UREDBA (EU) 2016/399 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA
z dne 9. marca 2016
o Zakoniku Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah)
(kodificirano besedilo)
NASLOV I
SPLOŠNE DOLOČBE
Člen 1
Predmet urejanja in načela
Ta uredba določa, da se osebe pri prehajanju notranjih meja držav članic Unije ne kontrolirajo.
Določa tudi pravila za izvajanje kontrole oseb pri prehajanju zunanjih meja držav članic Unije.
Člen 2
Opredelitev pojmov
V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
„notranje meje“ pomenijo:
skupne kopenske meje vključno z mejami na rekah in jezerih držav članic;
letališča držav članic, namenjena notranjim letom;
morska, rečna in jezerska pristanišča držav članic, namenjena rednim notranjim trajektnim povezavam;
„zunanje meje“ pomenijo kopenske meje držav članic, vključno z mejami na rekah in jezerih, meje na morju in letališčih, rečnih, morskih in jezerskih pristaniščih, pod pogojem, da ne gre za notranje meje;
„notranji let“ pomeni kateri koli let, izključno na ali iz ozemlja držav članic, brez pristajanja na ozemlju tretje države;
„redna notranja trajektna povezava“ pomeni katero koli trajektno povezavo med istima dvema ali več pristanišči, ki se nahajajo na ozemljih držav članic, brez pristajanja na katerih koli pristaniščih izven ozemelj držav članic, in vključuje potniški prevoz ter prevoz vozil v skladu z objavljenim voznim redom;
„osebe, ki imajo pravico do prostega gibanja po pravu Unije“, pomenijo:
državljane Unije v smislu člena 20(1) PDEU in državljane tretjih držav, ki so družinski člani državljana Unije in uveljavljajo svojo pravico do prostega gibanja, za katere se uporablja Direktiva 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 1 );
državljane tretjih držav in njihove družinske člane ne glede na njihovo državljanstvo, ki imajo v skladu s pogodbami med Unijo in njenimi državami članicami na eni strani in temi tretjimi državami na drugi strani pravico do prostega gibanja, ki je enakovredna pravici državljanov Unije;
„državljan tretje države“ pomeni katero koli osebo, ki ni državljan Unije v smislu člena 20(1) PDEU in ni zajeta s točko 5 tega člena;
„oseba, za katero je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa“ pomeni katerega koli državljana tretje države, za katerega je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa v schengenskem informacijskem sistemu (SIS) v skladu z in za namene členov 24 in 26 Uredbe (ES) št. 1987/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ( 2 );
„mejni prehod“ pomeni kateri koli mejni prehod, ki ga pristojni organi odobrijo za prehod zunanjih meja;
„skupni mejni prehod“ pomeni vsak mejni prehod, ki se nahaja na ozemlju države članice ali na ozemlju tretje države, na katerem mejni policisti države članice in mejni policisti tretje države eden za drugim opravljajo izstopno in vstopno kontrolo v skladu s svojim nacionalnim pravom in na podlagi dvostranskega sporazuma;
„nadzor meje“ pomeni dejavnost, ki se izvaja na meji v skladu z in za namene te uredbe zgolj kot odziv nameravanega ali dejanskega prehoda meje, ne glede na vse druge okoliščine, kot so mejna kontrola in varovanje meje;
„mejna kontrola“ pomeni kontrolo, opravljeno na mejnih prehodih, s katero se zagotovi, da se osebam, vključno z njihovimi vozili in predmeti v njihovi posesti, dovoli vstop na ozemlje držav članic ali izstop iz njega;
„varovanje meje“ pomeni varovanje meje med mejnimi prehodi in varovanje mejnih prehodov izven določenega delovnega časa, vključno s preventivnimi ukrepi, za preprečevanje ali odkrivanje nedovoljenih prehodov meje ali izognitev mejni kontroli, da bi prispevali k spremljanju razmer, za boj proti čezmejni kriminaliteti in za sprejemanje ukrepov proti osebam, ki so nezakonito prečkale mejo;
„kontrola v drugi vrsti“ pomeni nadaljnjo kontrolo, ki se lahko izvede na posebni lokaciji, stran od lokacije, kjer se kontrolirajo vse osebe (prva vrsta);
„mejni policist“ pomeni katerega koli javnega uslužbenca, ki je v skladu z nacionalnim pravom dodeljen na mejni prehod ali ob mejo ali v neposredno bližino te meje, ki v skladu s to uredbo in nacionalnim pravom opravlja naloge nadzora na meji;
„prevoznik“ pomeni katero koli fizično ali pravno osebo, ki se poklicno ukvarja s prevozom oseb;
„dovoljenje za prebivanje“ pomeni:
vsa dovoljenja za prebivanje, ki jih izdajo države članice v skladu z enotno obliko, določeno z Uredbo Sveta (ES) št. 1030/2002 ( 3 ), in dovoljenja za prebivanje, izdana v skladu z Direktivo 2004/38/ES;
vse druge listine, ki jih izda država članica državljanom tretjih držav, ki dovoljujejo bivanje na njenem ozemlju in so bile predmet uradne obvestitve in objave v skladu s členom 39, razen:
začasnih dovoljenj, izdanih v času, ko se preučuje prva prošnja za dovoljenje za prebivanje iz točke (a) ali prošnja za azil, in
vizumov, ki jih izdajo države članice v enotni obliki, določeni z Uredbo Sveta (ES) št. 1683/95 ( 4 );
„potniška ladja za križarjenja“ pomeni ladjo, ki sledi določenemu načrtu potovanja v skladu s predhodno določenim programom, ki vključuje program turističnih dejavnosti v različnih pristaniščih in ki običajno ne sprejema novih potnikov, niti ne dovoli potnikom, da bi se med potovanjem izkrcali;
„navtični turizem“ pomeni uporabo rekreacijskih plovil za športne ali turistične namene;
„obalni ribolov“ pomeni ribolov, ki se izvaja s pomočjo ladij, ki se vsak dan ali v 36 urah vrnejo v pristanišče na območju države članice, ne da bi pristale v pristanišču, ki se nahaja v tretji državi;
„delavec na morju“ pomeni osebo, ki dela na napravi na morju, ki se nahaja v teritorialnih vodah ali v območju izključnega pomorskega gospodarskega izkoriščanja držav članic, kot je opredeljeno po mednarodnem pomorskem pravu, in ki se po morju ali zraku redno vrača na ozemlje držav članic;
„grožnja javnemu zdravju“ pomeni katero koli bolezen, ki lahko preraste v epidemijo, kakor je opredeljena v Mednarodnih zdravstvenih pravilih Svetovne zdravstvene organizacije, in druge nalezljive bolezni ali nalezljive parazitske bolezni, če so te predmet zaščitnih predpisov, ki se uporabljajo za državljane držav članic;
„sistem vstopa/izstopa“ (SVI) pomeni sistem, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2017/2226 Evropskega parlamenta in Sveta ( 5 );
„samopostrežni sistem“ pomeni avtomatiziran sistem, ki v celoti ali delno opravlja mejno kontrolo, ki se izvaja za osebe, in se lahko uporabi za predhodni vpis podatkov v SVI;
„elektronski prehod“ pomeni elektronsko upravljano infrastrukturo na točki dejanskega prehoda zunanje meje ali notranje meje, kjer nadzor še ni bil odpravljen;
„avtomatizirani sistem nadzora meje“ pomeni sistem, ki omogoča avtomatizirano prehajanje meje in je sestavljen iz samopostrežnega sistema in elektronskega prehoda;
„potrjevanje verodostojnosti in celovitosti podatkov na čipu“ pomeni postopek, s katerim se z uporabo certifikatov preverja, da podatki na elektronskem pomnilniškem mediju (čipu) prihajajo od organa izdajatelja in da niso bili spremenjeni;
„obsežne izredne razmere v javnem zdravju“ pomenijo izredne razmere v javnem zdravju, ki jih na ravni Unije razglasi Komisija ob upoštevanju informacij pristojnih nacionalnih organov, kadar bi lahko imela resna čezmejna grožnja za zdravje obsežne posledice o izvajanju pravice do prostega gibanja;
„nujno potovanje“ pomeni potovanje osebe, ki je izvzeta iz omejitev vstopa na podlagi člena 21a(4) ali (5), v zvezi z nujno funkcijo ali potrebo, pri čemer se upoštevajo vse veljavne mednarodne obveznosti Unije in držav članic;
„nenujno potovanje“ pomeni potovanje, ki ni nujno potovanje;
„prevozna vozlišča“ pomenijo letališča, morska ali rečna pristanišča, železniške ali avtobusne postaje ter tovorne terminale.
Člen 3
Področje uporabe
Ta uredba se uporablja za vse osebe, ki prehajajo notranje ali zunanje meje držav članic, brez poseganja v:
pravice oseb, ki imajo po pravu Unije pravico do prostega gibanja;
pravice beguncev in oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, zlasti glede nevračanja.
Člen 4
Temeljne pravice
Države članice to uredbo uporabljajo popolnoma skladno z ustreznim pravom Unije, vključno z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), ustreznim mednarodnim pravom, vključno s Konvencijo o statusu beguncev, sprejeto 28. julija 1951 v Ženevi (v nadaljnjem besedilu: Ženevska konvencija), obveznostmi za zagotavljanje mednarodne zaščite, zlasti načelom nevračanja, in temeljnimi pravicami. V skladu s splošnimi načeli prava Unije se odločitve v skladu s to uredbo sprejmejo za vsak primer posebej.
NASLOV II
ZUNANJE MEJE
POGLAVJE I
Prehajanje zunanjih meja in pogoji za vstop
Člen 5
Prehod zunanjih meja
Države članice v skladu s členom 39 uradno obvestijo Komisijo o seznamu svojih mejnih prehodov.
Z odstopanjem od odstavka 1 so lahko dovoljene naslednje izjeme od obveznosti prehoda zunanjih meja le na mejnih prehodih in med določenim delovnim časom:
za posameznike ali skupine oseb, če obstaja posebna potreba za občasno prehajanje zunanjih meja izven mejnih prehodov ali izven določenega delovnega časa, pod pogojem, da posedujejo dovoljenja, ki jih zahteva nacionalno pravo, in da to ni v nasprotju z interesi javnega reda in notranjo varnostjo držav članic. Države članice lahko v dvostranskih sporazumih predvidijo posebne ukrepe. O splošnih izjemah, določenih v nacionalnem pravu in dvostranskih sporazumih, uradno obvestijo Komisijo v skladu s členom 39;
za posameznike ali skupine oseb v nepredvidenem nujnem primeru;
v skladu s posebnimi pravili iz členov 19 in 20 v povezavi s prilogama VI in VII.
Države članice lahko v primeru, kadar veliko število migrantov poskuša nedovoljeno, množično in z uporabo sile prečkati njihove zunanje meje, sprejmejo potrebne ukrepe za ohranitev varnosti, javnega reda in miru.
Vsi ukrepi na podlagi prvega pododstavka tega odstavka in odstavka 3, drugi pododstavek, tega člena se izvajajo sorazmerno in ob polnem upoštevanju pravic:
oseb, ki imajo pravico do prostega gibanja na podlagi prava Unije;
državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas na podlagi Direktive Sveta 2003/109/ES ( 7 ), oseb, ki imajo pravico do prebivanja na podlagi drugih instrumentov Unije ali nacionalnega prava ali ki imajo nacionalne vizume za dolgoročno bivanje, ter njihovih družinskih članov in
državljanov tretjih držav, ki prosijo za mednarodno zaščito.
Člen 6
Pogoji za vstop državljanov tretjih držav
Za načrtovano bivanje na ozemlju držav članic, ki ni daljše od 90 dni v katerem koli obdobju 180 dni, kar zajema vsak dan bivanja v zadnjem 180 dnevnem obdobju, veljajo za državljane tretjih držav naslednji pogoji za vstop:
posedovati morajo veljavno potno listino, ki imetniku dovoljuje prehod meje in izpolnjuje naslednji merili:
veljavna je še vsaj tri mesece po načrtovanem odhodu z ozemlja države članice. V upravičenih nujnih primerih se ta zahteva lahko opusti;
izdana je bila v preteklih desetih letih;
posedovati morajo veljaven vizum, če se to zahteva v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 539/2001 ( 8 ), razen če imajo veljavno dovoljenje za prebivanje ali veljaven vizum za dolgoročno prebivanje;
upravičujejo namen in pogoje nameravanega bivanja in imajo zadostna sredstva za preživljanje, tako za čas nameravanega bivanja kot tudi za vrnitev v svojo matično državo ali tranzit v tretjo državo, kjer bodo zagotovo sprejeti, ali bodo lahko ta sredstva zakonito pridobili;
ne gre za osebe, za katere je bil v SIS razpisan ukrep zavrnitve vstopa;
ne predstavljajo grožnje javnemu redu, notranji varnosti, javnemu zdravju ali mednarodnim odnosom katere koli države članice, zlasti če v nacionalni zbirki podatkov držav članic na isti podlagi ni bil razpisan noben ukrep zavrnitve vstopa;
zagotovijo biometrične podatke, če je to potrebno za:
oblikovanje individualne dokumentacije v SVI v skladu s členoma 16 in 17 Uredbe (EU) 2017/2226;
izvajanje mejne kontrole v skladu s členom 8(3)(a)(i) in (g)(i) te uredbe, členom 23(2) in (4) Uredbe (EU) 2017/2226 in, kadar je ustrezno, členom 18 Uredbe (ES) št. No 767/2008 Evropskega parlamenta in Sveta ( 9 ).
O referenčnih zneskih, ki jih določijo države članice, se uradno obvesti Komisijo v skladu s členom 39.
Preverjanje zadostnih sredstev za preživljanje lahko temelji na gotovini, potovalnih čekih in kreditnih karticah, ki jih ima državljan tretje države. Tudi garantne izjave, kadar so predvidene z nacionalnim pravom, in garantna pisma gostiteljev, kakor je opredeljeno z nacionalnim pravom, v primeru, da državljan tretje države prebiva pri gostitelju, lahko služijo kot dokazilo zadostnih sredstev za preživljanje.
Z odstopanjem od odstavka 1:
državljanom tretjih držav, ki ne izpolnjujejo vseh pogojev iz odstavka 1, imajo pa dovoljenje za prebivanje ali vizum za daljše bivanje, se dovoli vstop na ozemlje drugih držav članic za namene tranzita, zato da lahko vstopijo na ozemlje države članice, ki je izdala dovoljenje za prebivanje ali vizum za daljše bivanje, razen če so njihova imena na nacionalnem seznamu razpisanih ukrepov države članice, katere zunanje meje želijo prestopiti, in razpisani ukrep spremljajo navodila za zavrnitev vstopa ali tranzita;
državljanom tretjih držav, ki izpolnjujejo pogoje iz odstavka 1, razen iz točke (b), in so prišli na mejo, se lahko dovoli vstop na ozemlje držav članic, če je vizum izdan na meji v skladu s členoma 35 in 36 Uredbe (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta ( 10 ).
Države članice v skladu s členom 46 Uredbe (ES) št. 810/2009 in Prilogo XII k tej uredbi zbirajo statistične podatke o vizumih, izdanih na meji.
Če vizuma ni mogoče nalepiti v listino, se izjemoma nalepi na poseben list, vstavljen v listino. V tem primeru se uporabi enotna oblika obrazca, na katerega se nalepi vizum, določena v Uredbi Sveta (ES) št. 333/2002 ( 11 );
državljanom tretjih držav, ki ne izpolnjujejo enega ali več pogojev iz odstavka 1, lahko država članica dovoli vstop na svoje ozemlje iz humanitarnih razlogov, na podlagi nacionalnega interesa ali zaradi mednarodnih obveznosti. Kadar je bil glede takega državljana tretje države razpisan ukrep iz odstavka 1(d), država članica, ki mu je dovolila vstop na svoje ozemlje, o tem obvesti druge države članice.
