodne emisije pomnožijo z ustreznim deležem biomase;
emisije iz biomase z ničelnimi stopnjami emisij se izračunajo tako, da se skupne predhodne emisije pomnožijo z ustreznim deležem biomase z ničelnimi stopnjami emisij.
Člen 25
Izračun emisij po metodologiji masne bilance
Za namene poročanja v obliki opomb upravljavec za vsak tok vira, vključen v masno bilanco, izračuna tudi naslednje parametre, ki so opredeljeni s temi izračuni:
skupna predhodna količina CO2 se izračuna tako, da se podatki o dejavnosti, povezani s količino goriva ali materiala, ki vstopa v meje masne bilance ali izstopa iz njih, pomnožijo z vsebnostjo ogljika v gorivu ali materialu in s 3,664 t Co2/t2/t C;
količina CO2 v zvezi z biomaso se izračuna tako, da se skupna predhodna količina CO2 pomnoži z deležem biomase;
količina CO2 v zvezi z biomaso z ničelnimi stopnjami se izračuna tako, da se skupna predhodna količina CO2 pomnoži z deležem biomase z ničelnimi stopnjami emisij;
količina CO2 v zvezi z RFNBO, recikliranim ogljičnim gorivom ali sintetičnimi nizkoogljičnimi gorivi se po potrebi izračuna tako, da se skupna predhodna količina CO2 pomnoži z deležem RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali deležem sintetičnega nizkoogljičnega goriva;
količina CO2 v zvezi z RFNBO, recikliranim ogljičnim gorivom ali sintetičnimi nizkoogljičnimi gorivi z ničelno stopnjo emisij se po potrebi izračuna tako, da se skupna predhodna količina CO2 pomnoži z deležem RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij ali deležem sintetičnega nizkoogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij.
Za namene prvega pododstavka se za delež biomase z ničelnimi stopnjami emisij v bioplinu in zemeljskem plinu, ki se uporabljata kot vhodni material, uporablja člen 39, odstavka 3 in 4.
Člen 26
Veljavne stopnje
Vsak upravljavec pri določanju ustreznih stopenj za glavne in manjše tokove vira v skladu s členom 21(1), da določi podatke o dejavnosti in vse faktorje za izračun, uporabi:
najmanj stopnje iz Priloge V, če gre za napravo kategorije A ali če se zahteva faktor za izračun za tok vira, ki je komercialno standardno gorivo;
v primerih, ki niso primeri iz točke (a), najvišjo stopnjo iz Priloge II.
Vseeno lahko upravljavec pri glavnih tokovih vira za naprave kategorije C uporabi stopnjo, ki je eno raven nižja od stopenj, zahtevanih v skladu s prvim pododstavkom, za naprave kategorij A in B pa stopnjo, ki je do dve ravni nižja, pri čemer uporabi vsaj stopnjo 1, če pristojnemu organu dokaže, da stopnja, zahtevana v skladu s prvim pododstavkom, tehnično ni izvedljiva ali bi povzročila nerazumno visoke stroške.
Pristojni organ lahko v prehodnem obdobju, za katerega se dogovori z upravljavcem, upravljavcu za glavne tokove vira odobri stopnje, ki so nižje od tistih iz drugega pododstavka, pri čemer uporabi vsaj stopnjo 1, pod pogojem, da:
upravljavec pristojnemu organu dokaže, da stopnja, zahtevana v skladu z drugim pododstavkom, tehnično ni izvedljiva ali bi povzročila nerazumno visoke stroške; ter
upravljavec predloži načrt za izboljšanje, v katerem je navedeno, kako in kdaj bo dosežena vsaj stopnja, zahtevana v skladu z drugim pododstavkom.
Člen 27
Določitev podatkov o dejavnosti
Upravljavec določi podatke o dejavnosti toka vira na enega od naslednjih načinov:
na podlagi stalnega merjenja pri postopku, ki povzroča emisije;
na podlagi zbiranja merjenj količin, zagotovljenih ločeno, pri čemer se upoštevajo ustrezne spremembe zaloge.
Če določanje količin na zalogi z neposrednim merjenjem tehnično ni izvedljivo ali bi povzročilo nerazumno visoke stroške, lahko upravljavec te količine oceni na podlagi ene od naslednjih možnosti:
s podatki iz prejšnjih let in ujemanjem z obsegom proizvodnje v poročevalnem obdobju;
z dokumentiranimi postopki in ustreznimi podatki v revidiranih računovodskih izkazih za poročevalno obdobje.
Če določanje podatkov o dejavnosti za celotno koledarsko leto tehnično ni izvedljivo ali bi povzročilo nerazumno visoke stroške, lahko upravljavec izbere naslednji najustreznejši dan za ločitev poročevalnega leta od naslednjega poročevalnega leta in ga ustrezno uskladi z zahtevanim koledarskim letom. Odstopanja, vključena v enega ali več tokov vira, se jasno zapišejo, oblikujejo podlago reprezentativne vrednosti za koledarsko leto in se dosledno upoštevajo pri naslednjem letu.
Člen 28
Merilni sistemi pod nadzorom upravljavca
Upravljavec za določitev podatkov o dejavnosti v skladu s členom 27 uporabi rezultate merjenja na podlagi merilnih sistemov v napravi, ki jih sam nadzoruje, če sta izpolnjena naslednja pogoja:
upravljavec mora izvesti oceno negotovosti in zagotoviti, da je dosežen prag negotovosti ustrezne stopnje;
upravljavec mora zagotoviti, da se vsaj enkrat letno in po vsaki kalibraciji merilnih instrumentov rezultati kalibracije, pomnoženi s konservativnim faktorjem prilagoditve, primerjajo z zadevnimi pragovi negotovosti. Konservativni faktor prilagoditve temelji na ustreznih časovnih vrstah predhodnih kalibracij tega ali podobnih merilnih instrumentov, da je upoštevan učinek negotovosti med uporabo.
Če se pragovi stopenj, odobreni v skladu s členom 12, presežejo ali se ugotovi, da oprema ni skladna z drugimi zahtevami, upravljavec brez nepotrebnega odlašanja sprejme popravne ukrepe in o tem obvesti pristojni organ.
Ocena zajema določeno negotovost uporabljenih merilnih instrumentov, negotovost, povezano s kalibracijo, in morebitno dodatno negotovost, povezano z načinom uporabe merilnih instrumentov v praksi. Ocena negotovosti zajema negotovost, povezano s spremembami zaloge, če se lahko v skladiščnih objektih shrani vsaj 5 % letne porabljene količine zadevnega goriva ali materiala. Pri pripravi ocene upravljavec upošteva, da se navedene vrednosti, uporabljene za določitev pragov negotovosti za stopnje iz Priloge II, nanašajo na negotovost v celotnem poročevalnem obdobju.
Upravljavec lahko poenostavi oceno negotovosti ob domnevi, da se lahko največje dopustne napake, določene za merilni instrument med uporabo, oziroma, če so nižje, negotovost, pridobljena s kalibracijo, pomnoženo s konservativnim faktorjem prilagoditve za upoštevanje učinka negotovosti med uporabo, štejejo kot negotovost v celotnem poročevalnem obdobju, kakor se zahteva v skladu z opredelitvami stopenj iz Priloge II, če so merilni instrumenti vgrajeni v okolje, ki ustreza njihovim specifikacijam za uporabo.
Za ta namen se lahko največja dopustna napaka med uporabo, ki je dovoljena v skladu z ustrezno nacionalno zakonodajo o zakonsko urejenem meroslovnem nadzoru za zadevno merilno nalogo, uporabi kot vrednost negotovosti, pri čemer ni treba predložiti dodatnih dokazov.
Člen 29
Merilni sistemi, ki niso pod nadzorom upravljavca
Zato lahko upravljavec uporabi enega od naslednjih virov podatkov:
količine iz računov, ki jih izda trgovinski partner, če sta dva neodvisna trgovinska partnerja sklenila trgovinski posel;
podatke iz neposrednih odčitkov iz merilnih sistemov.
Zato se lahko največja dopustna napaka med uporabo, ki je dovoljena v skladu z ustrezno zakonodajo o nacionalnem zakonsko urejenem meroslovnem nadzoru za zadevni trgovinski posel, uporabi kot negotovost, pri čemer ni treba predložiti dodatnih dokazov.
Če so veljavne zahteve, ki so predmet nacionalnega zakonsko urejenega meroslovnega nadzora, manj stroge od zahtev veljavne stopnje v skladu s členom 26, upravljavec pridobi dokaze o veljavni negotovosti od trgovinskega partnerja, odgovornega za merilni sistem.
Člen 30
Določitev faktorjev za izračun
Kadar bi tak pristop povzročil nerazumno visoke stroške ali kadar se lahko doseže večja točnost, upravljavec lahko podatke o dejavnosti in faktorje za izračun dosledno sporoča z navedbo, v kakšnem stanju se uporabi gorivo ali material pri izvajanju laboratorijskih analiz.
▼M5 —————
Upravljavec določi delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva samo za mešano gorivo, ki vsebuje RFNBO, reciklirano ogljično gorivo ali sintetična nizkoogljična goriva. Pri drugih gorivih se uporabljata privzeta vrednost 0 % za delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva in privzeta vrednost 100 % deleža RFNBO ali deleža recikliranega ogljičnega goriva ali deleža sintetičnega nizkoogljičnega goriva za goriva, ki so sestavljena izključno iz RFNBO, recikliranega ogljičnega goriva ali sintetičnih nizkoogljičnih goriv.
Upravljavec določi delež biomase z ničelnimi stopnjami emisij, delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij in delež sintetičnih nizkoogljičnih goriv z ničelno stopnjo emisij samo, kadar želi uporabiti ničelno stopnjo emisij.
Upravljavec v zvezi s soodvisnostjo faktorjev za izračun, povezanih s sestavo, uporablja naslednja pravila:
kadar gorivo ali material vsebuje biomaso, upravljavec določi delež biomase v skladu s členom 39 te uredbe;
kadar delež biomase ni enak nič in upravljavec želi uporabiti ničelno stopnjo emisij, določi delež biomase z ničelnimi stopnjami emisij v skladu s členom 38(5) te uredbe;
kadar gorivo vsebuje RFNBO, reciklirano ogljično gorivo ali sintetično nizkoogljično gorivo, upravljavec določi delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva v skladu s členom 39a(1) in (2) te uredbe;
kadar delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ni enak nič in upravljavec želi uporabiti ničelno stopnjo emisij, določi delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij v skladu s členom 39a(3) te uredbe;
kadar delež sintetičnega nizkoogljična goriva ni enak nič in upravljavec želi uporabiti ničelno stopnjo emisij, določi delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij v skladu s členom 39a(4) te uredbe;
kadar delež biomase z ničelnimi stopnjami emisij, delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij ni enak nič, upravljavec izračuna delež z ničelno stopnjo emisij kot vsoto deleža biomase z ničelnimi stopnjami, deleža RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij in deleža sintetičnega nizkoogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij. Fosilni delež je vsota vseh deležev brez ničelne stopnje emisij;
upravljavec izračuna faktor emisije tako, da predhodni faktor emisije pomnoži s fosilnim deležem.
Za namene točke (vi) je fosilni delež enak 100 %, kadar upravljavec ne izračuna deleža z ničelno stopnjo emisij.
Z odstopanjem od prvega pododstavka lahko upravljavec:
določi delež biomase kot enak deležu biomase z ničelnimi stopnjami emisij, če je zadnjenavedeni delež določen na podlagi masne bilance v skladu s členom 30(1) Direktive (EU) 2018/2001;
določi delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva kot enak deležu RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij, če je zadnjenavedeni delež določen na podlagi masne bilance v skladu s členom 30(1) Direktive (EU) 2018/2001;
določi delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva kot enak deležu sintetičnega nizkoogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij, če je zadnjenavedeni delež določen na podlagi masne bilance v skladu s členom 30(1) Direktive (EU) 2018/2001.
Člen 31
Privzete vrednosti za faktorje za izračun
Če upravljavec določi faktorje za izračun kot privzete vrednosti, v skladu z zahtevo veljavne stopnje, kot je določena v Prilogah II in VI, uporabi eno od naslednjih vrednosti:
standardne faktorje in stehiometrične faktorje iz Priloge VI;
standardne faktorje, ki jih je država članica uporabila v zadnjem nacionalnem registru, predloženem sekretariatu Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja;
objavljene vrednosti, dogovorjene s pristojnim organom, vključno s standardnimi faktorji, ki jih objavi pristojni organ in so združljivi s faktorji iz točke (b), a so reprezentativne za bolj ločene tokove vira goriva;
vrednosti, ki jih določi in zagotavlja dobavitelj goriva ali materiala, če lahko upravljavec pristojnemu organu dokaže, da ima vsebnost ogljika interval zaupanja 95 % z največ 1 %;
vrednosti, ki temeljijo na analizah, izvedenih v preteklosti, če lahko upravljavec pristojnemu organu dokaže, da so te vrednosti reprezentativne za prihodnje šarže enakega goriva ali materiala.
Kadar se privzete vrednosti spreminjajo vsako leto, upravljavec v načrtu za spremljanje določi veljaven uporabljen vir te vrednosti.
Člen 32
Faktorji za izračun na podlagi analiz
Če takšni standardi niso na voljo, metode temeljijo na ustreznih standardih ISO ali nacionalnih standardih. Kadar ni veljavnih objavljenih standardov, se uporabijo ustrezni osnutki standardov, smernice za najboljšo industrijsko prakso ali druge znanstveno dokazane metodologije, ki omejujejo odstopanje pri vzorčenju in merjenju.
Upravljavec za določitev posameznega parametra uporabi rezultate vseh analiz, opravljenih v zvezi s tem parametrom.
Člen 33
Načrt za vzorčenje
Upravljavec zagotovi, da so dobljeni vzorci reprezentativni za zadevno šaržo ali obdobje dostave in nepristranski. Pomembni elementi načrta za vzorčenje se določijo v dogovoru z laboratorijem, ki izvaja analizo za zadevno gorivo ali material, pri čemer se v načrt vključijo dokazila o tem dogovoru. Upravljavec da načrt na voljo za namene preverjanja v skladu z Izvedbeno uredbo (EU) 2018/2067.
Člen 34
Uporaba laboratorijev
V zvezi z upravljanjem kakovosti upravljavec pripravi akreditiran certifikat laboratorija v skladu s standardom EN ISO/IEC 9001 ali drugimi certificiranimi sistemi upravljanja kakovosti, ki zajemajo laboratorij. Če taki certificirani sistemi upravljanja kakovosti ne obstajajo, upravljavec predloži druge ustrezne dokaze, da lahko laboratorij zanesljivo upravlja svoje osebje, postopke, dokumente in naloge.
V zvezi s tehnično usposobljenostjo upravljavec zagotovi dokaze, da je laboratorij usposobljen in sposoben zagotoviti tehnično veljavne rezultate v skladu z ustreznimi analitskimi postopki. Taki dokazi vključujejo vsaj naslednje elemente:
upravljanje usposobljenosti osebja za posamezne dodeljene naloge;
ustreznost pogojev nastanitve in okoljskih pogojev;
izbiro analitskih metod in ustreznih standardov;
po potrebi upravljanje vzorčenja in pripravo vzorcev, vključno z nadzorovanjem celovitosti vzorcev;
po potrebi razvoj in potrjevanje novih analitskih metod ali uporabo metod, ki niso zajete v mednarodnih ali nacionalnih standardih;
oceno negotovosti;
upravljanje opreme, vključno s postopki za kalibracijo, prilagoditev, vzdrževanje in popravilo opreme, ter vodenje evidence o navedenih postopkih;
upravljanje in nadzorovanje podatkov, dokumentov ter programske opreme;
upravljanje elementov kalibracije in referenčnih materialov;
zagotavljanje kakovosti rezultatov kalibracije in preskusa, vključno z rednim sodelovanjem v programih preskušanja strokovnosti, uporabo analitskih metod za certificirane referenčne materiale ali primerjavo z akreditiranim laboratorijem;
upravljanje procesov, oddanih zunanjim izvajalcem;
upravljanje dodelitev in pritožb strank ter zagotavljanje pravočasnih popravnih ukrepov.
Člen 35
Pogostost analiz
Pristojni organ lahko upravljavcu dovoli uporabo pogostosti, ki je drugačna od pogostosti iz odstavka 1, če najmanjše pogostosti niso na voljo ali če upravljavec dokaže nekaj od naslednjega:
na podlagi preteklih podatkov, vključno z analitskimi vrednostmi za zadevna goriva ali materiale v poročevalnem obdobju tik pred sedanjim poročevalnim obdobjem, da nihanje analitskih vrednosti za zadevno gorivo ali material ne presega ene tretjine vrednosti negotovosti, ki jo mora upravljavec upoštevati v zvezi z določanjem podatkov o dejavnosti za zadevno gorivo ali material;
da bi uporaba zahtevane pogostosti povzročila nerazumno visoke stroške.
Če naprava obratuje samo del leta ali če se goriva ali materiali dostavljajo v šaržah, ki se porabijo v obdobju, daljšem od enega koledarskega leta, se lahko pristojni organ z upravljavcem dogovori za primernejši časovni načrt analiz, če je pri njem negotovost primerljiva s tisto iz točke (a) prvega pododstavka.
Člen 36
Faktorji emisije za CO2
Pristojni organ lahko upravljavcu dovoli uporabo faktorja emisije za gorivo, izraženega v t CO2/t ali t CO2/Nm3, za emisije iz izgorevanja goriv, če uporaba faktorja emisije, izraženega v t CO2/TJ, povzroči nerazumno visoke stroške ali če se lahko z uporabo takega faktorja emisije doseže vsaj enakovredna točnost izračunanih emisij.
Člen 37
Faktorji oksidacije in pretvorbe
Vendar lahko pristojni organ od upravljavcev zahteva, da vedno uporabijo stopnjo 1.
Če se v napravi uporabljajo različna goriva in se mora za specifični faktor oksidacije uporabiti stopnja 3, lahko upravljavec od pristojnega organa zahteva, da odobri eno ali obe naslednji možnosti:
določitev enega zbirnega faktorja oksidacije za celoten proces izgorevanja, ki se uporablja za vsa goriva;
pripisovanje nepopolne oksidacije enemu glavnemu toku vira in uporaba vrednosti 1 za faktor oksidacije drugih tokov vira.
Če se uporablja mešano gorivo, upravljavec predloži dokaze, da z uporabo točke (a) ali (b) prvega pododstavka emisije niso podcenjene.
Ravnanje z biomaso, sintetičnimi nizkoogljičnimi gorivi, RFNBO in recikliranimi ogljičnimi gorivi
Člen 38
Tokovi vira biomase
▼M5 —————
Faktor emisije vsakega goriva ali materiala se izračuna in sporoči kot predhodni faktor emisije, določen v skladu s členom 30, pomnožen s fosilnim deležem goriva ali materiala.
▼M5 —————
Vendar mora biogorivo, tekoče biogorivo in gorivo iz biomase, pridobljeno iz odpadkov in ostankov, razen ostankov iz kmetijstva, akvakulture, ribištva in gozdarstva, izpolnjevati le merila iz člena 29(10) Direktive (EU) 2018/2001. Ta pododstavek se uporablja tudi za odpadke in ostanke, ki so pred nadaljnjo predelavo v biogorivo, tekoče biogorivo in gorivo iz biomase, najprej predelani v proizvod.
Za električno energijo, ogrevanje in hlajenje, proizvedeno iz trdnih komunalnih odpadkov, ne veljajo merila iz člena 29(10) Direktive (EU) 2018/2001.
Merila iz odstavkov 2 do 7 in 10 člena 29 Direktive (EU) 2018/2001 se uporabljajo ne glede na geografski izvor biomase.
Člen 29(10) Direktive (EU) 2018/2001 se uporablja za napravo, kot je opredeljena v členu 3(e) Direktive 2003/87/ES.
Skladnost z merili iz odstavkov 2 do 7 in 10 člena 29 Direktive (EU) 2018/2001 se oceni v skladu s členom 30 in členom 31(1) navedene direktive. Merila se lahko štejejo za izpolnjena tudi, če upravljavec predloži dokaze o nakupu količine biogoriva, tekočega biogoriva ali bioplina, povezanem s preklicem zadevne količine v podatkovni zbirki Unije, vzpostavljeni v skladu s členom 31a, ali nacionalni podatkovni zbirki, ki jo država članica vzpostavi v skladu s členom 31a(5) navedene direktive. V primeru naknadne neskladnosti v zvezi z dokazilom o trajnostnosti preklicanih količin v zgoraj navedenih podatkovnih zbirkah pristojni organ ustrezno popravi preverjene emisije.
Če uporabljena biomasa ni v skladu s tem odstavkom, se njena vsebnost ogljika šteje za fosilni ogljik.
Kadar se v skladu s prvim do šestim pododstavkom tega odstavka merila iz odstavkov 2 do 7 in 10 člena 29 Direktive (EU) 2018/2001 ne uporabljajo za biomaso, je delež biomase z ničelnimi stopnjami emisij enak deležu biomase.
Člen 39
Določanje deleža biomase in fosilnega deleža
Če mora upravljavec glede na zahtevano stopnjo opraviti analize za določitev deleža biomase, vendar izvedba prvega pododstavka tehnično ni izvedljiva ali bi povzročila nerazumno visoke stroške, upravljavec predloži pristojnemu organu v odobritev alternativno metodo ocenjevanja, s katero bi določil delež biomase. V primeru goriv ali materialov, ki izhajajo iz proizvodnega procesa z opredeljenimi in sledljivimi vhodnimi tokovi, lahko upravljavec oceno določi na podlagi materialne bilance fosilnega in biomasnega ogljika, ki vstopa v proces in izstopa iz njega.
Komisija lahko pripravi smernice za še druge veljavne metode ocenjevanja.
▼M5 —————
Upravljavec lahko z uporabo metodologije iz odstavka 4 določi, da je določena količina zemeljskega plina iz plinskega omrežja bioplin z ničelno stopnjo emisij. V tem primeru upravljavec z odstopanjem od člena 30(3) šteje, da je delež biomase enak deležu biomase z ničelnimi stopnjami emisij.
Upravljavec lahko določi delež biomase in enak delež biomase z ničelnimi stopnjami emisij v bioplinu z uporabo evidenc o nakupu bioplina z enakovredno energijsko vsebnostjo, če pristojnemu organu zadovoljivo dokaže, da:
ni dvojnega štetja iste količine bioplina, zlasti da se za kupljeni bioplin ne trdi, da ga uporablja kdor koli drug, vključno z razkritjem potrdila o izvoru, kot je opredeljeno v členu 2(12) Direktive (EU) 2018/2001;
sta upravljavec in proizvajalec bioplina priključena na isto plinsko omrežje.
Za dokazovanje skladnosti s tem odstavkom lahko upravljavec uporabi podatke, zabeležene v podatkovni zbirki, ki jo je vzpostavila ena ali več držav članic in ki omogoča sledenje prenosom bioplina. Šteje se lahko, da je skladnost s tem odstavkom dokazana, če upravljavec predloži dokaze o nakupu količine bioplina, povezanem s preklicem zadevne količine v podatkovni zbirki Unije, vzpostavljeni v skladu s členom 31a Direktive (EU) 2018/2001, ali nacionalni podatkovni zbirki, ki so jo države članice vzpostavile v skladu s členom 31a(5) navedene direktive. V primeru naknadne neskladnosti v zvezi z dokazilom o trajnostnosti preklicanih količin v zgoraj navedenih podatkovnih zbirkah pristojni organ ustrezno popravi preverjene emisije.
Člen 39a
Določanje deleža RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali sintetičnega nizkoogljičnega goriva ter deleža RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali sintetičnega nizkoogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij
Upravljavec določi naslednje faktorje za izračun v zvezi s sestavo goriv na podlagi masne bilance v skladu s členom 30(1) Direktive (EU) 2018/2001:
delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij;
delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva.
Če upravljavec ne želi uporabiti ničelne stopnje emisij, lahko z odstopanjem od prvega pododstavka za delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva uporabi druge pristope, kot je materialna bilanca procesa mešanja ali proizvodnje, pri katerem se pridobi gorivo ali material.
Skladnost z merili iz člena 29a Direktive (EU) 2018/2001 se oceni v skladu s členom 30 in členom 31(1) navedene direktive. Merila se lahko štejejo za izpolnjena tudi, če upravljavec predloži dokaze o nakupu količine RFNBO ali recikliranih ogljičnih goriv, povezanem s preklicem zadevne količine v podatkovni zbirki Unije, vzpostavljeni v skladu s členom 31a Direktive (EU) 2018/2001, ali nacionalni podatkovni zbirki, ki jo država članica vzpostavi v skladu s členom 31a(5) navedene direktive. V primeru naknadne neskladnosti v zvezi z dokazilom o trajnostnosti preklicanih količin v zgoraj navedenih podatkovnih zbirkah pristojni organ ustrezno popravi preverjene emisije.
Kadar RFNBO ali reciklirano ogljično gorivo ne izpolnjuje meril iz prvega pododstavka, se njegova vsebnost ogljika šteje za fosilni ogljik.
Skladnost z merili iz člena 29a(3) Direktive (EU) 2018/2001 se oceni v skladu s členom 30 in členom 31(1) navedene direktive. Merila se lahko štejejo za izpolnjena tudi, če upravljavec predloži dokaze o nakupu količine sintetičnih nizkoogljičnih goriv, povezanem s preklicem zadevne količine v podatkovni zbirki Unije, vzpostavljeni v skladu s členom 31a Direktive (EU) 2018/2001, ali nacionalni podatkovni zbirki, ki jo država članica vzpostavi v skladu s členom 31a(5) navedene direktive. V primeru naknadne neskladnosti v zvezi z dokazilom o trajnostnosti preklicanih količin v zgoraj navedenih podatkovnih zbirkah pristojni organ ustrezno popravi preverjene emisije.
V vseh drugih primerih se vsebnost ogljika v sintetičnih nizkoogljičnih gorivih šteje za fosilni ogljik.
Upravljavec lahko določi delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva in enak delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij v zemeljskem plinu, kadar so bili taki deleži dovedeni v omrežje zemeljskega plina, z uporabo evidenc o nakupu RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z enakovredno energijsko vsebnostjo, če pristojnemu organu zadovoljivo dokaže, da:
ni dvojnega štetja iste količine RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva, zlasti da se za kupljeno RFNBO ali reciklirano ogljično gorivo ne trdi, da ga uporablja kdor koli drug, vključno z razkritjem potrdila o izvoru, kot je opredeljeno v členu 2(12) Direktive (EU) 2018/2001;
sta upravljavec in proizvajalec RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva priključena na isto plinsko omrežje.
Šteje se lahko, da je skladnost s tem odstavkom dokazana, če upravljavec predloži dokaze o nakupu količine plinastega RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva, povezanem s preklicem zadevne količine v podatkovni zbirki Unije, vzpostavljeni v skladu s členom 31a Direktive (EU) 2018/2001, ali nacionalni podatkovni zbirki, ki so jo države članice vzpostavile v skladu s členom 31a(5) navedene direktive. V primeru naknadne neskladnosti v zvezi z dokazilom o trajnostnosti preklicanih količin v zgoraj navedenih podatkovnih zbirkah pristojni organ ustrezno popravi preverjene emisije.
ODDELEK 3
Metodologija na podlagi meritev
Člen 40
Uporaba metodologije spremljanja na podlagi meritev
Upravljavec uporabi metodologije na podlagi meritev za vse emisije dušikovega oksida (N2O) iz Priloge IV in za količinsko opredelitev emisij CO2, prenesenih v skladu s členom 49.
Poleg tega lahko upravljavec uporabi metodologije na podlagi meritev za vire emisij CO2, če lahko predloži dokaze, da se za vsak vir emisij upoštevajo stopnje, ki se zahtevajo v skladu s členom 41.
Člen 41
Zahteve v zvezi s stopnjami
Upravljavec za vsak glavni vir emisij uporabi:
v primeru naprave kategorije A najmanj stopnje iz oddelka 2 Priloge VIII;
v drugih primerih najvišjo stopnjo iz oddelka 1 Priloge VIII.
Vseeno lahko upravljavec za naprave kategorije C uporabi stopnjo, ki je eno raven nižja od stopenj, zahtevanih v skladu s prvim pododstavkom, za naprave kategorij A in B pa stopnjo, ki je do dve ravni nižja, pri čemer uporabi vsaj stopnjo 1, če pristojnemu organu dokaže, da stopnja, zahtevana v skladu s prvim pododstavkom, tehnično ni izvedljiva ali bi povzročila nerazumno visoke stroške.
Člen 42
Merilni standardi in laboratoriji
Vse meritve se izvedejo z uporabo metod na podlagi:
standarda EN 14181 „Emisije nepremičnih virov – Zagotavljanje kakovosti avtomatskih merilnih sistemov“;
standarda EN 15259 „Kakovost zraka – Meritve emisije nepremičnih virov – Zahteve za merilne odseke in merilna mesta ter namen meritev, načrt meritev in poročilo o meritvah“;
drugih ustreznih standardov EN, predvsem EN ISO 16911-2 „Emisije nepremičnih virov – Ročno in avtomatsko določanje hitrosti in volumenskega pretoka v odvodnikih“.
Kadar takšni standardi niso na voljo, metode temeljijo na ustreznih standardih ISO, standardih, ki jih objavi Komisija, ali nacionalnih standardih. Kadar ni veljavnih objavljenih standardov, se uporabijo ustrezni osnutki standardov, smernice za najboljšo industrijsko prakso ali druge znanstveno dokazane metodologije, ki omejujejo odstopanje pri vzorčenju in merjenju.
Upravljavec upošteva vse ustrezne vidike sistema za neprekinjeno merjenje, vključno z lokacijo opreme, kalibracijo, merjenjem ter zagotavljanjem in nadzorom kakovosti.
Če laboratorij nima takšne akreditacije, upravljavec zagotovi, da so izpolnjene enakovredne zahteve iz člena 34(2) in (3).
Člen 43
Določanje emisij
V primeru emisij CO2 upravljavec določi letne emisije na podlagi enačbe 1 iz Priloge VIII. CO, sproščen v ozračje, se obravnava kot molarna enakovredna količina CO2.
V primeru dušikovega oksida (N2O) upravljavec določi letne emisije na podlagi enačbe iz pododdelka B.1 oddelka 16 Priloge IV.
Upravljavec določi koncentracijo toplogrednih plinov v dimnem plinu z neprekinjenim merjenjem na reprezentativni točki z eno od naslednjih metod:
z neposrednim merjenjem;
pri visokih koncentracijah v dimnem plinu z izračunom koncentracije na podlagi posrednega merjenja koncentracij z uporabo enačbe 3 iz Priloge VIII, pri čemer se upoštevajo izmerjene vrednosti koncentracije vseh drugih komponent plinskega toka, kot je določeno v upravljavčevem načrtu za spremljanje.
Če je to primerno, upravljavec ločeno določi morebitno količino emisij CO2 iz biomase. Upravljavec lahko v ta namen uporabi:
pristop na podlagi izračuna, vključno s pristopoma z uporabo analiz in vzorčenja na podlagi standarda EN ISO 13833 „Emisije nepremičnih virov – Določevanje razmerja ogljikovega dioksida biomasnega in fosilnega izvora – Vzorčenje in določevanje izotopov ogljika“;
drugo metodo na podlagi ustreznega standarda, vključno z ISO 18466 „Emisije nepremičnih virov – Določevanje biogenega deleža CO2 v odpadnih plinih z metodo izračuna“
metodo ocenjevanja, ki jo je objavila Komisija.
Kjer gre pri metodi, ki jo predlaga upravljavec, za neprekinjeno vzorčenje iz toka dimnega plina, se uporablja standard EN 15259 Kakovost zraka – Meritve emisije nepremičnih virov – Zahteve za merilne odseke in merilna mesta ter namen meritev, načrt meritev in poročilo o meritvah. Načrt za vzorčenje iz člena 33 je sorazmeren s pogostostjo analiz v skladu s Prilogo VII k tej uredbi in zagotavlja reprezentativnost za celotno poročevalno leto.
Za namene tega odstavka se uporablja člen 38(5).
Kjer gre pri metodi, ki jo predlaga upravljavec, za neprekinjeno vzorčenje iz toka dimnega plina in naprava porablja zemeljski plin iz omrežja, upravljavec od skupnih izmerjenih emisij CO2 odšteje CO2 iz katerega koli bioplina, ki ga vsebuje zemeljski plin. Delež biomase v zemeljskem plinu se določi v skladu s členi 32 do 35.
Upravljavec delež biomase, določen v skladu z odstavkom 4, uporabi kot delež biomase z ničelnimi stopnjami emisij, če so za vsa goriva ali materiale, ki povzročajo emisije, za katere se uporablja metodologija na podlagi meritev, izpolnjeni naslednji pogoji:
v skladu s prvim do šestim pododstavkom člena 38(5) te uredbe se merila iz odstavkov 2 do 7 in 10 člena 29 Direktive (EU) 2018/2001 ne uporabljajo ali
ustrezni dokazi iz člena 38(5) te uredbe zajemajo 100 % deleža biomase v uporabljenem gorivu ali materialu.
Za bioplin, ki se spremlja v skladu s členom 39(4) te uredbe, se šteje, da je pogoj (ii) izpolnjen.
Kadar pogoja (i) in (ii) nista izpolnjena za goriva ali materiale, ki povzročajo emisije, za katere se uporablja metodologija na podlagi meritev, upravljavec za ta goriva ali materiale določi delež biomase z ničelnimi stopnjami emisij z uporabo pristopa na podlagi izračuna v skladu s členi 24 do 39a te uredbe.
Kjer gre pri metodi, ki jo predlaga upravljavec za določitev deleža biomase z ničelnimi stopnjami emisij, za neprekinjeno vzorčenje iz toka dimnega plina in naprava porablja zemeljski plin iz omrežja, upravljavec v skladu s členi 32 do 35 te uredbe določi fizično količino CO2 v uporabljenem bioplinu in zadevno količino CO2 odšteje od CO2 z ničelno stopnjo emisij, določenega v skladu z odstavkom 4a tega člena.
Emisije iz RFNBO, recikliranih ogljičnih goriv ali sintetičnih nizkoogljičnih goriv z ničelno stopnjo emisij se določijo z uporabo pristopa na podlagi izračuna v skladu s členi 24 do 39a te uredbe. Izračunajo se tako, da se podatki o dejavnosti za zadevno gorivo pomnožijo s predhodnim faktorjem emisije in deležem RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij ali deležem sintetičnega nizkoogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij.
Upravljavec pri določanju pretoka dimnega plina za izračun v skladu z odstavkom 1 uporabi eno od naslednjih metod:
izračun z uporabo primerne materialne bilance, pri čemer se upoštevajo vsi pomembni parametri na vhodni strani, ki pri emisijah CO2 vključujejo vsaj obremenitve vhodnega materiala, vnos toka zraka in učinkovitost procesa, na izhodni strani pa vsaj rezultat proizvoda ter koncentracijo kisika (O2), žveplovega dioksida (SO2) in dušikovih oksidov (NOx);
določanje z neprekinjenim merjenjem pretoka na reprezentativni točki.
Člen 44
Zbiranje podatkov
Če lahko upravljavec zagotovi podatke za krajša referenčna obdobja brez dodatnih stroškov, ta obdobja uporabi pri določanju letnih emisij v skladu s členom 43(1).
Člen 45(2) do (4) se uporablja, če je na voljo manj kot 80 % največjega možnega števila podatkovnih točk za parameter.
Člen 45
Manjkajoči podatki
Če se poročevalno obdobje ne uporablja za določanje takšnih nadomestnih vrednosti zaradi bistvenih tehničnih sprememb naprave, upravljavec v dogovoru s pristojnim organom določi reprezentativen časovni okvir za določanje povprečnega in standardnega odstopanja, po možnosti obdobje enega leta.
Člen 46
Potrditev z izračunom emisij
Upravljavec potrdi emisije, določene z metodologijo na podlagi meritev, razen emisij dušikovega oksida (N2O) pri proizvodnji dušikove kisline in toplogrednih plinov, prenesenih do ►M5 transportna infrastruktura za CO2 ◄ ali območja shranjevanja, z izračunom letnih emisij posameznega zadevnega toplogrednega plina za iste vire emisij in tokove virov.
Uporaba metodologij s stopnjami ni nujna.
ODDELEK 4
Posebne določbe
Člen 47
Naprave z nizkimi emisijami
Prvi pododstavek se ne uporablja za naprave, ki izvajajo dejavnosti, pri katerih je vključen N2O v skladu s Prilogo I k Direktivi 2003/87/ES.
V prvem pododstavku odstavka 1 naprava pomeni napravo z nizkimi emisijami, kadar je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:
povprečne letne emisije te naprave iz potrjenih poročil o emisijah v obdobju trgovanja tik pred sedanjim obdobjem trgovanja, razen emisij CO2 iz ►M5 ogljika z ničelno stopnjo emisij ◄ , in sicer pred odštetjem prenesenega CO2, so bile nižje od 25 000 ton CO2(e) na leto;
povprečne letne emisije iz točke (a) niso na voljo ali se ne uporabljajo več zaradi sprememb meja naprave ali pogojev njenega delovanja, vendar bodo letne emisije te naprave v naslednjih petih letih, razen emisij CO2 iz ►M5 ogljika z ničelno stopnjo emisij ◄ , in sicer pred odštetjem prenesenega CO2, na podlagi metode konservativne ocene nižje od 25 000 ton CO2(e) na leto.
▼M5 —————
Upravljavec brez nepotrebnega odlašanja predloži bistveno spremembo načrta za spremljanje v smislu člena 15(3)(b) v odobritev pristojnemu organu.
Vendar pristojni organ upravljavcu dovoli, da nadaljuje z izvajanjem poenostavljenega spremljanja, če ta upravljavec pristojnemu organu dokaže, da prag iz odstavka 2 v zadnjih petih poročevalnih obdobjih ni bil presežen in da od naslednjega poročevalnega obdobja naprej ne bo več presežen.
Člen 48
Vsebovani CO2
Vendar se vsebovani CO2 šteje za emisije naprave, iz katere izhaja, če izvira iz te naprave ali se prenese iz te naprave do subjektov, ki niso zajeti v navedeno direktivo.
Če količine prenesenega in prejetega vsebovanega CO2 niso enake, se aritmetična sredina obeh določenih vrednosti uporabi v poročilih o emisijah tako za prenosne kot tudi za sprejemne naprave, kadar je odstopanje med vrednostmi mogoče pojasniti z negotovostjo merilnih sistemov ali metode določanja. V tem primeru se poročilo o emisijah sklicuje na prilagoditev te vrednosti.
Če odstopanja med vrednostmi ni mogoče pojasniti z odobrenim obsegom negotovosti merilnih sistemov ali metode določanja, upravljavci prenosnih in sprejemnih naprav prilagodijo vrednosti z uporabo konservativnih prilagoditev, ki jih odobri pristojni organ.
Člen 49
Preneseni CO2
Upravljavec od emisij naprave odšteje vsako količino CO2, ki izhaja iz dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES in ne iz ogljika z ničelno stopnjo emisij ter ni v emisiji iz naprave, ampak se prenese iz naprave do katere koli od naslednjih naprav:
naprave za zajemanje za namen transporta in dolgoročnega geološkega shranjevanja na območju shranjevanja, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES;
transportne infrastrukture za CO2 za namen dolgoročnega geološkega shranjevanja na območju shranjevanja, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES, ali
območja shranjevanja, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES, za namen dolgoročnega geološkega shranjevanja.
Prvi pododstavek se uporablja tudi za sprejemno napravo v zvezi z identifikacijsko oznako prenosne naprave.
Kadar se uporabi metodologija na podlagi meritev, vir emisij ustreza merilni točki, pri čemer so emisije izražene kot količina prenesenega CO2.
Vendar lahko upravljavec uporabi naslednjo nižjo stopnjo, če dokaže, da uporaba najvišje stopnje iz oddelka 1 Priloge VIII k tej uredbi tehnično ni izvedljiva ali da bi povzročila nerazumno visoke stroške.
Upravljavec transportne infrastrukture za CO2 ali območja shranjevanja spremlja emisije iz uhajanja, ubežne emisije in izpustne emisije katerega koli CO2 iz prvega pododstavka, vključno s CO2 od subjektov, ki ne izvajajo dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES, in poroča o emisijah, kot da bi bil CO2 fosilni.
