02017R0654 — SL — 14.03.2018 — 001.001


To besedilo je zgolj informativne narave in nima pravnega učinka. Institucije Unije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti. Verodostojne različice zadevnih aktov, vključno z uvodnimi izjavami, so objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Na voljo so na portalu EUR-Lex. Uradna besedila so neposredno dostopna prek povezav v tem dokumentu

►B

DELEGIRANA UREDBA KOMISIJE (EU) 2017/654

z dne 19. decembra 2016

o dopolnitvi Uredbe (EU) 2016/1628 Evropskega parlamenta in Sveta glede tehničnih in splošnih zahtev v zvezi z mejnimi vrednostmi emisij in homologacijo za motorje z notranjim zgorevanjem za necestno mobilno mehanizacijo

(UL L 102 13.4.2017, str. 1)

spremenjena z:

 

 

Uradni list

  št.

stran

datum

 M1

DELEGIRANA UREDBA KOMISIJE (EU) 2018/236 z dne 20. decembra 2017

  L 50

1

22.2.2018




▼B

DELEGIRANA UREDBA KOMISIJE (EU) 2017/654

z dne 19. decembra 2016

o dopolnitvi Uredbe (EU) 2016/1628 Evropskega parlamenta in Sveta glede tehničnih in splošnih zahtev v zvezi z mejnimi vrednostmi emisij in homologacijo za motorje z notranjim zgorevanjem za necestno mobilno mehanizacijo



Člen 1

Opredelitev pojmov

Uporabljajo se naslednje opredelitve pojmov:

(1) „Wobbejev indeks“ ali „W“ pomeni razmerje med ustrezno kalorično vrednostjo plina na enoto prostornine in kvadratnim korenom njegove relativne gostote pod enakimi referenčnimi pogoji;

image

(2) „faktor λ-premika“ ali „Sλ“ pomeni izraz, ki opisuje potrebno prožnost sistema za upravljanje motorja glede spremembe razmernika zraka λ, če se v motorju kot gorivo uporablja sestava plina, ki se razlikuje od čistega metana;

(3) „način na tekoče gorivo“ pomeni normalni način obratovanja motorja na kombinirano gorivo, med katerim motor ne uporablja plinastega goriva pri nobenih pogojih obratovanja;

(4) „način na kombinirano gorivo“ pomeni normalni način obratovanja motorja na kombinirano gorivo, med katerim motor pri nekaterih pogojih obratovanja sočasno uporablja tekoče in plinasto gorivo;

(5) „sistem za naknadno obdelavo delcev“ pomeni sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov, namenjen zmanjševanju emisij trdnih onesnaževal z mehanskim, aerodinamičnim, difuzijskim ali inercijskim ločevanjem;

(6) „regulator“ pomeni napravo ali regulacijsko strategijo, ki samodejno regulira vrtilno frekvenco ali obremenitev motorja, pri čemer ne gre za omejevalnik prekomerne vrtilne frekvence, kakršen je vgrajen v motorje kategorije NRSh in omejuje največjo vrtilno frekvenco motorja izključno zaradi preprečitve obratovanja motorja z vrtilnimi frekvencami, ki presegajo določeno mejno vrednost;

(7) „temperatura okolice“ pomeni za laboratorijsko okolje (npr. prostor ali komoro za tehtanje filtrov) temperaturo v opredeljenem laboratorijskem okolju;

(8) „osnovna strategija za uravnavanje emisij“ ali „BECS“ pomeni strategijo za uravnavanje emisij, ki je aktivna v celotnem območju navora in vrtilne frekvence, v katerem deluje motor, razen če se aktivira pomožna strategija za uravnavanje emisij (AECS);

(9) „reagent“ pomeni katero koli sredstvo, ki se porablja oziroma ga ni mogoče ponovno uporabiti ter je potrebno za učinkovito delovanje sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov in se uporablja v ta namen;

(10) „pomožna strategija za uravnavanje emisij“ ali „AECS“ pomeni strategijo za uravnavanje emisij, ki se aktivira in začasno spremeni osnovno strategijo za uravnavanje emisij (BECS) s posebnim namenom ter kot odziv na poseben sklop okoljskih pogojev in/ali pogojev obratovanja, pri čemer ostane aktivirana le tako dolgo, dokler obstajajo ti pogoji;

(11) „dobra inženirska presoja“ pomeni presoje, ki so skladne s splošno sprejetimi znanstvenimi in inženirskimi načeli ter ustreznimi podatki, ki so na voljo;

(12) „visoka vrtilna frekvenca“ ali „nhi“ pomeni najvišjo vrtilno frekvenco motorja, pri kateri ta doseže 70 % največje moči;

(13) „nizka vrtilna frekvenca“ ali „nlo“ pomeni najnižjo vrtilno frekvenco motorja, pri kateri ta doseže 50 % največje moči;

(14) „največja moč“ ali „Pmax“ pomeni največjo moč v kW v skladu z zasnovo proizvajalca;

(15) „redčenje z delnim tokom“ pomeni metodo analize izpušnih plinov, pri kateri se del skupnega toka izpušnih plinov loči in nato pred filtrom za vzorčenje delcev zmeša z ustrezno količino zraka za redčenje;

(16) „premik“ pomeni razliko med ničelnim ali kalibracijskim signalom in ustrezno vrednostjo, ki jo sporoči merilni instrument neposredno po uporabi v preskusu emisij;

(17) „kalibrirati razpon“ pomeni nastaviti instrument tako, da se pravilno odziva na kalibracijski standard, ki ustreza vrednosti med 75 in 100 % največje vrednosti območja instrumenta ali predvidenega območja uporabe;

(18) „kalibrirni plin“ pomeni prečiščeno mešanico plinov, ki se uporablja za kalibriranje razpona analizatorjev plina;

(19) „filter HEPA“ pomeni visoko učinkovite zračne filtre za delce, ki v skladu z oceno na podlagi standarda ASTM F 1471–93 dosegajo najmanjšo začetno učinkovitost odstranjevanja delcev 99,97 odstotka;

(20) „kalibracija“ pomeni postopek nastavitve odziva merilnega sistema na vhodni signal tako, da se njegova izhodna vrednost ujema z območjem referenčnih signalov;

(21) „specifične emisije“ pomeni maso emisij, izraženo v g/kWh;

(22) „zahteva upravljavca“ pomeni dejanje upravljavca motorja za uravnavanje moči motorja;

(23) „vrtilna frekvenca pri največjem navoru“ pomeni vrtilno frekvenco motorja, pri kateri daje motor v skladu z zasnovo proizvajalca največji navor;

(24) „regulirana vrtilna frekvenca motorja“ pomeni vrtilno frekvenco, s katero obratuje motor, kadar je regulirana z vgrajenim regulatorjem;

(25) „emisije iz odprtega okrova ročične gredi“ pomeni vsak tok iz okrova ročične gredi, ki izstopa neposredno v okolje;

(26) „sonda“ pomeni prvi odsek prenosne cevi, ki prenaša vzorec k naslednjemu sestavnemu delu v sistemu vzorčenja;

(27) „preskusni interval“ pomeni čas, v katerem se določajo emisije, specifične za zavoro;

(28) „ničelni plin“ pomeni plin, ki daje vrednost nič kot odziv na njegovo dovajanje v analizator;

(29) „s kalibriranim ničliščem“ pomeni, da je bil instrument nastavljen tako, da daje ničelni odziv na ničelni kalibracijski standard, kot je prečiščeni dušik ali prečiščeni zrak;

(30) „necestni preskusni cikel v ustaljenem stanju s spremenljivo vrtilno frekvenco“ (v nadaljnjem besedilu „NRSC s spremenljivo vrtilno frekvenco“) pomeni necestni preskusni cikel v ustaljenem stanju, ki ni NRSC s stalno vrtilno frekvenco;

(31) „necestni preskusni cikel v ustaljenem stanju s stalno vrtilno frekvenco“ (v nadaljnjem besedilu: „NRSC s stalno vrtilno frekvenco“) pomeni katerega koli od naslednjih necestnih preskusnih ciklov v ustaljenem stanju, ki so opredeljeni v Prilogi IV k Uredbi (EU) 2016/1628: D2, E2, G1, G2 ali G3;

(32) „stopnja posodabljanja zapisa“ pomeni pogostost (frekvenco), s katero analizator zagotavlja nove trenutne vrednosti;

(33) „kalibracijski plin“ pomeni prečiščeno mešanico plinov, ki se uporablja za kalibracijo analizatorjev plina;

(34) „stehiometričen“ pomeni, da se nanaša na posebno razmerje med zrakom in gorivom, pri katerem ob morebitni popolni oksidaciji goriva ne bi bilo preostalega goriva ali kisika;

(35) „sredstvo za shranjevanje“ pomeni filter za delce, vrečo za vzorce ali katero koli drugo napravo za shranjevanje, ki se uporablja za vzorčenje serije;

(36) „redčenje s celotnim tokom“ pomeni metodo mešanja toka izpušnih plinov z zrakom za redčenje pred ločitvijo dela toka razredčenih izpušnih plinov za analizo;

(37) „dovoljeno odstopanje“ pomeni interval, v katerem je 95 % zabeleženih vrednosti iz niza za določeno veličino, preostalih 5 % zabeleženih vrednosti pa je zunaj intervala dovoljenih odstopanj;

(38) „servisni način“ pomeni posebni način obratovanja motorja na kombinirano gorivo, ki se aktivira za namene popravila ali premika necestne mobilne mehanizacije na varno mesto, kadar delovanje v načinu na kombinirano gorivo ni mogoče;

Člen 2

Zahteve za vsa druga opredeljena goriva, mešanice goriv ali emulzije goriv

Referenčna goriva in druga opredeljena goriva, mešanice goriv ali emulzije goriv, ki jih je proizvajalec vključil v vlogo za EU-homologacijo, iz člena 25(2) Uredbe (EU) 2016/1628 ustrezajo tehničnim lastnostim in so opisana v opisni mapi, kot je določeno v Prilogi I k tej uredbi.

Člen 3

Ureditev glede skladnosti proizvodnje

Da bi zagotovili skladnost motorjev v proizvodnji s homologiranim tipom v skladu s členom 26(1) Uredbe (EU) 2016/1628, homologacijski organi sprejmejo ukrepe in upoštevajo postopke, določene v Prilogi II k tej uredbi.

Člen 4

Metodologija za prilagoditev rezultatov laboratorijskih preskusov emisij, da se vključijo faktorji poslabšanja

Rezultati laboratorijskih preskusov emisij se prilagodijo tako, da se vključijo faktorji poslabšanja, vključno s tistimi, ki so povezani z merjenjem števila delcev in motorji na plinasto gorivo, iz člena 25(3)(d), 25(4)(d) in 25(4)(e) Uredbe (EU) 2016/1628 v skladu z metodologijo, določeno v Prilogi III k tej uredbi.

Člen 5

Zahteve glede strategij za uravnavanje emisij, ukrepov za uravnavanje emisij NOx in ukrepov za uravnavanje emisij delcev

Meritve in preskusi v zvezi s strategijami za uravnavanje emisij iz člena 25(3)(f)(i) Uredbe (EU) 2016/1628, ukrepi za uravnavanje emisij NOx iz člena 25(3)(f)(ii) navedene uredbe in ukrepi za uravnavanje emisij delcev, pa tudi dokumentacija, ki se zahteva za njihovo dokazovanje, se izvajajo oziroma pripravljajo v skladu s tehničnimi zahtevami, določenimi v Prilogi IV k tej uredbi.

Člen 6

Meritve in preskusi v zvezi z območjem, povezanim z necestnim preskusnim ciklom v ustaljenem stanju

Meritve in preskusi v zvezi z območjem iz člena 25(3)(f)(iii) Uredbe (EU) 2016/1628 se izvajajo v skladu s podrobnimi tehničnimi zahtevami, določenimi v Prilogi V k tej uredbi.

Člen 7

Pogoji in metode za izvajanje preskusov

Pogoji za izvajanje preskusov iz člena 25(3)(a) in (b) Uredbe (EU) 2016/1628, metode za ugotavljanje nastavitev obremenitve in vrtilne frekvence motorja iz člena 24 navedene uredbe, metode za upoštevanje emisij plinov iz okrova ročične gredi iz člena 25(3)(e)(i) navedene uredbe ter metode za določanje in upoštevanje stalne in periodične regeneracije sistemov za naknadno obdelavo izpušnih plinov iz člena 25(3)(e)(ii) navedene uredbe ustrezajo zahtevam, določenim v oddelkih 5 in 6 Priloge VI k tej uredbi.

Člen 8

Postopki za izvajanje preskusov

Preskusi iz točk (a) in (f)(iv) člena 25(3) Uredbe (EU) 2016/1628 se izvajajo po postopkih, določenih v oddelku 7 Priloge VI in v Prilogi VIII k tej uredbi.

Člen 9

Postopki za merjenje in vzorčenje emisij

Merjenje in vzorčenje emisij iz člena 25(3)(b) Uredbe (EU) 2016/1628 se izvaja po postopkih, določenih v oddelku 8 Priloge VI k tej uredbi in v Dodatku 1 k tej prilogi.

Člen 10

Oprema za izvajanje preskusov ter za merjenje in vzorčenje emisij

Oprema za izvajanje preskusov iz člena 25(3)(a) Uredbe (EU) 2016/1628 ter za merjenje in vzorčenje emisij iz člena 25(3)(b) navedene uredbe je skladna s tehničnimi zahtevami in značilnostmi, določenimi v oddelku 9 Priloge VI k tej uredbi.

Člen 11

Metoda za vrednotenje podatkov in izračune

Podatki iz člena 25(3)(c) Uredbe (EU) 2016/1628 se vrednotijo in preračunavajo v skladu z metodo, določeno v Prilogi VII k tej uredbi.

Člen 12

Tehnične značilnosti referenčnih goriv

Referenčna goriva iz člena 25(2) Uredbe (EU) 2016/1628 izpolnjujejo tehnične značilnosti, določene v Prilogi IX k tej uredbi.

Člen 13

Podrobne tehnične specifikacije in pogoji za dobavo motorja ločeno od sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov

Če proizvajalec dobavi proizvajalcu originalne opreme v Uniji v skladu s členom 34(3) Uredbe (EU) 2016/1628 motor ločeno od sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov, ta dobava ustreza podrobnim tehničnim specifikacijam in pogojem, določenim v Prilogi X k tej uredbi.

Člen 14

Podrobne tehnične specifikacije in pogoji za začasno dajanje na trg za namene preskušanja na terenu

Za motorje, ki niso bili EU-homologirani v skladu z Uredbo (EU) 2016/1628, se v skladu s členom 34(4) navedene uredbe odobri začasno dajanje na trg za namene preskušanja na terenu, če so skladni s podrobnimi tehničnimi specifikacijami in pogoji, določenimi v Prilogi XI k tej uredbi.

Člen 15

Podrobne tehnične specifikacije in pogoji za motorje za posebne namene

EU-homologacije za motorje za posebne namene in dovoljenja za dajanje teh motorjev na trg se podelijo v skladu s členom 34(5) in (6) Uredbe (EU) 2016/1628, če so izpolnjene podrobne tehnične specifikacije in pogoji, določeni v Prilogi XII k tej uredbi.

Člen 16

Priznavanje enakovrednih homologacij za motorje

Pravilniki UN/ECE ali njihove spremembe iz člena 42(4)(a) Uredbe (EU) 2016/1628 in akti Unije iz člena 42(4)(b) navedene uredbe so navedeni v Prilogi XIII k tej uredbi.

Člen 17

Podrobnosti o zadevnih informacijah in navodilih za proizvajalce originalne opreme

Podrobnosti o informacijah in navodilih za proizvajalce originalne opreme iz člena 43(2), (3) in (4) Uredbe (EU) 2016/1628 so določene v Prilogi XIV k tej uredbi.

Člen 18

Podrobnosti o zadevnih informacijah in navodilih za končne uporabnike

Podrobnosti o ustreznih informacijah in navodilih za končne uporabnike iz člena 43(3) in (4) Uredbe (EU) 2016/1628 so določene v Prilogi XV k tej uredbi.

Člen 19

Standardi učinkovitosti in ocenjevanje tehničnih služb

1.  Tehnične službe izpolnjujejo standarde učinkovitosti, določene v Prilogi XVI.

2.  Homologacijski organi ocenijo tehnične službe po postopku, določenem v Prilogi XVI k tej uredbi.

Člen 20

Značilnosti preskusnih ciklov v ustaljenem stanju in preskusnih ciklov prehodnega stanja

Preskusni cikli v ustaljenem stanju in preskusni cikli prehodnega stanja iz člena 24 Uredbe (EU) 2016/1628 ustrezajo značilnostim, določenim v Prilogi XVII k tej uredbi.

Člen 21

Začetek veljavnosti in uporaba

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.




PRILOGE



Številka priloge

Naslov priloge

Stran

I

Zahteve za vsa druga opredeljena goriva, mešanice goriv ali emulzije goriv

 

II

Ureditev glede skladnosti proizvodnje

 

III

Metodologija za prilagoditev rezultatov laboratorijskih preskusov emisij, da se vključijo faktorji poslabšanja

 

IV

Zahteve glede strategij za uravnavanje emisij, ukrepov za uravnavanje emisij NOx in ukrepov za uravnavanje emisij trdnih onesnaževal

 

V

Meritve in preskusi v zvezi z območjem, povezanim z necestnim preskusnim ciklom v ustaljenem stanju

 

VI

Pogoji, metode, postopki in oprema za izvajanje preskusov ter za merjenje in vzorčenje emisij

 

VII

Metode za vrednotenje podatkov in izračune

 

VIII

Zahteve glede okoljskih značilnosti in preskusni postopki za motorje na kombinirano gorivo

 

IX

Tehnične značilnosti referenčnih goriv

 

X

Podrobne tehnične specifikacije in pogoji za dobavo motorja ločeno od sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov

 

XI

Podrobne tehnične specifikacije in pogoji za začasno dajanje na trg za namene preskušanja na terenu

 

XII

Podrobne tehnične specifikacije in pogoji za motorje za posebne namene

 

XIII

Priznavanje enakovrednih homologacij za motorje

 

XIV

Podrobnosti o zadevnih informacijah in navodilih za proizvajalce originalne opreme

 

XV

Podrobnosti o zadevnih informacijah in navodilih za končne uporabnike

 

XVI

Standardi učinkovitosti in ocenjevanje tehničnih služb

 

XVII

Značilnosti preskusnih ciklov v ustaljenem stanju in preskusnih ciklov prehodnega stanja

 




PRILOGA I

Zahteve za vsa druga opredeljena goriva, mešanice goriv ali emulzije goriva

1.    Zahteve za motorje na tekoča goriva

1.1.

Pri vložitvi vloge za EU-homologacijo lahko proizvajalci izberejo eno izmed naslednjih možnosti glede nabora goriv za motor:

(a) motor za standardni nabor goriv v skladu z zahtevami iz točke 1.2; ali

(b) motor za posamezno gorivo v skladu z zahtevami iz točke 1.3.

1.2.

Zahteve za motor za standardni nabor goriv (dizelsko gorivo, bencin):

Motor za standardni nabor goriv mora izpolnjevati zahteve iz točk 1.2.1 do 1.2.4.

1.2.1.

Osnovni motor mora izpolnjevati ustrezne mejne vrednosti iz Priloge II k Uredbi (EU) 2016/1628 in zahteve iz te uredbe, če motor obratuje na referenčna goriva iz oddelka 1.1 ali 2.1 Priloge IX.

1.2.2.

Ker standard za necestno plinsko olje, ki bi ga izdal Evropski odbor za standardizacijo („standard CEN“) ne obstaja, Direktiva 98/70/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 1 ) pa ne vsebuje preglednice lastnosti goriva za necestno plinsko olje, referenčno dizelsko gorivo (necestno plinsko olje) v Prilogi IX pomeni tržna necestna plinska olja z vsebnostjo žvepla največ 10 mg/kg, cetanskim številom najmanj 45 in vsebnostjo metilestra maščobnih kislin („FAME“) največ 7,0 % v/v. Razen če je v skladu s točkami 1.2.2.1, 1.2.3 in 1.2.4 dovoljeno drugače, mora proizvajalec za končne uporabnike pripraviti ustrezno izjavo v skladu z zahtevami iz Priloge XV, da je obratovanje motorja na necestno plinsko olje omejeno na goriva z vsebnostjo žvepla največ 10 mg/kg (20 mg/kg na točki predaje končnim uporabnikom), cetanskim številom najmanj 45 in vsebnostjo FAME največ 7,0 % v/v. Proizvajalec lahko neobvezno poda še druge parametre (npr. za mazalnost).

1.2.2.1.

Proizvajalec motorja v trenutku podelitve EU-homologacije ne sme navesti, da lahko tip motorja ali družina motorjev v Uniji obratuje na tržna goriva, ki niso skladna z zahtevami iz te točke, razen če proizvajalec poleg tega izpolnjuje tudi zahteve iz točke 1.2.3.

(a) Za bencin veljajo zahteve iz Direktive 98/70/ES ali standarda CEN EN 228:2012. Lahko se doda mazalno olje v skladu s specifikacijo proizvajalca.

(b) Za dizelsko gorivo (razen necestnega plinskega olja) veljajo zahteve iz Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 98/70/ES ali standarda CEN EN 590:2013.

(c) Za dizelsko gorivo (necestno plinsko olje) veljajo zahteve iz Direktive 98/70/ES ter cetansko število najmanj 45 in FAME največ 7,0 % v/v.

1.2.3.

Če proizvajalec dovoli, da motorji obratujejo na dodatna tržna goriva poleg tistih, ki so opredeljena v točki 1.2.2, na primer na B100 (EN 14214:2012+A1:2014), B20 ali B30 (EN16709:2015), ali na posebna goriva, mešanice goriv ali emulzije goriv, mora proizvajalec poleg zahtev iz točke 1.2.2.1 sprejeti vse naslednje ukrepe:

(a) v opisnem listu iz Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2017/656 ( 2 ) navesti specifikacije komercialnih goriv, mešanic goriv ali emulzij, na katere lahko obratuje družina motorjev;

(b) dokazati, da osnovni motor lahko izpolni zahteve iz te uredbe v zvezi z gorivi, mešanicami goriv ali emulzijami;

(c) izpolniti zahteve preskusa spremljanja med obratovanjem iz Delegirane uredbe Komisije (EU) 2017/655 ( 3 ) za opredeljena goriva, mešanice goriv ali emulzije, vključno s katero koli mešanico opredeljenih goriv, mešanic goriv ali emulzij in ustreznega tržnega goriva, opredeljenega v točki 1.2.2.1.

1.2.4.

Pri motorjih na prisilni vžig mora biti razmerje mešanice goriva in olja takšno, kakor ga priporoča proizvajalec. Delež olja v mešanici goriva in maziva se zabeleži v opisnem listu iz Izvedbene uredbe (EU) 2017/656.

1.3.

Zahteve za motor za posamezno gorivo (ED 95 ali E 85)

Motor za posamezno gorivo (ED 95 ali E 85) mora izpolnjevati zahteve iz točk 1.3.1 in 1.3.2.

1.3.1.

Pri ED 95 mora osnovni motor izpolnjevati ustrezne mejne vrednosti iz Priloge II k Uredbi (EU) 2016/1628 in zahteve iz te uredbe, če motor obratuje na referenčna goriva iz točke 1.2 Priloge IX.

1.3.2.

Pri E 85 mora osnovni motor izpolnjevati ustrezne mejne vrednosti iz Priloge II k Uredbi (EU) 2016/1628 in zahteve iz te uredbe, če motor obratuje na referenčna goriva iz točke 2.2 Priloge IX.

2.    Zahteve za motorje na zemeljski plin/biometan (ZP) ali utekočinjeni naftni plin (UNP), vključno z motorji na kombinirano gorivo

2.1.

Pri vložitvi vloge za EU-homologacijo lahko proizvajalci izberejo eno izmed naslednjih možnosti glede nabora goriv za motor:

(a) motor za univerzalni nabor goriv v skladu z zahtevami iz točke 2.3;

(b) motor za omejeni nabor goriv v skladu z zahtevami iz točke 2.4;

(c) motor za posamezno gorivo v skladu z zahtevami iz točke 2.5.

2.2.

Preglednice s povzetki zahtev za EU-homologacijo motorjev na zemeljski plin/biometan, motorjev na utekočinjeni naftni plin in motorjev na kombinirano gorivo so na voljo v Dodatku 1.

2.3.

Zahteve za motor za univerzalni nabor goriv

2.3.1.

Pri motorjih na zemeljski plin/biometan, vključno z motorji na kombinirano gorivo, mora proizvajalec dokazati, da se osnovni motor lahko prilagodi kateri koli sestavi zemeljskega plina/biometana, ki se lahko pojavi na tržišču. To dokazovanje se izvede v skladu s tem oddelkom 2, v primeru motorjev na kombinirano gorivo pa še v skladu z dodatnimi določbami o postopku prilagajanja gorivu iz točke 6.4 Priloge VIII.

2.3.1.1.

Pri motorjih na stisnjen zemeljski plin/biometan (SZP) sta običajni dve vrsti goriva, visokokalorično gorivo (plin iz območja H) in nizkokalorično gorivo (plin iz območja L), vendar je znotraj obeh območij razpon velik; do bistvenih razlik prihaja pri energijski vsebnosti, izraženi z Wobbejevim indeksom, in pri faktorju λ-premika (Sλ). Zemeljski plini s faktorjem λ-premika med 0,89 in 1,08 (0,89 ≤Sλ ≤ 1,08) spadajo v območje H, zemeljski plini s faktorjem λ-premika med 1,08 in 1,19 (1,08 ≤ Sλ ≤ 1,19) pa v območje L. Sestava referenčnih goriv upošteva ekstremne razlike v Sλ.

Osnovni motor mora izpolnjevati zahteve te uredbe v zvezi z referenčnima gorivoma GR (gorivo 1) in G25 (gorivo 2) iz Priloge IX ali enakovrednimi gorivi, ustvarjenimi tako, da se plinu iz plinovoda primešajo drugi plini, kot je navedeno v Dodatku 1 k Prilogi IX, in sicer brez kakršnega koli ročnega prilagajanja sistema za napajanje motorja z gorivom med obema preskusoma (zahtevano je samodejno prilagajanje). Po menjavi goriva je dovoljen en prilagoditveni tek. Pri prilagoditvenem teku je treba izvesti predkondicioniranje, ki mu sledi preskus emisij v skladu z zadevnim preskusnim ciklom. Pri motorjih, ki se preskušajo po necestnih preskusnih ciklih v ustaljenem stanju („NRSC“) in pri katerih cikel predkondicioniranja ni primeren za samoprilagajanje sistema za napajanje motorja z gorivom, se lahko pred predkondicioniranjem motorja izvede drug prilagoditveni tek, ki ga določi proizvajalec.

2.3.1.1.1

Proizvajalec lahko preskusi motor na tretje gorivo (gorivo 3), če je faktor λ-premika (Sλ) med 0,89 (tj. spodnjim območjem GR) in 1,19 (tj. zgornjim območjem G25), na primer kadar je gorivo 3 tržno gorivo. Rezultati tega preskusa se lahko uporabijo kot podlaga za ovrednotenje skladnosti proizvodnje.

2.3.1.2.

Pri motorjih na utekočinjeni zemeljski plin/utekočinjeni biometan (UZP) mora osnovni motor izpolnjevati zahteve te uredbe v zvezi z referenčnima gorivoma GR (gorivo 1) in G20 (gorivo 2) iz Priloge IX ali enakovrednimi gorivi, ustvarjenimi tako, da se plinu iz plinovoda primešajo drugi plini, kot je navedeno v Dodatku 1 k Prilogi IX, in sicer brez kakršnega koli ročnega prilagajanja sistema za napajanje motorja z gorivom med obema preskusoma (zahtevano je samodejno prilagajanje). Po menjavi goriva je dovoljen en prilagoditveni tek. Pri prilagoditvenem teku je treba izvesti predkondicioniranje, ki mu sledi preskus emisij v skladu z zadevnim preskusnim ciklom. Pri motorjih, ki se preskušajo po NRSC in pri katerih cikel predkondicioniranja ni primeren za samoprilagajanje sistema za napajanje motorja z gorivom, se lahko pred predkondicioniranjem motorja izvede drug prilagoditveni tek, ki ga določi proizvajalec.

2.3.2.

Pri motorjih na stisnjeni zemeljski plin/biometan (SZP), ki se samodejno prilagajajo tako v območju plinov H kot v območju plinov L in pri katerih se z uporabo stikala preklaplja med območjem H in območjem L, se osnovni motor preskusi pri vsakem položaju stikala z ustreznim referenčnim gorivom, kot je za vsako območje posebej določeno v Prilogi IX. Goriva so GR (gorivo 1) in G23 (gorivo 3) za območje H ter G25 (gorivo 2) in G23 (gorivo 3) za območje L oziroma enakovredna goriva, ustvarjena tako, da se plinu iz plinovoda primešajo drugi plini, kot je navedeno v Dodatku 1 k Prilogi IX. Osnovni motor mora izpolnjevati zahteve te uredbe pri obeh položajih stikala brez kakršnega koli prilagajanja sistema napajanja z gorivom med obema preskusoma pri posameznem položaju stikala. Po menjavi goriva je dovoljen en prilagoditveni tek. Pri prilagoditvenem teku je treba izvesti predkondicioniranje, ki mu sledi preskus emisij v skladu z zadevnim preskusnim ciklom. Pri motorjih, ki se preskušajo po NRSC in pri katerih cikel predkondicioniranja ni primeren za samoprilagajanje sistema za napajanje motorja z gorivom, se lahko pred predkondicioniranjem motorja izvede drug prilagoditveni tek, ki ga določi proizvajalec.

2.3.2.1.

Proizvajalec lahko preskusi motor na tretje gorivo namesto na G23, če je faktor λ-premika (Sλ) med 0,89 (tj. spodnjim območjem GR) in 1,19 (tj. zgornjim območjem G25), na primer kadar je gorivo 3 tržno gorivo. Rezultati tega preskusa se lahko uporabijo kot podlaga za ovrednotenje skladnosti proizvodnje.

2.3.3.

Pri motorjih na zemeljski plin/biometan se razmerje med rezultati emisij „r“ za vsako onesnaževalo določi tako:

image

ali

image

in

image

2.3.4.

Pri motorjih na utekočinjeni naftni plin (UNP) mora proizvajalec dokazati, da se osnovni motor lahko prilagodi kateri koli sestavi goriva, ki se lahko pojavi na tržišču.

Pri motorjih na UNP prihaja do razlik v vsebnosti C3/C4. Te razlike se odražajo v referenčnih gorivih. Osnovni motor mora izpolnjevati emisijske zahteve v zvezi z referenčnima gorivoma A in B iz Priloge IX brez kakršnega koli prilagajanja sistema napajanja z gorivom med preskusoma. Po menjavi goriva je dovoljen en prilagoditveni tek. Pri prilagoditvenem teku je treba izvesti predkondicioniranje, ki mu sledi preskus emisij v skladu z zadevnim preskusnim ciklom. Pri motorjih, ki se preskušajo po NRSC in pri katerih cikel predkondicioniranja ni primeren za samoprilagajanje sistema za napajanje motorja z gorivom, se lahko pred predkondicioniranjem motorja izvede drug prilagoditveni tek, ki ga določi proizvajalec.

2.3.4.1.

Razmerje med rezultati emisij „r“ se za vsako onesnaževalo določi tako:

image

2.4.

Zahteve za motor za omejeni nabor goriv

Motor za omejeni nabor goriv mora izpolnjevati zahteve iz točk 2.4.1 do 2.4.3.

2.4.1.   Za motorje na SZP, ki so zasnovani za obratovanje na pline iz območja H ali na pline iz območja L

2.4.1.1.

Osnovni motor je treba preskusiti na ustrezno referenčno gorivo v skladu s Prilogo IX za zadevno območje. Goriva so GR (gorivo 1) in G23 (gorivo 3) za območje H ter G25 (gorivo 2) in G23 (gorivo 3) za območje L oziroma enakovredna goriva, ustvarjena tako, da se plinu iz plinovoda primešajo drugi plini, kot je navedeno v Dodatku 1 k Prilogi IX. Osnovni motor mora izpolnjevati zahteve te uredbe brez kakršnega koli prilagajanja sistema napajanja z gorivom med obema preskusoma. Po menjavi goriva je dovoljen en prilagoditveni tek. Pri prilagoditvenem teku je treba izvesti predkondicioniranje, ki mu sledi preskus emisij v skladu z zadevnim preskusnim ciklom. Pri motorjih, ki se preskušajo po NRSC in pri katerih cikel predkondicioniranja ni primeren za samoprilagajanje sistema za napajanje motorja z gorivom, se lahko pred predkondicioniranjem motorja izvede drug prilagoditveni tek, ki ga določi proizvajalec.

2.4.1.2.

Proizvajalec lahko preskusi motor na tretje gorivo namesto na G23, če je faktor λ-premika (Sλ) med 0,89 (tj. spodnjim območjem GR) in 1,19 (tj. zgornjim območjem G25), na primer kadar je gorivo 3 tržno gorivo. Rezultati tega preskusa se lahko uporabijo kot podlaga za ovrednotenje skladnosti proizvodnje.

2.4.1.3.

Razmerje med rezultati emisij „r“ se za vsako onesnaževalo določi tako:

image

ali

image

in

image

2.4.1.4.

Ob dobavi potrošniku mora imeti motor oznako v skladu s Prilogo III k Uredbi (EU) 2016/1628, na kateri je navedeno, za katero območje plinov je motor pridobil EU-homologacijo.

2.4.2.   Za motorje na zemeljski plin ali UNP, ki so zasnovani za obratovanje na eno specifično sestavo goriva

2.4.2.1.

Osnovni motor mora izpolnjevati emisijske zahteve v zvezi z referenčnima gorivoma GR in G25 ali enakovrednimi gorivi, ustvarjenimi tako, da se plinu iz plinovoda primešajo drugi plini, kot je navedeno v Dodatku 1 k Prilogi IX v primeru stisnjenega zemeljskega plina, v zvezi z referenčnima gorivoma GR in G20 ali enakovrednimi gorivi, ustvarjenimi tako, da se plinu iz plinovoda primešajo drugi plini, kot je navedeno v Dodatku 2 k Prilogi VI v primeru utekočinjenega zemeljskega plina ali v zvezi z referenčnima gorivoma A in B iz Priloge IX v primeru utekočinjenega naftnega plina. Med preskusi je dovoljena fina nastavitev sistema za napajanje z gorivom. Takšna fina nastavitev pomeni ponovno kalibracijo podatkovne zbirke sistema za napajanje z gorivom, ne da bi se pri tem kakor koli spremenila osnovna strategija krmiljenja ali osnovna zgradba podatkovne zbirke. Po potrebi se dovoli zamenjava delov, ki neposredno vplivajo na pretok goriva, kot so vbrizgalne šobe.

2.4.2.2.

Pri motorjih na SZP lahko proizvajalec preskusi motor z referenčnima gorivoma GR in G23 oziroma z G25 in G23 ali z enakovrednimi gorivi, ustvarjenimi tako, da se plinu iz plinovoda primešajo drugi plini, kot je navedeno v Dodatku 1 k Prilogi IX, pri čemer v tem primeru EU-homologacija velja samo za pline iz območja H oziroma območja L.

2.4.2.3.

Ob dobavi kupcu mora imeti motor oznako v skladu s Prilogo III k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656 o upravnih zahtevah, na kateri je navedeno, za katero območje sestave goriva je motor kalibriran.

2.5.

Zahteve za motor za posamezno gorivo na utekočinjeni zemeljski plin/utekočinjeni biometan (UZP)

Motor za posamezno gorivo na utekočinjeni zemeljski plin/utekočinjeni biometan mora izpolnjevati zahteve iz točk 2.5.1 in 2.5.2.

2.5.1.   Motor za posamezno gorivo na utekočinjeni zemeljski plin/utekočinjeni biometan (UZP)

2.5.1.1.

Motor mora biti kalibriran za specifično sestavo UZP, katere faktor λ-premika se od faktorja λ-premika za gorivo G20 iz Priloge IX razlikuje za največ 3 % in katere vsebnost etana je največ 1,5 %.

2.5.1.2.

Če zahteve iz točke 2.5.1.1 niso izpolnjene, mora proizvajalec predložiti vlogo za motor za univerzalni nabor goriv v skladu s specifikacijami iz točke 2.1.3.2.

2.5.2.   Motor za posamezno gorivo na utekočinjeni zemeljski plin (UZP)

2.5.2.1.

Pri družini motorjev na kombinirano gorivo, pri kateri so motorji kalibrirani za specifično sestavo UZP, katere faktor λ-premika se od faktorja λ-premika za gorivo G20 iz Priloge IX razlikuje za največ 3 % in katere vsebnost etana je največ 1,5 %, se osnovni motor preskusi le z referenčnim plinastim gorivom G20 ali z enakovrednim gorivom, ustvarjenim tako, da se plinu iz plinovoda primešajo drugi plini, kot je navedeno v Dodatku 1 k Prilogi IX.

2.6.

EU-homologacija člana družine motorjev

2.6.1.

Razen v primeru iz točke 2.6.2 se EU-homologacija osnovnega motorja brez dodatnega preskušanja razširi na celotno družino za vse sestave goriva v območju, za katerega je osnovni motor pridobil EU-homologacijo (v primeru motorjev iz točke 2.5), ali za nabor goriv (v primeru motorjev iz točke 2.3 ali 2.4), za katerega je osnovni motor pridobil EU-homologacijo.

2.6.2.

Če tehnična služba ugotovi, da predložena vloga glede na izbrani osnovni motor ne predstavlja v celoti družine motorjev, opredeljene v Prilogi IX k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656, lahko tehnična služba izbere in preskusi nadomesten in po potrebi dodaten referenčni preskusni motor.

2.7.

Dodatne zahteve za motorje na kombinirano gorivo

Za pridobitev EU-homologacije za tip motorja ali družino motorjev na kombinirano gorivo mora proizvajalec:

(a) izvesti preskuse v skladu s preglednico 1.3 Dodatka 1;

(b) poleg zahtev iz oddelka 2 dokazati, da se za motorje na kombinirano gorivo opravljajo preskusi in da izpolnjujejo zahteve iz Priloge VIII.




Dodatek 1

Povzetek postopka homologacije za motorje na zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin, vključno z motorji na kombinirano gorivo

Preglednice 1.1 do 1.3 prikazujejo povzetek postopka homologacije za motorje na zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin ter najmanjšega števila preskusov, potrebnih za homologacijo motorjev na kombinirano gorivo.



Preglednica 1.1

EU-homologacija motorjev na zemeljski plin

 

Točka 2.3: Zahteve za motor za univerzalni nabor goriv

Število preskusov

Izračun „r“

Točka 2.4: Zahteve za motor za omejeni nabor goriv

Število preskusov

Izračun „r“

Glej točko 2.3.1

Motor na zemeljski plin, prilagodljiv na vsako sestavo goriva

GR (1) in G25 (2)

Na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskusi na dodatno tržno gorivo (3),

če je Sl = 0,89 – 1,19

2

(največ 3)

image

in, če je preskušen z dodatnim gorivom,

image

in

image

 

 

 

Glej točko 2.3.2

Motor na zemeljski plin, ki je samoprilagodljiv s stikalom

GR (1) in G23 (3) za H ter

G25 (2) in G23 (3) za L

Na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskusi na dodatno tržno gorivo (3) namesto na G23,

če je Sl = 0,89 – 1,19

2 za območje H in

2 za območje L;

v ustreznem položaju stikala

image

in

image

 

 

 

Glej točko 2.4.1

Motor na zemeljski plin, ki je predviden za delovanje na plin iz območja H ali L

 

 

 

GR (1) in G23 (3) za H ali

G25 (2) in G23 (3) za L

Na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskusi na dodatno tržno gorivo (3) namesto na G23,

če je Sl = 0,89 – 1,19

2 za območje H

ali

2 za območje L

2

image

za območje H

ali

image

za območje L

Glej točko 2.4.2

Motor na zemeljski plin, ki je predviden za delovanje na eno specifično sestavo goriva

 

 

 

GR (1) in G25 (2),

fino uravnavanje med preskusi je dovoljeno.

Na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskusi na:

GR (1) in G23 (3) za H ali

G25 (2) in G23 (3) za L

2

2 za območje H

ali

2 za območje L

 



Preglednica 1.2

EU-homologacija motorjev na UNP

 

Točka 2.3: Zahteve za motor za univerzalni nabor goriv

Število preskusov

Izračun „r“

Točka 2.4: Zahteve za motor za omejeni nabor goriv

Število preskusov

Izračun „r“

Glej točko 2.3.4

Motorji na UNP, prilagodljivi na vsako sestavo goriva

gorivo A in gorivo B

2

image

 

 

 

Glej točko 2.4.2

Motor na UNP, ki je predviden za delovanje na eno specifično sestavo goriva

 

 

 

gorivo A in gorivo B, fino uravnavanje med preskusi je dovoljeno

2

 



Preglednica 1.3

Najmanjše število preskusov, potrebnih za EU-homologacijo motorjev na kombinirano gorivo

Tip na kombinirano gorivo

Način na tekoče gorivo

Način na kombinirano gorivo

SZP

UZP

UZP20

UNP

1A

 

univerzalni ali omejeni

(2 preskusa)

univerzalni

(2 preskusa)

posamezno gorivo

(1 preskus)

univerzalni ali omejeni

(2 preskusa)

1B

univerzalni

(1 preskus)

univerzalni ali omejeni

(2 preskusa)

univerzalni

(2 preskusa)

posamezno gorivo

(1 preskus)

univerzalni ali omejeni

(2 preskusa)

2A

 

univerzalni ali omejeni

(2 preskusa)

univerzalni

(2 preskusa)

posamezno gorivo

(1 preskus)

univerzalni ali omejeni

(2 preskusa)

2B

univerzalni

(1 preskus)

univerzalni ali omejeni

(2 preskusa)

univerzalni

(2 preskusa)

posamezno gorivo

(1 preskus)

univerzalni ali omejeni

(2 preskusa)

3B

univerzalni

(1 preskus)

univerzalni ali omejeni

(2 preskusa)

univerzalni

(2 preskusa)

posamezno gorivo

(1 preskus)

univerzalni ali omejeni

(2 preskusa)




PRILOGA II

Ureditev glede skladnosti proizvodnje

1.    Opredelitev pojmov

V tej prilogi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1.1. „sistem upravljanja kakovosti“ pomeni nabor med seboj povezanih ali medsebojno delujočih elementov, ki jih organizacije uporabljajo za usmerjanje in nadzor načinov izvajanja politik kakovosti in doseganja ciljev glede kakovosti;

1.2. „revizija“ pomeni postopek zbiranja dokazov, ki se uporablja za ocenjevanje učinkovitosti izvajanja revizijskih meril; biti mora objektivna, nepristranska in neodvisna, revizijski postopek pa mora biti sistematičen in dokumentiran;

1.3. „popravni ukrepi“ pomeni postopek reševanja težav z nadaljnjimi koraki, sprejetimi za odpravo vzrokov za neskladnost ali neželen položaj ter zasnovanimi za preprečevanje njihove ponovitve;

2.    Namen

2.1.

Namen ureditve za skladnost proizvodnje je zagotoviti, da je vsak motor skladen z zahtevami za homologiran tip motorja ali družino motorjev glede specifikacij, zmogljivosti in označevanja.

2.2.

Postopki neločljivo vključujejo presojo sistemov vodenja kakovosti, imenovano „začetna presoja“ in določeno v oddelku 3, ter nadzor preverjanja in proizvodnje, imenovan „ukrepi za skladnost proizvodov“ in določen v oddelku 4.

3.    Začetna presoja

3.1.

Homologacijski organ mora pred podelitvijo EU-homologacije preveriti, ali je proizvajalec vzpostavil zadovoljive ukrepe in postopke za zagotavljanje učinkovitega nadzora skladnosti motorjev v proizvodnji s homologiranim tipom motorja ali družino motorjev.

3.2.

Za začetno presojo se uporabljajo Smernice za presojanje sistemov vodenja kakovosti in/ali sistemov ravnanja z okoljem iz standarda EN ISO 19011:2011.

3.3.

Homologacijski organ se zadovolji z začetno presojo in ukrepi za skladnost proizvodov iz oddelka 4 spodaj, ob upoštevanju, po potrebi, enega od ukrepov, opisanih v točkah od 3.3.1 do 3.3.3, ali delne oziroma celotne kombinacije teh ukrepov.

3.3.1.

Začetno presojo in/ali preverjanje ukrepov za skladnost proizvodov opravi homologacijski organ, ki podeli homologacijo, ali organ, ki deluje po pooblastilu homologacijskega organa.

3.3.1.1.

Homologacijski organ lahko pri opredeljevanju obsega začetne presoje, ki jo je treba opraviti, upošteva razpoložljive podatke v zvezi s certificiranjem proizvajalca, ki ni bilo priznano v okviru točke 3.3.3.

3.3.2.

Začetno presojo in preverjanje ukrepov za skladnost proizvodov lahko opravi tudi homologacijski organ druge države članice ali pooblaščeni organ, ki ga za to določi homologacijski organ.

3.3.2.1.

Homologacijski organ druge države članice v takem primeru pripravi izjavo o skladnosti, v kateri navede področja in proizvodne obrate, ki jih je obravnaval kot upoštevne za motorje, za katere je treba pridobiti EU-homologacijo.

3.3.2.2.

Na zahtevo homologacijskega organa države članice, ki podeljuje EU-homologacijo, homologacijski organ druge države članice nemudoma pošlje izjavo o skladnosti ali sporoči, da te izjave ne more izdati.

3.3.2.3.

Izjava o skladnosti mora vsebovati najmanj naslednje podatke:

3.3.2.3.1 skupino ali družbo (npr. proizvodna družba XYZ);

3.3.2.3.2 določeno organizacijo (npr. enota za Evropo)

3.3.2.3.3. obrate/proizvodna mesta (npr. tovarna motorjev 1 (Združeno kraljestvo) – tovarna motorjev 2 (Nemčija));

3.3.2.3.4 zajete tipe motorjev/družine motorjev;

3.3.2.3.5 ocenjena področja (npr. izdelava motorja, preskušanje motorja, proizvodnja sistema za naknadno obdelavo);

3.3.2.3.6 pregledane dokumente (npr. poslovnik za kakovost in postopki kakovosti podjetja in zadevnega obrata);

3.3.2.3.7 datum presoje (npr. revizija se je izvajala od 18. do 30.5.2013);

3.3.2.3.8 načrtovan kontrolni obisk (npr. oktobra 2014).

3.3.3.

Homologacijski organ prizna izpolnjevanje zahtev začetne presoje iz točke 3.3 tudi na podlagi ustreznega certificiranja proizvajalca v skladu s harmoniziranim standardom EN ISO 9001:2008 ali enakovrednim harmoniziranim standardom. Proizvajalec zagotovi podatke o certificiranju in se zaveže, da bo homologacijski organ obvestil o vseh spremembah glede njegove veljavnosti ali področja uporabe.

4.    Ukrepi za skladnost proizvodov

4.1.

Vsi motorji, ki so pridobili EU-homologacijo v skladu z Uredbo (EU) 2016/1628, to Delegirano uredbo, Delegirano uredbo (EU) 2017/655 in Izvedbeno uredbo (EU) 2017/656, so izdelani v skladu s homologiranim tipom motorja/družino motorjev, tako da izpolnjujejo zahteve iz te priloge, Uredbe (EU) 2016/1628 ter delegiranih in izvedbenih uredb Komisije, navedenih zgoraj.

4.2.

Pred podelitvijo EU-homologacije v skladu z Uredbo (EU) 2016/1628 ter delegiranimi in izvedbenimi akti, sprejetimi na podlagi navedene uredbe, homologacijski organ preveri, ali obstajajo primerni ukrepi in dokumentirani nadzorni načrti – ki morajo biti dogovorjeni s proizvajalcem za vsako homologacijo –, da se v opredeljenih časovnih razmikih opravijo preskusi ali povezane preveritve, potrebni za preverjanje stalne skladnosti s homologiranim tipom motorja/družino motorjev, vključno po potrebi s preskusi, določenimi v Uredbi (EU) 2016/1628 ter delegiranih in izvedbenih aktih, sprejetih na podlagi navedene uredbe.

4.3.

Imetnik EU-homologacije mora:

4.3.1. zagotoviti, da obstajajo in se uporabljajo postopki za učinkovit nadzor skladnosti motorjev s homologiranim tipom motorja/družino motorjev;

4.3.2. imeti dostop do preskusne ali druge ustrezne opreme, potrebne za preverjanje skladnosti z vsakim homologiranim tipom motorja/družino motorjev;

4.3.3. poskrbeti za zapis rezultatov preskusov ali preveritev in za to, da pripadajoča dokumentacija ostane na voljo za obdobje do 10 let, ki se določi skupaj s homologacijskim organom;

4.3.4. za kategorije motorjev NRSh in NRS, razen podkategorij NRS-v-2b in NRS-v-3, zagotoviti, da se za vsak tip motorja opravijo vsaj preveritve in preskusi, predpisani v Uredbi (EU) 2016/1628 ter delegiranih in izvedbenih aktih, sprejetih na podlagi navedene uredbe. Za druge kategorije se lahko proizvajalec in homologacijski organ dogovorita za preskuse na ravni sestavnih delov ali sklopov sestavnih delov;

4.3.5. analizirati rezultate vseh vrst preskusov ali preveritev, da se potrdi in zagotovi stabilnost lastnosti proizvoda ob upoštevanju običajnih odstopanj pri serijski proizvodnji;

4.3.6. zagotoviti, da se po vsaki seriji vzorcev ali preskušancev, ki je pri določenem preskusu dala neustrezne rezultate, preskusijo ali preverijo novi vzorci.

4.4.

Če homologacijski organ meni, da tudi dodatni rezultati presoje ali preveritve iz točke 4.3.6 niso zadovoljivi, mora proizvajalec zagotoviti, da se skladnost proizvodnje čim prej ponovno vzpostavi s korektivnimi ukrepi v skladu z zahtevami homologacijskega organa.

5.    Ukrepi za stalno preverjanje

5.1.

Organ, ki je podelil EU-homologacijo, lahko z rednimi revizijami kadar koli preveri metode za nadzor skladnosti proizvodnje, ki se uporabljajo v vsakem proizvodnem obratu. Proizvajalec za ta namen omogoči dostop do proizvodnih, inšpekcijskih in preskusnih obratov ter obratov za skladiščenje in distribucijo ter zagotovi vse potrebne informacije v zvezi z dokumentacijo in zapisi sistema vodenja kakovosti.

5.1.1.

Običajno se pri takih rednih revizijah preverja, ali je učinkovitost postopkov, določenih v oddelkih 3 in 4 (začetna presoja in ukrepi za skladnost proizvodov), nespremenjena.

5.1.1.1.

Nadzor, ki ga izvajajo tehnične službe (kvalificirane ali priznane, kot je določeno v točki 3.3.3), se prizna kot izpolnjevanje zahtev iz točke 5.1.1 v zvezi s postopki, uvedenimi pri začetni presoji.

5.1.1.2.

Najmanjša pogostost preverjanj (razen tistih, navedenih v točki 5.1.1.1), da se zagotovi, da se ustrezna preverjanja skladnosti proizvodnje, izvedena v skladu z oddelkoma 3 in 4, ponovijo po obdobju, ki ga glede na ugotovljeno stopnjo zaupanja določi homologacijski organ, je vsaj enkrat na dve leti. Vendar homologacijski organ izvaja tudi dodatna preverjanja, ki so odvisna od letne proizvodnje, rezultatov prejšnjih presoj in potrebe po spremljanju korektivnih ukrepov, ter na utemeljeno zahtevo drugega homologacijskega organa ali katerega koli organa za tržni nadzor.

5.2.

Pri vsakem pregledu se inšpektorju dajo na voljo zapisi o preskusih, preveritvah in proizvodnji, zlasti zapisi o tistih preskusih ali preveritvah, ki so potrebni v skladu s točko 4.2.

5.3.

Inšpektor lahko naključno izbere vzorce, ki se preskusijo v proizvajalčevem laboratoriju ali prostorih tehnične službe, v takem primeru pa se izvede samo fizični preskus. Najmanjše število vzorcev se lahko določi glede na rezultate proizvajalčevih lastnih preverjanj.

5.4.

Če se raven nadzora zdi nezadovoljiva ali če se zdi potrebno preveriti veljavnost opravljenih preskusov ob uporabi točke 5.2 ali na utemeljeno zahtevo drugega homologacijskega organa ali katerega koli organa za tržni razvoj, inšpektor izbere vzorce, ki se preskusijo v laboratoriju proizvajalca ali pošljejo tehnični službi, da se izvedejo fizični preskusi v skladu z zahtevami iz oddelka 6, Uredbe (EU) 2016/1628 ter delegiranih in izvedbenih aktov, sprejetih na podlagi navedene uredbe.

5.5.

Če homologacijski organ med nadzorom oziroma spremljanjem ugotovi nezadovoljive rezultate ali če take rezultate v skladu s členom 39(3) Uredbe (EU) 2016/1628 ugotovi homologacijski organ druge države članice, homologacijski organ poskrbi, da se sprejmejo vsi potrebni ukrepi za čim hitrejšo ponovno vzpostavitev skladnosti proizvodnje.

6.    Zahteve za preskus skladnosti proizvodnje v primeru nezadovoljive ravni nadzora skladnosti proizvodov iz točke 5.4

6.1.

V primeru nezadovoljive ravni nadzora skladnosti proizvodov iz točke 5.4 ali točke 5.5 se skladnost proizvodnje preveri s preskusom emisij na podlagi opisa v certifikatih o EU-homologaciji iz Priloge IV k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656.

6.2.

Razen če je drugače določeno v točki 6.3, se uporablja naslednji postopek:

6.2.1.

Iz proizvodne serije zadevnega tipa motorja se za pregled naključno vzamejo trije motorji in, če je to ustrezno, trije sistemi za naknadno obdelavo. Po potrebi se za odločitev o ustreznosti ali zavrnitvi vzamejo še dodatni motorji. Za sprejetje odločitve o ustreznosti je treba preskusiti vsaj štiri motorje.

6.2.2.

Ko inšpektor izbere motorje, proizvajalec na izbranih motorjih ne sme opraviti nobenih prilagoditev več.

6.2.3.

Motorji se preskusijo s preskusi emisij v skladu z zahtevami iz Priloge VI, ali, v primeru motorjev na kombinirano gorivo, iz Dodatka 2 k Prilogi VIII, ter v skladu z ustreznimi preskusnimi cikli za tip motorja v skladu s Prilogo XVII.

6.2.4.

Mejne vrednosti so določene v Prilogi II Uredbe (EU) 2016/1628. Če je motor opremljen s sistemom za naknadno obdelavo s periodično regeneracijo v skladu s točko 6.6.2 Priloge VI, se vsak rezultat emisij plinastih ali trdnih onesnaževal prilagodi z veljavnim faktorjem za tip motorja. Rezultat emisij plinastih ali trdnih onesnaževal se v vseh primerih prilagodi z uporabo ustreznih faktorjev poslabšanja (FP) za zadevni tip motorja, kot je določeno v skladu s Prilogo III.

6.2.5.

Preskusi se izvajajo na novih motorjih.

6.2.5.1.

Na zahtevo proizvajalca se lahko preskusi izvajajo na motorjih, pri katerih je bilo opravljeno utekanje v trajanju do 2 % časa trajnosti emisij ali, če je to krajše, 125 ur. Če postopek utekanja opravi proizvajalec, se ta zaveže, da na teh motorjih ne bo izvedel nobenih prilagoditev. Če je proizvajalec v točki 3.3 opisnega lista opredelil postopek utekanja, kot to določa Priloga I k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656, se utekanje izvede po tem postopku.

6.2.6.

Na podlagi preskusov naključno izbranih motorjev, kot je opisano v Prilogi 1, se šteje, da je proizvodna serija zadevnih motorjev skladna s homologiranim tipom, če je v skladu s preskusnimi merili iz Dodatka 1 in po postopku, prikazanim na sliki 2.1, sprejeta odločitev, da so emisije vseh onesnaževal ustrezne, ter da ni skladna s homologiranim tipom, če je za eno od onesnaževal sprejeta odločitev, da emisije niso ustrezne.

6.2.7.

Če se za eno od onesnaževal sprejme odločitev o ustreznosti emisij, te odločitve ni mogoče spremeniti na podlagi rezultata morebitnih dodatnih preskusov, ki bi se izvedli zaradi odločanja o emisijah drugih onesnaževal.

Če ni sprejeta odločitev o ustreznosti za vsa onesnaževala in če za nobeno onesnaževalo ni sprejeta odločitev o zavrnitvi, se preskus opravi na drugem motorju.

6.2.8.

Če ni bila sprejeta nobena odločitev, se lahko proizvajalec kadar koli odloči, da ustavi preskušanje. V takem primeru se zabeleži odločitev o zavrnitvi.

6.3.

Z odstopanjem od točke 6.2.1 se za tipe motorjev, katerih obseg prodaje v EU znaša manj kot 100 kosov letno, uporablja naslednji postopek:

6.3.1. Iz proizvodne serije zadevnega tipa motorjev se za pregled naključno vzame en motor in, če je to ustrezno, en sistem za naknadno obdelavo.

6.3.2. Če motor izpolnjuje zahteve iz točke 6.2.4, se sprejme odločitev o ustreznosti in dodatni preskusi niso potrebni.

6.3.3. Če preskus ne izpolni zahtev iz točke 6.2.4, se izvede postopek iz točk 6.2.6 do 6.2.9.

6.4.

Vsi ti preskusi se lahko izvedejo z ustreznimi tržnimi gorivi. Vendar pa se na zahtevo proizvajalca lahko uporabijo referenčna goriva iz Priloge IX. To pomeni, da se preskusi iz Dodatka 1 k Prilogi I pri vsakem motorju na plinasto gorivo izvedejo najmanj z dvema referenčnima gorivoma, razen v primeru motorja na plinasto gorivo z EU-homologacijo za posamezno gorivo, kjer je potrebno samo eno referenčno gorivo. Če se uporabi več kot eno referenčno gorivo, morajo rezultati dokazovati, da motor izpolnjuje mejne vrednosti z vsakim gorivom.

6.5.

Neustreznost motorjev na plinasto gorivo

V primeru spora glede skladnosti motorjev na plinasto gorivo, vključno z motorji na kombinirano gorivo, kadar uporabljajo tržno gorivo, se preskusi izvedejo z referenčnim gorivom, s katerim je bil preskušen osnovni motor, in, na zahtevo proizvajalca, z možnim dodatnim tretjim gorivom iz točk 2.3.1.1.1, 2.3.2.1 in 2.4.1.2 Priloge I, na katero je bil morda preskušen osnovni motor. Če je to ustrezno, se rezultat pretvori z izračunom, pri katerem se uporabijo ustrezni faktorji „r“, „r a“ ali „r b“, kot je opisano v točkah 2.3.3, 2.3.4.1 in 2.4.1.3 Priloge I. Če so r, r a ali r b manjši od ena, popravek ni potreben. Izmerjeni in, kadar je ustrezno, izračunani rezultati morajo dokazovati, da motor izpolnjuje mejne vrednosti z vsemi ustreznimi gorivi (na primer gorivoma 1 in 2 ter po potrebi tretjim gorivom pri motorjih na zemeljski plin/biometan ter gorivoma A in B pri motorjih na UNP.

Slika 2.1

Shematski prikaz preskušanja skladnosti proizvodnje

image




Dodatek 1

Postopek preskušanja skladnosti proizvodnje

1. Ta dodatek opisuje postopek za preverjanje skladnosti proizvodnje glede emisij onesnaževal.

2. Pri najmanjši velikosti vzorca treh motorjev mora biti postopek vzorčenja zastavljen tako, da je verjetnost uspešno opravljenega preskusa serije, kadar je 30 % motorjev neustrezne kakovosti, 0,90 (tveganje proizvajalca = 10 %), verjetnost, da bo serija sprejeta, kadar je 65 % motorjev neustrezne kakovosti, pa 0,10 (tveganje potrošnika = 10 %).

3. Za vsako onesnaževalo se uporabi naslednji postopek (glej sliko 2.1):

Naj bo

:

n = tekoča številka vzorca.

4. Za vzorec določite statistično veličino preskusa, s katero se določi skupno število neskladnih preskusov pri n-tem preskusu.

5. Potem velja:

(a) če je statistična veličina preskusa manjša ali enaka vrednosti za odločitev o sprejemu za dano velikost vzorca iz preglednice 2.1, se za tako onesnaževalo sprejme odločitev o sprejemu;

(b) če je statistična veličina preskusa večja ali enaka vrednosti za odločitev o zavrnitvi za dano velikost vzorca iz preglednice 2.1, se za tako onesnaževalo sprejme odločitev o zavrnitvi;

(c) sicer se v skladu s točko 6.2 preskusi dodaten motor, postopek izračuna pa se uporabi za vzorec, povečan za še eno enoto.

V preglednici 2.1 se vrednosti za odločitev o sprejemu in zavrnitvi izračunajo po mednarodnem standardu ISO 8422/1991.

Preglednica 2.1

Statistične veličine za preskušanje skladnosti proizvodnje



Najmanjša velikost vzorca: 3

Najmanjša velikost vzorca za odločitev o sprejemu: 4



Skupno število preskušenih motorjev (velikost vzorca)

Vrednost za odločitev o sprejemu

Vrednost za odločitev o zavrnitvi

3

3

4

0

4

5

0

4

6

1

5

7

1

5

8

2

6

9

2

6

10

3

7

11

3

7

12

4

8

13

4

8

14

5

9

15

5

9

16

6

10

17

6

10

18

7

11

19

8

9




PRILOGA III

Metodologija za prilagoditev rezultatov laboratorijskih preskusov emisij, da se vključijo faktorji poslabšanja

1.    Opredelitev pojmov

V tej prilogi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1.1 „cikel staranja“ pomeni obratovanje necestne mobilne mehanizacije ali motorja (vrtilna frekvenca, obremenitev, moč) v obdobju kopičenja uporabe;

1.2 „kritični sestavni deli, povezani z emisijami“, pomeni sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov, elektronsko krmilno enoto motorja s povezanimi tipali in pogoni ter sistem vračanja izpušnih plinov v valj (EGR), vključno z vsemi povezanimi filtri, hladilniki, regulacijskimi ventili in cevmi;

1.3 „kritično vzdrževanje, povezano z emisijami“, pomeni vzdrževanje, ki se izvaja na kritičnih sestavnih delih motorja, povezanih z emisijami;

1.4 „vzdrževanje, povezano z emisijami“, pomeni vzdrževanje, ki znatno vpliva na emisije ali bo verjetno vplivalo na vrednosti emisij necestne mobilne mehanizacije ali motorja pri običajni uporabi;

1.5 „družina motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov“ pomeni proizvajalčevo razvrstitev motorjev, ki so skladni z opredelitvijo pojma družine motorjev, vendar so nadalje razvrščeni v družino družin motorjev, ki uporabljajo podoben sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov;

1.6 „vzdrževanje, ki ni povezano z emisijami“, pomeni vzdrževanje, ki ne vpliva znatno na emisije in nima trajnega učinka na vrednosti emisij necestne mobilne mehanizacije ali motorja pri običajni uporabi, ko je vzdrževanje opravljeno;

1.7 „program kopičenja uporabe“ pomeni cikel staranja in obdobje kopičenja uporabe za določanje faktorjev poslabšanja za družino motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov.

2.    Splošno

2.1

V tej prilogi so navedeni postopki za izbiro motorjev, ki se preskusijo po programu kopičenja uporabe za določanje faktorjev poslabšanja za namene EU-homologacije tipa motorja ali družine motorjev in presoje skladnosti proizvodnje. Faktorji poslabšanja se uporabijo za emisije, izmerjene v skladu s Prilogo VI in izračunane v skladu s Prilogo VII, v skladu s postopkom iz točke 3.2.7 oziroma točke 4.3.

2.2

Preskusov kopičenja uporabe ali preskusov emisij, opravljenih zaradi določitve slabšanja, ni treba opraviti v prisotnosti homologacijskega organa.

2.3

V tej Prilogi je opisano tudi vzdrževanje, povezano z emisijami, in vzdrževanje, ki ni povezano z emisijami, ki ga je treba izvajati ali se lahko izvaja na motorjih, na katerih se izvaja program kopičenja uporabe. Takšno vzdrževanje mora biti v skladu z vzdrževanjem, ki se izvaja na motorjih med obratovanjem in ki se sporoči lastnikom novih motorjev.

3.    Kategorije motorjev NRE, NRG, IWP, IWA, RLL, RLR, SMB, ATS ter podkategoriji NRS-v-2b in NRS-v-3

3.1   Izbira motorjev za določanje faktorjev poslabšanja v času trajnosti emisij

3.1.1

Motorji za preskus emisij, namenjen določanju faktorjev poslabšanja v času trajnosti emisij, se izberejo iz družine motorjev, ki je opredeljena v oddelku 2 Priloge IX k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656.

3.1.2

Motorje iz različnih družin motorjev je mogoče nadalje združiti v družine na podlagi tipa sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov, ki se uporablja pri motorju. Da je mogoče motorje z različnimi konfiguracijami valjev, vendar s podobnimi tehničnimi specifikacijami in podobno namestitvijo sistemov za naknadno obdelavo izpušnih plinov uvrstiti v isto družino motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov, mora proizvajalec homologacijskemu organu predložiti podatke, ki dokazujejo, da je zmanjšanje emisij teh motorjev podobno.

3.1.3

Proizvajalec motorja izbere en motor, ki predstavlja družino motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov, kot je določeno v skladu s točko 3.1.2, za preskušanje po programu kopičenja uporabe iz točke 3.2.2 in to sporoči homologacijskemu organu pred začetkom kakršnih koli preskusov.

3.1.4

Če homologacijski organ odloči, da najslabšo raven emisij družine motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov bolje predstavlja kak drug motor za preskus, potem motor za preskus, ki se uporabi, skupaj izbereta homologacijski organ in proizvajalec motorja.

3.2   Določanje faktorjev poslabšanja v času trajnosti emisij

3.2.1   Splošno

Veljavni faktorji poslabšanja za družino motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov se določijo z izbranimi motorji na podlagi programa kopičenja uporabe, ki vključuje redno preskušanje glede emisij plinastih in trdnih onesnaževal po vseh preskusnih ciklih, ki se uporabljajo za posamezno kategorijo motorjev, kakor so navedeni v Prilogi IV k Uredbi (EU) 2016/1628. V primeru necestnih ciklov prehodnega stanja za motorje kategorije NRE („NRTC“) se uporabijo samo rezultati za preskus z vročim zagonom cikla NRTC („NRTC po vročem zagonu“).

3.2.1.1

Na zahtevo proizvajalca lahko homologacijski organ dovoli uporabo faktorjev poslabšanja, ki so bili določeni z uporabo nadomestnih postopkov in ne postopkov iz točk od 3.2.2 do 3.2.5. V navedenem primeru mora proizvajalec homologacijskemu organu dokazati, da uporabljeni nadomestni postopki niso nič manj strogi kot postopki iz točk od 3.2.2 do 3.2.5.

3.2.2   Program kopičenja uporabe

Po izbiri proizvajalca se programi kopičenja uporabe lahko izvajajo bodisi tako, da se z necestno mobilno mehanizacijo, opremljeno z izbranim motorjem, izvede program „kopičenja uporabe med obratovanjem“, bodisi tako, da se z izbranim motorjem izvede program „kopičenja uporabe z dinamometrom“. Na vmesnih preskusnih točkah za merjenje emisij med kopičenjem uporabe se od proizvajalca ne zahteva uporaba referenčnega goriva.

3.2.2.1   Kopičenje uporabe med obratovanjem in kopičenje uporabe z dinamometrom

3.2.2.1.1

Proizvajalec določi obliko in trajanje kopičenja uporabe in cikla staranja za motorje v skladu z dobro inženirsko presojo.

3.2.2.1.2

Proizvajalec določi preskusne točke, na katerih se merijo emisije plinastih in trdnih onesnaževal med ustreznimi cikli, kot sledi:

3.2.2.1.2.1 Če je program kopičenja uporabe krajši od časa trajnosti emisij v skladu s točko 3.2.2.1.7, morajo biti preskusne točke najmanj tri: ena na začetku, druga približno na sredini in zadnja na koncu programa kopičenja uporabe.

3.2.2.1.2.2 Če se kopičenje uporabe izvaja do konca časa trajnosti emisij, morata biti preskusni točki najmanj dve: ena na začetku, druga na koncu programa kopičenja uporabe.

3.2.2.1.2.3 Proizvajalec lahko preskuse dodatno izvaja še v enakomerno razporejenih vmesnih točkah.

3.2.2.1.3

Vrednosti emisij v začetni točki in na koncu časa trajnosti emisij, izračunane v skladu s točko 3.2.5.1 ali neposredno izmerjene v skladu s točko 3.2.2.1.2.2, morajo biti v okviru mejnih vrednosti, ki se uporabljajo za družino motorjev. Vendar pa posamezni rezultati emisij iz vmesnih preskusnih točk lahko presegajo te mejne vrednosti.

3.2.2.1.4

V primeru kategorij ali podkategorij motorjev, za katere se uporablja NRTC, ali v primeru kategorij ali podkategorij motorjev NRS, za katere se uporablja necestni cikel prehodnega stanja za velike motorje na prisilni vžig („LSI-NRTC“), lahko proizvajalec zaprosi za soglasje homologacijskega organa, da v vsaki preskusni točki izvede samo en preskusni cikel (NRTC po vročem zagonu ali LSI-NRTC, kot je ustrezno, ali NRSC), drugi preskusni cikel pa izvede samo na začetku in na koncu programa kopičenja uporabe.

3.2.2.1.5

V primeru kategorij ali podkategorij motorjev, za katere v Prilogi IV k Uredbi (EU) 2016/1628 ni naveden necestni cikel prehodnega stanja, se v vsaki preskusni točki izvede samo NRSC.

3.2.2.1.6

Programi kopičenja uporabe so lahko za različne družine motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov različni.

3.2.2.1.7

Programi kopičenja uporabe so lahko krajši kot čas trajnosti emisij, vendar ne smejo biti krajši od najmanj ene četrtine ustreznega časa trajnosti emisij iz Priloge V k Uredbi (EU) 2016/1628.

3.2.2.1.8

Dovoljeno je pospešeno staranje, pri katerem se program kopičenja uporabe prilagodi na podlagi porabe goriva. Prilagoditev temelji na razmerju med običajno porabo goriva med obratovanjem in porabo goriva med ciklom staranja, pri čemer poraba goriva med ciklom staranja ne sme presegati običajne porabe goriva med obratovanjem za več kot 30 %.

3.2.2.1.9

Proizvajalec lahko v dogovoru s homologacijskim organom uporabi nadomestne metode pospešenega staranja.

3.2.2.1.10

Program kopičenja uporabe mora biti natančno opisan v vlogi za EU-homologacijo, homologacijskemu organu pa ga je treba predložiti pred začetkom kakršnih koli preskusov.

3.2.2.2

Če homologacijski organ odloči, da je treba med točkami, ki jih je izbral proizvajalec, izvesti dodatne meritve, o tem obvesti proizvajalca. Proizvajalec pripravi revidiran program kopičenja uporabe, s katerim se mora strinjati homologacijski organ.

3.2.3   Preskušanje motorja

3.2.3.1   Stabilizacija motorja

3.2.3.1.1

Proizvajalec za vsako družino motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov določi število ur obratovanja necestne mobilne mehanizacije ali motorja, po preteku katerih se delovanje sistema za naknadno obdelavo motorja stabilizira. Če homologacijski organ tako zahteva, mora proizvajalec predložiti podatke in analize, ki jih je uporabil pri tej določitvi. Proizvajalec lahko namesto tega opravi od 60 do 125 ur obratovanja necestne mobilne mehanizacije ali motorja ali enakovreden čas v skladu s ciklom staranja, da se sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov stabilizira.

3.2.3.1.2

Konec stabilizacijskega obdobja, določenega v točki 3.2.3.1.1, se šteje kot začetek programa kopičenja uporabe.

3.2.3.2   Preskus kopičenja uporabe

3.2.3.2.1.

Po stabilizaciji motor obratuje v skladu s programom kopičenja uporabe, ki ga izbere proizvajalec, kot je opisano v točki 3.2.2. Motor se v rednih intervalih v programu kopičenja uporabe, ki jih določi proizvajalec in o katerih odloči, če je ustrezno, homologacijski organ v skladu s točko 3.2.2.2, preskusi glede emisij plinastih in trdnih onesnaževal po NRTC po vročem zagonu in NRSC oziroma po LSI-NRTC in NRSC, ki se uporabljajo za posamezno kategorijo motorjev, kot je navedeno v Prilogi IV k Uredbi (EU) 2016/1628.

Proizvajalec se lahko odloči za merjenje emisij onesnaževal pred sistemom za naknadno obdelavo ločeno od emisij onesnaževal za sistemom za naknadno obdelavo.

Če je bilo v skladu z točko 3.2.2.1.4 dogovorjeno, da se v vsaki preskusni točki izvede samo en preskusni cikel (NRTC po vročem zagonu ali NRSC), se mora drugi preskusni cikel (NRTC po vročem zagonu, LSI-NRTC ali NRSC) izvesti na začetku in na koncu programa kopičenja uporabe.

V skladu s točko 3.2.2.1.5 se v primeru kategorij ali podkategorij motorjev, za katere v Prilogi IV k Uredbi (EU) 2016/1628 ni naveden necestni cikel prehodnega stanja, v vsaki preskusni točki izvede samo NRSC.

3.2.3.2.2

Med programom kopičenja uporabe se vzdrževanje motorja izvaja v skladu s točko 3.4.

3.2.3.2.3

Med programom kopičenja uporabe je dopustno opraviti nenačrtovane vzdrževalne posege na motorju ali necestni mobilni mehanizaciji, na primer če je proizvajalčev običajni diagnostični sistem odkril težavo, zaradi katere bi se upravljavcu necestne mobilne mehanizacije prikazalo opozorilo, da je prišlo do napake.

3.2.4   Poročanje

3.2.4.1

Rezultati vseh preskusov emisij (NRTC po vročem zagonu, LSI-NRTC in NRSC ), ki se izvedejo med programom kopičenja uporabe, morajo biti na razpolago homologacijskemu organu. Če se preskus emisij razveljavi, mora proizvajalec navesti razlog, zakaj ga je razveljavil. V tem primeru se v obdobju naslednjih 100 ur kopičenja uporabe izvede dodatna serija preskusov emisij.

3.2.4.2

Proizvajalec mora zabeležiti podatke v zvezi z vsemi preskusi emisij in vzdrževalnimi posegi, ki jih je izvedel na motorju med programom kopičenja uporabe. Te podatke predloži homologacijskemu organu skupaj z rezultati preskusov emisij, ki jih izvede med programom kopičenja uporabe.

3.2.5   Določitev faktorjev poslabšanja

3.2.5.1

Pri izvajanju programa kopičenja uporabe v skladu s točko 3.2.2.1.2.1 ali točko 3.2.2.1.2.3 se za vsako onesnaževalo, izmerjeno po NRTC po vročem zagonu in NRSC v vsaki preskusni točki med programom kopičenja uporabe, na podlagi vseh rezultatov preskusov izvede analiza „najbolje se prilegajoče“ linearne regresije. Rezultati vsakega preskusa za vsako onesnaževalo se izrazijo na enako število decimalnih mest, kot jih ima mejna vrednost za zadevno onesnaževalo, ki se uporablja za družino motorjev, plus eno dodatno decimalno mesto.

Če se v skladu s točko 3.2.2.1.4 ali 3.2.2.1.5 v vsaki preskusni točki izvede samo en preskusni cikel (NRTC po vročem zagonu, LSI-NRTC ali NRSC), se regresijska analiza opravi samo na podlagi rezultatov preskusov preskusnega cikla, izvedenega v vsaki preskusni točki.

Proizvajalec lahko zaprosi za predhodno odobritev homologacijskega organa za izvedbo nelinearne regresije.

3.2.5.2

Vrednosti emisij za vsako onesnaževalo na začetku programa kopičenja uporabe in na koncu časa trajnosti emisij, ki velja za motor v preskušanju, se:

(a) določijo z ekstrapolacijo regresijske enačbe iz točke 3.2.5.1, če se izvaja program kopičenja uporabe v skladu s točko 3.2.2.1.2.1 ali točko 3.2.2.1.2.3, ali

(b) neposredno izmerijo, če se izvaja program kopičenja uporabe v skladu s točko 3.2.2.1.2.2.

Če se vrednosti emisij uporabljajo za družine motorjev v isti družini motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov, vendar z drugačnimi časi trajnosti emisij, se vrednosti emisij na koncu časa trajnosti emisij za vsak čas trajnosti emisij preračunajo z ekstrapolacijo ali interpolacijo regresijske enačbe, kot je določeno v točki 3.2.5.1.

3.2.5.3

Faktor poslabšanja (DF) za vsako onesnaževalo se določi kot razmerje med uporabljenimi vrednostmi emisij na koncu časa trajnosti emisij in vrednostmi emisij na začetku programa kopičenja uporabe (multiplikativni faktor poslabšanja).

Proizvajalec lahko zaprosi za predhodno odobritev homologacijskega organa za uporabo aditivnega faktorja poslabšanja za vsako onesnaževalo. Aditivni faktor poslabšanja je opredeljen kot razlika med izračunanimi vrednostmi emisij na koncu časa trajnosti emisij in vrednostmi emisij na začetku programa kopičenja uporabe.

Primer določitve faktorjev poslabšanja z uporabo linearne regresije je prikazan na sliki 3.1 za emisije NOx.

Mešanje multiplikativnih in aditivnih faktorjev poslabšanja znotraj enega sklopa onesnaževal ni dovoljeno.

Če so izračunani rezultati za multiplikativni faktor poslabšanja manjši od 1,00 ali manjši od 0,00 za aditivni faktor poslabšanja, je faktor poslabšanja 1,0 oziroma 0,00.

Če je bilo v skladu s točko 3.2.2.1.4 dogovorjeno, da se v vsaki preskusni točki izvede samo en preskusni cikel (NRTC po vročem zagonu, LSI-NRTC ali NRSC) in drugi preskusni cikel (NRTC po vročem zagonu, LSI-NRTC ali NRSC) samo na začetku in na koncu programa kopičenja uporabe, se lahko faktor poslabšanja, izračunan za preskusni cikel, ki je bil izveden v vsaki preskusni točki, uporabi tudi za drugi preskusni cikel.

image

3.2.6   Predhodno določeni faktorji poslabšanja

3.2.6.1

Namesto uporabe programa kopičenja uporabe za določitev faktorjev poslabšanja se lahko proizvajalci motorjev odločijo za uporabo predhodno določenih multiplikativnih faktorjev poslabšanja, ki so navedeni v preglednici 3.1.



Preglednica 3.1

Predhodno določeni faktorji poslabšanja

Preskusni cikel

CO

HC

NOx

PM

PN

NRTC in LSI-NRTC

1,3

1,3

1,15

1,05

1,0

NRSC

1,3

1,3

1,15

1,05

1,0

Predhodno določeni aditivni faktorji poslabšanja se ne navedejo. Predhodno določeni multiplikativni faktorji poslabšanja se ne smejo spreminjati v aditivne faktorje poslabšanja.

V povezavi z rezultati prejšnjega preskušanja faktorjev poslabšanja, v katerem ni bila določena vrednost za PN, se lahko za delce uporabi aditivni faktor poslabšanja 0,0 ali multiplikativni faktor poslabšanja 1,0, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a) prejšnji preskus faktorjev poslabšanja je bil izveden na tehnologiji motorja, ki bi izpolnila zahteve za vključitev v družino motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov, kot je določena v točki 3.1.2, v katero spada družina motorjev, za katero se predvideva uporaba faktorjev poslabšanja; in

(b) rezultati preskusa so bili uporabljeni v prejšnji homologaciji, podeljeni pred veljavnim datumom EU-homologacije, navedenim v Prilogi III Uredbe (EU) 2016/1628.

3.2.6.2

Če se uporabljajo predhodno določeni faktorji poslabšanja, mora proizvajalec homologacijskemu organu predložiti trdne dokaze, da se lahko razumno pričakuje, da imajo sestavni deli za uravnavanje emisij čas trajnosti emisij, povezan s predhodno določenimi faktorji poslabšanja. Ti dokazi lahko temeljijo na analizi konstrukcije ali preskusih ali kombinaciji obojega.

3.2.7   Uporaba faktorjev poslabšanja

3.2.7.1

Motorji morajo izpolnjevati zadevne mejne vrednosti emisij za vsako onesnaževalo, ki se uporablja za družino motorjev, po uporabi faktorjev poslabšanja za prilagoditev rezultata preskusa, izmerjenega v skladu s Prilogo VI (specifične utežene emisije posameznega cikla za delce in vsak posamezni plin). Glede na vrsto faktorja poslabšanja se uporabljajo naslednje določbe:

(a) multiplikativni: (specifične utežene emisije posameznega cikla) × DF ≤ mejna vrednost emisij

(b) aditivni: (specifične utežene emisije posameznega cikla) + DF ≤ mejna vrednost emisij

Specifične utežene emisije posameznega cikla lahko, če je to ustrezno, vključujejo prilagoditev za periodično regeneracijo.

3.2.7.2

Pri multiplikativnem faktorju poslabšanja NOx + HC je treba določiti ločene faktorje poslabšanja za HC in NOx, ki se ločeno uporabijo za izračun poslabšanih ravni emisij iz rezultata preskusa emisij, nato pa se dobljene poslabšane vrednosti za NOx in HC kombinirajo in uporabijo za ugotavljanje skladnosti z mejno vednostjo.

3.2.7.3

Proizvajalec lahko faktorje poslabšanja, določene za družino motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov, prenese na motor, ki ne spada v isto družino motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov. V takih primerih mora proizvajalec homologacijskemu organu dokazati, da imata motor, za katerega je bila družina motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov prvotno preskušena, in motor, na katerega se faktorji poslabšanja prenašajo, podobne tehnične specifikacije in zahteve v zvezi z namestitvijo na necestno mobilno mehanizacijo ter da so emisije takšnega motorja podobne.

Če se faktorji poslabšanja prenašajo na motor z drugačnim časom trajnosti emisij, se faktorji poslabšanja za zadevni čas trajnosti emisij preračunajo z ekstrapolacijo ali interpolacijo regresijske enačbe, kot je določeno v točki 3.2.5.1.

3.2.7.4

Faktor poslabšanja za vsako onesnaževalo in za vsak ustrezni preskusni cikel se zabeleži v poročilo o preskusih iz Dodatka 1 k Prilogi VI k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656.

3.3   Preverjanje skladnosti proizvodnje

3.3.1

Skladnost proizvodnje glede spoštovanja emisij se preverja na podlagi oddelka 6 Priloge II.

3.3.2

Med izvajanjem preskusa za EU-homologacijo lahko proizvajalec hkrati meri emisije onesnaževal pred morebitnim sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov. V ta namen lahko proizvajalec razvije neformalne faktorje poslabšanja, ki so ločeni za motor brez sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov in za sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov, ki jih lahko uporabi kot pomoč za revidiranje na koncu proizvodne linije.

3.3.3

Za namene EU-homologacije se v poročilu o preskusih iz Dodatka 1 k Prilogi VI k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656 zabeležijo samo faktorji poslabšanja, določeni v skladu s točko 3.2.5 ali 3.2.6.

3.4   Vzdrževanje

Za namene programa kopičenja uporabe je treba vzdrževanje izvajati v skladu z navodili proizvajalca za servisiranje in vzdrževanje.

3.4.1   Načrtovano vzdrževanje, povezano z emisijami

3.4.1.1

Načrtovano vzdrževanje med delovanjem motorja, povezano z emisijami, izvedeno zaradi izvajanja programa kopičenja uporabe, je treba izvajati v enakih intervalih, kot je navedeno v proizvajalčevih navodilih za vzdrževanje, namenjenih končnim lastnikom necestne mobilne mehanizacije ali motorja. Ta razpored vzdrževanja je mogoče v času programa kopičenja uporabe po potrebi posodobiti, če se iz razporeda vzdrževanja ne izbriše noben del vzdrževanja, po tem ko je bil izveden na preskusnem motorju.

3.4.1.2

Vsako prilagajanje, razstavljanje, čiščenje ali zamenjava kritičnih sestavnih delov, povezanih z emisijami, ki se opravlja redno v času trajnosti emisij, da se prepreči nepravilno delovanje motorja, se izvaja samo, če je tehnološko nujno za zagotovitev pravilnega delovanja sistema za uravnavanje emisij. Izogibati se je treba potrebi po predvideni zamenjavi kritičnih sestavnih delov, povezanih z emisijami, v okviru programa kopičenja uporabe in po določenem času obratovanja motorja, razen tistih, ki so opredeljeni kot deli za redno zamenjavo. V tem smislu se potrošni deli za vzdrževanje za redno menjavo ali deli, ki jih je po določenem času obratovanja motorja treba očistiti, štejejo kot deli za redno zamenjavo.

3.4.1.3

Vse zahteve za načrtovano vzdrževanje mora homologacijski organ odobriti pred podelitvijo EU-homologacije in se vključijo v navodila za uporabnika. Homologacijski organ ne sme zavrniti odobritve tistih zahtev za vzdrževanje, ki so razumne in tehnično potrebne, vključno z med drugim zahtevami iz točke 1.6.1.4.

3.4.1.4

Proizvajalec motorja za program kopičenja uporabe navede vse nastavitve, čiščenje in vzdrževanje (če je to potrebno) ter predvideno zamenjavo naslednjih delov:

 filtrov in hladilnikov v sistemu vračanja izpušnih plinov v valj (EGR),

 ventila nadtlačnega odzračevanja okrova ročične gredi, če se uporablja,

 konic vbrizgalnih šob za gorivo (dovoljeno je samo čiščenje),

 vbrizgalnih šob za gorivo,

 turbinskega polnilnika,

 elektronske krmilne enote motorja ter povezanih tipal in pogonov,

 sistema za naknadno obdelavo delcev (vključno s povezanimi sestavnimi deli),

 sistema za naknadno obdelavo NOx (vključno s povezanimi sestavnimi deli),

 sistema vračanja izpušnih plinov v valj (EGR), vključno z vsemi povezanimi regulacijskimi ventili in cevmi,

 vseh drugih sistemov za naknadno obdelavo izpušnih plinov.

3.4.1.5

Načrtovana kritična vzdrževalna dela, povezana z emisijami, se izvedejo samo, če je zahtevano, da se opravijo med obratovanjem, to zahtevo pa je treba sporočiti končnemu uporabniku motorja ali necestne mobilne mehanizacije.

3.4.2   Spremembe načrtovanega vzdrževanja

Proizvajalec mora homologacijskemu organu predložiti zahtevo za odobritev kakršnega koli novega načrtovanega vzdrževanja, ki ga želi izvesti med programom kopičenja uporabe in ga nato priporočiti končnim uporabnikom necestne mobilne mehanizacije in motorjev. Zahtevi mora priložiti podatke, ki utemeljujejo potrebo po novem načrtovanem vzdrževanju in interval vzdrževanja.

3.4.3   Načrtovano vzdrževanje, ki ni povezano z emisijami

Razumno in tehnično nujno načrtovano vzdrževanje, ki ni povezano z emisijami (npr. zamenjava olja, zamenjava oljnega filtra, zamenjava filtra za gorivo, zamenjava zračnega filtra, vzdrževanje sistema hlajenja, nastavitev vrtilne frekvence v prostem teku, regulator, zatezni moment vijakov motorja, toleranca ventilov, toleranca vbrizgalne šobe, nastavitev napetosti pogonskih jermenov itd.), je na motorjih ali necestni mobilni mehanizaciji, izbranih za program kopičenja uporabe, mogoče opraviti v najdaljših intervalih, ki jih proizvajalec priporoči končnemu uporabniku (npr. ne v intervalih, ki so priporočeni za obratovanje v zahtevnih razmerah).

3.5   Popravilo

3.5.1

Popravila sestavnih delov motorja, izbranega za preskušanje v programu kopičenja uporabe, se izvajajo samo, če pride do odpovedi sestavnega dela ali nepravilnega delovanja motorja. Popravilo motorja, sistema za uravnavanje emisij ali sistema za gorivo ni dovoljeno, razen v obsegu, določenem v točki 3.5.2.

3.5.2

Če med programom kopičenja uporabe motor, sistem za uravnavanje emisij ali sistem za gorivo neha delovati, se kopičenje uporabe razveljavi, na novem motorju pa se začne izvajati novo kopičenje uporabe.

Prejšnji odstavek se ne uporablja, če se sestavni deli, ki so odpovedali, nadomestijo z enakovrednimi sestavnimi deli, ki imajo podobno število ur kopičenja uporabe.

4.    Kategorije in podkategoriji motorjev NRSh in NRS, razen NRS-v-2b in NRS-v-3

4.1

Veljavna kategorija EDP in ustrezni faktor poslabšanja (FP) se določita v skladu s tem oddelkom 4.

4.2

Šteje se, da je družina motorjev skladna z mejnimi vrednostmi, ki se zahtevajo za podkategorijo motorjev, če so rezultati preskusa emisij vseh motorjev, ki predstavljajo družino motorjev, ko so pomnoženi s faktorji poslabšanja iz oddelka 2, nižji ali enaki mejnim vrednostim, ki se zahtevajo za to podkategorijo motorjev. Če pa je eden ali več rezultatov preskusa emisij za en ali več motorjev, ki predstavljajo družino motorjev, ko so pomnoženi s faktorji poslabšanja iz oddelka 2, višji od ene ali več mejnih vrednosti, ki se zahtevajo za to podkategorijo motorjev, se šteje, da taka družina ni v skladu z mejnimi vrednostmi emisij, ki se zahtevajo za to podkategorijo motorjev.

4.3

Faktorji poslabšanja se določijo na naslednji način:

4.3.1 Na vsaj enem preskusnem motorju, ki predstavlja konfiguracijo, izbrano kot tisto, ki bi najverjetneje prekoračila mejne vrednosti emisij za HC + NOx, in zgrajenem tako, da je reprezentativen za motorje iz redne proizvodnje, se po tolikšnem številu ur, kot je potrebno za stabilizacijo emisij, opravi (popoln) postopek preskušanja emisij, kot je opisan v Prilogi VI.

4.3.2 Če se preskuša več motorjev, se rezultati izračunajo kot povprečje rezultatov za vse preskušane motorje in zaokroži na enako število decimalnih mest, kot jih ima zadevna mejna vrednost, povečano za eno dodatno decimalno mesto.

4.3.3 Takšno preskušanje emisij se ponovno opravi po staranju motorja. Postopek staranja naj bi proizvajalcu omogočil ustrezno napovedati predvideno poslabšanje emisij med uporabo v času trajnosti emisij motorja ob upoštevanju vrste obrabe in drugih mehanizmov poslabšanja, ki so predvideni za tipično uporabo pri potrošniku in bi lahko vplivali na vrednosti emisij. Če se preskuša več motorjev, se rezultati izračunajo kot povprečje rezultatov za vse preskušane motorje in zaokroži na enako število decimalnih mest, kot jih ima zadevna mejna vrednost, povečano za eno dodatno decimalno mesto.

4.3.4 Emisije na koncu časa trajnosti emisij (povprečne emisije, če je to ustrezno) za vsako s predpisi urejeno onesnaževalo se delijo s stabiliziranimi emisijami (povprečnimi emisijami, če je to ustrezno) in zaokrožijo na dve decimalni mesti. Dobljeno število je faktor poslabšanja, razen če je dobljeno število manjše od 1,00 in je v tem primeru faktor poslabšanja 1,00.

4.3.5 Proizvajalec lahko med preskusno točko za stabilizirane emisije in koncem časa trajnosti emisij načrtuje dodatne točke za preskus emisij. Če so načrtovani vmesni preskusi, morajo biti preskusne točke enakomerno razporejene skozi ves čas trajnosti emisij (plus ali minus dve uri) in ena taka točka na polovici celotnega časa trajnosti emisij (plus ali minus dve uri).

4.3.6 Za vsako onesnaževalo HC + NOx in CO se podatkovnim točkam določi prilegajoča se ravna črta, pri čemer se za začetni preskus šteje, da se je zgodil ob času nič, in uporabi metoda najmanjših kvadratov. Faktor poslabšanja se dobi, če se izračunane emisije na koncu časa trajnosti emisij delijo z izračunanimi emisijami ob času nič.

Faktor poslabšanja za vsako onesnaževalo in za ustrezni preskusni cikel se zabeleži v poročilo o preskusih iz Dodatka 1 k Prilogi VII k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656.

4.3.7 Izračunani faktorji poslabšanja lahko poleg družine motorjev, na kateri so bili določeni, zajemajo še dodatne družine, če proizvajalec pred EU-homologacijo predloži utemeljitev, da se za zadevne družine motorjev lahko razumno pričakuje, da imajo glede na konstrukcijo in uporabljeno tehnologijo podobne lastnosti poslabšanja emisij, in je taka utemeljitev za homologacijski organ sprejemljiva.

V nadaljevanju je podan neizčrpni seznam konstrukcijskih in tehnoloških skupin:

 običajni dvotaktni motorji brez sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov,

 običajni dvotaktni motorji s katalizatorjem z enako aktivno snovjo in obremenitvijo ter z enakim številom celic na cm2,

 dvotaktni motorji s plastnim izpiranjem,

 dvotaktni motorji s plastnim izpiranjem in katalizatorjem z enako aktivno snovjo in obremenitvijo ter z enakim številom celic na cm2,

 štiritaktni motorji s katalizatorjem z enako tehnologijo ventilov in enakim sistemom mazanja,

 štiritaktni motorji brez katalizatorja z enako tehnologijo ventilov in enakim sistemom mazanja.

4.4

Kategorije EDP

4.4.1

Za kategorije motorjev iz preglednice V-3 ali V-4 Priloge V k Uredbi (EU) 2016/1628, za katere so navedene različne vrednosti za čas trajnosti emisij, proizvajalec ob EU-homologaciji navede ustrezno kategorijo EDP za vsako družino motorjev. To naj bo kategorija iz preglednice 3.2, ki je najbližja predvideni življenjski dobi opreme, v katero bodo motorji predvidoma vgrajeni, kot je določil proizvajalec motorjev. Proizvajalci morajo ohraniti podatke, ki podpirajo njihovo izbiro kategorije EDP za posamezno družino motorjev. Na zahtevo se taki podatki predložijo homologacijskemu organu.



Preglednica 3.2

Kategorije EDP

Kategorija EDP

Uporaba motorja

Kateg. 1

Potrošniški izdelki

Kateg. 2

Polprofesionalni izdelki

Kateg. 3

Profesionalni izdelki

4.4.2

Proizvajalec mora dokazati homologacijskemu organu, da je navedena kategorija EDP ustrezna. Podatki v podporo proizvajalčevi izbiri kategorije EDP za dano družino motorjev lahko med drugim vključujejo:

 raziskave o življenjski dobi opreme, v katero so vgrajeni zadevni motorji,

 strokovne ocene motorjev, ki se starajo na terenu, za ugotavljanje, kdaj se delovanje motorja poslabša do take točke, da to tako vpliva na uporabnost in/ali zanesljivost, da je treba motor obnoviti ali nadomestiti,

 garancijske izjave in garancijske dobe,

 trženjska gradiva v zvezi z življenjsko dobo motorja,

 poročila o napakah, ki jih posredujejo uporabniki,

 strokovne ocene trajnosti posameznih tehnologij, materialov ali konstrukcij motorja, izražene v urah.




PRILOGA IV

Zahteve glede strategij za uravnavanje emisij, ukrepov za uravnavanje emisij NOx in ukrepov za uravnavanje emisij trdnih onesnaževal

1.    Opredelitve, okrajšave in splošne zahteve

1.1.

V tej prilogi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov in okrajšave:

(1) „diagnostična koda težave (DTC)“ pomeni numerični ali alfanumerični identifikator, ki opredeljuje ali označuje NCM in/ali PCM;

(2) „potrjena in aktivna DTC“ pomeni DTC, ki se shrani, ko sistem NCD in/ali PCD ugotovi, da je prišlo do napake;

(3) „družina motorjev NCD“ pomeni proizvajalčevo razvrstitev motorjev, ki imajo skupne metode spremljanja/diagnosticiranja NCM;

(4) „diagnostični sistem za uravnavanje emisij NOx (NCD)“ pomeni sistem, vgrajen v motor, ki je sposoben:

(a) zaznati napake uravnavanja emisij NOx;

(b) ugotoviti verjeten vzrok napak v uravnavanju emisij NOx s pomočjo podatkov, shranjenih v računalniškem pomnilniku, in/ali te podatke sporoči zunanji napravi;

(5) „napaka uravnavanja emisij NOx (NCM)“ pomeni poskus nedovoljenega poseganja v sistem za uravnavanje emisij NOx motorja ali napako, ki vpliva na ta sistem, ki je lahko posledica nedovoljenega poseganja, za katero je po tej uredbi ob zaznavi potrebno aktiviranje sistema za opozarjanje ali prisilo;

(6) „diagnostični sistem za uravnavanje emisij delcev (PCD)“ pomeni sistem, vgrajen v motor, ki je sposoben:

(a) zaznati napake uravnavanja emisij delcev;

(b) ugotoviti verjeten vzrok napak v uravnavanju emisij delcev s pomočjo podatkov, shranjenih v računalniškem pomnilniku, in/ali te podatke sporočiti zunanji napravi;

(7) „napaka uravnavanja emisij delcev (PCM)“ pomeni poskus nedovoljenega poseganja v sistem za naknadno obdelavo delcev motorja ali napako, ki vpliva na sistem za naknadno obdelavo delcev, ki je lahko posledica nedovoljenega poseganja, za katero je po tej uredbi ob zaznavi potrebno aktiviranje opozorila;

(8) „družina motorjev PCD“ pomeni proizvajalčevo razvrstitev motorjev, ki imajo skupne metode spremljanja/diagnosticiranja PCM;

(9) „diagnostično orodje“ pomeni zunanjo preskusno opremo, ki se uporablja za zunanjo komunikacijo s sistemom NCD in/ali PCD.

1.2.

Temperatura okolice

Ne glede na člen 2(7) veljajo v primeru sklicevanja na temperaturo okolice v povezavi z okolji, ki niso laboratorijsko okolje, naslednje določbe:

1.2.1. Pri motorju, nameščenem na preskusno napravo, je temperatura okolice temperatura zgorevalnega zraka, ki se dovaja motorju, pred vsemi deli motorja, ki se preskuša, gledano v smeri toka.

1.2.2. Pri motorju, vgrajenem v necestno mobilno mehanizacijo, je temperatura okolice temperatura zraka v neposredni bližini necestne mobilne mehanizacije.

2.    Tehnične zahteve v zvezi s strategijami za uravnavanje emisij

2.1.

Ta oddelek 2 se uporablja za elektronsko krmiljene motorje kategorij NRE, NRG, IWP, IWA, RLL in RLR, ki izpolnjujejo mejne vrednosti emisij „stopnje V“ iz Priloge II k Uredbi (EU) 2016/1628 ter so opremljeni z elektronskim krmiljenjem za določitev količine in časovne krivulje vbrizgavanja goriva ali elektronskim krmiljenjem za aktivacijo, deaktivacijo ali prilagoditev sistema za uravnavanje emisij, ki se uporablja za zmanjšanje emisij NOx.

2.2.

Zahteve za osnovno strategijo za uravnavanje emisij

2.2.1.

Osnovno strategijo za uravnavanje emisij je treba načrtovati tako, da se omogoči, da je motor ob običajni uporabi skladen z določbami te uredbe. Običajna uporaba ni omejena na pogoje krmiljenja iz točke 2.4.

2.2.2.

Osnovne strategije za uravnavanje emisij so med drugim diagrami ali algoritmi za krmiljenje:

(a) časovne krivulje vbrizgavanja goriva ali vžiga (krmiljenje vžiga motorja),

(b) vračanja izpušnih plinov v valj (EGR),

(c) doziranja reagenta katalizatorja SCR.

2.2.3.

Osnovne strategije za uravnavanje emisij, ki lahko pri obratovanju motorja razlikujejo med standardiziranim preskusom za EU-homologacijo in drugimi pogoji obratovanja ter posledično zmanjšajo stopnjo uravnavanja emisij, ko motor ne deluje v skladu s pogoji, ki so pretežno vključeni v postopek EU-homologacije, so prepovedane.

2.3.

Zahteve za pomožno strategijo za uravnavanje emisij

2.3.1.

Motor ali necestna mobilna mehanizacija lahko aktivira pomožno strategijo za uravnavanje emisij pod pogojem, da pomožna strategija za uravnavanje emisij:

2.3.1.1. trajno ne zmanjša učinkovitosti sistema za uravnavanje emisij;

2.3.1.2. obratuje samo zunaj pogojev krmiljenja, določenih v točkah 2.4.1, 2.4.2 ali 2.4.3 za namene iz točke 2.3.5, in ne dalj časa, kot je potrebno za te namene, razen v primerih iz točk 2.3.1.3, 2.3.2 in 2.3.4;

2.3.1.3. se samo izjemoma aktivira znotraj pogojev krmiljenja iz točke 2.4.1, 2.4.2 ali 2.4.3, če je bilo to dokazano kot potrebno za namene iz točke 2.3.5 in če je to odobril homologacijski organ ter ne za dalj časa, kot je potrebno za te namene;

2.3.1.4. zagotavlja stopnjo učinkovitosti sistema za uravnavanje emisij, ki je čim bliže učinkovitosti osnovne strategije za uravnavanje emisij.

2.3.2.

Če se pomožna strategija za uravnavanje emisij aktivira med preskusom za EU-homologacijo, aktivacija ni omejena na pojavljanje zunaj pogojev krmiljenja iz točke 2.4 in namen te strategije ni omejen na merila iz točke 2.3.5.

2.3.3.

Če se pomožna strategija za uravnavanje emisij med preskusom za EU-homologacijo ne aktivira, je treba dokazati, da je pomožna strategija za uravnavanje emisij aktivna samo tako dolgo, kot je potrebno za namene iz točke 2.3.5.

2.3.4.

Delovanje pri nizkih temperaturah

Pomožna strategija za uravnavanje emisij se lahko ne glede na pogoje krmiljenja iz točke 2.4 aktivira na motorjih, ki so opremljeni s sistemom vračanja izpušnih plinov v valj (EGR), če je temperatura okolice pod 275 K (2 °C) in je izpolnjeno eno od naslednjih meril:

(a) temperatura polnilnega zbiralnika je nižja ali enaka temperaturi, ki se določi z naslednjo enačbo: IMTc = PIM / 15,75 + 304,4, pri čemer je: IMTc izračunana temperatura polnilnega zbiralnika v K in PIM absolutni tlak v polnilnem zbiralniku v kPa;

(b) temperatura hladilne tekočine motorja je nižja ali enaka temperaturi, ki se določi z naslednjo enačbo: ECTc = PIM / 14,004 + 325,8, pri čemer je ECTc izračunana temperatura hladilne tekočine motorja v K in PIM absolutni tlak v polnilnem zbiralniku v kPa.

2.3.5.

Pomožna strategija za uravnavanje emisij se lahko aktivira, razen kot je dovoljeno v skladu s točko 2.3.2, samo za naslednje namene:

(a) s signali motorja, in sicer za zaščito motorja (vključno z zaščito naprave za uravnavanje dotoka zraka) in/ali necestne mobilne mehanizacije, v katero je vgrajen motor, pred poškodbami;

(b) za varnost obratovanja;

(c) za preprečevanje prevelikih emisij med hladnim zagonom ali ogrevanjem oziroma med ustavitvami;

(d) če je ob natančno določenih pogojih okolice ali pogojih obratovanja treba povečati emisije ene vrste s predpisi urejenih onesnaževal, da se ohrani raven emisij vseh preostalih vrst s predpisi urejenih onesnaževal v mejah, ki ustrezajo zadevnemu motorju. Namen tega je kompenzacija naravnih pojavov, in sicer tako, da se zagotovi sprejemljiva raven vseh sestavin emisij.

2.3.6.

Proizvajalec mora med preskusom za EU-homologacijo tehnični službi dokazati, da je delovanje pomožne strategije za uravnavanje emisij skladno z določbami tega oddelka. To dokazovanje sestavlja ocena dokumentacije iz točke 2.6.

2.3.7.

Vsako delovanje pomožne strategije za uravnavanje emisij, ki ni v skladu s točkami od 2.3.1 do 2.3.5, je prepovedano.

2.4.

Pogoji krmiljenja

Pogoji krmiljenja določajo območje nadmorske višine, temperature okolice in temperature hladilne tekočine motorja, ki določa, ali so lahko pomožne strategije za uravnavanje emisij aktivirane na splošno ali samo izjemoma v skladu s točko 2.3.

Pogoji krmiljenja določajo atmosferski tlak, ki se meri kot absolutni atmosferski statični tlak (moker ali suh) („atmosferski tlak“).

2.4.1.

Pogoji krmiljenja za motorje kategorij IWP in IWA:

(a) nadmorska višina, ki ne presega 500 metrov (oziroma enakovreden atmosferski tlak 95,5 kPa);

(b) temperatura okolice v razponu med 275 K in 303 K (od 2 °C do 30 °C);

(c) temperatura hladilne tekočine motorja nad 343 K (70 °C).

2.4.2.

Pogoji krmiljenja za motorje kategorij RLL:

(a) nadmorska višina, ki ne presega 1 000  metrov (oziroma enakovreden atmosferski tlak 90 kPa);

(b) temperatura okolice v razponu med 275 K in 303 K (od 2 °C do 30 °C);

(c) temperatura hladilne tekočine motorja nad 343 K (70 °C).

2.4.3.

Pogoji krmiljenja za motorje kategorij NRE, NRG in RLR:

(a) atmosferski tlak, ki je večji ali enak 82,5 kPa;

(b) temperatura okolice, ki je:

 višja ali enaka 266 K (– 7 °C),

 nižja ali enaka temperaturi, ki se določi z naslednjo enačbo pri opredeljenem atmosferskem tlaku: Tc = – 0,4514 × (101,3 – Pb) + 311, pri čemer je: Tc izračunana temperatura okolice v K in Pb atmosferski tlak v kPa;

(c) temperatura hladilne tekočine motorja nad 343 K (70 °C).

2.5.

Če se za ocenjevanje temperature okolice uporablja tipalo temperature vstopnega zraka motorja, je treba za tip motorja ali družino motorjev ovrednotiti nazivno odstopanje med tema merilnima točkama. Kjer se uporablja merjena temperatura vstopnega zraka, se za ocenjevanje temperature okolice za postroj, v katerem je uporabljen navedeni tip motorja ali družina motorjev, izmerjena vrednost prilagodi za nazivno odstopanje.

Odstopanje se ovrednoti z uporabo dobre inženirske presoje, ki temelji na tehničnih elementih (izračunih, simulacijah, eksperimentalnih rezultatih itd.) vključno z:

(a) značilnimi kategorijami necestne mobilne mehanizacije, v katere bo tip motorja ali družina motorjev vgrajena, in

(b) navodili za vgradnjo, ki jih proizvajalec zagotovi proizvajalcu originalne opreme.

Na zahtevo je treba kopijo ovrednotenja predložiti homologacijskemu organu.

2.6.

Zahteve glede dokumentacije

Proizvajalec mora izpolniti zahteve glede dokumentacije iz točke 1.4 dela A Priloge I k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656 in iz Dodatka 2 k tej prilogi.

3.    Tehnične zahteve v zvezi z ukrepi za uravnavanje emisij NOx

3.1.

Ta oddelek 3 se uporablja za elektronsko krmiljene motorje kategorij NRE, NRG, IWP, IWA, RLL in RLR, ki izpolnjujejo mejne vrednosti emisij „stopnje V“ iz Priloge II k Uredbi (EU) 2016/1628 ter so opremljeni z elektronskim krmiljenjem za določitev količine in časovne krivulje vbrizgavanja goriva ali elektronskim krmiljenjem za aktivacijo, deaktivacijo ali prilagoditev sistema za uravnavanje emisij, ki se uporablja za zmanjšanje emisij NOx.

3.2.

Proizvajalec zagotovi celovite podatke o funkcionalnih lastnostih delovanja ukrepov za uravnavanje emisij NOx z dokumenti iz Priloge I k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656.

3.3.

Strategija za uravnavanje emisij NOx mora delovati pri vseh okoljskih pogojih, ki so običajni na ozemlju Unije, zlasti pri nizkih temperaturah okolice.

3.4.

Proizvajalec mora dokazati, da emisije amoniaka med ustreznim preskusnim ciklom za preverjanje emisij v okviru postopka za EU-homologacijo ob uporabi reagenta ne presegajo srednje vrednosti 25 ppm za motorje kategorije RLL in 10 ppm za vse druge zadevne kategorije motorjev.

3.5.

Če so posode z reagentom vgrajene v necestno mobilno mehanizacijo ali z njo povezane, mora biti v posodah vključeno sredstvo za odvzem vzorca reagenta. Mesto za odvzem vzorca mora biti zlahka dostopno brez uporabe posebnega orodja ali naprave.

3.6.

Poleg zahtev iz točk 3.2 do 3.5 veljajo tudi naslednje zahteve:

(a) za motorje kategorije NRG tehnične zahteve iz Dodatka 1;

(b) za motorje kategorije NRE:

(i) zahteve iz Dodatka 2, če je motor namenjen izključno za uporabo namesto motorjev stopnje V kategorije IWP in IWA v skladu s členom 4(1), točka (1)(b), Uredbe (EU) 2016/1628, ali

(ii) zahteve iz Dodatka 1 za motorje, ki niso zajeti z alineo (i);

(c) za motorje kategorij IWP, IWA in RLR tehnične zahteve iz Dodatka 2;

(d) za motorje kategorije RLL tehnične zahteve iz Dodatka 3.

4.    Tehnične zahteve v zvezi z ukrepi za uravnavanje emisij trdnih onesnaževal

4.1.

Ta oddelek se uporablja za motorje podkategorij, za katere velja mejna vrednost za število delcev v skladu z mejnimi vrednostmi emisij „stopnje V“ iz Priloge II k Uredbi (EU) 2016/1628, ki so opremljeni s sistemom za naknadno obdelavo delcev. Kadar imata sistem za uravnavanje emisij NOx in sistem za uravnavanje delcev iste fizične sestavne dele (npr. isti substrat (SCR na filtru), isto temperaturno tipalo za izpušne pline), zahteve iz tega oddelka ne veljajo za noben sestavni del ali napake, če homologacijski organ po obravnavi utemeljene presoje proizvajalca ugotovi, da bi napake uravnavanja emisij delcev s področja uporabe tega oddelka povzročile ustrezno napako uravnavanja emisij NOx s področja uporabe oddelka 3.

4.2.

Podrobne tehnične zahteve, ki se nanašajo na ukrepe za uravnavanje emisij trdnih onesnaževal, so določene v Dodatku 4.




Dodatek 1

Dodatne tehnične zahteve za ukrepe za uravnavanje emisij NOx za motorje kategorij NRE in NRG, vključno z metodo za dokazovanje teh strategij

1.    Uvod

Ta dodatek določa dodatne zahteve za zagotavljanje pravilnega delovanja ukrepov za uravnavanje emisij NOx. Vključuje zahteve za motorje, ki se za zmanjšanje emisij opirajo na uporabo reagenta. EU-homologacija je pogojena z upoštevanjem zadevnih določb o navodilih za upravljavca, dokumentaciji o vgradnji, sistemu za opozarjanje upravljavca, sistemu za prisilo in o zaščiti pred zamrznitvijo reagenta, ki so določeni v tem dodatku.

2.    Splošne zahteve

Motor mora biti opremljen z diagnostičnim sistemom za uravnavanje emisij NOx (NCD), ki je sposoben zaznati napake pri uravnavanju emisij NOx. Vsak motor, ki je zajet v tem oddelku 2, mora biti zasnovan, izdelan in vgrajen tako, da lahko izpolnjuje te zahteve med celotno običajno življenjsko dobo motorja v običajnih pogojih uporabe. Pri doseganju tega cilja sme pri motorjih, ki so bili v uporabi dlje, kot je čas trajnosti emisij, opredeljen v Prilogi V k Uredbi (EU) 2016/1628, priti do poslabšanja delovanja in občutljivosti diagnostičnega sistema za uravnavanje emisij NOx (NCD), tako da so mejne vrednosti iz te priloge lahko prekoračene, preden se aktivira sistem za opozarjanje in/ali sistem za prisilo.

2.1   Zahtevani podatki

2.1.1

Če sistem za uravnavanje emisij zahteva uporabo reagenta, proizvajalec navede vrsto reagenta, podatke o koncentraciji, če je reagent v raztopini, obratovalno temperaturo, sklicevanje na mednarodne standarde o sestavi in kakovosti ter druge lastnosti reagenta v skladu z delom B Priloge I k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656.

2.1.2

Ob EU-homologaciji se homologacijskemu organu predložijo podrobne pisne informacije, ki v celoti opisujejo funkcionalne značilnosti delovanja sistema za opozarjanje upravljavca iz oddelka 4 in sistema za prisilo upravljavca iz oddelka 5.

2.1.3

Proizvajalec proizvajalcem originalne opreme zagotovi dokumente z navodili, kako vgraditi motor v necestno mobilno mehanizacijo tako, da bodo motor, njegov sistem za uravnavanje emisij in deli necestne mobilne mehanizacije obratovali v skladu z zahtevami iz tega dodatka. Ta dokumentacija mora vsebovati podrobne tehnične zahteve v zvezi z motorjem (programska oprema, strojna oprema in komunikacija), ki jih je treba izpolniti za pravilno vgradnjo motorja v necestno mobilno mehanizacijo.

2.2   Pogoji obratovanja

2.2.1

Diagnostični sistem za uravnavanje emisij NOx mora delovati:

(a) pri temperaturi okolice med 266 K in 308 K (– 7 °C in 35 °C);

(b) na nadmorski višini do 1 600 m;

(c) pri temperaturi hladilne tekočine motorja nad 343 K (70 °C).

Ta oddelek 2 se ne uporablja za spremljanje ravni reagenta v posodi za shranjevanje, kadar se spremljanje izvaja pri vseh pogojih, pri katerih je merjenje tehnično izvedljivo (na primer pri vseh pogojih, pri katerih tekoči reagent ni zmrznjen).

2.3   Zaščita proti zmrzovanju reagenta

2.3.1

Dovoljena je uporaba ogrevane ali neogrevane posode z reagentom in sistema za doziranje reagenta. Ogrevan sistem mora izpolnjevati zahteve iz točke 2.3.2. Neogrevan sistem mora izpolnjevati zahteve iz točke 2.3.3.

2.3.1.1

Uporaba neogrevane posode z reagentom in sistema za doziranje reagenta mora biti navedena v pisnih navodilih za končnega uporabnika necestne mobilne mehanizacije.

2.3.2

Posoda z reagentom in sistem za doziranje reagenta

2.3.2.1

Če reagent zmrzne, mora biti na voljo za uporabo v največ 70 minutah od zagona motorja pri temperaturi okolice 266 K (– 7 °C).

2.3.2.2

Merila za zasnovo ogrevanega sistema

Ogrevani sistem mora biti zasnovan tako, da med preskušanjem po opredeljenem postopku izpolnjuje zahteve za učinkovitost iz tega oddelka 2.

2.3.2.2.1

Posoda z reagentom in sistem za doziranje reagenta se hranita pri temperaturi 255 K (– 18 °C) 72 ur ali dokler se reagent ne strdi, kar nastopi prej.

2.3.2.2.2

Po času hranjenja iz točke 2.3.2.2.1 se necestna mobilna mehanizacija/motor zažene in deluje pri temperaturi okolice 266 K (– 7 °C) ali nižji:

(a) 10 do 20 minut v prostem teku, nato pa

(b) do 50 minut pri največ 40-odstotni nazivni obremenitvi.

2.3.2.2.3

Sistem za doziranje reagenta mora na koncu preskusnega postopka iz točke 2.3.2.2.2 delovati brezhibno.

2.3.2.3

Ocenjevanje meril za zasnovo se lahko izvede v mrzli komori preskusne naprave, pri čemer se uporabi cela necestna mobilna mehanizacija ali deli, reprezentativni za dele, ki bodo vgrajeni v necestno mobilno mehanizacijo, ali s terenskimi preskusi.

2.3.3

Aktiviranje sistema za opozarjanje in prisilo upravljavca za neogrevane sisteme

2.3.3.1

Sistem za opozarjanje upravljavca iz oddelka 4 se aktivira, če se reagent ne dozira pri temperaturi okolice ≤ 266 K (– 7 °C).

2.3.3.2

Sistem za visoko stopnjo prisile iz točke 5.4 se aktivira, če se reagent ne dozira pri temperaturi okolice ≤ 266 K (– 7 °C) v obdobju največ 70 minut po zagonu motorja.

2.4   Diagnostične zahteve

2.4.1

Diagnostični sistem za uravnavanje emisij NOx (NCD) mora biti sposoben zaznati napake v uravnavanju emisij NOx (NCM) s pomočjo diagnostičnih kod težav (DTC), shranjenih v pomnilniku računalnika, in na zahtevo te informacije sporočiti zunanji napravi.

2.4.2

Zahteve za beleženje diagnostičnih kod težav (DTC)

2.4.2.1

Sistem NCD zabeleži DTC za vsako posamezno napako uravnavanja emisij NOx (NCM).

2.4.2.2

Sistem NCD mora v 60 minutah obratovanja motorja ugotoviti, ali je prisotna zaznavna napaka. V tem primeru se mora shraniti „potrjena in aktivna“ DTC ter aktivirati se mora opozorilni sistem v skladu z oddelkom 4.