Člen 6a
Državljani tretjih držav, katerih podatki se vnesejo v SVI
V skladu s členi 16, 17, 19 in 20 Uredbe (EU) 2017/2226 se pri vstopu in izstopu v SVI vnesejo podatki o naslednjih kategorijah oseb:
državljanov tretjih držav, ki jim je bil dovoljen vstop za kratkoročno bivanje v skladu s členom 6(1) te uredbe;
državljanov tretjih držav, ki so družinski člani državljana Unije, za katerega se uporablja Direktiva 2004/38/ES, in nimajo dovoljenja za prebivanje na podlagi navedene direktive;
državljanov tretjih držav, ki:
so družinski člani državljana tretje države, ki ima na podlagi sporazuma med Unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter tretjo državo na drugi strani pravico do prostega gibanja, enakovredno pravici državljanov Unije, in
nimajo dovoljenja za prebivanje na podlagi Direktive 2004/38/ES ali dovoljenja za prebivanje na podlagi Uredbe (ES) št. 1030/2002;
V SVI se ne vnesejo podatki o naslednjih kategorijah oseb:
državljanih tretjih držav, ki so družinski člani državljana Unije, za katerega se uporablja Direktiva 2004/38/ES, in imajo dovoljenje za prebivanje v skladu z navedeno direktivo, ne glede na to, ali tega državljana Unije spremljajo oziroma se mu pridružijo;
državljanih tretjih držav, ki so družinski člani državljana tretje države, ne glede na to, ali tega državljana tretje države spremljajo oziroma se mu pridružijo, kadar:
ima ta državljan tretje države na podlagi sporazuma med Unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter tretjo državo na drugi strani pravico do prostega gibanja, enakovredno pravici državljanov Unije, in
imajo ti državljani tretjih držav dovoljenje za prebivanje na podlagi Direktive 2004/38/ES ali dovoljenje za prebivanje na podlagi Uredbe (ES) št. 1030/2002;
imetnikih dovoljenj za prebivanje iz točke 16 člena 2, ki niso zajeti v točkah (a) in (b) tega odstavka;
imetnikih vizumov za dolgoročno bivanje;
državljanih Andore, Monaka in San Marina ►C1 ter imetnikih potnega lista, ki ga je izdala Vatikanska mestna država oziroma Sveti sedež; ◄
osebah ali kategorijah oseb, ki so izvzete iz mejne kontrole ali uživajo ugodnosti na podlagi posebnih pravil glede mejne kontrole, med katere spadajo:
voditelji držav, voditelji vlad in člani nacionalnih vlad ter spremljajoči zakonci, in člani njihovih uradnih delegacij, ter vladarji in drugi visoki člani kraljeve družine, v skladu s točko 1 Priloge VII;
piloti letal in drugi člani posadke v skladu s točko 2 Priloge VII;
pomorščaki v skladu s točko 3 Priloge VII in pomorščaki, ki se nahajajo na ozemlju države članice samo ob pristanku njihove ladje in ostanejo na območju pristanišča;
čezmejni delavci v skladu s točko 5 Priloge VII;
reševalne službe, policija, gasilci v nujnih primerih in mejni policisti v skladu s točko 7 Priloge VII;
delavci na morju v skladu s točko 8 Priloge VII;
člani posadke in potniki na potniških ladjah za križarjenje v skladu s točkami 3.2.1, 3.2.2 in 3.2.3 Priloge VI;
osebe na krovu rekreacijskih plovil, pri katerih ni treba opraviti mejne kontrole v skladu s točkami 3.2.4, 3.2.5 in 3.2.6 Priloge VI;
osebah, za katere velja odstopanje od obveznosti prehoda zunanjih meja le na mejnih prehodih in med določenim delovnim časom v skladu s členom 5(2);
osebah, ki za prehod meje predložijo veljavno dovoljenje za obmejni promet v skladu z Uredbo (ES) št. 1931/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ( *3 );
članov posadke potniških in tovornih vlakov na mednarodnih progah;
osebah, ki pri prehodu meje predložijo:
veljaven poenostavljeni železniški tranzitni dokument, izdan v skladu z Uredbo Sveta št. 693/2003 ( *4 ); ali
veljaven poenostavljeni tranzitni dokument, izdan v skladu z Uredbo št. 693/2003, če med tranzitom potujejo z vlakom in ne izstopijo na ozemlju države članice.
POGLAVJE II
Nadzor zunanjih meja in zavrnitev vstopa
Člen 7
Izvajanje mejnih kontrol
Kateri koli ukrepi, ki se izvajajo pri opravljanju njihovih nalog, so sorazmerni s cilji, ki naj se s temi ukrepi dosežejo.
Člen 8
Mejna kontrola oseb
Kontrola lahko zajema tudi prevozna sredstva in predmete v posesti oseb, ki prehajajo mejo. Pri izvajanju kakršnih koli preiskav se uporablja pravo zadevne države članice.
Pri osebah, ki imajo pravico do prostega gibanja po pravu Unije, se pri vstopu in izstopu opravi naslednja kontrola:
preverjanje identitete in državljanstva osebe ter verodostojnosti in veljavnosti potne listine za prestop meje, tudi s preverjanjem podatkov v ustreznih zbirkah podatkov, zlasti v:
SIS;
Interpolovi podatkovni zbirki o ukradenih in izgubljenih potovalnih dokumentih;
nacionalnih zbirkah podatkov o ukradenih, protipravno odtujenih, izgubljenih in razveljavljenih potnih listinah.
Če potna listina vsebuje elektronski pomnilniški medij (čip), se verodostojnost in celovitost podatkov na čipu potrdi s pomočjo celotne verige veljavnih certifikatov, razen če je to tehnično nemogoče ali, v primeru potne listine, ki jo je izdala tretja država, zaradi nerazpoložljivosti veljavnih certifikatov;
preverjanje, da oseba, ki ima pravico do prostega gibanja po pravu Unije, ne predstavlja grožnje javnemu redu, notranji varnosti, javnemu zdravju ali mednarodnim odnosom katere koli države članice, tudi s preverjanjem podatkov v SIS in drugih ustreznih zbirkah podatkov Unije. To ne posega v preverjanje v nacionalnih in Interpolovih zbirkah podatkov.
V primerih dvoma glede verodostojnosti potne listine ali identitete imetnika potne listine se preveri vsaj enega od biometričnih identifikatorjev, vdelanih v potne liste in potovalne dokumente, izdane v skladu z Uredbo (ES) št. 2252/2004. Kadar je mogoče, se takšno preverjanje izvaja tudi za potne listine, ki jih navedena uredba ne zajema.
Za osebe, katerih vstop je treba evidentirati v SVI v skladu s členom 6a te uredbe, se izvede preverjanje njihove identitete v skladu s členom 23(2) Uredbe (EU) 2017/2226 in po potrebi ugotavljanje identitete v skladu s členom 23(4) navedene uredbe.
Kadar bi preverjanje v zbirkah podatkov iz točk (a) in (b) odstavka 2 nesorazmerno vplivalo na pretok prometa, se lahko država članica odloči na podlagi ocene tveganj, povezanih z javnim redom, notranjo varnostjo, javnim zdravjem ali mednarodnimi odnosi katere koli države članice, izvajati navedeno ciljno usmerjeno preverjanje na določenih mejnih prehodih.
Obseg in trajanje začasne omejitve na ciljno usmerjeno preverjanje v zbirkah podatkov ne presegata tega, kar je nujno potrebno, in se določita v skladu z oceno tveganja, ki jo je izvedla zadevna država članica. V oceni tveganja se navedejo razlogi za začasno omejitev na ciljno usmerjeno preverjanje v zbirkah podatkov in se med drugim upošteva nesorazmeren vpliv na pretok prometa ter zagotovijo statistični podatki o potnikih in incidentih, povezanih s čezmejnim kriminalom. Ocena se redno posodablja.
Za osebe, za katere se načeloma ne opravi ciljno usmerjeno preverjanje v zbirkah podatkov, je treba opraviti vsaj preverjanje za ugotovitev njihove identitete na podlagi izročitve ali predložitve potnih listin. Takšno preverjanje zajema hitro in enostavno preverjanje veljavnosti potne listine za prestop meje ter prisotnosti znakov ponarejanja, po potrebi z uporabo tehničnih naprav, v primerih dvoma glede potne listine ali kjer se nakazuje, da bi taka oseba lahko predstavljala grožnjo javnemu redu, notranji varnosti, javnemu zdravju ali mednarodnim odnosom držav članic, pa mejni policist preveri zbirke podatkov iz točk (a) in (b) odstavka 2.
Zadevna država članica svojo oceno tveganja in njene posodobitve nemudoma posreduje Evropski agenciji za mejno in obalno stražo (v nadaljnjem besedilu: Agencija), ustanovljeni z Uredbo (EU) 2016/1624 Evropskega parlamenta in Sveta ( 12 ), ter vsakih šest mesecev Komisiji in Agenciji poroča o uporabi ciljno usmerjenega preverjanja v zbirkah podatkov. Zadevna država članica se lahko odloči, da oceno tveganja ali njene dele označi za tajne.
Kadar namerava država članica izvajati ciljno usmerjeno preverjanje v zbirkah podatkov v skladu z odstavkom 2a, o tem nemudoma uradno obvesti druge države članice, Agencijo in Komisijo. Zadevna država članica se lahko odloči, da uradno obvestilo ali njegove dele označi za tajne.
Kadar imajo države članice, Agencija ali Komisija pomisleke glede namere izvajati ciljno usmerjeno preverjanje v zbirkah podatkov, o teh pomislekih nemudoma uradno obvestijo zadevno državo članico. Zadevna država članica te pomisleke upošteva.
V zvezi z zračnimi mejami se odstavka 2a in 2b uporabljata v prehodnem obdobju največ šestih mesecev od 7. aprila 2017.
V izjemnih primerih, kadar na določenem letališču obstajajo posebne infrastrukturne težave, ki zahtevajo daljše obdobje za prilagoditev, da se omogoči izvajanje sistematičnega preverjanja v zbirkah podatkov, ne da bi to nesorazmerno vplivalo na pretok prometa, se lahko za določeno letališče šestmesečno prehodno obdobje iz prvega pododstavka podaljša za največ 18 mesecev v skladu s postopkom iz tretjega pododstavka.
V ta namen država članica najpozneje tri mesece pred iztekom prehodnega obdobja iz prvega pododstavka Komisijo, Agencijo in druge države članice uradno obvesti o posebnih infrastrukturnih težavah na zadevnem letališču, predvidenih ukrepih za njihovo odpravo in potrebnem časovnem obdobju za njihovo izvedbo.
Kadar obstajajo posebne infrastrukturne težave, ki zahtevajo daljše obdobje za prilagoditev, Komisija v enem mesecu po prejemu uradnega obvestila iz tretjega pododstavka in po posvetovanju z Agencijo pooblasti zadevno državo članico, da podaljša prehodno obdobje za zadevno letališče in, kjer je primerno, določi trajanje tega podaljšanja.
Preverjanje v zbirkah podatkov iz točk (a) in (b) odstavka 2 se lahko izvede vnaprej na podlagi podatkov o potnikih, prejetih v skladu z Direktivo Sveta 2004/82/ES ( 13 ) ali v skladu z drugim pravom Unije ali nacionalnim pravom.
Kadar se navedeno preverjanje izvede vnaprej na podlagi takšnih podatkov o potnikih, se vnaprej prejeti podatki preverijo na mejnem prehodu glede na podatke v potni listini. Preverijo se tudi identiteta in državljanstvo zadevne osebe ter verodostojnost in veljavnost potne listine za prestop meje.
Pri državljanih tretjih držav se pri vstopu in izstopu opravi temeljita kontrola, kot sledi:
temeljita kontrola pri vstopu obsega preverjanje pogojev, ki urejajo vstop po členu 6(1) in, kadar je primerno, listin, ki dovoljujejo prebivanje in opravljanje poklicnih dejavnosti. To vključuje podroben pregled, ki obsega naslednje vidike:
preverjanje identitete in državljanstva državljana tretje države ter verodostojnosti in veljavnosti potne listine za prestop meje, tudi s preverjanjem v ustreznih zbirkah podatkov, zlasti v:
SIS;
Interpolovi podatkovni zbirki o ukradenih in izgubljenih potovalnih dokumentih;
nacionalnih zbirkah podatkov o ukradenih, protipravno odtujenih, izgubljenih in razveljavljenih potnih listinah.
Pri potnih listih in potnih listinah, ki vsebujejo elektronski pomnilniški medij (čip), se verodostojnost in celovitost podatkov na čipu preveri pod pogojem, da so na voljo veljavni certifikati.
Kadar potna listina vsebuje podobo obraza, evidentirano na elektronskem pomnilniškem mediju (čipu), in če je ta podoba obraza tehnično dostopna, preverjanje vključuje preverjanje te podobe obraza z njenim elektronskim primerjanjem s podobo obraza zadevnega državljana tretje države, posneto v živo, z izjemo državljanov tretjih držav, ki imajo v SVI že evidentirano individualno dokumentacijo. Če je tehnično in pravno mogoče, se to preverjanje lahko opravi tudi s primerjanjem prstnih odtisov, odvzetih na kraju samem, s prstnimi odtisi, ki so evidentirani na elektronskem pomnilniškem mediju (čipu);
preverjanje, ali ima potna listina zahtevani vizum ali dovoljenje za prebivanje, kadar je to ustrezno;
za osebe, katerih vstop ali zavrnitev vstopa je treba evidentirati v SVI v skladu s členom 6a te uredbe, preverjanje njihove identitete v skladu s členom 23(2) Uredbe (EU) 2017/2226 in po potrebi ugotavljanje identitete v skladu s členom 23(4) navedene uredbe;
za osebe, katerih vstop ali zavrnitev vstopa je treba evidentirati v SVI v skladu s členom 6a te uredbe, preverjanje, da državljan tretje države ni dosegel ali prekoračil najdaljšega trajanja dovoljenega bivanja na ozemlju držav članic, ter, za državljane tretjih držav, ki imajo vizum, izdan za enkratni ali dvakratni vstop, preverjanje, da spoštujejo največje število dovoljenih vstopov, in sicer z vpogledom v SVI v skladu s členom 23 Uredbe (EU) 2017/2226;
preverjanje v zvezi s točkami odhoda in namembnega kraja državljana tretje države in namen predvidenega bivanja ter po potrebi preverjanje ustreznih dokazil;
preverjanje, ali ima državljan tretje države zadostna sredstva za preživljanje za trajanje in namen predvidenega bivanja, za vrnitev v njegovo matično državo ali tranzit v tretjo državo, kjer bo zagotovo sprejet, ali da lahko ta sredstva zakonito pridobi;
preverjanje, da ni verjetno, da bi zadevni državljan tretje države, njegova prevozna sredstva ali predmeti, ki jih prevaža, ogrozili javni red, notranjo varnost, javno zdravje ali mednarodne odnose katere koli države članice. Takšno preverjanje vključuje neposredno preverjanje podatkov in razpisanih ukrepov za osebe in po potrebi predmete v SIS in drugih ustreznih zbirkah podatkov Unije ter ukrepanje, če je potrebno, na podlagi razpisanih ukrepov. To ne posega v preverjanje v nacionalnih in Interpolovih zbirkah podatkov;
če je državljan tretje države imetnik vizuma iz člena 6(1)(b), temeljita kontrola pri vstopu vključuje tudi preverjanje istovetnosti imetnika vizuma in verodostojnosti vizuma z iskanjem podatkov v vizumskem informacijskem sistemu (VIS) v skladu s členom 18 Uredbe (ES) št. 767/2008;
če je državljan tretje države imetnik vizuma za dolgoročno bivanje ali dovoljenja za prebivanje, temeljita kontrola pri vstopu vključuje preverjanje identitete imetnika vizuma za dolgoročno bivanje ali dovoljenja za prebivanje ter verodostojnosti in veljavnosti vizuma za dolgoročno bivanje ali dovoljenja za prebivanje s preverjanjem podatkov v VIS v skladu s členom 22g Uredbe (ES) št. 767/2008.
V okoliščinah, kadar je preverjanje identitete imetnika vizuma za dolgoročno bivanje ali dovoljenja za prebivanje ter verodostojnosti in veljavnosti vizuma za dolgoročno bivanje ali dovoljenja za prebivanje neuspešno ali kadar obstajajo dvomi glede identitete imetnika, verodostojnosti vizuma za dolgoročno bivanje ali dovoljenja za prebivanje ali potne listine, ustrezno pooblaščeno osebje navedenih pristojnih organov preveri čip listine;
▼M5 —————
temeljita kontrola pri izstopu obsega:
preverjanje identitete in državljanstva državljana tretje države ter verodostojnosti in veljavnosti potne listine za prestop meje, tudi z vpogledom v podatke v ustreznih zbirkah podatkov, zlasti v:
SIS;
Interpolovi podatkovni zbirki o ukradenih in izgubljenih potovalnih dokumentih;
nacionalnih zbirkah podatkov o ukradenih, protipravno odtujenih, izgubljenih in razveljavljenih potnih listinah.
Pri potnih listih in potnih listinah, ki vsebujejo elektronski pomnilniški medij (čip), se verodostojnost in celovitost podatkov na čipu preveri pod pogojem, da so na voljo veljavni certifikati.
