2014R0134 — SL — 16.10.2016 — 001.001

To besedilo je zgolj informativne narave in nima pravnega učinka. Institucije Unije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti. Verodostojne različice zadevnih aktov, vključno z uvodnimi izjavami, so objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Na voljo so na portalu EUR-Lex. Uradna besedila so neposredno dostopna prek povezav v tem dokumentu

spremenjena z:

▼B

DELEGIRANA UREDBA KOMISIJE (EU) št. 134/2014

z dne 16. decembra 2013

o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 168/2013 Evropskega parlamenta in Sveta glede zahtev za okoljske značilnosti in zmogljivost pogonskega sistema ter o spremembi njene Priloge V

(Besedilo velja za EGP)

POGLAVJE I

PREDMET UREJANJA IN OPREDELITEV POJMOV

Člen 1

Predmet urejanja

Ta uredba določa podrobne tehnične zahteve in preskusne postopke v zvezi z okoljskimi značilnostmi in zmogljivostjo pogonskega sistema za homologacijo vozil kategorije L ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za takšna vozila, v skladu z Uredbo (EU) št. 168/2013 ter navaja seznam pravilnikov UN/ECE in njihovih sprememb.

Člen 2

Opredelitev pojmov

Uporabljajo se opredelitve pojmov Uredbe (EU) št. 168/2013. Poleg tega se uporabljajo še naslednje opredelitve pojmov:

▼M1

▼B

POGLAVJE II

OBVEZNOSTI PROIZVAJALCA V ZVEZI Z OKOLJSKIMI ZNAČILNOSTMI VOZIL

Člen 3

Zahteve za vgradnjo in dokazovanje v zvezi z okoljskimi značilnostmi vozil kategorije L

1.  Proizvajalec opremi vozila kategorije L s sistemi, sestavnimi deli in samostojnimi tehničnimi enotami, ki vplivajo na okoljske značilnosti vozila in so zasnovani, izdelani ter sestavljeni tako, da omogočajo vozilu, ki se normalno uporablja in vzdržuje ob upoštevanju predpisov proizvajalca, da ustreza podrobnim tehničnim zahtevam in preskusnim postopkom iz te uredbe.

2.  Proizvajalec s prikazom dejanskega preskusa homologacijskemu organu dokaže, da vozila kategorije L, ki so na voljo na trgu, registrirana ali dana v uporabo v Uniji, ustrezajo podrobnim tehničnim zahtevam in preskusnim postopkom v zvezi z okoljskimi značilnostmi teh vozil iz členov 5 do 15.

3.  Če proizvajalec spremeni značilnosti sistema za nižanje emisij ali delovanje katerega koli sestavnega dela, povezanega z emisijami, potem ko je homologiran tip vozila glede na okoljske značilnosti že bil dan na trg, proizvajalec to takoj prijavi homologacijskemu organu. Proizvajalec homologacijskemu organu posreduje dokaze, da spremembe sistema za nižanje emisij ali značilnosti sestavnih delov ne povzročajo slabših okoljskih značilnosti od tistih, ki so bile dokazane pri homologaciji.

4.   ►M1  Proizvajalec delov in opreme ◄ zagotovi, da rezervni deli in oprema, ki so na voljo na trgu ali se dajejo v uporabo v Uniji, ustrezajo podrobnim tehničnim zahtevam in preskusnim postopkom v zvezi z okoljskimi značilnostmi vozil iz te uredbe. Homologirano vozilo kategorije L, opremljeno s takšnim rezervnim delom ali opremo, izpolnjuje iste preskusne zahteve in dosega iste mejne vrednosti delovanja kot vozilo, opremljeno z originalnim delom ali opremo, ki izpolnjuje najmanj zahteve za vzdržljivost iz členov 22(2), 23 in 24 Uredbe (EU) št. 168/2013.

5.  Proizvajalec zagotovi, da se upoštevajo homologacijski postopki za potrditev skladnosti proizvodnje v zvezi s podrobnimi zahtevami za okoljske značilnosti in zmogljivost pogonskega sistema, navedenimi v členu 33 Uredbe (EU) št. 168/2013 in točki C3 Priloge II.

6.  Proizvajalec homologacijskemu organu predloži opis ukrepov za preprečevanje nedovoljenih posegov v sistem upravljanja pogonskega sklopa, vključno z računalniki za nadzor okoljskih značilnosti in zmogljivosti pogonskega sistema, v skladu s točko C1 Priloge II k Uredbi (EU) št. 168/2013.

7.  Pri hibridnih izvedbah ali izvedbah, opremljenih s sistemom zagon-zaustavitev, proizvajalec vozilo opremi s „servisnim načinom“, ki omogoča, da v vozilu, na katerem se preskušajo okoljske značilnosti in zmogljivost pogonskega sistema, neprekinjeno deluje motor, ki uporablja gorivo. Če je za ta pregled ali izvedbo preskusa potreben poseben postopek, se ta podrobno opiše v priročniku za vzdrževanje (ali enakovrednem mediju). Pri tem posebnem postopku se ne sme zahtevati uporaba posebne opreme, ki ni bila dobavljena z vozilom.