2.4.2.3

Kadar funkcije spremljanja za pravilno zaznavo in potrditev NCM potrebujejo več kot 60 minut obratovanja (npr. funkcije spremljanja, ki uporabljajo statistične modele ali delujejo na podlagi porabe tekočine v necestni mobilni mehanizaciji), lahko homologacijski organ dovoli daljše obdobje spremljanja, če proizvajalec utemelji potrebo po daljšem obdobju (npr. s tehničnimi razlogi, eksperimentalnimi rezultati, internimi izkušnjami ipd.).

2.4.3

Zahteve za izbris diagnostičnih kod težav (DTC)

(a) Sistem NCD ne sme sam izbrisati DTC iz računalniškega pomnilnika, dokler napaka, povezana s to DTC, ni odpravljena.

(b) Sistem NCD lahko izbriše vse DTC na zahtevo lastniškega diagnostičnega orodja ali orodja za vzdrževanje, ki ga na zahtevo zagotovi proizvajalec motorja, ali z geslom, ki ga zagotovi proizvajalec motorja.

2.4.4

Sistem NCD ne sme biti programiran ali zasnovan tako, da se delno ali v celoti deaktivira glede na starost necestne mobilne mehanizacije v dejanski življenjski dobi motorja, niti ne sme vsebovati nobenega algoritma ali strategije za postopno zmanjševanje učinkovitosti sistema NCD.

2.4.5

Vse računalniške kode, ki jih je mogoče reprogramirati, ali obratovalni parametri sistema NCD morajo biti zaščiteni pred nedovoljenimi posegi.

2.4.6

Družina motorjev NCD

Proizvajalec je odgovoren za določitev sestave družine motorjev NCD. Razvrstitev motorjev v skupine znotraj družine motorjev NCD mora temeljiti na dobri inženirski presoji in jo mora odobriti homologacijski organ.

Motorji, ki ne spadajo v isto družino motorjev, lahko še vedno spadajo v isto družino motorjev NCD.

2.4.6.1   Parametri, ki opredeljujejo družino motorjev NCD

Za družino motorjev NCD so značilni osnovni konstrukcijski parametri, ki so skupni motorjem v družini.

Šteje se, da motorji spadajo v isto družino motorjev NCD, če imajo podobne naslednje osnovne parametre:

(a) sisteme za uravnavanje emisij;

(b) metode spremljanja NCD;

(c) merila za spremljanje NCD;

(d) parametre spremljanja (npr. pogostost).

Te podobnosti mora proizvajalec dokazati z ustrezno tehnično analizo ali drugimi ustreznimi postopki, ki jih mora odobriti homologacijski organ.

Proizvajalec lahko zahteva, da homologacijski organ odobri manjše razlike v metodah spremljanja/diagnosticiranja sistema NCD zaradi različne konfiguracije motorja, kadar proizvajalec te metode šteje za podobne in se razlikujejo le toliko, da se ujemajo s specifičnimi lastnostmi zadevnih sestavnih delov (na primer velikost, pretok izpušnih plinov itd.), ali pa njihova podobnost temelji na dobri inženirski presoji.

3.    Zahteve za vzdrževanje

3.1

Proizvajalec zagotovi pisna navodila v skladu s Prilogo XV za sistem za uravnavanje emisij in njegovo pravilno delovanje ali poskrbi, da so ta navodila zagotovljena vsem končnim uporabnikom novih motorjev ali strojev.

4.    Sistem za opozarjanje upravljavca

4.1

Necestna mobilna mehanizacija mora vključevati sistem za opozarjanje upravljavca z vidnimi opozorili, ki obvestijo upravljavca, kadar je zaznana nizka raven reagenta, neustrezna kakovost reagenta, prekinitev doziranja ali če je bila zaznana napaka iz oddelka 9, pri kateri se aktivira sistem za prisilo upravljavca, če ni odpravljena pravočasno. Opozorilni sistem mora ostati aktiviran, tudi ko se aktivira sistem za prisilo upravljavca iz oddelka 5.

4.2

Opozorilo ne sme biti enako kot opozorila, ki se uporabljajo za opozarjanje o nepravilnem delovanju ali drugem vzdrževanju motorja, lahko pa se uporabi isti opozorilni sistem.

4.3

Sistem za opozarjanje upravljavca je lahko sestavljen iz ene ali več lučk ali prikazuje kratka sporočila, ki na primer jasno navajajo:

(a) preostali čas do aktiviranja nizke in/ali visoke stopnje prisile,

(b) obseg nizke in/ali visoke stopnje prisile, na primer za koliko se zmanjša navor,

(c) pogoje, pod katerimi je mogoče odpraviti stanje onemogočenega delovanja necestne mobilne mehanizacije.

Če se prikazujejo sporočila, je sistem, ki se uporablja za prikazovanje sporočil, lahko isti kot sistem, ki se uporablja za drugo vzdrževanje.

4.4

Če se proizvajalec tako odloči, lahko opozorilni sistem opozarja upravljavca tudi zvočno. Upravljavec lahko zvočna opozorila izklopi.

4.5

Sistem za opozarjanje upravljavca se mora aktivirati, kot je navedeno v točkah 2.3.3.1, 6.2, 7.2, 8.4 oziroma 9.3.

4.6

Sistem za opozarjanje upravljavca se mora deaktivirati, ko pogoji za njegovo aktiviranje niso več prisotni. Sistem za opozarjanje upravljavca se ne sme samodejno deaktivirati, če razlogi za njegovo aktiviranje niso odpravljeni.

4.7

Sistem za opozarjanje lahko začasno prekinejo drugi opozorilni signali s pomembnimi varnostnimi sporočili.

4.8

Podrobnosti o postopkih aktiviranja in deaktiviranja sistema za opozarjanje upravljavca so opisane v oddelku 11.

4.9

Proizvajalec mora v okviru vloge za EU-homologacijo v skladu s to uredbo dokazati delovanje sistema za opozarjanje upravljavca, kot je določeno v oddelku 10.

5.    Sistem za prisilo upravljavca

5.1

Motor mora imeti vgrajen sistem za prisilo upravljavca, ki temelji na enem od naslednjih načel:

5.1.1 dvostopenjski sistem za prisilo, ki začne delovati z nizko stopnjo prisile (omejitev zmogljivosti), ki ji sledi visoka stopnja prisile (dejansko onemogočeno delovanje necestne mobilne mehanizacije);

5.1.2 enostopenjski sistem za visoko stopnjo prisile (dejansko onemogočeno delovanje necestne mobilne mehanizacije), ki se aktivira v pogojih sistema za nizko stopnjo prisile, kot je navedeno v točkah 6.3.1, 7.3.1, 8.4.1 in 9.4.1.

Če se proizvajalec odloči, da se bo zaradi izpolnjevanja zahteve za enostopenjski sistem za visoko stopnjo prisile ustavil motor, se lahko prisila za raven reagenta po proizvajalčevi izbiri aktivira pod pogoji iz točke 6.3.2 namesto pod pogoji iz točke 6.3.1.

5.2

Motor se lahko opremi s sredstvom, ki onemogoči prisilo upravljavca, če je v skladu z zahtevami iz točke 5.2.1.

5.2.1

Motor se lahko opremi s sredstvom, ki začasno onemogoči prisilo upravljavca v izrednih razmerah, ki jih razglasi nacionalna ali regionalna vlada, službe za ukrepanje ob izrednih dogodkih ali oborožene sile.

5.2.1.1

Če je motor opremljen s sredstvom, ki začasno onemogoči prisilo upravljavca v izrednih razmerah, morajo biti izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a) obdobje obratovanja, za katero je upravljavec onemogočil prisilo, lahko traja največ 120 ur;

(b) način aktivacije mora biti zasnovan tako, da preprečuje nehoten vklop, s tem ko zahteva dve namerni dejanji, in mora biti jasno označen vsaj z opozorilom „SAMO ZA UPORABO V IZREDNIH RAZMERAH“;

(c) onemogočenje prisile se mora samodejno izklopiti po poteku 120 ur, upravljavec pa mora imeti na voljo tudi sredstvo za ročno deaktivacijo onemogočanja prisile, če so izredne razmere prenehale;

(d) po poteku 120 ur obratovanja ne sme biti več mogoče onemogočiti prisile, razen če je bilo sredstvo za onemogočanje ponastavljeno z vnosom proizvajalčeve začasne varnostne kode ali ga je usposobljen servisni tehnik ponastavil s ponovno konfiguracijo ECU motorja ali je bilo ponastavljeno z drugo enakovredno varnostno funkcijo, ki je edinstvena za vsak motor;

(e) skupno število in trajanje aktivacij onemogočanja prisile mora biti shranjeno v trajnem elektronskem pomnilniku ali na števcih na način, ki preprečuje namerno brisanje podatkov. Nacionalnim inšpekcijskim organom mora biti omogočeno branje teh zapisov z diagnostičnim orodjem;

(f) proizvajalec mora voditi evidenco o vsaki zahtevi za ponastavitev sredstva, ki začasno onemogoči prisilo upravljavca, in jo na zahtevo dati na razpolago Komisiji ali nacionalnim organom.

5.3

Sistem za nizko stopnjo prisile

5.3.1

Sistem za nizko stopnjo prisile se aktivira, če je prisoten kateri od pogojev iz točk 6.3.1, 7.3.1, 8.4.1 in 9.4.1.

5.3.2

Sistem za nizko stopnjo prisile mora postopoma za najmanj 25 odstotkov zmanjšati največji razpoložljivi navor motorja v območju vrtilne frekvence motorja med vrtilno frekvenco največjega navora in prekinitveno točko regulatorja, kot je prikazano na sliki 4.1. Navor se mora zmanjševati za najmanj 1 % na minuto.

5.3.3

Uporabijo se lahko drugi ukrepi prisile, za katere se homologacijskemu organu dokaže, da imajo enako ali višjo stopnjo prisile.

Slika 4.1

Shema zmanjšanja navora pri nizki stopnji prisile

image

5.4

Sistem za visoko stopnjo prisile

5.4.1

Sistem za visoko stopnjo prisile se aktivira, če je prisoten kateri od pogojev iz odstavkov 2.3.3.2, 6.3.2, 7.3.2, 8.4.2 in 9.4.2.

5.4.2

Sistem za visoko stopnje prisile mora za toliko zmanjšati uporabnost necestne mobilne mehanizacije, da je upravljavec prisiljen odpraviti težave v zvezi z oddelki 6 do 9. Sprejemljive so naslednje strategije:

5.4.2.1 navor motorja med vrtilno frekvenco največjega navora in prekinitveno točko regulatorja se postopoma znižuje z navora nizke stopnje prisile s slike 4.1 za najmanj 1 odstotek na minuto na 50 odstotkov ali manj največjega navora, pri motorjih s spremenljivo vrtilno frekvenco pa se v enakem času kot zniževanje navora postopoma znižuje vrtilna frekvenca motorja na 60 odstotkov ali manj nazivne vrtilne frekvence, kakor je prikazano na sliki 4.2;

Slika 4.2
Shema zmanjšanja navora pri visoki stopnji prisile image

5.4.2.2 uporabijo se lahko drugi ukrepi prisile, za katere se homologacijskemu organu dokaže, da imajo enako ali višjo stopnjo prisile.

5.5

Zaradi varnostnih razlogov in da se omogoči diagnostika samookrevanja, je dovoljena uporaba funkcije odprave prisile za sprostitev polne moči motorja, če je

(a) aktivna največ 30 minut in

(b) omejena na 3 aktiviranja v vsakem obdobju, ko je aktiven sistem za prisilo upravljavca.

5.6

Sistem za prisilo upravljavca se mora deaktivirati, ko niso več prisotni pogoji za njegovo aktiviranje. Sistem za prisilo upravljavca se ne sme samodejno deaktivirati, če razlogi za njegovo aktiviranje niso odpravljeni.

5.7

Podrobnosti o postopkih aktiviranja in deaktiviranja sistema za prisilo upravljavca so navedene v oddelku 11.

5.8

Proizvajalec mora v okviru vloge za EU-homologacijo v skladu s to uredbo dokazati delovanje sistema za prisilo upravljavca, kot je določeno v oddelku 11.

6.    Razpoložljivost reagenta

6.1   Prikazovalnik ravni reagenta

Necestna mobilna mehanizacija mora biti opremljena s prikazovalnikom, ki upravljavca jasno obvešča o ravni reagenta v posodi za shranjevanje reagenta. Najmanjša sprejemljiva raven zmogljivosti prikazovalnika količine reagenta je neprekinjeno prikazovanje ravni reagenta, ko je aktiviran sistem za opozarjanje upravljavca iz oddelka 4. Prikazovalnik količine reagenta je lahko analogni ali digitalni in lahko prikazuje raven reagenta kot delež celotne prostornine posode, količino preostalega reagenta ali oceno preostalih ur delovanja.

6.2   Aktiviranje sistema za opozarjanje upravljavca

6.2.1

Sistem za opozarjanje upravljavca iz oddelka 4 se aktivira, kadar se raven reagenta spusti pod 10 % prostornine posode z reagentom ali pod višji odstotek, če tako določi proizvajalec.

6.2.2

Prikazano opozorilo mora biti dovolj jasno, da upravljavec v povezavi s prikazovalnikom reagenta razume, da je raven reagenta nizka. Če opozorilni sistem vključuje sistem za prikazovanje sporočila, mora vidno opozorilo prikazati sporočilo, ki označuje nizko raven reagenta (na primer, „nizka raven sečnine“, „nizka raven AdBlue“ ali „nizka raven reagenta“).

6.2.3

Ni treba, da sistem za opozarjanje upravljavca na začetku deluje neprekinjeno (na primer, ni treba, da je sporočilo ves čas prikazano), vendar se mora opozorilo stopnjevati in postati neprekinjeno, ko se raven reagenta zmanjšuje in približa točki, v kateri se aktivira sistem za prisilo upravljavca (na primer hitrost utripanja lučke). Opozarjanje upravljavca mora biti najbolj intenzivno na ravni, ki jo določi proizvajalec, pri čemer mora biti v točki, v kateri se aktivira sistem za prisilo upravljavca iz točke 6.3, veliko bolj opazno kot pri prvem aktiviranju.

6.2.4

Neprekinjeno opozarjanje se ne sme z lahkoto izklopiti ali prezreti. Če opozorilni sistem vključuje sistem za prikazovanje sporočil, se mora prikazati jasno sporočilo (na primer „dolijte sečnino“, „dolijte sredstvo AdBlue“ ali „dolijte reagent“). Neprekinjeno opozarjanje se lahko začasno prekine zaradi drugih opozorilnih signalov, ki sporočajo pomembna varnostna sporočila.

6.2.5

Sistema za opozarjanje upravljavca ne sme biti mogoče izklopiti, dokler reagent ni dopolnjen do ravni, pri kateri ni potrebno njegovo aktiviranje.

6,3   Aktiviranje sistema za prisilo upravljavca

6.3.1

Sistem za nizko stopnjo prisile iz točke 5.3 se mora aktivirati, če se raven reagenta v posodi spusti pod 2,5 % nazivne celotne prostornine posode ali pod višji odstotek, če se tako odloči proizvajalec.

6.3.2

Sistem za visoko stopnjo prisile iz točke 5.4 se mora aktivirati, če je posoda z reagentom prazna (tj. če sistem za doziranje reagenta ne more več črpati reagenta iz posode) ali, po presoji proizvajalca, če se raven reagenta spusti pod 2,5 % nazivne celotne prostornine posode.

6.3.3

Razen v obsegu, ki ga dovoljuje točka 5.5, sistema za nizko ali visoko stopnjo prisile ne sme biti mogoče izklopiti, dokler reagent ni dopolnjen do ravni, pri kateri aktiviranje sistema ni potrebno.

7.    Spremljanje kakovosti reagenta

7.1

Motor ali necestna mobilna mehanizacija mora vključevati sredstva, s katerimi prepozna, če je v necestni mobilni mehanizaciji prisoten neustrezen reagent.

7.1.1

Proizvajalec mora določiti najmanjšo sprejemljivo koncentracijo reagenta CDmin, pri kateri emisije NOx iz izpušne cevi ne presežejo veljavne mejne vrednosti NOx, pomnožene z 2,25, oziroma veljavne mejne vrednosti NOx s pribitkom 1,5 g/kWh, kar je manjše. Za podkategorije motorjev s skupno mejno vrednostjo za HC in NOx je veljavna mejna vrednost za NOx za namene te točke skupna mejna vrednost za HC in NOx, zmanjšana za 0,19 g/kWh;

7.1.1.1

Pravilno vrednost CDmin je treba dokazati med EU-homologacijo po postopku iz oddelka 13 in jo zabeležiti v razširjen sveženj dokumentacije iz oddelka 8 Priloge I.

7.1.2

Zaznati je treba vsako koncentracijo reagenta, ki je nižja od CDmin, in jo za namene točke 7.1 obravnavati kot neustrezen reagent.

7.1.3

Za kakovost reagenta je treba uporabiti poseben števec („števec kakovosti reagenta“). Števec kakovosti reagenta beleži število ur obratovanja motorja z neustreznim reagentom.

7.1.3.1

Proizvajalec lahko podatek o neustrezni kakovosti reagenta združi v en števec skupaj z eno ali več napakami iz oddelkov 8 in 9.

7.1.4

Podrobnosti o merilih in mehanizmih za aktiviranje in deaktiviranje števca kakovosti reagenta so navedene v oddelku 11.

7.2

Aktiviranje sistema za opozarjanje upravljavca

Kadar sistem za spremljanje potrdi, da je kakovost reagenta neustrezna, se mora aktivirati sistem za opozarjanje upravljavca iz oddelka 4. Če opozorilni sistem vključuje sistem za prikazovanje sporočil, se mora prikazati sporočilo, ki navaja vzrok za opozorilo (na primer „zaznana neustrezna sečnina“, „zaznano neustrezno sredstvo AdBlue“ ali „zaznan neustrezen reagent“).

7.3

Aktiviranje sistema za prisilo upravljavca

7.3.1

Sistem za nizko stopnjo prisile iz točke 5.3 se mora aktivirati, če se kakovost reagenta ne izboljša v največ 10 urah obratovanja motorja po aktiviranju sistema za opozarjanje upravljavca iz točke 7.2.

7.3.2

Sistem za visoko stopnjo prisile iz točke 5.4 se mora aktivirati, če se kakovost reagenta ne izboljša v največ 20 urah obratovanja motorja po aktiviranju sistema za opozarjanje upravljavca iz točke 7.2.

7.3.3

Število ur pred aktiviranjem sistemov za prisilo se mora zmanjšati v primeru ponavljajočega se pojavljanja napak v skladu z mehanizmom iz oddelka 11.

8.    Doziranje reagenta

8.1

Motor mora vključevati sredstvo za prepoznavanje prekinitve doziranja.

8.2

Števec doziranja reagenta

8.2.1

Za doziranje reagenta je treba uporabiti poseben števec („števec doziranja reagenta“). Števec beleži število ur obratovanja motorja, ko je doziranje reagenta prekinjeno. To ni potrebno, kadar takšno prekinitev zahteva ECU motorja, ker so pogoji obratovanja necestne mobilne mehanizacije taki, da vrednosti emisij necestne mobilne mehanizacije ne zahtevajo doziranja reagenta.

8.2.1.1

Proizvajalec lahko napako v doziranju reagenta združi v en števec skupaj z eno ali več napakami iz oddelkov 7 in 9.

8.2.2

Podrobnosti o merilih in mehanizmih za aktiviranje in deaktiviranje števca doziranja reagenta so navedene v oddelku 11.

8.3

Aktiviranje sistema za opozarjanje upravljavca

Sistem za opozarjanje upravljavca iz oddelka 4 se mora aktivirati v primeru prekinitve doziranja, pri kateri se vklopi števec doziranja v skladu s točko 8.2.1. Če opozorilni sistem vključuje sistem za prikazovanje sporočil, se mora prikazati sporočilo, ki navaja vzrok za opozorilo (npr. „napaka pri doziranju sečnine“, „napaka pri doziranju sredstva AdBlue“ ali „napaka pri doziranju reagenta“).

8.4

Aktiviranje sistema za prisilo upravljavca

8.4.1

Sistem za nizko stopnjo prisile iz točke 5.3 se mora aktivirati, če se prekinitev doziranja reagenta ne odpravi v 10 urah obratovanja motorja po aktiviranju sistema za opozarjanje upravljavca iz točke 8.3.

8.4.2

Sistem za visoko stopnjo prisile iz točke 5.4 se mora aktivirati, če se prekinitev doziranja reagenta ne odpravi v največ 20 urah obratovanja motorja po aktiviranju sistema za opozarjanje upravljavca iz točke 8.3.

8.4.3

Število ur pred aktiviranjem sistemov za prisilo se mora zmanjšati v primeru ponavljajočega se pojavljanja napak v skladu z mehanizmom iz oddelka 11.

9.    Spremljanje napak, ki so lahko posledica nedovoljenega poseganja

9.1

Poleg ravni reagenta v posodi z reagentom, kakovosti reagenta in prekinitve doziranja reagenta je treba spremljati naslednje napake, ker so lahko posledica nedovoljenega poseganja:

(a) oviran ventil sistema vračanja izpušnih plinov v valj (EGR);

(b) napake v diagnostičnem sistemu za uravnavanje emisij NOx (NCD) iz točke 9.2.1.

9.2

Zahteve za spremljanje

9.2.1

Diagnostični sistem za uravnavanje emisij NOx (NCD) je treba spremljati glede električnih okvar in odstranitve ali deaktiviranja katerega koli tipala, kar preprečuje diagnosticiranje drugih napak iz oddelkov 6 do 8 (spremljanje sestavnih delov).

Tipala, ki vplivajo na diagnostično zmogljivost, so na primer tipala za neposredno merjenje koncentracije NOx, tipala za merjenje kakovosti sečnine, tipala pogojev okolice in tipala, ki se uporabljajo za spremljanje doziranja reagenta, ravni reagenta ali njegove porabe.

9.2.2

Števec ventila EGR

9.2.2.1

Za oviran ventil EGR je treba uporabiti poseben števec. Števec ventila EGR beleži število ur obratovanja motorja, ko je potrjeno aktivirana DTC, povezana z oviranim ventilom EGR.

9.2.2.1.1

Proizvajalec lahko napako v zvezi z oviranim ventilom EGR združi v en števec skupaj z eno ali več napakami iz oddelkov 7 in 8 ter iz točke 9.2.3.

9.2.2.2

Podrobnosti o merilih in mehanizmih za aktiviranje in deaktiviranje števca ventila EGR so navedene v oddelku 11.

9.2.3

Števci sistema NCD

9.2.3.1

Za spremljanje vsake posamezne napake iz točke 9.1(b) je treba uporabiti poseben števec. Števci sistema NCD beležijo število ur obratovanja motorja, ko je potrjeno aktivirana DTC, povezana z nepravilnim delovanjem sistema NCD. En števec se lahko uporabi za več napak.

9.2.3.1.1

Proizvajalec lahko napako sistema NCD združi v en števec skupaj z eno ali več napakami, navedenimi v oddelkih 7 in 8 ter v točki 9.2.2.

9.2.3.2

Podrobnosti o merilih in mehanizmih za aktiviranje in deaktiviranje števca oziroma števcev sistema NCD so navedene v oddelku 11.

9.3

Aktiviranje sistema za opozarjanje upravljavca

Sistem za opozarjanje upravljavca iz oddelka 4 se mora aktivirati v primeru katere koli napake iz točke 9.1 in opozoriti, da je potrebno nujno popravilo. Če opozorilni sistem vključuje sistem za prikazovanje sporočil, se mora prikazati sporočilo, ki navaja vzrok za opozorilo (na primer „odklopljen ventil za doziranje reagenta“ ali „kritična napaka v zvezi z emisijami“).

9.4

Aktiviranje sistema za prisilo upravljavca

9.4.1

Sistem za nizko stopnjo prisile iz točke 5.3 se mora aktivirati, če se napaka iz točke 9.1 ne odpravi v največ 36 urah obratovanja motorja po aktiviranju sistema za opozarjanje upravljavca iz točke 9.3.

9.4.2

Sistem za visoko stopnjo prisile iz točke 5.4 se mora aktivirati, če se napaka iz točke 9.1 ne odpravi v največ 100 urah obratovanja motorja po aktiviranju sistema za opozarjanje upravljavca iz točke 9.3.

9.4.3

Število ur pred aktiviranjem sistemov za prisilo se mora zmanjšati v primeru ponavljajočega se pojavljanja napak v skladu z mehanizmom iz oddelka 11.

9.5

Proizvajalec lahko namesto zahtev iz točke 9.2 uporabi tipalo za NOx, nameščeno v izpušnem sistemu. V tem primeru:

(a) vrednost NOx ne sme preseči veljavne mejne vrednosti NOx, pomnožene z 2,25, oziroma veljavne mejne vrednosti NOx s pribitkom 1,5 g/kWh, kar je manjše. Za podkategorije motorjev s skupno mejno vrednostjo za HC in NOx je veljavna mejna vrednost za NOx za namene te točke skupna mejna vrednost za HC in NOx, zmanjšana za 0,19 g/kWh;

(b) lahko se uporabi ena sama napaka „raven NOx visoka – temeljni vzrok neznan“;

(c) točka 9.4.1 se glasi „v 10 urah“;

(d) točka 9.4.2 se glasi „v 20 urah“.

10.    Zahteve za dokazovanje

10.1   Splošno

Skladnost z zahtevami iz tega dodatka se dokaže med preskušanjem za pridobitev EU-homologacije z naslednjimi postopki dokazovanja, kot je prikazano v preglednici 4.1 in navedeno v tem oddelku 10:

(a) dokazovanjem aktiviranja opozorilnega sistema,

(b) po potrebi dokazovanjem aktiviranja sistema za nizko stopnjo prisile,

(c) dokazovanjem aktiviranja sistema za visoko stopnjo prisile.

10.2   Družine motorjev in družine motorjev NCD

Skladnost družine motorjev ali družine motorjev NCD z zahtevami iz tega oddelka 10 se lahko dokaže s preskušanjem enega od članov obravnavane družine, če proizvajalec homologacijskemu organu dokaže, da so sistemi spremljanja, potrebni za izpolnjevanje zahtev iz tega dodatka, znotraj družine podobni.

10.2.1

Dokazovanje, da so sistemi spremljanja za druge člane družine NCD podobni, se lahko izvede s predložitvijo elementov, kot so algoritmi, funkcionalne analize ipd., homologacijskemu organu.

10.2.2

Preskusni motor izbere proizvajalec v dogovoru s homologacijskim organom, pri čemer ni nujno, da je to osnovni motor obravnavane družine.

10.2.3

Če motorji iz družine motorjev spadajo v družino motorjev NCD, ki je že pridobila EU-homologacijo v skladu s točko 10.2.1 (slika 4.3), se šteje, da je skladnost te družine motorjev dokazana brez nadaljnjega preskušanja, če proizvajalec dokaže homologacijskemu organu, da so sistemi spremljanja, potrebni za izpolnjevanje zahtev iz tega dodatka, v zadevni družini motorjev in družini motorjev NCD podobni.



Preglednica 4.1

Prikaz vsebine postopka dokazovanja v skladu z določbami iz točk 10.3 in 10.4

Mehanizem

Elementi dokazovanja

Aktiviranje opozorilnega sistema iz točke 10.3

— 2 preskusa aktiviranja (vključno s pomanjkanjem reagenta)

— dodatni elementi dokazovanja, če je ustrezno

Aktiviranje nizke stopnje prisile iz točke 10.4

— 2 preskusa aktiviranja (vključno s pomanjkanjem reagenta)

— dodatni elementi dokazovanja, če je ustrezno

— 1 preskus zmanjšanja navora

Aktiviranje visoke stopnje prisile iz točke 10.4.6

— 2 preskusa aktiviranja (vključno s pomanjkanjem reagenta)

— dodatni elementi dokazovanja, če je ustrezno

Slika 4.3

Predhodno dokazana skladnost družine motorjev NCD

image

10.3   Dokazovanje aktiviranja opozorilnega sistema

10.3.1

Skladnost aktiviranja opozorilnega sistema je treba dokazati z dvema preskusoma: pomanjkanjem reagenta in eno kategorijo napak iz oddelkov od 7 do 9.

10.3.2

Izbira napak, ki se preskusijo

10.3.2.1

Pri dokazovanju aktiviranja opozorilnega sistema zaradi neustrezne kakovosti reagenta se izbere reagent, katerega aktivna sestavina je razredčena najmanj toliko, kot je sporočil proizvajalec v skladu z zahtevami iz oddelka 7.

10.3.2.2

Pri dokazovanju aktiviranja opozorilnega sistema zaradi napak, ki so lahko posledica nedovoljenega poseganja v skladu z oddelkom 9, je treba pri izbiri upoštevati naslednji zahtevi:

10.3.2.2.1 Proizvajalec mora homologacijskemu organu predložiti seznam takih možnih napak.

10.3.2.2.2 Napako, ki se obravnava med preskušanjem, izbere homologacijski organ s seznama iz točke 10.3.2.2.1.

10.3.3

Dokazovanje

10.3.3.1

Za namene tega dokazovanja je treba opraviti ločen preskus za vsako napako iz oddelka 10.3.1.

10.3.3.2

Med preskušanjem je lahko prisotna samo napaka, ki se preskuša.

10.3.3.3

Pred začetkom preskušanja je treba zbrisati vse diagnostične kode težave (DTC).

10.3.3.4

Na zahtevo proizvajalca in s soglasjem homologacijskega organa se napake, ki se preskušajo, lahko simulirajo.

10.3.3.5

Zaznavanje napak, razen pomanjkanja reagenta

Za napake, razen pomanjkanja reagenta, je treba zaznavanje napake po njihovi povzročitvi ali simuliranju izvesti tako:

10.3.3.5.1 Sistem NCD se mora odzvati na napako, ki jo homologacijski organ izbere kot ustrezno v skladu z določbami tega dodatka. Šteje se, da je to dokazano, če pride do aktivacije v dveh zaporednih preskusnih ciklih NCD v skladu s točko 10.3.3.7.

Kadar je v opisu spremljanja določeno in s homologacijskim organom dogovorjeno, da konkretna funkcija spremljanja za dokončanje spremljanja potrebuje več kot dva preskusna cikla NCD, se lahko število preskusnih ciklov NCD poveča na 3.

Vsak posamezni preskusni cikel NCD v dokaznem preskusu se lahko loči z zaustavitvijo motorja. Pri času do naslednjega zagona je treba upoštevati morebitno spremljanje, ki lahko nastopi po zaustavitvi motorja, in vse nujne pogoje, ki morajo obstajati, da se ob naslednjem zagonu sproži spremljanje.

10.3.3.5.2 Dokazovanje aktiviranja opozorilnega sistema se šteje za izvedeno, če se je na koncu posameznega dokaznega preskusa, izvedenega v skladu s točko 10.3.2.1, opozorilni sistem ustrezno aktiviral in ima DTC za izbrano napako status „potrjena in aktivna DTC“.

10.3.3.6

Zaznavanje v primeru pomanjkanja reagenta

Pri dokazovanju aktiviranja opozorilnega sistema v primeru pomanjkanja reagenta mora motor delovati v enem ali več preskusnih ciklih NCD po presoji proizvajalca.

10.3.3.6.1

Raven reagenta v posodi na začetku dokazovanja določita proizvajalec in homologacijski organ, vendar ne sme biti nižja od 10 % nominalne prostornine posode.

10.3.3.6.2

Delovanje opozorilnega sistema se šteje za pravilno, če so hkrati izpolnjeni naslednji pogoji:

(a) opozorilni sistem se aktivira, ko je razpoložljivost reagenta večja ali enaka 10 % prostornine posode z reagentom, in

(b) sistem „neprekinjenega“ opozarjanja se aktivira, ko je razpoložljivost reagenta večja ali enaka vrednosti, ki jo navede proizvajalec v skladu z določbami iz oddelka 6.

10.3.3.7

Preskusni cikel NCD

10.3.3.7.1

Preskusni cikel NCD, ki se v tem oddelku 10 obravnava za dokazovanje pravilnega delovanja sistema NCD, je cikel NRTC po vročem zagonu za motorje podkategorij NRE-v-3, NRE-v-4, NRE-v-5 in NRE-v-6 ter ustrezni cikel NRSC za vse ostale kategorije.

10.3.3.7.2

Na zahtevo proizvajalca in po odobritvi homologacijskega organa se lahko za posamezno funkcijo spremljanja uporabi nadomestni preskusni cikel NCD (npr. cikel, ki ni NRTC ali NRSC). Zahteva mora vsebovati elemente (tehnične ocene, simulacijo, rezultate preskusov itd.), ki dokazujejo:

(a) da zahtevani preskusni cikel vodi do funkcije spremljanja, ki bo delovala pri dejanski uporabi, in

(b) da je ustrezni preskusni cikel NCD iz točke 10.3.3.7.1 manj primeren za zadevno spremljanje.

10.3.4

Dokazovanje aktiviranja opozorilnega sistema se šteje za izvedeno, če se je na koncu posameznega dokaznega preskusa, izvedenega v skladu s točko 10.3.3, opozorilni sistem ustrezno aktiviral.

10.4   Dokazovanje sistema za prisilo upravljavca

10.4.1

Dokazovanje aktiviranja sistema za prisilo upravljavca mora biti izvedeno s preskusi, ki se izvedejo na napravi za preskušanje motorja.

10.4.1.1

Vsi dodatni sestavni deli ali podsistemi, ki niso fizično vgrajeni v motor, kot so tipala temperature okolice, tipala ravni ter sistemi za opozarjanje in obveščanje upravljavca, ki so potrebni za izvajanje dokazovanj, morajo biti v ta namen povezani z motorjem ali morajo biti simulirani v skladu z zahtevami homologacijskega organa.

10.4.1.2

Če se tako odloči proizvajalec in se s tem strinja homologacijski organ, se lahko demonstracijski preskusi izvajajo na celotni necestni mobilni mehanizaciji z namestitvijo necestne mobilne mehanizacije na ustrezno preskusno napravo ali z, ne glede na točko 10.4.1, vožnjo po preskusni stezi v nadzorovanih pogojih.

10.4.2

S preskusnim zaporedjem je treba dokazati aktiviranje sistema za prisilo v primeru pomanjkanja reagenta in v primeru ene od napak iz oddelkov 7, 8 ali 9.

10.4.3

Za namene tega dokazovanja

(a) homologacijski organ poleg pomanjkanja reagenta izbere eno od napak iz oddelkov 7, 8 ali 9, ki je bila pred tem uporabljena za dokazovanje aktiviranja opozorilnega sistema;

(b) proizvajalec lahko v dogovoru s homologacijskim organom pospeši preskus s simulacijo doseganja določenega števila obratovalnih ur;

(c) doseganje zmanjšanja navora, ki je potrebno za nizko stopnjo prisile, se lahko dokaže hkrati s postopkom homologacije splošne zmogljivosti motorja v skladu s to uredbo. Ločeno merjenje navora med dokazovanjem aktiviranja sistema za prisilo v tem primeru ni potrebno;

(d) visoko stopnjo prisile je treba dokazati v skladu z zahtevami iz točke 10.4.6.

10.4.4

Proizvajalec mora poleg tega dokazati delovanje sistema za prisilo pri pogojih za napake iz oddelkov 7, 8 ali 9, ki niso bili izbrani za dokazne preskuse iz točk od 10.4.1 do 10.4.3.

Ta dodatna dokazovanja se lahko izvedejo s predložitvijo tehnične študije homologacijskemu organu z uporabo dokazov, kot so algoritmi, funkcionalne analize in rezultati predhodnih preskusov.

10.4.4.1

S temi dodatnimi dokazovanji je treba homologacijskemu organu zlasti dokazati, da ECU motorja vsebuje ustrezen mehanizem za zmanjšanje navora.

10.4.5

Dokazni preskus sistema za nizko stopnjo prisile

10.4.5.1

To dokazovanje se začne, ko se aktivira opozorilni sistem ali ustrezen sistem „neprekinjenega“ opozarjanja zaradi odkritja napake, ki jo izbere homologacijski organ.

10.4.5.2

Kadar se preverja odziv sistema na pomanjkanje reagenta v posodi, mora motor delovati, dokler razpoložljivost reagenta ne doseže vrednosti 2,5 % nazivne celotne prostornine posode ali vrednosti, ki jo določi proizvajalec v skladu s točko 6.3.1 in pri kateri naj bi se aktiviral sistem za nizko stopnjo prisile.

10.4.5.2.1

Proizvajalec lahko s soglasjem homologacijskega organa simulira neprekinjeno delovanje z odvzemom reagenta iz posode med obratovanjem motorja ali med njegovim mirovanjem.

10.4.5.3

Kadar se preverja odziv sistema na napako, ki ni pomanjkanje reagenta v posodi, mora motor delovati ustrezno število ur, navedeno v preglednici 4.3, ali, če se tako odloči proizvajalec, dokler ustrezni števec ne doseže vrednosti, pri kateri se aktivira sistem za nizko stopnjo prisile.

10.4.5.4

Dokazovanje aktiviranja sistema za nizko stopnjo prisile se šteje za izvedeno, če na koncu posameznega dokaznega preskusa, izvedenega v skladu s točkama 10.4.5.2 in 10.4.5.3, proizvajalec dokaže homologacijskemu organu, da je ECU motorja aktivirala mehanizem za zmanjšanje navora.

10.4.6

Dokazni preskus sistema za visoko stopnjo prisile

10.4.6.1

To dokazovanje se začne v stanju, ko je sistem za nizko stopnjo prisile že bil aktiviran, in se lahko izvede kot nadaljevanje preskusov za dokazovanje aktiviranja sistema za nizko stopnjo prisile.

10.4.6.2

Ko se preveri odziv sistema v primeru pomanjkanja reagenta v posodi, mora motor delovati, dokler posoda z reagentom ni prazna ali dokler ni dosežena raven pod 2,5 % nazivne celotne prostornine posode, ki jo je proizvajalec določil za aktiviranje sistema za visoko stopnjo prisile.

10.4.6.2.1

Proizvajalec lahko s soglasjem homologacijskega organa simulira neprekinjeno delovanje z odvzemom reagenta iz posode med obratovanjem motorja ali med njegovim mirovanjem.

10.4.6.3

Kadar se preverja odziv sistema na napako, ki ni pomanjkanje reagenta v posodi, mora motor delovati ustrezno število ur, navedeno v preglednici 4.4, ali, če se tako odloči proizvajalec, dokler ustrezen števec ne doseže vrednosti, pri kateri se aktivira sistem za visoko stopnjo prisile.

10.4.6.4

Dokazovanje aktiviranja sistema za visoko stopnjo prisile se šteje za izvedeno, če na koncu posameznega demonstracijskega preskusa, izvedenega v skladu s točkama 10.4.6.2 in 10.4.6.3, proizvajalec homologacijskemu organu dokaže, da se je aktiviral mehanizem visoke stopnje prisile iz tega dodatka.

10.4.7

Če se tako odloči proizvajalec in se s tem strinja homologacijski organ, se dokazovanje mehanizmov prisile lahko namesto tega izvede na celotni necestni mobilni mehanizaciji v skladu z zahtevami iz točk 5.4 in 10.4.1.2, pri čemer se necestna mobilna mehanizacija namesti na ustrezno preskusno napravo ali se vozi po preskusni stezi v nadzorovanih pogojih.

10.4.7.1

Necestna mobilna mehanizacija mora obratovati, dokler števec za izbrano napako ne zabeleži ustreznega števila ur delovanja, navedenega v preglednici 4.4, ali, kot je ustrezno, dokler posoda z reagentom ni prazna ali dokler ne doseže ravni pod 2,5 % nazivne celotne prostornine posode, ki jo določi proizvajalec za aktiviranje sistema za visoko stopnjo prisile.

11.    Opis mehanizmov aktiviranja in deaktiviranja sistemov za opozarjanje in prisilo upravljavca

11.1

Za dopolnitev zahtev iz tega dodatka v zvezi z mehanizmi aktiviranja in deaktiviranja sistemov za opozarjanje in prisilo so v tem oddelku 11 določene tehnične zahteve za izvajanje teh mehanizmov aktiviranja in deaktiviranja.

11.2

Mehanizmi aktiviranja in deaktiviranja opozorilnega sistema

11.2.1

Sistem za opozarjanje upravljavca se mora aktivirati, kadar ima diagnostična koda težave (DTC), povezana z NCM, ki upravičuje njegovo aktiviranje, status iz preglednice 4.2.



Preglednica 4.2

Aktiviranje sistema za opozarjanje upravljavca

Vrsta napake

Status DTC za aktiviranje opozorilnega sistema

slaba kakovost reagenta

potrjena in aktivna

prekinitev doziranja

potrjena in aktivna

oviran ventil EGR

potrjena in aktivna

napaka sistema spremljanja

potrjena in aktivna

mejna vrednost NOx, če se uporablja

potrjena in aktivna

11.2.2

Sistem za opozarjanje upravljavca se mora deaktivirati, ko diagnostični sistem ugotovi, da napaka, pomembna za zadevno opozorilo, ni več prisotna, ali če so bili podatki, vključno z DTC za napake, ki upravičujejo njegovo aktiviranje, izbrisani z diagnostičnim orodjem.

11.2.2.1   Zahteve za izbris „podatkov o uravnavanju emisij NOx

11.2.2.1.1   Izbris/ponastavitev „podatkov o uravnavanju emisij NOx“ z diagnostičnim orodjem

Na zahtevo diagnostičnega orodja se naslednji podatki izbrišejo iz računalniškega pomnilnika ali ponastavijo na vrednost, določeno v tem dodatku (glej preglednico 4.3).



Preglednica 4.3

Izbris/ponastavitev „podatkov o uravnavanju emisij NOx“ z diagnostičnim orodjem

Podatki o uravnavanju emisij NOx

Izbrisljivo

Ponastavljivo

vse DTC

X

 

vrednost števca z največjim številom ur obratovanja motorja

 

X

število ur obratovanja motorja na števcih NCD

 

X

11.2.2.1.2

Podatki o uravnavanju emisij NOx se ne smejo izbrisati z odklopom akumulatorjev necestne mobilne mehanizacije.

11.2.2.1.3

Brisanje „podatkov o uravnavanju emisij NOx“ mora biti mogoče samo, če je „motor ustavljen“.

11.2.2.1.4

Ko so „podatki o uravnavanju emisij NOx“, vključno z DTC, izbrisani, se noben števec, povezan s temi napakami in določen v tem dodatku, ne sme izbrisati, ampak se mora ponastaviti na vrednost, določeno v ustreznem oddelku tega dodatka.

11.3

Mehanizem aktiviranja in deaktiviranja sistema za prisilo upravljavca

11.3.1

Sistem za prisilo upravljavca se mora aktivirati, kadar je opozorilni sistem aktiviran in števec za zadevno vrsto NCM, ki upravičuje njegovo aktiviranje, doseže vrednost iz preglednice 4.4.

11.3.2

Sistem za prisilo upravljavca se mora deaktivirati, če sistem ne zaznava več napake, ki upravičuje njegovo aktiviranje, ali če so bili podatki, vključno z DTC, v zvezi z NCM, ki upravičujejo njegovo aktiviranje, izbrisani z diagnostičnim orodjem ali orodjem za vzdrževanje.

11.3.3

Sistemi za opozarjanje in prisilo se morajo po oceni količine reagenta v posodi z reagentom takoj aktivirati ali deaktivirati, kot je primerno, v skladu z določbami iz oddelka 6. V tem primeru mehanizmi aktiviranja ali deaktiviranja ne smejo biti odvisni od statusa katere koli s tem povezane DTC.

11.4

Mehanizem števcev

11.4.1   Splošno

11.4.1.1

Za izpolnjevanje zahtev iz tega dodatka mora imeti sistem vsaj 4 števce za beleženje števila ur obratovanja motorja, med katerim je sistem zaznal kaj od naslednjega:

(a) neustrezno kakovost reagenta;

(b) prekinitev doziranja reagenta;

(c) oviran ventil EGR;

(d) napako sistema NCD v skladu s točko 9.1(b).

11.4.1.1.1

Proizvajalec lahko uporabi enega ali več števcev za razvrstitev napak, navedenih v točki 11.4.1.1.

11.4.1.2

Ti števci morajo šteti do najvišje vrednosti v dvozložnem števcu z enourno ločljivostjo in to vrednost ohraniti, razen če so izpolnjeni pogoji, ki omogočajo ponastavitev števca na nič.

11.4.1.3

Proizvajalec lahko uporabi enega ali več števcev za sistem NCD. En števec lahko sešteva število ur dveh ali več različnih napak za to vrsto števcev, pri čemer nobena od njih ni dosegla časa, ki ga kaže števec.

11.4.1.3.1

Če se proizvajalec odloči, da bo uporabil več števcev za sistem NCD, mora biti sistem sposoben vsaki napaki, ki je v skladu s tem dodatkom pomembna za to vrsto števcev, dodeliti poseben števec sistema spremljanja.

11.4.2   Načelo mehanizma števcev

11.4.2.1

Vsak števec deluje na naslednji način:

11.4.2.1.1 Če je začetna vrednost nič, začne števec šteti takoj, ko je zaznana napaka, ki jo beleži zadevni števec, in ima ustrezna diagnostična koda težave (DTC) status iz preglednice 4.2.

11.4.2.1.2 V primeru ponavljajočih napak se po izbiri proizvajalca uporablja ena od naslednjih določb.

(a) Če se pri spremljanju zgodi en sam dogodek in napaka, zaradi katere se je prvotno aktiviral števec, ni več zaznana ali če je bila napaka izbrisana z diagnostičnim orodjem ali orodjem za vzdrževanje, se mora števec zaustaviti in ohraniti trenutno vrednost. Če števec prekine štetje, ko je aktiviran sistem za visoko stopnjo prisile, se mora ustaviti pri vrednosti iz preglednice 4.4 ali pri vrednosti, ki je enaka ali višja od vrednosti števca za visoko stopnjo prisile minus 30 minut.

(b) Števec se mora ustaviti pri vrednosti iz preglednice 4.4 ali pri vrednosti, ki je enaka ali višja od vrednosti števca za visoko stopnjo prisile minus 30 minut.

11.4.2.1.3 Če se uporabi en števec za sistem spremljanja, mora števec nadaljevati s štetjem, če je bila zaznana NCM, ki jo beleži zadevni števec, in ima njena ustrezna diagnostična koda težave (DTC) status „potrjena in aktivna“. Števec se mora zaustaviti in ohraniti vrednost iz točke 11.4.2.1.2, če ni zaznana nobena NCM, ki bi upravičila aktiviranje števca, ali če so bile vse napake, ki jih beleži zadevni števec, izbrisane z diagnostičnim orodjem ali orodjem za vzdrževanje.



Preglednica 4.4

Števci in prisila

 

Status DTC za prvo aktiviranje števca

Vrednost števca za nizko stopnjo prisile

Vrednost števca za visoko stopnjo prisile

Ustavljena vrednost, ki jo ohrani števec

Števec kakovosti reagenta

potrjena in aktivna

≤ 10 ur

≤ 20 ur

≥ 90 % vrednosti števca za visoko stopnjo prisile

Števec doziranja

potrjena in aktivna

≤ 10 ur

≤ 20 ur

≥ 90 % vrednosti števca za visoko stopnjo prisile

Števec ventila EGR

potrjena in aktivna

≤ 36 ur

≤ 100 ur

≥ 95 % vrednosti števca za visoko stopnjo prisile

Števec za sistem spremljanja

potrjena in aktivna

≤ 36 ur

≤ 100 ur

≥ 95 % vrednosti števca za visoko stopnjo prisile

Mejna vrednost NOx, če se uporablja

potrjena in aktivna

≤ 10 ur

≤ 20 ur

≥ 90 % vrednosti števca za visoko stopnjo prisile

11.4.2.1.4 Potem ko je števec ustavljen, se ponastavi na nič, ko funkcije spremljanja, povezane z zadevnim števcem, vsaj enkrat delujejo do konca njihovega cikla spremljanja, pri čemer ni bila zaznana nobena napaka in v 40 urah obratovanja motorja od zadnje zaustavitve števca (glej sliko 4.4) ni bila zaznana nobena napaka, ki jo beleži zadevni števec.

11.4.2.1.5 Števec nadaljuje s štetjem od točke, v kateri je bil zaustavljen, če se napaka, ki jo beleži zadevni števec, zazna v obdobju, v katerem je števec ustavljen (glej sliko 4.4).

12.    Prikaz mehanizmov aktiviranja in deaktiviranja ter števca

12.1

V tem oddelku 12 so prikazani mehanizmi aktiviranja in deaktiviranja ter števca za nekatere značilne primere. Podatki in opisi iz točk 12.2, 12.3 in 12.4 so navedeni samo za namene ponazoritve v tem dodatku in se ne smejo navajati kot primeri zahtev iz te uredbe ali kot dokončne izjave o vključenih postopkih. Ure števca na slikah 4.6 in 4.7 se nanašajo na najvišje vrednosti visoke stopnje prisile v preglednici 4.4. Zaradi poenostavitve v zadevnih ponazoritvah na primer ni navedeno dejstvo, da bo opozorilni sistem aktiviran tudi, kadar je aktiviran sistem za prisilo.

Slika 4.4

Ponovno aktiviranje in ponastavitev števca na nič po koncu obdobja, v katerem je bila njegova vrednost ustavljena

image

12.2

Na sliki 4.5 je prikazano delovanje mehanizmov aktiviranja in deaktiviranja pri spremljanju razpoložljivosti reagenta v štirih primerih:

(a) primer uporabe 1: upravljavec še naprej upravlja necestno mobilno mehanizacijo kljub opozorilu, dokler ni delovanje necestne mobilne mehanizacije onemogočeno;

(b) primer dolivanja 1 (dolivanje „ustrezne“ količine reagenta): upravljavec dolije reagent v posodo, da se doseže raven nad mejno vrednostjo 10 %. Opozarjanje in prisila sta deaktivirana;

(c) primera dolivanja 2 in 3 (dolivanje „neustrezne“ količine reagenta): aktiviran je opozorilni sistem. Intenzivnost opozarjanja je odvisna od količine razpoložljivega reagenta;

(d) primer dolivanja 4 (dolivanje „zelo neustrezne“ količine reagenta): takoj se aktivira nizka stopnja prisile.

Slika 4.5

Razpoložljivost reagenta

image

12.3

Na sliki 4.6 so prikazani trije primeri neustrezne kakovosti reagenta:

(a) primer uporabe 1: upravljavec še naprej upravlja necestno mobilno mehanizacijo kljub opozorilu, dokler ni delovanje necestne mobilne mehanizacije onemogočeno;

(b) primer popravila 1 („slabo“ ali „nepošteno“ popravilo): po onemogočenju delovanja necestne mobilne mehanizacije upravljavec spremeni kakovost reagenta, kmalu pa jo spremeni nazaj na slabo kakovost. Sistem za prisilo upravljavca se takoj ponovno aktivira, pri čemer je delovanje necestne mobilne mehanizacije onemogočeno po 2 urah obratovanja motorja;

(c) primer popravila 2 („dobro“ popravilo): po onemogočenju delovanja necestne mobilne mehanizacije upravljavec izboljša kakovost reagenta. Čez nekaj časa pa ponovno uporabi reagent slabe kakovosti. Postopki opozarjanja, prisile in štetja začnejo teči znova od ničle.

Slika 4.6

Polnjenje z reagentom slabe kakovosti

image

12.4

Na sliki 4.7 so prikazani trije primeri napak sistema za doziranje sečnine. Ta slika prikazuje tudi postopek, ki se uporablja pri spremljanju napak iz oddelka 9.

(a) primer uporabe 1: upravljavec še naprej upravlja necestno mobilno mehanizacijo kljub opozorilu, dokler ni delovanje necestne mobilne mehanizacije onemogočeno;

(b) primer popravila 1 („dobro“ popravilo): po onemogočenju delovanja necestne mobilne mehanizacije upravljavec popravi sistem za doziranje. Čez nekaj časa pa se odpoved sistema za doziranje ponovi. Postopki opozarjanja, prisile in štetja začnejo teči znova od ničle.

(c) primer popravila 2 („slabo“ popravilo): v času nizke stopnje prisile (zmanjšanja navora) upravljavec popravi sistem za doziranje. Kljub temu se odpoved sistema za doziranje kmalu ponovi. Sistem za nizko stopnjo prisile se takoj ponovno aktivira in števec nadaljuje s štetjem od vrednosti, ki jo je zabeležil ob popravilu.

Slika 4.7

Odpoved sistema za doziranje reagenta

image

13.    Dokazovanje najmanjše sprejemljive koncentracije reagenta CDmin

13.1

Proizvajalec mora pri EU-homologaciji dokazati pravilno vrednost CDmin z izvedbo NRTC po vročem zagonu za motorje podkategorij NRE-v-3, NRE-v-4, NRE-v-5 in NRE-v-6 oziroma ustreznega NRSC za vse ostale kategorije z reagentom s koncentracijo CDmin.

13.2

Preskus je treba izvesti po ustreznih ciklih NCD ali ciklu predkondicioniranja, ki ga določi proizvajalec, pri čemer se omogoči, da se sistem za uravnavanje emisij NOx s povratno zanko prilagodi kakovosti reagenta s koncentracijo CDmin.

13.3

Količina emisij onesnaževal, ki nastanejo pri tem preskusu, mora biti manjša od mejnih vrednosti NOx iz točke 7.1.1.




Dodatek 2

Dodatne tehnične zahteve za ukrepe za uravnavanje emisij NOx za motorje kategorij IWP, IWA in RLR, vključno z metodo za dokazovanje teh strategij

1.    Uvod

Ta dodatek določa dodatne zahteve za zagotavljanje pravilnega delovanja ukrepov za uravnavanje emisij NOx za motorje kategorij IWP, IWA in RLR.

2.    Splošne zahteve

Za motorje, ki spadajo na področje uporabe tega dodatka, dodatno veljajo zahteve iz Dodatka 1.

3.    Izjeme od zahtev iz Dodatka 1

Iz varnostnih razlogov se prisile iz Dodatka 1 ne uporabljajo za motorje, ki spadajo na področje uporabe tega dodatka. Tako se naslednje točke Dodatka 1 ne uporabljajo: 2.3.3.2, 5, 6.3, 7.3, 8.4, 9.4, 10.4 in 11.3.

4.    Zahteva za shranjevanje dogodkov obratovanja motorja z vbrizgavanjem neustreznega reagenta ali neustrezne kakovosti reagenta

4.1.

Dnevnik vgrajenega računalnika mora v trajni računalniški pomnilnik ali na števcih beležiti skupno število in trajanje vseh dogodkov obratovanja motorja z vbrizgavanjem neustreznega reagenta ali neustrezne kakovosti reagenta na način, ki preprečuje namerno brisanje podatkov.

Nacionalnim inšpekcijskim organom mora biti omogočeno branje teh zapisov z diagnostičnim orodjem.

4.2.

Trajanje dogodka, zabeleženega v pomnilnik v skladu s točko 4.1, se začne, ko se posoda z reagentom izprazni, tj. ko sistem za doziranje reagenta ne more več črpati reagenta iz posode, ali, po presoji proizvajalca, ko se raven reagenta spusti pod 2,5 % običajne celotne prostornine posode.

4.3.

Pri dogodkih, ki niso opredeljeni v točki 4.1.1, se trajanje dogodka, zabeleženega v pomnilnik v skladu s točko 4.1, začne, ko zadevni števec doseže vrednost za visoko stopnjo prisile iz preglednice 4.4. Dodatka 1.

4.4.

Trajanje dogodka, zabeleženega v pomnilnik v skladu s točko 4.1, se konča, ko je dogodek odpravljen.

4.5.

Pri izvajanju dokazovanja v skladu z zahtevami iz oddelka 10 Dodatka 1 se dokazovanje aktiviranja sistema za visoko stopnjo prisile iz točke 10.1(c) tega dodatka in iz ustrezne preglednice 4.1 nadomesti z dokazovanjem shranjevanja dogodka obratovanja motorja z vbrizgavanjem neustreznega reagenta ali neustrezne kakovosti reagenta.

V tem primeru se uporabljajo zahteve iz točke 10.4.1 Dodatka 1 in proizvajalec lahko v dogovoru s homologacijskim organom pospeši preskus s simulacijo doseganja določenega števila ur delovanja.




Dodatek 3

Dodatne tehnične zahteve za ukrepe za uravnavanje emisij NOx za motorje kategorije RLL

1.    Uvod

Ta dodatek določa dodatne zahteve za zagotavljanje pravilnega delovanja ukrepov za uravnavanje emisij NOx za motorje kategorije RLL. Vključuje zahteve za motorje, ki se za zmanjšanje emisij opirajo na uporabo reagenta. EU-homologacija je pogojena z upoštevanjem zadevnih določb o navodilih za upravljavca, dokumentaciji o vgradnji in sistemu za opozarjanje upravljavca, ki so določeni v tem dodatku.

2.    Zahtevani podatki

2.1.

Proizvajalec zagotovi izčrpne podatke o funkcionalnih lastnostih delovanja ukrepov za uravnavanje emisij NOx v skladu s točko 1.5 dela A Priloge I k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656.

2.2.

Če sistem za uravnavanje emisij zahteva uporabo reagenta, mora proizvajalec lastnosti in vrsto tega reagenta, podatke o koncentraciji, če je reagent v raztopini, obratovalno temperaturo in sklicevanje na mednarodne standarde o sestavi in kakovosti navesti v opisnem listu, kot je določeno v Dodatku 3 Priloge I k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656.

3.    Razpoložljivost reagenta in sistem za opozarjanje upravljavca

Kadar se uporablja reagent, je EU-homologacija pogojena s predložitvijo kazalnikov ali drugih ustreznih sredstev v skladu s konfiguracijo necestne mobilne mehanizacije, ki upravljavca obveščajo o:

(a) preostali količini reagenta v posodi z reagentom, pri čemer dodaten poseben signal sporoči, da je količina reagenta v posodi pod 10 % celotne prostornine posode;

(b) tem, da je posoda z reagentom prazna ali skoraj prazna;

(c) tem, da reagent v rezervoarju glede na vgrajena sredstva za presojo ni skladen z lastnostmi, ki so navedene in zabeležene v opisnem listu iz Dodatka 3 k Prilogi I k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656;

(d) tem, da je bilo doziranje reagenta prekinjeno, razen če prekinitev izvede ECU motorja ali krmilnik doziranja kot odziv na pogoje obratovanja motorja, pri katerih doziranje ni potrebno, če so bili ti pogoji obratovanja dani na voljo homologacijskemu organu.

4.    Kakovost reagenta

Po izbiri proizvajalca se zahteve glede skladnosti reagenta z navedenimi lastnostmi in glede s tem povezanega dovoljenega odstopanja za emisije NOx izpolnijo na enega od naslednjih načinov:

(a) z neposrednimi sredstvi, kot je uporaba tipala kakovosti reagenta;

(b) s posrednimi sredstvi, kot je uporaba tipala NOx v izpušnem sistemu za oceno učinkovitosti reagenta;

(c) z drugimi sredstvi, če je njihova učinkovitost najmanj enaka tisti, ki izhaja iz uporabe sredstev iz točk (a) ali (b), in so izpolnjene glavne zahteve iz tega oddelka 4.




Dodatek 4

Tehnične zahteve za ukrepe za uravnavanje emisij trdnih onesnaževal, vključno z metodo za dokazovanje teh ukrepov

1.    Uvod

Ta dodatek določa zahteve za zagotavljanje pravilnega delovanja ukrepov za uravnavanje emisij trdnih onesnaževal.

2.    Splošne zahteve

Motor mora biti opremljen z diagnostičnim sistemom za uravnavanje emisij trdnih onesnaževal (PCD), ki je sposoben zaznati napačno delovanje sistema za naknadno obdelavo delcev, obravnavano v tej prilogi. Vsak motor, ki je zajet v tem oddelku 2, mora biti zasnovan, izdelan in vgrajen tako, da lahko izpolnjuje te zahteve med celotno običajno življenjsko dobo motorja v običajnih pogojih uporabe. Pri doseganju tega cilja sme pri motorjih, ki so bili v uporabi dlje, kot je čas trajnosti emisij, opredeljen v Prilogi V k Uredbi (EU) 2016/1628, priti do poslabšanja delovanja in občutljivosti diagnostičnega sistema za uravnavanje emisij trdnih onesnaževal (PCD).

2.1   Zahtevani podatki

2.1.1

Če sistem za uravnavanje emisij zahteva uporabo reagenta, na primer katalizatorja, primešanega gorivu, mora proizvajalec lastnosti in vrsto tega reagenta, podatke o koncentraciji, če je reagent v raztopini, obratovalno temperaturo in sklicevanje na mednarodne standarde o sestavi in kakovosti navesti v opisnem listu, kot je določeno v Dodatku 3 Priloge I k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656.

2.1.2

Ob homologaciji se homologacijskemu organu predložijo podrobne pisne informacije, ki v celoti opisujejo funkcionalne značilnosti delovanja sistema za opozarjanje upravljavca iz oddelka 4.

2.1.3

Proizvajalec predloži dokumentacijo o vgradnji, ki, če jo proizvajalec originalne opreme uporabi, zagotovi, da bo motor, vključno s sistemom za uravnavanje emisij, ki je del homologiranega tipa motorja/družine motorjev, po vgradnji v necestno mobilno mehanizacijo v povezavi s potrebnimi deli mehanizacije pri obratovanju izpolnjeval zahteve iz te priloge. Ta dokumentacija mora vsebovati podrobne tehnične zahteve in določbe v zvezi z motorjem (programska oprema, strojna oprema in komunikacija), ki jih je treba izpolniti za pravilno vgradnjo motorja v necestno mobilno mehanizacijo.

2.2   Pogoji obratovanja

2.2.1

Sistem PCD mora delovati v naslednjih pogojih:

(a) pri temperaturi okolice med 266 K in 308 K (– 7 °C in 35 °C);

(b) na nadmorski višini do 1 600 m;

(c) pri temperaturi hladilne tekočine motorja nad 343 K (70 °C).

2.3   Diagnostične zahteve

2.3.1

Diagnostični sistem za uravnavanje emisij trdnih onesnaževal (PCD) mora biti sposoben zaznati napake v uravnavanju emisij trdnih onesnaževal (PCM) iz te priloge s pomočjo diagnostičnih kod težav (DTC), shranjenih v pomnilniku računalnika, in na zahtevo te informacije sporočiti zunanji napravi.

2.3.2

Zahteve za beleženje diagnostičnih kod težav (DTC)

2.3.2.1

Sistem PCD zabeleži DTC za vsako posamezno napako uravnavanja emisij trdnih onesnaževal (PCM).

2.3.2.2

Sistem PCD mora v obdobju obratovanja motorja, navedenem v preglednici 4.5, ugotoviti, ali je prisotna zaznavna napaka. V tem primeru se mora shraniti „potrjena in aktivna“ DTC ter aktivirati se mora opozorilni sistem iz oddelka 4.

2.3.2.3

Kadar funkcije spremljanja za pravilno zaznavo in potrditev PCM potrebujejo daljše obdobje delovanja, kot je navedeno v preglednici 1 (npr. funkcije spremljanja, ki uporabljajo statistične modele ali delujejo na podlagi porabe tekočine v necestni mobilni mehanizaciji), lahko homologacijski organ dovoli daljše obdobje spremljanja, če proizvajalec utemelji potrebo po daljšem obdobju (npr. s tehničnimi razlogi, eksperimentalnimi rezultati, internimi izkušnjami ipd.).



Preglednica 4.5

Vrste funkcij spremljanja in ustrezno obdobje, v katerem se shrani „potrjena in aktivna“ DTC

Vrsta funkcije spremljanja

Skupno obdobje delovanja, v katerem se shrani „potrjena in aktivna“ DTC

Odstranitev sistema za naknadno obdelavo delcev

60 minut obratovanja motorja z vrtilno frekvenco, višjo od prostega teka

Izpad delovanja sistema za naknadno obdelavo delcev

240 minut obratovanja motorja z vrtilno frekvenco, višjo od prostega teka

Napake v sistemu PCD

60 minut obratovanja motorja

2.3.3

Zahteve za izbris diagnostičnih kod težav (DTC)

(a) Sistem PCD ne sme sam izbrisati DTC iz računalniškega pomnilnika, dokler napaka, povezana s to DTC, ni odpravljena.

(b) Sistem PCD lahko izbriše vse DTC na zahtevo lastniškega diagnostičnega orodja ali orodja za vzdrževanje, ki ga na zahtevo zagotovi proizvajalec motorja, ali z geslom, ki ga zagotovi proizvajalec motorja.

(c) Zapisi dogodkov obratovanja s potrjeno in aktivno DTC, ki so shranjeni v trajnem pomnilniku, kot je določeno v točki 5.2, se ne smejo izbrisati.

2.3.4

Sistem PCD ne sme biti programiran ali zasnovan tako, da se delno ali v celoti deaktivira glede na starost necestne mobilne mehanizacije v dejanski življenjski dobi motorja, niti ne sme vsebovati nobenega algoritma ali strategije za postopno zmanjševanje učinkovitosti sistema PCD.

2.3.5

Vse računalniške kode, ki jih je mogoče reprogramirati, ali obratovalni parametri sistema PCD morajo biti zaščiteni pred nedovoljenimi posegi.

2.3.6

Družina motorjev PCD

Proizvajalec je odgovoren za določitev sestave družine motorjev PCD. Razvrstitev motorjev v skupine znotraj družine motorjev PCD mora temeljiti na dobri inženirski presoji in jo mora odobriti homologacijski organ.

Motorji, ki ne spadajo v isto družino motorjev, lahko še vedno spadajo v isto družino motorjev PCD.

2.3.6.1   Parametri, ki opredeljujejo družino motorjev PCD

Za družino motorjev PCD so značilni osnovni konstrukcijski parametri, ki so skupni motorjem v družini.

Šteje se, da motorji spadajo v isto družino motorjev PCD, če imajo podobne naslednje osnovne parametre:

(a) način delovanja sistema za naknadno obdelavo delcev (npr. mehanski, aerodinamični, difuzijski, vztrajnostni, s periodično regeneracijo, s stalno regeneracijo itd.);

(b) metode spremljanja PCD;

(c) merila za spremljanje PCD;

(d) parametre spremljanja (npr. pogostost).

Te podobnosti mora proizvajalec dokazati z ustrezno tehnično analizo ali drugimi ustreznimi postopki, ki jih mora odobriti homologacijski organ.

Proizvajalec lahko zahteva, da homologacijski organ odobri manjše razlike v metodah spremljanja/diagnosticiranja sistema za spremljanje PCD zaradi različne konfiguracije motorja, kadar proizvajalec te metode šteje za podobne in se razlikujejo le toliko, da se ujemajo s specifičnimi lastnostmi zadevnih sestavnih delov (na primer velikost, pretok izpušnih plinov itd.), ali pa njihova podobnost temelji na dobri inženirski presoji.

3.    Zahteve za vzdrževanje

3.1

Proizvajalec zagotovi pisna navodila v skladu s Prilogo XV za sistem za uravnavanje emisij in njegovo pravilno delovanje ali poskrbi, da so ta navodila zagotovljena vsem končnim uporabnikom novih motorjev ali strojev.

4.    Sistem za opozarjanje upravljavca

4.1

Necestna mobilna mehanizacija mora vključevati sistem za opozarjanje upravljavca z vidnimi opozorili.

4.2

Sistem za opozarjanje upravljavca je lahko sestavljen iz ene ali več lučk ali prikazuje kratka sporočila.

Sistem, ki se uporablja za prikazovanje sporočil, je lahko isti kot sistem, ki se uporablja za drugo vzdrževanje ali NCD.

Sistem za opozarjanje mora opozoriti, če je potrebno nujno popravilo. Če opozorilni sistem vključuje sistem za prikazovanje sporočil, se mora prikazati sporočilo, ki navaja vzrok za opozorilo (na primer „odklopljeno tipalo“ ali „kritična napaka v zvezi z emisijami“).

4.3

Če se proizvajalec tako odloči, lahko opozorilni sistem opozarja upravljavca tudi zvočno. Upravljavec lahko zvočna opozorila izklopi.

4.4

Sistem za opozarjanje upravljavca se mora aktivirati, kot je navedeno v točki 2.3.2.2.

4.5

Sistem za opozarjanje upravljavca se mora deaktivirati, ko pogoji za njegovo aktiviranje niso več prisotni. Sistem za opozarjanje upravljavca se ne sme samodejno deaktivirati, če razlogi za njegovo aktiviranje niso odpravljeni.

4.6

Sistem za opozarjanje lahko začasno prekinejo drugi opozorilni signali s pomembnimi varnostnimi sporočili.

4.7

Proizvajalec mora v okviru vloge za EU-homologacijo v skladu z Uredbo (EU) 2016/1628 dokazati delovanje sistema za opozarjanje upravljavca, kot je določeno v oddelku 9.

5.    Sistem za shranjevanje podatkov o aktiviranju sistema za opozarjanje upravljavca

5.1

Sistem PCD mora vsebovati trajni računalniški pomnilnik ali števce, ki shranjujejo dogodke obratovanja motorja s potrjeno in aktivirano DTC na način, ki preprečuje namerno brisanje podatkov.

5.2

PCD mora na trajni pomnilnik shranjevati skupno število in trajanje vseh dogodkov obratovanja motorja s potrjeno in aktivirano DTC, v katerih je bil sistem za opozarjanje upravljavca aktiviran 20 ur obratovanja motorja ali manj, če se tako odloči proizvajalec.

5.2

Nacionalnim organom mora biti omogočeno branje teh zapisov z diagnostičnim orodjem.

6.    Spremljanje glede morebitne odstranitve sistema za naknadno obdelavo delcev

6.1

PCD mora zaznati popolno odstranitev sistema za naknadno obdelavo delcev, vključno z odstranitvijo katerih koli tipal za spremljanje, aktiviranje, deaktiviranje ali prilagajanje njegovega delovanja.

7.    Dodatne zahteve v primeru sistema za naknadno obdelavo delcev, ki uporablja reagent (npr. katalizator, primešan gorivu)

7.1

V primeru potrjene in aktivne DTC se mora doziranje reagenta prekiniti tako pri odstranitvi sistema za naknadno obdelavo delcev kot tudi pri izpadu njegovega delovanja. Doziranje se ponovno prične, ko DTC ni več aktivna.

7.2

Sistem za opozarjanje se mora aktivirati, če raven reagenta v posodi za dodatek pade pod najmanjšo vrednost, ki jo določi proizvajalec.

8.    Spremljanje napak, ki so lahko posledica nedovoljenega poseganja

8.1

Poleg spremljanja glede morebitne odstranitve sistema za naknadno obdelavo delcev je treba spremljati naslednje napake, ker so lahko posledica nedovoljenega poseganja:

(a) izpad delovanja sistema za naknadno obdelavo delcev,

(b) napake v sistemu PCD, opisane v točki 8.3.

8.2

Spremljanje glede morebitnega izpada delovanja sistema za naknadno obdelavo delcev

PCD mora zaznati popolno odstranitev substrata sistema za naknadno obdelavo delcev („prazna posoda“). V tem primeru so ohišje sistema za naknadno obdelavo delcev in tipala za spremljanje, aktiviranje, deaktiviranje ali prilagajanje njegovega delovanja še vedno vgrajena.

8.3

Spremljanje napak v sistemu PCD

8.3.1

Sistem PCD je treba spremljati glede električnih okvar in odstranitve ali deaktiviranja katerega koli tipala ali pogona, kar preprečuje diagnosticiranje drugih napak iz točk 6.1 in 8.1(a) (spremljanje sestavnih delov).

Tipala, ki vplivajo na diagnostično zmogljivost, so med drugim tipala za neposredno merjenje diferenčnega tlaka v sistemu za naknadno obdelavo delcev in tipala temperature izpušnih plinov za spremljanje regeneracije sistema za naknadno obdelavo delcev.

8.3.2

Če napaka, odstranitev ali deaktivacija enega samega tipala ali pogona sistema PCD ne prepreči diagnoze v zahtevanem časovnem obdobju za napake iz točk 6.1 in 8.1(a) (redundančni sistem), aktivacija sistema za opozarjanje in shranjevanje podatkov o aktivaciji sistema za opozarjanje upravljavca nista potrebna, razen če so potrjene in aktivne dodatne napake tipal ali pogonov.

9.    Zahteve za dokazovanje

9.1   Splošno

Skladnost z zahtevami iz tega dodatka se dokaže med preskušanjem za pridobitev EU-homologacije z dokazovanjem aktiviranja opozorilnega sistema, kot je prikazano v preglednici 4.6 in navedeno v tem oddelku 9.



Preglednica 4.6

Prikaz vsebine postopka dokazovanja v skladu z določbami iz točke 9.3

Mehanizem

Elementi dokazovanja

Aktiviranje opozorilnega sistema iz točke 4.4

— 2 preskusa aktiviranja (vključno z izpadom delovanja sistema za naknadno obdelavo delcev)

— dodatni elementi dokazovanja, če je ustrezno

9.2   Družine motorjev in družine motorjev PCD

9.2.1

Če motorji iz družine motorjev spadajo v družino motorjev PCD, ki je že pridobila EU-homologacijo v skladu s sliko 4.8, se šteje, da je skladnost te družine motorjev dokazana brez nadaljnjega preskušanja, če proizvajalec dokaže organu, da so sistemi spremljanja, potrebni za izpolnjevanje zahtev iz tega dodatka, v zadevni družini motorjev in družini motorjev PCD podobni.

Slika 4.8

Predhodno dokazana skladnost družine motorjev PCD

image

9.3   Dokazovanje aktiviranja opozorilnega sistema

9.3.1

Skladnost aktiviranja opozorilnega sistema je treba dokazati z dvema preskusoma: izpadom delovanja sistema za naknadno obdelavo delcev in eno kategorijo napak iz točke 6 ali točke 8.3 te priloge.

9.3.2

Izbira napak, ki se preskusijo

9.3.2.1

Proizvajalec mora homologacijskemu organu predložiti seznam takih možnih napak.

9.3.2.2

Napako, ki se obravnava med preskušanjem, izbere homologacijski organ s seznama iz točke 9.3.2.1.

9.3.3

Dokazovanje

9.3.3.1

Za namene tega dokazovanja se izvede ločen preskus za izpad delovanja sistema za naknadno obdelavo delcev iz točke 8.2 in za napake iz točk 6 in 8.3. Izpad delovanja sistema za naknadno obdelavo delcev se povzroči s popolno odstranitvijo substrata iz ohišja sistema za naknadno obdelavo delcev.

9.3.3.2

Med preskušanjem je lahko prisotna samo napaka, ki se preskuša.

9.3.3.3

Pred začetkom preskušanja je treba zbrisati vse diagnostične kode težave (DTC).

9.3.3.4

Na zahtevo proizvajalca in s soglasjem homologacijskega organa se napake, ki se preskušajo, lahko simulirajo.

9.3.3.5

Zaznavanje napak

9.3.3.5.1

Sistem PCD se mora odzvati na napako, ki jo homologacijski organ izbere kot ustrezno v skladu z določbami tega dodatka. Šteje se, da je to dokazano, če pride do aktivacije v takem številu zaporednih preskusnih ciklov PCD, kot je navedeno v preglednici 4.7.

Kadar je v opisu spremljanja določeno in s homologacijskim organom dogovorjeno, da konkretna funkcija spremljanja za dokončanje spremljanja potrebuje več preskusnih ciklov PCD, kot je navedeno v preglednici 4.7, se lahko število preskusnih ciklov PCD poveča za do 50 %.

Vsak posamezni preskusni cikel PCD v dokaznem preskusu se lahko loči z zaustavitvijo motorja. Pri času do naslednjega zagona je treba upoštevati morebitno spremljanje, ki lahko nastopi po zaustavitvi motorja, in vse nujne pogoje, ki morajo obstajati, da se ob naslednjem zagonu sproži spremljanje.



Preglednica 4.7

Vrste funkcij spremljanja in ustrezno število preskusnih ciklov PCD, v okviru katerih se shrani „potrjena in aktivna“ DTC

Vrsta funkcije spremljanja

Število preskusnih ciklov PCD, v okviru katerih se shrani „potrjena in aktivna“ DTC

Odstranitev sistema za naknadno obdelavo delcev

2

Izpad delovanja sistema za naknadno obdelavo delcev

8

Napake v sistemu PCD

2

9.3.3.6

Preskusni cikel PCD

9.3.3.6.1

Preskusni cikel PCD, ki se v tem oddelku 9 obravnava za dokazovanje pravilnega delovanja sistema za spremljanje sistema za naknadno obdelavo delcev, je cikel NRTC po vročem zagonu za motorje podkategorij NRE-v-3, NRE-v-4, NRE-v-5 in NRE-v-6 ter ustrezni cikel NRSC za vse ostale kategorije.

9.3.3.6.2

Na zahtevo proizvajalca in po odobritvi homologacijskega organa se lahko za posamezno funkcijo spremljanja uporabi nadomestni preskusni cikel PCD (npr. cikel, ki ni NRTC ali NRSC). Zahteva mora vsebovati elemente (tehnične ocene, simulacijo, rezultate preskusov itd.), ki dokazujejo:

(a) da zahtevani preskusni cikel vodi do funkcije spremljanja, ki bo delovala pri dejanski uporabi, in

(b) da je ustrezni preskusni cikel PCD iz točke 9.3.3.6.1 manj primeren za zadevno spremljanje.

9.3.3.7

Konfiguracija za dokazovanje aktiviranja opozorilnega sistema

9.3.3.7.1

Dokazovanje aktiviranja opozorilnega sistema mora biti izvedeno s preskusi, ki se izvedejo na napravi za preskušanje motorja.

9.3.3.7.2

Vsi dodatni sestavni deli ali podsistemi, ki niso fizično vgrajeni v motor, kot so tipala temperature okolice, tipala ravni ter sistemi za opozarjanje in obveščanje upravljavca, ki so potrebni za izvajanje dokazovanj, morajo biti v ta namen povezani z motorjem ali morajo biti simulirani v skladu z zahtevami homologacijskega organa.

9.3.3.7.3

Če se tako odloči proizvajalec in se s tem strinja homologacijski organ, se lahko demonstracijski preskusi ne glede na točko 9.3.3.7.1 izvajajo na celotni necestni mobilni mehanizaciji z namestitvijo necestne mobilne mehanizacije na ustrezno preskusno napravo ali z vožnjo po preskusni stezi v nadzorovanih pogojih.

9.3.4

Dokazovanje aktiviranja opozorilnega sistema se šteje za izvedeno, če se je na koncu posameznega dokaznega preskusa, izvedenega v skladu s točko 9.3.3, opozorilni sistem ustrezno aktiviral in ima DTC za izbrano napako status „potrjena in aktivna DTC“.

9.3.5

Če se za sistem za naknadno obdelavo delcev, ki uporablja reagent, izvede dokazni preskus glede izpada delovanja sistema za naknadno obdelavo delcev ali odstranitve sistema za naknadno obdelavo delcev, je treba potrditi tudi, da se je prekinilo doziranje reagenta.




PRILOGA V

Meritve in preskusi v zvezi z območjem, povezanim z necestnim preskusnim ciklom v ustaljenem stanju

1.    Splošne zahteve

Ta priloga se uporablja za elektronsko krmiljene motorje kategorij NRE, NRG, IWP, IWA in RLR, ki izpolnjujejo mejne vrednosti emisij „stopnje V“ iz Priloge II k Uredbi (EU) 2016/1628 ter so opremljeni z elektronskim krmiljenjem za določitev količine in časovne krivulje vbrizgavanja goriva ali elektronskim krmiljenjem za aktivacijo, deaktivacijo ali prilagoditev sistema za uravnavanje emisij, ki se uporablja za zmanjšanje emisij NOx.

V tej prilogi so določene tehnične zahteve glede kontrolnega območja, povezanega z zadevnim NRSC, znotraj katerega se kontrolira količina, za katero lahko emisije presežejo mejne vrednosti emisij iz Priloge II.

Kadar se motor preskuša, kot je določeno z zahtevami za preskušanje iz oddelka 4, emisije, vzorčene v kateri koli naključno izbrani točki znotraj ustreznega kontrolnega območja iz oddelka 2, ne smejo preseči veljavnih mejnih vrednosti emisij iz Priloge II Uredbe (EU) 2016/1628, pomnoženih s faktorjem 2,0.

V oddelku 3 je predstavljena izbira dodatnih merilnih točk, ki jo opravi tehnična služba znotraj kontrolnega območja, med preskušanjem emisij na napravi za preskušanje, da se dokaže, da so zahteve iz tega oddelka 1 izpolnjene.

Proizvajalec lahko zahteva, da tehnična služba med dokazovanjem iz oddelka 3 izključi delovne točke iz katerega koli kontrolnega območja iz oddelka 2. Tehnična služba lahko to izključitev odobri, če lahko proizvajalec dokaže, da motor nikoli ne more delovati v takšnih točkah, kadar se uporablja v kateri koli kombinaciji necestne mobilne mehanizacije.

Navodila za vgradnjo, ki jih proizvajalec zagotovi proizvajalcu originalne opreme v skladu s Prilogo XIV, morajo vsebovati navedene zgornje in spodnje meje ustreznega kontrolnega območja ter izjavo, ki pojasnjuje, da proizvajalec originalne opreme motorja ne sme vgraditi na način, ki trajno omejuje obratovanje motorja samo na točke, ki ustrezajo vrtilnim frekvencam in obremenitvam zunaj kontrolnega območja za krivuljo navora, ki ustreza homologiranemu tipu motorja/družini motorjev.

2.    Kontrolno območje motorja

Kontrolno območje, ki se uporabi za izvedbo preskusa motorja, je območje, opredeljeno v tem oddelku 2, ki ustreza veljavnemu ciklu NRSC za motor, ki se preskuša.

2.1.   Kontrolno območje za motorje, ki se preskušajo po ciklu NRSC C1

Ti motorji delujejo s spremenljivo vrtilno frekvenco in obremenitvijo. Glede na (pod)kategorijo in delovno vrtilno frekvenco motorja se uporabljajo različne izključitve kontrolnega območja.

2.1.1.

Motorji s spremenljivo vrtilno frekvenco kategorije NRE z največjo neto močjo ≥ 19 kW, motorji s spremenljivo vrtilno frekvenco kategorije IWA z največjo neto močjo ≥ 300 kW, motorji s spremenljivo vrtilno frekvenco kategorije RLR in motorji s spremenljivo vrtilno frekvenco kategorije NRG.

Kontrolno območje (glej sliko 5.1) je opredeljeno tako:

zgornja meja navora : krivulja navora pri polni obremenitvi

območje vrtilne frekvence : vrtilna frekvenca A do n hi;

pri čemer je:

vrtilna frekvenca A = n lo + 0,15 × (n hin lo);

n hi

=

visoka vrtilna frekvenca [glej člen 1(12)],

n lo

=

nizka vrtilna frekvenca [glej člen 1(13)].

Naslednji pogoji obratovanja motorja so izključeni iz preskušanja:

(a) točke pod 30 % največjega navora;

(b) točke pod 30 % največje neto moči.

Če je izmerjena vrtilna frekvenca motorja A znotraj ± 3 % vrtilne frekvence motorja, ki jo je navedel proizvajalec, se uporabijo navedene vrtilne frekvence. Če katera koli preskusna vrtilna frekvenca prekorači dovoljeno odstopanje, se uporabijo izmerjene vrtilne frekvence motorja.

Vmesne preskusne točke v kontrolnem območju se določijo na naslednji način:

%torque = % največjega navora;

image

;

pri čemer je:n100% 100-odstotna vrtilna frekvenca za ustrezni preskusni cikel.

Slika 5.1

Kontrolno območje za motorje s spremenljivo vrtilno frekvenco kategorije NRE z največjo neto močjo ≥ 19 kW, motorje s spremenljivo vrtilno frekvenco kategorije IWA z največjo neto močjo ≥ 300 kW in motorje s spremenljivo vrtilno frekvenco kategorije NRG

image

2.1.2.

Motorji s spremenljivo vrtilno frekvenco kategorije NRE z največjo neto močjo ≥ 19 kW in motorji s spremenljivo vrtilno frekvenco kategorije IWA z največjo neto močjo ≥ 300 kW

Uporablja se kontrolno območje, navedeno v točki 2.1.1, vendar z dodatno izključitvijo pogojev obratovanja motorja, navedenih v tej točki in prikazanih na slikah 5.2 in 5.3:

(a) samo za delce, če je vrtilna frekvenca C manjša od 2 400  vrt/min, točke desno od črte ali pod črto, ki jo dobimo, če povežemo točko, ki ustreza 30 % največjega navora ali 30 % največje neto moči, kar je večje, pri vrtilni frekvenci B, s točko, ki ustreza 70 % največje neto moči pri visoki vrtilni frekvenci;

(b) samo za delce, če je vrtilna frekvenca C enaka ali večja od 2 400  vrt/min, točke desno od črte, ki jo dobimo, če povežemo točko, ki ustreza 30 % največjega navora ali 30 % največje neto moči, kar je večje, pri vrtilni frekvenci B, točko, ki ustreza 50 % največje neto moči pri 2 400  vrt/min, in točko, ki ustreza 70 % največje neto moči pri visoki vrtilni frekvenci;

pri čemer je:

vrtilna frekvenca B = n lo + 0,5 × (n hin lo);

vrtilna frekvenca C = n lo + 0,75 × (n hin lo).

n hi

=

visoka vrtilna frekvenca [glej člen 1(12)],

n lo

=

nizka vrtilna frekvenca [glej člen 1(13)].

Če so izmerjene vrtilne frekvence motorja A, B in C znotraj ± 3 % vrtilne frekvence motorja, ki jo je navedel proizvajalec, se uporabijo navedene vrtilne frekvence. Če katera koli preskusna vrtilna frekvenca prekorači dovoljeno odstopanje, se uporabijo izmerjene vrtilne frekvence motorja.

Slika 5.2

Kontrolno območje za motorje s spremenljivo vrtilno frekvenco kategorije NRE z največjo neto močjo < 19 kW in motorje s spremenljivo vrtilno frekvenco kategorije IWA z največjo neto močjo < 300 kW, vrtilna frekvenca C < 2 400  vrt/min

image

Legenda

1

Kontrolno območje motorja

2

Izvzetje za vse emisije

3

Izvzetje za delce

a

% največje neto moči

b

% največjega navora

Slika 5.3

Kontrolno območje za motorje s spremenljivo vrtilno frekvenco kategorije NRE z največjo neto močjo < 19 kW in motorje s spremenljivo vrtilno frekvenco kategorije IWA z največjo neto močjo < 300 kW, vrtilna frekvenca C ≥ 2 400  vrt/min

image

Legenda

1

Kontrolno območje motorja

2

Izvzetje za vse emisije

3

Izvzetje za delce

a

Odstotek največje neto moči

b

Odstotek največjega navora

2.2.   Kontrolno območje za motorje, ki se preskušajo po ciklih NRSC D2, E2 in G2

Ti motorji delujejo pretežno zelo blizu svoje konstrukcijsko določene delovne vrtilne frekvence, zato je kontrolno območje opredeljeno kot:

vrtilna frekvenca

:

100 %

območje navora

:

od 50 % do navora, ki ustreza največji moči.

2.3.   Kontrolno območje za motorje, ki se preskušajo po ciklu NRSC E3

Ti motorji delujejo pretežno nekoliko nad ali pod krivuljo vijaka z nespremenjenim nagibom. Kontrolno območje je povezano s krivuljo vijaka in njegove meje so določene z eksponenti v matematičnih enačbah. Kontrolno območje je opredeljeno tako:

Spodnja meja vrtilne frekvence

:

0,7 × n 100 %

Zgornja mejna krivulja

:

%power = 100 × ( %speed/90)3,5;

Spodnja mejna krivulja

:

%power = 70 × ( %speed/100)2,5;

Zgornja meja moči

:

Krivulja moči pri polni obremenitvi

Zgornja meja vrtilne frekvence

:

največja vrtilna frekvenca, ki jo dovoljuje regulator

pri čemer je:

%power % največje neto moči;

%speed je % n 100%

n 100% 100-odstotna vrtilna frekvenca za ustrezni preskusni cikel.

Slika 5.4

Kontrolno območje za motorje, ki se preskušajo po ciklu NRSC E3

image

Legenda

1

Spodnja meja vrtilne frekvence

2

Zgornja mejna krivulja

3

Spodnja mejna krivulja

4

Krivulja moči pri polni obremenitvi

5

Krivulja največje vrtilne frekvence, omejene z regulatorjem

6

Kontrolno območje motorja

3.    Zahteve za dokazovanje

Tehnična služba v kontrolnem območju za preskušanje naključno izbere točke obremenitve in vrtilne frekvence. Za motorje iz točke 2.1 se izberejo do tri točke. Za motorje iz točke 2.2 se izbere ena točka. Za motorje iz točke 2.3 ali 2.4 se izbereta do dve točki. Tehnična služba določi tudi naključni vrstni red preskusnih točk. Preskus se izvede v skladu z glavnimi zahtevami za cikel NRSC, vendar je vsako preskusno točko treba ovrednotiti ločeno.

4.    Preskusne zahteve

Preskus se izvede nemudoma po preskusnem ciklu NRSC z ločenimi fazami na naslednji način:

(a) preskus se izvede takoj po preskusnem ciklu NRSC z ločenimi fazami, kot je opisano v točkah od (a) do (e) točke 7.8.1.2 Priloge VI, vendar pred postopki po preskusu (f), ali po necestnem preskusnem ciklu v ustaljenem stanju z rampami med fazami (RMC) iz točk od (a) do (d) točke 7.8.2.3 Priloge VI, vendar pred postopki po preskusu (e), kot je ustrezno;

(b) preskusi se izvedejo tako, kot zahtevajo točke od (b) do (e) točke 7.8.1.2 Priloge VI, po metodi z več filtri (en filter za vsako preskusno točko) za vsako od preskusnih točk, izbranih v skladu z oddelkom 3;

(c) za vsako preskusno točko se izračuna specifična vrednost emisij (v g/kWh ali #/kWh, kot je ustrezno);

(d) vrednosti emisij se lahko izračunajo na masni osnovi v skladu z oddelkom 2 Priloge VII ali na molski osnovi v skladu z oddelkom 3 Priloge VII, vendar skladno z metodo, uporabljeno za preskusni cikel NRSC z ločenimi fazami ali preskus RMC;

(e) za izračune seštevkov plinastih in trdnih onesnaževal, če je to ustrezno, je vrednost Nmode v enačbi (7-63) enaka 1 in uporabi se utežni faktor 1;

(f) za izračun delcev se uporabi metoda več filtrov; za izračune seštevkov je vrednost Nmode v enačbi (7-64) enaka 1 in uporabi se utežni faktor 1.




PRILOGA VI

Izvajanje preskusov emisij in zahteve za merilno opremo

1.    Uvod

Ta priloga opisuje metodo za določanje emisij plinastih in trdnih onesnaževal iz motorja, ki se preskuša, ter specifikacije za merilno opremo. Od oddelka 6 dalje je številčenje v tej prilogi skladno s številčenjem v globalnem tehničnem predpisu 11 za necestno mobilno mehanizacijo (NRMM) in v pravilniku UN R 96-03, Priloga 4B. Vendar nekatere točke iz globalnega tehničnega predpisa 11 NRMM v tej prilogi niso potrebne oziroma so prilagojene v skladu s tehničnim razvojem.

2.    Splošni pregled

Ta priloga vsebuje naslednje tehnične določbe, ki so potrebne za izvajanje preskusov emisij. Dodatne določbe so naštete v točki 3.

 Oddelek 5: Zahteve glede zmogljivosti, vključno z določanjem preskusnih vrtilnih frekvenc

 Oddelek 6: Preskusni pogoji, vključno z metodo za upoštevanje emisij plinov iz okrova ročične gredi, metodo za določanje in upoštevanje stalne in nepogoste regeneracije sistemov za naknadno obdelavo izpušnih plinov

 Oddelek 7: Preskusni postopki, vključno z določanjem karakterističnega diagrama motorja, vzpostavljanjem preskusnih ciklov in postopkom za izvajanje preskusnih ciklov

 Oddelek 8: Postopki merjenja, vključno s preverjanjem kalibracije instrumentov in zmogljivosti ter validacijo instrumentov za preskus

 Oddelek 9: Merilna oprema, vključno z merilnimi instrumenti, postopki redčenja, postopki vzorčenja ter analiznimi plini in masnimi standardi

 Dodatek 1: Postopek merjenja števila delcev (PN)

3.    Povezane priloge

Ovrednotenje podatkov in izračuni

:

Priloga VII

Preskusni postopki za motorje na kombinirano gorivo

:

Priloga VIII

Referenčna goriva

:

Priloga IX

Preskusni cikli

:

Priloga XVII

4.    Splošne zahteve

Motorji, ki se preskušajo, morajo izpolniti zahteve glede zmogljivosti iz oddelka 5, ko se preskušajo v skladu s preskusnimi pogoji iz oddelka 6 in preskusnimi postopki iz oddelka 7.

5.    Zahteve glede okoljskih značilnosti

5.1.   Emisije plinastih in trdnih onesnaževal ter CO2 in NH3

Predstavniki onesnaževal so:

(a) dušikovi oksidi, NOx;

(b) ogljikovodiki, izraženi kot skupni ogljikovodiki, HC ali THC;

(c) ogljikov monoksid, CO;

(d) delci, PM;

(e) število delcev, PN.

Izmerjene vrednosti plinastih in trdnih onesnaževal ter CO2 v izpušnih plinih motorja se nanašajo na emisije, specifične za zavoro, v gramih na kilovatno uro (g/kWh).

Plinasta in trdna onesnaževala, ki jih je treba izmeriti, so onesnaževala, za katera veljajo mejne vrednosti, ki se uporabljajo za podkategorijo preskušanih motorjev, kot so določene v Prilogi II k Uredbi (EU) 2016/1628. Rezultati, vključno s faktorjem poslabšanja, določenim v skladu s Prilogo III, ne smejo presegati veljavnih mejnih vrednosti.

Emisije CO2 je treba meriti in o njih poročati za vse podkategorije motorjev, kot je zahtevano v členu 41(4) Uredbe (EU) 2016/1628.

Dodatno je treba meriti tudi srednje emisije amoniaka (NH3), kot je zahtevano v skladu z oddelkom 3 Priloge IV, če ukrepi za uravnavanje emisij NOx, ki so del sistema motorja za uravnavanje emisij, vključujejo uporabo reagenta, te emisije pa ne smejo presegati vrednosti iz navedenega oddelka.

Emisije se določajo za delovne cikle (preskusne cikle v ustaljenem stanju in/ali prehodnega stanja), kot so opisani v oddelku 7 in Prilogi XVII. Merilni sistemi morajo zadostiti preveritvam kalibracije in učinkovitosti iz oddelka 8 z opremo za merjenje iz oddelka 9.

Homologacijski organ lahko odobri tudi druge sisteme ali analizatorje, če se ugotovi, da dajejo enakovredne rezultate v skladu s točko 5.1.1. Rezultati se izračunajo v skladu z zahtevami iz Priloge VII.

5.1.1.   Enakovrednost

Ugotavljanje enakovrednosti sistemov temelji na študiji korelacije med obravnavanim sistemom in enim od sistemov iz te priloge na podlagi sedmih (ali več) parov vzorcev. „Rezultati“ se nanašajo na vrednost uteženih emisij posameznega cikla. Preskuse za ugotavljanje korelacije je treba izvesti v istem laboratoriju in preskusnem prostoru ter na istem motorju, poleg tega je zaželeno, da potekajo sočasno. Enakovrednost povprečij za pare vzorcev se določi s pomočjo statistik F-preizkusa in t-preizkusa, kot sta opisana v Dodatku 3 k Prilogi VII, pri čemer veljajo za laboratorij, preskusni prostor in motor zgoraj opisani pogoji. Odstopanja se določijo v skladu z ISO 5725 in se ne vključijo v podatkovno zbirko. Sisteme, ki se bodo uporabili za preskuse za ugotavljanje korelacije, mora odobriti homologacijski organ.

5.2.   Splošne zahteve za preskusne cikle

5.2.1.

Preskus za EU-homologacijo se opravi z uporabo ustreznega necestnega cikla v ustaljenem stanju (NRSC) in, če je ustrezno, necestnega cikla prehodnega stanja (NRTC ali LSI-NRTC), kot so določeni v členu 24 in Prilogi IV k Uredbi (EU) 2016/1628.

5.2.2.

Tehnične specifikacije in značilnosti ciklov NRSC so določene v Prilogi XVII, Dodatek 1 (NRSC z ločenimi fazami) in Dodatek 2 (NRSC z rampami med fazami). Če tako določi proizvajalec, se preskus po NRSC lahko izvede kot NRSC z ločenimi fazami ali, kjer je na voljo, kot NRSC z rampami med fazami (RMC), kot je določeno v točki 7.4.1.

5.2.3.

Tehnične specifikacije in značilnosti ciklov NRTC in LSI-NRTC so določene v Dodatku 3 k Prilogi XVII.

5.2.4.

Preskusni cikli, opredeljeni v točki 7.4 in Prilogi XVII, so zasnovani na podlagi odstotnega deleža največjega navora ali moči in preskusnih vrtilnih frekvenc, ki jih je treba določiti za pravilno izvedbo preskusnih ciklov:

(a) 100-odstotna vrtilna frekvenca (najvišja preskusna vrtilna frekvenca (MTS) ali nazivna vrtilna frekvenca);

(b) vmesna ali vmesne vrtilne frekvence iz točke 5.2.5.4;

(c) vrtilna frekvenca v prostem teku iz točke 5.2.5.5.

Določanje preskusnih vrtilnih frekvenc je določeno v točki 5.2.5, uporaba navora in moči pa v točki 5.2.6.

5.2.5.

Preskusne vrtilne frekvence

5.2.5.1.   Najvišja preskusna vrtilna frekvenca (MTS)

Najvišja preskusna vrtilna frekvenca se izračuna v skladu s točko 5.2.5.1.1 ali točko 5.2.5.1.3.

5.2.5.1.1   Izračun največje preskusne vrtilne frekvence (MTS)

Za izračun MTS se izvede postopek določanja karakterističnega diagrama za prehodno stanje v skladu s točko 7.4. MTS se nato določi na podlagi vrednosti s karakterističnega diagrama moči motorja v odvisnosti od vrtilne frekvence motorja. MTS se izračuna v skladu z enačbo (6-1), (6-2) ali (6-3):



(a)

MTS = n lo + 0,95 × (n hin lo)

(6-1)

(b)

MTS = n i

(6-2)

pri čemer je:

n i

povprečje najnižje in najvišje vrtilne frekvence, pri katerih je (n 2 norm i + P 2 norm i ) enako 98 % največje vrednosti (n 2 norm i + P 2 norm i )

(c) Če obstaja samo ena vrtilna frekvenca, pri kateri je vrednost (n 2 norm i + P 2 norm i ) enaka 98 % največje vrednosti (n 2 norm i + P 2 norm i ), velja:



MTS = n i

(6-3)

pri čemer je:

n i

vrtilna frekvenca, pri kateri je dosežena največja vrednost (n 2 norm i + P 2 norm i ),

pri čemer je:

n

=

vrtilna frekvenca motorja

i

=

spremenljivka za indeksiranje, ki predstavlja eno zabeleženo vrednost s karakterističnega diagrama motorja

n hi

=

visoka vrtilna frekvenca, kot je opredeljena v členu 2(12)

n lo

=

nizka vrtilna frekvenca, kot je opredeljena v členu 2(13)

n norm i

=

vrtilna frekvenca motorja, normalizirana z deljenjem z nPmax
image

P norm i

=

moč motorja, normalizirana z deljenjem s Pmax

image

=

povprečje najnižje in najvišje vrtilne frekvence, pri katerih je moč enaka 98 % P max.

Z linearno interpolacijo med vrednostmi s karakterističnega diagrama se določijo:

(a) vrtilne frekvence, pri katerih je moč enaka 98 % P max. Če obstaja samo ena vrtilna frekvenca, pri kateri je moč enaka 98 % Pmax, je
image vrtilna frekvenca, pri kateri nastopi Pmax;

(b) vrtilne frekvence, pri katerih je (n 2 norm i + P 2 n orm i ) enako 98 % največje vrednosti (n 2 norm i + P 2 n orm i ).

5.2.5.1.2   Uporaba navedene MTS

Če je MTS, izračunana v skladu s točko 5.2.5.1.1 ali točko 5.2.5.1.3, v območju ± 3 % MTS, ki jo je navedel proizvajalec, se lahko za preskus emisij uporablja navedena MTS. Če je dovoljeno odstopanje preseženo, se za preskus emisij uporabi izmerjena MTS.

5.2.5.1.3   Uporaba prilagojene MTS

Če je padajoči del krivulje polne obremenitve zelo strm, lahko to povzroči težave pri pravilni izpeljavi 105-odstotnih vrtilnih frekvenc pri NRTC. V tem primeru je po predhodni odobritvi tehnične službe dopustno uporabiti nadomestno vrednost MTS, določeno po eni od naslednjih metod:

(a) MTS se lahko nekoliko zniža (največ za 3 %), da se omogoči pravilna izpeljava NRTC.

(b) Nadomestna MTS se izračuna v skladu z enačbo (6-4):



MTS = ((n maxn idle)/1,05) + n idle

(6-4)

pri čemer je:

n max

=

vrtilna frekvenca motorja, na katero funkcija regulatorja motorja uravna vrtilno frekvenco motorja, če je zahteva upravljavca največja, obremenitev pa enaka nič („največja vrtilna frekvenca brez obremenitve“)

n idle

=

vrtilna frekvenca v prostem teku

5.2.5.2.   Nazivna vrtilna frekvenca

Nazivna vrtilna frekvenca je opredeljena v členu 3(29) Uredbe (EU) 2016/1628. Nazivna vrtilna frekvenca za motorje s spremenljivo vrtilno frekvenco, na katerih je treba opraviti preskus emisij, se določi na podlagi ustreznega postopka določanja karakterističnega diagrama iz oddelka 7.6. Nazivno vrtilno frekvenco za motorje s stalno vrtilno frekvenco določi proizvajalec v skladu z značilnostmi regulatorja. Če je treba preskus emisij opravljati na tipu motorja, opremljenem z več vrtilnimi frekvencami, kot je dovoljeno v členu 3(21) Uredbe (EU) 2016/1628, je treba navesti in preskusiti vse vrtilne frekvence.

Če je nazivna vrtilna frekvenca, določena na podlagi postopka določanja karakterističnega diagrama iz oddelka 7.6, v območju ± 150 vrt/min glede na vrednost, ki jo navede proizvajalec, za motorje kategorije NRS z regulatorjem ali v območju ± 350 vrt/min ali ± 4 % za motorje kategorije NRS brez regulatorja, kar od tega je manjše, ali v območju ± 100 vrt/min za vse druge kategorije motorjev, se lahko uporabi navedena vrednost. Če je dovoljeno odstopanje preseženo, se uporabi nazivna vrtilna frekvenca, določena na podlagi postopka določanja karakterističnega diagrama.

Pri motorjih kategorije NRSh mora biti 100-odstotna preskusna vrtilna frekvenca v območju ± 350 vrt/min glede na nazivno vrtilno frekvenco.

Za vse preskusne cikle v ustaljenem stanju se lahko po izbiri namesto nazivne vrtilne frekvence uporabi MTS.

5.2.5.3.   Vrtilna frekvenca pri največjem navoru za motorje s spremenljivo vrtilno frekvenco

Vrtilna frekvenca pri največjem navoru, določena s pomočjo krivulje največjega navora, ki se opredeli z ustreznim postopkom določanja karakterističnega diagrama motorja iz točke 7.6.1 ali 7.6.2, je ena od naslednjih:

(a) vrtilna frekvenca, pri kateri je bil zabeležen največji navor, ali

(b) povprečje najnižje in najvišje vrtilne frekvence, pri katerih je navor enak 98 % največjega navora. Če je potrebno, se za določanje vrtilnih frekvenc, pri katerih je navor enak 98 % največjega navora, uporabi linearna interpolacija.

Če je vrtilna frekvenca pri največjem navoru, določena na podlagi krivulje največjega navora, v območju ± 4 % glede na vrtilno frekvenco pri največjem navoru, ki jo je navedel proizvajalec, za motorje kategorije NRS ali NRSh ali v območju ± 2,5 % glede na vrtilno frekvenco pri največjem navoru, ki jo je navedel proizvajalec, za vse druge kategorije motorjev, se lahko za namene te uredbe uporabi navedena vrednost. Če je dovoljeno odstopanje preseženo, se uporabi vrtilna frekvenca pri največjem navoru, določena na podlagi krivulje največjega navora.

5.2.5.4.   Vmesna vrtilna frekvenca

Vmesna vrtilna frekvenca mora izpolnjevati eno od naslednjih zahtev:

(a) za motorje, ki so zasnovani tako, da delujejo v določenem območju vrtilnih frekvenc na krivulji navora pri polni obremenitvi, je vmesna vrtilna frekvenca vrtilna frekvenca pri največjem navoru, če je ta med 60 % in 75 % nazivne vrtilne frekvence;

(b) če je vrtilna frekvenca pri največjem navoru manjša od 60 % nazivne vrtilne frekvence, je vmesna vrtilna frekvenca 60 % nazivne vrtilne frekvence;

(c) če je vrtilna frekvenca pri največjem navoru višja od 75 % nazivne vrtilne frekvence, je vmesna vrtilna frekvenca 75 % nazivne vrtilne frekvence. Če lahko motor deluje samo pri vrtilnih frekvencah, ki so višje od 75 % nazivne vrtilne frekvence, je vmesna vrtilna frekvenca najnižja vrtilna frekvenca, pri kateri lahko motor deluje;

(d) za motorje, ki niso zasnovani tako, da delujejo v določenem območju vrtilnih frekvenc na krivulji navora pri polni obremenitvi v pogojih ustaljenega stanja, je vmesna vrtilna frekvenca med 60 in 70 % nazivne vrtilne frekvence;

(e) za motorje, ki se preskušajo po ciklu G1, razen za motorje kategorije ATS, je vmesna vrtilna frekvenca 85 % nazivne vrtilne frekvence;

(f) za motorje kategorije ATS, ki se preskušajo po ciklu G1, je vmesna vrtilna frekvenca 60 ali 85 % nazivne vrtilne frekvence, odvisno od tega, katera je bliže dejanski vrtilni frekvenci pri največjem navoru.

Če se za 100-odstotno preskusno vrtilno frekvenco namesto nazivne vrtilne frekvence uporablja MTS, je treba pri določanju vmesne vrtilne frekvence prav tako uporabiti MTS namesto nazivne vrtilne frekvence.

5.2.5.5.   Vrtilna frekvenca v prostem teku

Vrtilna frekvenca v prostem teku je najnižja vrtilna frekvenca motorja pri najmanjši obremenitvi (večji od obremenitve, enake nič, ali enaki nič), pri kateri vrtilno frekvenco motorja uravnava funkcija regulatorja motorja. Pri motorjih brez funkcije regulatorja, ki uravnava vrtilno frekvenco v prostem teku, pomeni vrtilna frekvenca v prostem teku vrednost najnižje možne vrtilne frekvence motorja pri najmanjši obremenitvi, ki jo navede proizvajalec. Upoštevati je treba, da je vrtilna frekvenca v prostem teku pri ogretem motorju vrtilna frekvenca ogretega motorja v prostem teku.

5.2.5.6.   Preskusna vrtilna frekvenca za motorje s stalno vrtilno frekvenco

Pri regulatorjih motorjev s stalno vrtilno frekvenco je možno, da ne ohranjajo vedno popolnoma stalne vrtilne frekvence. Običajno lahko vrtilna frekvenca pade (za 0,1 do 10 %) pod vrtilno frekvenco pri obremenitvi, ki je enaka nič, tako da je najmanjša vrtilna frekvenca dosežena blizu točke največje moči motorja. Preskusna vrtilna frekvenca za motorje s stalno vrtilno frekvenco se lahko nadzira z uporabo regulatorja, ki je vgrajen v motor, ali z uporabo ukaza za vrtilno frekvenco preskusne naprave, pri čemer ta predstavlja regulator motorja.

Če se uporablja regulator, vgrajen v motor, je 100-odstotna vrtilna frekvenca regulirana vrtilna frekvenca motorja, kot je opredeljena v členu 2(24).

Če se za simulacijo regulatorja uporablja signal ukaza za vrtilno frekvenco preskusne naprave, je 100-odstotna vrtilna frekvenca pri obremenitvi, ki je enaka nič, vrtilna frekvenca brez obremenitve, kot jo določi proizvajalec za to nastavitev regulatorja, 100-odstotna vrtilna frekvenca pri polni obremenitvi pa nazivna vrtilna frekvenca za to nastavitev regulatorja. Za določanje vrtilne frekvence za druge preskusne načine se uporabi interpolacija.

Če je regulator nastavljen na izohrono delovanje ali če se nazivna vrtilna frekvenca in vrtilna frekvenca brez obremenitve, ki ju navede proizvajalec, ne razlikujeta za več kot 3 %, se lahko za 100-odstotno vrtilno frekvenco v vseh obremenitvenih točkah uporabi ena vrednost, ki jo navede proizvajalec.

5.2.6.

Navor in moč

5.2.6.1.   Navor

Vrednosti za navor, določene v preskusnih ciklih, so odstotne vrednosti, ki za zadevni preskusni način predstavljajo eno od naslednjega:

(a) razmerje med potrebnim navorom in največjim možnim navorom pri določeni preskusni vrtilni frekvenci (vsi cikli, razen D2 in E2);

(b) razmerje med potrebnim navorom in navorom, ki ustreza nazivni izhodni moči, ki jo navede proizvajalec (cikla D2 in E2).

5.2.6.2.   Moč

Vrednosti za moč, določene v preskusnih ciklih, so odstotne vrednosti, ki za zadevni preskusni način predstavljajo eno od naslednjega:

(a) za preskusni cikel E3 so vrednosti za moč podane v odstotkih največje izhodne moči pri 100-odstotni vrtilni frekvenci, saj ta cikel temelji na teoretični karakteristični krivulji vijaka za plovila s pogonom na težke motorje brez omejitve dolžine;

(b) za preskusni cikel F so vrednosti za moč podane v odstotkih največje izhodne moči pri zadevni preskusni vrtilni frekvenci, razen pri vrtilni frekvenci v prostem teku, kjer je ta številka vrednost v odstotkih največje izhodne moči pri 100-odstotni vrtilni frekvenci.

6.    Preskusni pogoji

6.1.   Laboratorijski preskusni pogoji

Izmerita se absolutna temperatura (T a) zraka motorja na vstopu v motor, izražena v kelvinih, in suh atmosferski tlak (p s), izražen v kPa, ter v skladu z določbami v nadaljevanju in z enačbo (6-5) ali (6-6) se določi parameter f a. Če se atmosferski tlak meri v vodu, je treba zagotoviti zanemarljive tlačne izgube med atmosfero in tlakom na mestu meritev ter upoštevati spremembe statičnega tlaka v vodu, ki so posledica toka. Pri večvaljnih motorjih, ki imajo ločene skupine polnilnih zbiralnikov, kot npr. pri konfiguraciji motorjev „V“, se upošteva povprečna temperatura v posameznih skupinah. O parametru fa je treba poročati skupaj z rezultati preskusa.

Sesalni in mehansko tlačno polnjeni motorji:



image

(6-5)

Motorji s turbinskim polnilnikom s hlajenjem polnilnega zraka ali brez njega:



image

(6-6)

6.1.1.

Za veljavnost preskusa morata biti izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)  f a je v območju 0,93 ≤ f a ≤ 1,07, razen kot je dovoljeno v točkah 6.1.2 in 6.1.4;

(b) temperatura polnilnega zraka se vzdržuje pri 298 ± 5 K (25 ± 5 °C), merjeno pred katerim koli sestavnim delom motorja, gledano v smeri toka, razen kot je dovoljeno v točkah 6.1.3 in 6.1.4, kot je zahtevano v točkah 6.1.5 in 6.1.6.

6.1.2.

Če nadmorska višina laboratorija, v katerem se preskuša motor, presega 600 m, lahko f a ob soglasju proizvajalca presega 1,07, pod pogojem, da p s ni nižji od 80 kPa.

6.1.3.

Če je moč preskušanega motorja večja od 560 kW, lahko največja vrednost temperature polnilnega zraka ob soglasju proizvajalca presega 303 K (30 °C), pod pogojem, da ne presega 308 K (35 °C).

6.1.4.

Če nadmorska višina laboratorija, v katerem se preskuša motor, presega 300 m in če je moč preskušanega motorja večja od 560 kW, lahko f a ob soglasju proizvajalca presega 1,07, pod pogojem, da p s ni nižji od 80 kPa, in največja vrednost temperature polnilnega zraka lahko presega 303 K (30 °C), pod pogojem, da ne presega 308 K (35 °C).

6.1.5.

V primeru družine motorjev kategorije NRS z manj kot 19 kW, ki jo sestavljajo samo tipi motorjev za uporabo v snežnih frezah, je treba temperaturo polnilnega zraka vzdrževati med 273 K in 268 K (0 °C in – 5 °C).

6.1.6.

Pri motorjih kategorije SMB je treba temperaturo polnilnega zraka vzdrževati na 263 ± 5 K (– 10 ± 5 °C), razen kot dovoljuje točka 6.1.6.1.

6.1.6.1.

Pri motorjih kategorije SMB, opremljenih z elektronsko upravljanim vbrizgom goriva, ki uravnava pretok goriva glede na temperaturo polnilnega zraka, se lahko temperatura polnilnega zraka na zahtevo proizvajalca namesto tega vzdržuje na 298 ± 5 K (25 ± 5 °C).

6.1.7.

Dovoljena je uporaba:

(a) merilnika atmosferskega tlaka, katerega izhodna vrednost se uporablja kot atmosferski tlak za celotni preskusni laboratorij, ki ima več kot en preskusni prostor z dinamometrom, če oprema za uravnavanje polnilnega zraka ohranja tlak okolja, v katerem se motor preskuša, v območju ± 1 kPa glede na skupni atmosferski tlak;

(b) merilnika vlažnosti za merjenje vlažnosti polnilnega zraka za celotni preskusni laboratorij, ki ima več kot en preskusni prostor z dinamometrom, če oprema za uravnavanje polnilnega zraka ohranja rosišče v prostoru, v katerem se motor preskuša, v območju ± 0,5 K glede na skupno meritev vlažnosti.

6.2.   Motorji s hlajenjem polnilnega zraka

(a) Uporablja se sistem za hlajenje polnilnega zraka s skupno zmogljivostjo polnilnega zraka, ki je reprezentativna za vgradnjo motorjev iz serijske proizvodnje v uporabi. Morebitni laboratorijski sistem za hlajenje polnilnega zraka mora biti zasnovan tako, da se čim bolj zmanjša nabiranje kondenzata. Pred preskusom emisij je treba nabrani kondenzat odvesti in vse odvodne kanale popolnoma zapreti. Med preskušanjem emisij morajo ostati odvodni kanali zaprti. Vzdrževati je treba naslednje pogoje glede hladilnega sredstva:

(a) med celotnim preskušanjem se temperatura hladilnega sredstva na vstopu v hladilnik polnilnega zraka vzdržuje pri najmanj 20 °C;

(b) pri nazivni vrtilni frekvenci in polni obremenitvi se pretok hladilnega sredstva nastavi tako, da se za izstopom iz hladilnika polnilnega zraka doseže temperatura zraka v območju ± 5 °C vrednosti, ki jo je določil proizvajalec. Temperatura zraka na izstopu se izmeri na mestu, ki ga določi proizvajalec. Ta nastavitev pretoka hladilnega sredstva se uporablja v celotnem preskušanju;

(c) če proizvajalec motorja navede mejne vrednosti padca tlaka v sistemu hlajenja polnilnega zraka, je treba zagotoviti, da je padec tlaka v sistemu hlajenja polnilnega zraka pri pogojih motorja, ki jih določi proizvajalec, znotraj omejitev proizvajalca. Padec tlaka se izmeri na mestih, ki jih je določil proizvajalec.

Če se za preskusni cikel namesto nazivne vrtilne frekvence uporablja MTS iz točke 5.2.5.1, se lahko pri določanju temperature polnilnega zraka namesto nazivne vrtilne frekvence uporabi ta vrtilna frekvenca.

Cilj je pridobiti rezultate emisij, ki so reprezentativni za delovanje med uporabo. Če dobra inženirska presoja kaže, da bi specifikacije iz tega oddelka povzročile nereprezentativno preskušanje (kot je na primer prekomerna ohladitev polnilnega zraka), se lahko uporabljajo bolj zapletene nastavitve in regulacije padca tlaka polnilnega zraka, temperature hladilnega sredstva in pretoka, da se dosežejo bolj reprezentativni rezultati.

6.3.   Moč motorja

6.3.1.   Osnova za merjenje emisij

Osnova za merjenje specifičnih emisij je nepopravljena izhodna moč, kot je opredeljena v členu 3(23) Uredbe (EU) 2016/1628.

6.3.2.   Dodatna oprema, ki jo je treba namestiti

Dodatna oprema, ki je potrebna za delovanje motorja, mora biti med preskusom na preskusni napravi nameščena v skladu z zahtevami iz Dodatka 2.

Če potrebne dodatne opreme za preskus ni mogoče namestiti, je treba moč, ki jo ta oprema odjema, določiti in odšteti od izmerjene moči motorja.

6.3.3.   Dodatna oprema, ki jo je treba odstraniti

Nekatera dodatna oprema, ki je potrebna le za delovanje necestne mobilne mehanizacije in je morda nameščena na motor, se za preskus odstrani.

Če dodatne opreme ni mogoče odstraniti, se lahko določi moč, ki jo ta odjema v neobremenjenem stanju, in prišteje izmerjeni moči motorja (glej opombo g v Dodatku 2). Če je ta vrednost večja od 3 % največje moči pri preskusni vrtilni frekvenci, jo lahko preveri tehnična služba. Moč, ki jo odjema dodatna oprema, se uporabi za prilagoditev nastavljenih vrednosti in izračun dela, ki ga opravi motor v preskusnem ciklu, v skladu s točko 7.7.1.3 ali 7.7.2.3.1.