Kadar potna listina vsebuje podobo obraza, evidentirano na elektronskem pomnilniškem mediju (čipu), in če je ta podoba obraza tehnično dostopna, to preverjanje vključuje preverjanje te podobe obraza z njenim elektronskim primerjanjem s podobo obraza zadevnega državljana tretje države, posneto v živo, z izjemo državljanov tretjih držav, ki imajo v SVI že evidentirano individualno dokumentacijo. Če je tehnično in pravno mogoče, se to preverjanje lahko opravi tudi s primerjanjem prstnih odtisov, odvzetih na kraju samem, s prstnimi odtisi, ki so evidentirani na elektronskem pomnilniškem mediju (čipu);
preverjanje, da zadevni državljan tretje države ne predstavlja grožnje javnemu redu, notranji varnosti, javnemu zdravju ali mednarodnim odnosom katere koli države članice, vključno s preverjanjem v SIS in drugih ustreznih zbirkah podatkov Unije. To ne posega v preverjanje v nacionalnih in Interpolovih zbirkah podatkov;
za osebe, katerih izstop je treba evidentirati v SVI v skladu s členom 6a te uredbe, preverjanje identitete v skladu s členom 23(2) Uredbe (EU) 2017/2226 in po potrebi ugotavljanje identitete v skladu s členom 23(4) navedene uredbe;
za osebe, katerih izstop je treba evidentirati v SVI v skladu s členom 6a te uredbe, preverjanje, da državljan tretje države ni prekoračil najdaljšega trajanja dovoljenega bivanja na ozemlju držav članic, in sicer z vpogledom v SVI v skladu s členom 23(3) Uredbe (EU) 2017/2226;
poleg kontrole iz točke (g) lahko temeljita kontrola pri izstopu obsega tudi:
preverjanje, ali poseduje oseba veljaven vizum, če to zahteva Uredba (ES) št. 539/2001, razen če poseduje veljavno dovoljenje za prebivanje; takšno preverjanje lahko vključuje iskanje podatkov v VIS v skladu s členom 18 Uredbe (ES) št. 767/2008;
▼M3 —————
▼M2 —————
za ugotavljanje identitete katere koli osebe, ki ne izpolnjuje ali ne izpolnjuje več pogojev za vstop, bivanje ali prebivanje na ozemlju držav članic, se lahko opravi vpogled v VIS v skladu s členom 20 Uredbe (ES) št. 767/2008, v SVI pa se lahko vpogleda v skladu s členom 27 Uredbe (EU) 2017/2226;
preverjanje v zbirkah podatkov iz točke (a)(i) in (vi) ter točke (g) se lahko izvede vnaprej na podlagi podatkov o potnikih, prejetih v skladu z Direktivo 2004/82/ES ali drugim pravom Unije ali nacionalnim pravom.
Kadar se navedeno preverjanje izvede vnaprej na podlagi takšnih podatkov o potnikih, se vnaprej prejeti podatki preverijo na mejnem prehodu glede na podatke v potni listini. Preverijo se tudi identiteta in državljanstvo zadevne osebe ter verodostojnost in veljavnost potne listine za prestop meje;
kadar obstaja dvom glede verodostojnosti potne listine ali identitete državljana tretje države, kontrola, kadar je mogoče, vključuje preverjanje vsaj enega od biometričnih identifikatorje, vdelanih v potne listine.
V skladu s členom 69(1) Uredbe (EU) 2019/817 se ta odstavek uporablja od začetka delovanja detektorja več identitet v skladu s členom 72(4) navedene uredbe.
Informacije so na voljo v vseh uradnih jezikih Unije in jeziku(-ih) države ali držav, ki mejijo na državo članico, in navajajo, da lahko državljan tretje države zaprosi za ime ali službeno identifikacijsko številko mejnih policistov, ki izvajajo temeljito kontrolo v drugi vrsti, kakor tudi ime mejnega prehoda in datum prehoda meje.
Člen 8a
Uporaba samopostrežnih sistemov za predhodni vpis podatkov v SVI
Osebe, ki morajo biti za prehod meje evidentirane v SVI v skladu s členom 6a, lahko uporabijo samopostrežne sisteme za namen predhodnega vpisa podatkov iz točke (a) odstavka 4 tega člena v SVI, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:
potna listina vsebuje elektronski pomnilniški medij (čip), verodostojnost in celovitosti podatkov na čipu pa sta potrjeni s celotno verigo veljavnih certifikatov;
potna listina vsebuje podobo obraza, evidentirano na elektronskem pomnilniškem mediju (čipu), do katerega lahko samopostrežni sistem tehnično dostopa, da se preveri identiteta imetnika potne listine s primerjavo podobe obraza, evidentirane na elektronskem pomnilniškem mediju (čipu), z njegovo podobo obraza, posneto v živo; če je tehnično in pravno mogoče, se to preverjanje lahko opravi tudi s primerjanjem prstnih odtisov, odvzetih na kraju samem, s prstnimi odtisi, ki so evidentirani na elektronskem pomnilniškem mediju (čipu) potne listine.
Poleg tega se v skladu s členom 23(4) Uredbe (EU) 2017/2226 pri ugotavljanju identitete v SVI uporabljajo naslednje določbe:
če se pri državljanih tretjih držav, za katere velja vizumska obveznost pri prehodu zunanjih meja, pri iskanju s podatki iz člena 18(1) Uredbe (ES) št. 767/2008 v VIS izkaže, da je oseba evidentirana v VIS, se izvede preverjanje prstnih odtisov v VIS v skladu s členom 18(6) Uredbe (ES) št. 767/2008. Če preverjanje osebe v skladu z odstavkom 2 tega člena ni bilo uspešno, se opravi dostop do podatkov iz VIS za ugotavljanje identitete v skladu s členom 20 Uredbe (ES) št. 767/2008;
pri državljanih tretjih držav, ki so izvzeti iz vizumske obveznosti pri prehodu zunanjih meja in jih v SVI po ugotavljanju identitete v skladu s členom 27 Uredbe (EU) 2017/2226 ni mogoče najti, se opravi vpogled v VIS v skladu s členom 19a Uredbe (ES) št. 767/2008.
Če podatki o osebi iz odstavka 1 tega člena niso evidentirani v SVI v skladu z odstavkoma 2 in 3:
državljani tretjih držav, za katere velja vizumska obveznost pri prehodu zunanjih meja, prek samopostrežnega sistema v SVI predhodno vpišejo podatke iz člena 16(1) in člena 16(2)(c) do (f) Uredbe (EU) 2017/2226, ter, če je ustrezno, podatke iz člena 16(6) navedene uredbe, državljani tretjih držav, ki so izvzeti iz vizumske obveznosti pri prehodu zunanjih meja, pa prek samopostrežnega sistema v SVI predhodno vpišejo podatke iz člena 17(1)(a), (b) in (c) in 16(2)(c) navedene uredbe ter, če je ustrezno, podatke iz člena (17)(1)(d) navedene uredbe;
nato se osebo napoti k mejnemu policistu, ki:
v primeru, če prek samopostrežnega terminala ni bilo mogoče zbrati vseh zahtevanih podatkov, predhodno vpiše zadevne podatke;
preveri:
ko je odločitev o dovolitvi ali zavrnitvi vstopa sprejeta, potrdi podatke iz točke (a) tega odstavka in vnese podatke iz členov 16(2)(a) in (b) in 18(6)(a), (b), (c) in (d) Uredbe (EU) 2017/2226 v SVI.
Kadar je v skladu z odstavkom 5 razvidno, da ima oseba iz odstavka 1 tega člena v SVI evidentirano individualno dokumentacijo, vendar je treba njene podatke posodobiti:
ta oseba posodobi podatke v SVI, tako da jih predhodno vpiše prek samopostrežnega sistema;
se ta oseba napoti k mejnemu policistu, ki preveri pravilnost posodobitve iz točke (a) tega odstavka in ko je odločitev o dovolitvi ali zavrnitvi vstopa sprejeta, posodobi individualno dokumentacijo v skladu s členom 14(2) Uredbe (EU) 2017/2226.
Člen 8b
Uporaba samopostrežnih sistemov in elektronskih prehodov za prehajanje meje s strani oseb, ki morajo biti za prehod meje evidentirani v SVI
Osebam, ki morajo biti za prehod meje evidentirane v SVI v skladu s členom 6a, se lahko dovoli uporaba samopostrežnega sistema z namenom opravljanja mejne kontrole, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:
potna listina vsebuje elektronski pomnilniški medij (čip), verodostojnost in celovitost podatkov na čipu pa sta potrjeni s celotno verigo veljavnih certifikatov;
potna listina vsebuje podobo obraza, evidentirano na elektronskem pomnilniškem mediju (čipu), do katerega lahko samopostrežni sistem tehnično dostopa, da se preveri identiteta imetnika potne listine s primerjavo podobe obraza, evidentirane na čipu, z njegovo podobo obraza, posneto v živo; ter
oseba je že vpisana ali predhodno vpisana v SVI.
Če se osebi dovoli dostop do nacionalnega programa za poenostavitev, ki ga vzpostavi država članica v skladu s členom 8d, se pri mejni kontroli pri vstopu, opravljeni s samopostrežnim sistemom, lahko izpusti preverjanje vidikov iz člena 8(3)(a)(iv) in (v), ko ta oseba prehaja zunanje meje te države članice ali zunanje meje druge države članice, ki je s to državo članico sklenila sporazum, na podlagi katerega je bil odobren dostop, kot je določeno v členu 8d(9).
Oseba se napoti k mejnemu policistu v skladu z odstavkom 3 v vseh naslednjih primerih:
kadar ni izpolnjen eden ali več pogojev iz odstavka 1;
kadar se pri kontroli pri vstopu ali izstopu iz odstavka 2 razkrije, da ni izpolnjen eden ali več pogojev za vstop ali izstop;
kadar rezultati kontrole pri vstopu ali izstopu iz odstavka 2 vzbujajo pomisleke o identiteti osebe ali pokažejo, da se za osebo šteje, da predstavlja nevarnost notranji varnosti, javnemu redu ali mednarodnim odnosom katere koli države članice ali nevarnost javnemu zdravju;
v primeru dvoma;
kadar ni na voljo elektronskih prehodov.
Člen 8c
Standardi za uporabo avtomatiziranih sistemov nadzora meje
Avtomatizirani sistemi nadzora meje morajo biti, kolikor je mogoče, zasnovani tako, da jih lahko uporablja vsakdo, razen otrok, mlajših od 12 let. Poleg tega morajo biti zasnovani na način, ki v celoti spoštuje človekovo dostojanstvo, zlasti v primerih ranljivih oseb. Če se države članice odločijo za uporabo avtomatiziranega sistema nadzora meje, morajo zagotoviti navzočnost zadostnega števila osebja za pomoč pri uporabi takih sistemov.
Člen 8d
Nacionalni programi za poenostavitev
Te državljane tretjih držav predhodno varnostno preverijo mejni policisti, organi, pristojni za izdajo vizumov, kot so opredeljeni v točki 3 člena 4 Uredbe (EGS) št. 767/2008, ali organi, pristojni za priseljevanje, kot so opredeljeni v točki (4) člena 3(1) Uredbe (EU) 2017/2226.
Organi iz odstavka 3 odobrijo dostop do nacionalnega programa za poenostavitev le, kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:
prosilec izpolnjuje pogoje za vstop, določene v členu 6(1);
prosilčeva potna listina in, kjer je ustrezno, vizum, vizum za dolgoročno bivanje ali dovoljenje za prebivanje, so veljavni in niso lažni, prenarejeni ali ponarejeni;
prosilec dokaže potrebo po pogostem ali rednem potovanju ali utemelji svoje razloge za takšno potovanje;
prosilec dokaže svojo integriteto in zanesljivost in zlasti, kadar je ustrezno, da so bili predhodni vizum ali vizumi z omejeno ozemeljsko veljavnostjo uporabljeni zakonito, svoj ekonomski položaj v matični državi in pristno namero, da ozemlje držav članic zapusti pred koncem obdobja dovoljenega bivanja. V skladu s členom 25 Uredbe (EU) 2017/2226 imajo organi iz odstavka 3 tega člena dostop do SVI za preverjanje, da prosilec pred tem ni prekoračil najdaljšega trajanja dovoljenega bivanja na ozemlju držav članic;
prosilec utemelji namen in okoliščine načrtovanega bivanja;
prosilec ima zadostna sredstva za preživljanje tako v času načrtovanega bivanja, kakor tudi za vrnitev v matično državo ali državo prebivališča, ali pa je navedena sredstva zmožen zakonito pridobiti;
opravljen je bilo vpogled v SIS.
V primeru podaljšanja država članica vsako leto ponovno oceni položaj vsakega državljana tretje države, ki mu je odobren dostop do nacionalnega programa za poenostavitev, da se zagotovi, da na podlagi posodobljenih informacij zadevni državljan tretje države še vedno izpolnjuje pogoje iz odstavka 4. Ta ponovna ocena se lahko izvede v okviru izvajanja mejne kontrole.
Mejni policisti lahko izvedejo preverjanje državljana tretje države, ki je upravičenec do nacionalnega programa za poenostavitev, pri vstopu v skladu s členom 8(3)(a) in (b) ter pri izstopu v skladu s členom 8(3)(g) tudi brez elektronske primerjave biometričnih podatkov, vendar pa s primerjavo podobe obraza, evidentirane na elektronskem pomnilniškem mediju (čipu), ter podobe obraza iz individualne dokumentacije državljana tretje države v SVI, z obrazom tega državljana tretje države. Celotno preverjanje se izvaja naključno in na podlagi analize tveganja.
Sredstva za preživljanje se preverijo glede na trajanje in namen predvidenega bivanja ali bivanj ter ob upoštevanju povprečnih cen prehrane in nočitev v nizkocenovnih namestitvah v zadevnih državah članicah, pri čemer se uporabijo referenčni zneski, ki jih določijo države članice v skladu s členom 39(1)(c). Kot dokaz o zadostnih sredstvih za preživljanje lahko služi tudi dokazilo o plačilu stroškov s strani sponzorja, dokazilo o zasebni nastanitvi ali oboje.
Obravnava vloge temelji zlasti na verodostojnosti in zanesljivosti predloženih dokumentov ter resničnosti in zanesljivosti vložnikovih izjav. Če ima država članica, odgovorna za obravnavo vloge, kakršne koli dvome o prosilcu, njegovih izjavah ali dokazilih, ki so bila predložena, se lahko pred sprejetjem kakršne koli odločitve o vlogi posvetuje z drugimi državami članicami.
Člen 9
Delna opustitev mejne kontrole
Odločitev o delni opustitvi mejne kontrole sprejme poveljujoči mejni policist na mejnem prehodu.
Taka delna opustitev mejne kontrole je začasna, prilagojena okoliščinam, ki jo opravičujejo, in se uvaja postopoma.
Kadar je nemogoče vnesti podatke v centralni sistem SVI ali v primeru izpada delovanja centralnega sistema SVI, se uporabljajo vse naslednje določbe:
z odstopanjem od člena 6a te uredbe se podatki iz členov 16 do 20 Uredbe (EU) 2017/2226 začasno shranijo v nacionalni enotni vmesnik, kot je opredeljen v členu 7 navedene uredbe. Kadar to ni mogoče, se podatki začasno shranijo lokalno v elektronski obliki. V obeh primerih se podatki v centralni sistem SVI vnesejo, takoj ko to ni več tehnično nemogoče oziroma po odpravi izpada delovanja. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe in vzpostavijo potrebno infrastrukturo, opremo in vire za zagotovitev, da se lahko taka začasna lokalna hramba izvede kadar koli in za kateri koli njihov mejni prehod;
Brez poseganja v obveznost izvajanja mejne kontrole v skladu s to uredbo, v izjemnih razmerah, ko je tehnično nemogoče vnesti podatke v centralni sistem SVI in nacionalni enotni vmesnik ter je tehnično nemogoče začasno shraniti podatke lokalno v elektronski obliki, mejni policist ročno shrani podatke o vstopu/izstopu v skladu s členi 16 do 20 Uredbe (EU) 2017/2226, razen biometričnih podatkov, ter odtisne vstopni ali izstopni žig v potno listino državljana tretje države. Navedeni podatki se vnesejo v centralni sistem SVI, takoj ko je to tehnično mogoče.
V izjemnih razmerah iz drugega pododstavka te točke države članice v skladu s členom 21(2) Uredbe (EU) 2017/2226 obvestijo Komisijo o žigosanju potovalnih dokumentov.
z odstopanjem od členov 8(3)(a)(iii) in (g)(iv) te uredbe se za državljane tretjih držav, ki imajo vizum iz člena 6(1)(b), kadar je to tehnično mogoče, preverjanje identitete imetnika vizuma opravi z vpogledom neposredno v VIS v skladu s členom 18 Uredbe (ES) št. 767/2008.
Člen 10
Ločene steze in oznake na znakih
Države članice lahko uvedejo ločene steze na morskih in kopenskih mejnih prehodih ter na mejah med državami članicami, ki ne uporabljajo člena 22 na svojih skupnih mejah. Znaki z oznakami, ki so določene v Prilogi III, se uporabljajo, če države članice na teh mejah zagotovijo ločene steze.
Države članice zagotovijo, da so take ločene steze jasno označene, vključno tam, kjer se odstopa od pravil v zvezi z uporabo različnih stez, kakor je predvideno v odstavku 4, da se zagotovi optimalen pretok oseb, ki prestopajo mejo.
Državljani tretjih držav, ki v skladu z Uredbo (ES) št. 539/2001 za prehod zunanjih meja držav članic ne potrebujejo vizuma, in državljani tretjih držav, ki imajo veljavno dovoljenje za prebivanje ali vizum za daljše bivanje, lahko uporabijo steze, označene z znakom, prikazanim v delu B1 („vizum ni potreben“) Priloge III k tej uredbi. Uporabijo lahko tudi steze, označene z znakom, prikazanim v delu B2 („vse potne listine“) Priloge III k tej uredbi.
Vse ostale osebe uporabijo steze, označene z znakom, prikazanim v delu B2 („vse potne listine“) Priloge III.
Navedbe na znakih iz točk prvega, drugega in tretjega odstavka so lahko v jeziku ali jezikih, ki jih posamezne države članice štejejo za primerne.
Uvedba ločenih stez, označenih z znakom, prikazanim v delu B1 („vizum ni potreben“) Priloge III ni obvezna. Države članice se glede na praktične potrebe odločijo, ali bodo uporabile to možnost in na katerih mejnih prehodih.