Člen 49a
Emisije, ki so trajno kemično vezane v proizvodu
V primeru CO2 iz materialov ali goriv, ki vsebujejo delež ogljika z ničelno stopnjo emisij, upravljavec od emisij naprave odšteje le količino CO2, ki je trajno kemično vezana v proizvodu iz delegirane uredbe, sprejete v skladu s členom 12(3b) Direktive 2003/87/ES, sorazmerno z deležem ogljika, ki ne izvira iz ogljika z ničelno stopnjo emisij.
Člen 50
Uporaba ali prenos N2O
Naprava, ki prejema N2O od naprave in iz dejavnosti v skladu s prvim pododstavkom, spremlja ustrezne plinske tokove z uporabo istih metodologij v skladu s to uredbo, kot da bi N2O nastajal v sprejemni napravi.
Če pa se N2O shranjuje v jeklenke ali uporablja kot plin v proizvodih, tako da se izpušča zunaj naprave, ali se prenaša iz naprave v enote, ki niso zajete v Direktivi 2003/87/ES, se šteje kot emisije naprave, iz katere izvira, razen količin N2O, za katere lahko upravljavec naprave, iz katere izvira N2O, pristojnemu organu dokaže, da se N2O uničuje z uporabo primerne opreme za zmanjševanje emisij.
Prvi pododstavek se uporablja tudi za sprejemno napravo v zvezi z identifikacijsko oznako prenosne naprave.
Vendar lahko upravljavec uporabi naslednjo nižjo stopnjo, če dokaže, da uporaba najvišje stopnje iz oddelka 1 Priloge VIII tehnično ni izvedljiva ali da bi povzročila nerazumno visoke stroške.
POGLAVJE IV
SPREMLJANJE EMISIJ IZ LETALSTVA IN VPLIVOV LETALSTVA, NEPOVEZANIH S CO2
Člen 51
Splošne določbe
V zvezi s tem operater zrakoplova vse lete pripiše koledarskemu letu glede na čas odhoda po univerzalnem koordiniranem času.
▼M4 —————
Za ugotavljanje edinstvenega operaterja zrakoplova iz člena 3, točka (o), Direktive 2003/87/ES, ki je odgovoren za let, se uporabi klicna koda, ki se uporablja za kontrolo zračnega prometa, kot je določena v polju 7 načrta leta. Klicna koda določa operaterja zrakoplova na naslednji način:
kadar polje 7 vsebuje označevalnik ICAO za agencijo za upravljanje zrakoplova, je edinstveni operater zrakoplova agencija za upravljanje zrakoplova, ki ji je bil dodeljen ta označevalnik ICAO;
kadar polje 7 vsebuje državljanstvo ali skupno oznako in registrsko oznako zrakoplova, ki sta izrecno navedena v spričevalu letalskega prevoznika (ali enakovrednem dokumentu) ali dokumentu, ki ga je izdala država in v katerem je identificiran operator zrakoplova, je edinstveni operator zrakoplova pravna ali fizična oseba, ki ima navedeno spričevalo letalskega prevoznika (ali enakovredno spričevalo) ali je navedena v dokumentu.
Člen 52
Predložitev načrtov za spremljanje
Z odstopanjem od prvega pododstavka operater zrakoplova, ki prvič izvaja letalsko dejavnost iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES ali prvič spremlja vplive letalstva, nepovezane s CO2, in poroča o njih, pri čemer tega ni bilo mogoče predvideti štiri mesece vnaprej, predloži načrt za spremljanje pristojnemu organu brez nepotrebnega odlašanja, vendar najpozneje šest tednov po izvedbi te dejavnosti. Operater zrakoplova pristojnemu organu ustrezno utemelji, zakaj načrta za spremljanje ni mogoče predložiti štiri mesece pred dejavnostjo.
Če država članica upravljavka iz člena 18a Direktive 2003/87/ES ni znana vnaprej, operater zrakoplova brez nepotrebnega odlašanja predloži načrt za spremljanje, potem ko so na voljo informacije o pristojnem organu države članice upravljavke.
▼M4 —————
Člen 53
Metodologija spremljanja za emisije iz letalskih dejavnosti
Za mešana letalska goriva operater zrakoplova določi teoretično količino posameznega čistega goriva na podlagi skupne količine tega mešanega letalskega goriva in ustreznih podatkov o sestavi, pri čemer uporabi naslednje:
kadar gorivo vsebuje biomaso, operater zrakoplova določi delež biomase v skladu s členom 54;
kadar gorivo vsebuje RFNBO, reciklirano ogljično gorivo ali sintetično nizkoogljično gorivo, operater zrakoplova določi delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva v skladu s členom 54b;
kadar delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva ni enak nič in kadar operater zrakoplova želi uporabiti ničelno stopnjo emisij, določi delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij v skladu s členom 54c;
kadar delež biomase z ničelnimi stopnjami emisij, delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij ni enak nič, operater zrakoplova izračuna delež z ničelno stopnjo emisij kot vsoto deleža biomase z ničelnimi stopnjami emisij, deleža RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij in deleža sintetičnega nizkoogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij. Fosilni delež je vsota vseh deležev brez ničelne stopnje emisij;
operater zrakoplova izračuna količino posameznega čistega goriva tako, da skupno količino mešanega letalskega goriva pomnoži z ustreznim deležem.
Za namene točke (iv) tega odstavka je fosilni delež enak 100 %, kadar operater zrakoplova ne izračuna deleža z ničelno stopnjo emisij.
Vsak operater zrakoplova določi polnjenje z gorivom iz oddelka 1 Priloge III na podlagi:
meritev dobavitelja goriva, kot so dokumentirane v evidencah o dobavi goriva ali v računih za vsak let; ali
podatkov, pridobljenih z merilnimi sistemi na krovu zrakoplova, iz evidenc v dokumentaciji o masi in ravnotežju ali tehničnega dnevnika zrakoplova oziroma z elektronskim prenosom podatkov iz zrakoplova operaterju zrakoplova.
Postopek za obveščanje o uporabi dejanske ali standardne gostote se opiše v načrtu za spremljanje skupaj s sklicem na ustrezno dokumentacijo operaterja zrakoplova.
Operaterji zrakoplovov kot predhodni faktor emisije uporabijo privzete faktorje emisij iz preglednice 1 v Prilogi III.
Za alternativna letalska goriva, ki niso biogoriva, RFNBO, reciklirana ogljična goriva ali sintetična nizkoogljična goriva, operater zrakoplova določi faktor emisije v skladu s členom 32 te uredbe. Za takšna goriva se spodnja kurilna vrednost določi in sporoči kot opomba.
Člen 53a
Pravila o poročanju za uporabo alternativnih letalskih goriv
Če se opravi več zaporednih letov brez polnjenja z gorivom med njimi, operater zrakoplova razdeli količino alternativnega goriva in jo pripiše tem letom sorazmerno z emisijami iz navedenih letov, izračunanimi z uporabo predhodnega faktorja emisije.
V zvezi s tem mora operater zrakoplova pristojnemu organu predložiti dokaze, da je bilo alternativno letalsko gorivo dostavljeno sistemu za oskrbo z gorivom izhodiščnega letališča v poročevalnem obdobju ali tri mesece pred začetkom ali tri mesece po koncu navedenega poročevalnega obdobja.
Za namene odstavkov 2 in 3 operater zrakoplova pristojnemu organu predloži dokaze, da:
skupna navedena količina alternativnega letalskega goriva ne presega skupne porabe goriva navedenega operaterja zrakoplova za lete, za katere je treba pravice predati v skladu s členom 12(3) Direktive 2003/87/ES in ki izvirajo z letališča, na katerem se dobavlja alternativno letalsko gorivo;
količina alternativnega letalskega goriva za lete, za katere je treba pravice predati v skladu s členom 12(3) Direktive 2003/87/ES, ne presega skupne količine kupljenega alternativnega letalskega goriva, od katere se odšteje skupna količina alternativnih letalskih goriv, prodanih tretjim osebam;
razmerje med alternativnimi letalskimi gorivi in fosilnimi gorivi, pripisanimi letom, združenim po letališčih vzleta in pristanka, ne presega najvišje mejne vrednosti mešanja za navedeno vrsto goriva, kot je certificirano v skladu s priznanim mednarodnim standardom;
ni dvojnega štetja iste količine alternativnega letalskega goriva, zlasti da se za kupljeno alternativno letalsko gorivo ne trdi, da je bilo uporabljeno v prejšnjem poročilu ali s strani drugega operaterja zrakoplova ali v drugem sistemu oblikovanja cen ogljika.
Za namene točk (i) do (iii) se za gorivo, ki ostane v rezervoarjih po letu in pred polnjenjem z gorivom, domneva, da je 100-odstotno fosilno gorivo.
Za dokazovanje skladnosti z zahtevami iz točke (iv) lahko operater zrakoplova uporabi podatke, zabeležene v podatkovni zbirki Unije, vzpostavljeni v skladu s členom 31a Direktive (EU) 2018/2001, ali nacionalni podatkovni zbirki, ki jo država članica vzpostavi v skladu s členom 31a(5) navedene direktive.
Člen 54
Določanje deleža biomase za biogoriva
Z odstopanjem od prvega pododstavka se lahko operater zrakoplova, ki uporablja mešana letalska goriva, ki vsebujejo biogoriva, odloči, da bo spremljal vsebnost biogoriv in vsebnost fosilnega letalskega goriva kot ločena tokova vira, če dokazi, ki jih predložijo dobavitelji goriva, omogočajo tak pristop.
Člen 54a
Posebne določbe za upravičeno letalsko gorivo
Če se opravi več zaporednih letov brez polnjenja z gorivom med njimi, operater zrakoplova razdeli količino upravičenih letalskih goriv in jo pripiše tem letom sorazmerno z emisijami iz navedenih letov, izračunanimi z uporabo predhodnega faktorja emisije.
V ta namen mora operater zrakoplova pristojnemu organu predložiti dokaze, da je bilo upravičeno letalsko gorivo dostavljeno sistemu za oskrbo z gorivom izhodiščnega letališča v poročevalnem obdobju ali tri mesece pred začetkom ali tri mesece po koncu navedenega poročevalnega obdobja.
Za namene odstavkov 4 in 5 operater zrakoplova pristojnemu organu predloži dokaze, da:
skupna navedena količina upravičenega letalskega goriva ne presega skupne porabe goriva navedenega operaterja zrakoplova za lete, za katere je treba pravice predati v skladu s členom 12(3) Direktive 2003/87/ES, in lete, zajete s členom 3c(8) navedene direktive, ki izvirajo z letališča, na katerem se dobavlja upravičeno letalsko gorivo;
količina upravičenega letalskega goriva za lete, za katere je treba pravice predati v skladu s členom 12(3) Direktive 2003/87/ES, in lete, zajete s členom 3c(8) navedene direktive, ne presega skupne količine kupljenega upravičenega letalskega goriva, od katere se odšteje skupna količina upravičenih letalskih goriv, prodanih tretjim osebam;
razmerje med upravičenimi letalskimi gorivi in fosilnimi gorivi, pripisanimi letom, združenim po letališčih vzleta in pristanka, ne presega najvišje mejne vrednosti mešanja za navedeno vrsto goriva, kot je certificirano v skladu s priznanim mednarodnim standardom;
ni dvojnega štetja iste količine upravičenega letalskega goriva, zlasti da se za kupljeno upravičeno letalsko gorivo ne trdi, da je bilo uporabljeno v prejšnjem poročilu, s strani drugega operaterja zrakoplova ali v drugem sistemu oblikovanja cen ogljika.
Za namene točk (a), (b) in (c) se za gorivo, ki ostane v rezervoarjih po letu in pred polnjenjem z gorivom, domneva, da je 100-odstotno neupravičeno gorivo.
Za dokazovanje skladnosti z zahtevami iz točke (d) lahko operater zrakoplova uporabi podatke, zabeležene v podatkovni zbirki Unije, vzpostavljeni v skladu s členom 31a Direktive (EU) 2018/2001, ali nacionalni podatkovni zbirki, ki jo država članica vzpostavi v skladu s členom 31a(5) navedene direktive.
Člen 54b
Določanje deleža RFNBO, recikliranega ogljičnega goriva ali sintetičnega nizkoogljičnega goriva
Z odstopanjem od prvega pododstavka se lahko operater zrakoplova, ki uporablja mešana letalska goriva, ki vsebujejo RFNBO, reciklirano ogljično gorivo ali sintetično nizkoogljično gorivo, odloči, da bo spremljal vsebnost RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali vsebnost sintetičnega nizkoogljičnega goriva in vsebnost drugega fosilnega letalskega goriva kot ločena tokova vira, če dokazi, ki jih predložijo dobavitelji goriva, omogočajo tak pristop.
Člen 54c
Pogoji, pod katerimi lahko operaterji zrakoplovov določijo ničelno stopnjo emisij za biogoriva, RFNBO, reciklirana ogljična goriva in sintetična nizkoogljična goriva
Člen 55
Mali onesnaževalci
Veljavna orodja se lahko uporabijo le, če jih je odobrila Komisija, vključno z uporabo korekcijskih faktorjev za izravnavo morebitnih netočnosti metod modeliranja.
Ne glede na člen 12 lahko mali onesnaževalci, ki nameravajo uporabiti katero od orodij iz odstavka 2 tega člena, v načrtu za spremljanje za emisije predložijo le naslednje informacije:
informacije, ki se zahtevajo v skladu s točko 1 oddelka 2 Priloge I;
dokaze o doseganju pragov za male onesnaževalce iz odstavka 1 tega člena;
ime orodja iz odstavka 2 tega člena, ki se bo uporabilo za oceno porabe goriva, ali sklic nanj.
Mali onesnaževalec je lahko izvzet iz zahteve po predložitvi spremnih dokumentov iz tretjega pododstavka člena 12(1).
Operater zrakoplova brez nepotrebnega odlašanja predloži bistveno spremembo načrta za spremljanje v smislu točke (iv) člena 15(4)(a) v odobritev pristojnemu organu.
Vendar pristojni organ operaterju zrakoplova dovoli, da še naprej uporablja orodje iz odstavka 2, če ta operater zrakoplova pristojnemu organu dokaže, da pragova iz odstavka 1 v zadnjih petih poročevalnih obdobjih nista bila presežena in od naslednjega poročevalnega obdobja naprej ne bosta več presežena.
Člen 56
Viri negotovosti
Člen 56a
Izračun ekvivalenta CO2 za vplive letalstva, nepovezane s CO2
Vsak operater zrakoplova za izračun CO2(e) na let uporabi pristop za izračun CO2(e), pri katerem se upoštevajo naslednji elementi:
modul za porabo goriva in modul za ocenjevanje emisij, kot sta opisana v Prilogi IIIa, oddelek 3;
metoda C, ki vključuje pristop na podlagi vremena, in metoda D, ki vključuje poenostavljeni pristop na podlagi lokacije iz Priloge IIIa, oddelek 4;
pristop s privzetimi vrednostmi, ki se uporablja v primeru vrzeli podatkov ter je opisan v Prilogi IIIa, oddelek 5, in Prilogi IIIb.
Metodi C in D temeljita na vhodnih podatkih iz modulov iz točke (a) tega odstavka, podatkih operaterja zrakoplova in ustreznih vremenskih podatkih operaterja zrakoplova ali iz virov tretjih oseb.
Da bi operaterji zrakoplovov uporabili modele za izračun CO2(e) za svoje lete, izpolnijo vse naslednje pogoje, bodisi z uporabo orodja NEATS v skladu s Prilogo IIIa, oddelek 2, bodisi z uporabo lastnih informacijskih orodij in informacijskih orodij tretjih oseb bodisi s kombinacijo orodja NEATS in teh orodij:
ta orodja izpolnjujejo zahteve iz Priloge IIIa v zvezi z modulom za ocenjevanje emisij iz oddelkov 3, 4 in 5 navedene priloge;
kadar so potrebni razširjeni vremenski podatki, kot so opredeljeni v Prilogi IIIa, ta orodja uporabljajo isti skupni referenčni model za numerično napovedovanje vremena (NWP) in vremenske podatke, kot jih zagotavlja orodje NEATS;
ta orodja za namene preverjanja omogočajo in olajšujejo dostop do spremljanih podatkov v skladu s Prilogo IIIa, oddelek 4;
ta orodja z varnostnim kopiranjem in funkcijami obnovitve zagotavljajo, da se spremljani podatki varno hranijo vsaj dve leti;
ta orodja so skladna z načeli iz člena 75(1).
Člen 56b
Spremljanje podatkov
Z odstopanjem od odstavka 2 se lahko operater zrakoplova odloči, da bo za spremljanje nekaterih ali vseh podatkov uporabil:
vire neodvisnih tretjih oseb, kot je Eurocontrol;
orodje NEATS, kot je opisano v Prilogi IIIa, oddelek 2.
▼M4 —————
POGLAVJE V
UPRAVLJANJE IN NADZOR PODATKOV
Člen 58
Dejavnosti pretoka podatkov
Opisi pisnih postopkov za dejavnosti pretoka podatkov iz načrta za spremljanje zajemajo vsaj naslednje elemente:
informacije iz člena 12(2);
opredelitev virov osnovnih podatkov;
vse korake pretoka podatkov od osnovnih podatkov do podatkov o letnih emisijah in vplivih letalstva, nepovezanih s CO2, ki izražajo zaporedje in medsebojni vpliv dejavnosti pretoka podatkov, vključno z ustreznimi uporabljenimi formulami in koraki zbiranja podatkov;
ustrezne korake obdelave, povezane z vsako posamezno dejavnostjo pretoka podatkov, vključno s formulami in podatki, uporabljenimi za določanje emisij;
ustrezne uporabljene sisteme za obdelavo in shranjevanje elektronskih podatkov ter medsebojni vpliv teh sistemov in drugih vnosov, vključno z ročnimi vnosi;
način beleženja rezultatov dejavnosti pretoka podatkov.
Člen 59
Nadzorni sistem
Nadzorni sistem iz odstavka 1 sestavljajo:
ocena tveganj pri delovanju in nadzoru upravljavca ali operaterja zrakoplova na podlagi pisnega postopka za izvedbo ocenjevanja;
pisni postopki, povezani z dejavnostmi nadzora, s katerimi naj bi se omilila ugotovljena tveganja.
Pisni postopki, povezani z nadzornimi dejavnostmi iz odstavka 2(b), vključujejo vsaj:
zagotavljanje kakovosti merilne opreme;
zagotavljanje kakovosti sistema informacijske tehnologije, uporabljenega za dejavnosti pretoka podatkov, vključno z računalniško tehnologijo nadzora postopkov;
ločevanje nalog v okviru dejavnosti pretoka podatkov in nadzornih dejavnosti ter upravljanje potrebnih pristojnosti;
notranje preglede in potrjevanje podatkov;
popravke in popravne ukrepe;
nadzor procesov, oddanih zunanjim izvajalcem;
vodenje evidenc in dokumentacije, vključno z upravljanjem različic dokumentov.
Če se ugotovi, da je nadzorni sistem neučinkovit ali nesorazmeren z ugotovljenimi tveganji, upravljavec ali operater zrakoplova poskuša izboljšati nadzorni sistem in posodobi načrt za spremljanje ali temeljne pisne postopke za dejavnosti pretoka podatkov, ocene tveganj in nadzorne dejavnosti.
Člen 60
Zagotavljanje kakovosti
Če sestavnih delov merilnih sistemov ni mogoče kalibrirati, jih upravljavec opredeli v načrtu za spremljanje in predlaga druge nadzorne dejavnosti.
Če se ugotovi, da oprema ne dosega zahtevane učinkovitosti, upravljavec takoj sprejme ustrezni popravni ukrep.
Kadar se pri takšnem zagotavljanju kakovosti kot potrebni parametri za podlago kalibracije in preverjanja učinkovitosti zahtevajo mejne vrednosti emisij, se letna povprečna urna koncentracija toplogrednega plina uporabi kot nadomestek za takšne mejne vrednosti emisij. Če upravljavec ugotovi neskladnost z zahtevami za zagotavljanje kakovosti, vključno s tem, da je treba izvesti ponovno kalibracijo, o tem takoj obvesti pristojni organ in brez nepotrebnega odlašanja sprejme popravni ukrep.
Člen 61
Zagotavljanje kakovosti informacijske tehnologije
Za namene člena 59(3)(b) upravljavec ali operater zrakoplova zagotovi, da se sistem informacijske tehnologije oblikuje, dokumentira, preskuša, izvaja, nadzira in vzdržuje tako, da se zagotovi obdelava zanesljivih, točnih in pravočasnih podatkov v skladu s tveganji, ugotovljenimi na podlagi člena 59(2)(a).
Nadzor sistema informacijske tehnologije vključuje nadzor dostopa, nadzor podpore, obnovitev, načrtovanje kontinuitete in varnost.
Člen 62
Ločevanje nalog
Za namene člena 59(3)(c) upravljavec ali operater zrakoplova imenuje odgovorne osebe za vse dejavnosti prenosa podatkov in za vse nadzorne dejavnosti tako, da so nasprotujoče si naloge ločene. Če ni na voljo drugih nadzornih dejavnosti, za vse dejavnosti pretoka podatkov, sorazmerno z ugotovljenimi tveganji pri delovanju zagotovi, da vse zadevne informacije in podatke potrdi vsaj ena oseba, ki ni sodelovala pri določanju in evidentiranju teh informacij ali podatkov.
Upravljavec ali operater zrakoplova podeljuje potrebne pristojnosti za zadevne odgovornosti, vključno z ustrezno dodelitvijo nalog, usposabljanjem in pregledi učinkovitosti.
Člen 63
Notranji pregledi in potrjevanje podatkov
Takšen pregled in potrjevanje podatkov vključujeta vsaj:
preverjanje, ali so podatki popolni;
primerjavo podatkov, ki jih je v več letih pridobil in spremljal upravljavec ali operater zrakoplova ter poročal o njih;
primerjavo podatkov in vrednosti, ki izhajajo iz različnih sistemov zbiranja obratovalnih podatkov, vključno z naslednjimi primerjavami, če je to ustrezno:
primerjavo podatkov o nakupu goriva ali materiala s podatki o spremembah zalog in podatki o porabi za ustrezne tokove vira;
primerjavo faktorjev za izračun, ki so bili določeni z analizo, izračunani ali pridobljeni od dobavitelja goriva ali materiala, z nacionalnimi ali mednarodnimi referenčnimi faktorji emisije za primerljiva goriva ali materiale;
primerjavo emisij, dobljenih z metodologijami na podlagi meritev, in rezultatov potrditvenega izračuna v skladu s členom 46;
primerjavo zbirnih in neobdelanih podatkov.
Člen 64
Popravki in popravni ukrepi
Za namene odstavka 1 upravljavec ali operater zrakoplova izvede vsaj vse naslednje ukrepe:
oceni veljavnost rezultatov sprejetih ukrepov v okviru dejavnosti pretoka podatkov iz člena 58 ali nadzornih dejavnosti iz člena 59;
ugotovi vzrok za nepravilno delovanje ali zadevno napako;
sprejme ustrezen popravni ukrep, vključno s popravkom morebitnih neustreznih podatkov v poročilu o emisijah, kot je ustrezno.
Člen 65
Procesi, oddani zunanjim izvajalcem
Kadar upravljavec ali operater zrakoplova odda eno ali več dejavnosti pretoka podatkov iz člena 58 ali nadzornih dejavnosti iz člena 59 zunanjim izvajalcem, izvede vse naslednje ukrepe:
preveri kakovost dejavnosti pretoka podatkov in nadzornih dejavnosti, ki se oddajo zunanjim izvajalcem, v skladu s to uredbo;
opredeli ustrezne zahteve za rezultate procesov, oddanih zunanjim izvajalcem, ter metode, ki se uporabljajo pri teh procesih;
preveri kakovost rezultatov in metod iz točke (b) tega člena;
zagotovi, da se dejavnosti, oddane zunanjim izvajalcem, izvajajo tako, da se pri tem upoštevajo ugotovljena tveganja pri delovanju in nadzoru iz ocene tveganja iz člena 59.
Člen 66
Obravnavanje vrzeli podatkov za poročanje o emisijah
Če upravljavec ni določil metode ocenjevanja v pisnem postopku, tak pisni postopek določi in pristojnemu organu v odobritev predloži ustrezno spremembo načrta za spremljanje v skladu s členom 15.
Če nadomestnih podatkov ni mogoče določiti v skladu s prvim pododstavkom tega odstavka, lahko emisije za zadevni let ali lete oceni operater zrakoplova na podlagi porabe goriva, določene z uporabo orodja iz člena 55(2).
Če število letov z vrzelmi podatkov iz prvih dveh pododstavkov presega 5 % sporočenih letnih letov, operater zrakoplova o tem brez odlašanja obvesti pristojni organ in sprejme popravne ukrepe za izboljšanje metodologije spremljanja.
Člen 67
Evidenca in dokumentacija
Dokumentirani in arhivirani podatki, pridobljeni pri spremljanju, omogočajo preverjanje letnih poročil o emisijah v skladu z Izvedbeno uredbo (EU) 2018/2067. Podatki, ki jih sporoči upravljavec ali operater zrakoplova, iz sistema za elektronsko poročanje in upravljanje podatkov, ki ga vzpostavi pristojni organ, se lahko štejejo za podatke, ki jih hrani upravljavec ali operater zrakoplova, če lahko ta dostopa do njih.
Upravljavec ali operater zrakoplova na zahtevo da te dokumente na voljo pristojnemu organu in preveritelju poročila o emisijah v skladu z Izvedbeno uredbo (EU) 2018/2067.
POGLAVJE VI
ZAHTEVE GLEDE POROČANJA
Člen 68
Časovni okvir in obveznosti glede poročanja
Vseeno lahko pristojni organi od upravljavcev ali operaterjev zrakoplovov zahtevajo, da predložijo potrjena letna poročila o emisijah pred 31. marcem, vendar ne prej kot 28. februarja.
▼M4 —————
Če pristojni organ popravi preverjene emisije po 30. aprilu vsakega leta, države članice o tem popravku brez nepotrebnega odlašanja obvestijo Komisijo.
Člen 69
Poročanje o izboljšavah metodologije spremljanja
Upravljavec naprave pristojnemu organu po potrebi predloži v odobritev poročilo, ki vsebuje informacije iz odstavka 2 ali 3, v naslednjih rokih:
za naprave kategorije A do 30. junija vsakih pet let;
za naprave kategorije B do 30. junija vsaka tri leta;
za naprave kategorije C do 30. junija vsaki dve leti.
Vendar lahko pristojni organ določi drug datum za predložitev poročila, ki pa ne sme biti poznejši od 30. septembra istega leta.
Z odstopanjem od drugega in tretjega pododstavka in brez poseganja v prvi pododstavek lahko pristojni organ skupaj z načrtom za spremljanje ali poročilom o izboljšavah odobri podaljšanje roka, ki se uporablja v skladu z drugim pododstavkom, če upravljavec ob predložitvi načrta za spremljanje v skladu s členom 12, ob priglasitvi posodobitev v skladu s členom 15 ali ob predložitvi poročila o izboljšavah v skladu s tem členom pristojnemu organu dokaže, da bodo razlogi, zaradi katerih bi nastali nerazumno visoki stroški ali zaradi katerih ukrepi za izboljšanje tehnično niso izvedljivi, veljali dalj časa. Pri podaljšanju se upošteva število let, za katera upravljavec predloži dokaze. Celotno obdobje med poročili o izboljšavah je lahko največ tri leta za napravo kategorije C, štiri leta za napravo kategorije B in pet let za napravo kategorije A.
Vendar če so na voljo dokazi, da so ukrepi, potrebni za doseganje teh stopenj, postali tehnično izvedljivi in da ne povzročajo več nerazumno visokih stroškov, upravljavec obvesti pristojni organ o ustreznih spremembah načrta za spremljanje v skladu s členom 15 ter predloži predloge za izvajanje s tem povezanih ukrepov in njihov časovni okvir.
Vendar, če so na voljo dokazi, da so ukrepi, potrebni za doseganje vsaj stopnje 1 za te tokove vira, postali tehnično izvedljivi in da ne povzročajo več nerazumno visokih stroškov, upravljavec obvesti pristojni organ o ustreznih spremembah načrta za spremljanje v skladu s členom 15 ter predloži predloge za izvajanje s tem povezanih ukrepov in njihov časovni okvir.
Pristojni organ lahko določi drug datum za predložitev poročila iz tega odstavka, ki pa ne sme biti poznejši od 30. septembra istega leta. Tako poročilo se lahko po potrebi združi s poročilom iz odstavka 1 tega člena.
Če se s priporočenimi izboljšavami metodologija spremljanja ne bi izboljšala, upravljavec ali operater zrakoplova utemelji, zakaj. Če bi priporočene izboljšave povzročile nerazumno visoke stroške, upravljavec ali operater zrakoplova predloži dokaze o nerazumno visokih stroških.
Člen 70
Določanje emisij s strani pristojnega organa
Pristojni organ izvede konservativno oceno emisij naprave ali operaterja zrakoplova, po potrebi pa tudi vplivov letalstva, nepovezanih s CO2, ki jih povzroči operater zrakoplova, v kateri koli od naslednjih okoliščin:
če upravljavec ali operater zrakoplova ne predloži potrjenega letnega poročila o emisijah v roku iz člena 68(1);
če potrjeno letno poročilo o emisijah iz člena 68(1) ni skladno s to uredbo;
če poročilo o emisijah upravljavca ali operaterja zrakoplova ni bilo potrjeno v skladu z Izvedbeno uredbo (EU) 2018/2067.
Člen 71
Dostop do informacij
Poročila o emisijah, ki jih ima pristojni organ, da ta organ na voljo javnosti ob upoštevanju nacionalnih predpisov, sprejetih v skladu z Direktivo 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 8 ). V zvezi z uporabo izjeme iz člena 4(2)(d) Direktive 2003/4/ES lahko upravljavci ali operaterji zrakoplovov v svojih poročilih navedejo, kateri podatki so po njihovem mnenju gospodarsko občutljivi.
Člen 72
Zaokroževanje podatkov
▼M4 —————
Člen 73
Zagotavljanje skladnosti z drugimi poročili
Vsaka dejavnost iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES, ki jo izvaja upravljavec ali operater zrakoplova, se po potrebi označi z oznakami iz sistemov poročanja, kot so:
enotna oblika poročanja za nacionalne sisteme registrov toplogrednih plinov, ki so jo odobrili ustrezni organi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja;
identifikacijska številka naprave iz Evropskega registra izpustov in prenosov onesnaževal v skladu z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 166/2006 ( 9 );
dejavnost iz Priloge I k Uredbi (ES) št. 166/2006;
koda NACE v skladu z Uredbo (ES) št. 1893/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ( 10 ).
POGLAVJE VII
ZAHTEVE GLEDE INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE
Člen 74
Oblika elektronske izmenjave podatkov
Te predloge ali specifikacije oblike datoteke, ki jih določijo države članice, vsebujejo vsaj informacije iz elektronskih predlog ali specifikacij oblike datoteke, ki jih objavi Komisija.
Države članice lahko pri oblikovanju predlog ali specifikacij oblike datoteke iz drugega pododstavka odstavka 1 izberejo eno ali obe naslednji možnosti:
specifikacije oblike datoteke na podlagi jezika XML, kot je jezik za poročanje v okviru EU ETS, ki ga je objavila Komisija za uporabo v zvezi z naprednimi avtomatiziranimi sistemi;
predloge, ki so objavljene v obliki, uporabni za standardno pisarniško programsko opremo, vključno s preglednicami in datotekami urejevalnikov besedil.
Člen 75
Uporaba avtomatiziranih sistemov
Če se država članica odloči za uporabo avtomatiziranih sistemov za elektronsko izmenjavo podatkov na podlagi specifikacij oblike podatkov v skladu s členom 74(2)(a), se s temi sistemi na stroškovno učinkovit način na podlagi izvajanja tehnoloških ukrepov v skladu s trenutnim stanjem tehnologije zagotovijo:
celovitost podatkov, s čimer se prepreči spreminjanje elektronskih sporočil med prenosom;
zaupnost podatkov z uporabo varnostnih tehnik, vključno s tehnikami šifriranja, kar pomeni, da lahko do podatkov dostopa le oseba, ki so ji ti podatki namenjeni, in da nepooblaščene osebe ne morejo prestrezati podatkov;
verodostojnost podatkov, kar pomeni, da sta identiteti pošiljatelja in prejemnika podatkov znani in potrjeni;
nezavračanje podatkov, kar pomeni, da oseba, udeležena v prenosu podatkov, ne more trditi, da ni prejela podatkov, in da druga oseba, udeležena v prenosu podatkov, ne more trditi, da ni poslala podatkov, zaradi uporabe metod, kot so tehnike podpisa ali neodvisen nadzor varnostnih ukrepov v zvezi s sistemom.
Avtomatizirani sistemi na podlagi specifikacij oblike datoteke v skladu s členom 74(2)(a), ki jih države članice uporabljajo za komunikacijo med pristojnim organom, upravljavcem in operaterjem zrakoplova ter preveriteljem in nacionalnim akreditacijskim organom v smislu Izvedbene uredbe (EU) 2018/2067, izpolnjujejo naslednje nefunkcionalne zahteve na podlagi izvajanja tehnoloških ukrepov v skladu s trenutnim stanjem tehnologije:
nadzor dostopa, da lahko do sistema dostopajo le pooblaščene osebe in da nobenih podatkov ne morejo prebrati, napisati ali posodobiti nepooblaščene osebe, na podlagi izvajanja tehnoloških ukrepov, da se doseže naslednje:
omejevanje fizičnega dostopa do strojne opreme, ki poganja avtomatizirane sisteme, pri čemer se uporabljajo fizične ovire;
omejevanje logičnega dostopa do avtomatiziranih sistemov z uporabo tehnologije za identifikacijo, avtentifikacijo in odobritev;
razpoložljivost, da se zagotovi dostopnost podatkov tudi po preteku daljšega časovnega obdobja in po uvedbi morebitne nove strojne opreme;
revizijsko sled, da se zagotovi, da se lahko spremembe podatkov kadar koli ugotovijo in analizirajo za nazaj.
POGLAVJE VIIa
SPREMLJANJE EMISIJ REGULIRANIH SUBJEKTOV
ODDELEK 1
Splošne določbe
Člen 75a
Splošna načela
Za emisije, regulirane subjekte in pravice iz poglavja IVa Direktive 2003/87/ES se uporabljajo členi 4, 5, 6, 7, 8, 9 in 10 te uredbe. V ta namen velja naslednje:
vsak sklic na upravljavca in operaterja zrakoplova se razume kot sklic na regulirani subjekt;
sklic na emisije iz proizvodnih procesov se ne uporablja;
vsak sklic na tokove vira se razume kot sklic na tokove goriva;
sklic na vir emisij se ne uporablja;
vsak sklic na dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES se razume kot sklic na dejavnost iz Priloge III k navedeni direktivi;
vsak sklic na člen 24 Direktive 2003/87/ES se razume kot sklic na člen 30j navedene direktive;
vsak sklic na podatke o dejavnosti se razume kot sklic na količine sproščenega goriva;
vsak sklic na faktorje za izračun se razume kot sklic na faktorje za izračun in faktor obsega.
Člen 75b
Načrti za spremljanje
Uporabljajo se člen 11, člen 12(2), člena 13 in 14, člen 15(1) in (2) ter člen 16. V ta namen velja naslednje:
vsak sklic na upravljavca ali operaterja zrakoplova se razume kot sklic na regulirani subjekt;
vsak sklic na letalsko dejavnost se razume kot sklic na dejavnost reguliranega subjekta.
Načrt za spremljanje zajema podrobno, popolno in pregledno dokumentacijo metodologije spremljanja posameznega reguliranega subjekta ter vsebuje vsaj elemente iz Priloge I.
Regulirani subjekt skupaj z načrtom za spremljanje predloži rezultate ocene tveganja, ki dokazujejo, da so predlagane nadzorne dejavnosti in postopki za nadzorne dejavnosti sorazmerni z opredeljenimi tveganji pri delovanju in nadzoru.
V skladu s členom 15 med bistvene spremembe načrta reguliranega subjekta za spremljanje spadajo:
spremembe kategorije reguliranega subjekta, če je za take spremembe potrebna sprememba metodologije spremljanja ali če se zaradi njih spremeni veljavna stopnja pomembnosti v skladu s členom 23 Izvedbene uredbe (EU) 2018/2067;
ne glede na člen 75n spremembe v zvezi s tem, ali se regulirani subjekt šteje za „subjekt z nizkimi emisijami“;
sprememba uporabljene stopnje;
uvedba novih tokov goriva;
sprememba kategorizacije tokov goriva – med glavnimi tokovi goriva ali tokovi goriva de minimis, če je za tako spremembo potrebna sprememba metodologije spremljanja;
sprememba privzete vrednosti za faktor za izračun, kadar se vrednost določi v načrtu za spremljanje;
sprememba privzete vrednosti za faktor obsega;
uvedba novih metod ali sprememb obstoječih metod v zvezi z vzorčenjem, analizo ali kalibracijo, kadar neposredno vpliva na točnost podatkov o emisijah.
Člen 75c
Tehnična izvedljivost
Če regulirani subjekt trdi, da uporaba določene metodologije spremljanja tehnično ni izvedljiva, pristojni organ oceni tehnično izvedljivost, pri čemer upošteva utemeljitev reguliranega subjekta. Ta utemeljitev temelji na tem, da ima regulirani subjekt tehnične vire, ki lahko izpolnijo potrebe predlaganega sistema ali zahteve v zahtevanem času za namene te uredbe. Ti tehnični viri vključujejo razpoložljivost potrebnih tehnik in tehnologije.
Za spremljanje preteklih emisij in poročanje o njih za leto 2024 v skladu s členom 30f(4) Direktive 2003/87/ES lahko države članice regulirane subjekte izvzamejo iz utemeljitve, da določena metodologija spremljanja ni tehnično izvedljiva.
Člen 75d
Nerazumno visoki stroški
Pristojni organ šteje stroške za nerazumno visoke, kadar so ocenjeni stroški višji od koristi. V ta namen se koristi izračunajo tako, da se faktor izboljšanja pomnoži z referenčno ceno 60 EUR na pravico. Pri stroških se upošteva ustrezno obdobje amortizacije, ki temelji na ekonomski življenjski dobi opreme.
Za spremljanje preteklih emisij in poročanje o njih za leto 2024 v skladu s členom 30f(4) Direktive 2003/87/ES lahko države članice regulirane subjekte izvzamejo iz utemeljitve, da bi določena metodologija spremljanja povzročila nerazumne stroške.
Če taki podatki o povprečnih letnih emisijah, ki jih povzroči ta tok goriva v zadnjih treh letih, niso na voljo, regulirani subjekt poda konservativno oceno povprečnih letnih emisij, razen emisij CO2 iz ►M5 goriva z ničelno stopnjo emisij ◄ . Pri merilnih instrumentih, ki so predmet nacionalnega zakonsko urejenega meroslovnega nadzora, se lahko trenutna dosežena negotovost nadomesti z največjo dopustno napako med uporabo, ki je dovoljena v skladu z ustrezno nacionalno zakonodajo.
Za namene tega odstavka se uporabljata člen 38(5) in člen 39a(3), če so reguliranemu subjektu na voljo ustrezne informacije o merilih glede trajnostnosti in merilih za prihranek emisij toplogrednih plinov za goriva z ničelno stopnjo emisij, ki se uporabljajo za zgorevanje.
Pri oceni nerazumno visokih stroškov pristojni organ, kar zadeva izbor ravni stopenj za določitev faktorja obsega reguliranega subjekta in ukrepe, ki izboljšujejo kakovost podatkov o sporočenih emisijah, vendar ne vplivajo neposredno na točnost podatkov o količinah sproščenega goriva, uporabi faktor izboljšanja 1 % povprečnih letnih emisij zadevnih tokov goriva v zadnjih treh poročevalnih obdobjih. Ukrepi, ki povečujejo kakovost sporočenih emisij, vendar ne vplivajo neposredno na točnost podatkov o količinah sproščenega goriva, lahko vključujejo:
prehod s privzetih vrednosti na analize za določanje faktorjev za izračun;
povečanje števila analiz na tok goriva;
če posamezna naloga spremljanja ni predmet nacionalnega zakonsko urejenega meroslovnega nadzora, nadomestitev merilnih instrumentov z instrumenti, ki izpolnjujejo ustrezne zahteve zakonsko urejenega meroslovnega nadzora države članice pri podobnih vlogah, ali z merilnimi instrumenti, ki izpolnjujejo nacionalne predpise, sprejete v skladu z Direktivo 2014/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( 11 ) ali Direktivo 2014/32/EU;
skrajšanje intervalov kalibracije in vzdrževanja merilnih instrumentov;
izboljšanje dejavnosti pretoka podatkov in nadzornih dejavnosti, s katerimi se pomembno zmanjša tveganje pri delovanju ali nadzoru;
prehod reguliranih subjektov na natančnejšo opredelitev faktorja obsega.