6.3.4.   Določanje moči dodatne opreme

Moč, ki jo odjema dodatna oprema/oprema, je treba določiti le, če:

(a) dodatna oprema/oprema, zahtevana v skladu z Dodatkom 2, ni nameščena na motor

in/ali

(b) je na motor nameščena dodatna oprema/oprema, ki ni zahtevana v skladu z Dodatkom 2.

Vrednosti moči dodatne opreme in metodo merjenja/računanja za določitev moči dodatne opreme predloži proizvajalec motorja za celotno območje delovanja v ustreznih preskusnih ciklih, pri čemer jih mora odobriti homologacijski organ.

6.3.5.   Delo motorja v ciklu

Izračun referenčnega in dejanskega dela v ciklu (glej točko 7.8.3.4) temelji na moči motorja v skladu s točko 6.3.1. V tem primeru sta P f in P r iz enačbe (6-7) nič, P pa je enako P m.

Če je dodatna oprema/oprema nameščena v skladu s točkama 6.3.2 in/ali 6.3.3, se moč, ki jo ta oprema odjema, uporabi za popravek vsake trenutne vrednosti moči v ciklu P m,i v skladu z enačbo (6-8):



P i = P m,iP f,i + P r,i

(6-7)

P AUX = P r,iP f,i

(6-8)

pri čemer je:

P m,i

izmerjena moč motorja v kW

P f,i

moč, ki jo odjema dodatna oprema/oprema, ki bi jo bilo treba namestiti, vendar ni bila nameščena, v kW

P r,i

moč, ki jo odjema dodatna oprema/oprema, ki bi jo bilo treba odstraniti, vendar je bila nameščena, v kW.

6.4.   Polnilni zrak motorja

6.4.1.   Uvod

Uporabi se sistem za dovod polnilnega zraka, ki je vgrajen na motor, ali sistem, ki predstavlja značilno konfiguracijo med uporabo. To vključuje hlajenje polnilnega zraka in vračanje izpušnih plinov v valj (EGR).

6.4.2.   Tlačni upor sistema za dovod polnilnega zraka

Uporabi se tak sistem za dovod zraka v motor ali tak sistem preskusnega laboratorija, katerega tlačni upor za pretok polnilnega zraka je v območju ± 300 Pa glede na največjo vrednost, ki jo je določil proizvajalec za čist zračni filter pri nazivni vrtilni frekvenci in polni obremenitvi. Če to ni mogoče zaradi zasnove sistema za dovod zraka preskusnega laboratorija, je ob predhodnem soglasju tehnične službe dopusten tlačni upor, ki ne presega vrednosti, ki jo je proizvajalec navedel za umazan filter. Razlika statičnih tlakov zaradi tlačnega upora se meri na mestu ter pri nastavitvenih točkah vrtilne frekvence in navora, ki jih določi proizvajalec. Če proizvajalec mesta ne določi, se ta tlačna razlika meri pred morebitnim turbinskim polnilnikom ali priključkom sistema vračanja izpušnih plinov v valj (EGR) na sistem za dovod zraka gledano v smeri toka.

Če se za preskusni cikel namesto nazivne vrtilne frekvence uporablja MTS iz točke 5.2.5.1, se lahko pri določanju tlačnega upora za pretok polnilnega zraka namesto nazivne vrtilne frekvence uporabi ta vrtilna frekvenca.

6.5.   Izpušni sistem motorja

Uporabi se izpušni sistem, ki je vgrajen na motor, ali sistem, ki predstavlja značilno konfiguracijo med uporabo. Izpušni sistem mora biti skladen z zahtevami za vzorčenje izpušnih plinov, določenimi v točki 9.3. Uporabi se izpušni sistem motorja ali sistem preskusnega laboratorija, katerega statični protitlak izpušnih plinov je med 80 in 100 % največje vrednosti tlačnega upora za pretok izpušnih plinov pri nazivni vrtilni frekvenci in polni obremenitvi. Tlačni upor za pretok izpušnih plinov se lahko nastavi z ventilom. Če je največji tlačni upor za pretok izpušnih plinov 5 kPa ali manj, nastavljena točka ne sme biti več kot 1,0 kPa manjša od največje vrednosti. Če se za preskusni cikel namesto nazivne vrtilne frekvence uporablja MTS iz točke 5.2.5.1, se lahko pri določanju tlačnega upora za pretok izpušnih plinov namesto nazivne vrtilne frekvence uporabi ta vrtilna frekvenca.

6.6.   Motor s sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov

Če je motor opremljen s sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov, ki ni nameščen neposredno na motor, mora imeti izpušna cev pred razširjenim delom, ki vsebuje napravo za naknadno obdelavo, gledano v smeri toka, tak premer, kot ga ima v normalni uporabi, v dolžini najmanj štirih premerov cevi. Razdalja od prirobnice izpušnega zbiralnika ali izstopa turbinskega polnilnika do naprave za naknadno obdelavo izpušnih plinov mora biti enaka kot pri konfiguraciji necestne mobilne mehanizacije ali v okviru proizvajalčevih specifikacij glede razdalje. Če proizvajalec tako navede, mora biti cev toplotno izolirana, da se na vstopu v naknadno obdelavo izpušnih plinov doseže temperatura, ki je v okviru navedb proizvajalca. Če proizvajalec navede druge zahteve za vgradnjo, jih je prav tako treba upoštevati pri preskusni konfiguraciji. Tlačni upor za pretok izpušnih plinov se nastavi v skladu s točko 6.5. Pri napravah za naknadno obdelavo s spremenljivim tlačnim uporom za pretok izpušnih plinov je največji tlačni upor za pretok izpušnih plinov, ki se uporablja v točki 6.5, opredeljen pri pogoju naknadne obdelave (raven utečenosti/staranja in regeneracije/obremenitve), ki ga je navedel proizvajalec. Posoda za naknadno obdelavo se lahko med navideznimi preskusi in med določanjem karakterističnega diagrama motorja odstrani in zamenja z enakovredno posodo, ki ima katalitično neaktivno podlago.

Emisije, izmerjene v preskusnem ciklu, morajo biti reprezentativne za emisije v uporabi. Če je motor opremljen s sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov, ki zahteva porabo reagenta, proizvajalec določi reagent, ki se uporablja pri vseh preskusih, proizvajalec.

Pri motorjih kategorij NRE, NRG, IWP, IWA, RLR, NRS, NRSh, SMB in ATS, opremljenih s sistemi za naknadno obdelavo izpušnih plinov, pri katerih se izvaja nepogosta regeneracija, kot je opisano v točki 6.6.2, se rezultati emisij prilagodijo tako, da upoštevajo regeneracije. V tem primeru je povprečna emisija odvisna od pogostosti regeneracije z vidika deleža preskusov, v katerih pride do regeneracije. Pri sistemih za naknadno obdelavo, pri katerih se regeneracija izvaja trajno ali vsaj enkrat med veljavnim preskusnim ciklom prehodnega stanja (NRTC ali LSI-NRTC) ali RMC („stalna regeneracija“) v skladu s točko 6.6.1, poseben preskusni postopek ni potreben.

6.6.1.   Stalna regeneracija

Za sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov, ki temelji na postopku stalne regeneracije, se emisije izmerijo na sistemu za naknadno obdelavo, ki je bil stabiliziran, da se doseže ponovljivo obnašanje emisij. Postopek regeneracije se opravi vsaj enkrat v preskusu NRTC po vročem zagonu, LSI-NRTC ali NRSC, pri čemer proizvajalec navede normalne pogoje, v katerih pride do regeneracije (obremenitev s sajami, temperatura, protitlak izpušnih plinov itd.). Da se dokaže stalnost postopka regeneracije, se izvedejo najmanj trije preskusi po NRTC po vročem zagonu, LSI-NRTC ali NRSC. Pri NRTC po vročem zagonom se motor ogreje v skladu s točko 7.8.2.1, odstavi v skladu s točko 7.4.2.1.(b) in zažene se prvi NRTC po vročem zagonu.

Naslednji NRTC po vročem zagonu se začnejo po odstavitvi v skladu s točko 7.4.2.1.(b). Med preskusi se beležijo temperature in tlaki izpušnih plinov (temperatura pred in za sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov, protitlak izpušnih plinov itd.). Šteje se, da je sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov zadovoljiv, če pogoji, ki jih je navedel proizvajalec, med preskusom trajajo dovolj dolgo, rezultati emisij pa se ne razpršijo za več kot ± 25 % glede na srednjo vrednost ali za več kot 0,005 g/kWh, kar je večje.

6.6.2.   Nepogosta regeneracija

Ta določba se uporablja samo za motorje, ki so opremljeni s sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov, pri katerem se regeneracija izvaja nepogosto, običajno vsakih manj kot 100 ur normalnega obratovanja motorja. Za te motorje je treba določiti aditivne ali multiplikativne faktorje za prilagoditev navzgor in navzdol, kot je določeno v točki 6.6.2.4 („prilagoditveni faktor“).

Preskušanje in razvoj prilagoditvenih faktorjev se zahteva samo za en ustrezni preskusni cikel prehodnega stanja (NRTC ali LSI-NRTC) ali RMC. Razviti faktorji se lahko uporabljajo za rezultate drugih ustreznih preskusnih ciklov, vključno z NRSC z ločenimi fazami.

Če niso na voljo nobeni primerni prilagoditveni faktorji iz preskušanja z uporabo preskusnih ciklov prehodnega stanja (NRTC ali LSI-NRTC) ali RMC, se prilagoditveni faktorji določijo z uporabo ustreznega preskusa NRSC z ločenimi fazami. Faktorji, razviti z uporabo preskusa NRSC z ločenimi fazami, se lahko uporabljajo samo za NRSC z ločenimi fazami.

Izvajanje preskusov in razvijanje prilagoditvenih faktorjev za RMC in NRSC z ločenimi fazami se ne zahteva.

6.6.2.1.   Zahteva za določanje prilagoditvenih faktorjev na podlagi NRTC, LSI-NRTC ali RMC

Emisije se merijo v najmanj treh preskusih po NRTC po vročem zagonu, LSI-NRTC ali RMC, enem z regeneracijo in dveh brez regeneracije, s stabiliziranim sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov. Med NRTC, LSI-NRTC ali RMC mora vsaj enkrat priti do postopka regeneracije in se izvesti regeneracija. Če regeneracija traja dlje kot en cikel NRTC, LSI-NRTC ali RMC, se izvedejo nadaljnji NRTC, LSI-NRTC ali RMC in emisije se merijo naprej brez ugašanja motorja, dokler se regeneracija ne zaključi; izračuna se povprečje preskusov. Če se med katerim koli preskusom regeneracija zaključi, se preskus nadaljuje do konca.

Ustrezni prilagoditveni faktor se določi za celoten ustrezni cikel v skladu z enačbami (6-10) do (6-13).

6.6.2.2.   Zahteva za določanje prilagoditvenih faktorjev na podlagi preskušanja po NRSC z ločenimi fazami

Preskus je treba začeti s stabiliziranim sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov in meriti emisije v vsaj treh preskusih vsake preskusne faze ustreznega NRSC z ločenimi fazami, pri katerih je mogoče doseči pogoje za regeneracijo, enem z regeneracijo in dveh brez regeneracije. Merjenje emisij delcev se opravi z uporabo metode z več filtri, opisane v točki 7.8.1.2(c). Če se je regeneracija začela, vendar ob koncu časa vzorčenja za posamezno preskusno fazo še ni zaključena, se čas vzorčenja podaljša, dokler se regeneracija ne zaključi. Če se izvede več preskusov iste faze, se izračuna povprečni rezultat. Postopek se ponovi za vsako preskusno fazo.

V skladu z enačbami (6-10) do (6-13) se določi ustrezni prilagoditveni faktor za faze ustreznega cikla, v katerih pride do regeneracije.

6.6.2.3.   Splošni postopek za razvijanje prilagoditvenih faktorjev zaradi nepogoste regeneracije (IRAF)

Proizvajalec navede normalne pogoje parametrov, pri katerih pride do postopka regeneracije (obremenitev s sajami, temperatura, protitlak izpušnih plinov itd.). Proizvajalec navede tudi pogostost regeneracije z vidika števila preskusov, med katerimi pride do regeneracije. Natančni postopek za določitev te pogostosti potrdi homologacijski ali certifikacijski organ na podlagi dobre inženirske presoje.

Za preskus regeneracije proizvajalec zagotovi že obremenjen sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov. Do regeneracije ne sme priti med fazo kondicioniranja motorja. Po izbiri lahko proizvajalec izvaja zaporedne preskuse po ustreznem ciklu, dokler sistem za naknadno obdelavo ni obremenjen. Merjenje emisij se ne zahteva za vse preskuse.

Povprečne emisije med fazami regeneracije se določijo iz aritmetične sredine več časovno približno enakomerno razporejenih preskusov po ustreznem ciklu. Izvede se vsaj en ustrezen cikel karseda kratek čas pred preskusom regeneracije in en ustrezen cikel takoj po tem preskusu.

Med preskusom regeneracije se beležijo vsi podatki, ki so potrebni za odkrivanje regeneracije (emisije CO ali NOx, temperatura pred in za sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov, protitlak izpušnih plinov itd.). Med postopkom regeneracije so ustrezne mejne vrednosti emisij lahko presežene. Preskusni postopek je shematsko prikazan na sliki 6.1.

image

Povprečna stopnja specifičnih emisij, povezana s preskusi, izvedenimi v skladu s točko 6.6.2.1 ali 6.6.2.2, [v g/kWh ali #/kWh] se izračuna s tehtanjem v skladu z enačbo (6-9) (glej sliko 6.1.):



image

(6-9)

pri čemer je:

n

število preskusov brez regeneracije

n r

število preskusov, v katerih pride do regeneracije (najmanj en preskus)

image

povprečne specifične emisije iz preskusa brez regeneracije [v g/kWh ali #/kWh]

image

povprečne specifične emisije iz preskusa, v katerem pride do regeneracije [v g/kWh ali #/kWh].

Po izbiri proizvajalca in na podlagi dobre inženirske presoje se lahko za vsa plinasta onesnaževala in, če obstaja ustrezna mejna vrednost, za PM in PN izračuna multiplikativni ali aditivni prilagoditveni faktor zaradi regeneracije k r, ki izraža povprečno stopnjo emisij, v skladu z enačbami (6-10) do (6-13):

multiplikativni



image

(faktor za prilagoditev navzgor)

(6-10)

image

(faktor za prilagoditev navzdol)

(6-11)

aditivni



k ru,a = e we

(faktor za prilagoditev navzgor)

(6-12)

k rd,a = e we r

(faktor za prilagoditev navzdol)

(6-13)

6.6.2.4.   Uporaba prilagoditvenih faktorjev

Faktorji za prilagoditev navzgor se pomnožijo z izmerjenimi stopnjami emisij ali prištejejo k tem stopnjam za vse preskuse, v katerih ne pride do regeneracije. Faktorji za prilagoditev navzdol se pomnožijo z izmerjenimi stopnjami emisij ali prištejejo k tem stopnjam za vse preskuse, v katerih pride do regeneracije. Nastop regeneracije mora biti opredeljen na način, ki je v celotnem preskušanju očitno opazen. Kadar regeneracija ni opredeljena, se uporabi faktor za prilagoditev navzgor.

Ob upoštevanju Priloge VII in Dodatka 5 k Prilogi VII o izračunih emisij, specifičnih za zavoro, se prilagoditveni faktor zaradi regeneracije:

(a) uporablja za rezultate ustreznih uteženih NRTC, LSI-NRTC in NRSC, če je določen za celoten utežen cikel;

(b) uporablja za rezultate tistih faz ustreznega NRSC z ločenimi fazami, v katerih pride do regeneracije, pred izračunom rezultata za utežene emisije posameznega cikla, če je določen posebej za posamezne faze ustreznega NRSC z ločenimi fazami. V tem primeru se za merjenje PM uporabi metoda z več filtri;

(c) lahko prenese na druge člane iz iste družine motorjev;

(d) lahko prenese na druge družine motorjev v okviru iste družine glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov, kot je opredeljena v Prilogi IX k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656 o upravnih zahtevah, s predhodno odobritvijo homologacijskega organa na podlagi tehničnih dokazov, da so emisije podobne, ki jih predloži proizvajalec.

Veljajo naslednje možnosti:

(a) proizvajalec se lahko odloči za opustitev prilagoditvenih faktorjev pri eni ali več družinah motorjev (ali konfiguracijah), ker je učinek regeneracije majhen ali ker ugotavljanje nastopa regeneracij v praksi ni izvedljivo. V teh primerih se faktorji za prilagoditev ne uporabljajo, proizvajalec pa je odgovoren za skladnost z mejnimi vrednostmi emisij v vseh preskusih, ne glede na to, ali pride do regeneracije;

(b) na zahtevo proizvajalca lahko homologacijski organ upošteva regeneracije na drugačen način, kot je določeno v odstavku (a). Vendar se ta možnost uporablja le za regeneracije, ki se pojavijo zelo redko in katerih ni mogoče obravnavati z uporabo faktorjev za prilagoditev iz odstavka (a).

6.7.   Hladilni sistem

Uporablja se hladilni sistem motorja z zadostno zmogljivostjo, da ohranja motor ter njegov polnilni zrak, olje, hladilno sredstvo, temperaturo bloka in glave pri normalnih delovnih temperaturah, ki jih je predpisal proizvajalec. Lahko se uporabljajo dodatni laboratorijski hladilniki in ventilatorji.

6.8.   Mazalno olje

Mazalno olje določi proizvajalec in je reprezentativno za mazalno olje, ki je na voljo na trgu; specifikacije mazalnega olja, uporabljenega za preskus, se zabeležijo in predložijo skupaj z rezultati preskusa.

6.9.   Specifikacija referenčnega goriva

Referenčna goriva, ki se uporabljajo za preskuse, so določena v Prilogi IX.

Temperatura goriva je skladna s priporočili proizvajalca. Temperatura goriva se izmeri ob vstopu v tlačilko za vbrizgavanje goriva ali na mestu, ki ga določi proizvajalec, mesto meritve pa se zabeleži.

6.10.   Emisije iz okrova ročične gredi

Ta oddelek se uporablja za motorje kategorij NRE, NRG, IWP, IWA, RLR, NRS, NRSh, SMB in ATS, ki so skladni z mejnimi vrednostmi emisij za stopnjo V iz Priloge II k Uredbi (EU) 2016/1628.

Pri vseh preskusih emisij se emisije iz okrova ročične gredi, ki se izpuščajo neposredno v okoliški zrak, prištejejo emisijam izpušnih plinov (fizikalno ali matematično).

Proizvajalci, ki uveljavljajo to izjemo, morajo motorje vgraditi tako, da se lahko vse emisije iz okrova ročične gredi preusmerijo v sistem vzorčenja emisij. Za namene te točke se emisije plinov iz okrova ročične gredi, ki so med celotnim obratovanjem v izpuh preusmerjene pred sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov, gledano v smeri toka, ne štejejo za izpuščene neposredno v okoliški zrak.

Emisije iz odprtega okrova ročične gredi se za merjenje emisij preusmerijo v izpušni sistem na naslednji način:

(a) materiali za cevi morajo imeti gladke stene in biti električno prevodni ter ne smejo reagirati z emisijami iz okrova ročične gredi. Cevi morajo biti čim krajše;

(b) število krivin laboratorijskih cevi, ki vodijo iz okrova ročične gredi, mora biti čim manjše, polmer krivin, ki se jim ni mogoče izogniti, pa čim večji;

(c) laboratorijske cevi za odzračevanje okrova ročične gredi morajo ustrezati specifikacijam proizvajalca motorja za protitlak v okrovu ročične gredi;

(d) cevi za odzračevanje okrova ročične gredi se morajo nerazredčenim izpušnim plinom priključiti za vsemi sistemi za naknadno obdelavo in za vsemi vgrajenimi omejitvami pretoka emisij izpušnih plinov, gledano v smeri toka, ter dovolj pred vsemi sondami za vzorčenje, gledano v smeri toka, da se pred vzorčenjem zagotovi popolno mešanje z izpušnimi plini motorja. Cev za odzračevanje okrova ročične gredi mora segati v prosti tok izpušnih plinov, da se odpravijo vplivi mejne plasti in spodbudi mešanje. Izhod cevi za odzračevanje okrova ročične gredi je lahko usmerjen v katero koli smer glede na tok nerazredčenih izpušnih vplivov.

7.   Preskusni postopki

7.1.   Uvod

To poglavje opisuje določanje emisij plinastih in trdnih onesnaževal, specifičnih za zavoro, za motorje, ki se preskušajo. Preskusni motor je konfiguracija osnovnega motorja za družino motorjev, kot je opredeljena v Prilogi IX k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656 o upravnih zahtevah.

Laboratorijski preskus emisij sestavlja merjenje emisij in drugih parametrov za preskusne cikle, določene v Prilogi XVII. Obravnavani so naslednji vidiki:

(a) laboratorijske konfiguracije za merjenje emisij (točka 7.2);

(b) postopki preverjanja pred preskusom in po preskusu (točka 7.3);

(c) preskusni cikli (točka 7.4);

(d) splošno zaporedje preskusov (točka 7.5);

(e) določanje karakterističnega diagrama motorja (točka 7.6);

(f) vzpostavljanje preskusnih ciklov (točka 7.7);

(g) postopek za izvajanje specifičnega preskusnega cikla (točka 7.8).

7.2.   Načelo merjenja emisij

Pri merjenju emisij, specifičnih za zavoro, opravi motor obratovanje v skladu s preskusnimi cikli iz točke 7.4, kot se uporabljajo. Za merjenje emisij, specifičnih za zavoro, je treba določiti maso onesnaževal v izpušnih plinih (tj. HC, CO, NOx in PM), število delcev v emisijah izpušnih plinov (tj. PN), maso CO2 v emisijah izpušnih plinov in ustrezno delo motorja.

7.2.1.   Masa sestavine

Skupna masa posamezne sestavine se določi v ustreznem preskusnem ciklu z uporabo naslednjih metod:

7.2.1.1.   Neprekinjeno vzorčenje

Pri neprekinjenem vzorčenju se neprekinjeno meri koncentracija sestavine v nerazredčenih ali razredčenih izpušnih plinih. Ta koncentracija se pomnoži s stalnim pretokom (nerazredčenih ali razredčenih) izpušnih plinov na mestu vzorčenja emisij, da se določi masni pretok sestavine. Emisija sestavine se med preskusnim intervalom stalno sešteva. Ta vsota je skupna masa izpuščene sestavine.

7.2.1.2.   Šaržno vzorčenje

Pri šaržnem vzorčenju se neprekinjeno odvzema vzorec nerazredčenih ali razredčenih izpušnih plinov in shranjuje za poznejše meritve. Odvzeti vzorec mora biti sorazmeren pretoku nerazredčenih ali razredčenih izpušnih plinov. Primera šaržnega vzorčenja sta zbiranje razredčenih plinastih emisij v vrečo in zbiranje delcev na filtru. Praviloma se uporabi naslednja metoda za izračun emisij: šaržno vzorčene koncentracije se pomnožijo s skupno maso ali pretečeno maso (nerazredčeno ali razredčeno), iz katere so bile pridobljene med preskusnim ciklom. Ta zmnožek je skupna masa ali pretečena masa izpuščene sestavine. Za izračun koncentracije delcev se delci, odloženi na filter iz sorazmerno odvzetih izpušnih plinov, delijo s količino filtriranih izpušnih plinov.

7.2.1.3.   Kombinirano vzorčenje

Dovoljena je vsaka kombinacija neprekinjenega in šaržnega vzorčenja (npr. vzorčenje delcev s šaržnim vzorčenjem in vzorčenje plinastih emisij z neprekinjenim vzorčenjem).

Slika 6.2 prikazuje dva vidika preskusnih postopkov za merjenje emisij: opremo s cevmi za vzorčenje v nerazredčenih in razredčenih izpušnih plinih ter postopke, ki so potrebni za izračun emisij onesnaževal v preskusnem ciklu v ustaljenem stanju in preskusnem ciklu prehodnega stanja.

image Opomba k sliki 6.2: Izraz „vzorčenje delcev z delnim tokom“ vključuje redčenje z delnim tokom, tako da se odvzemajo samo nerazredčeni izpušni plini s stalnim ali spremenljivim razmerjem redčenja.

7.2.2.   Določanje dela

Delo se določa med preskusnim ciklom tako, da se za izračun trenutnih vrednosti moči motorja na zavori množita sočasna vrtilna frekvenca in navor zavore. Skupno delo se določi z integriranjem moči motorja na zavori v preskusnem ciklu.

7.3.   Preverjanje in kalibracija

7.3.1.   Postopki pred preskusom

7.3.1.1.   Predkondicioniranje

Da se dosežejo stabilni pogoji, je treba sistem za vzorčenje in motor pred začetkom zaporedja preskusov predkondicionirati, kot je določeno v tej točki.

Namen predkondicioniranja motorja je doseči reprezentativnost emisij in nadzora nad emisijami v delovnem ciklu in zmanjšati pristranskost, da se dosežejo stabilni pogoji za preskus emisij, ki sledi.

Emisije se lahko merijo med cikli predkondicioniranja, če se izvede vnaprej določeno število ciklov predkondicioniranja in če je bil merilni sistem zagnan v skladu z zahtevami iz točke 7.3.1.4. Obseg predkondicioniranja določi proizvajalec motorja pred začetkom predkondicioniranja. Predkondicioniranje se opravi po naslednjem postopku, ob upoštevanju, da so nekateri cikli predkondicioniranja enaki ciklom, ki se uporabljajo za preskušanje emisij.

7.3.1.1.1   Predkondicioniranje za cikel NRTC po hladnem zagonu

Motor se predkondicionira z izvedbo vsaj enega cikla NRTC po vročem zagonu. Takoj po zaključku vsakega cikla predkondicioniranja je treba motor ustaviti in počakati, da poteče obdobje odstavitve po ustavitvi ogretega motorja. Takoj po zaključku zadnjega cikla predkondicioniranja je treba motor ustaviti in ga začeti ohlajati, kakor je opisano v točki 7.3.1.2.

7.3.1.1.2   Predkondicioniranje za NRTC po vročem zagonu ali LSI-NRTC

Ta točka opisuje predkondicioniranje, ki se uporablja, ko je predvideno vzorčenje emisij v NRTC po vročem zagonu brez izvedbe NRTC po hladnem zagonu („NRTC po hladnem zagonu“) ali v LSI-NRTC. Motor se predkondicionira z izvedbo vsaj enega NRTC po vročem zagonu ali LSI-NRTC, kakor je ustrezno. Takoj po zaključku vsakega cikla predkondicioniranja je treba motor ustaviti in nato začeti naslednji cikel takoj, ko je mogoče. Priporočljivo je, da se naslednji cikel predkondicioniranja začne v 60 sekundah po zaključku zadnjega cikla predkondicioniranja. Če je ustrezno, se po zadnjem ciklu predkondicioniranja pred zagonom motorja za preskus emisij opravi ustrezno obdobje odstavitve po ustavitvi ogretega motorja (NRTC po vročem zagonu) ali ohlajanja (LSI-NRTC). Kadar se obdobje odstavitve po ustavitvi ogretega motorja ali obdobje ohlajanja ne uporablja, je priporočljivo, da se preskus emisij začne v 60 sekundah po zaključku zadnjega cikla predkondicioniranja.

7.3.1.1.3   Predkondicioniranje za NRSC z ločenimi fazami

Pri motorjih, ki ne spadajo v kategoriji NRS in NRSh, se motor ogreje in obratuje, dokler se temperature motorja (hladilne vode in mazalnega olja) ne ustalijo, s 50-odstotno vrtilno frekvenco in 50-odstotnim navorom pri vseh preskusnih ciklih NRSC z ločenimi fazami, razen pri tipu D2, E2 ali G, ter z nazivno vrtilno frekvenco motorja in 50-odstotnim navorom pri vseh preskusnih ciklih NRCS z ločenimi fazami D2, E2 ali G. 50-odstotna vrtilna frekvenca se izračuna v skladu s točko 5.2.5.1 v primeru motorja, pri katerem se za vzpostavljanje preskusnih vrtilnih frekvenc uporablja najvišja preskusna vrtilna frekvenca (MTS), v vseh drugih primerih pa v skladu s točko 7.7.1.3. 50-odstotni navor je določen kot 50 % največjega razpoložljivega navora pri tej vrtilni frekvenci. Preskus emisij se začne brez zaustavitve motorja.

Kar zadeva kategoriji NRS in NRSh, je treba motor ogreti v skladu s priporočili proizvajalca in dobro inženirsko presojo. Pred začetkom preskušanja emisij deluje motor v fazi 1 ustreznega preskusnega cikla, dokler se temperature motorja ne ustalijo. Preskus emisij se začne brez zaustavitve motorja.

7.3.1.1.4   Predkondicioniranje za RMC

Proizvajalec motorja izbere eno od naslednjih zaporedij predkondicioniranja (a) ali (b). Motor se predkondicionira v skladu z izbranim zaporedjem.

(a) Motor se predkondicionira tako, da se v odvisnosti od števila preskusnih faz izvede vsaj druga polovica RMC. Motorja med cikli ni dovoljeno ustaviti. Takoj po zaključku vsakega cikla predkondicioniranja je treba naslednji cikel (vključno s preskusom emisij) začeti takoj, ko je mogoče. Kjer je mogoče, je priporočljivo, da se naslednji cikel predkondicioniranja začne v 60 sekundah po zaključku zadnjega cikla predkondicioniranja.

(b) Motor se ogreje in obratuje, dokler se temperature motorja (hladilne vode in mazalnega olja) ne ustalijo, s 50-odstotno vrtilno frekvenco in 50-odstotnim navorom pri vseh preskusnih ciklih RMC, razen pri tipu D2, E2 ali G, ter z nazivno vrtilno frekvenco motorja in 50-odstotnim navorom pri vseh preskusnih ciklih RMC D2, E2 ali G. 50-odstotna vrtilna frekvenca se izračuna v skladu s točko 5.2.5.1 v primeru motorja, pri katerem se za vzpostavljanje preskusnih vrtilnih frekvenc uporablja najvišja preskusna vrtilna frekvenca (MTS), v vseh drugih primerih pa v skladu s točko 7.7.1.3. 50-odstotni navor je določen kot 50 % največjega razpoložljivega navora pri tej vrtilni frekvenci.

7.3.1.1.5   Ohlajanje motorja (NRTC)

Uporabi se lahko postopek naravnega ali prisilnega ohlajanja. Pri prisilnem ohlajanju se uporabi dobra inženirska presoja za vzpostavitev sistemov za pošiljanje hladilnega zraka skozi motor, pošiljanje hladilnega olja skozi sistem za mazanje motorja, odvajanje toplote iz hladilnega sredstva skozi hladilni sistem motorja in za odvajanje toplote iz sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov. Pri prisilnem ohlajanju naprave za naknadno obdelavo izpušnih plinov se hladilni zrak ne uporabi, dokler se sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov ne ohladi na temperaturo, nižjo od tiste, ki je potrebna za njegovo katalitično aktiviranje. Postopki hlajenja, ki povzročajo nereprezentativne emisije, niso dovoljeni.

7.3.1.2.   Preverjanje onesnaženja z ogljikovodiki (HC)

Če obstaja domneva glede pomembnega onesnaženja sistema za merjenje izpušnih plinov z ogljikovodiki (HC), se lahko onesnaženost s HC preveri z ničelnim plinom in nato korigira. Če je treba preveriti obseg onesnaženosti merilnega sistema in sistema HC v ozadju, se preveritev opravi v osmih urah pred začetkom posameznega preskusnega cikla. Vrednosti se zabeležijo za poznejše popravke. Pred to preveritvijo je treba opraviti preskus puščanja in kalibrirati plamensko-ionizacijski detektor (analizator FID).

7.3.1.3.   Priprava merilne opreme za vzorčenje

Pred začetkom vzorčenja emisij se izvedejo naslednji koraki:

(a) preverjanje puščanja se izvede v skladu s točko 8.1.8.7 v osmih urah pred vzorčenjem emisij;

(b) za šaržno vzorčenje se priključi čisti shranjevalni medij, kot so izsesane vreče ali filtri s stehtano taro;

(c) pri zagonu vseh merilnih instrumentov se upoštevajo navodila proizvajalca instrumentov in dobra inženirska presoja;

(d) zaženejo se sistemi redčenja, črpalke za vzorčenje, hladilni ventilatorji in sistem za zbiranje podatkov;

(e) pretoki vzorca se po potrebi prilagodijo želenim ravnem s pretokom po obvodu;

(f) toplotni izmenjevalniki v sistemu za vzorčenje se pred preskusom ogrejejo ali ohladijo na območje njihove delovne temperature;

(g) ogrevanim ali hlajenim sestavnim delom, kot so cevi za vzorčenje, filtri, hladilniki in črpalke, se omogoči stabiliziranje na njihovo delovno temperaturo;

(h) pretok skozi sistem redčenja izpušnih plinov se vklopi najmanj 10 minut pred zaporedjem preskusov;

(i) kalibracija analizatorjev plina in nastavitev stalnih analizatorjev na ničlo se opravi v skladu s postopkom iz točke 7.3.1.4;

(j) vse elektronske integrirne naprave se pred začetkom vseh preskusnih intervalov nastavijo ali ponovno nastavijo na ničlo.

7.3.1.4.   Kalibracija analizatorjev plina

Izberejo se ustrezna območja analizatorjev plina. Dovoljena je uporaba analizatorjev emisij s samodejnim ali ročnim preklapljanjem merilnega območja. Med preskusom z uporabo preskusnih ciklov prehodnega stanja (NRTC ali LSI-NRTC) ali RMC in med obdobjem vzorčenja plinastih emisij na koncu vsake faze preskušanja po NRSC z ločenimi fazami preklapljanje med merilnimi območji analizatorjev emisij ni dopustno. Tudi spreminjanje ojačitve analognega operativnega ojačevalnika ali ojačevalnikov analizatorja med preskusnim ciklom ni dopustno.

Pri vseh stalnih analizatorjih se opravi kalibriranje ničlišča in razpona z uporabo mednarodno sledljivih plinov, ki ustrezajo specifikacijam iz točke 9.5.1. Kalibriranje razpona analizatorjev FID se izvede na podlagi števila ogljika ena (C1.)

7.3.1.5.   Predkondicioniranje in tehtanje tare filtra za delce

Upoštevajo se postopki za predkondicioniranje in tehtanje tare filtrov za delce v skladu s točko 8.2.3.

7.3.2.   Postopki po preskusu

Po zaključku vzorčenja emisij se izvedejo naslednji koraki:

7.3.2.1.   Preverjanje sorazmernega vzorčenja

Pri vsakem sorazmernem šaržnem vzorcu, kot je vzorec iz vreče ali vzorec delcev, je treba preveriti, ali se je ohranilo sorazmerno vzorčenje v skladu s točko 8.2.1. Za metodo z enojnim filtrom in preskus v ustaljenem stanju z ločenimi fazami se izračuna efektivni utežni faktor za delce. Vsak vzorec, ki ne izpolnjuje zahtev iz točke 8.2.1, se razveljavi.

7.3.2.2.   Kondicioniranje in tehtanje delcev po preskusu

Uporabljeni filtri za vzorčenje delcev se namestijo v pokrite ali zatesnjene zabojnike ali pa se posode za filter zaprejo, da se filtri z vzorcem zaščitijo pred onesnaženjem iz okolice. Tako zaščitene obremenjene filtre je treba vrniti v komoro ali prostor za kondicioniranje filtrov za delce. Nato se filtri za vzorčenje delcev kondicionirajo in stehtajo v skladu s točko 8.2.4 (postopki za kondicioniranje filtrov za delce po preskusu in tehtanje skupne mase).

7.3.2.3.   Analiza šaržnega vzorčenja plinastih emisij

Takoj ko je mogoče, se izvede naslednje:

(a) pri vseh šaržnih analizatorjih se opravi kalibriranje ničlišča in razpona najpozneje 30 minut po zaključku preskusnega cikla ali med odstavitvijo, če se lahko izvede preskus, ali so analizatorji plina še vedno stabilni;

(b) vsi konvencionalni šaržni vzorci plinastih emisij se analizirajo najpozneje 30 minut po zaključku NRTC po vročem zagonu ali med odstavitvijo;

(c) vzorci ozadja se analizirajo najpozneje 60 minut po zaključku NRTC po vročem zagonu.

7.3.2.4.   Preverjanje premika

Po določitvi količin izpušnih plinov se premik preveri na naslednji način:

(a) pri šaržnih in stalnih analizatorjih plina se zabeleži srednja vrednost na analizatorju po stabilizaciji ničelnega plina v analizatorju. Stabilizacija lahko vključuje čas za izpihovanje morebitnega vzorčenega plina iz analizatorja in morebitni dodatni čas za upoštevanje odziva analizatorja;

(b) zabeleži se srednja vrednost na analizatorju po stabilizaciji razponskega plina v analizatorju. Stabilizacija lahko vključuje čas za izpihovanje morebitnega vzorčenega plina iz analizatorja in morebitni dodatni čas za upoštevanje odziva analizatorja;

(c) ti podatki se upoštevajo za validacijo in popravek zaradi premika, kot sta opisana v točki 8.2.2.

7.4.   Preskusni cikli

Preskus za EU-homologacijo se opravi z uporabo ustreznega necestnega cikla v ustaljenem stanju (NRSC) in, če je ustrezno, necestnega cikla prehodnega stanja (NRTC ali LSI-NRTC), ki so določeni v členu 23 in Prilogi IV k Uredbi (EU) 2016/1628. Tehnične specifikacije in značilnosti ciklov NRSC, NRTC in LSI-NRTC so določene v Prilogi XVII, metoda za določanje nastavitve obremenitve in vrtilne frekvence za te preskusne cikle pa je določena v oddelku 5.2.

7.4.1.   Preskusni cikli v ustaljenem stanju

Necestni preskusni cikli v ustaljenem stanju (NRSC) so navedeni v dodatkih 1 in 2 k Prilogi XVII kot seznam ciklov ločenih faz NRSC (obratovalnih točk), pri čemer ima vsaka obratovalna točka eno vrednost vrtilne frekvence in eno vrednost navora. Merjenje po NRSC se opravi z ogretim in delujočim motorjem v skladu s specifikacijo proizvajalca. Če tako določi proizvajalec, se preskus po NRSC lahko izvede kot NRSC z ločenimi fazami ali RMC, kot je razloženo v točkah 7.4.1.1 in 7.4.1.2. Ne zahteva se, da se preskus emisij opravi tako v skladu s točko 7.4.1.1 kot točko 7.4.1.2.

7.4.1.1.   NRSC z ločenimi fazami

NRSC z ločenimi fazami so cikli z vročim zagonom, pri katerih se emisije začnejo meriti potem, ko se motor zažene, ogreje in deluje, kot je določeno v točki 7.8.1.2. Vsak cikel sestavlja več faz vrtilne frekvence in obremenitve (z ustreznim utežnim faktorjem za vsako fazo), ki zajamejo značilno delovno območje navedene kategorije motorjev.

7.4.1.2.   NRSC z rampami med fazami

RMC so cikli z vročim zagonom, pri katerih se emisije začnejo meriti potem, ko se motor zažene, ogreje in deluje, kot je določeno v točki 7.8.2.1. Med preskusnim ciklom RMC se motor stalno krmili s krmilno enoto preskusne naprave. Plinaste emisije in emisije delcev se med RMC stalno merijo in vzorčijo na enak način kot pri preskusnih ciklih prehodnega stanja (NRTC ali LSI-NRTC).

Namen RMC je zagotoviti metodo za izvedbo preskusa v ustaljenem stanju na kvazi-prehoden način. Vsak RMC je sestavljen iz več faz obratovanja v ustaljenem stanju z linearnim prehodom med njimi. Relativni skupni čas obratovanja v posamezni fazi in predhodnega prehoda ustreza uteži NRSC z ločenimi fazami. Sprememba vrtilne frekvence in obremenitve motorja od ene faze do druge mora biti izkrmiljena linearno v času 20 ± 1 sekunda. Čas spremembe faze je del nove faze (vključno s prvo fazo). V nekaterih primerih se faze ne izvajajo v enakem vrstnem redu kot NRSC z ločenimi fazami ali so razdeljene, da se preprečijo zelo velike spremembe temperature.

7.4.2.   Preskusni cikli prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC)

Necestni cikel prehodnega stanja za motorje kategorije NRE (NRTC) in necestni cikel prehodnega stanja za velike motorje na prisilni vžig kategorije NRS (LSI-NRTC) sta podana v Dodatku 3 k Prilogi XVII kot sekundno zaporedje normaliziranih vrednosti vrtilne frekvence in navora. Za izvedbo preskusa v preskusni komori za motor se normalizirane vrednosti pretvorijo v enakovredne referenčne vrednosti za posamezni motor, ki se preskuša, na podlagi specifičnih vrednosti vrtilne frekvence in navora v karakterističnem diagramu motorja. Ta pretvorba se imenuje denormaliziranje, tako oblikovan preskusni cikel pa referenčni preskusni cikel NRTC ali LSI-NRTC motorja, ki se preskuša (glej točko 7.7.2).

7.4.2.1.   Preskusno zaporedje za NRTC

Grafični prikaz normaliziranega časovnega poteka na dinamometru za preskus NRTC je prikazan na sliki 6.3.

image

NRTC se izvede dvakrat po zaključku predkondicioniranja (glej točko 7.3.1.1.1) v skladu z naslednjim postopkom:

(a) hladni zagon po ohladitvi motorja in sistemov za naknadno obdelavo izpušnih plinov na sobno temperaturo po naravnem ohlajanju motorja ali hladni zagon po prisilnem ohlajanju, ko se temperature motorja, hladilnega sredstva in olja, sistemov za naknadno obdelavo plinov in vseh krmilnih naprav motorja ustalijo med 293 K in 303 K (20 °C in 30 °C). Merjenje emisij pri hladnem zagonu se začne ob zagonu hladnega motorja;

(b) obdobje odstavitve ogretega motorja se začne takoj po zaključku faze hladnega zagona. Motor se ustavi in kondicionira za izvedbo preskusa z vročim zagonom z odstavitvijo za 20 ± 1 minuto;

(c) preskus z vročim zagonom se začne z zaganjanjem motorja takoj po obdobju odstavitve. Analizatorji plina se vklopijo vsaj 10 sekund pred koncem obdobja odstavitve, da se preprečijo konice signala zaradi preklapljanja. Merjenje emisij se začne sočasno z začetkom NRTC po vročem zagonu, vključno z zaganjanjem motorja.

Emisije, specifične za zavoro, izražene v (g/kWh), se določijo z uporabo postopkov iz tega oddelka za NRTC po hladnem in vročem zagonu. Utežene sestavljene emisije se izračunajo z utežitvijo rezultatov hladnega zagona z 10 % in rezultatov vročega zagona z 90 %, kot je podrobno navedeno v Prilogi VII.

7.4.2.2.   Preskusno zaporedje za LSI-NRTC

LSI-NRTC se izvede enkrat kot preskus z vročim zagonom po zaključku predkondicioniranja (glej točko 7.3.1.1.2) v skladu z naslednjim postopkom:

(a) motor se zažene in obratuje prvih 180 sekund delovnega cikla, nato pa deluje 30 sekund v prostem teku brez obremenitve. Med tem zaporedjem ogrevanja se emisije ne merijo;

(b) po 30-sekundnem obdobju delovanja v prostem teku se začne merjenje emisij, motor pa opravi celoten delovni cikel od začetka (čas 0 sekund).

Emisije, specifične za zavoro, izražene v (g/kWh), se določijo z uporabo postopkov iz Priloge VII.

Če je motor obratoval že pred preskusom, je treba uporabiti dobro inženirsko presojo in ga zadostno ohladiti, da bodo izmerjene emisije verno predstavljale emisije motorja, zagnanega pri sobni temperaturi. Če na primer motor, zagnan pri sobni temperaturi, v treh minutah doseže zadostno temperaturo za začetek obratovanja v zaprtem sistemu in dosego polne učinkovitost katalizatorja, je pred začetkom naslednjega preskusa potrebno le kratko ohlajanje motorja.

Ob predhodnem soglasju tehnične službe lahko postopek ogrevanja motorja vključuje do 15 minut obratovanja v delovnem ciklu.

7.5.   Splošno preskusno zaporedje

Za merjenje emisij iz motorja je treba opraviti naslednje korake:

(a) opredeliti je treba preskusne vrtilne frekvence in obremenitve motorja za motor, ki se preskuša, z merjenjem največjega navora (za motorje s stalno vrtilno frekvenco) ali krivulje največjega navora (za motorje s spremenljivo vrtilno frekvenco) kot funkcije vrtilne frekvence motorja;

(b) denormalizirati je treba normalizirane preskusne cikle z navorom (za motorje s stalno vrtilno frekvenco) ali vrtilnimi frekvencami in navorom (za motorje s spremenljivo vrtilno frekvenco), ki so navedeni v točki 7.5(a);

(c) motor, oprema in merilni instrumenti se vnaprej pripravijo za naslednji preskus emisij ali serijo preskusov (izvedba preskusa s hladnim in vročim zagonom);

(d) opravijo se postopki pred preskusom, da se preveri pravilno delovanje določene opreme in analizatorjev. Vsi analizatorji morajo biti kalibrirani. Zabeležijo se vsi podatki pred preskusom;

(e) na začetku preskusnega cikla se motor zažene (NRTC) ali ohranja v delovanju (cikli v ustaljenem stanju in LSI-NRTC) in istočasno se zaženejo sistemi vzorčenja;

(f) v času vzorčenja se merijo ali beležijo emisije in drugi zahtevani parametri (pri NRTC, LSI-NRTC in RMC med celotnim preskusnim ciklom;

(g) opravijo se postopki po preskusu, da se preveri pravilno delovanje določene opreme in analizatorjev;

(h) filter ali filtri za delce se predkondicionirajo, stehtajo (masa praznih filtrov), obremenijo, ponovno kondicionirajo, ponovno stehtajo (masa obremenjenih filtrov), nato se vzorci ocenijo v skladu s postopki pred preskusom (točka 7.3.1.5) in postopki po preskusu (točka 7.3.2.2);

(i) ocenijo se rezultati preskusov emisij.

Slika 6.4 podaja pregled postopkov, ki so potrebni za izvajanje preskusnih ciklov za necestno mobilno mehanizacijo z merjenjem emisij izpušnih plinov iz motorja.

Slika 6.4

Preskusno zaporedje

image

7.5.1.   Zagon in ponovni zagon motorja

7.5.1.1.   Zagon motorja

Motor se zažene:

(a) v skladu s priporočilom iz priročnika za končne uporabnike s serijskim zaganjalnikom ali sistemom za zračni zagon ter bodisi z ustrezno napolnjenim akumulatorjem, ustrezno napajalno enoto ali ustreznim virom stisnjenega zraka bodisi

(b) z uporabo dinamometra za zaganjanje motorja, dokler se ne zažene. Običajno se motor zaganja v okviru ± 25 % njegove tipične pogonske hitrosti med uporabo ali se zažene z linearnim povečevanjem vrtilne frekvence dinamometra od nič do 100 min– 1 pod nizko vrtilno frekvenco v prostem teku, vendar s poganjanjem le, dokler se motor ne zažene.

Poganjanje se ustavi v 1 sekundi od zagona motorja. Če se motor po 15 sekundah poganjanja ne zažene, se poganjanje ustavi in ugotovi razlog za neuspeli zagon, razen če v priročniku za končne uporabnike ali priročniku za servisiranje ne piše, da je daljši čas poganjanja normalen.

7.5.1.2.   Nenamerna zaustavitev motorja

(a) Če se motor zaustavi kadar koli med NRTC po hladnem zagonu, se preskus razveljavi.

(b) Če se motor zaustavi kadar koli med NRTC po vročem zagonu, se preskus razveljavi. Motor se odstavi v skladu s točko 7.4.2.1.(b), preskus po vročem zagonu pa se ponovi. V tem primeru preskusa po hladnem zagonu ni treba ponoviti.

(c) Če se motor zaustavi kadar koli med LSI-NRTC, se preskus razveljavi.

(d) Če se motor sam zaustavi kadar koli med NRSC (z ločenimi fazami ali z rampami), se preskus razveljavi in ponovi tako, da se začne s postopkom ogrevanja motorja. Pri merjenju emisij delcev z metodo z več filtri (en filter za vzorčenje za vsako delovno fazo) se preskus nadaljuje s stabiliziranjem motorja v prejšnji fazi zaradi kondicioniranja temperature motorja, nato pa se začne merjenje s fazo, v kateri se je motor sam ustavil.

7.5.1.3   Obratovanje motorja

„Upravljavec“ je lahko oseba (tj. ročno) ali regulator (tj. samodejno), ki mehansko ali elektronsko signalizira vnos, ki zahteva moč motorja. Vnos je lahko s pedala ali signala za plin, ročice ali signala za krmiljenje lopute za zrak, ročice ali signala za gorivo, ročice ali signala za hitrost ali nastavitvene točke ali signala regulatorja.

7.6.   Določanje karakterističnega diagrama motorja

Pred začetkom določanja karakterističnega diagrama motorja se motor ogreje in pred zaključkom ogrevanja deluje vsaj 10 minut z največjo močjo ali v skladu s priporočili proizvajalca in dobro inženirsko presojo, da se ustalita temperaturi hladilnega sredstva in mazalnega olja motorja. Ko je motor stabiliziran, se opravi določanje karakterističnega diagrama motorja.

Če namerava proizvajalec med izvajanjem poskusov spremljanja med obratovanjem v skladu z Delegirano uredbo (EU) 2017/655 o spremljanju motorjev med obratovanjem uporabljati signal za navor, ki ga oddaja elektronska krmilna enota (ECU), pri motorjih s takšno opremo, je treba preverjanje iz Dodatka 3 dodatno izvesti med določanjem karakterističnega diagrama motorja.

Razen za motorje s stalno vrtilno frekvenco se določanje karakterističnega diagrama motorja opravi pri popolnoma odprti ročici ali regulatorju za gorivo z uporabo posamičnih vrtilnih frekvenc v naraščajočem vrstnem redu. Najnižja in najvišja vrtilna frekvenca za določanje karakterističnega diagrama sta opredeljeni tako:

najnižja vrtilna frekvenca za določitev karakterističnega diagrama

=

ddvrtilna frekvenca v prostem teku pri ogretem motorju

najvišja vrtilna frekvenca za določitev karakterističnega diagrama motorja

=

n hi × 1,02 ali vrtilna frekvenca, pri kateri največji navor pade na nič, in sicer nižja od obeh vrednosti.

Pri tem je:

n hivisoka vrtilna frekvenca, kot je opredeljena v členu 2(12).

Če najvišja vrtilna frekvenca ni varna ali reprezentativna (npr. za motorje brez regulatorja), se uporabi dobra inženirska presoja za določitev karakterističnega diagrama motorja do najvišje varne vrtilne frekvence ali do najvišje reprezentativne vrtilne frekvence.

7.6.1.   Določanje karakterističnega diagrama motorja za NRSC s spremenljivo vrtilno frekvenco

Pri določanju karakterističnega diagrama motorja za NRSC s spremenljivo vrtilno frekvenco (samo za motorje, za katere ni treba opraviti cikla NRTC ali LSI-NRTC) se za izbiro zadostnega števila enakomerno razporejenih nastavitvenih točk uporabi dobra inženirska presoja. V vsaki nastavitveni točki se vrtilna frekvenca ustali in omogoči ustalitev navora za vsaj 15 sekund. V vsaki nastavitveni točki se zabeležita srednja vrtilna frekvenca in navor. Priporočljivo je, da se srednja vrtilna frekvenca in navor izračunavata na podlagi podatkov za zadnjih 4 do 6 sekund. Po potrebi se za določitev preskusnih vrtilnih frekvenc in navorov za cikel NRSC uporabi linearna interpolacija. Kadar je treba opraviti preskus motorja tudi po NRTC ali LSI-NRTC, se za določitev vrtilnih frekvenc in navorov za preskus v ustaljenem stanju uporabi krivulja s karakterističnega diagrama motorja za NRTC.

Po izbiri proizvajalca se lahko določanje karakterističnega diagrama motorja kot druga možnost izvede po postopku iz točke 7.6.2.

7.6.2.   Določanje karakterističnega diagrama motorja za NRTC in LSI-NRTC

Določitev karakterističnega diagrama motorja se opravi v skladu z naslednjim postopkom:

(a) motor se razbremeni in obratuje v prostem teku;

(i) pri motorjih z regulatorjem nizke vrtilne frekvence se zahteve upravljavca nastavijo na najnižjo vrednost, za doseganje ničelnega navora na pogonski izstopni gredi se uporabi dinamometer ali druga naprava za obremenitev in omogoči se, da motor regulira vrtilno frekvenco. Ta vrtilna frekvenca v prostem teku pri ogretem motorju se izmeri;

(ii) pri motorjih brez regulatorja nizke vrtilne frekvence se dinamometer nastavi na doseganje ničelnega navora na pogonski izstopni gredi, zahteve upravljavca pa se nastavijo na uravnavanje vrtilne frekvence na najnižjo možno vrtilno frekvenco motorja, ki jo določi proizvajalec, pri najmanjši obremenitvi (ki se imenuje tudi vrtilna frekvenca v prostem teku pri ogretem motorju, ki jo določi proizvajalec);

(iii) navor v prostem teku, ki ga določi proizvajalec, se lahko uporablja za vse motorje s spremenljivo vrtilno frekvenco (z regulatorjem nizke vrtilne frekvence ali brez njega), če je navor v prostem teku, ki je različen od nič, reprezentativen za delovanje med uporabo.

(b) zahteva upravljavca se nastavi na najvišjo vrednost, vrtilna frekvenca motorja pa se uravnava med vrtilno frekvenco v prostem teku in 95 % vrtilne frekvence v prostem teku pri ogretem motorju. Pri motorjih z referenčnimi delovnimi cikli, katerih najnižja vrtilna frekvenca je večja od vrtilne frekvence v prostem teku pri ogretem motorju, se določanje karakterističnega diagrama motorja lahko začne med najnižjo referenčno vrtilno frekvenco in 95 % najnižje referenčne vrtilne frekvence;

(c) vrtilna frekvenca motorja se povečuje s povprečno hitrostjo 8 ± 1 min– 1/sekundo ali pa se karakteristični diagram motorja določi z uporabo povečevanja vrtilne frekvence s stalno hitrostjo, tako da se vrtilna frekvenca v 4 do 6 minutah zviša od najnižje vrtilne frekvence za določitev karakterističnega diagrama na najvišjo vrtilno frekvenco za določitev karakterističnega diagrama. Območje vrtilne frekvence za določanje karakterističnega diagrama motorja se začne med vrtilno frekvenco v prostem teku pri ogretem motorju in 95 % vrtilne frekvence v prostem teku pri ogretem motorju in zaključi pri najvišji vrtilni frekvenci nad največjo močjo, pri kateri se doseže manj kot 70 % največje moči. Če najvišja vrtilna frekvenca ni varna ali reprezentativna (npr. za motorje brez regulatorja), se uporabi dobra inženirska presoja za določitev karakterističnega diagrama motorja do najvišje varne vrtilne frekvence ali do najvišje reprezentativne vrtilne frekvence. Točke vrtilne frekvence motorja in navora se beležijo s pogostostjo vzorčenja najmanj 1 Hz;

(d) če proizvajalec meni, da zgornje tehnike določanja karakterističnega diagrama niso varne ali da za kateri koli zadevni motor niso reprezentativne, se lahko uporabijo alternativne tehnike. Te alternativne tehnike ustrezajo namenu navedenih postopkov določanja karakterističnega diagrama za ugotavljanje največjega razpoložljivega navora pri vseh vrtilnih frekvencah motorja, doseženih med preskusnimi cikli. Odstopanja od tehnik določanja karakterističnega diagrama, opredeljenih v tem oddelku, iz varnostnih razlogov ali zaradi reprezentativnosti mora skupaj z utemeljitvijo njihove uporabe odobriti homologacijski organ. Vendar pa se krivulja navora za motorje z regulatorjem ali motorje s turbinskim polnilnikom v nobenem primeru ne sme izvajati s padajočo vrtilno frekvenco motorja;

(e) motorju ni treba določati karakterističnega diagrama pred vsakim preskusnim ciklom. Karakteristični diagram motorja se ponovno določi:

(i) če je od zadnjega določanja karakterističnega diagrama po dobri inženirski presoji preteklo nerazumno veliko časa ali

(ii) če so bile na motorju izvedene fizične spremembe ali ponovna kalibriranja, ki bi lahko vplivala na zmogljivost motorja, ali

(iii) če atmosferski tlak v bližini sesalnega sistema motorja ni v območju ± 5 kPa glede na vrednost, zabeleženo pri zadnjem določanju karakterističnega diagrama motorja.

7.6.3.   Določanje karakterističnega diagrama motorja za NRSC s stalno vrtilno frekvenco

Motor lahko deluje s serijskim regulatorjem stalne vrtilne frekvence ali pa se lahko regulator stalne vrtilne frekvence simulira s krmiljenjem vrtilne frekvence motorja s krmilnim sistemom zahtev upravljavca. Po potrebi se lahko uporablja delovanje izohronega regulatorja ali regulatorja z omejitvijo vrtilne frekvence.

7.6.3.1.   Preverjanje nazivne moči za motorje, ki se preskušajo po ciklih D2 ali E2

Opraviti je treba naslednje preverjanje:

(a) z regulatorjem ali simuliranim regulatorjem, ki krmili vrtilno frekvenco z uporabo zahteve upravljavca, motor obratuje pri nazivni vrtilni frekvenci in nazivni moči tako dolgo, da doseže stabilno delovanje;

(b) navor se povečuje tako dolgo, dokler motor ne more več vzdrževati regulirane vrtilne frekvence. Zabeleži se moč v tej točki. Pred izvedbo tega preverjanja se morata proizvajalec in tehnična služba, ki izvaja preverjanje, dogovoriti o metodi za varno ugotavljanje, kdaj je bila ta točka dosežena, kar je odvisno od značilnosti regulatorja. Moč, zabeležena v točki (b), ne sme presegati nazivne moči iz člena 3(25) Uredbe (EU) 2016/1628 za več kot 12,5 %. Če je ta vrednost presežena, mora proizvajalec popraviti navedeno nazivno moč.

Če za posamezen motor v preskušanju tega preverjanja ni mogoče opraviti zaradi tveganja poškodb motorja ali dinamometra, mora proizvajalec homologacijskemu organu predložiti trden dokaz, da največja moč ne presega nazivne moči za več kot 12,5 %.

7.6.3.2.   Postopek določanja karakterističnega diagrama motorja za NRSC s stalno vrtilno frekvenco

(a) Z regulatorjem ali simuliranim regulatorjem, ki krmili vrtilno frekvenco z uporabo zahteve upravljavca, motor obratuje pri regulirani vrtilni frekvenci brez obremenitve (pri visoki in ne pri nizki vrtilni frekvenci v prostem teku) najmanj 15 sekund, razen če posamezen motor te naloge ne more opraviti.

(b) Za povečevanje navora s stalno hitrostjo se uporabi dinamometer. Karakteristični diagram se izvede tako, da sta za dosego največje moči pri motorjih, ki jih je treba preskusiti po ciklu D2 ali E2, oziroma dosego največjega navora pri vseh drugih preskusnih ciklih s stalno vrtilno frekvenco od regulirane frekvence brez obremenitve potrebni največ 2 minuti. Med določanjem karakterističnega diagrama motorja se dejanska vrtilna frekvenca in navor beležita s pogostostjo najmanj 1 Hz.

(c) Pri motorju s stalno vrtilno frekvenco z regulatorjem, ki se lahko nastavi na druge vrtilne frekvence, se motor preskusi z vsako veljavno stalno vrtilno frekvenco.

Pri motorjih s stalno vrtilno frekvenco se za uporabo drugih metod za zapisovanje največjega navora in moči pri opredeljenih vrtilnih frekvencah uporablja dobra inženirska presoja v dogovoru s homologacijskim organom.

Pri motorjih, ki se ne preskušajo po ciklih D2 ali E2, se lahko, kadar sta na voljo izmerjena in navedena vrednost za največji navor, namesto izmerjene vrednosti uporabi navedena vrednost, če je v območju med 95 in 100 % izmerjene vrednosti.

7.7.   Vzpostavljanje preskusnih ciklov

7.7.1.   Vzpostavljanje ciklov NRSC

Ta točka se uporablja za vzpostavljanje vrtilnih frekvenc in obremenitev motorja, s katerimi motor obratuje med preskusi v ustaljenem stanju v skladu z NRSC z ločenimi fazami ali RMC.

7.7.1.1.   Vzpostavljanje preskusnih vrtilnih frekvenc za NRSC za motorje, ki se preskušajo po NRSC in tudi po NRTC ali LSI-NRTC

Pri motorjih, ki se preskušajo po NRSC in tudi po NRTC ali LSI-NRTC, se kot 100-odstotna vrtilna frekvenca za preskuse prehodnega stanja in preskuse v ustaljenem stanju uporablja najvišja preskusna vrtilna frekvenca (MTS) iz točke 5.2.5.1.

MTS se uporablja namesto nazivne vrtilne frekvence pri določanju vmesne vrtilne frekvence v skladu s točko 5.2.5.4.

Vrtilna frekvenca v prostem teku se določi v skladu s točko 5.2.5.5.

7.7.1.2.   Vzpostavljanje preskusnih vrtilnih frekvenc za NRSC za motorje, ki se preskušajo samo po NRSC

Za motorje, ki se ne preskušajo po preskusnem ciklu v prehodnem stanju (NRTC ali LSI-NRTC), se kot 100-odstotna vrtilna frekvenca uporablja nazivna vrtilna frekvenca iz točke 5.2.5.3.

Nazivna vrtilna frekvenca se uporablja za določanje vmesne vrtilne frekvence v skladu s točko 5.2.5.4. Če NRSC določa dodatne vrtilne frekvence kot odstotkovno vrednost, se izračunajo kot odstotkovni delež nazivne vrtilne frekvence.

Vrtilna frekvenca v prostem teku se določi v skladu s točko 5.2.5.5.

Ob predhodnem soglasju tehnične službe se lahko za vzpostavljanje preskusnih vrtilnih frekvenc v tej točki namesto nazivne vrtilne frekvence uporablja MTS.

7.7.1.3.   Vzpostavljanje obremenitve za NRSC za posamezno preskusno fazo

Odstotkovna obremenitev za vsako preskusno fazo izbranega preskusnega cikla se odčita iz ustrezne preglednice za NRSC v Dodatku 1 ali 2 k Prilogi XVII. Odstotkovna obremenitev v teh preglednicah je glede na preskusni cikel izražena bodisi kot moč bodisi kot navor v skladu s točko 5.2.6 in opombami za posamezno preglednico.

100-odstotna vrednost pri dani preskusni vrtilni frekvenci je izmerjena ali navedena vrednost, odčitana iz karakterističnega diagrama, vzpostavljenega v skladu s točko 7.6.1, točko 7.6.2 ali točko 7.6.3, izražena kot moč (v kW).

Nastavitev motorja za posamezno fazo se izračuna v skladu z enačbo (6-14):



image

(6-14)

pri čemer je:

S

nastavitev dinamometra v kW

P max

največja izmerjena ali navedena moč pri preskusni vrtilni frekvenci v preskusnih pogojih (ki jo navede proizvajalec) v kW

P AUX

navedena skupna moč, ki jo odjema dodatna oprema, kot je opredeljena v enačbi (6-8) (glej točko 6.3.5), pri navedeni preskusni vrtilni frekvenci v kW

L

navor v odstotkih

Navede se lahko najmanjši navor pri ogretem motorju, ki je reprezentativen za delovanje med uporabo; ta navor se lahko uporablja za vse obremenitvene točke, ki bi sicer padle pod to vrednost, če tip motorja običajno ne bo obratoval pod tem najmanjšim navorom, ker bo na primer povezan z necestno mobilno mehanizacijo, ki ne obratuje pod določenim najmanjšim navorom.

Pri ciklih D2 in E2 proizvajalec navede nazivno moč, ki se uporablja kot 100-odstotna moč za vzpostavljanje preskusnega cikla.

7.7.2.   Vzpostavljanje vrtilne frekvence in obremenitve za NRTC in LSI-NRTC za vsako preskusno točko (denormaliziranje)

Ta točka se uporablja za vzpostavljanje ustreznih vrtilnih frekvenc in obremenitev motorja, s katerimi motor obratuje med preskusi NRTC ali LSI-NRTC. V Dodatku 3 k Prilogi XVII so opredeljeni veljavni preskusni cikli v normalizirani obliki. Normalizirani preskusni cikel sestavlja zaporedje dvojic vrednosti za vrtilno frekvenco in navor v odstotkih.

Normalizirane vrednosti vrtilne frekvence in navora se pretvorijo z uporabo naslednjih dogovorov:

(a) normalizirana vrtilna frekvenca se pretvori v zaporedje referenčnih vrtilnih frekvenc n ref v skladu s točko 7.7.2.2;

(b) normaliziran navor je izražen kot odstotkovni delež navora v skladu s krivuljo s karakterističnega diagrama, vzpostavljeno v skladu s točko 7.6.2, pri ustrezni referenčni vrtilni frekvenci. Te normalizirane vrednosti se v skladu s točko 7.7.2.3 pretvorijo v zaporedje referenčnih navorov T ref;

(c) referenčna vrtilna frekvenca in referenčni navor, izražena v skladnih enotah, se pomnožita, da se izračunajo referenčne vrednosti moči.

7.7.2.1.   Rezervirano

7.7.2.2.   Denormaliziranje vrtilne frekvence motorja

Vrtilna frekvenca motorja se denormalizira v skladu z enačbo (6-15):



image

(6-15)

pri čemer je:

n ref

referenčna vrtilna frekvenca

MTS

najvišja preskusna vrtilna frekvenca

n idle

vrtilna frekvenca v prostem teku

%speed

vrednost normalizirane vrtilne frekvence za NRTC ali LSI-NRTC, odčitana v Dodatku 3 k Prilogi XVII.

7.7.2.3.   Denormaliziranje navora motorja

Vrednosti navora v časovnem poteku delovanja motorja na dinamometru v Dodatku 3 k Prilogi XVII se normalizirajo glede na največji navor pri ustrezni vrtilni frekvenci. Vrednosti navora referenčnega cikla se denormalizirajo z uporabo krivulje s karakterističnega diagrama, določene v skladu s točko 7.6.2, v skladu z enačbo (6-16):



image

(6-16)

za ustrezno referenčno vrtilno frekvenco iz točke 7.7.2.2.

Pri tem je:

T ref

referenčni navor pri ustrezni referenčni vrtilni frekvenci

max.torque

največji navor pri ustrezni preskusni vrtilni frekvenci, odčitan s karakterističnega diagrama motorja, določenega v skladu s točko 7.6.2, po potrebi prilagojenega v skladu s točko 7.7.2.3.1

%torque

vrednost normaliziranega navora za NRTC ali LSI-NRTC, odčitana v Dodatku 3 k Prilogi XVII.

(a)   Navedeni najmanjši navor

Navede se lahko najmanjši navor, ki je reprezentativen za delovanje med uporabo. Ta navor se lahko navede in uporablja za vse obremenitvene točke, ki bi sicer padle pod to vrednost, če je motor na primer običajno povezan z necestno mobilno mehanizacijo, ki ne obratuje pod določenim najmanjšim navorom.

(b)   Prilagoditev navora motorja zaradi dodatne opreme, nameščena za preskus emisij

Če je nameščena dodatna oprema v skladu z Dodatkom 2, se ne izvede prilagoditev največjega navora pri ustrezni preskusni vrtilni frekvenci, odčitanega s karakterističnega diagrama motorja, ki je bil določen v skladu s točko 7.6.2.

Če v skladu s točko 6.3.2 ali 6.3.3 potrebna dodatna oprema, ki bi morala biti nameščena za preskus, ni nameščena ali če je dodatna oprema, ki bi morala biti za preskus odstranjena, nameščena, se vrednost T max prilagodi v skladu z enačbo (6-17):



T max = T mapT AUX

(6-17)

pri čemer je:



TAUX = Tr – Tf

(6-18)

pri čemer je:

T map

nepopravljen največji navor pri ustrezni preskusni vrtilni frekvenci, odčitan s karakterističnega diagrama motorja, določenega v skladu s točko 7.6.2

T f

navor, potreben za pogon dodatne opreme, ki bi morala biti za preskus nameščena, vendar ni bila nameščena

T r

navor, potreben za pogon dodatne opreme, ki bi morala biti za preskus odstranjena, vendar je bila nameščena

7.7.2.4.   Primer postopka denormaliziranja

Kot primer je treba denormalizirati naslednjo preskusno točko:

% speed = 43 %

% torque = 82 %

pri naslednjih vrednostih:

MTS = 2 200  min– 1

n idle = 600 min– 1

dobljeni rezultat je

image

Ob upoštevanju največjega navora, odčitanega s krivulje na karakterističnem diagramu pri 1 288 min– 1, ki znaša 700 Nm

image

7.8.   Postopek za izvajanje posameznih preskusnih ciklov

7.8.1.   Zaporedje preskusa emisij za NRSC z ločenimi fazami

7.8.1.1.   Ogrevanje motorja za NRSC z ločenimi fazami v ustaljenem stanju

Izvede se postopek pred preskusom v skladu s točko 7.3.1, vključno s kalibracijo analizatorja. Motor se pred preskusom ogreje v skladu z zaporedjem predkondicioniranja iz točke 7.3.1.1.3. Meritev preskusnega cikla se začne neposredno iz te točke kondicioniranja motorja.

7.8.1.2.   Izvedba NRSC z ločenimi fazami

(a) Preskus se izvaja po rastočem vrstnem redu številk faz, kot so določene za preskusni cikel (glej Dodatek 1 k Prilogi XVII).

(b) Vsaka faza traja vsaj 10 minut, razen pri preskušanju motorjev na prisilni vžig po ciklih G1, G2 ali G3, kjer traja vsaka faza vsaj 3 minute. V vsaki fazi se motor vsaj 5 minut stabilizira, emisije pa se vzorčijo 1–3 minute pri plinastih emisijah in, če obstaja ustrezna mejna vrednost, PN na koncu vsake faze, razen pri preskušanju motorjev na prisilni vžig po ciklih G1, G2 ali G3, kjer se emisije vzorčijo vsaj zadnji 2 minuti ustrezne preskusne faze. Dopustno je podaljšanje časa vzorčenja, da se izboljša točnost vzorčenja delcev.

Trajanje preskusnih faz se zabeleži in vključi v poročilo.

(c) Vzorčenje delcev se lahko opravi z metodo z enojnim filtrom ali metodo z več filtri. Ker se rezultati metod lahko rahlo razlikujejo, se ob rezultatih navede tudi uporabljena metoda.

Pri metodi z enojnim filtrom se utežni faktorji, določeni za vsako fazo v postopku preskusnega cikla, in dejanski pretok izpušnih plinov upoštevajo med vzorčenjem tako, da se ustrezno prilagodi pretok vzorca in/ali čas vzorčenja. Zahtevano je, da je efektivni utežni faktor vzorčenja delcev v območju ± 0,005 glede na utežni faktor za dano fazo.

Vzorčenje se izvaja čim bolj na koncu vsake faze. Pri metodi z enojnim filtrom zaključek vzorčenja delcev z odstopanjem ± 5 sekund sovpada z dokončanjem merjenja plinastih emisij. Čas vzorčenja je za vsako fazo vsaj 20 sekund za metodo z enojnim filtrom in vsaj 60 sekund za metodo z več filtri. Pri sistemih brez možnosti obvoda je čas vzorčenja za vsako fazo preskušanja vsaj 60 sekund za metodo z enojnim filtrom in za metodo z več filtri.

(d) Vrtilna frekvenca in obremenitev motorja, temperatura polnilnega zraka, pretok goriva in, če je ustrezno, pretok zraka ali izpušnih plinov se izmerijo za vsako fazo preskušanja v istem časovnem intervalu, kot se uporablja za merjenje koncentracij plinastih emisij.

Zabeležijo se vsi dodatni podatki, potrebni za izračun.

(e) Če se kadar koli po začetku vzorčenja emisij za NRSC z ločenimi fazami in metodo z enojnim filtrom motor sam zaustavi ali se vzorčenje emisij prekine, se preskus razveljavi in ponovi tako, da se začne s postopkom ogrevanja motorja. Pri merjenju emisij delcev z metodo z več filtri (en filter za vzorčenje za vsako delovno fazo) se preskus nadaljuje s stabiliziranjem motorja v prejšnji fazi zaradi kondicioniranja temperature motorja, nato pa se začne merjenje s fazo, v kateri se je motor sam ustavil.

(f) Izvedejo se postopki po preskusu v skladu s točko 7.3.2.

7.8.1.3.   Merila za validacijo

V vsaki fazi danega preskusnega cikla v ustaljenem stanju po začetnem prehodnem obdobju izmerjena vrtilna frekvenca ne odstopa od referenčne vrtilne frekvence za več kot ± 1 % nazivne vrtilne frekvence ali ± 3 min– 1, kar je večje, razen pri prostem teku, kjer je znotraj dovoljenih odstopanj, ki jih določi proizvajalec. Izmerjeni navor od referenčnega navora ne odstopa za več kot ± 2 % največjega navora pri preskusni vrtilni frekvenci.

7.8.2.   Zaporedje preskusa emisij za RMC

7.8.2.1.   Ogrevanje motorja

Izvede se postopek pred preskusom v skladu s točko 7.3.1, vključno s kalibracijo analizatorja. Motor se pred preskusom ogreje v skladu z zaporedjem predkondicioniranja iz točke 7.3.1.1.4. Takoj po tem postopku kondicioniranja motorja se vrtilna frekvenca in navor motorja, če nista že nastavljena za prvo fazo preskusa, spremenita v skladu z linearno rampo dolžine 20 ± 1 sekunda za prvo fazo preskusa. Merjenje preskusnega cikla se začne 5 do 10 sekund po zaključku rampe.

7.8.2.2.   Izvajanje RMC

Preskus se izvaja po vrstnem redu številk faz, kot so določene za preskusni cikel (glej Dodatek 2 k Prilogi XVII). Če RMC za navedeni NRSC ni na voljo, se upošteva postopek NRSC z ločenimi fazami iz točke 7.8.1.

Motor obratuje v vsaki fazi predpisan čas. Prehod iz ene faze v drugo se opravi linearno v 20 ± 1 sekundi ob upoštevanju dovoljenih odstopanj iz točke 7.8.2.4.

Za RMC se referenčne vrednosti vrtilne frekvence in navora vzpostavijo s pogostostjo najmanj 1 Hz in to zaporedje točk se uporablja za izvajanje cikla. Med prehodom med fazami se denormalizirane vrednosti referenčne vrtilne frekvence in navora linearno povečujejo med fazami, da se vzpostavijo referenčne točke. Normalizirane vrednosti referenčnega navora se med fazami ne povečujejo linearno in nato denormalizirajo. Če povečanje vrtilne frekvence in navora poteka skozi točko nad krivuljo navora motorja, se ukazi za referenčne navore nadaljujejo in zahteve upravljavca lahko dosežejo največjo vrednost.

V celotnem RMC (v vsaki fazi, vključno z rampami med fazami) se meri koncentracija vseh plinastih onesnaževal in če obstajajo ustrezne mejne vrednosti vzorčijo delci (PM in PN). Plinasta onesnaževala se lahko merijo nerazredčena ali razredčena in neprekinjeno beležijo; če so razredčena, se lahko vzorčijo tudi v vrečo za vzorčenje. Vzorec delcev se razredči s kondicioniranim in čistim zrakom. V celotnem preskusnem postopku se vzame en vzorec; v primeru delcev se vzame vzorec, ki se zbere na enem samem filtru za vzorčenje delcev.

Za izračun emisij, specifičnih za zavoro, se dejansko delo v ciklu izračuna z integriranjem dejanske moči motorja v celotnem ciklu.

7.8.2.3.   Zaporedje preskusa emisij

(a) Izvajanje RMC, vzorčenje izpušnih plinov, beleženje podatkov in integriranje izmerjenih vrednosti se začnejo hkrati.

(b) Vrtilna frekvenca in navor se krmilita v prvo fazo preskusnega cikla.

(c) Če se motor kadar koli med RMC nehote zaustavi, se preskus razveljavi. Motor se predkondicionira in preskus se ponovi.

(d) Na koncu RMC se vzorčenje nadaljuje, razen vzorčenja delcev, z obratovanjem vseh sistemov, da se omogoči iztek časa za odziv sistema. Nato se ustavijo vsa vzorčenja in beleženje, vključno z beleženjem vzorcev ozadja. Na koncu se ustavijo vse naprave za integriranje, v zabeleženih podatkih pa se navede konec preskusnega cikla.

(e) Izvedejo se postopki po preskusu v skladu s točko 7.3.2.

7.8.2.4.   Merila za validacijo

Preskusi po RMC se validirajo z uporabo regresijske analize iz točk 7.8.3.3 in 7.8.3.5. Dovoljena odstopanja pri RMC so navedena v preglednici 6.1. Upoštevajte, da so dovoljena odstopanja za RMC drugačna od dovoljenih odstopanj za NRTC iz preglednice 6.2. Pri izvajanju preskusov motorjev z izhodno močjo, večjo od 560 kW, se lahko uporabijo dovoljena odstopanja od regresijske premice iz preglednice 6.2 in brisanje točk iz preglednice 6.3.



Preglednica 6.1

Dovoljena odstopanja od regresijske premice za RMC

 

Vrtilna frekvenca

Navor

Moč

Standardna napaka ocene (SEE) y na x

največ 1 % nazivne vrtilne frekvence

največ 2 % največjega navora motorja

največ 2 % največje moči motorja

Naklon regresijske premice a 1

0,99 do 1,01

0,98 do 1,02

0,98 do 1,02

Determinacijski koeficient r 2

najmanj 0,990

najmanj 0,950

najmanj 0,950

Odsek regresijske premice na osi y a 0

±1 % nazivne vrtilne frekvence

±20 Nm ali 2 % največjega navora, kar je večje

±4 kW ali 2 % največje moči, kar je večje

Če se preskus RMC ne izvaja na preskusni napravi za preskus prehodnega stanja, pri čemer vrednosti vrtilne frekvence in navora od sekunde do sekunde niso na voljo, se uporabljajo naslednja merila za validacijo.

Zahteve za dovoljena odstopanja vrtilne frekvence in navora v vsaki fazi so navedene v točki 7.8.1.3. Za 20-sekundne linearne prehode vrtilne frekvence in navora med fazami preskusa v ustaljenem stanju RMC (točka 7.4.1.2) se za rampo uporabljajo naslednja dovoljena odstopanja vrtilne frekvence in obremenitve:

(a) vrtilno frekvenco je treba ohranjati linearno v območju ± 2 % nazivne vrtilne frekvence,

(b) navor je treba ohranjati linearen v območju ± 5 % največjega navora pri nazivni vrtilni frekvenci.

7.8.3.   Preskusni cikli prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC)

Pri izvajanju NRTC in LSI-NRTC se ukazi za vrtilne frekvence in navore izvajajo zaporedno. Ukazi za vrtilno frekvenco in navor se izdajajo s pogostostjo najmanj 5 Hz. Ker je referenčni preskusni cikel določen pri 1 Hz, se vmesni ukazi za vrtilno frekvenco in navor linearno interpolirajo iz vrednosti referenčnega navora, pridobljenih z vzpostavitvijo cikla.

Majhne denormalizirane vrednosti vrtilne frekvence v bližini vrtilne frekvence v prostem teku pri ogretem motorju lahko povzročijo, da se regulatorji nizke vrtilne frekvence v prostem teku aktivirajo in da navor motorja preseže referenčni navor, čeprav je zahteva upravljavca na najnižji vrednosti. V takšnih primerih je priporočljivo krmiljenje dinamometra tako, da daje prednost upoštevanju referenčnega navora namesto referenčne vrtilne frekvence in omogoča motorju reguliranje vrtilne frekvence.

Pod pogoji hladnega zagona lahko motorji uporabljajo napravo za izboljšanje prostega teka za hitro ogrevanje motorja in sistema za naknadno obdelavo plinov. Pod temi pogoji bodo zelo nizke normalizirane vrtilne frekvence ustvarjale referenčne vrtilne frekvence, ki bodo nižje od te višje vrtilne frekvence izboljšanega prostega teka. V takšnem primeru je priporočljivo krmiljenje dinamometra tako, da daje prednost upoštevanju referenčnega navora in omogoča motorju reguliranje vrtilne frekvence, kadar je zahteva upravljavca na najnižji vrednosti.

Med preskusom emisij se referenčne vrtilne frekvence in navori ter izmerjene vrtilne frekvence in navori beležijo s pogostostjo najmanj 1 Hz, vendar po možnosti s 5 Hz ali celo 10 Hz. Ta večja pogostost zapisovanja je pomembna, ker prispeva k zmanjšanju učinka popačenja zaradi zakasnitve med izmerjenimi in referenčnimi vrednostmi vrtilne frekvence in navora.

Referenčne in izmerjene vrtilne frekvence in navori se lahko beležijo z nižjo pogostostjo (celo s pogostostjo samo 1 Hz), če se beležijo povprečne vrednosti zabeleženih vrednosti v časovnem intervalu. Povprečne vrednosti se izračunajo na podlagi izmerjenih vrednosti, ki se posodabljajo s pogostostjo vsaj 5 Hz. Te zabeležene vrednosti se uporabljajo za izračun statistik za validacijo cikla in skupnega dela.

7.8.3.1.   Izvajanje preskusa NRTC

Izvedejo se postopki pred preskusom v skladu s točko 7.3.1, vključno s predkondicioniranjem, ohlajanjem in kalibracijo analizatorja.

Preskušanje se začne na naslednji način:

Zaporedje preskusov se pri NRTC po hladnem zagonu začne takoj po tem, ko se je motor zagnal iz ohlajenega stanja iz točke 7.3.1.2, pri preskusu NRTC po vročem zagonu pa iz stanja vroče odstavitve. Uporabi se zaporedje iz točke 7.4.2.1.

Ob zagonu motorja se sočasno začnejo beleženje podatkov, vzorčenje izpušnih plinov in integriranje izmerjenih vrednosti. Preskusni cikel se začne, ko se motor zažene, in se izvaja v skladu s časovnim potekom iz Dodatka 3 k Prilogi XVII.

Na koncu cikla se vzorčenje nadaljuje z obratovanjem vseh sistemov, da se omogoči iztek časa za odziv sistema. Nato se ustavijo vsa vzorčenja in beleženje, vključno z beleženjem vzorcev ozadja. Na koncu se ustavijo vse naprave za integriranje, v zabeleženih podatkih pa se navede konec preskusnega cikla.

Izvedejo se postopki po preskusu v skladu s točko 7.3.2.

7.8.3.2.   Izvajanje preskusa LSI-NRTC

Izvedejo se postopki pred preskusom v skladu s točko 7.3.1, vključno s predkondicioniranjem in kalibracijo analizatorja.

Preskušanje se začne na naslednji način:

Preskus se začne v skladu z zaporedjem, navedenim v točki 7.4.2.2.

Ob začetku LSI-NRTC na koncu 30-sekundnega obdobja delovanja v prostem teku iz točke 7.4.2.2(b) se sočasno začnejo beleženje podatkov, vzorčenje izpušnih plinov in integriranje izmerjenih vrednosti. Preskusni cikel se izvaja v skladu s časovnim potekom iz Dodatka 3 k Prilogi XVII.

Na koncu cikla se vzorčenje nadaljuje z obratovanjem vseh sistemov, da se omogoči iztek časa za odziv sistema. Nato se ustavijo vsa vzorčenja in beleženje, vključno z beleženjem vzorcev ozadja. Na koncu se ustavijo vse naprave za integriranje, v zabeleženih podatkih pa se navede konec preskusnega cikla.

Izvedejo se postopki po preskusu v skladu s točko 7.3.2.

7.8.3.3.   Merila za validacijo cikla za preskusne cikle v prehodnem stanju (NRTC in LSI-NRTC)

Da se preveri veljavnost preskusa, se za referenčne in izmerjene vrednosti vrtilne frekvence, navora, moči in celotnega dela uporabijo merila za validacijo cikla iz te točke.

7.8.3.4.   Izračun dela v ciklu

Pred izračunom dela v ciklu se izpustijo vse vrednosti vrtilne frekvence in navora, zabeležene med zagonom motorja. Točke z negativnimi vrednostmi navora je treba upoštevati kot ničelno delo. Dejansko delo v ciklu W act (v kWh) se izračuna na podlagi izmerjenih vrednosti vrtilne frekvence in navora motorja. Referenčno delo v ciklu W ref (v kWh) se izračuna na podlagi referenčnih vrednosti vrtilne frekvence in navora motorja. Dejansko delo v ciklu W act se uporablja za primerjavo z referenčnim delom v ciklu W ref in za izračun emisij, specifičnih za zavoro (glej točko 7.2).

W act mora biti med 85 % in 105 % W ref.

7.8.3.5.   Validacijske statistike (glej Dodatek 2 k Prilogi VII)

Za vrtilno frekvenco, navor in moč se izračuna linearna regresija med referenčnimi in izmerjenimi vrednostmi.

Da bi čimbolj zmanjšali učinek popačenja zaradi zakasnitve med referenčnimi in izmerjenimi vrednostmi cikla, se lahko celotno zaporedje izmerjenih signalov o vrtilni frekvenci in navoru motorja časovno premakne naprej ali nazaj glede na referenčno zaporedje vrtilnih frekvenc in navora. Če so izmerjeni signali zamaknjeni, se za enak obseg v isto smer zamakneta tudi vrtilna frekvenca in navor.

Uporabi se metoda najmanjših kvadratov, pri čemer ima najbolje se prilegajoča enačba obliko v skladu z enačbo (6-19):



y = a 1 x + a 0

(6-19)

pri čemer je:

y

izmerjena vrednost vrtilne frekvence (min–1), navora (Nm) ali moči (kW)

a 1

naklon regresijske premice

x

referenčna vrednost vrtilne frekvence (min–1), navora (Nm) ali moči (kW)

a 0

odsek regresijske premice na osi y.

Za vsako regresijsko premico se v skladu z Dodatkom 3 k Prilogi VII izračunata standardna napaka ocene (SEE) y na x in determinacijski koeficient (r 2).

Priporočljivo je, da se ta analiza izvaja z 1 Hz. Preskus je veljaven, če so izpolnjena merila iz preglednice 6.2.



Preglednica 6.2

Dovoljena odstopanja od regresijske premice

 

Vrtilna frekvenca

Navor

Moč

Standardna napaka ocene (SEE) y na x

≤ 5,0 % najvišje preskusne vrtilne frekvence

≤ 10,0 % največjega navora s karakterističnega diagrama

≤ 10,0 % največje moči s karakterističnega diagrama

Naklon regresijske premice a 1

0,95 do 1,03

0,83 do 1,03

0,89 do 1,03

Determinacijski koeficient r 2

najmanj 0,970

najmanj 0,850

najmanj 0,910

Odsek regresijske premice na osi y a 0

≤ 10 % vrtilne frekvence prostega teka

±20 Nm ali ±2 % največjega navora, kar je večje

±4 kW ali ±2 % največje moči, kar je večje

Pred izračunom regresije je samo za namene regresije dovoljeno brisanje točk, če je to navedeno v preglednici 6.3. Ne smejo pa se te točke izbrisati za izračun dela v ciklu in emisij. Točka prostega teka je opredeljena kot točka, v kateri je normaliziran referenčni navor 0 % in normalizirana referenčna vrtilna frekvenca 0 %. Brisanje točk se lahko uporabi za celotni cikel ali za kateri koli njegov del; točke, ki se brišejo, je treba navesti.



Preglednica 6.3

Dopustno brisanje točk iz regresijske analize

Dogodek

Pogoji (n = vrtilna frekvenca motorja, T = navor)

Dopustna brisanja točk

Najmanjša zahteva upravljavca (točka prostega teka)

n ref = n idle

in

T ref = 0 %

in

T act > (T ref – 0,02 T maxmappedtorque)

in

T act < (T ref + 0,02 T maxmappedtorque)

vrtilna frekvenca in moč

Najmanjša zahteva upravljavca

n act ≤ 1,02 n ref in T act > T ref

ali

n act > n ref in T actT ref'

ali

n act > 1,02 n ref in T ref < T act ≤ (T ref + 0,02 T maxmappedtorque)

moč in navor ali vrtilna frekvenca

Največja zahteva upravljavca

n act < n ref in T actT ref

ali

n act ≥ 0,98 n ref in T act < T ref

ali

n act < 0,98 n ref in T ref > T act ≥ (T ref – 0,02 T maxmappedtorque)

moč in navor ali vrtilna frekvenca

8.   Postopki merjenja

8.1.   Preverjanja kalibracije in zmogljivosti

8.1.1.   Uvod

V tej točki so opisane zahtevane kalibracije in preverjanja merilnih sistemov. Za specifikacije, ki se uporabljajo za posamezne instrumente, glej točko 9.4.

Kalibracije in preverjanja se na splošno izvajajo v celotni merilni verigi.

Če za kalibracijo ali verifikacijo dela merilnega sistema ni specifikacij, se ta del sistema kalibrira in njegova zmogljivost preveri pri frekvenci, ki je v skladu z morebitnimi priporočili proizvajalca merilnega sistema in dobro inženirsko presojo.

Da se izpolnijo dovoljena odstopanja glede kalibracij in preverjanj, se uporabijo mednarodno priznani sledljivi etaloni.

8.1.2.   Povzetek kalibracije in preverjanja

V preglednici 6.4 so povzete kalibracije in preverjanja iz oddelka 8 in navedeno je tudi, kdaj jih je treba opraviti.



Preglednica 6.4

Povzetek kalibracije in preverjanj

Vrsta kalibracije ali preverjanja

Najmanjša pogostost ()

8.1.3: točnost, ponovljivost in šum

Točnost: ni zahtevana, vendar je priporočljiva za začetno vgradnjo.

Ponovljivost: ni zahtevana, vendar je priporočljiva za začetno vgradnjo.

Šum: ni zahtevana, vendar je priporočljiva za začetno vgradnjo.

8.1.4: preverjanje linearnosti

Vrtilna frekvenca: pri začetni vgradnji, v 370 dneh pred preskušanjem in po večjem vzdrževanju.

Navor: pri začetni vgradnji, v 370 dneh pred preskušanjem in po večjem vzdrževanju.

Pretečene količine polnilnega zraka, zraka za redčenje in razredčenih izpušnih plinov ter pretok šaržnega vzorca: pri začetni vgradnji, v 370 dneh pred preskušanjem in po večjem vzdrževanju, razen če se pretečena količina preverja s preveritvijo s propanom ali z ravnotežjem ogljika ali kisika.

Pretok nerazredčenih izpušnih plinov: pri začetni vgradnji, v 185 dneh pred preskušanjem in po večjem vzdrževanju, razen če se pretečena količina preverja s preveritvijo s propanom ali z ravnotežjem ogljika ali kisika.

Delilniki plinov: pri začetni vgradnji, v 370 dneh pred preskušanjem in po večjem vzdrževanju.

Analizatorji plina (če ni drugače navedeno): pri začetni vgradnji, v 35 dneh pred preskušanjem in po večjem vzdrževanju.

Analizator FTIR: pri vgradnji, v 370 dneh pred preskušanjem in po večjem vzdrževanju.

Tehtnica za delce: pri začetni vgradnji, v 370 dneh pred preskušanjem in po večjem vzdrževanju.

Samostojni tlak in temperatura: pri začetni vgradnji, v 370 dneh pred preskušanjem in po večjem vzdrževanju.

8.1.5: preverjanje odziva sistema analizatorjev za neprekinjeno analizo plina in posodabljanja-zapisovanja – za analizatorje plina, pri katerih se ne izvaja stalna izravnava za druge vrste plinov

Pri začetni vgradnji ali spremembi sistema, ki bi vplivala na odziv.

8.1.6: preverjanje odziva sistema analizatorjev za neprekinjeno analizo plina in posodabljanja-zapisovanja – za analizatorje plina, pri katerih se izvaja stalna izravnava za druge vrste plinov

Pri začetni vgradnji ali spremembi sistema, ki bi vplivala na odziv.

8.1.7.1: navor

Pri začetni vgradnji in po večjem vzdrževanju.

8.1.7.2: tlak, temperatura, rosišče

Pri začetni vgradnji in po večjem vzdrževanju.

8.1.8.1: pretok goriva

Pri začetni vgradnji in po večjem vzdrževanju.

8.1.8.2: pretok polnilnega zraka

Pri začetni vgradnji in po večjem vzdrževanju.

8.1.8.3: pretok izpušnih plinov

Pri začetni vgradnji in po večjem vzdrževanju.

8.1.8.4: razredčeni izpušni plini (CVS in PFD)

Pri začetni vgradnji in po večjem vzdrževanju.

8.1.8.5: preverjanje CVS/PFD in naprave za šaržno vzorčenje ()

Pri začetni vgradnji, v 35 dneh pred preskušanjem in po večjem vzdrževanju (preveritev s propanom)

8.1.8.8: puščanje vakuuma

Pri vgradnji sistema za vzorčenje. Pred vsakim laboratorijskim preskusom v skladu s točko 7.1: v 8 urah pred začetkom prvega preskusnega intervala vsakega zaporedja delovnega cikla in po vzdrževanju, kot so menjave predfiltrov.

8.1.9.1: Stranski vplivi H2O na analizator NDIR za CO2

Pri začetni vgradnji in po večjem vzdrževanju.

8.1.9.2: Stranski vplivi H2O in CO2 na analizator NDIR za CO

Pri začetni vgradnji in po večjem vzdrževanju.

8.1.10.1: Kalibracija FID

Optimizacija in preverjanje FID HC

Kalibracija, optimizacija in določanje odziva na CH4: pri začetni vgradnji in po večjem vzdrževanju.

Preveritev odziva na CH4: pri začetni vgradnji, v 185 dneh pred preskušanjem in po večjem vzdrževanju.

8.1.10.2: stranski vplivi O2 na FID za nerazredčene izpušne pline

Za vse analizatorje FID: pri začetni vgradnji in po večjem vzdrževanju.

Za analizatorje FID THC: pri začetni vgradnji, po večjem vzdrževanju in po

optimizaciji FID v skladu z 8.1.10.1.

8.1.11.1: Dušenje analizatorja CLD s CO2 in H2O

Pri začetni vgradnji in po večjem vzdrževanju.

8.1.11.3: Stranski vplivi HC in H2O na NDUV

Pri začetni vgradnji in po večjem vzdrževanju.

8.1.11.4: Penetracija NO2 v hladilno kopel (hladilnik)

Pri začetni vgradnji in po večjem vzdrževanju.

8.1.11.5: Pretvorba pretvornika NO2-v-NO

Pri začetni vgradnji, v 35 dneh pred preskušanjem in po večjem vzdrževanju.

8.1.12.1: Preverjanje sušilnika vzorca

Pri termičnih hladilnikih: pri vgradnji in po večjem vzdrževanju. Pri osmoznih membranah: pri vgradnji, v 35 dneh pred preskušanjem in po večjem vzdrževanju.

8.1.13.1: Tehtnica in tehtanje delcev

Neodvisno preverjanje: pri začetni vgradnji, v 370 dneh pred preskušanjem in po večjem vzdrževanju.

Preverjanje ničlišča, razpona in referenčnega vzorca: v 12 urah pred tehtanjem in po večjem vzdrževanju.

(1)   Kalibracije in preverjanja je treba izvajati pogosteje, v skladu z navodili proizvajalca merilnega sistema in dobro inženirsko presojo.

(2)   Preverjanje CVS ni potrebno za sisteme, ki se v območju ± 2 % ujemajo s kemijskim ravnotežjem ogljika ali kisika v polnilnem zraku, gorivu in razredčenih izpušnih plinih.

8.1.3.   Preverjanje točnosti, ponovljivosti in šuma

Vrednosti za zmogljivost posameznih instrumentov, navedene v preglednici 6.8, so podlaga za določanje točnosti, ponovljivosti in šuma posameznega instrumenta.

Preverjanje točnosti, ponovljivosti ali šuma instrumentov ni potrebno. Vendar je morda koristno upoštevati ta preverjanja za določitev specifikacij za novi instrument, preveritev zmogljivosti novega instrumenta po dostavi ali za reševanje težav z obstoječim instrumentom.

8.1.4.   Preverjanje linearnosti

8.1.4.1.   Področje uporabe in pogostost

Preverjanje linearnosti je treba na vsakem merilnem sistemu iz preglednice 6.5 opravljati vsaj tako pogosto, kot je navedeno v preglednici, v skladu s priporočili proizvajalca merilnega sistema in dobro inženirsko presojo. Namen preverjanja linearnosti je določiti, ali se merilni sistem odziva sorazmerno v zadevnem merilnem območju. Preverjanje linearnosti sestavlja vnos vsaj 10 referenčnih vrednosti v merilni sistem, če ni navedeno drugače. Merilni sistem ovrednoti vsako referenčno vrednost. Izmerjene vrednosti se skupaj primerjajo z referenčnimi vrednostmi z uporabo linearne regresije po metodi najmanjših kvadratov in meril za linearnost iz preglednice 6.5.

8.1.4.2.   Zahteve glede zmogljivosti

Če merilni sistem ne izpolnjuje veljavnih meril za linearnost iz preglednice 6.5, se ta pomanjkljivost popravi s ponovno kalibracijo, servisiranjem ali po potrebi z zamenjavo sestavnih delov. Preverjanje linearnosti se po popravku pomanjkljivosti ponovi, s čimer se zagotovi, da merilni sistem ustreza merilom za linearnost.

8.1.4.3.   Postopek

Uporabi se naslednji protokol preverjanja linearnosti:

(a) merilni sistem deluje pri določenih temperaturah, tlakih in pretokih;

(b) opravi se kalibriranje ničlišča instrumenta, kot bi se opravilo pred preskusom emisij z vnosom ničelnega signala. Pri analizatorjih plina se uporabi ničelni plin v skladu s specifikacijami iz točke 9.5.1, ki se uvede neposredno v vstopno odprtino analizatorja;

(c) opravi se kalibriranje razpona instrumenta, kot bi se opravilo pred preskusom emisij z vnosom kalibrirnega signala. Pri analizatorjih plina se uporabi razponski plin v skladu s specifikacijami iz točke 9.5.1, ki se uvede neposredno v vstopno odprtino analizatorja;

(d) po kalibriranju razpona instrumenta se preveri ničlišče z istim signalom, ki je bil uporabljen v odstavku (b) te točke. Na podlagi ničelnega odčitka se uporabi dobra inženirska presoja, da se ugotovi, ali je treba pred nadaljevanjem ponovno kalibrirati ničlišče ali razpon instrumenta ali ne;

(e) za vse merjene veličine se uporabijo priporočila proizvajalca in dobra inženirska presoja, da se izberejo referenčne vrednosti y ref i , ki zajemajo celotno območje vrednosti, pričakovanih med preskušanjem emisij, v izogib potrebi po ekstrapolaciji za vrednosti zunaj območja. Kot ena od referenčnih vrednosti za preverjanje linearnosti se izbere ničelni referenčni signal. Za preverjanja linearnosti samostojnega tlaka in temperature se izberejo vsaj tri referenčne vrednosti. Za vsa druga preverjanja linearnosti se izbere vsaj deset referenčnih vrednosti;

(f) za izbiro vrstnega reda, v katerem se bodo vnašale serije referenčnih vrednosti, se uporabijo priporočila proizvajalca instrumenta in dobra inženirska presoja;

(g) referenčne veličine se pridobivajo in vnašajo v skladu z opisom iz točke 8.1.4.4. Pri analizatorjih plina se uporabijo koncentracije plina, za katere se ve, da so v okviru specifikacij iz točke 9.5.1; uvedejo se neposredno v vstopno odprtino analizatorja;

(h) predvidi se dovolj časa za stabilizacijo instrumenta med merjenjem referenčne vrednosti;

(i) referenčne vrednosti se merijo 30 sekund s pogostostjo beleženja, ki je vsaj enaka najmanjši pogostosti iz preglednice 6.7, in zabeleži se aritmetična sredina zabeleženih vrednosti
image ;

(j) koraki iz odstavkov (g) do (i) te točke se ponavljajo, dokler se ne izmerijo vse referenčne veličine;

(k) aritmetične sredine
image in referenčne vrednosti y ref i se uporabijo za izračun parametrov linearne regresije z metodo najmanjših kvadratov in statističnih vrednosti za primerjavo z najmanjšimi merili za zmogljivost iz preglednice 6.5. Uporabljajo se izračuni, opisani v Dodatku 3 k Prilogi VII.

8.1.4.4.   Referenčni signali

V tej točki so opisane priporočene metode za pridobivanje referenčnih vrednosti za protokol preverjanja linearnosti iz točke 8.1.4.3. Uporabljajo se referenčne vrednosti, ki simulirajo dejanske vrednosti, ali pa se vnese dejanska vrednost in izmeri z referenčnim merilnim sistemom. V slednjem primeru je referenčna vrednost tista vrednost, ki jo sporoči referenčni merilni sistem. Referenčne vrednosti in referenčni merilni sistemi so mednarodno sledljivi.

Pri sistemih za merjenje temperature s tipali, kot so termočleni, RTD in termistorji, se lahko preverjanje linearnosti opravi z odstranitvijo tipala iz sistema in uporabo simulatorja namesto tipala. Po potrebi se uporabi simulator, ki je neodvisno kalibriran in ima izravnavo hladnega spoja. Negotovost mednarodno sledljivega simulatorja glede temperature je manjša od 0,5 % najvišje delovne temperature T max. Če se uporabi ta možnost, je treba uporabiti tipala, ki imajo po zagotovilih dobavitelja točnost več kot 0,5 % najvišje delovne temperature T max v primerjavi z njihovo standardno kalibracijsko krivuljo.

8.1.4.5.   Merilni sistemi, ki zahtevajo preverjanje linearnosti

V preglednici 6.5 so navedeni merilni sistemi, ki zahtevajo preverjanje linearnosti. Za to preglednico se uporabljajo naslednje določbe:

(a) preverjanje linearnosti se izvaja pogosteje, če to priporoča proizvajalec instrumenta, ali na podlagi dobre inženirske presoje;

(b) „min“ se nanaša na najmanjšo referenčno vrednost, ki se uporablja med preverjanjem linearnosti;

upoštevajte, da je lahko ta vrednost nič ali negativna vrednost, kar je odvisno od signala;

(c) „max“ se na splošno nanaša na največjo referenčno vrednost, ki se uporablja med preverjanjem linearnosti. Na primer, za delilnike plina je x max nedeljena, nerazredčena koncentracija razponskega plina. V nadaljevanju so posebni primeri, v katerih se „max“ nanaša na drugo vrednost:

(i) pri preverjanju linearnosti tehtnice delcev se m max nanaša na značilno maso filtra za delce;

(ii) pri preverjanju linearnosti navora se T max nanaša na najvišjo vrednost navora, ki jo je navedel proizvajalec, za motor z najvišjim navorom med motorji, ki se preskušajo;

(d) navedena območja vključujejo mejne vrednosti. Na primer, navedeno območje 0,98–1,02 za naklon a 1 pomeni 0,98 ≤ α 1 ≤ 1,02;

(e) ta preverjanja linearnosti niso potrebna za sisteme, ki izpolnijo merila pri preverjanju pretoka za razredčene izpušne pline, opisana v točki 8.1.8.5 za preveritev s propanom ali za sisteme, ki se v območju ± 2 % ujemajo s kemijskim ravnotežjem ogljika ali kisika v polnilnem zraku, gorivu in izpušnih plinih;

(f) merila a 1 za te veličine je treba izpolniti le, če se zahteva absolutna vrednost veličine, ne pa signal, ki je le linearno sorazmeren dejanski vrednosti;

(g) med samostojne temperature sodijo temperature motorja in okoliški pogoji, ki se uporabljajo za nastavitev ali preverjanje pogojev motorja, temperature, ki se uporabljajo za nastavitev ali preverjanje kritičnih pogojev v preskusnem sistemu, ter temperature, ki se uporabljajo v izračunih emisij:

(i) obvezno je preverjanje linearnosti temperature za: dovajanje zraka; podlago naprave za naknadno obdelavo izpušnih plinov (za motorje, ki se preskušajo z napravami za naknadno obdelavo plinov po ciklih z merili za hladni zagon); razredčeni zrak za vzorčenje delcev (CVS, sistem z dvojnim redčenjem in sistem z delnim tokom); vzorec delcev; hlajeni vzorec (za sisteme vzorčenja plinov, ki uporabljajo hladilnike za sušenje vzorcev);

(ii) za naslednje elemente je preveritev linearnosti temperature obvezna le, če je tako določil proizvajalec motorja: dovod goriva; izstop zraka iz hladilnika polnilnega zraka preskusne komore (za motorje, ki se preskušajo s toplotnim izmenjevalnikom v preskusni komori, ki simulira hladilnik polnilnega zraka necestne mobilne mehanizacije); vstop hladilnega sredstva v hladilnik polnilnega zraka preskusne komore (za motorje, ki se preskušajo s toplotnim izmenjevalnikom v preskusni komori, ki simulira hladilnik polnilnega zraka necestne mobilne mehanizacije); olje v oljnem koritu; hladilno sredstvo pred termostatom (za motorje, hlajene s tekočino);

(h) med samostojne tlake sodijo tlaki v motorjih in okoliški pogoji, ki se uporabljajo za nastavitev ali preverjanje pogojev motorja, tlaki, ki se uporabljajo za nastavitev ali preverjanje kritičnih pogojev v preskusnem sistemu, ter tlaki, ki se uporabljajo v izračunih emisij:

(i) obvezna je preveritev linearnosti tlaka za: tlačni upor za pretok polnilnega zraka; tlačni upor za pretok izpušnih plinov; barometer; manometer na vstopu v sistem CVS (če se pri meritvah uporablja sistem CVS); hlajeni vzorec (za sisteme vzorčenja plinov, ki uporabljajo hladilnike za sušenje vzorcev);

(ii) za naslednje elemente je preveritev linearnosti tlaka obvezna le, če je tako določil proizvajalec motorja: padec tlaka v hladilniku polnilnega zraka preskusne komore in povezovalni cevi (motorje s turbinskim polnilnikom, ki se preskušajo s toplotnim izmenjevalnikom v preskusni komori, ki simulira hladilnik polnilnega zraka necestne mobilne mehanizacije); dovod goriva; izstop goriva.



Preglednica 6.5

Merilni sistemi, pri katerih je obvezno preverjanje linearnosti

Merilni sistem

Veličina

Najmanjša pogostost preverjanj

Merila za linearnost

image

a

SEE

r 2

Vrtilna frekvenca motorja

n

v 370 dneh pred preskušanjem

≤ 0,05 % n max

0,98–1,02

≤ 2 % n max

≥ 0,990

Navor motorja

T

v 370 dneh pred preskušanjem

≤ 1 % T max

0,98–1,02

≤ 2 % T max

≥ 0,990

Pretok goriva

qm

v 370 dneh pred preskušanjem

≤ 1 %

0,98–1,02

≤ 2 %

≥ 0,990

Pretok polnilnega zraka (1)

qV

v 370 dneh pred preskušanjem

≤ 1 %

0,98–1,02

≤ 2 %

≥ 0,990

Pretok zraka za redčenje (1)

qV

v 370 dneh pred preskušanjem

≤ 1 %

0,98–1,02

≤ 2 %

≥ 0,990

Pretok razredčenih izpušnih plinov (1)

qV

v 370 dneh pred preskušanjem

≤ 1 %

0,98–1,02

≤ 2 %

≥ 0,990

Pretok razredčenih izpušnih plinov (1)

qV

v 185 dneh pred preskušanjem

≤ 1 %

0,98–1,02

≤ 2 %

≥ 0,990

Pretok naprave za šaržno vzorčenje (1)

qV

v 370 dneh pred preskušanjem

≤ 1 %

0,98–1,02

≤ 2 %

≥ 0,990

Delilniki plinov

x/x span

v 370 dneh pred preskušanjem

≤ 0,5 % x max

0,98–1,02

≤ 2 % x max

≥ 0,990

Analizatorji plina

x

v 35 dneh pred preskušanjem

≤ 0,5 % x max

0,99-1,01

≤ 1 % x max

≥ 0,998

Tehtnica za delce

m

v 370 dneh pred preskušanjem

≤ 1 % m max

0,99-1,01

≤ 1 % m max

≥ 0,998

Samostojni tlaki

p

v 370 dneh pred preskušanjem

≤ 1 % p max

0,99-1,01

≤ 1 % p max

≥ 0,998

Pretvorba signalov za samostojno temperaturo iz analognega v digitalni signal

T

v 370 dneh pred preskušanjem

≤ 1 % T max

0,99-1,01

≤ 1 % T max

≥ 0,998

(1)   Namesto prostorninskega pretoka pri standardnih pogojih se kot pojem, ki predstavlja „veličino“, lahko uporablja molski pretok. V tem primeru se lahko namesto največjega prostorninskega pretoka pri standardnih pogojih v ustreznih merilih linearnosti uporablja največji molski pretok.

8.1.5.   Preverjanje odziva sistema analizatorjev za neprekinjeno analizo plinov in posodabljanja-zapisovanja

V tem oddelku je opisan splošni postopek preverjanja odziva sistema analizatorjev za neprekinjeno analizo plinov in funkcije posodabljanja zapisov. Za postopke preverjanja za analizatorje z izravnavo glej točko 8.1.6.

8.1.5.1.   Področje uporabe in pogostost

To preverjanje je treba opraviti po vgradnji ali zamenjavi analizatorja plina, ki se uporablja za neprekinjeno vzorčenje. To preverjanje se opravi tudi, če je sistem ponovno konfiguriran na način, ki bi spremenil odziv sistema. To preverjanje je potrebno za analizatorje za neprekinjeno analizo plina, ki se uporabljajo za preskusna cikla prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC) ali RMC, ni pa potrebna za sisteme analizatorjev za šaržno analizo plina ali za sisteme analizatorjev za neprekinjeno analizo plina, ki se uporabljajo samo za preskušanje po NRSC z ločenimi fazami.

8.1.5.2.   Načela merjenja

S tem preskusom se preveri, ali se pogostost posodabljanja in zapisovanja ujema z odzivom celotnega sistema na hitro spremembo vrednosti koncentracij na sondi za vzorčenje. Sistemi analizatorjev plina se optimizirajo tako, da se njihov skupni odziv na hitro spremembo koncentracije posodobi in zapiše z ustrezno pogostostjo, da se prepreči izguba podatkov. S tem preskusom se preveri tudi, ali sistemi analizatorjev za neprekinjeno analizo plina dosegajo najkrajši odzivni čas.

Sistemske nastavitve za ovrednotenje odzivnega časa morajo biti popolnoma enake tistim, ki so se uporabljale pri merjenju med preskusom (tj. tlak, pretoki, nastavitve filtrov na analizatorjih in vsi drugi dejavniki, ki lahko vplivajo na odzivne čase). Določitev odzivnega časa se opravi z zamenjavo plinov neposredno pri vstopu v sondo za vzorčenje. Naprave za zamenjavo plinov morajo imeti specifikacijo za izvedbo zamenjave v manj kot 0,1 sekunde. Plini, ki se uporabijo pri preskusu, povzročijo spremembo koncentracije velikosti vsaj 60 % obsega skale.

Sled koncentracije vsake posamezne plinaste sestavine se zabeleži.

8.1.5.3.   Sistemske zahteve

(a) Odzivni čas sistema mora biti ≤ 10 sekund pri času vzpona ≤ 5 sekund za vse merjene sestavine (CO, NOx, CO2 in HC) in v vseh območjih, ki se uporabljajo.

Vse podatke (koncentracija, pretok goriva in zraka) je treba pred izvedbo izračunov emisij, navedenih v Prilogi VII, premakniti glede na njihove izmerjene odzivne čase.

(b) Da se dokaže sprejemljivo posodabljanje in zapisovanje glede na celotni odziv sistema, mora sistem izpolnjevati eno od naslednjih meril:

(i) zmnožek srednjega časa vzpona in pogostosti, s katero sistem beleži posodobljeno koncentracijo, je najmanj 5. Srednji čas vzpona je vedno največ 10 sekund;

(ii) pogostost, s katero sistem beleži koncentracijo, je vsaj 2 Hz (glej tudi preglednico 6.7).

8.1.5.4.   Postopek

Za preverjanje odziva posameznega sistema analizatorjev za neprekinjeno analizo plina se uporablja naslednji postopek:

(a) upoštevajo se navodila proizvajalca sistema analizatorjev za zagon in delovanje instrumenta. Merilni sistem se za optimizacijo zmogljivosti po potrebi nastavi. To preverjanje se opravi z analizatorjem, ki deluje na enak način kot pri preskušanju emisij. Če analizator svoj sistem vzorčenja deli z drugimi analizatorji in če tok plina v druge analizatorje vpliva na odzivni čas sistema, se med izvajanjem tega preveritvenega preskusa zaženejo in delujejo drugi analizatorji. Ta preveritveni preskus se lahko istočasno izvaja na več analizatorjih, ki souporabljajo isti sistem za vzorčenje. Če se pri preskušanju emisij uporabljajo analogni filtri ali digitalni filtri z realnim časom, delujejo ti filtri med tem preverjanjem na enak način;

(b) pri opremi, ki se uporablja za validacijo odzivnega časa, je priporočljivo, da se med vsemi priključki uporabijo najmanjše dolžine cevi za prenos plinov, vir ničelnega zraka se priključi na en vhod hitro delujočega tripotnega ventila (2 vhoda, 1 izhod) za krmiljenje pretoka ničelnega plina in mešanih razponskih plinov v vhod sonde sistema za vzorčenje ali v T-kos v bližini izhoda iz sonde. Običajno je pretok plina večji od pretoka vzorca v sondi in presežek se izliva iz vhoda v sondo. Če je pretok plina manjši od pretoka vzorca v sondi, je treba koncentracije plina prilagoditi, da se upošteva redčenje z okoliškim zrakom, vsesanim v sondo. Lahko se uporabljajo binarni razponski plini ali razponski plini z več plini. Za mešanje razponskih plinov se lahko uporablja naprava za mešanje plinov. Naprava za mešanje plinov je priporočljiva pri mešanju razponskih plinov, razredčenih z N2, s razponskimi plini, razredčenimi z zrakom.

Z uporabo delilnika plinov se razponski plin NO–CO–CO2–C3H8–CH4 (preostanek N2) enakomerno zmeša s razponskim plinom NO2 s prečiščenim sintetičnim zrakom kot preostankom. Namesto mešanega razponskega plina NO-CO-CO2-C3H8-CH4 z N2 kot preostankom se lahko uporabljajo tudi standardni binarni razponski plini, če je to ustrezno; v tem primeru se za vsak analizator izvedejo ločeni preskusi odziva. Izhod delilnika plinov se poveže z drugim vhodom tripotnega ventila. Izhod ventila se poveže s prelivom na sondi sistema analizatorjev plina ali s prelivnim elementom med sondo in cevjo za prenos plinov do vseh analizatorjev, ki se preverjajo. Uporabiti je treba pripravo, ki preprečuje nihanje tlaka zaradi zaustavljanja toka skozi napravo za mešanje plinov. Opustiti je treba vse sestavine plina, ki niso pomembne za to preverjanje analizatorjev. Kot druga možnost sta dopuščena uporaba plinskih jeklenk s posameznimi plini in ločeno merjenje odzivnih časov;

(c) zbiranje podatkov se opravi na naslednji način:

(i) izvede se preklop ventila, da se začne pretok ničelnega plina;

(ii) omogočiti je treba stabilizacijo, pri čemer je treba upoštevati zamude pri prenosu in celoten odziv najpočasnejšega analizatorja;

(iii) zapisovanje podatkov se začne s pogostostjo, uporabljeno pri preskušanju emisij. Vsaka zabeležena vrednost je edinstvena posodobljena koncentracija, ki jo izmeri analizator; interpolacija ali filtriranje se za spreminjanje zabeleženih vrednosti ne sme uporabljati;

(iv) izvede se preklop ventila, da se omogoči tok mešanih razponskih plinov v analizatorje. Ta čas se zabeleži kot t 0;

(v) upoštevati je treba zamude pri prenosu in celotni odziv najpočasnejšega analizatorja;

(vi) izvede se preklop toka, da se omogoči tok ničelnega plina v analizator. Ta čas se zabeleži kot t 100;

(vii) upoštevati je treba zamude pri prenosu in celotni odziv najpočasnejšega analizatorja;

(viii) koraki iz odstavkov (c)(iv) do (vii) te točke se ponavljajo, da se zabeleži sedem celotnih ciklov, ki se končajo s tokom ničelnega plina v analizatorje;

(ix) beleženje se ustavi.

8.1.5.5.   Ocenjevanje zmogljivosti

Podatki iz točke 8.1.5.4(c) se uporabljajo za izračun srednjega časa vzpona za vsak analizator.

(a) Če se izbere dokazovanje skladnosti s točko 8.1.5.3(b)(i), je treba uporabiti naslednji postopek: časi vzpona (v sekundah) se pomnožijo z njihovimi ustreznimi pogostostmi beleženja v hercih (1/s). Vrednost vsakega rezultata mora biti najmanj 5. Če je vrednost nižja od 5, se po potrebi poveča pogostost beleženja ali prilagodijo pretoki ali pa se spremeni zasnova sistema vzorčenja, da se podaljša čas vzpona. Tudi digitalni filtri se lahko konfigurirajo, da se podaljša čas vzpona;

(b) če se izbere dokazovanje skladnosti s točko 8.1.5.3(b)(ii), zadošča dokazovanje skladnosti z zahtevami iz točke 8.1.5.3(b)(ii).