Države članice lahko po potrebi prilagodijo oznake na teh znakih glede na lokalne razmere.
Člen 11
Žigosanje potnih listin
Člen 12
Domneva o izpolnjevanju pogojev glede trajanja kratkoročnega bivanja
V primeru, da je domneva ovržena, pristojni organi po potrebi v SVI oblikujejo individualno dokumentacijo ali pa v SVI navedejo datum in kraj, kjer je državljan tretje države prešel zunanjo mejo ene od držav članic ali notranjo mejo države članice, ki še ne uporablja v celoti schengenskega pravnega reda, vendar uporablja SVI, v skladu s členom 20 Uredbe (EU) 2017/2226.
Državljana tretje države, ki ima pravico do prostega gibanja po pravu Unije, se lahko vrne samo v skladu z Direktivo 2004/38/ES.
Člen 12a
Prehodno obdobje in prehodni ukrepi
Člen 13
Varovanje meje
Člen 14
Zavrnitev vstopa
Utemeljena odločitev, ki določa natančne razloge za zavrnitev, se izda v obliki standardnega obrazca, kakor je določeno v delu B Priloge V, ki ga izpolni organ, ki je v nacionalnem pravu pooblaščen za zavrnitev vstopa. Izpolnjen standardni obrazec se izda državljanu tretje države, ki s tem obrazcem potrdi prejem odločitve o zavrnitvi vstopa.
Podatki o državljanih tretjih držav, ki jim je bil zavrnjen vstop za kratkoročno bivanje, se evidentirajo v SVI v skladu s členom 6a(2) te uredbe in členom 18 Uredbe (EU) 2017/2226.
Postopek pritožbe ne zadrži izvršitve odločitve o zavrnitvi vstopa.
Brez poseganja v odškodnino, prisojeno v skladu z nacionalnim pravom, je zadevni državljan tretje države upravičen do popravka podatkov, vnesenih v SVI, ali popravka preklicanega vstopnega žiga ali obojega ter do popravka katerih koli preklicev ali dodatkov, ki so bili izvedeni s strani države članice, ki je zavrnila vstop, če se na podlagi pritožbe ugotovi, da je bila odločitev o zavrnitvi vstopa neutemeljena.
POGLAVJE III
Osebje in sredstva za nadzor meje in sodelovanje med državami članicami
Člen 15
Osebje in sredstva za nadzor meje
V skladu s členi 7 do 14 države članice za opravljanje nadzora meje na zunanjih mejah razporedijo ustrezno osebje in sredstva v zadostnem številu, in to na takšen način, da je na njihovih zunanjih mejah zagotovljena učinkovita, visoka in enotna stopnja nadzora.
Člen 16
Izvajanje nadzora
Pristojnost uvedbe kazenskega postopka, ki jo uporabljajo mejni policisti pri opravljanju nadzora meje na podlagi nacionalnega prava in ki ne sodi v področje uporabe te uredbe, ostane nespremenjena.
Države članice zagotovijo, da so mejni policisti specializirani in ustrezno usposobljeni strokovnjaki, pri čemer se upoštevajo skupni osnovni učni načrti za usposabljanje mejnih policistov, ki jih določi in razvije Evropska agencija za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: agencija), ustanovljena z Uredbo (ES) št. 2007/2004. Načrti usposabljanja vključujejo posebno usposabljanje za odkrivanje in obravnavanje situacij v zvezi z ranljivimi osebami, kot so mladoletniki brez spremstva in žrtve trgovine z ljudmi. Države članice s podporo agencije spodbujajo mejne policiste k učenju jezikov, potrebnih za opravljanje njihovih nalog.
Člen 17
Sodelovanje med državami članicami
Države članice se vzdržijo vsakršne dejavnosti, ki bi lahko ogrožala delovanje agencije ali izpolnjevanje njenih ciljev.
Države članice poročajo agenciji o operativnem sodelovanju iz prvega pododstavka.
Člen 18
Skupni nadzor
V ta namen lahko države članice med seboj sklenejo dvostranske dogovore.
POGLAVJE IV
Posebna pravila za mejno kontrolo
Člen 19
Posebna pravila za različne vrste meja in različne vrste prevoznih sredstev, ki se uporabljajo pri prehodu zunanjih meja
Posebna pravila, določena v Prilogi VI, se uporabljajo za kontrole, ki se opravljajo na različnih vrstah meja in na različnih prevoznih sredstvih pri prehajanju mejnih prehodov.
Ta posebna pravila lahko vsebujejo odstopanja od členov 5 in 6 ter členov 8 do 14.
Člen 20
Posebna pravila za kontrolo določenih kategorij oseb
Posebna pravila, določena v Prilogi VII, se uporabljajo za kontrolo naslednjih kategorij oseb:
voditelji držav, voditelji vlad in člani nacionalnih vlad ter spremljajoči zakonci, in člani njihovih uradnih delegacij, ter vladarji in drugi visoki člani kraljeve družine;
piloti letal in drugi člani posadke;
pomorščaki;
imetniki diplomatskih, uradnih ali službenih potnih listov in člani mednarodnih organizacij;
čezmejni delavci;
mladoletniki;
reševalne službe, policija in gasilci ter mejni policisti;
delavci na morju.
Ta posebna pravila lahko vsebujejo odstopanja od členov 5 in 6 ter členov 8 do 14.
POGLAVJE V
Posebni ukrepi
Člen 21
Ukrepi na zunanjih mejah in podpora agencije
Kadar so v ocenjevalnem poročilu, pripravljenem na podlagi člena 14 Uredbe (EU) št. 1053/2013, ugotovljene resne pomanjkljivosti pri izvajanju nadzora na zunanjih mejah in da se zagotovi upoštevanje priporočil iz člena 15 navedene uredbe, lahko Komisija ocenjevani državi članici z izvedbenim aktom priporoči, naj sprejme določene posebne ukrepe, ki lahko vključujejo enega ali oba od naslednjih ukrepov:
razporeditev skupin Evropskih mejnih policistov v skladu z Uredbo (ES) št. 2007/2004;
predložitev strateških načrtov, ki temeljijo na oceni tveganja, vključno z informacijami o razporeditvi osebja in opreme, v presojo agenciji.
Ta izvedbeni akt se sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 38(2).
O tem ustrezno obvešča tudi Evropski parlament in Svet.
Člen 21a
Začasne omejitve potovanj v Unijo
Začasne omejitve potovanj lahko vključujejo začasne omejitve vstopa v države članice in začasne omejitve iz zdravstvenih razlogov, ki se štejejo za potrebne za varovanje javnega zdravja na območju brez nadzora na notranjih mejah. Te začasne omejitve iz zdravstvenih razlogov lahko vključujejo testiranje, karanteno in samoosamitev.
Začasne omejitve potovanj v Unijo so sorazmerne in nediskriminatorne. Kadar država članica sprejme strožje omejitve, kot so določene v izvedbenem aktu, te omejitve nimajo negativnega učinka na delovanje območja brez nadzora na notranjih mejah. Začasne omejitve iz zdravstvenih razlogov za osebe, ki imajo pravico do prostega gibanja na podlagi prava Unije, so vedno skladne z Direktivo 2004/38/ES.
Omejitve vstopa ne veljajo za naslednje kategorije oseb, in sicer ne glede na namen njihovega potovanja:
osebe, ki imajo pravico do prostega gibanja na podlagi prava Unije;
državljani tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas na podlagi Direktive 2003/109/ES, osebe, ki imajo pravico do prebivanja na podlagi drugih instrumentov Unije ali nacionalnega prava, vključno z upravičenci do mednarodne zaščite ali osebami, ki imajo nacionalne vizume za dolgoročno bivanje, ter njihovi družinski člani.
V izvedbeni uredbi iz odstavka 2 se po potrebi:
kadar to zahteva narava obsežnih izrednih razmer v javnem zdravju, opredelijo kategorije oseb, ki potujejo iz nujnih razlogov, navedene v delu B Priloge XI, ki so izvzete iz omejitev vstopa;
določijo vsa geografska območja ali tretje države, iz katerih lahko za potovanja veljajo omejitve ali izvzetja iz omejitev, ter določijo postopek za redni pregled razmer na takih območjih ali v državah ter uvedenih omejitev potovanj na podlagi objektivne metodologije in objektivnih meril, vključno zlasti z epidemiološkim stanjem;
določijo pogoji, pod katerimi se nenujna potovanja lahko omejijo ali izvzamejo iz omejitev, vključno z dokazili, ki jih je treba predložiti v podporo izvzetju, in pogoji v zvezi s trajanjem in naravo bivanja na območjih ali v državah iz točke (b);
določijo minimalne začasne omejitve iz zdravstvenih razlogov, ki lahko veljajo za osebe iz odstavka 3, točki (a) in (b);
z odstopanjem od odstavkov 4 in 5 določijo pogoji, pod katerimi se lahko uvedejo omejitve potovanj za osebe, ki potujejo iz nujnih razlogov.
NASLOV III
NOTRANJE MEJE
POGLAVJE I
Odsotnost nadzora na notranjih mejah
Člen 22
Prehod notranjih meja
Notranje meje se lahko prehajajo na kateri koli točki brez opravljanja mejne kontrole oseb, ne glede na njihovo državljanstvo.
Člen 23
Kontrola znotraj ozemlja
Odsotnost nadzora na notranjih mejah ne vpliva na:
izvajanje policijskih ali drugih javnih pooblastil s strani pristojnih organov držav članic na njihovem ozemlju, vključno z njihovimi območji notranjih meja v skladu z nacionalnim pravom, če izvajanje teh pooblastil nima enakovrednega učinka kot mejna kontrola. Izvajanje takih pooblastil lahko po potrebi vključuje uporabo tehnologij za spremljanje in nadzor, ki se na splošno uporabljajo na ozemlju, za obravnavanje groženj javni varnosti ali javnemu redu. Izvajanje pooblastil s strani pristojnih organov se zlasti ne šteje za enakovredno izvajanju mejne kontrole, kadar ukrepi izpolnjujejo vse naslednje pogoje:
cilj ukrepov ni opravljanje nadzora meje;
ukrepi temeljijo na splošnih policijskih informacijah ali, kadar je cilj zajezitev širjenja nalezljive bolezni, na informacijah o javnem zdravju in izkušnjah pristojnih organov v zvezi z morebitnimi grožnjami javni varnosti ali javnemu redu, njihov cilj pa je zlasti:
so ukrepi zasnovani in se izvajajo tako, da se jasno razlikujejo od sistematičnih kontrol oseb na zunanjih mejah, tudi kadar se izvajajo na prometnih vozliščih ali neposredno v vozilih za prevoz potnikov in kadar temeljijo na oceni tveganja;
možnost, da pristojni organi države članice ali prevozniki izvajajo varnostno kontrolo oseb v prevoznih vozliščih v skladu z nacionalnim pravom, pod pogojem, da se taka kontrola izvaja tudi pri osebah, ki potujejo znotraj države članice;
možnost države članice, da s zakonom določi obveznost posedovanja ali nošenja dokazil in listin;
možnost države članice, da z zakonom predpiše obveznost državljanov tretjih držav, da se prijavijo na njenem ozemlju, in obveznost upravljavcev objektov, ki zagotavljajo nastanitev, da zagotovijo, da državljani tretjih držav, razen spremljajočih zakoncev ali spremljajočih mladoletnikov ali članov skupin potnikov, izpolnijo in podpišejo obrazce za prijavo na podlagi določb člena 22 oziroma 45 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah (v nadaljnjem besedilu: Schengenska konvencija).
Člen 23a
Postopek za predajo oseb, prijetih na območjih notranjih meja
Ta člen brez poseganja v člen 22 določa postopek predaje državljana tretje države, prijetega na obmejnih območjih iz člena 23, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:
državljan tretje države je prijet med kontrolami, v katere so vključeni pristojni organi obeh držav članic v okviru dvostranskega sodelovanja, kar lahko vključuje zlasti skupne policijske patrulje, če so se države članice dogovorile za uporabo takega postopka v okviru tega dvostranskega sodelovanja, ter
na podlagi informacij, ki so neposredno na voljo organom, ki so osebo prijele, vključno z izjavami zadevne osebe, identifikacijskimi, potovalnimi ali drugimi dokumenti, najdenimi pri tej osebi, ali rezultati iskanja v ustreznih nacionalnih podatkovnih zbirkah in podatkovnih zbirkah Unije, obstajajo jasni znaki, da je državljan tretje države prispel neposredno iz druge države članice, in se ugotovi, da državljan tretje države nima pravice do prebivanja na ozemlju države članice, v katero je prišel.
Postopek iz odstavkov 1 in 2 se ne uporablja za prosilce, kakor so opredeljeni v členu 3, točka 13, Uredbe (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta ( 17 ) ali za upravičence do mednarodne zaščite, kakor so opredeljeni v členu 3, točka 4, Uredbe (EU) 2024/1347 Evropskega parlamenta in Sveta ( 18 ).
Pri predaji državljana tretje države, za katerega država članica, ki izvede predajo, domneva, da je mladoletnik, ta država članica, ki izvede predajo, o tem obvesti državo članico prejemnico, obe državi članici pa zagotovita, da se vsi ukrepi sprejmejo v otrokovo največjo korist in v skladu z ustrezno nacionalno zakonodajo obeh držav članic.
Člen 24
Odprava ovir v prometu na cestnih mejnih prehodih na notranjih mejah
Države članice odpravijo vse ovire za tekoč pretok prometa na cestnih mejnih prehodih na notranjih mejah, zlasti vse omejitve hitrosti, ki niso izključno namenjene varnosti v cestnem prometu ali potrebne za uporabo tehnologij iz člena 23, točka (a).
Hkrati pa so države članice pripravljene zagotoviti možnosti za kontrolo v primeru ponovne uvedbe nadzora notranjih meja.
POGLAVJE II
Začasna ponovna uvedba nadzora na notranjih mejah
Člen 25
Splošni okvir začasne ponovne uvedbe ali podaljšanja nadzora na notranjih mejah
Šteje se lahko, da resna grožnja javnemu redu ali notranji varnosti izhaja zlasti iz:
terorističnih napadov ali groženj in groženj, ki jih predstavljajo hude oblike organiziranega kriminala;
obsežnih izrednih razmer v javnem zdravju;
izjemnih razmer, za katere je značilno nenadno obsežno nedovoljeno gibanje državljanov tretjih držav med državami članicami, kar znatno obremenjuje vse vire in zmogljivosti dobro pripravljenih pristojnih organov ter bo verjetno ogrozilo splošno delovanje območja brez nadzora na notranjih mejah, kot kažejo analiza informacij in vsi razpoložljivi podatki, tudi iz zadevnih agencij Unije;
obsežnih ali odmevnih mednarodnih dogodkov;
Nadzor meje se lahko na podlagi členov 25a in 28 ponovno uvede ali podaljša le, kadar država članica ugotovi, da je tak ukrep potreben in sorazmeren, pri čemer upošteva merila iz člena 26(1), za podaljšanje takega nadzora pa upošteva tudi oceno tveganja iz člena 26(2). Nadzor meje se lahko ponovno uvede tudi v skladu s členom 29, pri čemer se upoštevajo merila iz člena 30.
Šteje se, da ista resna grožnja še vedno obstaja, kadar utemeljitev, ki jo država članica predloži za podaljšanje nadzora meje, temelji na isti podlagi kot tista, ki je upravičila prvotno ponovno uvedbo nadzora meje.
Člen 25a
Postopek za primere, pri katerih je treba ukrepati zaradi nepredvidljivih ali predvidljivih dogodkov
Kadar država članica meni, da obstajajo pomembne izjemne razmere v zvezi z resno trajno grožnjo, ki upravičujejo nadaljnjo potrebo po nadzoru na notranjih mejah, ki presega najdaljše obdobje iz odstavka 5 tega člena, uradno obvesti Evropski parlament, Svet in Komisijo in druge države članice, da namerava podaljšati nadzor na notranjih mejah za dodatno obdobje do šestih mesecev. To uradno obvestilo naredi vsaj štiri tedne pred načrtovanim podaljšanjem in ob upoštevanju mnenja, ki ga Komisija izda na podlagi člena 27a(3), vključuje oceno tveganja v skladu s členom 26(2), ki:
utemeljuje nadaljnjo grožnjo javnemu redu ali notranji varnosti;
podpira domnevo ali ugotovitev, da so bili alternativni ukrepi za odpravo grožnje neučinkoviti v času uradnega obvestila;
predstavlja blažilne ukrepe, ki bi lahko spremljali nadzor na notranjih mejah;
predstavlja, kadar je to ustrezno, tudi sredstva, ukrepe, pogoje in časovnico, ki bi se lahko uporabili za odpravo nadzora na notranjih mejah.
Komisija v treh mesecih po uradnem obvestilu iz prvega pododstavka izda novo mnenje o nujnosti in sorazmernosti podaljšanja nadzora na notranjih mejah. Po prejemu tega uradnega obvestila lahko Komisija na lastno pobudo začne posvetovalni postopek v skladu s členom 27a(1) oziroma to stori na zahtevo države članice, ki jo ti ukrepi neposredno zadevajo.