Člen 75e
Kategorizacija reguliranih subjektov in tokov goriva
Regulirani subjekt se razvrsti v eno od naslednjih kategorij:
subjekt kategorije A, pri katerem so med letoma 2027 in 2030 povprečne potrjene letne emisije v dveh letih pred poročevalnim obdobjem pred uporabo faktorja obsega, razen CO2 iz goriv z ničelno stopnjo emisij, enake ali nižje od 50 000 ton CO2(e);
subjekt kategorije B, pri katerem med letoma 2027 in 2030 povprečne potrjene letne emisije v dveh letih pred poročevalnim obdobjem pred uporabo faktorja obsega, razen CO2 iz goriv z ničelno stopnjo emisij, presegajo 50 000 ton CO2(e).
Od leta 2031 se subjekti kategorije A in B iz točk (a) in (b) prvega pododstavka določijo na podlagi povprečnih potrjenih letnih emisij v obdobju trgovanja tik pred sedanjim obdobjem trgovanja.
Z odstopanjem od člena 14(2) lahko pristojni organ reguliranemu subjektu dovoli, da ne spremeni načrta za spremljanje, če je na podlagi preverjenih emisij prag za razvrstitev reguliranega subjekta iz prvega pododstavka sicer presežen, vendar regulirani subjekt pristojnemu organu dokaže, da ta prag v prejšnjih petih poročevalnih obdobjih še ni bil presežen in da v naslednjih poročevalnih obdobjih ne bo več presežen.
Regulirani subjekt razvrsti posamezne tokove goriva v eno od naslednjih kategorij:
tokovi goriva de minimis, če tokovi goriva, ki jih izbere regulirani subjekt, skupaj prispevajo manj kot 1 000 ton fosilnega CO2 na leto pred uporabo faktorja obsega;
glavni tokovi goriva, če se tokovi goriva ne razvrstijo v kategorijo iz točke (a).
Z odstopanjem od člena 14(2) lahko pristojni organ reguliranemu subjektu dovoli, da ne spremeni načrta za spremljanje, če je na podlagi preverjenih emisij prag za razvrstitev toka goriva kot toka goriva de minimis iz prvega pododstavka sicer presežen, vendar regulirani subjekt pristojnemu organu dokaže, da ta prag v zadnjih petih poročevalnih obdobjih še ni bil presežen in da v naslednjih poročevalnih obdobjih ne bo več presežen.
▼M5 —————
Člen 75f
Metodologija spremljanja
Vsak regulirani subjekt določi letne emisije CO2 iz dejavnosti iz Priloge III k Direktivi 2003/87/ES tako, da količino sproščenega goriva za vsak tok goriva pomnoži z ustreznim faktorjem za pretvorbo enote, ustreznim faktorjem obsega uporabe in ustreznim faktorjem emisije.
Faktor emisije se izrazi v tonah CO2 na terajoule (t CO2/TJ) v skladu z uporabo faktorja za pretvorbo enote.
Pristojni organ lahko dovoli uporabo faktorjev emisije za goriva, izraženih v t CO2/t ali t CO2/Nm3. V takih primerih regulirani subjekt določi emisije tako, da količino sproščenega goriva, izraženo v tonah ali normalnih kubičnih metrih, pomnoži z ustreznim faktorjem obsega in ustreznim faktorjem emisije.
Člen 75g
Začasne spremembe metodologije spremljanja
Regulirani subjekt sprejme vse potrebne ukrepe, da omogoči takojšnje nadaljnje izvajanje načrta za spremljanje, ki ga je odobril pristojni organ.
Zadevni regulirani subjekt brez nepotrebnega odlašanja obvesti pristojni organ o začasni spremembi metodologije spremljanja iz odstavka 1, pri čemer navede:
razloge za odstopanje od načrta za spremljanje, kot ga je odobril pristojni organ;
podrobnosti vmesne metodologije spremljanja, ki jo uporablja regulirani subjekt za določanje emisij, dokler se ponovno ne vzpostavijo pogoji za uporabo načrta za spremljanje, kot ga je odobril pristojni organ;
ukrepe, ki jih sprejme regulirani subjekt za ponovno vzpostavitev pogojev za uporabo načrta za spremljanje, kot ga je odobril pristojni organ;
predviden čas ponovnega začetka uporabe načrta za spremljanje, kot ga je odobril pristojni organ.
ODDELEK 2
Metodologija na podlagi izračuna
Člen 75h
Veljavne stopnje za količine sproščenega goriva in faktorje za izračun
Vsak regulirani subjekt pri določanju ustreznih stopenj za glavne tokove goriva, da določi količine sproščenega goriva in vse faktorje za izračun, uporabi:
najmanj stopnje iz Priloge V, če gre za subjekt kategorije A ali če se zahteva faktor za izračun za tok goriva, ki je komercialno standardno gorivo;
v primerih, ki niso primeri iz točke (a), najvišjo stopnjo iz Priloge IIa.
Vendar lahko regulirani subjekt pri količinah sproščenega goriva in faktorjih za izračun uporabi stopnjo, ki je do dve ravni nižja od stopenj, zahtevanih v skladu s prvim pododstavkom, pri čemer mora to biti najmanj stopnja 1, če pristojnemu organu dokaže, da stopnja, zahtevana v skladu s prvim pododstavkom, ali po potrebi naslednja najvišja stopnja tehnično ni izvedljiva ali bi povzročila nerazumno visoke stroške.
Za tokove goriva iz prvega pododstavka lahko regulirani subjekt količine sproščenega goriva določi na podlagi računov ali evidenc o nakupu, razen če je določeno stopnjo mogoče doseči brez dodatnega napora.
Člen 75i
Veljavne stopnje za faktor obsega
Vendar lahko regulirani subjekt uporabi stopnjo, ki je eno raven nižja od stopenj, zahtevanih v skladu s prvim pododstavkom, če pristojnemu organu dokaže, da stopnja, zahtevana v skladu s prvim pododstavkom, tehnično ni izvedljiva ali bi povzročila nerazumno visoke stroške ali da metode iz člena 75l(2), točke (a) do (d), niso na voljo.
Če se drugi pododstavek ne uporablja, lahko regulirani subjekt uporabi stopnjo, ki je dve ravni nižja od stopenj, zahtevanih v skladu s prvim pododstavkom, pri čemer mora to biti najmanj stopnja 1, če pristojnemu organu dokaže, da stopnja, zahtevana v skladu s prvim pododstavkom, tehnično ni izvedljiva, bi povzročila nerazumno visoke stroške ali da na podlagi poenostavljene ocene negotovosti metode, določene na nižjih stopnjah, zagotavljajo točnejše določanje, ali se gorivo uporablja za zgorevanje v sektorjih iz Priloge III k Direktivi 2003/87/ES.
Kadar regulirani subjekt za tok goriva uporablja več metod iz člena 75 l(2), (3) in (4), mora dokazati, da so pogoji iz tega odstavka izpolnjeni le v zvezi z deležem količine sproščenega goriva, za katerega se zahteva metoda nižje stopnje.
Člen 75j
Določitev količin sproščenega goriva
Regulirani subjekt določi količine sproščenega goriva za tok goriva na enega od naslednjih načinov:
če regulirani subjekti in zajeti tokovi goriva ustrezajo subjektom z obveznostmi poročanja v skladu z nacionalno zakonodajo, s katero sta bili preneseni direktivi 2003/96/ES in (EU) 2020/262, in energentom, za katere velja navedena nacionalna zakonodaja, na podlagi merilnih metod, uporabljenih za namene navedenih aktov, kadar te metode temeljijo na nacionalnem meroslovnem nadzoru;
na podlagi združevanja meritev količin na točki, kjer se tokovi goriva sprostijo v porabo;
na podlagi stalnega merjenja na točki, kjer se tokovi goriva sprostijo v porabo.
Vendar lahko pristojni organi od reguliranih subjektov zahtevajo, da po potrebi uporabijo samo metodo iz prvega pododstavka, točka (a).
Pri določanju količin sproščenega goriva v skladu z odstavkom 1, točki (b) in (c), tega člena se uporabljata člen 28 in člen 29, razen člena 28(2), drugi pododstavek, drugi stavek, in tretji pododstavek. V ta namen se vsak sklic na upravljavca ali napravo razume kot sklic na regulirani subjekt.
Regulirani subjekt lahko poenostavi oceno negotovosti ob domnevi, da se lahko največje dopustne napake, določene za merilni instrument med uporabo, štejejo kot negotovost v celotnem poročevalnem obdobju, kakor se zahteva v skladu z opredelitvami stopenj iz Priloge IIa.
Člen 75k
Določitev faktorjev za izračun
Uporabljajo se člen 30, člen 31(1), (2) in (3) ter členi 32, 33, 34 in 35. V ta namen velja naslednje:
vsak sklic na upravljavca se razume kot sklic na regulirani subjekt;
vsak sklic na podatke o dejavnosti se razume kot sklic na količine sproščenega goriva;
vsak sklic na goriva ali materiale se razume kot sklic na goriva, kot so opredeljena v členu 3, točka (af), Direktive 2003/87/ES;
vsak sklic na Prilogo II se razume kot sklic na Prilogo IIa.
Pristojni organ lahko od reguliranega subjekta zahteva, da določi faktor za pretvorbo enote in faktor emisije goriv, kot so opredeljena v členu 3, točka (af), Direktive 2003/87/ES, z uporabo enakih stopenj, kot se zahtevajo za komercialna standardna goriva, če je na nacionalni ali regionalni ravni kateri koli od naslednjih parametrov v 95-odstotnem intervalu zaupanja:
pod 2 % za spodnjo kurilno vrednost;
pod 2 % za faktor emisije, kadar so sproščene količine goriva izražene kot vsebnost energije.
Pristojni organ pred uporabo tega odstopanja Komisiji v odobritev predloži povzetek metode in virov podatkov, uporabljenih za ugotavljanje, ali je v zadnjih treh letih izpolnjen eden od teh pogojev, in za zagotovitev, da so uporabljene vrednosti skladne s povprečnimi vrednostmi, ki jih uporabljajo upravljavci na ustrezni nacionalni ali regionalni ravni. Pristojni organ lahko zbira ali zahteva take dokaze. Vsaj vsaka tri leta pregleda uporabljene vrednosti in obvesti Komisijo, če pride do bistvenih sprememb, pri čemer upošteva povprečje vrednosti, ki jih uporabljajo upravljavci na ustrezni nacionalni ali regionalni ravni.
Komisija lahko redno pregleduje ustreznost te določbe in pogojev iz tega odstavka glede na razvoj na trgu goriv in evropske postopke standardizacije.
Člen 75l
Določitev faktorja obsega
Če se količine sproščenega goriva v toku goriva uporabljajo samo za zgorevanje v sektorjih, zajetih v poglavjih II in III Direktive 2003/87/ES, razen v napravah, izključenih v skladu s členom 27a navedene direktive, se faktor obsega določi na nič, če regulirani subjekt dokaže, da se je preprečilo dvojno štetje iz člena 30f(5) Direktive 2003/87/ES.
Regulirani subjekt določi faktor obsega za vsak tok goriva z uporabo metod iz odstavka 2 ali privzete vrednosti v skladu z odstavkom 3, odvisno od veljavne stopnje.
Regulirani subjekt določi faktor obsega na podlagi ene ali več naslednjih metod v skladu z zahtevami veljavne stopnje iz Priloge IIa k tej uredbi:
metod, ki temeljijo na fizičnem razlikovanju pretoka goriva, vključno z metodami, ki temeljijo na razlikovanju med geografskimi regijami ali na uporabi ločenih merilnih instrumentov;
metod, ki temeljijo na kemijskih lastnostih goriv in reguliranim subjektom omogočajo, da dokažejo, da se lahko zadevno gorivo iz pravnih, tehničnih ali gospodarskih razlogov uporablja samo za zgorevanje v določenih sektorjih;
uporabe sredstva za davčno označevanje v skladu z Direktivo Sveta 95/60/ES ( 12 );
uporabe potrjenega letnega poročila o emisijah iz člena 68(1);
verige sledljivih pogodbenih dogovorov in računov (nadzorna veriga), ki predstavlja celotno dobavno verigo od reguliranega subjekta do porabnikov, vključno s končnimi porabniki;
uporabe nacionalnih sredstev za označevanje ali barv (barvil) za goriva na podlagi nacionalne zakonodaje;
posrednih metod, ki omogočajo natančno razlikovanje končne uporabe goriv v trenutku, ko se sprostijo v porabo, profili porabe za posamezne sektorje, tipični razponi zmogljivosti ravni porabe goriva pri porabnikih in ravni tlaka, kot so ravni plinastih goriv, pod pogojem, da uporabo te metode odobri pristojni organ. Komisija lahko pripravi smernice o veljavnih posrednih metodah.
Z odstopanjem od odstavka 3 lahko regulirani subjekt uporabi privzeto vrednost, nižjo od 1, če:
za namene poročanja o emisijah v poročevalnih letih od 2024 do 2026 regulirani subjekt pristojnemu organu dokaže, da uporaba privzetih vrednosti, nižjih od 1, zagotavlja točnejše določanje emisij, ali
za namene poročanja o emisijah v poročevalnih letih od 1. januarja 2027 regulirani subjekt pristojnemu organu dokaže, da uporaba privzetih vrednosti, nižjih od 1, zagotavlja točnejše določanje emisij in da je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:
tok goriva je tok goriva de minimis;
privzeta vrednost za tok goriva ni nižja od 0,95 za uporabo goriva v sektorjih, zajetih v Prilogi III k Direktivi 2003/87/ES, ali ni višja od 0,05 za uporabo goriva v sektorjih, ki niso zajeti v navedeni prilogi.
Komisija pri odobritvi privzete vrednosti v skladu s prvim pododstavkom upošteva ustrezno raven usklajenosti metodologij med državami članicami, ravnovesje med natančnostjo, upravno učinkovitostjo in posledicami prenosa stroškov na potrošnike ter morebitno tveganje izogibanja obveznostim iz poglavja IVa Direktive 2003/87/ES.
Privzeta vrednost za nacionalni tok goriva, ki se uporablja v skladu s tem odstavkom, ni nižja od 0,95 za uporabo goriva v sektorjih, zajetih v Prilogi III k Direktivi 2003/87/ES, ali ni višja od 0,05 za uporabo goriva v sektorjih, ki niso zajeti v navedeni prilogi.
Člen 75m
Sprostitev tokov goriva, ki vsebujejo biomaso, sintetična nizkoogljična goriva, RFNBO in reciklirana ogljična goriva
Uporabljajo se člen 38, člen 39(1), (3) in (4) ter člen 39a. V ta namen velja naslednje:
vsak sklic na upravljavca se razume kot sklic na regulirani subjekt;
vsak sklic na podatke o dejavnosti se razume kot sklic na količine sproščenega goriva;
vsak sklic na tokove vira se razume kot sklic na tokove goriva;
vsak sklic na Prilogo II se razume kot sklic na Prilogo IIa;
vsak sklic na odstavek 39(2) se razume kot sklic na odstavek 3 tega člena.
Če mora regulirani subjekt glede na zahtevano stopnjo opraviti analize za določitev ►M5 delež ogljika z ničelno stopnjo emisij ◄ , a izvedba prvega pododstavka tehnično ni izvedljiva ali bi povzročila nerazumno visoke stroške, pristojnemu organu predloži v odobritev alternativno metodo ocenjevanja za določitev deleža biomase.
ODDELEK 3
Druge določbe
Člen 75n
Regulirani subjekti z nizkimi emisijami
Pristojni organ lahko regulirani subjekt šteje za regulirani subjekt z nizkimi emisijami, če je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:
med letoma 2027 in 2030 so bile povprečne potrjene letne emisije v dveh letih pred poročevalnim obdobjem pred uporabo faktorja obsega, razen emisij CO2 iz goriv z ničelno stopnjo emisij, nižje od 1 000 ton CO2 na leto;
od leta 2031 so bile povprečne letne emisije tega reguliranega subjekta iz potrjenih poročil o emisijah v obdobju trgovanja tik pred sedanjim obdobjem trgovanja, izračunane pred uporabo faktorja obsega in brez upoštevanja emisij CO2 iz goriv z ničelno stopnjo emisij, nižje od 1 000 ton CO2 na leto;
če povprečne letne emisije iz točke (a) niso na voljo ali niso več reprezentativne za namene točke (a), vendar bodo letne emisije tega reguliranega subjekta v naslednjih petih letih, izračunane pred uporabo faktorja obsega in brez upoštevanja emisij CO2 iz goriv z ničelno stopnjo emisij, na podlagi metode konservativne ocene nižje od 1 000 ton CO2(e) na leto.
Regulirani subjekt brez nepotrebnega odlašanja predloži bistveno spremembo načrta za spremljanje v smislu člena 15(3), točka (b), v odobritev pristojnemu organu.
Vendar pristojni organ reguliranemu subjektu dovoli, da še naprej izvaja poenostavljeno spremljanje, če ta regulirani subjekt pristojnemu organu dokaže, da prag iz odstavka 2 v zadnjih petih poročevalnih obdobjih ni bil presežen in da od naslednjega poročevalnega obdobja naprej ne bo več presežen.
Člen 75o
Upravljanje in nadzor podatkov
Uporabljajo se določbe poglavja V. V zvezi s tem se vsak sklic na upravljavca se razume kot sklic na regulirani subjekt.
Člen 75p
Letna poročila o emisijah
Leta 2025 regulirani subjekt pristojnemu organu do 30. aprila predloži poročilo o emisijah, ki zajema letne emisije v letu 2024. Pristojni organi zagotovijo, da so informacije iz navedenega poročila v skladu z zahtevami te uredbe.
Vendar lahko pristojni organi od reguliranih subjektov zahtevajo, da letna poročila o emisijah iz tega odstavka predložijo pred 30. aprilom, če poročilo ni predloženo prej kot en mesec po roku iz člena 68(1).
Člen 75q
Poročanje o izboljšavah metodologije spremljanja
Regulirani subjekti pristojnemu organu po potrebi predložijo v odobritev poročilo, ki vsebuje informacije iz odstavka 2 ali 3, v naslednjih rokih:
za subjekte kategorije A do 31. julija vsakih pet let;
za subjekte kategorije B do 31. julija vsaka tri leta;
za vse regulirane subjekte, ki uporabljajo privzeti faktor obsega iz člena 75l(3) in (4), do 31. julija 2026.
Vendar lahko pristojni organ določi drug datum za predložitev poročila, ki pa ne sme biti poznejši od 30. septembra istega leta, in skupaj z načrtom za spremljanje ali poročilom o izboljšavah odobri podaljšanje roka, ki se uporablja v skladu z drugim pododstavkom, če regulirani subjekt ob predložitvi načrta za spremljanje v skladu s členom 75b, ob priglasitvi posodobitev v skladu z navedenim členom ali ob predložitvi poročila o izboljšavah v skladu s tem členom pristojnemu organu dokaže, da bodo razlogi, zaradi katerih bi nastali nerazumno visoki stroški ali zaradi katerih ukrepi za izboljšanje tehnično niso izvedljivi, veljali dalj časa. Pri podaljšanju se upošteva število let, za katera regulirani subjekt predloži dokaze. Celotno obdobje med poročili o izboljšavah je lahko največ štiri leta za regulirani subjekt kategorije B in pet let za regulirani subjekt kategorije A.
Vendar če so na voljo dokazi, da so ukrepi, potrebni za doseganje teh stopenj, postali tehnično izvedljivi in da ne povzročajo več nerazumno visokih stroškov, regulirani subjekt obvesti pristojni organ o ustreznih spremembah načrta za spremljanje v skladu s členom 75b ter predloži predloge za izvajanje s tem povezanih ukrepov in njihov časovni okvir.
Vendar če so na voljo dokazi, da je uporaba katere koli druge metode iz člena 75l(2) za navedene tokove goriva postala tehnično izvedljiva in da ne povzroča več nerazumno visokih stroškov, regulirani subjekt obvesti pristojni organ o ustreznih spremembah načrta za spremljanje v skladu s členom 75b ter predloži predloge za izvajanje s tem povezanih ukrepov in njihov časovni okvir.
Pristojni organ lahko določi drug datum za predložitev poročila iz tega odstavka, ki pa ne sme biti poznejši od 30. septembra istega leta. Tako poročilo se lahko po potrebi združi s poročilom iz odstavka 1 tega člena.
Če se s priporočenimi izboljšavami metodologija spremljanja ne bi izboljšala, regulirani subjekt utemelji, zakaj. Če bi priporočene izboljšave povzročile nerazumno visoke stroške, regulirani subjekt predloži dokaze o nerazumno visokih stroških.
Člen 75r
Določanje emisij s strani pristojnega organa
Pristojni organ izvede konservativno oceno emisij reguliranega subjekta, pri čemer upošteva posledice prenosa stroškov na potrošnike, v kateri koli od naslednjih okoliščin:
če regulirani subjekt ne predloži potrjenega letnega poročila o emisijah v roku iz člena 75p;
če potrjeno letno poročilo o emisijah iz člena 75p ni skladno s to uredbo;
če poročilo o emisijah reguliranega subjekta ni bilo potrjeno v skladu z Izvedbeno uredbo (EU) 2018/2067.
Člen 75s
Dostop do informacij in zaokroževanje podatkov
Uporabljata se člen 71 ter člen 72(1) in (2). V zvezi s tem se vsak sklic na upravljavce ali operaterje zrakoplovov razume kot sklic na regulirane subjekte.
Člen 75t
Zagotavljanje skladnosti z drugimi poročili
Za namene poročanja o emisijah iz dejavnosti iz Priloge III k Direktivi 2003/87/ES:
sektorji, v katerih se goriva, kot so opredeljena v členu 3, točka (af), Direktive 2003/87/ES, sprostijo v porabo in izgorijo, se označijo z oznakami CRF;
goriva, kot so opredeljena v členu 3, točka (af), Direktive 2003/87/ES, se po potrebi označijo z oznakami KN v skladu z nacionalno zakonodajo, s katero sta bili preneseni direktivi 2003/96/ES in 2009/30/ES;
za zagotovitev skladnosti s poročanjem za davčne namene v skladu z nacionalno zakonodajo, s katero sta bili preneseni direktivi 2003/96/ES in (EU) 2020/262, regulirani subjekt pri sporočanju svojih kontaktnih podatkov v načrtu za spremljanje in poročilu o emisijah po potrebi uporabi registracijsko in identifikacijsko številko gospodarskega subjekta v skladu z Uredbo (EU) št. 952/2013 ( 13 ), trošarinsko številko v skladu z Uredbo (EU) št. 389/2012 ( 14 ) ali nacionalno trošarinsko registracijsko in identifikacijsko številko, ki jo izda ustrezni organ v skladu z nacionalno zakonodajo, s katero je bila prenesena Direktiva 2003/96/ES.
Člen 75u
Zahteve glede informacijske tehnologije
Uporabljajo se določbe poglavja VII. V zvezi s tem se vsak sklic na upravljavca in operaterja zrakoplova razume kot sklic na regulirani subjekt.
POGLAVJE VIIb
HORIZONTALNE DOLOČBE V ZVEZI S SPREMLJANJEM EMISIJ REGULIRANIH SUBJEKTOV
Člen 75v
Preprečevanje dvojnega štetja s spremljanjem in poročanjem
Člen 75w
Preprečevanje goljufij in obveznost sodelovanja
POGLAVJE VIII
KONČNE DOLOČBE
Člen 76
Spremembe Uredbe (EU) št. 601/2012
Uredba (EU) št. 601/2012 se spremeni:
v členu 12(1), tretji pododstavek, se točka (a) nadomesti z naslednjo:
„(a) za naprave: dokaze za vsak večji ali manjši tok vira, s katerimi se dokazuje skladnost s pragovi negotovosti za podatke o dejavnosti in faktorji za izračun, kjer je primerno, za uporabljene stopnje v skladu z opredelitvijo iz prilog II in IV; za vsak vir emisij: dokaze za skladnost s pragovi negotovosti za uporabljene stopnje v skladu z opredelitvijo iz Priloge VIII, kjer je primerno;“;
v členu 15, odstavek 4, se pododstavek (a) nadomesti z naslednjim:
v zvezi z načrtom za spremljanje emisij:
sprememba vrednosti faktorjev emisije iz načrta za spremljanje;
menjava metod izračuna iz Priloge III ali prehod z uporabe metode izračuna na uporabo metodologije ocenjevanja v skladu s členom 55(2) ali obratno;
uvedba novih tokov vira;
spremembe statusa operaterja zrakoplova kot malega onesnaževalca v smislu člena 55(1) ali glede enega od pragov iz člena 28a(6) Direktive 2003/87/ES;“;
člen 49 se nadomesti z naslednjim:
„Člen 49
Preneseni CO2
Upravljavec od emisij naprave odšteje vsako količino CO2, ki izhaja iz fosilnega ogljika pri dejavnostih iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES in ni v emisiji iz naprave, ampak:
se prenese iz naprave do:
naprave za zajemanje za namen transporta in dolgoročnega geološkega shranjevanja na območju shranjevanja, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES;
transportnega omrežja za namen dolgoročnega geološkega shranjevanja na območju shranjevanja, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES; ali
območja shranjevanja, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES, za namen dolgoročnega geološkega shranjevanja;
se prenese iz naprave in se uporabi za proizvodnjo oborjenega kalcijevega karbonata, v katerem je porabljeni CO2 kemično vezan.
Prvi pododstavek se uporablja tudi za sprejemno napravo v zvezi z identifikacijsko oznako prenosne naprave.
Upravljavec za namene točke (b) odstavka 1 uporabi metodologijo na podlagi izračuna.
Vendar lahko upravljavec uporabi naslednjo nižjo stopnjo, če dokaže, da uporaba najvišje stopnje iz oddelka 1 Priloge VIII tehnično ni izvedljiva ali da bi povzročila nerazumno visoke stroške.
Za določitev količine CO2, ki je kemično vezan v oborjenem kalcijevem karbonatu, upravljavec uporabi vire podatkov, ki predstavljajo najvišjo dosegljivo točnost.
člen 52 se spremeni:
odstavek 5 se črta;
odstavek 6 se nadomesti z naslednjim:
Postopek za obveščanje o uporabi dejanske ali standardne gostote se opiše v načrtu za spremljanje skupaj s sklicem na ustrezno dokumentacijo operaterja zrakoplova.“;
odstavek 7 se nadomesti z naslednjim:
v členu 54, odstavek 2, se pododstavek 1 nadomesti z naslednjim:
člen 55 se spremeni:
odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:
odstavki 2, 3 in 4 se črtajo;
v členu 59 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:
„Za namene člena 58(3)(a) upravljavec zagotovi, da se vsa ustrezna merilna oprema kalibrira, nastavlja in preverja v rednih časovnih presledkih in pred uporabo ter preverja glede na standarde meril, sledljive v mednarodnih standardih meril, če so na voljo, v skladu z zahtevami te uredbe in sorazmerno z ugotovljenimi tveganji.
Če sestavnih delov merilnih sistemov ni mogoče kalibrirati, jih upravljavec opredeli v načrtu za spremljanje in predlaga druge nadzorne dejavnosti.
Če se ugotovi, da oprema ne dosega zahtevane učinkovitosti, upravljavec takoj sprejme ustrezni popravni ukrep.“;
v členu 65(2) se doda tretji pododstavek:
„Če število letov z vrzelmi podatkov iz prvih dveh pododstavkov presega 5 % sporočenih letnih letov, upravljavec o tem brez odlašanja obvesti pristojni organ in sprejme popravne ukrepe za izboljšanje metodologije spremljanja.“;
oddelek 2 Priloge I se spremeni:
točka 2(b)(ii) se nadomesti z naslednjo:
„(ii) postopke za merjenje polnjenja z gorivom in goriva v rezervoarjih, opis uporabljene merilne opreme in postopke za evidentiranje, priklic, prenos in shranjevanje informacij o meritvah, kadar je to ustrezno;“;
točka 2(b)(iii) se nadomesti z naslednjim:
„(iii) metodo za določitev gostote, če je to ustrezno;“;
točka (2)(b)(iv) se nadomesti z naslednjo:
„(iv) utemeljitev izbrane metodologije spremljanja, da bi zagotovili najnižjo stopnjo negotovosti, v skladu s členom 55(1);“;
točka 2(d) se črta;
točka 2(f) se nadomesti z naslednjo:
„(f) opis postopkov in sistemov za metodo ugotavljanja, ocenjevanja in upravljanja vrzeli podatkov v skladu s členom 65(2).“;
v Prilogi III se črta oddelek 2;
Priloga IV se spremeni:
v oddelku 10, pododdelek B, se črta četrti odstavek;
v oddelku 14, pododdelek B, se črta tretji odstavek;
Priloga IX se spremeni:
točka 2 oddelka 1 se nadomesti z naslednjo:
„Dokumenti, ki utemeljujejo izbiro metodologije spremljanja, in dokumenti, ki utemeljujejo začasne ali stalne spremembe metodologij spremljanja in stopenj, ki jih odobri pristojni organ.“;
točka 5 oddelka 3 se nadomesti z naslednjo:
„(5) Dokumentacija o metodologiji za vrzeli podatkov, kjer je ustrezno, številu letov, na katerih so nastale vrzeli podatkov, podatkih, s katerimi so se nastale vrzeli podatkov zapolnile in, če število letov z vrzelmi podatkov presega 5 % sporočenih letov, razloge za vrzeli podatkov in dokumentacijo o sprejetih popravnih ukrepih.“;
oddelek 2 Priloge X se spremeni:
točka 7 se nadomesti z naslednjo:
„(7) skupno število letov za državo vzleta in pristanka, vključenih v poročilo;“;
za točko 7 se doda naslednja točka:
„(7a) maso goriva (v tonah) po tipih goriva po državah vzleta in pristanka;“;
točka 10(a) se nadomesti z naslednjim:
„(a) število letov, izraženih kot odstotek letnih letov, pri katerih so nastale vrzeli podatkov, ter okoliščine in razloge za vrzeli podatkov, ki se uporabljajo;“;
točka 11(a) se nadomesti z naslednjo:
„(a) število letov, izraženo kot odstotek letnih letov (zaokroženo na najbližjo desetinko odstotka), pri katerih so nastale vrzeli podatkov; ter okoliščine in razloge za vrzeli podatkov, ki se uporabljajo;“.
Člen 77
Razveljavitev Uredbe (EU) št. 601/2012
Sklicevanja na razveljavljeno uredbo se štejejo kot sklicevanja na to uredbo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge XI.
Člen 78
Začetek veljavnosti in uporaba
Ta uredba začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Uporablja se od 1. januarja 2021.
Člen 76 pa se uporablja od 1. januarja 2019 oziroma od datuma začetka veljavnosti te uredbe, kar koli od tega nastopi pozneje.
Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.
PRILOGA I
Minimalna vsebina načrta za spremljanje (Člen 12(1))
1. MINIMALNA VSEBINA NAČRTA ZA SPREMLJANJE ZA NAPRAVE
Načrt za spremljanje za napravo vsebuje vsaj naslednje informacije:
splošne informacije o napravi:
opis naprave in dejavnosti, ki se izvajajo v napravi, ki se spremlja, pri čemer ta opis vsebuje seznam virov emisij in tokov vira, ki se spremljajo, za vsako dejavnost, ki se izvaja v napravi in izpolnjuje naslednja merila:
opis mora zadostovati za dokaz, da se ne pojavljajo vrzeli podatkov in dvojno štetje v zvezi z emisijami;
če tako zahteva pristojni organ ali če se s tem olajša opisovanje naprave ali sklicevanje na vire emisij, tokove vira, merilne instrumente in katere koli druge dele naprave, ki so pomembni za metodologijo spremljanja, vključno z dejavnostmi pretoka podatkov in nadzornimi dejavnostmi, se mora dodati enostaven diagram virov emisij, tokov vira, mest vzorčenja in merilne opreme;
opis postopka za upravljanje dodeljevanja odgovornosti za spremljanje in poročanje v okviru naprave ter za upravljanje usposobljenosti pristojnega osebja;
opis postopka za redno ocenjevanje primernosti načrta za spremljanje, ki vključuje najmanj:
preverjanje seznama virov emisij in tokov vira, zagotavljanje popolnosti virov emisij in tokov vira ter zagotavljanje, da so vse ustrezne spremembe v okviru narave in delovanja naprave vključene v načrt za spremljanje;
ocenjevanje skladnosti s pragovi negotovosti za podatke o dejavnosti in druge parametre, če je to primerno, za uporabljene stopnje za vsak tok vira in vir emisije;
ocenjevanje možnih ukrepov za izboljšanje uporabljene metodologije spremljanja;
opis pisnih postopkov dejavnosti pretoka podatkov v skladu s členom 58, po potrebi vključno z diagramom za večjo jasnost;
opis pisnih postopkov za nadzorne dejavnosti, vzpostavljenih v skladu s členom 59;
če je primerno, informacije o ustreznih povezavah z dejavnostmi, izvedenimi v okviru sistema Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS), vzpostavljenega v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta ( 15 ), sistemov, zajetih v harmoniziranem standardu ►M4 ISO 14001:2015 ◄ , in drugih sistemov okoljskega upravljanja, vključno z informacijami o postopkih in nadzoru v zvezi s spremljanjem emisij toplogrednih plinov in poročanjem o njih;
številko različice načrta za spremljanje in datum, od katerega se ta različica načrta za spremljanje uporablja;
kategorijo naprave;
po potrebi podroben opis metodologij na podlagi izračuna, ki vključuje naslednje:
podroben opis uporabljene metodologije na podlagi izračuna, vključno s seznamom vhodnih podatkov in uporabljenih formul za izračun, seznamom stopenj, uporabljenih za podatke o dejavnosti, in vsemi ustreznimi faktorji za izračun za vsakega od tokov vira, ki se spremljajo;
če je to ustrezno in če namerava upravljavec uporabiti poenostavitev za manjše tokove vira in tokove vira de minimis, kategorizacijo tokov vira na večje in manjše tokove vira ter tokove vira de minimis;
opis uporabljenih merilnih sistemov in njihov merilni obseg, določeno negotovost in natančno lokacijo merilnih instrumentov, ki se uporabljajo za vsakega od tokov vira, ki se spremljajo;
če je to ustrezno, privzete vrednosti, uporabljene za faktorje za izračun, ki kažejo vir faktorja, ali ustrezen vir, iz katerega se bo privzeti faktor redno priklical, za vsakega od tokov vira;
če je to ustrezno, seznam metod analize, ki se uporabljajo za določitev vseh ustreznih faktorjev za izračun za vsakega od tokov vira, in opis pisnih postopkov za te analize;
če je to ustrezno, opis postopka, na katerem temelji načrt za vzorčenje goriva in materialov, ki se analizirajo, in postopek, ki se uporablja za revidiranje primernosti načrta za vzorčenje;
če je to ustrezno, seznam laboratorijev, ki sodelujejo pri izvajanju ustreznih analitskih postopkov, in opis postopka za dokazovanje skladnosti z enakovrednimi zahtevami v skladu s členom 34(2) in (3), če laboratorij ni akreditiran v skladu s členom 34(1);
če se uporablja nadomestna metodologija spremljanja v skladu s členom 22, podroben opis metodologije spremljanja, uporabljene za vse tokove vira ali vire emisij, za katere se uporablja metodologija brez stopenj, in opis pisnega postopka, uporabljenega za analizo negotovosti, ki se izvede in je povezana s tem;
po potrebi podroben opis metodologij na podlagi meritev, ki vključuje:
opis merilne metode, tudi opise vseh pisnih postopkov, ki so pomembni za merjenje, in naslednje:
vse formule za izračun, ki se uporabljajo za zbiranje podatkov in določitev letnih emisij posameznih virov emisij;
metodo za določanje, ali je mogoče izračunati veljavne ure ali krajša referenčna obdobja za vsak parameter in za nadomestitev manjkajočih podatkov v skladu s členom 45;
seznam vseh ustreznih točk emisij v obdobjih običajnega in omejenega delovanja ter prehodnih obdobjih, vključno z izpadom proizvodnje ali zagonom obratovanja, dopolnjenim s procesnim diagramom, če tako zahteva pristojni organ;
če pretok dimnega plina izhaja iz izračuna, opis pisnega postopka za ta izračun za vsak vir emisij, ki se spremlja, z uporabo metodologije na podlagi meritev;
seznam vse ustrezne opreme, za katero se navedejo tudi pogostost meritev, merilno območje in negotovost;
seznam uporabljenih standardov in morebitnih odstopanj od njih;
opis pisnega postopka za izvajanje potrditvenih izračunov v skladu s členom 46, če je to ustrezno;
opis načina določanja CO2 iz ►M5 goriva z ničelno stopnjo emisij ◄ in odštetja te vrednosti od izmerjenih emisij CO2 ter opis pisnega postopka, uporabljenega za ta namen, če je to ustrezno;
če je to ustrezno in če namerava upravljavec uporabiti poenostavitev za manjše vire emisij, kategorizacijo virov emisij na večje in manjše vire emisij;
poleg elementov iz točke 4 se zagotovi podroben opis metodologije spremljanja, če se spremljajo emisije N2O, po potrebi v obliki opisa uporabljenih pisnih postopkov, vključno z opisom:
metode in parametrov za določitev količine materialov, uporabljenih v proizvodnem postopku, in največje količine materiala, uporabljenega pri polni zmogljivosti;
metode in parametrov, uporabljenih za določitev količine proizvoda, izdelanega na uro in izraženega kot količina proizvedene dušikove kisline (100 %), adipinske kisline (100 %), kaprolaktama, glioksala in glioksilne kisline na uro;
metode in parametrov, uporabljenih za določitev koncentracije N2O v dimnem plinu iz vsakega vira emisije, merilnega območja metode in njene negotovosti ter podrobnosti o nadomestnih metodah, ki se uporabijo, kadar koncentracije niso v merilnem območju, in okoliščin, v katerih se to lahko zgodi;
metode izračuna, uporabljene za določitev emisij N2O iz periodično nastopajočih virov nezmanjšanih emisij pri proizvodnji dušikove kisline, adipinske kisline, kaprolaktama, glioksala in glioksilne kisline;
načina in obsega obratovanja naprave pri spremenljivi obremenjenosti ter načina upravljanja obratovanja;
metode in vseh formul za izračun, ki se uporabljajo za določitev letnih emisij N2O in ustreznih vrednosti CO2(e) za vsak vir emisije;
informacij o stanjih, ki odstopajo od normalnega obratovanja, navedbe možne pogostosti in trajanja takšnih stanj ter navedbe prostornine emisij N2O med takšnimi izrednimi stanji, kot je okvara opreme za zmanjševanje emisij;
podroben opis metodologije spremljanja, če se spremljajo perfluorirani ogljikovodiki iz primarne proizvodnje aluminija, če je to primerno, v obliki opisa uporabljenih pisnih postopkov, kar vključuje:
če je to primerno, datume meritev za določitev faktorjev emisije SEFCF4 ali OVC in FC2F6, specifičnih za napravo, in časovni načrt ponovnega določanja v prihodnosti;
če je to primerno, protokol, ki opisuje postopek za določitev faktorjev emisije za CF4 in C2F6, specifičnih za napravo, ter dokazuje, da so se meritve izvajale in se bodo še naprej izvajale dovolj dolgo, da se lahko izmerjene vrednosti pretvorijo, pri čemer pa se morajo izvajati najmanj 72 ur;
če je to primerno, metodologijo za določanje zbiralne učinkovitosti za ubežne emisije v napravah za proizvodnjo primarnega aluminija;
opis vrste celic in vrste anode;
podroben opis metodologije spremljanja, če se izvaja prenos vsebovanega CO2 kot dela toka vira v skladu s členom 48, prenos CO2 v skladu s členom 49 ali prenos N2O v skladu s členom 50, v obliki opisa uporabljenih pisnih postopkov, če je to primerno, kar vključuje:
če je to primerno, lokacijo opreme za merjenje temperature in tlaka v ►M5 transportna infrastruktura za CO2 ◄ ;
če je to primerno, postopke za preprečevanje, odkrivanje in količinsko opredelitev pojavov uhajanja iz ►M5 transportna infrastruktura za CO2 ◄ ;
v primeru ►M5 transportna infrastruktura za CO2 ◄ , postopke, s katerimi se učinkovito zagotavlja, da se CO2 prenaša samo do naprav, ki imajo veljavno dovoljenje za emisije toplogrednih plinov, ali če se katera koli emisija CO2 učinkovito spremlja in upošteva v skladu s členom 49;
če je to primerno, opis sistemov za neprekinjeno merjenje, ki se uporabljajo na točkah prenosa CO2 ali N2O med napravami, ki prenašajo CO2 ali N2O, ali metodo določanja v skladu s členom 48, 49 ali 50;
po potrebi opis metode konservativne ocene, uporabljene za določitev deleža z ničelno stopnjo emisij in deleža RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij za vsebovani ali preneseni CO2 v skladu s členom 48, 49 ali 49a;
če je to primerno, metodologije količinskih opredelitev za emisije ali izpust CO2 v vodni steber iz morebitnih uhajanj ter uporabljene in po možnosti prilagojene metodologije količinskih opredelitev za dejanske emisije ali izpust CO2 v vodni steber iz uhajanj, kot je določeno v oddelku 23 Priloge IV;
podroben opis metodologije spremljanja, če je CO2 kemično vezan v skladu s členom 49a, po potrebi v obliki opisa uporabljenih pisnih postopkov, kar vključuje:
postopke za ugotavljanje, ali proizvod, v katerem je CO2 trajno kemično vezan v skladu s členom 49a(1) te uredbe, izpolnjuje zahteve iz delegirane uredbe v skladu s členom 12(3b) Direktive 2003/87/ES, in vrste uporabe teh proizvodov;
opis metodologije izračuna za določitev količin CO2, ki je trajno kemično vezan v skladu s členom 49a(2).
po potrebi opis postopka, uporabljenega za oceno, ali so tokovi vira z ničelno stopnjo emisij skladni s členom 38(5) ali členom 39a(3) ali (4);
po potrebi opis postopka, uporabljenega za določitev količin bioplina z ničelno stopnjo emisij na podlagi evidenc o nakupu v skladu s členom 39(4) ali količin RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij v skladu s členom 39a(5);
po potrebi do 31. decembra 2026 opis postopka za predložitev informacij, kot je opisan v členu 75v(2).