8.1.6.   Preverjanje odzivnega časa analizatorjev z izravnavo

8.1.6.1.   Področje uporabe in pogostost

To preverjanje je treba opraviti zaradi določitve odziva analizatorja za neprekinjeno analizo plina, pri čemer se za količinsko ovrednotenje plinastih emisij odziv enega analizatorja izravna z drugim. Za to preveritev se vodna para šteje za plinasto sestavino. To preverjanje se zahteva za analizatorje za neprekinjeno analizo plina, ki se uporabljajo za preskusna cikla prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC) ali RMC. To preverjanje ni potrebno pri analizatorjih za šaržno analizo plina ali analizatorjih za neprekinjeno analizo plina, ki se uporabljajo samo za preskušanje po NRSC z ločenimi fazami. To preverjanje se ne uporablja za popravek zaradi vode, odstranjene iz vzorca, ki se opravi v naknadni obdelavi. To preverjanje se opravi po začetni vgradnji (tj. usposobitev preskusne komore za začetek obratovanja). Po večjem vzdrževanju se lahko uporabi točka 8.1.5 za preverjanje enotnega odziva, pod pogojem, da je bilo za vse zamenjane sestavne dele na neki točki opravljeno preverjanje enotnega odziva v vlažnem okolju.

8.1.6.2.   Načela merjenja

S tem postopkom se preverita časovna uskladitev in enotni odziv stalno kombiniranih meritev plina. Pri tem postopku je treba zagotoviti, da so vklopljeni vsi algoritmi za izravnavo in popravki vlažnosti.

8.1.6.3.   Sistemske zahteve

Splošni odzivni čas in čas vzpona iz točke 8.1.5.3(a) veljata tudi za analizatorje z izravnavo. Če je pogostost beleženja drugačna od pogostosti posodabljanja stalno kombiniranega/izravnanega signala, se za preverjanje, zahtevano v točki 8.1.5.3(b)(i), uporabi nižja od teh dveh frekvenc.

8.1.6.4.   Postopek

Uporabijo se vsi postopki iz točke 8.1.5.4(a) do (c). Poleg tega je treba meriti tudi čas odziva in vzpona za vodno paro, če se uporablja algoritem izravnave na osnovi vodne pare. V tem primeru je treba vsaj enega od uporabljenih kalibrirnih plinov (vendar ne NO2) navlažiti na naslednji način:

Če sistem ne uporablja sušilnika vzorca za odstranjevanje vode iz vzorčnega plina, se razponski plin navlaži tako, da se mešanica plina vodi skozi zatesnjeno posodo, pri čemer se plin navlaži do najvišjega rosišča, ki se pričakuje med vzorčenjem emisij, tako da mehurčki plina potujejo skozi destilirano vodo. Če sistem med preskušanjem uporablja sušilnik vzorca, ki je opravil preveritveni preskus za sušilnik vzorca, se lahko navlažena mešanica plina uvede za sušilnikom vzorcev, gledano v smeri toka, tako da mehurčki mešanice potujejo skozi destilirano vodo v zatesnjeni posodi pri temperaturi 298 ± 10 K (25 ± 10 °C) ali pri temperaturi, ki je višja od rosišča. Za posodo, gledano v smeri toka, se temperatura navlaženega plina vedno vzdržuje vsaj 5 K (5 oC) nad lokalnim rosiščem v cevi. Vse sestavine plina, ki niso pomembne za to preverjanje analizatorjev, je možno opustiti. Če katera koli sestavina plina ni dovzetna za vodno izravnavo, se lahko preveritev odziva teh analizatorjev opravi brez vlaženja.

8.1.7.   Merjenje parametrov motorja in okoliških pogojev

Proizvajalec motorja mora uporabljati notranje postopke za kakovost, ki so sledljivi do priznanih nacionalnih ali mednarodnih standardov. V nasprotnem primeru se uporabljajo naslednji postopki.

8.1.7.1.   Kalibracija navora

8.1.7.1.1   Področje uporabe in pogostost

Vse sisteme za merjenje navora, vključno s pretvorniki in sistemi za merjenje navora na dinamometru, je treba kalibrirati pri začetni vgradnji in po večjem vzdrževanju, pri čemer se med drugim uporablja referenčna sila ali dolžina ročice v povezavi z mrtvo težo. Pri ponovitvi kalibracije se uporablja dobra inženirska presoja. Pri linearizaciji izhodnih vrednosti tipala navora je treba upoštevati navodila proizvajalca pretvornika za merjenje navora. Dovoljene so druge metode kalibracije.

8.1.7.1.2   Kalibracija z mrtvo težo

Pri tej tehniki se uporablja znana sila, tako da se obesi znana masa na znano razdaljo vzdolž ročice. Zagotoviti je treba, da je ročica z utežmi pravokotna na smer težnosti (tj. vodoravna) in pravokotna na rotacijsko os dinamometra. Za vsako veljavno območje meritve navora se uporabi najmanj šest kombinacij kalibracijskih uteži, pri čemer so količine mase približno enakomerno razporejene po celotnem območju. Dinamometer med kalibracijo niha ali se vrti, da se zmanjša statična histereza zaradi trenja. Sila posamezne uteži se ugotovi z množenjem njene mednarodno sledljive mase z lokalnim gravitacijskim pospeškom na Zemlji.

8.1.7.1.3   Kalibracija z merilnimi lističi ali merilnimi obroči

Pri tej tehniki se uporablja sila z obešanjem uteži na ročico (te uteži in dolžine njihovih ročic se ne uporabljajo v okviru določanja referenčnega navora) ali z delovanjem dinamometra pri različnih navorih. Za vsako veljavno območje meritve navora se uporabi najmanj šest kombinacij sil, pri čemer so količine sile približno enakomerno razporejene po celotnem območju. Dinamometer med kalibracijo niha ali se vrti, da se zmanjša statična histereza zaradi trenja. V tem primeru se referenčni navor določi z množenjem izhodne sile referenčnega merilnika (npr. merilnega lističa ali obroča) z dejansko dolžino ročice, ki se meri od točke meritve sile do rotacijske osi dinamometra. Zagotoviti je treba, da se ta dolžina meri pravokotno na merilno os referenčnega merilnika in pravokotno na rotacijsko os dinamometra.

8.1.7.2.   Kalibracija tlaka, temperature in rosišča

Instrumenti za merjenje tlaka, temperature in rosišča se kalibrirajo pri začetni vgradnji. Pri ponovitvi kalibracije se upoštevajo navodila proizvajalca in dobra inženirska presoja.

Pri sistemih za merjenje temperature s termočleni, RTD in termistorskimi tipali se kalibracija sistema opravi, kot je opisano v točki 8.1.4.4 za preverjanje linearnosti.

8.1.8.   Meritve v zvezi s pretokom

8.1.8.1.   Kalibracija pretoka goriva

Merilniki pretoka goriva se kalibrirajo pri začetni vgradnji. Pri ponovitvi kalibracije se upoštevajo navodila proizvajalca in dobra inženirska presoja.

8.1.8.2.   Kalibracija pretoka polnilnega zraka

Merilniki pretoka polnilnega zraka se kalibrirajo pri začetni vgradnji. Pri ponovitvi kalibracije se upoštevajo navodila proizvajalca in dobra inženirska presoja.

8.1.8.3.   Kalibracija pretoka izpušnih plinov

Merilniki pretoka izpušnih plinov se kalibrirajo pri začetni vgradnji. Pri ponovitvi kalibracije se upoštevajo navodila proizvajalca in dobra inženirska presoja.

8.1.8.4.   Kalibracija pretoka razredčenih izpušnih plinov (CVS)

8.1.8.4.1   Pregled

(a) V tem oddelku je opisano, kako se kalibrirajo merilniki pretoka razredčenih izpušnih plinov v sistemih za vzorčenje s stalno prostornino (CVS).

(b) Ta kalibracija se opravi med vgradnjo merilnika pretoka na stalno mesto. Ta kalibracija se opravi po vsaki spremembi katerega koli dela konfiguracije pretoka pred ali za merilnikom pretoka, gledano v smeri toka, ki bi lahko vplivala na kalibracijo merilnika pretoka. Ta kalibracija se opravi pri začetni vgradnji sistema CVS in kadar koli popravni ukrep ne odpravi neizpolnjevanja zahtev v okviru preverjanja pretoka razredčenih izpušnih plinov (tj. preveritve s propanom) iz točke 8.1.8.5.

(c) Merilnik pretoka sistema CVS se kalibrira z uporabo referenčnega merilnika pretoka, kot je merilnik pretoka z Venturijevo cevjo s podzvočnim pretokom, šoba z dolgim radijem, zaslonka z gladkim vhodom, laminarni merilnik pretoka, sklop Venturijevih cevi s kritičnim pretokom ali ultrazvočni merilnik pretoka. Uporabi se referenčni merilnik pretoka, ki sporoča količine, ki so mednarodno sledljive v območju negotovosti ± 1 %. Ta odziv merilnika pretoka na pretok se uporablja kot referenčna vrednost za kalibracijo merilnika pretoka sistema CVS.

(d) Sito ali druga omejitev pred referenčnim merilnikom pretoka, gledano v smeri toka, ki bi lahko vplivala na pretok na tem mestu, se ne sme uporabiti, razen če je bil merilnik pretoka kalibriran s takšno omejitvijo.

(e) Zaporedje kalibracije, opisano v tej točki 8.1.8.4, se nanaša na pristop na osnovi molskih količin. Za ustrezno zaporedje, ki se uporablja za pristop na osnovi mase, glej točko 2.5 Priloge VII.

(f) Po izbiri proizvajalca se lahko Venturijeva cev s kritičnim pretokom (CFV) ali Venturijeva cev s podzvočnim pretokom (SSV) za kalibracijo odstrani s svojega stalnega mesta, če so pri njeni vgradnji v sistem za vzorčenje s stalno prostornino (CVS) izpolnjene naslednje zahteve:

(1) Pri vgradnji CFV ali SSV v sistem CVS je treba uporabiti dobro inženirsko presojo in preveriti, da med vstopom v sistem CVS in Venturijevo cevjo ni nobenih puščanj.

(2) Po ex-situ kalibraciji Venturijeve cevi je treba s preveritvijo s propanom, kot je opisana v točki 8.1.8.5, preveriti vse kombinacije pretoka skozi Venturijevo cev v primeru CFV ali vsaj 10 točk za pretok v primeru SSV. Rezultat preveritve s propanom za vsako točko za pretok skozi Venturijevo cev ne sme presegati dovoljenega odstopanja iz točke 8.1.8.5.6.

(3) Da se preveri ex-situ kalibracija za sistem CVS z več kot eno CFV, je treba opraviti naslednji pregled:

(i) Naprava za stalni pretok se uporabi za zagotovitev stalnega pretoka propana do tunela za redčenje.

(ii) Koncentracije ogljikovodikov se merijo pri najmanj 10 ločenih pretokih za merilnik pretoka SSV oziroma pri vseh možnih kombinacijah pretoka za merilnik pretoka CFV, pri čemer mora biti pretok propana stalen.

(iii) Koncentracija ogljikovodikov iz ozadja v zraku za redčenje se meri na začetku in na koncu tega preskusa. Povprečno koncentracijo ozadja iz vsake meritve v vsaki točki za pretok je treba pred izvedbo regresijske analize iz odstavka (iv) odšteti.

(iv) Izvede se eksponentna regresija z uporabo vseh dvojic vrednosti pretoka in popravljene koncentracije, da se dobi povezava v obliki y = a × × b, pri čemer je koncentracija neodvisna spremenljivka in pretok odvisna spremenljivka. Za vsako podatkovno točko se izračuna razlika med izmerjenim pretokom in vrednostjo, ki jo predstavlja prilegajoča se krivulja. Razlika mora biti v vsaki točki manjša od ± 1 % ustrezne regresijske vrednosti. Vrednost b mora biti med – 1,005 in – 0,995. Če rezultati ne izpolnjujejo teh mejnih vrednosti, je treba sprejeti popravne ukrepe v skladu s točko 8.1.8.5.1(a).

8.1.8.4.2   Kalibracija volumetrične črpalke (PDP)

Volumetrična črpalka (PDP) se kalibrira, da se določi enačba za pretok glede na vrtilno frekvenco PDP, ki upošteva puščanje pretoka na tesnilnih površinah v PDP kot funkcijo tlaka na vhodu v PDP. Za vsako vrtilno frekvenco, pri kateri deluje PDP, se določijo edinstveni koeficienti enačbe. Merilnik pretoka s PDP se kalibrira na naslednji način:

(a) sistem se poveže, kot je prikazano na sliki 6.5;

(b) puščanja med kalibracijskim merilnikom pretoka in PDP morajo biti manjša od 0,3 % skupnega pretoka pri najnižji kalibrirani točki pretoka; na primer v točki največjega tlačnega upora in najnižje vrtilne frekvence PDP;

(c) med delovanjem PDP se na vhodu PDP vzdržuje stalna temperatura v območju ± 2 % glede na srednjo absolutno temperaturo na vhodu T in;

(d) vrtilna frekvenca PDP se nastavi na prvo točko vrtilne frekvence, ki je namenjena kalibraciji;

(e) regulacijski ventil se nastavi na odprt položaj;

(f) PDP deluje najmanj 3 minute, da se sistem stabilizira. Nato se ob stalnem delovanju PDP zabeležijo srednje vrednosti podatkov za vsaj 30 sekund vzorčenja za vsako od naslednjih veličin:

(i) srednji pretok referenčnega merilnika pretoka
image ;

(ii) srednja temperatura na vhodu PDP T in;

(iii) srednji statični absolutni tlak na vhodu PDP p in;

(iv) srednji statični absolutni tlak na izhodu PDP p out;

(v) srednja vrtilna frekvenca PDP n PDP;

(g) regulacijski ventil se postopoma zapira, da se zniža absolutni tlak na vhodu PDP p in;

(h) koraki iz odstavkov 8.1.8.4.2(f) in (g) se ponavljajo, da se zabeležijo podatki za najmanj šest položajev regulacijskega ventila, ki odražajo celotno območje možnih tlakov na vhodu PDP med uporabo;

(i) PDP se kalibrira z uporabo zbranih podatkov in enačb iz Priloge VII;

(j) koraki iz odstavkov (f) do (i) te točke se ponavljajo za vsako vrtilno frekvenco, pri kateri deluje PDP;

(k) za določitev enačbe za pretok skozi PDP za namene preskušanja emisij se uporabijo enačbe iz oddelka 3 Priloge VII (pristop na osnovi molskih veličin) ali oddelka 2 Priloge VII (pristop na osnovi mase);

(l) kalibracija se preveri s preverjanjem sistema CVS (tj. preveritvijo s propanom) iz točke 8.1.8.5;

(m) PDP se ne sme uporabljati pod najnižjim tlakom na vstopu, preskušenim med kalibracijo.

8.1.8.4.3   Kalibracija Venturijeve cevi s kritičnim pretokom (CFV)

Venturijeva cev s kritičnim pretokom (CFV) se kalibrira, da se preveri njeno pretočno število C d pri najnižjem predvidenem statičnem diferenčnem tlaku med vhodom in izhodom CFV. Merilnik pretoka s CFV se kalibrira na naslednji način:

(a) sistem se poveže, kot je prikazano na sliki 6.5;

(b) zažene se puhalo, nameščeno za CFV, gledano v smeri toka;

(c) med delovanjem CFV se na vhodu CFV vzdržuje stalna temperatura v območju ± 2 % glede na srednjo absolutno temperaturo na vhodu T in;

(d) puščanja med kalibracijskim merilnikom pretoka in CFV morajo biti manjša od 0,3 % skupnega pretoka pri največjem tlačnem uporu;

(e) regulacijski ventil se nastavi na odprt položaj. Namesto z regulacijskim ventilom je mogoče tlak za CFV, gledano v smeri toka, spreminjati s spreminjanjem vrtilne frekvence puhala ali z uvedbo krmiljenega puščanja. Upoštevati je treba da veljajo za nekatera puhala omejitve pri neobremenjenem stanju;

(f) CFV deluje najmanj 3 minute, da se sistem stabilizira. CFV še naprej deluje in zabeležijo se srednje vrednosti podatkov za vsaj 30 sekund vzorčenja za vsako od naslednjih veličin:

(i) srednji pretok referenčnega merilnika pretoka
image ;

(ii) neobvezno, srednje rosišče kalibracijskega zraka T dew. Za dopustne predpostavke med merjenjem emisij glej Prilogo VII;

(iii) srednja temperatura na vhodu Venturijeve cevi T in;

(iv) srednji statični absolutni tlak na vhodu Venturijeve cevi p in;

(v) srednji statični diferenčni tlak med vhodom in izhodom CFV Δp CFV;

(g) regulacijski ventil se postopoma zapira, da se zniža absolutni tlak na vhodu CFV p in;

(h) koraki iz odstavkov (f) in (g) te točke se ponavljajo, da se zabeležijo srednji podatki za najmanj deset položajev regulacijskega ventila, tako da se preskusi celotno delovno območje Δp CFV, ki se pričakuje med preskušanjem. Odstranitev kalibracijskih sestavnih delov ali sestavnih delov sistema CVS za kalibracijo pri najnižjih možnih tlačnih uporih ni zahtevana;

(i)  C d in največje dovoljeno razmerje tlaka r se določita v skladu z opisom iz Priloge VII;

(j)  C d se uporablja za določitev pretoka skozi CFV med preskusom emisij. CFV se ne uporablja nad najvišjim dovoljenim razmerjem tlaka r, kot je opredeljeno v Prilogi VII;

(k) kalibracija se preveri s preverjanjem sistema CVS (tj. preveritvijo s propanom) iz točke 8.1.8.5;

(l) če je sistem CVS konfiguriran tako, da vzporedno hkrati deluje več kot en CFV, se CVS kalibrira na enega od naslednjih načinov:

(i) vsaka kombinacija CFV se kalibrira v skladu s tem oddelkom in Prilogo VII. Za navodila za izračun pretokov za to možnost glej Prilogo VII;

(ii) vsak CFV se kalibrira v skladu s to točko in Prilogo VII. Za navodila za izračun pretokov za to možnost glej Prilogo VII.

8.1.8.4.4   Kalibracija Venturijeve cevi s podzvočnim pretokom (SSV)

Venturijeva cev s podzvočnim pretokom (SSV) se kalibrira, da se določi njen kalibracijski koeficient C d za predvideno območje tlakov na vhodu cevi. Merilnik pretoka SSV se kalibrira na naslednji način:

(a) sistem se poveže, kot je prikazano na sliki 6.5;

(b) zažene se puhalo, nameščeno za SSV, gledano v smeri toka;

(c) puščanja med kalibracijskim merilnikom pretoka in SSV morajo biti manjša od 0,3 % skupnega pretoka pri največjem tlačnem uporu;

(d) med delovanjem SSV se na vhodu SSV vzdržuje stalna temperatura v območju ±2 % glede na srednjo absolutno temperaturo na vhodu T in;

(e) regulacijski ventil ali puhalo s spremenljivo vrtilno frekvenco se nastavi na pretok, ki je večji od največjega pretoka, ki se pričakuje med preskušanjem. Pretoki se ne smejo ekstrapolirati na vrednosti, ki presegajo kalibrirane vrednosti, zato je priporočljivo zagotoviti, da je Reynoldsovo število Re na grlu SSV pri največjem kalibriranem pretoku večje od največjega števila Re, ki se pričakuje med preskušanjem;

(f) SSV deluje najmanj 3 minute, da se sistem stabilizira. SSV še naprej deluje in zabeleži se srednja vrednost podatkov za vsaj 30 sekund vzorčenja za vsako od naslednjih veličin:

(i) srednji pretok referenčnega merilnika pretoka
image ;

(ii) neobvezno, srednje rosišče kalibracijskega zraka T dew. Za dopustne predpostavke glej Prilogo VII;

(iii) srednja temperatura na vhodu Venturijeve cevi T in;

(iv) srednji statični absolutni tlak na vhodu Venturijeve cevi p in;

(v) statični diferenčni tlak med statičnim tlakom na vhodu Venturijeve cevi in statičnim tlakom v grlu Venturijeve cevi Δp SSV;

(g) regulacijski ventil se postopoma zapira ali se zmanjšuje vrtilna frekvenca puhala, da se zniža pretok;

(h) koraki iz odstavkov (f) in (g) te točke se ponavljajo, da se zabeležijo podatki pri najmanj desetih pretokih;

(i) z uporabo zbranih podatkov in enačb iz Priloge VII se določi povezava med C d in Re;

(j) kalibracija se preveri s preverjanjem CVS (tj. preveritvijo s propanom), kot je opisano v točki 8.1.8.5, z uporabo nove enačbe za C d glede na Re;

(k) SSV se sme uporabljati samo v območju med najmanjšim in največjim kalibriranim pretokom;

(l) za določitev pretoka skozi SSV med preskusom se uporabijo enačbe iz oddelka 3 Priloge VII (pristop na osnovi molskih veličin) ali oddelka 2 Priloge VII (pristop na osnovi mase);

8.1.8.4.5   Kalibracija ultrazvočnega merilnika pretoka (rezervirano)

image

8.1.8.5.   Preverjanje sistema CVS in naprave za šaržno vzorčenje (preveritev s propanom)

8.1.8.5.1   Uvod

(a) Preveritev s propanom se uporablja kot preverjanje sistema CVS, da se določi, ali obstaja neskladje pri izmerjenih vrednostih pretoka razredčenih izpušnih plinov. Preveritev s propanom se uporablja tudi kot preverjanje naprave za šaržno vzorčenje, da se določi, ali obstaja neskladje v sistemu za šaržno vzorčenje, ki odvzema vzorec iz CVS, kot je opisano v odstavku (f) te točke. Na podlagi dobre inženirske presoje in varnih praks se lahko ta preveritev namesto s propanom opravi z drugim plinom, kot je CO2 ali CO. Negativen rezultat preveritve s propanom lahko kaže na eno ali več težav, ki lahko zahtevajo popravni ukrep:

(i) nepravilna kalibracija analizatorjev. Analizator FID je treba ponovno kalibrirati, popraviti ali zamenjati;

(ii) na tunelu sistema CVS, priključkih, sponkah in sistemu za vzorčenje HC je treba v skladu s točko 8.1.8.7 opraviti preverjanje morebitnega puščanja;

(iii) v skladu s točko 9.2.2 je treba preveriti morebitno slabo mešanje;

(iv) v skladu z opisom iz točke 7.3.1.2 je treba opraviti preverjanje onesnaženja z ogljikovodikom v sistemu za vzorčenje;

(v) sprememba kalibracije sistema CVS. Opraviti je treba kalibracijo merilnika pretoka sistema CVS na mestu samem v skladu z opisom iz točke 8.1.8.4;

(vi) druge težave s CVS ali strojno ali programsko opremo za preverjanje vzorčenja. Pregledati je treba sistem CVS ter strojno in programsko opremo za preverjanje CVS glede morebitne neskladnosti.

(b) Za preveritev s propanom se uporablja referenčna masa ali referenčni pretok C3H8 kot sledilnega plina v sistem CVS. Če se uporablja referenčni pretok, je treba upoštevati neidealno obnašanje C3H8 v referenčnem merilniku pretoka. Glej oddelek 2 Priloge VII (pristop na osnovi mase) ali oddelek 3 Priloge VII (pristop na osnovi molskih veličin), ki opisujeta kalibracijo in uporabo nekaterih merilnikov pretoka. V točki 8.1.8.5 in Prilogi VII predpostavka o idealnem plinu ni dopustna. Pri preveritvi s propanom se masa vbrizganega C3H8, izračunana na podlagi meritev HC in meritev pretoka CVS, primerja z referenčno vrednostjo.

8.1.8.5.2   Metoda z uvajanjem znane količine propana v sistem CVS

Skupna točnost sistema vzorčenja CVS in analiznega sistema se določi z uvajanjem znane mase plinastega onesnaževala v sistem, ki medtem deluje v običajnem načinu. Onesnaževalo se analizira, masa pa se izračuna v skladu s Prilogo VII. Uporabi se ena od naslednjih dveh tehnik:

(a) merjenje z gravimetrično tehniko se izvaja na naslednji način: do ± 0,01 g natančno se določi masa majhne jeklenke, napolnjene z ogljikovim monoksidom ali propanom. Sistem CVS približno 5 do 10 minut deluje kot pri običajnem preskusu emisij izpušnih plinov, medtem ko se vanj vbrizgava ogljikov monoksid ali propan. Količina sproščenega čistega plina se določi z merjenjem razlike mas. Z običajno opremo (vreča za zbiranje vzorcev ali integracijska metoda) se analizira vzorec plina in izračuna masa plina;

(b) merjenje z zaslonko s kritičnim pretokom se izvaja na naslednji način: v sistem CVS se skozi kalibrirano zaslonko s kritičnim pretokom dovede znana količina čistega plina (ogljikovega monoksida ali propana). Če je vstopni tlak dovolj visok, je pretok, ki se nastavi z zaslonko s kritičnim pretokom, neodvisen od izstopnega tlaka zaslonke (kritični pretok). Sistem CVS približno 5 do 10 minut deluje kot pri običajnem preskusu emisij izpušnih plinov. Z običajno opremo (vreča za zbiranje vzorcev ali integracijska metoda) se analizira vzorec plina in izračuna masa plina.

8.1.8.5.3   Priprava preveritve s propanom

Preveritev s propanom se pripravi na naslednji način:

(a) če se namesto referenčnega pretoka uporablja referenčna masa C3H8, se zagotovi jeklenka, napolnjena s C3H8. Referenčna masa jeklenke s C3H8 se določi v območju ± 0,5 % od količine C3H8, ki bo predvidoma potrebna;

(b) izbereta se ustrezna pretoka za CVS in C3H8;

(c) v CVS se izbere vhod za vbrizgavanje C3H8. Mesto vhoda se izbere tako, da je čim bliže mestu, na katerem je v CVS uveden izpušni sistem motorja. Jeklenka s C3H8 se poveže s sistemom za vbrizgavanje;

(d) CVS deluje in se stabilizira;

(e) vsi toplotni izmenjevalniki v sistemu za vzorčenje se predhodno ogrejejo ali ohladijo;

(f) ogrevanim ali hlajenim sestavnim delom, kot so cevi za vzorčenje, filtri, hladilniki in črpalke, se omogoči stabiliziranje na njihovo delovno temperaturo;

(g) po potrebi se opravi preverjanje puščanja na vakuumski strani sistema za vzorčenje HC, kot je opisano v 8.1.8.7.

8.1.8.5.4   Priprava sistema za vzorčenje HC za preveritev s propanom

Preverjanje puščanja na vakuumski strani sistema za vzorčenje HC se lahko opravi v skladu z odstavkom (g) te točke. Če se uporabi ta postopek, se lahko uporabi postopek glede onesnaženja s HC iz točke 7.3.1.2. Če se preveritev puščanja na vakuumski strani ne izvede v skladu s odstavkom (g), je treba opraviti kalibracijo ničlišča in razpona sistema za vzorčenje HC ter preveriti njegovo morebitno onesnaženost na naslednji način:

(a) izbere se najnižje območje analizatorja HC, ki omogoča merjenje koncentracije C3H8, ki se pričakuje za pretok CVS in pretok C3H8;

(b) opravi se kalibracija ničlišča analizatorja HC z uporabo ničelnega zraka, ki se dovede na vhod analizatorja;

(c) opravi se kalibracija razpona analizatorja HC z uporabo razponskega plina C3H8, ki se dovede na vhod analizatorja;

(d) ničelni zrak se preliva pri sondi za HC ali v prelivni element med sondo za HC in cevjo za prenos;

(e) stabilna koncentracija HC v sistemu za vzorčenje HC se izmeri ob pretoku prelivajočega se ničelnega zraka. Pri šaržnem merjenju HC se napolni šaržna posoda (npr. vreča) in izmeri se koncentracija HC v prelivajočem se mediju;

(f) če koncentracija HC v prelivajočem se mediju presega 2 μmol/mol, se postopek ne sme nadaljevati, dokler se onesnaženje ne odpravi. Opredeliti je treba vir onesnaženja in izvesti popravni ukrep, kot je na primer čiščenje sistema ali zamenjava onesnaženih delov;

(g) če koncentracija HC v prelivajočem se mediju ne presega 2 μmol/mol, se ta vrednost zabeleži kot x HCinit in uporabi za popravek zaradi onesnaženja s HC, kot je opisano v oddelku 2 Priloge VII (pristop na osnovi mase) ali oddelku 3 Priloge VII (pristop na osnovi molskih veličin).

8.1.8.5.5   Izvedba preveritve s propanom

(a) Preveritev s propanom se izvede na naslednji način:

(i) pri šaržnem vzorčenju HC se priključi čist shranjevalni medij, kot so izsesane vreče;

(ii) merilni instrumenti za HC morajo delovati v skladu z navodili proizvajalca instrumentov;

(iii) če je predviden popravek zaradi koncentracije ozadja za HC v zraku za redčenje, je treba izmeriti in zabeležiti koncentracijo ozadja za HC v zraku za redčenje;

(iv) vse integrirne naprave se nastavijo na ničlo;

(v) vzorčenje se začne in integratorji pretoka se zaženejo;

(vi) C3H8 se izpušča z izbrano hitrostjo. Če se uporablja referenčni pretok C3H8, je treba začeti z integriranjem tega pretoka;

(vii) C3H8 je treba še naprej izpuščati, dokler ni izpuščenega vsaj toliko C3H8, kolikor je potrebno, da se zagotovi točna določitev količine referenčnega C3H8 in izmerjenega C3H8;

(viii) jeklenka s C3H8 se zapre, vzorčenje pa se nadaljuje, kolikor je potrebno za upoštevanje časovnih zamikov zaradi prenosa vzorca in odziva analizatorja;

(ix) vzorčenje se zaključi in vsi integratorji pretoka se zaustavijo;

(b) če se uporablja merjenje z zaslonko s kritičnim pretokom, se lahko za preveritev s propanom namesto metode iz točke 8.1.8.5.5(a) uporabi naslednji postopek:

(i) pri šaržnem vzorčenju HC se priključi čist shranjevalni medij, kot so izsesane vreče;

(ii) merilni instrumenti za HC morajo delovati v skladu z navodili proizvajalca instrumentov;

(iii) če je predviden popravek zaradi koncentracije ozadja za HC v zraku za redčenje, je treba izmeriti in zabeležiti koncentracijo ozadja za HC v zraku za redčenje;

(iv) vse integrirne naprave se nastavijo na ničlo;

(v) vsebina referenčne jeklenke s C3H8 se izpušča z izbrano hitrostjo;

(vi) vzorčenje se začne in vsi integratorji pretoka se zaženejo po potrditvi, da naj bi bila koncentracija HC stabilna;

(vii) vsebino jeklenke je treba še naprej izpuščati, dokler ni izpuščenega vsaj toliko C3H8, kolikor je potrebno, da se zagotovi točna določitev količine referenčnega C3H8 in izmerjenega C3H8;

(viii) vsi integratorji se ustavijo;

(ix) referenčna jeklenka s C3H8 se zapre.

8.1.8.5.6   Ovrednotenje preveritve s propanom

Postopek po preskusu se opravi na naslednji način:

(a) če je bilo uporabljeno šaržno vzorčenje, se šaržni vzorci analizirajo takoj, ko je to izvedljivo;

(b) po analizi HC je treba opraviti popravka zaradi onesnaženja in ozadja;

(c) izračuna se skupna masa C3H8 na podlagi podatkov za CVS in HC, kot je opisano v Prilogi VII, ob uporabi molske mase C3H8 M C3H8 namesto efektivne molske mase HC M HC;

(d) če se uporablja referenčna masa (gravimetrična tehnika), je treba maso propana iz jeklenke določiti s točnostjo ± 0,5 %, referenčna masa C3H8 pa se določi z odštetjem mase prazne jeklenke za propan od mase polne jeklenke propana. Če se uporablja zaslonka s kritičnim pretokom (merjenje z zaslonko s kritičnim pretokom), se masa propana določi kot pretok, pomnožen s časom preskusa;

(e) referenčna masa C3H8 se odšteje od izračunane mase. Če je ta razlika v območju ± 3,0 % referenčne mase, je CVS to preverjanje opravil.

8.1.8.5.7   Preverjanje sekundarnega sistema redčenja delcev

Kadar je treba ponoviti preveritev s propanom, da se preveri sekundarni sistem redčenja delcev, se za to preverjanje uporablja naslednji postopek iz odstavkov (a) do (d):

(a) konfigurira se sistem vzorčenja HC, da se odvzame vzorec v bližini shranjevalnega medija naprave za šaržno vzorčenje (npr. filtra za delce). Če je absolutni tlak na tem mestu prenizek za odvzem vzorca HC, se lahko HC vzorčijo iz izpuha črpalke naprave za šaržno vzorčenje. Pri vzorčenju iz izpuha črpalke je treba biti previden, ker bo sicer sprejemljivo puščanje črpalke za merilnikom pretoka naprave za šaržno vzorčenje, gledano v smeri toka, povzročilo navidezno negativen rezultat preveritve s propanom;

(b) preveritev s propanom se ponovi, kot je opisano v tej točki, vendar se HC vzorčijo iz naprave za šaržno vzorčenje;

(c) izračuna se masa C3H8 ob upoštevanju morebitnega sekundarnega redčenja iz naprave za šaržno vzorčenje;

(d) referenčna masa C3H8 se odšteje od izračunane mase. Če je ta razlika v območju ± 5 % referenčne mase, je naprava za šaržno vzorčenje to preverjanje opravila. V nasprotnem primeru se izvede popravni ukrep.

8.1.8.5.8   Preverjanje sušilnika vzorca

Če se za stalni nadzor rosišča na izstopu iz sušilnika vzorca uporablja tipalo za vlažnost, se ta preveritev ne opravi, če je zagotovljeno, da je vlažnost na izstopu iz sušilnika pod najnižjimi vrednostmi, ki se uporabljajo za preskuse dušenja, stranskih vplivov in izravnave.

(c) Če se uporablja sušilnik vzorca, kot je dovoljeno v točki 9.3.2.3.1, za odstranjevanje vode iz vzorčnega plina, se njegova zmogljivost pri termalnih hladilnikih preveri po vgradnji in večjem vzdrževanju. Za sušilnike z osmozno membrano se zmogljivost preveri po vgradnji, večjem vzdrževanju in v 35 dneh pred preskušanjem.

(d) Voda lahko ovira zmožnost analizatorja za pravilno merjenje zadevne sestavine izpušnih plinov in se zato včasih odstrani, preden vzorčni plin doseže analizator. Voda lahko na primer deluje negativno na odziv kemiluminescenčnega detektorja (CLD) na NOx z navzkrižnim dušenjem in pozitivno na nedisperzni infrardeči absorpcijski analizator (NDIR) tako, da povzroči odziv, ki je podoben odzivu na CO.

(e) Sušilnik vzorca mora za sušilnikom z osmozno membrano ali termalnim hladilnikom, gledano v smeri toka, dosegati specifikacije, ki so določene v točki 9.3.2.3.1 za rosišče T dew in absolutni tlak p total.

(f) Za določitev zmogljivosti sušilnika vzorca se uporablja naslednja metoda za postopek preverjanja sušilnika vzorca ali pa se na podlagi dobre inženirske presoje razvije drugačen protokol:

(i) za izdelavo potrebnih povezav se uporabijo cevi iz politetrafluoroetilena (PTFE) ali nerjavnega jekla;

(ii) N2 ali prečiščeni zrak se navlaži tako, da mehurčki potujejo skozi destilirano vodo v zaprti posodi, ki navlaži plin do najvišjega rosišča vzorca, ki se pričakuje med vzorčenjem emisij;

(iii) navlaženi plin se uvede pred sušilnikom vzorcev, gledano v smeri toka;

(iv) temperatura navlaženega plina za posodo, gledano v smeri toka, se vzdržuje pri najmanj 5 oC nad rosiščem;

(v) rosišče navlaženega plina T dew in tlak p total se merita čim bliže vhodu sušilnika vzorca, da se preveri, ali je rosišče najvišje glede na vrednost, ki se pričakuje med vzorčenjem emisij;

(vi) rosišče navlaženega plina T dew in tlak p total se merita čim bliže izhodu sušilnika vzorca;

(vii) sušilnik vzorca opravi preverjanje, če je rezultat iz točke (d)(vi) tega oddelka nižji od rosišča, ki ustreza specifikacijam za sušilnik vzorca iz točke 9.3.2.3.1, povečanim za 2 °C, ali če je molski delež iz točke (d)(vi) manjši od ustreznih specifikacij za sušilnik vzorca, povečanih za 0,002 mol/mol ali 0,2 prostorninskega odstotka. Upoštevati je treba, da je za to preverjanje rosišče vzorca izraženo v absolutni temperaturi, v kelvinih.

8.1.8.6.   Periodična kalibracija sistemov za vzorčenje delcev z delnim tokom in ustreznih merilnih sistemov za nerazredčene izpušne pline

8.1.8.6.1   Specifikacije za merjenje razlike pretokov

Točnost meritve pretoka vzorcev qm p je pri sistemih redčenja z delnim tokom z vidika odvzema sorazmernega vzorca nerazredčenih izpušnih plinov še posebej pomembna, če se ne meri neposredno, temveč se določa z merjenjem razlike pretokov, kot je navedeno v enačbi (6-20):



q m p = q m dewq m dw

(6-20)

pri čemer je:

qm p

masni pretok vzorca izpušnih plinov v sistem redčenja z delnim tokom

qm dw

masni pretok zraka za redčenje (na vlažni osnovi)

qm dew

masni pretok razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi

V tem primeru sme biti največja napaka razlike taka, da je točnost qm p v območju ± 5 %, če je razmerje redčenja manj kot 15. Izračuna se lahko s kvadratno sredino napak posameznih instrumentov.

Sprejemljive točnosti q mp se lahko dobijo z eno od naslednjih metod:

(a) absolutni točnosti qm dew in qm dw sta ± 0,2 %, kar zagotavlja točnost qm p ≤ 5 % pri razmerju redčenja 15. Pri večjih razmerjih redčenja pa bo prišlo do večjih napak;

(b) kalibracija qm dw glede na qm dew se izvede tako, da se dosežejo enake točnosti qm p kot v točki (a). Za podrobnosti glej točko 8.1.8.6.2;

(c) točnost q mp se določi posredno iz točnosti razmerja redčenja, ki je bilo določeno s sledilnim plinom, npr. CO2. Zahtevajo se točnosti za q mp, enakovredne tistim iz točke (a);

(d) absolutna točnost qm dew in qm dww je v območju ± 2 % obsega skale, največja napaka razlike med qm dew in qm dw je v območju 0,2 % in napaka linearnosti je v območju ± 0,2 % najvišje vrednosti qm dew, ki se pojavi v preskusu.

8.1.8.6.2   Kalibracija merjenja razlike pretokov

Sistem redčenja z delnim tokom za odvzem sorazmernega vzorca nerazredčenih izpušnih plinov se periodično kalibrira s točnim merilnikom pretoka, sledljivim do mednarodnih in/ali nacionalnih standardov. Merilnik pretoka ali instrumenti za merjenje pretoka se kalibrirajo po enem od naslednjih postopkov tako, da s sondo izmerjen pretok qm p v tunel izpolnjuje zahteve o točnosti iz točke 8.1.8.6.1.

(a) Merilnik pretoka za qm dw se priklopi zaporedno na merilnik pretoka za qm dew, razlika med tema dvema merilnikoma pretoka pa se kalibrira v vsaj petih točkah, pri čemer morajo biti vrednosti pretoka enakomerno razporejene med najnižjo vrednostjo qm dw, ki se uporabi pri preskusu, in vrednostjo qm dew, ki se uporabi pri preskusu. Tunel za redčenje je dopustno obiti.

(b) Kalibriran merilnik pretoka se priklopi zaporedno na merilnik pretoka za qm dew in preveri se točnost za vrednost, ki se uporabi pri preskusu. Kalibriran merilnik pretoka se priklopi zaporedno na merilnik pretoka za qm dw in preveri se točnost za vsaj pet nastavitev, ki glede na qm dew, ki se uporabi pri preskusu, ustrezajo razmerju redčenja med 3 in 15.

(c) Cev za prenos vzorca (TL) (glej sliko 6.7) se odklopi z izpušnega sistema, nanjo pa se priklopi kalibriran merilnik pretoka z ustreznim območjem delovanja, da je mogoče meriti qm p. Nato se qm dew nastavi na vrednost, uporabljeno pri preskusu, qm dw pa se zaporedoma nastavi na vsaj pet vrednosti, ki ustrezajo razmerjem redčenja med 3 in 15. Namesto tega je mogoče urediti tudi posebno kalibracijsko napeljavo, s katero se obide tunel, vendar skupni pretok in pretok zraka za redčenje skozi ustrezne merilnike ostaneta kot pri dejanskem preskusu.

(d) V cev za prenos vzorca TL iz izpušnega sistema se dovaja sledilni plin. Ta sledilni plin je lahko sestavina izpušnih plinov, na primer CO2 ali NOx. Sestavina sledilnega plina se meri po redčenju v tunelu. To se opravi za pet razmerij redčenja med 3 in 15. Točnost pretoka vzorca se določi na podlagi razmerja redčenja r d v skladu z enačbo (6-21):



q m p = q m dew /r d

(6-21)

Da se zagotovi točnost qm p, je treba upoštevati točnosti analizatorjev plina.

8.1.8.6.3   Posebne zahteve za merjenje razlike pretokov

Preverjanje pretoka ogljika z uporabo dejanskih izpušnih plinov je zelo priporočljivo za ugotavljanje težav pri merjenju in krmiljenju ter preverjanje pravilnega delovanja sistema z delnim tokom. Preverjanje pretoka ogljika bi bilo treba izvesti vsaj vsakič, ko se namesti nov motor ali ko pride do kakšne pomembne spremembe v konfiguraciji preskusne komore.

Motor mora delovati z obremenitvijo in vrtilno frekvenco, ki ustreza največjemu navoru, ali v katerem koli stabilnem obratovalnem stanju, ki vodi do 5 % ali več CO2. Sistem za vzorčenje z delnim tokom deluje pri faktorju redčenja od približno 15 do 1.

Če se opravi preveritev pretoka ogljika, se uporablja Dodatek 2 k Prilogi VII. Pretoki ogljika se izračunajo v skladu z enačbami iz Dodatka 2 k Prilogi VII. Vsi pretoki ogljika se ne smejo razlikovati za več kot 5 %.

8.1.8.6.3.1   Preveritev pred preskusom

Preveritev pred preskusom se opravi v roku dveh ur pred izvedbo preskusa, in sicer na naslednji način.

Točnost merilnikov pretoka se preveri na enak način, kot se uporablja za kalibracijo (glej točko 8.1.8.6.2), za vsaj dve točki, vključno z vrednostmi pretoka qm dw, ki ustrezajo razmerjem redčenja med 5 in 15 za vrednost qm dew, uporabljeno med preskusom.

Če je z zapisi postopka kalibracije v skladu s točko 8.1.8.6.2 mogoče dokazati, da kalibracija merilnika pretoka ostane stabilna dlje časa, se preveritev pred preskusom lahko izpusti.

8.1.8.6.3.2   Določitev časa pretvorbe

Sistemske nastavitve za ovrednotenje časa pretvorbe morajo biti enake tistim, ki so se uporabljale pri merjenju med preskusom. Čas pretvorbe, kot je opredeljen v točki 2.4 Dodatka 5 k tej prilogi in na sliki 6-11, se določi po naslednji metodi:

Na sondo se zaporedno in v neposredni bližini priklopi neodvisen referenčni merilnik pretoka, ki ima območje merjenja, primerno za pretok skozi sondo. Ta merilnik pretoka mora imeti čas pretvorbe manj kot 100 ms za velikost stopnice v pretoku, ki se uporablja pri merjenju odzivnega časa, pri čemer je treba v skladu z dobro inženirsko presojo izbrati pretočni upor, ki je dovolj nizek, da ne vpliva na dinamično zmogljivost sistema redčenja z delnim tokom. V pretok izpušnih plinov (ali pretok zraka, če se računa pretok izpušnih plinov), ki je vhodni signal sistema redčenja z delnim tokom, se uvede stopničasta sprememba z nizkega pretoka na vsaj 90 % obsega skale. Sprožilec za stopničasto spremembo je enak tistemu, ki se uporabi za začetek vnaprej določenega krmiljenja pri dejanskem preskušanju. Stopničasto spremembo pretoka izpušnih plinov in odziv merilnika pretoka nanjo je treba beležiti s pogostostjo vsaj 10 Hz.

Iz teh podatkov se določi čas pretvorbe za sistem redčenja z delnim tokom, ki ustreza času od začetka stopničaste spremembe do 50 % odziva merilnika pretoka. Podobno se določita čas pretvorbe signala qmp (tj. pretoka vzorca izpušnih plinov v sistem redčenja z delnim tokom) in signala qmew,i (tj. masnega pretoka izpušnih plinov na vlažni osnovi, ki ga dovaja merilnik pretoka izpušnih plinov). Signala se uporabita pri regresijski preveritvi, ki se izvede po vsakem preskusu (glej točko 8.2.1.2).

Izračun je treba ponoviti za vsaj pet stopničastih sprememb navzgor in navzdol, rezultat pa izraziti kot povprečje posameznih rezultatov. Od te vrednosti je treba odšteti notranji čas pretvorbe (< 100 ms) referenčnega merilnika pretoka. Če se zahteva vnaprej določeno krmiljenje, se v skladu s točko 8.2.1.2 uporabi ta vnaprej določena vrednost sistema redčenja z delnim tokom.

8.1.8.7.   Preverjanje puščanja na vakuumski strani

8.1.8.7.1   Področje uporabe in pogostost

Pri začetni vgradnji sistema za vzorčenje, po večjem vzdrževanju, kot so spremembe predfiltrov, in v osmih urah pred vsakim zaporedjem delovnih ciklov je treba z uporabo enega od preskusov puščanja iz tega oddelka preveriti, ali ni večjih puščanj na vakuumski strani. To preverjanje se ne uporablja za noben del sistema redčenja s celotnim tokom pri vzorčenju s stalno prostornino (CVS).

8.1.8.7.2   Načela merjenja

Puščanje se lahko zazna z izmero majhne količine toka, kjer toka ne bi smelo biti, z odkritjem redčenja znane koncentracije razponskega plina, kadar teče skozi vakuumsko stran sistema za vzorčenje, ali z merjenjem povečanja tlaka v izpraznjenem sistemu.

8.1.8.7.3   Preskus puščanja z nizkim pretokom

Sistem za vzorčenje se preskusi glede puščanja z nizkim pretokom na naslednji način:

(a) sistem se na strani, kjer je sonda, zatesni v skladu z enim od naslednjih korakov:

(i) konec sonde za vzorčenje se pokrije ali zamaši;

(ii) cev za prenos vzorca se pri sondi odklopi in pokrije ali zamaši;

(iii) ventil, varen proti puščanju, med sondo in cevjo za prenos vzorca se zapre;

(b) vse vakuumske črpalke se zaženejo. Po stabilizaciji se preveri, ali je pretok skozi vakuumsko stran sistema za vzorčenje manjši od 0,5 % običajnega pretoka v sistemu med uporabo. Za približno oceno običajnega pretoka v sistemu med uporabo se lahko uporabita običajni pretok skozi analizator in skozi obvod.

8.1.8.7.4   Preskus puščanja z merjenjem redčenja razponskega plina

Za ta preskus se lahko uporabi kateri koli analizator plina. Če se za ta preskus uporabi plamensko-ionizacijski detektor (FID), je treba morebitno onesnaženje s HC v sistemu za vzorčenje izravnati v skladu z oddelkom 2 ali 3 Priloge VII o določanju HC. Zavajajoči rezultati se preprečijo tako, da se uporabljajo samo analizatorji s ponovljivostjo 0,5 % ali boljšo pri koncentraciji razponskega plina, ki se uporabi za ta preskus. Preveritev puščanja na vakuumski strani se opravi na naslednji način:

(a) analizator plina se pripravi kot za preskušanje emisij;

(b) razponski plin se dovaja na vhod analizatorja, preveri se, ali je koncentracija razponskega plina izmerjena s predvideno merilno točnostjo in ponovljivostjo;

(c) prelivajoči se razponski plin se usmeri na eno od naslednjih mest v sistemu za vzorčenje:

(i) konec sonde za vzorčenje;

(ii) cev za prenos se odklopi na priključku sonde in razponski plin se izliva na odprtem koncu cevi za prenos;

(iii) tripotni ventil, vgrajen med sondo in njeno cevjo za prenos;

(d) preveri se, ali je izmerjena koncentracija izteklega razponskega plina v območju ± 0,5 % koncentracije razponskega plina. Izmerjena vrednost, ki je nižja od predvidene, kaže na puščanje, vrednost, ki je višja od predvidene, pa lahko nakazuje na težavo s razponskim plinom ali analizatorjem. Izmerjena vrednost, ki je višja od predvidene, ne nakazuje puščanja.

8.1.8.7.5   Preskus puščanja z merjenjem popuščanja vakuuma

Za izvedbo tega preskusa se na vakuumski strani sistema za vzorčenje vzpostavi vakuum, stopnja puščanja sistema pa se ugotavlja kot stopnja popuščanja vzpostavljenega vakuuma. Za izvedbo tega preskusa mora biti prostornina vakuumske strani sistema za vzorčenje znana z odstopanjem do ±10 % glede na dejansko prostornino. Tudi za ta preskus se uporabljajo merilni instrumenti, ki ustrezajo specifikacijam iz točk 8.1 in 9.4.

Preskus puščanja z merjenjem popuščanja vakuuma se opravi na naslednji način:

(a) sistem se na strani, kjer je sonda, čim bliže odprtini sonde zatesni v skladu z enim od naslednjih korakov:

(i) konec sonde za vzorčenje se pokrije ali zamaši;

(ii) cev za prenos vzorca se pri sondi odklopi in pokrije ali zamaši;

(iii) ventil, varen proti puščanju, med sondo in cevjo za prenos vzorca se zapre;

(b) vse vakuumske črpalke se zaženejo. Vzpostavi se vakuum, ki je reprezentativen za normalne pogoje delovanja. Pri vrečah za vzorčenje je priporočljivo, da se običajni postopek izsesavanja vreče dvakrat ponovi, da se kar najbolj zmanjša možnost morebitnih ujetih prostorov;

(c) črpalke za vzorčenje se izklopijo, sistem se zatesni. Absolutni tlak zajetega plina in, neobvezno, absolutna temperatura se izmerita in zabeležita. Omogoči se dovolj časa, da se umirijo vsa prehodna stanja, in dovolj časa, da 0,5-odstotno puščanje povzroči spremembo tlaka, ki je vsaj 10-krat večja od ločljivosti tlačnega pretvornika. Tlak in, neobvezno, temperatura se ponovno zabeležita;

(d) izračunajo se pretok puščanja, ki temelji na predpostavljeni vrednosti nič za prostornino izsesane vreče in na znanih vrednostih prostornine sistema za vzorčenje, začetni in končni tlak, neobvezno tudi temperature, in pretečen čas. Ali je pretok puščanja glede na popuščanje vakuuma manjši od 0,5 % običajnega pretoka sistema med uporabo, se preveri v skladu z enačbo (6-22):



image

(6-22)

pri čemer je:

qVleak

pretok puščanja glede na popuščanje vakuuma, v mol/s

Vvac

geometrijska prostornina vakuumske strani sistema za vzorčenje, v m3

R

splošna plinska konstanta, v J/(mol · K)

p 2

absolutni tlak na vakuumski strani v času t 2, v Pa

T 2

absolutna temperatura na vakuumski strani v času t 2, v K

p 1

absolutni tlak na vakuumski strani v času t 1, v Pa

T 1

absolutna temperatura na vakuumski strani v času t 1, v K

t 2

čas na koncu preveritvenega preskusa puščanja z merjenjem popuščanja vakuuma, v s

t 1

čas na začetku preveritvenega preskusa puščanja z merjenjem popuščanja vakuuma, v s

8.1.9.   Meritve CO in CO2

8.1.9.1.   Preverjanje stranskega vpliva H2O na analizatorje NDIR za CO2

8.1.9.1.1   Področje uporabe in pogostost

Če se CO2 meri z analizatorjem NDIR, je treba stranski vpliv H2O preveriti po začetni vgradnji in večjem vzdrževanju analizatorja.

8.1.9.1.2   Načela merjenja

H2O lahko vpliva na odziv analizatorja NDIR na CO2. Če se pri analizatorju NDIR uporabljajo algoritmi izravnave, ki za zadostitev preverjanja teh stranskih vplivov uporabljajo meritve drugih plinov, se morajo sočasno izvajati tudi te meritve, da se med preverjanjem stranskih vplivov na analizator ti algoritmi izravnave preskusijo.

8.1.9.1.3   Sistemske zahteve

Stranski vpliv zaradi H2O na analizator NDIR za CO2 mora biti znotraj območja (0,0 ± 0,4) mmol/mol (glede na predvideno srednjo koncentracijo CO2).

8.1.9.1.4   Postopek

Preverjanje stranskega vpliva se opravi na naslednji način:

(a) analizator NDIR za CO2 je treba zagnati, omogočiti delovanje ter opraviti kalibriranje ničlišča in razpona na enak način kot pred preskusom emisij;

(b) ustvari se navlažen preskusni plin, tako da se ničelni zrak, ki ustreza specifikacijam iz točke 9.5.1, v mehurčkih spušča skozi destilirano vodo v zaprti posodi. Če se vzorec ne vodi skozi sušilnik, se temperatura posode krmili tako, da se zagotovi raven H2O, ki je vsaj tako visoka kot najvišja raven, pričakovana med preskusom. Če se vzorec med preskusom vodi skozi sušilnik, se temperatura posode krmili tako, da se zagotovi raven H2O, ki je vsaj tako visoka kot raven, določena v točki 9.3.2.3.1;

(c) temperatura navlaženega preskusnega plina za posodo, gledano v smeri toka, se vzdržuje na ravni najmanj 5 oC nad rosiščem;

(d) navlažen preskusni plin se uvede v sistem za vzorčenje. Navlažen preskusni plin se lahko uvede za morebitnim sušilnikom vzorcev, gledano v smeri toka, če se ta uporablja med preskušanjem;

(e) molski delež vode x H2O v navlaženem preskusnem plinu se meri čim bliže vstopu v analizator. Za izračun x H2O je treba na primer izmeriti rosišče T dew in absolutni tlak p total;

(f) za preprečevanje kondenzacije v ceveh za prenos vzorca, priboru ali ventilih od točke, v kateri se meri x H2O, do analizatorja, je treba uporabiti dobro inženirsko presojo;

(g) omogočiti je treba dovolj časa, da se odziv analizatorja stabilizira. Čas stabilizacije vključuje čas za izpihovanje cevi za prenos in za upoštevanje odziva analizatorja;

(h) medtem ko analizator meri koncentracijo vzorca, se zabeležijo podatki za 30 sekund vzorčenja. Izračuna se aritmetična sredina teh podatkov. Analizator zadosti preverjanju stranskih vplivov, če je ta vrednost v okviru (0,0 ± 0,4) mmol/mol.

8.1.9.2.   Preverjanje stranskih vplivov H2O in CO2 na analizatorje NDIR za CO

8.1.9.2.1   Področje uporabe in pogostost

Če se CO meri z analizatorjem NDIR, je treba stranske vplive H2O in CO2 preveriti po začetni vgradnji in večjem vzdrževanju analizatorja.

8.1.9.2.2   Načela merjenja

H2O in CO2 lahko pozitivno delujeta na analizator NDIR tako, da povzročita podoben odziv kot CO. Če se pri analizatorju NDIR uporabljajo algoritmi izravnave, ki za zadostitev preverjanju teh stranskih vplivov uporabljajo meritve drugih plinov, se morajo sočasno izvajati tudi te meritve, da se med preverjanjem stranskih vplivov na analizator ti algoritmi izravnave preskusijo.

8.1.9.2.3   Sistemske zahteve

Skupni stranski vplivi zaradi H2O in CO2na analizator NDIR za CO morajo biti znotraj območja ± 2 % predvidene srednje koncentracije CO.

8.1.9.2.4   Postopek

Preverjanje stranskega vpliva se opravi na naslednji način:

(a) analizator NDIR za CO je treba zagnati, omogočiti delovanje ter opraviti kalibriranje ničlišča in razpona na enak način kot pred preskusom emisij;

(b) ustvari se navlažen preskusni plin CO2, tako da se razponski plin CO2 v mehurčkih spušča skozi destilirano vodo v zaprti posodi. Če se vzorec ne vodi skozi sušilnik, se temperatura posode krmili tako, da se zagotovi raven H2O, ki je vsaj tako visoka kot najvišja raven, pričakovana med preskusom. Če se vzorec med preskusom vodi skozi sušilnik, se temperatura posode krmili tako, da se zagotovi raven H2O, ki je vsaj tako visoka kot raven iz točke 9.3.2.3.1.1. Uporabiti je treba koncentracijo razponskega plina CO2, ki je vsaj tako visoka kot najvišja koncentracija, pričakovana med preskusom;

(c) navlažen preskusni plin CO2 se uvede v sistem za vzorčenje. Navlažen preskusni plin CO2 se lahko uvede za morebitnim sušilnikom vzorcev, gledano v smeri toka, če se ta uporablja med preskušanjem;

(d) molski delež vode x H2O v navlaženem preskusnem plinu se meri čim bliže vstopu v analizator. Za izračun x H2O je treba na primer izmeriti rosišče T dew in absolutni tlak p total;

(e) za preprečevanje kondenzacije v ceveh za prenos vzorca, priboru ali ventilih od točke, v kateri se meri x H2O, do analizatorja, je treba uporabiti dobro inženirsko presojo;

(f) omogočiti je treba dovolj časa, da se odziv analizatorja stabilizira;

(g) medtem ko analizator meri koncentracijo vzorca, se meritve beležijo 30 sekund. Izračuna se aritmetična sredina teh podatkov;

(h) analizator zadosti preverjanju stranskih vplivov, če rezultat iz odstavka (g) te točke ustreza dovoljenemu odstopanju iz točke 8.1.9.2.3;

(i) postopka preskusa stranskih vplivov CO2 in H2O lahko potekata tudi ločeno. Če so uporabljene ravni CO2 in H2O višje od najvišjih ravni, pričakovanih med preskušanjem, se vsaka izmerjena vrednost stranskih vplivov sorazmerno zmanjša tako, da se izmerjen stranski vpliv pomnoži z razmerjem med najvišjo pričakovano vrednostjo koncentracije in dejansko vrednostjo, uporabljeno v tem postopku. Izvedejo se lahko ločeni postopki preskusa stranskih vplivov za koncentracije H2O (navzdol do vsebnosti H2O 0,025 mol/mol), ki so nižje od najvišjih ravni, pričakovanih pred preskusom, vendar je treba izmerjeni stranski vpliv H2O povečati tako, da se pomnoži z razmerjem med najvišjo pričakovano vrednostjo koncentracije H2O in dejansko vrednostjo, uporabljeno v tem postopku. Vsota dveh povečanih/zmanjšanih vrednosti stranskih vplivov mora ustrezati dovoljenemu odstopanju iz točke 8.1.9.2.3.

8.1.10.   Meritve ogljikovodikov

8.1.10.1   Optimizacija in preverjanje plamensko-ionizacijskega detektorja (FID)

8.1.10.1.1   Področje uporabe in pogostost

Pri vseh analizatorjih FID se plamensko-ionizacijski detektorji kalibrirajo pri začetni vgradnji. Kalibracija se na podlagi dobre inženirske presoje po potrebi ponovi. Pri FID, ki meri ogljikovodike (HC), se opravijo naslednji koraki:

(a) odziv FID na različne ogljikovodike se optimizira po začetni vgradnji in večjem vzdrževanju analizatorja. Odziv FID na propilen in toluen mora biti med 0,9 in 1,1 glede na propan;

(b) faktor odziva FID na metan (CH4) se določi po začetni vgradnji in večjem vzdrževanju analizatorja, kot je opisano v točki 8.1.10.1.4;

(c) odziv na metan (CH4) mora biti preverjen v obdobju 185 dni pred preskušanjem.

8.1.10.1.2   Kalibriranje

Pri razvijanju kalibracijskega postopka se upošteva dobra inženirska presoja, na primer presoja, ki temelji na navodilih proizvajalca analizatorja FID in priporočeni pogostosti kalibracije FID. FID se kalibrira z uporabo kalibrirnih plinov C3H8, ki ustrezajo specifikacijam iz točke 9.5.1. Kalibracija se opravi na podlagi števila ogljika ena (C1).

8.1.10.1.3   Optimizacija odziva FID za ogljikovodike (HC)

Ta postopek se uporablja le za analizatorje FID, ki merijo ogljikovodike (HC).

(a) Za začetni zagon in osnovno prilagoditev delovanja instrumenta z uporabo goriva v detektorju FID in ničelnega zraka se uporabijo zahteve proizvajalca instrumenta in dobra inženirska presoja. Ogrevani detektorji FID morajo biti v zahtevanih območjih delovne temperature. Odziv FID se optimizira tako, da ustreza zahtevam glede faktorjev odziva na ogljikovodike in preveritve stranskega vpliva kisika v skladu s točkama 8.1.10.1.1(a) in 8.1.10.2 pri najobičajnejšem območju analizatorja, ki se pričakuje pri preskušanju emisij. Za natančno optimizacijo detektorja FID se lahko uporabi višje območje analizatorja v skladu s priporočili proizvajalca instrumenta in dobro inženirsko presojo, če je običajno območje analizatorja nižje od najmanjšega območja za optimizacijo, ki ga je določil proizvajalec.

(b) Ogrevani detektorji FID morajo biti v zahtevanih območjih delovne temperature. Odziv FID se optimizira pri najobičajnejšem območju analizatorja, pričakovanem med preskušanjem emisij. Ko se pretok goriva in zraka nastavita po priporočilih proizvajalca, se v analizator uvede razponski plin.

(c) Za optimizacijo se uporabijo koraki (i) do (iv) v nadaljevanju ali postopek po navodilih proizvajalca instrumenta. Neobvezno se lahko za optimizacijo uporabijo postopki iz dokumenta SAE št. 770141.

(i) Odziv pri danem pretoku goriva se določi na podlagi razlike med odzivom na razponski plin in odzivom na ničelni plin.

(ii) Pretok goriva se postopoma naravnava nad in pod specifikacijo proizvajalca. Zabeležita se razponski in ničelni odziv pri teh pretokih goriva.

(iii) Razlika med razponskim in ničelnim odzivom se izriše s krivuljo, pretok goriva pa naravna na bogatejšo stran krivulje. To je začetna nastavitev pretoka, ki jo bo morda treba dodatno optimizirati, odvisno od rezultatov faktorjev odziva na ogljikovodike in preveritve stranskega vpliva kisika v skladu s točkama 8.1.10.1.1(a) in 8.1.10.2.

(iv) Če stranski vpliv kisika ali faktorji odziva na ogljikovodike ne izpolnjujejo naslednjih specifikacij, se pretok zraka postopno naravnava nad in pod specifikacijami proizvajalca, pri čemer se za vsak pretok ponovijo točke 8.1.10.1.1(a) in 8.1.10.2.

(d) Določijo se optimalni pretoki in/ali tlaki za gorivo v detektorju FID in zrak v gorilniku ter vzorčijo in zabeležijo za prihodnjo uporabo.

8.1.10.1.4   Določitev faktorja odziva na CH4 za detektorje FID, ki merijo ogljikovodike (HC)

Ker se analizatorji FID na splošno različno odzivajo na CH4 in C3H8, se po optimizaciji analizatorja FID za vsak analizator FID, ki meri ogljikovodike (HC FID), določi faktor odziva na CH4 RF CH4[THC-FID]. Zadnji RF CH4[THC-FID], izmerjen v skladu s tem oddelkom, se uporabi v izračunih za določanje ogljikovodikov iz oddelka 2 Priloge VII (pristop na osnovi mase) ali oddelka 3 Priloge VII (pristop na osnovi molskih veličin), da se izvede izravnava zaradi odziva na CH4. RF CH4[THC-FID] se določi na naslednji način:

(a) za kalibriranje razpona analizatorja pred preskušanjem emisij se izbere koncentracija razponskega plina C3H8. Izberejo se samo razponski plini, ki ustrezajo specifikacijam iz točke 9.5.1, koncentracija plina C3H8 se zabeleži;

(b) izbere se razponski plin CH4, ki ustreza specifikacijam iz točke 9.5.1, koncentracija plina CH4 se zabeleži;

(c) analizator FID deluje v skladu z navodili proizvajalca;

(d) potrditi je treba, da je bil analizator FID kalibriran z uporabo plina C3H8. Kalibracija se opravi na podlagi števila ogljika ena (C1);

(e) izvede se kalibracija ničlišča analizatorja FID z ničelnim plinom, ki se uporablja za preskušanje emisij;

(f) izvede se kalibracija razpona analizatorja FID z izbranim razponskim plinom C3H8;

(g) razponski plin CH4, ki je bil izbran v skladu z odstavkom (b), se uvede v vhod za vzorce na analizatorju FID;

(h) odziv analizatorja se stabilizira. Čas stabilizacije lahko vključuje čas za prepihovanje analizatorja in za upoštevanje njegovega odziva;

(i) medtem ko analizator meri koncentracijo CH4, se zabeležijo podatki za 30 sekund vzorčenja in izračuna se aritmetična sredina teh vrednosti;

(j) srednja izmerjena koncentracija se deli z zabeleženo koncentracijo kalibrirnega plina CH4, uporabljeno za kalibriranje razpona. Rezultat je faktor odziva analizatorja FID na CH4 RF CH4[THC-FID].

8.1.10.1.5   Preverjanje odziva detektorja FID, ki meri ogljikovodike (HC), na metan (CH4)

Analizator FID, ki meri ogljikovodike (HC FID), opravi preverjanje odziva na metan, če je vrednost faktorja odziva RF CH4[THC-FID] iz točke 8.1.10.1.4 v območju ± 5,0 % glede na zadnjo predhodno določeno vrednost.

(a) Najprej se preveri, ali so tlaki in/ali pretoki goriva v detektorju FID, zraka v gorilniku in vzorca v območju ± 0,5 % glede na zadnje predhodno zabeležene vrednosti, kot je opisano v točki 8.1.10.1.3. Če je treba te pretoke prilagoditi, se določi nov faktor odziva RF CH4[THC-FID], kot je opisano v točki 8.1.10.1.4. Preveriti je treba, ali je vrednost RF CH4[THC-FID], ki je bila določena, v okviru dovoljenega odstopanja iz te točke 8.1.10.1.5.

(b) Če RF CH4[THC-FID] ni v okviru dovoljenega odstopanja iz te točke 8.1.10.1.5, se odziv FID ponovno optimizira, kot je opisano v točki 8.1.10.1.3.

(c) Določi se nov RF CH4[THC-FID], kot je opisano v točki 8.1.10.1.4. Ta nova vrednost RF CH4[THC-FID] se uporabi pri izračunih za določanje ogljikovodikov iz oddelka 2 Priloge VII (pristop na osnovi mase) ali oddelka 3 Priloge VII (pristop na osnovi molskih veličin),

8.1.10.2   Preverjanje stranskega vpliva O2 na FID za nestehiometrične nerazredčene izpušne pline

8.1.10.2.1   Področje uporabe in pogostost

Če se za merjenje nerazredčenih izpušnih plinov uporabljajo analizatorji FID, je treba obseg stranskega vpliva O2 na FID preveriti po začetni vgradnji in večjem vzdrževanju.

8.1.10.2.2   Načela merjenja

Spremembe koncentracije O2 v nerazredčenih izpušnih plinih lahko vplivajo na odziv detektorja FID tako, da spremenijo temperaturo plamena FID. Da se zadosti temu preverjanju, je treba optimizirati pretok goriva v detektorju FID, zraka v gorilniku in vzorca. Zmogljivost FID se mora preveriti ob uporabi algoritmov izravnave za stranski vpliv O2 na FID, ki se uporabljajo med preskusom emisij.

8.1.10.2.3   Sistemske zahteve

Vsak analizator FID, ki se uporablja med preskušanjem, mora zadostiti preverjanju stranskega vpliva O2 na FID v skladu s postopkom v tem oddelku.

8.1.10.2.4   Postopek

Stranski vpliv O2 na FID se določi na način, naveden v nadaljevanju, ob upoštevanju, da se lahko uporabi en ali več delilnikov plina za zagotovitev referenčnih koncentracij v plinu, ki so potrebne za izvedbo tega preverjanja:

(a) izberejo se trije referenčni razponski plini, ki ustrezajo specifikacijam iz točke 9.5.1 in vsebujejo koncentracijo plina C3H8, ki je bila uporabljena za kalibriranje razpona analizatorjev pred preskušanjem emisij. Za analizatorje FID, ki so kalibrirani s CH4 z izločevalnikom nemetanov, se izberejo referenčni razponski plini CH4. Izberejo se tri ravnotežne koncentracije plina, in sicer tako, da koncentracije O2 in N2 predstavljajo najmanjšo, največjo in vmesno koncentracijo O2, ki se pričakujejo med preskušanjem. Zahteva glede uporabe povprečne koncentracije O2 se lahko opusti, če je analizator FID kalibriran s razponskim plinom, uravnoteženim s povprečno pričakovano koncentracijo kisika;

(b) potrditi je treba, da analizator FID ustreza vsem specifikacijam iz točke 8.1.10.1;

(c) analizator FID je treba zagnati in omogočiti njegovo delovanje na enak način kot pred preskusom emisij. Ne glede na vir zraka za gorilnik FID med preskušanjem se za to preverjanje kot vir zraka za gorilnik FID uporabi ničelni zrak;

(d) analizator se nastavi na nič;

(e) izvede se kalibracija razpona analizatorja z uporabo razponskega plina, ki se uporablja pri preskušanju emisij;

(f) preveri se ničelni odziv z ničelnim plinom, ki se uporablja pri preskušanju emisij. Če je srednji ničelni odziv, izračunan na podlagi podatkov iz 30 s vzorčenja, v območju ± 0,5 % glede na referenčno razponsko vrednost iz odstavka (e) te točke, se postopek lahko nadaljuje z naslednjim korakom, v nasprotnem primeru se ponovno začne pri odstavku (d) te točke;

(g) preveri se odziv analizatorja s razponskim plinom z najmanjšo koncentracijo O2, ki se pričakuje med preskušanjem. Srednji odziv, izračunan na podlagi podatkov iz 30 s meritev stabiliziranega vzorca, se zabeleži kot x O2minHC;

(h) preveri se ničelni odziv analizatorja FID z ničelnim plinom, ki se uporablja med preskušanjem emisij. Če je srednji ničelni odziv, izračunan na podlagi podatkov iz 30 s meritev stabiliziranega vzorca, v območju ± 0,5 % glede na referenčno razponsko vrednost iz odstavka (e) te točke, se postopek lahko nadaljuje z naslednjim korakom, v nasprotnem primeru se ponovno začne pri odstavku (d) te točke;

(i) preveri se odziv analizatorja s razponskim plinom s povprečno koncentracijo O2, ki se pričakuje med preskušanjem. Srednji odziv, izračunan na podlagi podatkov iz 30 s meritev stabiliziranega vzorca, se zabeleži kot x O2avgHC;

(j) preveri se ničelni odziv analizatorja FID z ničelnim plinom, ki se uporablja med preskušanjem emisij. Če je srednji ničelni odziv, izračunan na podlagi podatkov iz 30 s meritev stabiliziranega vzorca, v območju ± 0,5 % glede na referenčno razponsko vrednost iz odstavka (e) te točke, se postopek lahko nadaljuje z naslednjim korakom, v nasprotnem primeru se ponovno začne pri odstavku (d) te točke;

(k) preveri se odziv analizatorja s razponskim plinom z najvišjo koncentracijo O2, ki se pričakuje med preskušanjem. Srednji odziv, izračunan na podlagi podatkov iz 30 s meritev stabiliziranega vzorca, se zabeleži kot x O2maxHC;

(l) preveri se ničelni odziv analizatorja FID z ničelnim plinom, ki se uporablja med preskušanjem emisij. Če je srednji ničelni odziv, izračunan na podlagi podatkov iz 30 s meritev stabiliziranega vzorca, v območju ± 0,5 % glede na referenčno razponsko vrednost iz odstavka (e) te točke, se postopek lahko nadaljuje z naslednjim korakom, v nasprotnem primeru se ponovno začne pri odstavku (d) te točke;

(m) izračuna se razlika v % med x O2maxHC in njegovo referenčno koncentracijo v plinu. Izračuna se razlika v % med x O2avgHC in njegovo referenčno koncentracijo v plinu. Izračuna se razlika v % med x O2minHC in njegovo referenčno koncentracijo v plinu. Določi se največja razlika v % med temi tremi vrednostmi. To je stranski vpliv O2;

(n) če je stranski vpliv O2 v območju ± 3 odstotke, analizator FID zadosti preverjanju stranskega vpliva O2; v nasprotnem primeru je treba opraviti enega ali več naslednjih postopkov za odpravo pomanjkljivosti:

(i) preverjanje se ponovi, da se ugotovi, ali je med postopkom prišlo do napake;

(ii) izberejo se ničelni in razponski plini, ki vsebujejo višje ali nižje koncentracije O2, in preveritev se ponovi;

(iii) prilagodi se pretok zraka v gorilniku FID, goriva in vzorca. Upoštevati je treba, da je treba v primeru prilagoditve teh pretokov na analizatorju FID, ki meri skupne ogljikovodike (THC FID), da se zadosti preverjanju stranskega vpliva O2, za naslednje preverjanje faktorja odziva RF CH4 ponovno nastaviti RF CH4. Po prilagoditvi se preverjanje stranskega vpliva O2 ponovi in določi se faktor odziva RF CH4;

(iv) FID se popravi ali zamenja in preverjanje stranskega vpliva O2 se ponovi.

8.1.10.3   Deleži penetracije izločevalnika nemetanov (rezervirano)

8.1.11.   Meritve NOx

8.1.11.1   Preverjanje dušenja analizatorja CLD s CO2 in H2O

8.1.11.1.1   Področje uporabe in pogostost

Če se za merjenje NOx uporablja analizator CLD, je treba količino dušenja s H2O in CO2 preveriti po vgradnji in večjem vzdrževanju analizatorja CLD.

8.1.11.1.2   Načela merjenja

H2O in CO2 lahko negativno vplivata na odziv analizatorja CLD na NOx z navzkrižnim dušenjem, kar ovira kemiluminescenčno reakcijo, ki jo uporablja analizator CLD za zaznavanje NOx. S tem postopkom in izračuni iz točke 8.1.11.2.3 se določi dušenje in rezultati dušenja prilagodijo do največjega molskega deleža H2O in najvišje koncentracije CO2, ki se pričakujeta med preskušanjem emisij. Če se pri analizatorju CLD uporabljajo algoritmi izravnave za dušenje, ki uporabljajo instrumente za merjenje H2O in/ali CO2, morajo biti pri ocenjevanju dušenja ti instrumenti dejavni in uporabljati se morajo ti algoritmi izravnave.

8.1.11.1.3   Sistemske zahteve

Pri merjenju razredčenih plinov kombinirano dušenje s H2O in CO2 za analizator CLD ne sme presegati ± 2 %. Pri merjenju nerazredčenih plinov kombinirano dušenje s H2O in CO2 za analizator CLD ne sme presegati ± 2,5 %. Kombinirano dušenje je vsota dušenja s CO2, določenega v skladu s točko 8.1.11.1.4, in dušenja s H2O, določenega v skladu s točko 8.1.11.1.5. Če te zahteve niso izpolnjene, je treba uvesti popravne ukrepe s popravilom ali zamenjavo analizatorja. Pred izvajanjem preskusa emisij se preveri, ali je bilo s popravnim ukrepom ponovno vzpostavljeno pravilno delovanje analizatorja.

8.1.11.1.4   Postopek preverjanja dušenja s CO2

Za določanje dušenja s CO2 z uporabo delilnika plinov, ki zmeša binarne razponske pline z ničelnim plinom kot redčilom in ustreza specifikacijam iz točke 9.4.5.6, se lahko uporabi naslednja metoda ali metoda, ki jo predpiše proizvajalec instrumenta, ali pa se uporabi dobra inženirska presoja za razvoj drugačnega protokola:

(a) za izdelavo potrebnih povezav se uporabijo cevi iz PTFE ali nerjavnega jekla;

(b) delilnik plina se konfigurira tako, da se med seboj zmešata skoraj enaki količini razponskega plina in plina za redčenje;

(c) če ima analizator CLD način delovanja, v katerem zaznava le NO za razliko od vseh NOx, deluje analizator CLD v načinu delovanja, v katerem zaznava le NO;

(d) uporablja se razponski plin CO2, ki ustreza specifikacijam iz točke 9.5.1, v koncentraciji, ki je enaka približno dvakratniku najvišje koncentracije CO2, ki se pričakuje med preskušanjem emisij;

(e) uporablja se razponski plin NO, ki ustreza specifikacijam iz točke 9.5.1, v koncentraciji, ki je enaka približno dvakratniku najvišje koncentracije NO, ki se pričakuje med preskušanjem emisij; Za natančno preverjanje se lahko uporabi višja koncentracija v skladu s priporočili proizvajalca instrumenta in dobro inženirsko presojo, če je pričakovana koncentracija NO nižja od najmanjšega območja za preverjanje, ki ga je določil proizvajalec instrumenta;

(f) izvede se kalibracija ničlišča in razpona analizatorja CLD. Kalibracija razpona analizatorja CLD se izvede s razponskim plinom NO iz odstavka (e) te točke prek delilnika plina. Razponski plin NO se priključi na vhod za razponski plin delilnika plina; ničelni plin se priključi na vhod za redčila delilnika plina; uporabi se enako nazivno razmerje mešanja, kot je izbrano v odstavku (b) te točke; izhodna koncentracija NO iz delilnika plinov pa se uporabi za kalibriranje razpona analizatorja CLD. Za zagotovitev natančne delitve plinov se po potrebi uporabijo popravki lastnosti plinov;

(g) razponski plin CO2 se priključi na vhod za razponski plin delilnika plina;

(h) razponski plin NO se priključi na vhod za redčila delilnika plina;

(i) med tokom NO in CO2 skozi delilnik plina se izhodna vrednost iz delilnika plina stabilizira. Določi se koncentracija CO2 na izhodu delilnika plina, pri čemer se za zagotovitev natančne delitve plina po potrebi uporabi popravek lastnosti plina. Ta koncentracija x CO2act se zabeleži in uporabi pri izračunih za preverjanje dušenja v točki 8.1.11.2.3. Namesto delilnika plina se lahko uporabi druga preprosta naprava za mešanje plinov. V tem primeru se za določanje koncentracije CO2 uporabi analizator. Če se s preprosto napravo za mešanje plinov uporablja analizator NDIR, mora izpolnjevati zahteve iz tega oddelka in treba mu je kalibrirati razpon s razponskim plinom CO2 iz odstavka (d) te točke. Linearnost analizatorja NDIR je treba predhodno preveriti v celotnem območju do dvakratne najvišje koncentracije CO2, ki se pričakuje med preskušanjem;

(j) koncentracija NO se z analizatorjem CLD meri za delilnikom plina, gledano v smeri toka. Omogočiti je treba dovolj časa, da se odziv analizatorja stabilizira. Čas stabilizacije lahko vključuje čas za izpihovanje cevi za prenos in za upoštevanje odziva analizatorja. Medtem ko analizator meri koncentracijo vzorca, se 30 sekund beleži izhodna vrednost iz analizatorja. Na podlagi teh podatkov se izračuna aritmetična srednja koncentracija x NOmeas. x NOmeas se zabeleži in uporabi pri izračunih za preverjanje dušenja v točki 8.1.11.2.3;

(k) izračuna se dejanska koncentracija NO na izstopu iz delilnika plina x NOact, in sicer na podlagi koncentracij razponskega plina in x CO2act v skladu z enačbo (6-24). Izračunana vrednost se uporabi v izračunih za preverjanje dušenja v skladu z enačbo (6-23);

(l) vrednosti, ki se zabeležijo v skladu s točkama 8.1.11.1.4 in 8.1.11.1.5, se uporabijo za izračun dušenja, kot je opisano v točki 8.1.11.2.3.

8.1.11.1.5   Postopek preverjanja dušenja s H2O

Za določanje dušenja s H2O se lahko uporabi naslednja metoda ali metoda, ki jo predpiše proizvajalec instrumenta, ali pa se uporabi dobra inženirska presoja za razvoj drugačnega protokola:

(a) za izdelavo potrebnih povezav se uporabijo cevi iz PTFE ali nerjavnega jekla;

(b) če ima analizator CLD način delovanja, v katerem zaznava le NO za razliko od vseh NOx, deluje analizator CLD v načinu delovanja, v katerem zaznava le NO;

(c) uporablja se razponski plin NO, ki ustreza specifikacijam iz točke 9.5.1, v koncentraciji, ki je blizu najvišje koncentracije, ki se pričakuje med preskušanjem emisij. Za natančno preverjanje se lahko uporabi višja koncentracija v skladu s priporočili proizvajalca instrumenta in dobro inženirsko presojo, če je pričakovana koncentracija NO nižja od najmanjšega območja za preverjanje, ki ga je določil proizvajalec instrumenta;

(d) izvede se kalibracija ničlišča in razpona analizatorja CLD. Kalibracija razpona analizatorja CLD se izvede s razponskim plinom NO iz odstavka (c) te točke, koncentracija razponskega plina pa se zabeleži kot x NOdry in uporabi pri izračunih za preverjanje dušenja v točki 8.1.11.2.3;

(e) razponski plin NO se navlaži tako, da se v mehurčkih spušča skozi destilirano vodo v zaprti posodi. Če vzorec navlaženega razponskega plina NO pri tem preveritvenem preskusu ne prehaja skozi sušilnik vzorca, se temperatura posode krmili tako, da se zagotovi raven H2O, ki je približno enaka največjemu molskemu deležu H2O, ki se pričakuje med preskušanjem emisij. Če vzorec navlaženega razponskega plina NO ne prehaja skozi sušilnik vzorca, se z izračuni za preverjanje dušenja v točki 8.1.11.2.3 izmerjeno dušenje s H2O prilagodi do največjega molskega deleža H2O, ki se pričakuje med preskušanjem emisij. Če vzorec navlaženega razponskega plina NO pri tem preveritvenem preskusu prehaja skozi sušilnik, se temperatura posode krmili tako, da se zagotovi raven H2O, ki je vsaj tako visoka kot raven, določena v točki 9.3.2.3.1. Za ta primer se z izračuni za preverjanje dušenja iz točke 8.1.11.2.3 izmerjeno dušenje s H2O ne prilagaja;

(f) navlažen preskusni plin NO se uvede v sistem za vzorčenje. Uvede se lahko, gledano v smeri toka, pred ali za sušilnikom vzorca, ki se uporablja med preskušanjem emisij. Glede na mesto uvedbe plina se izbere ustrezna metoda izračuna iz odstavka (e) te točke. Upoštevati je treba, da mora sušilnik vzorca zadostiti preveritvenemu preskusu iz točke 8.1.8.5.8;

(g) izmeri se molski delež H2O v navlaženem razponskem plinu NO. Če se uporablja sušilnik vzorca, se molski delež H2O v navlaženem razponskem plinu NO x H2Omeas meri za sušilnikom toka, gledano v smeri toka. x H2Omeas je priporočljivo meriti čim bliže vhodu v analizator CLD. x H2Omeas se lahko izračuna iz meritev rosišča T dew in absolutnega tlaka p total;

(h) za preprečevanje kondenzacije v ceveh za prenos vzorca, priboru ali ventilih od točke, v kateri se meri x H2Omeas, do analizatorja, je treba uporabiti dobro inženirsko presojo. Priporočljivo je, da je sistem zasnovan tako, da so temperature sten cevi za prenos vzorca, pribora in ventilov od točke, v kateri se meri x H2Omeas, do analizatorja vsaj 5 K nad lokalnim rosiščem plina za vzorčenje;

(i) koncentracija navlaženega razponskega plina NO se meri z analizatorjem CLD. Omogočiti je treba dovolj časa, da se odziv analizatorja stabilizira. Čas stabilizacije lahko vključuje čas za izpihovanje cevi za prenos in za upoštevanje odziva analizatorja. Medtem ko analizator meri koncentracijo vzorca, se 30 sekund beleži izhodna vrednost iz analizatorja. Na podlagi teh podatkov se izračuna aritmetična srednja vrednost x NOwet. x NOwet se zabeleži in uporabi pri izračunih za preverjanje dušenja v točki 8.1.11.2.3;

8.1.11.2   Izračuni za preverjanje dušenja analizatorja CLD

Izračuni za preveritev dušenja analizatorja CLD se opravijo, kot je opisano v tej točki.

8.1.11.2.1   Količina vode, pričakovana med preskušanjem

Oceni se največji molski delež vode, pričakovan med preskušanjem emisij, x H2Oexp. Ta ocena se opravi, če je bil uveden navlažen razponski plin NO iz točke 8.1.11.1.5(f). Pri ocenjevanju največjega pričakovanega molskega deleža vode se upošteva največja pričakovana vsebnost vode v zraku za zgorevanje, produktih zgorevanja goriva in zraku za redčenje (če je ustrezno). Če se navlažen razponski plin NO med preveritvenim preskusom uvede v sistem za vzorčenje pred sušilnikom vzorca, gledano v smeri toka, največjega pričakovanega molskega deleža vode ni treba oceniti, za x H2Oexp pa se določi, da je enak x H2Omeas.

8.1.11.2.2   Količina CO2, pričakovana med preskušanjem

Oceni se najvišja koncentracija CO2, pričakovana med preskušanjem emisij, x CO2exp. Ta ocena se opravi na tistem mestu sistema za vzorčenje, na katerem se uvajata mešana razponska plina NO in CO2 v skladu s točko 8.1.11.1.4(j). Pri ocenjevanju najvišje pričakovane koncentracije CO2 se upošteva največja vsebnost CO2, pričakovana v produktih zgorevanja goriva in zraku za redčenje.

8.1.11.2.3   Izračuni kombiniranega dušenja s H2O in CO2

Kombinirano dušenje s H2O in CO2 se izračuna v skladu z enačbo (6-23):



image

(6-23)

pri čemer je:

quench =

količina dušenja CLD

x NOdry

izmerjena koncentracija NO pred napravo za mehurčkanje, gledano v smeri toka, v skladu s točko 8.1.11.1.5(d)

x NOwet

izmerjena koncentracija NO za napravo za mehurčkanje, gledano v smeri toka, v skladu s točko 8.1.11.1.5(i)

x H2Oexp

največji molski delež vode, pričakovan med preskušanjem emisij, v skladu s točko 8.1.11.2.1

x H2Omeas

izmerjeni molski delež vode med preverjanjem dušenja v skladu s točko 8.1.11.1.5(g)

x NOmeas

izmerjena koncentracija NO, kadar je razponski plin NO mešan s razponskim plinom CO2 v skladu s točko 8.1.11.1.4(j)

x NOact

dejanska koncentracija NO, kadar je razponski plin NO mešan s razponskim plinom CO2 v skladu s točko 8.1.11.1.4(k) in izračunan v skladu z enačbo (6-24)

x CO2exp

najvišja koncentracija CO2, pričakovana med preskušanjem emisij, v skladu s točko 8.1.11.2.2

x CO2act

dejanska koncentracija CO2, kadar je razponski plin NO mešan s razponskim plinom CO2, v skladu s točko 8.1.11.1.4(i)



image

(6-24)

pri čemer je:

x NOspan

koncentracija razponskega plina NO, uvedenega v delilnik plina, v skladu s točko 8.1.11.1.4(e)

x CO2span

koncentracija razponskega plina CO2, uvedenega v delilnik plina, v skladu s točko 8.1.11.1.4(d)

8.1.11.3   Preverjanje stranskih vplivov HC in H2O na NUDV

8.1.11.3.1   Področje uporabe in pogostost

Če se NOx meri z analizatorjem NDUV, je treba stranske vplive H2O in ogljikovodikov preveriti po začetni vgradnji in večjem vzdrževanju analizatorja.

8.1.11.3.2   Načela merjenja

Ogljikovodiki in H2O lahko pozitivno delujejo na analizator NDUV tako, da povzročijo podoben odziv kot NOx. Če se pri analizatorju NDUV uporabljajo algoritmi izravnave, ki za zadostitev preverjanju teh stranskih vplivov uporabljajo meritve drugih plinov, se morajo sočasno izvajati tudi te meritve, da se med preverjanjem stranskih vplivov na analizator ti algoritmi izravnave preskusijo.

8.1.11.3.3   Sistemske zahteve

Skupni stranski vplivi zaradi H2O in HC na analizator NDUV za NOx morajo biti znotraj območja ± 2 % srednje koncentracije NOx.

8.1.11.3.4   Postopek

Preverjanje stranskega vpliva se opravi na naslednji način:

(a) analizator NDUV za NOx je treba zagnati, omogočiti delovanje ter opraviti kalibriranje ničlišča in razpona v skladu z navodili proizvajalca instrumenta;

(b) priporoča se, da se za izvedbo tega preverjanja odvzamejo izpušni plini iz motorja. Za količinsko ovrednotenje NOx v izpušnih plinih se uporabi detektor CLD, ki ustreza specifikacijam iz točke 9.4. Odziv detektorja CLD se uporabi kot referenčna vrednost. Z analizatorjem FID, ki ustreza specifikacijam iz točke 9.4, se v izpušnih plinih izmerijo tudi HC. Odziv analizatorja FID se uporabi kot referenčna vrednost ogljikovodikov;

(c) pred, gledano v smeri toka, morebitnim sušilnikom vzorca, če se ta uporablja med preskušanjem, se izpušni plini iz motorja uvedejo v analizator NDUV;

(d) omogočiti je treba dovolj časa, da se odziv analizatorja stabilizira. Čas stabilizacije lahko vključuje čas za izpihovanje cevi za prenos in za upoštevanje odziva analizatorja;

(e) medtem ko vsi analizatorji merijo koncentracijo vzorca, se zabeležijo podatki za 30 sekund vzorčenja in izračunajo se aritmetične sredine za vse tri analizatorje;

(f) srednja vrednost detektorja CLD se odšteje od srednje vrednosti analizatorja NDUV;

(g) ta razlika se pomnoži z razmerjem med pričakovano srednjo koncentracijo HC in koncentracijo HC, izmerjeno med preverjanjem. Analizator zadosti preverjanju stranskih vplivov iz te točke, če je ta rezultat v območju ± 2 odstotka glede na koncentracijo NOx, pričakovano kot standardno, kot je določeno v enačbi (6-25):



image

(6-25)

pri čemer je:

image

srednja koncentracija NOx, izmerjena z analizatorjem CLD [v μmol/mol] ali [ppm]

image

srednja koncentracija NOx, izmerjena z analizatorjem NDUV [v μmol/mol] ali [ppm]

image

srednja izmerjena koncentracija HC [v μmol/mol] ali [ppm]

image

srednja koncentracija HC, pričakovana kot standardna [v μmol/mol] ali [ppm]

image

srednja koncentracija NOx, pričakovana kot standardna [v μmol/mol] ali [ppm]

8.1.11.4   Penetracija NO2 v sušilniku vzorca

8.1.11.4.1   Področje uporabe in pogostost

Če se sušilnik vzorca uporablja za sušenje vzorca pred merilnim instrumentom za NOx, gledano v smeri toka, vendar se pred sušilnikom vzorca, gledano v smeri toka, ne uporablja pretvornik NO2 v NO, se to preverjanje opravi za penetracijo NO2 v sušilniku vzorca. To preverjanje se opravi po začetni vgradnji in večjem vzdrževanju.

8.1.11.4.2   Načela merjenja

Sušilnik vzorca odstrani vodo, ki bi sicer lahko povzročila stranski vpliv pri merjenju NOx. Vendar pa lahko voda v obliki kapljevine, ki ostane v nepravilno zasnovani hladilni kopeli, iz vzorca odstrani NO2. Če se sušilnik vzorca uporablja brez pretvornika NO2 v NO, ki bi bil nameščen pred njim, gledano v smeri toka, bi lahko torej iz vzorca odstranil NO2 pred merjenjem NOx.

8.1.11.4.3   Sistemske zahteve

Sušilnik vzorca mora omogočati merjenje vsaj 95 % skupnega NO2 pri najvišji pričakovani koncentraciji NO2.

8.1.11.4.4   Postopek

Za preverjanje zmogljivosti sušilnika vzorca se uporabi naslednji postopek:

(a) priprava instrumentov. Upoštevati je treba navodila proizvajalca analizatorja in sušilnika vzorca za zagon in delovanje. Analizator in sušilnik vzorca se prilagodita, kot je potrebno za optimizacijo zmogljivosti;

(b) priprava opreme in zbiranje podatkov:

(i) opravi se kalibriranje ničlišča in razpona analizatorjev plina za skupni NOx na enak način kot pred preskusom emisij;

(ii) izbere se kalibrirni plin NO2 (ravnotežni plin suhega zraka) s koncentracijo NO2, ki je blizu najvišje koncentracije, pričakovane med preskusom. Za natančno preverjanje se lahko uporabi višja koncentracija v skladu s priporočili proizvajalca instrumenta in dobro inženirsko presojo, če je pričakovana koncentracija NO2 nižja od najmanjšega območja za preverjanje, ki ga je določil proizvajalec instrumenta;

(iii) ta kalibrirni plin se preliva pri sondi sistema za vzorčenje plina ali pri prelivnem elementu. Omogoči se čas za stabilizacijo odziva na skupne NOx, ki upošteva le zamude pri prenosu in odziv instrumenta;

(iv) izračuna se srednja vrednost podatkov o skupnem NOx, zabeleženih v 30 sekundah, in ta vrednost se zabeleži kot x NOxref;

(v) tok kalibrirnega plina NO2 se zaustavi;

(vi) nato se sistem za vzorčenje nasiči z izlitjem izhodnega produkta naprave za ustvarjanje rosišča, nastavljene na rosišče pri 323 K (50 oC), v sondo sistema za vzorčenje ali prelivni element. Izhodni produkt naprave za ustvarjanje rosišča se vzorči skozi sistem za vzorčenje in sušilnik vzorca najmanj 10 minut, dokler se ne predvideva, da sušilnik vzorca deluje s stalno stopnjo odstranjevanja vode;

(vii) takoj se preklopi nazaj na izlivanje kalibrirnega plina NO2, ki je bil uporabljen za določanje x NOxref. Omogoči se stabilizacija odziva na skupne NOx, ki upošteva le zamude pri prenosu in odziv instrumenta. Izračuna se srednja vrednost podatkov o skupnem NOx, zabeleženih v 30 sekundah, in ta vrednost se zabeleži kot x NOxmeas;

(viii)  x NOxmeas se popravi na x NOxdry na podlagi preostanka vodne pare, ki je tekla skozi sušilnik vzorca, pri temperaturi in tlaku na izstopu iz sušilnika vzorca;

(c) ocena zmogljivosti. Če je x NOxdry manj kot 95 % x NOxref, je treba sušilnik vzorca popraviti ali zamenjati.

8.1.11.5   Preverjanje pretvorbe pretvornika NO2 v NO

8.1.11.5.1   Področje uporabe in pogostost

Če se za določanje NOx uporablja analizator, ki meri samo NO, je treba pred analizatorjem, gledano v smeri toka, uporabiti pretvornik NO2 v NO. To preverjanje se opravi po vgradnji in večjem vzdrževanju pretvornika ter v 35 dneh pred preskusom emisij. Preverjanje je treba ponavljati s tako pogostostjo, da se preveri, ali se katalitična dejavnost pretvornika NO2 v NO ni poslabšala.

8.1.11.5.2   Načela merjenja

Pretvornik NO2 v NO omogoča analizatorju, ki meri samo NO, da določi skupni NOx s pretvorbo NO2 v izpušnih plinih v NO.

8.1.11.5.3   Sistemske zahteve

Pretvornik NO2 v NO mora omogočati merjenje vsaj 95 % skupnega NO2 pri najvišji pričakovani koncentraciji NO2.

8.1.11.5.4   Postopek

Za preverjanje zmogljivosti pretvornika NO2 v NO se uporablja naslednji postopek:

(a) pri pripravi instrumenta se upoštevajo navodila proizvajalca analizatorja in pretvornika NO2 v NO za zagon in delovanje. Analizator in pretvornik se nastavita, kot je potrebno za optimizacijo zmogljivosti;

(b) vhod ozonatorja se priključi na vir ničelnega zraka ali kisika, njegov izhod pa se priključi na en vhod tripotnega T-kosa. Razponski plin NO se priključi na drugi vhod, vhod pretvornika NO2 v NO pa se priključi na zadnji vhod;

(c) to preverjanje se izvaja v skladu z naslednjimi koraki:

(i) zrak ozonatorja se izklopi, ozonator se izklopi iz vira električne energije, pretvornik NO2 v NO pa se nastavi na obvodni način (tj. način NO). Omogoči se stabilizacija, pri čemer se upoštevajo le zamude pri prenosu in odziv instrumenta;

(ii) tokova NO in ničelnega plina se nastavita tako, da je koncentracija NO v analizatorju blizu najvišje koncentracije skupnih NOx, ki se pričakuje med preskušanjem. Vsebnost NO2 mešanice plina mora biti manj kot 5 % koncentracije NO. Koncentracija NO se zabeleži z izračunom srednje vrednosti podatkov iz analizatorja, vzorčenih 30 sekund, in ta vrednost se zabeleži kot x NOref. Za natančno preverjanje se lahko uporabi višja koncentracija v skladu s priporočili proizvajalca instrumenta in dobro inženirsko presojo, če je pričakovana koncentracija NO nižja od najmanjšega območja za preverjanje, ki ga je določil proizvajalec instrumenta;

(iii) vklopi se napajanje ozonatorja z O2, pretok O2 pa se nastavi tako, da je NO, ki ga kaže analizator, približno 10 odstotkov manjši od x NOref. Koncentracija NO se zabeleži z izračunom srednje vrednosti podatkov iz analizatorja, vzorčenih 30 sekund, in ta vrednost se zabeleži kot x NO+O2mix;

(iv) ozonator se vklopi, hitrost proizvajanja ozona pa nastavi tako, da je NO, ki ga izmeri analizator, približno 20 odstotkov vrednosti x NOref, pri čemer se ohranja vsaj 10 odstotkov nereagiranega NO. Koncentracija NO se zabeleži z izračunom srednje vrednosti podatkov iz analizatorja, vzorčenih 30 sekund, in ta vrednost se zabeleži kot x NOmeas;

(v) analizator NOx se preklopi na način za NOx in izmerijo se skupni NOx. Koncentracija NOx se zabeleži z izračunom srednje vrednosti podatkov iz analizatorja, vzorčenih 30 sekund, in ta vrednost se zabeleži kot x NOxmeas;

(vi) ozonator se izklopi, vendar se pretok plina skozi sistem ohrani. Analizator NOx bo pokazal NOx v mešanici NO + O2. Koncentracija NOx se zabeleži z izračunom srednje vrednosti podatkov iz analizatorja, vzorčenih 30 sekund, in ta vrednost se zabeleži kot x NOx+O2mix;

(vii) napajanje z O2 se izklopi. Analizator NOx bo pokazal NOx v prvotni mešanici NO v N2. Koncentracija NOx se zabeleži z izračunom srednje vrednosti podatkov iz analizatorja, vzorčenih 30 sekund, in ta vrednost se zabeleži kot x NOxref. Ta vrednost ne sme biti za več kot 5 % višja od vrednosti x NOref;

(d) ocena zmogljivosti. Učinkovitost pretvornika NOx se izračuna z vstavitvijo dobljenih koncentracij v enačbo (6-26):



image

(6-26)

(e) če je rezultat nižji od 95 %, je treba pretvornik NO2 v NO popraviti ali zamenjati.

8.1.12   Meritve delcev

8.1.12.1   Preverjanje tehtnice za delce in postopka tehtanja delcev

8.1.12.1.1   Področje uporabe in pogostost

V tem oddelku so opisana tri preverjanja:

(a) neodvisno preverjanje zmogljivosti tehtnice za delce v 370 dneh pred tehtanjem katerega koli filtra;

(b) kalibriranje ničlišča in razpona tehtnice v 12 h pred tehtanjem katerega koli filtra;

(c) preverjanje, ali se določitev mase referenčnih filtrov pred postopkom tehtanja filtra in po njem razlikuje za manj od dovoljenega odstopanja.

8.1.12.1.2   Neodvisno preverjanje

Proizvajalec tehtnice (ali zastopnik, ki ga potrdi proizvajalec tehtnic) preveri zmogljivost tehtnice v 370 dneh pred preskušanjem v skladu s postopki notranje revizije.

8.1.12.1.3   Kalibriranje ničlišča in razpona

Zmogljivost tehtnice se preveri tako, da se opravi kalibriranje ničlišča in razpona tehtnice z vsaj eno kalibracijsko utežjo, vsaka utež, ki se uporabi, pa ustreza specifikacijam iz točke 9.5.2 za izvedbo tega preverjanja. Uporabi se ročni ali samodejni postopek:

(a) za ročni postopek je treba uporabiti tehtnico, pri kateri se kalibracija ničlišča in razpona opravi z vsaj eno kalibracijsko utežjo. Če se srednje vrednosti običajno dobijo s ponavljanjem postopka tehtanja, da se povečata točnost in natančnost meritev delcev, se isti postopek uporabi za preverjanje zmogljivosti tehtnice;

(b) samodejni postopek se izvede z notranjimi kalibracijskimi utežmi, ki se samodejno uporabljajo za preverjanje zmogljivosti tehtnice. Za izvedbo tega preverjanja notranje kalibracijske uteži ustrezajo specifikacijam v točki 9.5.2.

8.1.12.1.4   Tehtanje referenčnega vzorca

Vsi odčitki mase med postopkom tehtanja se preverijo s tehtanjem referenčnih sredstev za vzorčenje delcev (npr. filtrov) pred postopkom tehtanja in po njem. Postopek tehtanja je lahko poljubno kratek, vendar ne sme biti daljši od 80 ur, in lahko vključuje odčitke mase pred preskusom in po njem. Zaporedna določanja mase vsakega referenčnega sredstva za vzorčenje delcev morajo dati enako vrednost v območju ± 10 μg ali ± 10 odstotkov pričakovane skupne mase delcev, kar je večje. Če zaporedna tehtanja filtrov za vzorčenje delcev ne ustrezajo temu merilu, se vsi posamezni odčitki mase preskusnih filtrov, ki so bili odčitani med zaporednimi določanji mase referenčnih filtrov, razveljavijo. Ti filtri se lahko ponovno stehtajo v drugem postopku tehtanja. Če je filter po preskusu razveljavljen, se razveljavi tudi preskusni interval. Preverjanje se opravi na naslednji način:

(a) v okolju za stabilizacijo delcev se shranita vsaj dve neuporabljeni sredstvi za vzorčenje delcev. Ti dve sredstvi se uporabita kot referenčni. Za uporabo kot referenčni filtri se izberejo neuporabljeni filtri iz enakega materiala in enake velikosti;

(b) referenčna sredstva se stabilizirajo v okolju za stabilizacijo delcev. Šteje se, da so referenčna sredstva stabilizirana, če so bila v okolju za stabilizacijo delcev najmanj 30 minut, pri čemer okolje za stabilizacijo delcev ustreza specifikacijam iz točke 9.3.4.4 vsaj predhodnih 60 minut;

(c) tehtnica se večkrat preskusi z referenčnim vzorcem brez beleženja vrednosti;

(d) opravi se kalibracija ničlišča in razpona tehtnice. Na tehtnico se postavi masa za preskus (npr. kalibracijska utež), ki se nato odstrani, da se zagotovi, da se tehtnica vrne na sprejemljiv ničelni odčitek v običajnem stabilizacijskem času;

(e) vsako referenčno sredstvo (npr. filtri) se stehta, njegova masa pa zabeleži. Če se srednje vrednosti običajno dobijo s ponavljanjem postopka tehtanja, da se povečata točnost in natančnost mas referenčnih sredstev (npr. filtrov), se isti postopek uporabi za merjenje srednjih vrednosti mas sredstev za vzorčenje (npr. filtrov);

(f) zabeležijo se rosišče okolice tehtnice, temperatura okolice in atmosferski tlak;

(g) zabeleženi okoliški pogoji se upoštevajo za popravek rezultatov zaradi plovnosti, kot je opisano v točki 8.1.13.2. Masa s popravkom zaradi plovnosti vsakega referenčnega sredstva se zabeleži;

(h) masa s popravkom zaradi plovnosti vsakega referenčnega sredstva (npr. filtra) se odšteje od njegove prej izmerjene in zabeležene mase s popravkom zaradi plovnosti;

(i) če se opazovana masa katerega koli filtra spremeni bolj, kot je dovoljeno v skladu s tem oddelkom, se razveljavijo vse določitve mase delcev, opravljene po zadnji uspešni validaciji mase referenčnega sredstva (npr. filtra). Referenčni filtri za delce se lahko zavržejo, če se je le ena masa filtrov spremenila za večjo količino, kot je dovoljeno, in če se lahko nedvomno opredeli posebni vzrok za spremembo mase tega filtra, ki ne bo vplival na ostale filtre v uporabi. Tako se lahko validacija šteje za uspešno. V tem primeru se onesnaženo referenčno sredstvo ne vključi v določanje skladnosti z odstavkom (j) te točke, onesnaženi referenčni filter pa se zavrže in nadomesti;

(j) če se katera koli referenčna masa spremeni bolj, kot je dovoljeno v skladu s to točko 8.1.13.1.4, se razveljavijo vsi rezultati za delce, ki so bili določeni med časoma, ko sta bili določeni referenčni masi. Če se referenčna sredstva za vzorčenje delcev zavržejo v skladu z odstavkom (i) te točke, mora biti na voljo vsaj ena razlika referenčnih mas, ki ustreza merilom iz točke 8.1.13.1.4. V nasprotnem primeru se razveljavijo vsi rezultati za delce, ki so bili določeni med časoma, ko so bile določene mase referenčnih sredstev (npr. filtrov).

8.1.12.2   Popravek zaradi plovnosti filtrov za vzorčenje delcev

8.1.12.2.1   Splošno

Opraviti je treba popravek zaradi plovnosti filtrov za vzorčenje delcev v zraku. Popravek zaradi plovnosti je odvisen od gostote sredstva za vzorčenje, gostote zraka in gostote kalibracijske uteži, uporabljene za kalibracijo tehtnice. Popravek zaradi plovnosti ne upošteva plovnosti delcev, ker masa delcev običajno pomeni samo (od 0,01 do 0,10) % skupne mase. Popravek tega majhnega deleža bi bil največ 0,010 %. Vrednosti, popravljene zaradi plovnosti, so tara mase vzorcev delcev. Te vrednosti tehtanja filtrov pred preskusom, popravljene zaradi plovnosti, se nato odštejejo od vrednosti tehtanja ustreznega filtra po preskusu, popravljenih zaradi plovnosti, da se določi masa delcev, izpuščenih med preskusom.

8.1.12.2.2   Gostota filtrov za vzorčenje delcev

Različni filtri za vzorčenje delcev imajo različne gostote. Uporabljati je treba znano gostoto sredstev za vzorčenje ali eno od gostot nekaterih običajnih sredstev za vzorčenje:

(a) za borosilikatno steklo, prevlečeno s politetrafluoroetilenom (PTFE), se uporablja gostota sredstev za vzorčenje 2 300 kg/m3;

(b) za sredstva z membrano (prevleko) iz PTFE z vgrajenim podpornim obročkom iz polimetilpentena, ki pomeni 95 % mase sredstva, se uporablja gostota sredstev za vzorčenje 920 kg/m3;

(c) za sredstva z membrano (prevleko) iz PTFE z vgrajenim podpornim obročkom iz PTFE se uporablja gostota sredstev za vzorčenje 2 144 kg/m3.

8.1.12.2.3   Gostota zraka

Ker je treba okolje tehtnice za delce skrbno uravnavati na temperaturo okolice 295 ± 1 K (22 ± 1) °C in rosišče 282,5 ± 1 K (9,5 ± 1) °C, je gostota zraka odvisna predvsem od atmosferskega tlaka. Zato je naveden popravek zaradi plovnosti, ki je samo funkcija atmosferskega tlaka.

8.1.12.2.4   Gostota kalibracijske uteži

Uporabiti je treba navedeno gostoto materiala kovinske kalibracijske uteži.

8.1.12.2.5   Izračun popravka

Masa filtra za vzorčenje delcev se popravi zaradi plovnosti v skladu z enačbo (6-27):



image

(6-27)

pri čemer je:

m cor

masa filtra za vzorčenje delcev, popravljena zaradi plovnosti

m uncor

masa filtra za vzorčenje delcev, nepopravljena zaradi plovnosti

ρ air

gostota zraka v okolju tehtnice

ρ weight

gostota kalibracijske uteži, uporabljene za kalibriranje razpona tehtnice

ρ media

gostota filtra za vzorčenje delcev

pri čemer je:



image

(6-28)

pri čemer je:

p abs

absolutni tlak v okolju tehtnice

M mix

molska masa zraka v okolju tehtnice

R

splošna plinska konstanta

T amb

absolutna temperatura okolice v okolju tehtnice

8.2.   Validacija instrumentov za preskus

8.2.1.   Validacija sorazmernega krmiljenja toka za šaržno vzorčenje in najmanjšega razmerja redčenja za šaržno vzorčenje delcev

8.2.1.1   Merila za sorazmernost pri vzorčenju s stalno prostornino (CVS)

8.2.1.1.1   Sorazmerni pretoki

Za vsak par merilnikov pretoka se pri statističnih izračunih v Dodatku 3 k Prilogi VII uporabljajo zabeleženi pretoki vzorca in skupni pretoki ali njihove srednje vrednosti pri 1 Hz. Določi se standardna napaka ocene SEE pretoka vzorca glede na skupni pretok. Za vsak preskusni interval se dokaže, da je bila standardna napaka SEE manjša od 3,5 % srednjega pretoka vzorca ali enaka tej vrednosti.

8.2.1.1.2   Stalni pretoki

Za vsak par merilnikov pretoka se za dokazovanje, da je bil vsak pretok stalen v območju ± 2,5 % glede na svoj ustrezen srednji ali ciljni pretok, uporabljajo zabeleženi pretoki vzorca in skupni pretoki ali njihove srednje vrednosti pri 1 Hz. Namesto zapisovanja ustreznega pretoka za vsako vrsto merilnika se lahko uporabljajo naslednje možnosti:

(a) možnost z Venturijevo cevjo s kritičnim pretokom. Za Venturijeve cevi s kritičnim pretokom se uporabljajo zabeleženi pogoji na vstopu v Venturijevo cev ali njihove srednje vrednosti pri 1 Hz. Dokazati je treba, da je bila gostota pretoka na vstopu v Venturijevo cev stalna v območju ± 2,5 % glede na srednjo ali ciljno gostoto v vsakem preskusnem intervalu. Za Venturijevo cev s kritičnim pretokom v sistemu vzorčenja s stalno prostornino (CVS) se to lahko dokaže s prikazom, da je bila absolutna temperatura na vstopu v Venturijevo cev stalna v območju ± 4 % glede na srednjo ali ciljno absolutno temperaturo v vsakem preskusnem intervalu;

(b) možnost z volumetrično črpalko. Uporabljajo se zabeleženi pogoji na vstopu v črpalko ali njihove srednje vrednosti pri 1 Hz. Dokazati je treba, da je bila gostota pretoka na vstopu v črpalko stalna v območju ± 2,5 % glede na srednjo ali ciljno gostoto v vsakem preskusnem intervalu. Za volumetrično črpalko v sistemu vzorčenja s stalno prostornino (CVS) se to lahko dokaže s prikazom, da je bila absolutna temperatura na vstopu v črpalko stalna v območju ± 2 % glede na srednjo ali ciljno absolutno temperaturo v vsakem preskusnem intervalu;

8.2.1.1.3   Prikaz sorazmernega vzorčenja

Za vsak sorazmerni šaržni vzorec, kot je na primer vreča ali filter za delce, je treba dokazati, da je bilo ohranjeno sorazmerno vzorčenje, in sicer z uporabo ene od možnosti v nadaljevanju, ob upoštevanju, da se lahko do 5 % skupnega števila podatkovnih točk izpusti kot odstopanja.

Z uporabo dobre inženirske presoje je treba z inženirsko analizo dokazati, da sistem za krmiljenje sorazmernega toka sam po sebi zagotavlja sorazmerno vzorčenje pod vsemi pogoji, pričakovanimi med preskušanjem. Venturijeve cevi s kritičnim pretokom se lahko na primer uporabljajo za pretok vzorca in skupni pretok, če se dokaže, da imajo na vstopu vedno enak tlak in temperaturo ter da vedno delujejo v pogojih kritičnega pretoka.

Izmerjeni ali izračunani pretoki in/ali koncentracije sledilnega plina (npr. CO2) se uporabljajo za določanje najmanjšega razmerja redčenja za šaržno vzorčenje delcev v preskusnem intervalu.

8.2.1.2   Validacija sistema redčenja z delnim tokom

Pri krmiljenju sistema redčenja z delnim tokom za odvzem sorazmernega vzorca nerazredčenih izpušnih plinov je potreben sistem s hitrim odzivom; to se kaže s hitrostjo sistema redčenja z delnim tokom. Čas pretvorbe za sistem se določi v skladu s postopkom iz točke 8.1.8.6.3.2. Dejansko krmiljenje sistema redčenja z delnim tokom temelji na trenutnih merjenih pogojih. Če je skupni čas pretvorbe meritve pretoka izpušnih plinov in sistema redčenja z delnim tokom ≤ 0,3 sekunde, se lahko uporabi spletno krmiljenje. Če je čas pretvorbe daljši od 0,3 sekunde, je treba uporabiti vnaprej določeno krmiljenje, ki temelji na predhodno zapisanem poteku preskusa. V tem primeru mora biti skupni čas vzpona ≤ 1 sekundi, skupni časovni zamik pa ≤ 10 sekundam. Skupni odziv sistema je treba zasnovati tako, da se zagotovi reprezentativen vzorec delcev qm p,i (pretok vzorca izpušnih plinov v sistem redčenja z delnim tokom), ki je sorazmeren masnemu pretoku izpušnih plinov. Za določitev sorazmernosti se uporabi regresijska analiza qm p,i glede na qm ew,i (masni pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi) pri pogostosti pridobivanja podatkov najmanj 5 Hz, pri čemer morajo biti izpolnjena naslednja merila:

(a) korelacijski koeficient r 2 za linearno regresijo med qm p,i in qm ew,i ne sme biti manjši od 0,95;

(b) standardna napaka ocene qm p,i za qm ew,i ne sme preseči 5 % najvišje vrednosti qm p;

(c)  qm p odsek regresijske premice ne sme preseči ± 2 % najvišje vrednosti qm p.

Vnaprej določeno krmiljenje se zahteva, če je skupni čas pretvorbe sistema delcev t 50,P in signala masnega pretoka izpušnih plinov t 50,F krajši od 0,3 sekunde. V tem primeru se izvede predpreskus, za krmiljenje vzorčnega pretoka v sistem delcev pa se uporabi signal masnega pretoka izpušnih plinov iz predpreskusa. Pravilno krmiljenje sistema redčenja z delnim tokom se doseže, če se s predpreskusom ugotovljen časovni potek qm ew,pre, ki krmili qm p, premakne za „vnaprej določen“ čas t 50,P + t 50,F.

Za določitev korelacije med qm p,i in qm ew,i se uporabijo podatki iz dejanskega preskusa, pri čemer se qm ew,i časovno uskladi za vrednost t 50,F glede na qm p,i (brez upoštevanja t 50,P pri časovni uskladitvi). Časovni premik med qm ew in qm p je enak razliki njunih časov pretvorbe, ki so bili določeni v točki 8.1.8.6.3.2.

8.2.2.   Validacija območja analizatorja plina, validacija premika in popravek za premik

8.2.2.1   Validacija območja

Če je analizator kadar koli med preskusom deloval nad 100 % svojega območja, se opravijo naslednji koraki:

8.2.2.1.1   Šaržno vzorčenje

Pri šaržnem vzorčenju se vzorec ponovno analizira z uporabo najnižjega območja analizatorja, ki zagotavlja največji odziv instrumenta pod 100 %. Navede se rezultat z najnižjega območja, v katerem analizator v celotnem preskusu deluje pod 100 % svojega območja.

8.2.2.1.2   Neprekinjeno vzorčenje

Pri neprekinjenem vzorčenju se celotni preskus ponovi z uporabo naslednjega višjega območja analizatorja. Če analizator ponovno deluje nad 100 % svojega območja, se preskus ponovi z uporabo naslednjega višjega območja. Preskus se ponavlja, dokler analizator v celotnem preskusu vedno ne deluje pod 100 % svojega območja.

8.2.2.2   Validacija premika in popravek za premik

Če je premik v območju ± 1 %, se podatki sprejmejo brez vsakega popravka ali po popravku. Če je premik večji od ± 1 %, se za vsako onesnaževalo z mejno vrednostjo emisij, specifičnih za zavoro, in za CO2 izračunata dva sklopa rezultatov emisij, specifičnih za zavoro, ali pa se preskus razveljavi. En sklop se izračuna z uporabo podatkov pred popravkom za premik, drugi sklop pa s podatki, izračunanimi po popravku vseh podatkov za premik v skladu s točko 2.6. Priloge VII in Dodatkom 1 k Prilogi VII. Primerjava se izrazi kot odstotkovni delež nepopravljenih rezultatov. Razlika med nepopravljenimi in popravljenimi vrednostmi emisij, specifičnih za zavoro, mora biti v okviru ± 4 % glede na nepopravljene vrednosti emisij, specifičnih za zavoro, ali glede na zadevne mejne vrednosti, kar je večje. V nasprotnem primeru se celotni preskus razveljavi.

8.2.3.   Predkondicioniranje in tehtanje tare sredstev za vzorčenje delcev (npr. filtrov)

Pred preskusom emisij se opravijo naslednji koraki za pripravo sredstev za filtriranje vzorca delcev in opreme za meritve delcev:

8.2.3.1   Periodična preverjanja

Zagotovi se, da okolje tehtnice in okolje za stabilizacijo delcev ustrezata zahtevam glede periodičnih preverjanj iz točke 8.1.12. Referenčni filter se stehta neposredno pred tehtanjem preskusnih filtrov, da se določi ustrezna referenčna točka (glej podrobnosti o postopku v točki 8.1.12.1). Preverjanje stabilnosti referenčnih filtrov se opravi po obdobju stabilizacije po preskusu, neposredno pred tehtanjem po preskusu.