Kadar se v pomembnih izjemnih razmerah nadaljnja potreba po nadzoru na notranjih mejah potrdi kot rezultat postopka iz tega odstavka in dodatno šestmesečno obdobje iz prvega pododstavka ne zadostuje za zagotovitev razpoložljivosti učinkovitih alternativnih ukrepov za obravnavanje trajne grožnje, se lahko država članica odloči za podaljšanje nadzora na notranjih mejah za nadaljnje in končno dodatno obdobje do šest mesecev v skladu z oceno tveganja iz drugega pododstavka. Kadar se država članica odloči, da bo podaljšala nadzor na notranjih mejah, Komisijo nemudoma uradno obvesti o svoji nameri. Komisija nemudoma sprejme priporočilo o združljivosti takega končnega podaljšanja s Pogodbama, zlasti z načeloma nujnosti in sorazmernosti. V tem priporočilu se po potrebi skupaj z drugimi državami članicami opredelijo tudi učinkoviti izravnalni ukrepi, ki jih je treba izvesti.
Člen 26
Merila za začasno ponovno uvedbo in podaljšanje nadzora na notranjih mejah
Za ugotovitev, ali je ponovna uvedba nadzora na notranjih mejah potrebna in sorazmerna v skladu s členom 25(2), država članica oceni zlasti:
ustreznost ukrepa ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah, pri čemer upošteva naravo ugotovljene resne grožnje in zlasti, ali je verjetno, da bo grožnja javnemu redu ali notranji varnosti s ponovno uvedbo nadzora na notranjih mejah ustrezno odpravljena, ter ali bi bilo cilje take ponovne uvedbe mogoče doseči z:
uporabo alternativnih ukrepov, na primer sorazmernih kontrol, ki bi se izvajale v okviru kontrole znotraj ozemlja iz člena 23, točka (a);
uporabo postopka iz člena 23a;
drugimi oblikami policijskega sodelovanja, kakor so določene na podlagi prava Unije;
skupnimi ukrepi glede začasnih omejitev potovanj v države članice iz člena 21a(2);
verjeten vpliv takega ukrepa na:
gibanje oseb na območju brez nadzora na notranjih mejah in
delovanje čezmejnih regij ob upoštevanju močnih družbenih in gospodarskih vezi med njimi.
Člen 27
Uradno obvestilo o začasni ponovni uvedbi ali podaljšanju nadzora na notranjih mejah in ocena tveganja
Uradna obvestila držav članic o ponovni uvedbi ali podaljšanju nadzora na notranjih mejah vsebujejo naslednje informacije:
razloge za ponovno uvedbo ali podaljšanje, vključno z vsemi ustreznimi podrobnimi podatki o dogodkih, ki resno ogrožajo njen javni red ali notranjo varnost;
obseg predlagane ponovne uvedbe ali podaljšanja, s posebno navedbo dela ali delov notranjih meja, na katerih je treba ponovno uvesti ali podaljšati nadzor meje;
imena odobrenih mejnih prehodov;
datum in trajanje načrtovane ponovne uvedbe ali podaljšanja;
oceno nujnosti in sorazmernosti iz člena 26(1) in, v primeru podaljšanja, člena 26(2);
kadar je ustrezno, ukrepe, ki naj bi jih sprejele druge države članice.
Uradno obvestilo lahko predložita tudi dve ali več držav članic skupaj.
Države članice uradno obvestilo predložijo po predlogi, ki jo določi Komisija na podlagi odstavka 6.
Člen 27a
Posvetovanje z državami članicami in mnenje Komisije
Cilj posvetovanja je preučiti zlasti grožnjo javnemu redu ali notranji varnosti, nujnost in sorazmernost nameravane ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah, pri čemer se upošteva ustreznost alternativnih ukrepov in, če je bil nadzor meje ponovno uveden, njegov vpliv, ter načine za zagotovitev izvajanja medsebojnega sodelovanja med državami članicami v zvezi s ponovno uvedbo nadzora na notranjih mejah.
Država članica, ki načrtuje ponovno uvedbo ali podaljšanje nadzora na notranjih mejah, pri odločanju o ponovni uvedbi ali podaljšanju nadzora na notranjih mejah in pri njegovem izvajanju v največji možni meri upošteva rezultate takšnega posvetovanja.
Komisija v mnenju vključi vsaj:
oceno, ali sta ponovna uvedba ali podaljšanje nadzora na notranjih mejah v skladu z načeloma nujnosti in sorazmernosti;
oceno, ali so bili dovolj izkoriščeni alternativni ukrepi za odpravo resne grožnje;
Kadar se oceni ponovna uvedba nadzora na notranjih mejah in se šteje, da upošteva načeli nujnosti in sorazmernosti, mnenje po potrebi vsebuje priporočila o izboljšanju sodelovanja med državami članicami, da se omeji učinek nadzora na notranjih mejah in prispeva k zmanjšanju trajne grožnje.
Člen 28
Posebni mehanizem, kadar obsežne izredne razmere v javnem zdravju ogrožajo splošno delovanje območja brez nadzora na notranjih mejah
Člen 29
Poseben postopek v primeru izrednih okoliščin, ki ogrožajo splošno delovanje območja brez nadzora na notranjih mejah
Svet v svojem priporočilu navede vsaj informacije iz člena 27(1)(a) do (e).
Svet lahko priporoči podaljšanje v skladu s pogoji in postopki, določenimi v tem členu.
Preden država članica v skladu s tem odstavkom ponovno uvede nadzor na svoji celotni notranji meji ali na določenih njenih delih, o tem ustrezno uradno obvesti ostale države članice ter Evropski parlament in Komisijo.
Komisija v takšnem primeru Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, v katerem oceni razloge, ki jih je navedla zadevna država članica, in posledice za varovanje skupnih interesov na območju brez nadzora na notranjih mejah.
Člen 30
Merila za začasno ponovno uvedbo nadzora na notranjih mejah v primeru izrednih okoliščin, ki ogrožajo splošno delovanje območja brez nadzora na notranjih mejah
Kadar Svet kot skrajni ukrep v skladu s členom 29(2) priporoči začasno ponovno uvedbo nadzora na eni ali več notranjih mejah ali na njihovih delih, oceni tudi, v kolikšni meri se lahko s takšnim ukrepom ustrezno odpravi grožnjo javnemu redu ali notranji varnosti na območju brez nadzora na notranjih mejah, ter sorazmernost ukrepa glede na to grožnjo. Ta ocena temelji na podrobnih informacijah, ki jih predloži(jo) zadevna(-e) država(-e) članica(-e) in Komisija, in na vseh drugih pomembnih informacijah, vključno z vsemi informacijami, pridobljenimi na podlagi odstavka 2 tega člena. Pri pripravi takšne ocene se upošteva zlasti naslednje:
razpoložljivost ukrepov tehnične ali finančne pomoči, ki bi se lahko ali so se uporabili na nacionalni ravni, na ravni Unije ali na obeh ravneh, vključno s pomočjo organov, uradov ali služb Unije, kot je agencija, Evropski azilni podporni urad, ustanovljen z Uredbo (EU) št. 439/2010 Evropskega parlamenta in Sveta ( 20 ), ali Evropski policijski urad (Europol), ustanovljen s Sklepom 2009/371/PNZ, ter v kolikšni meri se bo verjetno lahko s takšnimi ukrepi ustrezno odpravilo grožnjo javnemu redu ali notranji varnosti na območju brez nadzora na notranjih mejah;
sedanji in verjetni prihodnji učinek morebitnih resnih pomanjkljivosti v zvezi z nadzorom na zunanjih mejah, ugotovljenih v ocenjevanjih na podlagi Uredbe (EU) št. 1053/2013, ter v kolikšni meri takšne resne pomanjkljivosti resno ogrožajo javni red ali notranjo varnost na območju brez nadzora na notranjih mejah;
verjetni učinek ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah na prosto gibanje oseb v območju brez nadzora na notranjih mejah.
Komisija lahko pred sprejetjem predloga priporočila Sveta v skladu s členom 29(2):
pozove države članice, agencijo, Europol ali druge organe, urade ali agencije Unije, naj ji posredujejo dodatne informacije;
opravi inšpekcijske obiske na kraju samem ob pomoči strokovnjakov iz držav članic ter agencije, Europola ali drugih pristojnih organov, uradov ali agencij Unije, da bi pridobila ali preverila informacije, ki so pomembne za to priporočilo.
Člen 31
Obveščanje Evropskega parlamenta in Sveta
Komisija in zadevna država članica ali zadevne države članice takoj, ko je to mogoče, obvestijo Evropski parlament in Svet o razlogih, ki bi lahko zahtevali uporabo člena 21 in členov 25 do 30.
Člen 32
Določbe, ki se uporabljajo ob ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah
Ob ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah se smiselno uporabljajo ustrezne določbe naslova II.
Člen 33
Poročilo o ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah
Člen 34
Obveščanje javnosti
Komisija in zadevna država članica o odločitvi o ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah usklajeno obvestita javnost ter navedeta zlasti začetek in konec trajanja takšnega ukrepa, razen če obstajajo pomembni varnostni razlogi, da se to ne stori.
Člen 35
Zaupnost
Na zahtevo države članice druge države članice, Evropski parlament in Komisija spoštujejo zaupnost posredovanih informacij v zvezi s ponovno uvedbo in podaljšanjem nadzora meje in poročila, pripravljenega v skladu s členom 33.
NASLOV IV
KONČNE DOLOČBE
Člen 36
Spremembe prilog
Člen 37
Izvajanje prenosa pooblastila
Člen 37a
Postopek v nujnih primerih
Člen 38
Postopek v odboru
Člen 39
Uradno obveščanje
Države članice uradno obvestijo Komisijo o:
seznamu dovoljenj za prebivanje, pri čemer je treba razlikovati med dovoljenji v skladu s členom 2(16)(a) in dovoljenji v skladu s členom 2(16)(b) ter priložiti vzorec dovoljenj iz člena 2(16)(b). Dovoljenja za prebivanje, izdana v skladu z Direktivo 2004/38/ES, se izrecno navedejo kot taka in priložijo se vzorci tistih dovoljenj za prebivanje, ki niso bila izdana v skladu z enotno obliko, določeno z Uredbo (ES) št. 1030/2002;
seznamu njihovih mejnih prehodov;
referenčnih zneskih, zahtevanih za prehod zunanjih meja, ki jih letno določijo nacionalni organi;
seznamu nacionalnih služb, pristojnih za mejni nadzor;
vzorcih vzorčnih izkaznic, ki jih izdajo zunanja ministrstva;
izjemah od pravil o prehodu zunanjih meja iz člena 5(2)(a);
statističnih podatkih iz člena 11(3);
območjih, ki se štejejo za čezmejne regije, in o vseh ustreznih spremembah teh območij.
Člen 40
Maloobmejni promet
Ta uredba ne posega v pravila Unije o maloobmejnem prometu in obstoječe dvostranske sporazume o maloobmejnem prometu.
Člen 41
Ceuta in Melilla
Določbe te uredbe ne vplivajo na posebna pravila, ki se uporabljajo za mesti Ceuta in Melilla, kakor je opredeljeno v Izjavi Kraljevine Španije o mestih Ceuta in Melilla v sklepni listini k Sporazumu o pristopu Kraljevine Španije h Konvenciji o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 ( 21 ).
Člen 42
Uradno obveščanje o informacijah s strani držav članic
Države članice uradno obvestijo Komisijo o nacionalnih določbah v zvezi s členom 23(c) in (d), kaznih iz člena 5(3) in dvostranskih sporazumih, ki jih dovoljuje ta uredba. Naknadne spremembe teh določb se uradno sporočijo v petih delovnih dneh.
Informacije iz uradnega obvestila držav članic se objavijo v seriji C Uradnega lista Evropske unije.
Člen 42a
Prehodni ukrepi za države članice, ki še ne uporabljajo SVI
Potne listine državljanov tretjih držav iz člena 6a(1)(b) in (c) te uredbe, ki prehajajo meje držav članic iz člena 66(3) Uredbe (EU) 2017/2226 se žigosajo pri vstopu in izstopu.
Te obveznosti žigosanja veljajo tudi, če je bila mejna kontrola delno opuščena v skladu s členom 9 te uredbe.
Člen 42b
Uradno obveščanje o čezmejnih regijah
Do 11. januarja 2025 vse države članice s skupnimi notranjimi mejami v tesnem medsebojnem sodelovanju določijo območja na svojem ozemlju, ki se štejejo za čezmejne regije, pri čemer upoštevajo močne družbene in gospodarske vezi med njimi, ter o njih uradno obvestijo Komisijo.
Države članice obvestijo Komisijo tudi o vseh pomembnih spremembah v zvezi z njimi.
Člen 43
Ocenjevalni mehanizem
Ocenjevanja lahko sestavljajo napovedani ali nenapovedani obiski na kraju samem na zunanjih ali notranjih mejah.
Komisija je v skladu s tem ocenjevalnim mehanizmom pristojna za sprejemanje večletnih in letnih ocenjevalnih programov ter ocenjevalnih poročil.
Kadar so v ocenjevalnem poročilu, ki ga sprejme Komisija v skladu s členom 14 Uredbe (EU) št. 1053/2013, ugotovljene resne pomanjkljivosti pri izvajanju nadzora na zunanjih mejah, se uporabljata člena 21 in 29 te uredbe.
Člen 44
Razveljavitev
Uredba (ES) št. 562/2006 se razveljavi.
Sklicevanja na razveljavljeno uredbo se štejejo kot sklicevanja na to uredbo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge X.
Člen 45
Začetek veljavnosti
Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbama.
PRILOGA I
Dokazila za preverjanje izpolnjevanja pogojev za vstop
Dokazila iz člena 6(3) lahko vključujejo naslednje:
za poslovna potovanja:
povabilo podjetja ali pristojnega organa k udeležbi na srečanjih, konferencah ali dogodkih, povezanih s trgovino, industrijo ali delom;
drugi dokumenti, ki izkazujejo obstoj trgovinskih ali delovnih odnosov;
vstopnice za sejme in kongrese, če se jih državljan udeleži;
za potovanja v študijske namene ali druge vrste usposabljanja:
potrdilo o vpisu na izobraževalno ustanovo za obiskovanje poklicnih ali teoretičnih tečajev v okviru osnovnega in nadaljnjega usposabljanja;
študentske izkaznice ali potrdila za vpisane tečaje;
za turistična potovanja ali za potovanja v zasebne namene:
dokazila glede nastanitve:
dokazila glede načrta potovanja;
dokazila glede vrnitve;
za potovanja z namenom udeležbe na političnih, znanstvenih, kulturnih, športnih ali verskih dogodkih ali zaradi drugih razlogov:
povabila, vstopnice, vpisi ali programi, ki navajajo, kadar je to mogoče, ime organizacije gostiteljice in čas bivanja, ali katera koli druga ustrezna listina, ki potrjuje namen obiska.
PRILOGA II
Vnos informacij
Na vseh mejnih prehodih se vse informacije organov in katere koli druge posebno pomembne informacije vnesejo v evidenco ročno ali elektronsko. Informacije, ki se vnesejo v evidenco, zajemajo zlasti:
ime mejnega policista, krajevno pristojnega za mejno kontrolo in imena drugih uslužbencev v posameznih skupinah;
delno opustitev mejne osebne kontrole v skladu s členom 9;
izdajanje listin na meji, ki nadomeščajo potne liste in vizume;
prijete osebe in pritožbe (kazniva dejanja in prekrški);
osebe, katerim je bil zavrnjen vstop v skladu s členom 14 (razlogi za zavrnitev in državljanstva);
varnostne kode vstopnih in izstopnih žigov, identiteto mejnih policistov, katerim so dodeljeni žigi na kateri koli dani čas ali v kateri koli izmeni, kakor tudi informacije v zvezi z izgubljenimi in ukradenimi žigi;
pritožbe oseb, ki so podvržene kontroli;
druge posebno pomembne policijske ali sodne ukrepe;
posebne dogodke.
PRILOGA III
Vzorci oznak, ki označujejo steze na mejnih prehodih
DEL A
( 22 )
DEL B1: „vizum ni potreben“
DEL B2: „vse potne listine“
DEL C
DEL D
Del D1: steze z avtomatiziranim nadzorom meje za državljane EU/EGP/CH
Zvezde se ne zahtevajo za Švico, Lihtenštajn, Norveško in Islandijo.
Del D2: steze z avtomatiziranim nadzorom meje za državljane tretjih držav
Del D3: steze z avtomatiziranim nadzorom meje za vse potne listine
Del E: Steze za evidentirane potnike
PRILOGA IV
Žigosanje
1. Potna listina državljana tretje države, ki ima poenostavljeni železniški tranzitni dokument, izdan v skladu z Uredbo (ES) 693/2003, se žigosa pri vstopu in izstopu. Potna listina državljana tretje države, ki ima poenostavljeni tranzitni dokument, izdan v skladu z Uredbo (ES) 693/2003, in ki med tranzitom potuje z vlakom ter ne izstopi na ozemlju države članice, se prav tako žigosa pri vstopu in izstopu. Poleg tega lahko država članica, če je tako izrecno določeno v njenem nacionalnem pravu, v skladu s členom 11 te uredbe pri vstopu in izstopu žigosa potno listino državljana tretje države, ki ima dovoljenje za prebivanje ali vizum za dolgoročno bivanje, ki ga je izdala ta država članica.