2. ►M4 MINIMALNA VSEBINA NAČRTOV ZA SPREMLJANJE ZA LETALSTVO ◄
Načrt za spremljanje vsebuje naslednje informacije za vse operaterje zrakoplovov:
identifikacijo operaterja zrakoplova, klicno kodo ali drug edinstveni označevalnik, uporabljen za namene kontrole zračnega prometa, kontaktne podatke operaterja zrakoplova in odgovorne osebe pri operaterju zrakoplova, kontaktni naslov, državo članico upravljavko, upravljalni pristojni organ;
začetni seznam vrst zrakoplovov v floti, upravljanih v času predložitve načrta za spremljanje, in število zrakoplovov po vrstah ter okvirni seznam dodatnih vrst zrakoplovov, za katere se pričakuje, da se bodo uporabljali, vključno z ocenjenim številom zrakoplovov po vrstah in tokov vira (vrst goriva), povezanih s posamezno vrsto zrakoplova, če so na voljo;
opis postopkov, sistemov in odgovornosti, uporabljenih za posodabljanje popolnosti seznama virov emisij v letu spremljanja za zagotovitev popolnosti spremljanja emisij in vplivov letalstva, nepovezanih s CO2, za zrakoplove v lasti in zakupu ter poročanja o njih;
opis postopkov, uporabljenih za spremljanje popolnosti seznama letov, upravljanih pod edinstvenim označevalnikom letališč vzleta in pristanka, ter postopkov, uporabljenih za določanje, ali so leti vključeni v Prilogo I k Direktivi 2003/87/ES za zagotavljanje popolnosti letov in preprečevanje dvojnega štetja;
opis postopka za upravljanje in dodeljevanje odgovornosti za spremljanje in poročanje ter za upravljanje usposobljenosti pristojnega osebja;
opis postopka za redno ocenjevanje primernosti načrta za spremljanje, ki vključuje morebitne uporabljene ukrepe za izboljšanje metodologije spremljanja in s tem povezanih postopkov;
opis pisnih postopkov dejavnosti pretoka podatkov, kot se zahtevajo v skladu s členom 58, po potrebi vključno z diagramom za večjo jasnost;
opis pisnih postopkov za nadzorne dejavnosti, določenih v skladu s členom 59;
če je primerno, informacije o ustreznih povezavah z dejavnostmi v okviru sistema EMAS, sistemov, ki jih vključuje harmonizirani standard ►M4 ISO 14001:2015 ◄ , in drugih sistemov okoljskega upravljanja, vključno z informacijami o postopkih in nadzoru v zvezi s spremljanjem emisij toplogrednih plinov in poročanjem o njih;
številko različice načrta za spremljanje in datum, od katerega se ta različica načrta za spremljanje uporablja;
potrditev, ali namerava operater zrakoplova namerava uporabiti katero od orodij iz člena 55(2) te uredbe in ali namerava uporabiti poenostavitev v skladu s členom 28a(4) Direktive 2003/87/ES;
po potrebi opis postopka, uporabljenega za oceno, ali je biogorivo, RFNBO, reciklirano ogljično gorivo ali sintetično nizkoogljično gorivo z ničelno stopnjo emisij skladno s členom 54c te uredbe;
po potrebi opis postopka, uporabljenega za določitev količin alternativnih letalskih goriv v skladu s členom 53(1) in za zagotovitev, da sporočena čista goriva izpolnjujejo pogoje iz člena 53a te uredbe;
po potrebi opis postopka, uporabljenega za oceno, ali je upravičeno letalsko gorivo skladno s členom 54a(2);
po potrebi opis postopka, uporabljenega za določitev količin upravičenega letalskega goriva v skladu s členom 54a(3) in za zagotovitev, da sporočena goriva izpolnjujejo pogoje iz člena 54a(4) in (5) te uredbe;
potrditev, ali operater zrakoplova opravlja lete v skladu s členom 56a(1);
potrditev, ali namerava operater zrakoplova za določitev vplivov letalstva, nepovezanih s CO2, uporabiti samo orodje NEATS ali pa namerava za vse ali del podatkov, ki se spremljajo, uporabiti lastna informacijska orodja ali informacijska orodja tretjih oseb, kot so opisana v členu 56a(7).
opis pisnega postopka, ki se uporablja za opredelitev metodologije spremljanja za dodatne vrste zrakoplovov, ki jih namerava uporabljati operater zrakoplova;
opis pisnih postopkov za spremljanje porabe goriva v vsakem zrakoplovu, kar vključuje:
izbrano metodologijo (metoda A ali metoda B) za izračun porabe goriva in, če se ne uporabi ista metoda za vse vrste zrakoplovov, utemeljitev te metodologije ter seznam, ki podrobno določa, katera metoda se uporablja pod katerimi pogoji;
postopke za merjenje polnjenja z gorivom in goriva v tankih, opis uporabljenih merilnih instrumentov in postopkov za evidentiranje, priklic, prenos in shranjevanje informacij o meritvah, kadar je to ustrezno;
metodo za določitev gostote, če je to ustrezno;
utemeljitev izbrane metodologije spremljanja, da bi zagotovili najnižje stopnje negotovosti, v skladu s členom 56(1);
seznam odstopanj od splošne metodologije spremljanja za določena letališča, kot je opisano v točki (b), če zaradi posebnih okoliščin operater zrakoplova ne more zagotoviti vseh zahtevanih podatkov za potrebno metodologijo spremljanja;
faktorje emisije, uporabljene za vsako vrsto goriva, ali, v primeru alternativnih goriv, metodologije za določitev faktorjev emisije, vključno z metodologijo pri vzorčenju, metodami analize, opisom uporabljenih laboratorijev in njihove akreditacije in/ali njihovih postopkov za zagotavljanje kakovosti;
opis postopkov in sistemov za metodo ugotavljanja, ocenjevanja in upravljanja vrzeli podatkov v skladu s členom 66(2).
▼M4 —————
Za namene spremljanja vplivov letalstva, nepovezanih s CO2, načrt za spremljanje po potrebi vključuje naslednje informacije za operaterje zrakoplovov, ki za določitev vplivov letalstva, nepovezanih s CO2, ne uporabljajo samo orodja NEATS:
opis modula za ocenjevanje porabe goriva in emisij, modela za izračun CO2(e) in povezanih informacijskih orodij, ki jih nameravajo uporabljati operaterji zrakoplovov;
opis in diagram poteka postopka spremljanja podatkov v zvezi z modelom za izračun CO2(e), kot je opisan v Prilogi IIIa, oddelek 4, k tej uredbi;
opis pisnega postopka za zagotavljanje, da se za vnos v modele za izračun CO2(e) v skladu s Prilogo IIIa k tej uredbi uporabijo ustrezni podatki in da se upoštevajo vplivi vseh dejavnikov, ki niso CO2, na podnebje na let;
opis pisnega postopka za ugotavljanje in ocenjevanje vrzeli podatkov ter uporabo privzetih vrednosti, opisanih v Prilogi IIIa, oddelek 5, in Prilogi IIIb k tej uredbi, da se zapolnijo vrzeli podatkov.
▼M4 —————
4. MINIMALNA VSEBINA NAČRTOV ZA SPREMLJANJE ZA REGULIRANE SUBJEKTE
Načrt za spremljanje za regulirane subjekte vsebuje vsaj naslednje informacije:
splošne informacije o reguliranem subjektu:
identifikacijo reguliranega subjekta, kontaktne podatke, vključno z naslovom, ter po potrebi registracijsko in identifikacijsko številko gospodarskega subjekta v skladu z Uredbo (EU) št. 952/2013, trošarinsko številko v skladu z Uredbo (EU) št. 389/2012 ali nacionalno trošarinsko registracijsko in identifikacijsko številko, ki jo izda ustrezni organ v skladu z nacionalno zakonodajo, s katero je bila prenesena Direktiva 2003/96/ES, in ki se uporablja za poročanje za davčne namene v skladu z nacionalno zakonodajo, s katero sta bili preneseni direktivi 2003/96/ES in (EU) 2020/262;
opis reguliranega subjekta, ki vsebuje seznam tokov goriva, ki jih je treba spremljati, sredstva, s katerimi se tokovi goriva sprostijo v porabo, končno uporabo toka goriva, sproščenega v porabo, vključno z oznako CRF, na ravni razpoložljive agregacije, pri čemer opis izpolnjuje naslednja merila:
opis mora zadostovati za dokaz, da se ne pojavljajo vrzeli podatkov in dvojno štetje v zvezi z emisijami;
enostaven diagram informacij iz točke (b), prvi pododstavek, z opisom reguliranega subjekta, tokov goriva, sredstev, s katerimi se goriva, kot so opredeljena v členu 3, točka (af), Direktive 2003/87/ES, sprostijo v porabo, merilnih instrumentov in katerih koli drugih delov reguliranega subjekta, ki so pomembni za metodologijo spremljanja, vključno z dejavnostmi pretoka podatkov in nadzornimi dejavnostmi;
če regulirani subjekti in zajeti tokovi goriva ustrezajo subjektom z obveznostmi poročanja v skladu z nacionalno zakonodajo, s katero sta bili preneseni direktivi 2003/96/ES in 2009/30/ES, in gorivom, za katera velja navedena nacionalna zakonodaja, enostaven diagram merilnih metod, uporabljenih za namene navedenih aktov;
po potrebi opis vseh odstopanj od začetka in konca leta spremljanja v skladu s členom 75j(2);
opis postopka za upravljanje dodeljevanja odgovornosti za spremljanje in poročanje v okviru reguliranega subjekta ter za upravljanje usposobljenosti pristojnega osebja;
opis postopka za redno ocenjevanje primernosti načrta za spremljanje, ki vključuje najmanj:
preverjanje seznama tokov goriva, zagotavljanje popolnosti in tega, da so vse ustrezne spremembe v okviru narave in delovanja reguliranega subjekta vključene v načrt za spremljanje;
ocenjevanje skladnosti s pragovi negotovosti za količine sproščenega goriva in druge parametre, če je to primerno, za uporabljene stopnje za vsak tok goriva;
ocenjevanje možnih ukrepov za izboljšanje uporabljene metodologije spremljanja, zlasti metode za določanje faktorja obsega;
opis pisnih postopkov dejavnosti pretoka podatkov v skladu s členom 58, po potrebi vključno z diagramom za večjo jasnost;
opis pisnih postopkov za nadzorne dejavnosti, vzpostavljenih v skladu s členom 59;
če je to ustrezno, informacije o ustreznih povezavah med dejavnostjo reguliranega subjekta iz Priloge III k Direktivi 2003/87/ES in poročanjem za davčne namene v skladu s poročanjem na podlagi nacionalne zakonodaje, s katero sta bili preneseni direktivi 2003/96/ES in (EU) 2020/262;
številko različice načrta za spremljanje in datum, od katerega se ta različica načrta za spremljanje uporablja;
kategorijo reguliranega subjekta;
podroben opis metodologij na podlagi izračuna, ki vključuje naslednje:
za vsak tok goriva, ki se spremlja, podroben opis uporabljene metodologije na podlagi izračuna, vključno s seznamom vhodnih podatkov in uporabljenih formul za izračun, metodami za določitev faktorja obsega, seznamom stopenj, uporabljenih za količine sproščenega goriva, vsemi ustreznimi faktorji za izračun, faktorjem obsega in, na znani ravni agregiranja, oznakami CRF končne uporabe toka goriva, sproščenega v porabo;
če namerava regulirani subjekt uporabiti poenostavitev za tokove goriva de minimis, kategorizacijo tokov goriva na večje tokove goriva in tokove goriva de minimis;
opis uporabljenih merilnih sistemov in njihov merilni obseg, negotovost in lokacijo merilnih instrumentov, ki se uporabljajo za vsakega od tokov goriva, ki se spremljajo;
če je to ustrezno, privzete vrednosti, uporabljene za faktorje za izračun, ki kažejo vir faktorja, ali ustrezen vir, iz katerega se bo privzeti faktor redno priklical, za vsakega od tokov goriva;
če je to ustrezno, seznam metod analize, ki se uporabljajo za določitev vseh ustreznih faktorjev za izračun za vsakega od tokov goriva, in opis pisnih postopkov za te analize;
če je to ustrezno, opis postopka, v katerem je pojasnjen načrt za vzorčenje goriv, ki se analizirajo, in postopek, ki se uporablja za revidiranje primernosti načrta za vzorčenje;
če je to ustrezno, seznam laboratorijev, ki sodelujejo pri izvajanju ustreznih analitskih postopkov, in opis postopka za dokazovanje skladnosti z enakovrednimi zahtevami v skladu s členom 34(2) in (3), če laboratorij ni akreditiran v skladu s členom 34(1);
Če je to ustrezno, opis postopka, uporabljenega za oceno, ali so tokovi goriva z ničelno stopnjo emisij skladni s členom 38(5) ali členom 39a(3) ali (4) in po potrebi s členom 75m(2);
če je to ustrezno, opis postopka, uporabljenega za določitev količin bioplina na podlagi evidenc o nakupu v skladu s členom 39(4);
če je to ustrezno, opis postopka, uporabljenega za predložitev informacij v skladu s členom 75v(3) in prejemanje informacij v skladu s členom 75v(2).
PRILOGA II
Opredelitve stopenj za metodologije na podlagi izračuna v zvezi z napravami (člen 12(1))
1. OPREDELITEV STOPENJ ZA PODATKE O DEJAVNOSTI
Pragovi negotovosti iz preglednice 1 se uporabljajo za stopnje v zvezi z zahtevami za podatke o dejavnosti v skladu s členom 28(1)(a) in prvim pododstavkom člena 29(2) ter Priloge IV te uredbe. Pragovi negotovosti se razlagajo kot največje dovoljene negotovosti za določitev tokov vira v poročevalnem obdobju.
Če preglednica 1 ne vključuje dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES in se masna bilanca iz člena 25 te uredbe ne uporabi, upravljavec za te dejavnosti uporabi stopnje iz preglednice 1 pod naslovom „Izgorevanje goriv in goriva, ki se uporabljajo kot vhodni material procesa“.
Preglednica 1
Stopnje za podatke o dejavnosti (največja dovoljena negotovost za posamezno stopnjo)
|
Dejavnost/vrsta toka vira |
Parameter, za katerega velja negotovost |
Stopnja 1 |
Stopnja 2 |
Stopnja 3 |
Stopnja 4 |
|
Izgorevanje goriv in goriv, ki se uporabljajo kot vhodni material procesa |
|||||
|
Komercialna standardna goriva |
količina goriva [t] ali [Nm3] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
Druga plinasta in tekoča goriva |
količina goriva [t] ali [Nm3] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
Trdna goriva, razen odpadkov |
količina goriva [t] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
Odpadki |
količina goriva [t] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
Sežiganje plinov |
količina sežganega plina [Nm3] |
± 17,5 % |
± 12,5 % |
± 7,5 % |
|
|
Čiščenje: karbonat (metoda A) |
količina porabljenega karbonata [t] |
± 7,5 % |
|
|
|
|
Čiščenje: sadra (metoda B) |
količina proizvedene sadre [t] |
± 7,5 % |
|
|
|
|
Čiščenje: sečnina |
količina porabljene sečnine |
± 7,5 % |
|
|
|
|
Rafiniranje olja |
|||||
|
Regeneracija katalizatorjev iz kreking procesov (*1) |
zahteve glede negotovosti se uporabljajo ločeno za vsak vir emisij |
± 10 % |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
|
Proizvodnja koksa |
|||||
|
Metodologija masne bilance |
vsak vhodni in vsak izhodni material [t] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
Praženje in sintranje kovinskih rud |
|||||
|
Karbonat kot vhodni material in procesni ostanki |
karbonat kot vhodni material in procesni ostanki [t] |
± 5 % |
± 2,5 % |
|
|
|
Metodologija masne bilance |
vsak vhodni in vsak izhodni material [t] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
Proizvodnja železa in jekla |
|||||
|
Gorivo kot vhodni material procesa |
vsak masni pretok v napravo in iz nje [t] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
Metodologija masne bilance |
vsak vhodni in vsak izhodni material [t] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
Proizvodnja cementnega klinkerja |
|||||
|
Peč na osnovi vnosa (metoda A) |
vsak zadevni vnos v peč [t] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
|
|
Klinker kot izhodni material (metoda B) |
proizvedeni klinker [t] |
± 5 % |
± 2,5 % |
|
|
|
Prah cementne peči |
CKD ali prah iz obvodov [t] |
n.r. (*2) |
± 7,5 % |
|
|
|
Nekarbonatni ogljik |
vsaka surovina [t] |
± 15 % |
± 7,5 % |
|
|
|
Proizvodnja apna ter žganje dolomita in magnezita |
|||||
|
Karbonati in drugi materiali v proizvodnem procesu (metoda A) |
vsak zadevni vnos v peč [t] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
|
|
Oksid zemljoalkalijskih kovin (metoda B) |
proizvedeno apno [t] |
± 5 % |
± 2,5 % |
|
|
|
Prah peči (metoda B) |
prah iz peči [t] |
n.r. (*2) |
± 7,5 % |
|
|
|
Proizvodnja stekla in mineralne volne |
|||||
|
Karbonati in drugi materiali v proizvodnem procesu (vhod) |
vsaka karbonatna surovina ali dodatki, povezani z emisijami CO2 [t] |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
|
|
Proizvodnja keramičnih izdelkov |
|||||
|
Ogljik kot vhodni material (metoda A) |
vsaka karbonatna surovina ali dodatek, povezan z emisijami CO2 [t] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
|
|
Alkalijski oksid (metoda B) |
bruto proizvodnja, vključno z zavrnjenimi proizvodi ter odpadnim steklom iz peči in pošiljk [t] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
|
|
Čiščenje |
porabljeni suhi CaCO3 [t] |
± 7,5 % |
|
|
|
|
Proizvodnja celuloze in papirja |
|||||
|
Pripravki kemikalij |
količina CaCO3 in Na2CO3 [t] |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
|
|
Proizvodnja industrijskih saj |
|||||
|
Metodologija masne bilance |
vsak vhodni in vsak izhodni material [t] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
Proizvodnja amoniaka |
|||||
|
Gorivo kot vhodni material procesa |
količina goriva, uporabljena kot vhodni material procesa [t] ali [Nm3] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
Proizvodnja vodika in sinteznega plina |
|||||
|
Gorivo kot vhodni material procesa |
količina goriva, uporabljena kot vhodni material za proizvodnjo vodika [t] ali [Nm3] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
Metodologija masne bilance |
vsak vhodni in vsak izhodni material [t] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
Proizvodnja osnovnih organskih kemikalij |
|||||
|
Metodologija masne bilance |
vsak vhodni in vsak izhodni material [t] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
Proizvodnja in predelava barvnih in nebarvnih kovin, vključno s sekundarnim aluminijem |
|||||
|
Emisije iz proizvodnih procesov |
vsak vhodni material ali procesni ostanki, uporabljeni kot vhodni material v procesu [t] |
± 5 % |
± 2,5 % |
|
|
|
Metodologija masne bilance |
vsak vhodni in vsak izhodni material [t] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
Proizvodnja primarnega aluminija ali glinice |
|||||
|
Metodologija masne bilance |
vsak vhodni in vsak izhodni material [t] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
Emisije PFC (metoda smernega koeficienta) |
proizvodnja primarnega aluminija v [t], minute anodnih učinkov v [število anodnih učinkov/celico dnevno] in [minute anodnih učinkov/pojav] |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
|
|
Emisije PFC (prenapetostna metoda) |
proizvodnja primarnega aluminija v [t], prenapetost anodnih učinkov [mV] in trenutna učinkovitost [-] |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
|
|
Zajemanje, prenos in geološko shranjevanje CO2 na območju shranjevanja, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES |
|||||
|
Masna bilanca prenesenega CO2 |
CO2, prenesen v napravo, transportno infrastrukturo ali na območje shranjevanja ali iz naprave, transportne infrastrukture ali z območja shranjevanja, izpustne emisije, emisije iz uhajanj ali ubežne emisije [t] |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
± 1,5 % |
|
CO2 pri izpustu, uhajanju in ubežnih emisijah |
Izpuščeni CO2, CO2 iz uhajanj ali CO2 iz ubežnih emisij [t] |
±17,5 % |
± 12,5 % |
± 7,5 % |
|
|
(*1)
Pri spremljanju emisij iz regeneracije katalizatorjev iz kreking procesov (druga katalitska regeneracija in fleksi koksarne) v rafinerijah mineralnih olj je zahtevana negotovost povezana s skupno negotovostjo vseh emisij iz tega vira.
(*2)
Količina [t] prahu cementne peči ali prahu iz obvodov (če je to primerno), ki uhaja iz sistema peči v poročevalnem obdobju, ocenjena na podlagi smernic za najboljšo industrijsko prakso. |
|||||
2. OPREDELITEV STOPENJ ZA FAKTORJE ZA IZRAČUN EMISIJ IZ IZGOREVANJA GORIV
Upravljavci spremljajo emisije CO2 iz vseh vrst procesov izgorevanja goriv, ki potekajo v okviru vseh dejavnosti, navedenih v Prilogi I k Direktivi 2003/87/ES ali vključenih v sistem Unije v skladu s členom 24 navedene direktive, pri čemer se uporabljajo opredelitve stopenj iz tega oddelka. ►M1 Če se kot vhodni material procesa uporabljajo goriva ali gorljivi materiali, ki povzročajo emisije CO2, se uporablja oddelek 4 te priloge. ◄ Če so goriva del masne bilance v skladu s členom 25(1) te uredbe, se uporabljajo opredelitve stopenj za masne bilance iz oddelka 3 te priloge.
Za emisije iz proizvodnih procesov, ki nastajajo pri zadevnem čiščenju izpušnih plinov, se uporabljajo opredelitve stopenj v skladu z oddelkom 4 in 5 te priloge, kakor je primerno.
2.1 Stopnje za faktorje emisije
Če je delež biomase, delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva določen za mešano gorivo ali material, se opredeljene stopnje nanašajo na predhodni faktor emisije. Pri fosilnih gorivih in materialih se stopnje nanašajo na faktor emisije.
Stopnja 1: Upravljavec uporabi:
standardne faktorje iz oddelka 1 Priloge VI ali
druge stalne vrednosti v skladu s členom 31(1)(e), če v oddelku 1 Priloge VI ni nobene primerne vrednosti.
Stopnja 2a: upravljavec za zadevno gorivo ali material uporabi faktorje emisije, specifične za državo v skladu s členom 31(1)(b) in (c) ali vrednosti v skladu s členom 31(1)(d).
Stopnja 2b: upravljavec izračuna faktorje emisije za gorivo na podlagi enega od naslednjih uveljavljenih približkov v kombinaciji z empirično korelacijo, ki se določi vsaj enkrat na leto v skladu s členi od 32 do 35 in 39:
meritve gostote specifičnih olj ali plinov, vključno s tistimi, ki so značilni za rafinerije ali jeklarstvo;
►C1 spodnje kurilne vrednosti ◄ specifičnih vrst premoga.
Upravljavec zagotovi, da korelacija izpolnjuje zahteve dobre inženirske prakse in da se uporablja le za vrednosti približka, ki spada na področje, za katerega je bil določen.
Stopnja 3: Upravljavec uporabi:
določitev faktorja emisije v skladu z ustreznimi določbami členov od 32 do 35.
empirično korelacijo, kot je navedena za stopnjo 2b, če upravljavec pristojnemu organu dokaže, da negotovost empirične korelacije ne presega ene tretjine vrednosti negotovosti, ki jo mora upravljavec upoštevati v zvezi z določanjem podatkov o dejavnosti za zadevno gorivo ali material.
2.2 Stopnje za ►C1 spodnjo kurilno vrednost ◄ ►C1 (SKV) ◄
Stopnja 1: Upravljavec uporabi:
standardne faktorje iz oddelka 1 Priloge VI, ali
druge stalne vrednosti v skladu s členom 31(1)(e), če v oddelku 1 Priloge VI ni nobene primerne vrednosti.
Stopnja 2a: upravljavec za zadevno gorivo uporabi faktorje, specifične za državo v skladu s členom 31(1)(b) ali (c) ali vrednosti v skladu s členom 31(1)(d).
Stopnja 2b: za komercialno tržena goriva se uporablja ►C1 spodnja kurilna vrednost ◄ , ki je razvidna iz evidence nakupa za ustrezno gorivo, ki jo zagotovi dobavitelj goriva, če je izračunana na podlagi sprejetih nacionalnih in mednarodnih standardov.
Stopnja 3: upravljavec določi ►C1 spodnjo kurilno vrednost ◄ v skladu s členi od 32 do 35.
2.3 Stopnje za faktorje oksidacije
Stopnja 1: upravljavec uporabi faktor oksidacije 1.
Stopnja 2: upravljavec uporabi faktorje oksidacije za zadevno gorivo v skladu s členom 31(1)(b) ali (c).
Stopnja 3: za goriva upravljavec izračuna faktorje, specifične za dejavnost, na podlagi ustrezne vsebnosti ogljika v pepelu, odpadnih vodah in drugih odpadkih ter stranskih proizvodih in drugih ustreznih nepopolno oksidiranih plinskih oblikah ogljika, ki so nastali, razen CO. Podatki o sestavi se določijo v skladu s členi od 32 do 35.
2.4 Stopnje za delež biomase
Stopnja 1: upravljavec uporabi veljavno vrednost, ki jo je objavil pristojni organ ali Komisija, ali vrednosti v skladu s členom 31(1).
Stopnja 2: upravljavec uporabi metodo ocene, odobreno v skladu z drugim pododstavkom člena 39(2).
Stopnja 3a: upravljavec uporabi analize v skladu s prvim pododstavkom člena 39(2) in v skladu s členi od 32 do 35.
Stopnja 3b: v primeru goriv, ki izhajajo iz proizvodnega procesa z opredeljenimi in sledljivimi vhodnimi tokovi, lahko upravljavec oceno določi na podlagi materialne bilance fosilnega in biomasnega ogljika, ki vstopa v proces in izstopa iz njega, kot je sistem masne bilance v skladu s členom 30(1) Direktive (EU) 2018/2001.
Če upravljavec predvideva fosilni delež v višini 100 % v skladu s členom 39(1) te uredbe, se za delež biomase ne dodeli nobena stopnja.
2.5 Stopnje za delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva
Stopnja 1: upravljavec določi delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva na podlagi sistema masne bilance v skladu s členom 30(1) Direktive (EU) 2018/2001.
Če upravljavec predvideva fosilni delež v višini 100 % v skladu s členom 39a(1) te uredbe, se za delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva ne dodeli nobena stopnja.
3. OPREDELITEV STOPENJ ZA FAKTORJE ZA IZRAČUN ZA MASNE BILANCE
Če upravljavec uporabi masno bilanco v skladu s členom 25, uporabi opredelitve stopenj iz tega oddelka.
3.1 Stopnje za vsebnost ogljika
Upravljavec uporabi eno od stopenj iz te točke. Upravljavec za izračun vsebnosti ogljika iz faktorja emisije uporabi naslednji enačbi:
|
(a) |
za faktorje emisije, izražene v t CO2/TJ: C = (EF × ►C1 SKV ◄ )/f; |
|
(b) |
za faktorje emisije, izražene v t CO2/t: C = EF/f. |
V teh formulah je C vsebnost ogljika, izražena kot ulomek (tona ogljika na tono proizvoda), EF je faktor emisije, SKV je spodnja kurilna vrednost, f pa je faktor iz člena 36(3).
Če je delež biomase ali delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva določen za mešano gorivo ali material, se opredeljene stopnje nanašajo na skupno vsebnost ogljika. Delež biomase ogljika se določi z uporabo stopenj, opredeljenih v oddelku 2.4 te priloge. Delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva se določi z uporabo stopenj, opredeljenih v oddelku 2.5 te priloge.
Stopnja 1: Upravljavec uporabi:
vsebnost ogljika, izračunano iz standardnih faktorjev iz oddelkov 1 in 2 Priloge VI, ali
druge stalne vrednosti v skladu s členom 31(1)(e), če v oddelkih 1 in 2 Priloge VI ni nobene primerne vrednosti.
Stopnja 2a: upravljavec vsebnost ogljika izračuna na podlagi faktorjev emisije, specifičnih za državo, za zadevno gorivo ali material v skladu s členom 31(1)(b) in (c) ali vrednosti v skladu s členom 31(1)(d).
Stopnja 2b: upravljavec izračuna vsebnost ogljika iz faktorjev emisije za gorivo na podlagi enega od naslednjih uveljavljenih približkov v kombinaciji z empirično korelacijo, ki se določi vsaj enkrat na leto v skladu s členi od 32 do 35 te uredbe:
meritev gostote specifičnih olj ali plinov, značilnih na primer za rafinerije ali jeklarstvo, in
►C1 spodnje kurilne vrednosti ◄ posebnih vrst premoga.
Upravljavec zagotovi, da korelacija izpolnjuje zahteve dobre inženirske prakse in da se uporablja le za vrednosti približka, ki spada na področje, za katerega je bil določen.
Stopnja 3: Upravljavec uporabi:
določitev vsebnosti ogljika v skladu z ustreznimi določbami členov od 32 do 35;
empirično korelacijo, kot je navedena za stopnjo 2b, če upravljavec pristojnemu organu dokaže, da negotovost empirične korelacije ne presega ene tretjine vrednosti negotovosti, ki jo mora upravljavec upoštevati v zvezi z določanjem podatkov o dejavnosti za zadevno gorivo ali material.
3.2 Stopnje za ►C1 spodnje kurilne vrednosti ◄
Uporabijo se stopnje, opredeljene v oddelku 2.2 te priloge.
3.3 ►C1 Stopnje za delež biomase ◄
Uporabijo se stopnje, opredeljene v oddelku 2.4 te priloge.
3.4 Stopnje za delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva
Uporabijo se stopnje, opredeljene v oddelku 2.5 te priloge.
4. OPREDELITEV STOPENJ ZA FAKTORJE ZA IZRAČUN EMISIJ CO2 IZ PROIZVODNIH PROCESOV
Za vse emisije CO2 iz proizvodnih procesov, zlasti za emisije iz razgradnje karbonatov in iz procesnih materialov, ki vsebujejo ogljik, razen v obliki karbonatov, vključno s sečnino, koksom in grafitom, se pri spremljanju z uporabo standardne metodologije v skladu s členom 24(2) uporabijo stopnje, opredeljene v tem oddelku za veljavne faktorje za izračun.
V primeru mešanice materialov, ki vsebujejo anorganske in organske oblike ogljika, se upravljavec lahko odloči:
Upravljavec lahko za emisije iz razgradnje karbonatov za vsak tok vira izbere eno od naslednjih metod:
metoda A (na podlagi vhodnih materialov): faktor emisije, faktor pretvorbe in podatki o dejavnosti se nanašajo na količino vnosa materiala v proizvodni proces;
metoda B (na podlagi izhodnih materialov): faktor emisije, faktor pretvorbe in podatki o dejavnosti se nanašajo na količino izhodnih tokov iz proizvodnega procesa.
Za druge emisije CO2 iz proizvodnih procesov upravljavec uporabi samo metodo A.
Z odstopanjem od določb tega oddelka in naslednjih pododdelkov lahko upravljavci emisije iz proizvodnih procesov iz materialov ocenijo kot ničelne, če ti materiali izpolnjujejo vse naslednje pogoje:
ne ustrezajo opredelitvam RFNBO ali recikliranih ogljičnih goriv ali sintetičnih nizkoogljičnih goriv;
proizvedeni so bili v drugi napravi, ki jo zajema Direktiva 2003/87/ES;
CO2 je bil kemično vezan pri proizvodnji materialov;
izpuščeni CO2 iz točke (iii) je bil vključen v letno poročilo o emisijah za zadevno napravo;
ne izpolnjujejo specifikacije proizvoda iz delegirane uredbe, sprejete v skladu s členom 12(3b) Direktive 2003/87/ES.
4.1 Stopnje za faktor emisije z uporabo metode A
Stopnja 1: upravljavec uporabi:
standardne faktorje iz preglednice 2 v oddelku 2 Priloge VI v primeru razgradnje karbonata ali iz preglednic 1, 4 ali 5 za druge procesne materiale;
druge stalne vrednosti v skladu s členom 31(1)(e), če v Prilogi VI ni nobene primerne vrednosti.
Stopnja 2: upravljavec uporabi faktor emisije, specifičen za državo v skladu s členom 31(1)(b) ali (c), ali vrednosti v skladu s členom 31(1)(d).
Stopnja 3: upravljavec določi faktor emisije v skladu s členi 32 do 35. Stehiometrična razmerja iz oddelka 2 Priloge VI se uporabljajo za pretvorbo podatkov o sestavi v faktorje emisije, kjer je primerno.
4.2 Stopnje za faktor pretvorbe z uporabo metode A
Stopnja 1: uporablja se faktor pretvorbe 1.
Stopnja 2: pri karbonatih in drugih vrstah ogljika, ki izhaja iz procesa, se uporabi faktor pretvorbe z vrednostjo med 0 in 1. Upravljavec lahko predvideva popolno pretvorbo za enega ali več vnosov in pripiše nepretvorjene materiale ali drug ogljik preostalim vnosom. Dodatno določanje ustreznih kemičnih parametrov proizvodov se izvede v skladu s členi 32 do 35.
4.3 Stopnje za faktor emisije z uporabo metode B
Stopnja 1: upravljavec uporabi:
standardne faktorje iz preglednice 3 v oddelku 2 Priloge VI;
druge stalne vrednosti v skladu s členom 31(1)(e), če v Prilogi VI ni nobene primerne vrednosti.
Stopnja 2: upravljavec uporabi faktor emisije, specifičen za državo v skladu s členom 31(1)(b) ali (c), ali vrednosti v skladu s členom 31(1)(d).
Stopnja 3: upravljavec določi faktor emisije v skladu s členi 32 do 35. Stehiometrična razmerja iz preglednice 3 oddelka 2 Priloge VI se uporabijo za pretvorbo podatkov o sestavi v faktorje emisije ob domnevi, da so vsi zadevni kovinski oksidi pridobljeni iz ustreznih karbonatov. Upravljavec za ta namen upošteva vsaj CaO in MgO ter pristojnemu organu predloži dokazila o tem, kateri nadaljnji kovinski oksidi so povezani s karbonati v surovinah.
4.4 Stopnje za faktor pretvorbe z uporabo metode B
Stopnja 1: uporablja se faktor pretvorbe 1.
Stopnja 2: količino nekarbonatnih spojin ustreznih kovin v surovinah, vključno s prahom ali elektrofiltrskim pepelom ali drugimi že žganimi materiali, izražajo faktorji pretvorbe z vrednostjo med 0 in 1, pri čemer vrednost 1 ustreza popolni pretvorbi karbonatnih surovin v okside. Dodatno določanje ustreznih kemičnih parametrov vhodnih materialov pri proizvodnem postopku se izvede v skladu s členi 32 do 35.
4.5 Stopnje za spodnjo kurilno vrednost (SKV)
Če je ustrezno, upravljavec določi spodnjo kurilno vrednost procesnega materiala z uporabo stopenj, opredeljenih v oddelku 2.2 te priloge. SKV ne šteje za relevantno za tokove vira de minimis ali kadar material sam po sebi ni gorljiv, če mu niso dodana druga goriva. V primeru dvoma upravljavec od pristojnega organa zahteva potrditev, ali je treba SKV spremljati in o njej poročati.
4.6 Stopnje za ►C2 delež biomase ◄
Če je ustrezno, upravljavec določi ►C2 delež biomase ◄ ogljika, vsebovanega v procesnem materialu, z uporabo stopenj, opredeljenih v oddelku 2.4 te priloge.
4.7 Stopnje za delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva
Uporabijo se stopnje, opredeljene v oddelku 2.5 te priloge.
▼M1 —————
PRILOGA IIa
Opredelitve stopenj za metodologije na podlagi izračuna v zvezi z reguliranimi subjekti
1. OPREDELITEV STOPENJ ZA KOLIČINE SPROŠČENEGA GORIVA
Pragovi negotovosti iz preglednice 1 se uporabljajo za stopnje v zvezi z zahtevami za količine sproščenega goriva v skladu s členom 28(1), točka (a), in členom 29(2), prvi pododstavek. Pragovi negotovosti se razlagajo kot največje dovoljene negotovosti za določitev tokov goriva v poročevalnem obdobju.
Preglednica 1
Stopnje za količine sproščenega goriva (največja dovoljena negotovost za posamezno stopnjo)
|
Vrsta toka goriva |
Parameter, za katerega velja negotovost |
Stopnja 1 |
Stopnja 2 |
Stopnja 3 |
Stopnja 4 |
Zgorevanje goriv
|
Komercialna standardna goriva |
količina goriva [t] ali [Nm3] ali [TJ] |
±7,5 % |
±5 % |
±2,5 % |
±1,5 % |
|
Druga plinasta in tekoča goriva |
količina goriva [t] ali [Nm3] ali [TJ] |
±7,5 % |
±5 % |
±2,5 % |
±1,5 % |
|
Trdna goriva |
količina goriva [t] ali [TJ] |
±7,5 % |
±5 % |
±2,5 % |
±1,5 % |
2. OPREDELITEV STOPENJ ZA FAKTORJE ZA IZRAČUN IN FAKTOR OBSEGA
Regulirani subjekti spremljajo emisije CO2 iz vseh vrst goriv, sproščenih v porabo v sektorjih, navedenih v Prilogi III k Direktivi 2003/87/ES ali vključenih v sistem Unije v skladu s členom 30j navedene direktive, pri čemer se uporabljajo opredelitve stopenj iz tega oddelka.
2.1 Stopnje za faktorje emisije
Če je delež biomase določen za mešanico goriva, se opredeljene stopnje nanašajo na predhodni faktor emisije. Pri fosilnih gorivih se stopnje nanašajo na faktor emisije.
Če je delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva določen za mešano gorivo, se opredeljene stopnje nanašajo na predhodni faktor emisije.
Stopnja 1: regulirani subjekt uporabi:
standardne faktorje iz oddelka 1 Priloge VI ali
druge stalne vrednosti v skladu s členom 31(1), točka (e), če v oddelku 1 Priloge VI ni nobene primerne vrednosti.