8.2.3.2   Vizualni pregled

Neuporabljena sredstva za filtriranje vzorca se vizualno pregledajo za okvare, okvarjeni filtri pa se zavržejo.

8.2.3.3   Ozemljitev

Pri rokovanju s filtri za delce, kot je opisano v točki 9.3.4, se uporabljajo električno ozemljene pincete ali ozemljitveni trak.

8.2.3.4   Neuporabljena sredstva za vzorčenje

Neuporabljena sredstva za vzorčenje se postavijo v eno ali več posod, ki so odprte proti okolju za stabilizacijo delcev. Če se uporabljajo filtri, se lahko postavijo v spodnjo polovico kasete za filtre.

8.2.3.5   Stabilizacija

Sredstva za vzorčenje se stabilizirajo v okolju za stabilizacijo delcev. Šteje se, da je neuporabljeno sredstvo za vzorčenje stabilizirano, če je bilo v okolju za stabilizacijo delcev najmanj 30 minut, pri čemer je okolje za stabilizacijo delcev ustrezalo specifikacijam iz točke 9.3.4. Če pa se pričakuje masa 400 μg ali več, se sredstva za vzorčenje stabilizirajo najmanj 60 minut.

8.2.3.6   Tehtanje

Sredstva za vzorčenje se tehtajo samodejno ali ročno na naslednji način:

(a) pri samodejnem tehtanju se za pripravo vzorcev na tehtanje upoštevajo navodila proizvajalca samodejnega sistema; to lahko vključuje dajanje vzorcev v posebno posodo;

(b) pri ročnem tehtanju se uporablja dobra inženirska presoja;

(c) neobvezno se dopušča tudi nadomestno tehtanje (glej točko 8.2.3.10);

(d) ko je filter stehtan, se vrne v petrijevko in zapre.

8.2.3.7   Popravek zaradi plovnosti

Izmerjena utež se popravi zaradi plovnosti, kot je opisano v točki 8.1.13.2.

8.2.3.8   Ponovitev

Meritve mase filtra se lahko ponovijo z uporabo dobre inženirske presoje, da se določi povprečna masa filtra in da se iz izračuna povprečja izključijo odstopanja.

8.2.3.9   Tehtanje tare

Neuporabljeni filtri s stehtano taro se naložijo v čiste kasete za filtre, naložene kasete pa postavijo v zaprto ali zatesnjeno posodo, preden se postavijo v preskusno komoro za vzorčenje.

8.2.3.10   Nadomestno tehtanje

Nadomestno tehtanje ni obvezno in če se uporablja, vključuje meritev referenčne uteži pred vsakim tehtanjem sredstva za vzorčenje delcev (npr. filtra) in po njem. Čeprav nadomestno tehtanje zahteva več meritev, pa popravi ničelni premik tehtnice in se na linearnost opira samo v majhnem območju. To je najprimernejša možnost pri določanju skupnih mas delcev, ki so manjše od 0,1 odstotka mase sredstva za vzorčenje. Vendar morda ni primerna, kadar skupne mase delcev presegajo 1 % mase sredstva za vzorčenje. Če se uporablja nadomestno tehtanje, se uporablja za tehtanje pred preskusom in tehtanje po preskusu. Za tehtanje pred preskusom in tehtanje po preskusu se uporablja ista nadomestna utež. Masa nadomestne uteži se popravi zaradi plovnosti, če je gostota nadomestne uteži manjša od 2,0 g/cm3. Naslednji koraki so primer nadomestnega tehtanja:

(a) uporabljajo se električno ozemljene pincete ali ozemljitveni trak, kot je opisano v točki 9.3.4.6;

(b) uporablja se nevtralizator statične elektrike iz točke 9.3.4.6, da se zmanjša statični električni naboj na vsakem predmetu, preden se postavi v posodico tehtnice;

(c) izbere se nadomestna utež, ki ustreza specifikacijam za kalibracijske uteži iz točke 9.5.2. Nadomestna utež ima tudi enako gostoto kot utež, ki je bila uporabljena za kalibriranje razpona mikro tehtnice, njena masa pa je podobna masi neuporabljenega sredstva za vzorčenje (npr. filtra). Če se uporabljajo filtri, bi morala biti masa uteži za običajne filtre s premerom 47 mm približno (80 do 100) mg;

(d) zabeleži se stabilni odčitek tehtnice, nato se kalibracijska utež odstrani;

(e) neuporabljeno sredstvo za vzorčenje (npr. novi filter) se stehta, zabeležijo se stabilni odčitek tehtnice ter rosišče, temperatura okolice in atmosferski tlak v okolju tehtnice;

(f) kalibracijska utež se ponovno stehta, stabilni odčitek tehtnice se zabeleži;

(g) izračuna se aritmetična sredina dveh odčitkov kalibracijske uteži, ki sta bila zabeležena neposredno pred tehtanjem neuporabljenega vzorca in po njem. Ta srednja vrednost se odšteje od odčitka neuporabljenega vzorca, nato se prišteje resnična masa kalibracijske uteži, kot je navedena na certifikatu kalibracijske uteži. Ta rezultat se zabeleži. To je tara teža neuporabljenega vzorca brez popravka zaradi plovnosti;

(h) ti koraki nadomestnega tehtanja se ponovijo za preostala neuporabljena sredstva za vzorčenje;

(i) ko je tehtanje končano, se upoštevajo navodila iz točk 8.2.3.7 do 8.2.3.9.

8.2.4.   Kondicioniranje in tehtanje delcev po preskusu

Uporabljeni filtri za vzorčenje delcev se namestijo v pokrite ali zatesnjene zabojnike ali pa se posode za filter zaprejo, da se filtri z vzorcem zaščitijo pred onesnaženjem iz okolice. Tako zaščitene obremenjene filtre je treba vrniti v komoro ali prostor za kondicioniranje filtrov za delce. Nato se filtri za vzorčenje delcev ustrezno kondicionirajo in stehtajo.

8.2.4.1   Periodična preverjanja

Zagotovi se, da okolje za tehtanje in okolje za stabilizacijo delcev ustrezata periodičnim preverjanjem iz točke 8.1.13.1. Po končanem preskušanju se filtri vrnejo v okolje za tehtanje in okolje za stabilizacijo delcev. Okolje za tehtanje in okolje za stabilizacijo delcev morata ustrezati zahtevam za okoliške pogoje iz točke 9.3.4.4, v nasprotnem primeru filtri za preskušanje ostanejo pokriti, dokler niso izpolnjeni ustrezni pogoji.

8.2.4.2   Odstranitev iz zaprtih posod

V okolju za stabilizacijo delcev se vzorci delcev odstranijo iz zaprtih posod. Filtri se lahko odstranijo iz kaset pred stabilizacijo ali po njej. Pri odstranjevanju filtra iz kasete se zgornja polovica kasete loči od spodnje polovice z uporabo naprave za ločevanje kaset, zasnovane za ta namen.

8.2.4.3   Električna ozemljitev

Za rokovanje z vzorci delcev se uporabljajo električno ozemljene pincete ali ozemljitveni trak, kot je opisano v točki 9.3.4.5.

8.2.4.4   Vizualni pregled

Zbrani vzorci delcev in ustrezna sredstva za filtriranje se vizualno pregledajo. Če se zdi, da je bil filter ali vzorec zbranih delcev pokvarjen ali če se trdni delci dotikajo katere koli druge površine razen filtra, se vzorec ne sme uporabiti za določanje emisij delcev. V primeru dotikanja z drugo površino se zadevna površina pred nadaljevanjem postopka očisti.

8.2.4.5   Stabilizacija vzorcev delcev

Da bi se vzorci delcev stabilizirali, se postavijo v eno ali več posod, ki so odprte proti okolju za stabilizacijo delcev iz točke 9.3.4.3. Šteje se, da je vzorec delcev stabiliziran, če je bil v okolju za stabilizacijo delcev eno od naslednjih obdobij, pri čemer je okolje za stabilizacijo ustrezalo specifikacijam iz točke 9.3.4.3:

(a) če se pričakuje, da bo koncentracija delcev na celotni površini filtra večja od 0,353 μg/mm2 pri predpostavljeni obremenitvi 400 μg na delovno površino filtra s premerom 38 mm, se filter izpostavi okolju za stabilizacijo za najmanj 60 minut pred tehtanjem;

(b) če se pričakuje, da bo koncentracija delcev na celotni površini filtra manjša od 0,353 μg/mm2, se filter izpostavi okolju za stabilizacijo za najmanj 30 minut pred tehtanjem;

(c) če je koncentracija delcev na celotni površini filtra, ki se pričakuje med preskusom, neznana, se filter izpostavi okolju za stabilizacijo za najmanj 60 minut pred tehtanjem.

8.2.4.6   Določanje mase filtra po preskusu

Postopki iz točke 8.2.3 se ponovijo (točke od 8.2.3.6 do 8.2.3.9), da se določi masa filtra po preskusu.

8.2.4.7   Skupna masa

Od ustrezne mase filtra po preskusu, popravljene zaradi plovnosti, se odšteje vsaka tara masa filtra, popravljena zaradi plovnosti. Rezultat je skupna masa m total, ki se uporabi za izračun emisij v Prilogi VII.

9.    Merilna oprema

9.1.   Specifikacija dinamometra za motorje

9.1.1.   Delo na gredi

Uporabi se dinamometer za motorje, ki ima ustrezne značilnosti za izvedbo veljavnega delovnega cikla in izpolnjuje ustrezna merila za validacijo cikla. Uporabljajo se lahko naslednji dinamometri:

(a) dinamometri na vrtinčne tokove ali vodno zavoro;

(b) dinamometri z motorjem na izmenični ali enosmerni tok;

(c) en ali več dinamometrov.

9.1.2.   Preskusni cikli prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC)

Za meritve navora se lahko uporablja merilna celica za mehanske obremenitve ali vgrajeni merilnik navora.

Pri uporabi merilne celice se signal o navoru prenese na os motorja, pri čemer je treba upoštevati vztrajnost dinamometra. Dejanski navor motorja je navor, ki ga kaže merilna celica, povečan za vztrajnostni moment zavore, pomnožen s kotnim pospeškom. Krmilni sistem mora izvajati ta izračun v realnem času.

9.1.3.   Oprema motorja

Upošteva se delo opreme motorja, ki je potrebna za oskrbo motorja z gorivom, mazanje ali ogrevanje motorja, kroženje tekočega hladilnega sredstva v motorju ali za delovanje naprav za naknadno obdelavo izpušnih plinov, zato mora biti ta oprema vgrajena v skladu s točko 6.3.

9.1.4.   Priprava za vpetje motorja in sistem gredi za prenos moči (kategorija NRSh)

Če je potrebno za pravilno preskušanje motorja kategorije NRSh, se uporabita priprava za vpetje motorja na napravo za preskušanje in sistem gredi za prenos moči na rotacijski sistem dinamometra, ki ju določi proizvajalec.

9.2.   Postopek redčenja (če se uporablja)

9.2.1.   Pogoji za redčilo in koncentracije ozadja

Plinaste sestavine se lahko merijo nerazredčene ali razredčene, medtem ko merjenje delcev običajno zahteva redčenje. Redčenje se lahko izvaja s sistemom za redčenje s celotnim tokom ali sistemom za redčenje z delnim tokom. Kadar se uporablja redčenje, se izpušni plini lahko redčijo z okoliškim zrakom, sintetičnim zrakom ali dušikom. Za merjenje plinastih emisij mora biti temperatura redčila najmanj 288 K (15 °C). Temperatura redčila za vzorčenje delcev je za CVS navedena v točki 9.2.2, za PFD s spremenljivim razmerjem redčenja pa v točki 9.2.3. Pretočna zmogljivost sistema redčenja mora biti dovolj velika, da se v celoti prepreči kondenzacija vodne pare v sistemih za redčenje in vzorčenje. Če je vlažnost zraka visoka, je dovoljeno razvlaževanje zraka za redčenje, preden vstopi v sistem redčenja. Stene tunela za redčenje so lahko ogrevane ali izolirane, prav tako tudi cevi za celotni tok za tunelom za redčenje, gledano v smeri toka, da se prepreči prehod sestavin, ki vsebujejo vodo, iz plinastega v tekoče stanje („kondenzacija vodne pare“).

Preden se redčilo zmeša z izpušnimi plini, se lahko predkondicionira s povečanjem ali zmanjšanjem temperature ali vlažnosti. Iz redčila se lahko odstranijo sestavine, da se zmanjšajo njihove koncentracije ozadja. Za odstranjevanje sestavin ali upoštevanje koncentracij ozadja se uporabljajo naslednje določbe:

(a) koncentracije sestavin v redčilu se lahko izmerijo in izravnajo se lahko njihovi učinki ozadja na rezultate preskusa. Za izračune, s katerimi se izravnajo koncentracije ozadja, glej Prilogo VII;

(b) glede merjenja plinastih ali trdnih onesnaževal iz ozadja so dopustne naslednje spremembe zahtev iz oddelkov 7.2, 9.3 in 9.4:

(i) uporaba sorazmernega vzorčenja se ne zahteva;

(ii) lahko se uporabljajo neogrevani sistemi za vzorčenje;

(iii) ne glede na uporabo šaržnega vzorčenja za razredčene emisije se lahko uporablja neprekinjeno vzorčenje;

(iv) ne glede na uporabo neprekinjenega vzorčenja za razredčene emisije se lahko uporablja šaržno vzorčenje;

(c) za upoštevanje delcev iz ozadja so na voljo naslednje možnosti:

(i) da bi se odstranili delci iz ozadja, se redčilo filtrira z visoko učinkovitimi zračnimi filtri za delce (HEPA) z začetno najmanjšo učinkovitostjo odstranjevanja delcev 99,97 % (za postopke v zvezi z učinkovitostjo filtriranja HEPA glej člen 2(19));

(ii) za popravek zaradi delcev iz ozadja brez filtriranja HEPA delci iz ozadja k neto zbranim delcem na filtru z vzorcem ne smejo prispevati več kot 50 %;

(iii) upoštevanje popravka zaradi ozadja pri neto zbranih delcih s filtriranjem HEPA je dopustno brez omejitve.

9.2.2.   Sistem redčenja s celotnim tokom

Redčenje s celotnim tokom; vzorčenje s stalno prostornino (CVS). Celotni tok nerazredčenih izpušnih plinov se razredči v tunelu za redčenje. Stalen pretok se lahko vzdržuje z vzdrževanjem temperature in tlaka pri merilniku pretoka znotraj omejitev. Pri nestalnem toku se pretok meri neposredno, da se omogoči sorazmerno vzorčenje. Sistem je treba zasnovati na naslednji način (glej sliko 6.6):

(a) uporabiti je treba tunel z notranjimi površinami iz nerjavnega jekla. Celoten tunel za redčenje mora biti električno ozemljen. Namesto tega se lahko za kategorije motorjev, za katere se ne uporabljajo mejne vrednosti ne za maso (PM) ne za število (PN) delcev, uporabijo neprevodni materiali;

(b) sistem za dovajanje zraka za redčenje ne sme umetno zniževati protitlaka izpušnih plinov. Statični tlak na mestu, kjer se nerazredčeni izpušni plini uvajajo v tunel, je treba vzdrževati v območju ± 1,2 kPa glede na atmosferski tlak;

(c) v podporo mešanju je treba nerazredčene izpušne pline uvajati v tunel vzdolž osi tunela v smeri toka. Del zraka za redčenje se lahko uvede radialno iz notranje površine tunela, da se zmanjša medsebojno delovanje izpušnih plinov in sten tunela;

(d) redčilo. Pri vzorčenju delcev se temperatura redčil (okoliški zrak, sintetični zrak ali dušik, kot je navedeno v točki 9.2.1) v neposredni bližini vstopa v tunel za redčenje vzdržuje med 293 in 325 K (od 20 do 52 °C);

(e) Reynoldsovo število Re za tok razredčenih izpušnih plinov mora biti vsaj 4 000 , pri čemer Re temelji na notranjem premeru tunela za redčenje. Re je opredeljeno v Prilogi VII. Preverjanje ustreznega mešanja se opravi s premikanjem sonde za vzorčenje po premeru tunela navpično in vodoravno. Če odziv analizatorja kaže kakršno koli odstopanje, ki presega ±2 % srednje izmerjene koncentracije, je treba povečati pretok v CVS ali pa vgraditi mešalno ploščo ali zaslonko, da se izboljša mešanje;

(f) predkondicioniranje za merjenje pretoka. Razredčeni izpušni plini se lahko pred merjenjem pretoka kondicionirajo, če to kondicioniranje poteka za ogrevanimi sondami za vzorčenje HC ali delcev, gledano v smeri toka:

(i) lahko se uporabljajo naprave za ravnanje toka ali dušilniki pulziranja ali oboje;

(ii) lahko se uporablja filter;

(iii) lahko se uporablja izmenjevalnik toplote za uravnavanje temperature, nameščen pred morebitnim merilnikom pretoka, gledano v smeri toka, vendar je treba sprejeti ukrepe za preprečevanje kondenzacije vodne pare;

(g) kondenzacija vodne pare. Kondenzacija vodne pare je odvisna od vlažnosti, tlaka, temperature in koncentracije drugih sestavin, na primer žveplove kisline. Ti parametri se spreminjajo v odvisnosti od vlažnosti polnilnega zraka, vlažnosti zraka za redčenje, razmerja zrak-gorivo za motor in sestave goriva – vključno s količino vodika in žvepla v gorivu;

Da se zagotovi merjenje pretoka, ki ustreza izmerjeni koncentraciji, je treba bodisi preprečiti kondenzacijo vodne pare med mestom, kjer je nameščena sonda za vzorčenje, in vstopom v merilnik pretoka v tunelu za redčenje bodisi dopustiti kondenzacijo vodne pare in meriti vlažnost na vstopu v merilnik pretoka. Stene tunela za redčenje ali cevi za celotni tok za tunelom, gledano v smeri toka, so lahko ogrevane ali izolirane, da se prepreči kondenzacija vodne pare. V celotnem tunelu za redčenje je treba preprečiti kondenzacijo vodne pare. Nekatere sestavine izpušnih plinov se lahko s prisotnostjo vlažnosti razredčijo ali odstranijo.

Pri vzorčenju delcev tok, ki prihaja iz CVS in je že sorazmeren, prehaja skozi sekundarno redčenje (eno ali več), da se doseže zahtevano skupno razmerje redčenja, kot je prikazano na sliki 9.2 in navedeno v točki 9.2.3.2;

(h) najmanjše skupno razmerje redčenja je med 5: 1 in 7: 1, za fazo primarnega redčenja pa vsaj 2: 1, na podlagi največjega pretoka izpušnih plinov iz motorja med preskusnim ciklom ali preskusnim intervalom;

(i) skupni čas zadrževanja vzorca v sistemu redčenja je med 0,5 sekunde in 5 sekund, merjeno od točke vstopa redčila v posode s filtri;

(j) čas zadrževanja vzorca v sekundarnem sistemu redčenja, če obstaja, je vsaj 0,5 sekunde, merjeno od točke vstopa sekundarnega redčila v posode s filtri.

Za določanje mase delcev so potrebni sistem za vzorčenje delcev, filter za vzorčenje delcev, gravimetrična tehtnica in tehtalna komora z nadzorovano temperaturo in vlažnostjo.

Slika 6.6

Primeri konfiguracij za vzorčenja pri redčenju s celotnim tokom

image

9.2.3.   Sistem redčenja z delnim tokom (PFD)

9.2.3.1   Opis sistema z delnim tokom

Shema sistema za redčenje z delnim tokom (PFD) je prikazana na sliki 6.7. To je splošna shema, ki prikazuje načela odvzema vzorca, redčenja in vzorčenja delcev. Sheme ni dopustno razumeti v smislu, da so vse sestavine, ki so opisane na sliki, potrebne za druge možne sisteme vzorčenja, ki ustrezajo namenu zbiranja vzorcev. Druge konfiguracije, ki se ne ujemajo s to shemo, so dopustne pod pogojem, da so primerne za isti namen zbiranja vzorcev, redčenja in vzorčenja delcev. Izpolnjevati morajo tudi druga merila, na primer merila iz točk 8.1.8.6 (periodična kalibracija) in 8.2.1.2 (validacija) za sisteme redčenja z delnim tokom s spremenljivim razmerjem redčenja ter iz točke 8.1.4.5 in preglednice 8.2. (preveritev linearnosti) in točke 8.1.8.5.7 (preveritev) za sisteme redčenja z delnim tokom s stalnim razmerjem redčenja.

Kot je prikazano v sliki 6.7, se nerazredčeni izpušni plini ali primarno razredčeni tok prenesejo iz izpušne cevi EP oziroma iz CVS v tunel za redčenje DT skozi sondo za vzorčenje SP in cev za prenos vzorca TL. Skupni pretok skozi tunel se naravna s krmilnikom pretoka in črpalko za vzorčenje P sistema za vzorčenje delcev (PSS). Pri sorazmernem vzorčenju izpušnih plinov se pretok zraka za redčenje uravnava s krmilnikom pretoka FC1, ki lahko kot ukazne signale za želeno delitev izpušnih plinov uporablja qm ew (masni pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi) ali qm aw (masni pretok polnilnega zraka na vlažni osnovi) in qm f (masni pretok goriva). Pretok vzorca v tunel za redčenje DT je razlika med skupnim pretokom in pretokom zraka za redčenje. Pretok zraka za redčenje se meri z napravo za merjenje pretoka FM1, skupni pretok pa z napravo za merjenje pretoka sistema za vzorčenje delcev. Razmerje redčenja se izračuna iz teh dveh pretokov. Pri vzorčenju s stalnim razmerjem redčenja nerazredčenih ali razredčenih izpušnih plinov glede na pretok izpušnih plinov (npr.: sekundarno redčenje pri vzorčenju delcev) je pretok zraka za redčenje običajno stalen in se uravnava s krmilnikom pretoka FC1 ali črpalko zraka za redčenje.

Zrak za redčenje (okoliški zrak, sintetični zrak ali dušik) mora biti filtriran z visoko učinkovitim zračnim filtrom za delce (HEPA).

image

a

=

izpušni plini iz motorja ali primarno razredčeni tok

b

=

neobvezno

c

=

vzorčenje delcev

Sestavni deli na sliki 6.7.:

DAF

:

filter zraka za redčenje

DT

:

tunel za redčenje ali sekundarni sistem za redčenje

EP

:

izpušna cev ali primarni sistem za redčenje

FC1

:

krmilnik pretoka

FH

:

posoda za filter

FM1

:

naprava za merjenje pretoka, ki meri pretok zraka za redčenje

P

:

črpalka za vzorčenje

PSS

:

sistem za vzorčenje delcev

PTL

:

cev za prenos delcev

SP

:

sonda za vzorčenje nerazredčenih ali razredčenih izpušnih plinov

TL

:

cev za prenos vzorca

Masni pretoki, ki se uporabljajo samo za redčenje z delnim tokom pri sorazmernem vzorčenju izpušnih plinov:

qm ew

masni pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi

qm aw

masni pretok polnilnega zraka na vlažni osnovi

qm f

masni pretok goriva

9.2.3.2   Redčenje

Temperaturo redčil (okoliški zrak, sintetični zrak ali dušik, kot so navedeni v točki 9.2.1) v neposredni bližini vstopa v tunel za redčenje je treba vzdrževati med 293 in 325 K (od 20 do 52 °C).

Razvlaževanje zraka za redčenje, preden vstopi v sistem za redčenje, je dovoljeno. Sistem redčenja z delnim tokom mora biti izdelan tako, da iz toka izpušnih plinov iz motorja odvzame sorazmerni vzorec nerazredčenih izpušnih plinov in se tako odzove na odklone v pretoku izpušnih plinov ter vnese zrak za redčenje v ta vzorec, da se na preskusnem filtru doseže temperatura, predpisana v točki 9.3.3.4.3. Pri tem je bistveno, da se razmerje redčenja določi tako, da so izpolnjene zahteve glede točnosti iz točke 8.1.8.6.1.

Da se zagotovi merjenje pretoka, ki ustreza izmerjeni koncentraciji, je treba bodisi preprečiti kondenzacijo vodne pare med mestom, kjer je nameščena sonda za vzorčenje, in vstopom v merilnik pretoka v tunelu za redčenje bodisi dopustiti kondenzacijo vodne pare in meriti vlažnost na vstopu v merilnik pretoka. Sistem za redčenje z delnim tokom je lahko ogrevan ali izoliran, da se prepreči kondenzacija vodne pare. V celotnem tunelu za redčenje je treba preprečiti kondenzacijo vodne pare.

Najmanjše razmerje redčenja mora biti v območju 5: 1 do 7: 1 glede na največji pretok izpušnih plinov iz motorja med preskusnim ciklom ali preskusnim intervalom.

Čas zadrževanja vzorca v sistemu redčenja mora biti med 0,5 sekunde in 5 sekund, merjeno od točke vstopa redčila v posode s filtri.

Za določanje mase delcev so potrebni sistem za vzorčenje delcev, filter za vzorčenje delcev, gravimetrična tehtnica in tehtalna komora z nadzorovano temperaturo in vlažnostjo.

9.2.3.3   Uporaba

Sistem redčenja z delnim tokom se lahko uporablja za odvzem sorazmernega vzorca izpušnih plinov pri katerem koli šaržnem ali neprekinjenem vzorčenju delcev in plinastih emisij v katerem koli delovnem ciklu prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC), katerem koli delovnem ciklu NRSC z ločenimi fazami ali katerem koli delovnem ciklu RMC.

Sistem se lahko uporablja tudi za predhodno razredčene izpušne pline, kadar se s stalnim razmerjem redčenja redči že sorazmerni pretok (glej sliko 9.2). To je način za izvajanje sekundarnega redčenja iz tunela CVS, da se doseže potrebno skupno razmerje redčenja pri vzorčenju delcev.

9.2.3.4   Kalibriranje

Kalibriranje sistema za redčenje z delnim tokom za odvzem sorazmernega vzorca izpušnih plinov je obravnavano v točki 8.1.8.6.

9.3.   Postopki vzorčenja

9.3.1.   Splošne zahteve za vzorčenje

9.3.1.1   Zasnova in konstrukcija sonde

Sonda je prvi element v sistemu za vzorčenje. Za odvzem vzorca se potisne v tok nerazredčenih ali razredčenih izpušnih plinov, tako da so njene notranje in zunanje površine v stiku z izpušnimi plini. Vzorec se prenese iz sonde v cev za prenos vzorca.

Notranje površine sonde za vzorčenje so izdelane iz nerjavnega jekla, za vzorčenje nerazredčenih izpušnih plinov pa iz katerega koli nereaktivnega materiala, ki lahko prenaša temperature nerazredčenih izpušnih plinov. Sonde za vzorčenje se namestijo na mesto, kjer so sestavine zmešane do svoje srednje koncentracije v vzorcu in kjer je stranski vpliv drugih sond najmanjši. Priporočljivo je, da se pri vseh sondah prepreči vpliv mejnih plasti, valov in vrtincev – zlasti v bližini izstopa iz izpušne cevi za nerazredčene izpušne pline, kjer lahko pride do nenamernega redčenja. Prepihovanje ali izpihovanje sonde med preskusom ne sme vplivati na drugo sondo. Za odvzem več kot ene sestavine se lahko uporablja ena sama sonda, če ustreza vsem specifikacijam za vsako sestavino.

9.3.1.1.1   Mešalna komora (kategorija NRSh)

Če proizvajalec dovoljuje, se pri preskušanju motorjev kategorije NRSh lahko uporablja mešalna komora. Mešalna komora je neobvezni sestavni del sistema za vzorčenje nerazredčenih plinov in je nameščena v izpušnem sistemu med dušilnikom zvoka in sondo za vzorčenje. Oblika in mere mešalne komore ter cevi pred in za njo morajo biti takšne, da zagotavljajo dobro premešan homogen vzorec na mestu sonde za vzorčenje in preprečujejo močna pulziranja ali resonance komore, ki bi vplivali na rezultate emisij.

9.3.1.2   Cevi za prenos vzorca

Cevi za prenos vzorca, ki prenašajo odvzet vzorec iz sonde v analizator, sredstvo za shranjevanje ali sistem za redčenje, je treba čim bolj skrajšati tako, da se analizatorji, sredstva za shranjevanje in sistemi za redčenje namestijo čim bliže sondi. Število krivin na ceveh za prenos vzorca mora biti čim manjše, polmer krivin, ki se jim ni mogoče izogniti, pa čim večji.

9.3.1.3   Metode vzorčenja

Za neprekinjeno in šaržno vzorčenje, predstavljeno v točki 7.2, veljajo naslednji pogoji:

(a) pri odvzemanju iz stalnega pretoka se mora tudi vzorčenje izvajati s stalnim pretokom;

(b) pri odvzemanju iz spremenljivega pretoka se mora pretok vzorca spreminjati sorazmerno s spreminjanjem pretoka;

(c) sorazmerno vzorčenje je treba validirati, kot je opisano v točki 8.2.1.

9.3.2.   Vzorčenje plina

9.3.2.1   Sonde za vzorčenje

Za vzorčenje plinastih emisij se uporabljajo sonde z enim ali več vhodi. Sonde so lahko usmerjene v katero koli smer glede na tok nerazredčenih ali razredčenih izpušnih plinov. Pri nekaterih sondah je treba temperaturo vzorca regulirati:

(a) pri sondah, ki iz razredčenih izpušnih plinov odvzemajo NOx, je treba temperaturo sten sonde regulirati tako, da se prepreči kondenzacija vodne pare;

(b) pri sondah, ki iz razredčenih izpušnih plinov odvzemajo ogljikovodike, se priporoča reguliranje temperature sten sonde na približno 191 °C, da se zmanjša onesnaženje.

9.3.2.1.1   Mešalna komora (kategorija NRSh)

Notranja prostornina mešalne komore, če se uporablja v skladu s točko 9.3.1.1.1, ne sme biti manjša od desetkratnika delovne prostornine valja preskušanega motorja. Mešalno komoro je treba priključiti čim bliže dušilniku motorja, najnižja temperatura njene notranje površine pa mora biti 452 K (179 °C). Proizvajalec lahko določi obliko mešalne komore.

9.3.2.2   Cevi za prenos vzorca

Uporabljati je treba cevi za prenos vzorca z notranjimi površinami iz nerjavnega jekla, politetrafluoroetilena (PTFE), VitonaTM ali katerega koli drugega materiala, ki ima boljše lastnosti za vzorčenje emisij. Uporabiti je treba nereaktivni material, ki lahko prenaša temperature izpušnih plinov. Lahko se uporabljajo vgrajeni filtri, če filter in njegovo ohišje izpolnjujeta enake zahteve glede temperature kot cevi za prenos vzorca:

(a) pri ceveh za prenos vzorca NOx je treba pred pretvornikom NO2 v NO, ki ustreza specifikacijam iz točke 8.1.11.5, ali pred hladilnikom, ki ustreza specifikacijam iz točke 8.1.11.4, gledano v smeri toka, vzdrževati temperaturo, ki preprečuje kondenzacijo vodne pare;

(b) pri ceveh za prenos vzorca skupnih ogljikovodikov (THC) je treba vzdolž celotne cevi vzdrževati temperaturo sten v okviru dovoljenih odstopanj (191 ± 11) °C. Če vzorčenje poteka iz nerazredčenih izpušnih plinov, se lahko neposredno na sondo priključi neogrevana, izolirana cev za prenos vzorca. Dolžina in izolacija cevi za prenos sta zasnovani tako, da se najvišja pričakovana temperatura izpušnih plinov zniža na najmanj 191 °C, merjeno na izstopu iz cevi za prenos vzorca. Pri vzorčenju razredčenih plinov je dopustno prehodno območje med sondo in cevjo za prenos vzorca v dolžini do 0,92 m, da temperatura sten doseže (191 ± 11) °C.

9.3.2.3   Sestavni deli za kondicioniranje vzorca

9.3.2.3.1   Sušilniki vzorca

9.3.2.3.1.1   Zahteve

Sušilniki vzorca se lahko uporabljajo za odstranjevanje vlage iz vzorca, da se zmanjša vpliv vode na merjenje plinastih emisij. Sušilniki vzorca morajo ustrezati zahtevam, določenim v točkah 9.3.2.3.1.1 in 9.3.2.3.1.2. V enačbi (7-13) se uporablja vsebnost vlage 0,8 prostorninskega odstotka.

Pri najvišji pričakovani koncentraciji vodne pare H m je treba s tehniko odstranjevanja vode vzdrževati vlažnost pri ≤ 5 g vode/kg suhega zraka (ali približno 0,8 prostorninskega odstotka H2O), kar je 100-odstotna relativna vlažnost pri 277,1 K (3,9 °C) in 101,3 kPa. Ta specifikacija vlažnosti ustreza tudi približno 25-odstotni relativni vlažnosti pri 298 K (25 °C) in 101,3 kPa. To je mogoče dokazati z

(a) merjenjem temperature na izstopu iz sušilnika vzorca;

(b) merjenjem vlažnost v točki tik pred CLD, gledano v smeri toka;

izvedbo postopka preverjanja iz točke 8.1.8.5.8.

9.3.2.3.1.2   Dovoljene vrste sušilnikov vzorca in postopek za oceno vsebnosti vlage za sušilnikom

Uporablja se lahko kateri koli sušilnik vzorca, opisan v tej točki:

(a) če se uporablja sušilnik z osmozno membrano pred katerim koli analizatorjem plina ali sredstvom za shranjevanje, gledano v smeri toka, mora izpolnjevati specifikacije za temperaturo iz točke 9.3.2.2. Spremljati je treba rosišče T dew in absolutni tlak p total za sušilnikom z osmozno membrano, gledano v smeri toka. Količina vode se izračuna, kakor je navedeno v Prilogi VII, z uporabo stalno beleženih vrednosti T dew in p total ali njihovih najvišjih vrednosti, ugotovljenih med preskusom, ali njihovih pragov opozorila. Če neposredne meritve niso na voljo, je nazivna vrednost p total podana z najnižjim absolutnim tlakom sušilnika, pričakovanim med preskušanjem;

(b) uporaba termičnega hladilnika, nameščenega, gledano v smeri toka, pred sistemom za merjenje skupnih ogljikovodikov za motorje na kompresijski vžig, ni dopustna. Če se uporablja termični hladilnik pred pretvornikom NO2 v NO, gledano v smeri toka, ali v sistemu vzorčenja brez pretvornika NO2 v NO, mora ta hladilnik zadostiti preverjanju zmogljivosti glede izgub NO2 iz točke 8.1.11.4. Spremljati je treba rosišče T dew in absolutni tlak p total za termičnim hladilnikom, gledano v smeri toka. Količina vode se izračuna, kakor je navedeno v Prilogi VII, z uporabo stalno beleženih vrednosti T dew in p total ali njunih najvišjih vrednosti, ugotovljenih med preskusom, ali njunih pragov opozorila. Če neposredne meritve niso na voljo, je nazivna vrednost p total podana z najnižjim absolutnim tlakom termičnega hladilnika, pričakovanim med preskušanjem. Če je mogoče predpostaviti stopnjo nasičenosti v termičnem hladilniku, je mogoče T dew izračunati na podlagi znanega izkoristka hladilnika in stalnega spremljanja temperature hladilnika T chiller. Če se vrednosti T chiller ne beležijo neprekinjeno, se lahko za določitev stalne količine vode v skladu s Prilogo VII kot stalna vrednost uporabi njena najvišja vrednost, ugotovljena med preskusom, ali njen prag opozorila. Če je mogoče predpostaviti, da je T chiller enaka T dew, se lahko v skladu s Prilogo VII namesto T dew uporablja T chiller. Če je zaradi znanega in stalnega ponovnega segrevanja vzorca med izstopom iz hladilnika in mestom merjenja temperature mogoče predpostaviti stalno temperaturno razliko med T chiller in T dew, se ta predpostavljena vrednost temperaturne razlike lahko vključi v izračun emisij. Veljavnost morebitnih predpostavk, ki so dovoljene v tej točki, je treba dokazati z inženirsko analizo ali s podatki.

9.3.2.3.2   Črpalke za vzorčenje

Uporabljajo se črpalke za vzorčenje, nameščene pred analizatorjem ali sredstvom za shranjevanje katerega koli plina, gledano v smeri toka. Uporabljati je treba črpalke za vzorčenje z notranjimi površinami iz nerjavnega jekla, PTFE ali katerega koli drugega materiala, ki ima boljše lastnosti za vzorčenje emisij. Pri nekaterih črpalkah za vzorčenje je treba temperaturo vzorca regulirati:

(a) če se uporablja črpalka za vzorčenje NOx, nameščena pred pretvornikom NO2 v NO, ki ustreza zahtevam iz točke 8.1.11.5, ali pred hladilnikom, ki ustreza zahtevam iz točke 8.1.11.4, gledano v smeri toka, jo je treba ogrevati, da se prepreči kondenzacija vodne pare;

(b) če se uporablja črpalka za vzorčenje THC pred analizatorjem THC ali sredstvom za shranjevanje, gledano v smeri toka, je treba njene notranje površine ogrevati na temperaturo znotraj dovoljenih odstopanj 464 ± 11 K (191 ±11) °C.

9.3.2.3.3   Pralniki za amoniak

Pralniki za amoniak se lahko uporabijo za kateri koli ali vse sisteme vzorčenja plinov, da se preprečijo stranski vpliv NH3, zmanjšanje zmogljivosti pretvornika NO2 v NO in obloge v sistemu za vzorčenje ali analizatorjih. Namestitev pralnika za amoniak mora biti izvedena v skladu s priporočili proizvajalca.

9.3.2.4   Sredstva za shranjevanje vzorca

Pri vzorčenju z vrečo se količine plina shranijo v dovolj čiste posode, ki v najmanjši možni meri izpuščajo ali prepuščajo pline. Za določanje sprejemljivih mejnih vrednosti za čistost in prepuščanje sredstev za shranjevanje se uporablja dobra inženirska presoja. Posoda se lahko očisti tako, da se večkrat splakne, izsesa in ogreje. Uporablja se prožna posoda (kot je na primer vreča) v okolici z regulirano temperaturo ali toga posoda z regulirano temperaturo, ki se na začetku izsesa ali ima prostor, ki se lahko iztisne, na primer v obliki kombinacije bata in valja. Uporabljati je treba posode, ki ustrezajo specifikacijam v preglednici 6.6.



Preglednica 6.6

Materiali za posode za šaržno vzorčenje plinov

CO, CO2, O2, CH4, C2H6, C3H8, NO, NO2 (1)

polivinil fluorid (PVF) (2), na primer TedlarTM, poliviniliden fluorid (2), na primer KynarTM, politetrafluoroetilen (3), na primer TeflonTM, ali nerjavno jeklo (3)

HC

politetrafluoroetilen (4) ali nerjavno jeklo (4)

(1)   Če se prepreči kondenzacija vodne pare v posodi za shranjevanje.

(2)   Do 313 K (40 °C).

(3)   Do 475 K (202 °C).

(4)   Pri 464 ± 11 K (191 ± 11 °C).

9.3.3.   Vzorčenje delcev

9.3.3.1   Sonde za vzorčenje

Uporabljajo se sonde za vzorčenje delcev z eno odprtino na koncu. Sonde za vzorčenje delcev je treba usmeriti neposredno proti toku.

Sonda za vzorčenje delcev je lahko zaščitena s pokrovom, ki ustreza zahtevam s slike 6.8. V tem primeru se predklasifikator iz točke 9.3.3.3 ne uporablja.

image

9.3.3.2   Cevi za prenos vzorca

Priporočljive so izolirane ali ogrevane cevi za prenos vzorca ali ogrevano ohišje, da se zmanjšajo temperaturne razlike med cevmi za prenos vzorca in sestavinami izpušnih plinov. Uporabljati je treba cevi za prenos vzorca, ki so inertne na delce in imajo električno prevodne notranje površine. Priporočljiva je uporaba cevi za prenos vzorcev, izdelanih iz nerjavnega jekla; cevi iz katerega koli drugega materiala morajo dosegati enako učinkovitost vzorčenja kakor nerjavno jeklo. Notranja površina cevi za prenos delcev mora biti električno ozemljena.

9.3.3.3   Predklasifikator

Dovoljena je uporaba predklasifikatorja za odstranjevanje delcev velikega premera, ki je vgrajen v sistem za redčenje neposredno pred posodo za filtre. Dovoljen je samo en predklasifikator. Če se uporablja sonda v obliki pokrivala (glej sliko 6.8), je uporaba predklasifikatorja prepovedana.

Predklasifikator delcev je lahko vztrajnostni ali ciklonski izločevalnik. Izdelan mora biti iz nerjavnega jekla. Predklasifikator mora v skladu s specifikacijami v območju pretoka, za katerega se uporablja, izločiti vsaj 50 % delcev z aerodinamičnim premerom 10 μm in ne več kot 1 % delcev z aerodinamičnim premerom 1 μm. Izstop iz predklasifikatorja mora biti izdelan tako, da je mogoče obiti morebiten filter za vzorčenje delcev, tako da se lahko pretok predklasifikatorja pred začetkom preskusa stabilizira. Filter za vzorčenje delcev mora biti nameščen v območju 75 cm za izstopom iz predklasifikatorja, gledano v smeri toka.

9.3.3.4   Filter za vzorčenje

Razredčeni izpušni plini se vzorčijo s filtrom, ki med preskusnim zaporedjem izpolnjuje zahteve iz točk od 9.3.3.4.1 do 9.3.3.4.4.

9.3.3.4.1   Specifikacija za filtre

Vse vrste filtrov morajo dosegati zbiralno učinkovitost najmanj 99,7 %. Za dokaz izpolnjevanja te zahteve se lahko uporabijo meritve proizvajalca filtrov, ki se odražajo v nazivnih vrednostih njegovih izdelkov. Material za filtre je lahko:

(a) steklena vlakna, prevlečena s fluorogljikom (PTFE), ali

(b) membrana iz fluorogljika (PTFE).

Če pričakovana neto masa delcev na filtru presega 400 μg, se lahko uporabi filter z najmanjšo začetno zbiralno učinkovitostjo 98 %.

9.3.3.4.2   Velikost filtrov

Nazivna velikost filtra mora ustrezati premeru 46,50 mm ± 0,6 mm (premer delovne površine najmanj 37 mm). Ob predhodnem soglasju homologacijskega organa se lahko uporabijo filtri z večjim premerom. Priporočljiva je sorazmernost med filtrom in njegovo delovno površino.

9.3.3.4.3   Krmiljenje redčenja in temperature vzorcev delcev

Vzorci delcev se redčijo vsaj enkrat, gledano v smeri toka, pred cevmi za prenos vzorca v primeru sistema CVS oziroma za njimi v primeru sistema PFD (glej točko 9.3.3.2 v zvezi s cevmi za prenos). Temperaturo vzorca je treba regulirati na vrednost znotraj območja dovoljenega odstopanja 320 ± 5 K (47 ± 5 °C), merjeno kjer koli na razdalji 200 mm pred oziroma 200 mm za sredstvi za shranjevanje vzorcev, gledano v smeri toka. Ogrevanje ali hlajenje vzorca delcev naj bi bilo doseženo predvsem s pogoji redčenja iz točke 9.2.1(a).

9.3.3.4.4   Hitrost dotoka v filter

Hitrost dotoka v filter mora biti med 0,90 in 1,00 m/s, pri čemer je lahko zunaj tega razpona manj kot 5 % zabeleženih vrednosti pretoka. Če je skupna masa delcev večja od 400 μg, se lahko hitrost dotoka v filter zmanjša. Hitrost dotoka se izmeri kot prostorninski pretok vzorca pri tlaku pred filtrom, gledano v smeri toka, in temperaturi dotoka v filter, deljen z izpostavljeno površino filtra. Če je padec tlaka skozi napravo za vzorčenje delcev do filtra manjši od 2 kPa, se kot tlak pred filtrom, gledano v smeri toka, uporablja tlak v izpušnem sistemu ali v tunelu CVS.

9.3.3.4.5   Posoda za filter

Da se zmanjša vrtinčasto nalaganje in doseže enakomerno nalaganje delcev na filter, se za prehod od notranjega premera cevi za prenos vzorca do izpostavljenega premera površine filtra uporablja divergentni kot stožca 12,5° (glede na os). Ta prehod mora biti izdelan iz nerjavnega jekla.

9.3.4.   Okolje za stabilizacijo in tehtanje delcev za gravimetrično analizo

9.3.4.1   Okolje za gravimetrično analizo

V tem oddelku sta opisani dve okolji, ki sta potrebni za stabilizacijo in tehtanje delcev za gravimetrično analizo: okolje za stabilizacijo delcev, v katerem so shranjeni filtri pred tehtanjem, in okolje za tehtanje, v katerem je nameščena tehtnica. Okolji lahko uporabljata skupni prostor.

V okolju za stabilizacijo in okolju za tehtanje ne sme biti nobenih okoliških onesnaževal, kot so na primer prah, aerosoli ali delno hlapne snovi, ki bi lahko onesnažila vzorce delcev.

9.3.4.2   Čistoča

Čistočo okolja za stabilizacijo delcev je treba preveriti z uporabo referenčnih filtrov v skladu z opisom iz točke 8.1.12.1.4.

9.3.4.3   Temperatura v komori

Temperatura v komori (ali prostoru) za kondicioniranje in tehtanje filtrov za delce mora biti med celotnim kondicioniranjem in tehtanjem filtrov v območju 295 K ± 1 K (22 °C ± 1 °C). Vlažnost je treba vzdrževati v skladu z rosiščem 282,5 K ± 1 K (9,5 °C ± 1 °C), relativno vlažnost pa v območju 45 % ± 8 %. Če sta okolji za stabilizacijo in tehtanje ločeni, je treba okolje za stabilizacijo vzdrževati v območju dovoljenih odstopanj 295 ± 3 K (22 °C ± 3 °C).

9.3.4.4   Preveritev okoljskih pogojev

Kadar se uporabljajo merilni instrumenti, ki ustrezajo specifikacijam iz točke 9.4, se preverijo naslednji okoljski pogoji:

(a) zabeleži se rosišče in temperatura okolice. Ti vrednosti se uporabita za določitev, ali sta okolje za stabilizacijo in okolje za tehtanje najmanj 60 minut pred tehtanjem filtrov ostali v območju dovoljenih odstopanj iz točke 9.3.4.3;

(b) atmosferski tlak v okolju za tehtanje se neprekinjeno beleži. Sprejemljiva druga možnost je uporaba barometra, ki meri atmosferski tlak zunaj okolja za tehtanje, če se lahko zagotovi, da je atmosferski tlak pri tehtnici vedno v območju ± 100 Pa glede na skupni atmosferski tlak. Zagotoviti je treba način za zabeleženje najnovejšega atmosferskega tlaka pri tehtanju posameznega vzorca delcev. Ta vrednost se uporabi za izračun popravka zaradi plovnosti delcev v točki 8.1.12.2.

9.3.4.5   Vgradnja tehtnice

Tehtnica se namesti na naslednji način:

(a) namesti se na ploščad za izolacijo tresljajev, da se izolira od zunanjega hrupa in tresljajev;

(b) zaščiti se pred konvekcijskim tokom zraka z antistatično zaščito pred prepihom, ki je električno ozemljena.

9.3.4.6   Statični električni naboj

Statični električni naboj v okolici tehtnice je treba čim bolj zmanjšati:

(a) tehtnica mora biti električno ozemljena;

(b) če se z vzorci delcev rokuje ročno, je treba uporabljati pincete iz nerjavnega jekla;

(c) pincete morajo biti ozemljene z ozemljitvenim trakom ali pa mora imeti ozemljitveni trak upravljavec, tako da imata ozemljitveni trak in tehtnica skupno ozemljitev;

(d) zagotovi se nevtralizator statične elektrike, ki je električno ozemljen skupaj s tehtnico, da se odstrani statični električni naboj iz vzorcev delcev.

9.4.   Merilni instrumenti

9.4.1.   Uvod

9.4.1.1   Področje uporabe

V tej točki so navedeni merilni instrumenti in z njimi povezane sistemske zahteve, ki se nanašajo na preskušanje emisij. To vključuje laboratorijske instrumente za merjenje parametrov motorja, okoliških pogojev, parametrov, povezanih s pretokom, in koncentracij emisij (nerazredčenih ali razredčenih).

9.4.1.2   Vrste instrumentov

Vsak instrument, omenjen v tej uredbi, se uporablja v skladu z opisom v sami uredbi (merjene veličine, ki jih zagotavljajo ti instrumenti, so na voljo v preglednici 6.5). Kadar koli se instrument, ki je omenjen v tej uredbi, uporablja na način, ki ni naveden, ali kadar se namesto navedenega uporablja drug instrument, veljajo zahteve glede enakovrednosti iz točke 5.1.1. Kadar je za določeno meritev naveden več kot en instrument, homologacijski ali certifikacijski organ na podlagi vloge opredeli enega od njih kot referenčni instrument, s čimer se pokaže, da je alternativni postopek enakovreden navedenemu postopku.

9.4.1.3   Redundantni sistemi

Za vse merilne instrumente, opisane v tej točki, se lahko na podlagi predhodne odobritve homologacijskega ali certifikacijskega organa uporabljajo podatki iz več instrumentov za izračun rezultatov preskusa za posamezni preskus. Rezultati vseh meritev se zabeležijo in neobdelani podatki zadržijo. Ta zahteva velja ne glede na to, ali so bile meritve dejansko uporabljene v izračunih ali ne.

9.4.2.   Beleženje podatkov in krmiljenje

Sistem za preskušanje mora biti sposoben posodabljati in beležiti podatke ter krmiliti sisteme, ki so povezani z zahtevo upravljavca, dinamometer, opremo za vzorčenje in merilne instrumente. Uporabljati je treba sisteme za pridobivanje podatkov in krmiljenje, ki lahko beležijo z navedenimi najmanjšimi frekvencami, kot so prikazane v preglednici 6.7 (ta preglednica se ne uporablja za preskušanje z ločenimi fazami).



Preglednica 6.7

Minimalne pogostosti beleženja podatkov in krmiljenja

Zadevni oddelek protokola preskusa

Izmerjene vrednosti

Minimalna pogostost ukazov in krmiljenja

Minimalna pogostost beleženja

7.6

Vrtilna frekvenca in navor med koračno izdelavo karakterističnega diagrama motorja

1 Hz

1 srednja vrednost na korak

7.6

Vrtilna frekvenca in navor med zvezno izdelavo karakterističnega diagrama motorja

5 Hz

1 Hz – srednje vrednosti

7.8.3

Referenčne in izmerjene vrtilne frekvence in navori v delovnem ciklu prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC)

5 Hz

1 Hz – srednje vrednosti

7.8.2

Referenčne in izmerjene vrtilne frekvence in navori v delovnem ciklu NRSC z ločenimi fazami in RMC

1 Hz

1 Hz

7.3

Neprekinjene koncentracije iz analizatorjev nerazredčenih plinov

n. r.

1 Hz

7.3

Neprekinjene koncentracije iz analizatorjev razredčenih plinov

n. r.

1 Hz

7.3

Šaržne koncentracije iz analizatorjev nerazredčenih plinov

n. r.

1 srednja vrednost na preskusni interval

7.6

8.2.1

Pretok razredčenih izpušnih plinov iz CVS z izmenjevalnikom toplote pred merjenjem pretoka, gledano v smeri toka

n. r.

1 Hz

7.6

8.2.1

Pretok razredčenih izpušnih plinov iz CVS brez izmenjevalnika toplote pred merjenjem pretoka, gledano v smeri toka

5 Hz

1 Hz – srednje vrednosti

7.6

8.2.1

Pretok polnilnega zraka ali izpušnih plinov (za merjenje nerazredčenih plinov v prehodnem stanju)

n. r.

1 Hz – srednje vrednosti

7.6

8.2.1

Zrak za redčenje, če je dejavno krmiljen

5 Hz

1 Hz – srednje vrednosti

7.6

8.2.1

Pretok vzorca iz CVS z izmenjevalnikom toplote

1 Hz

1 Hz

7.6

8.2.1

Pretok vzorca iz CVS brez izmenjevalnika toplote

5 Hz

1 Hz – srednja vrednost

9.4.3.   Specifikacije zmogljivosti merilnih instrumentov

9.4.3.1   Pregled

Sistem preskusa kot celota mora ustrezati veljavnim kalibracijam, preverjanjem in merilom za validacijo preskusa iz točke 8.1, vključno z zahtevami glede preveritve linearnosti iz točk 8.1.4 in 8.2. Instrumenti morajo ustrezati specifikacijam iz preglednice 6.7 za vsa območja, ki se uporabljajo za preskušanje. Poleg tega je treba ohraniti vso dokumentacijo, ki je bila prejeta od proizvajalca instrumenta in iz katere izhaja, da instrument ustreza specifikacijam iz preglednice 6.7.

9.4.3.2   Zahteve za sestavne dele

V preglednici 6.8 so prikazane specifikacije za pretvornike navora, vrtilne frekvence in tlaka, tipala za temperaturo in rosišče ter za druge instrumente. Celotni sistem za merjenje dane fizikalne in/ali kemijske veličine mora zadostiti preveritvi linearnosti iz točke 8.1.4. Za meritve plinastih emisij se lahko uporabljajo analizatorji z algoritmi izravnave, ki so funkcije drugih merjenih plinastih sestavin in lastnosti goriva za preskus določenega motorja. Morebitni algoritem izravnave sme povzročiti le izravnavo razlike in ne sme vplivati na nobeno vrednost (razen v primeru sistematične merilne napake).



Preglednica 6.8

Priporočene specifikacije zmogljivosti merilnih instrumentov

Merilni instrument

Simbol merjene veličine

Čas vzpona za celoten sistem

Frekvenca posodabljanja zapisov

Točnost ()

Ponovljivost ()

Pretvornik vrtilne frekvence motorja

n

1 s

1 Hz – srednje vrednosti

2,0 % pt. ali

0,5 % maks

1,0 % pt. ali

0,25 % maks

Pretvornik navora motorja

T

1 s

1 Hz – srednje vrednosti

2,0 % pt. ali

1,0 % maks

1,0 % pt. ali

0,5 % maks

Merilnik pretoka goriva

(merilnik pretečene količine goriva)

 

5 s

(n. r.)

1 Hz

(n. r.)

2,0 % pt. ali

1,5 % maks

1,0 % pt. ali

0,75 % maks

Merilnik pretečene količine razredčenih izpušnih plinov (CVS)

(z izmenjevalnikom toplote pred merilnikom)

 

1 s

(5 s)

1 Hz – srednje vrednosti

(1 Hz)

2,0 % pt. ali

1,5 % maks

1,0 % pt. ali

0,75 % maks

Merilniki pretoka zraka za redčenje, polnilnega zraka, izpušnih plinov in vzorca

 

1 s

1 Hz – srednje vrednosti za 5 Hz-vzorce

2,5 % pt. ali

1,5 % maks

1,25 % pt. ali

0,75 % maks

Analizator za neprekinjeno merjenje nerazredčenega plina

x

5 s

2 Hz

2,0 % pt. ali

2,0 % mer.

1,0 % pt. ali

1,0 % mer.

Analizator za neprekinjeno merjenje razredčenega plina

x

5 s

1 Hz

2,0 % pt. ali

2,0 % mer.

1,0 % pt. ali

1,0 % mer.

Analizator za neprekinjeno merjenje plina

x

5 s

1 Hz

2,0 % pt. ali

2,0 % mer.

1,0 % pt. ali

1,0 % mer.

Analizator za šaržno merjenje plina

x

n. r.

n. r.

2,0 % pt. ali

2,0 % mer.

1,0 % pt. ali

1,0 % mer.

Gravimetrična tehtnica za delce

m PM

n. r.

n. r.

Glej točko 9.4.11

0,5 μg

Vztrajnostna tehtnica za delce

m PM

5 s

1 Hz

2,0 % pt. ali

2,0 % mer.

1,0 % pt. ali

1,0 % mer.

(1)   Točnost in ponovljivost sta določeni z istimi zbranimi podatki, kot je opisano v točki 9.4.3, in temeljita na absolutnih vrednostih. „pt.“ pomeni skupno srednjo vrednost, pričakovano pri mejni vrednosti emisij; „maks“ pomeni najvišjo vrednost, pričakovano pri mejni vrednosti emisij v delovnem ciklu in ne največje vrednosti merilnega območja instrumenta; „mer.“ pomeni dejansko srednjo vrednost, izmerjeno v delovnem ciklu.

9.4.4.   Merjenje parametrov motorja in pogojev okolice

9.4.4.1   Tipala za vrtilno frekvenco in navor

9.4.4.1.1   Uporaba

Merilni instrumenti za vhodne in izhodne vrednosti dela med obratovanjem motorja morajo ustrezati specifikacijam iz te točke. Priporočajo se tipala, merilni pretvorniki in merilniki, ki ustrezajo specifikacijam iz preglednice 6.8. Celotni sistemi za merjenje vhodnih in izhodnih vrednosti dela morajo zadostiti preveritvam linearnosti iz točke 8.1.4.

9.4.4.1.2   Delo na gredi

Delo in moč se izračunata na podlagi izhodnih vrednosti pretvornikov za vrtilno frekvenco in navor v skladu s točko 9.4.4.1. Celotni sistemi za merjenje vrtilne frekvence in navora morajo zadostiti kalibraciji in preverjanjem iz točk 8.1.7 in 8.1.4.

Navor, ki ga sproži vztrajnost sestavnih delov za pospeševanje in pojemanje, priključenih na vztrajnik, kot sta pogonska gred in rotor dinamometra, se po potrebi izravna na podlagi dobre inženirske presoje.

9.4.4.2   Tlačni pretvorniki ter tipala za temperaturo in rosišče

Celotni sistemi za merjenje tlaka, temperature in rosišča morajo zadostiti kalibraciji iz točke 8.1.7.

Tlačni pretvorniki se namestijo v okolju z nadzorovano temperaturo ali pa izravnavajo temperaturne spremembe v pričakovanem delovnem območju. Materiali pretvornikov so združljivi s tekočino, ki se meri.

9.4.5.   Meritve v zvezi s pretokom

Tok se po potrebi kondicionira za vsako vrsto merilnika pretoka (goriva, polnilnega zraka, nerazredčenih izpušnih plinov, razredčenih izpušnih plinov, vzorca), s čimer se prepreči, da bi valovi, krožni tokovi ali pulziranje toka vplivali na točnost ali ponovljivost merilnika. Pri nekaterih merilnikih se to lahko doseže z uporabo dovolj dolge ravne cevi (kot je na primer dolžina, ki je enaka vsaj 10 premerom cevi) ali z uporabo posebej zasnovanih krivin na ceveh, reber za ravnanje, zaslonk (ali pnevmatskih dušilnikov pulziranja za merilnik pretoka goriva), da se vzpostavi stalen in predvidljiv hitrostni profil pred merilnikom, gledano v smeri toka.

9.4.5.1   Merilnik pretoka goriva

Celoten sistem za merjenje pretoka goriva mora zadostiti kalibraciji iz točke 8.1.8.1. Pri vsakem merjenju pretoka goriva je treba upoštevati morebitno gorivo, ki teče mimo motorja ali se vrača iz motorja v posodo za shranjevanje goriva.

9.4.5.2   Merilnik pretoka polnilnega zraka

Celoten sistem za merjenje pretoka polnilnega zraka mora zadostiti kalibraciji iz točke 8.1.8.2.

9.4.5.3   Merilnik pretoka nerazredčenih izpušnih plinov

9.4.5.3.1   Zahteve za sestavne dele

Celoten sistem za merjenje pretoka nerazredčenih izpušnih plinov mora izpolnjevati zahteve glede linearnosti iz točke 8.1.4. Vsak merilnik pretoka nerazredčenih izpušnih plinov mora biti zasnovan tako, da ustrezno upošteva spremembe termodinamičnega in tekočinskega stanja ter sestave nerazredčenih izpušnih plinov.

9.4.5.3.2   Odzivni čas merilnika pretoka

Da se odvzame sorazmeren vzorec nerazredčenih izpušnih plinov, se za namen krmiljenja sistema za redčenje z delnim tokom zahteva odzivni čas merilnika pretoka, ki je boljši od odzivnih časov iz preglednice 9.3. Odzivni čas merilnika pretoka za sisteme redčenja z delnim tokom s spletnim krmiljenjem mora ustrezati specifikacijam iz točke 8.2.1.2.

9.4.5.3.3   Hlajenje izpušnih plinov

Ta točka se ne uporablja za hlajenje izpušnih plinov zaradi zasnove motorja, med drugim na vodno hlajenje izpušnih zbiralnikov ali turbinskih polnilnikov.

Hlajenje izpušnih plinov pred merilnikom pretoka, gledano v smeri toka, je dovoljeno z naslednjimi omejitvami:

(a) delci se ne smejo vzorčiti za hlajenjem, gledano v smeri toka;

(b) če hlajenje povzroči, da se temperature izpušnih plinov, ki so višje od 475 K (202 °C), znižajo na vrednost pod 453 K (180 °C), se ogljikovodiki ne smejo vzorčiti za hlajenjem, gledano v smeri toka;

(c) če hlajenje povzroča kondenzacijo vodne pare, se NOx ne smejo vzorčiti za hlajenjem, gledano v smeri toka, razen če hladilnik zadosti preverjanju zmogljivosti iz točke 8.1.11.4;

(d) če hlajenje povzroča kondenzacijo vodne pare, preden tok doseže merilnik pretoka, je treba meriti rosišče T dew in tlak p total na vstopu v merilnik pretoka. Te vrednosti se uporabljajo pri izračunu emisij v skladu s Prilogo VII.

9.4.5.4   Merilniki pretoka zraka za redčenje in razredčenih izpušnih plinov

9.4.5.4.1   Uporaba

Trenutni pretoki razredčenih izpušnih plinov ali pretečena količina razredčenih izpušnih plinov v preskusnem intervalu se določijo z uporabo merilnika pretoka razredčenih izpušnih plinov. Pretoki nerazredčenih izpušnih plinov ali pretečena količina nerazredčenih izpušnih plinov v preskusnem intervalu se lahko izračunajo iz razlike med merilnikom pretoka razredčenih izpušnih plinov in merilnikom pretoka zraka za redčenje.

9.4.5.4.2   Zahteve za sestavne dele

Celoten sistem za merjenje pretoka razredčenih izpušnih plinov mora zadostiti kalibraciji in preverjanjem iz točk 8.1.8.4 in 8.1.8.5. Uporabljajo se lahko naslednji merilniki:

(a) za vzorčenje s stalno prostornino (CVS) pretečene količine razredčenih izpušnih plinov se lahko uporablja Venturijeva cev s kritičnim pretokom (CFV) ali več vzporedno nameščenih Venturijevih cevi s kritičnim pretokom, volumetrična črpalka (PDP), Venturijeva cev s podzvočnim pretokom (SSV) ali ultrazvočni merilnik pretoka (UFM). Če je Venturijeva cev s kritičnim pretokom ali volumetrična črpalka kombinirana s toplotnim izmenjevalnikom, nameščenim pred njo, gledano v smeri toka, lahko deluje tudi kot pasivni krmilnik pretoka z ohranjanjem stalne temperature razredčenih izpušnih plinov v sistemu CVS;

(b) za sistem redčenja z delnim tokom (PFD) se lahko uporablja kombinacija katerega koli merilnika pretoka s katerim koli aktivnim sistemom krmiljenja pretoka, da se ohrani sorazmerno vzorčenje sestavin izpušnih plinov. Za ohranjanje sorazmernega vzorčenja se lahko krmili pretečena količina razredčenih izpušnih plinov ali eden ali več pretokov vzorca ali kombinacija teh krmiljenj pretokov.

Za vse druge sisteme redčenja se lahko uporablja laminarni merilnik pretoka, ultrazvočni merilnik pretoka, Venturijeva cev s podzvočnim pretokom, Venturijeva cev s kritičnim pretokom ali več vzporedno nameščenih Venturijevih cevi s kritičnim pretokom, volumetrični merilnik, termični merilnik masnega toka, Pitotova cev za določanje povprečij ali anemometer na vročo žičko.

9.4.5.4.3   Hlajenje izpušnih plinov

Razredčeni izpušni plini pred merilnikom pretoka razredčenih izpušnih plinov, gledano v smeri toka, se lahko hladijo, če se upoštevajo naslednje določbe:

(a) delci se ne smejo vzorčiti za hlajenjem, gledano v smeri toka;

(b) če hlajenje povzroči, da se temperature izpušnih plinov, ki so višje od 475 K (202 °C), znižajo na vrednost pod 453 K (180 °C), se ogljikovodiki ne smejo vzorčiti za hlajenjem, gledano v smeri toka;

(c) če hlajenje povzroča kondenzacijo vodne pare, se NOx ne smejo vzorčiti za hlajenjem, gledano v smeri toka, razen če hladilnik zadosti preverjanju zmogljivosti iz točke 8.1.11.4;

(d) če hlajenje povzroča kondenzacijo vodne pare, preden tok doseže merilnik pretoka, je treba meriti rosišče T dew in tlak p total na vstopu v merilnik pretoka. Te vrednosti se uporabljajo pri izračunu emisij v skladu s Prilogo VII.

9.4.5.5   Merilnik pretoka vzorca za šaržno vzorčenje

Merilnik pretoka vzorca se uporablja za določanje pretokov vzorca ali pretečene količine, ki se vzorči v sistemu za šaržno vzorčenje v preskusnem intervalu. Razlika med dvema merilnikoma pretoka se lahko uporablja za izračun pretoka vzorca v tunel za redčenje, npr. za merjenje delcev s sistemom za redčenja z delnim tokom in za merjenje delcev s sistemom za sekundarno redčenje. Specifikacije za merjenje razlike pretokov za odvzem sorazmernega vzorca nerazredčenih izpušnih plinov so navedene v točki 8.1.8.6.1, kalibracija merjenja razlike pretokov pa obravnavana v točki 8.1.8.6.2.

Celoten sistem za merjenje pretoka vzorca mora zadostiti kalibraciji iz točke 8.1.8.

9.4.5.6   Delilnik plina

Za mešanje kalibracijskih plinov se lahko uporablja delilnik plina.

Uporabljati je treba delilnik plinov, ki meša pline v skladu s specifikacijami iz točke 9.5.1 in v koncentracije, ki se pričakujejo med preskušanjem. Uporabljajo se lahko delilniki plina s kritičnim pretokom, delilniki plina s kapilarnimi cevmi ali delilniki plina s termičnimi merilniki masnega pretoka. Po potrebi se uporabijo popravki viskoznosti (če tega ne izvaja notranja programska oprema delilnika plina), da se zagotovi ustrezna delitev plina. Sistem za delitev plina mora zadostiti preverjanju linearnosti iz točke 8.1.4.5. Po izbiri se lahko mešalna naprava preveri z instrumentom, ki je po svoji naravi linearen, npr. z uporabo plina NO s kemiluminescenčnim detektorjem (CLD). Vrednost razpona instrumenta se nastavi z razponskim plinom, ki je neposredno priključen na instrument. Delilnik plinov se pregleda pri uporabljenih nastavitvah, nazivna vrednost pa se primerja z izmerjeno koncentracijo instrumenta.

9.4.6.   Meritve CO in CO2

Za merjenje koncentracij CO in CO2 v nerazredčenih ali razredčenih izpušnih plinih se pri šaržnem ali neprekinjenem vzorčenju uporablja nedisperzni infrardeči analizator (NDIR).

Sistem, ki temelji na NDIR, mora zadostiti kalibraciji in preverjanjem iz točke 8.1.8.1.

9.4.7.   Meritve ogljikovodikov

9.4.7.1   Plamensko-ionizacijski detektor

9.4.7.1.1   Uporaba

Za merjenje koncentracij ogljikovodikov v nerazredčenih ali razredčenih izpušnih plinih se pri šaržnem ali neprekinjenem vzorčenju uporablja ogrevan plamensko-ionizacijski detektor (FID). Koncentracije ogljikovodikov se določijo na podlagi števila ogljika ena, C1. Temperaturo vseh površin ogrevanih analizatorjev FID, ki so izpostavljene emisijam, je treba vzdrževati pri 464 ± 11 K (191 ± 11 °C). Pri motorjih na ZP in UNP in motorjih na prisilni vžig se lahko kot analizator ogljikovodikov uporabi neogrevani plamensko-ionizacijski detektor (FID).

9.4.7.1.2   Zahteve za sestavne dele

Sistem za merjenje skupnih ogljikovodikov (THC), ki temelji na FID, mora zadostiti vsem preverjanjem za merjenje ogljikovodikov iz točke 8.1.10.

9.4.7.1.3   Gorivo in zrak v gorilniku detektorja FID

Gorivo in zrak v gorilniku detektorja FID morata ustrezati specifikacijam iz točke 9.5.1. Gorivo in zrak v gorilniku detektorja FID se pred vstopom v analizator FID ne smeta mešati, s čimer se zagotovi, da analizator FID deluje z difuzijskim in ne s predmešalnim plamenom.

9.4.7.1.4   Rezervirano

9.4.7.1.5   Rezervirano

9.4.7.2   Rezervirano

9.4.8.   Meritve NOx

Za merjenje NOx sta določena dva merilna instrumenta, pri čemer se lahko uporabi kateri koli od njiju, če izpolnjuje merila iz točke 9.4.8.1 ali 9.4.8.2. Kemiluminescenčni detektor se uporablja kot referenčni postopek za primerjavo s katerim koli drugim predlaganim merilnim postopkom v skladu s točko 5.1.1.

9.4.8.1   Kemiluminescenčni detektor

9.4.8.1.1   Uporaba

Kemiluminescenčni detektor (CLD), povezan s pretvornikom NO2 v NO, se uporablja za merjenje koncentracije NOx pri šaržnem ali neprekinjenem vzorčenju nerazredčenih ali razredčenih izpušnih plinov.

9.4.8.1.2   Zahteve za sestavne dele

Sistem, ki temelji na kemiluminescenčnem detektorju, mora zadostiti preverjanju dušenja iz točke 8.1.11.1. Uporablja se lahko ogrevan ali neogrevan CLD in CLD, ki deluje pri atmosferskem tlaku ali v vakuumu.

9.4.8.1.3   Pretvornik NO2 v NO

Notranji ali zunanji pretvornik NO2 v NO, ki zadosti preverjanju iz točke 8.1.11.5, je treba namestiti pred CLD, gledano v smeri toka, pri čemer se pretvornik konfigurira z obvodom, da se olajša to preverjanje.

9.4.8.1.4   Vplivi vlažnosti

Vse temperature CLD je treba vzdrževati na dovolj visoki ravni, da se prepreči kondenzacija vodne pare. Za odstranitev vlažnosti iz vzorca pred CLD, gledano v smeri toka, se uporabi ena od naslednjih konfiguracij:

(a) CLD, priključen za morebitnim sušilnikom ali hladilnikom, ki je nameščen za pretvornikom NO2 v NO, gledano v smeri toka, pri čemer slednji zadosti preverjanju iz točke 8.1.11.5;

(b) CLD, priključen za morebitnim sušilnikom ali termičnim hladilnikom, gledano v smeri toka, pri čemer slednji zadosti preverjanju iz točke 8.1.11.4.

9.4.8.1.5   Odzivni čas

Za izboljšanje odzivnega časa CLD se lahko uporabi ogrevan CLD.

9.4.8.2   Nedisperzni ultravijolični analizator

9.4.8.2.1   Uporaba

Za merjenje koncentracije NOx v nerazredčenih ali razredčenih izpušnih plinih se pri šaržnem ali neprekinjenem vzorčenju uporablja nedisperzni ultravijolični analizator (NDUV).

9.4.8.2.2   Zahteve za sestavne dele

Sistem, ki temelji na nedisperznem ultravijoličnem analizatorju, mora zadostiti preverjanjem iz točke 8.1.11.3.

9.4.8.2.3   Pretvornik NO2 v NO

Če analizator NDUV meri samo NO, je treba pred analizatorjem NDUV, gledano v smeri toka, namestiti notranji ali zunanji pretvornik NO2 v NO, ki zadosti preverjanju iz točke 8.1.11.5. Za olajšanje tega preverjanja se pretvornik predvidi z obvodom.

9.4.8.2.4   Vplivi vlažnosti

Za preprečevanje kondenzacije vodne pare je treba vzdrževati temperaturo NDUV, razen če se uporablja ena od naslednjih konfiguracij:

(a) NDUV se priključi za morebitnim sušilnikom ali hladilnikom, ki je nameščen za pretvornikom NO2 v NO, gledano v smeri toka, pri čemer slednji zadosti preverjanju iz točke 8.1.11.5;

(b) NDUV se priključi za morebitnim sušilnikom ali termičnim hladilnikom, gledano v smeri toka, pri čemer slednji zadosti preverjanju iz točke 8.1.11.4.

9.4.9.   Meritve O2

Za merjenje koncentracije O2 v nerazredčenih ali razredčenih izpušnih plinih se pri šaržnem ali neprekinjenem vzorčenju uporablja analizator s paramagnetno detekcijo (PMD) ali magnetno pnevmatsko detekcijo.

9.4.10.   Merjenje razmerja zrak-gorivo

Za merjenje razmerja zrak-gorivo v nerazredčenih izpušnih plinih pri neprekinjenem vzorčenju se lahko uporablja cirkonijev (ZrO2) analizator. Za izračun pretoka izpušnih plinov se lahko uporabljajo meritve O2 z meritvami polnilnega zraka ali meritvami pretoka goriva v skladu s Prilogo VII.

9.4.11.   Meritve delcev z gravimetrično tehtnico

Za tehtanje neto mase delcev, zbranih na filtru za vzorčenje, se uporabi tehtnica.

Minimalna ločljivost tehtnice mora biti enaka ponovljivosti v višini 0,5 mikrograma, priporočeni v preglednici 6.8, ali nižja od te vrednosti. Če tehtnica uporablja notranje kalibracijske uteži za redne kalibracije razpona in preverjanja linearnosti, morajo kalibracijske uteži ustrezati specifikacijam iz točke 9.5.2.

Tehtnica se konfigurira za optimalni čas izravnave in stabilnost na kraju, kjer je nameščena.

9.4.12.   Meritve amoniaka (NH3)

Uporablja se lahko Fourierjev transformacijski infrardeči analizator (FTIR), NDUV ali laserski infrardeči analizator, v skladu z navodili proizvajalca.

9.5.   Analizni plini in masni etaloni

9.5.1.   Analizni plini

Analizni plini morajo ustrezati specifikacijam glede točnosti in čistosti iz tega oddelka.

9.5.1.1   Specifikacije za plin

Upoštevati je treba naslednje specifikacije za pline:

(a) za mešanje s kalibracijskimi plini in nastavitev merilnih instrumentov, da se dobi ničelni odziv na ničelni kalibracijski standard, se uporabljajo prečiščeni plini. Uporabljajo se plini z onesnaženjem, ki ni večje od največje od naslednjih vrednosti v plinski jeklenki ali na izstopu iz generatorja ničelnega plina:

(i) 2-odstotno onesnaženje, merjeno glede na srednjo koncentracijo, pričakovano pri standardu. Na primer, če je pričakovana koncentracija CO 100,0 μmol/mol, bi bilo dopustno uporabiti ničelni plin z onesnaženjem s CO, ki je manjše od 2 000 μmol/mol ali enako tej vrednosti;

(ii) onesnaženje, navedeno v preglednici 6.9, ki se uporablja za meritve nerazredčenih ali razredčenih plinov;

(iii) onesnaženje, navedeno v preglednici 6.10, ki se uporablja za meritve nerazredčenih plinov.



Preglednica 6.9

Mejne vrednosti onesnaženja, ki se uporabljajo za merjenje nerazredčenih ali razredčenih plinov [μmol/mol = ppm]

Sestavina

Prečiščeni sintetični zrak ()

Prečiščeni N2 ()

THC (ekvivalent C1)

≤ 0,05 μmol/mol

≤ 0,05 μmol/mol

CO

≤ 1 μmol/mol

≤ 1 μmol/mol

CO2

≤ 1 μmol/mol

≤ 10 μmol/mol

O2

0,205 do 0,215 mol/mol

≤ 2 μmol/mol

NOx

≤ 0,02 μmol/mol

≤ 0,02 μmol/mol

(1)   Ne zahteva se, da so te stopnje čistosti sledljive do mednarodno in/ali nacionalno priznanih standardov.



Preglednica 6.10

Mejne vrednosti onesnaženja, ki se uporabljajo za merjenje nerazredčenih plinov [μmol/mol = ppm]

Sestavina

Prečiščeni sintetični zrak ()

Prečiščeni N2 ()

THC (ekvivalent C1)

≤ 1 μmol/mol

≤ 1 μmol/mol

CO

≤ 1 μmol/mol

≤ 1 μmol/mol

CO2

≤ 400 μmol/mol

≤ 400 μmol/mol

O2

0,18 do 0,21 mol/mol

NOx

≤ 0,1 μmol/mol

≤ 0,1 μmol/mol

(1)   Ne zahteva se, da so te stopnje čistosti sledljive do mednarodno in/ali nacionalno priznanih standardov.

(b) Z analizatorjem FID se uporabljajo naslednji plini:

(i) uporabljati je treba gorivo za FID s koncentracijo H2 (od 0,39 do 0,41) mol/mol, preostanek He ali N2. Zmes ne sme vsebovati več kot 0,05 μmol/mol THC;

(ii) uporabljati je treba zrak v gorilniku FID, ki ustreza specifikacijam za prečiščeni zrak v odstavku (a) te točke;

(iii) ničelni plin FID. Kalibriranje ničlišča plamensko-ionizacijskih detektorjev se izvede s prečiščenim plinom, ki ustreza specifikacijam iz odstavka (a) te točke, razen da je lahko vrednost koncentracije O2 v prečiščenem plinu poljubna;

(iv) propan kot razponski plin za FID. Kalibracija razpona in kalibracijske vrednosti FID za THC se izvede s kalibrirnimi koncentracijami propana (C3H8). Kalibracija se opravi na podlagi števila ogljika ena (C1);

(v) Rezervirano;

(c) uporabljajo se naslednje mešanice plina, pri čemer morajo biti plini sledljivi do ± 1,0 % glede na pravo vrednost mednarodnih in/ali nacionalnih standardov ali drugih odobrenih plinskih standardov:

(i) Rezervirano;

(ii) Rezervirano;

(iii) C3H8, preostanek prečiščeni sintetični zrak in/ali N2 (kot je ustrezno);

(iv) CO, preostanek prečiščeni N2;

(v) CO2, preostanek prečiščeni N2;

(vi) NO, preostanek prečiščeni N2;

(vii) NO2, preostanek prečiščeni sintetični zrak;

(viii) O2, preostanek prečiščeni N2;

(ix) C3H8, CO, CO2, NO, preostanek prečiščeni N2;

(x) C3H8, CH4, CO, CO2, NO, preostanek prečiščeni N2.

(d) lahko se uporabljajo tudi drugi plini, ki niso našteti v odstavku (c) te točke (npr. metanol v zraku, ki se lahko uporablja za določanje faktorjev odziva), če so sledljivi do ±3,0 % glede na pravo vrednost mednarodno in/ali nacionalno priznanih standardov in izpolnjujejo zahteve glede stabilnosti iz točke 9.5.1.2;

(e) lahko se proizvajajo lastni kalibracijski plini z uporabo točne naprave za mešanje, kot je delilnik plinov, za redčenje plinov s prečiščenim N2 ali prečiščenim sintetičnim zrakom. Če delilniki plina ustrezajo specifikacijam iz točke 9.4.5.6 in plini, ki se mešajo, izpolnjujejo zahteve iz odstavkov (a) in (c) te točke, se šteje, da mešanice, ki nastanejo, izpolnjujejo zahteve iz te točke 9.5.1.1.

9.5.1.2   Koncentracija in datum izteka roka trajanja

Zabeležiti je treba koncentracijo vsakega kalibracijskega plinskega standarda in datum izteka njegovega roka trajanja, ki ga je določil dobavitelj plina.

(a) Kalibracijski plinski standard se ne sme uporabljati po datumu izteka roka trajanja, razen če je to dopustno v odstavku (b) te točke.

(b) Kalibracijski plini se lahko ponovno označijo in uporabljajo po datumu izteka roka trajanja, če to predhodno odobri homologacijski organ.

9.5.1.3   Prenos plina

Plini se prenesejo od vira do analizatorjev s sestavnimi deli, ki so namenjeni za krmiljenje in prenašanje samo navedenih plinov.

Upoštevati je treba rok trajanja vseh kalibracijskih plinov. Zabeležiti je treba datum izteka roka trajanja kalibracijskih plinov, ki ga navede proizvajalec.

9.5.2.   Masni etaloni

Uporabljajo se kalibracijske uteži za tehtnico za delce, ki so certificirane kot sledljive do mednarodno in/ali nacionalno priznanih etalonov z negotovostjo v območju 0,1 %. Kalibracijske uteži lahko certificira kateri koli kalibracijski laboratorij, ki ohranja sledljivosti do mednarodno in/ali nacionalno priznanih etalonov. Zagotovi je treba, da najmanjša kalibracijska utež nima večje mase od desetkratnika mase neuporabljenega sredstva za vzorčenje delcev. V poročilu o kalibraciji se navede tudi gostota uteži.




Dodatek 1

Oprema za merjenje števila delcev v emisijah

1.    Postopek merjenja

1.1   Vzorčenje

Število delcev v emisijah se meri z neprekinjenim vzorčenjem iz sistema redčenja z delnim tokom, kot je opisan v točki 9.2.3, ali iz sistema redčenja s celotnim tokom, kot je opisan v točki 9.2.2 te priloge.

1.1.1   Filtracija z redčilom

Redčilo, ki se uporablja za primarno in, če je ustrezno, sekundarno redčenje izpušnih plinov v sistemu redčenja, steče skozi filtre, ki izpolnjujejo zahteve za filtra visoke učinkovitosti za delce v zraku (HEPA), opredeljene v členu 1(19). Preden redčilo steče skozi filter HEPA, se lahko vodi skozi pralnik z aktivnim ogljem, da se zmanjšajo in stabilizirajo koncentracije ogljikovodikov v redčilu. Priporočljivo je, da se pred filtrom HEPA in za pralnikom z aktivnim ogljem namesti dodaten filter za grobe delce.

1.2   Izravnava zaradi pretoka vzorca za merjenje števila delcev – sistemi redčenja s celotnim tokom

Za izravnavo zaradi masnega pretoka, ki je bil odvzet iz sistema redčenja za vzorčenje števila delcev, se odvzeti masni pretok (filtriran) vrne v sistem redčenja. Druga možnost je, da se skupni masni pretok v sistemu redčenja matematično popravi glede na odvzet pretok vzorca za merjenje števila delcev. Kadar je skupni masni pretok, odvzet iz sistema redčenja za vzorčenje skupnega števila delcev in vzorčenje mase delcev, manj kot 0,5 % skupnega pretoka razredčenih izpušnih plinov v tunelu za redčenje (med), se lahko ta popravek ali vračanje pretoka zanemari.

1.3   Izravnava zaradi pretoka vzorca za merjenje števila delcev – sistemi redčenja z delnim tokom

1.3.1

Pri sistemih redčenja z delnim tokom se masni pretok, odvzet iz sistema redčenja za vzorčenje števila delcev, upošteva pri preverjanju sorazmernosti vzorčenja. To se doseže z vračanjem pretoka vzorca za merjenje števila delcev nazaj v sistem redčenja pred napravo za merjenje pretoka, gledano v smeri toka, ali z matematičnim popravkom, navedenim v točki 1.3.2. Pri sistemih za celotno vzorčenje pri redčenju z delnim pretokom se masni pretok, odvzet za vzorčenje števila delcev, popravi tudi v izračunu mase delcev, kot je navedeno v točki 1.3.3.

1.3.2

Trenutni pretok izpušnih plinov v sistem redčenja (qmp), ki se uporablja za preverjanje sorazmernosti vzorčenja, se popravi v skladu z eno od naslednjih metod:

(a) Če se odvzeti pretok vzorca za merjenje števila delcev zavrže, se enačba (6-20) v točki 8.1.8.6.1. te priloge nadomesti z enačbo (6-29):



qmp = qmdew qmdw + qex

(6-29)

pri čemer je:

qm dew

masni pretok razredčenih izpušnih plinov, v kg/s

qm dw

masni pretok zraka za redčenje, v kg/s

q ex

masni pretok vzorca za merjenje števila delcev, v kg/s.

Signal q ex, ki se pošlje krmilniku sistema z delnim tokom, mora biti vedno točnosti 0,1 % qm dew in se pošilja s frekvenco najmanj 1 Hz.

(b) Če se odvzeti pretok vzorca za merjenje števila delcev v celoti ali delno zavrže, vendar pa se enakovreden pretok vrne v sistem redčenja pred napravo za merjenje pretoka, gledano v smeri toka, se enačba (6-20) v točki 8.1.8.6.1 te priloge nadomesti z enačbo (6-30):



qmp = qmdew qmdw + qex qsw

(6-30)

pri čemer je:

qm dew

masni pretok razredčenih izpušnih plinov, v kg/s

qm dw

masni pretok zraka za redčenje, v kg/s

q ex

masni pretok vzorca za merjenje števila delcev, v kg/s,

q sw

masni pretok, ki se vrne v tunel za redčenje, da nadomesti odvzem vzorca za merjenje števila delcev, v kg/s.

Razlika med q ex in q sw, ki se pošlje krmilniku sistema z delnim tokom, mora biti vedno točnosti ± 0,1 % qm dew. Signal (ali signali) se pošiljajo s frekvenco najmanj 1 Hz.

1.3.3

Popravek meritve mase delcev

Kadar se pretok vzorca za merjenje števila delcev odvzame iz celotnega vzorčenja pri sistemih redčenja z delnim tokom, se masa delcev (m PM), izračunana v točki 2.3.1.1 Priloge VII, popravi tako, da se upošteva odvzeti pretok. Ta popravek je potreben tudi, kadar se odvzeti filtrirani pretok vrne v sisteme redčenja z delnim tokom, kot je določeno v enačbi (6-31):



image

(6-31)

pri čemer je:

m PM

masa delcev, določena v skladu s točko 2.3.1.1 Priloge VII, v g/test

m sed

skupna masa razredčenih izpušnih plinov, ki prehajajo skozi tunel za redčenje, v kg

m ex

skupna masa razredčenih izpušnih plinov, odvzetih iz tunela za redčenje za vzorčenje števila delcev, v kg.

1.3.4

Sorazmernost vzorčenja pri redčenju z delnim tokom

Za merjenje števila delcev se masni pretok izpušnih plinov, določen v skladu s katero koli metodo iz točk od 8.4.1.3 do 8.4.1.7 te priloge, uporablja za krmiljenje sistema redčenja z delnim tokom, da se pridobi vzorec, sorazmeren masnemu pretoku izpušnih plinov. Kakovost sorazmernosti se preveri tako, da se v skladu s točko 8.2.1.2 te priloge izvede regresijska analiza med pretokom vzorca in pretokom izpušnih plinov.

1.3.5

Izračun števila delcev

Določanje in izračun števila delcev sta določena v Dodatku 5 k Prilogi VII.

2.    Merilna oprema

2.1   Specifikacija

2.1.1   Pregled sistema

2.1.1.1

Sistem za vzorčenje delcev sestavljajo sonda ali točka vzorčenja, ki odvzema vzorec iz homogenega premešanega toka v sistemu redčenja, kakor je opisano v točki 9.2.2 ali 9.2.3 te priloge, izločevalnik hlapnih delcev (VPR) pred števcem števila delcev (PNC), gledano v smeri toka, in primerna cev za prenos.

2.1.1.2

Priporočljivo je, da se pred vstopom v izločevalnik hlapnih delcev namesti predklasifikator velikosti delcev (npr. ciklonski ali vztrajnostni izločevalnik itd.). Tudi sonda za vzorčenje, ki deluje kot naprava za ustrezno klasifikacijo glede na velikost, kakor je prikazana na sliki 6.8, je sprejemljiva nadomestna možnost za uporabo predklasifikatorja delcev po velikosti. Pri sistemih redčenja z delnim tokom se lahko uporabi isti predklasifikator za vzorčenje mase delcev in števila delcev, pri čemer se vzorec za merjenje števila delcev odvzema iz sistema redčenja za predklasifikatorjem, gledano v smeri toka. Druga možnost je uporaba ločenih predklasifikatorjev, pri čemer se vzorec za merjenje števila delcev odvzema iz sistema redčenja pred predklasifikatorjem za maso delcev, gledano v smeri toka.

2.1.2   Splošne zahteve

2.1.2.1

Točka vzorčenja delcev mora biti znotraj sistema redčenja.

Konica sonde za vzorčenje oziroma točka vzorčenja delcev in cev za prenos delcev skupaj tvorita sistem za prenos delcev. Sistem za prenos delcev vodi vzorec od tunela za redčenje do vstopa v izločevalnik hlapnih delcev. Sistem za prenos delcev mora izpolnjevati naslednje pogoje:

Pri sistemih redčenja s celotnim tokom in sistemih za delno vzorčenje pri redčenju z delnim tokom (kot je opisano v točki 9.2.3 te priloge), se sonda za vzorčenje namesti blizu osi tunela, od 10 do 20 premerov tunela za vstopno odprtino za plin, gledano v smeri toka, in usmeri proti toku plina skozi tunel, pri čemer mora biti njena os na konici vzporedna z osjo tunela za redčenje. Sonda za vzorčenje se v predelu za redčenje namesti tako, da se vzorec odvzema iz homogene mešanice redčila in izpušnih plinov.

Pri sistemih za celotno vzorčenje pri redčenju z delnim tokom (kot je opisano v točki 9.2.3 te priloge) se točka vzorčenja delcev ali sonda za vzorčenje namesti v cev za prenos delcev pred posodo za filter delcev, napravo za merjenje pretoka in vsemi točkami razcepa/obvoda vzorca, gledano v smeri toka. Točka vzorčenja ali sonda za vzorčenje se namesti tako, da se vzorec odvzema iz homogene mešanice redčila in izpušnih plinov. Mere sonde za vzorčenje delcev morajo biti take, da ne ovirajo delovanja sistema redčenja z delnim tokom.

Vzorec plina mora pri toku skozi sistem za prenos delcev izpolnjevati naslednje pogoje:

(a) pri sistemih redčenja s celotnim tokom mora tok izkazovati Reynoldsovo število (Re) < 1 700 ;

(b) pri sistemih redčenja z delnim tokom mora tok v cevi za prenos delcev, tj. za sondo za vzorčenje ali točko vzorčenja, gledano v smeri toka, izkazovati Reynoldsovo število (Re) < 1 700 ;

(c) njegov čas zadrževanja v sistemu za prenos delcev mora biti ≤ 3 sekunde.

(d) Šteje se, da je sprejemljiva tudi vsaka druga konfiguracija vzorčenja za sistem za prenos delcev, za katero se lahko dokaže enakovreden prodor delcev s premerom 30 nm.

(e) Izhodna cev, ki vodi razredčeni vzorec od izločevalnika hlapnih delcev do vstopa v števec števila delcev, mora imeti naslednje lastnosti:

(f) njen notranji premer mora biti ≥ 4 mm;

(g) čas zadrževanja toka vzorca plina skozi izhodno cev mora biti ≤ 0,8 sekunde.

(h) Šteje se, da je sprejemljiva tudi vsaka druga konfiguracija vzorčenja za izhodno cev, za katero se lahko dokaže enakovreden prodor delcev s premerom 30 nm.

2.1.2.2

Izločevalnik hlapnih delcev mora vključevati naprave za redčenje vzorca in za izločanje hlapnih delcev.

2.1.2.3

Vsi deli sistema redčenja in sistema za vzorčenje od izpušne cevi do števca števila delcev, ki so v stiku z nerazredčenimi in razredčenimi izpušnimi plini, morajo biti izdelani tako, da je odlaganje delcev čim manjše. Vsi deli morajo biti iz električno prevodnega materiala, ki ne reagira s sestavinami izpušnih plinov, in električno ozemljeni, da ne pride do elektrostatičnega učinka.

2.1.2.4

Sistem vzorčenja delcev mora biti združljiv z dobro prakso vzorčenja aerosola, ki se izogiba ostrim pregibom in nenadnim spremembam v prečnem prerezu ter uporablja gladke notranje površine in zmanjšanje dolžine linije vzorčenja. Postopne spremembe v prečnem prerezu so dopustne.

2.1.3   Splošne zahteve

2.1.3.1

Vzorec delcev ne sme iti skozi črpalko, dokler ne gre skozi števec števila delcev.

2.1.3.2

Priporočljiva je uporaba predklasifikatorja vzorca.

2.1.3.3

Enota za predpripravo vzorca mora:

2.1.3.3.1 omogočiti redčenje vzorca v eni ali več fazah, da se doseže koncentracija števila delcev pod zgornjim pragom, ki ga določa števec števila delcev v načinu štetja posameznih delcev, temperatura plina ob vstopu v števec števila delcev pa mora biti pod 308 K (35 °C);

2.1.3.3.2 vključevati začetno ogrevano fazo redčenja, katere rezultat je temperatura vzorca ≥ 423 K (150 °C) in ≤ 673 K (400 °C) in redčenje z najmanj 10-kratnim faktorjem;

2.1.3.3.3 krmiliti ogrevane faze tako, da je stalna nazivna delovna temperatura v območju, ki je opredeljen v točki 2.1.4.3.2, z dovoljenim odstopanjem ± 10 °C; nuditi prikaz, ali so delovne temperature ogrevanih faz ustrezne;

2.1.3.3.4 dosegati redukcijski faktor koncentracije delcev (fr (di )), kot je opredeljen v točki 2.2.2.2, za delce s premerom električne mobilnosti 30 nm in 50 nm, ki je največ za 30 % oz. 20 % večji in največ za 5 % manjši v primerjavi s tistim za delce s premerom električne mobilnosti 100 nm, za izločevalnik hlapnih delcev kot celoto;

2.1.3.3.5 dosegati tudi > 99,0-odstotno izhlapevanje delcev tetrakontana (CH3(CH2)38CH3) s premerom 30 nm pri vstopni koncentraciji ≥ 10 000  cm– 3, na podlagi ogrevanja in zmanjšanja delnih tlakov tetrakontana.

2.1.3.4

Števec števila delcev mora:

2.1.3.4.1 delovati pri delovnih pogojih celotnega toka;

2.1.3.4.2 izkazovati točnost štetja z odstopanjem ± 10 % v celotnem območju od 1 cm– 3 do zgornje meje, ki jo določa števec števila delcev v načinu štetja posameznih delcev, glede na sledljiv standard. Pri koncentracijah pod 100 cm– 3 se lahko zahtevajo meritve, za katere se izračuna povprečje v daljših obdobjih vzorčenja, da se dokaže točnost števca števila delcev z visoko stopnjo statistične zanesljivosti;

2.1.3.4.3 izkazovati ločljivost najmanj 0,1 delca na cm– 3 pri koncentracijah pod 100 cm– 3;

2.1.3.4.4 izkazovati linearni odziv na koncentracije delcev v celotnem merilnem območju v načinu štetja posameznih delcev;

2.1.3.4.5 izkazovati frekvenco pošiljanja podatkov, ki je enaka ali večja od 0,5 Hz;

2.1.3.4.6 izkazovati odzivni čas v območju merjene koncentracije, ki je krajši od 5 s;

2.1.3.4.7 vključevati funkcijo popravka zaradi naključij, do največ 10 % popravka, pri čemer se lahko uporabi notranji kalibracijski faktor, kot je določen v točki 2.2.1.3, ne pa tudi drugi algoritmi za popravek ali opredelitev učinkovitosti štetja;

2.1.3.4.8 imeti učinkovitost štetja za velikosti delcev, ki ustrezata premeru električne mobilnosti 23 nm (± 1 nm) in 41 nm (± 1 nm), 50 % (± 12 %) oziroma > 90 %. Te učinkovitosti štetja se lahko dosežejo z notranjimi (na primer z nadzorom zasnove instrumenta) ali zunanjimi (na primer s predklasifikacijo po velikosti) sredstvi;

2.1.3.4.9 če je v števcu števila delcev delovna tekočina, jo je treba menjati tako pogosto, kot navaja proizvajalec instrumenta.

2.1.3.5

Če se tlak in/ali temperatura v točki, v kateri se nadzoruje pretok števca števila delcev, ne vzdržujeta na znani stalni ravni, ju je treba meriti na vstopu v števec števila delcev in sporočiti zaradi prilagoditve meritev koncentracije delcev na standardne pogoje.

2.1.3.6

Seštevek časa zadrževanja v sistemu za prenos delcev, izločevalniku hlapnih delcev in izhodni cevi ter odzivnega časa števca števila delcev ne sme presegati 20 s.

2.1.3.7

Čas pretvorbe celotnega sistema vzorčenja števila delcev (sistem za prenos delcev, izločevalnik hlapnih delcev, izhodna cev in števec števila delcev) se določi z zamenjavo aerosola neposredno na vstopu v sistem za prenos delcev. Zamenjava aerosola se opravi v manj kot 0,1 sekunde. Aerosol, ki se uporabi pri preskusu, povzroči spremembo koncentracije za vsaj 60 % obsega skale (FS).

Sled koncentracije se zabeleži. Za časovno uskladitev koncentracije števila delcev in signalov pretoka izpušnih plinov se čas pretvorbe opredeli kot čas od spremembe (t0) do takrat, ko doseže odziv 50 % končnega odčitka (t50).

2.1.4   Opis priporočljivega sistema

Ta točka opisuje prakso, ki se priporoča za merjenje števila delcev. Vendar pa je sprejemljiv vsak sistem, ki izpolnjuje specifikacije glede zmogljivosti iz točk 2.1.2 in 2.1.3.

Sliki 6.9 in 6.10 shematično prikazujeta konfiguraciji sistema za vzorčenje delcev, ki se priporočata za sisteme redčenja z delnim tokom in s celotnim tokom.

Slika 6.9

Shematski prikaz priporočenega sistema za vzorčenje delcev – vzorčenje z delnim tokom

image

Slika 6.10

Shematski prikaz priporočenega sistema za vzorčenje delcev – vzorčenje s celotnim tokom

image

2.1.4.1   Opis sistema vzorčenja

Sistem za vzorčenje delcev je sestavljen iz konice sonde za vzorčenje ali točke vzorčenja delcev v sistemu redčenja, cevi za prenos delcev, predklasifikatorja delcev in izločevalnika hlapnih delcev pred enoto za merjenje koncentracije števila delcev, gledano v smeri toka. Izločevalnik hlapnih delcev mora vključevati naprave za redčenje vzorca (razredčevalniki števila delcev: PND1 in PND2) in izhlapevanje delcev (cev za izhlapevanje, ET). Sonda za vzorčenje ali točka vzorčenja za pretok preskusnega plina mora biti v predelu za redčenje nameščena tako, da je mogoče zajeti reprezentativni vzorec pretoka plina iz homogene mešanice redčila in izpušnih plinov. Seštevek časa zadrževanja v sistemu in odzivnega časa števca števila delcev ne sme presegati 20 sekund.

2.1.4.2   Sistem za prenos delcev

Konica sonde za vzorčenje oziroma točka vzorčenja delcev in cev za prenos delcev skupaj tvorita sistem za prenos delcev. Sistem za prenos delcev vodi vzorec od tunela za redčenje do vstopa v prvi razredčevalnik števila delcev. Sistem za prenos delcev mora izpolnjevati naslednje pogoje:

Pri sistemih redčenja s celotnim tokom in sistemih za delno vzorčenje pri redčenju z delnim tokom (kot je opisano v točki 9.2.3 te priloge), se sonda za vzorčenje namesti blizu osi tunela, od 10 do 20 premerov tunela za vstopno odprtino za plin, gledano v smeri toka, in usmeri proti toku plina skozi tunel, pri čemer mora biti njena os na konici vzporedna z osjo tunela za redčenje. Sonda za vzorčenje se v predelu za redčenje namesti tako, da se vzorec odvzema iz homogene mešanice redčila in izpušnih plinov.

Pri sistemih za celotno vzorčenje pri redčenju z delnim tokom (kot je opisano v točki 9.2.3 te priloge) se točka vzorčenja delcev ali sonda za vzorčenje namesti v cev za prenos delcev pred posodo za filter delcev, napravo za merjenje pretoka in vsemi točkami razcepa/obvoda vzorca, gledano v smeri toka. Točka vzorčenja ali sonda za vzorčenje se namesti tako, da se vzorec odvzema iz homogene mešanice redčila in izpušnih plinov.

Vzorec plina mora pri toku skozi sistem za prenos delcev izpolnjevati naslednje pogoje:

izkazovati mora Reynoldsovo število (Re) < 1 700 ;

njegov čas zadrževanja v sistemu za prenos delcev mora biti ≤ 3 sekunde.

Šteje se, da je sprejemljiva tudi vsaka druga konfiguracija vzorčenja za sistem za prenos delcev, za katero se lahko dokaže enakovreden prodor delcev s premerom električne mobilnosti 30 nm.

Izhodna cev, ki vodi razredčeni vzorec od izločevalnika hlapnih delcev do vstopa v števec števila delcev, mora imeti naslednje lastnosti:

njen notranji premer mora biti ≥ 4mm;

čas zadrževanja toka vzorca plina skozi izhodno cev mora biti ≤ 0,8 sekunde.

Šteje se, da je sprejemljiva tudi vsaka druga konfiguracija vzorčenja za izhodno cev, za katero se lahko dokaže enakovreden prodor delcev s premerom električne mobilnosti 30 nm.

2.1.4.3   Predklasifikator delcev

Priporočljiv predklasifikator delcev se namesti pred izločevalnik hlapnih delcev, gledano v smeri toka. Premer delcev pri presečni točki 50 % predklasifikatorja mora biti med 2,5 μm in 10 μm pri prostorninskem pretoku, ki je bil izbran za vzorčenje emisij za število delcev. Predklasifikator mora omogočati, da najmanj 99 % masne koncentracije delcev velikosti 1 μm, ki vstopajo v predklasifikator, pri prostorninskem pretoku, izbranem za vzorčenje emisij za število delcev, izstopi iz predklasifikatorja. Pri sistemih redčenja z delnim tokom se lahko uporabi isti predklasifikator za vzorčenje mase delcev in števila delcev, pri čemer se vzorec za merjenje števila delcev odvzema iz sistema redčenja za predklasifikatorjem, gledano v smeri toka. Druga možnost je uporaba ločenih predklasifikatorjev, pri čemer se vzorec za merjenje števila delcev odvzema iz sistema redčenja pred predklasifikatorjem za maso delcev, gledano v smeri toka.

2.1.4.4   Izločevalnik hlapnih delcev (VPR)

Izločevalnik hlapnih delcev sestavljajo prvi razredčevalnik števila delcev (PND1), cev za izhlapevanje in drugi razredčevalnik (PND2), ki so povezani zaporedno. Namen te funkcije redčenja je zmanjšati številčno koncentracijo v vzorcu, ki vstopa v enoto za merjenje koncentracije delcev, pod zgornji prag, ki ga določa števec števila delcev v načinu štetja posameznih delcev, in preprečiti tvorbo jeder v vzorcu. Izločevalnik hlapnih delcev mora omogočati prikaz, ali je delovna temperatura razredčevalnika števila delcev PND1 in cevi za izhlapevanje ustrezna.

Izločevalnik hlapnih delcev mora dosegati > 99,0-odstotno izhlapevanje delcev tetrakontana (CH3(CH2)38CH3) s premerom 30 nm pri vstopni koncentraciji ≥ 10 000  cm–3, in sicer na podlagi ogrevanja in zmanjšanja delnih tlakov tetrakontana. Prav tako mora dosegati redukcijski faktor koncentracije delcev (f r) za delce s premerom električne mobilnosti 30 nm in 50 nm, ki ni za več kot 30 % oziroma 20 % večji ter ni za več kot 5 % manjši v primerjavi s tistim za delce s premerom električne mobilnosti 100 nm, za izločevalnik hlapnih delcev kot celoto.

2.1.4.4.1   Prva naprava za redčenje števila delcev (PND1)

Prva naprava za redčenje števila delcev je posebej zasnovana za redčenje koncentracije števila delcev in deluje pri temperaturi (stene) od 423 K do 673 K (150 °C do 400 °C). Nastavitveno točko za temperaturo stene je treba vzdrževati na stalni nazivni delovni temperaturi v okviru navedenega razpona z dovoljenim odstopanjem ± 10 °C, pri čemer ni dopustno preseganje temperature stene cevi za izhlapevanje (točka 2.1.4.4.2). Razredčevalniku je treba zagotavljati zrak za redčenje, filtriran skozi filter HEPA, omogočati pa mora od 10- do 200-kraten faktor redčenja.

2.1.4.4.2   Cev za izhlapevanje (ET)

Temperatura stene po celotni dolžini cevi za izhlapevanje se krmili in mora biti višja ali enaka temperaturi stene prve naprave za redčenje števila delcev, vzdržuje pa se na stalni nazivni delovni temperaturi med 300 °C in 400 °C, z dovoljenim odstopanjem ± 10 oC.

2.1.4.4.3   Druga naprava za redčenje števila delcev (PND2)

Naprava PND2 je posebej zasnovana za redčenje koncentracije števila delcev. Razredčevalniku je treba zagotavljati zrak za redčenje, filtriran skozi filter HEPA, in biti mora zmožen vzdrževati enotni faktor redčenja v razponu od 10- do 30-krat. Faktor redčenja PND2 se izbere v razponu od 10- do 15-krat tako, da je koncentracija števila delcev za drugim razredčevalnikom manjša od zgornjega praga, ki ga določa števec števila delcev v načinu štetja posameznih delcev, temperatura plina pred vstopom v števec števila delcev pa je < 35 °C.

2.1.4.5   Števec števila delcev (PNC)

Števec števila delcev mora izpolnjevati zahteve iz točke 2.1.3.4.

2.2.   Kalibracija/validacija sistema za vzorčenje delcev ( 4 )

2.2.1   Kalibracija števca števila delcev

2.2.1.1

Tehnična služba zagotovi obstoj potrdila o kalibraciji za števec števila delcev, ki potrjuje njegovo skladnost s sledljivim standardom, izdano v obdobju 12 mesecev pred izvedbo preskusa emisij.

2.2.1.2

Števec števila delcev je treba ponovno kalibrirati tudi po izvedbi vseh večjih vzdrževalnih del, pri čemer se izda novo potrdilo o kalibraciji.

2.2.1.3

Kalibracija mora biti sledljiva do standardne metode kalibracije:

(a) s primerjavo odziva števca števila delcev, ki se kalibrira, z odzivom kalibriranega elektrometra aerosola pri istočasnem vzorčenju elektrostatično klasificiranih kalibracijskih delcev ali

(b) s primerjavo odziva števca števila delcev, ki se kalibrira, z odzivom drugega števca števila delcev, ki je bil neposredno kalibriran po zgornji metodi.

V primeru elektrometra se kalibracija opravi z najmanj šestimi standardnimi koncentracijami, ki so čim enakomerneje porazdeljene po merilnem območju števca števila delcev. Te točke vključujejo nazivno ničelno točko koncentracije, ki se doseže tako, da se na vstop v vsak instrument pritrdijo filtri HEPA razreda najmanj H13 po EN 1822:2008 ali z enakovredno učinkovitostjo. Če se za števec števila delcev, ki se kalibrira, kalibracijski faktor ne uporablja, morajo biti izmerjene koncentracije v okviru ± 10 % glede na standardno koncentracijo za vsako uporabljeno koncentracijo, razen ničelne točke, v nasprotnem primeru se števec števila delcev, ki se kalibrira, zavrne. Izračuna in zapiše se naklon, dobljen z linearno regresijo obeh podatkovnih nizov. Za števec števila delcev, ki se kalibrira, se uporabi kalibracijski faktor, ki je enak obratni vrednosti naklona. Linearnost odziva se izračuna kot kvadrat Pearsonovega koeficienta korelacije produkt-moment (R2) obeh podatkovnih nizov in mora biti enaka ali večja od 0,97. Pri izračunu naklona in R2 se linearna regresija povleče skozi izhodišče (ničelna koncentracija na obeh instrumentih).

V primeru referenčnega števca števila delcev se kalibracija opravi z najmanj šestimi standardnimi koncentracijami v celotnem merilnem območju števca števila delcev. V najmanj 3 točkah morajo biti koncentracije pod 1 000 cm– 3, preostale koncentracije pa se linearno porazdelijo med 1 000 cm– 3 in največjo vrednostjo merilnega območja števca števila delcev v načinu štetja posameznih delcev. Te točke vključujejo nazivno ničelno točko koncentracije, ki se doseže tako, da se na vstop v vsak instrument pritrdijo filtri HEPA razreda najmanj H13 po EN 1822:2008 ali z enakovredno učinkovitostjo. Če se za števec števila delcev, ki se kalibrira, kalibracijski faktor ne uporablja, morajo biti izmerjene koncentracije v okviru ± 10 % glede na standardno koncentracijo za vsako koncentracijo, razen ničelne točke, v nasprotnem primeru se števec števila delcev, ki se kalibrira, zavrne. Izračuna in zapiše se naklon, dobljen z linearno regresijo obeh podatkovnih nizov. Za števec števila delcev, ki se kalibrira, se uporabi kalibracijski faktor, ki je enak obratni vrednosti naklona. Linearnost odziva se izračuna kot kvadrat Pearsonovega koeficienta korelacije produkt-moment (R2) obeh podatkovnih nizov in mora biti enaka ali večja od 0,97. Pri izračunu naklona in R2 se linearna regresija povleče skozi izhodišče (ničelna koncentracija na obeh instrumentih).

2.2.1.4

Kalibracija mora vključevati tudi preverjanje učinkovitosti števca števila delcev glede na zahteve iz točke 2.1.3.4.8 pri odkrivanju delcev s premerom električne mobilnosti 23 nm. Preverjanje učinkovitosti štetja pri delcih s premerom 41 nm ni potrebno.

2.2.2   Kalibracija/validacija izločevalnika hlapnih delcev

2.2.2.1

Kalibracija redukcijskih faktorjev koncentracije delcev za izločevalnik hlapnih delcev v celotnem razponu nastavitev redčenja, pri nespremenjenih nazivnih delovnih temperaturah instrumenta, se zahteva, kadar je enota nova in po izvedbi vseh večjih vzdrževalnih del. Zahteva po periodični validaciji za redukcijski faktor koncentracije delcev izločevalnika hlapnih delcev je omejena na preverjanje pri eni sami nastavitvi, ki se običajno uporablja za merjenje na necestni mobilni mehanizaciji, opremljeni s filtrom za delce pri dizelskih motorjih. Tehnična služba zagotovi obstoj potrdila o kalibraciji ali validaciji izločevalnika hlapnih delcev, izdano v obdobju 6 mesecev pred izvedbo preskusa emisij. Če izločevalnik hlapnih delcev vsebuje alarme za nadzor temperature, je dopusten 12-mesečni interval validacije.

Značilnosti izločevalnika hlapnih delcev je treba opredeliti z redukcijskim faktorjem koncentracije delcev pri trdnih delcih s premerom električne mobilnosti 30 nm, 50 nm in 100 nm. Redukcijska faktorja koncentracije delcev (fr (d)) za delce s premerom električne mobilnosti 30 nm in 50 nm ne smeta biti za več kot 30 % oziroma 20 % večja in ne za več kot 5 % manjša v primerjavi s tistim za delce s premerom električne mobilnosti 100 nm. Za namene validacije mora biti srednji redukcijski faktor koncentracije delcev v okviru ± 10 % glede na srednji redukcijski faktor koncentracije delcev (
image ), ki je bil določen med prvo kalibracijo izločevalnika hlapnih delcev.

2.2.2.2

Preskusni aerosol za te meritve so trdni delci s premerom električne mobilnosti 30, 50 in 100 nm v najmanjši koncentraciji 5 000 delcev na cm– 3 na vstopu v izločevalnik hlapnih delcev. Koncentracije delcev se merijo pred in za sestavnimi deli, gledano v smeri toka.

Redukcijski faktor koncentracije delcev za vsako velikost delcev (fr (di )) se izračuna v skladu z enačbo (6-32):



image

(6-32)

pri čemer je:

Nin (di )

koncentracija delcev pred izločevalnikom, gledano v smeri toka, za delce s premerom di

Nout (di )

koncentracija delcev za izločevalnikom, gledano v smeri toka, za delce s premerom di

di

premer električne mobilnosti delcev (30, 50 ali 100 nm)

Nin (di ) in Nout (di ) se pretvorita na iste pogoje.

Srednja redukcija koncentracije delcev (

image

) pri dani nastavitvi redčenja se izračuna v skladu z enačbo (6-33):



image

(6-33)

Priporočljivo je, da se izločevalnik hlapnih delcev kalibrira in validira kot cela enota.

2.2.2.3

Tehnična služba zagotovi obstoj potrdila o validaciji izločevalnika hlapnih delcev, ki dokazuje dejansko učinkovitost izločanja hlapnih delcev, izdano v obdobju 6 mesecev pred izvedbo preskusa emisij. Če izločevalnik hlapnih delcev vsebuje alarme za nadzor temperature, je dopusten 12-mesečni interval validacije. Izločevalnik hlapnih delcev mora izkazovati več kot 99,0-odstotno izločevanje delcev tetrakontana (CH3(CH2)38CH3) s premerom električne mobilnosti najmanj 30 nm pri vstopni koncentraciji ≥ 10 000  cm– 3, ko deluje pri najmanjši nastavitvi redčenja in delovni temperaturi, ki jo je priporočil proizvajalec.

2.2.3   Postopki preverjanja sistema za merjenje števila delcev

2.2.3.1

Pred vsakim preskusom se preveri, da števec delcev izkazuje izmerjeno koncentracijo, ki je manjša od 0,5 delcev na cm– 3, kadar je na vstop v celoten sistem vzorčenja delcev (izločevalnik hlapnih delcev in števec števila delcev) nameščen filter HEPA razreda najmanj H13 po EN 1822:2008 ali z enakovredno učinkovitostjo.

2.2.3.2

Enkrat mesečno se preveri, da prikazana vrednost pretoka v števec delcev ne odstopa od nazivnega pretoka, določenega s kalibriranim merilnikom pretoka, za več kot 5 %.

2.2.3.3

Enkrat dnevno se preveri, da števec delcev po namestitvi filtra HEPA razreda najmanj H13 po EN 1822:2008 ali z enakovredno učinkovitostjo, na vstop v števec delcev izkazuje koncentracijo ≤ 0,2 cm– 3. Ko se ta filter odstrani, mora števec delcev izkazati povečanje izmerjene koncentracije za najmanj 100 delcev na cm-3, ki jo sproži okoliški zrak, in se vrniti na vrednost ≤ 0,2 cm– 3, ko se filter HEPA zopet namesti.

2.2.3.4

Pred začetkom vsakega preskusa je treba preveriti, ali je glede na prikaz merilnega sistema cev za izhlapevanje, če je del sistema, dosegla ustrezno delovno temperaturo.

2.2.3.5

Pred začetkom vsakega preskusa je treba preveriti, ali je glede na prikaz merilnega sistema razredčevalnik PND1 dosegel ustrezno delovno temperaturo.




Dodatek 2

Zahteve za vgradnjo opreme in dodatne opreme



Številka

Oprema in dodatna oprema

Nameščena za preskus emisij

1

Sistem za polnjenje

 

 

Polnilni zbiralnik

Da

 

Sistem za uravnavanje emisij iz okrova ročične gredi

Da

 

Merilnik pretoka zraka

Da

 

Zračni filter

Da ((i) (ii))

 

Polnilni dušilnik zvoka

Da ((i) (ii))

2

Izpušni sistem

 

 

Sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov

Da

 

Izpušni zbiralnik

Da

 

Povezovalne cevi

Da ((i) (ii))

 

Dušilnik zvoka

Da ((i) (ii))

 

Izpušna cev

Da ((i) (ii))

 

Zavora na izpušne pline

Ne ()

 

Naprava za nadtlačno polnjenje

Da

3

Črpalka za gorivo

Da ()

4

Oprema za vbrizgavanje goriva

 

 

Predfilter

Da

 

Filter

Da

 

Črpalka

Da

5

Visokotlačna cev

Da

 

Vbrizgalna šoba

Da

 

Elektronska krmilna enota, tipala itd.

Da

 

Regulator/krmilni sistem

Da

 

Samodejna omejitev ob polni obremenitvi za krmilno zobato letev glede na atmosferske pogoje

Da

6

Oprema za tekočinsko hlajenje

 

 

Hladilnik

Ne

 

Ventilator

Ne

 

Usmerjevalni okrov ventilatorja

Ne

 

Vodna črpalka

Da ()

 

Termostat

Da ()

7

Zračno hlajenje

 

 

Okrov

Ne ()

 

Ventilator ali puhalo

Ne ()

 

Regulator temperature

Ne

8

Oprema za tlačno polnjenje

 

 

Polnilnik, ki ga poganja neposredno motor in/ali izpušni plini

Da

 

Hladilnik polnilnega zraka

Da () ()

 

Črpalka ali ventilator hladilnega sredstva (ki ju poganja motor)

Ne ()

 

Regulator pretoka hladilnega sredstva

Da

9

Pomožni ventilator na preskusni napravi

Da, če je potrebno

10

Naprava proti onesnaženju

Da

11

Oprema za zagon

Da, ali oprema naprave za preskušanje ()

12

Črpalka za mazalno olje

Da

13

Nekatera dodatna oprema, ki je potrebna le za delovanje necestne mobilne mehanizacije in je morda nameščena na motor, se za preskus odstrani.

Naslednji okvirni seznam je naveden kot primer:

(i)  kompresor za zavorni sistem

(ii)  kompresor za servokrmiljenje

(iii)  kompresor za uravnavanje vzmetenja

(iv)  sistem za klimatizacijo.

Ne

(1)   Celoten polnilni sistem se vgradi, kot je določeno za predvideno uporabo:
(i)  če obstaja nevarnost, da bi znatno vplival na moč motorja;
(ii)  če tako zahteva proizvajalec.

(2)   Celoten izpušni sistem se namesti, kakor je določeno za predvideno izvedbo:
(i)  če obstaja nevarnost, da bi znatno vplival na moč motorja;
(ii)  če tako zahteva proizvajalec.