Člen 4

Uporaba pravilnikov UN/ECE

1.  Pravilniki UN/ECE in spremembe teh pravilnikov iz Priloge I k tej uredbi se uporabljajo za homologacijo okoljskih značilnosti in zmogljivosti pogonskega sistema.

2.  Vozila z največjo konstrukcijsko določeno hitrostjo ≤ 25 km/h izpolnjujejo vse pomembne zahteve iz pravilnikov UN/ECE, ki se nanašajo na vozila z največjo konstrukcijsko določeno hitrostjo > 25 km/h.

3.  V okviru te uredbe se sklicevanje na vozila kategorij L1, L2, L3, L4, L5, L6 in L7 v pravilnikih UN/ECE razume kot sklicevanja na vozila kategorij L1e, L2e, L3e, L4e, L5e, L6e in L7e, vključno z morebitnimi podkategorijami.

Člen 5

Tehnične specifikacije, zahteve in preskusni postopki v zvezi z okoljskimi značilnostmi vozil kategorije L

1.  Preskusni postopki za okoljske značilnosti in zmogljivost pogonskega sistema se izvedejo v skladu s preskusnimi zahtevami, določenimi v tej uredbi.

2.  Preskusne postopke izvaja oz. je pri izvajanju prisoten homologacijski organ, ob odobritvi homologacijskega organa pa jih lahko izvaja tudi tehnična služba. Proizvajalec izbere reprezentativno matično vozilo, s katerim homologacijskemu organu zadovoljivo dokaže skladnost okoljskih značilnosti vozil kategorije L z zahtevami iz Priloge XI.

3.  Metode merjenja in rezultati preskusov se sporočijo homologacijskemu organu v obliki poročil o preskusih, skladni s členom 32(1) Uredbe (EU) št. 168/2013.

4.  Homologacija okoljskih značilnosti glede preskusov I, II, III, IV, V, VII in VIII se razširi na različne variante in različice vozil ter tipe in družine pogonov pod pogojem, da so različica vozila in parametri sistema za krmiljenje pogona ali uravnavanje onesnaženja, navedeni v Prilogi XI, isti ali ostanejo znotraj predpisanih in opredeljenih mej iz navedene priloge.

5.  Hibridne izvedbe ali izvedbe, opremljene s sistemom zagon-zaustavitev, se preskusijo z delujočim motorjem, ki uporablja gorivo, če tako navaja preskusni postopek.

Člen 6

Zahteve za preskus tipa I: emisije iz izpušne cevi po hladnem zagonu

Preskusni postopki in zahteve za preskus tipa I za emisije iz izpušne cevi po hladnem zagonu iz dela A Priloge V k Uredbi (EU) št. 168/2013 se izvedejo in potrdijo v skladu s Prilogo II k tej uredbi.

Člen 7

Zahteve za preskus tipa II: emisije iz izpušne cevi (pri povišani vrtilni frekvenci) v prostem teku in pri prostem pospeševanju

Preskusni postopki in zahteve za preskus tipa II za emisije iz izpušne cevi (pri povišani vrtilni frekvenci) v prostem teku in pri prostem pospeševanju iz dela A Priloge V k Uredbi (EU) št. 168/2013 se izvedejo in potrdijo v skladu s Prilogo III k tej uredbi.

Člen 8

Zahteve za preskus tipa III: emisije iz okrova ročične gredi

Preskusni postopki in zahteve za preskus tipa III za emisije iz okrova ročične gredi iz dela A Priloge V k Uredbi (EU) št. 168/2013 se izvedejo in potrdijo v skladu s Prilogo IV k tej uredbi.

Člen 9

Zahteve za preskus tipa IV: emisije zaradi izhlapevanja

Preskusni postopki in zahteve za preskus tipa IV za emisije zaradi izhlapevanja iz dela A Priloge V k Uredbi (EU) št. 168/2013 se izvedejo in potrdijo v skladu s Prilogo V k tej uredbi.

Člen 10

Zahteve za preskus tipa V: vzdržljivost naprav za uravnavanje onesnaževanja

Preskusni postopki in zahteve za preskus tipa V za vzdržljivost naprav za uravnavanje onesnaževanja iz dela A Priloge V k Uredbi (EU) št. 168/2013 se izvedejo in potrdijo v skladu s Prilogo VI k tej uredbi.

Člen 11

Zahteve za preskus tipa VII: emisije CO2, poraba goriva, poraba električne energije ali električni doseg

Preskusni postopki in zahteve za preskus tipa VII za energijsko učinkovitost v zvezi z emisijami CO2, porabo goriva, porabo električne energije ali električnim dosegom iz dela A Priloge V k Uredbi (EU) št. 168/2013 se izvedejo in potrdijo v skladu s Prilogo VII k tej uredbi.

Člen 12

Zahteve za preskus tipa VIII: okoljski preskusi sistema OBD

Preskusni postopki in zahteve za preskus tipa VIII za okoljski del vgrajenega sistema za diagnostiko (OBD) iz dela A Priloge V k Uredbi (EU) št. 168/2013 se izvedejo in potrdijo v skladu s Prilogo VIII k tej uredbi.

Člen 13

Zahteve za preskus tipa IX: raven hrupa

Preskusni postopki in zahteve za preskus tipa IX za raven hrupa iz dela A Priloge V k Uredbi (EU) št. 168/2013 se izvedejo in potrdijo v skladu s Prilogo IX k tej uredbi.