Potne listine državljana tretje države, ki na podlagi nacionalnega vizuma za kratkoročno bivanje, izdanega za enkratni ali dvakratni vstop, vstopa na ozemlje države članice ali izstopa z ozemlja države članice, ki še ne uporablja v celoti schengenskega pravnega reda, vendar uporablja SVI, se žigosajo pri vstopu in izstopu.
1a. Specifikacije teh žigov so določene v sklepih Schengenskega izvršnega odbora SCH/COM-EX (94) 16 rev in SCH/Gem-Handb (93) 15 (ZAUPNO).
2. Varnostne kode na žigih se spreminjajo v rednih časovnih obdobjih, krajših od enega meseca.
2a. Pri vstopu in izstopu državljanov tretjih držav, za katere velja vizumska obveznost in obveznost žigosanja, se žig odtisne na nasprotni strani od tiste, kjer je nalepljen vizum. Če pa se ta stran ne more uporabiti, se žig odtisne na naslednjo stran. Žig se ne sme odtisniti na strojno berljivi del.
▼M3 —————
4. Države članice imenujejo nacionalne kontaktne točke, odgovorne za izmenjavo informacij o varnostnih kodah na vstopnih in izstopnih žigih na mejnih prehodih, in o tem obvestijo ostale države članice, Generalni sekretariat Sveta in Komisijo. Te kontaktne točke imajo takojšen dostop do informacij o skupnih vstopnih in izstopnih žigih, ki se uporabljajo na zunanji meji določene države članice, in zlasti do informacij o:
mejnem prehodu, za katerega je posamezen žig določen;
identiteti uradnika mejne kontrole, kateremu se ob katerem koli času dodeli posamezen žig;
varnostni kodi posameznega žiga ob vsakem času.
Vse poizvedbe glede skupnih vstopnih in izstopnih žigov se opravijo prek zgoraj navedenih nacionalnih kontaktnih točk.
Nacionalne kontaktne točke drugim kontaktnim točkam, Generalnemu sekretariatu Sveta in Komisiji takoj posredujejo informacije o spremembah glede kontaktnih točk kakor tudi o izgubljenih in ukradenih žigih.
PRILOGA V
DEL A
Postopki za zavrnitev vstopa na meji
1. Pri zavrnitvi vstopa mora pristojni mejni policist:
izpolniti standardni obrazec za zavrnitev vstopa iz dela B. Državljan tretje države mora obrazec podpisati in nato dobiti kopijo podpisanega obrazca. V primeru, da državljan tretje države podpis zavrne, mejni policist njegovo zavrnitev zabeleži v obrazcu pod rubriko „opombe“;
za državljane tretjih držav, ki jim je bil zavrnjen vstop za kratkoročno bivanje, v SVI evidentirati podatke o zavrnitvi vstopa v skladu s členom 6a(2) te uredbe in členom 18 Uredbe (EU) 2017/2226;
po potrebi razveljaviti ali preklicati vizume v skladu z določbami člena 34 Uredbe (ES) št. 810/2009;
za državljane tretjih držav, katerih zavrnitev vstopa se ne evidentira v SVI, v potni list odtisniti vstopni žig, ki ga z neizbrisnim črnilom prečrta v obliki križa, in desno od žiga, prav tako z neizbrisnim črnilom, zapisati črke, ki ustrezajo razlogom za zavrnitev vstopa, navedene v standardnem obrazcu za zavrnitev vstopa iz dela B te priloge. Poleg tega mejni policist za te kategorije oseb evidentira vse zavrnitve vstopa v evidenco ali na seznam, pri čemer navede identiteto in državljanstvo zadevnega državljana tretje države, podatke o dokumentu, ki državljanu tretje države dovoljuje prehod meje, ter razlog za zavrnitev vstopa in datum zavrnitve.
Praktična ureditev žigosanja je določena v Prilogi IV.
2. Če državljan tretje države, ki se mu zavrne vstop, na mejo prispe s prevoznikom, mora lokalno pristojni organ:
ukazati prevozniku, da prevzame odgovornost za državljana tretje države in ga brez odlašanja prepelje v tretjo državo, iz katere je bil pripeljan, v tretjo državo, ki mu je izdala listino za prehod meje, ali v katero koli drugo tretjo državo, v katero ima zagotovljen vstop, ali da najde sredstva za nadaljnji prevoz v skladu s členom 26 Schengenske konvencije in Direktive Sveta 2001/51/ES ( 23 );
do nadaljnjega prevoza sprejeti ustrezne ukrepe, v skladu z nacionalnim pravom in z upoštevanjem lokalnih okoliščin, ki preprečujejo državljanom tretjih držav, ki jim je bil zavrnjen vstop, nezakonit vstop v državo.
3. Če obstajajo razlogi tako za zavrnitev vstopa kot za prijetje državljana tretje države, mora mejni policist obvestiti organ, pristojen za odločanje o nadaljnjih ukrepih v skladu z nacionalnim pravom.
DEL B
Standardni obrazec za zavrnitev vstopa na meji
PRILOGA VI
Posebna pravila za različne vrste meja in različne vrste prevoznih sredstev, ki se uporabljajo pri prehodu zunanjih meja držav članic
1. Kopenske meje
1.1 Kontrola cestnega prometa
|
1.1.1 |
Za zagotovitev učinkovite kontrole oseb, ob hkratnem zagotavljanju varnosti in pretočnosti cestnega prometa, je treba gibanje na mejnih prehodih uravnavati na primeren način. Po potrebi lahko države članice sklenejo dvostranske sporazume za preusmeritev in zaustavitev prometa. O tem obvestijo Komisijo v skladu s členom 42. |
|
1.1.2 |
Na kopenskih mejah lahko države članice, kadar presodijo, da je to primerno, in okoliščine to omogočajo, na določenih mejnih prehodih uredijo ločene steze, v skladu s členom 10. Ločene steze lahko pristojni organ države članice kadar koli odpravi v izrednih razmerah in kadar tako zahtevajo prometni in infrastrukturni pogoji. Države članice lahko sodelujejo s sosednjimi državami glede uvedbe posebnih ločenih stez na zunanjih mejnih prehodih. |
|
1.1.3 |
Velja splošno pravilo, da lahko osebe, ki potujejo v vozilih, med kontrolo ostanejo v njih. V primeru pa, da tako zahtevajo okoliščine, se te osebe lahko pozove, da iz svojih vozil izstopijo. Če okoliščine dopuščajo, se te osebe temeljito kontrolira na krajih, ki so določeni v ta namen. Kadar je to mogoče, kontrolo zaradi varnosti osebja opravljata po dva uradnika mejne policije. |
|
1.1.4 |
Skupni mejni prehodi 1.1.4.1 Države članice lahko s sosednjimi tretjimi državami sklenejo ali ohranijo dvostranske sporazume o vzpostavitvi skupnih mejnih prehodov, na katerih mejni policisti države članice in mejni policisti tretje države na ozemlju druge pogodbenice opravljajo izstopno in vstopno kontrolo eden za drugim v skladu s svojim nacionalnim pravom. Skupni mejni prehodi se lahko nahajajo bodisi na ozemlju države članice bodisi na ozemlju tretje države. 1.1.4.2 Skupni mejni prehodi na ozemlju države članice: dvostranski sporazumi o vzpostavitvi skupnih mejnih prehodov na ozemlju države članice vsebujejo pooblastilo za mejne policiste tretje države za opravljanje njihovih nalog v državi članici ob upoštevanju naslednjih načel:
(a)
mednarodna zaščita: državljan tretje države, ki na ozemlju države članice zaprosi za mednarodno zaščito, dobi dostop do ustreznih postopkov države članice v skladu s pravnim redom Unije o azilu;
(b)
prijetje osebe ali zaseg premoženja: če mejni policisti tretje države ugotovijo dejstva, ki utemeljujejo prijetje ali zaščito osebe ali zaseg premoženja, o teh dejstvih obvestijo organe države članice, ki zagotovijo ustrezno ukrepanje v skladu z nacionalnim pravom, pravom Unije in mednarodnim pravom ne glede na državljanstvo zadevne osebe;
(c)
osebe, ki imajo pravico do prostega gibanja po pravu Unije in vstopajo na ozemlje Unije: mejni policisti tretje države osebam, ki imajo pravico do prostega gibanja po pravu Unije, ne smejo preprečiti vstopa na ozemlje Unije. Če obstajajo razlogi, ki utemeljujejo zavrnitev izstopa iz zadevne tretje države, mejni policisti tretje države o teh razlogih obvestijo organe države članice, ki zagotovijo ustrezno ukrepanje v skladu z nacionalnim pravom, pravom Unije in mednarodnim pravom. 1.1.4.3 Skupni mejni prehodi na ozemlju tretje države: dvostranski sporazumi o vzpostavitvi skupnih mejnih prehodov na ozemlju tretje države vsebujejo pooblastilo za mejne policiste države članice za opravljanje njihovih nalog v tretji državi. V tej uredbi šteje, da je vsaka kontrola, ki jo opravijo mejni policisti države članice na skupnem mejnem prehodu na ozemlju tretje države, opravljena na ozemlju zadevne države članice. Mejni policisti države članice naloge opravljajo v skladu s to uredbo in ob upoštevanju naslednjih načel:
(a)
mednarodna zaščita: državljan tretje države, ki je prestal izstopno kontrolo mejnih policistov tretje države in je nato mejne policiste države članice na ozemlju tretje države zaprosil za mednarodno zaščito, dobi dostop do ustreznih postopkov države članice v skladu s pravnim redom Unije o azilu. Organi tretje države dovolijo transfer zadevne osebe na ozemlje države članice;
(b)
prijetje osebe ali zaseg premoženja: če mejni policisti države članice ugotovijo dejstva, ki utemeljujejo prijetje ali zaščito osebe ali zaseg premoženja, ukrepajo v skladu z nacionalnim pravom, pravom Unije in mednarodnim pravom. Organi tretje države dovolijo transfer zadevne osebe ali predmeta na ozemlje države članice;
(c)
dostop do sistemov IT: mejni policisti države članice morajo biti sposobni uporabljati informacijske sisteme za obdelovanje osebnih podatkov v skladu s členom 8. Državam članicam je dovoljeno, da uvedejo tehnične in organizacijske varnostne ukrepe, potrebne po pravu Unije, za zaščito osebnih podatkov pred nenamernim ali nezakonitim uničenjem ali nenamerno izgubo, spreminjanjem, nepooblaščenim razkritjem ali dostopom, vključno z dostopom organov tretjih držav. 1.1.4.4 Preden države članice s sosednjimi tretjimi državami sklenejo ali spremenijo kakršen koli dvostranski sporazum o skupnih mejnih prehodih, se posvetujejo s Komisijo o združljivosti sporazuma s pravom Unije. Države članice do 20. januarja 2014 obvestijo Komisijo o že veljavnih dvostranskih sporazumih. Če Komisija meni, da je sporazum nezdružljiv s pravom Unije, o tem uradno obvesti zadevno državo članico. Država članica stori vse potrebno, da sporazum v razumnem roku spremeni tako, da se odpravi ugotovljena nezdružljivost. |
1.2 Kontrola železniškega prometa
|
1.2.1 |
Kontrola se opravlja pri potnikih in železniškem osebju na vlakih, ki prestopajo zunanje meje, vključno pri osebju na tovornih vlakih ali praznih vlakih. Države članice lahko ob upoštevanju načel iz točke 1.1.4 sklenejo dvostranske ali večstranske sporazume o načinu izvajanja te kontrole. Ta kontrola se opravlja na enega od naslednjih načinov:
—
na prvi postaji prihoda ali zadnji postaji odhoda na ozemlju države članice,
—
na vlaku med vožnjo med zadnjo postajo odhoda v tretji državi in prvo postajo prihoda na ozemlju države članice ali obratno,
—
na zadnji postaji odhoda ali prvi postaji prihoda na ozemlju tretje države.
|
|
1.2.2 |
Zaradi lažjega prevoza potnikov s hitrimi vlaki se lahko države članice, po ozemlju katerih vozijo hitri vlaki iz tretjih držav, v dogovoru z zadevnimi tretjimi državami in ob upoštevanju načel iz točke 1.1.4 poleg tega odločijo opravljati vstopno kontrolo oseb na vlakih iz tretjih držav na enega od naslednjih načinov:
—
na postajah v tretji državi, kjer potniki vstopijo na vlak,
—
na postajah znotraj ozemlja držav članic, kjer potniki izstopijo z vlaka,
—
na vlaku med vožnjo med postajami na ozemlju tretje države in postajami na ozemlju držav članic, če ti potniki ostanejo na vlaku.
|
|
1.2.3 |
Pri hitrih vlakih iz tretjih držav, ki se večkrat ustavijo na ozemlju držav članic, se potnike kontrolira na vlaku ali na ciljni postaji, če železniški prevoznik lahko vkrca potnike izključno za preostanek potovanja na ozemlju držav članic, razen kadar je bila kontrola opravljena v skladu s točko 1.2.1 ali prvo alineo točke 1.2.2. Potniki, ki nameravajo na vlak vstopiti izključno za preostanek potovanja na ozemlju držav članic, so pred odhodom vlaka jasno obveščeni o kontroli oseb med potjo ali na ciljni postaji. |
|
1.2.4 |
Na poti v nasprotno smer se pri potnikih kontrola ob izstopu opravi po podobnem postopku. |
|
1.2.5 |
Mejni policist lahko odredi pregled notranjosti vagonov, če je potrebno, s pomočjo železniškega inšpektorja, da se prepriča, da se v njih ne skrivajo osebe ali predmeti, ki so predmet mejne kontrole. |
|
1.2.6 |
Če obstajajo razlogi za domnevo, da se na vlaku skrivajo osebe, za katere je bilo javljeno ali za katere obstaja sum, da so storile kaznivo dejanje, ali državljani tretje države, ki nameravajo nezakonito vstopiti v državo, mejni policist, če ne more ukrepati v skladu z nacionalnimi predpisi, obvesti države članice v smeri ali na ozemlju katerih vlak potuje. |
2. Zračne meje
2.1 Kontrolni postopki na mednarodnih letališčih
2.1.1 Pristojni organi države članice zagotovijo, da upravljavec letališča sprejme potrebne ukrepe za fizično ločevanje potnikov iz notranjih letov od tistih iz ostalih letov. V ta namen je treba na vseh mednarodnih letališčih vzpostaviti ustrezno infrastrukturo.
2.1.2 Kraj, kjer se izvaja mejna kontrola, se določi v skladu z naslednjim postopkom:
pri potnikih na letih iz tretjih držav, ki se vkrcajo na notranji let, se vstopna kontrola opravi na letališču prihoda leta iz tretje države. Pri potnikih na notranjih letih, ki letijo v tretjo državo (tranzitni potniki), se izstopna kontrola opravi na letališču odhoda tega leta v tretjo državo;
pri letih iz ali v tretje države brez tranzitnih potnikov in letih z več pristanki na letališčih držav članic, kadar se potuje z istim letalom:
se pri potnikih na letu iz ali v tretje države, če ni predhodnega ali naknadnega transferja na ozemlju držav članic, vstopna kontrola opravi na letališču prihoda in izstopna kontrola na letališču odhoda;
se pri potnikih, ki letijo iz ali v tretje države, z več kot enim pristankom na ozemlju držav članic, in kadar se potuje z istim letalom (tranzitni potniki) in pod pogojem, da se potniki ne morejo vkrcati na letalo na liniji znotraj ozemlja držav članic, vstopna kontrola opravi na letališču prihoda in izstopna kontrola na letališču odhoda;
kadar letalski prevoznik lahko za lete iz tretjih držav z več pristanki na ozemlju držav članic vkrca potnike samo za preostali del leta znotraj tega ozemlja, se pri potnikih izstopna kontrola opravi na letališču odhoda in vstopna kontrola na letališču prihoda.
Kontrola potnikov, ki so med temi pristanki že na letalu in se niso vkrcali na ozemlju držav članic, se opravi v skladu s točko (ii). Obrnjen postopek se uporabi za kategorijo letov, kjer je ciljna država tretja država.
2.1.3 Mejna kontrola se ponavadi ne opravlja na letalu ali pri terminalu, razen če so taki pregledi utemeljeni z oceno tveganja, povezanega z notranjo varnostjo in nezakonitim priseljevanjem. Da zagotovijo, da se na letališčih, ki so določena za mejne prehode, potnike kontrolira v skladu z določbami členov 7 do 14, morajo države članice zagotoviti, da pristojni letališki organi sprejmejo ustrezne ukrepe za usmerjanje potnikov na mesta, določena za kontrolo.
Države članice morajo zagotoviti, da upravljavec letališča sprejme potrebne ukrepe, da se nepooblaščenim osebam prepreči vstop na in izstop iz območij, kjer je gibanje omejeno, na primer tranzitno območje. Mejna kontrola se ponavadi ne opravlja na tranzitnem območju, razen če so taki pregledi utemeljeni z oceno tveganja, povezanega z notranjo varnostjo in nezakonitim priseljevanjem; še zlasti se kontrola na tem območju lahko opravlja pri osebah, ki potrebujejo letališki tranzitni vizum, da se preveri, ali ga dejansko posedujejo.