Stopnja 2a: regulirani subjekt za zadevno gorivo uporabi faktorje emisije, specifične za državo v skladu s členom 31(1), točki (b) in (c).
Stopnja 2b: regulirani subjekt izračuna faktorje emisije za gorivo na podlagi spodnje kurilne vrednosti za določene vrste premoga v kombinaciji z empirično korelacijo, ki se določi vsaj enkrat na leto v skladu s členi 32 do 35 in 75m.
Regulirani subjekt zagotovi, da korelacija izpolnjuje zahteve dobre inženirske prakse in da se uporablja le za vrednosti približka, ki spada na področje, za katerega je bil določen.
Stopnja 3: regulirani subjekt uporabi:
določitev faktorja emisije v skladu z ustreznimi določbami členov 32 do 35;
empirično korelacijo, kot je navedena za stopnjo 2b, če regulirani subjekt pristojnemu organu dokaže, da negotovost empirične korelacije ne presega ene tretjine vrednosti negotovosti, ki jo mora regulirani subjekt upoštevati v zvezi z določanjem količin sproščenega goriva za zadevno gorivo.
2.2 Stopnje za faktor za pretvorbo enote
Stopnja 1: regulirani subjekt uporabi:
standardne faktorje iz oddelka 1 Priloge VI, ali
druge stalne vrednosti v skladu s členom 31(1), točka (e), če v oddelku 1 Priloge VI ni nobene primerne vrednosti.
Stopnja 2a: regulirani subjekt za zadevno gorivo uporabi faktorje, specifične za državo v skladu s členom 31(1), točka (b) ali (c).
Stopnja 2b: za komercialno tržena goriva se uporablja faktor za pretvorbo enote, ki je razviden iz evidence nakupa za zadevno gorivo, če je izračunan na podlagi sprejetih nacionalnih in mednarodnih standardov.
Stopnja 3: regulirani subjekt določi faktor za pretvorbo enote v skladu s členi 32 do 35.
2.3 Stopnje za delež biomase
Stopnja 1: regulirani subjekt uporabi veljavno vrednost, ki jo je objavil pristojni organ ali Komisija, ali vrednosti v skladu s členom 31(1).
Stopnja 2: regulirani subjekt uporabi metodo ocenjevanja, odobreno v skladu s členom 75 m(3), drugi pododstavek.
Stopnja 3a: regulirani subjekt uporablja analize v skladu s členom 75m(3), prvi pododstavek, in v skladu s členi 32 do 35.
Če regulirani subjekt predvideva fosilni delež v višini 100 % v skladu s členom 39(1), se za delež biomase ne dodeli nobena stopnja.
Stopnja 3b: v primeru goriv, ki izhajajo iz proizvodnega postopka z opredeljenimi in sledljivimi vhodnimi tokovi, lahko regulirani subjekt oceno določi na podlagi masne bilance fosilnega in biomasnega ogljika, ki vstopa v postopek in izstopa iz njega, kot je sistem masne bilance v skladu s členom 30(1) Direktive (EU) 2018/2001.
2.3a Stopnje za delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva
Stopnja 1: upravljavec določi delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva na podlagi sistema masne bilance v skladu s členom 30(1) Direktive (EU) 2018/2001.
Če upravljavec predvideva fosilni delež v višini 100 % v skladu s členom 39a(1) te uredbe, se za delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva ne dodeli nobena stopnja.
2.4 Stopnje za faktor obsega
Stopnja 1: regulirani subjekt uporabi privzeto vrednost v skladu s členom 75 l(3) ali (4).
Stopnja 2: regulirani subjekt uporabi metode v skladu s členom 75l(2), točke (e) do (g).
Stopnja 3: regulirani subjekt uporabi metode v skladu s členom 75l(2), točke (a) do (d).
PRILOGA III
Metodologije spremljanja emisij iz letalstva (Člen 53)
1. METODOLOGIJE IZRAČUNA ZA DOLOČANJE TOPLOGREDNIH PLINOV V LETALSKEM SEKTORJU
Metoda A:
upravljavec uporabi naslednjo enačbo:
dejanska poraba goriva za vsak let [t] = količina goriva v rezervoarjih zrakoplovov po koncu polnjenja z gorivom za zadevni let [t] – količina goriva v rezervoarjih zrakoplovov po koncu polnjenja z gorivom za naslednji let [t] + polnjenje z gorivom za zadevni naslednji let [t].
Če se za zadevni let ali naslednji let gorivo ne polni, se količina goriva v rezervoarjih zrakoplovov določi ob odblokiranju za zadevni let ali naslednji let. V izjemnem primeru, ko zrakoplov po letu, za katerega se spremlja poraba goriva, izvaja dejavnosti, ki niso let, vključno z večjimi vzdrževalnimi deli, ki vključujejo praznjenje rezervoarjev, lahko operater zrakoplova nadomesti „količino goriva v rezervoarjih zrakoplovov po koncu polnjenja z gorivom za naslednji let + polnjenje z gorivom za zadevni naslednji let“ s „količino goriva, ki je ostalo v rezervoarjih ob začetku naslednje dejavnosti zrakoplova“, kot je evidentirana v tehničnem dnevniku.
Metoda B:
upravljavec uporabi naslednjo enačbo:
dejanska poraba goriva za vsak let [t] = količina goriva, ki ostane v rezervoarjih zrakoplova ob zablokiranju ob koncu predhodnih letov [t] + polnjenje z gorivom za zadevni let [t] – količina goriva v rezervoarjih ob zablokiranju ob koncu zadevnega leta [t].
Lahko se šteje, da je trenutek zablokiranja enak trenutku izključitve motorja. Če zrakoplov pred poletom, za katerega se spremlja poraba goriva, ni opravil poleta, lahko operater zrakoplova nadomesti „količino goriva, ki ostane v rezervoarjih zrakoplova ob zablokiranju ob koncu predhodnega leta“ s „količino goriva, ki ostane v rezervoarjih zrakoplova ob koncu predhodne dejavnosti zrakoplova“, kot je evidentirana v tehničnih dnevnikih.
2. FAKTORJI EMISIJE ZA STANDARDNA GORIVA
Preglednica 1
Faktorji emisije CO2 za fosilna letalska goriva (predhodni faktorji emisije)
|
Gorivo |
Faktor emisije (t CO2/t goriva) |
|
Letalski bencin (AvGas) |
3,10 |
|
Bencin za reaktivne motorje (Jet B) |
3,10 |
|
Kerozin za reaktivne motorje (Jet A1 ali Jet A) |
3,16 |
3. IZRAČUN RAZDALJE VELIKEGA KROGA
Razdalja [km] = razdalja velikega kroga [km] + 95 km
Razdalja velikega kroga je najkrajša razdalja med katerima koli točkama na površju Zemlje, katere približek se izračuna ob uporabi sistema iz člena 3.7.1.1 Priloge 15 k Čikaški konvenciji (WGS 84).
Pri zemljepisni širini in dolžini letališč se upoštevajo podatki o lokaciji letališča, objavljeni v zbornikih letalskih informacij (v nadaljnjem besedilu: AIP) v skladu s Prilogo 15 Čikaške konvencije ali iz vira, ki uporablja podatke AIP.
Uporabijo se lahko tudi izračuni razdalj, ki jih izračuna računalniški program ali tretja oseba, če metodologija izračuna temelji na enačbi iz tega oddelka, podatkih AIP in zahtevah WHS 84.
PRILOGA IIIa
Metodologije spremljanja vplivov letalstva, nepovezanih s CO2 (člen 56a)
1. OPREDELITEV POJMOV V ZVEZI Z VPLIVI LETALSTVA, NEPOVEZANIMI S CO2
„informacije za letenje“ pomeni vsaj klicno kodo iz člena 51 te uredbe, dan in čas odhoda in prihoda leta, izražena v univerzalnem koordiniranem času (UTC), ter označevalnike ICAO in/ali identifikatorje lokacije Mednarodnega združenja letalskih prevoznikov (IATA) za odhodna in namembna letališča, ki omogočajo edinstveno identifikacijo zadevnega leta;
„informacije o fazi leta“ pomeni razčlenitev podatkov (npr. 4D-položaj zrakoplova, pretok goriva) glede na operativne faze leta (vzlet, vzpenjanje, križarjenje itd.);
„operativna obremenitvena ovojnica“ pomeni meje nadmorske višine, hitrosti zrakoplova in koeficienta zasedenosti za vsako fazo leta;
„dejanska hitrost“ pomeni hitrost zrakoplova glede na zračno maso, skozi katero leti, izraženo v metrih na sekundo (m/s);
„4D-položaj zrakoplova“ pomeni štiridimenzionalni položaj zrakoplova, opredeljen z njegovo zemljepisno širino, izraženo v decimalnih stopinjah, zemljepisno dolžino, izraženo v decimalnih stopinjah, in nadmorsko višino, izraženo v tlačni višini, v poljubnem trenutku med začetkom in koncem leta;
„časovni žig“ pomeni posnetek podatkov (npr. 4D-položaj zrakoplova, pretok goriva), ki ustreza poljubnemu trenutku med letom, izraženemu v sekundah, in ga je treba upoštevati skupaj s časovnim intervalom;
„časovni interval“ pomeni čas, izražen v sekundah, med dvema časovnima žigoma med letom, ki ni daljši od 60 sekund;
„najnovejši načrt leta“ pomeni najnovejši načrt leta, ki je na voljo in ga potrdi ustrezna navigacijska služba zračnega prometa za določen let, preden se izvede. Najnovejši načrt leta je lahko Eurocontrolov regulirani taktični model leta (RTFM) ali Eurocontrolov predloženi taktični model leta (FTFM) ali enakovreden model v smislu točnosti podatkov;
„trajektorija opravljenega leta“ pomeni trajektorijo, ki ji zrakoplov sledi od izhodišča (odhoda) do namembnega kraja (prihoda) in ki jo sestavljajo vsi časovni žigi, zabeleženi med letom. Trajektorija opravljenega leta se lahko pridobi iz opreme zapisovalnika podatkov o letu ali od tretje osebe. Njena natančnost bi morala biti po možnosti enakovredna Eurocontrolovemu sedanjemu taktičnemu modelu leta (CTFM);
„oprema zapisovalnika podatkov o letu“ je specializirana elektronska naprava, vgrajena v zrakoplov, za beleženje različnih parametrov in dogodkov med letalskimi operacijami. Ti parametri lahko med drugim vključujejo vhodne podatke za krmiljenje leta, informacije o zmogljivosti zrakoplova, podatke o motorju in navigacijske informacije;
„tridimenzionalne spremenljivke sevanja“ pomenijo več spremenljivk, kot so gostota sevalnega toka in stopnje segrevanja zaradi sevanja, ki opisujejo, kako se sevanje spreminja v prostoru, vključno s površino in ozračjem Zemlje, ter skozi čas;
„tlak“ pomeni silo, izraženo v pascalih (Pa), ki jo povzroča teža zraka v ozračju nad določeno točko, kjer se zrakoplov nahaja v poljubnem trenutku med letom, ob upoštevanju tridimenzionalnih spremenljivk sevanja;
„temperatura okolice“ pomeni temperaturo zraka, ki obdaja zrakoplov v poljubnem trenutku med letom, ki se izrazi v kelvinih (K) in navede za tridimenzionalne spremenljivke sevanja;
„specifična vlažnost“ pomeni razmerje vodne pare na kilogram skupne zračne mase (kg/kg), ki obdaja zrakoplov v poljubnem trenutku med letom, in se navede za tridimenzionalne spremenljivke sevanja;
„mednarodna standardna atmosfera (ISA)“ pomeni standard za primerjavo dejanskega ozračja na poljubni točki in v poljubnem trenutku na podlagi specifičnih vrednosti tlaka, gostote in temperature na srednji gladini morja, ki se ob povečanju višine zmanjšujejo;
„osnovni vremenski podatki“ pomeni kategorijo informacij, ki za vsak let zajema vsaj tlak, temperaturo okolice in specifično vlažnost ter se uporablja v modulih za porabo goriva in ocenjevanje emisij. V okviru tega se lahko te vrednosti ocenijo vsaj s standardiziranim popravkom, odvisnim od nadmorske višine, in/ali temeljijo na opazovanjih po operacijah, ki jih opravijo tretje osebe;
„relativna vlažnost nad ledom“ pomeni koncentracijo vodne pare v zraku, izraženo v odstotkih, v primerjavi z njeno koncentracijo na točki zasičenosti ledu;
„veter proti vzhodu in severu“ pomeni vodoravno hitrost zraka, ki se giblje proti vzhodu ali severu, v poljubnem trenutku med letom, ki se izrazi v metrih na sekundo in navede za tridimenzionalne spremenljivke sevanja;
„navpična hitrost“ pomeni hitrost gibanja zraka navzgor ali navzdol (v Pa/s), pri čemer negativne vrednosti navpične hitrosti pomenijo gibanje navzgor. Izračunati je treba na primer advekcijo in strižni veter;
„specifična vsebnost ledene vode v oblakih“ pomeni maso ledenih delcev v oblakih na kilogram skupne mase vlažnega zraka (kg/kg), ki obdaja zrakoplov v poljubnem trenutku med letom, in se navede za tridimenzionalne spremenljivke sevanja;
„gravitacijski potencial Zemlje“ pomeni jakost gravitacijskega polja, ki deluje na zrakoplov na različnih nadmorskih višinah v poljubnem trenutku med letom, ter se izrazi v kvadratnih metrih na kvadratno sekundo (m2/s2) in navede za tridimenzionalne spremenljivke sevanja;
„izhodno dolgovalovno sevanje“ pomeni celotno sevanje, ki ga sistem Zemljinega ozračja v poljubnem trenutku med letom oddaja v vesolje, ter se izrazi v W/m2 in navede za tridimenzionalne spremenljivke sevanja;
„odbito sončno sevanje“ pomeni del sončne svetlobe, ki se v poljubnem trenutku med letom odbije nazaj v vesolje od Zemljine površine, oblakov, aerosolov in drugih delcev v ozračju, ter se izrazi v W/m2 in navede za tridimenzionalne spremenljivke sevanja;
„direktno sončno sevanje“ pomeni del sončne svetlobe, ki v poljubnem trenutku med letom doseže Zemljino površino neposredno od Sonca, ne da bi se razpršila ali odbila od ozračja ali oblakov, ter se izrazi v W/m2 in navede za tridimenzionalne spremenljivke sevanja;
„skupni referenčni model za numerično napovedovanje vremena (NWP)“ se nanaša na računalniški sistem, ki se uporablja v meteorologiji, vključuje algoritme in matematične formulacije, izvedene v programski opremi, ter je namenjen simulaciji in napovedovanju atmosferskih razmer v opredeljeni prostorski in časovni domeni (prostorska mreža). V primeru razširjenih vremenskih podatkov Komisija zagotovi skupni referenčni model NWP prek orodja NEATS;
„razširjeni vremenski podatki“ pomeni kategorijo informacij, ki za vsak let zajema tlak, temperaturo okolice, specifično vlažnost, relativno vlažnost nad ledom, veter proti vzhodu in severu, navpično hitrost, specifično vsebnost ledene vode v oblakih, gravitacijski potencial Zemlje, izhodno dolgovalovno sevanje ter odbito in direktno sončno sevanje ter se uporablja kot vhodni podatek iz skupnega referenčnega modela NWP, ki ga Komisija zagotovi prek orodja NEATS;
„identifikator motorja“ pomeni edinstveno identifikacijsko številko motorja zrakoplova, kot je navedena v zbirki podatkov ICAO o emisijah motorja, ali enakovredno številko, na podlagi katere je mogoče nedvoumno identificirati motorje, nameščene na zrakoplove, na podlagi mednarodno priznanih standardiziranih seznamov;
„masa zrakoplova“ pomeni maso zrakoplova v kilogramih vzdolž trajektorije, ki je enaka razliki med vzletno maso in porabo goriva med letom v poljubnem trenutku. Če masa zrakoplova ni na voljo, se lahko približno določi na podlagi vzletne mase ali koeficienta zasedenosti in zadevnega pretoka goriva ali pretoka goriva, kot je bil izračunan s simulacijo zmogljivosti zrakoplova z uporabo modula za porabo goriva;
„vzletna masa“ pomeni maso zrakoplova na začetku vzletnega zaleta, vključno z vsem in vsemi, ki so v tistem trenutku na zrakoplovu, izraženo v kilogramih. Uporablja se za približno določitev mase zrakoplova, če ta ni na voljo. Če vzletna masa ni na voljo, se lahko približno določi na podlagi koeficienta zasedenosti;
„največja vzletna masa“ je največja masa, izražena v kilogramih, pri kateri lahko pilot zrakoplova vzleti, določi pa jo proizvajalec zrakoplova;
„največja masa koristnega tovora“ je največja masa potnikov in z njimi povezane prtljage ter masa tovora, vključno s pošto in ročno prtljago, ki se lahko prevažajo z zrakoplovom. Vrednosti za največji koristni tovor se lahko pridobijo z uporabljenim modulom za porabo goriva;
„koeficient zasedenosti“ pomeni težo potnikov, tovora in prtljage, vključno s pošto in ročno prtljago, izraženo kot delež največje mase koristnega tovora. Koeficient zasedenosti se uporablja za približno določitev vzletne mase, če ta ni na voljo. Če koeficient zasedenosti ni na voljo, se uporabi konservativna privzeta vrednost v skladu s Prilogo IIIa, oddelek 5;
„pretok goriva“ pomeni maso goriva, izraženo v kilogramih, ki med letom prehaja skozi sistem zrakoplova za dovajanje goriva v motorje zrakoplova na sekundo. Lahko se modelira med načrtovanjem leta, izmeri med letom ali oceni z modulom za porabo goriva;
„izkoristek motorja zrakoplova“ pomeni odstotek koristnega potiska, ki ga ustvari motor zrakoplova, glede na vhodno energijo iz goriva;
„zmogljivost zrakoplova“ pomeni kategorijo informacij, ki zajema pretok goriva in izkoristek motorja zrakoplova po vseh časovnih žigih;
„razmerje med vodikom in ogljikom (H/C) v gorivu na let“ pomeni razmerje med številom vodikovih atomov (H) in ogljikovih atomov (C) na molekulo uporabljenega goriva na let;
„vsebnost aromatov v gorivu na let“ pomeni delež aromatskih ogljikovodikov v uporabljenem gorivu na let;
„lastnosti letalskega goriva“ pomeni kategorijo informacij, ki za vsak let zajema razmerje med vodikom in ogljikom, vsebnost aromatov ter spodnjo kurilno vrednost goriva na krovu.
2. SISTEM ZA SPREMLJANJE VPLIVOV LETALSTVA, NEPOVEZANIH S CO2 (NEATS)
Komisija zagotavlja orodje NEATS operaterjem zrakoplovov, akreditiranim preveriteljem in pristojnim organom, da bi se olajšali ter čim bolj avtomatizirali spremljanje in preverjanje vplivov letalstva, nepovezanih s CO2, ter poročanje o njih ter tako čim bolj zmanjšalo upravno breme.
Orodje NEATS je usklajeno z načeli iz člena 75(1) te uredbe ter zagotavlja poseben in zavarovan uporabniški vmesnik za vsakega operaterja zrakoplova, preveritelja in pristojni organ.
Spremljanje:
Z orodjem NEATS se postopek spremljanja racionalizira, saj neposredno vključuje razpoložljive trajektorije letov in vremenske podatke, ki jih zbirajo tretje osebe, ali omogoča dostop do njih, s čimer omogoča, da operaterji zrakoplovov čim bolj zmanjšajo spremljanje lastnosti zrakoplovov in po potrebi lastnosti goriva, kot so opredeljene v Prilogi IIIa, oddelek 1, ali da spremljanje postane popolnoma samodejno, odvisno od uporabe privzetih vrednosti.
Orodje NEATS vključuje pristope za izračun CO2(e), kot so navedeni v odstavku 4 člena 56a te uredbe, in zagotavlja skupni referenčni model NWP, kadar so potrebni razširjeni vremenski podatki (metoda C). Na podlagi tega se izračuna CO2(e) na let kot del podatkov, ki se spremljajo.
Poročanje:
Z orodjem NEATS se racionalizira poročanje iz člena 68(5) te uredbe. Orodje na koncu vsakega poročevalnega leta samodejno ustvari preglednico XML iz Priloge X, oddelek 2a(9), k tej uredbi, s čimer se čim bolj zmanjša upravno breme, povezano s poročanjem.
Preverjanje:
Z orodjem NEATS se racionalizirajo preverjanje in navzkrižna preverjanja, ki jih izvajata preveritelj oziroma pristojni organ. Omogoča preverjanje CO2(e) na let ob varovanju zaupnih podatkov.
Shranjevanje podatkov:
Orodje NEATS omogoča shranjevanje vseh podatkov (operaterjev zrakoplovov in tretjih oseb) ter varno kodiranje zaupnih podatkov in njihovo zaščito pred objavo, kadar operater zrakoplova take podatke naloži v orodje NEATS in jih opredeli kot zaupne.
Preglednost:
Orodje NEATS uporablja najsodobnejše modele za izračun CO2(e) za vplive letalstva, nepovezane s CO2. Operaterji zrakoplovov lahko razvijajo svoja orodja ali uporabljajo orodja tretjih oseb, če izpolnjujejo zahteve iz te priloge.
Orodje NEATS zagotavlja podatke za javno spletišče, na katerem so povzeti nezaupni podatki ter CO2(e) po posameznih letih in operaterjih zrakoplovov.
3. MODULA ZA PORABO GORIVA IN OCENJEVANJE EMISIJ ZA VPLIVE LETALSTVA, NEPOVEZANE S CO2
Modul za porabo goriva:
Modul za porabo goriva temelji na kinetičnem pristopu k modeliranju zmogljivosti zrakoplova, na podlagi katerega je mogoče natančno predvideti trajektorije zrakoplova ter s tem povezano porabo goriva v celotni operativni obremenitveni ovojnici in v vseh fazah leta. Model z obdelavo teoretičnih osnov izračuna parametre zmogljivosti zrakoplova, vključno z informacijami o uporu, vzgonu, teži, potisku, porabi goriva ter hitrostih za faze vzpenjanja, križarjenja in spuščanja zrakoplova, ob predpostavki normalnega obratovanja zrakoplova. Poleg tega so specifični koeficienti zrakoplova ključni vhodni podatki za izračun trajektorije leta za posamezne tipe zrakoplovov.
Modul za ocenjevanje emisij:
Na podlagi modula za ocenjevanje emisij je mogoče s korelacijskimi enačbami ter brez lastniških modelov zmogljivosti letal in motorjev ter lastniških opredelitev emisij motorjev izračunati emisije NOx, HC in CO iz motorjev zrakoplovov. Pri tem modulu se uporabljajo indeksi emisij izpušnih plinov iz certifikacije tipa motorja ICAO pod vnaprej določenimi referenčnimi pogoji na tleh ter ocenijo ustrezni indeksi emisij izpušnih plinov med pogoji letenja ob predpostavki pogojev mednarodne standardne atmosfere (ISA) ter z uporabo korekcijskih faktorjev za razlike v pogojih ISA glede temperature, tlaka in vlažnosti.
4. MODELI ZA IZRAČUN CO2(e) ZA VPLIVE LETALSTVA, NEPOVEZANE S CO2
Splošna merila:
Operater zrakoplova pri modelih za izračun CO2(e) upošteva vplive vseh dejavnikov, ki niso CO2, na podnebje na let, vključno s trajektorijami leta (načrt leta in trajektorije opravljenega leta), ter lastnosti zrakoplova in letalskega goriva. Emisije iz posameznega leta se upoštevajo kot impulzne emisije. Pri uporabi modelov za izračun Co2(e)2(e) se uporabijo podatki o emisijah zrakoplova, odvisnih od trajektorije leta, da se izračunajo vsi naslednji elementi:
spremembe sestave;
časovni razvoj sevalnega prispevka zaradi sprememb sestave;
spremembe temperature blizu površja zaradi emisij zrakoplova, odvisnih od trajektorije leta.
Upravna in računska prizadevanja se ohranijo na nizki ravni, da se zagotovi izvedljivost za vse deležnike. Modeli so pregledni in primerni za operativno uporabo.
Glede na model obstajata dve vrsti seznamov zahtev:
Metoda C:
Pri pristopu na podlagi vremena se upoštevajo podrobni vplivi vseh emisij zrakoplova, ki niso emisije CO2, na podnebje na določeni lokaciji in v določenem trenutku ter trenutne vremenske informacije, da se izračunajo štiridimenzionalne trajektorije s čim manjšimi vplivi na podnebje za načrtovanje posameznega leta. V modelih se izrecno upoštevajo različni zrakoplovi, vrste pogona in lastnosti goriva, da bi se lahko podrobno upoštevali vplivi na podnebje v zvezi s trenutnimi atmosferskimi razmerami. Vključijo se ocene nastajanja, življenjskega cikla in vplivov kondenzacijskih sledi na podnebje za posamezne lete ter zadrževalni časi sproščenega H2O in NEx ter njihov vpliv na sestavo ozračja. Modeli so računsko učinkoviti, da lahko zagotavljajo napredne informacije za uporabo pri dnevnem načrtovanju letov.
Vsak operater zrakoplova spremlja naslednje podatke na let:
informacije za letenje;
trajektorijo leta, ki je opredeljena vsaj kot najnovejši načrt leta;
razširjene vremenske podatke;
lastnosti zrakoplova;
(neobvezno) informacije o zmogljivosti zrakoplova. Za uskladitev z najnovejšimi razpoložljivimi podatki iz načrta leta se prednostno uporablja načrtovani pretok goriva;
lastnosti letalskega goriva.
Metoda D:
Pri poenostavljenem pristopu na podlagi lokacije operater zrakoplova uporabi modele vplivov na podnebje, da oceni učinke vseh vplivov, nepovezanih s CO2, na let na klimatološki osnovi. Orodja se uporabijo za oceno koristi splošnih možnosti usmerjanja za podnebje, pri čemer se z opredelitvijo fizikalnih parametrov upoštevajo splošne razlike v zrakoplovih, vrstah pogona in lastnostih goriva. S CO2(e), izračunanim s poenostavljenim pristopom na podlagi lokacije, se določi povprečje morebitnih velikih odstopanj za posamezne lete v daljšem časovnem obdobju. V primerjavi z modeli za pristop na podlagi vremena bi se morala s temi modeli zmanjšati prizadevanja za pridobivanje in izračun podatkov ter ravnanje z njimi.
Z odstopanjem od metode C lahko mali onesnaževalci, kot so opredeljeni v členu 55(1) te uredbe, spremljajo naslednje podatke na let:
informacije za letenje;
trajektorijo leta, opredeljeno s trajektorijo opravljenega leta;
osnovne vremenske podatke;
lastnosti zrakoplova;
(neobvezno) informacije o zmogljivosti zrakoplova med letom;
(neobvezno) lastnosti letalskega goriva.
5. UPORABA PRIVZETIH VREDNOSTI ZA VPLIVE LETALSTVA, NEPOVEZANE S CO2
Pri uporabi privzetih vrednosti, v zvezi s katero pristojni organ in Komisija opravita dodaten nadzor, je CO2(e) na let vselej večji kot pri uporabi podatkov, ki se spremljajo.
Trajektorija leta:
za uporabo metode C se predloži najnovejši načrt leta. Če RTFM ali enakovreden model ni na voljo, se privzeto uporabi FTFM ali enakovreden model. V takem primeru se lahko podatki po časovnem žigu, kadar niso na voljo, izračunajo z linearno interpolacijo podatkov, izmerjenih v dveh trenutkih, ki sta najbliže pred zadevnim časovnim žigom oziroma po njem, v isti fazi leta, če se tako pridobi homogena trajektorija leta za zadevno fazo leta, zlasti fazo križarjenja;
za uporabo metode D velja naslednje:
trajektorija leta se vselej zagotovi. Če CTFM ali enakovreden model ni na voljo, se lahko uporabi RTFM ali FTFM;
kadar podatki po časovnem žigu niso na voljo, se lahko izračunajo z linearno interpolacijo podatkov, izmerjenih v dveh trenutkih, ki sta najbliže pred zadevnim časovnim žigom oziroma po njem, v isti fazi leta, če se tako pridobi homogena trajektorija leta za zadevno fazo leta, zlasti fazo križarjenja.
Lastnosti zrakoplova:
identifikator motorja: če identifikator motorja ali enakovreden identifikator ni na voljo, se uporabijo konservativne privzete vrednosti za tip zrakoplova, kot so opredeljene v Prilogi IIIb k tej uredbi;
masa zrakoplova: če masa zrakoplova ni na voljo, jo lahko operater zrakoplova simulira z uporabo vzletne mase. Če nista na voljo niti masa zrakoplova niti vzletna masa, se lahko za približno določitev vzletne mase uporabi koeficient zasedenosti. Če koeficient zasedenosti ni na voljo, se uporabi privzeta vrednost 1.
Zmogljivost zrakoplova:
Pretok goriva: če se pretok goriva ne pridobi iz opreme zapisovalnika podatkov o letu, lahko operater zrakoplova pretok goriv izračuna drugače v skladu s Prilogo IIIa, oddelek 1, k tej uredbi, v kateri je opredeljen pretok goriva, pri čemer upošteva potisk, ki je odvisen od mase in dejanske hitrosti zrakoplova.
Lastnosti letalskega goriva:
Če lastnosti letalskega goriva niso na voljo, se uporabijo zgornje meje za gorivo Jet A-1 v skladu s standardno specifikacijo ASTM za goriva za turbinske letalske motorje:
vsebnost aromatov: 25 % prostornine;
žveplo: 0,3 % mase;
naftalen: 3,0 % prostornine.
PRILOGA IIIb
Konservativni privzeti identifikatorji motorjev po posameznih tipih zrakoplova
|
ICAO |
Prvi UID |
|
A148 |
13ZM003 |
|
A19N |
01P22PW163 |
|
A20N |
01P22PW163 |
|
A21N |
01P20CM132 |
|
A306 |
1PW048 |
|
A30B |
1GE007 |
|
A310 |
1PW027 |
|
A318 |
7CM049 |
|
A319 |
1IA001 |
|
A320 |
1IA001 |
|
A321 |
3IA008 |
|
A332 |
4PW067 |
|
A333 |
4PW067 |
|
A337 |
3RR029 |
|
A338 |
04P24RR146 |
|
A339 |
02P23RR141 |
|
A343 |
2CM015 |
|
A346 |
8RR045 |
|
A358 |
01P18RR125 |
|
A359 |
01P21RR125 |
|
A35K |
01P21RR125 |
|
A388 |
9EA001 |
|
A3ST |
1GE021 |
|
AN72 |
1ZM001 |
|
B38M |
01P20CM138 |
|
B39M |
01P20CM138 |
|
B463 |
1TL003 |
|
B701 |
1PW001 |
|
B703 |
1PW001 |
|
B721 |
1PW008 |
|
B731 |
01P20CM138 |
|
B732 |
1PW008 |
|
B733 |
1CM007 |
|
B734 |
1CM007 |
|
B735 |
1CM007 |
|
B736 |
3CM031 |
|
B737 |
2CM015 |
|
B738 |
2CM015 |
|
B739 |
3CM034 |
|
B741 |
8PW088 |
|
B742 |
1RR011 |
|
B743 |
1PW029 |
|
B744 |
1RR010 |
|
B748 |
13GE157 |
|
B74S |
8PW088 |
|
B752 |
1RR011 |
|
B753 |
3RR034 |
|
B762 |
1PW026 |
|
B763 |
5GE085 |
|
B764 |
5GE085 |
|
B772 |
3GE060 |
|
B773 |
2RR024 |
|
B77L |
01P21GE217 |
|
B77W |
01P21GE217 |
|
B778 |
01P21GE217 |
|
B779 |
01P21GE217 |
|
B788 |
02P23RR138 |
|
B789 |
02P23RR138 |
|
B78X |
02P23RR138 |
|
BCS1 |
16PW111 |
|
BCS3 |
16PW111 |
|
C550 |
1PW037 |
|
C560 |
1PW037 |
|
C650 |
1AS002 |
|
C680 |
7PW077 |
|
C68A |
7PW077 |
|
C700 |
01P18HN013 |
|
C750 |
6AL024 |
|
CL30 |
11HN003 |
|
CL35 |
01P14HN011 |
|
CL60 |
10GE130 |
|
CRJ2 |
01P05GE189 |
|
CRJ7 |
01P11GE202 |
|
CRJ9 |
01P08GE190 |
|
CRJX |
01P08GE193 |
|
E135 |
01P10AL033 |
|
E145 |
6AL006 |
|
E170 |
01P08GE197 |
|
E190 |
10GE130 |
|
E195 |
10GE130 |
|
E290 |
04P20PW200 |
|
E295 |
04P20PW201 |
|
E35L |
6AL006 |
|
E545 |
11HN003 |
|
E550 |
01P14HN016 |
|
E55P |
01P14HN016 |
|
E75L |
01P08GE197 |
|
E75S |
01P08GE197 |
|
F100 |
1RR020 |
|
F2TH |
01P07PW146 |
|
F900 |
1AS001 |
|
FA10 |
1AS002 |
|
FA50 |
1AS002 |
|
FA7X |
03P16PW192 |
|
FA8X |
03P15PW193 |
|
G280 |
01P11HN012 |
|
GA5C |
01P22PW142 |
|
GA6C |
01P22PW141 |
|
GALX |
7PW077 |
|
GL5T |
4BR004 |
|
GL7T |
21GE185 |
|
GLEX |
4BR004 |
|
GLF4 |
11RR048 |
|
GLF5 |
4BR004 |
|
GLF6 |
4BR004 |
|
H25B |
1AS001 |
|
H25C |
7PW077 |
|
HA4T |
01P07PW146 |
|
IL62 |
1KK001 |
|
IL86 |
1KK003 |
|
LJ35 |
1AS001 |
|
LJ45 |
1AS002 |
|
LJ55 |
1AS002 |
|
MD11 |
5GE085 |
|
MD90 |
1IA001 |
|
RJ85 |
1TL004 |
|
SU95 |
01P11PJ004 |
|
T154 |
1KK001 |
PRILOGA IV
Metodologije spremljanja, specifične za dejavnosti, povezane z napravami (člen 20(2))
1. SPECIFIČNA PRAVILA ZA SPREMLJANJE EMISIJ IZ PROCESOV IZGOREVANJA
A. Področje uporabe
Upravljavci spremljajo emisije CO2 iz vseh vrst procesov izgorevanja, ki potekajo v okviru vseh dejavnosti, navedenih v Prilogi I k Direktivi 2003/87/ES ali vključenih v sistem Unije v skladu s členom 24 navedene direktive, vključno s povezanimi procesi čiščenja, pri katerih se uporabljajo pravila iz te priloge. Vse emisije iz goriv, uporabljene kot vhodni materiali procesa, se štejejo kot emisije iz izgorevanja ob upoštevanju metodologij spremljanja in poročanja ter brez poseganja v druge klasifikacije, ki se uporabljajo za emisije.
Upravljavec ne spremlja emisij iz motorjev z notranjim izgorevanjem, namenjenih za prevoz, in o njih ne poroča. Upravljavec vse emisije iz izgorevanja goriv v napravi dodeli tej napravi, ne glede na izvoz toplote ali električne energije v druge naprave. Upravljavec emisij, povezanih s proizvodnjo toplote ali električne energije, uvožene iz drugih naprav, ne dodeli uvozni napravi.
Upravljavec vključi vsaj naslednje vire emisij: kotle, gorilce, turbine, grelce, industrijske peči, sežigalne naprave, žgalne peči, peči, sušilnike, motorje, gorivne celice, enote CLC (chemical looping combustion units), naprave za sežiganje plinov, enote za toplotno ali katalitično naknadno zgorevanje, pralnike (emisije iz proizvodnih procesov) in vso drugo opremo ali stroje, ki uporabljajo gorivo, razen opreme ali strojev z notranjim izgorevanjem, ki se uporabljajo za prevoz.
B. Specifična pravila spremljanja
Emisije iz procesov izgorevanja se izračunajo v skladu s členom 24(1), razen če so goriva vključena v masno bilanco v skladu s členom 25. Uporabljajo se stopnje, opredeljene v oddelku 2 Priloge II. Poleg tega se emisije iz proizvodnih procesov čiščenja dimnih plinov spremljajo v skladu z določbami iz pododdelka C.
Za emisije iz naprav za sežiganje plinov se uporabljajo posebne zahteve iz pododdelka D tega oddelka.
Procesi izgorevanja, ki potekajo v terminalih za predelavo plinov, se lahko spremljajo z masno bilanco v skladu s členom 25.
C. Čiščenje dimnih plinov
C.1 Razžveplanje
Emisije iz proizvodnih procesov CO2 iz uporabe karbonata za čiščenje kislega plina po postopku iz toka dimnega plina se izračunajo v skladu s členom 24(2) na podlagi porabljenih karbonatov (metoda A v nadaljevanju) ali proizvedene sadre (metoda B v nadaljevanju). Z odstopanjem od oddelka 4 Priloge II velja:
Metoda A: Faktor emisije
Stopnja 1: faktor emisije se določi na podlagi stehiometričnih razmerij, kot so opredeljena v oddelku 2 Priloge VI. Količine CaCO3 in MgCO3 ali drugih karbonatov v ustreznem vhodnem materialu se določijo na podlagi smernic za najboljšo industrijsko prakso.
Metoda B: Faktor emisije
Stopnja 1: faktor emisije je stehiometrično razmerje suhe sadre (CaSO4 × 2H2O) in sproščenega CO2: 0,2558 t CO2/t sadre.
Faktor pretvorbe:
Stopnja 1: uporablja se faktor pretvorbe 1.
C.2 De-NOx
Z odstopanjem od oddelka 4 Priloge II se emisije CO2 iz proizvodnih procesov iz uporabe sečnine za čiščenje dimnih plinov po mokrem postopku izračunajo v skladu s členom 24(2) z uporabo stopenj, navedenih v nadaljevanju.
Faktor emisije:
Stopnja 1: količine sečnine v ustreznem vhodnem materialu se določijo na podlagi smernic za najboljšo industrijsko prakso. Faktor emisije se določi s stehiometričnim razmerjem 0,7328 t CO2/t sečnine.
Faktor pretvorbe:
Uporablja se samo stopnja 1.
D. Naprave za sežiganje plinov
Upravljavec v izračun emisij iz sežiganja plinov vključi rutinsko in obratovalno sežiganje (izvrtine, zagon in zaustavitev ter tudi izredne posege). Upravljavec vključi tudi vsebovani CO2 v skladu s členom 48.
Ne glede na oddelek 2.1 Priloge II se uporabita naslednji opredelitvi stopenj 1 in 2b za faktor emisije:
Ne glede na oddelek 2.3 Priloge II se za faktor oksidacije za naprave za sežiganje plinov uporabita le stopnji 1 in 2.
2. ►M5 RAFINIRANJE OLJA IZ PRILOGE I K DIREKTIVI 2003/87/ES ◄
A. Področje uporabe
Upravljavec spremlja vse emisije CO2 iz procesov izgorevanja in proizvodnje, ki nastajajo v rafinerijah, ter poroča o njih.
Upravljavec vključi vsaj naslednje možne vire emisij CO2: kotle, procesne grelnike/naprave za toplotno obdelavo/turbine, katalitične in toplotne oksidatorje, apnene peči za žganje koksa, gasilske črpalke, generatorje v sili/v pripravljenosti, naprave za sežiganje plinov, sežigalne naprave, naprave za kreking, enote za proizvodnjo vodika, procesne enote Claus, katalitsko regeneracijo (iz kreking procesov in drugih katalitskih procesov) in koksarne (fleksi koksanje, podaljšano koksanje).
B. Specifična pravila spremljanja
Spremljanje dejavnosti rafiniranja mineralnega olja se izvaja v skladu z oddelkom 1 te priloge za emisije iz izgorevanja, vključno s čiščenjem dimnih plinov. Upravljavec se lahko odloči, da za celotno rafinerijo ali posamezne procesne enote, kot so naprave za uplinjanje težkega olja ali naprave za sežiganje, uporabi metodologijo masne bilance v skladu s členom 25. Če se uporabljajo kombinacije standardne metodologije in masne bilance, upravljavec pristojnemu organu predloži dokaze, da so zadevne emisije popolne in da ni prišlo do dvojnega štetja emisij.
Emisije iz posebnih enot za proizvodnjo vodika se spremljajo v skladu z oddelkom 19 te priloge.