POGLAVJE III

OBVEZNOSTI PROIZVAJALCEV V ZVEZI Z ZMOGLJIVOSTJO POGONA VOZIL

Člen 14

Splošne obveznosti

1.  Preden se da vozilo kategorije L na voljo na trg, mora proizvajalec homologacijskemu organu dokazati zmogljivost pogonskega sistema tipa vozila kategorije L v skladu z zahtevami, določenimi v tej uredbi.

2.  Ko se vozilo kategorije L daje na trg ali se registrira ali preden se da v uporabo, proizvajalec zagotovi, da zmogljivost pogonskega sistema tipa vozila kategorije L ne presega vrednosti, ki so bile v opisni mapi iz člena 27 Uredbe (EU) št. 168/2013 sporočene homologacijskemu organu.

3.  Zmogljivost pogonskega sistema vozila, opremljenega z nadomestnimi sistemi, sestavnimi deli ali samostojnimi tehničnimi enotami, ne presega zmogljivosti pogonskega sistema vozila, ki je opremljeno z originalnimi sistemi, sestavnimi deli ali samostojnimi tehničnimi enotami.

Člen 15

Zahteve za zmogljivost pogona

Preskusni postopki in zahteve za zmogljivost pogonskega sistema iz točke A2 Priloge II k Uredbi (EU) št. 168/2013 se izvedejo in potrdijo v skladu s Prilogo X k tej uredbi.

POGLAVJE IV

OBVEZNOSTI DRŽAV ČLANIC

Člen 16

Homologacija vozil kategorije L, njihovih sistemov, sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot

1.  Če proizvajalec tako želi, nacionalni organi na podlagi okoljskih značilnosti vozila ne preprečijo homologacije ali nacionalne homologacije okoljskih značilnosti in zmogljivosti pogonskega sistema za nov tip vozila in tudi ne prepovedo dajanja na trg, registracije ali dajanja v uporabo za vozilo, sistem, sestavni del ali samostojno tehnično enoto, če je vozilo skladno z Uredbo (EU) št. 168/2013 in podrobnimi preskusnimi zahtevami, določenimi v tej uredbi.

2.  Z veljavnostjo od datumov, navedenih v Prilogi IV k Uredbi (EU) št. 168/2013, nacionalni organi v primeru novih vozil, ki niso skladna z okoljskim standardom Euro 4 iz delov A1, B1, C1 in D Priloge VI in Priloge VII k Uredbi (EU) št. 168/2013 ali okoljskim standardom Euro 5 iz delov A2, B2, C2 in D Priloge VI in Priloge VII k Uredbi (EU) št. 168/2013, menijo, da potrdila o skladnosti, ki vsebujejo prejšnje okoljske mejne vrednosti, niso več veljavna za namene člena 43(1) Uredbe (EU) št. 168/2013, in na podlagi emisij, porabe goriva ali energije ali veljavnih zahtev za funkcionalno varnost ali konstrukcijo vozil prepovedo, da bi se takšna vozila dajala na trg, registrirala ali dajala v uporabo.

3.  Če se uporablja člen 77(5) Uredbe (EU) št. 168/2013, nacionalni organi razvrstijo homologirani tip vozila v skladu s Prilogo I k navedeni uredbi.

Člen 17

Homologacija nadomestnih naprav za uravnavanje onesnaževanja

1.  Nacionalni organi prepovedo dajanje na trg ali vgrajevanje novih nadomestnih naprav za uravnavanje onesnaževanja, namenjenih vozilom, homologiranim v okviru te uredbe, če niso tipa, za katerega je bila podeljena homologacija okoljskih značilnosti in zmogljivosti pogonskega sistema v skladu s členom 23(10) Uredbe (EU) št. 168/2013 in s to uredbo.

2.  Nacionalni organi lahko nadaljujejo z razširitvami EU-homologacij iz člena 35 Uredbe (EU) št. 168/2013 za tip nadomestnih naprav za uravnavanje onesnaževanja s področja uporabe Direktive 2002/24/ES pod pogoji, ki so prvotno veljali. Nacionalni organi prepovedo dajanje na trg ali vgrajevanje takšnega tipa nadomestne naprave za uravnavanje onesnaževanja, razen če je tipa, za katerega je bila dovoljena ustrezna homologacija.

3.  Tip nadomestne naprave za uravnavanje onesnaževanja, namenjen za vozilo, ki je bilo homologirano v skladu s to uredbo, se preskusi v skladu z Dodatkom 10 Priloge II in Prilogo VI.

4.  Za originalne nadomestne naprave za uravnavanje onesnaževanja, ki so tipa, ki ga zajema ta uredba, in ki so namenjene za vgradnjo v vozila, na katera se nanaša ustrezni dokument o homologaciji celotnega vozila, se ne zahteva, da izpolnjujejo preskusne zahteve iz Dodatka 10 Priloge II, pod pogojem, da izpolnjujejo zahteve iz točke 4 navedenega dodatka.