(3)   Če je v motor vgrajena zavora na izpušne pline, mora biti dušilna loputa fiksirana v popolnoma odprtem položaju.

(4)   Tlak v sistemu za dovod goriva je mogoče po potrebi prilagoditi, da se doseže tlak, ki obstaja v neki izvedbi motorja (zlasti če se uporablja „povratni vod za gorivo“).

(5)   Kroženje hladilne tekočine poganja samo vodna črpalka motorja. Tekočino lahko hladi zunanji tokokrog, pri čemer morata padec tlaka v tem krogu in tlak na vhodu v črpalko ostati v glavnem enaka kot v hladilnem sistemu motorja.

(6)   Termostat se lahko pritrdi v povsem odprtem položaju.

(7)   Kadar se za preskus namesti ventilator ali puhalo, se moč, ki jo odjema, prišteje k rezultatom, razen za ventilatorje zračno hlajenih motorjev, ki so neposredno nameščeni na ročično gred motorja. Moč ventilatorja ali puhala se pri vrtilnih frekvencah, uporabljenih za preskus, določi z izračunom iz standardnih značilnosti ali s praktičnimi preskusi.

(8)   Motorji s hlajenjem polnilnega zraka se preskušajo tako, da se vstopni zrak hladi z zrakom ali hladilno tekočino, na željo proizvajalca pa se lahko hladilnik z zračnim hlajenjem nadomesti s sistemom naprave za preskušanje. V vsakem primeru se moč pri vsaki vrtilni frekvenci meri pri največjem padcu tlaka in najmanjšem padcu temperature zraka, ki vstopa v motor, v hladilniku polnilnega zraka na napravi za preskušanje, ki ju je navedel proizvajalec.

(9)   Energijo za električne ali druge sisteme zagona zagotovi naprava za preskušanje.




Dodatek 3

Preverjanje signala za navor, ki ga oddaja elektronska krmilna enota

1.    Uvod

Namen tega dodatka je določiti zahteve za preverjanje, kadar namerava proizvajalec pri izvajanju poskusov spremljanja med obratovanjem v skladu z Delegirano uredbo (EU) 2017/655 o spremljanju emisij motorjev med obratovanjem uporabljati signal za navor, ki ga oddaja elektronska krmilna enota (ECU), pri motorjih s takšno opremo.

Osnova za izhodni navor je nepopravljen izhodni navor motorja, skupaj z opremo in dodatno opremo, ki jo je v skladu z Dodatkom 2 treba uporabiti pri preskusu emisij.

2.    Signal ECU za navor

Za motor, nameščen na preskusno napravo za izvajanje postopka določanja karakterističnega diagrama, je treba zagotoviti sredstva za odčitavanje signala za navor, ki ga oddaja ECU, v skladu z zahtevami iz Dodatka 6 k Prilogi I k Delegirani uredbi (EU) 2017/655 o spremljanju emisij motorjev med obratovanjem.

3.    Postopek preverjanja

Pri izvajanju postopka določanja karakterističnega diagrama v skladu z oddelkom 7.6.2 te priloge je treba sočasno odčitati vrednost navora, izmerjeno z dinamometrom, in vrednost navora, ki ga oddaja ECU, v najmanj treh točkah na krivulji navora. Vsaj eno vrednost je treba odčitati v točki na krivulji, kjer navor ni manjši od 98 % največje vrednosti.

Navor, ki ga oddaja ECU, se sprejme brez korekcije, če koeficient za vse točke meritev, izračunan tako, da se vrednost navora iz dinamometra deli z vrednostjo navora iz ECU, ni manjši od 0,93 (torej razlika 7 %). V tem primeru se v certifikat o homologaciji vpiše, da je navor, ki ga oddaja ECU, preverjen brez korekcije. Če je koeficient v eni ali več preskusnih točkah manjši od 0,93, se na podlagi vseh točk, v katerih sta bili zabeleženi vrednosti, določi povprečni korekcijski koeficient in vpiše v certifikat o homologaciji. Če je koeficient vpisan v certifikat o homologaciji, ga je treba pri izvajanju preskusov spremljanja med obratovanjem v skladu z Delegirano uredbo (EU) 2017/655 o spremljanju emisij motorjev med obratovanjem upoštevati pri navoru, ki ga oddaja ECU.




Dodatek 4

Postopek za merjenje amoniaka

1.

V tem dodatku je opisan postopek za merjenje amoniaka (NH3). Pri nelinearnih analizatorjih je dovoljena uporaba vezij za linearizacijo.

2.

Za merjenje NH3 so določena tri merilna načela, pri čemer se lahko uporabi katero koli med njimi, če izpolnjuje merila iz točke 2.1, 2.2 oziroma 2.3. Sušilniki plina niso dovoljeni za merjenje NH3.

2.1.   Fourierjev transformacijski infrardeči analizator (v nadaljnjem besedilu: „FTIR“)

2.1.1.   Načelo merjenja

FTIR temelji na načelu širokovalovne infrardeče spektroskopije. Omogoča hkratno merjenje sestavin izpušnih plinov, katerih standardizirani spektri so na voljo v instrumentu. Absorpcijski spekter (gostota/valovna dolžina) se izračuna iz izmerjenega interferograma (gostota/čas) z metodo Fourierjeve transformacije.

2.1.2.   Namestitev in vzorčenje

FTIR se namesti v skladu z navodili proizvajalca instrumenta. Za ocenjevanje se izbere valovna dolžina NH3. Pot vzorca (linija vzorčenja, predfiltri in ventili) mora biti izdelana iz nerjavnega jekla ali politetrafluoretilena (PTFE) ter se ogreva na nastavitvene točke med 383 K (110 °C) in 464 K (191 °C), da se čim bolj zmanjšajo izgube NH3 in artefakti vzorčenja. Poleg tega mora biti linija vzorčenja čim krajša.

2.1.3.   Navzkrižne motnje

Spektralna ločljivost valovne dolžine NH3 mora biti v okviru 0,5 cm– 1, da se čim bolj zmanjšajo navzkrižne motnje drugih plinov, prisotnih v izpušnih plinih.

2.2.   Nedisperzni analizator z resonančno absorpcijo v ultravijoličnem območju (v nadaljnjem besedilu: „NDUV“)

2.2.1.   Načelo merjenja

Analizator NDUV temelji na povsem fizikalnem načelu, pomožni plini ali oprema niso potrebni. Glavni element fotometra je brezelektrodna žarnica. Ta ustvarja ostro strukturirano sevanje v ultravijoličnem območju, ki omogoča merjenje različnih sestavin, na primer amoniaka (NH3).

Fotometrični sistem ima dvojni žarek, ki je časovno voden tako, da s pomočjo tehnike korelacije plinskega filtra nastane merilni in referenčni žarek.

Za dosego visoke stabilnosti merilnega signala je časovno vodenje dvojnega žarka kombinirano s prostorskim vodenjem dvojnega žarka. Obdelava signalov detektorja prispeva k skoraj zanemarljivi stopnji premika ničlišča.

V kalibracijskem načinu delovanja analizatorja se zatesnjena kvarčna kiveta postavi na pot žarka, da se pridobi točna kalibracijska vrednost, saj so morebitne izgube zaradi odboja in absorpcije izravnane. Ker je plinsko polnjenje kivete zelo stabilno, omogoča ta metoda kalibracije zelo veliko dolgoročno stabilnost fotometra.

2.2.2.   Vgradnja

Analizator se vgradi v ohišje analizatorja, pri čemer se uporablja ekstraktivno vzorčenje v skladu z navodili proizvajalca instrumenta. Nosilnost na mestu namestitve analizatorja mora biti zadostna za prevzem mase, ki jo je navedel proizvajalec.

Pot vzorca (linija vzorčenja, predfiltri in ventili) mora biti izdelana iz nerjavnega jekla ali politetrafluoretilena (PTFE) ter se ogreva na nastavitvene točke med 383 K (110 °C) in 464 K (191 °C).

Poleg tega mora biti linija vzorčenja čim krajša. Vplive temperature in tlaka izpušnih plinov, okolja vgradnje ter tresljajev na merjenje je treba čim bolj zmanjšati.

Analizator plina je treba zaščititi pred mrazom, vročino, nihanjem temperature in močnimi zračnimi tokovi, kopičenjem prahu, korozivno atmosfero in tresljaji. Zagotoviti je treba zadostno kroženje zraka, da se prepreči zastajanje toplote. Celotna površina se uporablja za odvajanje toplotnih izgub.

2.2.3.   Navzkrižna občutljivost

Za kar največje zmanjšanje navzkrižnih motenj spremljajočih plinov je treba izbrati ustrezno spektralno območje. Tipične sestavine, ki povzročajo navzkrižno občutljivost pri merjenju NH3, so SO2, NO2 in NO.

Poleg tega se lahko uporabijo še druge metode za zmanjšanje navzkrižne občutljivosti:

(a) uporaba interferenčnih filtrov;

(b) izravnava navzkrižne občutljivosti z merjenjem sestavin, ki povzročajo navzkrižno občutljivost, in uporaba merilnega signala za izravnavo.

2.3.   Laserski infrardeči analizator

2.3.1.   Načelo merjenja

Infrardeči laser, na primer nastavljivi diodni laser (TDL) ali kvantni kaskadni laser (QCL), lahko oddaja koherentno svetlobo v bližnjem infrardečem območju ali v srednjem infrardečem območju, ki jo dušikove spojine vključno z NH3 močno absorbirajo. Ta laserska optika omogoča pulzirajoč ozkopasovni signal visoke ločljivosti v bližnjem infrardečem območju ali v srednjem infrardečem območju. Zato lahko laserski infrardeči analizatorji zmanjšajo stranski vpliv, ki ga povzroča spektralno prekrivanje sestavin, ki soobstajajo v izpušnih plinih motorja.

2.3.2.   Vgradnja

Analizator se vgradi neposredno v izpušno cev (na mestu samem) ali v ohišje analizatorja, pri čemer se uporablja ekstraktivno vzorčenje v skladu z navodili proizvajalca instrumenta. Če se vgradi v ohišje analizatorja, mora biti pot vzorca (linija vzorčenja, predfiltri in ventili) izdelana iz nerjavnega jekla ali politetrafluoretilena (PTFE) ter se ogreva na nastavitvene točke med 383 K (110 °C) in 464 K (191 °C), da se čim bolj zmanjšajo izgube NH3 in artefakti vzorčenja. Poleg tega mora biti linija vzorčenja čim krajša.

Vplive temperature in tlaka izpušnih plinov, okolja vgradnje ter tresljajev na merjenje je treba čim bolj zmanjšati ali pa je treba uporabiti tehnike izravnave.

Če je to ustrezno, izolirni zrak, ki se uporablja v povezavi z meritvijo na mestu samem za zaščito instrumenta, ne sme vplivati na koncentracijo katere koli sestavine izpušnih plinov, ki se meri za napravo, gledano v smeri toka, sicer je treba vzorčenje drugih sestavin izpušnih plinov opraviti pred napravo.

2.3.3.   Preverjanje stranskih vplivov za laserske infrardeče analizatorje za NH3

2.3.3.1.   Področje uporabe in pogostost

Če se NH3 meri z laserskim infrardečim analizatorjem, se stranski vplivi preverijo pri začetni vgradnji in po večjem vzdrževanju analizatorja.

2.3.3.2.   Načela merjenja za preverjanje stranskih vplivov

Plini, ki povzročajo pozitiven stranski vpliv, lahko motijo delovanje določenega laserskega infrardečega analizatorja tako, da povzročijo podoben odziv kot NH3. Če se pri analizatorju uporabljajo algoritmi izravnave, ki za zadostitev preverjanju teh stranskih vplivov uporabljajo meritve drugih plinov, se morajo sočasno izvajati tudi te meritve, da se med preverjanjem stranskih vplivov na analizator ti algoritmi izravnave preskusijo.

Za določanje plinov, ki povzročajo stranski vpliv pri laserskem infrardečem analizatorju, je treba uporabiti dobro inženirsko presojo. Upoštevati je treba, da so plini, ki povzročajo stranski vpliv, z izjemo H2O, odvisni od infrardečega pasu, ki ga je za absorpcijo v NH3 izbral proizvajalec instrumenta. Za vsak analizator NH3 se določi infrardeči pas, ki se absorbira. Za vsak infrardeči pas, ki se absorbira v NH3, se uporabi dobra inženirska presoja za določitev plinov, ki povzročajo stranski vpliv.

3.

Postopek preskusa emisij

3.1.   Preverjanje analizatorjev

Pred preskusom emisij se izbere merilno območje analizatorja. Dovoljeni so analizatorji emisij s samodejnim ali ročnim preklapljanjem merilnega območja. Med preskusnim ciklom se merilno območje analizatorjev ne sme spreminjati.

Ničelni in razponski odziv se določita, če za instrument ne veljajo določbe iz točke 3.4.2. Za razponski odziv se uporabi plin NH3, ki ustreza specifikacijam iz točke 4.2.7. Dovoljena je uporaba referenčnih kivet, ki vsebujejo razponski plin NH3.

3.2.   Zbiranje ustreznih podatkov o emisijah

Hkrati z začetkom izvajanja preskusnega zaporedja se začnejo zbirati tudi podatki za NH3. Koncentracija NH3 se meri neprekinjeno in se shranjuje v računalniškem sistemu s frekvenco vsaj 1 Hz.

3.3.   Postopki po preskusu

Po koncu preskusa se vzorčenje nadaljuje, dokler ne potečejo odzivni časi sistema. Določanje premika analizatorja v skladu s točko 3.4.1 se zahteva le, kadar informacije iz točke 3.4.2 niso na voljo.

3.4.   Premik analizatorja

3.4.1.

Takoj ko je mogoče, vendar najpozneje 30 minut po koncu preskusnega cikla ali med zaustavitvijo, se določita ničelni in razponski odziv analizatorja. Razlika med rezultati pred preskusom in rezultati po preskusu mora biti manjša od 2 odstotkov obsega skale.

3.4.2.

Premika analizatorja ni treba določati v naslednjih primerih:

(a) če premik ničlišča in premik razpona, ki ju določi proizvajalec instrumenta v skladu s točkama 4.2.3 in 4.2.4, izpolnjujeta zahteve iz točke 3.4.1;

(b) če časovni interval za premik ničlišča in razpona, ki ju določi proizvajalec instrumenta v skladu s točkama 4.2.3 in 4.2.4, presega trajanje preskusa.

4.

Specifikacija in preverjanje analizatorja

4.1.   Zahteve za linearnost

Analizator mora izpolnjevati zahteve za linearnost iz preglednice 6.5 te priloge. Preverjanje linearnosti v skladu s točko 8.1.4 te priloge se izvede vsaj v skladu z najmanjšo pogostostjo iz preglednice 6.4 te priloge. Ob predhodnem soglasju homologacijskega organa je dopustnih manj kot 10 referenčnih točk, če se lahko dokaže enakovredna točnost.

Za preverjanje linearnosti se uporabi plin NH3, ki ustreza specifikacijam iz točke 4.2.7. Dovoljena je uporaba referenčnih kivet, ki vsebujejo razponski plin NH3.

Instrumenti, katerih signali se uporabljajo za kompenzacijske algoritme, morajo ustrezati zahtevam za linearnost iz preglednice 6.5 te priloge. Preverjanje linearnosti izvede proizvajalec instrumenta ali pa se izvede v skladu z zahtevami ISO 9000, in sicer tako, kot zahtevajo postopki notranje revizije.

4.2.   Specifikacije za analizator

Analizator mora imeti ustrezno merilno območje in odzivni čas za točnost, ki se zahteva pri merjenju koncentracije NH3 v prehodnih pogojih in pogojih ustaljenega stanja.

4.2.1.   Najnižja meja zaznavanja

Najnižja meja zaznavanja analizatorja mora biti < 2 ppm v vseh pogojih preskušanja.

4.2.2.   Točnost

Točnost, ki je opredeljena kot odklon odčitka analizatorja od referenčne vrednosti, ne sme presegati ± 3 % odčitka ali ± 2 ppm, kar je večje.

4.2.3.   Premik ničlišča

Premik ničelnega odziva in z njim povezani časovni interval določi proizvajalec opreme.

4.2.4.   Premik razpona

Premik razponskega odziva in z njim povezani časovni interval določi proizvajalec opreme.

4.2.5.   Odzivni čas sistema

Odzivni čas sistema mora biti ≤ 20 s.

4.2.6.   Čas vzpona

Čas vzpona analizatorja mora biti ≤ 5 s.

4.2.7.   Kalibracijski plin NH3

Na voljo morajo biti mešanice plinov z naslednjo kemično sestavo:

NH3 in prečiščeni dušik.

Prava koncentracija kalibracijskega plina mora biti v območju ± 3 % nazivne vrednosti. Koncentracija NH3 mora biti podana na prostorninski osnovi (prostorninski odstotek ali prostorninski ppm).

Zabeležiti je treba datum izteka roka trajanja kalibracijskih plinov, ki ga navede proizvajalec.

4.2.8.   Postopek preverjanja stranskega vpliva

Preverjanje stranskega vpliva se opravi na naslednji način:

(a) analizator za NH3 je treba zagnati, omogočiti delovanje ter opraviti kalibriranje ničlišča in razpona na enak način kot pred preskusom emisij;

(b) ustvari se navlažen preskusni plin, ki povzroča stranski vpliv, tako da se večkomponentni razponski plin v mehurčkih spušča skozi destilirano H2O v zaprti posodi. Če se vzorec ne vodi skozi sušilnik vzorca, se temperatura posode krmili tako, da se zagotovi raven H2O, ki je vsaj tako visoka kot najvišja raven, pričakovana med preskusom emisij. Uporabiti je treba koncentracije razponskih plinov, ki povzročajo stranski vpliv, ki so vsaj tako visoke kot najvišje koncentracije, pričakovane med preskusom;

(c) navlažen preskusni plin, ki povzroča stranski vpliv, se uvede v sistem za vzorčenje;

(d) molski delež vode x H2O v navlaženem preskusnem plinu, ki povzroča stranski vpliv, se meri čim bliže vstopu v analizator. Za izračun x H2O je treba na primer izmeriti rosišče T dew in absolutni tlak p total;

(e) za preprečevanje kondenzacije v ceveh za prenos vzorca, priboru ali ventilih od točke, v kateri se meri x H2O, do analizatorja, je treba uporabiti dobro inženirsko presojo;

(f) omogočiti je treba dovolj časa, da se odziv analizatorja stabilizira;

(g) medtem ko analizator meri koncentracijo vzorca, se meritve beležijo 30 sekund. Izračuna se aritmetična sredina teh podatkov;

(h) analizator zadosti preverjanju stranskih vplivov, če rezultat iz odstavka (g) te točke ustreza dovoljenemu odstopanju iz tega oddelka;

(i) postopki preskusa stranskih vplivov posameznih plinov lahko potekajo tudi ločeno. Če so uporabljene ravni plinov, ki povzročajo stranski vpliv, višje od najvišjih ravni, pričakovanih med preskušanjem, se lahko vsaka izmerjena vrednost stranskih vplivov sorazmerno zmanjša tako, da se izmerjen stranski vpliv pomnoži z razmerjem med največjo pričakovano vrednostjo koncentracije in dejansko vrednostjo, uporabljeno v tem postopku. Izvedejo se lahko ločeni preskusi stranskih vplivov za koncentracije H2O (navzdol do vsebnosti H2O 0,025 mol/mol), ki so nižje od najvišjih ravni, pričakovanih pred preskusom, vendar je treba izmerjeni stranski vpliv H2O povečati tako, da se pomnoži z razmerjem med največjo pričakovano vrednostjo koncentracije H2O in dejansko vrednostjo, uporabljeno v tem postopku. Vsota povečanih/zmanjšanih vrednosti stranskih vplivov mora ustrezati dovoljenemu odstopanju za skupne stranske vplive iz odstavka (j) te točke.

(j) skupni stranski vplivi na analizator morajo biti v območju ±2 % srednje koncentracije NH3, utežene s pretokom, pričakovane pri mejni vrednosti emisij.

5.

Alternativni sistemi

Homologacijski organ lahko odobri tudi druge sisteme ali analizatorje, če se ugotovi, da dajejo enakovredne rezultate v skladu s točko 5.1.1 te priloge. V tem primeru se „rezultati“ v tej točki nanašajo na srednjo koncentracijo NH3, izračunano za ustrezen cikel.




Dodatek 5

Opis odzivov sistema

1.

V tem dodatku so opisani časi, ki se uporabljajo za izražanje odziva analiznih sistemov in drugih merilnih sistemov na vhodni signal.

2.

Uporabljajo se naslednji časi, kot so prikazani na sliki 6-11:

2.1. „časovni zamik“ pomeni časovno razliko med spremembo sestavine, ki se meri v referenčni točki, in časom, ko doseže odziv sistema 10 % končnega odčitka (t 10), pri čemer je sonda za vzorčenje opredeljena kot referenčna točka;

2.2. „odzivni čas“ pomeni časovno razliko med spremembo sestavine, ki se meri v referenčni točki, in časom, ko doseže odziv sistema 90 % končnega odčitka (t 90), pri čemer je sonda za vzorčenje opredeljena kot referenčna točka;

2.3. „čas vzpona“ pomeni časovno razliko med časoma, ko doseže odziv sistema 10 % oziroma 90 % končnega odčitka (t 90t 10);

2.4. „čas pretvorbe“ pomeni časovno razliko med spremembo sestavine, ki se meri v referenčni točki, in časom, ko doseže odziv sistema 50 % končnega odčitka (t 50), pri čemer je sonda za vzorčenje opredeljena kot referenčna točka.

Slika 6-11

Prikaz odzivov sistema

image




PRILOGA VII

Metode za vrednotenje podatkov in izračune

1.    Splošne zahteve

Izračun emisij se opravi v skladu z bodisi oddelkom 2 (izračuni na osnovi mase) bodisi oddelkom 3 (izračuni na osnovi molskih veličin). Mešanje obeh metod ni dovoljeno. Ne zahteva se, da se izračuni opravijo v skladu z oddelkom 2 in oddelkom 3.

Posebne zahteve za merjenje števila delcev (PN), kjer je ustrezno, so določene v Dodatku 5.

1.1.   Splošni simboli



Oddelek 2

Oddelek 3

Enota

Veličina

 

A

m2

površina

 

At

m2

površina preseka grla Venturijeve cevi

b, D 0

a 0

t.b.d. (3)

odsek regresijske premice na osi y

A/F st

 

stehiometrično razmerje zrak-gorivo

 

C

koeficient

C d

C d

koeficient odvajanja

 

C f

pretočni koeficient

c

x

ppm, vol. %

koncentracija/molski delež (μmol/mol = ppm)

c d

 (1)

ppm, vol. %

koncentracija na suhi osnovi

c w

 (1)

ppm, vol. %

koncentracija na vlažni osnovi

cb

 (1)

ppm, vol. %

koncentracija ozadja

D

x dil

faktor redčenja (2)

D 0

 

m3/vrt

odsek na osi za kalibracijo PDP

d

d

m

premer

d V

 

m

premer grla Venturijeve cevi

e

e

g/kWh

osnova, specifična za zavoro

e gas

e gas

g/kWh

specifične emisije plinastih sestavin

e PM

e PM

g/kWh

specifične emisije delcev

E

1 – PF

%

učinkovitost pretvorbe (PF = delež penetracije)

F s

 

stehiometrični faktor

 

ƒ

Hz

frekvenca

f c

 

ogljikov faktor

 

γ

razmerje specifičnih toplot

H

 

g/kg

absolutna vlažnost

 

K

korekcijski faktor

K V

 

image

kalibracijska funkcija CFV

k f

 

m3/kg goriva

specifični faktor goriva

k h

 

korekcijski faktor za upoštevanje vlažnosti za NOx, dizelski motorji

k Dr

k Dr

faktor za prilagoditev navzdol

k r

k r

multiplikativni faktor regeneracije

k Ur

k Ur

faktor za prilagoditev navzgor

k w,a

 

korekcijski faktor za preračun polnilnega zraka iz suhega v vlažno stanje

k w,d

 

korekcijski faktor za preračun zraka za redčenje iz suhega v vlažno stanje

k w,e

 

korekcijski faktor za preračun razredčenih izpušnih plinov iz suhega v vlažno stanje

k w,r

 

korekcijski faktor za preračun nerazredčenih izpušnih plinov iz suhega v vlažno stanje

μ

μ

kg/(m·s)

dinamična viskoznost

M

M

g/mol

molska masa (3)

M a

 (1)

g/mol

molska masa polnilnega zraka

M e

v

g/mol

molska masa izpušnih plinov

M gas

M gas

g/mol

molska masa plinastih sestavin

m

m

kg

masa

m

a 1

t.b.d. (3)

naklon regresijske premice

 

ν

m2/s

kinematična viskoznost

m d

v

kg

masa vzorca zraka za redčenje, ki gre skozi filtre za vzorčenje delcev

m ed

 (1)

kg

skupna masa razredčenih izpušnih plinov v celotnem ciklu

m edf

 (1)

kg

masa ekvivalenta razredčenih izpušnih plinov v preskusnem ciklu

m ew

 (1)

kg

skupna masa izpušnih plinov v celotnem ciklu

m f

 (1)

mg

masa vzorca zbranih delcev

m f,d

 (1)

mg

masa vzorca zbranih delcev iz zraka za redčenje

m gas

m gas

g

masa plinastih emisij v preskusnem ciklu

m PM

m PM

g

masa emisij delcev v preskusnem ciklu

m se

 (1)

kg

masa vzorca izpušnih plinov v preskusnem ciklu

m sed

 (1)

kg

masa razredčenih izpušnih plinov, ki prehajajo skozi tunel za redčenje

m sep

 (1)

kg

masa razredčenih izpušnih plinov, ki prehajajo skozi filtre za zbiranje delcev

m ssd

 

kg

masa sekundarnega zraka za redčenje

 

N

skupno število serij

 

n

mol

količina snovi

 

mol/s

stopnja količine snovi

n

f n

min– 1

vrtilna frekvenca motorja

n p

 

vrt/s

vrtilna frekvenca črpalke PDP

P

P

kW

moč

p

p

kPa

tlak

p a

 

kPa

suh atmosferski tlak

p b

 

kPa

skupni atmosferski tlak

p d

 

kPa

tlak nasičene pare v zraku za redčenje

p p

p abs

kPa

absolutni tlak

p r

p H2O

kPa

tlak vodne pare

p s

 

kPa

suh atmosferski tlak

1 – E

PF

%

delež penetracije

q m

kg/s

masni pretok

q m ad

 (1)

kg/s

masni pretok polnilnega zraka na suhi osnovi

q m aw

 (1)

kg/s

masni pretok polnilnega zraka na vlažni osnovi

q m Ce

 (1)

kg/s

masni pretok ogljika v nerazredčenih izpušnih plinih

q m Cf

 (1)

kg/s

masni pretok ogljika v motor

q m Cp

 (1)

kg/s

masni pretok ogljika v sistemu redčenja z delnim tokom

q m dew

 (1)

kg/s

masni pretok razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi

q m dw

 (1)

kg/s

masni pretok zraka za redčenje na vlažni osnovi

q m edf

 (1)

kg/s

ekvivalentni masni pretok razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi

q m ew

 (1)

kg/s

masni pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi

q m ex

 (1)

kg/s

masni pretok vzorca, pridobljenega iz tunela za redčenje

q m f

 (1)

kg/s

masni pretok goriva

q m p

 (1)

kg/s

dotok vzorca izpušnih plinov v sistem redčenja z delnim tokom

q V

m3/s

prostorninski pretok

q V CVS

 (1)

m3/s

prostorninski pretok v sistemu CVS

q V s

 (1)

dm3/min

pretok v sistemu analizatorja izpušnih plinov

q V t

 (1)

cm3/min

pretok sledilnega plina

ρ

ρ

kg/m3

gostota

ρ e

 

kg/m3

gostota izpušnih plinov

 

r

razmerje tlakov

r d

DR

razmerje redčenja (2)

 

Ra

μm

povprečna hrapavost površine

RH

 

%

relativna vlažnost

r D

β

m/m

razmerje premerov (sistemi CVS)

r p

 

razmerje tlakov v sistemu SSV

Re

Re #

Reynoldsovo število

 

S

K

Sutherlandova konstanta

σ

σ

standardno odstopanje

T

T

°C

Temperatura

 

T

Nm

navor motorja

T a

 

K

absolutna temperatura

t

t

s

čas

Δt

Δt

s

časovni interval

u

 

razmerje med gostoto plinaste sestavine in gostoto izpušnih plinov

V

V

m3

prostornina

qV

m3/s

prostorninski pretok

V 0

 

m3/r

prostornina plina, načrpanega v PDP na en vrtljaj

W

W

kWh

delo

W act

W act

kWh

dejansko delo v preskusnem ciklu

WF

WF

utežni faktor

w

w

g/g

masni delež

 

image

mol/mol

srednja koncentracija, utežena s pretokom

X 0

K s

s/vrt

kalibracijska funkcija PDP

 

γ

splošna spremenljivka

image

image

 

aritmetična sredina

 

Z

faktor stisljivosti

(1)   Glej indekse, npr.: air za masni pretok suhega zraka, fuel za masni pretok goriva itd.

(2)   Razmerje redčenja r d v oddelku 2 in DR v oddelku 3: različni simboli, vendar isti pomen inenake enačbe. Faktor redčenja D v oddelku 2 in x dil v oddelku 3: različni simboli, vendar enakfizikalni pomen; v enačbi (7-124) je prikazano razmerje med x dil in DR.

(3)   t.b.d.= opredeljeno bo naknadno.

1.2.   Indeksi



Oddelek 2 (1)

Oddelek 3

Veličina

act

act

dejanska veličina

i

 

trenutna meritev (npr. 1 Hz)

 

i

posamezna vrednost v seriji

(1)   V oddelku 2 je pomen indeksa določen s povezano veličino, na primer indeks „d“ lahkooznačuje suho osnovo, kot na primer v „c d = koncentracija na suhi osnovi“, zrak za redčenje,kot na primer v „p d = tlak nasičene vodne pare v zraku za redčenje“ ali „k w,d = korekcijskifaktor za preračun zraka za redčenje iz suhega v vlažno stanje“, razmerje redčenja, kot naprimer v „r d“.

1.3.   Simboli in okrajšave za kemične sestavine (ki se uporabljajo tudi kot indeks)



Oddelek 2

Oddelek 3

Veličina

Ar

Ar

argon

C1

C1

ogljikovodik, ekvivalenten ogljiku 1

CH4

CH4

metan

C2H6

C2H6

etan

C3H8

C3H8

propan

CO

CO

ogljikov monoksid

CO2

CO2

ogljikov dioksid

 

H

atomski vodik

 

H2

molekulski vodik

HC

HC

ogljikovodik

H2O

H2O

voda

 

He

helij

 

N

atomski dušik

 

N2

molekulski dušik

NOx

NOx

dušikovi oksidi

NO

NO

dušikov oksid

NO2

NO2

dušikov dioksid

 

O

atomski kisik

PM

PM

delci

S

S

žveplo

1.4.   Simboli in okrajšave za sestavo goriva



Oddelek 2 (1)

Oddelek 3 (2)

Veličina

w C (4)

w C (4)

vsebnost ogljika v gorivu, masni delež [v g/g] ali [v mas. %]

w H

w H

vsebnost vodika v gorivu, masni delež [v g/g] ali [v mas. %]

w N

w N

vsebnost dušika v gorivu, masni delež [v g/g] ali [v mas. %]

w O

w O

vsebnost kisika v gorivu, masni delež [v g/g] ali [v mas. %]

w S

w S

vsebnost žvepla v gorivu, masni delež [v g/g] ali [v mas. %]

α

α

atomsko razmerje med vodikom in ogljikom (H/C)

ε

β

atomsko razmerje med kisikom in ogljikom (O/C) (3)

γ

γ

atomsko razmerje med žveplom in ogljikom (S/C)

δ

δ

atomsko razmerje med dušikom in ogljikom (N/C)

(1)   Nanaša se na gorivo s kemijsko formulo CH α O ε N δ S γ

(2)   Nanaša se na gorivo s kemijsko formulo CH α O β S γ N δ

(3)   Pozornost je treba posvetiti različnemu pomenu simbola β v obeh oddelkih o izračunuemisij: v oddelku 2 se nanaša na gorivo s kemijsko formulo CH α S γ N δ O ε (tj. formuloC β H α S γ N δ O ε , v kateri je β = 1, ob predpostavki enega atoma ogljika na molekulo), medtem kose v oddelku 3 nanaša na razmerje med kisikom in ogljikom v formuli CH α O β S γ N δ . Tako β izoddelka 3 ustreza ε iz oddelka 2.

(4)   Masni delež w, dopolnjen s simbolom kemične sestavine kot indeksom.

2.    Izračuni emisij na podlagi mase

2.1.   Nerazredčene plinaste emisije

2.1.1.   Preskusi v skladu z NRSC z ločenimi fazami

Izračuna se stopnja emisij za plinaste emisije qm gas, i [v g/h] za vsako fazo i preskusa v ustaljenem stanju, tako da se koncentracija plinastih emisij zmnoži z ustreznim pretokom na naslednji način:



image

(7-1)

pri čemer je:

k

=

1 za cgasr,w,i v[ppm] in k = 10 000 za cgasr,w,i v [vol. %]

k h

=

korekcijski faktor za NOx [–], za izračun emisij NOx (glej točko 2.1.4)

u gas

=

specifični faktor za sestavino ali razmerje med gostoto plinske sestavine in gostoto izpušnih plinov [–]

qm ew, i

=

masni pretok izpušnih plinov v fazi i na vlažni osnovi [v kg/s]

c gas, i

=

koncentracija emisij v nerazredčenih izpušnih plinih v fazi i na vlažni osnovi [v ppm] ali [v vol. %]

2.1.2.   Preskusna cikla prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC) in preskusi RMC

Izračuna se skupna masa plinastih emisij na preskus m gas [v g/preskus], tako da se zmnožijo časovno usklajene trenutne koncentracije in pretoki izpušnih plinov ter nato opravi integriranje za preskusni cikel v skladu z enačbo (7-2):



image

(7-2)

pri čemer je:

ƒ

=

frekvenca vzorčenja podatkov [v Hz]

k h

=

korekcijski faktor za NOx [–], uporablja se samo za izračun emisij NOx

k

=

1 za cgasr,w,i v [ppm] in k = 10 000 za cgasr,w, i v [vol. %]

u gas

=

specifični faktor za sestavino [–] (glej točko 2.1.5)

N

=

število meritev [–]

qm ew, i

=

trenutni masni pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi [v kg/s]

c gas, i

=

trenutna koncentracija emisij v nerazredčenih izpušnih plinih na vlažni osnovi [v ppm] ali [v vol. %]

2.1.3.   Pretvorba iz suhe v vlažno koncentracijo

Če se emisije merijo na suhi osnovi, se izmerjena koncentracija c d na suhi osnovi pretvori v koncentracijo c w na vlažni osnovi v skladu z enačbo (7-3):



image

(7-3)

pri čemer je:

k w

=

faktor pretvorbe s suhe na vlažno osnovo [–]

c d

=

koncentracija emisij na suhi osnovi [v ppm] ali [v vol. %]

Za popolno zgorevanje se faktor pretvorbe nerazredčenih izpušnih plinov s suhe na vlažno osnovo zapiše kot k w,a [–] in se izračuna v skladu z enačbo (7-4):



image

(7-4)

pri čemer je:

H a

=

vlažnost polnilnega zraka [v g H2O/kg suhega zraka]

qm f, i

=

trenutni pretok goriva [v kg/s]

qm ad, i

=

trenutni pretok suhega polnilnega zraka [v kg/s]

p r

=

vodni tlak za hladilnikom [v kPa]

p b

=

skupni zračni tlak [v kPa]

w H

=

vsebnost vodika v gorivu [v mas. %]

k f

=

dodatna prostornina zgorevanja [v m3/kg goriva]

pri čemer je:



image

(7-5)

pri čemer je:

w H

=

vsebnost vodika v gorivu [v mas. %]

w N

=

vsebnost dušika v gorivu [v mas. %]

w O

=

vsebnost kisika v gorivu [v mas. %]

V enačbi (7-4) se lahko predpostavi, da za razmerje p r/p b velja:



image

(7-6)

Za nepopolno zgorevanje (mešanice zraka, bogate z gorivom) in tudi za preskuse emisij brez neposrednega merjenja pretoka zraka je primernejša druga metoda izračuna k w,a:



image

(7-7)

pri čemer je:

c CO2

=

koncentracija CO2 v nerazredčenih izpušnih plinih na suhi osnovi [v vol. %]

c CO

=

koncentracija CO v nerazredčenih izpušnih plinih na suhi osnovi [v ppm]

p r

=

vodni tlak za hladilnikom [v kPa]

p b

=

skupni zračni tlak [v kPa]

α

=

molsko razmerje med vodikom in ogljikom [–]

k w1

=

vlažnost polnilnega zraka [–]



image

(7-8)

2.1.4.   Popravek NOx zaradi vlažnosti in temperature

Ker so emisije NOx odvisne od pogojev okoliškega zraka, se koncentracija NOx popravi ob upoštevanju temperature in vlažnosti okoliškega zraka s faktorjema kh,D ali kh,G [–], podanima z enačbama (7-9) in (7-10). Ta faktorja veljata za območje vlažnosti med 0 in 25 g H2O/kg suhega zraka.

(a) Za motorje s kompresijskim vžigom



image

(7-9)

(b) Za motorje s prisilnim vžigom



kh.G = 0,6272 + 44,030 × 10-3 × Ha – 0,862 × 10-3 × Ha 2

(7-10)

pri čemer je:

H a

=

vlažnost polnilnega zraka [v g H2O/kg suhega zraka]

2.1.5.   Specifični faktor za sestavino u

V točkah 2.1.5.1 in 2.1.5.2 sta opisana dva postopka izračuna. Postopek iz točke 2.1.5.1 je enostavnejši, saj se za razmerje med gostoto sestavin in izpušnih plinov uporabljajo tabelirane vrednosti za u. Postopek iz točke 2.1.5.2 je bolj točen za kakovosti goriv, ki odstopajo od specifikacij v Prilogi VIII, vendar zahteva elementarno analizo sestave goriva.

2.1.5.1.   Tabelirane vrednosti

V preglednici 7.1 so podane vrednosti za u gas, izračunane z uporabo nekaj poenostavitev (predpostavka glede vrednosti λ in glede pogojev polnilnega zraka, kot je prikazano v preglednici 7.1) v enačbah iz točke 2.1.5.2.



Preglednica 7.1

Vrednosti u nerazredčenih izpušnih plinov in gostote sestavin (za koncentracijo emisij, izraženo v ppm)

Gorivo

re

 

 

Plin

 

 

 

NOx

CO

HC

CO2

O2

CH4

 

 

rgas [kg/m3]

 

 

 

2,053

1,250

 ()

1,9636

1,4277

0,716

 

 

ugas ()

 

 

 

Dizelsko gorivo (plinsko olje za necestno uporabo)

1,2943

0,001586

0,000966

0,000482

0,001517

0,001103

0,000553

Etanol za motorje s kompresijskim vžigom z eno vrsto goriva

(ED95)

1,2768

0,001609

0,000980

0,000780

0,001539

0,001119

0,000561

Zemeljski plin/biometan ()

1,2661

0,001621

0,000987

0,000528 ()

0,001551

0,001128

0,000565

Propan

1,2805

0,001603

0,000976

0,000512

0,001533

0,001115

0,000559

Butan

1,2832

0,001600

0,000974

0,000505

0,001530

0,001113

0,000558

UNP ()

1,2811

0,001602

0,000976

0,000510

0,001533

0,001115

0,000559

Bencin (E10)

1,2931

0,001587

0,000966

0,000499

0,001518

0,001104

0,000553

Etanol

(E85)

1,2797

0,001604

0,000977

0,000730

0,001534

0,001116

0,000559

(1)   odvisno od goriva

(2)   pri λ = 2, suh zrak, 273 K, 101,3 kPa

(3)   točnost u do 0,2 % za masno sestavo: C = 66 – 76 %; H = 22 – 25 %; N = 0 – 12 %

(4)   NMHC na podlagi CH2,93 (za skupne HC se uporablja koeficient u gas za CH4)

(5)   točnost u do 0,2 % za masno sestavo: C3 = 70 – 90 %; C4 = 10 – 30 %

2.1.5.2.   Izračunane vrednosti

Specifični faktor za sestavino u gas,i se lahko izračuna s pomočjo razmerja med gostoto sestavine in izpušnih plinov ali, kot druga možnost, s pomočjo ustreznega razmerja molskih mas [enačba (7-11) ali (7-12)]:



image

(7-11)

ali



image

(7-12)

pri čemer je:

M gas

=

molska masa plinaste sestavine [v g/mol]

M e, i

=

trenutna molska masa vlažnih nerazredčenih izpušnih plinov [v g/mol]

ρ gas

=

gostota plinaste sestavine [v kg/m3]

ρ e,i

=

trenutna gostota vlažnih nerazredčenih izpušnih plinov [v kg/m3]

Molska masa izpušnih plinov M e,i se izpelje za splošno sestavo goriva CH α O ε N δ S γ ob predpostavki popolnega zgorevanja in se izračuna v skladu z enačbo (7-13):

image

(7-13)

pri čemer je:

qm f, i

=

trenutni masni pretok goriva na vlažni osnovi [v kg/s]

qm aw, i

=

trenutni masni pretok polnilnega zraka na vlažni osnovi [v kg/s]

α

=

molsko razmerje med vodikom in ogljikom [–]

δ

=

molsko razmerje med dušikom in ogljikom [–]

ε

=

molsko razmerje med kisikom in ogljikom [–]

γ

=

atomsko razmerje med žveplom in ogljikom [–]

H a

=

vlažnost polnilnega zraka [v g H2O/kg suhega zraka]

M a

=

molekulska masa suhega polnilnega zraka = 28,965 g/mol

Trenutna gostota nerazredčenih izpušnih plinov r e, i [v kg/m3] se izračuna v skladu z enačbo (7-14):



image

(7-14)

pri čemer je:

qm f, i

=

trenutni masni pretok goriva [v kg/s]

qm ad, i

=

trenutni masni pretok suhega polnilnega zraka [v kg/s]

H a

=

vlažnost polnilnega zraka [v g H2O/kg suhega zraka]

k f

=

dodatna prostornina zgorevanja [v m3/kg goriva] [glej enačbo (7-5)]

2.1.6.   Masni pretok izpušnih plinov

2.1.6.1.   Metoda z merjenjem zraka in goriva

Metoda vključuje merjenje pretoka zraka in pretoka goriva z ustreznimi merilniki pretoka. Trenutni masni pretok izpušnih plinov qm ew, i [v kg/s] se izračuna v skladu z enačbo (7-15):



qm ew, i = qm aw, i + qm f, i

(7-15)

pri čemer je:

qm aw, i

=

trenutni masni pretok polnilnega zraka [v kg/s]

qm f, i

=

trenutni masni pretok goriva [v kg/s]

2.1.6.2.   Metoda z merjenjem s sledilom

Ta metoda vključuje merjenje koncentracije sledilnega plina v izpušnih plinih. Trenutni masni pretok izpušnih plinov q mew,i [v kg/s] se izračuna v skladu z enačbo (7-16):



image

(7-16)

pri čemer je:

qV t

=

pretok sledilnega plina [v m3/s]

c mix, i

=

trenutna koncentracija sledilnega plina po mešanju [v ppm]

ρ e

=

gostota nerazredčenih izpušnih plinov [v kg/m3]

c b

=

koncentracija sledilnega plina v ozadju v polnilnem zraku [v ppm]

Koncentracija sledilnega plina v ozadju c b se lahko določi tako, da se izračuna povprečje koncentracije v ozadju, izmerjene tik pred izvedbo preskusa in po njej. Če je koncentracija v ozadju manj kot 1 % koncentracije sledilnega plina po mešanju c mix, i pri največjem pretoku izpušnih plinov, je koncentracijo v ozadju mogoče zanemariti.

2.1.6.3.   Metoda z merjenjem pretoka zraka in razmerja zrak-gorivo

Ta metoda vključuje izračun mase izpušnih plinov iz pretoka zraka in razmerja zrak-gorivo. Trenutni masni pretok izpušnih plinov q mew, i [v kg/s] se izračuna v skladu z enačbo (7-17):



image

(7-17)

pri čemer je:



image

(7-18)

image

(7-19)

pri čemer je:

qm aw, i

=

masni pretok vlažnega polnilnega zraka [v kg/s]

A/F st

=

stehiometrično razmerje zrak-gorivo [–]

λi

=

trenutno razmerje presežnega zraka [–]

c COd

=

koncentracija CO v nerazredčenih izpušnih plinih na suhi osnovi [v ppm]

c CO2d

=

koncentracija CO2 v nerazredčenih izpušnih plinih na suhi osnovi [v %]

c HCw

=

koncentracija HC v nerazredčenih izpušnih plinih na vlažni osnovi [v ppm C1]

α

=

molsko razmerje med vodikom in ogljikom [–]

δ

=

molsko razmerje med dušikom in ogljikom [–]

ε

=

molsko razmerje med kisikom in ogljikom [–]

γ

=

atomsko razmerje med žveplom in ogljikom [–]

2.1.6.4.   Metoda z ravnotežjem ogljika, enostopenjski postopek

Za izračun masnega pretoka vlažnih izpušnih plinov qm ew, i [v kg/s] se lahko uporabi naslednja enostopenjska formula v enačbi (7-20):



image

(7-20)

pri čemer je faktor ogljika f c [–] podan z:



image

(7-21)

pri čemer je:

qm f, i

=

trenutni masni pretok goriva [v kg/s]

w C

=

vsebnost ogljika v gorivu [v mas. %]

H a

=

vlažnost polnilnega zraka [v g H2O/kg suhega zraka]

k fd

=

dodatna prostornina zgorevanja na suhi osnovi [v m3/kg goriva]

c CO2d

=

suha koncentracija CO2 v nerazredčenih izpušnih plinih [v %]

c CO2d,a

=

suha koncentracija CO2 v okoliškem zraku [v %]

c COd

=

suha koncentracija CO v nerazredčenih izpušnih plinih [v ppm]

c HCw

=

vlažna koncentracija HC v nerazredčenih izpušnih plinih [v ppm]

in faktor k fd [v m3/kg goriva], ki se izračuna v skladu z enačbo (7-22) na suhi osnovi tako, da se voda, ki nastane z zgorevanjem, odšteje od k f:



k fd = k f – 0,11118 · w H

(7-22)

pri čemer je:

k f

=

specifični faktor za gorivo iz enačbe (7-5) [v m3/kg goriva]

w H

=

vsebnost vodika v gorivu [v mas. %]

2.2.   Razredčene plinaste emisije

2.2.1.   Masa plinastih emisij

Masni pretok izpušnih plinov se meri s sistemom vzorčenja s stalno prostornino (CVS), v katerem se lahko uporablja volumetrična črpalka (PDP), Venturijeva cev s kritičnim pretokom (CFV) ali Venturijeva cev s podzvočnim pretokom (SSV).

Pri sistemih s stalnim masnim pretokom (tj. s toplotnim izmenjevalnikom) se masa onesnaževal m gas [v g/preskus] določi v skladu z enačbo (7-23):



m gas = k h · k · u gas · c gas · m ed

(7-23)

pri čemer je:

u gas razmerje med gostoto sestavine izpušnih plinov in gostoto zraka, ki je navedeno v preglednici 7.2 ali izračunano v skladu z enačbo (7-34) [–]

c gas = srednja koncentracija sestavine, popravljena glede na ozadje, na vlažni osnovi [v ppm] oziroma [v vol. %]

k h = korekcijski faktor za NOx [–], uporablja se samo za izračun emisij NOx

k = 1 za c gasr,w, i v [ppm], k = 10 000 za c gasr,w, i v [ % vol]

m ed = skupna masa razredčenih izpušnih plinov v celotnem ciklu [v kg/preskus]

Pri sistemih s kompenzacijo pretoka (tj. brez toplotnega izmenjevalnika) se masa onesnaževal m gas [v g/preskus] določi z izračunom trenutnih masnih emisij, integriranjem in popravkom zaradi ozadja v skladu z enačbo (7-24):



image

(7-24)

pri čemer je:

c e

=

koncentracija emisij v razredčenih izpušnih plinih na vlažni osnovi [v ppm] ali [v vol. %]

c d

=

koncentracija emisij v zraku za redčenje na vlažni osnovi [v ppm] ali [v vol. %]

m ed, i

=

masa razredčenih izpušnih plinov med časovnim intervalom i [v kg]

m ed

=

skupna masa razredčenih izpušnih plinov v celotnem ciklu [v kg]

u gas

=

tabelirana vrednost iz preglednice 7.2 [–]

D

=

faktor redčenja [glej enačbo (7-28) iz točke 2.2.2.2] [–]

k h

=

korekcijski faktor za NOx [–], uporablja se samo za izračun emisij NOx

k

=

1 za c v [ppm], k = 10 000 za c v [vol. %]

Koncentracije c gas, c e in c d so lahko vrednosti, izmerjene v šaržnem vzorcu (vreča, kar pa ni dovoljeno za NOx in HC) ali izračunane kot povprečje z integriranjem iz neprekinjenih meritev. Tudi za m ed, i je treba z integriranjem izračunati povprečje za celotni preskusni cikel.

Naslednje enačbe prikazujejo, kako se izračunajo potrebne veličine (c e, u gas in m ed).

2.2.2.   Pretvorba iz suhe v vlažno koncentracijo

Vse koncentracije iz točke 2.2.1, izmerjene na suhi osnovi, se pretvorijo na vlažno osnovo v skladu z enačbo (7-3).

2.2.2.1.   Razredčeni izpušni plini

Suhe koncentracije se pretvorijo v vlažne koncentracije z eno od naslednjih dveh enačb [(7-25) ali (7-26)]:



image

(7-25)

ali



image

(7-26)

pri čemer je:

α

=

molsko razmerje med vodikom in ogljikom za gorivo [–]

c CO2w

=

koncentracija CO2 v razredčenih izpušnih plinih na vlažni osnovi [v vol. %]

c CO2d

=

koncentracija CO2 v razredčenih izpušnih plinih na suhi osnovi [v vol. %]

Korekcijski faktor za preračun s suhe na vlažno osnovo k w2 upošteva vsebnost vode v polnilnem zraku in zraku za redčenje ter se izračuna v skladu z enačbo (7-27):



image

(7-27)

pri čemer je:

H a

=

vlažnost polnilnega zraka [v g H2O/kg suhega zraka]

H d

=

vlažnost zraka za redčenje [v g H2O/kg suhega zraka]

D

=

faktor redčenja [glej enačbo (7-28) iz točke 2.2.2.2] [–]

2.2.2.2.   Faktor redčenja

Faktor redčenja D [–] (ki je nujen za popravek zaradi ozadja in izračun k w2) se izračuna v skladu z enačbo (7-28):



image

(7-28)

pri čemer je:

F S

=

stehiometrični faktor [–]

c CO2,e

=

koncentracija CO2 v razredčenih izpušnih plinih na vlažni osnovi [v vol. %]

c HC,e

=

koncentracija HC v razredčenih izpušnih plinih na vlažni osnovi [v ppm C1]

c CO,e

=

koncentracija CO v razredčenih izpušnih plinih na vlažni osnovi [v ppm]

Stehiometrični faktor se izračuna v skladu z enačbo (7-29):



image

(7-29)

pri čemer je:

α

=

molsko razmerje med vodikom in ogljikom v gorivu [–]

Če sestava goriva ni znana, se lahko namesto tega uporabijo naslednji stehiometrični faktorji:

F S (dizelsko gorivo) = 13,4

FS (UNP) = 11,6

FS (ZP) = 9,5

FS (E10) = 13,3

FS (E85) = 11,5

Če se opravljajo neposredne meritve pretoka izpušnih plinov, se lahko faktor redčenja D [–] izračuna v skladu z enačbo (7-30):



image

(7-30)

pri čemer je:

qV CVS volumetrični pretok razredčenih izpušnih plinov [v m3/s]

qV ew = volumetrični pretok nerazredčenih izpušnih plinov [v m3/s]

2.2.2.3.   Zrak za redčenje



k w,d = (1 – k w3) · 1,008

(7-31)

pri čemer je:



image

(7-32)

pri čemer je:

H d

=

vlažnost zraka za redčenje [v g H2O/kg suhega zraka]

2.2.2.4.   Določanje koncentracije, popravljene glede na ozadje

Neto koncentracije onesnaževal se izračunajo tako, da se od izmerjenih koncentracij odšteje povprečna koncentracija plinastih onesnaževal v ozadju v zraku za redčenje. Povprečne vrednosti koncentracij v ozadju se lahko določijo z metodo vreč za vzorce ali neprekinjenim merjenjem z integriranjem. Uporabi se enačba (7-33):



image

(7-33)

pri čemer je:

c gas

=

neto koncentracija plinastega onesnaževala [v ppm] ali [v vol. %]

c gas,e

=

koncentracija emisij v razredčenih izpušnih plinih na vlažni osnovi [v ppm] ali [v vol. %]

c d

=

koncentracija emisij v zraku za redčenje na vlažni osnovi [v ppm] ali [v vol. %]

D

=

faktor redčenja [glej enačbo (7-28) iz točke 2.2.2.2] [–]

2.2.3.   Specifični faktor za sestavino u

Specifični faktor za sestavino u gas razredčenega plina se lahko izračuna v skladu z enačbo (7-34) ali vzame iz preglednice 7.2; v preglednici 7.2 se predpostavlja, da je gostota razredčenih izpušnih plinov enaka gostoti zraka.



image

(7-34)

pri čemer je:

M gas

=

molska masa plinaste sestavine [v g/mol]

M d,w

=

molska masa razredčenih izpušnih plinov [v g/mol]

M da,w

=

molska masa zraka za redčenje [v g/mol]

M r,w

=

molska masa nerazredčenih izpušnih plinov [v g/mol]

D

=

faktor redčenja [glej enačbo (7-28) iz točke 2.2.2.2] [–]



Preglednica 7.2

Vrednosti u razredčenih izpušnih plinov (za koncentracijo emisij, izraženo v ppm) in gostote sestavin

Gorivo

re

 

 

Plin

 

 

 

NOx

CO

HC

CO2

O2

CH4

 

 

rgas [kg/m3]

 

 

 

2,053

1,250

 (1)

1,9636

1,4277

0,716

 

 

ugas (2)

 

 

 

Dizelsko gorivo (plinsko olje za necestno uporabo)

1,2943

0,001586

0,000966

0,000482

0,001517

0,001103

0,000553

Etanol za motorje s kompresijskim vžigom z eno vrsto goriva (ED95)

1,2768

0,001609

0,000980

0,000780

0,001539

0,001119

0,000561

Zemeljski plin/biometan (3)

1,2661

0,001621

0,000987

0,000528 (4)

0,001551

0,001128

0,000565

Propan

1,2805

0,001603

0,000976

0,000512

0,001533

0,001115

0,000559

Butan

1,2832

0,001600

0,000974

0,000505

0,001530

0,001113

0,000558

UNP (5)

1,2811

0,001602

0,000976

0,000510

0,001533

0,001115

0,000559

Bencin (E10)

1,2931

0,001587

0,000966

0,000499

0,001518

0,001104

0,000553

Etanol (E85)

1,2797

0,001604

0,000977

0,000730

0,001534

0,001116

0,000559

(1)   odvisno od goriva

(2)   pri λ = 2, suh zrak, 273 K, 101,3 kPa

(3)   točnost u do 0,2 % za masno sestavo: C = 66 – 76 %; H = 22 – 25 %; N = 0 – 12 %

(4)   NMHC na podlagi CH2,93 (za skupne HC se uporablja koeficient u gas za CH4)

(5)   točnost u do 0,2 % za masno sestavo: C3 = 70 – 90 %; C4 = 10 – 30 %

2.2.4.   Izračun pretečene mase izpušnih plinov

2.2.4.1.   Sistem PDP-CVS

Če se temperatura razredčenih izpušnih plinov z uporabo toplotnega izmenjevalnika v celotnem ciklu vzdržuje v območju ± 6 K, se masa razredčenih izpušnih plinov m ed [v kg/preskus] v celotnem ciklu izračuna v skladu z enačbo (7-35):



image

(7-35)

pri čemer je:

V 0

=

prostornina plina, načrpanega na vrtljaj v preskusnih pogojih [v m3/vrt]

n P

=

skupno število vrtljajev črpalke na preskus [v vrt/preskus]

p p

=

absolutni tlak na vstopu v črpalko [v kPa]

image

=

povprečna temperatura razredčenih izpušnih plinov na vstopu v črpalko [v K]

1,293 kg/m3

=

gostota zraka pri 273,15 K in 101,325 kPa

Če se uporablja sistem s kompenzacijo pretoka (tj. brez toplotnega izmenjevalnika), se masa razredčenih izpušnih plinov m ed, i [v kg] v časovnem intervalu izračuna v skladu z enačbo (7-36):



image

(7-36)

pri čemer je:

V 0

=

prostornina plina, načrpanega na vrtljaj v preskusnih pogojih [v m3/vrt]

p p

=

absolutni tlak na vstopu v črpalko [v kPa]

n P, i

=

skupno število vrtljajev črpalke na časovni interval i rev/Δt

image

=

povprečna temperatura razredčenih izpušnih plinov na vstopu v črpalko [v K]

1,293 kg/m3

=

gostota zraka pri 273,15 K in 101,325 kPa

2.2.4.2.   Sistem CFV-CVS

Če se temperatura razredčenih izpušnih plinov z uporabo toplotnega izmenjevalnika v celotnem ciklu vzdržuje v območju ± 11 K, se pretečena masa razredčenih izpušnih plinov v celotnem ciklu m ed [v g/preskus] izračuna v skladu z enačbo (7-37):



image

(7-37)

pri čemer je:

t

=

čas cikla [v s]

K V

=

kalibracijski koeficient Venturijeve cevi s kritičnim pretokom pri standardnih pogojih

image

p p

=

absolutni tlak na vstopu v Venturijevo cev [v kPa]

T

=

absolutna temperatura na vstopu v Venturijevo cev [v K]

1,293 kg/m3

=

gostota zraka pri 273,15 K in 101,325 kPa

Če se uporablja sistem s kompenzacijo pretoka (tj. brez toplotnega izmenjevalnika), se masa razredčenih izpušnih plinov m ed, i [v kg] v časovnem intervalu izračuna v skladu z enačbo (7-38):



image

(7-38)

pri čemer je:

Δti

=

časovni interval preskusa [v s]

K V

=

kalibracijski koeficient Venturijeve cevi s kritičnim pretokom pri standardnih pogojih

image

p p

=

absolutni tlak na vstopu v Venturijevo cev [v kPa]

T

=

absolutna temperatura na vstopu v Venturijevo cev [v K]

1,293 kg/m3

=

gostota zraka pri 273,15 K in 101,325 kPa

2.2.4.3.   Sistem SSV-CVS

Če se temperatura razredčenih izpušnih plinov z uporabo toplotnega izmenjevalnika v celotnem ciklu vzdržuje v območju ± 11 K, se masa razredčenih izpušnih plinov v celotnem ciklu m ed [v kg/preskus] izračuna v skladu z enačbo (7-39):



m ed = 1,293 · q V SSV · Δt

(7-39)

pri čemer je:

1,293 kg/m3

=

gostota zraka pri 273,15 K in 101,325 kPa

Δt

=

čas cikla [v s]

qV SSV

=

pretok zraka pri standardnih pogojih (101,325 kPa, 273,15 K) [v m3/s]

pri čemer je:



image

(7-40)

pri čemer je:

A 0

=

zbirka konstant in pretvorb enot = 0,0056940

image

d V

=

premer grla SSV [v mm]

C d

=

koeficient odvajanja SSV [–]

p p

=

absolutni tlak na vstopu v Venturijevo cev [v kPa]

T in

=

temperatura na vstopu v Venturijevo cev [v K]

r p

=

razmerje med absolutnima statičnima tlakoma v grlu SSV in na vstopu,

image

[–]

r D

=

razmerje med premerom grla SSV in notranjim premerom vstopne cevi

image

[–]

Če se uporablja sistem s kompenzacijo pretoka (tj. brez toplotnega izmenjevalnika), se masa razredčenih izpušnih plinov m ed, i [v kg] v časovnem intervalu izračuna v skladu z enačbo (7-41):



m ed, i = 1,293 · q V SSV · Δt i

(7-41)

pri čemer je:

1,293 kg/m3

=

gostota zraka pri 273,15 K in 101,325 kPa

Δti

=

časovni interval [v s]

qV SSV

=

volumetrični pretok SSV [v m3/s]

2.3.   Izračun emisij delcev

2.3.1.   Preskusna cikla prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC) in RMC

Masa delcev se izračuna po popravku plovnosti mase vzorca delcev v skladu s točko 8.1.12.2.5.

2.3.1.1.   Sistem redčenja z delnim tokom

2.3.1.1.1   Izračun na podlagi razmerja vzorcev

Emisija delcev v celotnem ciklu m PM [v g] se izračuna v skladu z enačbo (7-42):



image

(7-42)

pri čemer je:

m f

=

masa delcev, vzorčenih v celotnem ciklu [v mg]

r s

=

povprečno razmerje vzorčenja v preskusnem ciklu [–]

pri čemer je:



image

(7-43)

pri čemer je:

m se

=

masa vzorca nerazredčenih izpušnih plinov v celotnem ciklu [v kg]

m ew

=

skupna masa nerazredčenih izpušnih plinov v celotnem ciklu [v kg]

m sep

=

masa razredčenih izpušnih plinov, ki prehajajo skozi filtre za zbiranje delcev [v kg]

m sed

=

masa razredčenih izpušnih plinov, ki prehajajo skozi tunel za redčenje [v kg]

V primeru sistema vzorčenja celotnega pretoka sta m sep in m sed enaka.

2.3.1.1.2   Izračun na podlagi razmerja redčenja

Emisija delcev v celotnem ciklu m PM [v g] se izračuna v skladu z enačbo (7-44):



image

(7-44)

pri čemer je:

m f

=

masa delcev, vzorčenih v celotnem ciklu [v mg]

m sep

=

masa razredčenih izpušnih plinov, ki prehajajo skozi filtre za zbiranje delcev [v kg]

m edf

=

masa ekvivalenta razredčenih izpušnih plinov v celotnem ciklu [v kg]

Skupna masa ekvivalenta razredčenih izpušnih plinov v celotnem ciklu m edf [v kg] se določi v skladu z enačbo (7-45):



image

(7-45)

pri čemer je:



image

(7-46)

image

(7-47)

pri čemer je:

qm edf, i

=

trenutni ekvivalentni masni pretok razredčenih izpušnih plinov [v kg/s]

qm ew, i

=

trenutni masni pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi [v kg/s]

r d, i

=

trenutno razmerje redčenja [–]

qm dew, i

=

trenutni masni pretok razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi [v kg/s]

qm dw,i

=

trenutni masni pretok zraka za redčenje [v kg/s]

ƒ

=

frekvenca vzorčenja podatkov [v Hz]

N

=

število meritev [–]

2.3.1.2.   Sistem redčenja s celotnim tokom

Masa emisij se izračuna v skladu z enačbo (7-48):



image

(7-48)

pri čemer je:

m f

=

masa delcev, vzorčenih v celotnem ciklu [v mg]

m sep

=

masa razredčenih izpušnih plinov, ki prehajajo skozi filtre za zbiranje delcev [v kg]

m ed

=

masa razredčenih izpušnih plinov v celotnem ciklu [v kg]

pri čemer je:



m sep = m setm ssd

(7-49)

pri čemer je:

m set

=

masa dvojno razredčenih izpušnih plinov, ki prehajajo skozi filter za delce [v kg]

m ssd

=

masa sekundarnega zraka za redčenje [v kg]

2.3.1.2.1   Popravek zaradi ozadja

Masa delcev m PM,c [v g] se lahko popravi glede na ozadje v skladu z enačbo (7-50):



image

(7-50)

pri čemer je:

m f

=

masa delcev, vzorčenih v celotnem ciklu [v mg]

m sep

=

masa razredčenih izpušnih plinov, ki prehajajo skozi filtre za zbiranje delcev [v kg]

m sd

=

masa zraka za redčenje, vzorčenega z napravo za vzorčenje delcev v ozadju [v kg]

m b

=

masa zbranih delcev iz ozadja v zraku za redčenje [mg]

m ed

=

masa razredčenih izpušnih plinov v celotnem ciklu [v kg]

D

=

faktor redčenja [glej enačbo (7-28) iz točke 2.2.2.2] [–]

2.3.2.   Izračun za NRSC z ločenimi fazami

2.3.2.1.   Sistem redčenja

Vsi izračuni temeljijo na povprečnih vrednostih posameznih faz i v času vzorčenja.

(a) Pri redčenju z delnim tokom se ekvivalentni masni pretok razredčenih izpušnih plinov določi v skladu z enačbo (7-51) in s sistemom z merjenjem pretoka, ki je prikazan na sliki 9.2:



image

(7-51)

image

(7-52)

pri čemer je:

qm edf

=

ekvivalentni masni pretok razredčenih izpušnih plinov [v kg/s]

qm ew

=

masni pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi [v kg/s]

r d

=

razmerje redčenja [–]

qm dew

=

masni pretok razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi [v kg/s]

qm dw

=

masni pretok zraka za redčenje [v kg/s]

(b) Pri sistemih redčenja s celotnim tokom se qm dew uporablja kot qm edf.

2.3.2.2.   Izračun masnega pretoka delcev

Pretok emisije delcev v celotnem ciklu q mPM [v g/h] se izračuna v skladu z enačbo (7-53), (7-56), (7-57) ali (7-58):

(a) za metodo z enojnim filtrom



image

(7-53)

image

(7-54)

image

(7-55)

pri čemer je:

qm PM

=

masni pretok delcev [v g/h]

m f

=

masa delcev, vzorčenih v celotnem ciklu [v mg]

image

=

povprečni ekvivalentni masni pretok razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi [v kg/s]

qm edf i

=

ekvivalentni masni pretok razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi v fazi i [v kg/s]

WFi

=

utežni faktor za fazo i [–]

m sep

=

masa razredčenih izpušnih plinov, ki prehajajo skozi filtre za zbiranje delcev [v kg]

m sep i

=

masa vzorca razredčenih izpušnih plinov, ki so šli skozi filter za vzorčenje delcev v fazi i [v kg]

N

=

število meritev [–]

(b) za metodo z več filtri



image

(7-56)

pri čemer je:

qm PM i

=

masni pretok delcev v fazi i [v g/h]

m f i

=

masa vzorca delcev, zbranih v fazi i [v mg]

qm edf i

=

ekvivalentni masni pretok razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi v fazi i [v kg/s]

m sep i

=

masa vzorca razredčenih izpušnih plinov, ki so šli skozi filter za vzorčenje delcev v fazi i [v kg]

Masa delcev v preskusnem ciklu se določi s seštevanjem povprečnih vrednosti v posameznih fazah i v času vzorčenja.

Masni pretok delcev qm PM [v g/h] ali qm PM i [v g/h] se lahko popravi glede na ozadje na naslednji način:

(c) za metodo z enojnim filtrom



image

(7-57)

pri čemer je:

qm PM

=

masni pretok delcev [v g/h]

m f

=

masa vzorca zbranih delcev [v mg]

m sep

=

masa vzorca razredčenih izpušnih plinov, ki so šli skozi filter za vzorčenje delcev [v kg]

m f,d

=

masa vzorca zbranih delcev iz zraka za redčenje [v mg]

m d

=

masa vzorca zraka za redčenje, ki je šel skozi filtre za vzorčenje delcev [v kg]

Di

=

faktor redčenja v fazi i [glej enačbo (7-28) iz točke 2.2.2.2] [–]

WFi

=

utežni faktor za fazo i [–]

image

=

povprečni ekvivalentni masni pretok razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi [v kg/s]

(d) za metodo z več filtri



image

(7-58)

pri čemer je:

qm PM i

=

masni pretok delcev v fazi i [v g/h]

m f i

=

masa vzorca delcev, zbranih v fazi i [v mg]

m sep i

=

masa vzorca razredčenih izpušnih plinov, ki so šli skozi filter za vzorčenje delcev v fazi i [v kg]

m f,d

=

masa vzorca zbranih delcev iz zraka za redčenje [v mg]

m d

=

masa vzorca zraka za redčenje, ki je šel skozi filtre za vzorčenje delcev [v kg]

D

=

faktor redčenja [glej enačbo (7-28) iz točke 2.2.2.2] [–]

q medf i

=

ekvivalentni masni pretok razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi v fazi i [v kg/s]

Če se izvede več meritev, se m f,d/m d zamenja z
image .

2.4.   Delo v ciklu in specifične emisije

2.4.1.   Plinaste emisije

2.4.1.1.   Preskusna cikla prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC) in RMC

Za nerazredčene oziroma razredčene izpušne pline je treba upoštevati točko 2.1 oziroma 2.2. Dobljene vrednosti za moč P [v kW] se integrirajo za celoten preskusni interval. Skupno delo W act [v kWh] se izračuna v skladu z enačbo (7-59):



image

(7-59)

pri čemer je:

Pi

=

trenutna moč motorja [v kW]

ni

=

trenutna vrtilna frekvenca motorja [v vrt/min]

Ti

=

trenutni navor motorja [v Nm]

W act

=

dejansko delo v ciklu [v kWh]

ƒ

=

frekvenca vzorčenja podatkov [v Hz]

N

=

število meritev [–]

Če je bila nameščena dodatna oprema v skladu z Dodatkom 2 k Prilogi VI, se prilagoditev trenutnega navora motorja v enačbi (7-59) ne izvede. Če v skladu s točko 6.3.2 ali 6.3.3 Priloge VI k tej uredbi potrebna dodatna oprema, ki bi morala biti nameščena za preskus, ni nameščena ali če je dodatna oprema, ki bi morala biti odstranjena, nameščena, se vrednost Ti , ki se uporablja v enačbi (7-59), prilagodi v skladu z enačbo (7-60):



T i = T i ,meas + T i, AUX

(7-60)

pri čemer je:

Ti ,meas

=

izmerjena vrednost trenutnega navora motorja

Ti, AUX

=

ustrezna vrednost navora, ki je potreben za pogon dodatne opreme in se določi v skladu s točko 7.7.2.3.2 Priloge VI k tej uredbi.

Specifične emisije e gas [v g/kWh] se izračunajo na naslednje načine glede na tip preskusnega cikla.



image

(7-61)

pri čemer je:

m gas

=

skupna masa emisij [v g/preskus]

W act

=

delo v ciklu [v kWh]

V primeru cikla NRTC se za plinaste emisije, razen CO2, končni rezultat preskusa e gas [v g/kWh] izračuna kot tehtano povprečje preskusa s hladnim zagonom in preskusa z vročim zagonom v skladu z enačbo (7-62):



image

(7-62)

pri čemer je:

m cold masa plinastih emisij v NRTC po hladnem zagonu [v g]

W act, cold dejansko delo v ciklu NRTC po hladnem zagonu [v kWh]

m hot masa plinastih emisij v NRTC po vročem zagonu [v g]

W act, hot dejansko delo v ciklu NRTC po vročem zagonu [v kWh]

V primeru cikla NRTC se za emisije CO2 končni rezultat preskusa e CO2 [v g/kWh] izračuna na podlagi NRTC po vročem zagonu v skladu z enačbo (7-63):



image

(7-63)

pri čemer je:

m CO2, hot masa emisij CO2 v NRTC po vročem zagonu [v g]

W act, hot dejansko delo v ciklu NRTC po vročem zagonu [v kWh]

2.4.1.2.   NRSC z ločenimi fazami

Specifične emisije e gas [v g/kWh] se izračunajo v skladu z enačbo (7-64):



image

(7-64)

pri čemer je:

qm gas, i

=

srednji masni pretok emisij za fazo i [v g/h]

Pi

=

moč motorja za fazo i [v kW], pri čemer je P i = Pmax i + Paux i (glej točki 6.3 in 7.7.1.3 Priloge VI)

WFi

=

utežni faktor za fazo i [–]

2.4.2.   Emisije delcev

2.4.2.1.   Preskusna cikla prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC) in RMC

Specifične emisije delcev se izračunajo v skladu z enačbo (7-61), v kateri se e gas [v g/kWh] in m gas [v g/preskus] nadomestita z e PM [v g/kWh] oziroma m PM [v g/preskus]:



image

(7-65)

pri čemer je:

m PM

=

skupna masa emisij delcev, izračunana v skladu s točko 2.3.1.1 ali 2.3.1.2 [v g/preskus]

W act

=

delo v ciklu [v kWh]

Emisije za sestavljeni cikel prehodnega stanja (tj. NRTC po hladnem zagonu in NRTC po vročem zagonu) se izračunajo, kot je prikazano v točki 2.4.1.1.

2.4.2.2.   NRSC z ločenimi fazami

Specifične emisije delcev e PM [v g/kWh] se izračunajo v skladu z enačbo (7-66) ali (7-67):

(a) za metodo z enojnim filtrom



image

(7-66)

pri čemer je:

Pi

=

moč motorja za fazo i [v kW], pri čemer je P i = Pmax i + Paux i (glej točki 6.3 in 7.7.1.3 Priloge VI)

WFi

=

utežni faktor za fazo i [–]

qm PM

=

masni pretok delcev [v g/h]

(b) za metodo z več filtri



image

(7-67)

pri čemer je:

Pi

=

moč motorja za fazo i [v kW], pri čemer je P i = Pmax i + Paux i (glej točki 6.3 in 7.7.1.3 Priloge VI)

WFi

=

utežni faktor za fazo i [–]

qm PM i

=

masni pretok delcev v fazi i [v g/h]

Pri metodi z enojnim filtrom se efektivni utežni faktor WF e i za posamezno fazo izračuna v skladu z enačbo (7-68):



image

(7-68)

pri čemer je:

m sep i

=

masa vzorca razredčenih izpušnih plinov, ki so šli skozi filter za vzorčenje delcev v fazi i [v kg]

image

=

povprečni ekvivalentni masni pretok razredčenih izpušnih plinov [v kg/s]

qm edf i

=

ekvivalentni masni pretok razredčenih izpušnih plinov v fazi i [v kg/s]

m sep

=

masa vzorca razredčenih izpušnih plinov, ki so šli skozi filtre za vzorčenje delcev [v kg]

Vrednost efektivnih utežnih faktorjev sme odstopati od utežnih faktorjev iz Dodatka 1 k Prilogi XVII za največ 0,005 (absolutna vrednost).

2.4.3.   Prilagoditev za sisteme za uravnavanje emisij, pri katerih se izvaja periodična (nepogosta) regeneracija

Pri motorjih, razen tistih iz kategorije RLL, ki so opremljeni s sistemi za naknadno obdelavo izpušnih plinov, pri katerih se izvaja periodična (nepogosta) regeneracija (glej točko 6.6.2 v Prilogi VI), se specifične emisije plinastih in trdnih onesnaževal, izračunane v skladu s točkama 2.4.1 in 2.4.2, popravijo z ustreznim multiplikativnim prilagoditvenim faktorjem ali ustreznim aditivnim prilagoditvenim faktorjem. Če med preskusom ni prišlo do periodične regeneracije, se uporabi faktor za prilagoditev navzgor (k ru,m ali k ru,a). Če je med preskusom prišlo do periodične regeneracije, se uporabi faktor za prilagoditev navzdol (k rd,m ali k rd,a). V primeru NRSC z ločenimi fazami se pri izračunu rezultata za utežene emisije, če so bili prilagoditveni faktorji določeni za vsako posamezno fazo, ti faktorji uporabijo za posamezne faze.

2.4.4.   Prilagoditev za faktor poslabšanja

Specifične emisije plinastih in trdnih onesnaževal, izračunane v skladu s točkama 2.4.1 in 2.4.2, če je ustrezno vključno s prilagoditvenim faktorjem zaradi periodične regeneracije v skladu s točko 2.4.3, se prilagodijo tudi z ustreznim multiplikativnim ali aditivnim faktorjem poslabšanja, določenim v skladu z zahtevami iz Priloge III.

2.5.   Kalibracija pretoka razredčenih izpušnih plinov (CVS) in povezani izračuni

Sistem CVS se kalibrira s pomočjo točnega merilnika pretoka in dušilnega elementa. Pretok skozi sistem se meri pri različnih nastavitvah dušilnega elementa, krmilni parametri sistema pa se merijo in povežejo s pretokom.

Uporabljajo se lahko različne vrste merilnikov pretoka, npr. kalibrirana Venturijeva cev, kalibriran laminarni merilnik pretoka in kalibriran turbinski merilnik pretoka.

2.5.1.   Volumetrična črpalka (PDP)

Vsi parametri, povezani s črpalko, se merijo sočasno s parametri, povezanimi z Venturijevo cevjo, namenjeno za kalibracijo, ki je zaporedno priključena na črpalko. Izračunan pretok (v m3/s na vstopu v črpalko, pri absolutnem tlaku in temperaturi) se izriše glede na korelacijsko funkcijo, ki je vrednost specifične kombinacije parametrov črpalke. Določi se linearna enačba, ki povezuje pretok črpalke in korelacijsko funkcijo. Če ima črpalka sistema CVS pogon z več različnimi vrtilnimi frekvencami, se kalibriranje opravi za vsako uporabljeno območje.

Med kalibriranjem je treba vzdrževati stalno temperaturo.

Puščanje vseh priključkov in vodov med Venturijevo cevjo za kalibracijo in črpalko CVS ne sme presegati 0,3 odstotka vrednosti pretoka v točki najnižjega pretoka (točka največje omejitve in najmanjše vrtilne frekvence PDP).

Pretok zraka (qV CVS) pri vsaki nastavitvi dušilnega elementa (najmanj 6 nastavitev) se izračuna v standardnih m3/s na podlagi podatkov merilnika pretoka po metodi, ki jo predpiše proizvajalec. Pretok zraka se nato pretvori v pretok črpalke (V 0) v m3/vrt pri absolutni temperaturi in tlaku na vstopu v črpalko v skladu z enačbo (7-69):



image

(7-69)

pri čemer je:

qV CVS

=

pretok zraka pri standardnih pogojih (101,325 kPa, 273,15 K) [v m3/s]

T

=

temperatura na vstopu v črpalko [v K]

p p

=

absolutni tlak na vstopu v črpalko [v kPa]

n

=

vrtilna frekvenca črpalke [vrt/s]

Zaradi upoštevanja medsebojnega delovanja nihanja tlaka pri črpalki in stopnje zdrsa črpalke se izračuna korelacijska funkcija (X 0) [v s/vrt] med vrtilno frekvenco črpalke, tlačno razliko od vstopa v črpalko do izstopa iz nje in absolutnim tlakom na izstopu iz črpalke v skladu z enačbo (7-70):



image

(7-70)

pri čemer je:

Δp p

=

tlačna razlika od vstopa v črpalko do izstopa iz nje [v kPa]

p p

=

absolutni izhodni tlak na izstopu iz črpalke [v kPa]

n

=

vrtilna frekvenca črpalke [vrt/s]

Za izdelavo kalibracijske enačbe se opravi linearna prilagoditev po metodi najmanjših kvadratov v skladu z enačbo (7-71):



V 0 = D 0m · X 0

(7-71)

pri čemer D 0 [v m3/vrt] in m [v m3/s], torej odsek oziroma naklon, določata regresijsko premico.

Pri sistemu CVS z več vrtilnimi frekvencami potekajo kalibracijske krivulje, izdelane za različna območja pretoka črpalke, približno vzporedno, vrednosti odseka (D 0) pa se z manjšanjem območja pretoka črpalke povečujejo.

Vrednosti, izračunane na podlagi enačbe, morajo biti v območju ± 0,5 % izmerjene vrednosti V 0. Vrednosti m so od črpalke do črpalke različne. Dotok delcev bo sčasoma povzročil zmanjšanje zdrsa črpalke, kar se odrazi z nižjimi vrednostmi za m. Zato je treba kalibracijo opraviti ob zagonu črpalke, po obsežnejšem vzdrževanju in če preverjanje celotnega sistema pokaže spremembo stopnje zdrsa.

2.5.2.   Venturijeva cev s kritičnim pretokom (CFV)

Kalibracija CFV temelji na enačbi za kritični pretok v Venturijevi cevi. Pretok plinov je odvisen od tlaka in temperature na vstopu v Venturijevo cev.

Za določitev območja kritičnega pretoka se K V izriše kot funkcija tlaka na vstopu v Venturijevo cev. K V ima pri kritičnem (dušenem) pretoku relativno stalno vrednost. Z upadanjem tlaka (naraščanjem vakuuma) se Venturijeva cev odduši in K V se zmanjša, kar kaže, da CFV deluje zunaj dopustnega območja.

Pretok zraka (qV CVS) pri vsaki nastavitvi dušilnega elementa (najmanj 8 nastavitev) se izračuna v standardnih m3/s na podlagi podatkov merilnika pretoka po metodi, ki jo predpiše proizvajalec. Za vsako nastavitev se na podlagi kalibracijskih podatkov izračuna kalibracijski koeficient K V
image v skladu z enačbo (7-72):



image

(7-72)

pri čemer je:

qV SSV

=

pretok zraka pri standardnih pogojih (101,325 kPa, 273,15 K) [v m3/s]

T

=

temperatura na vstopu v Venturijevo cev [v K]

p p

=

absolutni tlak na vstopu v Venturijevo cev [v kPa]

Izračunata se povprečni K V in standardno odstopanje. Standardno odstopanje ne sme presegati ± 0,3 % povprečnega K V.

2.5.3.   Venturijeva cev s podzvočnim pretokom (SSV)

Kalibracija SSV temelji na enačbi za podzvočni pretok v Venturijevi cevi. Pretok plina je odvisen od tlaka in temperature na vstopu ter padca tlaka med vstopom v SSV in grlom, kot prikazuje enačba (7-40).

Pretok zraka (qV SSV) pri vsaki nastavitvi dušilnega elementa (najmanj 16 nastavitev) se izračuna v standardnih m3/s na podlagi podatkov merilnika pretoka po metodi, ki jo predpiše proizvajalec. Za vsako nastavitev se na podlagi kalibracijskih podatkov izračuna koeficient odvajanja v skladu z enačbo (7-73):



image

(7-73)

pri čemer je:

A 0

=

zbirka konstant in pretvorb enot

image

qV SSV

=

pretok zraka pri standardnih pogojih (101,325 kPa, 273,15 K) [v m3/s]

T in,V

=

temperatura na vstopu v Venturijevo cev [v K]

d V

=

premer grla SSV [v mm]

r p

=

razmerje absolutnega statičnega tlaka med grlom SSV in vstopom = 1 – Δ p /p p [–]

r D

=

razmerje med premerom grla SSV d V in notranjim premerom vstopne cevi D [–]

Za določitev območja podzvočnega pretoka se C d izriše kot funkcija Reynoldsovega števila Re v grlu SSV. Re v grlu SSV se izračuna v skladu z enačbo (7-74):



image

(7-74)

pri čemer je:



image

(7-75)

pri čemer je:

A1

=

zbirka konstant in pretvorb enot = 27,43831

image

qV SSV

=

pretok zraka pri standardnih pogojih (101,325 kPa, 273,15 K) [v m3/s]

d V

=

premer grla SSV [v mm]

μ

=

absolutna ali dinamična viskoznost plina [kg/(m · s)]

b

=

1,458 × 106 (empirična konstanta) [kg/(m · s · K0,5)]

S

=

110,4 (empirična konstanta) [v K]

Ker je qV SSV vnos za enačbo Re, je treba izračune začeti z začetno domnevo za qV SSV ali C d Venturijeve cevi za kalibracijo in jih ponavljati, dokler qV SSV ne konvergira. Konvergentna metoda mora biti točna na 0,1 % merilne vrednosti točke ali bolj.

Izračunane vrednosti C d iz dobljene enačbe kalibracijske krivulje za najmanj šestnajst točk v območju podzvočnega pretoka morajo biti v območju ± 0,5 % izmerjene vrednosti C d za vsako kalibracijsko točko.

2.6.   Popravek za premik

2.6.1.   Splošni postopek

Izračuni v tem oddelku se izvedejo, da se določi, ali premik analizatorja plina razveljavi rezultate preskusnega intervala. Če premik ne razveljavi rezultatov preskusnega intervala, se odzivi analizatorja plina za preskusni interval popravijo za premik v skladu s točko 2.6.2. Odzivi analizatorja plina, popravljeni za premik, se uporabljajo v vseh poznejših izračunih emisij. Sprejemljiva mejna vrednost premika analizatorja plina v preskusnem intervalu je navedena v točki 8.2.2.2 Priloge VI.

Splošni preskusni postopek sledi določbam iz Dodatka 1, pri čemer se koncentracije xi ali
image nadomestijo s koncentracijami ci ali
image .

2.6.2.   Postopek izračuna

Popravek za premik se izračuna v skladu z enačbo (7-76):



image

(7-76)

pri čemer je:

ci driftcor

=

koncentracija, popravljena za premik [v ppm]

c refzero

=

referenčna koncentracija ničelnega plina, ki je običajno enaka nič, razen če se ve, da je drugačna [v ppm]

c refspan

=

referenčna koncentracija kalibrirnega plina [v ppm]

c prespan

=

odziv analizatorja plina na koncentracijo kalibrirnega plina pred preskusnim intervalom [v ppm]

c postspan

=

odziv analizatorja plina na koncentracijo kalibrirnega plina po preskusnem intervalu [v ppm]

ci or
image

=

zabeležena koncentracija, tj. izmerjena med preskusom, pred popravkom za premik [v ppm]

c prezero

=

odziv analizatorja plina na koncentracijo ničelnega plina pred preskusnim intervalom [v ppm]

c postzero

=

odziv analizatorja plina na koncentracijo ničelnega plina po preskusnem intervalu [v ppm]

3.    Izračun emisij na podlagi molskih veličin

3.1.   Indeksi



 

Veličina

abs

absolutna veličina

act

dejanska veličina

air

zrak, suh

atmos

atmosferski

bkgnd

ozadje

C

ogljik

cal

kalibracijska veličina

CFV

Venturijeva cev s kritičnim pretokom

cor

popravljena veličina

dil

zrak za redčenje

dexh

razredčeni izpušni plini

dry

suha veličina

exh

nerazredčeni izpušni plini

exp

pričakovana veličina

eq

ekvivalentna veličina

fuel

gorivo

 

trenutna meritev (npr. 1 Hz)

i

posamezna vrednost v seriji

idle

pogoji v prostem teku

in

veličina na vstopu

init

začetna veličina, običajno pred preskusom emisij

max

najvišja vrednost

meas

merjena veličina

min

najnižja vrednost

mix

molska masa zraka

out

veličina na izstopu

part

delna veličina

PDP

volumetrična črpalka

raw

nerazredčeni izpušni plini

ref

referenčna veličina

rev

vrtljaj

sat

nasičeni pogoji

slip

zdrs PDP

smpl

vzorčenje

span

kalibrirna veličina

SSV

Venturijeva cev s podzvočnim pretokom

std

veličina pri standardnih pogojih

test

preskusna veličina

total

skupna veličina

uncor

nepopravljena veličina

vac

vakuumska veličina

weight

kalibrirna utež

wet

vlažna veličina

zero

ničelna veličina

3.2.   Simboli za kemijsko ravnotežje

x dil/exh = količina plina za redčenje ali presežnega zraka na mol izpušnih plinov

x H2Oexh = količina vode v izpušnih plinih na mol izpušnih plinov

x Ccombdry = količina ogljika iz goriva v izpušnih plinih na mol suhih izpušnih plinov

x H2Oexhdry = količina vode v izpušnih plinih na suhi mol suhih izpušnih plinov

x prod/intdry = količina suhih stehiometričnih produktov na suhi mol polnilnega zraka

x dil/exhdry = količina plina za redčenje in/ali presežnega zraka na mol suhih izpušnih plinov

x int/exhdry = količina polnilnega zraka, potrebna za proizvodnjo dejanskih produktov zgorevanja na mol suhih (nerazredčenih ali razredčenih) izpušnih plinov

x raw/exhdry = količina nerazredčenih izpušnih plinov, brez presežnega zraka, na mol suhih (nerazredčenih ali razredčenih) izpušnih plinov

x O2intdry = količina O2 v polnilnem zraku na mol suhega polnilnega zraka

x CO2intdry = količina CO2 v polnilnem zraku na mol suhega polnilnega zraka

x H2Ointdry = količina H2O v polnilnem zraku na mol suhega polnilnega zraka

x CO2int = količina CO2 v polnilnem zraku na mol polnilnega zraka

x CO2dil = količina CO2 v plinu za redčenje na mol plina za redčenje

x CO2dildry = količina CO2 v plinu za redčenje na mol suhega plina za redčenje

x H2Odildry = količina H2O v plinu za redčenje na mol suhega plina za redčenje

x H2Odil = količina H2O v plinu za redčenje na mol plina za redčenje

x [emission]meas = količina izmerjenih emisij v vzorcu pri zadevnem analizatorju plina

x [emission]dry = količina emisij na suhi mol suhega vzorca

x H2O[emission]meas = količina vode v vzorcu na mestu zaznave emisij

x H2Oint = količina vode v polnilnem zraku na podlagi merjenja vlažnosti polnilnega zraka

3.3.   Osnovni parametri in razmerja

3.3.1.   Suhi zrak in kemične snovi

V tem oddelku so uporabljene naslednje vrednosti za sestavo suhega zraka:

x O2airdry = 0,209445 mol/mol

x Arairdry = 0,00934 mol/mol

x N2airdry = 0,78084 mol/mol

x CO2airdry = 375 μmol/mol

V tem oddelku so uporabljene naslednje molske mase ali efektivne molske mase kemičnih snovi:

M air = 28,96559 g/mol (suh zrak)

M Ar = 39,948 g/mol (argon)

M C = 12,0107 g/mol (ogljik)

M CO = 28,0101 g/mol (ogljikov monoksid)

M CO2 = 44,0095 g/mol (ogljikov dioksid)

M H = 1,00794 g/mol (atomski vodik)

M H2 = 2,01588 g/mol (molekulski vodik)

M H2O = 18,01528 g/mol (voda)

M He = 4,002602 g/mol (helij)

M N = 14,0067 g/mol (atomski dušik)

M N2 = 28,0134 g/mol (molekulski dušik)

M Nox = 46,0055 g/mol (dušikovi oksidi (*))

M O = 15,9994 g/mol (atomski kisik)

M O2 = 31,9988 g/mol (molekulski kisik)

M C3H8 = 44,09562 g/mol (propan)

M S = 32,065 g/mol (žveplo)

M HC = 13,875389 g/mol (skupaj ogljikovodiki (**))

(**) Efektivna molska masa HC je opredeljena z atomskim razmerjem med vodikom in ogljikom α, ki znaša 1,85.

(*) Efektivna molska masa NOx je opredeljena z molsko maso dušikovega oksida NO2.

V tem oddelku je uporabljena naslednja molska plinska konstanta R za idealni plin:

R = 8,314472J (mol · K)

V tem oddelku se uporabljajo naslednja razmerja specifičnih toplot γ [J/(kg · K)]/[J/(kg · K)] za zrak za redčenje in razredčene izpušne pline:

γ air = 1,399 (razmerje specifičnih toplot za polnilni zrak ali zrak za redčenje)

γ dil = 1,399 (razmerje specifičnih toplot za razredčene izpušne pline)

γ exh = 1,385 (razmerje specifičnih toplot za nerazredčene izpušne pline)

3.3.2.   Vlažen zrak

V tem oddelku je opisano, kako se določi količina vode v idealnem plinu:

3.3.2.1.   Tlak vodne pare

Tlak vodne pare p H2O [v kPa] za dani pogoj temperature nasičenja T sat [v K] se izračuna v skladu z enačbo (7-77) ali (7-78):

(a) za meritve vlažnosti, opravljene pri temperaturah okolice od 0 do 100 °C, ali meritve vlažnosti, opravljene v podhlajeni vodi pri temperaturah okolice od – 50 do 0 °C:



image

(7-77)

pri čemer je:

p H2O = tlak vodne pare pri pogoju temperature nasičenja [v kPa]

T sat = temperatura nasičenja vode pri izmerjenih pogojih [v K]

(b) za meritve vlažnosti nad ledom pri temperaturah okolice od (– 100 do 0) °C:



image

(7-78)

pri čemer je:

T sat = temperatura nasičenja vode pri izmerjenih pogojih [v K]

3.3.2.2.   Rosišče

Če se vlažnost meri kot rosišče, se količina vode v idealnem plinu x H2O [v mol/mol] določi v skladu z enačbo (7-79):



image

(7-79)

pri čemer je:

x H2O = količina vode v idealnem plinu [v mol/mol]

p H2O = tlak vodne pare pri izmerjenem rosišču, T sat = T dew [v kPa]

p abs = statični absolutni tlak na vlažni osnovi na mestu meritve rosišča [v kPa]

3.3.2.3.   Relativna vlažnost

Če se vlažnost meri kot relativna vlažnost RH %, se količina vode v idealnem plinu x H2O [v mol/mol] izračuna v skladu z enačbo (7-80):



image

(7-80)

pri čemer je:

RH % = relativna vlažnost [v %]

p H2O = tlak vodne pare pri 100-odstotni relativni vlažnosti na mestu meritve relativne vlažnosti, T sat = T amb [v kPa]

p abs = statični absolutni tlak na vlažni osnovi na mestu meritve relativne vlažnosti [v kPa]

3.3.2.4.   Določitev rosišča na podlagi relativne vlažnosti in temperature suhega termometra

Če se vlažnost meri kot relativna vlažnost RH %, se rosišče T dew določi na podlagi RH % in temperature suhega termometra v skladu z enačbo (7-81):

image

(7-81)

pri čemer je:

p H2O = tlak vodne pare glede na relativno vlažnost na mestu meritve relativne vlažnosti, T sat = T amb

T dew = rosišče, določeno na podlagi meritve relativne vlažnosti in temperature suhega termometra

3.3.3.   Lastnosti goriva

Splošna kemijska formula za gorivo je CH α O β S γ N δ , pri čemer je α atomsko razmerje med vodikom in ogljikom (H/C), β atomsko razmerje med kisikom in ogljikom (O/C), γ atomsko razmerje med žveplom in ogljikom (S/C) in δ atomsko razmerje med dušikom in ogljikom (N/C). Na podlagi te formule se lahko izračuna masni delež ogljika v gorivu w C. V primeru dizelskega goriva se lahko uporabi enostavna formula CH α O β . Privzete vrednosti za sestavo goriva se lahko odčitajo iz preglednice 7.3:



Preglednica 7.3

Privzete vrednosti za atomsko razmerje med vodikom in ogljikom, atomsko razmerje med kisikom in ogljikom, atomsko razmerje med žveplom in ogljikom γ, atomsko razmerje med dušikom in ogljikom δ ter masni delež ogljika v gorivu w C za referenčna goriva

Gorivo

Atomska razmerja med vodikom, kisikom, žveplom in dušikom ter ogljikom

CHαOβSγNδ

Masna koncentracija ogljika w C

[v g/g]

Dizelsko gorivo (plinsko olje za necestno uporabo)

CH1,80O0S0N0

0,869

Etanol za motorje s kompresijskim vžigom z eno vrsto goriva (ED95)

CH2,92O0,46S0N0

0,538

Bencin (E10)

CH1,92O0,03S0N0

0,833

Bencin (E0)

CH1,85O0S0N0

0,866

Etanol (E85)

CH2,73O0,36S0N0

0,576

UNP

CH2,64O0S0N0

0,819

Zemeljski plin/ biometan

CH3,78O0.016S0N0

0,747

3.3.3.1.   Izračun masne koncentracije ogljika wC

Namesto privzetih vrednosti iz preglednice 7.3 ali če privzete vrednosti za uporabljeno referenčno gorivo niso podane, se lahko masna koncentracija ogljika w C izračuna iz izmerjenih lastnosti goriva z enačbo (7–82). V vsakem primeru se za gorivo določita in vstavita v enačbo vrednosti za α in β, medtem ko se za γ in δ lahko določi vrednost nič, če sta enaki vrednosti nič v ustrezni vrstici preglednice 7.3:



image

(7-82)

pri čemer je:

M C = molska masa ogljika

α = atomsko razmerje med vodikom in ogljikom za mešanico goriv, ki zgorevajo, uteženo z molsko porabo

M H = molska masa vodika

β = atomsko razmerje med kisikom in ogljikom za mešanico goriv, ki zgorevajo, uteženo z molsko porabo

M O = molska masa kisika

γ = atomsko razmerje med žveplom in ogljikom za mešanico goriv, ki zgorevajo, uteženo z molsko porabo

M S = molska masa žvepla

δ = atomsko razmerje med dušikom in ogljikom za mešanico goriv, ki zgorevajo, uteženo z molsko porabo

M N = molska masa dušika

3.3.4.   Popravek zaradi koncentracije začetnega onesnaženja s skupnimi ogljikovodiki (THC)

Za merjenje HC je treba izračunati x THC[THC-FID] z uporabo koncentracije začetnega onesnaženja s THC x THC[THC-FID]init iz točke 7.3.1.2 Priloge VI v skladu z enačbo (7-83):



image

(7-83)

pri čemer je:

x THC[THC-FID]cor = koncentracija THC, popravljena zaradi onesnaženja [v mol/mol]

x THC[THC-FID]uncorr = nepopravljena koncentracija THC [v mol/mol]

x THC[THC-FID]init = koncentracija začetnega onesnaženja s THC [v mol/mol]

3.3.5.   Srednja koncentracija, utežena s pretokom

V nekaterih točkah tega oddelka je morda treba izračunati srednjo koncentracijo, uteženo s pretokom, da se določi uporabnost nekaterih določb. Srednja vrednost, utežena s pretokom, je srednja vrednost veličine po njenem tehtanju sorazmerno z ustreznim pretokom. Na primer, če se koncentracija plina meri neprekinjeno iz nerazredčenih izpušnih plinov motorja, je njena srednja vrednost, utežena s pretokom, vsota zmnožkov vsake zabeležene koncentracije in ustreznega molskega pretoka izpušnih plinov, deljena z vsoto zabeleženih vrednosti pretoka. Drugi primer: koncentracija v vreči iz sistema CVS je enaka srednji koncentraciji, uteženi s pretokom, ker sistem CVS sam uteži koncentracijo v vreči s pretokom. Določena srednja koncentracija emisij, utežena s pretokom, se lahko v standardnem okviru pričakuje že na podlagi predhodnih preskusov s podobnimi motorji ali preskusov s podobno opremo in instrumenti.

3.4.   Kemijska ravnotežja goriva, polnilnega zraka in izpušnih plinov

3.4.1.   Splošno

Kemijska ravnotežja goriva, polnilnega zraka in izpušnih plinov se lahko uporabljajo za izračun pretokov, količine vode v pretokih in vlažne koncentracije sestavin v pretokih. Če je en pretok, torej goriva, polnilnega zraka ali izpušnih plinov, znan, se lahko kemijska ravnotežja uporabijo za določitev pretokov drugih dveh snovi. Tako se lahko na primer kemijska ravnotežja skupaj s pretokom polnilnega zraka ali goriva uporabijo za določitev pretoka izpušnih plinov.

3.4.2.   Postopki, ki zahtevajo kemijska ravnotežja

Kemijska ravnotežja so potrebna za določanje naslednjih veličin:

(a) količine vode v pretečeni količini nerazredčenih ali razredčenih izpušnih plinov x H2Oexh, kadar se ne meri količina vode za popravek količine vode, odstranjene s sistemom vzorčenja;

(b) srednja vrednost deleža zraka za redčenje v razredčenih izpušnih plinih, utežena s pretokom, x dil/exh, kadar se ne meri pretečena količina zraka za redčenje za popravek emisij iz ozadja. Če se za ta namen uporabljajo kemijska ravnotežja, je treba upoštevati, da se predpostavlja, da so izpušni plini stehiometrični, tudi če niso.

3.4.3.   Postopek kemijskega ravnotežja

Izračuni kemijskega ravnotežja vključujejo sistem enačb, ki zahtevajo ponavljanje. Začetne vrednosti največ treh veličin se predpostavijo: količina vode v izmerjeni pretečeni količini x H2Oexh, delež zraka za redčenje v razredčenih izpušnih plinih (ali presežnega zraka v nerazredčenih izpušnih plinih) x dil/exh in količina produktov na osnovi C1 na suhi mol suhe izmerjene pretečene količine x Ccombdry. Lahko se uporabljajo srednje vrednosti vlažnosti zraka za zgorevanje in vlažnosti zraka za redčenje, utežene s časom, v kemijskem ravnotežju, če vlažnost zraka za zgorevanje in zraka za redčenje ostane v območju dovoljenih odstopanj ± 0,0025 mol/mol svojih ustreznih srednjih vrednosti v preskusnem intervalu. Za vsako koncentracijo emisij x in količino vode x H2Oexh se določijo njihove popolnoma suhe koncentracije x dry in x H2Oexhdry. Uporabljajo se tudi atomsko razmerje med vodikom in ogljikom v gorivu α, razmerje med kisikom in ogljikom β in masni delež ogljika v gorivu w C. Za preskusno gorivo se lahko uporabljajo α in β ali privzete vrednosti iz preglednice 7.3.

Za dokončanje kemijskega ravnotežja se uporabijo naslednji koraki:

(a) izmerjene koncentracije, kot so na primer x CO2meas, x NOmeas in x H2Oint, se pretvorijo v suhe koncentracije tako, da se delijo z ena minus količina vode, prisotne med merjenjem teh koncentracij, na primer: x H2OxCO2meas, x H2OxNOmeas in x H2Oint. Če je količina vode, prisotna pri „vlažnem“ merjenju, enaka neznani količini vode v pretečeni količini izpušnih plinov x H2Oexh, je treba rešitev za to vrednost poiskati v sistemu enačb s ponavljanjem. Če se meri le NOx in ne tudi ločeno NO in NO2, se za oceno razdelitve skupne koncentracije NOx na NO in NO2 za kemijska ravnotežja uporabi dobra inženirska presoja. Lahko se predpostavi, da je molska koncentracija NOx x NOx razdeljena na 75 odstotkov NO in 25 odstotkov NO2. Za sisteme shranjevanja za naknadno obdelavo NO2 se lahko predpostavlja, da je x NOx razdeljena na 25 odstotkov NO in 75 odstotkov NO2. Za izračunavanje mase emisij NOx se uporablja molska masa NO2 za efektivno molsko maso vseh spojin NOx, ne glede na dejanski delež NO2 v NOx;

(b) enačbe (7-82) do (7-99) iz odstavka (d) te točke je treba vnesti v računalniški program, da se s ponavljanjem poišče rešitev za x H2Oexh, x Ccombdry in x dil/exh. Za domnevo začetnih vrednosti za x H2Oexh, x Ccombdry in x dil/exh se uporabi dobra inženirska presoja. Priporoča se, da se za domnevo začetne količine vode uporabi vrednost, ki je približno dvakrat višja od količine vode v polnilnem zraku ali zraku za redčenje. Priporoča se, da se za domnevo začetne vrednosti x Ccombdry uporabi vrednost, ki je enaka vsoti izmerjenih vrednosti CO2, CO in THC. Priporoča se tudi, da se za domnevo začetne vrednosti x dil izbere vrednost med 0,75 in 0,95, na primer 0,8. Izračun vrednosti v sistemu enačb se ponavlja, dokler vse najnovejše posodobljene domnevne vrednosti niso v območju ± 1 % svojih najnovejših izračunanih vrednosti;

(c) v sistemu enačb iz pododstavka (d) te točke se uporabljajo naslednji simboli in indeksi, pri čemer je enota za x mol/mol:



Simbol

Opis

x dil/exh

količina plina za redčenje ali presežnega zraka na mol izpušnih plinov

x H2Oexh

količina H2O v izpušnih plinih na mol izpušnih plinov

x Ccombdry

količina ogljika iz goriva v izpušnih plinih na mol suhih izpušnih plinov

x H2Oexhdry

količina vode v izpušnih plinih na suhi mol suhih izpušnih plinov

x prod/intdry

količina suhih stehiometričnih produktov na suhi mol polnilnega zraka

x dil/exhdry

količina plina za redčenje in/ali presežnega zraka na mol suhih izpušnih plinov

x int/exhdry

količina polnilnega zraka, potrebna za proizvodnjo dejanskih produktov zgorevanja, na mol suhih (nerazredčenih ali razredčenih) izpušnih plinov

x raw/exhdry

količina nerazredčenih izpušnih plinov, brez presežnega zraka, na mol suhih (nerazredčenih ali razredčenih) izpušnih plinov

x O2intdry

količina O2 v polnilnem zraku na mol suhega polnilnega zraka; lahko se predpostavi, da je x O2intdry 0,209445 mol/mol

x CO2intdry

količina CO2 v polnilnem zraku na mol suhega polnilnega zraka; lahko se uporablja x CO2intdry = 375 μmol/mol, vendar se priporoča merjenje dejanske koncentracije v polnilnem zraku

x H2Ointdry

količina H2O v polnilnem zraku na mol suhega polnilnega zraka

x CO2int

količina CO2 v polnilnem zraku na mol polnilnega zraka

x CO2dil

količina CO2 v plinu za redčenje na mol plina za redčenje

x CO2dildry

količina CO2 v plinu za redčenje na mol suhega plina za redčenje; če se kot redčilo uporablja zrak, se lahko uporabi x CO2dildry = 375 μmol/mol, vendar se priporoča merjenje dejanske koncentracije v polnilnem zraku

x H2Odildry

količina H2O v plinu za redčenje na mol suhega plina za redčenje

x H2Odil

količina H2O v plinu za redčenje na mol plina za redčenje

x [emission]meas

količina izmerjenih emisij v vzorcu pri zadevnem analizatorju plina

x [emission]dry

količina emisij na suhi mol suhega vzorca

x H2O[emission]meas

količina vode v vzorcu na mestu zaznave emisij; te vrednosti se izmerijo ali ocenijo v skladu s točko 9.3.2.3.1

x H2Oint

količina vode v polnilnem zraku na podlagi merjenja vlažnosti polnilnega zraka

K H2Ogas

konstanta ravnotežja reakcije med vodo in plinom; 3,5 oziroma na podlagi dobre inženirske presoje je mogoče izračunati drugo vrednost

α

atomsko razmerje med vodikom in ogljikom za mešanico goriv (CHαOβ), ki zgorevajo, uteženo z molsko porabo

β

atomsko razmerje med kisikom in ogljikom za mešanico goriv (CHαOβ), ki zgorevajo, uteženo z molsko porabo

(d) za rešitev x dil/exh, x H2Oexh in x Ccombdry s ponavljanjem se uporabljajo enačbe [(7-84) do (7-101)]:



image

(7-84)

image

(7-85)

image

(7-86)

image

(7-87)

image

(7-88)

image

(7-89)

image

(7-90)

image

(7-91)

image

(7-92)

image

(7-93)

image

(7-94)

image

(7-95)

image

(7-96)

image

(7-97)

image

(7-98)

image

(7-99)

image

(7-100)

image

(7-101)

Na koncu kemijskega ravnotežja se izračuna molski pretok, kot je navedeno v točkah 3.5.3 in 3.6.3.

3.4.4.   Popravek NOx zaradi vlažnosti

Vse koncentracije NOx, vključno s koncentracijami ozadja zraka za redčenje, se popravijo zaradi vlažnosti polnilnega zraka z uporabo enačbe (7-102) ali (7-103):

(a) za motorje s kompresijskim vžigom



x NOxcor = x NOxuncor · (9,953 · x H2O + 0,832)

(7-102)

(b) za motorje s prisilnim vžigom



x NOxcor = x NOxuncor · (18,840 · x H2O + 0,68094)

(7-103)

pri čemer je:

x NOxuncor

=

nepopravljena molska koncentracija NOx v izpušnih plinih [v μmol/mol]

x H2O

=

količina vode v polnilnem zraku [v mol/mol]

3.5.   Nerazredčene plinaste emisije

3.5.1.   Masa plinastih emisij

Da se izračuna skupna masa na preskus plinastih emisij m gas [v g/preskus], se njena molska koncentracija pomnoži z ustreznim molskim pretokom in molsko maso izpušnih plinov; nato se opravi integriranje v preskusnem ciklu [enačba (7-104)]:



image

(7-104)

pri čemer je:

M gas

=

molska masa splošnih plinastih emisij [v g/mol]

exh

=

trenutni molski pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi [v mol/s]

x gas

=

trenutna molska koncentracija splošnega plina na vlažni osnovi [v mol/mol]

t

=

čas [s]

Ker je treba enačbo (7-104) rešiti z numeričnim integriranjem, se pretvori v enačbo (7-105):



image

image

(7-105)

pri čemer je:

M gas

=

molska masa splošnih emisij [v g/mol]

exh i

=

trenutni molski pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi [v mol/s]

x gas i

=

trenutna molska koncentracija splošnega plina na vlažni osnovi [v mol/mol]

ƒ

=

frekvenca vzorčenja podatkov [v Hz]

N

=

število meritev [–]

Splošna enačba se lahko spremeni glede na merilni sistem, ki se uporablja, šaržno ali neprekinjeno vzorčenje in če se namesto pri stalnem pretoku vzorči pri spremenljivem pretoku.

(a) Pri neprekinjenem vzorčenju se v splošnem primeru spremenljivega pretoka masa plinastih emisij m gas [v g/preskus] izračuna v skladu z enačbo (7-106):



image

(7-106)

pri čemer je:

M gas

=

molska masa splošnih emisij [v g/mol]

exh i

=

trenutni molski pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi [v mol/s]

x gas i

=

trenutni molski delež plinastih emisij na vlažni osnovi [v mol/mol]

ƒ

=

frekvenca vzorčenja podatkov [v Hz]

N

=

število meritev [–]

(b) Še vedno pri neprekinjenem vzorčenju, vendar v posebnem primeru stalnega pretoka, se masa plinastih emisij m gas [v g/preskus] izračuna v skladu z enačbo (7-107):



image

(7-107)

pri čemer je:

M gas

=

molska masa splošnih emisij [v g/mol]

exh

=

molski pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi [v mol/s]

image

=

srednji molski delež plinastih emisij na vlažni osnovi [v mol/mol]

Δt

=

čas trajanja preskusnega intervala

(c) Pri šaržnem vzorčenju, ne glede na to, ali je pretok stalen ali spremenljiv, je mogoče enačbo (7-104) poenostaviti v skladu z enačbo (7-108):



image

(7-108)

pri čemer je:

M gas

=

molska masa splošnih emisij [v g/mol]

exh i

=

trenutni molski pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi [v mol/s]

image

=

srednja vrednost molskega deleža plinastih emisij na vlažni osnovi [v mol/mol]

ƒ

=

frekvenca vzorčenja podatkov [v Hz]

N

=

število meritev [–]

3.5.2.   Pretvorba iz suhe v vlažno koncentracijo

Parametri iz te točke so dobljeni iz rezultatov kemijskega ravnotežja, izračunanega v točki 3.4.3. Med molskimi koncentracijami plina v izmerjeni pretečeni količini x gasdry in x gas [v mol/mol], izraženimi na suhi oziroma vlažni osnovi, obstaja naslednje razmerje [enačbi (7-109) in (7-110)]:



image

(7-109)

image

(7-110)

pri čemer je:

x H2O

=

molski delež vode v izmerjeni pretečeni količini na vlažni osnovi [v mol/mol]

x H2Odry

=

molski delež vode v izmerjeni pretečeni količini na suhi osnovi [v mol/mol]

Za splošno koncentracijo x [v mol/mol] plinastih emisij se opravi popravek zaradi odstranjene vode v skladu z enačbo (7-111):



image

(7-111)

pri čemer je:

x [emission]meas

=

molski delež emisij v izmerjeni pretečeni količini na mestu meritev [v mol/mol]

x H2O[emission]meas

=

molski delež vode v izmerjeni pretečeni količini pri merjenju koncentracije [v mol/mol]

x H2Oexh

=

količina vode v merilniku pretoka [v mol/mol]

3.5.3.   Molski pretok izpušnih plinov

Pretok nerazredčenih izpušnih plinov se lahko neposredno izmeri ali izračuna na podlagi kemijskega ravnotežja iz točke 3.4.3. Molski pretok nerazredčenih izpušnih plinov se izračuna na podlagi izmerjenega molskega pretoka polnilnega zraka ali masnega pretoka goriva. Molski pretok nerazredčenih izpušnih plinov se lahko izračuna iz vzorčenih emisij exh, na podlagi izmerjenega molskega pretoka polnilnega zraka int ali izmerjenega masnega pretoka goriva fuel ter na podlagi vrednosti, izračunanih z uporabo kemijskega ravnotežja v točki 3.4.3. Za kemijsko ravnotežje iz točke 3.4.3 se reši z uporabo enake pogostosti, s katero se posodablja in beleži int ali fuel.

(a) Pretok iz okrova ročične gredi. Pretok nerazredčenih izpušnih plinov se lahko izračuna na podlagi int ali fuel samo, če za pretok emisij iz okrova ročične gredi velja eden od naslednjih pogojev:

(i) motor, ki se preskuša, ima sistem za nadzor proizvodnje emisij z zaprtim okrovom ročične gredi, ki za merilnikom pretoka polnilnega zraka v smeri toka usmerja pretok iz okrova ročične gredi nazaj v polnilni zrak;

(ii) med preskušanjem emisij se pretok iz odprtega okrova ročične gredi v skladu s točko 6.10 Priloge VI usmerja v izpušne pline;

(iii) emisije in pretok iz odprtega okrova ročične gredi se merijo in prištejejo k izračunanim emisijam, specifičnim za zavoro;

(iv) z uporabo podatkov o emisijah ali inženirsko analizo se lahko dokaže, da zanemarjanje pretoka emisij iz odprtega okrova ročične gredi nima negativnega vpliva na skladnost z veljavnimi standardi.

(b) Izračun molskega pretoka na podlagi polnilnega zraka.

Na podlagi int se molski pretok izpušnih plinov exh [v mol/s] izračuna v skladu z enačbo (7-112):



image

(7-112)

pri čemer je:

exh

=

molski pretok nerazredčenih izpušnih plinov, katerih emisije se merijo [v mol/s]

int

=

molski pretok polnilnega zraka, vključno z vlažnostjo polnilnega zraka [v mol/s]

x int/exhdry

=

količina polnilnega zraka, potrebna za proizvodnjo dejanskih produktov zgorevanja, na mol suhih (nerazredčenih ali razredčenih) izpušnih plinov [v mol/mol]

x raw/exhdry

=

količina nerazredčenih izpušnih plinov, brez presežnega zraka, na mol suhih (nerazredčenih ali razredčenih) izpušnih plinov [v mol/mol]

x H2Oexhdry

=

količina vode v izpušnih plinih na mol suhih izpušnih plinov [v mol/mol]

(c) Izračun molskega pretoka na podlagi masnega pretoka goriva

Na podlagi fuel se exh [v mol/s] izračuna na naslednji način:

pri izvajanju laboratorijskega preskušanja je mogoče ta izračun uporabiti samo za NRSC z ločenimi fazami in RMC [enačba (7-113)]:



image

(7-113)

pri čemer je:

exh

=

molski pretok nerazredčenih izpušnih plinov, katerih emisije se merijo

fuel

=

pretok goriva, vključno z vlažnostjo polnilnega zraka [v g/s]

w C

=

masni delež ogljika za zadevno gorivo [v g/g]

x H2Oexhdry

=

količina H2O na suhi mol izmerjene pretečene količine [v mol/mol]

M C

=

molekulska masa ogljika 12,0107 g/mol

x Ccombdry

=

količina ogljika iz goriva v izpušnih plinih na mol suhih izpušnih plinov [v mol/mol]

(d) Izračun molskega pretoka izpušnih plinov na podlagi izmerjenega molskega pretoka polnilnega zraka in molskega pretoka razredčenih izpušnih plinov ter kemijskega ravnotežja za razredčene izpušne pline

Molski pretok izpušnih plinov exh [v mol/s] se lahko izračuna na podlagi izmerjenega molskega pretoka polnilnega zraka int, izmerjenega molskega pretoka razredčenih izpušnih plinov dexh in vrednosti, izračunanih z uporabo kemijskega ravnotežja iz točke 3.4.3. Upoštevati je treba, da mora kemijsko ravnotežje temeljiti na koncentracijah razredčenih izpušnih plinov. Kar zadeva izračune stalnega pretoka, se za kemijsko ravnotežje iz točke 3.4.3 rešijo z uporabo enake pogostosti, s katero se posodabljata in beležita int in dexh. Izračunan dexh se lahko uporabi za preverjanje razmerja redčenja delcev, izračun molskega pretoka zraka za redčenje pri popravku zaradi ozadja v točki 3.6.1 in za izračun mase emisij v točki 3.5.1 za snovi, ki se merijo v nerazredčenih izpušnih plinih.