Ne glede na člena 24 in 25 se emisije iz regeneracije katalizatorjev iz kreking procesov, drugih katalitskih regeneracij in fleksi koksarn spremljajo z masno bilanco, pri čemer se upošteva stanje vnosa zraka in dimnega plina. Celoten CO v dimnem plinu se šteje kot CO2, pri čemer se uporabi masno razmerje: t CO2 = t CO * 1,571. Analiza vnosa zraka in dimnih plinov ter izbira stopenj sta v skladu z določbami členov 32 do 35. Posebno metodologijo izračuna odobri pristojni organ.
3. PROIZVODNJA KOKSA IZ PRILOGE I K DIREKTIVI 2003/87/ES
A. Področje uporabe
Upravljavec vključi vsaj naslednje možne vire emisij CO2: surovine (vključno s premogom ali naftnim koksom), konvencionalna goriva (vključno z zemeljskim plinom), procesne pline (vključno s plavžnim plinom), druga goriva in čiščenje odpadnih plinov po mokrem postopku.
B. Specifična pravila spremljanja
Upravljavec se lahko odloči, da za spremljanje emisij iz proizvodnje koksa uporabi masno bilanco v skladu s členom 25 in oddelkom 3 Priloge II ali standardno metodologijo v skladu s členom 24 ter oddelkoma 2 in 4 Priloge II.
4. PRAŽENJE IN SINTRANJE KOVINSKIH RUD IZ PRILOGE I K DIREKTIVI 2003/87/ES
A. Področje uporabe
Upravljavec vključi vsaj naslednje možne vire emisij CO2: surovine (žganje apnenca, dolomita in karbonatnih železovih rud, vključno s FeCO3), konvencionalna goriva (vključno z zemeljskim plinom in koksom/koksovo žlindro), procesne pline (vključno s koksnim plinom in plavžnim plinom), procesne ostanke, uporabljene kot vhodni material, vključno s filtriranim prahom iz naprave za sintranje, konverterja in plavžne peči, druga goriva in čiščenje dimnih plinov.
B. Specifična pravila spremljanja
Upravljavec se lahko odloči, da za spremljanje emisij iz praženja, sintranja ali peletiranja kovinskih rud uporabi masno bilanco v skladu s členom 25 in oddelkom 3 Priloge II ali standardno metodologijo v skladu s členom 24 ter oddelkoma 2 in 4 Priloge II.
5. ►M5 PROIZVODNJA ŽELEZA IN JEKLA IZ PRILOGE I K DIREKTIVI 2003/87/ES ◄
A. Področje uporabe
Upravljavec vključi vsaj naslednje možne vire emisij CO2: surovine (žganje apnenca, dolomita in karbonatnih železovih rud, vključno s FeCO3), konvencionalna goriva (zemeljski plin, premog in koks), reducente (vključno s koksom, premogom in plastiko), procesne pline (koksni plin, plavžni plin in plin v martinovki), porabo grafitnih elektrod, druga goriva in čiščenje odpadnih plinov po mokrem postopku.
B. Specifična pravila spremljanja
Upravljavec se lahko odloči, da za spremljanje emisij iz proizvodnje ►M5 železo ◄ in jekla uporabi masno bilanco v skladu s členom 25 in oddelkom 3 Priloge II ali standardno metodologijo v skladu s členom 24 ter oddelkoma 2 in 4 Priloge II, vsaj za del tokov vira, pri čemer se preprečijo vrzeli in dvojno štetje emisij.
Z odstopanjem od oddelka 3.1 Priloge II se stopnja 3 za vsebnost ogljika opredeli na naslednji način:
Stopnja 3: upravljavec izračuna vsebnost ogljika v vhodnem ali izhodnem toku v skladu s členi 32 do 35 glede na reprezentativno vzorčenje goriv, proizvodov in stranskih proizvodov, določanje njihove vsebnosti ogljika ter deleža biomase.
6. PROIZVODNJA ALI PREDELAVA ŽELEZA IN JEKLA TER BARVNIH KOVIN IZ PRILOGE I K DIREKTIVI 2003/87/ES
A. Področje uporabe
Upravljavec ne uporablja določb tega oddelka za spremljanje emisij CO2 iz proizvodnje železa in jekla ter primarnega aluminija in poročanje o njih.
Upravljavec vključi vsaj naslednje možne vire emisij CO2: konvencionalna goriva; alternativna goriva, vključno z granuliranim plastičnim materialom iz naprav za obdelavo ostankov iz drobilnikov; reducenti, vključno s koksom, grafitne elektrode; surovine, vključno z apnencem in dolomitom; kovinske rude in koncentrate, ki vsebujejo ogljik, ter sekundarne polnitvene materiale.
B. Specifična pravila spremljanja
Če ogljik iz goriv ali vhodnih materialov, ki se uporabljajo v tej napravi, ostane v proizvodih ali drugih izhodnih materialih pri proizvodnji, upravljavec uporabi masno bilanco v skladu s členom 25 in oddelkom 3 Priloge II. V nasprotnem primeru upravljavec izračuna emisije iz izgorevanja in emisije iz proizvodnih procesov ločeno s standardno metodologijo v skladu s členom 24 ter oddelkoma 2 in 4 Priloge II
Če se uporabi masna bilanca, se lahko upravljavec odloči, da vključi emisije iz procesov izgorevanja v masni bilanci ali uporabi standardno metodologijo v skladu s členom 24 in oddelkom 1 te priloge za del tokov vira, pri čemer se preprečijo vrzeli in dvojno štetje emisij.
7. ►M5 EMISIJE CO2 IZ PROIZVODNJE ALI PREDELAVE PRIMARNEGA ALUMINIJA ALI GLINICE IZ PRILOGE I K DIREKTIVI 2003/87/ES ◄
A. Področje uporabe
Upravljavec uporabi določbe tega oddelka za spremljanje emisij CO2 iz proizvodnje glinice (Al2O3), proizvodnje elektrod za taljenje primarnega aluminija, vključno s samostojnimi napravami za proizvodnjo takšnih elektrod, in porabo elektrod med elektrolizo ter poročanje o njih.
Upravljavec vključi vsaj naslednje možne vire emisij CO2: goriva za proizvodnjo toplote ali pare, proizvodnjo Al2O3, proizvodnjo elektrod, zmanjšanje Al2O3 med elektrolizo, ki je povezana s porabo elektrod, in uporabo natrijevega karbonata ali drugih karbonatov za čiščenje odpadnih plinov po mokrem postopku.
S tem povezane emisije perfluoriranih ogljikovodikov, ki izhajajo iz anodnih učinkov, vključno z ubežnimi emisijami, se spremljajo v skladu z oddelkom 8 te priloge.
B. Specifična pravila spremljanja
Upravljavec določi emisije CO2 na podlagi proizvodnje ali predelave primarnega aluminija z uporabo metodologije masne bilance v skladu s členom 25. Pri metodologiji masne bilance se upošteva celoten ogljik v vhodnih materialih, zalogah, proizvodih ter ostalem izvozu iz mešanja, oblikovanja, žganja in recikliranja elektrod ter iz porabe elektrod pri elektrolizi. Kadar se uporabijo predhodno žgane anode, se lahko uporabita masni bilanci za proizvodnjo posebej in porabo posebej ali ena skupna masna bilanca, pri kateri se upoštevata proizvodnja in poraba elektrod. Pri Søderbergovih obratih s celično tehnologijo upravljavec uporabi eno samo skupno masno bilanco.
Upravljavec se lahko odloči, da emisije iz procesov izgorevanja goriv vključi v masno bilanco ali da zanje uporabi standardno metodologijo v skladu s členom 24 in oddelkom 1 te priloge vsaj za del tokov vira, pri čemer se preprečijo vrzeli in dvojno štetje emisij.
8. EMISIJE PERFLUORIRANIH OGLJIKOVODIKOV (PFC) IZ PROIZVODNJE ALI PREDELAVE PRIMARNEGA ALUMINIJA IZ PRILOGE I K DIREKTIVI 2003/87/ES
A. Področje uporabe
Upravljavec uporabi naslednje za emisije perfluoriranih ogljikovodikov (PFC), ki izhajajo iz anodnih učinkov, vključno z ubežnimi emisijami PFC. Upravljavec za emisije CO2, povezane s tem, vključno z emisijami iz proizvodnje elektrod, uporabi oddelek 7 te priloge. Upravljavec izračuna tudi emisije, ki niso povezane z anodnimi učinki, na podlagi metod ocenjevanja v skladu z najboljšo industrijsko prakso ter smernicami, ki jih v ta namen objavi Komisija.
B. Določanje emisij PFC
Emisije PFC se izračunajo iz emisij, ki se lahko izmerijo v vodu ali odvodniku („emisije točkovnega vira“), in iz ubežnih emisij, pri čemer se uporabi zbiralna učinkovitost voda:
emisije PFC (skupaj) = emisije PFC (vod)/zbiralna učinkovitost.
Zbiralna učinkovitost se izmeri, ko se določijo faktorji emisije, specifični za napravo. Za njeno določitev se uporabi najnovejša različica navodil, navedenih v Stopnji 3 oddelka 4.4.2.4 Smernic IPCC iz leta 2006.
Upravljavec izračuna emisije CF4 in C2F6, izpuščene iz voda ali odvodnika, na podlagi ene od naslednjih metod:
metode A, če so zabeleženi anodni učinki na celico dnevno;
metode B, če je zabeležena prenapetost anodnih učinkov.
Metoda izračuna A – Metoda smernega koeficienta („Slope method“)
Upravljavec za določanje emisij PFC uporabi naslednji enačbi:
pri čemer je:
AEM = minute anodnih učinkov/celico dnevno;
SEFCF4 = faktor naraščanja emisij [(kg CF4/t proizvedenega Al)/(minute anodnih učinkov/celico dnevno)]. Če se uporabijo različne vrste celic, se lahko ustrezno uporabijo različni faktorji SEF;
PrAl = letna proizvodnja primarnega aluminija [t];
FC2F6 = masni delež C2F6 (t C2F6 / t CF4).
Minute anodnih učinkov na celico dnevno izražajo frekvenco anodnih učinkov (število anodnih učinkov/celico dnevno), pomnoženo s povprečnim trajanjem anodnih učinkov (minute anodnih učinkov/pojav):
AEM= frekvenca × povprečno trajanje.
Faktor emisije: Faktor emisije za CF4 (faktor naraščanja emisij SEFCF4) izraža količino [kg] izpuščenega CF4 na tono proizvedenega aluminija na minute anodnih učinkov/celico dnevno. Faktor emisije (masni delež FC2F6) C2F6 izraža količino [t] izpuščenega C2F6, sorazmernega s količino [t] izpuščenega CF4.
Stopnja 1: upravljavec uporabi faktorje emisije, specifične za tehnologije, iz preglednice 1 tega oddelka Priloge IV.
Stopnja 2: upravljavec uporabi faktorje emisije za CF4 in C2F6, specifične za napravo in določene z neprekinjenimi ali prekinjenimi meritvami na terenu. Upravljavec za določitev teh faktorjev emisije uporabi najnovejšo različico navodil, navedenih v Stopnji 3 oddelka 4.4.2.4 Smernic IPCC iz leta 2006 ( 17 ). V faktorju emisije so upoštevane tudi emisije, povezane z neanodnimi učinki. Upravljavec določi vsak faktor emisije z največjo možno negotovostjo ± 15 %.
Upravljavec določi faktorje emisije vsaj vsaka tri leta ali pogosteje, če je to potrebno zaradi ustreznih sprememb v napravi. Ustrezne spremembe vključujejo spremembo v porazdelitvi trajanja anodnih učinkov ali spremembo v nadzornem algoritmu, ki vpliva na vrste anodnih učinkov ali naravo strategije za izničevanje anodnih učinkov.
Preglednica 1
faktorji emisije, specifični za tehnologije, ki so povezani s podatki o dejavnosti za metodo smernega koeficienta
|
Tehnologija |
Faktor emisije za CF4 (SEFCF4) [(kg CF4/t Al) / (anodni učinki – min/celico dnevno)] |
Faktor emisije za C2F6 (FC2F6) [t C2F6/ t CF4] |
|
Komore za predpečenje (CWPB) |
0,143 |
0,121 |
|
Søderbergova celica z vodoravno razporeditvijo anod |
0,092 |
0,053 |
Metoda izračuna B – Prenapetostna metoda:
Če se izmeri prenapetost anodnega učinka, upravljavec za določitev emisij PFC uporabi naslednji enačbi:
pri čemer je:
OVC = koeficient prenapetosti („faktor emisije“), izražen v kg CF4 na tono proizvedenega aluminija na mV prenapetosti;
AEO = prenapetost anodnih učinkov na celico [mV], določena kot integral časa × napetosti nad ciljno napetostjo, deljen s časom (trajanjem) zbiranja podatkov;
CE = povprečna trenutna učinkovitost proizvodnje aluminija [%];
PrAl = letna proizvodnja primarnega aluminija [t];
FC2F6 = masni delež C2F6 (t C2F6 / t CF4);
Izraz AEO/CE (prenapetost anodnih učinkov/trenutna učinkovitost) izraža časovno integrirano povprečje prenapetosti anodnih učinkov [mV prenapetosti] na povprečno trenutno učinkovitost [%].
Faktor emisije: faktor emisije za CF4 („koeficient prenapetosti“ OVC) izraža količino [kg] izpuščenega CF4 na tono proizvedenega aluminija na milivolt prenapetosti [mV]. Faktor emisije C2F6 (masni delež C2F6) izraža količino [t] izpuščenega C2F6, sorazmernega s količino [t] izpuščenega CF4.
Stopnja 1: upravljavec uporabi faktorje emisije, specifične za tehnologije, iz preglednice 2 tega oddelka Priloge IV.
Stopnja 2: upravljavec uporabi faktorje emisije za CF4 [(kg CF4 / t Al ) / (mV)] in C2F6 [t C2F6/ t CF4], specifične za napravo in določene z neprekinjenimi ali prekinjenimi meritvami na terenu. Upravljavec za določitev teh faktorjev emisije uporabi najnovejšo različico navodil, navedenih v Stopnji 3 oddelka 4.4.2.4 Smernic IPCC iz leta 2006. Upravljavec določi vsak faktor emisije z največjo možno negotovostjo ± 15 %.
Upravljavec določi faktorje emisije vsaj vsaka tri leta ali pogosteje, če je to potrebno zaradi ustreznih sprememb v napravi. Ustrezne spremembe vključujejo spremembo v porazdelitvi trajanja anodnih učinkov ali spremembo v nadzornem algoritmu, ki vpliva na vrste anodnih učinkov ali naravo strategije za izničevanje anodnih učinkov.
Razpredelnica 2
Faktorji emisije, specifični za tehnologije, ki so povezani s podatki o prenapetosti
|
Tehnologija |
Faktor emisije za CF4 [(kg CF4/t Al) / mV] |
Faktor emisije za C2F6 [t C2F6/ t CF4] |
|
Komore za predpečenje (CWPB) |
1,16 |
0,121 |
|
Søderbergova celica z vodoravno razporeditvijo anod |
n. r. |
0,053 |
C. Določanje emisij CO2(e)
Upravljavec izračuna emisije CO2(e) iz emisij CF4 in C2F6 na naslednji način, pri čemer uporabi potenciale globalnega segrevanja iz preglednice 6 oddelka 3 Priloge VI:
emisije PFC [t CO2(e)] = emisije CF4 [t] * GWPCF4 + emisije C2F6 [t] * GWPC2F6
9. PROIZVODNJA CEMENTNEGA KLINKERJA IZ PRILOGE I K DIREKTIVI 2003/87/ES
A. Področje uporabe
Upravljavec vključi vsaj naslednje možne vire emisij CO2: žganje apnenca v surovinah, konvencionalna fosilna goriva za peči, alternativna goriva in surovine na podlagi fosilnih goriv, biomasna goriva iz peči (biomasni odpadki), goriva, ki niso za peči, vsebnost nekarbonatnega ogljika v apnencu in skrilavcu ter surovine, ki se uporabljajo za čiščenje odpadnih plinov po mokrem postopku.
B. Specifična pravila spremljanja
Emisije iz izgorevanja se spremljajo v skladu z oddelkom 1 te priloge. Emisije iz proizvodnih procesov iz komponent surovine se spremljajo v skladu z oddelkom 4 Priloge II na podlagi vsebnosti karbonata v vhodnem materialu procesa (metoda izračuna A) ali na podlagi količine proizvedenega klinkerja (metoda izračuna B). V primeru metode A karbonati, ki se upoštevajo, vključujejo vsaj CaCO3, MgCO3 in FeCO3. V primeru metode B upravljavec za ta namen upošteva vsaj CaO in MgO ter pristojnemu organu predloži dokazila o tem, v kolikšnim meri so bili upoštevani nadaljnji viri ogljika.
Emisije CO2, povezane s prahom, odstranjenim iz procesa, in nekarbonatnim ogljikom v surovinah, se dodajo v skladu s pododdelkoma C in D tega oddelka.
Metoda izračuna A: peč na podlagi vnosa
Če prah cementne peči (CKD) in prah iz obvodov uhajata iz sistema peči, upravljavec ne šteje s tem povezanih surovin za vhodni material procesa, ampak izračuna emisije iz prahu cementne peči v skladu s pododstavkom C.
Razen če je surovina označena, upravljavec uporablja zahteve glede negotovosti za podatke o dejavnosti ločeno za vsakega od zadevnih vnosov materialov, ki vsebujejo ogljik, v peč, pri čemer se prepreči dvojno štetje ali opustitve iz vrnjenih ali spregledanih materialov. Če se podatki o dejavnosti določijo na podlagi proizvedenega klinkerja, se lahko neto količina surovine določi z empiričnim koeficientom surovine/klinkerja, značilnim za lokacijo. Ta koeficient se posodablja vsaj enkrat na leto po smernicah za najboljšo industrijsko prakso.
Metoda izračuna B: klinker kot izhodni material
Upravljavec določi podatke o dejavnosti kot proizvodnjo klinkerja [t] v poročevalnem obdobju:
z neposrednim tehtanjem klinkerja ali
na podlagi dobav cementa z materialno bilanco ob upoštevanju odpreme klinkerja, zalog klinkerja, pa tudi odstopanja zalog klinkerja z naslednjo formulo:
|
proizvedeni klinker [t] |
= |
((pošiljke cementa [t] – odstopanje zalog cementa [t]) * koeficient klinker/cement [t klinker/t cement]) – (dobavljeni klinker [t]) + (odpremljeni klinker [t]) – (odstopanje zaloge klinkerja [t]). |
Upravljavec izračuna koeficient klinkerja/cementa za vsak različen proizvod iz cementa na podlagi določb členov 32 do 35 ali na podlagi razlike med dobavo cementa in spremembami zaloge ter vseh materialov, ki se uporabljajo kot dodatki cementa, vključno s prahom iz obvodov in prahom cementne peči.
Ne glede na oddelek 4 Priloge II se stopnja 1 za faktor emisije opredeli na naslednji način:
Stopnja 1: upravljavec uporabi faktor emisije 0,525 t CO2/t klinkerja.
C. Emisije, povezane z izpustom prahu
Upravljavec doda emisije CO2 iz prahu iz stranskih vodov ali iz prahu cementne peči (CKD), ki uhaja iz sistema peči, popravljene za razmerje delnega žganja prahu cementne peči, izračunanega kot emisije iz proizvodnega procesa v skladu s členom 24(2). Ne glede na oddelek 4 Priloge II se uporabita naslednji opredelitvi stopenj 1 in 2 za faktor emisije:
pri čemer je:
EFCKD = faktor emisije delno pečenega prahu cementne peči [t CO2/t CKD];
EFCli = faktor emisije klinkerja, specifičen za napravo [t CO2/t klinkerja];
d = stopnja žganja prahu cementne peči (sproščeni CO2 kot % skupnega karbonata CO2 v surovi mešanici).
Stopnja 3 za faktor emisije se ne uporablja.
D. Emisije iz nekarbonatnega ogljika v surovini
Upravljavec določi emisije iz nekarbonatnega ogljika vsaj iz apnenca, skrilavca ali drugih surovin (na primer elektrofiltrskega pepela), ki se uporabljajo v surovini v peči, v skladu s členom 24(2).
Z odstopanjem od oddelka 4 Priloge II se uporabijo naslednje opredelitve stopenj za faktor emisije:
Z odstopanjem od oddelka 4 Priloge II se uporabijo naslednje opredelitve stopenj za faktor pretvorbe:
10. PROIZVODNJA APNA ALI ŽGANJE DOLOMITA ALI MAGNEZITA IZ PRILOGE I K DIREKTIVI 2003/87/ES
A. Obseg
Upravljavec vključi vsaj naslednje možne vire emisij CO2: žganje apnenca, dolomita ali magnezita v surovinah, nekarbonatni ogljik v surovinah, konvencionalna fosilna goriva za industrijske peči, alternativna goriva in surovine za industrijske peči na fosilni osnovi, biomasna goriva za industrijske peči (biomasni odpadki) in druga goriva.
Če se žgano apno in CO2, ki izhaja iz apnenca, uporabljata za postopke prečiščevanja, se CO2 šteje kot emisija, razen če je CO2 vezan v proizvodu, ki izpolnjuje pogoje iz člena 49a(1) te uredbe.
B. Specifična pravila spremljanja
Emisije iz zgorevanja se spremljajo v skladu z oddelkom 1 te priloge. Emisije iz proizvodnih procesov iz karbonatov v surovinah se spremljajo v skladu z oddelkom 4 Priloge II. Vedno se upoštevajo kalcijevi in magnezijevi karbonati. Upoštevajo se tudi drugi karbonati in nekarbonatni ogljik v surovinah, če so pomembni za izračun emisij.
Pri metodologiji na podlagi vnosa se vrednosti vsebnosti karbonata prilagodijo vlagi in vsebnosti jalovine v materialu. Pri proizvodnji magnezija se po potrebi upoštevajo druge rudnine z vsebnostjo magnezija, ki niso karbonati.
Prepreči se dvojno štetje ali opustitve iz vrnjenih ali spregledanih materialov. Pri uporabi metode B se prah apnene peči upošteva kot ločeni tok vira, če je to primerno.
C. Emisije iz nekarbonatnega ogljika v surovinah
Upravljavec določi emisije iz nekarbonatnega ogljika vsaj iz apnenca, skrilavca ali drugih surovin v peči, v skladu s členom 24(2).
Z odstopanjem od oddelka 4 Priloge II se uporabijo naslednje opredelitve stopenj za faktor emisij:
Z odstopanjem od oddelka 4 Priloge II se uporabijo naslednje opredelitve stopenj za faktor pretvorbe:
11. PROIZVODNJA STEKLA, STEKLENIH VLAKEN ALI IZOLACIJSKEGA MATERIALA IZ MINERALNE VOLNE IZ PRILOGE I K DIREKTIVI 2003/87/ES
A. Področje uporabe
Upravljavec določbe iz tega oddelka uporabi tudi za naprave za proizvodnjo vodnega stekla in kamene volne.
Upravljavec vključi vsaj naslednje možne vire emisij CO2: razgradnjo alkalijskih in zemljoalkalijskih karbonatov kot rezultat taljenja surovine, konvencionalna fosilna goriva, alternativna goriva in surovine na podlagi fosilnih goriv, goriva iz biomase (biomasne odpadke), druga goriva, ogljik, ki vsebuje dodatke, vključno s koksom, premogovnim prahom in grafitom, obdelavo dimnega plina po zgorevanju in čiščenje dimnega plina.
B. Specifična pravila spremljanja
Emisije iz zgorevanja, vključno s čiščenjem dimnih plinov, se spremljajo v skladu z oddelkom 1 te priloge. Emisije iz proizvodnih procesov iz nekarbonatnih surovin, vključno s koksom, premogovnim prahom in grafitom, se spremljajo v skladu z oddelkom 4 Priloge II. Karbonati, ki se upoštevajo, vključujejo vsaj CaCO3, MgCO3, Na2CO3, NaHCO3, BaCO3, Li2CO3, K2CO3 in SrCO3. Uporablja se le metoda A.
Z odstopanjem od oddelka 4 Priloge II se uporabijo naslednje opredelitve stopenj za faktor emisij surovin, ki vsebujejo karbonate:
Stopnja 1: uporabijo se stehiometrična razmerja iz oddelka 2 Priloge VI. Čistost zadevnih vhodnih materialov se določi na podlagi najboljše industrijske prakse.
Stopnja 2: določanje količine ustreznih karbonatov v vsakem zadevnem vhodnem materialu se izvede v skladu s členi 32 do 35.
Z odstopanjem od oddelka 4 Priloge II za faktor pretvorbe se za vse emisije iz proizvodnih procesov iz surovin, ki vsebujejo karbonate in nekarbonate, uporablja samo stopnja 1.
12. PROIZVODNJA KERAMIČNIH IZDELKOV IZ PRILOGE I K DIREKTIVI 2003/87/ES
A. Področje uporabe
Upravljavec vključi vsaj naslednje možne vire emisij CO2: goriva za peči, žganje apnenca/dolomita in drugih karbonatov v surovinah, apnenec in druge karbonate za zmanjševanje onesnaževal zraka ter čiščenje drugih dimnih plinov, fosilne/biomasne dodatke za povzročanje poroznosti, vključno s polistirolom, ostanke pri proizvodnji papirja ali žagovine, vsebnost nekarbonatnega ogljika v glini in druge surovine.
B. Specifična pravila spremljanja
Emisije iz zgorevanja, vključno s čiščenjem dimnih plinov, se spremljajo v skladu z oddelkom 1 te priloge. Emisije iz proizvodnih procesov iz komponent surovine in dodatkov se spremljajo v skladu z oddelkom 4 Priloge II. Upravljavec lahko za keramične izdelke na osnovi prečiščenih ali sintetičnih glin uporabi metodo A ali metodo B. Upravljavec za keramične izdelke na osnovi nepredelanih glin in kadar se uporabljajo gline ali dodatki z znatno vsebnostjo nekarbonatnega ogljika, uporabi metodo A. Vedno se upoštevajo kalcijevi karbonati. Upoštevajo se tudi drugi karbonati in nekarbonatni ogljik v surovinah, če so pomembni za izračun emisij.
Podatki o dejavnosti za vhodne materiale za metodo A se lahko določijo s primernim retroaktivnim izračunom na podlagi najboljše industrijske prakse in jih odobri pristojni organ. Pri takem retroaktivnem izračunu se upošteva, kakšno merjenje je na razpolago za sušene zelene proizvode ali žgane proizvode ter ustrezni viri podatkov o vlažnosti gline in dodatkov ter izguba pri vžigu uporabljenih materialov.
Z odstopanjem od oddelka 4 Priloge II se uporabijo naslednje opredelitve stopenj za faktorje emisij za emisije surovin, ki vsebujejo karbonate, iz proizvodnih procesov:
Metoda A (na podlagi vhodnih materialov):
Stopnja 1: konservativna vrednost 0,2 tone CaCO3 (ki ustreza 0,08794 tone CO2) na tono suhe gline se uporablja za izračun faktorja emisije namesto rezultatov analize. Šteje se, da je v to vrednost vključen ves anorganski in organski ogljik v glinastem materialu. Za dodatek se šteje, da niso vključeni v to vrednost.
Stopnja 2: faktor emisije za vsak tok vira se izračuna in posodobi vsaj enkrat na leto z uporabo najboljše industrijske prakse, ki izraža pogoje za posamezne lokacije in mešanico izdelkov naprave.
Stopnja 3: določanje sestave ustreznih surovin se izvede v skladu s členi od 32 do 35. Stehiometrična razmerja iz oddelka 2 Priloge VI se uporabljajo za pretvorbo podatkov o sestavi v faktorje emisije, kjer je primerno.
Metoda B (na podlagi izhodnih materialov):
Stopnja 1: konservativna vrednost 0,123 tone CaO (ki ustreza 0,09642 tone CO2) na tono proizvoda se uporablja za izračun faktorja emisije namesto rezultatov analiz. Šteje se, da je v to vrednost vključen ves anorganski in organski ogljik v glinastem materialu. Za dodatke se šteje, da niso vključeni v to vrednost.
Stopnja 2: faktor emisije se izračuna in posodobi vsaj enkrat na leto z uporabo najboljše industrijske prakse, ki izraža pogoje za posamezne lokacije in mešanico izdelkov naprave.
Stopnja 3: določanje sestave proizvodov se izvede v skladu s členi od 32 do 35. Stehiometrična razmerja iz preglednice 3 oddelka 2 Priloge VI se uporabijo za pretvorbo podatkov o sestavi v faktorje emisije ob domnevi, da so vsi zadevni kovinski oksidi pridobljeni iz ustreznih karbonatov, kjer je ustrezno.
Ne glede na oddelek 1 te priloge se za čiščenje dimnih plinov za faktor emisije uporabi naslednja stopnja:
Stopnja 1: upravljavec uporabi stehiometrično razmerje CaCO3 iz oddelka 2 Priloge VI.
Za čiščenje se ne uporablja nobena druga stopnja ali faktor pretvorbe. Preprečiti je treba dvojno štetje iz uporabljenega apnenca, recikliranega kot surovina v isti napravi.
13. PROIZVODNJA MAVČNIH PROIZVODOV IN PLOŠČ IZ PRILOGE I K DIREKTIVI 2003/87/ES
A. Področje uporabe
Upravljavec vključi vsaj emisije CO2 iz vseh vrst dejavnosti v zvezi z izgorevanjem.
B. Specifična pravila spremljanja
Emisije iz izgorevanja se spremljajo v skladu z oddelkom 1 te priloge.
14. PROIZVODNJA CELULOZE IN PAPIRJA IZ PRILOGE I K DIREKTIVI 2003/87/ES
A. Področje uporabe
Upravljavec vključi vsaj naslednje možne vire emisij CO2: kotle, plinske turbine in druge naprave za izgorevanje, ki proizvajajo paro ali električno energijo, kotle za predelavo in druge naprave, v katerih se kurijo porabljene tekočine papirne kaše, sežigalne naprave, peči za žganje apna, čiščenje odpadnih plinov po mokrem postopku in sušilnike na gorivo (na primer infrardeče sušilnike).
B. Specifična pravila spremljanja
Spremljanje emisij iz izgorevanja, vključno s čiščenjem dimnih plinov po mokrem postopku, se izvaja v skladu z oddelkom 1 te priloge.
Emisije iz proizvodnih procesov iz surovin, ki se uporabljajo kot pripravki kemikalij, vključno vsaj z apnencem ali natrijevim karbonatom, se spremljajo z metodo A v skladu z oddelkom 4 Priloge II. Za emisije CO2 iz predelave apnenčevega blata pri proizvodnji celuloze se šteje, da so reciklirana biomasa CO2. Le za količino CO2, ki je sorazmerna z vnosom iz pripravkov kemikalij, velja, da povzroči fosilne emisije CO2.
Za emisije iz pripravkov kemikalij se uporabita naslednji opredelitvi stopenj za faktor emisije:
Za faktor pretvorbe se uporablja le stopnja 1.
15. PROIZVODNJA SAJ IZ PRILOGE I K DIREKTIVI 2003/87/ES
A. Področje uporabe
Upravljavec kot vire emisij CO2 vključi vsaj vsa goriva za izgorevanje in vsa goriva, ki se uporabljajo kot material v proizvodnem procesu.
B. Specifična pravila spremljanja
Emisije iz proizvodnje saj se lahko spremljajo kot proces izgorevanja, vključno s čiščenjem dimnih plinov, v skladu z oddelkom 1 te priloge ali z uporabo masne bilance v skladu s členom 25 in oddelkom 3 Priloge II.
16. DOLOČANJE EMISIJ DUŠIKOVEGA OKSIDA (N2O) PRI PROIZVODNJI DUŠIKOVE KISLINE, ADIPINSKE KISLINE, KAPROLAKTAMA, GLIOKSALA IN GLIOKSILNE KISLINE IZ PRILOGE I K DIREKTIVI 2003/87/ES
A. Področje uporabe
Vsak upravljavec za vsako dejavnost, pri kateri nastajajo emisije N2O, upošteva vse vire emisij N2O v proizvodnih procesih, vključno s tistimi, pri katerih se emisije N2O usmerijo skozi opremo za zmanjševanje emisij. Med te spada kar koli od naslednjega:
proizvodnja dušikove kisline – emisije N2O pri katalitski oksidaciji amoniaka in/ali iz naprav za zmanjševanje emisij NOx/N2O;
proizvodnja adipinske kisline — emisije N2O, vključno z oksidacijskimi reakcijami, vsakim neposrednim izpustom med postopkom in/ali iz opreme za omejevanje emisij;
proizvodnja glioksala in glioksilne kisline – emisije N2O, vključno s procesnimi reakcijami, vsakim neposrednim izpustom med postopkom in/ali iz opreme za omejevanje emisij;
proizvodnja kaprolaktama – emisije N2O, vključno s procesnimi reakcijami, vsakim neposrednim izpustom med postopkom in/ali iz opreme za omejevanje emisij.
Te določbe se ne uporabljajo za emisije N2O, ki nastajajo pri izgorevanju goriva.
B. Določanje emisij N2O
B.1 Letne emisije N2O
Upravljavec spremlja emisije N2O pri proizvodnji dušikove kisline z neprekinjenim merjenjem emisij. Upravljavec spremlja emisije N2O, ki nastanejo pri proizvodnji adipinske kisline, kaprolaktama, glioksala in glioksilne kisline, z metodologijo na podlagi meritev za zmanjšane emisije in metodo na podlagi izračuna (na podlagi metodologije masne bilance), kadar emisije začasno ostajajo nezmanjšane.
Za vsak vir emisije, pri katerem se uporablja neprekinjeno merjenje emisij, upravljavec šteje, da so skupne letne emisije enake vsoti vseh urnih emisij, izračunani z enačbo 1 iz oddelka 3 Priloge VIII.
B.2 Urne emisije N2O
Upravljavec letne povprečne urne emisije N2O za vsak vir, pri katerem se uporablja neprekinjeno merjenje emisije, izračuna z enačbo 2 iz oddelka 3 Priloge VIII.
Upravljavec določi urne koncentracije N2O v dimnem plinu iz vsakega vira emisije z metodologijo na podlagi meritev na reprezentativni točki po izhodu iz opreme za zmanjševanje emisij NOx/N2O, kadar se ta uporablja. Upravljavec uporabi tehnike, s katerimi je mogoče izmeriti koncentracije N2O vseh virov emisij v pogojih z zmanjšanimi emisijami in v pogojih z nezmanjšanimi emisijami. Če se med takšnimi obdobji negotovost poveča, upravljavec to upošteva v oceni negotovosti.
Upravljavec po potrebi vse meritve prilagodi glede na suhi plin in jih dosledno sporoča.
B.3 Določanje pretoka dimnega plina
Upravljavec pri spremljanju emisij N2O za merjenje pretoka dimnega plina uporabi metode spremljanja pretoka dimnega plina iz člena 43(5) te uredbe. Pri proizvodnji dušikove kisline upravljavec uporabi metodo v skladu s členom 43(5)(a), razen če ta tehnično ni izvedljiva. V tem primeru in po odobritvi pristojnega organa upravljavec uporabi nadomestno metodo, vključno z metodologijo masne bilance, ki temelji na bistvenih parametrih, kot je vnos amoniaka ali določanje pretoka z neprekinjenim merjenjem pretoka emisij.
Pretok dimnega plina se izračuna z naslednjo enačbo:
Vpretok d. plina [Nm3/h] = Vzrak * (1 – O2,zrak) / (1 – O2, d. plin)
pri čemer je:
Vzrak = skupni vnos pretoka zraka v Nm3/h pri standardnih pogojih;
O2, zrak = prostorninski delež O2 v suhem zraku [= 0,2095];
O2 d. plin = prostorninski delež O2 v dimnem plinu.
Vzrak se izračuna kot vsota celotnega pretoka zraka, ki se dovaja proizvodni enoti za dušikovo kislino.
Če upravljavec v svojem načrtu za spremljanje ne navede drugače, uporablja naslednjo enačbo:
Vzrak = Vprim + Vsek + Vzap.
pri čemer je:
Vprim = primarni vnos pretoka zraka v Nm3/h pri standardnih pogojih;
Vsek = sekundarni vnos pretoka zraka v Nm3/h pri standardnih pogojih;
Vzap = zaporni vnos pretoka zraka v Nm3/h pri standardnih pogojih.
Upravljavec določi Vprim z neprekinjenim merjenjem pretoka, preden se zrak pomeša z amoniakom. Upravljavec določi Vsek z neprekinjenim merjenjem pretoka, vključno z merjenjem pred enoto za rekuperacijo toplote. Pri Vzap upravljavec upošteva prečiščeni pretok zraka v postopku proizvodnje dušikove kisline.
Za dovajani tok zraka, katerega skupni delež znaša manj kot 2,5 % celotnega pretoka zraka, lahko pristojni organ za določanje te stopnje zračnega pretoka sprejme metode ocenjevanja, ki jih upravljavec predlaga na podlagi najboljših industrijskih praks.
Upravljavec na podlagi meritev v normalnih pogojih dokaže, da je izmerjeni pretok dimnega plina dovolj homogen, da omogoča uporabo predlagane merilne metode. Če te meritve pokažejo, da je pretok nehomogen, upravljavec to upošteva pri določanju ustreznih metod spremljanja in pri izračunu negotovosti emisij N2O.
Upravljavec vse meritve prilagodi glede na suhi plin in jih dosledno sporoča.
B.4 Koncentracije kisika (O2)
Upravljavec meri koncentracije kisika v dimnem plinu, kadar je to potrebno za izračun pretoka dimnega plina v skladu s pododdelkom B.3 tega oddelka Priloge IV. Pri tem upravljavec upošteva zahteve za meritve koncentracije iz člena 41(1) in (2). Pri določanju negotovosti emisij N2O upravljavec upošteva negotovost meritev koncentracij O2.
Upravljavec po potrebi vse meritve prilagodi glede na suhi plin in jih dosledno sporoča.
B.5 Izračun emisij N2O
Kadar v določenih obdobjih emisije N2O, ki nastajajo pri proizvodnji adipinske kisline, kaprolaktama, glioksala in glioksilne kisline, ostajajo nezmanjšane, vključno z nezmanjšanimi emisijami zaradi zračenja iz varnostnih razlogov in v primeru izpada naprav za zmanjševanje emisij, ter kadar neprekinjeno spremljanje emisij N2O tehnično ni izvedljivo, upravljavec po tem, ko pristojni organ odobri določeno metodologijo, izračuna emisije N2O z uporabo metodologije masne bilance. Zato je splošna negotovost podobna rezultatu uporabe zahtev v zvezi s stopnjami iz člena 41(1) in (2). Metoda izračuna upravljavca temelji na največji možni stopnji emisij N2O pri kemični reakciji, ki poteka med nastajanjem emisije.
Upravljavec pri določanju letne povprečne urne negotovosti vira emisije upošteva negotovost vseh emisij, izračunanih za posebni vir emisije.
B.6 Določanje stopenj proizvodnje, povezanih z dejavnostjo
Stopnje proizvodnje se izračunajo na podlagi dnevnih poročil o proizvodnji in ur delovanja.
B.7 Stopnje vzorčenja
Veljavne urne povprečne vrednosti ali povprečne vrednosti za krajša referenčna obdobja se izračunajo v skladu s členom 44 za:
koncentracijo N2O v dimnem plinu;
skupni pretok dimnega plina, kadar se ta meri neposredno in se to zahteva;
vse pretoke dimnega plina in koncentracije kisika, potrebne za posredno določitev skupnega pretoka dimnega plina.
C. Določanje letnega ekvivalenta CO2 – CO2(e)
Upravljavec pretvori skupne letne emisije N2O iz vseh virov emisij, izmerjene v tonah na tri decimalna mesta natančno, v letne emisije CO2(e), zaokroženo na tone, z naslednjo enačbo in vrednostmi potenciala globalnega segrevanja (GWP) iz oddelka 3 Priloge VI:
CO2(e) [t] = N2Oletno[t] * GWPN2O
pri čemer je:
N2Oletno = skupne letne emisije N2O, izračunane po enačbi 1 iz oddelka 3 Priloge VIII.
Skupna letna vrednost CO2(e) iz vseh virov emisij in morebitne neposredne emisije CO2 iz drugih virov emisij, vključene v dovoljenje za emisije toplogrednih plinov, se dodajo skupnim letnim emisijam CO2, ki nastajajo v napravi, ter se uporabijo pri poročanju in predaji pravic.