POGLAVJE V

KONČNE DOLOČBE

Člen 18

Sprememba Priloge V k Uredbi (EU) št. 168/2013

Del A Priloge V k Uredbi (EU) št. 168/2013 se spremeni v skladu s Prilogo XII.

Člen 19

Začetek veljavnosti

1.  Ta uredba začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

2.  Uporablja se od 1. januarja 2016.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

SEZNAM PRILOG

PRILOGA I

Pojasnilo:

Dejstvo, da je sistem ali sestavni del vključen v ta seznam, ne pomeni, da ga je treba obvezno namestiti. Zahteve za obvezno namestitev za določene sestavne dele pa so navedene v drugih prilogah k tej uredbi.

PRILOGA II

Zahteve za preskus tipa I: emisije iz izpušne cevi po hladnem zagonu

1.    Uvod

2.    Splošne zahteve

3.    Zahteve glede delovanja

Zahteve glede delovanja, ki se uporabljajo za homologacijo EU, so navedene v delih A, B in C Priloge IV k Uredbi (EU) št. 168/2013.

4.    Preskusni pogoji

4.1   Preskusni prostor in prostor za odstavitev

4.1.1   Preskusni prostor

V prostoru za ocenjevanje z dinamometrom z valji in napravo za zbiranje vzorcev plina temperatura znaša 298,2 ± 5 K (25 ± 5 °C). Temperatura prostora se meri v bližini hladilnega puhala (ventilatorja) pred in po preskusu tipa I.

4.1.2   Prostor za odstavitev

V prostoru za odstavitev temperatura znaša 298,2 ± 5 K (25 ± 5 °C), prostor pa je takšen, da je mogoče preskusno vozilo, ki bo predkondicionirano, parkirati v skladu s točko 5.2.4 te priloge.

4.2   Preskusno vozilo

4.2.1   Splošno

Vsi sestavni deli preskusnega vozila so v skladu s serijsko proizvedenimi, če pa se vozilo razlikuje od serijsko proizvedenega, se v poročilu o preskusu poda njegov popoln opis. Pri izbiri preskusnega vozila se proizvajalec in tehnična služba strinjata, katero preskušeno matično vozilo predstavlja družino pogona ustreznega vozila, kot je navedena v Prilogi XI, s tem pa se mora strinjati tudi homologacijski organ.

4.2.2   Utekanje

Vozilo je predloženo v dobrem mehanskem stanju in je pravilno vzdrževano ter uporabljano. Utečeno je z vsaj 1 000 prevoženimi kilometri pred preskusom. Motor, sistem za prenos moči in vozilo so pravilno utečeni skladno z zahtevami proizvajalca.

4.2.3   Prilagoditve

Preskusno vozilo se nastavi v skladu z navodili proizvajalca, npr. glede viskoznosti olj, če pa se vozilo razlikuje od proizvodne serije, se v poročilu o preskusu poda popoln opis. Pri štirikolesnem pogonu je mogoče os, na kateri je najmanjši navor, deaktivirati in tako omogočiti preskušanje na standardnem dinamometru z valji.

4.2.4   Preskusna masa in porazdelitev bremena

Pred začetkom preskusov se izmeri skupna masa pri preskusu, vključno z maso voznika in inštrumentov. Obremenitev se porazdeli prek koles v skladu z navodili proizvajalca.

4.2.5   Pnevmatike

Tip pnevmatik ustreza tipu, ki ga je proizvajalec vozila navedel kot originalno opremo. Tlaki v pnevmatikah se nastavijo na vrednosti, ki jih je določil proizvajalec, ali vrednosti, pri katerih je hitrost vozila pri preskusu na cesti enaka hitrosti vozila, izračunani na dinamometru z valji. Tlaki v pnevmatikah se navedejo v poročilu o preskusu.

4.3   Razvrstitev vozil kategorije L v podkategorije

Na sliki 1-1 je grafični prikaz razvrstitve vozila kategorije L v podkategorije glede na delovno prostornino motorja in največjo hitrost vozila, če je vozilo preskušano z okoljskimi preskusi tipov I, VII in VIII, ki jih označujejo številke (pod)kategorij v območju grafa. Številske vrednosti delovne prostornine motorja in največje hitrosti vozila ne smejo biti zaokrožene navzgor ali navzdol.

Slika 1-1

Razvrstitev vozila kategorije L v podkategorije za preskušanje okoljskih značilnosti, preskusi tipov I, VII in VIII

4.3.1   Razred 1

Vozila kategorije L, ki izpolnjujejo naslednje specifikacije, spadajo v razred 1:

4.3.2   Razred 2

Vozila kategorije L, ki izpolnjujejo naslednje specifikacije, spadajo v razred 2 in se razvrstijo v podkategorije:

4.3.3   Razred 3

Vozila kategorije L, ki izpolnjujejo naslednje specifikacije, spadajo v razred 3 in se razvrstijo v podkategorije:

4.3.4   WMTC, deli preskusnega cikla

Preskusni cikel WMTC (vzorci hitrosti vozila) za okoljske preskuse tipov I, VII in VIII je sestavljen iz do treh delov, kot so navedeni v Dodatku 6. Odvisno od kategorije vozila kategorije L, za katero velja WMTC, naveden v točki 4.5.4.1, in njegove razvrstitve glede na prostornino motorja in največje konstrukcijsko določene hitrosti vozila v skladu s točko 4.3, se izvedejo naslednji deli preskusnih ciklov WMTC:

4.4   Specifikacija referenčnega goriva

Za preskušanje se uporabijo ustrezna referenčna goriva, kot je navedeno v Dodatku 2. Za ta izračun za tekoča goriva, naveden v točki 1.4 Dodatka 1 Priloge VII, se uporabi gostota, merjena pri 288,2 K (15 °C).