2.1.4 Kadar mora v primeru višje sile ali neposredne nevarnosti ali po navodilih pristojnih organov letalo na letu iz tretje države pristati na kraju, ki ni določen kot mejni prehod, lahko to letalo nadaljuje z letom šele, ko to dovolijo mejni organi ter carinska služba. Isto velja za letalo na letu iz tretje države, kadar pristane brez dovoljenja. V vsakem primeru se členi 7 do 14 uporabljajo za kontrolo oseb na takih letalih.
2.2 Kontrolni postopki na vzletiščih
2.2.1 Zagotoviti je treba, da se potnike kontrolira v skladu z določbami členov 7 do 14 tudi na tistih letališčih, ki po veljavnem nacionalnem pravu nimajo statusa mednarodnega letališča (vzletišča), se pa prek njih dovoli usmerjanje letov iz ali v tretje države.
2.2.2 Z odstopanjem od točke 2.1.1 na vzletiščih ni potrebno urediti fizičnega ločevanja potnikov iz notranjih in mednarodnih letov, brez poseganja v Uredbo (ES) št. 300/2008 Evropskega parlamenta in Sveta ( 24 ). Poleg tega, kadar je promet redek, ni nujno, da so ves čas prisotni mejni policisti, vendar pod pogojem, da se potrebno osebje lahko pravočasno razporedi.
2.2.3 Kadar prisotnost mejne policije na vzletišču ni stalno zagotovljena, mora direktor vzletišča mejno policijo ustrezno obvestiti o prihodu in odhodu letal na letih iz ali v tretje države.
2.3 Kontrola oseb na zasebnih letih
2.3.1 Pri zasebnih letih iz ali v tretje države mora vodja zrakoplova pred vzletom pristojnemu organu ciljne države članice, in kjer je to primerno, države članice prvega vstopa, posredovati splošno izjavo, ki med drugim vsebuje načrt leta v skladu s Prilogo 2 Konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu in podatke o identiteti potnikov.
2.3.2 Kadar zasebna letala, ki letijo iz tretje države v državo članico, pristajajo na ozemlju drugih držav članic, mora pristojni organ države članice vstopa opraviti mejno kontrolo in odtisniti vstopni žig na splošno izjavo iz točke 2.3.1.
2.3.3 Kadar obstaja dvom o tem, ali letalo prihaja izključno iz ali samo na ozemlje držav članic, ne da bi pristalo na ozemlju tretje države, mora pristojni organ opraviti kontrolo oseb na letališčih in vzletiščih v skladu s točkami 2.1 do 2.2.
2.3.4 Vstop in izstop jadralnih letal, ultra lahkih letal, helikopterjev, majhnih letal, ki lahko letijo le na krajše razdalje, ter zrakoplovov, lažjih od zraka, se uredi v nacionalnem pravu in, kadar je to primerno, z dvostranskimi sporazumi.
3. Meje na morju
3.1 Splošni kontrolni postopki v pomorskem prometu
3.1.1 Kontrola ladij se opravi v pristanišču prihoda ali odhoda ali na mestu, določenem v ta namen, v neposredni bližini plovila ali na krovu ladje v ozemeljskih vodah, kot so opredeljene v Konvenciji Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu. Države članice lahko ob upoštevanju načel iz točke 1.1.4 sklenejo sporazume, v skladu s katerimi se lahko kontrola opravi tudi med vožnjo ali ob prihodu ali odhodu ladje na ozemlju tretje države.
3.1.2 Kapitan ladje, agent ladje ali kakšna druga oseba, ki ima ustrezno pooblastilo poveljnika ali potrdilo, ki je sprejemljivo za zadevni javni organ (v nadaljnjem besedilu v obeh primerih: kapitan ladje), sestavi seznam posadke in morebitnih potnikov, ki vsebuje podatke, zahtevane v obrazcu 5 (v nadaljnjem besedilu: seznam posadke) in obrazcu 6 (v nadaljnjem besedilu: seznam potnikov) Konvencije o olajšavah v mednarodnem pomorskem prometu (v nadaljnjem besedilu: Konvencija FAL), ter po potrebi številke vizumov ali dovoljenj za prebivanje:
Kapitan ladje seznam(-e) pošlje mejni policiji ali, če tako določa nacionalno pravo, drugim pristojnim organom, ki seznam(-e) nemudoma posreduje(-jo) mejni policiji.
3.1.3 Mejna policija ali organi iz točke 3.1.2 potrdilo o prejemu (podpisan izvod seznama(-ov) ali elektronsko potrdilo o prejemu) vrnejo kapitanu ladje, ki ga mora na zahtevo predložiti med postankom ladje v pristanišču.
3.1.4 Kapitan ladje takoj sporoči pristojnemu organu vse spremembe v zvezi s sestavo posadke ali številom potnikov.
Poleg tega kapitan ladje takoj in v roku iz točke 3.1.2 obvesti pristojne organe, da so na krovu slepi potniki. Za slepe potnike je še naprej odgovoren kapitan ladje.
Z odstopanjem od členov 5 in 8 se sistematična mejna kontrola oseb na krovu ne opravlja. Kljub temu mejni policisti preiščejo ladjo in opravijo kontrolo oseb, ki ostanejo na krovu le, če je to upravičeno na podlagi ocene tveganj za notranjo varnost in nezakonito priseljevanje.
3.1.5 Kapitan ladje pravočasno in v skladu z veljavnimi pravili v zadevnem pristanišču obvesti pristojni organ o odhodu ladje.
3.2 Posebni kontrolni postopki za določene vrste pomorskega prometa
3.2.1 Kapitan potniške ladje za križarjenje pošlje pristojnemu organu načrt poti in program križarjenja, takoj ko sta sestavljena in najpozneje do roka iz točke 3.1.2.
3.2.2 Z odstopanjem od členov 5 in 8 v pristaniščih, ki niso mejni prehodi, mejne kontrole ni treba izvajati in ladja v njih lahko pristane, če načrt potovanja potniške ladje za križarjenje vsebuje izključno pristanišča na ozemlju držav članic.
Kljub temu se kontrola posadke in potnikov teh ladij opravi le, če je to upravičeno na podlagi ocene tveganj za notranjo varnost in nezakonito priseljevanje.
3.2.3 Če načrt potovanja potniške ladje za križarjenje vsebuje tako pristanišča na ozemlju držav članic kot tudi pristanišča v tretjih državah članicah, se mejna kontrola, z odstopanjem od člena 8, izvaja na naslednji način:
kadar potniška ladja za križarjenje prihaja iz pristanišča v tretji državi in prvič pristane v pristanišču na ozemlju države članice, se pri posadki in potnikih opravi vstopna kontrola na podlagi imenskega seznama posadke in potnikov iz točke 3.1.2.
Pri potnikih, ki gredo na kopno, se opravi vstopna kontrola v skladu s členom 8, razen če je iz ocene tveganja, povezanega z notranjo varnostjo in nezakonitim priseljevanjem, razvidno, da takšna kontrola ni potrebna;
kadar potniška ladja za križarjenje prihaja iz pristanišča v tretji državi in ponovno pristane v pristanišču na ozemlju države članice, se pri posadki in potnikih opravi vstopna kontrola na podlagi imenskih seznamov posadke in potnikov iz točke 3.1.2, kolikor so bili ti seznami spremenjeni od takrat, ko je potniška ladja pristala v prejšnjem pristanišču na ozemlju države članice.
Pri potnikih, ki gredo na kopno, se opravi vstopna kontrola v skladu s členom 8, razen če je iz ocene tveganja, povezanega z notranjo varnostjo in nezakonitim priseljevanjem, razvidno, da takšna kontrola ni potrebna;
kadar potniška ladja za križarjenje prihaja iz pristanišča države članice in v takšnem pristanišču tudi pristane, se pri potnikih, ki gredo na kopno, opravi vstopna kontrola v skladu s členom 8, če tako zahteva ocena tveganja, povezanega z notranjo varnostjo in nezakonitim priseljevanjem;
kadar potniška ladja za križarjenje odhaja iz pristanišča države članice v pristanišče tretje države, se pri posadki in potnikih opravi izstopna kontrola na podlagi imenskih seznamov posadke in potnikov.
Če tako zahteva ocena tveganja, povezanega z notranjo varnostjo in nezakonitim priseljevanjem, se pri potnikih, ki prihajajo na ladjo, opravi izstopna kontrola v skladu s členom 8;
kadar potniška ladja za križarjenje iz pristanišča države članice odpluje v prav tako pristanišče, ob izstopu kontrole ni potrebno izvajati.
Kljub temu se kontrola posadke in potnikov teh ladij opravi le, če je to upravičeno na podlagi ocene tveganj za notranjo varnost in nezakonito priseljevanje.
3.2.4 Z odstopanjem od členov 5 in 8 pri osebah na krovu rekreacijskih plovil, ki prihajajo iz ali plujejo proti pristanišču države članice, ni treba opraviti mejne kontrole in lahko vstopijo v pristanišče, ki ni mejni prehod.
Kljub temu se lahko na podlagi ocene nevarnosti nezakonitega priseljevanja, in zlasti kadar je v neposredni bližini določene države članice obala tretje države, opravi kontrola teh oseb in/ali izvede fizična kontrola rekreacijskih plovil.
3.2.5 Z odstopanjem od člena 5 lahko rekreacijsko plovilo iz tretje države izjemoma vpluje v pristanišče, ki ni mejni prehod. V takih primerih morajo osebe na krovu o tem uradno obvestiti pristaniške organe in tako pridobiti dovoljenje za vplutje v to pristanišče. Pristaniški organi se morajo obrniti na organe v najbližjem pristanišču, ki je mejni prehod, in prijaviti prihod plovila. Prijava potnikov se opravi z vložitvijo seznama oseb na krovu pri pristojnih pristaniških organih. Mejni policiji se omogoči dostop do teh podatkov najpozneje ob prihodu.
Prav tako morajo pristaniški organi, če plovilo zaradi višje sile pristane v pristanišču, ki ni uraden mejni prehod, obvestiti organe v najbližjem pristanišču, ki je mejni prehod, in prijaviti prisotnost plovila.
3.2.6 Med temi kontrolami se izroči listino z vsemi tehničnimi lastnostmi plovila in imeni oseb na krovu. Izvod te listine se izroči organom v pristaniščih vstopa in izstopa. Dokler se plovilo zadržuje v teritorialnih vodah ene od držav članic, mora biti izvod tega seznama shranjen skupaj z listinami plovila.
3.2.7 Z odstopanjem od členov 5 in 8 pri posadkah obalnih ribiških ladij, ki se vsak dan ali v 36 urah vračajo v matično pristanišče ali v katero koli drugo pristanišče na ozemlju držav članic, ne da bi ladje pristale v pristanišču na ozemlju tretje države, se sistematična kontrola ne opravi. Klub temu pa se upošteva ocena nevarnosti nezakonitega priseljevanja, zlasti kadar je v neposredni bližini ozemlja določene države članice obala tretje države, da se določi pogostost izvajanja kontrole. Na podlagi tega tveganja se opravi kontrola oseb oziroma fizična kontrola plovila.
3.2.8 Posadke obalnih ribiških ladij, katerih matično pristanišče ni na ozemlju države članice, se kontrolira v skladu z določbami, ki se nanašajo na pomorščake.
3.2.9 Kontrola se opravi pri osebah na krovu trajektnih povezav s pristanišči v tretjih državah. Uporabijo se naslednja pravila:
kjer je mogoče, države članice uvedejo ločene steze v skladu s členom 10;
kontrola pešcev se opravi individualno;
kontrola oseb v vozilih se opravi, ko so te ob vozilu;
potnike na trajektu, ki potujejo z avtobusom, se obravnava kot pešce. Ti potniki pri kontroli izstopijo iz avtobusa;
kontrola voznikov težkih tovornih vozil in spremljajočih oseb se opravi, ko so te ob vozilu. Ta kontrola se načeloma organizira ločeno od preverjanja drugih potnikov;
da bi bila kontrola hitro opravljena, mora biti na voljo zadostno število kontrolnih mest;
zlasti zaradi odkrivanja nezakonitih priseljencev se opravi naključna kontrola prevoznih sredstev potnikov in, kjer je to primerno, na tovoru in drugem blagu v prevoznih sredstvih;
člane posadke trajekta se obravnava enako kot člane posadke trgovskih ladij;
točka 3.1.2 (obveznost predložitve seznamov potnikov in posadke) se ne uporablja. Če je v skladu z Direktivo Sveta 98/41/ES ( 25 ) treba sestaviti seznam oseb na krovu, kapitan ladje najpozneje trideset minut po odhodu iz pristanišča tretje države pošlje izvod tega seznama pristojnemu organu pristanišča prihoda na ozemlju držav članic.
3.2.10 Kadar se na trajekt, ki prihaja iz tretje države in ima več postankov na ozemlju držav članic, vkrcajo potniki samo za preostali del plovbe znotraj tega ozemlja, se izstopna kontrola teh potnikov opravi v pristanišču odhoda in vstopna kontrola v pristanišču prihoda.
Kontrola oseb, ki so med temi postanki že na trajektu in se niso vkrcale na ozemlju držav članic, se opravi v pristanišču prihoda. Postopek je obraten, kadar je država končnega cilja tretja država.
3.2.11 Z odstopanjem od člena 8 se ne opravlja mejna kontrola na tovornih povezavah med istima dvema ali več pristanišči, ki se nahajajo na ozemlju držav članic, brez pristanka v pristaniščih zunaj ozemlja držav članic, pri katerih se prevaža blago.
Kljub temu se opravi kontrola posadke in potnikov teh ladij, le če je to upravičeno na podlagi ocene tveganj za notranjo varnost in nezakonito priseljevanje.
4. Plovba po celinskih plovnih poteh
4.1 „Plovba po celinskih plovnih poteh, ki vključuje prehod zunanje meje“ zajema uporabo vseh vrst plovil na rekah, kanalih in jezerih, za gospodarske ali rekreacijske namene.
4.2 Pri ladjah za gospodarske namene se kapitan in osebe, zaposlene na ladji, ki so na seznamu posadke, ter njihovi družinski člani, ki so na krovu, štejejo za člane posadke ali temu ustrezno.
4.3 Ustrezne določbe točk 3.1 do 3.2 se smiselno uporabijo za kontrolo plovbe po celinskih plovnih poteh.
PRILOGA VII
Posebna pravila za določene kategorije oseb
1. Voditelji držav
Voditelji vlad in člani nacionalnih vlad ter spremljajoči zakonci, in člani njihovih uradnih delegacij, ter vladarji in drugi visoki člani kraljeve družine.
Z odstopanjem od člena 6 in členov 8 do 14 se ne opravi mejna kontrola voditeljev držav, voditeljev vlad in članov nacionalnih vlad ter spremljajočih zakoncev, in članov njihovih uradnih delegacij, ter vladarjev in drugih visokih članov kraljeve družine, povabljenih s strani vlad držav članic ali mednarodnih organizacij za uradni namen in katerih prihod in odhod sta bila uradno naznanjena po diplomatski poti.
2. Piloti letal in drugi člani posadke
2.1 Z odstopanjem od člena 6 imetniki pilotske licence ali imetniki potrdila o članu posadke, kakor je določeno v Prilogi 9 Konvencije o civilnem letalstvu z dne 7. decembra 1944, lahko med opravljanjem svojih nalog in na podlagi teh dokumentov:
se vkrcajo ali izkrcajo na letališču postanka ali na letališču prihoda, ki se nahaja na ozemlju države članice;
vstopijo na ozemlje občine letališča postanka ali letališča prihoda na ozemlju države članice;
gredo s katerim koli prevoznim sredstvom na letališče na ozemlju države članice in se tako vkrcajo na letalo, ki odhaja s tega letališča.
V vseh ostalih primerih je treba izpolnjevati zahteve iz člena 6(1).
2.2 Členi 7 do 14 se uporabljajo za kontrolo članov posadke letala. Kjer je mogoče, ima prednost kontroliranje posadke. Točneje, kontrola se opravi pred kontrolo potnikov ali na posebnem kraju, določenem v ta namen. Z odstopanjem od člena 8 se lahko posadka, ki je osebju, pristojnemu za opravljanje nadzora meje, znana, kontrolira samo naključno.
3. Pomorščaki
Z odstopanjem od členov 5 in 8 lahko države članice dovolijo pomorščakom, ki posedujejo osebni dokument pomorščaka, izdan v skladu s Konvencijo Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 108 (iz leta 1958) ali št. 185 (iz leta 2003) o osebnih dokumentih pomorščakov, Konvencijo o olajšavah v mednarodnem pomorskem prometu (Konvencija FAL) in ustreznim nacionalnim pravom, da vstopijo na ozemlje držav članic, tako da odidejo na kopno in se zadržujejo na območju pristanišča, kjer pristane njihova ladja, ali v sosednjih občinah, ali da izstopijo z ozemlja držav članic, tako da se vrnejo na ladjo brez javljanja na mejnem prehodu, pod pogojem, da so na seznamu posadke, ki je bil predhodno predložen v kontrolo pristojnim organom, na ladji, ki ji pripadajo.