Na podlagi molskega pretoka razredčenih izpušnih plinov in polnilnega zraka se molski pretok izpušnih plinov exh [v mol/s] izračuna na naslednji način:



image

(7-114)

pri čemer je:

exh

=

molski pretok nerazredčenih izpušnih plinov, katerih emisije se merijo [v mol/s]

x int/exhdry

=

količina polnilnega zraka, potrebna za proizvodnjo dejanskih produktov zgorevanja, na mol suhih (nerazredčenih ali razredčenih) izpušnih plinov [v mol/mol]

x raw/exhdry

=

količina nerazredčenih izpušnih plinov, brez presežnega zraka, na mol suhih (nerazredčenih ali razredčenih) izpušnih plinov [v mol/mol]

x H2Oexh

=

količina vode v izpušnih plinih na mol izpušnih plinov [v mol/mol]

dexh

=

molski pretok razredčenih izpušnih plinov, katerih emisije se merijo [v mol/s]

int

=

molski pretok polnilnega zraka, vključno z vlažnostjo polnilnega zraka [v mol/s]

3.6.   Razredčene plinaste emisije

3.6.1.   Izračun mase emisij in popravek zaradi ozadja

Masa plinastih emisij m gas [v g/preskus] kot funkcija molskih pretokov emisij se izračuna na naslednji način:

(a) pri neprekinjenem vzorčenju in spremenljivem pretoku se izračuna v skladu z enačbo (7-106):



image

[glej enačbo (7-106)]

pri čemer je:

Mgas

=

molska masa splošnih emisij [v g/mol]

exh i

=

trenutni molski pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi [v mol/s]

x gas i

=

trenutna molska koncentracija splošnega plina na vlažni osnovi [v mol/mol]

ƒ

=

frekvenca vzorčenja podatkov [v Hz]

N

=

število meritev [–]

Pri neprekinjenem vzorčenju in stalnem pretoku se izračuna v skladu z enačbo (7-107):



image

[glej enačbo (7-107)]

pri čemer je:

Mgas

=

molska masa splošnih emisij [v g/mol]

exh

=

molski pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi [v mol/s]

image

=

srednja vrednost molskega deleža plinastih emisij na vlažni osnovi [v mol/mol]

Δt

=

čas trajanja preskusnega intervala

(b) pri šaržnem vzorčenju, ne glede na to, ali je pretok stalen ali spremenljiv, se izračuna v skladu z enačbo (7-108):



image

[glej enačbo (7-108)]

pri čemer je:

Mgas

=

molska masa splošnih emisij [v g/mol]

exh i

=

trenutni molski pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi [v mol/s]

image

=

srednja vrednost molskega deleža plinastih emisij na vlažni osnovi [v mol/mol]

ƒ

=

frekvenca vzorčenja podatkov [v Hz]

N

=

število meritev [–]

(c) v primeru razredčenih izpušnih plinov se izračunane vrednosti mase onesnaževal zaradi zraka za redčenje popravijo tako, da se od njih odštejejo emisije iz ozadja:

(i) najprej se določi molski pretok zraka za redčenje airdil [v mol/s] v preskusnem intervalu. To je lahko izmerjena veličina ali veličina, izračunana iz pretoka razredčenih izpušnih plinov in srednjega deleža zraka za redčenje v razredčenih izpušnih plinih, uteženega s pretokom,
image ;

(ii) pretečena količina zraka za redčenje n airdil [v mol] se pomnoži s srednjo koncentracijo emisij iz ozadja. Ta srednja vrednost je lahko utežena s časom ali pretokom (npr. sorazmerno vzorčeno ozadje). Skupna količina emisij iz ozadja je zmnožek n airdil in srednje koncentracije emisij iz ozadja;

(iii) če je rezultat molska veličina, se pretvori v maso emisij iz ozadja m bkgnd [v g] tako, da se pomnoži z molsko maso emisij M gas [v g/mol];

(iv) skupna masa emisij iz ozadja se odšteje od skupne mase, da se vrednost slednje popravi za emisije iz ozadja;

(v) pretečena količina zraka za redčenje se lahko določi z neposrednim merjenjem pretoka. V tem primeru se izračuna skupna masa emisij iz ozadja z uporabo pretoka zraka za redčenje n airdil. Masa emisij iz ozadja se odšteje od skupne mase. Rezultat se uporabi za izračune emisij, specifičnih za zavoro;

(vi) pretečena količina zraka za redčenje se lahko določi na podlagi pretečene količine razredčenih izpušnih plinov in kemijskega ravnotežja goriva, polnilnega zraka in izpušnih plinov, kot je opisano v otočki 3.4. V tem primeru se skupna masa emisij iz ozadja izračuna z uporabo pretečene količine razredčenih izpušnih plinov n dexh. Nato se ta rezultat pomnoži s srednjo vrednostjo deleža zraka za redčenje v razredčenih izpušnih plinih, uteženo s pretokom,
image .

Ob upoštevanju dveh primerov (v) in (vi) se uporabljata enačbi (7-115) in (7-116):



image

ali

image

(7-115)

image

(7-116)

pri čemer je:

m gas

=

skupna masa plinastih emisij [v g]

m bkgnd

=

skupna masa emisij iz ozadja [v g]

m gascor

=

masa plina, popravljena za emisije iz ozadja [v g]

M gas

=

molska masa splošnih plinastih emisij [v g/mol]

x gasdil

=

koncentracija plinastih emisij v zraku za redčenje [v mol/mol]

n airdil

=

pretečena molska količina zraka za redčenje [v mol]

image

=

srednja vrednost deleža zraka za redčenje v razredčenih izpušnih plinih, utežena s pretokom [v mol/mol]

image

=

delež plinov v emisijah iz ozadja [v mol/mol]

n dexh

=

pretečena količina razredčenih izpušnih plinov [v mol]

3.6.2.   Pretvorba iz suhe v vlažno koncentracijo

Za pretvorbo razredčenih vzorcev s suhe na vlažno osnovo se uporabljajo enaka razmerja kot za nerazredčene pline (točka 3.5.2). Za zrak za redčenje se meritev vlažnosti opravi, da se izračuna njegov delež vodne pare x H2Odildry [v mol/mol] v skladu z enačbo (7-96):



image

[(glej enačbo (7-96)]

pri čemer je:

x H2Odil

=

molski delež vode v pretečeni količini zraka za redčenje [v mol/mol]

3.6.3.   Molski pretok izpušnih plinov

(a) Izračun na podlagi kemijskega ravnotežja

Molski pretok exh [v mol/s] se lahko izračuna na podlagi masnega pretoka goriva fuel v skladu z enačbo (7-113):



image

(glej enačbo 7-113)

pri čemer je:

exh

=

molski pretok nerazredčenih izpušnih plinov, katerih emisije se merijo

fuel

=

pretok goriva, vključno z vlažnostjo polnilnega zraka [v g/s]

w C

=

masni delež ogljika za zadevno gorivo [v g/g]

x H2Oexhdry

=

količina H2O na suhi mol izmerjene pretečene količine [v mol/mol]

M C

=

molekulska masa ogljika 12,0107 g/mol

x Ccombdry

=

količina ogljika iz goriva v izpušnih plinih na mol suhih izpušnih plinov [v mol/mol]

(b) Meritev

Molski pretok izpušnih plinov se lahko izmeri s tremi sistemi:

(i) Molski pretok PDP. Na podlagi vrtilne frekvence volumetrične črpalke (PDP) v preskusnem intervalu se z uporabo ustreznega naklona a 1 in odseka a 0 [–], ki sta bila izračunana pri kalibracijskem postopku iz Dodatka 1, izračuna molski pretok [v mol/s] v skladu z enačbo (7-117):



image

(7-117)

pri čemer je:



image

(7-118)

pri čemer je:

a 1

=

kalibracijski koeficient [v m3/s]

a 0

=

kalibracijski koeficient [v m3/vrt]

p in, p out

=

tlak na vstopu/izstopu [v Pa]

R

=

molska plinska konstanta [v J/(mol·K)]

T in

=

temperatura na vstopu [K]

V rev

=

načrpana količina PDP [v m3/vrt]

f n.,PDP

=

vrtilna frekvenca PDP [v vrt/s]

(ii) Molski pretok SSV. Na podlagi enačbe C d glede na Re #, določene v skladu z Dodatkom 1, se molski pretok v Venturijevi cevi s podzvočnim pretokom (SSV) med preskusom emisij [v mol/s] izračuna v skladu z enačbo (7-119):



image

(7-119)

pri čemer je:

p in

=

tlak na vstopu [v Pa]

A t

=

površina preseka grla Venturijeve cevi [v m2]

R

=

molska plinska konstanta [v J/(mol K)]

T in

=

temperatura na vstopu [K]

Z

=

faktor stisljivosti

M mix

=

molska masa razredčenih izpušnih plinov [v kg/mol]

C d

=

koeficient odvajanja SSV [–]

C f

=

pretočni koeficient SSV [–]

(iii) Molski pretok CFV. Za izračun molskega pretoka skozi eno Venturijevo cev ali eno kombinacijo Venturijevih cevi se uporabljajo njena ustrezna srednja vrednost C d in druge konstante, določene v skladu z Dodatkom 1. Molski pretok izpušnih plinov [v mol/s] med preskusom emisij se izračuna v skladu z enačbo (7-120):



image

(7-120)

pri čemer je:

p in

=

tlak na vstopu [v Pa]

A t

=

površina preseka grla Venturijeve cevi [v m2]

R

=

molska plinska konstanta [v J/(mol K)]

T in

=

temperatura na vstopu [K]

Z

=

faktor stisljivosti

M mix

=

molska masa razredčenih izpušnih plinov [v kg/mol]

C d

=

koeficient odvajanja CFV [–]

C f

=

pretočni koeficient CFV [–]

3.7.   Določanje delcev

3.7.1.   Vzorčenje

(a) Vzorčenje iz spremenljivega pretoka

Če se odvzame šaržni vzorec iz izpušnih plinov s spremenljivim pretokom, je treba odvzeti vzorec, ki je sorazmeren spremenljivemu pretoku izpušnih plinov. Pretok se integrira v preskusnem intervalu, da se določi pretečena količina. Srednja koncentracija delcev
image (ki je že v enotah mase na mol vzorca) se pomnoži s pretečeno količino, da se izračuna skupna masa delcev m PM [v g] v skladu z enačbo (7-121):



image

(7-121)

pri čemer je:

i

=

trenutni molski pretok izpušnih plinov [v mol/s]

image

=

srednja koncentracija delcev [v g/mol]

Δti

=

interval vzorčenja [v s]

(b) Vzorčenje iz stalnega pretoka

Če se odvzame šaržni vzorec iz izpušnih plinov s stalnim pretokom, je treba določiti srednji molski pretok, iz katerega se odvzame vzorec. Srednja koncentracija delcev se pomnoži s pretečeno količino, da se izračuna skupna masa delcev m PM [v g] v skladu z enačbo (7-122):



image

(7-122)

pri čemer je:

=

molski pretok izpušnih plinov [v mol/s]

image

=

srednja koncentracija delcev [v g/mol]

Δt

=

čas trajanja preskusnega intervala [v s]

Za vzorčenje pri stalnem razmerju redčenja (DR) se m PM [v g] izračuna v skladu z enačbo (7-123):



image

(7-123)

pri čemer je:

m PMdil

=

masa delcev v zraku za redčenje [v g]

DR

=

razmerje redčenja [–], ki je opredeljeno kot razmerje med maso emisij m in maso razredčenih izpušnih plinov m dil/exh (DR = m/m dil/exh).

Razmerje redčenja DR se lahko izrazi kot funkcija x dil/exh [enačba (7-124)]:



image

(7-124)

3.7.2.   Popravek zaradi ozadja

Enak pristop kot v točki 3.6.1 se uporabi za popravek mase delcev zaradi ozadja. Če se
image pomnoži s pretečeno količino zraka za redčenje, se dobi skupna masa delcev iz ozadja (m PMbkgnd [v g]). Če se od skupne mase odšteje skupna masa iz ozadja, se izračuna masa delcev, popravljena zaradi ozadja m PMcor [v g] [enačba (7-125)]:



image

(7-125)

pri čemer je:

m PMuncor

=

nepopravljena masa delcev [v g]

image

=

srednja koncentracija delcev v zraku za redčenje [v g/mol]

n airdil

=

pretečena molska količina zraka za redčenje [v mol]

3.8.   Delo v ciklu in specifične emisije

3.8.1.   Plinaste emisije

3.8.1.1.   Preskusna cikla prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC) in RMC

Za nerazredčene oziroma razredčene izpušne pline je treba upoštevati točko 3.5.1 oziroma 3.6.1. Pridobljene vrednosti za moč Pi [v kW] se integrirajo v preskusnem intervalu. Skupno delo W act [v kWh] se izračuna v skladu z enačbo (7-126):



image

(7-126)

pri čemer je:

Pi

=

trenutna moč motorja [v kW]

ni

=

trenutna vrtilna frekvenca motorja [v vrt/min]

Ti

=

trenutni navor motorja [v Nm]

W act

=

dejansko delo v ciklu [v kWh]

ƒ

=

frekvenca vzorčenja podatkov [v Hz]

N

=

število meritev [–]

Če je bila nameščena dodatna oprema v skladu z Dodatkom 2 k Prilogi VI, se prilagoditev trenutnega navora motorja v enačbi (7-126) ne izvede. Če v skladu s točko 6.3.2 ali 6.3.3 Priloge VI k tej uredbi potrebna dodatna oprema, ki bi morala biti nameščena za preskus, ni nameščena ali če je dodatna oprema, ki bi morala biti odstranjena, nameščena, se vrednost Ti , ki se uporablja v enačbi (7-126), prilagodi v skladu z enačbo (7-127):



T i = T i ,meas + T i, AUX

(7-127)

pri čemer je:

Ti ,meas

=

izmerjena vrednost trenutnega navora motorja

Ti, AUX

=

ustrezna vrednost navora, ki je potreben za pogon dodatne opreme in se določi v skladu s točko 7.7.2.3.2 Priloge VI k tej uredbi.

Specifične emisije e gas [v g/kWh] se izračunajo na naslednje načine glede na tip preskusnega cikla:



image

(7-128)

pri čemer je:

m gas

=

skupna masa emisij [v g/preskus]

W act

=

delo v ciklu [v kWh]

V primeru cikla NRTC se za plinaste emisije, razen CO2, končni rezultat preskusa e gas [v g/kWh] izračuna kot tehtano povprečje preskusa s hladnim zagonom in preskusa z vročim zagonom v skladu z enačbo (7-129):



image

(7-129)

pri čemer je:

m cold masa plinastih emisij v NRTC po hladnem zagonu [v g]

W act, cold dejansko delo v ciklu NRTC po hladnem zagonu [v kWh]

m hot masa plinastih emisij v NRTC po vročem zagonu [v g]

W act, hot dejansko delo v ciklu NRTC po vročem zagonu [v kWh]

V primeru cikla NRTC se za emisije CO2 končni rezultat preskusa e CO2 [v g/kWh] izračuna na podlagi NRTC po vročem zagonu v skladu z enačbo (7-130):



image

(7-130)

pri čemer je:

m CO2, hot masa emisij CO2 v NRTC po vročem zagonu [v g]

W act, hot dejansko delo v ciklu NRTC po vročem zagonu [v kWh]

3.8.1.2.   NRSC z ločenimi fazami

Specifične emisije e gas [v g/kWh] se izračunajo v skladu z enačbo (7-131):



image

(7-131)

pri čemer je:

gas, i

=

srednji masni pretok emisij za fazo i [v g/h]

Pi

=

moč motorja za fazo i [v kW], pri čemer je Pi = P max i + P aux i (glej točki 6.3 in 7.7.1.3 Priloge VI)

WFi

=

utežni faktor za fazo i [–]

3.8.2.   Emisije delcev

3.8.2.1.   Preskusna cikla prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC) in RMC

Specifične emisije delcev se izračunajo s preoblikovanjem enačbe (7-128) v enačbo (7-132), v kateri se e gas [v g/kWh] in m gas [v g/preskus] nadomestita z e PM [v g/kWh] oziroma m PM [v g/preskus]:



image

(7-132)

pri čemer je:

m PM

=

skupna masa emisij delcev, izračunana v skladu s točko 3.7.1 [v g/preskus]

W act

=

delo v ciklu [v kWh]

Emisije za sestavljeni cikel prehodnega stanja (tj. NRTC po hladnem zagonu in NRTC po vročem zagonu) se izračunajo, kot je prikazano v točki 3.8.1.1.

3.8.2.2.   NRSC z ločenimi fazami

Specifične emisije delcev e PM [v g/kWh] se izračunajo na naslednji način:

3.8.2.2.1

pri metodi z enojnim filtrom v skladu z enačbo (7-133):



image

(7-133)

pri čemer je:

Pi

=

moč motorja za fazo i [v kW], pri čemer je Pi = P max i + P aux i (glej točki 6.3 in 7.7.1.3 Priloge VI)

WFi

=

utežni faktor za fazo i [–]

PM

=

masni pretok delcev [v g/h]

3.8.2.2.2

pri metodi z več filtri v skladu z enačbo (7-134):



image

(7-134)

pri čemer je:

Pi

=

moč motorja za fazo i [v kW], pri čemer je Pi = P max i + P aux i (glej točki 6.3 in 7.7.1.3 Priloge VI)

WFi

=

utežni faktor za fazo i [–]

PM i

=

masni pretok delcev v fazi i [v g/h]

Pri metodi z enojnim filtrom se efektivni utežni faktor WF eff i za posamezno fazo izračuna v skladu z enačbo (7-135):



image

(7-135)

pri čemer je:

m smpldexh i

=

masa vzorca razredčenih izpušnih plinov, ki so šli skozi filter za vzorčenje delcev v fazi i [v kg]

m smpldexh

=

masa vzorca razredčenih izpušnih plinov, ki so šli skozi filter za vzorčenje delcev [v kg]

eqdexhwet i

=

ekvivalentni masni pretok razredčenih izpušnih plinov v fazi i [v kg/s]

image

=

povprečni ekvivalentni masni pretok razredčenih izpušnih plinov [v kg/s]

Vrednost efektivnih utežnih faktorjev sme odstopati od utežnih faktorjev iz Dodatka 1 k Prilogi XVII za največ 0,005 (absolutna vrednost).

3.8.3.   Prilagoditev za sisteme za uravnavanje emisij, pri katerih se izvaja periodična (nepogosta) regeneracija

Pri motorjih, razen tistih iz kategorije RLL, ki so opremljeni s sistemi za naknadno obdelavo izpušnih plinov, pri katerih se izvaja periodična (nepogosta) regeneracija (glej točko 6.6.2 v Prilogi VI), se specifične emisije plinastih in trdnih onesnaževal, izračunane v skladu s točkama 3.8.1 in 3.8.2, popravijo z ustreznim multiplikativnim prilagoditvenim faktorjem ali ustreznim aditivnim prilagoditvenim faktorjem. Če med preskusom ni prišlo do periodične regeneracije, se uporabi faktor za prilagoditev navzgor (k ru,m ali k ru,a). Če je med preskusom prišlo do periodične regeneracije, se uporabi faktor za prilagoditev navzdol (k rd,m ali k rd,a). V primeru NRSC z ločenimi fazami se pri izračunu rezultata za utežene emisije, če so bili prilagoditveni faktorji določeni za vsako posamezno fazo, ti faktorji uporabijo za posamezne faze.

3.8.4.   Prilagoditev za faktor poslabšanja

Specifične emisije plinastih in trdnih onesnaževal, izračunane v skladu s točkama 3.8.1 in 3.8.2, če je ustrezno vključno s prilagoditvenim faktorjem zaradi periodične regeneracije v skladu s točko 3.8.3, se prilagodijo tudi z ustreznim multiplikativnim ali aditivnim faktorjem poslabšanja, določenim v skladu z zahtevami iz Priloge III.

3.9.   Kalibracija pretoka razredčenih izpušnih plinov (CVS) in povezani izračuni

V tem oddelku so opisani izračuni za kalibracijo različnih merilnikov pretoka. V točki 3.9.1 je najprej opisano, kako se pretvorijo referenčne izhodne vrednosti merilnika pretoka za uporabo v enačbah za kalibracijo, ki so predstavljene na molski osnovi. V ostalih točkah so opisani izračuni v okviru kalibracije, ki so specifični za določene vrste merilnikov pretoka.

3.9.1.   Pretvorbe meritev referenčnih merilnikov

V kalibracijskih enačbah iz tega oddelka se kot referenčna veličina uporablja molski pretok ref. Če meri uporabljeni referenčni merilnik vrednost pretoka v drugačni veličini, kot je na primer prostorninski pretok pri standardnih pogojih stdref , prostorninski pretok pri dejanskih pogojih actdref ali masni pretok ref , se izmerjena vrednost referenčnega merilnika pretvori v molski pretok z uporabo enačb (7-136), (7-137) in (7-138), pri čemer je treba upoštevati, da se vrednosti prostorninskega pretoka, masnega pretoka, tlaka, temperature in molske mase med preskusom emisij sicer spreminjajo, vendar pa jih je treba med kalibracijo merilnika pretoka za vsako nastavljeno točko ohranjati čim bolj stalne:



image

(7-136)

pri čemer je:

ref

=

referenčni molski pretok [v mol/s]

stdref

=

referenčni prostorninski pretok, popravljen na standardni tlak in standardno temperaturo [v m3/s]

actdref

=

referenčni prostorninski pretok pri dejanskem tlaku in temperaturi [v m3/s]

ref

=

referenčni masni pretok [v g/s]

p std

=

standardni tlak [v Pa]

p act

=

dejanski tlak plina [v Pa]

T std

=

standardna temperatura [v K]

T act

=

dejanska temperatura plina [v K]

R

=

molska plinska konstanta

M mix

=

molska masa plina [v g/mol]

3.9.2.   Izračuni za kalibracijo PDP

Za vsak položaj regulacijskega ventila se na podlagi srednjih vrednosti, določenih v točki 8.1.8.4 Priloge VI, izračunajo naslednje vrednosti:

(a) prostornina plina, načrpanega na vrtljaj PDP, V rev (v m3/vrt):



image

(7-137)

pri čemer je:

image

=

srednja vrednost referenčnega molskega pretoka [v mol/s]

R

=

molska plinska konstanta [J/(mol · K)]

image

=

srednja temperatura na vstopu [v K]

image

=

srednji tlak na vstopu [v Pa]

image

=

srednja vrtilna frekvenca [v vrt/s]

(b) korekcijski faktor za zdrs PDP K s [v s/vrt]:



image

(7-138)

pri čemer je:

image

=

srednji referenčni molski pretok [v mol/s]

image

=

srednja temperatura na vstopu [v K]

image

=

srednji tlak na vstopu [v Pa]

image

=

srednji tlak na izstopu [v Pa]

image

=

srednja vrtilna frekvenca PDP [v vrt/s]

R

=

molska plinska konstanta [J/(mol · K)]

(c) z izračunom naklona a 1 in odseka a 0, kot je opisano v Dodatku 4, se z metodo najmanjših kvadratov izdela regresijska premica za prostornino, ki jo načrpa črpalka PDP na vrtljaj, V rev, glede na korekcijski faktor za zdrs PDP K s;

(d) postopek iz pododstavkov (a) do (c) te točke se ponovi za vsako vrtilno frekvenco, pri kateri deluje PDP;

(e) v preglednici 7.4 so prikazani ti izračuni za različne vrednosti
image :



Preglednica 7.4

Primer kalibracijskih podatkov za črpalko PDP

image

[vrt/min]

image

[vrt/s]

a 1 [m3/min]

a 1 [m3/s]

a 0 [m3/rev]

755,0

12,58

50,43

0,8405

0,056

987,6

16,46

49,86

0,831

– 0,013

1 254,5

20,9

48,54

0,809

0,028

1 401,3

23,355

47,30

0,7883

– 0,061

(f) za vsako vrtilno frekvenco, s katero deluje črpalka PDP, se z uporabo ustreznega naklona a 1 in odseka a 0 izračuna pretok med preskušanjem emisij, kot je opisano v točki 3.6.3(b).

3.9.3.   Glavne enačbe za Venturijevo cev in dopustne predpostavke

V tem oddelku so opisane glavne enačbe in dopustne predpostavke za kalibracijo Venturijeve cevi in izračun pretoka z uporabo Venturijeve cevi. Ker Venturijeva cev s podzvočnim pretokom (SSV) in Venturijeva cev s kritičnim pretokom (CFV) delujeta podobno, so njune glavne enačbe skoraj enake, razen enačb, ki opisujejo njuno razmerje tlakov r (tj. r SSV oziroma r CFV). Te glavne enačbe predpostavljajo enodimenzionalni izentropni neviskozni stisljivi tok idealnega plina. V točki 3.9.3(d) so opisane druge predpostavke, ki se lahko uporabijo. Če predpostavka glede idealnega plina za merjeni tok ni dopustna, vključujejo glavne enačbe popravek prvega reda za obnašanje realnega plina, in sicer faktor stisljivosti Z. Če dobra inženirska presoja narekuje uporabo druge vrednosti namesto Z = 1, se lahko uporablja ustrezna enačba stanja za določitev vrednosti Z kot funkcije izmerjenih tlakov in temperatur ali pa se na podlagi dobre inženirske presoje razvijejo posebne enačbe za kalibracijo. Upoštevati je treba, da enačba za pretočni koeficient C f temelji na predpostavki o idealnem plinu, v skladu s katero je izentropni eksponent γ enak razmerju specifičnih toplot cp /c V . Če dobra inženirska presoja narekuje uporabo izentropnega eksponenta za realni plin, se lahko za določitev vrednosti γ kot funkcije izmerjenih tlakov in temperatur uporabi ustrezna enačba stanja ali pa se razvijejo posebne enačbe za kalibracijo. Molski pretok [v mol/s] se izračuna v skladu z enačbo (7-139):



image

(7-139)

pri čemer je:

C d

=

koeficient odvajanja, kot je določen v točki3.9.3(a) [–]

C f

=

pretočni koeficient, kot je določen v točki 3.9.3(b) [–]

A t

=

površina preseka grla Venturijeve cevi [v m2]

p in

=

absolutni statični tlak na vstopu v Venturijevo cev [v Pa]

Z

=

faktor stisljivosti [–]

M mix

=

molska masa mešanice plina [v kg/mol]

R

=

molska plinska konstanta [J/(mol · K)]

T in

=

temperatura na vstopu v Venturijevo cev [v K]

(a) Z uporabo podatkov, zbranih v točki 8.1.8.4 Priloge VI, se izračuna C d v skladu z enačbo (7-140):



image

(7-140)

pri čemer je:

ref

=

referenčni molski pretok [v mol/s]

Drugi simboli so enaki kot pri enačbi (7-139).

(b)  C f se določi z uporabo ene od naslednjih metod:

(i) samo za merilnike pretoka s CFV se C fCFV izračuna iz preglednice 7.5 na podlagi vrednosti β (razmerje med premerom grla Venturijeve cevi in premerom vstopa v cev) in γ (razmerje specifičnih toplot mešanice plinov) z uporabo linearne interpolacije, da se poiščejo vmesne vrednosti:



Preglednica 7.5

C fCFV glede na za merilnike pretoka s CFV

C fCFV

β

γ exh = 1,385

γ dexh = γ air = 1,399

0,000

0,6822

0,6846

0,400

0,6857

0,6881

0,500

0,6910

0,6934

0,550

0,6953

0,6977

0,600

0,7011

0,7036

0,625

0,7047

0,7072

0,650

0,7089

0,7114

0,675

0,7137

0,7163

0,700

0,7193

0,7219

0,720

0,7245

0,7271

0,740

0,7303

0,7329

0,760

0,7368

0,7395

0,770

0,7404

0,7431

0,780

0,7442

0,7470

0,790

0,7483

0,7511

0,800

0,7527

0,7555

0,810

0,7573

0,7602

0,820

0,7624

0,7652

0,830

0,7677

0,7707

0,840

0,7735

0,7765

0,850

0,7798

0,7828

(ii) za vsak merilnik pretoka s CFV ali SSV se lahko za izračun C f uporabi enačba (7-141):



image

(7-141)

pri čemer je:

γ

=

izentropni eksponent [–]; za idealni plin je to razmerje specifičnih toplot mešanice plinov cp /c V

r

=

razmerje tlakov, kot je določeno v odstavku (c)(3) te točke

β

=

razmerje med premerom grla Venturijeve cevi in premerom vstopa v cev

(c) Razmerje tlakov r se izračuna na naslednji način:

(i) samo za sisteme s SSV se r SSV izračuna v skladu z enačbo (7-142):



image

(7-142)

pri čemer je:

Δ p SSV

=

diferenčni statični tlak; na vstopu v Venturijevo cev minus v grlu Venturijeve cevi [Pa]

(ii) samo za sisteme s CFV se r CFV izračuna s ponavljanjem v skladu z enačbo (7-143):



image

(7-143)

(d) Lahko se uporabi katera koli od naslednjih predpostavk za poenostavitev glavnih enačb ali pa se na podlagi dobre inženirske presoje razvijejo ustreznejše vrednosti za preskušanje:

(i) za preskušanje emisij v celotnih območjih nerazredčenih izpušnih plinov, razredčenih izpušnih plinov in zraka za redčenje se lahko predpostavlja, da se mešanica plinov obnaša kot idealni plin: Z = 1;

(ii) za celotno območje nerazredčenih izpušnih plinov se lahko predpostavlja stalno razmerje specifičnih toplot γ = 1,385;

(iii) za celotno območje razredčenih izpušnih plinov in zraka (npr. kalibracijski zrak ali zrak za redčenje) se lahko predpostavlja stalno razmerje specifičnih toplot γ = 1,399;

(iv) za celotno območje razredčenih izpušnih plinov in zraka se lahko molska masa mešanice M mix [v g/mol] šteje za funkcijo samo količine vode v zraku za redčenje ali kalibracijskem zraku x H2O, ki se določi, kot je opisano v točki 3.3.2, in se izračuna v skladu z enačbo (7-144):



M mix = M air· (1 –x H2O) +M H2O· (x H2O)

(7-144)

pri čemer je:

M air

=

28,96559 g/mol

M H2O

=

18,01528 g/mol

x H2O

=

količina vode v zraku za redčenje ali kalibracijskem zraku [v mol/mol]

(v) za celotno območje razredčenih izpušnih plinov in zraka se lahko za vse kalibracije in vsa preskušanja predpostavlja stalna molska masa mešanice M mix, če se predpostavljena molska masa od najmanjše in največje molske mase, ocenjene med kalibracijo in preskušanjem, ne razlikuje za več kot ± 1 odstotek. Ta predpostavka se lahko sprejme, če je zagotovljen zadosten nadzor nad količino vode v kalibracijskem zraku in zraku za redčenje ali če je iz kalibracijskega zraka in zraka za redčenje odstranjene dovolj vode. V preglednici 7.6 so prikazani primeri dopustnih območij rosišča zraka za redčenje glede na rosišče kalibracijskega zraka.



Preglednica 7.6

Primeri rosišč zraka za redčenje in kalibracijskega zraka, pri katerih se lahko predpostavlja stalna molska masa mešanice M mix

Če je temperatura rosišča kalibracijskega zraka T dew (v °C)...

se predpostavlja naslednja stalna molska masa M mix (v g/mol)

za naslednja območja T dew (v °C) med preskusi emisij ()

suho

28,96559

od suhega do 18

0

28,89263

od suhega do 21

5

28,86148

od suhega do 22

10

28,81911

od suhega do 24

15

28,76224

od suhega do 26

20

28,68685

– 8 do 28

25

28,58806

12 do 31

30

28,46005

23 do 34

(1)   Območje velja za vse kalibracije in preskušanje emisij v območju atmosferskega tlaka (od 80,000 do 103,325) kPa.

3.9.4.   Kalibracija Venturijeve cevi s podzvočnim pretokom (SSV)

(a)

Pristop na podlagi molskih veličin. Za kalibracijo merilnika pretoka s SSV je treba opraviti naslednje korake:

(i) za vsak referenčni molski pretok se izračuna Reynoldsovo število Re # ob upoštevanju premera grla Venturijeve cevi d t [enačba (7-145)]. Ker je za izračun Re# potrebna dinamična viskoznost μ, se lahko za določitev μ kalibracijskega plina (običajno zraka) na podlagi dobre inženirske presoje uporabi poseben model viskoznosti [enačba (7-146)]. Za približno oceno μ se lahko kot druga možnost uporabi Sutherlandov model viskoznosti s tremi koeficienti (glej preglednico 7.7):



image

(7-145)

pri čemer je:

d t

=

premer grla SSV [v m]

M mix

=

molska masa mešanice [v kg/mol]

ref

=

referenčni molski pretok [v mol/s]

z uporabo Sutherlandovega modela viskoznosti s tremi koeficienti pa:



image

(7-146)

pri čemer je:

μ

=

dinamična viskoznost kalibracijskega plina [v kg/(m · s)]

μ 0

=

Sutherlandova referenčna viskoznost [v kg/(m · s)]

S

=

Sutherlandova konstanta [v K]

T 0

=

Sutherlandova referenčna temperatura [v K]

T in

=

absolutna temperatura pri vstopu v Venturijevo cev [v K]



Preglednica 7.7

Parametri Sutherlandovega modela viskoznosti s tremi koeficienti

Plin ()

μ 0

T0

S

Temperaturno območje v območju napake ± 2 %

Mejna vrednost tlaka

kg /(m · s)

K

K

K

kPa

Zrak

1,716 × 10– 5

273

111

170 do 1 900

≤ 1 800

CO2

1,370 × 10– 5

273

222

190 do 1 700

≤ 3 600

H2O

1,12 × 10– 5

350

1,064

360 do 1 500

≤ 10 000

O2

1,919 × 10– 5

273

139

190 do 2 000

≤ 2 500

N2

1,663 × 10– 5

273

107

100 do 1 500

≤ 1 600

(1)   Parametri iz preglednice se uporabljajo samo za čiste pline, ki so navedeni. Parametrov ni dovoljeno kombinirati za izračun viskoznosti mešanic plinov.

(ii) izdela se enačba za C d glede na Re# z uporabo vrednosti parov (Re# , C d). C d se izračuna v skladu z enačbo (7-140), pri čemer se uporabi C f, izračunan po enačbi (7-141), ali pa se uporabi kateri koli matematični izraz, vključno s polinomi ali potenčnimi vrstami. Enačba (7-147) je primer običajno uporabljenega matematičnega izraza za povezavo med C d in Re# ;



image

(7-147)

(iii) izvede se regresijska analiza po metodi najmanjših kvadratov v skladu z Dodatkom 3, da se določijo najbolje se prilegajoči koeficienti za enačbo ter izračunajo regresijski statistični podatki enačbe, standardna napaka ocene SEE in determinacijski koeficient r 2;

(iv) če enačba zadosti meriloma SEE < 0,5 % n ref max (ali refmax) in r 2 ≥ 0,995, se lahko uporabi za določitev C d za preskus emisij, kot je opisano v točki 3.6.3(b);

(v) če merili glede SEE in r 2 nista izpolnjeni, se lahko za izpolnitev regresijskih statističnih podatkov ob uporabi dobre inženirske presoje izpustijo kalibracijske podatkovne točke. Za izpolnitev meril je treba uporabiti najmanj sedem kalibracijskih podatkovnih točk;

(vi) če izpustitev točk ne reši odstopanja, se uvede popravni ukrep. Izbere se na primer drugi matematični izraz za povezavo med C d in Re# , preveriti je treba puščanja ali pa ponoviti kalibracijski postopek. Če se postopek ponovi, se za meritve uporabijo manjša dovoljena odstopanja, za stabilizacijo pretokov pa se nameni več časa;

(vii) ko enačba izpolnjuje regresijska merila, se lahko uporabi samo za določanje pretokov, ki so v območju referenčnih pretokov, uporabljenih za izpolnjevanje regresijskih meril za povezavo med C d in Re# .

3.9.5.   Kalibracija Venturijeve cevi s kritičnim pretokom (CFV)

(a)

Nekateri merilniki pretoka s CFV vsebujejo eno Venturijevo cev, drugi imajo več Venturijevih cevi, pri čemer se za merjenje različnih pretokov uporabljajo različne kombinacije Venturijevih cevi. Za merilnike pretoka s CFV, ki so sestavljeni iz več Venturijevih cevi, se lahko opravi kalibracija vsake Venturijeve cevi posamezno, da se za vsako Venturijevo cev določi ločen koeficient odvajanja C d, lahko pa se opravi kalibracija vsake kombinacije Venturijevih cevi kot ene Venturijeve cevi. Pri kalibraciji kombinacije Venturijevih cevi se vsota površine grl aktivnih Venturijevih cevi uporabi kotA t, kvadratni koren vsote kvadratov premerov grl aktivnih Venturijevih cevi kot d t ter razmerje med premeri grla Venturijeve cevi in premeri vstopa v cev kot razmerje med kvadratnim korenom vsote premerov grl aktivnih Venturijevih cevi (d t) in premerom skupnega vstopa v vse Venturijeve cevi (D). Za določitev C d za posamezno Venturijevo cev ali posamezno kombinacijo Venturijevih cevi se opravijo naslednji koraki:

(i) na podlagi podatkov, zbranih v vsaki nastavljeni kalibracijski točki, se z uporabo enačbe (7-140) izračunajo posamezni C d za vsako točko;

(ii) srednja vrednost in standardno odstopanje za vse vrednosti C d se izračunata v skladu z enačbama (7-155) in (7-156);

(iii) če je standardno odstopanje vseh vrednosti C d manjše od 0,3 % ali enako 0,3 % srednje vrednosti C d, se v enačbi (7-120) uporabi srednja vrednost C d, CFV pa se lahko uporablja samo v območju do najnižje vrednosti r, izmerjene med kalibracijo;



r = 1 – (Δp/pin )

(7-148)

(iv) če je standardno odstopanje vseh vrednosti C d večje od 0,3 % srednje vrednosti C d, se vrednosti C d, ki ustrezajo podatkovni točki, zbrani pri najnižji vrednosti r, izmerjeni med kalibracijo, izpustijo;

(v) če je število preostalih podatkovnih točk manjše od sedem, je treba sprejeti popravni ukrep in preveriti kalibracijske podatke ali ponoviti kalibracijski postopek. Če se kalibracijski postopek ponovi, je priporočljivo preveriti puščanja, uporabiti manjša dovoljena odstopanja in za stabilizacijo pretokov nameniti več časa;

(vi) če je število preostalih vrednosti C dsedem ali več, se ponovno izračunata srednja vrednost in standardno odstopanje za preostale vrednosti C d;

(vii) če je standardno odstopanje preostalih vrednosti C d manjše od 0,3 % ali enako 0,3 % srednje vrednosti preostalih C d, se v enačbi (7-120) uporabi ta srednja vrednost C d, CFV pa se lahko uporablja samo v območju do najnižje vrednosti r, povezane s preostalimi vrednostmi C d;

(viii) če standardno odstopanje preostalih vrednosti C d še naprej presega 0,3 % srednje vrednosti preostalih vrednosti C d, se koraki iz odstavka (e)(4) do (8) iz te točke ponovijo.




Dodatek 1

Popravek za premik

1.    Področje uporabe in pogostost

Izračuni iz tega dodatka se izvedejo, da se določi, ali premik analizatorja plina razveljavi rezultate preskusnega intervala. Če premik ne razveljavi rezultatov preskusnega intervala, se odzivi analizatorja plina za preskusni interval popravijo za premik v skladu s tem dodatkom. Odzivi analizatorja plina, popravljeni za premik, se uporabljajo v vseh poznejših izračunih emisij. Sprejemljiva mejna vrednost premika analizatorja plina v preskusnem intervalu je navedena v točki 8.2.2.2 Priloge VI.

2.    Načela popravljanja

V izračunih iz tega dodatka se uporabljajo odzivi analizatorja plina na referenčne vrednosti ničelne in kalibrirne koncentracije analiznih plinov, kot so bili določeni nekaj časa pred preskusnim intervalom in po njem. Z izračuni se popravijo odzivi analizatorja plina, ki so bili zabeleženi med preskusnim intervalom. Popravek temelji na srednjih odzivih analizatorja na referenčne ničelne in kalibrirne pline ter na referenčnih koncentracijah samih ničelnih in kalibrirnih plinov. Validacija in popravek za premik se opravita na naslednji način:

3.    Validacija premika

Po uporabi vseh drugih popravkov – razen popravka za premik – za vse signale analizatorja plina se izračunajo emisije, specifične za zavoro, v skladu s točko 3.8. Nato se vsi signali analizatorja plina popravijo za premik v skladu s tem dodatkom. Emisije, specifične za zavoro, se ponovno izračunajo z uporabo vseh signalov analizatorja plina, popravljenih za premik. Rezultate emisij, specifičnih za zavoro, je treba validirati in jih sporočiti v vrednosti pred popravkom za premik in po njem v skladu s točko 8.2.2.2 Priloge VI.

4.    Popravek za premik

Vsi signali analizatorja plina se popravijo na naslednji način:

(a) vsaka zabeležena koncentracija xi za neprekinjeno ali šaržno vzorčenje se popravi,
image ;

(b) popravek za premik se izračuna v skladu z enačbo (7-149):



image

(7-149)

pri čemer je:

xi driftcor

=

koncentracija, popravljena za premik [v μmol/mol]

x refzero

=

referenčna koncentracija ničelnega plina, ki je običajno enaka nič, razen če se ve, da je drugačna [v μmol/mol]

x refspan

=

referenčna koncentracija kalibrirnega plina [v μmol/mol]

x prespan

=

odziv analizatorja plina na koncentracijo kalibrirnega plina pred preskusnim intervalom [v μmol/mol]

x postspan

=

odziv analizatorja plina na koncentracijo kalibrirnega plina po preskusnem intervalu [v μmol/mol]

xi ali
image

=

zabeležena koncentracija, tj. izmerjena med preskusom, pred popravkom za premik [v μmol/mol]

x prezero

=

odziv analizatorja plina na koncentracijo ničelnega plina pred preskusnim intervalom [v μmol/mol]

x postzero

=

odziv analizatorja plina na koncentracijo ničelnega plina po preskusnem intervalu [v μmol/mol]

(c) za koncentracije pred preskusnim intervalom se uporabijo koncentracije, ki so bile določene najpozneje pred preskusnim intervalom. Pri nekaterih preskusnih intervalih so lahko bile najpoznejše koncentracije ničelnih ali kalibrirnih plinov izmerjene pred enim ali več prejšnjimi preskusnimi intervali;

(d) za vsako koncentracijo po preskusnem intervalu se uporabljajo koncentracije, ki so bile določene najprej po preskusnem intervalu. Pri nekaterih preskusnih intervalih so lahko bile najzgodnejše koncentracije ničelnih ali kalibrirnih plinov izmerjene po enem ali več poznejših preskusnih intervalih;

(e) če odziv analizatorja na koncentracijo kalibrirnega plina x prespan pred preskusnim intervalom ni zabeležen, se za x prespan določi vrednost, ki je enaka referenčni koncentraciji kalibrirnega plina: x prespan = x refspan;

(f) če odziv analizatorja na koncentracijo ničelnega plina x prezero pred preskusnim intervalom ni zabeležen, se za x prezero določi vrednost, ki je enaka referenčni koncentraciji ničelnega plina: x prezero = x refzero;

(g) običajno je referenčna koncentracija ničelnega plina xrefzero enaka nič: xrefzero = 0 μmol/mol. Vendar se lahko v nekaterih primerih ve, da ima xrefzero vrednost, ki ni enaka nič. Na primer, če se za kalibriranje ničlišča analizatorja CO2 uporabi okoliški zrak, se lahko uporabi privzeta koncentracija CO2 v okoliškem zraku, ki znaša 375 μmol/mol. V tem primeru je xrefzero 375 μmol/mol. Kadar se za kalibriranje ničlišča analizatorja uporabi xrefzero, ki ni nič, se analizator nastavi tako, da je izhodna vrednost enaka dejanski koncentraciji xrefzero. Če je na primer xrefzero 375 μmol/mol, se analizator nastavi tako, da je izhodna vrednost, kadar ničelni plin doteka v analizator, 375 μmol/mol.




Dodatek 2

Preverjanje pretoka ogljika

1.    Uvod

Skoraj ves ogljik v izpušnih plinih izvira iz goriva in skoraj ves ta del ogljika se kaže v izpušnih plinih kot CO2. To je osnova za preverjanje sistema, ki temelji na meritvah CO2. V primeru motorjev s prisilnim vžigom brez krmiljenja razmerja presežnega zraka λ ali v primeru motorjev s prisilnim vžigom, ki delujejo zunaj območja 0,97 ≤ λ ≤ 1,03, mora postopek vključevati tudi merjenje HC in CO.

Dotok ogljika v sisteme merjenja izpušnih plinov se določi iz pretoka goriva. Pretok ogljika na različnih točkah vzorčenja sistemov vzorčenja emisij in delcev se določi na podlagi koncentracij CO2 (ali CO2, HC in CO) in pretokov plina v navedenih točkah.

V tem smislu motor zagotavlja znan vir pretoka ogljika, z opazovanjem tega pretoka ogljika v izpušni cevi in na izstopu iz sistema vzorčenja delcev z delnim tokom pa se preverjata neprepustnost in točnost merjenja pretoka. Prednost te preveritve je, da sestavni deli delujejo pod dejanskimi preskusnimi pogoji za motor, kar zadeva temperaturo in pretok.

Na sliki 7.1 so prikazana mesta vzorčenja, na katerih je treba preveriti pretoke ogljika. Specifične enačbe za pretoke ogljika na vsakem mestu vzorčenja so navedene v točkah v nadaljevanju.

Slika 7.1

Merilna mesta za preverjanje pretoka ogljika

image

2.    Dotok ogljika v motor (točka 1)

Masni pretok ogljika v motor qm Cf [v kg/s] za gorivo CH α O ε se izračuna v skladu z enačbo (7-150):



image

(7-150)

pri čemer je:

qm f

=

masni pretok goriva [v kg/s]

3.    Pretok ogljika v nerazredčenih izpušnih plinih (točka 2)

3.1.   Na podlagi CO2

Masni pretok ogljika v izpušni cevi motorja qm Ce [v kg/s] se določi na podlagi nerazredčene koncentracije CO2 in masnega pretoka izpušnih plinov v skladu z enačbo (7-151):



image

(7-151)

pri čemer je:

c CO2,r

=

vlažna koncentracija CO2 v nerazredčenih izpušnih plinih [v %]

c CO2,a

=

vlažna koncentracija CO2 v okoliškem zraku [v %]

qm ew

=

masni pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi [v kg/s]

M e

=

molska masa izpušnih plinov [v g/mol]

Če se CO2 meri na suhi osnovi, se pretvori na vlažno osnovo v skladu s točko 2.1.3 ali 3.5.2.

3.2.   Na podlagi CO2, HC in CO

Namesto izvedbe izračuna samo na podlagi CO2, kot je prikazano v točki 3.1, se masni pretok ogljika v izpušni cevi motorja qm Ce [v kg/s] izračuna na podlagi nerazredčenih koncentracij CO2, HC in CO ter masnega pretoka izpušnih plinov v skladu z enačbo (7-152):



image

(7-152)

pri čemer je:

c CO2,r

=

vlažna koncentracija CO2 v nerazredčenih izpušnih plinih [v %]

c CO2,a

=

vlažna koncentracija CO2 v okoliškem zraku [v %]

c THC(C1),r

=

koncentracija THC(C1) v nerazredčenih izpušnih plinih [v %]

c THC(C1),a

=

koncentracija THC(C1) v okoliškem zraku [v %]

c CO,r

=

vlažna koncentracija CO v nerazredčenih izpušnih plinih [v %]

c CO,a

=

vlažna koncentracija CO v okoliškem zraku [v %]

qm ew

=

masni pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi [v kg/s]

M e

=

molska masa izpušnih plinov [v g/mol]

Če se CO2 ali CO meri na suhi osnovi, se pretvori na vlažno osnovo v skladu s točko 2.1.3 ali 3.5.2.

4.    Pretok ogljika v sistemu redčenja (točka 3)

4.1.   Na podlagi CO2

Pri sistemu redčenja z delnim tokom je treba upoštevati tudi delilno razmerje. Pretok ogljika v enakovrednem sistemu redčenja qm Cp [v kg/s] (pri čemer enakovreden pomeni enakovreden sistemu redčenja s celotnim tokom, v katerem se razredči celotni tok) se določi na podlagi razredčene koncentracije CO2, masnega pretoka izpušnih plinov in pretoka vzorca; nova enačba (7-153) je enaka enačbi (7-151), dopolnjena je samo s faktorjem redčenja qm dew/qm p.



image

(7-153)

pri čemer je:

c CO2,d

=

vlažna koncentracija CO2 v nerazredčenih izpušnih plinih na izstopu iz tunela za redčenje [v %]

c CO2,a

=

vlažna koncentracija CO2 v okoliškem zraku [v %]

qm dew

=

pretok vzorca razredčenih izpušnih plinov v sistemu redčenja z delnim tokom [v kg/s]

qm ew

=

masni pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi [v kg/s]

qm p

=

dotok vzorca izpušnih plinov v sistem redčenja z delnim tokom [v kg/s]

M e

=

molska masa izpušnih plinov [v g/mol]

Če se CO2 meri na suhi osnovi, se pretvori na vlažno osnovo v skladu s točko 2.1.3 ali 3.5.2.

4.2.   Na podlagi CO2, HC in CO

Pri sistemu redčenja z delnim tokom je treba upoštevati tudi delilno razmerje. Namesto izvedbe izračuna samo na podlagi CO2, kot je prikazano v točki 4.1, se masni pretok ogljika v enakovrednem sistemu redčenja qm Cp [v kg/s] (pri čemer enakovreden pomeni enakovreden sistemu redčenja s celotnim tokom, v katerem se razredči celotni tok) določi na podlagi razredčenih koncentracij CO2, HC in CO, masnega pretoka izpušnih plinov in pretoka vzorca; nova enačba (7-154) je enaka enačbi (7-152), dopolnjena je samo s faktorjem redčenja qm dew/qm p.



image

(7-154)

pri čemer je:

c CO2,d

=

vlažna koncentracija CO2 v nerazredčenih izpušnih plinih na izstopu iz tunela za redčenje [v %]

c CO2,a

=

vlažna koncentracija CO2 v okoliškem zraku [v %]

c THC(C1),d

=

koncentracija THC(C1) v nerazredčenih izpušnih plinih na izstopu iz tunela za redčenje [v %]

c THC(C1),a

=

koncentracija THC(C1) v okoliškem zraku [v %]

c CO,d

=

vlažna koncentracija CO v nerazredčenih izpušnih plinih na izstopu iz tunela za redčenje [v %]

c CO,a

=

vlažna koncentracija CO v okoliškem zraku [v %]

qm dew

=

pretok vzorca razredčenih izpušnih plinov v sistemu redčenja z delnim tokom [v kg/s]

qm ew

=

masni pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi [v kg/s]

qm p

=

dotok vzorca izpušnih plinov v sistem redčenja z delnim tokom [v kg/s]

M e

=

molska masa izpušnih plinov [v g/mol]

Če se CO2 ali CO meri na suhi osnovi, se pretvori na vlažno osnovo v skladu s točko 2.1.3 ali 3.5.2 te priloge.

5.    Izračun molske mase izpušnih plinov

Molska masa izpušnih plinov se izračuna v skladu z enačbo (7-13) (glej točko 2.1.5.2 te priloge).

Namesto tega se lahko uporabijo naslednje molske mase izpušnih plinov:

M e (dizelsko gorivo) = 28,9 g/mol

M e (UNP) = 28,6 g/mol

M e (zemeljski plin/biometan) = 28,3 g/mol

M e (bencin) = 29,0 g/mol




Dodatek 3

Statistika

1.    Aritmetična sredina

Aritmetična sredina

image

se izračuna v skladu z enačbo (7-155):



image

(7-155)

2.    Standardno odstopanje

Standardno odstopanje za nepristranski (npr. N–1) vzorec σ se izračuna v skladu z enačbo (7-156):



image

(7-156)

3.    Kvadratna sredina

Kvadratna sredina rms y se izračuna v skladu z enačbo (7-157):



image

(7-157)

4.    t-preizkus

Ali podatki prestanejo t-preizkus, se določi z uporabo naslednjih enačb in preglednice 7.8:

(a) za neparni t-preizkus se statistika t in njeno število prostostnih stopenj v izračunajo v skladu z enačbama (7-158) in (7-159):



image

(7-158)

image

(7-159)

(b) za parni t-preizkus se statistika t in njeno število prostostnih stopenj v izračunajo v skladu z enačbo (7-160), ob upoštevanju, da so ε i napake (tj. razlike) med vsakim parom y ref i in yi :



image

v= N – 1

(7-160)

(c) za primerjavo vrednosti t z vrednostmi t crit, ki so podane tabelarično glede na število prostostnih stopenj, se uporablja preglednica 7.8. Če je t manjši od t crit, t prestane t-preizkus.



Preglednica 7.8

Kritične vrednosti t glede na število prostostnih stopenj

n

Zaupanje

 

90 %

95 %

1

6,314

12,706

2

2,920

4,303

3

2,353

3,182

4

2,132

2,776

5

2,015

2,571

6

1,943

2,447

7

1,895

2,365

8

1,860

2,306

9

1,833

2,262

10

1,812

2,228

11

1,796

2,201

12

1,782

2,179

13

1,771

2,160

14

1,761

2,145

15

1,753

2,131

16

1,746

2,120

18

1,734

2,101

20

1,725

2,086

22

1,717

2,074

24

1,711

2,064

26

1,706

2,056

28

1,701

2,048

30

1,697

2,042

35

1,690

2,030

40

1,684

2,021

50

1,676

2,009

70

1,667

1,994

100

1,660

1,984

1 000 +

1,645

1,960

Za določanje vrednosti, ki tu niso prikazane, se uporablja linearna interpolacija.

5.    F-preizkus

Statistika F se izračuna v skladu z enačbo (7-161):



image

(7-161)

(a) za F-preizkus z 90-odstotnim zaupanjem se preglednica 7.9 uporablja za primerjavo vrednosti F z vrednostmi F crit90, ki so podane tabelarično glede na (N–1) in (N ref–1). Če je F manjši od F crit90, F prestane F-preizkus pri 90-odstotnem zaupanju;

(b) za F-preizkus s 95-odstotnim zaupanjem se preglednica 7.10 uporablja za primerjavo vrednosti F z vrednostmi F crit95, ki so podane tabelarično glede na (N–1) in (N ref–1). Če je F manjši od F crit95, F prestane F-preizkus pri 95-odstotnem zaupanju.

6.    Naklon

Naklon regresijske premice a 1y se po metodi najmanjših kvadratov izračuna v skladu z enačbo (7-162):



image

(7-162)

7.    Odsek

Odsek regresijske premice a 0y se po metodi najmanjših kvadratov izračuna v skladu z enačbo (7-163):



image

(7-163)

8.    Standardna napaka ocene

Standardna napaka ocene SEE se izračuna v skladu z enačbo (7-164):



image

(7-164)

9.    Determinacijski koeficient

Determinacijski koeficient r 2 se izračuna v skladu z enačbo (7-165):



image

(7-165)




Dodatek 4

MEDNARODNA FORMULA ZA TEŽNOST IZ LETA 1980

Zemeljski težni pospešek a g se razlikuje glede na lokacijo; za določeno zemeljsko širino se a g izračuna v skladu z enačbo (7-166):



ag = 9,7803267715 [1 + 5,2790414 × 10– 3 sin2 θ + 2,32718 × 10– 5 sin4 θ + 1,262 × 10– 7 sin6 θ + 7 × 10– 10 sin8 θ]

(7-166)

pri čemer je:

θ

=

stopinje severne ali južne širine




Dodatek 5

Izračun števila delcev

1.    Določitev števila delcev

1.1.   Časovna uskladitev

Pri sistemih redčenja z delnim tokom je treba zadrževalni čas v sistemu vzorčenja in merjenja števila delcev upoštevati s časovno uskladitvijo signala za število delcev s preskusnim ciklom in masnim pretokom izpušnih plinov v skladu s postopkom iz točke 8.2.1.2 Priloge VI. Transformacijski čas sistema vzorčenja in merjenja števila delcev se določi v skladu s točko 2.1.3.7 Dodatka 1 k Prilogi VI.

1.2.   Določitev števila delcev za preskusna cikla prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC) in RMC pri sistemu redčenja z delnim tokom

Kadar se za vzorčenje števila delcev uporablja sistem redčenja z delnim tokom v skladu s specifikacijami iz točke 9.2.3 Priloge VI, se število delcev, izpuščenih med preskusnim ciklom, izračuna v skladu z enačbo (7-167):



image

(7-167)

pri čemer je:

N

število delcev, izpuščenih med preskusnim ciklom, [v #/preskus]

medf

masa ekvivalenta razredčenih izpušnih plinov v celotnem ciklu, določena v skladu z enačbo (7-45) (točka 2.3.1.1.2), [v kg/preskus]

k

kalibracijski koeficient za popravek meritev števca števila delcev na raven referenčnega instrumenta, če ta ni že upoštevan v števcu števila delcev; če je kalibracijski koeficient že upoštevan v števcu števila delcev, se za k v enačbi (7-167) uporabi vrednost 1

image

povprečna koncentracija delcev iz razredčenih izpušnih plinov,

image

popravljena na standardne pogoje (273,2 K in 101,33 kPa), v delcih na kubični centimeter koeficient zmanjšanja srednje koncentracije delcev za izločevalnik hlapnih delcev, ki je specifičen za nastavitve redčenja, uporabljene pri preskusu

pri čemer je:



image

(7-168)

pri čemer je:

cs,I

ločena meritev koncentracije delcev v razredčenih izpušnih plinih s števcem delcev, popravljena za naključnost in na standardne pogoje (273,2 K in 101,33 kPa), v delcih na kubični centimeter

n

število meritev koncentracije delcev, opravljenih med celotnim preskusom

1.3.   Določitev števila delcev za preskusna cikla prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC) in RMC pri sistemu redčenja s celotnim tokom

Kadar se za vzorčenje števila delcev uporablja sistem redčenja s celotnim tokom v skladu s specifikacijami iz točke 9.2.2 Priloge VI, se število delcev, izpuščenih med preskusnim ciklom, izračuna v skladu z enačbo (7-169):



image

(7-169)

pri čemer je:

N

število delcev, izpuščenih med preskusnim ciklom, [v #/preskus]

med

skupna pretečena količina razredčenih izpušnih plinov v celotnem ciklu, izračunana po kateri koli metodi iz točk 2.2.4.1 do 2.2.4.3 Priloge VII, v kg/preskus

k

kalibracijski koeficient za popravek meritev števca števila delcev na raven referenčnega instrumenta, če ta ni že upoštevan v števcu števila delcev; če je kalibracijski koeficient že upoštevan v števcu števila delcev, se za k v enačbi (7-169) uporabi vrednost 1

image

povprečna popravljena koncentracija delcev iz razredčenih izpušnih plinov, popravljena na standardne pogoje (273,2 K in 101,33 kPa), v delcih na kubični centimeter

image

koeficient zmanjšanja srednje koncentracije delcev za izločevalnik hlapnih delcev, ki je specifičen za nastavitve redčenja, uporabljene pri preskusu

pri čemer je:



image

(7-170)

pri čemer je:

cs,I

ločena meritev koncentracije delcev v razredčenih izpušnih plinih s števcem delcev, popravljena za naključnost in na standardne pogoje (273,2 K in 101,33 kPa), v delcih na kubični centimeter

n

število meritev koncentracije delcev, opravljenih med celotnim preskusom

1.4.   Določitev števila delcev za NRSC z ločenimi fazami pri sistemu redčenja z delnim tokom

Kadar se za vzorčenje števila delcev uporablja sistem redčenja z delnim tokom v skladu s specifikacijami iz točke 9.2.3 Priloge VI, se stopnja emisij delcev, izpuščenih med vsako posamezno fazo, izračuna v skladu z enačbo (7-171) z uporabo povprečnih vrednosti za faze:



image

(7-171)

pri čemer je:

stopnja emisij delcev med posamezno fazo, [v #/h]

qmedf

ekvivalentni masni pretok razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi med posamezno fazo, določen v skladu z enačbo (7-51) (točka 2.3.2.1), [v kg/s],

k

kalibracijski koeficient za popravek meritev števca števila delcev na raven referenčnega instrumenta, če ta ni že upoštevan v števcu števila delcev; če je kalibracijski koeficient že upoštevan v števcu števila delcev, se za k v enačbi (1-171) uporabi vrednost 1

image

povprečna koncentracija delcev iz razredčenih izpušnih plinov med posamezno fazo, popravljena na standardne pogoje (273,2 K in 101,33 kPa), v delcih na kubični centimeter

image

koeficient zmanjšanja srednje koncentracije delcev za izločevalnik hlapnih delcev, ki je specifičen za nastavitve redčenja, uporabljene pri preskusu

pri čemer je:



image

(7-172)

pri čemer je:

cs,I

ločena meritev koncentracije delcev v razredčenih izpušnih plinih s števcem delcev, popravljena za naključnost in na standardne pogoje (273,2 K in 101,33 kPa), v delcih na kubični centimeter

n

število meritev koncentracije delcev, opravljenih med obdobjem vzorčenja v posamezni fazi

1.5.   Določitev števila delcev za cikle z ločenimi fazami pri sistemu redčenja s celotnim tokom

Kadar se za vzorčenje števila delcev uporablja sistem redčenja s celotnim tokom v skladu s specifikacijami iz točke 9.2.2 Priloge VI, se stopnja emisij delcev, izpuščenih med vsako posamezno fazo, izračuna v skladu z enačbo (7-173) z uporabo povprečnih vrednosti za faze:



image

(7-173)

pri čemer je:

stopnja emisij delcev med posamezno fazo, [v #/h]

qmdew

celotni masni pretok razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi med posamezno fazo [v kg/s]

k

kalibracijski koeficient za popravek meritev števca števila delcev na raven referenčnega instrumenta, če ta ni že upoštevan v števcu števila delcev; če je kalibracijski koeficient že upoštevan v števcu števila delcev, se za k v enačbi (7-173) uporabi vrednost 1

image

povprečna koncentracija delcev iz razredčenih izpušnih plinov med posamezno fazo, popravljena na standardne pogoje (273,2 K in 101,33 kPa), v delcih na kubični centimeter

image

koeficient zmanjšanja srednje koncentracije delcev za izločevalnik hlapnih delcev, ki je specifičen za nastavitve redčenja, uporabljene pri preskusu

pri čemer je:



image

(7-174)

pri čemer je:

cs,I

ločena meritev koncentracije delcev v razredčenih izpušnih plinih s števcem delcev, popravljena za naključnost in na standardne pogoje (273,2 K in 101,33 kPa), v delcih na kubični centimeter

n

število meritev koncentracije delcev, opravljenih med obdobjem vzorčenja v posamezni fazi

2.    Rezultat preskusa

2.1.   Izračun specifičnih emisij za preskusna cikla prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC) in RMC

Za vsak posamezen RMC, NRTC po vročem zagonu in NRTC po hladnem zagonu se specifične emisije, izražene kot število delcev/kWh, izračunajo v skladu z enačbo (7-175):



image

(7-175)

pri čemer je:

N

število delcev, izpuščenih med ustreznim RMC, NRTC po vročem zagonu ali NRTC po hladnem zagonu

Wact

dejansko delo v ciklu v skladu s točko 7.8.3.4 Priloge VI [v kWh]

Pri RMC se v primeru motorja s periodično (nepogosto) regeneracijo sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov (glej točko 6.6.2 Priloge VI) specifične emisije popravijo z ustreznim multiplikativnim prilagoditvenim faktorjem ali ustreznim aditivnim prilagoditvenim faktorjem. Če med preskusom ni prišlo do periodične regeneracije, se uporabi faktor za prilagoditev navzgor (k ru,m ali k ru,a). Če je med preskusom prišlo do periodične regeneracije, se uporabi faktor za prilagoditev navzdol (k rd,m ali k rd,a).

Pri RMC se končni rezultat prilagodi tudi z ustreznim multiplikativnim ali aditivnim faktorjem poslabšanja, določenim v skladu z zahtevami iz Priloge III.

2.1.1.   Tehtani povprečni rezultat preskusa po NRTC

Pri NRTC je končni rezultat preskusa tehtano povprečje preskusov hladnega in vročega zagona (vključno s periodično regeneracijo, kadar je ustrezno), izračunano v skladu z enačbo (7-176) ali (7-177):

(a) v primeru multiplikativne prilagoditve zaradi regeneracije ali motorjev brez sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov s periodično regeneracijo



image

(7-176)

v primeru aditivne prilagoditve zaradi regeneracije



image

(7-177)

pri čemer je:

Ncold

skupno število delcev, izpuščenih med NRTC s hladnim zagonom

Nhot

skupno število delcev, izpuščenih med NRTC z vročim zagonom

Wact,cold

dejansko delo v ciklu med NRTC po hladnem zagonu v skladu s točko 7.8.3.4 Priloge VI [v kWh]

Wact, hot

dejansko delo v ciklu med NRTC po vročem zagonu v skladu s točko 7.8.3.4 Priloge VI [v kWh]

kr

prilagoditev zaradi regeneracije v skladu s točko 6.6.2 Priloge VI; v primeru motorjev brez sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov s periodično regeneracijo velja kr = 1

Če med preskusom ni prišlo do periodične regeneracije, se uporabi faktor za prilagoditev navzgor (k ru,m ali k ru,a). Če je med preskusom prišlo do periodične regeneracije, se uporabi faktor za prilagoditev navzdol (k rd,m ali k rd,a).

Rezultat, če je ustrezno vključno s prilagoditvenim faktorjem zaradi periodične regeneracije, se prilagodi tudi z ustreznim multiplikativnim ali aditivnim faktorjem poslabšanja, določenim v skladu z zahtevami iz Priloge III.

2.2.   Izračun specifičnih emisij za preskuse NRSC z ločenimi fazami

Specifične emisije e [v #/kWh] se izračunajo v skladu z enačbo (7-178):



image

(7-178)

pri čemer je:

Pi

moč motorja za fazo i [v kW], pri čemer je Pi = P max i + P aux i (glej točki 6.3 in 7.7.1.3 Priloge VI)

WFi

utežni faktor za fazo i [–]

srednji pretok emisij delcev za fazo i [v #/h] iz enačbe (7-171) ali (7-173), glede na metodo redčenja

V primeru motorja s periodično (nepogosto) regeneracijo sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov (glej točko 6.6.2 Priloge VI) se specifične emisije popravijo z ustreznim multiplikativnim prilagoditvenim faktorjem ali ustreznim aditivnim prilagoditvenim faktorjem. Če med preskusom ni prišlo do periodične regeneracije, se uporabi faktor za prilagoditev navzgor (k ru,m ali k ru,a). Če je med preskusom prišlo do periodične regeneracije, se uporabi faktor za prilagoditev navzdol (k rd,m ali k rd,a). Če so bili prilagoditveni faktorji določeni za vsako posamezno fazo, se ti faktorji uporabijo za vsako posamezno fazo pri izračunu rezultata za utežene emisije v enačbi (7-178).

Rezultat, če je ustrezno vključno s prilagoditvenim faktorjem zaradi periodične regeneracije, se prilagodi tudi z ustreznim multiplikativnim ali aditivnim faktorjem poslabšanja, določenim v skladu z zahtevami iz Priloge III.

2.3.   Zaokroževanje končnih rezultatov

Končni rezultati preskusa po NRTC in tehtani povprečni rezultati preskusa po NRTC se v skladu z ASTM E 29–06B v enem koraku zaokrožijo na tri številska mesta. Zaokroževanje vmesnih vrednosti, ki vodijo h končnim rezultatom emisij, specifičnih za zavoro, ni dopustno.

2.4.   Določitev ozadja za število delcev

2.4.1.

Na zahtevo proizvajalca motorja se lahko pred preskusom ali po njem opravi vzorčenje koncentracije ozadja za število delcev v tunelu za redčenje, in sicer od točke za filtri za delce in ogljikovodike, gledano v smeri toka, do vstopa v sistem merjenja števila delcev, da se določijo koncentracije ozadja za delce v tunelu.

2.4.2.

Za homologacijo odštevanje koncentracij ozadja za število delcev v tunelu ni dovoljeno, vendar se na zahtevo proizvajalca ob predhodni odobritvi homologacijskega organa lahko uporabi za preskus skladnosti proizvodnje, če se lahko dokaže, da je prispevek ozadja v tunelu znaten; ta prispevek se nato lahko odšteje od vrednosti, izmerjenih v razredčenih izpušnih plinih.




Dodatek 6

Izračun emisij amoniaka

1.    Izračun srednje koncentracije za preskusna cikla prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC) in RMC

Srednja koncentracija NH3 v izpušnih plinih med preskusnim ciklom cNH3 [v ppm] se določi z integriranjem trenutnih vrednosti v celotnem ciklu. Uporabi se enačba (7-179):



image

(7-179)

pri čemer je:

cNH3,i

trenutna koncentracija NH3 v izpušnih plinih [v ppm]

n

število meritev

Pri NRTC se končni rezultat preskusa izračuna v skladu z enačbo (7-180):



cNH3 = (0,1 × cNH3,cold) + (0,9 × cNH3,hot)

(7-180)

pri čemer je:

cNH3,cold

srednja koncentracija NH3 za NRTC po hladnem zagonu [v ppm]

cNH3,hot

srednja koncentracija NH3 za NRTC po vročem zagonu [v ppm]

2.    Izračun srednje koncentracije za NRSC z ločenimi fazami

Srednja koncentracija NH3 v izpušnih plinih med preskusnim ciklom cNH3 [v ppm] se določi z merjenjem srednje koncentracije za vsako posamezno fazo in tehtanjem rezultata v skladu z ustreznimi utežnimi faktorji za preskusni cikel. Uporabi se enačba (7-181):



image

(7-181)

pri čemer je:

image

srednja koncentracija NH3 v izpušnih plinih za fazo i [v ppm]

Nmode

število faz v preskusnem ciklu

WFi

utežni faktor za fazo i [–]




PRILOGA VIII

Zahteve glede okoljskih značilnosti in preskusni postopki za motorje na kombinirano gorivo

1.    Področje uporabe

Ta priloga se uporablja za motorje na kombinirano gorivo, kot so opredeljeni v členu 3(18) Uredbe (EU) 2016/1628, kadar sočasno delujejo na tekoče in plinasto gorivo (način na kombinirano gorivo).

Ta priloga se ne uporablja za preskušanje motorjev, vključno z motorji na kombinirano gorivo, kadar delujejo samo na tekoče ali samo na plinasto gorivo (tj. kadar je GER 1 ali 0 glede na vrsto goriva). V tem primeru veljajo enake zahteve kot za kateri koli motor na eno gorivo.

Za homologacijo motorjev, ki sočasno delujejo na kombinacijo več kot enega tekočega goriva in enega plinastega goriva ali enega tekočega goriva in več kot enega plinastega goriva, se uporablja postopek za nove tehnologije ali nove tehnične rešitve iz člena 33 Uredbe (EU) 2016/1628.

2.    Opredelitve pojmov in okrajšave

V tej prilogi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

2.1. „GER (Gas Energy Ratio) – razmerje energije iz plina“ ima enak pomen kot v členu 3(20) Uredbe (EU) 2016/1628 in temelji na kurilnosti;

2.2. „GERcycle“ pomeni povprečno razmerje GER pri obratovanju motorja v skladu z zadevnim preskusnim ciklom motorja;

2.3. „motor na kombinirano gorivo tipa 1A“ pomeni:

(a) motor na kombinirano gorivo podkategorije NRE 19 ≤ kW ≤ 560, ki med preskusnim ciklom NRTC po vročem zagonu deluje s povprečnim razmerjem energije iz plina, ki ni nižje od 90 % (GERNRTC, hot ≥ 0,9), v prostem teku ne deluje izključno na tekoče gorivo in nima načina na tekoče gorivo, ali;

(b) motor na kombinirano gorivo katere koli (pod)kategorije, različne od podkategorije NRE 19 ≤ kW ≤ 560, ki med preskusnim ciklom NRSC deluje s povprečnim razmerjem energije iz plina, ki ni nižje od 90 % (GERNRSC ≥ 0,9), v prostem teku ne deluje izključno na tekoče gorivo in nima načina na tekoče gorivo;

2.4. „motor na kombinirano gorivo tipa 1B“ pomeni:

(a) motor na kombinirano gorivo podkategorije NRE 19 ≤ kW ≤ 560, ki med preskusnim ciklom NRTC po vročem zagonu deluje s povprečnim razmerjem energije iz plina, ki ni nižje od 90 % (GERNRTC, hot ≥ 0,9), v prostem teku ne deluje izključno na tekoče gorivo v načinu na kombinirano gorivo in ima način na tekoče gorivo, ali;

(b) motor na kombinirano gorivo katere koli (pod)kategorije, različne od podkategorije NRE 19 ≤ kW ≤ 560, ki med preskusnim ciklom NRSC deluje s povprečnim razmerjem energije iz plina, ki ni nižje od 90 % (GERNRSC ≥ 0,9), v prostem teku ne deluje izključno na tekoče gorivo v načinu na kombinirano gorivo in ima način na tekoče gorivo;

2.5. „motor na kombinirano gorivo tipa 2A“ pomeni:

(a) motor na kombinirano gorivo podkategorije NRE 19 ≤ kW ≤ 560, ki med preskusnim ciklom NRTC po vročem zagonu deluje s povprečnim razmerjem energije iz plina med 10 in 90 % (0,1 < GERNRTC, hot < 0,9) in nima načina na tekoče gorivo ali med preskusnim ciklom NRTC po vročem zagonu deluje s povprečnim razmerjem energije iz plina, ki ni nižje od 90 % (GERNRTC, hot ≥ 0,9), vendar v prostem teku deluje izključno na tekoče gorivo in nima načina na tekoče gorivo, ali;

(b) motor na kombinirano gorivo katere koli (pod)kategorije, različne od podkategorije NRE 19 ≤ kW ≤ 560, ki med preskusnim ciklom NRSC deluje s povprečnim razmerjem energije iz plina med 10 in 90 % (0,1 < GERNRSC < 0,9) in nima načina na tekoče gorivo ali med preskusnim ciklom NRSC deluje s povprečnim razmerjem energije iz plina, ki ni nižje od 90 % (GERNRSC ≥ 0,9), vendar v prostem teku deluje izključno na tekoče gorivo in nima načina na tekoče gorivo;

2.6. „motor na kombinirano gorivo tipa 2B“ pomeni:

(a) motor na kombinirano gorivo podkategorije NRE 19 ≤ kW ≤ 560, ki med preskusnim ciklom NRTC po vročem zagonu deluje s povprečnim razmerjem energije iz plina med 10 in 90 % (0,1 < GERNRTC, hot < 0,9) in ima način na tekoče gorivo ali med preskusnim ciklom NRTC po vročem zagonu deluje s povprečnim razmerjem energije iz plina, ki ni nižje od 90 % (GERNRTC, hot ≥ 0,9), in ima način na tekoče gorivo, vendar v prostem teku lahko deluje izključno na tekoče gorivo v načinu na kombinirano gorivo, ali;

(b) motor na kombinirano gorivo katere koli (pod)kategorije, različne od podkategorije NRE 19 ≤ kW ≤ 560, ki med preskusnim ciklom NRSC deluje s povprečnim razmerjem energije iz plina med 10 in 90 % (0,1 < GERNRSC < 0,9) in nima načina na tekoče gorivo ali med preskusnim ciklom NRSC deluje s povprečnim razmerjem energije iz plina, ki ni nižje od 90 % (GERNRSC ≥ 0,9), in ima način na tekoče gorivo, vendar v prostem teku lahko deluje izključno na tekoče gorivo v načinu na kombinirano gorivo;

2.7. „motor na kombinirano gorivo tipa 3B“ pomeni:

(a) motor na kombinirano gorivo podkategorije NRE 19 ≤ kW ≤ 560, ki med preskusnim ciklom NRTC po vročem zagonu deluje s povprečnim razmerjem energije iz plina, ki ne presega 10 % (GERNRTC, hot ≤ 0,1), in ima način na tekoče gorivo, ali;

(b) motor na kombinirano gorivo katere koli (pod)kategorije, različne od podkategorije NRE 19 ≤ kW ≤ 560, ki med preskusnim ciklom NRSC deluje s povprečnim razmerjem energije iz plina, ki ne presega 10 % (GERNRSC ≤ 0,1), in ima način na tekoče gorivo.

3.    Dodatne homologacijske zahteve, specifične za kombinirano gorivo

3.1.   Motorji, pri katerih upravljavec krmili GER za posamezen ciklus (GERcycle).

Če lahko upravljavec s krmiljenjem zmanjša vrednost GERcycle z najvišje vrednosti za določen tip motorja, najmanjša vrednost GERcycle ni omejena, vendar mora motor izpolnjevati mejne vrednosti emisij pri vseh vrednostih GERcycle, ki jih dovoljuje proizvajalec.

4.    Splošne zahteve

4.1.   Načini delovanja motorjev na kombinirano gorivo

4.1.1.   Pogoji za delovanje motorja na kombinirano gorivo v načinu na tekoče gorivo

Motor na kombinirano gorivo lahko deluje v načinu na tekoče gorivo le, če je bil za delovanje v načinu na tekoče gorivo certificiran v skladu z vsemi zahtevami iz te uredbe za delovanje samo na opredeljeno tekoče gorivo.

Če se motor na kombinirano gorivo razvije iz že certificiranega motorja na tekoče gorivo, se za način na tekoče gorivo zahteva nov certifikat o EU-homologaciji.

4.1.2.   Pogoji za delovanje motorja na kombinirano gorivo v prostem teku izključno na tekoče gorivo

4.1.2.1

Motorji na kombinirano gorivo tipa 1A v prostem teku ne delujejo izključno na tekoče gorivo, razen v pogojih iz točke 4.1.3 za ogrevanje in zagon.

4.1.2.2

Motorji na kombinirano gorivo tipa 1B v prostem teku v načinu na kombinirano gorivo ne delujejo izključno na tekoče gorivo.

4.1.2.3

Motorji na kombinirano gorivo tipov 2A, 2B in 3B lahko v prostem teku delujejo izključno na tekoče gorivo.

4.1.3   Pogoji za ogrevanje ali zagon motorja na kombinirano gorivo samo na tekoče gorivo

4.1.3.1

Motor na kombinirano gorivo tipa 1B, 2B ali 3B se lahko ogreje ali zažene z uporabo samo tekočega goriva. Če je strategija za uravnavanje emisij med ogrevanjem ali zagonom v načinu na kombinirano gorivo enaka kot ustrezna strategija za uravnavanje emisij v načinu na tekoče gorivo, lahko motor med ogrevanjem ali zagonom deluje v načinu na kombinirano gorivo. Če ta pogoj ni izpolnjen, se lahko motor ogreje ali zažene z uporabo tekočega goriva samo, ko deluje v načinu na tekoče gorivo.

4.1.3.2

Motor na kombinirano gorivo tipa 1A ali 2A se lahko ogreje ali zažene z uporabo samo tekočega goriva. Vendar je v tem primeru treba strategijo navesti kot pomožno strategijo za uravnavanje emisij (AECS) in izpolniti naslednje dodatne zahteve:

4.1.3.2.1

strategija preneha biti aktivna, ko temperatura hladilnega sredstva doseže 343 °K (70 °C) ali v 15 minutah po aktiviranju, kar koli od tega se zgodi prej; in

4.1.3.2.2

ko je strategija aktivna, je aktiviran servisni način.

4.2   Servisni način

4.2.1   Pogoji za delovanje motorjev na kombinirano gorivo v servisnem načinu

Kadar motor deluje v servisnem načinu, velja zanj omejitev obratovanja in je začasno izvzet iz izpolnjevanja zahtev v zvezi z emisijami izpušnih plinov in uravnavanjem NOx, opisanih v tej uredbi.

4.2.2   Omejitev obratovanja v servisnem načinu

4.2.2.1   Zahteva za motorje, ki ne spadajo v kategorije motorjev IWP, IWA, RLL in RLR

Za necestno mobilno mehanizacijo, v katero je vgrajen motor na kombinirano gorivo, ki ne spada v kategorijo IWP, IWA, RLL in RLR, in deluje v servisnem načinu, velja omejitev obratovanja, ki se aktivira s „sistemom za visoko stopnjo prisile“ iz točke 5.4 Dodatka 1 k Prilogi IV.

Zaradi varnostnih razlogov in da se omogoči diagnostika samookrevanja, je dovoljena uporaba funkcije odprave prisile za sprostitev polne moči motorja v skladu s točko 5.5 Dodatka 1 k Prilogi IV.

Omejitev obratovanja se sicer ne sme deaktivirati z aktiviranjem ali deaktiviranjem sistemov za opozarjanje in prisilo iz Priloge IV.

Aktiviranje in deaktiviranje servisnega načina ne sme aktivirati ali deaktivirati sistemov za opozarjanje in prisilo iz Priloge IV.

4.2.2.2   Zahteva za kategorije motorjev IWP, IWA, RLL in RLR

Za motorje kategorij IWP, IWA, RLL in RLR je iz varnostnih razlogov dovoljeno delovanje v servisnem načinu brez omejitve navora ali vrtilne frekvence motorja. V tem primeru se, kadar bi se v skladu s točko 4.2.2.3 aktivirala omejitev obratovanja, v trajnem pomnilniku dnevnika računalnika, vgrajenega v mehanizacijo, zabeležijo vsi primeri delovanja motorja pri aktiviranem servisnem načinu, da se zagotovi, da te informacije ni mogoče namerno izbrisati.

Nacionalnim inšpekcijskim organom mora biti omogočeno branje teh zapisov z diagnostičnim orodjem.

4.2.2.3   Aktiviranje omejitve obratovanja

Omejitev obratovanja se mora aktivirati samodejno, ko se aktivira servisni način.

Če se servisni način aktivira v skladu s točko 4.2.3 zaradi nepravilnega delovanja sistema za dovod plina, se omejitev obratovanja aktivira v 30 minutah delovanja po aktiviranju servisnega načina.

Če se servisni način aktivira zaradi prazne posode za plinasto gorivo, se omejitev obratovanja aktivira takoj, ko se aktivira servisni način.

4.2.2.4   Deaktiviranje omejitve obratovanja

Sistem omejitve obratovanja se deaktivira, ko motor ne deluje več v servisnem načinu.

4.2.3   Pomanjkanje plinastega goriva pri delovanju v načinu na kombinirano gorivo

Da se necestni mobilni mehanizaciji omogoči premikanje na varen kraj po zaznavi prazne posode za plinasto gorivo ali nepravilnega delovanja sistema za dovod plina:

(a) motorji na kombinirano gorivo tipov 1A in 2A aktivirajo servisni način;

(b) motorji na kombinirano gorivo tipov 1B, 2B in 3B delujejo v načinu na tekoče gorivo.

4.2.3.1   Pomanjkanje plinastega goriva – prazna posoda za plinasto gorivo

V primeru prazne posode za plinasto gorivo se aktivira servisni način ali, če je ustrezno v skladu s točko 4.2.3, način na tekoče gorivo takoj, ko je sistem motorja zaznal, da je posoda prazna.

Ko razpoložljivost plina v posodi ponovno doseže raven, ki je povzročila aktiviranje opozorilnega sistema za prazno posodo iz točke 4.3.2, se lahko servisni način deaktivira ali se, če je to ustrezno, aktivira način na kombinirano gorivo.

4.2.3.2   Pomanjkanje plinastega goriva – nepravilno delovanje sistema za dovod plina

V primeru nepravilnega delovanja sistema za dovod plina, ki povzroči pomanjkanje plinastega goriva, se aktivira servisni način ali, če je ustrezno v skladu s točko 4.2.3, način na tekoče gorivo, če dovod plinastega goriva ni na voljo.

Takoj ko je dovod plinastega goriva na voljo, se lahko servisni način deaktivira ali se, če je to ustrezno, aktivira način na kombinirano gorivo.

4.3   Indikatorji za kombinirano gorivo

4.3.1   Indikator delovanja v načinu na kombinirano gorivo

Necestna mobilna mehanizacija mora upravljavcu zagotavljati vidni prikaz načina, v katerem motor deluje (način na kombinirano gorivo, način na tekoče gorivo ali servisni način).

Značilnosti in lokacijo tega indikatorja izbere proizvajalec, pri čemer je ta indikator lahko del obstoječega sistema vidnih opozoril.

Indikator se lahko dopolni s prikazovalnikom za sporočila. Sistem, ki se uporablja za prikazovanje sporočil iz te točke, je lahko isti kot sistem, ki se uporablja za diagnostiko uravnavanja emisij NOx ali druge namene v zvezi z vzdrževanjem.

Vidni element indikatorja delovanja na kombinirano gorivo ne sme biti isti kot element, ki se uporablja za diagnostiko uravnavanja emisij NOx ali druge namene v zvezi z vzdrževanjem.

Varnostna opozorila se vedno prednostno prikazujejo pred prikazom načina delovanja.

4.3.1.1

Indikator načina na kombinirano gorivo se nastavi na servisni način takoj, ko se servisni način aktivira (tj. preden je dejansko aktiviran) in ostane v tem položaju, dokler je servisni način aktiven.

4.3.1.2

Indikator načina na kombinirano gorivo je vsaj za eno minuto nastavljen na način na kombinirano gorivo ali na način na tekoče gorivo takoj, ko se način delovanja motorja spremeni z načina na kombinirano gorivo na način na tekoče gorivo ali obratno. Ta prikaz se prav tako zahteva za vsaj eno minuto pri vklopu stikala ali na zahtevo proizvajalca pri zagonu motorja. Prikaže se tudi na zahtevo upravljavca.

4.3.2   Opozorilni sistem za prazno posodo za plinasto gorivo (opozorilni sistem za kombinirano gorivo)

Necestna mobilna mehanizacija, v katero je vgrajen motor na kombinirano gorivo, mora biti opremljena z opozorilnim sistemom za kombinirano gorivo, ki upravljavca opozori, da se bo posoda za plinasto gorivo kmalu izpraznila.

Opozorilni sistem za kombinirano gorivo ostane aktiven, dokler se posoda ponovno ne napolni do ravni, nad katero se opozorilni sistem aktivira.

Opozorilni sistem za kombinirano gorivo lahko začasno prekinejo drugi opozorilni signali, ki sporočajo pomembna varnostna sporočila.

Opozorilnega sistema za kombinirano gorivo ne sme biti mogoče izključiti z diagnostičnim orodjem, dokler vzrok za aktiviranje opozorila ni bil odpravljen.

4.3.2.1   Značilnosti opozorilnega sistema za kombinirano gorivo

Opozorilni sistem za kombinirano gorivo je sestavljen iz vidnega sistema za opozarjanje (ikona, piktogram itd.), ki ga izbere proizvajalec.

Če tako odloči proizvajalec, lahko vključuje tudi zvočno opozorilo. V tem primeru sme upravljavec ta sestavni del izklopiti.

Vidni element opozorilnega sistema za kombinirano gorivo ne sme biti isti kot element, ki se uporablja za diagnostiko uravnavanja emisij NOx ali druge namene v zvezi z vzdrževanjem.

Opozorilni sistem za kombinirano gorivo lahko prikazuje tudi kratka sporočila, vključno s sporočili, ki jasno prikazujejo preostalo razdaljo ali čas pred aktiviranjem omejitve obratovanja.

Sistem, ki se uporablja za prikazovanje opozoril ali sporočil iz te točke, je lahko isti kot sistem, ki se uporablja za prikazovanje opozoril ali sporočil, povezanih z diagnostiko uravnavanja emisij NOx ali opozoril ali sporočil za druge namene v zvezi z vzdrževanjem.

Naprava, ki upravljavcu omogoča, da zatemni vidna opozorila sistema za opozarjanje, je lahko vgrajena v necestno mobilno mehanizacijo, ki jo uporabljajo reševalne službe, ali v necestno mobilno mehanizacijo, ki je zasnovana in izdelana za uporabo v oboroženih silah, civilni zaščiti, gasilskih službah in silah, ki so odgovorne za vzdrževanje javnega reda.

4.4   Sporočeni navor

4.4.1   Sporočeni navor, kadar motor na kombinirano gorivo deluje v načinu na kombinirano gorivo

Kadar motor na kombinirano gorivo deluje v načinu na kombinirano gorivo:

(a) je referenčna krivulja navora, ki jo je mogoče priklicati, krivulja, ki se pridobi, kadar se navedeni motor preskuša na napravi za preskušanje motorja v načinu na kombinirano gorivo;

(b) so zabeleženi dejanski navori (prikazani navor in navor trenja) rezultat zgorevanja kombiniranega goriva in ne rezultat, pridobljen kadar motor deluje samo na tekoče gorivo.

4.4.2   Sporočeni navor, kadar motor na kombinirano gorivo deluje v načinu na tekoče gorivo

Kadar motor na kombinirano gorivo deluje v načinu na tekoče gorivo, je referenčna krivulja navora, ki jo je mogoče priklicati, krivulja, ki se pridobi, kadar se navedeni motor preskuša na napravi za preskušanje motorja v načinu na tekoče gorivo.

4.5   Dodatne zahteve

4.5.1

Prilagodljive strategije morajo, kadar se uporablja za motor na kombinirano gorivo, poleg izpolnjevanja zahtev iz Priloge IV izpolnjevati tudi naslednje zahteve:

(a) motor mora vedno ostati v okviru tipa motorja na kombinirano gorivo (to je tipa 1A, tipa 2B itd.), ki je bil naveden za EU-homologacijo, in

(b) pri motorju tipa 2 razlika med najvišjim in najnižjim največjim razmerjem GERcycle v družini nikoli ne sme preseči odstotne vrednosti iz točke 3.1.1, razen kot je dovoljeno v točki 3.2.1.

4.6

Homologacija je pogojena s predložitvijo navodil za vgradnjo in delovanje motorja na kombinirano gorivo, vključno s servisnim načinom iz točke 4.2 in sistemom indikatorja za kombinirano gorivo iz točke 4.3, proizvajalcem originalne opreme in končnim uporabnikom.

5.    Zahteve glede okoljskih značilnosti

5.1

Zahteve glede okoljskih značilnosti, vključno z mejnimi vrednostmi emisij, in zahteve za EU-homologacijo, ki veljajo za motorje na kombinirano gorivo, so enake zahtevam za kateri koli drug motor iz zadevne kategorije motorjev, kot so določene v tej uredbi in v Uredbi (EU) 2016/1628, razen kot je določeno v tej prilogi.

5.2

Mejna vrednost za ogljikovodike (HC) za delovanje v načinu na kombinirano gorivo se določi na podlagi povprečnega razmerja energije iz plina (GER) med določenim preskusnim ciklom, kot je določeno v Prilogi II k Uredbi (EU) 2016/1628.

5.3

Tehnične zahteve glede strategij za uravnavanje emisij, vključno z dokumentacijo, potrebno za dokazovanje navedenih strategij, tehničnimi določbami za preprečevanje nedovoljenih posegov in prepovedjo uporabe odklopnih naprav, so enake zahtevam za kateri koli drug motor iz zadevne kategorije motorjev, kot so določene v Prilogi IV.

5.4

Podrobne tehnične zahteve glede območja, povezanega z zadevnim NRSC, v katerem se kontrolira količina, za katero lahko emisije presežejo mejne vrednosti iz Priloge II k Uredbi (EU) 2016/1628, so enake zahtevam za kateri koli drug motor zadevne kategorije motorjev, kot so določene v Prilogi IV.

6.    Zahteve za dokazovanje

6.1

Zahteve za dokazovanje, ki veljajo za motorje na kombinirano gorivo, so enake zahtevam za kateri koli drug motor iz zadevne kategorije motorjev, kot so določene v tej uredbi in v Uredbi (EU) 2016/1628, razen kot je določeno v oddelku 6.

6.2

Skladnost z veljavnimi mejnimi vrednostmi je treba dokazati v načinu na kombinirano gorivo.

6.3

Pri tipih motorja na kombinirano gorivo z načinom na tekoče gorivo (tj. tipi 1B, 2B in 3B) je treba skladnost z veljavnimi mejnimi vrednostmi dodatno dokazati v načinu na tekoče gorivo.

6.4

Dodatne zahteve za dokazovanje pri motorju tipa 2

6.4.1

Proizvajalec predloži homologacijskemu organu dokaze, da ostaja razpon razmerij GERcycle vseh članov družine motorjev na kombinirano gorivo znotraj odstotne vrednosti iz točke 3.1.1 ali, pri motorjih, pri katerih razmerje GERcycle krmili upravljavec, da izpolnjuje zahteve iz točke 6.5 (na primer z algoritmi, funkcionalnimi analizami, izračuni, simulacijami, rezultati predhodnih preskusov itd.).

6.5

Dodatne zahteve za dokazovanje pri motorju, pri katerem GERcycle krmili upravljavec

6.5.1

Skladnost z veljavnimi mejnimi vrednostmi je treba dokazati pri najmanjši in največji vrednosti GERcycle, ki ju dovoljuje proizvajalec.

6.6

Zahteve za dokazovanje trajnosti motorja na kombinirano gorivo

6.6.1

Uporabljajo se določbe Priloge III.

6.7

Dokazovanje indikatorjev za kombinirano gorivo, opozarjanja in omejitve obratovanja

6.7.1

Proizvajalec kot del vloge za podelitev EU-homologacije v skladu s to uredbo dokaže delovanje indikatorjev za kombinirano gorivo, opozarjanja in omejitve obratovanja v skladu z določbami Dodatka 1.

7.    Zahteve za zagotovitev pravilnega delovanja ukrepov za uravnavanje emisij NOx

7.1

Za motorje na kombinirano gorivo se uporablja Priloga IV (tehnične zahteve za ukrepe za uravnavanje emisij NOx), ne glede na to, ali delujejo v načinu na kombinirano gorivo ali v načinu na tekoče gorivo.

7.2

Dodatne zahteve za uravnavanje emisij NOx za motorje na kombinirano gorivo tipa 1B, 2B in 3B

7.2.1

Navor, ki se upošteva za uporabo pri visoki stopnji prisile iz točke 5.4 Dodatka 1 k Prilogi IV, je najnižji izmed navorov, dobljenih v načinu na tekoče gorivo in v načinu na kombinirano gorivo.

7.2.2

Morebitni vpliv načina delovanja na zaznavanje napak se ne sme uporabljati za podaljšanje časa do aktiviranja prisile.

7.2.3

V primeru napak, katerih zaznava ni odvisna od načina delovanja motorja, mehanizmi iz Dodatka 1 k Prilogi IV, ki so povezani s statusom DTC, ne smejo biti odvisni od načina delovanja motorja (na primer, če je DTC dosegel potencialni status v načinu na kombinirano gorivo, bo dobil potrjen in aktivni status, ko se napaka zazna naslednjič, tudi v načinu na tekoče gorivo).

7.2.4

Pri napakah, katerih zaznava je odvisna od načina delovanja motorja, DTC ne dobijo predhodno aktivnega statusa v načinu delovanja, ki je drugačen od načina, v katerem so dosegli potrjen in aktivni status.

7.2.5

Sprememba načina delovanja (iz načina na kombinirano gorivo v način na tekoče gorivo ali obratno) ne zaustavi ali ponastavi mehanizmov, ki se izvajajo za izpolnjevanje zahtev iz Priloge IV (števci itd.). Če pa je eden od teh mehanizmov (na primer diagnostični sistem) odvisen od dejanskega načina delovanja, se lahko števec, ki je povezan z navedenim mehanizmom, na zahtevo proizvajalca in če se s tem strinja homologacijski organ:

(a) ustavi in, če je ustrezno, ohrani trenutno vrednost, ko se način delovanja spremeni;

(b) ponovno zažene in, če je ustrezno, nadaljuje štetje od točke, na kateri se je ustavil, ko se način delovanja spremeni nazaj v drugi način delovanja.




Dodatek 1

Indikator motorja na kombinirano gorivo za kombinirano gorivo, opozorilni sistem, omejitev obratovanja – zahteve za dokazovanje

1.    Indikatorji za kombinirano gorivo

1.1.   Indikator za način na kombinirano gorivo

Pri EU-homologaciji je treba dokazati zmožnost motorja, da pri delovanju v načinu na kombinirano gorivo ukaže aktiviranje indikatorja za način na kombinirano gorivo.

1.2.   Indikator za način na tekoče gorivo

Pri motorju na kombinirano gorivo tipa 1B, 2B ali 3B je treba pri EU-homologaciji dokazati zmožnost motorja, da pri delovanju v načinu na tekoče gorivo ukaže aktiviranje indikatorja za način na tekoče gorivo.

1.3.   Indikator za servisni način

Pri EU-homologaciji je treba dokazati zmožnost motorja, da pri delovanju v servisnem načinu ukaže aktiviranje indikatorja za servisni način

1.3.1.

Pri takšni opremljenosti zadošča, da se opravi dokazovanje, ki je povezano z indikatorjem za servisni način, z aktiviranjem stikala za aktiviranje servisnega načina in da se homologacijskemu organu predloži dokaz, da se aktiviranje zgodi, ko motor sam ukaže servisni način (na primer z algoritmi, simulacijami, rezultatom preskusov v podjetju itd.).

2.    Opozorilni sistem

Pri EU-homologaciji je treba dokazati zmožnost motorja, da ukaže aktiviranje opozorilnega sistema, če je količina plinastega goriva v posodi za plinasto gorivo pod ravnijo za opozorilo. V ta namen se lahko simulira dejanska količina plinastega goriva.

3.    Omejitev obratovanja

Pri motorju na kombinirano gorivo tipa 1A, ali 2A je treba pri EU-homologaciji dokazati zmožnost motorja, da ukaže aktiviranje omejitve obratovanja, ko zazna prazno posodo za plinasto gorivo in nepravilno delovanje sistema za dovod plina. V ta namen se lahko simulira prazna posoda za plinasto gorivo in nepravilno delovanje sistema za dovod plina.

3.1.

Zadošča, da se opravi prikaz v običajnem primeru uporabe, izbranem v soglasju s homologacijskim organom, in da se homologacijskemu organu predloži dokaz, da se omejitev obratovanja zgodi v drugih možnih primerih uporabe (na primer z algoritmi, simulacijami, rezultatom preskusov v podjetju itd.).




Dodatek 2

Zahteve za postopek preskusa emisij za motorje na kombinirano gorivo

1.    Splošno

Ta točka opredeljuje dodatne zahteve in izjeme iz te priloge, da se omogoči preskušanje emisij motorjev na kombinirano gorivo, ne glede na to, ali so te emisije le emisije izpušnih plinov ali gre poleg emisij izpušnih plinov tudi za emisije iz okrova ročične gredi v skladu s točko 6.10 Priloge VI. Če ni navedena nobena dodatna zahteva ali izjema, se zahteve iz te uredbe uporabljajo za motorje na kombinirano gorivo na enak način, kakor se uporabljajo za katere koli druge tipe motorjev ali družine motorjev, homologirane v skladu z Uredbo (EU) št. 2016/1628.

Preskušanje emisij motorjev na kombinirano gorivo je zapleteno zaradi tega, ker je lahko gorivo, ki ga uporablja motor, zelo različno, od čistega tekočega goriva do kombinacije predvsem plinastega goriva z majhno količino tekočega goriva, ki se uporablja za vžig. Razmerje med gorivi za motorje na kombinirano gorivo se lahko spreminja tudi dinamično, glede na stanje delovanja motorja. Zato so potrebni posebni previdnostni ukrepi in omejitve, da se omogoči preskušanje emisij za te motorje.

2.    Preskusni pogoji

Uporablja se oddelek 6 Priloge VI.

3.    Preskusni postopki

Uporablja se oddelek 7 Priloge VI.

4.    Postopki merjenja

Uporablja se oddelek 8 Priloge VI, razen kot je določeno v tem dodatku.

Postopek merjenja z redčenjem s celotnim tokom za motorje na kombinirano gorivo je prikazan na sliki 6.6 Priloge VI (sistem CVS).

Ta postopek merjenja zagotavlja, da sprememba sestave goriva med preskusom vpliva predvsem na rezultate meritev ogljikovodikov. To se izravna z eno od metod, opisanih v točki 5.1.

Merjenje nerazredčenih izpušnih plinov z delnim tokom, ki je prikazano na sliki 6.7 Priloge VI, se lahko uporablja ob upoštevanju nekaterih previdnostnih ukrepov glede določanja masnega pretoka izpušnih plinov in računskih metod.

5.    Merilna oprema

Uporablja se oddelek 9 Priloge VI.

6.    Merjenje števila delcev v emisijah

Uporablja se Dodatek 1 k Prilogi VI.

7.    Izračun emisij

Izračun emisij se izvede v skladu s Prilogo VII, razen kot je določeno v tem oddelku. Za izračune na osnovi mase veljajo dodatne zahteve iz točke 7.1, za izračune na osnovi molskih veličin pa dodatne zahteve iz točke 7.2.

Za izračun emisij je treba poznati sestavo goriv, ki se uporabljajo. Če je plinasto gorivo dobavljeno s certifikatom, v katerem so potrjene lastnosti goriva (npr. plina iz jeklenk), je sprejemljivo uporabiti sestavo, ki jo navede dobavitelj. Če sestava ni na voljo (npr. gorivo iz plinovoda), je treba sestavo goriva analizirati vsaj pred preskušanjem emisij iz motorja in po njem. Dovoljena je pogostejša analiza, rezultati pa se uporabijo pri izračunu.

Če se uporablja razmerje energije iz plina (GER), mora biti skladno z opredelitvijo iz člena 3(2) Uredbe (EU) 2016/1628 in posebnimi določbami o mejnih vrednostih skupnih ogljikovodikov (HC) za motorje, ki v celoti ali delno delujejo na plinasto gorivo, iz Priloge II k navedeni uredbi. Povprečna vrednost GER med ciklom se izračuna na enega od naslednjih načinov:

(a) v primeru cikla NRTC po vročem zagonu in necestnega cikla v ustaljenem stanju z rampami (RMC NRSC) z deljenjem vsote GER v posameznih merilnih točkah s številom merilnih točk;

(b) v primeru necestnega cikla v ustaljenem stanju (NRSC) z ločenimi fazami z množenjem povprečnega GER za vsako preskusno fazo z ustreznim utežnim faktorjem za to fazo in izračunom seštevka za vse faze. Uporabijo se utežni faktorji iz Dodatka 1 k Prilogi XVII za ustrezen ciklus.

7.1.   Izračuni emisij na podlagi mase

Uporablja se oddelek 2 Priloge VII, razen kot je določeno v tem oddelku.

7.1.1.   Popravek s suhega na vlažno stanje

7.1.1.1.   Nerazredčeni izpušni plini

Za izračun popravka s suhega na vlažno stanje se uporabita enačbi (7-3) in (7-4) Priloge VII.

Parametri, značilni za gorivo, se določijo v skladu s točko 7.1.5.

7.1.1.2.   Razredčeni izpušni plini

Za izračun popravka s suhega na vlažno stanje se uporabi enačba (7-3) v povezavi z enačbo (7-25) oziroma (7-26) Priloge VII.

Za popravek s suhega na vlažno stanje se uporabi molsko razmerje vodika α za kombinacijo dveh goriv. To molsko razmerje vodika se izračuna iz izmerjenih vrednosti porabe goriva za obe gorivi v skladu s točko 7.1.5.

7.1.2.   Popravek NOx zaradi vlažnosti

Uporabiti je treba popravek NOx zaradi vlažnosti za motorje s kompresijskim vžigom, kakor je določeno v enačbi (7–9) iz Priloge VII.

7.1.3.   Redčenje z delnim tokom (PFS) in merjenje nerazredčenih plinov

7.1.3.1.   Določanje masnega pretoka izpušnih plinov

Masni pretok izpušnih plinov se določi z uporabo merilnika pretoka nerazredčenih izpušnih plinov, kot je opisan v točki 9.4.5.3 Priloge VI.

Druga možnost je metoda merjenja pretoka zraka in razmerja zrak-gorivo v skladu z enačbami (7-17) do (7-19) iz Priloge VII, ki pa se lahko uporabi samo, če so vrednosti α, γ, δ in ε določene v skladu s točko 7.1.5.3. Uporaba cirkonijevega tipala za določanje razmerja zrak-gorivo ni dovoljena.

Pri preskušanju motorjev, za katere se uporabljajo samo preskusni cikli v ustaljenem stanju, se masni pretok izpušnih plinov lahko določi z metodo merjenja zraka in goriva v skladu z enačbo (7–15) iz Priloge VII.

7.1.3.2.   Določanje plinastih sestavin

Uporablja se točka 2.1 iz Priloge VII, razen kot je določeno v tem oddelku.

Morebitna sprememba sestave goriva bo vplivala na vse faktorje ugas in molska razmerja sestavin, ki se uporabljajo pri izračunih emisij. Za določitev faktorjev ugas in molskih razmerij sestavin se uporabi eden od spodaj navedenih pristopov po izbiri proizvajalca.

(a) Za izračun trenutnih vrednosti ugas na osnovi trenutnih deležev tekočega in plinastega goriva (določenih z merjenjem ali izračuni trenutne porabe goriva) ter trenutnih molskih razmerij sestavin, določenih v skladu s točko 7.1.5, se uporabijo točne enačbe iz točke 2.1.5.2 ali 2.2.3 Priloge VII; ali

(b) pri uporabi izračuna na osnovi mase iz oddelka 2 Priloge VII v posebnem primeru motorja na kombinirano gorivo, ki deluje na plinasto in dizelsko gorivo, se lahko za molska razmerja sestavin in vrednosti ugas uporabijo tabelirane vrednosti. Navedene tabelirane vrednosti se uporabijo, kot sledi:

(i) pri motorjih, ki v ustreznem preskusnem ciklu delujejo s povprečnim razmerjem energije iz plina, ki je večje ali enako 90 % (GER ≥ 0,9), se uporabijo vrednosti za plinasto gorivo iz preglednice 7.1 ali 7.2 Priloge VII;

(ii) pri motorjih, ki v ustreznem preskusnem ciklu delujejo s povprečnim razmerjem energije iz plina med 10 in 90 % (0,1 < GER < 0,9), se predpostavlja, da je treba uporabiti vrednosti za mešanico 50 % plinastega goriva in 50 % dizelskega goriva iz preglednic 8.1 in 8.2;

(iii) pri motorjih, ki v ustreznem preskusnem ciklu delujejo s povprečnim razmerjem energije iz plina, ki je manjše ali enako 10 % (GER ≤ 0,1), se uporabijo vrednosti za dizelsko gorivo iz preglednice 7.1 ali 7.2 Priloge VII;

(iv) za izračun emisij ogljikovodikov se v vseh primerih uporabi vrednost ugas za plinasto gorivo ne glede na povprečno razmerje energije iz plina (GER).



Preglednica 8.1

Molska razmerja sestavin za mešanico 50 % plinastega goriva in 50 % dizelskega goriva (masni %)

Plinasto gorivo

α

γ

δ

ε

CH4

2,8681

0

0

0,0040

GR

2,7676

0

0

0,0040

G23

2,7986

0

0,0703

0,0043

G25

2,7377

0

0,1319

0,0045

Propan

2,2633

0

0

0,0039

Butan

2,1837

0

0

0,0038

UNP

2,1957

0

0

0,0038

Gorivo UNP A

2,1740

0

0

0,0038

Gorivo UNP B

2,2402

0

0

0,0039

7.1.3.2.1   Masa plinastih emisij na preskus

V primeru, da se za izračun trenutnih vrednosti u gas v skladu z odstavkom 7.1.3.2.1(a) uporabijo točne enačbe, je treba pri izračunu mase plinastih emisij na preskus za preskusna cikla prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC) in RMC z enačbo (8-1) v seštevek v enačbi (7-2) iz točke 2.1.2 Priloge VII vključiti u gas:



image

(8-1)

pri čemer je:

u gas i

trenutna vrednost ugas.

Preostali členi enačbe imajo pomen, kot je določen v točki 2.1.2 Priloge VII.



Preglednica 8.2

Vrednosti u gas za nerazredčene izpušne pline in gostote sestavin za mešanico 50 % plinastega goriva in 50 % dizelskega goriva (masni %)

Plinasto gorivo

Plin

r e

NOx

CO

HC

CO2

O2

CH4

 

 

r gas [v kg/m 3 ]

 

 

 

2,053

1,250

 ()

1,9636

1,4277

0,716

 

 

u gas ()

 

 

 

SZP/UZP ()

1,2786

0,001606

0,000978

0,000528 ()

0,001536

0,001117

0,000560

Propan

1,2869

0,001596

0,000972

0,000510

0,001527

0,001110

0,000556

Butan

1,2883

0,001594

0,000971

0,000503

0,001525

0,001109

0,000556

UNP ()

1,2881

0,001594

0,000971

0,000506

0,001525

0,001109

0,000556

(1)   odvisno od goriva

(2)   pri λ = 2, suh zrak, 273 K, 101,3 kPa

(3)   točnost u do 0,2 % za masno sestavo: C = 58 – 76 %; H = 19 – 25 %; N = 0 – 14 % (CH4, G20, G23 in G25)

(4)   NMHC na podlagi CH2,93 (za skupne HC se uporablja koeficient u gas za CH4)

(5)   točnost u do 0,2 % za masno sestavo: C3 = 27 – 90 %; C4 = 10 – 73 % (goriva LPG A in B)

7.1.3.3.   Določanje delcev

Za določitev emisij delcev z metodo merjenja z redčenjem z delnim tokom se izračun opravi v skladu z enačbami v točki 2.3 Priloge VII.

Zahteve iz točke 8.2.1.2 Priloge VI se uporabljajo za krmiljenje razmerja redčenja. Zlasti če skupni čas pretvorbe meritve pretoka izpušnih plinov in sistema za redčenje z delnim tokom presega 0 sekund, se uporabi vnaprejšnje krmiljenje na podlagi predhodno zabeleženega poteka preskusa. V tem primeru je skupni čas vzpona ≤ 1 s, skupni časovni zamik pa ≤ 10 s. Razen v primeru, da se masni pretok izpušnih plinov meri neposredno, se za določanje masnega pretoka izpušnih plinov uporabijo vrednosti α, γ, δ in ε, ki se določijo v skladu s točko 7.1.5.3.

Za vsako meritev se opravi preverjanje kakovosti v skladu s točko 8.2.1.2 Priloge VI.

7.1.3.4.   Dodatne zahteve glede merilnika masnega pretoka izpušnih plinov

Merilnik pretoka iz točk 9.4.1.6.3 in 9.4.1.6.3.3 Priloge VI ni občutljiv na spremembe sestave in gostote izpušnih plinov. Majhne napake meritve z npr. Pitotovo cevjo ali zaslonko (enake kvadratnemu korenu gostote izpušnih plinov) se lahko zanemarijo.

7.1.4.   Merjenje z redčenjem s celotnim tokom (CVS)

Uporablja se točka 2.2 iz Priloge VII, razen kot je določeno v tem oddelku.

Morebitna sprememba sestave goriva bo vplivala predvsem na tabelirano vrednost ogljikovodikov ugas . Za izračun emisij ogljikovodikov z uporabo molskih razmerij sestavin, določenih iz meritev porabe goriva za obe gorivi v skladu s točko 7.1.5, se uporabljajo točne enačbe.

7.1.4.1.   Določanje koncentracij, popravljenih glede na ozadje (točka 5.2.5)

Za določitev stehiometričnega faktorja se molsko razmerje vodika α v gorivu izračuna kot povprečno molsko razmerje vodika za mešanico goriv med preskusom v skladu s točko 7.1.5.3.

Namesto tega se lahko v enačbi (7-28) Priloge VII uporabi vrednost Fs plinastega goriva.

7.1.5.   Določitev molskih razmerij sestavin

7.1.5.1.   Splošno

Ta oddelek se uporablja za določitev molskih razmerij sestavin, ko je mešanica goriv znana (točna metoda).

7.1.5.2.   Izračun sestavin mešanice goriva

Enačbe (8–2) do (8–7) se uporabijo za izračun elementne sestave mešanice goriva:



qmf = qmf1 + qmf2

(8-2)

image

(8-3)

image

(8-4)

image

(8-5)

image

(8-6)

image

(8-7)

pri čemer je:

qm f1

masni pretok goriva 1, v kg/s

qm f2

masni pretok goriva 2, v kg/s

w H

vsebnost vodika v gorivu, v mas. %

w H

vsebnost ogljika v gorivu, v mas. %

w S

vsebnost žvepla v gorivu, v mas. %

w N

vsebnost dušika v gorivu, v mas. %

w O

vsebnost kisika v gorivu, v mas. %

Izračun molskih razmerij za H, C, S, N in O glede na C za mešanico goriva

Izračun atomskih razmerij (zlasti razmerja H/C, označenega α) je podan v Prilogi VII v skladu z enačbami (8–8) do (8–11):



image

(8-8)

image

(8-9)

image

(8-10)

image

(8-11)

pri čemer je:

w H

vsebnost vodika v gorivu, masni delež [g/g] ali [masni odstotek]

w C

vsebnost ogljika v gorivu, masni delež [g/g] ali [masni odstotek]

w S

vsebnost žvepla v gorivu, masni delež [g/g] ali [masni odstotek]

w N

vsebnost dušika v gorivu, masni delež [g/g] ali [masni odstotek]

w O

vsebnost kisika v gorivu, masni delež [g/g] ali [masni odstotek]

α

molsko razmerje vodika (H/C)

γ

molsko razmerje žvepla (S/C)

δ

molsko razmerje dušika (N/C)

ε

molsko razmerje kisika (O/C)

Nanaša se na gorivo s kemijsko formulo CHαOεNδSγ

7.2.   Izračuni emisij na podlagi molskih količin

Uporablja se oddelek 3 iz Priloge VII, razen kot je določeno v tem oddelku.

7.2.1.   Popravek NOx zaradi vlažnosti

Uporablja se enačba (7–102) iz Priloge VII (popravek za motorje s kompresijskim vžigom).

7.2.2.   Določanje masnega pretoka izpušnih plinov, kadar se ne uporablja merilnik pretoka nerazredčenih izpušnih plinov

Uporablja se enačba (7-112) iz Priloge VII (izračun molskega pretoka na podlagi polnilnega zraka). Namesto tega se lahko samo pri izvajanju preskusa NRSC uporablja enačba (7-113) iz Priloge VII (izračun molskega pretoka na podlagi masnega pretoka goriva).

7.2.3.   Molska razmerja sestavin za določanje plinastih sestavin

Za določitev molskih razmerij sestavin se uporabi točen pristop z uporabo trenutnih deležev tekočega in plinastega goriva, določenih z merjenjem ali izračuni trenutne porabe goriva. Trenutna molska razmerja sestavin se vstavijo v enačbe (7–91), (7–89) in (7–94) iz Priloge VII za stalno kemijsko ravnotežje.

Določitev razmerij se izvede v skladu s točko 7.2.3.1 ali točko 7.1.5.3.

Plinasta goriva, tako mešana kot iz plinovoda, lahko vsebujejo znatne količine inertnih sestavin, kot sta CO2 in N2. Proizvajalec mora bodisi vključiti te sestavine v izračune atomskih razmerij iz točke 7.2.3.1 ali 7.1.5.3, kot je ustrezno, bodisi namesto tega izključi inertne sestavine iz atomskih razmerij in jih ustrezno dodeliti parametrom kemijskega ravnotežja za polnilni zrak x O2int, x CO2int in x H2Oint iz točke 3.4.3 Priloge VII.

7.2.3.1.   Določitev molskih razmerij sestavin

Trenutna molska razmerja sestavin glede na število atomov vodika, kisika, žvepla in dušika napram atomom ogljika v mešanem gorivu za motorje na kombinirano gorivo se lahko izračunajo v skladu z enačbami (8–12) do (8–15):



image

(8-12)

image

(8-13)

image

(8-14)

image

(8-15)

pri čemer je:

wi,fuel

=

masni delež zadevnega elementa – C, H, O, S ali N – v tekočem ali plinastem gorivu

liquid (t)

=

trenutni masni pretok tekočega goriva ob času t, [kg/h]

gas (t)

=

trenutni masni pretok plinastega goriva ob času t, [kg/h].

Kadar se masni pretok izpušnih plinov izračuna na podlagi stopnje mešanega goriva, je treba v enačbi (7–111) Priloge VII izračunati v skladu z enačbo (8–16):



image

(8-16)

pri čemer je:

w C

=

masni delež ogljika v dizelskem ali plinastem gorivu

liquid

=

masni pretok tekočega goriva, [kg/h]

gas

=

masni pretok plinastega goriva, [kg/h]

7.3.   Določanje CO2

Uporablja se Priloga VII, razen kadar se motor preskuša po preskusnih ciklih prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC) ali po RMC z uporabo vzorčenja nerazredčenih plinov.

7.3.1   Določanje CO2 pri preskušanju po preskusnih ciklih prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC) ali po RMC z uporabo vzorčenja nerazredčenih plinov

Izračun emisij CO2 na podlagi meritev CO2 v izpušnih plinih v skladu s Prilogo VII se ne uporablja. Namesto tega se uporabljajo naslednje določbe:

Izmerjena povprečna poraba goriva v posameznem preskusu se določi iz seštevka trenutnih vrednosti v celotnem ciklu in uporabi kot osnova za izračun povprečnih emisij CO2 v posameznem preskusu.

Za določitev molskega razmerja vodika in masnih deležev mešanice goriva v preskusu v skladu z oddelkom 7.1.5 se uporabi masa vsakega porabljenega goriva.

Skupna popravljena masa goriva za obe gorivi m fuel,corr [v g/preskus] in masa emisij CO2 iz goriva m CO2, fuel [v g/preskus] se določita v skladu z enačbama (8–17) in (8–18).



image

(8-17)

image

(8-18)

pri čemer je:

m fuel

=

skupna masa goriva za obe gorivi [v g/preskus]

m THC

=

masa emisij skupnih ogljikovodikov v izpušnih plinih [v g/preskus]

m CO

=

masa emisij ogljikovega monoksida v izpušnih plinih [v g/preskus]

w GAM

=

vsebnost žvepla v gorivih [v mas. %]

w DEL

=

vsebnost dušika v gorivih [v mas. %]

w EPS

=

vsebnost kisika v gorivu [v mas. %]

α

=

molsko razmerje vodika v gorivu (H/C) [–]

A C

=

atomska masa ogljika: 12,011 [v g/mol]

A H

=

atomska masa vodika: 1,0079 [v g/mol]

M CO

=

molska masa ogljikovega monoksida: 28,011 [v g/mol]

M CO2

=

molska masa ogljikovega dioksida: 44,01 [v g/mol]

Emisije CO2, ki izhajajo iz sečnine, m CO2,urea [v g/preskus], se izračunajo v skladu z enačbo (8-19):



image

(8-19)

pri čemer je:

c urea

=

koncentracija sečnine [v %]

m urea

=

skupna masa porabljene sečnine [v g/preskus]

M CO(NH2)2

=

molska masa sečnine: 60,056 [v g/mol]

Nato se skupne emisije CO2 m CO2 [v g/preskus] izračunajo v skladu z enačbo (8-20):



m CO2 = m CO2,fuel + m CO2,urea

(8-20)

Skupne emisije CO2, izračunane v skladu z enačbo (8–20), se uporabijo za izračun emisij CO2, specifičnih za zavoro, eCO2 [v g/kWh] v oddelku 2.4.1.1 ali 3.8.1.1 Priloge VII. Če je ustrezno, se izvede popravek CO2 v izpušnih plinih, ki izhaja iz CO2 v plinastem gorivu, v skladu z Dodatkom 3 k Prilogi IX.