4.5   Preskus tipa I

4.5.1   Voznik

Teža voznika je 75 kg ± 5 kg.

4.5.2   Specifikacije in nastavitve preskusne naprave

4.5.3   Sistem za merjenje izpušnih plinov

4.5.3.1

Naprava za zbiranje plinov je naprava zaprtega tipa, ki lahko zbere vse izpušne pline, ki izhajajo iz izpušnih odprtin vozila, pod pogojem, da protitlak znaša ± 125 mm H2O. Če je potrjeno, da so zbrani vsi izpušni plini, se lahko uporablja odprti sistem. Zbiranje plinov poteka brez kondenzacije, ki lahko znatno spremeni naravo izpušnih plinov pri temperaturi preskusa. Primer naprave za zbiranje plinov je na sliki 1-2:

4.5.3.12

Oprema za merjenje masnih emisij delcev 4.5.3.12.1   Specifikacije 4.5.3.12.1.1   Pregled sistema 4.5.3.12.1.1.1 Naprava za vzorčenje trdnih delcev je sestavljena iz sonde za vzorčenje v tunelu za redčenje, cevi za prenos delcev, posode za filter, črpalke za delni pretok, regulatorjev pretoka in merilne naprave. 4.5.3.12.1.1.2 Priporočljivo je, da se pred posodo za filter namesti predklasifikator velikosti delcev (npr. ciklon ali impaktor itd.). Tudi sonda za vzorčenje, ki se uporablja kot naprava za ustrezno klasifikacijo glede na velikost, kakor je prikazana na sliki 1-6, je sprejemljiva. 4.5.3.12.1.2   Splošne zahteve 4.5.3.12.1.2.1 Sonda za vzorčenje za trdne delce v preskusnem pretoku plina je v predelu za redčenje nameščena tako, da je mogoče zajeti reprezentativni vzorec pretoka plina iz homogene mešanice zraka in izpušnih plinov. 4.5.3.12.1.2.2 Stopnja pretoka vzorca trdnih delcev je sorazmerna s skupnim pretokom izpušnih plinov v tunelu za redčenje z odstopanjem do ± 5 %od stopnje pretoka vzorca trdnih delcev. 4.5.3.12.1.2.3 Vzorčeni razredčeni izpušni plini se ohranjajo na temperaturi pod 325,2 K (52 °C) na območju 20 cm navzgor in navzdol od dotoka v filter za trdne delce, razen pri preskusu regeneracije, pri katerem je temperatura nižja od 465,2 K (192 °C). 4.5.3.12.1.2.4 Vzorec trdnih delcev se vzame z enojnega filtra, nameščenega v posodi v vzorčenem pretoku razredčenih izpušnih plinov. 4.5.3.12.1.2.5 Vsi deli sistema redčenja in sistema vzorčenja od izpušne cevi navzgor do posode za filter, ki so v stiku z nerazredčenimi in razredčenimi izpušnimi plini, so zasnovani tako, da je odlaganje in spreminjanje lastnosti trdnih delcev čim manjše. Vsi deli so iz električno prevodnih materialov, ki ne reagirajo s sestavinami izpušnih plinov, in električno ozemljeni, da ne pride do elektrostatičnega učinka. 4.5.3.12.1.2.6 Če nihanj v količini pretoka ni mogoče nadomestiti, se uporabita izmenjevalnik toplote in naprava za uravnavanje temperature iz Dodatka 4, da se zagotovi stalna količina pretoka v sistemu in skladno s tem sorazmerna hitrost vzorčenja. 4.5.3.12.1.3   Posebne zahteve 4.5.3.12.1.3.1   Sonda za vzorčenje trdnih delcev (PM) 4.5.3.12.1.3.1.1 Sonda za vzorčenje zagotovi klasifikacijo velikosti delcev, opisano v točki 4.5.3.12.1.3.1.4. Priporočljivo je, da se uporabita odprta, ostroroba sonda, neposredno obrnjena v smer pretoka, in predklasifikator (ciklon, impaktor itd.). Lahko se uporabi tudi ustrezna sonda za vzorčenje, kot je narisana na sliki 1-1, če deluje tako, kot je opisano v točki 4.5.3.12.1.3.1.4. 4.5.3.12.1.3.1.2 Sonda za vzorčenje se namesti ob središčni črti tunela, v dolžini med 10 in 20 premerov tunela za dovodom plina, ima pa notranji premer vsaj 12 mm. Če se iz ene sonde za vzorčenje vzame več kot en vzorec hkrati, se pretok, izčrpan iz sonde, razdeli na enake delne pretoke, da se preprečijo izkrivljeni rezultati vzorčenja. Če se uporabi več sond, je vsaka sonda odprta in ostroroba ter obrnjena neposredno v smer pretoka. Sonde so enakomerno razporejene okrog osrednje vzdolžne osi tunela za redčenje, razmik med njimi pa je vsaj 5 cm. 4.5.3.12.1.3.1.3 Razdalja od konice sonde do držala za filter je najmanj pet premerov sond in ni večja od 1 020  mm. 4.5.3.12.1.3.1.4 Predklasifikator (ciklon, impaktor itd.) se namesti pred posodo za filter. Premer delcev pri presečni točki 50 % predklasifikatorja je med 2,5 μm in 10 μm pri stopnji prostorninskega pretoka, ki je bila izbrana za vzorčenje masnih emisij delcev. Predklasifikator omogoča, da najmanj 99 % masne koncentracije delcev 1 μm, ki vstopajo v predklasifikator, izstopi iz klasifikatorja pri stopnji prostorninskega pretoka, izbrani za vzorčenje masnih emisij delcev. Tudi sonda za vzorčenje, ki deluje kot naprava za ustrezno klasifikacijo glede na velikost, kakor je prikazana na sliki 1-6, je sprejemljiva namesto ločenega predklasifikatorja. 4.5.3.12.1.3.2   Vzorčna črpalka in merilnik pretoka 4.5.3.12.1.3.2.1 Naprava za merjenje pretoka vzorčenih plinov je sestavljena iz črpalk, regulatorjev pretoka plina in naprav za merjenje pretoka. 4.5.3.12.1.3.2.2 Temperatura pretoka izpušnih plinov v merilniku pretoka ne sme nihati za več kot ± 3 K, razen med preskusom regeneracije pri vozilih, opremljenih z napravami za redno regeneracijo za naknadno obdelavo. Poleg tega stopnja pretoka preskušanih plinov ostane sorazmerna s skupnim pretokom izpušnih plinov v tunelu za redčenje z odstopanjem do ± 5 % od stopnje masnega pretoka preskušanih delcev. Če se zaradi prevelike obremenitve filtra količina pretoka nesprejemljivo spremeni, se preskus prekine. Ko se ponovi, se stopnjo pretoka zmanjša. 