Kljub temu mejni policisti na podlagi ocene tveganja v zvezi z notranjo varnostjo in nezakonitim priseljevanjem v skladu s členom 8 opravijo kontrolo pomorščakov, preden odidejo na kopno.
4. Imetniki diplomatskih, uradnih ali službenih potnih listov in člani mednarodnih organizacij
4.1 Glede na posebne privilegije in imunitete, ki jih uživajo, se lahko imetniki diplomatskih, uradnih ali službenih potnih listov, ki jih izdajo tretje države ali njihove vlade, priznane s strani držav članic, ter imetniki dokumentov, ki jih izdajo mednarodne organizacije, navedene v točki 4.4, ki potujejo po službeni dolžnosti, na mejnih prehodih ugodneje obravnavajo, tako da imajo prednost pred drugimi potniki, čeprav zanje še vedno, kadar je to potrebno, velja vizumska obveznost.
Z odstopanjem od člena 6(1)(c) osebam, ki posedujejo te dokumente, ni treba dokazovati, da imajo zadostna sredstva za preživljanje.
4.2 Če se oseba na zunanji meji sklicuje na privilegije, imunitete in izjeme, lahko mejni policist zahteva predložitev dokazil glede statusa te osebe, kar se stori s predložitvijo ustreznih listin, zlasti potrdil države akreditacije, diplomatskega potnega lista ali z drugimi sredstvi. V dvomu lahko policist, če je nujno, za informacije neposredno zaprosi ministrstvo za zunanje zadeve.
4.3 Akreditirani člani diplomatskih misij in konzularnih predstavništev ter njihove družine lahko vstopijo na ozemlje držav članic s predložitvijo izkaznice iz člena 20(2) in listine, ki jim dovoljuje prehod meje. Z odstopanjem od člena 14 mejni policisti v nobenem primeru ne smejo zavrniti vstopa na ozemlje države članice imetnikom diplomatskega, uradnega ali službenega potnega lista, ne da bi se prej posvetovali s pristojnimi nacionalnimi organi. To velja tudi v primeru, ko je za to osebo v SIS razpisan ukrep.
4.4 Dokumenti, ki jih izdajo mednarodne organizacije za namene iz točke 4.1, so zlasti naslednji:
5. Čezmejni delavci
5.1 Postopek za kontrolo čezmejnih delavcev urejajo splošna pravila o nadzoru meje, zlasti členi 8 do 14.
5.2 Z odstopanjem od člena 8 se čezmejne delavce, ki jih mejni policisti dobro poznajo zaradi njihovega pogostega prehajanja meje na istem mejnem prehodu in za katere na podlagi prvotne kontrole vedo, da zanje ni bil izdan razpis ukrepa v SIS ali v nacionalni zbirki podatkov, kontrolira samo naključno, da se tako preveri posedovanje veljavnega dokumenta za prehajanje meje in izpolnjevanje potrebnih pogojev za vstop. Te osebe se od časa do časa temeljito kontrolira, brez predhodnega opozorila in v neenakomernih razmikih.
5.3 Določbe točke 5.2 se lahko razširijo na druge kategorije oseb, ki redno prehajajo mejo.
6. Mladoletniki
6.1 Mejni policisti morajo biti posebej pozorni na mladoletne osebe, ki potujejo s spremstvom ali brez njega. Pri mladoletnih osebah se pri prehodu zunanje meje opravi enaka kontrola pri vstopu in izstopu kot pri odraslih, kot je določeno s to uredbo.
6.2 Pri mladoletnih osebah s spremstvom mora mejni policist preveriti, ali imajo spremljajoče osebe nad mladoletnikom roditeljsko pravico ali zakonito skrbništvo, zlasti kadar mladoletno osebo spremlja samo ena odrasla oseba in obstaja utemeljen sum, da je bila nezakonito odvedena iz skrbništva oseb, ki imajo nad njo zakonito roditeljsko pravico ali skrbništvo. V takšnem primeru mejni policist opravi nadaljnjo preiskavo za ugotovitev kakršnih koli neskladnosti ali nasprotij med danimi informacijami.
6.3 Pri mladoletnih osebah brez spremstva mejni policisti na podlagi temeljitega preverjanja potnih listin in dokazil zagotovijo, da mladoletne osebe ozemlja ne zapuščajo proti volji oseb, ki imajo nad njimi roditeljsko pravico ali zakonito skrbništvo.
6.4 Države članice imenujejo nacionalne kontaktne točke za posvetovanje o mladoletnih osebah in o njih obvestijo Komisijo. Komisija da državam članicam na voljo seznam teh nacionalnih kontaktnih točk.
6.5 Mejni policisti uporabijo seznam nacionalnih kontaktnih točk za posvetovanje o mladoletnih osebah v primeru dvoma glede katere koli okoliščine iz točk 6.1, 6.2 in 6.3.
6.6 Države članice zagotovijo, da so mejni policisti, ki preverjajo biometrične podatke otrok ali jih uporabljajo za ugotavljanje identitete otroka, posebej usposobljeni, da to storijo na otroku prijazen in prilagojen način ter ob doslednem spoštovanju največje koristi otroka in zaščitnih ukrepov iz Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah. Kadar otroka spremlja roditelj ali zakoniti skrbnik, ta oseba spremlja otroka pri preverjanju biometričnih podatkov ali njihovi uporabi za ugotavljanje identitete. Pri tem se ne sme uporabiti sila. Države članice po potrebi zagotovijo, da je infrastruktura na mejnih prehodih prilagojena za uporabo biometričnih podatkov otrok.
7. Reševalne službe, policija, gasilci in mejni policisti
Vstop in izstop članov reševalnih služb, policije, gasilcev v nujnih primerih ter mejnih policistov, ki prečkajo mejo pri opravljanju svojih poklicnih nalog, ureja nacionalno pravo. Države članice lahko s tretjimi državami sklenejo dvostranske sporazume o vstopu in izstopu teh kategorij oseb. Ta ureditev in dvostranski sporazumi lahko odstopajo od členov 5, 6 in 8.
8. Delavci na morju
Z odstopanjem od členov 5 in 8 se ne opravi sistematična kontrola delavcev na morju, ki se redno vračajo po morju ali zraku na ozemlje držav članic brez postanka na ozemlju tretje države.
Kljub temu pa se pri določitvi pogostosti izvajanja kontrole upošteva ocena tveganj nezakonitega priseljevanja, zlasti kadar je v neposredni bližini objekta na morju obala tretje države.
PRILOGA VIII
PRILOGA IX
Razveljavljena uredba s seznamom naknadnih sprememb
|
Uredba (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 105, 13.4.2006, str. 1) |
|
|
Uredba (ES) št. 296/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 97, 9.4.2008, str. 60) |
|
|
Uredba (ES) št. 81/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 35, 4.2.2009, str. 56) |
|
|
Uredba (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 243, 15.9.2009, str. 1) |
Zgolj člen 55 |
|
Uredba (EU) št. 265/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 85, 31.3.2010, str. 1) |
Zgolj člen 2 |
|
Točka 9 Priloge V k Aktu o pristopu iz leta 2011 |
|
|
Uredba (EU) št. 610/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 182, 29.6.2013, str. 1) |
Zgolj člen 1 |
|
Uredba (EU) št. 1051/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 295, 6.11.2013, str. 1) |
|
PRILOGA X
Korelacijska tabela
|
Uredba (ES) št. 562/2006 |
Ta uredba |
|
Člen 1 |
Člen 1 |
|
Člen 2, uvodno besedilo |
Člen 2, uvodno besedilo |
|
Člen 2, točke 1 do 8 |
Člen 2, točke 1 do 8 |
|
Člen 2, točka 8a |
Člen 2, točka 9 |
|
Člen 2, točka 9 |
Člen 2, točka 10 |
|
Člen 2, točka 10 |
Člen 2, točka 11 |
|
Člen 2, točka 11 |
Člen 2, točka 12 |
|
Člen 2, točka 12 |
Člen 2, točka 13 |
|
Člen 2, točka 13 |
Člen 2, točka 14 |
|
Člen 2, točka 14 |
Člen 2, točka 15 |
|
Člen 2, točka 15 |
Člen 2, točka 16 |
|
Člen 2, točka 16 |
Člen 2, točka 17 |
|
Člen 2, točka 17 |
Člen 2, točka 18 |
|
Člen 2, točka 18 |
Člen 2, točka 19 |
|
Člen 2, točka 18a |
Člen 2, točka 20 |
|
Člen 2, točka 19 |
Člen 2, točka 21 |
|
Člen 3 |
Člen 3 |
|
Člen 3a |
Člen 4 |
|
Člen 4 |
Člen 5 |
|
Člen 5(1) |
Člen 6(1) |
|
Člen 5(1a) |
Člen 6(2) |
|
Člen 5(2) |
Člen 6(3) |
|
Člen 5(3) |
Člen 6(4) |
|
Člen 5(4) |
Člen 6(5) |
|
Člen 6 |
Člen 7 |
|
Člen 7(1) in (2) |
Člen 8(1) in (2) |
|
Člen 7(3)(a) |
Člen 8(3)(a) |
|
Člen 7(3)(aa) |
Člen 8(3)(b) |
|
Člen 7(3)(ab) |
Člen 8(3)(c) |
|
Člen 7(3)(ac) |
Člen 8(3)(d) |
|
Člen 7(3)(ad) |
Člen 8(3)(e) |
|
Člen 7(3)(ae) |
Člen 8(3)(f) |
|
Člen 7(3)(b) |
Člen 8(3)(g) |
|
Člen 7(3)(c) |
Člen 8(3)(h) |
|
Člen 7(3)(d) |
Člen 8(3)(i) |
|
Člen 8 |
Člen 9 |
|
Člen 9(1) |
Člen 10(1) |
|
Člen 9(2), prvi pododstavek, točka (a) |
Člen 10(2), prvi in drugi pododstavek |
|
Člen 9(2), prvi pododstavek, točka (b) |
Člen 10(2), tretji pododstavek |
|
Člen 9(2), drugi pododstavek |
Člen 10(2), četrti pododstavek |
|
Člen 9(2), tretji pododstavek |
Člen 10(2), peti pododstavek |
|
Člen 9(3) in (4) |
Člen 10(3) in (4) |
|
Člen 10(1) do (5) |
Člen 11(1) do (5) |
|
Člen 10(6) |
— |
|
Člen 11 |
Člen 12 |
|
Člen 12 |
Člen 13 |
|
Člen 13 |
Člen 14 |
|
Člen 14 |
Člen 15 |
|
Člen 15 |
Člen 16 |
|
Člen 16 |
Člen 17 |
|
Člen 17 |
Člen 18 |
|
Člen 18 |
Člen 19 |
|
Člen 19 |
Člen 20 |
|
Člen 19a (poglavje IV) |
— |
|
Člen 19a (poglavje IVa) |
Člen 21 |
|
Člen 20 |
Člen 22 |
|
Člen 21 |
Člen 23 |
|
Člen 22 |
Člen 24 |
|
Člen 23 |
Člen 25 |
|
Člen 23a |
Člen 26 |
|
Člen 24 |
Člen 27 |
|
Člen 25 |
Člen 28 |
|
Člen 26 |
Člen 29 |
|
Člen 26a |
Člen 30 |
|
Člen 27 |
Člen 31 |
|
Člen 28 |
Člen 32 |
|
Člen 29 |
Člen 33 |
|
Člen 30 |
Člen 34 |
|
Člen 31 |
Člen 35 |
|
Člen 32 |
Člen 36 |
|
Člen 33 |
Člen 37 |
|
Člen 33a |
Člen 38 |
|
Člen 34 |
Člen 39 |
|
Člen 35 |
Člen 40 |
|
Člen 36 |
Člen 41 |
|
Člen 37 |
Člen 42 |
|
Člen 37a |
Člen 43 |
|
Člen 38 |
— |
|
Člen 39 |
Člen 44 |
|
Člen 40 |
Člen 45 |
|
Priloge I do VIII |
Priloge I do VIII |
|
— |
Priloga IX |
|
— |
Priloga X |
PRILOGA XI
Nujna potovanja
DEL A
Kategorije oseb iz člena 21a(4):
zdravstveni delavci, raziskovalci na področju zdravstva in poklicni oskrbovalci starejših;
obmejni delavci;
osebje prevoznikov;
diplomati, uslužbenci mednarodnih organizacij in osebe, ki jih povabijo mednarodne organizacije, ker je njihova prisotnost potrebna za dobro delovanje teh organizacij, ter vojaki, humanitarni delavci in osebje civilne zaščite, ki opravljajo svoje funkcije;
potniki v tranzitu;
potniki, ki potujejo iz nujnih družinskih razlogov;
pomorščaki;
osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito ali katerim je potreben vstop iz drugih humanitarnih razlogov.
DEL B
Kategorije oseb iz člena 21a(5):
otroci v predšolskem izobraževanju in vzgoji in učenci v izobraževanju v sosednji državi ter njihovi skrbniki, ki jih spremljajo, ki prečkajo mejo, da bi bili vključeni v tako izobraževanje, ter študenti ali osebe, ki potujejo v izobraževalne namene;
sezonski delavci, vključno z delavci v proizvodnji hrane;
osebe, ki potujejo iz nujnih razlogov oskrbe živali ali zaradi ukrepov, potrebnih za kmetijstvo in gozdarstvo v posameznih primerih;
visokokvalificirani delavci ter ključno in znanstveno osebje, katerih zaposlitev je potrebna z gospodarskega, družbenega in varnostnega vidika in katerih dela ni mogoče odložiti ali opravljati v tujini;
osebje javnih organov za obrambo, javni red, javno zdravje in nacionalno varnost, tj. policijsko osebje, mejna policija, oddelki za priseljevanje, civilna zaščita na področju javnega zdravja itd. ali predstavniki organov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, če je potovanje povezano z opravljanjem uradnih dolžnosti, vključno z osebjem, odgovornim za upravljanje in vzdrževanje kritične infrastrukture;
ribiči in osebe, ki opravljajo delo ali zagotavljajo storitve na ladjah ali rudarskih in vrtalnih ploščadih na morju na podlagi delovnega razmerja, ki ni pogodba o zaposlitvi v pomorstvu;
osebe, ki vstopajo v državo članico zaradi prejemanja osnovnih zdravstvenih storitev, vključno s potniki v reševalnih vozilih;
partnerji (zakonec, registrirani partner, zunajzakonski partner) in otroci nujnega potnika, vključno z državljani tretjih držav, ki potujejo zaradi združitve družine;
državljani tretjih držav, ki potujejo na poziv pravosodnega organa;
osebe, ki imajo mednarodno novinarsko izkaznico, ki jo je izdala Mednarodna zveza novinarjev;
osebe, ki potrebujejo oskrbo in potujejo k svojim oskrbovalcem.
PRILOGA XII
DEL A
Postopek za predajo oseb, prijetih na območjih notranjih meja
1. Odločitve o predaji na podlagi člena 23a(2) se izdajo na standardnem obrazcu iz dela B te priloge, ki ga izpolni pristojni nacionalni organ. Učinkovati začnejo takoj.
2. Izpolnjen standardni obrazec se izda državljanu tretje države, ki prejem odločitve o predaji potrdi s podpisom obrazca in prejme kopijo podpisanega obrazca.
Če državljan tretje države podpis standardnega obrazca zavrne, pristojni organ njegovo zavrnitev zabeleži v obrazcu pod rubriko „opombe“.
3. Nacionalni organi, ki izdajo odločitev o predaji, zabeležijo podatke na standardnem obrazcu iz dela B te priloge.
4. Nacionalni organi, ki izdajo odločitev o predaji, vsako leto obvestijo Komisijo o številu oseb, premeščenih v druge države članice, pri čemer navedejo države članice, v katere so bile osebe premeščene, razloge za ugotovitev, da te osebe nimajo pravice do prebivanja v državi članici, in, če je na voljo, državljanstvo prijetih državljanov tretjih držav.
5. Državljani tretjih držav, prijeti na obmejnih območjih in predani na podlagi tega postopka, imajo pravico do pritožbe. Postopek pritožbe zoper odločitev o predaji se izvede v skladu z nacionalnim pravom. Državljanom tretjih držav se zagotovijo učinkovita pravna sredstva v skladu s členom 47 Listine. Državljanu tretje države se v jeziku, ki ga razume ali za katerega se razumno domneva, da ga razume, pisno predložijo podatki o kontaktnih točkah, ki lahko nudijo informacije o zastopnikih, pooblaščenih za zastopanje državljana tretje države v njegovem imenu v skladu z nacionalnim pravom. Vložitev take pritožbe nima odložilnega učinka.
6. Pristojni nacionalni organi zagotovijo, da je državljan tretje države, ki mu je bila izdana odločitev o predaji, v okviru dvostranskega sodelovanja iz člena 23a, odstavek 1(a), predan pristojnim organom države članice prejemnice. Predaja se izvede nemudoma, najpozneje pa v 24 urah. Po tem postopka predaje ni mogoče izvesti, po potrebi pa se uporabljajo ustrezne določbe Direktive 2008/115/ES. V ta namen pristojni nacionalni organi države članice prejemnice sodelujejo s pristojnimi nacionalnimi organi države članice, ki izvede predajo.
DEL B
Standardni obrazec za predajo oseb, prijetih na območjih notranjih meja