Skupne letne emisije N2O so v poročilu navedene v tonah in zaokrožene na tri decimalna mesta natančno ter kot CO2(e), zaokroženo na tone.
17. PROIZVODNJA AMONIAKA IZ PRILOGE I K DIREKTIVI 2003/87/ES
A. Področje uporabe
Upravljavec vključi vsaj naslednje možne vire emisij CO2: izgorevanje goriv za pridobivanje toplote za preoblikovanje ali delno oksidacijo, goriva, ki se uporabljajo kot vhodni material pri proizvodnem postopku amoniaka (preoblikovanje ali delna oksidacija) in goriva, ki se uporabljajo pri drugih procesih izgorevanja, vključno z namenom proizvodnje tople vode ali pare.
B. Specifična pravila spremljanja
Za spremljanje emisij pri procesih izgorevanja in pri gorivih, ki se uporabljajo kot vhodni materiali pri proizvodnem postopku, se uporablja standardna metodologija v skladu s členom 24 in oddelkom 1 te priloge.
Kadar se CO2, ki nastane pri proizvodnji amoniaka, uporablja kot surovina za proizvodnjo sečnine ali drugih kemikalij ali prenese iz naprave za uporabo, ki ni zajeta v členu 49(1) te uredbe, se ta količina CO2 šteje kot emisija naprave za proizvodnjo CO2, razen če je CO2 vezan v proizvodu, ki izpolnjuje pogoje iz člena 49a(1) te uredbe.
18. PROIZVODNJA OSNOVNIH ORGANSKIH KEMIKALIJ IZ PRILOGE I K DIREKTIVI 2003/87/ES
A. Področje uporabe
Upravljavec upošteva vsaj naslednje vire emisij CO2: kreking (katalitski in nekatalitski), preoblikovanje, delno ali popolno oksidacijo, podobne procese, ki povzročajo emisije CO2 iz ogljika, vsebovanega v surovinah, ki temeljijo na ogljikovodikih, izgorevanje odpadnih plinov in sežig ter druge procese izgorevanja goriv.
B. Specifična pravila spremljanja
Kadar je proizvodnja osnovnih organskih kemikalij tehnično vključena v rafinerije mineralnih olj, upravljavec te naprave uporabi ustrezne določbe iz oddelka 2 te priloge.
Ne glede na prvi pododstavek, upravljavec spremlja emisije pri postopkih izgorevanja, kadar uporabljena goriva niso del ali ne izhajajo iz kemijskih reakcij za proizvodnjo osnovnih organskih kemikalij z uporabo standardne metodologije v skladu s členom 24 in oddelkom 1 te priloge. V vseh drugih primerih se lahko upravljavec odloči za spremljanje emisij pri proizvodnji osnovnih organskih kemikalij z metodologijo masne bilance v skladu s členom 25 ali standardno metodologijo v skladu s členom 24. Kadar upravljavec uporablja standardno metodologijo, pristojnemu organu predloži dokaze, da izbrana metodologija vključuje vse ustrezne emisije, ki bi jih vključevala tudi metodologija masne bilance.
Za določanje vsebnosti ogljika v skladu s stopnjo 1 se uporabijo referenčni faktorji emisije iz preglednice 5 Priloge VI. Upravljavec za snovi, ki niso navedene v preglednici 5 Priloge VI ali drugih določbah te uredbe, izračuna vsebnost ogljika iz stehiometrične vsebnosti ogljika v čisti snovi in koncentracije snovi v vhodnem ali izhodnem toku.
19. PROIZVODNJA VODIKA IN SINTEZNEGA PLINA IZ PRILOGE I K DIREKTIVI 2003/87/ES
A. Področje uporabe
Upravljavec vključi vsaj naslednje možne vire emisij CO2: goriva, ki se uporabljajo v proizvodnem procesu vodika ali sinteznega plina (preoblikovanje ali delna oksidacija) in goriva, ki se uporabljajo pri drugih procesih izgorevanja, tudi za pridobivanje tople vode ali pare. Proizvedeni sintezni plin se upošteva kot tok vira v skladu z metodologijo masne bilance.
B. Specifična pravila spremljanja
Za spremljanje emisij pri procesih izgorevanja in pri gorivih, ki se uporabljajo kot vhodni materiali pri proizvodnji vodika, se uporablja standardna metodologija v skladu s členom 24 in oddelkom 1 te priloge.
Za spremljanje emisij pri proizvodnji sinteznega plina se uporablja masna bilanca v skladu s členom 25. Upravljavec se lahko odloči, da emisije iz ločenih procesov izgorevanja goriv vključi v masno bilanco ali da zanje uporabi standardno metodologijo v skladu s členom 24 vsaj za del tokov vira, pri čemer se preprečijo vrzeli in dvojno štetje v zvezi z emisijami.
Kadar proizvodnja vodika in sinteznega plina poteka v isti napravi, upravljavec izračuna emisije CO2 z uporabo ločenih metodologij za vodik in za sintezni plin, kot je navedeno v prvih dveh odstavkih tega pododdelka, ali z uporabo ene skupne masne bilance.
20. PROIZVODNJA NATRIJEVEGA KARBONATA IN NATRIJEVEGA BIKARBONATA IZ PRILOGE I K DIREKTIVI 2003/87/ES
A. Področje uporabe
Viri emisij in tokovi virov za emisije CO2 iz naprav za proizvodnjo natrijevega karbonata in natrijevega bikarbonata vključujejo:
goriva, ki se uporabljajo pri procesih izgorevanja, vključno z gorivi, ki se uporabljajo za proizvodnjo tople vode ali pare;
surovine, vključno z izpušnimi plini iz žganja apnenca;
odpadne pline iz pranja ali filtracije po karbonizaciji.
B. Specifična pravila spremljanja
Emisije iz procesov izgorevanja, vključno s čiščenjem dimnih plinov, se spremljajo v skladu z oddelkom 1 te priloge. Emisije iz proizvodnih procesov iz komponent surovin in dodatkov se spremljajo v skladu z oddelkom 4 Priloge II k tej uredbi.
Vmesni CO2 za proizvodnjo natrijevega karbonata se šteje kot emisija naprave za proizvodnjo CO2, razen če je CO2 vezan v proizvodu, ki izpolnjuje pogoje iz člena 49a(1) te uredbe.
21. DOLOČANJE EMISIJ TOPLOGREDNIH PLINOV IZ DEJAVNOSTI ZA ZAJEMANJE CO2 ZA NAMENE TRANSPORTA IN GEOLOŠKEGA SHRANJEVANJA NA OBMOČJU SHRANJEVANJA, KI GA DOVOLJUJE DIREKTIVA 2009/31/ES
A. Področje uporabe
Zajemanje CO2 se izvaja z namensko napravo, ki prejema CO2 s prenosom iz ene ali več drugih naprav, ali z isto napravo, ki izvaja dejavnosti, pri katerih nastaja CO2, ki se zajema v okviru istega dovoljenja za emisije toplogrednih plinov. Vsi deli naprave, povezani z zajemanjem CO2 in prenosom v transportno infrastrukturo za CO2 ali na območje za geološko shranjevanje emisij toplogrednega plina CO2, vključno z vsemi funkcionalno povezanimi pomožnimi napravami, kot so vmesne skladiščne postaje, črpalne postaje, postaje za utekočinjanje, uplinjanje ali prečiščevanje ali grelci, se vključijo v dovoljenje za emisije toplogrednih plinov in upoštevajo v povezanem načrtu za spremljanje. Če naprava izvaja druge dejavnosti, zajete v Direktivi 2003/87/ES, se emisije teh dejavnosti spremljajo v skladu z drugimi ustreznimi oddelki te priloge.
Upravljavec dejavnosti za zajemanje CO2 vključi vsaj naslednje možne vire emisij CO2:
CO2, ki se prenese do naprave za zajemanje;
izgorevanje in druge zadevne dejavnosti v napravi, ki so povezane z dejavnostjo zajemanja, vključno z uporabo goriva in vhodnega materiala.
B. Količinska opredelitev prenesenih in izpuščenih količin CO2
B.1 Količinska opredelitev na ravni naprave
Vsak upravljavec izračuna emisije ob upoštevanju potencialnih emisij CO2 iz vseh procesov v napravi, pomembnih za emisije, in količine CO2, ki je zajeta in prenesena do infrastrukture za CO2, na podlagi naslednje enačbe:
pri čemer je:
|
Enaprava za zajemanje |
= |
skupne emisije toplogrednih plinov naprave za zajemanje; |
|
Tvnos |
= |
količina CO2, prenesenega do naprave za zajemanje, določena bodisi na podlagi enega ali več tokov vira kot pri metodologiji masne bilance v skladu s členom 25 bodisi po metodologiji na podlagi meritev v skladu s členi 40 do 46 in členom 49 te uredbe; |
|
Ebrez zajemanja |
= |
emisije naprave ob predvidevanju, da CO2 ni bil zajet, kar pomeni vsoto emisij iz vseh drugih dejavnosti v napravi, spremljano v skladu z ustreznimi oddelki Priloge IV, vključno z metodo B iz oddelka 22 Priloge IV k tej uredbi za morebitne funkcionalno povezane pomožne naprave; |
|
Tza shranjevanje |
= |
količina CO2, prenesenega do transportne infrastrukture za CO2 ali območja shranjevanja, določena bodisi na podlagi enega ali več tokov vira kot pri metodologiji masne bilance v skladu s členom 25 bodisi po metodologiji na podlagi meritev v skladu s členi 40 do 46 in členom 49 te uredbe. |
Če se zajemanje CO2 izvaja z isto napravo, kot je naprava, iz katere izhaja zajeti CO2, upravljavec za Tvnos uporabi vrednost nič.
Pri samostojnih napravah za zajemanje upravljavci teh naprav upoštevajo naslednje:
upravljavec upošteva, da Ebrez zajemanja predstavlja količino emisij, ki izhaja iz virov, ki niso CO2, ki se prenese do naprave za zajemanje. Upravljavec te emisije določi v skladu s to uredbo;
z odstopanjem od metodologije spremljanja, opisane v tem oddelku, lahko upravljavec spremlja emisije naprave z uporabo metode B, kot je opisana v oddelku 22 Priloge IV k tej uredbi.
Pri samostojni napravi za zajemanje upravljavec naprave, ki prenaša CO2 do naprave za zajemanje, odšteje količino Tvnos od emisij svoje naprave bodisi na podlagi enega ali več tokov vira kot pri metodologiji masne bilance v skladu s členom 25 bodisi po metodologiji na podlagi meritev v skladu s členom 49 te uredbe.
B.2 Določanje prenesenega CO2
Vsak upravljavec določi količino CO2, ki se prenese iz in do naprave za zajemanje, bodisi na podlagi enega ali več tokov vira kot pri metodologiji masne bilance v skladu s členom 25 bodisi po metodologiji na podlagi meritev v skladu s členi 40 do 46 in členom 49 te uredbe.
22. DOLOČANJE EMISIJ TOPLOGREDNIH PLINOV IZ TRANSPORTA CO2 ZA GEOLOŠKO SHRANJEVANJE NA OBMOČJU SHRANJEVANJA, KI GA DOVOLJUJE DIREKTIVA 2009/31/ES
A. Področje uporabe
Meje za spremljanje emisij iz transporta CO2 in poročanje o njih so določene v dovoljenju za emisije toplogrednih plinov transportne infrastrukture za CO2, vključno z vsemi pomožnimi napravami, ki so funkcionalno povezane z transportno infrastrukturo, kot so vmesne skladiščne postaje za CO2, črpalne postaje, postaje za utekočinjanje, uplinjanje ali prečiščevanje ali grelci. Vsaka transportna infrastruktura ima najmanj eno izhodiščno in eno končno točko, pri čemer je vsaka od njih povezana z drugimi napravami ali transportno infrastrukturo za CO2, ki izvajajo eno ali več dejavnosti: zajemanje, transport ali geološko shranjevanje CO2. Izhodiščne in končne točke so lahko na cepiščih transportne infrastrukture in čeznacionalnih mejah. Izhodiščne in končne točke ter naprave in transportna infrastruktura za CO2, s katerimi se povezujejo, se določijo v dovoljenju za emisije toplogrednih plinov.
Vsak upravljavec transportne infrastrukture za CO2 vključi vsaj naslednje možne vire emisij CO2: izgorevanje in drugi procesi v napravah, ki so funkcionalno povezane s transportno infrastrukturo, vključno s črpalnimi postajami in postajami za utekočinjanje; enote za izgorevanje, vključno z notranjimi enotami za izgorevanje v vozilih za transport CO2, če za emisije v istem poročevalnem letu ne veljajo obveznosti predaje v zvezi z dejavnostmi iz Priloge I ali III k Direktivi 2003/87/ES; ubežne emisije iz transportne infrastrukture; izpustne emisije iz transportne infrastrukture ter emisije iz uhajanj v transportni infrastrukturi.
CO2, ki se transportira za druge namene kot za geološko shranjevanje na območju shranjevanja, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES, ne spada v meje za spremljanje emisij transportne infrastrukture za CO2 in poročanje o njih. Kadar se ista infrastruktura uporablja za transport CO2 za več namenov, vključno z geološkim shranjevanjem na območju shranjevanja, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES, pri čemer ni mogoče razlikovati med različnimi pošiljkami, upravljavec transportne infrastrukture za CO2 to navede v dovoljenju za emisije toplogrednih plinov ter določi metodo za evidentiranje in dokumentiranje količin CO2, ki se transportira za druge namene kot za geološko shranjevanje na območju shranjevanja, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES. Upravljavec transportne infrastrukture za CO2 spremlja emisije, ki izhajajo iz skupne količine transportiranega CO2, vendar kot emisijo sporoči delež emisij, ki ustreza količini CO2, transportiranega za geološko shranjevanje na območju shranjevanja, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES, deljen s skupno količino transportiranega CO2.
B. Metodologije količinske opredelitve za CO2
Upravljavec transportne infrastrukture za CO2 določi emisije z eno od naslednjih metod:
metodo A (skupna masna bilanca vseh vhodnih in izhodnih tokov) iz pododdelka B.1;
metodo B (spremljanje posameznih virov emisij) iz pododdelka B.2.
Upravljavec uporabi metodo B, razen če lahko pristojnemu organu dokaže, da bo metodologija A zagotovila zanesljivejše rezultate z nižjo negotovostjo skupnih emisij z uporabo najboljše razpoložljive tehnologije in znanja ob predložitvi zahtevka za dovoljenje za emisije toplogrednih plinov ter odobritvi načrta za spremljanje, ne da bi pri tem nastali nerazumno visoki stroški. Če se uporabi metoda B, vsak upravljavec pristojnemu organu dokaže, da skupna negotovost za letno raven emisij toplogrednih plinov za transportno infrastrukturo upravljavca ne presega 7,5 %.
Upravljavec transportne infrastrukture za CO2, ki uporablja metodo B, k izračunani ravni emisij ne doda CO2, prejetega iz druge naprave ali transportne infrastrukture za CO2, dovoljene v skladu z Direktivo 2003/87/ES, in od izračunane ravni emisij ne odšteje nobenega CO2, ki se prenese do druge naprave ali transportne infrastrukture za CO2, dovoljene v skladu z Direktivo 2003/87/ES.
Vsak upravljavec transportne infrastrukture za CO2 uporabi metodo A za potrditev rezultatov metode B vsaj enkrat letno. Pri tej potrditvi lahko upravljavec uporabi nižje stopnje za uporabo metode A.
B.1 Metoda A
Vsak upravljavec določi emisije v skladu z naslednjo enačbo:
Emisije [t CO2] = Etransportna infrastruktura + ΣiTIN,i – ΣiTOUT,i– ΔEv tranzitu,
pri čemer je:
|
emisije |
= |
skupne emisije CO2 transportne infrastrukture za [t CO2]; |
|
Etransportna infrastruktura |
= |
količina CO2 [t CO2] iz lastne dejavnosti transportne infrastrukture, kar ne pomeni emisij iz transporta CO2, ampak emisije iz izgorevanja ali drugih procesov, funkcionalno povezanih s transportno infrastrukturo, ki se spremljajo v skladu z ustreznimi oddelki Priloge IV k tej uredbi; |
|
TIN,i |
= |
količina CO2, prenesenega do transportne infrastrukture zna vhodni točki i, določena bodisi na podlagi enega ali več tokov vira kot pri metodologiji masne bilance v skladu s členom 25 bodisi po metodologiji na podlagi meritev v skladu s členi 40 do 46 in 49 te uredbe; |
|
TOUT,i |
= |
količina CO2, prenesenega iz transportne infrastrukture na izhodni točki i, določena bodisi na podlagi enega ali več tokov vira kot pri metodologiji masne bilance v skladu s členom 25 bodisi po metodologiji na podlagi meritev v skladu s členi 40 do 46 in 49 iz te uredbe; |
|
ΔEv tranzitu |
= |
količina CO2, prenesenega do transportne infrastrukture na vhodni točki i, ki se ne prenese v drugo napravo ali transportno infrastrukturo za CO2 v istem poročevalnem obdobju, ampak do roka iz člena 49(7) te uredbe v letu po poročevalnem obdobju. Ustrezne količine se ne upoštevajo za TOUT,i za naslednje poročevalno obdobje. |
B.2 Metoda B
Vsak upravljavec določi emisije ob upoštevanju vseh procesov v napravi, pomembnih za emisije, in količine CO2, ki je zajeta in prenesena do transportne infrastrukture, pri čemer uporabi naslednjo enačbo:
Emisije [t CO2] = Eubežne + Eizpustne + Eiz uhajanj + Etransportna infrastruktura,
pri čemer je:
|
emisije |
= |
skupne emisije CO2 transportne infrastrukture [t CO2]; |
|
Eubežne |
= |
količina ubežnih emisij [t CO2] iz CO2, ki se prenaša prek transportne infrastrukture, vključno s tesnili, ventili, vmesnimi kompresorskimi postajami in vmesnimi skladiščnimi objekti; |
|
Eizpustne |
= |
količina izpustnih emisij [t CO2] iz CO2 ki se transportira prek transportne infrastrukture; |
|
Eiz uhajanj |
= |
količina CO2 [t CO2], transportiranega prek transportne infrastrukture, ki je izpuščena zaradi okvare ene ali več komponent transportne infrastrukture; |
|
Etransportna infrastruktura |
= |
količina CO2 [t CO2] iz lastne dejavnosti transportne infrastrukture, kar ne pomeni emisij iz transporta CO2, ampak emisije iz izgorevanja ali drugih procesov, funkcionalno povezanih s transportno infrastrukturo, ki se spremljajo v skladu z ustreznimi oddelki Priloge IV k tej uredbi. |
B.2.1 Ubežne emisije iz transportne infrastrukture
Upravljavec transportne infrastrukture za CO2 upošteva ubežne emisije vsaj iz katere koli od naslednjih vrst opreme:
tesnil;
merilnih naprav;
ventilov;
vmesnih kompresorskih postaj;
vmesnih skladiščnih objektov, vključno z vmesnimi skladiščnimi objekti, nameščenimi na vozila za transport CO2.
Upravljavec določi povprečne stopnje emisij ER (izražene v g CO2/časovna enota) na del opreme na dogodek, kjer se lahko predvidijo ubežne emisije, ob začetku delovanja in najpozneje do konca prvega leta poročanja, v katerem transportna infrastruktura deluje. Upravljavec pregleda te stopnje najmanj vsakih pet let ob upoštevanju najboljših razpoložljivih tehnik in znanja.
Upravljavec izračuna ubežne emisije tako, da število delov opreme v vsaki kategoriji pomnoži s stopnjo emisij in temu prišteje rezultate za posamezne kategorije, kot je prikazano v naslednji enačbi:
Število dogodkov (Ndog) je število delov zadevne opreme na kategorijo, pomnoženo s številom časovnih enot na leto.
B.2.2 Emisije iz uhajanj
Upravljavec transportne infrastrukture za CO2 predloži dokaz o neoporečnosti sistema z uporabo (prostorsko in časovno) reprezentativnih podatkov o temperaturi in tlaku. Če podatki kažejo, da je prišlo do uhajanja, upravljavec na podlagi smernic za najboljšo industrijsko prakso izračuna količino izpuščenega CO2 z ustrezno metodologijo, dokumentirano v načrtu za spremljanje, vključno z uporabo razlik v podatkih o temperaturi in tlaku, primerjanih z vrednostmi povprečnega tlaka in temperature, ki so povezane z neoporečnostjo.
B.2.3 Izpustne emisije
Vsak upravljavec transportne infrastrukture za CO2 v načrtu za spremljanje zagotovi analizo morebitnih primerov izpustnih emisij, tudi zaradi razlogov vzdrževanja ali izrednih dogodkov, in zagotovi ustrezno dokumentirano metodologijo za izračun izpuščene količine CO2 na podlagi smernic za najboljšo industrijsko prakso.
23. GEOLOŠKO SHRANJEVANJE CO2 NA OBMOČJU SHRANJEVANJA, KI GA DOVOLJUJE DIREKTIVA 2009/31/ES
A. Področje uporabe
Pristojni organ določi meje za spremljanje in sporočanje emisij iz geološkega shranjevanja CO2 na podlagi razmejitve območij shranjevanja in širšega prostora za shranjevanje, kot je opredeljeno v dovoljenju v skladu z Direktivo 2009/31/ES, ter vseh pomožnih naprav, ki so funkcionalno povezane s širšim prostorom za shranjevanje, kot so vmesne skladiščne postaje za CO2, črpalne postaje, postaje za utekočinjanje, uplinjanje ali prečiščevanje ali grelci. Če je ugotovljeno uhajanje iz širšega prostora za shranjevanje, ki povzroča emisije ali izpust CO2 v vodni steber, upravljavec takoj:
obvesti pristojni organ;
vključi uhajanje kot tok vira ali vir emisije za zadevno napravo;
spremlja emisije in poroča o njih.
Šele ko so izvedeni popravni ukrepi v skladu s členom 16 Direktive 2009/31/ES in ni več mogoče ugotoviti emisij ali izpusta v vodni steber zaradi uhajanja, upravljavec črta zadevno uhajanje kot vir emisije iz načrta za spremljanje ter teh emisij ne spremlja in o njih ne poroča več.
Vsak upravljavec dejavnosti geološkega shranjevanja skupno vključi vsaj naslednje možne vire emisij CO2: rabo goriva na zadevnih črpalnih postajah in druge dejavnosti izgorevanja, vključno z elektrarnami na kraju obratovanja; izpust pri vbrizgavanju ali pri postopkih povečanega pridobivanja ogljikovodika, ubežne emisije pri vbrizgavanju, CO2, ki se izloča pri postopkih povečanega pridobivanja ogljikovodika, in uhajanja.
B. Količinska opredelitev za emisije CO2
Upravljavec dejavnosti geološkega shranjevanja k izračunani ravni emisij ne doda CO2, prejetega iz druge naprave, in od izračunane ravni emisij ne odšteje nobenega CO2, ki se geološko hrani na območju shranjevanja ali se prenese do druge naprave. Upravljavec spremlja emisije iz vseh pomožnih naprav, ki so funkcionalno povezane s širšim prostorom za shranjevanje, v skladu z določbami oddelka 22 Priloge IV k tej uredbi.
B.1 Izpustne in ubežne emisije iz vbrizgavanja
Upravljavec določi izpustne in ubežne emisije na naslednji način:
izpuščeni CO2 [t CO2 ] = V CO2 [t CO2] + F CO2 [t CO2]
pri čemer je:
V CO2 = količina izpuščenega CO2;
F CO2 = količina CO2 iz ubežnih emisij.
Vsak upravljavec določi V CO2 bodisi kot en ali več tokov vira kot pri metodologiji masne bilance v skladu s členom 25 bodisi z uporabo metodologije na podlagi meritev v skladu s členi 41 do 46 te uredbe. Ne glede na prvi stavek in po odobritvi pristojnega organa lahko upravljavec v načrt za spremljanje vključi ustrezno metodologijo za določanje V CO2 na podlagi najboljše industrijske prakse, če bi zaradi uporabe metodologij spremljanja iz prvega stavka nastali nerazumno visoki stroški ali če lahko upravljavec dokaže, da je mogoče z metodologijo na podlagi najboljše industrijske prakse določiti količine vsaj z enako točnostjo kot z metodologijami na podlagi meritev.
Upravljavec upošteva F CO2 kot en vir, kar pomeni, da se zahteve glede negotovosti, povezane s stopnjami v skladu z oddelkom 1 Priloge VIII, uporabljajo za skupno vrednost in ne za posamezne točke merjenja emisije. Vsak upravljavec v načrtu za spremljanje zagotovi analizo možnih virov ubežnih emisij in zagotovi ustrezno dokumentirano metodologijo za izračun ali meritev količine F CO2 na podlagi smernic za najboljšo industrijsko prakso. Za določitev F CO2 lahko upravljavec za napravo za vbrizgavanje uporabi podatke, zbrane v skladu s členi 32 do 35 in točko 1.1(e) do (h) Priloge II k Direktivi 2009/31/ES, če ti podatki izpolnjujejo zahteve iz te uredbe.
B.2 Izpustne in ubežne emisije iz postopkov povečanega pridobivanja ogljikovodika
Vsak upravljavec upošteva vsaj naslednje možne dodatne vire emisij iz postopkov povečanega pridobivanja ogljikovodika:
enote za ločevanje nafte in plina ter obrat za recikliranje plina, kjer se lahko pojavijo ubežne emisije CO2;
odvodnik izgorevalnega plina, kjer se lahko pojavijo emisije zaradi uporabe sistemov za neprekinjeno čiščenje in med zniževanjem tlaka v napravi za proizvodnjo ogljikovodika;
sistem za čiščenje CO2, ki preprečuje, da bi zaradi visoke koncentracije CO2 ugasnil izgorevalni plin.
Vsak upravljavec določi ubežne emisije ali izpuščeni CO2 v skladu s pododdelkom B.1 tega oddelka Priloge IV.
Vsak upravljavec določi emisije iz odvodnika izgorevalnega plina v skladu s pododdelkom D oddelka 1 te priloge ob upoštevanju morebitnega CO2, vsebovanega v izgorevalnem plinu, v skladu s členom 48.
B.3 Uhajanje iz širšega prostora za shranjevanje
Emisije in izpust v vodni steber se količinsko ovrednotijo na naslednji način:
pri čemer je:
L CO
2=
masa emisij ali izpusta CO2 na koledarsko leto zaradi uhajanja v skladu z vsemi naslednjimi pogoji:
za vsak koledarski dan, za katerega se spremlja uhajanje, vsak upravljavec izračuna L CO2 kot povprečje mase, ki uide v eni uri [t CO2/h], pomnoženo s 24;
vsak upravljavec določi maso, ki uide v eni uri, v skladu z določbami v odobrenem načrtu za spremljanje za območje shranjevanja in uhajanje;
za vsak koledarski dan pred začetkom spremljanja upravljavec šteje, da je masa, ki uide v enem dnevu, enaka masi, ki uide v enem dnevu za prvi dan spremljanja, s čimer prepreči prenizke ocene;
T
začetek=
zadnji od naslednjih datumov:
zadnji datum, ko ni bilo sporočenih emisij ali izpusta CO2 v vodni steber iz zadevnega vira;
datum začetka vbrizgavanja CO2;
drug datum, s katerim se pristojnemu organu dokaže, da se emisija ali izpust v vodni steber ni mogel začeti pred navedenim datumom;
Tkonec = datum, ko so bili izvedeni popravni ukrepi v skladu s členom 16 Direktive 2009/31/ES in ni bilo več ugotovljenih emisij ali izpusta CO2 v vodni steber.
Pristojni organ odobri in dovoli uporabo drugih metod za količinsko opredelitev emisij ali izpusta CO2 v vodni steber iz uhajanja, če lahko upravljavec pristojnemu organu dokaže, da te metode zagotavljajo večjo točnost kot metodologija iz tega pododdelka.
Upravljavec količinsko opredeli količino emisij, ki uidejo iz širšega prostora za shranjevanje, za vsak pojav uhajanja z največjo skupno negotovostjo v poročevalnem obdobju 7,5 %. Kadar skupna negotovost uporabljene metodologije količinske opredelitve presega 7,5 %, vsak upravljavec uporabi prilagoditev na naslednji način:
CO2,sporočen [t CO2] = CO2,količinsko opredeljen [t CO2] * (1 + (negotovostsistem [%]/100) – 0,075)
pri čemer je:
CO2,sporočen = količina CO2, ki se vključi v letno poročilo o emisijah v zvezi z zadevnim pojavom uhajanja;
CO2,količinsko opredeljen = količina CO2, določena z uporabo metodologije količinske opredelitve za zadevni pojav uhajanja;
negotovostsistem = stopnja negotovosti, povezana z metodologijo količinske opredelitve, uporabljeno za zadevni pojav uhajanja.
PRILOGA V
Zahteve v zvezi z najnižjimi stopnjami za metodologije na podlagi izračuna, ki vključujejo naprave kategorije A iz člena 19(2), točka (a), in subjekte kategorije A iz člena 75e(2), točka (a), ter faktorje za izračun za komercialna standardna goriva, ki se uporabljajo v napravah kategorij B in C iz člena 19(2), točki (b) in (c), in ki jih uporabljajo subjekti kategorije B iz člena 75e(2), točka (b)
Preglednica 1
Najmanjše stopnje, ki se uporabljajo za metodologije na podlagi izračuna pri napravah kategorije A in pri faktorjih za izračun za komercialna standardna goriva za vse naprave v skladu s členom 26(1)(a)
|
Dejavnost/vrsta toka vira |
Podatki o dejavnosti |
Faktor emisije (*1) |
Podatki o sestavi (vsebnost ogljika) (*1) |
Faktor oksidacije |
Faktor pretvorbe |
|
|
Količina goriva ali materiala |
►C1 Spodnja kurilna vrednost ◄ |
|||||
|
Izgorevanje goriv |
||||||
|
Komercialna standardna goriva |
2 |
2a/2b |
2a/2b |
n. r. |
1 |
n. r. |
|
Druga plinasta in tekoča goriva |
2 |
2a/2b |
2a/2b |
n. r. |
1 |
n. r. |
|
Trdna goriva, razen odpadkov |
1 |
2a/2b |
2a/2b |
n. r. |
1 |
n. r. |
|
Odpadki |
1 |
2a/2b |
2a/2b |
n. r. |
1 |
n. r. |
|
Metodologija masne bilance za terminale za predelavo plina |
1 |
n. r. |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
|
Naprave za sežiganje plinov |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
|
Čiščenje (karbonat) |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
1 |
|
Čiščenje (sadra) |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
1 |
|
Čiščenje (sečnina) |
1 |
1 |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
|
Rafiniranje olja |
||||||
|
Regeneracija katalizatorjev iz kreking procesov |
1 |
n. r. |
n. r. |
n. r. |
n. r. |
n. r. |
|
Proizvodnja koksa |
|
|
|
|
|
|
|
Masna bilanca |
1 |
n. r. |
n. r. |
2 |
n. r. |
n. r. |
|
Gorivo kot vhodni material procesa |
1 |
2 |
2 |
n. r. |
n. r. |
n. r. |
|
Praženje in sintranje kovinskih rud |
||||||
|
Masna bilanca |
1 |
n. r. |
n. r. |
2 |
n. r. |
n. r. |
|
Vnos karbonata |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
1 |
|
Proizvodnja železa in jekla |
||||||
|
Masna bilanca |
1 |
n. r. |
n. r. |
2 |
n. r. |
n. r. |
|
Gorivo kot vhodni material procesa |
1 |
2a/2b |
2 |
n. r. |
n. r. |
n. r. |
|
Proizvodnja in predelava barvnih in nebarvnih kovin, vključno s sekundarnim aluminijem |
||||||
|
Masna bilanca |
1 |
n. r. |
n. r. |
2 |
n. r. |
n. r. |
|
Emisije iz proizvodnih procesov |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
1 |
|
Proizvodnja primarnega aluminija ali glinice |
||||||
|
Masna bilanca za emisije CO2 |
1 |
n. r. |
n. r. |
2 |
n. r. |
n. r. |
|
Emisije PFC (metoda smernega koeficienta) |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
n. r. |
|
Emisije PFC (prenapetostna metoda) |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
n. r. |
|
Proizvodnja cementnega klinkerja |
||||||
|
Peč na podlagi vnosa (metoda A) |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
1 |
|
Klinker kot izhodni material (metoda B) |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
1 |
|
Prah cementne peči |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
n. r. |
|
Nekarbonatni ogljik kot vhodni material |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
1 |
|
Proizvodnja apna ter žganje dolomita in magnezita |
||||||
|
Karbonati (metoda A) |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
1 |
|
Drugi vhodni materiali pri proizvodnem postopku |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
1 |
|
Oksid zemljoalkalijskih kovin (metoda B) |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
1 |
|
Proizvodnja stekla in mineralne volne |
||||||
|
Vnos karbonata |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
n. r. |
|
Drugi vhodni materiali pri proizvodnem postopku |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
1 |
|
Proizvodnja keramičnih izdelkov |
||||||
|
Ogljik kot vhodni material (metoda A) |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
1 |
|
Drugi vhodni materiali pri proizvodnem postopku |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
1 |
|
Alkalijski oksid (metoda B) |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
1 |
|
Čiščenje |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
n. r. |
|
Proizvodnja sadre in mavčnih plošč: glej Izgorevanje goriv |
||||||
|
Proizvodnja celuloze in papirja |
||||||
|
Pripravki kemikalij |
1 |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
n. r. |
|
Proizvodnja industrijskih saj |
||||||
|
Metodologija masne bilance |
1 |
n. r. |
n. r. |
1 |
n. r. |
n. r. |
|
Proizvodnja amoniaka |
||||||
|
Gorivo kot vhodni material procesa |
2 |
2a/2b |
2a/2b |
n. r. |
n. r. |
n. r. |
|
Proizvodnja osnovnih organskih kemikalij |
||||||
|
Masna bilanca |
1 |
n. r. |
n. r. |
2 |
n. r. |
n. r. |
|
Proizvodnja vodika in sinteznega plina |
||||||
|
Gorivo kot vhodni material procesa |
2 |
2a/2b |
2a/2b |
n. r. |
n. r. |
n. r. |
|
Masna bilanca |
1 |
n. r. |
n. r. |
2 |
n. r. |
n. r. |
|
Proizvodnja natrijevega karbonata in natrijevega bikarbonata |
||||||
|
Masna bilanca |
1 |
n. r. |
n. r. |
2 |
n. r. |
n. r. |
|
Zajemanje, prenos in geološko shranjevanje CO2 na območju shranjevanja, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES |
||||||
|
Masna bilanca prenesenega CO2 |
2 |
n. r. |
n. r. |
2 |
n. r. |
n. r. |
|
CO2 pri izpustu, uhajanju in ubežnih emisijah |
2 |
n. r. |
n. r. |
2 |
n. r. |
n. r. |
|
(*1)
Stopnje za faktor emisije se nanašajo na predhodni faktor emisije, vsebnost ogljika pa se nanaša na skupno vsebnost ogljika. ►C1 Pri mešanici materiala je treba delež biomase določiti ločeno. Stopnja 1 je najmanjša stopnja, ki se v primeru naprav kategorije A uporablja za delež biomase, v primeru komercialnih standardnih goriv pa za vse naprave v skladu s členom 26(1)(a). ◄ („n.r.“ pomeni „ni relevantno“) |
||||||
Preglednica 2
Najnižje stopnje, ki se uporabljajo za metodologije na podlagi izračuna pri reguliranih subjektih kategorije A in pri faktorjih za izračun za komercialna standardna goriva za regulirane subjekte v skladu s členom 75e(2), točka (a)
|
Vrsta toka goriva |
Količina sproščenega goriva |
Faktor za pretvorbo enote |
Faktor emisije (*1) |
|
Komercialna standardna goriva |
2 |
2a/2b |
2a/2b |
|
Druga plinasta in tekoča goriva |
2 |
2a/2b |
2a/2b |
|
Trdna goriva |
1 |
2a/2b |
2a/2b |
|
(*1)
Stopnje za faktor emisije se nanašajo na predhodni faktor emisije. Pri mešanici materiala se delež biomase določi ločeno. Stopnja 1 je najnižja stopnja, ki se v primeru subjektov kategorije A uporablja za delež biomase, v primeru komercialnih standardnih goriv pa za vse regulirane subjekte v skladu s členom 75e(2), točka (a). |
|||
PRILOGA VI
Referenčne vrednosti za faktorje za izračun (člen 31(1)(a))
1. FAKTORJI EMISIJE GORIV, POVEZANI ►C1 S SPODNJIMI KURILNIMI VREDNOSTMI ◄ ►C1 (SKV) ◄
Preglednica 1
faktorji emisije goriv v zvezi ►C1 s spodnjo kurilno vrednostjo ◄ ►C1 (SKV) ◄ in ►C1 spodnjimi kurilnimi vrednostmi ◄ na maso goriva.