4.5.3.12.1.3.3   Filter in posoda za filter 4.5.3.12.1.3.3.1 Za filtrom je nameščen ventil v smeri pretoka. Ventil se dovolj hitro odziva, da se odpre in zapre v eni sekundi na začetku in koncu preskusa. 4.5.3.12.1.3.3.2 Priporočljivo je, da je masa, zbrana na filtru s premerom 47 mm (Pe), ≥ 20 μg in da je obremenjenost filtra kar največja v skladu z zahtevami iz točk 4.5.3.12.1.2.3 in 4.5.3.12.1.3.3. 4.5.3.12.1.3.3.3 Za dani preskus se hitrost plinov na dotoku v filter nastavi na enojno vrednost med 20 cm/s in 80 cm/s, razen če se v sistemu za redčenje uporablja pretok vzorčenja, sorazmeren s stopnjo pretoka CVS. 4.5.3.12.1.3.3.4 Zahtevajo se filtri iz steklenih vlaken, prevlečeni s fluorogljikom, ali membranski filtri na podlagi fluorogljika. Vsi tipi filtrov imajo 0,3 μm DOP (dioktilftalat) ali PAO (polialfaolefin) CS 68649-12-7 ali CS 68037-01-4 z zbiralno učinkovitostjo vsaj 99 odstotkov pri hitrosti dotoka plinov 5,33 cm/s. 4.5.3.12.1.3.3.5 Držalo za filter je oblikovano tako, da zagotavlja enakomerno porazdelitev pretoka po delovni površini filtra. Delovna površina filtra je vsaj 1 075  mm2. 4.5.3.12.1.3.4   Tehtalna komora in tehtnica za filtre 4.5.3.12.1.3.4.1 Tehtnica z mikrogramsko skalo, ki se uporablja za določanje teže filtra, ima točnost (standardno odstopanje) 2 μg in resolucijo 1 μg ali boljšo. Priporočljivo je, da se tehtnica z mikrogramsko skalo preveri ob začetku vsakega tehtanja s tehtanjem referenčne uteži s težo 50 mg. Če je povprečni rezultat tehtanj ± 5 μg rezultata prejšnjega tehtanja, se tehtanje in tehtnica štejeta za veljavna. Tehtalna komora (ali prostor) med celotnim kondicioniranjem in tehtanjem izpolnjuje naslednje zahteve: — temperatura je 295,2 ± 3 K (22 ± 3 °C); — relativna vlažnost je v območju 45 % ± 8 %; — rosišče je 282,7 ± 3 K (9,5 ± 3 °C). Priporočljivo je, da se temperatura in vlažnost zabeležita skupaj s težo vzorčenih in referenčnih filtrov. 4.5.3.12.1.3.4.2 Korekcija plovnosti Vsa tehtanja filtrov se korigirajo za plovnost v zraku. Korekcija plovnosti je odvisna od gostote filtra za vzorčenje, gostote zraka in gostote kalibrirane uteži, uporabljene za kalibracijo tehtnice. Gostota zraka je odvisna od tlaka, temperature in vlažnosti. Priporočljivo je, da je temperatura tehtanja v območju 295,2 K ± 1 K (22 °C ± 1 °C), rosišče pa v območju 282,7 ± 1 K (9,5 ± 1 °C). Na podlagi minimalnih zahtev iz točke 4.5.3.12.1.3.4.1 bo korekcija učinka plovnosti prav tako ustrezna. Uporabi se korekcija plovnosti: Enačba 2-1: pri čemer je: mcorr = masa delcev, korigirana za plovnost muncorr = masa delcev, nekorigirana za plovnost ρair = gostota zraka v okolici tehtnice ρweight = gostota kalibracijske uteži, uporabljene za kalibracijo tehtnice ρmedia = gostota medija (filtra) za vzorec delcev s steklenimi vlakni medija filtra, prevlečenimi s teflonom (npr. TX40): ρmedia = 2,300 kg/m3 ρair se izračuna po naslednji enačbi: Enačba 2-2: pri čemer je: Pabs = absolutni tlak v okolici tehtnice, Mmix = molska masa zraka v okolici tehtnice (28,836 gmol–1), R = molska plinska konstanta (8,314 Jmol–1K–1), Tamb = absolutna temperatura okolice tehtnice. V komori (ali prostoru) ne sme biti nobenih onesnaževal iz okolice (kot je prah), ki bi se med stabiliziranjem filtrov za delce lahko nanje usedali. Dovoljena so omejena odstopanja od specifikacij glede temperature in vlažnosti zraka tehtalnega prostora, če skupno trajanje odstopanj ne presega 30 minut v kateri koli fazi kondicioniranja filtra. Tehtalni prostor mora ustrezati predpisanim specifikacijam pred vstopom oseb vanj. Med tehtanjem niso dovoljena nobena odstopanja od določenih pogojev. Učinki statične elektrike se izničijo. 4.5.3.12.1.3.4.3 To se lahko doseže z ozemljitvijo tehtnice, ki se položi na antistatični podstavek, in nevtralizacijo filtrov za delce pred tehtanjem s polonijevim nevtralizatorjem ali napravo s podobnim učinkom. Namesto tega se lahko statični učinki izničijo z izravnavo statičnega naboja. Preskusni filter se vzame iz komore največ eno uro pred začetkom preskusa. 4.5.3.12.1.3.4.4 Opis priporočljivega sistema 4.5.3.12.1.4   Opis priporočljivega sistema Slika 1-3 shematično prikazuje priporočljiv sistem za vzorčenje delcev. Ker lahko več različnih konfiguracij da enake rezultate, absolutna skladnost s to sliko ni potrebna. Za pridobivanje dodatnih podatkov in za usklajevanje funkcij posameznih delov sistema se lahko uporabijo dodatni sestavni deli, kot so instrumenti, ventili, elektromagneti, črpalke in stikala. Sestavni deli, ki niso potrebni za vzdrževanje točnosti s konfiguracijami drugih sistemov, se lahko izločijo, če njihova izločitev temelji na dobri inženirski presoji. Iz tunela za redčenje (DT) sistema za redčenje s celotnim tokom se skozi sondo za vzorčenje delcev (PSP) in cevi za prenos delcev (PTT) s črpalko za vzorčenje (P) odvzame vzorec razredčenih izpušnih plinov. Vzorec se pošlje skozi predklasifikator velikosti delcev (PCF) in posode za filter (FH), ki vsebujejo filtre za vzorčenje delcev. Stopnja pretoka vzorca se krmili s krmilnikom pretoka (FC).