Dodatek 3

Tipi motorjev na kombinirano gorivo, ki obratujejo na zemeljski plin/biometan ali UNP in tekoče gorivo – ponazoritev opredelitev pojmov in glavne zahteve



Tip na kombinirano gorivo

GERcycle

Prosti tek na tekoče gorivo

Ogrevanje na tekoče gorivo

Obratovanje na samo tekoče gorivo

Obratovanje brez plina

Opombe

1A

GERNRTC, hot ≥ 0,9 ali

GERNRSC, ≥ 0,9

NI dovoljeno

dovoljeno le v servisnem načinu

dovoljeno le v servisnem načinu

servisni način

 

1B

GERNRTC, hot ≥ 0,9

ali

GERNRSC ≥ 0,9

dovoljeno le v načinu na tekoče gorivo

dovoljeno le v načinu na tekoče gorivo

dovoljeno le v načinu na tekoče gorivo in servisnem načinu

način na tekoče gorivo

 

2A

0,1 < GERNRTC, hot < 0,9

ali 0,1 < GERNRSC < 0,9

dovoljeno

dovoljeno le v servisnem načinu

dovoljeno le v servisnem načinu

servisni način

GERNRTC, hot ≥ 0,9

ali

GERNRSC ≥ 0,9

dovoljeno

2B

0,1 < GERNRTC, hot < 0,9

ali 0,1 < GERNRSC < 0,9

dovoljeno

dovoljeno

dovoljeno

način na tekoče gorivo

GERNRTC, hot ≥ 0,9

ali

GERNRSC ≥ 0,9

dovoljeno

3A

ni opredeljeno in ni dovoljeno

3B

GERNRTC, hot ≤ 0,1

ali

GERNRSC ≤ 0,1

dovoljeno

dovoljeno

dovoljeno

način na tekoče gorivo

 




PRILOGA IX

Referenčna goriva

1.    Tehnični podatki o gorivih za preskušanje motorjev s kompresijskim vžigom

1.1.   Tip: dizelsko gorivo (necestno plinsko olje)



Parameter

Enota

Mejne vrednosti (1)

Preskusna metoda

najmanj

največ

Cetansko število (2)

 

45

56,0

EN-ISO 5165

Gostota pri 15 °C

kg/m3

833

865

EN-ISO 3675

Destilacija:

 

 

 

 

točka 50 %

°C

245

EN-ISO 3405

točka 95 %

°C

345

350

EN-ISO 3405

— Končna točka vrelišča

°C

370

EN-ISO 3405

Plamenišče

°C

55

EN 22719

Filtrirnost

°C

–5

EN 116

Viskoznost pri 40 °C

mm2/s

2,3

3,3

EN-ISO 3104

Policiklični aromatski ogljikovodiki

% m/m

2,0

6,0

IP 391

Vsebnost žvepla3

mg/kg

10

ASTM D 5453

Korozivnost za baker

 

razred 1

EN-ISO 2160

Ostanek ogljika po Conradsonu (10 % DR)

% m/m

0,2

EN-ISO 10370

Vsebnost pepela

% m/m

0,01

EN-ISO 6245

Skupne nečistoče

mg/kg

24

EN 12662

Vsebnost vode

% m/m

0,02

EN-ISO 12937

Nevtralizacijsko število (močna kislina)

mg KOH/g

0,10

ASTM D 974

Oksidacijska obstojnost (3)

mg/ml

0,025

EN-ISO 12205

Mazalnost (premer diagnostičnega orodja obrabe HFRR pri 60 °C)

μm

400

CEC F-06-A-96

Oksidacijska obstojnost pri 110 °C (3)

H

20,0

EN 15751

FAME

% v/v

7,0

EN 14078

(1)   Vrednosti, navedene v specifikacijah, so „prave vrednosti“. Pri določanju njihovih mejnih vrednosti so bile uporabljene določbe standarda ISO 4259, „Naftni proizvodi – Določanje in uporaba stopenj natančnosti pri preskusnih metodah“, pri določanju najmanjše vrednosti pa je bila upoštevana najmanjša razlika 2R nad ničelno vrednostjo; pri določanju največje in najmanjše vrednosti je najmanjša razlika 4R (R = možnost ponovljivosti).

(2)   Območje cetanskega števila ni v skladu z zahtevami, da je najmanjše območje 4R. Vseeno se v primeru spora med dobaviteljem in uporabnikom goriva lahko za reševanje takšnih sporov uporabljajo določbe ISO 4259, če se za dosego potrebne natančnosti namesto ene izvede zadostno število ponovljenih meritev.

(3)   Čeprav se oksidacijska obstojnost nadzoruje, je verjetno, da bo rok uporabnosti omejen. Glede pogojev in dobe skladiščenja se je treba posvetovati z dobaviteljem.

1.2.   Tip: etanol za motorje s kompresijskim vžigom z eno vrsto goriva (ED95) (1)



Parameter

Enota

Mejne vrednosti (1)

Preskusna metod (2)

najmanj

največ

Alkohol skupaj (etanol, vključno z vsebnostjo višjih nasičenih alkoholov)

% m/m

92,4

 

EN 15721

Drugi višji nasičeni monoalkoholi (C3-C5)

% m/m

 

2,0

EN 15721

Metanol

% m/m

 

0,3

EN 15721

Gostota pri 15 °C

kg/m3

793,0

815,0

EN ISO 12185

Kislost, izračunana kot ocetna kislina

% m/m

 

0,0025

EN 15491

Videz

 

svetel in čist

 

Plamenišče

°C

10

 

EN 3679

Suhi ostanek

mg/kg

 

15

EN 15691

Vsebnost vode

% m/m

 

6,5

EN 15489 (3)

EN-ISO 12937

EN15692

Aldehidi, izračunani kot acetaldehid

% m/m

 

0,0050

ISO 1388-4

Estri, izračunani kot etilacetat

% m/m

 

0,1

ASTM D1617

Vsebnost žvepla

mg/kg

 

10,0

EN 15485

EN 15486

Sulfati

mg/kg

 

4,0

EN 15492

Onesnaženost z delci

mg/kg

 

24

EN 12662

Fosfor

mg/l

 

0,20

EN 15487

Anorganski klorid

mg/kg

 

1,0

EN 15484 ali EN 15492

Baker

mg/kg

 

0,100

EN 15488

Električna prevodnost

μS/cm

 

2,50

DIN 51627-4 ali prEN 15938

(1)   Vrednosti, navedene v specifikacijah, so „prave vrednosti“. Pri določanju njihovih mejnih vrednosti so bile uporabljene določbe standarda ISO 4259, „Naftni proizvodi – Določanje in uporaba stopenj natančnosti pri preskusnih metodah“, pri določanju najmanjše vrednosti pa je bila upoštevana najmanjša razlika 2R nad ničelno vrednostjo; pri določanju največje in najmanjše vrednosti je najmanjša razlika 4R (R = možnost ponovljivosti). Ne glede na ta ukrep, ki je potreben iz tehničnih razlogov, si mora proizvajalec goriv prizadevati za dosego ničelne vrednosti, kadar je določena največja vrednost 2R, in povprečne vrednosti, kadar sta navedeni zgornja in spodnja mejna vrednost. Če je treba razjasniti, ali gorivo ustreza specifikacijam, se uporabijo določbe standarda ISO 4259.

(2)   Enakovredne metode EN/ISO bodo sprejete, ko bodo izdane za vse zgoraj navedene lastnosti.

(3)   Če je treba razjasniti, ali gorivo ustreza specifikacijam, se uporabijo določbe standarda EN 15489.

(1)  Dodatki, kot so snovi za izboljšanje cetanske vrednosti, kot jih določi proizvajalec motorja, se lahko dodajajo etanolskemu gorivu, če to nima negativnih stranskih učinkov. Če so ti pogoji izpolnjeni, je največja dovoljena količina 10 % m/m.

2.    Tehnični podatki o gorivih za preskušanje motorjev s kompresijskim vžigom

2.1.   Tip: Bencin (E10)



Parameter

Enota

Mejne vrednosti (1)

Preskusna metoda (2)

najmanj

največ

Raziskovalno oktansko število, RON

 

91,0

98,0

EN ISO 5164:2005 (3)

Motorsko oktansko število, MON

 

83,0

89,0

EN ISO 5163:2005 (3)

Gostota pri 15 °C

kg/m3

743

756

EN ISO 3675

EN ISO 12185

Parni tlak

kPa

45,0

60,0

EN ISO 13016-1 (DVPE)

Vsebnost vode

 

 

največ 0,05 % v/v

Videz pri – 7 °C: čist in svetel

EN 12937

Destilacija:

 

 

 

 

— izparelo pri 70 °C

% v/v

18,0

46,0

EN-ISO 3405

— izparelo pri 100 °C

% v/v

46,0

62,0

EN-ISO 3405

— izparelo pri 150 °C

% v/v

75,0

94,0

EN-ISO 3405

— končna točka vrelišča

°C

170

210

EN-ISO 3405

Ostanki

% v/v

2,0

EN-ISO 3405

Analiza ogljikovodikov:

 

 

 

 

— nenasičeni ogljikovodiki

% v/v

3,0

18,0

EN 14517

EN 15553

— aromati

% v/v

19,5

35,0

EN 14517

EN 15553

— benzen

% v/v

1,0

EN 12177

EN 238, EN 14517

— nasičene spojine

% v/v

poročilo

EN 14517

EN 15553

Razmerje ogljika in vodika

 

poročilo

 

Razmerje ogljika in kisika

 

poročilo

 

Indukcijsko obdobje (4)

minute

480

 

EN-ISO 7536

Vsebnost kisika (5)

% m/m

3,3 (8)

3,7

EN 1601

EN 13132

EN 14517

Obstoječe smole

mg/ml

0,04

EN-ISO 6246

Vsebnost žvepla (6)

mg/kg

10

EN ISO 20846

EN ISO 20884

Korozivnost za baker (3 h pri 50 °C)

razvrstitev

razred 1

EN-ISO 2160

Vsebnost svinca

mg/l

5

EN 237

Vsebnost fosforja (7)

mg/l

1,3

ASTM D 3231

Etanol (4)

% v/v

9,0 (8)

10,2 (8)

EN 22854

(1)   Vrednosti, navedene v specifikacijah, so „prave vrednosti“. Pri določanju njihovih mejnih vrednosti so bile uporabljene določbe standarda ISO 4259, „Naftni proizvodi – Določanje in uporaba stopenj natančnosti pri preskusnih metodah“, pri določanju najmanjše vrednosti pa je bila upoštevana najmanjša razlika 2R nad ničelno vrednostjo; pri določanju največje in najmanjše vrednosti je najmanjša razlika 4R (R = možnost ponovljivosti). Ne glede na ta ukrep, ki je potreben iz tehničnih razlogov, si mora proizvajalec goriv prizadevati za dosego ničelne vrednosti, kadar je določena največja vrednost 2R, in povprečne vrednosti, kadar sta navedeni zgornja in spodnja mejna vrednost. Če je treba razjasniti, ali gorivo ustreza specifikacijam, se uporabijo določbe standarda ISO 4259.

(2)   Enakovredne metode EN/ISO bodo sprejete, ko bodo izdane za vse zgoraj navedene lastnosti.

(3)   Pri izračunu končnega rezultata v skladu s standardom EN 228:2008 se odšteje korekcijski faktor 0,2 za MON in RON.

(4)   Gorivo lahko vsebuje antioksidante in deaktivatorje kovin, ki se običajno uporabljajo za stabiliziranje rafinerijskih bencinskih tokov, ne smejo pa se dodajati detergenti/disperzijska sredstva in topilna olja.

(5)   Etanol, ki izpolnjuje specifikacije standarda EN 15376, je edina kisikova spojina, ki se namerno doda referenčnemu gorivu.

(6)   Poročati je treba o dejanski vsebnosti žvepla v gorivu za preskus tipa 1.

(7)   Temu referenčnemu gorivu se namerno ne smejo dodajati spojine, ki vsebujejo fosfor, železo, mangan ali svinec.

(8)   Vsebnost etanola in ustrezna vsebnost kisika sta po izbiri proizvajalca lahko nič za motorje kategorije SMB. V tem primeru se vsi preskusi družine motorjev ali tipa motorja, če družina ne obstaja, izvedejo z uporabo bencina z vsebnostjo etanola enako nič.

2.2.   Tip: Etanol (E85)



Parameter

Enota

Mejne vrednosti (1)

Preskusna metoda

najmanj

največ

Raziskovalno oktansko število, RON

 

95,0

EN ISO 5164

Motorsko oktansko število, MON

 

85,0

EN ISO 5163

Gostota pri 15 °C

kg/m3

poročilo

ISO 3675

Parni tlak

kPa

40,0

60,0

EN ISO 13016-1 (DVPE)

Vsebnost žvepla (2)

mg/kg

10

EN 15485 ali EN 15486

Oksidacijska obstojnost

minute

360

 

EN ISO 7536

Vsebnost obstoječih smol (izpranih s topilom)

mg/100 ml

5

EN-ISO 6246

Videz

Ugotavlja se pri temperaturi okolice ali pri temperaturi 15 °C, kar je višje.

 

čist in svetel, na pogled brez neraztopljenih ali oborjenih onesnaževal

vizualni pregled

Etanol in višji alkoholi (3)

% v/v

83

85

EN 1601

EN 13132

EN 14517

E DIN 51627-3

Višji alkoholi (C3-C8)

% v/v

2,0

E DIN 51627-3

Metanol

% v/v

 

1,00

E DIN 51627-3

Bencin (4)

% v/v

preostanek

EN 228

Fosfor

mg/l

0,20 (5)

EN 15487

Vsebnost vode

% v/v

 

0,300

EN 15489 ali EN 15692

Vsebnost anorganskih kloridov

mg/l

 

1

EN 15492

pHe

 

6,5

9,0

EN 15490

Korozivnost za bakreni trak (3 h pri 50 °C)

razvrstitev

razred 1

 

EN ISO 2160

kislost (izražena kot ocetna kislina CH3COOH)

% m/m

(mg/l)

0,0050

(40)

EN 15491

Električna prevodnost

μS/cm

1,5

DIN 51627-4 ali prEN 15938

Razmerje ogljika in vodika

 

poročilo

 

Razmerje ogljika in kisika

 

poročilo

 

(1)   Vrednosti, navedene v specifikacijah, so „prave vrednosti“. Pri določanju njihovih mejnih vrednosti so bile uporabljene določbe standarda ISO 4259, „Naftni proizvodi – Določanje in uporaba stopenj natančnosti pri preskusnih metodah“, pri določanju najmanjše vrednosti pa je bila upoštevana najmanjša razlika 2R nad ničelno vrednostjo; pri določanju največje in najmanjše vrednosti je najmanjša razlika 4R (R = možnost ponovljivosti). Ne glede na ta ukrep, ki je potreben iz tehničnih razlogov, si mora proizvajalec goriv prizadevati za dosego ničelne vrednosti, kadar je določena največja vrednost 2R, in povprečne vrednosti, kadar sta navedeni zgornja in spodnja mejna vrednost. Če je treba razjasniti, ali gorivo ustreza specifikacijam, se uporabijo določbe standarda ISO 4259.

(2)   Poročati je treba o dejanski vsebnosti žvepla v gorivu za preskus emisij.

(3)   Etanol, ki izpolnjuje specifikacije standarda EN 15376, je edina kisikova spojina, ki se namerno doda temu referenčnemu gorivu.

(4)   Vsebnost neosvinčenega bencina se lahko določi kot 100 minus vsota vsebnosti vode, alkoholov, MTBE in ETBE v odstotkih.

(5)   Temu referenčnemu gorivu se namerno ne smejo dodajati spojine, ki vsebujejo fosfor, železo, mangan ali svinec.

3.    Tehnični podatki o plinastih gorivih za motorje na eno gorivo in kombinirano gorivo

3.1.   Tip: UNP



Parameter

Enota

Gorivo A

Gorivo B

Preskusna metoda

Sestava:

 

 

 

EN 27941

Vsebnost C3

% v/v

30 ± 2

85 ± 2

 

Vsebnost C4

% v/v

preostanek (1)

preostanek (1)

 

< C3, > C4

% v/v

največ 2

največ 2

 

Nenasičeni ogljikovodiki

% v/v

največ 12

največ 15

 

Ostanek uparjanja

mg/kg

največ 50

največ 50

EN 15470

Voda pri 0 °C

 

brez vode

brez vode

EN 15469

Skupna vsebnost žvepla, vključno z dišavo

mg/kg

največ 10

največ 10

EN 24260, ASTM D 3246, ASTM 6667

Vodikov sulfid

 

brez

brez

EN ISO 8819

Korozivnost za bakreni trak (1 h pri 40 °C)

razvrstitev

razred 1

razred 1

ISO 6251 (2)

Vonj

 

značilen

značilen

 

Motorsko oktansko število (3)

 

najmanj 89,0

najmanj 89,0

EN 589 Priloga B

(1)   Preostanek se glasi: preostanek = 100 – C3 – < C3 – > C4.

(2)   S to metodo morda ni mogoče natančno določiti prisotnosti korozivnih snovi, če so v vzorcu antikorozijska sredstva ali druge kemikalije, ki zmanjšujejo korozivnost vzorca za bakreni trak. Zato je dodajanje takih spojin z edinim namenom vplivanja na preskusno metodo prepovedano.

(3)   Na zahtevo proizvajalca motorja se lahko pri izvajanju homologacijskih preskusov uporabi višje motorno oktansko število.

3.2.   Tip: zemeljski plin/ biometan

3.2.1   Specifikacije za referenčna goriva, dobavljena s točno določenimi lastnostmi (npr. iz zaprte posode)

Namesto referenčnih goriv iz te točke se lahko uporabijo enakovredne goriva iz točke 3.2.2.



Značilnosti

Enote

Osnova

Mejne vrednosti

Preskusna metoda

najmanj

največ

Referenčno gorivo GR

Sestava:

 

 

 

 

 

metan

 

87

84

89

 

etan

 

13

11

15

 

Preostanek (1)

mol %

1

ISO 6974

Vsebnost žvepla

mg/m3 (2)

 

10

ISO 6326-5

Opombe:

(1)  Inertni plini + C2+.

(2)  Vrednost se določi pri standardnih pogojih 293,2 K (20 °C) in 101,3 kPa.

Referenčno gorivo G23

Sestava:

 

 

 

 

 

metan

 

92,5

91,5

93,5

 

Preostanek (1)

mol %

1

ISO 6974

N2

mol %

7,5

6,5

8,5

 

Vsebnost žvepla

mg/m3 ( 2)

10

ISO 6326-5

Opombe:

(1)  Inertni plini (ki niso N2) + C2+ C2+.

(2)  Vrednost se določi pri 293,2 K (20 °C) in 101,3 kPa.

Referenčno gorivo G25

Sestava:

 

 

 

 

 

metan

mol %

86

84

88

 

Preostanek (1)

mol %

1

ISO 6974

N2

mol %

14

12

16

 

Vsebnost žvepla

mg/m3 ( 2)

10

ISO 6326-5

Opombe:

(1)  Inertni plini (ki niso N2) + C2+ C2+.

(2)  Vrednost se določi pri 293,2 K (20 °C) in 101,3 kPa.

Referenčno gorivo G20

Sestava:

 

 

 

 

 

metan

mol %

100

99

100

ISO 6974

Preostanek (1)

mol %

1

ISO 6974

N2

mol %

 

 

 

ISO 6974

Vsebnost žvepla

mg/m3 (2)

10

ISO 6326-5

Wobbejev indeks (neto)

MJ/m3 (3)

48,2

47,2

49,2

 

(1)   Inertni plini (ki niso N2) + C2 + C2+.

(2)   Vrednost se določi pri 293,2 K (20 °C) in 101,3 kPa.

(3)   Vrednost se določi pri 273,2 K (0 °C) in 101,3 kPa.

3.2.2   Specifikacija za referenčna goriva, ki se dobavijo iz plinovoda ob primešavanju drugih plinov z lastnostmi, določenimi z meritvijo na kraju samem

Namesto referenčnih goriv iz te točke se lahko uporabijo enakovredna referenčna goriva iz točke 3.2.1.

3.2.2.1

Osnova za vsa referenčna goriva iz plinovoda (GR, G20, …) je plin iz distribucijskega plinskega omrežja zemeljskega plina, mešan, če je to potrebno za dosego ustreznih vrednosti lambda-premika (Sλ) iz preglednice 9.1, s primešavanjem enega ali več naslednjih tržno ( 5 ) razpoložljivih plinov:

(a) ogljikov dioksid

(b) etan

(c) metan

(d) dušik

(e) propan.

3.2.2.2

Vrednost Sλ nastale mešanice plina iz plinovoda in primešanega plina mora biti znotraj območja, ki je določeno v preglednici 9.1 za posamezno referenčno gorivo.



Preglednica 9.1

Zahtevan razpon vrednosti Sλ za posamezno referenčno gorivo

Referenčno gorivo

Najmanjši Sλ

Največji Sλ

GR (1)

0,87

0,95

G20

0,97

1,03

G23

1,05

1,10

G25

1,12

1,20

(1)   Motorja ni potrebno preskusiti na plinsko mešanico z metanskim številom (MN) manj kot 70. V primeru, da bi zahtevani razpon Sλ za GR povzročil MN manj kot 70, se lahko vrednost Sλ za GR prilagodi, kolikor je potrebno, da se doseže vrednost MN najmanj 70.

3.2.2.3

Poročilo o preskusu motorja za vsak potek preskusa mora vključevati naslednje:

(a) primešane pline, izbrane s seznama iz točke 3.2.2.1;

(b) vrednost Sλ za ustvarjeno mešanico goriv;

(c) metansko število (MN) za ustvarjeno mešanico goriv.

3.2.2.4

Izpolnjene morajo biti zahteve iz dodatkov 1 in 2, kar zadeva določitev lastnosti plina iz plinovoda in primešanih plinov, določitev Sλ in MN za ustvarjeno mešanico plinov ter preverjanje, ali je se je mešanica ohranjala med preskusom.

3.2.2.5

V primeru, da en ali več plinskih tokov (plina iz plinovoda ali primešanih plinov) vsebuje CO2 v večjem deležu od praga de-minimus, se izračun specifičnih emisij CO2 v Prilogi VII popravi v skladu z Dodatkom 3.




Dodatek 1

Dodatne zahteve za preskušanje emisij z uporabo plinastih referenčnih goriv, sestavljenih iz plina iz plinovoda, kateremu se primešajo drugi plini

1.    Metoda za analizo plina in merjenje njegovega pretoka

1.1

Za namene tega dodatka se sestava plina po potrebi določi z analizo plina s pomočjo plinske kromatografije v skladu z EN ISO 6974 ali nadomestne tehnike, s katero se doseže vsaj podobna stopnja točnosti in ponovljivosti.

1.2

Za namene tega dodatka se meritev pretoka plina po potrebi izvede z merilnikom pretoka na osnovi mase.

2.    Analiza in pretok vstopnega plina iz javnega distribucijskega omrežja

2.1

Sestava plina iz javnega distribucijskega omrežja se analizira pred sistemom za mešanje s primesmi.

2.2

Izmeri se pretok plina iz javnega distribucijskega omrežja, ki vstopa v sistem za mešanje s primesmi.

3.    Analiza in pretok primesi

3.1

Če je na voljo veljavno potrdilo o analizi primesi (ki ga na primer izda dobavitelj plina), se to lahko uporabi kot vir sestave te primesi. V tem primeru je analiza sestave navedene primesi na kraju samem dovoljena, ni pa zahtevana.

3.2

Če veljavno potrdilo o analizi primesi ni na voljo, je treba analizirati sestavo te primesi.

3.3

Izmeri se pretok posameznih primesi, ki vstopajo v sistem za mešanje s primesmi.

4.    Analiza mešanega plina

4.1

Analiza sestave plina, ki se dovaja v motor, potem ko zapusti sistem za mešanje s primesmi, je dopustna poleg analize iz točk 2.1 in 3.1 ali namesto te analize, ni pa zahtevana.

5.    Izračun Sλ in metanskega števila (MN) mešanega plina

5.1

Za izračun metanskega števila v skladu z EN16726:2015 se uporabijo rezultati analize plina v skladu s točko 2.1, 3.1 ali 3.2 in, če je primerno, točko 4.1, ki se kombinirajo z masnim pretokom plina, izmerjenim v skladu s točkama 2.2 in 3.3. Isti sklop podatkov se uporabi za izračun Sλ po postopku iz Dodatka 2.

6.    Uravnavanje in preverjanje plinske mešanice med preskušanjem

6.1

Uravnavanje in preverjanje plinske mešanice med preskušanjem se izvaja s sistemom za uravnavanje z odprto ali zaprto zanko.

6.2

Sistem za uravnavanje mešanice z odprto zanko

6.2.1

V tem primeru se analiza plina, meritve pretoka in izračuni iz točk 1, 2, 3 in 4 izvedejo pred preskušanjem emisij.

6.2.2

Določita se delež plina iz javnega distribucijskega omrežja in primesi, da se zagotovi, da je Sλ znotraj dovoljenega območja za ustrezno referenčno gorivo iz preglednice 9.1.

6.2.3

Če se določijo relativni deleži, se ohranijo med celotnim preskusom emisij. Dovoljene so prilagoditve posameznih pretokov za ohranitev relativnih deležev.

6.2.4

Po končanem preskusu emisij je treba ponoviti analizo sestave plina, meritve pretoka in izračune iz točk 2, 3, 4 in 5. Da bi se preskušanje štelo za veljavno, mora vrednost Sλ ostati znotraj določenega območja za zadevno referenčno gorivo, ki je podano v preglednici 9.1.

6.3

Sistem za uravnavanje mešanice z zaprto zanko

6.3.1

V tem primeru je treba analizo sestave plina, meritve pretoka in izračune iz točk 2, 3, 4 in 5 izvesti v intervalih med preskusom emisij. Intervali se izberejo ob upoštevanju zmogljivosti plinskega kromatografa in ustreznega sistema za izračun z vidika pogostosti.

6.3.2

Rezultati periodičnih meritev in izračunov se uporabijo za prilagajanje relativnih deležev plina iz javnega distribucijskega omrežja in primesi, da ostane vrednost Sλ znotraj območja, ki je določeno za zadevno referenčno gorivo v preglednici 9.1. Pogostost prilagajanja ne sme biti večja od pogostosti meritev.

6.3.3

Da bi se preskušanje štelo za veljavno, mora biti vrednost Sλ znotraj območja, ki je v preglednici 9.1 določeno za zadevno referenčno gorivo, za vsaj 90 % merilnih točk.




Dodatek 2

Izračun faktorja λ-premika (Sλ)

1.    Izračun

Faktor λ-premika (Sλ) ( 6 ) se izračuna v skladu z enačbo (9-1):



image

(9-1)

pri čemer je:

Sλ

=

faktor λ-premika;

inert %

=

prostorninski delež inertnih plinov (N2, CO2, He itd.) v gorivu

image

=

prostorninski delež prvotnega kisika v gorivu

n in m

=

nanašata se na povprečni CnHm, ki predstavlja ogljikovodike v gorivu, tj.:



image

(9-2)

image

(9-3)

pri čemer je:

CH4

=

prostorninski delež metana v gorivu

C2

=

prostorninski delež vseh C2-ogljikovodikov (npr.: C2H6, C2H4 itd.) v gorivu

C3

=

prostorninski delež vseh C3-ogljikovodikov (npr.: C3H8, C3H6 itd.) v gorivu

C4

=

prostorninski delež vseh C4-ogljikovodikov (npr.: C4H10, C4H8 itd.) v gorivu

C5

=

prostorninski delež vseh C5-ogljikovodikov (npr.: C5H12, C5H10 itd.) v gorivu

diluent

=

prostorninski delež plinov za redčenje (tj. O2*, N2, CO2, He itd.) v gorivu

2.    Primeri izračuna faktorja λ-premika Sλ:

Primer 1: G25: CH4 = 86 %, N2 = 14 % (prostorninskih)

image

image

image

Primer 2: GR: CH4 = 87 %, C2H6 = 13 % (prostorninskih)

image

image

image

Primer 3: ZDA: CH4 = 89 %, C2H6 = 4,5 %, C3H8 = 2,3 %, C6H14 = 0,2 %, O2 = 0,6 %, N2 = 4 %

image

image

image

Namesto po zgornji enačbi se lahko Sλ izračuna iz razmerja med stehiometrično potrebno količino zraka za čisti metan in stehiometrično potrebno količino zraka za mešanico goriv, ki se dovaja v motor, kakor je navedeno v nadaljevanju.

Faktor lambda-premika (Sλ) izraža razmerje med potrebo po kisiku za poljubno mešanico goriv in potrebo po kisiku za čisti metan. Potreba po kisiku je količina kisika, ki je potrebna za oksidacijo metana pri stehiometrični sestavi reaktantov, tako da nastanejo produkti popolnega zgorevanja (tj. ogljikov dioksid in voda).

Za zgorevanje čistega metana je reakcija določena v enačbi (9–4):



1 · CH 4 + 2 · O 2 → 1 · CO 2 + 2 · H 2 O

(9-4)

V tem primeru je razmerje molekul pri stehiometrični sestavi reaktantov natančno 2:

image

pri čemer je:

nO 2

=

število molekul kisika

nCH 4

=

število molekul metana

Potreba po kisiku za čisti metan je tako:

nO 2

=

2 · nCH 4, pri čemer je referenčna vrednost [nCH4 ] = 1 kmol

Vrednost Sλ se lahko izračuna iz razmerja med kisikom in metanom pri stehiometrični sestavi glede na razmerje med kisikom in mešanico goriv, ki se dovaja v motor, pri stehiometrični sestavi, v skladu z enačbo (9-5):



image

(9-5)

pri čemer je:

nblend

=

število molekul mešanice goriva

(nO 2)blend

=

razmerje med molekulami pri stehiometrični sestavi kisika in mešanice goriv, ki se dovaja v motor

Ker zrak vsebuje 21 % kisika, se stehiometrično potrebna količina zraka za poljubno gorivo izračuna v skladu z enačbo (9–6):



image

(9-6)

pri čemer je:

nst,fuel

=

stehiometrično potrebna količina zraka za gorivo

nO 2 fuel

=

stehiometrična potreba po kisiku za gorivo

Tako se lahko vrednost Sλ izračuna tudi iz razmerja med zrakom in metanom pri stehiometrični sestavi glede na razmerje med zrakom in mešanico goriv, ki se dovaja v motor, pri stehiometrični sestavi, torej iz razmerja med stehiometrično potrebno količino zraka za metan in stehiometrično potrebno količino zraka za mešanico goriv, ki se dovaja v motor, v skladu z enačbo (9-7):



image

(9-7)

Tako se lahko vsak izračun, ki določa stehiometrično potrebno količino zraka, uporabi za izražanje faktorja lambda-premika.




Dodatek 3

Popravek CO2 v izpušnih plinih zaradi CO2 v plinastem gorivu

1.    Trenutni masni pretok CO2 v toku plinastega goriva

1.1

Sestava in pretok plina se določita v skladu z zahtevami iz oddelka 1 do 4 Dodatka 1.

1.2

Trenutni masni pretok CO2 v toku plina, ki se dovaja v motor, se izračuna v skladu z enačbo (9-8):



CO2i = (M CO2/M stream) · x CO2i · streami

(9-8)

pri čemer je:

CO2i

=

trenutni masni pretok CO2 iz toka plina [v g/s]

streami,

=

trenutni masni pretok toka plina [v g/s]

x CO2i

=

molski delež CO2 v toku plina [–]

M CO2

=

molska masa CO2 [v g/mol]

M stream

=

molska masa toka plina [v g/mol]

M stream se izračuna iz vseh merjenih sestavin (1, 2, …, n) v skladu z enačbo (9-9):



M stream = x 1 · M 1 + x 2 · M 2 + … + x n · M n

(9-9)

pri čemer je:

X 1, 2, n

=

molski delež vsake merjene sestavine v toku plina (CH4, CO2, …) [–]

M 1, 2, n

=

molska masa vsake merjene sestavine v toku plina [v g/mol]

1.3

Da bi se določil skupni masni pretok CO2 v plinastem gorivu, ki vstopa v motor, se za vsak posamezen tok plina, ki vsebuje CO2 in vstopa v sistem za mešanje, izvede izračun v enačbi (9–8) in seštejejo rezultati za posamezne tokove plina oziroma se tak izračun izvede za mešani plin, ki izstopa iz sistema za mešanje in vstopa v motor, v skladu z enačbo (9–10):



CO2i, fuel = CO2i, a + CO2i, b + … + CO2i, n

(9-10)

pri čemer je:

CO2i, fuel

=

trenutni skupni masni pretok CO2, ki izvira iz CO2 v plinastem gorivu, ki vstopa v motor [v g/s]

CO2i, a, b, …, n

=

trenutni masni pretok CO2, ki izvira iz CO2 v vsakem posameznem toku plina a, b, …, n [v g/s]

2.    Izračun specifičnih emisij CO2 za preskusna cikla prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC) in RMC

2.1

Skupna masa emisij CO2 na preskus iz CO2 v gorivu m CO2, fuel [v g/preskus] se izračuna s seštevanjem trenutnega masnega pretoka CO2 v plinastem gorivu, ki vstopa v motor, CO2, fuel [v g/s], v celotnem preskusnem ciklu v skladu z enačbo (9-11):



image

(9-11)

pri čemer je:

ƒ

=

frekvenca vzorčenja podatkov [v Hz]

N

=

število meritev [–]

2.2

Skupna masa emisij CO2 m CO2 [v g/preskus], ki se uporablja v enačbi (7-61), (7-63), (7-128) ali (7-130) Priloge VII za izračun specifičnih emisij e CO2 [v g/kWh], se v navedenih enačbah nadomesti s popravljeno vrednostjo m CO2, corr [v g/preskus], ki se izračuna v skladu z enačbo (9-12):



m CO2, corr = m CO2m CO2, fuel

(9-12)

3.    Izračun specifičnih emisij CO2 za preskuse NRSC z ločenimi fazami

3.1

Srednji masni pretok emisij CO2 iz CO2 v gorivu na uro qm CO2, fuel ali CO2, fuel [v g/h] se za vsako posamezno preskusno fazo izračuna iz meritev trenutnega masnega pretoka CO2 fuel CO2i, fuel[v g/s], podanega z enačbo (9-10), ki so bile opravljene med obdobjem vzorčenja v zadevni preskusni fazi, v skladu z enačbo (9-13):



image

(9-13)

pri čemer je:

N

=

število meritev, opravljenih med preskusno fazo [–]

3.2

Srednji masni pretok emisij CO2 qm CO2 ali CO2 [v g/h] za vsako posamezno preskusno fazo, ki se uporablja v enačbi (7-64) ali (7-131) Priloge VII za izračun specifičnih emisij e CO2 [v g/kWh], se v navedenih enačbah nadomesti s popravljeno vrednostjo qm CO2, corr ali CO2, corr [v g/h] za vsako posamezno preskusno fazo, ki se izračuna v skladu z enačbo (9-14) ali (9-15):



q m CO2, corr = q m CO2q m CO2, fuel

(9-14)

CO2, corr = CO2 CO2, fuel

(9-15)




PRILOGA X

Podrobne tehnične specifikacije in pogoji za dobavo motorja ločeno od sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov

1.

Za ločeno pošiljanje iz člena 34(3) Uredbe (EU) 2016/1628 gre, kadar sta proizvajalec in proizvajalec originalne opreme, ki vgradi motor, ločena pravna subjekta in proizvajalec pošlje motor z neke lokacije ločeno od sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov, ki je dobavljen z druge lokacije in/ali ob drugem času.

2.

V tem primeru mora proizvajalec:

2.1.

veljati za odgovornega za dajanje motorja na trg in za zagotavljanje njegove skladnosti s homologiranim tipom motorja;

2.2.

naročiti vse dele, ki se pošljejo ločeno, preden proizvajalcu originalne opreme pošlje motor ločeno od sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov;

2.3.

dati proizvajalcu originalne opreme na voljo navodila za vgradnjo motorja, vključno s sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov, in identifikacijsko oznako ločeno poslanih delov, kot tudi informacije, ki so potrebne za preverjanje pravilnega delovanja sestavljenega motorja glede na homologirani tip motorja ali družino motorjev;

2.4.

voditi evidenco:

(1) navodil, ki so bila dana na voljo proizvajalcu originalne opreme;

(2) seznama vseh ločeno dobavljenih delov;

(3) zapisov proizvajalcev originalne opreme, v katerih ti potrjujejo, da je bila zagotovljena skladnost dobavljenih motorjev v skladu z oddelkom 3;

2.4.1.

voditi to evidenco najmanj 10 let;

2.4.2.

na zahtevo omogočiti dostop do evidence homologacijskemu organu, Evropski komisiji ali organom za tržni nadzor;

2.5.

zagotoviti, da se na motor brez sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov poleg predpisane oznake iz člena 32 Uredbe (EU) 2016/1628 namesti tudi začasna oznaka, kot je določeno v členu 33(1) navedene uredbe in v skladu z določbami iz Priloge III k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656;

2.6.

zagotoviti, da imajo deli, ki se pošljejo ločeno od motorjev, identifikacijsko oznako (na primer številke delov);

2.7.

pri prehodnih motorjih zagotoviti, da ima motor (ki vključuje sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov) datum izdelave pred datumom za dajanje na trg motorjev iz Priloge III k Uredbi (EU) 2016/1628, kot je določeno v členu 3(7), (30) in (32) navedene uredbe.

2.7.1.

Evidenca iz točke 2.4 mora vključevati dokazila, da je bil sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov, ki je del prehodnega motorja, proizveden pred navedenim datumom, če datum proizvodnje ni razviden iz oznake na sistemu za naknadno obdelavo izpušnih plinov.

3.

Proizvajalec originalne opreme mora:

3.1.

potrditi proizvajalcu, da je bila zagotovljena skladnost motorja s homologiranim tipom motorja ali družino motorjev v skladu s prejetimi navodili in da so bila opravljena vsa preverjanja, ki so potrebna za zagotovitev pravilnega delovanja sestavljenega motorja glede na homologirani tip motorja.

3.2.

Če proizvajalec proizvajalcu originalne opreme redno dobavlja motorje, se lahko potrditev iz točke 3.1 zagotavlja v rednih intervalih, ki jih določita stranki in ne smejo biti daljši od enega leta.




PRILOGA XI

Podrobne tehnične specifikacije in pogoji za začasno dajanje na trg za namene preskušanja na terenu

Za začasno dajanje motorjev na trg za namene preskušanja na terenu v skladu s členom 34(4) Uredbe (EU) 2016/1628 se uporabljajo naslednji pogoji:

1.

Proizvajalec ostane lastnik motorja do konca postopka iz točke 5. To ne preprečuje finančnega dogovora s proizvajalcem originalne opreme ali končnimi uporabniki, ki sodelujejo v preskusnem postopku.

2.

Proizvajalec pred dajanjem motorja na trg obvesti homologacijski organ v državi članici, pri čemer navede svoje ime ali blagovno znamko, edinstveno identifikacijsko številko motorja, datum proizvodnje motorja, morebitne pomembne informacije o vrednostih emisij iz motorja in proizvajalca originalne opreme ali končne uporabnike, ki sodelujejo v preskusnem postopku.

3.

Motorju se priloži izjava o skladnosti, ki jo izda proizvajalec in je skladna z določbami iz Priloge II k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656; v izjavi o skladnosti mora biti zlasti navedeno, da je motor namenjen preskušanju na terenu in je začasno dan na trg v skladu s členom 34(4) Uredbe (EU) 2016/1628.

4.

Motor mora imeti predpisano oznako iz Priloge III k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656.

5.

Proizvajalec zagotovi, da je po končanih preskušanjih in v vsakem primeru 24 mesecev po dajanju na trg bodisi motor odstranjen s trga bodisi zagotovljena njegova skladnost z Uredbo (EU) 2016/1628. Proizvajalec homologacijski organ obvesti o izbrani možnosti.

6.

Proizvajalec lahko ne glede na točko 5 pri istem homologacijskem organu predloži vlogo za podaljšanje trajanja preskušanja za do 24 dodatnih mesecev, ki jo ustrezno utemelji.

6.1.

Homologacijski organ lahko podaljšanje odobri, če meni, da je upravičeno. V tem primeru:

(1) proizvajalec izda novo izjavo o skladnosti za dodatno obdobje; in

(2) začnejo določbe iz točke 5 veljati ob koncu podaljšanega obdobja ali v vsakem primeru 48 mesecev po dajanju motorja na trg.




PRILOGA XII

Podrobne tehnične specifikacije in pogoji za motorje za posebne namene

Za dajanje motorjev, ki izpolnjujejo mejne vrednosti emisij plinastih in trdnih onesnaževal iz motorjev za posebne namene iz Priloge VI k Uredbi (EU) 2016/1628, na trg se uporabljajo naslednji pogoji:

1.

Preden da proizvajalec motor na trg, sprejme ustrezne ukrepe, da zagotovi, da bodo motorji vgrajeni v necestno mobilno mehanizacijo, ki naj bi se uporabljala izključno v potencialno eksplozivnih atmosferah, v skladu s členom 34(5) navedene uredbe, ali za spuščanje in dviganje rešilnih čolnov, ki jih upravlja nacionalna reševalna služba, v skladu s členom 34(6) navedene uredbe.

2.

Za namene točke 1 se kot ustrezen ukrep šteje pisna izjava proizvajalca originalne opreme ali gospodarskega subjekta, ki prejme motor, v kateri ta potrdi, da bo motor vgrajen v necestno mobilno mehanizacijo, namenjeno izključno uporabi za takšne posebne namene.

3.

Proizvajalec mora:

(1) hraniti pisno izjavo iz točke 2 vsaj 10 let; in

(2) jo na zahtevo predložiti homologacijskemu organu, Evropski komisiji ali organom za tržni nadzor.

4.

Motorju se priloži izjava o skladnosti, ki jo izda proizvajalec in je skladna z določbami iz Priloge II k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656; v izjavi o skladnosti mora biti zlasti navedeno, da gre za motor za posebne namene, ki je dan na trg v skladu s členom 34(5) ali (6) Uredbe (EU) 2016/1628.

5.

Motor mora imeti predpisano oznako iz Priloge III k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656.




PRILOGA XIII

Priznavanje enakovrednih homologacij za motorje

1.

Za družine motorjev ali tipe motorjev kategorije NRE se naslednje homologacije in, če je primerno, ustrezne predpisane oznake priznajo za enakovredne EU-homologacijam in predpisanim oznakam, podeljenim oziroma zahtevanim v skladu z Uredbo (EU) 2016/1628:

(1) EU-homologacije, podeljene na podlagi Uredbe (ES) št. 595/2009 in njenih izvedbenih ukrepov, če tehnična služba potrdi, da tip motorja izpolnjuje:

(a) zahteve iz Dodatka 2 k Prilogi IV, če je motor namenjen izključno uporabi namesto motorjev stopnje V kategorij IWP in IWA, v skladu s členom 4(1), točka (1)(b), Uredbe (EU) 2016/1628, ali

(b) zahteve iz Dodatka 1 k Prilogi IV za motorje, ki niso zajeti v odstavku (a);

(2) homologacije v skladu s Pravilnikom UNECE št. 49, spremembe 06, če tehnična služba potrdi, da tip motorja izpolnjuje:

(a) zahteve iz Dodatka 2 k Prilogi IV, če je motor namenjen izključno uporabi namesto motorjev stopnje V kategorij IWP in IWA, v skladu s členom 4(1), točka (1)(b), Uredbe (EU) 2016/1628, ali

(b) zahteve iz Dodatka 1 k Prilogi IV za motorje, ki niso zajeti v odstavku (a).




PRILOGA XIV

Podrobnosti o zadevnih informacijah in navodilih za proizvajalce originalne opreme

1.

V skladu s členom 43(2) Uredbe (EU) 2016/1628 mora proizvajalec proizvajalcu originalne opreme predložiti vse ustrezne informacije in navodila, da se zagotovi, da je motor pri vgradnji v necestno mobilno mehanizacijo skladen s homologiranim tipom motorja. Proizvajalec originalne opreme mora biti jasno seznanjen z navodili v ta namen.

2.

Navodila se lahko predložijo v papirni ali splošno uporabljeni elektronski obliki.

3.

Proizvajalcu originalne opreme, kateremu se dobavi več motorjev, za katere se uporabljajo enaka navodila, je treba zagotoviti le en sklop navodil.

4.

Informacije in navodila za proizvajalce originalne opreme vključujejo vsaj naslednje:

(1) zahteve za vgradnjo, da se dosežejo vrednosti emisij tipa motorja, vključno s sistemom za uravnavanje emisij, ki jih je treba upoštevati, da se zagotovi pravilno delovanje sistema za uravnavanje emisij;

(2) opis morebitnih posebnih pogojev ali omejitev, povezanih z vgradnjo ali uporabo motorja, kot so navedeni v certifikatu o EU-homologaciji iz Priloge IV k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656;

(3) izjavo, v kateri je navedeno, da vgradnja motorja ne sme stalno omejevati motorja tako, da obratuje samo v razponu moči, ki ustreza (pod)kategoriji s strožjimi mejnimi vrednostmi emisij plinastih in trdnih onesnaževal od tistih, ki veljajo za (pod)kategorijo, v katero sodi motor;

(4) v primeru družin motorjev, za katere se uporablja Priloga V, zgornjo in spodnjo omejitev veljavnega kontrolnega območja ter izjavo, v kateri je navedeno, da vgradnja motorja ne sme omejevati motorja tako, da obratuje samo z vrtilno frekvenco in obremenitvenimi točkami zunaj kontrolnega območja za krivuljo navora motorja;

(5) po potrebi zahteve za zasnovo sestavnih delov, ki jih dobavi proizvajalec originalne opreme in ki niso del motorja, vendar so potrebni za zagotavljanje skladnosti vgrajenega motorja s homologiranim tipom motorja;

(6) po potrebi zahteve za zasnovo posode z reagentom, vključno z zaščito pred zamrznitvijo, spremljanjem ravni reagenta in sredstvom za odvzem vzorcev reagenta;

(7) po potrebi informacije o možni vgradnji neogrevane posode z reagentom;

(8) po potrebi izjavo, v kateri je navedeno, da je motor namenjen izključno uporabi v snežnih frezah;

(9) po potrebi izjavo, v kateri je navedeno, da mora proizvajalec originalne opreme zagotoviti opozorilni sistem, kot je določen v Dodatkih 1 do 4 k Prilogi IV;

(10) po potrebi informacije o vmesnikih med motorjem in necestno mobilno mehanizacijo za sistem za opozarjanje upravljavca iz točke (9);

(11) po potrebi informacije o vmesnikih med motorjem in necestno mobilno mehanizacijo za sistem za prisilo upravljavca, kot je določen v oddelku 5 Dodatka 1 k Prilogi IV;

(12) po potrebi informacije o sredstvu za začasno onemogočenje prisile upravljavca, kot je opredeljeno v točki 5.2.1 Dodatka 1 k Prilogi IV;

(13) po potrebi informacije o funkciji odprave prisile, kot je opredeljena v točki 5.5 Dodatka 1 k Prilogi IV;

(14) v primeru motorjev na kombinirano gorivo:

(a) izjavo, v kateri je navedeno, da mora proizvajalec originalne opreme zagotoviti indikator obratovanja na kombinirano gorivo, kot je opisan v točki 4.3.1 Priloge VIII;

(b) izjavo, v kateri je navedeno, da mora proizvajalec originalne opreme zagotoviti opozorilni sistem za kombinirano gorivo, kot je opisan v točki 4.3.2 Priloge VIII;

(c) informacije o vmesnikih med motorjem in necestno mobilno mehanizacijo za sistem za prikaz in opozarjanje upravljavca iz točke (14)(a) in (b);

(15) v primeru motorja s spremenljivo vrtilno frekvenco kategorije IWP, ki je homologiran za uporabo za enega ali več drugih namenov v plovilih, ki plujejo po celinskih plovnih poteh, kot je določeno v točki 1.1.1.2 Priloge IX k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656, podrobnosti o vseh (pod)kategorijah in načinih obratovanja (glede vrtilne frekvence), za katere je motor homologiran in se lahko nastavi, ko je vgrajen;

(16) v primeru motorja s stalno vrtilno frekvenco, opremljenega z več vrtilnimi frekvencami, kot je določeno v oddelku 1.1.2.3 Priloge IX k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656:

(a) izjavo, v kateri je navedeno, da je treba z vgradnjo motorja zagotoviti, da:

(i) se motor pred ponastavitvijo regulatorja stalne vrtilne frekvence na drugo vrtilno frekvenco ustavi in

(ii) se regulator stalne vrtilne frekvence lahko nastavi samo na druge vrtilne frekvence, ki jih dovoljuje proizvajalec motorja.

(b) podrobnosti o vseh (pod)kategorijah in načinih obratovanja (glede vrtilne frekvence), za katere je motor homologiran in se lahko nastavi, ko je vgrajen;

(17) če je motor opremljen z vrtilno frekvenco prostega teka za zagon in izklop, kot to dovoljuje člen 3(18) Uredbe (EU) 2016/1628, izjavo, v kateri je navedeno, da je treba z vgradnjo motorja zagotoviti, da se funkcija regulatorja stalne vrtilne frekvence vklopi pred povečanjem obremenitve motorja iz stanja brez obremenitve.

5.

V skladu s členom 43(3) Uredbe (EU) 2016/1628 mora proizvajalec proizvajalcu originalne opreme predložiti vse informacije in potrebna navodila, ki jih mora v skladu s Prilogo XV proizvajalec originalne opreme predložiti končnim uporabnikom.

6.

V skladu s členom 43(4) Uredbe (EU) 2016/1628 mora proizvajalec proizvajalcu originalne opreme posredovati vrednost emisij ogljikovega dioksida (CO2) v g/kWh, ki je bila izmerjena med postopkom EU-homologacije in zabeležena v certifikatu o EU-homologaciji. To vrednost proizvajalec originalne opreme posreduje končnim uporabnikom skupaj z naslednjo izjavo: „Ta meritev CO2 izhaja iz preskušanja, opravljenega v skladu s točno določenim preskusnim ciklom v laboratorijskih pogojih na (osnovnem) motorju, ki je reprezentativen za tip motorja (družino motorjev), in ne pomeni nikakršnega implicitnega ali izrecnega jamstva glede značilnosti določenega motorja“.




PRILOGA XV

Podrobnosti o zadevnih informacijah in navodilih za končne uporabnike

1.

Proizvajalec originalne opreme mora končnim uporabnikom predložiti vse informacije in navodila, ki so potrebna za pravilno delovanje motorja, da ostanejo emisije plinastih in trdnih onesnaževal znotraj mejnih vrednosti za homologiran tip motorja ali homologirano družino motorjev. Končni uporabniki morajo biti jasno seznanjeni z navodili v ta namen.

2.

Navodila za končne uporabnike morajo biti:

2.1.

sestavljena v jasnem in netehničnem slogu ter v jeziku, ki je uporabljen v navodilih za končne uporabnike necestne mobilne mehanizacije;

2.2.

predložena v papirni ali splošno uporabljeni elektronski obliki;

2.3.

del navodil za končne uporabnike necestne mobilne mehanizacije ali ločen dokument;

2.3.1.

če se ne izročijo kot del navodil za končne uporabnike necestne mobilne mehanizacije, morajo biti predložena v enaki obliki.

3.

Informacije in navodila za končne uporabnike vključujejo vsaj naslednje:

(1) opis morebitnih posebnih pogojev ali omejitev, povezanih z uporabo motorja, kot so navedeni v certifikatu o EU-homologaciji iz Priloge IV k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/656;

(2) izjavo, v kateri je navedeno, da je treba motor, vključno s sistemom za uravnavanje emisij, upravljati, uporabljati in vzdrževati v skladu z navodili, ki so izročena končnim uporabnikom, da se ohranijo vrednosti emisij motorja, ki ustrezajo veljavnim zahtevam za zadevno kategorijo motorja;

(3) izjavo, v kateri je navedeno, da ni dopustno nikakršno namerno nedovoljeno poseganje v sistem za uravnavanje emisij motorja ali njegova zloraba, zlasti kar zadeva deaktiviranje ali nevzdrževanje sistema za vračanje izpušnih plinov v valj (EGR) ali sistema za doziranje reagenta;

(4) izjavo, v kateri je navedeno, da je bistvenega pomena, da se pri nepravilnem delovanju, uporabi ali vzdrževanju sistema za uravnavanje emisij takoj izvedejo popravni ukrepi, na katere napotujejo opozorila iz točk (5) in (6);

(5) podrobno obrazložitev morebitnih motenj v delovanju sistema za uravnavanje emisij, ki nastanejo zaradi nepravilnega delovanja, uporabe ali vzdrževanja vgrajenega motorja, skupaj s povezanimi opozorilnimi signali in ustreznimi popravnimi ukrepi;

(6) podrobno obrazložitev morebitne nepravilne uporabe necestne mobilne mehanizacije, ki bi povzročila motnje v delovanju sistema za uravnavanje emisij motorja, skupaj s povezanimi opozorilnimi signali in ustreznimi popravnimi ukrepi;

(7) po potrebi informacije o možni uporabi neogrevane posode z reagentom in sistema za doziranje reagenta;

(8) po potrebi izjavo, v kateri je navedeno, da je motor namenjen izključno uporabi v snežnih frezah;

(9) v primeru necestne mobilne mehanizacije s sistemom za opozarjanje upravljavca, kot je opredeljen v oddelku 4 Dodatka 1 k Prilogi IV (kategorija: NRE, NRG, IWP, IWA ali RLR) in/ali oddelku 4 Dodatka 4 k Prilogi IV (kategorija: NRE, NRG, IWP, IWA ali RLR) ali oddelku 3 Dodatka 3 k Prilogi IV (kategorija RLL), izjavo, v kateri je navedeno, da sistem za opozarjanje obvesti upravljavca, če sistem za uravnavanje emisij ne deluje pravilno;

(10) v primeru necestne mobilne mehanizacije s sistemom za prisilo upravljavca, kot je opredeljen v oddelku 5 Dodatka 1 k Prilogi IV (kategoriji NRE in NRG), izjavo, v kateri je navedeno, da se v primeru neupoštevanja signalov za opozarjanje upravljavca aktivira sistem za prisilo upravljavca, kar povzroči dejansko onemogočenje delovanja necestne mobilne mehanizacije;

(11) v primeru necestne mobilne mehanizacije s funkcijo za odpravo prisile, kot je opredeljena v točki 5.5 Dodatka 1 k Prilogi IV, za sprostitev polne moči motorja informacije o delovanju te funkcije;

(12) po potrebi pojasnila o delovanju sistemov za opozarjanje in prisilo upravljavca iz točk (9), (10) in (11), vključno s posledicami neupoštevanja signalov sistema opozarjanja in nedolivanja reagenta, če se ta uporablja, ali neodprave ugotovljene težave v smislu učinkovitosti in beleženja napak;

(13) če se v dnevniku računalnika, vgrajenem v mehanizacijo, v skladu s točko 4.1 Dodatka 2 k Prilogi IV (kategorija: IWP, IWA in RLR) beleži neustrezno vbrizgavanje ali neustrezna kakovost reagenta, izjavo, v kateri je navedeno, da bodo nacionalni nadzorni organi te zapise lahko prebrali z diagnostičnim orodjem;

(14) v primeru necestne mobilne mehanizacije s sredstvom za onemogočenje prisile upravljavca, kot je opredeljeno v točki 5.2.1 Dodatka 1 k Prilogi IV, informacije o delovanju te funkcije ter izjavo, v kateri je navedeno, da je to funkcijo dopustno aktivirati zgolj v nujnih primerih, da se bo vsakršno aktiviranje zabeležilo v dnevniku računalnika, vgrajenega v mehanizacijo, in da bodo nacionalni nadzorni organi te zapise lahko prebrali z diagnostičnim orodjem;

(15) informacije o specifikacijah goriva, potrebnih za ohranitev učinkovitosti sistema za uravnavanje emisij v skladu z zahtevami iz Priloge I in specifikacijami iz EU-homologacije motorja, vključno s sklicem na ustrezni standard EU ali mednarodni standard, če je na voljo, in sicer zlasti:

(a) če je motor namenjen obratovanju na dizelsko gorivo ali necestno plinsko olje v Uniji, izjavo, v kateri je navedeno, da se mora uporabljati gorivo z vsebnostjo žvepla največ 10 mg/kg (20 mg/kg na točki prodaje končnim uporabnikom), cetanskim številom najmanj 45 in vsebnostjo FAME največ 7 % v/v;

(b) če so v skladu z izjavo proizvajalca in navedbo v certifikatu o EU-homologaciji z uporabo motorja združljiva dodatna goriva, mešanice goriv ali emulzije goriva, je treba ta goriva navesti;

(16) informacije o specifikacijah mazalnega olja, ki so potrebne za vzdrževanje učinkovitosti sistema za uravnavanje emisij;

(17) če sistem za uravnavanje emisij zahteva uporabo reagenta, lastnosti in vrsto tega reagenta, podatke o koncentraciji, če je reagent v raztopini, obratovalno temperaturo in sklicevanje na mednarodne standarde o sestavi in kakovosti v skladu s specifikacijami iz EU-homologacije motorja;

(18) po potrebi navodila, kako mora upravljavec dolivati potrošne reagente med običajnimi intervali vzdrževanja. Navedeno mora biti, kako mora upravljavec doliti reagent v posodo in predvidoma kako pogosto glede na uporabo necestne mobilne mehanizacije;

(19) izjavo, v kateri je navedeno, da sta uporaba in dolivanje reagenta v skladu s specifikacijami iz točk (17) in (18) bistvena za ohranitev vrednosti emisij motorja;

(20) zahteve za načrtovano vzdrževanje, povezano z emisijami, vključno z vsemi načrtovanimi zamenjavami kritičnih sestavnih delov, povezanih z emisijami;

(21) v primeru motorjev na kombinirano gorivo:

(a) po potrebi informacije o indikatorjih za kombinirano gorivo iz oddelka 4.3 Priloge VIII,

(b) v primeru omejitev obratovanja motorja na kombinirano gorivo v servisnem načinu, kot so opredeljene v točki 4.2.2.1 Priloge VIII (razen kategorij: IWP, IWA, RLL in RLR), izjavo, v kateri je navedeno, da povzroči aktiviranje servisnega načina dejansko onemogočenje delovanja necestne mobilne mehanizacije,

(c) če je na voljo funkcija odprave prisile za sprostitev polne moči motorja, informacije o delovanju te funkcije,

(d) če motor na kombinirano gorivo obratuje v servisnem načinu v skladu s točko 4.2.2.2 Priloge VIII (kategorije: IWP, IWA, RLL in RLR), izjavo, v kateri je navedeno, da se aktiviranje servisnega načina zabeleži v dnevniku računalnika, vgrajenega v mehanizacijo, in da bodo nacionalni nadzorni organi te zapise lahko prebrali z diagnostičnim orodjem.

4.

V skladu s členom 43(4) Uredbe (EU) 2016/1628 mora proizvajalec originalne opreme končnim kupcem posredovati vrednost emisij ogljikovega dioksida (CO2) v g/kWh, ki je bila izmerjena med postopkom EU-homologacije in zabeležena v certifikatu o EU-homologaciji, ter priložiti naslednjo izjavo: „Ta meritev CO2 izhaja iz preskušanja, opravljenega v skladu s točno določenim preskusnim ciklom v laboratorijskih pogojih na (osnovnem) motorju, ki je reprezentativen za tip motorja (družino motorjev), in ne pomeni nikakršnega implicitnega ali izrecnega jamstva glede značilnosti določenega motorja“.




PRILOGA XVI

Standardi učinkovitosti in ocenjevanje tehničnih služb

1.    Splošne zahteve

Tehnične službe morajo dokazati ustrezno usposobljenost, specifično tehnično znanje in dokazane izkušnje na posebnih področjih pristojnosti, ki jih zajemajo Uredba (EU) 2016/1628 ter delegirani in izvedbeni akti, sprejeti na podlagi navedene uredbe.

2.    Standardi, ki jih morajo izpolnjevati tehnične službe

2.1

Tehnične službe različnih kategorij iz člena 45 Uredbe (EU) 2016/1628 morajo izpolnjevati standarde, ki so navedeni v Dodatku 1 k Prilogi V k Direktivi 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 7 ) ter so pomembni za dejavnosti, ki jih izvajajo.

2.2

Sklicevanje na člen 41 Direktive 2007/46/ES v navedenem dodatku se razume kot sklicevanje na člen 45 Uredbe (EU) 2016/1628.

2.3

Sklicevanje na Prilogo IV k Direktivi 2007/46/ES v navedenem dodatku se razume kot sklicevanje na Uredbo (EU) 2016/1628 ter delegirane in izvedbene akte, sprejete na podlagi navedene uredbe.

3.    Postopek presoje tehničnih služb

3.1

Skladnost tehničnih služb z zahtevami iz Uredbe (EU) 2016/1628 ter delegiranimi in izvedbenimi akti, sprejetimi na podlagi navedene uredbe, se oceni v skladu s postopkom, določenim v Dodatku 2 Priloge V k Direktivi 2007/46/ES.

3.2

Sklicevanja na člen 42 Direktive 2007/46/ES v Dodatku 2 Priloge V k Direktivi 2007/46/ES se razumejo kot sklicevanja na člen 48 Uredbe (EU) 2016/1628.




PRILOGA XVII

Značilnosti preskusnih ciklov v ustaljenem stanju in preskusnih ciklov prehodnega stanja

1.

Preglednice preskusnih faz in utežnih faktorjev za NRSC z ločenimi fazami so predstavljene v Dodatku 1.

2.

Preglednice preskusnih faz in utežnih faktorjev za RMC so predstavljene v Dodatku 2.

3.

Preglednice časovnih potekov delovanja motorja na dinamometru za preskusne cikle prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC) so predstavljene v Dodatku 3.




Dodatek 1

NRSC v ustaljenem stanju z ločenimi fazami

Preskusni cikli tipa C



Preglednica preskusnih faz in utežnih faktorjev za ciklus C1

Faza št.

1

2

3

4

5

6

7

8

Vrtilna frekvenca ()

100 %

vmesna

prosti tek

Navor () (%)

100

75

50

10

100

75

50

0

Utežni faktor

0,15

0,15

0,15

0,1

0,1

0,1

0,1

0,15

(1)   Glej oddelke 5.2.5, 7.6 in 7.7 Priloge VI za določitev potrebnih preskusnih vrtilnih frekvenc.

(2)   Vrednost navora v % je podana glede na največji navor pri zahtevani vrtilni frekvenci motorja.



Preglednica preskusnih faz in utežnih faktorjev za ciklus C2

Faza št.

1

2

3

4

5

6

7

Vrtilna frekvenca ()

100 %

vmesna

prosti tek

Navor () (%)

25

100

75

50

25

10

0

Utežni faktor

0,06

0,02

0,05

0,32

0,30

0,10

0,15

(1)   Glej oddelke 5.2.5, 7.6 in 7.7 Priloge VI za določitev potrebnih preskusnih vrtilnih frekvenc.

(2)   Vrednost navora v % je podana glede na največji navor pri zahtevani vrtilni frekvenci motorja.

Preskusni cikli tipa D



Preglednica preskusnih faz in utežnih faktorjev za ciklus D2

Faza št.

(ciklus D2)

1

2

3

4

5

Vrtilna frekvenca ()

100 %

Navor () (%)

100

75

50

25

10

Utežni faktor

0,05

0,25

0,3

0,3

0,1

(1)   Glej oddelke 5.2.5, 7.6 in 7.7 Priloge VI za določitev potrebnih preskusnih vrtilnih frekvenc.

(2)   Vrednost navora v % je podana glede na navor, ki ustreza nazivni neto moči, ki jo navede proizvajalec.

Preskusni cikli tipa E



Preglednica preskusnih faz in utežnih faktorjev za cikle tipa E

Faza št.

(ciklus E2)

1

2

3

4

 

 

 

 

 

 

Vrtilna frekvenca ()

100 %

vmesna

Navor () (%)

100

75

50

25

 

 

 

 

 

 

Utežni faktor

0,2

0,5

0,15

0,15

 

 

 

 

 

 

Faza št.

(ciklus E3)

1

2

3

4

Vrtilna frekvenca () (%)

100

91

80

63

Moč () (%)

100

75

50

25

Utežni faktor

0,2

0,5

0,15

0,15

(1)   Glej oddelke 5.2.5, 7.6 in 7.7 Priloge VI za določitev potrebnih preskusnih vrtilnih frekvenc.

(2)   Vrednost navora v % je podana glede na navor, ki ustreza nazivni neto moči, ki jo navede proizvajalec, pri zahtevani vrtilni frekvenci motorja.

(3)   Vrednost moči v % je podana glede na največjo nazivno moč pri 100-% vrtilni frekvenci.

Preskusni ciklus tipa F



Preglednica preskusnih faz in utežnih faktorjev za ciklus tipa F

Faza št.

1

()

3

Vrtilna frekvenca ()

100 %

vmesna

prosti tek

Moč (%)

100 ()

50 ()

()

Utežni faktor

0,15

0,25

0,6

(1)   Glej oddelke 5.2.5, 7.6 in 7.7 Priloge VI za določitev potrebnih preskusnih vrtilnih frekvenc.

(2)   Vrednost moči v % v tej fazi je podana glede na moč v fazi 1.

(3)   Vrednost moči v % v tej fazi je podana glede na največjo neto moč pri zahtevani vrtilni frekvenci motorja.

(4)   Za motorje, ki uporabljajo diskreten sistem krmiljenja (tj. stopenjske krmilnike), je faza 2 opredeljena kot obratovanje v stopnji, ki je najbliže fazi 2 ali 35 % nazivne moči.

Preskusni ciklus tipa G



Preglednica preskusnih faz in utežnih faktorjev za cikle tipa G

Faza št. (ciklus G1)

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

Vrtilna frekvenca ()

100 %

vmesna

prosti tek

Navor () %

 

 

 

 

 

100

75

50

25

10

0

Utežni faktor

 

 

 

 

 

0,09

0,20

0,29

0,30

0,07

0,05

Faza št. (ciklus G2)

1

2

3

4

5

 

 

 

 

 

6

Vrtilna frekvenca ()

100 %

vmesna

prosti tek

Navor () %

100

75

50

25

10

 

 

 

 

 

0

Utežni faktor

0,09

0,20

0,29

0,30

0,07

 

 

 

 

 

0,05

Faza št. (ciklus G3)

1

 

 

 

 

 

 

 

 

 

2

Vrtilna frekvenca ()

100 %

vmesna

prosti tek

Navor () %

100

 

 

 

 

 

 

 

 

 

0

Utežni faktor

0,85

 

 

 

 

 

 

 

 

 

0,15

(1)   Glej oddelke 5.2.5, 7.6 in 7.7 Priloge VI za določitev potrebnih preskusnih vrtilnih frekvenc.

(2)   Vrednost navora v % je podana glede na največji navor pri zahtevani vrtilni frekvenci motorja.

Preskusni ciklus tipa H



Preglednica preskusnih faz in utežnih faktorjev za ciklus tipa H

Faza št.

1

2

3

4

5

Vrtilna frekvenca () (%)

100

85

75

65

prosti tek

Navor () (%)

100

51

33

19

0

Utežni faktor

0,12

0,27

0,25

0,31

0,05

(1)   Glej oddelke 5.2.5, 7.6 in 7.7 Priloge VI za določitev potrebnih preskusnih vrtilnih frekvenc.

(2)   Vrednost navora v % je podana glede na največji navor pri zahtevani vrtilni frekvenci motorja.




Dodatek 2

Cikli v ustaljenem stanju z rampami med fazami (RMC)

Preskusni cikli tipa C



Preglednica preskusnih faz RMC-C1

RMC

Faza št.

Čas v fazi (sekunde)

Vrtilna frekvenca motorja () ()

Navor (%) () ()

1a Ustaljeno stanje

126

prosti tek

0

1b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

2a Ustaljeno stanje

159

vmesna

100

2b Prehodna faza

20

vmesna

linearni prehod

3a Ustaljeno stanje

160

vmesna

50

3b Prehodna faza

20

vmesna

linearni prehod

4a Ustaljeno stanje

162

vmesna

75

4b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

5a Ustaljeno stanje

246

100 %

100

5b Prehodna faza

20

100 %

linearni prehod

6a Ustaljeno stanje

164

100 %

10

6b Prehodna faza

20

100 %

linearni prehod

7a Ustaljeno stanje

248

100 %

75

7b Prehodna faza

20

100 %

linearni prehod

8a Ustaljeno stanje

247

100 %

50

8b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

9 Ustaljeno stanje

128

prosti tek

0

(1)   Glej oddelke 5.2.5, 7.6 in 7.7 Priloge VI za določitev potrebnih preskusnih vrtilnih frekvenc.

(2)   Vrednost navora v % je podana glede na največji navor pri zahtevani vrtilni frekvenci motorja.

(3)   Prehod iz ene faze v drugo poteka v 20-sekundni prehodni fazi. Med prehodno fazo se zahteva linearno napredovanje od nastavitve navora v tekoči fazi do nastavitve navora v naslednji fazi, hkrati pa se zahteva podobno linearno napredovanje vrtilne frekvence motorja, če se nastavitve vrtilne frekvence spremenijo.



Preglednica preskusnih faz RMC-C2

RMC

Faza št.

Čas v fazi (sekunde)

Vrtilna frekvenca motorja () ()

Navor (%) () ()

1a Ustaljeno stanje

119

prosti tek

0

1b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

2a Ustaljeno stanje

29

vmesna

100

2b Prehodna faza

20

vmesna

linearni prehod

3a Ustaljeno stanje

150

vmesna

10

3b Prehodna faza

20

vmesna

linearni prehod

4a Ustaljeno stanje

80

vmesna

75

4b Prehodna faza

20

vmesna

linearni prehod

5a Ustaljeno stanje

513

vmesna

25

5b Prehodna faza

20

vmesna

linearni prehod

6a Ustaljeno stanje

549

vmesna

50

6b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

7a Ustaljeno stanje

96

100 %

25

7b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

8 Ustaljeno stanje

124

prosti tek

0

(1)   Glej oddelke 5.2.5, 7.6 in 7.7 Priloge VI za določitev potrebnih preskusnih vrtilnih frekvenc.

(2)   Vrednost navora v % je podana glede na največji navor pri zahtevani vrtilni frekvenci motorja.

(3)   Prehod iz ene faze v drugo poteka v 20-sekundni prehodni fazi. Med prehodno fazo se zahteva linearno napredovanje od nastavitve navora v tekoči fazi do nastavitve navora v naslednji fazi, hkrati pa se zahteva podobno linearno napredovanje vrtilne frekvence motorja, če se nastavitve vrtilne frekvence spremenijo.

Preskusni cikli tipa D



Preglednica preskusnih faz RMC-D2

RMC

Faza št.

Čas v fazi (sekunde)

Vrtilna frekvenca motorja (%) ()

Navor (%) () ()

1a Ustaljeno stanje

53

100

100

1b Prehodna faza

20

100

linearni prehod

2a Ustaljeno stanje

101

100

10

2b Prehodna faza

20

100

linearni prehod

3a Ustaljeno stanje

277

100

75

3b Prehodna faza

20

100

linearni prehod

4a Ustaljeno stanje

339

100

25

4b Prehodna faza

20

100

linearni prehod

5 Ustaljeno stanje

350

100

50

(1)   Glej oddelke 5.2.5, 7.6 in 7.7 Priloge VI za določitev potrebnih preskusnih vrtilnih frekvenc.

(2)   Vrednost navora v % je podana glede na navor, ki ustreza nazivni neto moči, ki jo navede proizvajalec.

(3)   Prehod iz ene faze v drugo poteka v 20-sekundni prehodni fazi. Med prehodno fazo se zahteva linearno napredovanje od nastavitve navora v tekoči fazi do nastavitve navora v naslednji fazi.

Preskusni cikli tipa E



Preglednica preskusnih faz RMC-E2

RMC

Faza št.

Čas v fazi (sekunde)

Vrtilna frekvenca motorja (%) ()

Navor (%) () ()

1a Ustaljeno stanje

229

100

100

1b Prehodna faza

20

100

linearni prehod

2a Ustaljeno stanje

166

100

25

2b Prehodna faza

20

100

linearni prehod

3a Ustaljeno stanje

570

100

75

3b Prehodna faza

20

100

linearni prehod

4 Ustaljeno stanje

175

100

50

(1)   Glej oddelke 5.2.5, 7.6 in 7.7 Priloge VI za določitev potrebnih preskusnih vrtilnih frekvenc.

(2)   Vrednost navora v % je podana glede na največji navor, ki ustreza nazivni neto moči, ki jo navede proizvajalec, pri zahtevani vrtilni frekvenci motorja.

(3)   Prehod iz ene faze v drugo poteka v 20-sekundni prehodni fazi. Med prehodno fazo se zahteva linearno napredovanje od nastavitve navora v tekoči fazi do nastavitve navora v naslednji fazi.



Preglednica preskusnih faz RMC-E3

RMC

Faza št.

Čas v fazi (sekunde)

Vrtilna frekvenca motorja (%) () ()

Moč (%) () ()

1a Ustaljeno stanje

229

100

100

1b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

2a Ustaljeno stanje

166

63

25

2b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

3a Ustaljeno stanje

570

91

75

3b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

4 Ustaljeno stanje

175

80

50

(1)   Glej oddelke 5.2.5, 7.6 in 7.7 Priloge VI za določitev potrebnih preskusnih vrtilnih frekvenc.

(2)   Vrednost moči v % je podana glede na največjo neto moč pri 100-% vrtilni frekvenci.

(3)   Prehod iz ene faze v drugo poteka v 20-sekundni prehodni fazi. Med prehodno fazo se zahteva linearno napredovanje od nastavitve navora v tekoči fazi do nastavitve navora v naslednji fazi, hkrati pa se zahteva podobno linearno napredovanje vrtilne frekvence motorja.

Preskusni ciklus tipa F



Preglednica preskusnih faz RMC-F

RMC

Faza št.

Čas v fazi (sekunde)

Vrtilna frekvenca motorja () ()

Moč (%) ()

1a Ustaljeno stanje

350

prosti tek

()

1b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

2a Ustaljeno stanje ()

280

vmesna

50 ()

2b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

3a Ustaljeno stanje

160

100 %

100 ()

3b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

4 Ustaljeno stanje

350

prosti tek

()

(1)   Glej oddelke 5.2.5, 7.6 in 7.7 Priloge VI za določitev potrebnih preskusnih vrtilnih frekvenc.

(2)   Vrednost moči v % v tej fazi je podana glede na neto moč v fazi 3a.

(3)   Vrednost moči v % v tej fazi je podana glede na največjo neto moč pri zahtevani vrtilni frekvenci motorja.

(4)   Za motorje, ki uporabljajo diskreten sistem krmiljenja (tj. stopenjske krmilnike), je faza 2a opredeljena kot obratovanje v stopnji, ki je najbliže fazi 2a ali 35 % nazivne moči.

(5)   Prehod iz ene faze v drugo poteka v 20-sekundni prehodni fazi. Med prehodno fazo se zahteva linearno napredovanje od nastavitve navora v tekoči fazi do nastavitve navora v naslednji fazi, hkrati pa se zahteva podobno linearno napredovanje vrtilne frekvence motorja, če se nastavitve vrtilne frekvence spremenijo.

Preskusni cikli tipa G



Preglednica preskusnih faz RMC-G1

RMC

Faza št.

Čas v fazi (sekunde)

Vrtilna frekvenca motorja () ()

Navor (%) () ()

1a Ustaljeno stanje

41

prosti tek

0

1b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

2a Ustaljeno stanje

135

vmesna

100

2b Prehodna faza

20

vmesna

linearni prehod

3a Ustaljeno stanje

112

vmesna

10

3b Prehodna faza

20

vmesna

linearni prehod

4a Ustaljeno stanje

337

vmesna

75

4b Prehodna faza

20

vmesna

linearni prehod

5a Ustaljeno stanje

518

vmesna

25

5b Prehodna faza

20

vmesna

linearni prehod

6a Ustaljeno stanje

494

vmesna

50

6b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

7 Ustaljeno stanje

43

prosti tek

0

(1)   Glej oddelke 5.2.5, 7.6 in 7.7 Priloge VI za določitev potrebnih preskusnih vrtilnih frekvenc.

(2)   Vrednost navora v % je podana glede na največji navor pri zahtevani vrtilni frekvenci motorja.

(3)   Prehod iz ene faze v drugo poteka v 20-sekundni prehodni fazi. Med prehodno fazo se zahteva linearno napredovanje od nastavitve navora v tekoči fazi do nastavitve navora v naslednji fazi, hkrati pa se zahteva podobno linearno napredovanje vrtilne frekvence motorja, če se nastavitve vrtilne frekvence spremenijo.



Preglednica preskusnih faz RMC-G2

RMC

Faza št.

Čas v fazi (sekunde)

Vrtilna frekvenca motorja () ()

Navor (%) () ()

1a Ustaljeno stanje

41

prosti tek

0

1b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

2a Ustaljeno stanje

135

100 %

100

2b Prehodna faza

20

100 %

linearni prehod

3a Ustaljeno stanje

112

100 %

10

3b Prehodna faza

20

100 %

linearni prehod

4a Ustaljeno stanje

337

100 %

75

4b Prehodna faza

20

100 %

linearni prehod

5a Ustaljeno stanje

518

100 %

25

5b Prehodna faza

20

100 %

linearni prehod

6a Ustaljeno stanje

494

100 %

50

6b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

7 Ustaljeno stanje

43

prosti tek

0

(1)   Glej oddelke 5.2.5, 7.6 in 7.7 Priloge VI za določitev potrebnih preskusnih vrtilnih frekvenc.

(2)   Vrednost navora v % je podana glede na največji navor pri zahtevani vrtilni frekvenci motorja.

(3)   Prehod iz ene faze v drugo poteka v 20-sekundni prehodni fazi. Med prehodno fazo se zahteva linearno napredovanje od nastavitve navora v tekoči fazi do nastavitve navora v naslednji fazi, hkrati pa se zahteva podobno linearno napredovanje vrtilne frekvence motorja, če se nastavitve vrtilne frekvence spremenijo.

Preskusni ciklus tipa H



Preglednica preskusnih faz RMC-H

RMC

Faza št.

Čas v fazi (sekunde)

Vrtilna frekvenca motorja () ()

Navor (%) () ()

1a Ustaljeno stanje

27

prosti tek

0

1b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

2a Ustaljeno stanje

121

100 %

100

2b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

3a Ustaljeno stanje

347

65 %

19

3b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

4a Ustaljeno stanje

305

85 %

51

4b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

5a Ustaljeno stanje

272

75 %

33

5b Prehodna faza

20

linearni prehod

linearni prehod

6 Ustaljeno stanje

28

prosti tek

0

(1)   Glej oddelke 5.2.5, 7.6 in 7.7 Priloge VI za določitev potrebnih preskusnih vrtilnih frekvenc.

(2)   Vrednost navora v % je podana glede na največji navor pri zahtevani vrtilni frekvenci motorja.

(3)   Prehod iz ene faze v drugo poteka v 20-sekundni prehodni fazi. Med prehodno fazo se zahteva linearno napredovanje od nastavitve navora v tekoči fazi do nastavitve navora v naslednji fazi, hkrati pa se zahteva podobno linearno napredovanje vrtilne frekvence motorja, če se nastavitve vrtilne frekvence spremenijo.




Dodatek 3

2.4.2.1    Preskusni cikli prehodnega stanja (NRTC in LSI-NRTC)

Časovni potek delovanja motorja na dinamometru za NRTC



Čas (s)

Normalizirana vrt. frekv. (%)

Normaliziran navor (%)

1

0

0

2

0

0

3

0

0

4

0

0

5

0

0

6

0

0

7

0

0

8

0

0

9

0

0

10

0

0

11

0

0

12

0

0

13

0

0

14

0

0

15

0

0

16

0

0

17

0

0

18

0

0

19

0

0

20

0

0

21

0

0

22

0

0

23

0

0

24

1

3

25

1

3

26

1

3

27

1

3

28

1

3

29

1

3

30

1

6

31

1

6

32

2

1

33

4

13

34

7

18

35

9

21

36

17

20

37

33

42

38

57

46

39

44

33

40

31

0

41

22

27

42

33

43

43

80

49

44

105

47

45

98

70

46

104

36

47

104

65

48

96

71

49

101

62

50

102

51

51

102

50

52

102

46

53

102

41

54

102

31

55

89

2

56

82

0

57

47

1

58

23

1

59

1

3

60

1

8

61

1

3

62

1

5

63

1

6

64

1

4

65

1

4

66

0

6

67

1

4

68

9

21

69

25

56

70

64

26

71

60

31

72

63

20

73

62

24

74

64

8

75

58

44

76

65

10

77

65

12

78

68

23

79

69

30

80

71

30

81

74

15

82

71

23

83

73

20

84

73

21

85

73

19

86

70

33

87

70

34

88

65

47

89

66

47

90

64

53

91

65

45

92

66

38

93

67

49

94

69

39

95

69

39

96

66

42

97

71

29

98

75

29

99

72

23

100

74

22

101

75

24

102

73

30

103

74

24

104

77

6

105

76

12

106

74

39

107

72

30

108

75

22

109

78

64

110

102

34

111

103

28

112

103

28

113

103

19

114

103

32

115

104

25

116

103

38

117

103

39

118

103

34

119

102

44

120

103

38

121

102

43

122

103

34

123

102

41

124

103

44

125

103

37

126

103

27

127

104

13

128

104

30

129

104

19

130

103

28

131

104

40

132

104

32

133

101

63

134

102

54

135

102

52

136

102

51

137

103

40

138

104

34

139

102

36

140

104

44

141

103

44

142

104

33

143

102

27

144

103

26

145

79

53

146

51

37

147

24

23

148

13

33

149

19

55

150

45

30

151

34

7

152

14

4

153

8

16

154

15

6

155

39

47

156

39

4

157

35

26

158

27

38

159

43

40

160

14

23

161

10

10

162

15

33

163

35

72

164

60

39

165

55

31

166

47

30

167

16

7

168

0

6

169

0

8

170

0

8

171

0

2

172

2

17

173

10

28

174

28

31

175

33

30

176

36

0

177

19

10

178

1

18

179

0

16

180

1

3

181

1

4

182

1

5

183

1

6

184

1

5

185

1

3

186

1

4

187

1

4

188

1

6

189

8

18

190

20

51

191

49

19

192

41

13

193

31

16

194

28

21

195

21

17

196

31

21

197

21

8

198

0

14

199

0

12

200

3

8

201

3

22

202

12

20

203

14

20

204

16

17

205

20

18

206

27

34

207

32

33

208

41

31

209

43

31

210

37

33

211

26

18

212

18

29

213

14

51

214

13

11

215

12

9

216

15

33

217

20

25

218

25

17

219

31

29

220

36

66

221

66

40

222

50

13

223

16

24

224

26

50

225

64

23

226

81

20

227

83

11

228

79

23

229

76

31

230

68

24

231

59

33

232

59

3

233

25

7

234

21

10

235

20

19

236

4

10

237

5

7

238

4

5

239

4

6

240

4

6

241

4

5

242

7

5

243

16

28

244

28

25

245

52

53

246

50

8

247

26

40

248

48

29

249

54

39

250

60

42

251

48

18

252

54

51

253

88

90

254

103

84

255

103

85

256

102

84

257

58

66

258

64

97

259

56

80

260

51

67

261

52

96

262

63

62

263

71

6

264

33

16

265

47

45

266

43

56

267

42

27

268

42

64

269

75

74

270

68

96

271

86

61

272

66

0

273

37

0

274

45

37

275

68

96

276

80

97

277

92

96

278

90

97

279

82

96

280

94

81

281

90

85

282

96

65

283

70

96

284

55

95

285

70

96

286

79

96

287

81

71

288

71

60

289

92

65

290

82

63

291

61

47

292

52

37

293

24

0

294

20

7

295

39

48

296

39

54

297

63

58

298

53

31

299

51

24

300

48

40

301

39

0

302

35

18

303

36

16

304

29

17

305

28

21

306

31

15

307

31

10

308

43

19

309

49

63

310

78

61

311

78

46

312

66

65

313

78

97

314

84

63

315

57

26

316

36

22

317

20

34

318

19

8

319

9

10

320

5

5

321

7

11

322

15

15

323

12

9

324

13

27

325

15

28

326

16

28

327

16

31

328

15

20

329

17

0

330

20

34

331

21

25

332

20

0

333

23

25

334

30

58

335

63

96

336

83

60

337

61

0

338

26

0

339

29

44

340

68

97

341

80

97

342

88

97

343

99

88

344

102

86

345

100

82

346

74

79

347

57

79

348

76

97

349

84

97

350

86

97

351

81

98

352

83

83

353

65

96

354

93

72

355

63

60

356

72

49

357

56

27

358

29

0

359

18

13

360

25

11

361

28

24

362

34

53

363

65

83

364

80

44

365

77

46

366

76

50

367

45

52

368

61

98

369

61

69

370

63

49

371

32

0

372

10

8

373

17

7

374

16

13

375

11

6

376

9

5

377

9

12

378

12

46

379

15

30

380

26

28

381

13

9

382

16

21

383

24

4

384

36

43

385

65

85

386

78

66

387

63

39

388

32

34

389

46

55

390

47

42

391

42

39

392

27

0

393

14

5

394

14

14

395

24

54

396

60

90

397

53

66

398

70

48

399

77

93

400

79

67

401

46

65

402

69

98

403

80

97

404

74

97

405

75

98

406

56

61

407

42

0

408

36

32

409

34

43

410

68

83

411

102

48

412

62

0

413

41

39

414

71

86

415

91

52

416

89

55

417

89

56

418

88

58

419

78

69

420

98

39

421

64

61

422

90

34

423

88

38

424

97

62

425

100

53

426

81

58

427

74

51

428

76

57

429

76

72

430

85

72

431

84

60

432

83

72

433

83

72

434

86

72

435

89

72

436

86

72

437

87

72

438

88

72

439

88

71

440

87

72

441

85

71

442

88

72

443

88

72

444

84

72

445

83

73

446

77

73

447

74

73

448

76

72

449

46

77

450

78

62

451

79

35

452

82

38

453

81

41

454

79

37

455

78

35

456

78

38

457

78

46

458

75

49

459

73

50

460

79

58

461

79

71

462

83

44

463

53

48

464

40

48

465

51

75

466

75

72

467

89

67

468

93

60

469

89

73

470

86

73

471

81

73

472

78

73

473

78

73

474

76

73

475

79

73

476

82

73

477

86

73

478

88

72

479

92

71

480

97

54

481

73

43

482

36

64

483

63

31

484

78

1

485

69

27

486

67

28

487

72

9

488

71

9

489

78

36

490

81

56

491

75

53

492

60

45

493

50

37

494

66

41

495

51

61

496

68

47

497

29

42

498

24

73

499

64

71

500

90

71

501

100

61

502

94

73

503

84

73

504

79

73

505

75

72

506

78

73

507

80

73

508

81

73

509

81

73

510

83

73

511

85

73

512

84

73

513

85

73

514

86

73

515

85

73

516

85

73

517

85

72

518

85

73

519

83

73

520

79

73

521

78

73

522

81

73

523

82

72

524

94

56

525

66

48

526

35

71

527

51

44

528

60

23

529

64

10

530

63

14

531

70

37

532

76

45

533

78

18

534

76

51

535

75

33

536

81

17

537

76

45

538

76

30

539

80

14

540

71

18

541

71

14

542

71

11

543

65

2

544

31

26

545

24

72

546

64

70

547

77

62

548

80

68

549

83

53

550

83

50

551

83

50

552

85

43

553

86

45

554

89

35

555

82

61

556

87

50

557

85

55

558

89

49

559

87

70

560

91

39

561

72

3

562

43

25

563

30

60

564

40

45

565

37

32

566

37

32

567

43

70

568

70

54

569

77

47

570

79

66

571

85

53

572

83

57

573

86

52

574

85

51

575

70

39

576

50

5

577

38

36

578

30

71

579

75

53

580

84

40

581

85

42

582

86

49

583

86

57

584

89

68

585

99

61

586

77

29

587

81

72

588

89

69

589

49

56

590

79

70

591

104

59

592

103

54

593

102

56

594

102

56

595

103

61

596

102

64

597

103

60

598

93

72

599

86

73

600

76

73

601

59

49

602

46

22

603

40

65

604

72

31

605

72

27

606

67

44

607

68

37

608

67

42

609

68

50

610

77

43

611

58

4

612

22

37

613

57

69

614

68

38

615

73

2

616

40

14

617

42

38

618

64

69

619

64

74

620

67

73

621

65

73

622

68

73

623

65

49

624

81

0

625

37

25

626

24

69

627

68

71

628

70

71

629

76

70

630

71

72

631

73

69

632

76

70

633

77

72

634

77

72

635

77

72

636

77

70

637

76

71

638

76

71

639

77

71

640

77

71

641

78

70

642

77

70

643

77

71

644

79

72

645

78

70

646

80

70

647

82

71

648

84

71

649

83

71

650

83

73

651

81

70

652

80

71

653

78

71

654

76

70

655

76

70

656

76

71

657

79

71

658

78

71

659

81

70

660

83

72

661

84

71

662

86

71

663

87

71

664

92

72

665

91

72

666

90

71

667

90

71

668

91

71

669

90

70

670

90

72

671

91

71

672

90

71

673

90

71

674

92

72

675

93

69

676

90

70

677

93

72

678

91

70

679

89

71

680

91

71

681

90

71

682

90

71

683

92

71

684

91

71

685

93

71

686

93

68

687

98

68

688

98

67

689

100

69

690

99

68

691

100

71

692

99

68

693

100

69

694

102

72

695

101

69

696

100

69

697

102

71

698

102

71

699

102

69

700

102

71

701

102

68

702

100

69

703

102

70

704

102

68

705

102

70

706

102

72

707

102

68

708

102

69

709

100

68

710

102

71

711

101

64

712

102

69

713

102

69

714

101

69

715

102

64

716

102

69

717

102

68

718

102

70

719

102

69

720

102

70

721

102

70

722

102

62

723

104

38

724

104

15

725

102

24

726

102

45

727

102

47

728

104

40

729

101

52

730

103

32

731

102

50

732

103

30

733

103

44

734

102

40

735

103

43

736

103

41

737

102

46

738

103

39

739

102

41

740

103

41

741

102

38

742

103

39

743

102

46

744

104

46

745

103

49

746

102

45

747

103

42

748

103

46

749

103

38

750

102

48

751

103

35

752

102

48

753

103

49

754

102

48

755

102

46

756

103

47

757

102

49

758

102

42

759

102

52

760

102

57

761

102

55

762

102

61

763

102

61

764

102

58

765

103

58

766

102

59

767

102

54

768

102

63

769

102

61

770

103

55

771

102

60

772

102

72

773

103

56

774

102

55

775

102

67

776

103

56

777

84

42

778

48

7

779

48

6

780

48

6

781

48

7

782

48

6

783

48

7

784

67

21

785

105

59

786

105

96

787

105

74

788

105

66

789

105

62

790

105

66

791

89

41

792

52

5

793

48

5

794

48

7

795

48

5

796

48

6

797

48

4

798

52

6

799

51

5

800

51

6

801

51

6

802

52

5

803

52

5

804

57

44

805

98

90

806

105

94

807

105

100

808

105

98

809

105

95

810

105

96

811

105

92

812

104

97

813

100

85

814

94

74

815

87

62

816

81

50

817

81

46

818

80

39

819

80

32

820

81

28

821

80

26

822

80

23

823

80

23

824

80

20

825

81

19

826

80

18

827

81

17

828

80

20

829

81

24

830

81

21

831

80

26

832

80

24

833

80

23

834

80

22

835

81

21

836

81

24

837

81

24

838

81

22

839

81

22

840

81

21

841

81

31

842

81

27

843

80

26

844

80

26

845

81

25

846

80

21

847

81

20

848

83

21

849

83

15

850

83

12

851

83

9

852

83

8

853

83

7

854

83

6

855

83

6

856

83

6

857

83

6

858

83

6

859

76

5

860

49

8

861

51

7

862

51

20

863

78

52

864

80

38

865

81

33

866

83

29

867

83

22

868

83

16

869

83

12

870

83

9

871

83

8

872

83

7

873

83

6

874

83

6

875

83

6

876

83

6

877

83

6

878

59

4

879

50

5

880

51

5

881

51

5

882

51

5

883

50

5

884

50

5

885

50

5

886

50

5

887

50

5

888

51

5

889

51

5

890

51

5

891

63

50

892

81

34

893

81

25

894

81

29

895

81

23

896

80

24

897

81

24

898

81

28

899

81

27

900

81

22

901

81

19

902

81

17

903

81

17

904

81

17

905

81

15

906

80

15

907

80

28

908

81

22

909

81

24

910

81

19

911

81

21

912

81

20

913

83

26

914

80

63

915

80

59

916

83

100

917

81

73

918

83

53

919

80

76

920

81

61

921

80

50

922

81

37

923

82

49

924

83

37

925

83

25

926

83

17

927

83

13

928

83

10

929

83

8

930

83

7

931

83

7

932

83

6

933

83

6

934

83

6

935

71

5

936

49

24

937

69

64

938

81

50

939

81

43

940

81

42

941

81

31

942

81

30

943

81

35

944

81

28

945

81

27

946

80

27

947

81

31

948

81

41

949

81

41

950

81

37

951

81

43

952

81

34

953

81

31

954

81

26

955

81

23

956

81

27

957

81

38

958

81

40

959

81

39

960

81

27

961

81

33

962

80

28

963

81

34

964

83

72

965

81

49

966

81

51

967

80

55

968

81

48

969

81

36

970

81

39

971

81

38

972

80

41

973

81

30

974

81

23

975

81

19

976

81

25

977

81

29

978

83

47

979

81

90

980

81

75

981

80

60

982

81

48

983

81

41

984

81

30

985

80

24

986

81

20

987

81

21

988

81

29

989

81

29

990

81

27

991

81

23

992

81

25

993

81

26

994

81

22

995

81

20

996

81

17

997

81

23

998

83

65

999

81

54

1000

81

50

1001

81

41

1002

81

35

1003

81

37

1004

81

29

1005

81

28

1006

81

24

1007

81

19

1008

81

16

1009

80

16

1010

83

23

1011

83

17

1012

83

13

1013

83

27

1014

81

58

1015

81

60

1016

81

46

1017

80

41

1018

80

36

1019

81

26

1020

86

18

1021

82

35

1022

79

53

1023

82

30

1024

83

29

1025

83

32

1026

83

28

1027

76

60

1028

79

51

1029

86

26

1030

82

34

1031

84

25

1032

86

23

1033

85

22

1034

83

26

1035

83

25

1036

83

37

1037

84

14

1038

83

39

1039

76

70

1040

78

81

1041

75

71

1042

86

47

1043

83

35

1044

81

43

1045

81

41

1046

79

46

1047

80

44

1048

84

20

1049

79

31

1050

87

29

1051

82

49

1052

84

21

1053

82

56

1054

81

30

1055

85

21

1056

86

16

1057

79

52

1058

78

60

1059

74

55

1060

78

84

1061

80

54

1062

80

35

1063

82

24

1064

83

43

1065

79

49

1066

83

50

1067

86

12

1068

64

14

1069

24

14

1070

49

21

1071

77

48

1072

103

11

1073

98

48

1074

101

34

1075

99

39

1076

103

11

1077

103

19

1078

103

7

1079

103

13

1080

103

10

1081

102

13

1082

101

29

1083

102

25

1084

102

20

1085

96

60

1086

99

38

1087

102

24

1088

100

31

1089

100

28

1090

98

3

1091

102

26

1092

95

64

1093

102

23

1094

102

25

1095

98

42

1096

93

68

1097

101

25

1098

95

64

1099

101

35

1100

94

59

1101

97

37

1102

97

60

1103

93

98

1104

98

53

1105

103

13

1106

103

11

1107

103

11

1108

103

13

1109

103

10

1110

103

10

1111

103

11

1112

103

10

1113

103

10

1114

102

18

1115

102

31

1116

101

24

1117

102

19

1118

103

10

1119

102

12

1120

99

56

1121

96

59

1122

74

28

1123

66

62

1124

74

29

1125

64

74

1126

69

40

1127

76

2

1128

72

29

1129

66

65

1130

54

69

1131

69

56

1132

69

40

1133

73

54

1134

63

92

1135

61

67

1136

72

42

1137

78

2

1138

76

34

1139

67

80

1140

70

67

1141

53

70

1142

72

65

1143

60

57

1144

74

29

1145

69

31

1146

76

1

1147

74

22

1148

72

52

1149

62

96

1150

54

72

1151

72

28

1152

72

35

1153

64

68

1154

74

27

1155

76

14

1156

69

38

1157

66

59

1158

64

99

1159

51

86

1160

70

53

1161

72

36

1162

71

47

1163

70

42

1164

67

34

1165

74

2

1166

75

21

1167

74

15

1168

75

13

1169

76

10

1170

75

13

1171

75

10

1172

75

7

1173

75

13

1174

76

8

1175

76

7

1176

67

45

1177

75

13

1178

75

12

1179

73

21

1180

68

46

1181

74

8

1182

76

11

1183

76

14

1184

74

11

1185

74

18

1186

73

22

1187

74

20

1188

74

19

1189

70

22

1190

71

23

1191

73

19

1192

73

19

1193

72

20

1194

64

60

1195

70

39

1196

66

56

1197

68

64

1198

30

68

1199

70

38

1200

66

47

1201

76

14

1202

74

18

1203

69

46

1204

68

62

1205

68

62

1206

68

62

1207

68

62

1208

68

62

1209

68

62

1210

54

50

1211

41

37

1212

27

25

1213

14

12

1214

0

0

1215

0

0

1216

0

0

1217

0

0

1218

0

0

1219

0

0

1220

0

0

1221

0

0

1222

0

0

1223

0

0

1224

0

0

1225

0

0

1226

0

0

1227

0

0

1228

0

0

1229

0

0

1230

0

0

1231

0

0

1232

0

0

1233

0

0

1234

0

0

1235

0

0

1236

0

0

1237

0

0

1238

0

0

Časovni potek delovanja motorja na dinamometru za LSI-NRTC



Čas (s)

Normalizirana vrt. frekv. (%)

Normaliziran navor (%)

0

0

0

1

0

0

2

0

0

3

0

0

4

0

0

5

0

0

6

0

0

7

0

0

8

0

0

9

1

8

10

6

54

11

8

61

12

34

59

13

22

46

14

5

51

15

18

51

16

31

50

17

30

56

18

31

49

19

25

66

20

58

55

21

43

31

22

16

45

23

24

38

24

24

27

25

30

33

26

45

65

27

50

49

28

23

42

29

13

42

30

9

45

31

23

30

32

37

45

33

44

50

34

49

52

35

55

49

36

61

46

37

66

38

38

42

33

39

17

41

40

17

37

41

7

50

42

20

32

43

5

55

44

30

42

45

44

53

46

45

56

47

41

52

48

24

41

49

15

40

50

11

44

51

32

31

52

38

54

53

38

47

54

9

55

55

10

50

56

33

55

57

48

56

58

49

47

59

33

44

60

52

43

61

55

43

62

59

38

63

44

28

64

24

37

65

12

44

66

9

47

67

12

52

68

34

21

69

29

44

70

44

54

71

54

62

72

62

57

73

72

56

74

88

71

75

100

69

76

100

34

77

100

42

78

100

54

79

100

58

80

100

38

81

83

17

82

61

15

83

43

22

84

24

35

85

16

39

86

15

45

87

32

34

88

14

42

89

8

48

90

5

51

91

10

41

92

12

37

93

4

47

94

3

49

95

3

50

96

4

49

97

4

48

98

8

43

99

2

51

100

5

46

101

8

41

102

4

47

103

3

49

104

6

45

105

3

48

106

10

42

107

18

27

108

3

50

109

11

41

110

34

29

111

51

57

112

67

63

113

61

32

114

44

31

115

48

54

116

69

65

117

85

65

118

81

29

119

74

21

120

62

23

121

76

58

122

96

75

123

100

77

124

100

27

125

100

79

126

100

79

127

100

81

128

100

57

129

99

52

130

81

35

131

69

29

132

47

22

133

34

28

134

27

37

135

83

60

136

100

74

137

100

7

138

100

2

139

70

18

140

23

39

141

5

54

142

11

40

143

11

34

144

11

41

145

19

25

146

16

32

147

20

31

148

21

38

149

21

42

150

9

51

151

4

49

152

2

51

153

1

58

154

21

57

155

29

47

156

33

45

157

16

49

158

38

45

159

37

43

160

35

42

161

39

43

162

51

49

163

59

55

164

65

54

165

76

62

166

84

59

167

83

29

168

67

35

169

84

54

170

90

58

171

93

43

172

90

29

173

66

19

174

52

16

175

49

17

176

56

38

177

73

71

178

86

80

179

96

75

180

89

27

181

66

17

182

50

18

183

36

25

184

36

24

185

38

40

186

40

50

187

27

48

188

19

48

189

23

50

190

19

45

191

6

51

192

24

48

193

49

67

194

47

49

195

22

44

196

25

40

197

38

54

198

43

55

199

40

52

200

14

49

201

11

45

202

7

48

203

26

41

204

41

59

205

53

60

206

44

54

207

22

40

208

24

41

209

32

53

210

44

74

211

57

25

212

22

49

213

29

45

214

19

37

215

14

43

216

36

40

217

43

63

218

42

49

219

15

50

220

19

44

221

47

59

222

67

80

223

76

74

224

87

66

225

98

61

226

100

38

227

97

27

228

100

53

229

100

72

230

100

49

231

100

4

232

100

13

233

87

15

234

53

26

235

33

27

236

39

19

237

51

33

238

67

54

239

83

60

240

95

52

241

100

50

242

100

36

243

100

25

244

85

16

245

62

16

246

40

26

247

56

39

248

81

75

249

98

86

250

100

76

251

100

51

252

100

78

253

100

83

254

100

100

255

100

66

256

100

85

257

100

72

258

100

45

259

98

58

260

60

30

261

43

32

262

71

36

263

44

32

264

24

38

265

42

17

266

22

51

267

13

53

268

23

45

269

29

50

270

28

42

271

21

55

272

34

57

273

44

47

274

19

46

275

13

44

276

25

36

277

43

51

278

55

73

279

68

72

280

76

63

281

80

45

282

83

40

283

78

26

284

60

20

285

47

19

286

52

25

287

36

30

288

40

26

289

45

34

290

47

35

291

42

28

292

46

38

293

48

44

294

68

61

295

70

47

296

48

28

297

42

22

298

31

29

299

22

35

300

28

28

301

46

46

302

62

69

303

76

81

304

88

85

305

98

81

306

100

74

307

100

13

308

100

11

309

100

17

310

99

3

311

80

7

312

62

11

313

63

11

314

64

16

315

69

43

316

81

67

317

93

74

318

100

72

319

94

27

320

73

15

321

40

33

322

40

52

323

50

50

324

11

53

325

12

45

326

5

50

327

1

55

328

7

55

329

62

60

330

80

28

331

23

37

332

39

58

333

47

24

334

59

51

335

58

68

336

36

52

337

18

42

338

36

52

339

59

73

340

72

85

341

85

92

342

99

90

343

100

72

344

100

18

345

100

76

346

100

64

347

100

87

348

100

97

349

100

84

350

100

100

351

100

91

352

100

83

353

100

93

354

100

100

355

94

43

356

72

10

357

77

3

358

48

2

359

29

5

360

59

19

361

63

5

362

35

2

363

24

3

364

28

2

365

36

16

366

54

23

367

60

10

368

33

1

369

23

0

370

16

0

371

11

0

372

20

0

373

25

2

374

40

3

375

33

4

376

34

5

377

46

7

378

57

10

379

66

11

380

75

14

381

79

11

382

80

16

383

92

21

384

99

16

385

83

2

386

71

2

387

69

4

388

67

4

389

74

16

390

86

25

391

97

28

392

100

15

393

83

2

394

62

4

395

40

6

396

49

10

397

36

5

398

27

4

399

29

3

400

22

2

401

13

3

402

37

36

403

90

26

404

41

2

405

25

2

406

29

2

407

38

7

408

50

13

409

55

10

410

29

3

411

24

7

412

51

16

413

62

15

414

72

35

415

91

74

416

100

73

417

100

8

418

98

11

419

100

59

420

100

98

421

100

99

422

100

75

423

100

95

424

100

100

425

100

97

426

100

90

427

100

86

428

100

82

429

97

43

430

70

16

431

50

20

432

42

33

433

89

64

434

89

77

435

99

95

436

100

41

437

77

12

438

29

37

439

16

41

440

16

38

441

15

36

442

18

44

443

4

55

444

24

26

445

26

35

446

15

45

447

21

39

448

29

52

449

26

46

450

27

50

451

13

43

452

25

36

453

37

57

454

29

46

455

17

39

456

13

41

457

19

38

458

28

35

459

8

51

460

14

36

461

17

47

462

34

39

463

34

57

464

11

70

465

13

51

466

13

68

467

38

44

468

53

67

469

29

69

470

19

65

471

52

45

472

61

79

473

29

70

474

15

53

475

15

60

476

52

40

477

50

61

478

13

74

479

46

51

480

60

73

481

33

84

482

31

63

483

41

42

484

26

69

485

23

65

486

48

49

487

28

57

488

16

67

489

39

48

490

47

73

491

35

87

492

26

73

493

30

61

494

34

49

495

35

66

496

56

47

497

49

64

498

59

64

499

42

69

500

6

77

501

5

59

502

17

59

503

45

53

504

21

62

505

31

60

506

53

68

507

48

79

508

45

61

509

51

47

510

41

48

511

26

58

512

21

62

513

50

52

514

39

65

515

23

65

516

42

62

517

57

80

518

66

81

519

64

62

520

45

42

521

33

42

522

27

57

523

31

59

524

41

53

525

45

72

526

48

73

527

46

90

528

56

76

529

64

76

530

69

64

531

72

59

532

73

58

533

71

56

534

66

48

535

61

50

536

55

56

537

52

52

538

54

49

539

61

50

540

64

54

541

67

54

542

68

52

543

60

53

544

52

50

545

45

49

546

38

45

547

32

45

548

26

53

549

23

56

550

30

49

551

33

55

552

35

59

553

33

65

554

30

67

555

28

59

556

25

58

557

23

56

558

22

57

559

19

63

560

14

63

561

31

61

562

35

62

563

21

80

564

28

65

565

7

74

566

23

54

567

38

54

568

14

78

569

38

58

570

52

75

571

59

81

572

66

69

573

54

44

574

48

34

575

44

33

576

40

40

577

28

58

578

27

63

579

35

45

580

20

66

581

15

60

582

10

52

583

22

56

584

30

62

585

21

67

586

29

53

587

41

56

588

15

67

589

24

56

590

42

69

591

39

83

592

40

73

593

35

67

594

32

61

595

30

65

596

30

72

597

48

51

598

66

58

599

62

71

600

36

63

601

17

59

602

16

50

603

16

62

604

34

48

605

51

66

606

35

74

607

15

56

608

19

54

609

43

65

610

52

80

611

52

83

612

49

57

613

48

46

614

37

36

615

25

44

616

14

53

617

13

64

618

23

56

619

21

63

620

18

67

621

20

54

622

16

67

623

26

56

624

41

65

625

28

62

626

19

60

627

33

56

628

37

70

629

24

79

630

28

57

631

40

57

632

40

58

633

28

44

634

25

41

635

29

53

636

31

55

637

26

64

638

20

50

639

16

53

640

11

54

641

13

53

642

23

50

643

32

59

644

36

63

645

33

59

646

24

52

647

20

52

648

22

55

649

30

53

650

37

59

651

41

58

652

36

54

653

29

49

654

24

53

655

14

57

656

10

54

657

9

55

658

10

57

659

13

55

660

15

64

661

31

57

662

19

69

663

14

59

664

33

57

665

41

65

666

39

64

667

39

59

668

39

51

669

28

41

670

19

49

671

27

54

672

37

63

673

32

74

674

16

70

675

12

67

676

13

60

677

17

56

678

15

62

679

25

47

680

27

64

681

14

71

682

5

65

683

6

57

684

6

57

685

15

52

686

22

61

687

14

77

688

12

67

689

12

62

690

14

59

691

15

58

692

18

55

693

22

53

694

19

69

695

14

67

696

9

63

697

8

56

698

17

49

699

25

55

700

14

70

701

12

60

702

22

57

703

27

67

704

29

68

705

34

62

706

35

61

707

28

78

708

11

71

709

4

58

710

5

58

711

10

56

712

20

63

713

13

76

714

11

65

715

9

60

716

7

55

717

8

53

718

10

60

719

28

53

720

12

73

721

4

64

722

4

61

723

4

61

724

10

56

725

8

61

726

20

56

727

32

62

728

33

66

729

34

73

730

31

61

731

33

55

732

33

60

733

31

59

734

29

58

735

31

53

736

33

51

737

33

48

738

27

44

739

21

52

740

13

57

741

12

56

742

10

64

743

22

47

744

15

74

745

8

66

746

34

47

747

18

71

748

9

57

749

11

55

750

12

57

751

10

61

752

16

53

753

12

75

754

6

70

755

12

55

756

24

50

757

28

60

758

28

64

759

23

60

760

20

56

761

26

50

762

28

55

763

18

56

764

15

52

765

11

59

766

16

59

767

34

54

768

16

82

769

15

64

770

36

53

771

45

64

772

41

59

773

34

50

774

27

45

775

22

52

776

18

55

777

26

54

778

39

62

779

37

71

780

32

58

781

24

48

782

14

59

783

7

59

784

7

55

785

18

49

786

40

62

787

44

73

788

41

68

789

35

48

790

29

54

791

22

69

792

46

53

793

59

71

794

69

68

795

75

47

796

62

32

797

48

35

798

27

59

799

13

58

800

14

54

801

21

53

802

23

56

803

23

57

804

23

65

805

13

65

806

9

64

807

27

56

808

26

78

809

40

61

810

35

76

811

28

66

812

23

57

813

16

50

814

11

53

815

9

57

816

9

62

817

27

57

818

42

69

819

47

75

820

53

67

821

61

62

822

63

53

823

60

54

824

56

44

825

49

39

826

39

35

827

30

34

828

33

46

829

44

56

830

50

56

831

44

52

832

38

46

833

33

44

834

29

45

835

24

46

836

18

52

837

9

55

838

10

54

839

20

53

840

27

58

841

29

59

842

30

62

843

30

65

844

27

66

845

32

58

846

40

56

847

41

57

848

18

73

849

15

55

850

18

50

851

17

52

852

20

49

853

16

62

854

4

67

855

2

64

856

7

54

857

10

50

858

9

57

859

5

62

860

12

51

861

14

65

862

9

64

863

31

50

864

30

78

865

21

65

866

14

51

867

10

55

868

6

59

869

7

59

870

19

54

871

23

61

872

24

62

873

34

61

874

51

67

875

60

66

876

58

55

877

60

52

878

64

55

879

68

51

880

63

54

881

64

50

882

68

58

883

73

47

884

63

40

885

50

38

886

29

61

887

14

61

888

14

53

889

42

6

890

58

6

891

58

6

892

77

39

893

93

56

894

93

44

895

93

37

896

93

31

897

93

25

898

93

26

899

93

27

900

93

25

901

93

21

902

93

22

903

93

24

904

93

23

905

93

27

906

93

34

907

93

32

908

93

26

909

93

31

910

93

34

911

93

31

912

93

33

913

93

36

914

93

37

915

93

34

916

93

30

917

93

32

918

93

35

919

93

35

920

93

32

921

93

28

922

93

23

923

94

18

924

95

18

925

96

17

926

95

13

927

96

10

928

95

9

929

95

7

930

95

7

931

96

7

932

96

6

933

96

6

934

95

6

935

90

6

936

69

43

937

76

62

938

93

47

939

93

39

940

93

35

941

93

34

942

93

36

943

93

39

944

93

34

945

93

26

946

93

23

947

93

24

948

93

24

949

93

22

950

93

19

951

93

17

952

93

19

953

93

22

954

93

24

955

93

23

956

93

20

957

93

20

958

94

19

959

95

19

960

95

17

961

96

13

962

95

10

963

96

9

964

95

7

965

95

7

966

95

7

967

95

6

968

96

6

969

96

6

970

89

6

971

68

6

972

57

6

973

66

32

974

84

52

975

93

46

976

93

42

977

93

36

978

93

28

979

93

23

980

93

19

981

93

16

982

93

15

983

93

16

984

93

15

985

93

14

986

93

15

987

93

16

988

94

15

989

93

32

990

93

45

991

93

43

992

93

37

993

93

29

994

93

23

995

93

20

996

93

18

997

93

16

998

93

17

999

93

16

1000

93

15

1001

93

15

1002

93

15

1003

93

14

1004

93

15

1005

93

15

1006

93

14

1007

93

13

1008

93

14

1009

93

14

1010

93

15

1011

93

16

1012

93

17

1013

93

20

1014

93

22

1015

93

20

1016

93

19

1017

93

20

1018

93

19

1019

93

19

1020

93

20

1021

93

32

1022

93

37

1023

93

28

1024

93

26

1025

93

24

1026

93

22

1027

93

22

1028

93

21

1029

93

20

1030

93

20

1031

93

20

1032

93

20

1033

93

19

1034

93

18

1035

93

20

1036

93

20

1037

93

20

1038

93

20

1039

93

19

1040

93

18

1041

93

18

1042

93

17

1043

93

16

1044

93

16

1045

93

15

1046

93

16

1047

93

18

1048

93

37

1049

93

48

1050

93

38

1051

93

31

1052

93

26

1053

93

21

1054

93

18

1055

93

16

1056

93

17

1057

93

18

1058

93

19

1059

93

21

1060

93

20

1061

93

18

1062

93

17

1063

93

17

1064

93

18

1065

93

18

1066

93

18

1067

93

19

1068

93

18

1069

93

18

1070

93

20

1071

93

23

1072

93

25

1073

93

25

1074

93

24

1075

93

24

1076

93

22

1077

93

22

1078

93

22

1079

93

19

1080

93

16

1081

95

17

1082

95

37

1083

93

43

1084

93

32

1085

93

27

1086

93

26

1087

93

24

1088

93

22

1089

93

22

1090

93

22

1091

93

23

1092

93

22

1093

93

22

1094

93

23

1095

93

23

1096

93

23

1097

93

22

1098

93

23

1099

93

23

1100

93

23

1101

93

25

1102

93

27

1103

93

26

1104

93

25

1105

93

27

1106

93

27

1107

93

27

1108

93

24

1109

93

20

1110

93

18

1111

93

17

1112

93

17

1113

93

18

1114

93

18

1115

93

18

1116

93

19

1117

93

22

1118

93

22

1119

93

19

1120

93

17

1121

93

17

1122

93

18

1123

93

18

1124

93

19

1125

93

19

1126

93

20

1127

93

19

1128

93

20

1129

93

25

1130

93

30

1131

93

31

1132

93

26

1133

93

21

1134

93

18

1135

93

20

1136

93

25

1137

93

24

1138

93

21

1139

93

21

1140

93

22

1141

93

22

1142

93

28

1143

93

29

1144

93

23

1145

93

21

1146

93

18

1147

93

16

1148

93

16

1149

93

16

1150

93

17

1151

93

17

1152

93

17

1153

93

17

1154

93

23

1155

93

26

1156

93

22

1157

93

18

1158

93

16

1159

93

16

1160

93

17

1161

93

19

1162

93

18

1163

93

16

1164

93

19

1165

93

22

1166

93

25

1167

93

29

1168

93

27

1169

93

22

1170

93

18

1171

93

16

1172

93

19

1173

93

19

1174

93

17

1175

93

17

1176

93

17

1177

93

16

1178

93

16

1179

93

15

1180

93

16

1181

93

15

1182

93

17

1183

93

21

1184

93

30

1185

93

53

1186

93

54

1187

93

38

1188

93

30

1189

93

24

1190

93

20

1191

95

20

1192

96

18

1193

96

15

1194

96

11

1195

95

9

1196

95

8

1197

96

7

1198

94

33

1199

93

46

1200

93

37

1201

16

8

1202

0

0

1203

0

0

1204

0

0

1205

0

0

1206

0

0

1207

0

0

1208

0

0

1209

0

0



( 1 ) Direktiva 98/70/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 1998 o kakovosti motornega bencina in dizelskega goriva ter spremembi Direktive 93/12/EGS (UL L 350, 28.12.1998, str. 58).

( 2 ) Izvedbena uredba Komisije (EU) 2017/656 z dne 19. decembra 2016 o upravnih zahtevah v zvezi z mejnimi vrednostmi emisij in homologacijo motorjev z notranjim izgorevanjem za necestno mobilno mehanizacijo v skladu z Uredbo (EU) 2016/1628 Evropskega parlamenta in Sveta (glej stran 364 tega Uradnega lista).

( 3 ) Delegirana uredba Komisije (EU) 2017/655 z dne 19. decembra 2016 o dopolnitvi Uredbe (EU) 2016/1628 Evropskega parlamenta in Sveta glede spremljanja emisij plinastih onesnaževal iz motorjev z notranjim zgorevanjem, vgrajenih v necestno mobilno mehanizacijo, med obratovanjem (glej stran 334 tega Uradnega lista).

( 4 ) Primer metod kalibracije/validacije je na voljo na: http://www.unece.org/es/trans/main/wp29/wp29wgs/wp29grpe/pmpfcp

( 5 ) V ta namen se ne zahteva uporaba kalibracijskih plinov.

( 6 ) Stehiometrična razmerja zrak/gorivo za avtomobilska goriva – SAE J1829, junij 1987. John B. Heywood, Internal combustion engine fundamentals, McGraw-Hill, 1988, poglavje 3.4 „Combustion stoichiometry“ (str. 68 do 72).

( 7 ) Direktiva 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. septembra 2007 o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (UL L 263, 9.10.2007, str. 1).