|
Opis vrste goriva |
Faktor emisije (t CO2/TJ) |
►C1 Spodnja kurilna vrednost ◄ (TJ/Gg) |
Vir |
|
Surova nafta |
73,3 |
42,3 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Orimulzija |
77,0 |
27,5 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Kondenzati zemeljskega plina |
64,2 |
44,2 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Motorni bencin |
69,3 |
44,3 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Kerozin (razen kerozina za reaktivne motorje) |
71,9 |
43,8 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Nafta iz skrilavca |
73,3 |
38,1 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Plinsko/dizelsko olje |
74,1 |
43,0 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Ostanki kurilnega olja |
77,4 |
40,4 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Utekočinjeni naftni plini |
63,1 |
47,3 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Etan |
61,6 |
46,4 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Primarni bencin |
73,3 |
44,5 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Bitumen |
80,7 |
40,2 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Maziva |
73,3 |
40,2 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Naftni koks |
97,5 |
32,5 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Rafinerijske surovine |
73,3 |
43,0 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Rafinerijski plin |
57,6 |
49,5 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Parafinski voski |
73,3 |
40,2 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Beli špirit in industrijski špirit |
73,3 |
40,2 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Drugi naftni derivati |
73,3 |
40,2 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Antracit |
98,3 |
26,7 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Premog za koksanje |
94,6 |
28,2 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Drugi bituminozni premog |
94,6 |
25,8 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Subbituminozni premog |
96,1 |
18,9 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Lignit |
101,0 |
11,9 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Naftni skrilavec in katranski pesek |
107,0 |
8,9 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Briketi iz črnega premoga |
97,5 |
20,7 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Koksarniški koks in rjavi premog |
107,0 |
28,2 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Plinski koks |
107,0 |
28,2 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Katran iz črnega premoga |
80,7 |
28,0 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Plin iz plinarn |
44,4 |
38,7 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Koksni plin |
44,4 |
38,7 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Plavžni plin |
260 |
2,47 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Plin v martinovki |
182 |
7,06 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Zemeljski plin |
56,1 |
48,0 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Industrijski odpadki |
143 |
n. r. |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Odpadna olja |
73,3 |
40,2 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Šota |
106,0 |
9,76 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Les/lesni odpadki |
— |
15,6 |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Druge primarno trdne biomase |
— |
11,6 |
Smernice IPCC iz leta 2006 (samo ►C1 SKV ◄ ) |
|
Oglje |
— |
29,5 |
Smernice IPCC iz leta 2006 (samo ►C1 SKV ◄ ) |
|
Biobencin |
— |
27,0 |
Smernice IPCC iz leta 2006 (samo ►C1 SKV ◄ ) |
|
Biodizli |
— |
27,0 |
Smernice IPCC iz leta 2006 (samo ►C1 SKV ◄ ) |
|
Druga tekoča biogoriva |
— |
27,4 |
Smernice IPCC iz leta 2006 (samo ►C1 SKV ◄ ) |
|
Deponijski plin |
— |
50,4 |
Smernice IPCC iz leta 2006 (samo ►C1 SKV ◄ ) |
|
Plin iz mulja |
— |
50,4 |
Smernice IPCC iz leta 2006 (samo ►C1 SKV ◄ ) |
|
Drugi bioplini |
— |
50,4 |
Smernice IPCC iz leta 2006 (samo ►C1 SKV ◄ ) |
|
Odpadne pnevmatike |
85,0 (1) |
n. r. |
WBCSD CSI |
|
Komunalni odpadki (nebiomasna frakcija) |
91,7 |
n. r. |
Smernice IPCC iz leta 2006 |
|
Ogljikov monoksid |
155,2 (2) |
10,1 |
J. Falbe in M. Regitz, Römpp Chemie Lexikon, Stuttgart, 1995 |
|
Metan |
54,9 (3) |
50,0 |
J. Falbe in M. Regitz, Römpp Chemie Lexikon, Stuttgart, 1995 |
2. FAKTORJI EMISIJE, POVEZANI Z EMISIJAMI IZ PROIZVODNIH PROCESOV
Preglednica 2
stehiometrični faktor emisije za emisije iz proizvodnega procesa razgradnje karbonatov (metoda A)
|
Karbonat |
Faktor emisije [t CO2/t karbonata] |
|
CaCO3 |
0,440 |
|
MgCO3 |
0,522 |
|
Na2CO3 |
0,415 |
|
BaCO3 |
0,223 |
|
Li2CO3 |
0,596 |
|
K2CO3 |
0,318 |
|
SrCO3 |
0,298 |
|
NaHCO3 |
0,524 |
|
FeCO3 |
0,380 |
|
Splošno |
faktor emisije = [M(CO2)] / {Y * [M(x)] + Z *[M(CO3 2-)]} X = kovina M(x) = molekulska masa X v [g/mol] M(CO2) = molekulska masa CO2 in [g/mol] M(CO3 2-) = molekulska masa CO3 2- in [g/mol] Y = stehiometrično število X Z = stehiometrično število CO3 2- |
Preglednica 3
stehiometrični faktor emisije za emisije iz proizvodnega procesa razgradnje karbonatov na podlagi oksidov zemljoalkalijskih kovin (metoda B)
|
Oksid |
Faktor emisije [t CO2/ t oksida] |
|
CaO |
0,785 |
|
MgO |
1,092 |
|
BaO |
0,287 |
|
Splošno: XYOZ |
faktor emisije = [M(CO2)] / {Y * [M(x)] + Z * [M(O)]} X = zemljoalkalijska ali alkalijska kovina M(x) = molekulska masa X v [g/mol] M(CO2) = molekulska masa CO2 [g/mol] M(O) = molekulska masa O [g/mol] Y Ystehiometrično število X= 1 (za zemljoalkalijske kovine)= 2 (za alkalijske kovine)stehiometrično število X = 1 (za zemljoalkalijske kovine) = 2 (za alkalijske kovine) Z = stehiometrično število O = 1 |
Preglednica 4
faktorji emisije za emisije iz proizvodnih procesov materialov v drugih proizvodnih procesih (proizvodnja ter predelava železa in jekla) (1)
|
Vhodni ali izhodni material |
Vsebnost ogljika (t C/t) |
Faktor emisije (t CO2/t) |
|
Neposredno reducirano železo (DRI) |
0,0191 |
0,07 |
|
Ogljene elektrode EAF |
0,8188 |
3,00 |
|
EAF dodatek ogljika v peč |
0,8297 |
3,04 |
|
Železovi briketi, pridobljeni iz vročega železa |
0,0191 |
0,07 |
|
Plin v martinovki |
0,3493 |
1,28 |
|
Naftni koks |
0,8706 |
3,19 |
|
Surovo železo: |
0,0409 |
0,15 |
|
Železo / odpadno železo |
0,0409 |
0,15 |
|
Jeklo / odpadno jeklo |
0,0109 |
0,04 |
|
(1)
Smernice IPCC iz leta 2006 za nacionalne registre toplogrednih plinov. |
||
Preglednica 5
stehiometrični faktorji emisije za emisije iz proizvodnega procesa materialov v drugih proizvodnih procesih (osnovne organske kemikalije) (1)
|
Snov |
Vsebnost ogljika (t C/t) |
Faktor emisije (t CO2 / t) |
|
Acetonitril |
0,5852 |
2,144 |
|
Akrilonitril |
0,6664 |
2,442 |
|
Butadien |
0,888 |
3,254 |
|
Saje |
0,97 |
3,554 |
|
Etilen |
0,856 |
3,136 |
|
Etilen diklorid |
0,245 |
0,898 |
|
Etilen glikol |
0,387 |
1,418 |
|
Etilen oksid |
0,545 |
1,997 |
|
Vodikov cianid |
0,4444 |
1,628 |
|
Metanol |
0,375 |
1,374 |
|
Metan |
0,749 |
2,744 |
|
Propan |
0,817 |
2,993 |
|
Propilen |
0,8563 |
3,137 |
|
monomer vinil klorida |
0,384 |
1,407 |
|
(1)
Smernice IPCC iz leta 2006 za nacionalne registre toplogrednih plinov. |
||
3. POTENCIAL GLOBALNEGA SEGREVANJA ZA EMISIJE TOPLOGREDNIH PLINOV BREZ CO2
Preglednica 6
Potenciali globalnega segrevanja
|
Plin |
Potencial globalnega segrevanja |
|
N2O |
265 t CO2(e) / t N2O |
|
CF4 |
6 630 t CO2(e) / t CF4 |
|
C2F6 |
11 100 t CO2(e) / t C2F6 |
PRILOGA VII
Najmanjša možna pogostost analiz (člen 35)
|
Gorivo/material |
Najmanjša pogostost analiz |
|
Zemeljski plin |
vsaj enkrat na teden |
|
Preneseni CO2 |
vsaj enkrat na teden |
|
Dimni plin za namene člena 43(4) |
vsakih 50 000 ton skupnega CO2, vendar vsaj enkrat na mesec |
|
Drugi plini, zlasti sintezni plin in procesni plini, kot so rafinerijski mešani plin, koksni plin, plavžni plin, konvertorski plin ter plin na naftnih in plinskih poljih. |
vsaj enkrat na dan – s primernimi postopki v različnih delih dneva |
|
Kurilno olje (na primer lahko, srednje težko ali težko kurilno olje, bitumen) |
vsakih 20 000 ton goriva in vsaj šestkrat na leto |
|
Premog, premog za koksanje, koks, naftni koks, šota |
vsakih 20 000 ton goriva/materiala in vsaj šestkrat na leto |
|
Druga goriva |
vsakih 10 000 ton goriva in vsaj štirikrat na leto |
|
Neobdelani trdni odpadki (čisti fosil ali mešan biomasni fosil) |
vsakih 5 000 ton odpadkov in vsaj štirikrat na leto |
|
Tekoči odpadki, predhodno obdelani trdni odpadki |
vsakih 10 000 ton odpadkov in vsaj štirikrat na leto |
|
Karbonatni minerali (vključno z apnencem in dolomitom) |
vsakih 50 000 ton materiala in vsaj štirikrat na leto |
|
Gline in skrilavci |
količina materiala, ki ustreza 50 000 tonam CO2, in vsaj štirikrat na leto |
|
Drugi materiali (osnovni, vmesni in končni proizvod) |
odvisno od vrste materiala in odstopanja, količina materiala, ki ustreza 50 000 tonam CO2, in vsaj štirikrat na leto |
PRILOGA VIII
Metodologije na podlagi meritev (člen 41)
1. OPREDELITVE STOPENJ ZA METODOLOGIJE NA PODLAGI MERITEV
Metodologije na podlagi meritev se odobrijo v skladu s stopnjami z naslednjimi največjimi dovoljenimi negotovostmi za letne povprečne urne emisije, izračunane po enačbi 2 iz oddelka 3 te priloge.
Preglednica 1
Stopnje za CEMS (največja dovoljena negotovost za posamezno stopnjo)
V primeru CO2 se negotovost uporabi za skupno količino izmerjenega CO2. ►C1 Če se delež biomase določa z metodologijo na podlagi meritev, se za delež biomase uporabi ista opredelitev stopnje kot za CO2. ◄
|
|
Stopnja 1 |
Stopnja 2 |
Stopnja 3 |
Stopnja 4 |
|
Viri emisij CO2 |
± 10 % |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
|
Viri emisij N2O |
± 10 % |
± 7,5 % |
± 5 % |
n. r. |
|
Prenos CO2 |
± 10 % |
± 7,5 % |
± 5 % |
± 2,5 % |
2. MINIMALNE ZAHTEVE V ZVEZI S STOPNJAMI ZA NAPRAVE KATEGORIJE A
Preglednica 2
Najmanjše stopnje, ki se uporabljajo za naprave kategorije A za metodologije na podlagi meritev v skladu s členom 41(1)(a)
|
Toplogredni plin |
Minimalna zahtevana stopnja |
|
CO2 |
2 |
|
N2O |
2 |
3. DOLOČANJE TOPLOGREDNIH PLINOV Z METODOLOGIJAMI NA PODLAGI MERITEV
Enačba 1: Izračun letnih emisij v skladu s členom 43(1):
Enačba 2: določanje povprečnih urnih emisij:
Enačba 2a: določitev povprečne urne koncentracije toplogrednih plinov za namene poročanja v skladu s točko 9(b) Priloge X, oddelek 1:
Enačba 2b: določitev povprečnega urnega pretoka dimnega plina za namene poročanja v skladu s točko 9(b) Priloge X, oddelek 1:
Enačba 2c: določitev letnih emisij za letno poročilo o emisijah v skladu s točko 9(b) Priloge X, oddelek 1:
V enačbah od 1 do 2c se uporabljajo naslednje okrajšave:
Indeks i se nanaša na posamezno uro delovanja. Če upravljavec uporablja krajša referenčna obdobja v skladu s členom 44(1), se v teh izračunih namesto ur uporablja to obdobje.
GHG Emskupne = skupne letne emisije toplogrednih plinov v tonah
GHG koncurna, i = urne koncentracije emisij toplogrednih plinov v g/Nm3 v pretoku dimnega plina, izmerjene med delovanjem naprave za uro i;
Vurna, i = prostornina dimnega plina v Nm3 za uro i (tj. združeni pretok v celi uri ali krajšem referenčnem obdobju);
GHG Empovpr. = letne povprečne urne emisije v kg/h iz vira;
UreDel = skupno število ur, za katere se uporablja metodologija na podlagi meritev, vključno z urami, za katere so bili podatki zamenjani v skladu s členom 45(2)–(4);
GHG koncpovpr. = povprečne letne koncentracije emisij toplogrednih plinov v g/Nm3;
Pretokpovpr. = povprečni letni pretok dimnega plina v Nm3/h.
4. IZRAČUN KONCENTRACIJE S POSREDNIM MERJENJEM KONCENTRACIJE
Enačba 3: izračun koncentracije
5. NADOMESTITEV ZA MANJKAJOČE PODATKE O KONCENTRACIJI ZA METODOLOGIJE NA PODLAGI MERITEV
Enačba 4: nadomestitev za manjkajoče podatke za metodologije na podlagi meritev
pri čemer je:
σ C_ = najboljša ocena standardnega odstopanja koncentracije posameznega parametra v celotnem poročevalnem obdobju ali, če so v času, ko je prišlo do izgube podatkov, veljale posebne okoliščine, v ustreznem obdobju glede na te posebne okoliščine.
PRILOGA IX
Minimalni podatki in informacije, ki jih je treba hraniti v skladu s členom 67(1)
Upravljavci, operaterji zrakoplovov in regulirani subjekti hranijo vsaj naslednje:
1. SKUPNI ELEMENTI ZA NAPRAVE, OPERATERJE ZRAKOPLOVOV IN REGULIRANE SUBJEKTE
Načrt za spremljanje, ki ga je odobril pristojni organ.
Dokumenti, ki utemeljujejo izbiro metodologije spremljanja, in dokumenti, ki utemeljujejo začasne ali stalne spremembe metodologij spremljanja in stopenj, ki jih odobri pristojni organ.
Vse ustrezne posodobitve načrtov za spremljanje, ki se sporočijo pristojnemu organu v skladu s členom 15, ter odgovori pristojnega organa.
Vsi pisni postopki iz načrta za spremljanje, vključno z načrtom za vzorčenje, če je to ustrezno, postopki za dejavnosti pretoka podatkov in postopki za nadzorne dejavnosti.
Seznam vseh različic iz načrta za spremljanje in vseh s tem povezanih postopkov.
Dokumentacija o odgovornostih v zvezi s spremljanjem in poročanjem.
Ocena tveganja, ki jo izvede upravljavec, operater zrakoplova ali regulirani subjekt, če je to ustrezno.
Poročila o izboljšavah v skladu s členom 69.
Potrjeno letno poročilo o emisijah.
Poročilo o preverjanju.
Katere koli druge informacije, za katere se ugotovi, da so potrebne za preverjanje letnega poročila o emisijah.
2. ►M5 POSEBNI ELEMENTI ZA NEPREMIČNE NAPRAVE: ◄
Dovoljenje za emisije toplogrednih plinov in vse posodobitve tega dovoljenja.
Morebitne ocene negotovosti, če je to ustrezno.
Za metodologije na podlagi izračunov, uporabljene v napravah:
podatki o dejavnosti, uporabljeni za kateri koli izračun emisij za vsak tok vira, kategoriziran v skladu s procesom in vrsto goriva ali materiala;
seznam vseh privzetih vrednosti, ki se uporabljajo kot faktorji za izračun, če je to ustrezno;
celoten sklop rezultatov vzorčenja in analize za določanje faktorjev za izračun;
dokumentacija o vseh popravljenih neučinkovitih postopkih in izvedenih popravnih ukrepih v skladu s členom 64;
vsi rezultati kalibracije in vzdrževanja merilnih instrumentov.
Za metodologije na podlagi meritev v napravah se hranijo naslednji dodatni elementi:
dokumentacija, ki utemeljuje izbiro metodologije na podlagi meritev;
podatki, uporabljeni za analizo negotovosti emisij iz vsakega vira emisij, kategoriziranega v skladu s procesom;
podatki, ki se uporabljajo za potrditvene izračune, in rezultati izračunov;
podroben tehnični opis sistema za neprekinjeno merjenje, vključno z dokumentacijo o odobritvi pristojnega organa;
neobdelani in zbirni podatki iz sistema za neprekinjeno merjenje, vključno z dokumentacijo o spremembah v tem času, dnevnikom o preizkusih, izpadih, kalibracijah, servisiranju in vzdrževanju;
dokumentacija o kateri koli spremembi sistema za neprekinjeno merjenje;
vsi rezultati kalibracije in vzdrževanja merilnih instrumentov;
če je to ustrezno, model masne ali energetske bilance, uporabljen za določanje nadomestnih podatkov v skladu s členom 45(4) in s tem povezane predpostavke.
Kadar se uporablja nadomestna metodologija iz člena 22, vsi podatki, potrebni za določanje emisij za vire emisij in tokove virov, za katere se uporablja ta metodologija, ter približni podatki za podatke o dejavnosti, faktorji za izračun in drugi parametri, o katerih se poroča pri uporabi metodologije s stopnjami.
►M5 Za proizvodnjo primarnega aluminija ali glinice se hranijo naslednji dodatni elementi: ◄
dokumentacija o rezultatih merilnih kampanj za določanje faktorjev emisij, specifičnih za napravo, za CF4 in C2F6;
dokumentacija o rezultatih za določanje zbiralne učinkovitosti za ubežne emisije;
vsi ustrezni podatki v zvezi s proizvodnjo primarnega aluminija, frekvenco in trajanjem ali podatki o prenapetosti anodnega učinka.
Za dejavnosti zajemanja, transporta in geološkega shranjevanja CO2 se, če je to ustrezno, hranijo naslednji dodatni elementi:
dokumentacija o količini CO2, vbrizgani v širši prostor za shranjevanje z napravami za geološko shranjevanje CO2;
reprezentativno zbrani podatki o tlaku in temperaturi iz transportne infrastrukture;
kopija dovoljenja za shranjevanje, vključno z odobrenim načrtom za spremljanje, v skladu s členom 9 Direktive 2009/31/ES;
poročila, predložena v skladu s členom 14 Direktive 2009/31/ES;
poročila o rezultatih pregledov, opravljenih v skladu s členom 15 Direktive 2009/31/ES;
dokumentacija o popravnih ukrepih, sprejetih v skladu s členom 16 Direktive 2009/31/ES;
Za CO2, ki je trajno kemično vezan, se, če je to ustrezno, hranijo naslednji dodatni elementi:
dokumentacija o količini CO2, ki je trajno kemično vezan;
vrste proizvodov, v katerih je CO2 kemično vezan, njihove proizvedene količine in zadevne uporabe proizvodov;
3. POSEBNI ELEMENTI ZA LETALSKE DEJAVNOSTI
Seznam zrakoplovov v lasti, zakupu in danih v zakup ter potrebni dokazi za popolnost tega seznama; za vsak zrakoplov datum, kdaj je bil dodan v floto operaterja zrakoplova ali umaknjen iz nje.
Seznam letov v vsakem poročevalnem obdobju, vključno z oznako ICAO obeh letališč za vsak let, in potrebni dokazi o popolnosti tega seznama.
Ustrezni podatki za določanje porabe goriva in emisij.
Za namene spremljanja emisij dokumentacija o metodologiji za vrzeli podatkov, kjer je ustrezno, številu letov, na katerih so nastale vrzeli podatkov, podatkih, s katerimi so se nastale vrzeli podatkov zapolnile, in, če število letov z vrzelmi podatkov presega 5 % sporočenih letov, razlogih za vrzeli podatkov ter dokumentacija o sprejetih popravnih ukrepih.
Za namene spremljanja vplivov letalstva, nepovezanih s CO2, in poročanja o njih vsi podatki, ki jih operater zrakoplova spremlja v skladu s členom 56b(2) te uredbe, kadar se taki podatki uporabljajo za izračun CO2(e) na let v skladu z metodo iz člena 56a te uredbe.
Za namene spremljanja vplivov letalstva, nepovezanih s CO2, in kadar operater zrakoplova ne uporablja orodja NEATS, število letov, na katerih so nastale vrzeli podatkov, ter ustrezne privzete vrednosti iz Priloge IIIa, oddelek 5, in Priloge IIIb k tej uredbi, s katerimi so se nastale vrzeli podatkov zapolnile.
4. POSEBNI ELEMENTI ZA REGULIRANE SUBJEKTE
Seznam tokov goriva v vsakem poročevalnem obdobju in potrebna dokazila o popolnosti navedenega seznama, vključno s kategorizacijo tokov goriva.
Sredstva, s katerimi se goriva, kot so opredeljena v členu 3, točka (af), Direktive 2003/87/ES, sprostijo v porabo, in, kadar so na voljo, vrste vmesnih porabnikov, če to ne bi povzročilo nesorazmernega upravnega bremena.
Vrsta končne uporabe, vključno z ustrezno oznako CRF končnih sektorjev, v katerih se porabi gorivo, kot je opredeljeno v členu 3, točka (af), Direktive 2003/87/ES, na ravni razpoložljive agregacije.
Ustrezni podatki, uporabljeni za določitev količin sproščenega goriva za vsak tok goriva.
Seznam uporabljenih privzetih vrednosti in faktorjev za izračun, če je to ustrezno.
Faktor obsega za vsak tok goriva, vključno z opredelitvijo vsakega sektorja končne porabe in vsemi ustreznimi osnovnimi podatki za to opredelitev.
Veljavne stopnje, vključno z utemeljitvami odstopanja od zahtevanih stopenj.
Celoten sklop rezultatov vzorčenja in analize za določanje faktorjev za izračun.
Dokumentacija o vseh popravljenih neučinkovitih postopkih in izvedenih popravnih ukrepih v skladu s členom 64.
Vsi rezultati kalibracije in vzdrževanja merilnih instrumentov.
Seznam naprav, za katere se gorivo, kot je opredeljeno v členu 3, točka (af), Direktive 2003/87/ES, sprosti v porabo, vključno z imeni, naslovom in številko dovoljenja ter količinami sproščenega goriva, dobavljenega tem napravam v poročevalnih obdobjih.
PRILOGA X
Minimalna vsebina letnih poročil (člen 68(3))
1. ►M5 LETNA POROČILA O EMISIJAH NEPREMIČNIH NAPRAV ◄
Letno poročilo o emisijah naprave vsebuje vsaj naslednje informacije:
podatke, ki identificirajo napravo, iz Priloge IV k Direktivi 2003/87/ES, in enotno številko njenega dovoljenja, razen za naprave za sežiganje komunalnih odpadkov;
ime in naslov preveritelja poročila;
leto poročanja;
sklic na zadnji odobreni načrt za spremljanje, številko njegove različice in datum, od katerega se uporablja, ter sklic na kateri koli drugi odobreni načrt za spremljanje, pomemben za poročevalno leto, in številko njegove različice;
ustrezne spremembe v delovanju naprave ter spremembe in začasna odstopanja od načrta za spremljanje, odobrenega s strani pristojnega organa, do katerih je prišlo v poročevalnem obdobju; vključno z začasnimi ali trajnimi spremembami stopenj, razlogi za te spremembe, datumom začetka sprememb ter začetnimi in končnimi datumi začasnih sprememb;
informacije za vse vire emisij in tokove virov, ki vključujejo vsaj:
skupne emisije, izražene v t CO2(e), vključno s CO2 iz tokov vira biomase, ki niso skladni s členom 38(5) te uredbe, ali iz tokov vira RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva, ki niso skladni s členom 39a(3) te uredbe, ali iz tokov vira sintetičnih nizkoogljičnih goriv, ki niso skladni s členom 39a(4) te uredbe;
pri izpustu toplogrednih plinov razen CO2 skupne emisije, izražene v t;
podatek, ali se uporablja metodologija na podlagi meritev ali izračunov iz člena 21;
uporabljene stopnje;
podatke o dejavnosti:
v primeru goriv ločeno sporočeno količino goriva (izraženo v tonah ali Nm3) in ►C1 spodnjo kurilno vrednost ◄ (GJ/t ali GJ/Nm3);
za vse druge tokove virov količino, izraženo v tonah ali Nm3;
faktorje emisije, izražene v skladu z zahtevami iz člena 36(2) te uredbe; delež biomase; delež biomase z ničelnimi stopnjami emisij, delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva, delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij, delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva, delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij, faktorje oksidacije in pretvorbe, izražene brez dimenzij;
kadar so faktorji emisije za goriva povezani z maso ali prostornino namesto z energijo, vrednosti, določene v skladu s členom 26(5), za ►C1 spodnjo kurilno vrednost ◄ zadevnega toka vira;
kadar je tok vira vrsta odpadkov, ustrezne oznake odpadkov v skladu s Sklepom Komisije 2014/955/EU ( 18 );
kadar se uporabi metodologija masne bilance, masni pretok in vsebnost ogljika za vsak tok vira v napravo in iz nje; delež biomase, delež biomase z ničelnimi stopnjami emisij, delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva, delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij, delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva, delež sintetičnega nizkoogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij in spodnjo kurilno vrednost, če je to ustrezno;
informacije, ki se sporočijo kot opombe in vključujejo vsaj:
količine biomase in biomase z ničelnimi stopnjami emisij, količine RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva in RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij, ki izgori, ali količine sintetičnih nizkoogljičnih goriv in sintetičnih nizkoogljičnih goriv z ničelno stopnjo emisij, ki izgorijo, izražene v TJ, ali ki se porabijo v procesih, izražene v t ali Nm3;
emisije CO2 iz biomase in iz biomase z ničelnimi stopnjami emisij ali emisije iz RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva in iz RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij ali emisije iz sintetičnih nizkoogljičnih goriv in iz sintetičnih nizkoogljičnih goriv z ničelno stopnjo emisij, izražene v t CO2, kadar se za določitev emisij uporabi metodologija na podlagi meritev;
približek za spodnjo kurilno vrednost tokov virov biomase ali RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali sintetičnih nizkoogljičnih goriv, ki se uporabljajo kot gorivo, če je to primerno;
emisije, količine in energijsko vsebnost zgorelega goriva iz biomase in tekočega biogoriva ali RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali sintetičnih nizkoogljičnih goriv, izražene v t in TJ, ter informacije o tem, da so goriva iz biomase z ničelnimi stopnjami emisij in tekoča biogoriva ali RFNBO ali reciklirano ogljično gorivo ali sintetična nizkoogljična goriva skladna s členom 38(5) ali členom 39a(3) ali (4) te uredbe;
CO2 ali N2O, ki se prenese v napravo ali sprejme iz naprave, in morebitni CO2 v tranzitu, kadar se uporablja člen 49 ali 50 te uredbe, izražen v t CO2(e);
vsebovani CO2, ki se prenese v napravo ali sprejme iz naprave, kadar velja člen 48, izražen v t CO2;
če je ustrezno, ime naprave in identifikacijsko oznako naprave, kot je odobrena v skladu z akti, sprejetimi v skladu s členom 19(3) Direktive 2003/87/ES:
za naprave, v katere se CO2 ali N2O prenese, v skladu s točkama (e) in (f) te točke (8);
za naprave, iz katerih se CO2 ali N2O sprejme, v skladu s točkama (e) in (f) te točke (8);
Če ta naprava nima take identifikacijske oznake, se navedejo ime in naslov naprave ter ustrezni kontaktni podatki kontaktne osebe.
CO2, prenesen iz biomase in izražen v t CO2;
količino CO2, ki je kemično vezan v proizvodu v skladu s členom 49a(1) te uredbe, izraženo v t CO2;
vrste in količine proizvedenih proizvodov, v katerih je bil CO2 kemično vezan v skladu s členom 49a(1) te uredbe, izražene v t proizvoda;
kadar se uporabi metodologija na podlagi meritev:
kadar se CO2 meri kot letne emisije fosilnega CO2 in letne emisije CO2 iz uporabe biomase;
ure delovanja sistema za neprekinjeno merjenje emisij, izmerjene koncentracije toplogrednih plinov in pretok dimnega plina, izraženi kot letno urno povprečje in kot letna skupna vrednost;
po potrebi približek za energijsko vsebnost iz fosilnih goriv in materialov ter biomase, ki se uporablja kot gorivo in material, pa tudi iz RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali sintetičnih nizkoogljičnih goriv;
kadar se uporablja metodologija iz člena 22, vse podatke, potrebne za določanje emisij za vire emisij in tokove virov, za katere se uporablja ta metodologija, ter približne podatke za podatke o dejavnosti, faktorje za izračun in druge parametre, o katerih se poroča pri uporabi metodologije s stopnjami;
če so se pojavile vrzeli podatkov in bile te vrzeli zapolnjene z nadomestnimi podatki v skladu s členom 66(1):
tok vira ali vir emisije, za katerega velja vsaka vrzel podatkov;
razloge za vsako vrzel podatkov;
začetni in končni datum ter čas vsake vrzeli podatkov;
emisije, izračunane na podlagi nadomestnih podatkov;
če metoda ocenjevanja za nadomestne podatke še ni bila vključena v načrt za spremljanje, podroben opis metode ocenjevanja, vključno z dokazi, da uporabljena metodologija ne povzroča prenizkih ocen emisij za zadevno časovno obdobje;
katero koli drugo spremembo v napravi v poročevalnem obdobju, ki je pomembna za emisije toplogrednih plinov te naprave v letu poročanja;
če je ustrezno, raven proizvodnje primarnega aluminija, pogostost in povprečno trajanje anodnih učinkov v poročevalnem obdobju ali podatke o prenapetosti anodnih učinkov v poročevalnem obdobju ter rezultate zadnjega določanja faktorjev emisij, specifičnih za napravo, za CF4 in C2F6, kot je določeno v Prilogi IV, in zadnjega določanja zbiralne učinkovitosti v vodih.
O emisijah iz različnih virov emisij ali tokov vira v isti napravi enakega tipa, ki pripadajo isti vrsti dejavnosti, se lahko poroča z zbiranjem za vrsto dejavnosti.
Če se stopnje v poročevalnem obdobju spremenijo, upravljavec izračuna in sporoči emisije kot posebne dele letnega poročila za zadevne dele poročevalnega obdobja.
Upravljavci območij shranjevanja CO2 lahko po zaprtju območja shranjevanja uporabljajo poenostavljena poročila o emisijah v skladu s členom 17 Direktive 2009/31/ES, ki vsebujejo vsaj elemente iz točk 1 do 5, če dovoljenje za emisije toplogrednih plinov ne vsebuje virov emisij.
2. LETNA POROČILA O EMISIJAH OPERATERJEV ZRAKOPLOVOV
Letno poročilo o emisijah za operaterja zrakoplova vsebuje vsaj naslednje informacije:
podatke, ki identificirajo operaterja zrakoplova, kakor je določeno v Prilogi IV k Direktivi 2003/87/ES, in klicno kodo ali druge edinstvene označevalnike, ki se uporabljajo za namene kontrole zračnega prometa, ter ustrezne kontaktne podatke;
ime in naslov preveritelja poročila;
leto poročanja;
sklic na zadnji odobreni načrt za spremljanje, številko njegove različice in datum, od katerega se uporablja, ter sklic na kateri koli drugi odobreni načrt za spremljanje, pomemben za poročevalno leto, in številko njegove različice;
ustrezne spremembe v dejavnostih in odstopanja od odobrenega načrta za spremljanje v poročevalnem obdobju;
registrske številke in vrste zrakoplovov, uporabljenih v obdobju, vključenem v poročilo, zaradi izvajanja letalskih dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES, ki jih je opravil operater zrakoplova;
skupno število letov za državo vzleta in pristanka, vključenih v poročilo;
maso čistega goriva (v tonah) po vrstah goriva po državah vzleta in pristanka, vključno z vsemi naslednjimi informacijami:
ali je alternativno letalsko gorivo gorivo z ničelno stopnjo emisij v skladu s členom 54c te uredbe;
ali je gorivo upravičeno letalsko gorivo;
za upravičena letalska goriva informacijami o vrsti goriva, kot je opredeljena v členu 3c(6) Direktive 2003/87/ES;
skupne emisije CO2 v tonah CO2 z uporabo predhodnega faktorja emisije in faktorja emisije, razčlenjenega po državi članici odhoda in prihoda;
kadar se emisije izračunajo z uporabo faktorja emisije ali vsebnosti ogljika glede na maso ali prostornino, približne podatke za ►C1 spodnjo kurilno vrednost ◄ goriva;
če so se pojavile vrzeli podatkov in bile te vrzeli zapolnjene z nadomestnimi podatki v skladu s členom 66(2):
število letov, izraženih kot odstotek letnih letov (zaokroženo na najbližjo desetinko odstotka), pri katerih so nastale vrzeli podatkov; ter okoliščine in razloge za vrzeli podatkov, ki se uporabljajo;
uporabljeno metodo ocenjevanja za nadomestne podatke;
emisije, izračunane na podlagi nadomestnih podatkov;
opombe:
količino alternativnih letalskih goriv, porabljenih v letu poročanja (v tonah) glede na vrsto goriva, in ali so goriva skladna s členom 54c te uredbe;
spodnjo kurilno vrednost alternativnih goriv;
skupno količino upravičenih letalskih goriv, porabljenih v letu poročanja (v tonah) glede na vrsto goriva, v skladu s členom 3c(6) Direktive 2003/87/ES;
operater zrakoplova kot prilogo k letnemu poročilu o emisijah vključi letne emisije in letno število letov na letališčih vzleta in pristanka. Po potrebi se navede količina alternativnega letalskega goriva in upravičenega letalskega goriva (v tonah) po letališčih vzleta in pristanka. Na zahtevo operaterja pristojni organ te informacije obravnava kot zaupne.
2a. LETNA POROČILA OPERATERJEV ZRAKOPLOVOV O VPLIVIH LETALSTVA, NEPOVEZANIH S CO2
Za vplive letalstva, nepovezane s CO2, ločena poročila iz člena 68(5) te uredbe vsebujejo vsaj naslednje informacije:
podatke, ki identificirajo operaterja zrakoplova, in klicno kodo ali druge edinstvene označevalnike, ki se uporabljajo za namene kontrole zračnega prometa, ter ustrezne kontaktne podatke;
ime in naslov preveritelja poročila;
leto poročanja;
sklic na zadnji odobreni načrt za spremljanje, številko njegove različice in datum, od katerega se uporablja, ter sklic na kateri koli drugi odobreni načrt za spremljanje, pomemben za poročevalno leto, in številko njegove različice;
ustrezne spremembe v dejavnostih in odstopanja od odobrenega načrta za spremljanje v poročevalnem obdobju;
registrske številke in vrste zrakoplovov, uporabljenih v obdobju, vključenem v poročilo, zaradi izvajanja letalskih dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES, ki jih je opravil operater zrakoplova;
skupno število letov za državo vzleta in pristanka, vključenih v poročilo;
vsoto CO2(e) spremljanih letov operaterja zrakoplova po posameznih letališčih vzleta in pristanka, izraženo v podnebnih metrikah iz člena 56a(2) te uredbe;
preglednico XML, ki za vsak let in v skladu z opredelitvijo iz Priloge IIIa, oddelek 1, k tej uredbi vsebuje informacije za letenje, tip zrakoplova, identifikator motorja in CO2(e), izražen v podnebnih metrikah iz člena 56a(2) te uredbe;
če operater zrakoplova za izračun CO2(e) ne uporablja orodja NEATS, ampak svoja informacijska orodja ali informacijska orodja tretjih oseb iz člena 56a(7), točka (b), te uredbe, opis, kako se v navedenih orodjih v skladu s to uredbo in orodjem NEATS uporablja uspešnost za izpopolnitev GWP. Če se uspešnost v orodjih ni uporabila, operater zrakoplova predloži opis, v katerem pojasni razloge za neuporabo uspešnosti.
▼M4 —————
4. LETNA POROČILA REGULIRANIH SUBJEKTOV O EMISIJAH
Letno poročilo reguliranega subjekta o emisijah vsebuje vsaj naslednje informacije:
podatke, ki identificirajo regulirani subjekt, iz Priloge IV k Direktivi 2003/87/ES, in enotno številko njegovega dovoljenja za emisije toplogrednih plinov;
ime in naslov preveritelja poročila;
leto poročanja;
sklic na zadnji odobreni načrt za spremljanje, številko njegove različice in datum, od katerega se uporablja, ter sklic na kateri koli drugi odobreni načrt za spremljanje, pomemben za leto poročanja, in številko njegove različice;
ustrezne spremembe v poslovanju reguliranega subjekta ter spremembe in začasna odstopanja od načrta za spremljanje, odobrenega s strani pristojnega organa, do katerih je prišlo v poročevalnem obdobju; vključno z začasnimi ali trajnimi spremembami stopenj, razlogi za te spremembe, datumom začetka sprememb ter začetnimi in končnimi datumi začasnih sprememb;
informacije za vse tokove goriva, ki vključujejo vsaj:
skupne emisije, izražene v t CO2, vključno s CO2 iz tokov goriva iz biomase, ki niso skladni s členom 38(5) te uredbe, ali iz tokov vira RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva, ki niso skladni s členom 39a(3) te uredbe, ali iz tokov vira sintetičnih nizkoogljičnih goriv, ki niso skladni s členom 39a(4) te uredbe;
uporabljene stopnje;
količine sproščenega goriva (izražene v tonah, Nm3 ali TJ) in faktor za pretvorbo enote, izražen v ustreznih enotah, ki se po potrebi sporočijo ločeno;
faktorje emisije, izražene v skladu z zahtevami iz člena 75f te uredbe; delež biomase, delež biomase z ničelnimi stopnjami emisij, delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva, delež RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva z ničelno stopnjo emisij, delež sintetičnih nizkoogljičnih goriv, delež sintetičnih nizkoogljičnih goriv z ničelno stopnjo emisij, izražen brez dimenzije;
kadar so faktorji emisije za goriva povezani z maso ali prostornino namesto z energijo, vrednosti, določene v skladu s členom 75h(3), za faktor za pretvorbo enote zadevnega toka goriva;
sredstva, s katerimi se gorivo sprosti v porabo;
končne uporabe toka goriva, sproščenega v porabo, vključno z oznako CRF, na razpoložljivi ravni podrobnosti;
faktor obsega, izražen brez dimenzije, do treh decimalnih mest. Kadar se za tok goriva uporabi več kot ena metoda za določitev faktorja obsega, informacije o vrsti metode, povezanem faktorju obsega, količini sproščenega goriva in oznaki CRF na razpoložljivi ravni podrobnosti;
če je faktor obsega enak nič v skladu s členom 75l(1):
seznam vseh subjektov, zajetih v poglavjih II in III Direktive 2003/87/ES, opredeljenih z imenom, naslovom in po potrebi enotno številko dovoljenja;
količine sproščenega goriva, dobavljene vsakemu subjektu, zajetemu v poglavjih II in III Direktive 2003/87/ES, za zadevno poročevalno obdobje, izražene v t, Nm3 ali TJ, ter ustrezne emisije;
informacije, ki se sporočijo kot opombe in vključujejo vsaj:
približek za spodnjo kurilno vrednost tokov goriva iz biomase, RFNBO ali recikliranega ogljičnega goriva ali sintetičnih nizkoogljičnih goriv, če je to primerno;
emisije, količine in energijsko vsebnost biogoriv, tekočih biogoriv, goriv iz biomase, RFNBO in recikliranih ogljičnih goriv, sintetičnih nizkoogljičnih goriv, sproščenih v porabo, izražene v t in TJ, ter informacije o tem, ali so skladna s členom 38(5) ali členom 39a(3) ali (4) te uredbe;
če so se pojavile vrzeli podatkov in bile te vrzeli zapolnjene z nadomestnimi podatki v skladu s členom 66(1):
tok goriva, za katerega velja vsaka vrzel podatkov;
razloge za vsako vrzel podatkov;
začetni in končni datum ter čas vsake vrzeli podatkov;
emisije, izračunane na podlagi nadomestnih podatkov;
če metoda ocenjevanja za nadomestne podatke še ni bila vključena v načrt za spremljanje, podroben opis metode ocenjevanja, vključno z dokazi, da uporabljena metodologija ne povzroča prenizkih ocen emisij za zadevno časovno obdobje;
katero koli drugo spremembo pri reguliranem subjektu v poročevalnem obdobju, ki je pomembna za emisije toplogrednih plinov tega reguliranega subjekta v letu poročanja.
PRILOGA Xa
Poročila o dobaviteljih goriva in porabi goriva nepremičnih naprav ter po potrebi operaterjev zrakoplovov in ladjarskih družb
Upravljavec skupaj z informacijami iz letnega poročila o emisijah v skladu s Prilogo X k tej uredbi predloži naslednje informacije za vsako kupljeno gorivo, kot je opredeljeno v členu 3, točka (af), Direktive 2003/87/ES:
ime, naslov in enotna številka dovoljenja dobavitelja goriva, ki je registriran kot regulirani subjekt. Če dobavitelj goriva ni regulirani subjekt, upravljavci predložijo, če je na voljo, seznam vseh dobaviteljev goriv, od neposrednih dobaviteljev goriva do reguliranega subjekta, vključno z njihovim imenom, naslovom in enotno številko dovoljenja;
vrste in količine goriv, pridobljenih od vsakega dobavitelja iz točke (a) v zadevnem poročevalnem obdobju;
količina goriva od vsakega dobavitelja goriva, ki je bila v zadevnem poročevalnem obdobju porabljena za dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES.
PRILOGA Xb
POROČILA REGULIRANIH SUBJEKTOV O SPROŠČENIH GORIVIH
Regulirani subjekt skupaj z informacijami iz letnega poročila o emisijah v skladu s Prilogo X k tej uredbi predloži naslednje informacije za vsako kupljeno gorivo, kot je opredeljeno v členu 3, točka (af), Direktive 2003/87/ES:
ime, naslov in enotna številka dovoljenja upravljavca ter po potrebi operaterja zrakoplova in ladjarske družbe, za katere je bilo gorivo sproščeno. V drugih primerih, ko je gorivo namenjeno za končno uporabo v sektorjih iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES, regulirani subjekt predloži, če je na voljo, seznam vseh porabnikov goriv, od neposrednega kupca do upravljavca, vključno z njihovim imenom, naslovom in enotno številko dovoljenja, če to ne bi povzročilo nesorazmernega upravnega bremena;
vrste in količine goriv, prodanih vsakemu kupcu iz točke (a) v zadevnem poročevalnem obdobju;
količina goriva, porabljenega za dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES, za vsakega kupca iz točke (a) v zadevnem poročevalnem obdobju.
PRILOGA XI
Korelacijska tabela
|
Uredba Komisije (EU) št. 601/2012 |
Ta uredba |
|
Členi 1 do 49 |
Členi 1 do 49 |
|
— |
Člen 50 |
|
Členi 50 do 67 |
Členi 51 do 68 |
|
Člen 68 |
— |
|
Členi 69 do 75 |
Členi 69 do 75 |
|
— |
Člen 76 |
|
Členi 76 do 77 |
Členi 77 do 78 |
|
priloge od I do X |
priloge od I do X |
|
— |
Priloga XI |