4.5.4   Časovni razporedi vožnje

4.5.4.1   Preskusni cikli

Preskusni cikli (vzorci hitrosti vozila) za preskus tipa I so sestavljeni iz do treh delov, kot so navedeni v Dodatku 6. Odvisno od (pod)kategorije vozila morajo biti izvedeni naslednji deli preskusnih ciklov:

4.5.4.2   Odstopanja hitrosti vozila

4.5.4.2.1

Odstopanje hitrosti vozila v katerem koli trenutku preskusnih ciklov iz točke 4.5.4.1 določajo spodnje in zgornje meje. Zgornja meja je 3,2 km/h višja od točke, ki je znotraj časa ene sekunde v danem trenutku najvišje na poteku krivulje. Spodnja meja je 3,2 km/h nižja od točke, ki je znotraj časa ene sekunde v danem trenutku najnižje na poteku krivulje. Spremembe hitrosti vozila, ki so večje od odstopanj (do katerih lahko pride pri prestavljanju), so sprejemljive, če se v katerem koli trenutku pojavijo za manj kot dve sekundi. Hitrosti vozila, ki so nižje od predpisanih, so sprejemljive, če v takšnih primerih vozilo deluje pri največji razpoložljivi moči. Slika 1-4 kaže območje sprejemljivih odstopanj hitrosti vozila za tipične točke.

4.5.5   Predpisi za prestavljanje za WMTC, predpisan v Dodatku 6

4.5.5.1   Preskusna vozila z avtomatskim menjalnikom

4.5.5.2   Preskusna vozila z ročnim menjalnikom

4.5.5.2.1   Obvezne zahteve

▼M1

4.5.5.2.1.1   Prvi korak – izračun hitrosti prestavljanja

Hitrosti pri prestavljanju v višje prestave med fazami pospeševanja (v1→2 in vi→i + 1) v km/h se izračunajo po naslednjih formulah:

pri čemer je:

▼B

4.5.5.2.3   Tretji korak — popravki glede na dodatne zahteve

4.5.5.2.2   Izbirne določbe

Izbira prestave se lahko prilagodi glede na naslednje določbe:

Uporaba prestav, ki so nižje od prestav, določenih z zahtevami iz točke 4.5.5.2.1, je dovoljena v vseh fazah cikla. Upoštevajo se priporočila proizvajalcev za uporabo prestav, če prestave niso višje od prestav, določenih z zahtevami iz točke 4.5.5.2.1.

4.5.5.2.3   Izbirne določbe

Opomba 5: kot pomoč pri izbiri prestave se lahko uporabi program za izračun, ki je na voljo na spletnem mestu Združenih narodov na naslednjem naslovu:

http://live.unece.org/trans/main/wp29/wp29wgs/wp29grpe/wmtc.html

Pojasnila pristopa, strategija prestavljanja in primer izračuna so v Dodatku 9.

4.5.6   Nastavitev dinamometra

Podan je popoln opis dinamometra z valji in instrumentov v skladu z Dodatkom 6. Meritve so izvedene s tako točnostjo, kot je navedena v točki 4.5.7. Sila voznega upora za nastavitve dinamometra z valji je lahko dobljena iz meritev zmanjševanja hitrosti med vožnjo ali pa iz tabele voznega upora glede na Dodatek 5 ali 7 pri vozilu, opremljenem z enim kolesom na pogonski osi, in glede na Dodatek 8 pri vozilu z dvema ali več kolesi na pogonskih oseh.

4.5.6.1   Nastavitev dinamometra z valji s pomočjo merilnih rezultatov pri zmanjševanju hitrosti vozila na cesti

Če želite uporabiti to možnost, se pri vozilu, opremljenim z enim kolesom na pogonski osi, izvedejo meritve zmanjševanja hitrosti med vožnjo tako, kot so navedene v Dodatku 7, pri vozilu, opremljenem z dvema ali več kolesi na pogonskih oseh pa tako, kot so navedene v Dodatku 8.

4.5.6.1.1   Zahteve za opremo

Instrumenti za merjenje hitrosti in časa so tako natančni, kot je navedeno v točki 4.5.7.

4.5.6.1.2   Nastavitev vztrajnostne mase

4.5.6.2   Sila voznega upora, dobljena iz tabele voznega upora

4.5.7   Točnost merjenja

Meritve se izvajajo z opremo, ki izpolnjuje zahteve za točnost iz tabele 1-7:

5    Preskusni postopki

5.1   Opis preskusa tipa I

Preskusno vozilo v skladu s svojo kategorijo prestane zahteve za preskus tipa I iz točke 5.

5.1.1   Preskus tipa I (preverjanje povprečne emisije plinastih onesnaževal in CO2 ter porabe goriva med značilnim voznim ciklom)

5.1.1.2

Število preskusov 5.1.1.2.1 Število preskusov se določi tako, kot prikazuje slika 1-5. Vrednosti od Ri1 do Ri3 opisujejo rezultate končnih meritev za preskuse od prvega (št. 1) do tretjega (št. 3) in emisije plinastih onesnaževal in ogljikovega dioksida ter porabe goriva/energije ali električni doseg, kot so navedeni v Dodatku VII. ‘Lx’ predstavlja mejne vrednosti od L1 do L5, kot so navedene v delih A, B in C Dodatka VI k Uredbi (EU) št. 168/2013. 5.1.1.2.2 V vsakem preskusu se določijo mase ogljikovega monoksida, ogljikovodikov in dušikovih ter ogljikovih oksidov in porabo goriva med preskusom. Masa določenih delcev se določi le za tiste (pod)kategorije, ki so navedene v delih A in B Dodatka VI k Uredbi (EU) št. 168/2013 (glej pojasnili 8 in 9 na koncu Priloge VIII k tej uredbi).

5.2   Preskusi tipa I

5.2.1   Pregled

5.2.2   Nastavitve in preverjanje dinamometra

5.2.2.1   Priprava preskusnega vozila

5.2.2.2   Priprava dinamometra, če so nastavitve določene s pomočjo merilnih rezultatov pri zmanjševanju hitrosti vozila na cesti

Pred preskusom je dinamometer z valji ustrezno utečen do stabilizirane torne sile Ff. Vlečna sila na dinamometer z valji FE je, glede na njegovo konstrukcijo, sestavljena iz skupnih izgub zaradi trenja Ff, ki je vsota skupnega rotacijskega tornega upora dinamometra z valji, kotalnega upora pnevmatik in tornega upora rotacijskih delov pogonskega sistema vozila ter zavorne sile enote za absorpcijo moči (power absorbing unit – pau) Fpau, kot je pokazano v naslednji enačbi:

Enačba 2-15:

Na dinamometru z valji je posnemana ciljna sila voznega upora F*, določena s pomočjo Dodatka 5 ali 7 za vozilo, opremljeno z enim kolesom na pogonski osi, in s pomočjo Dodatka 8 za vozilo z dvema ali več kolesi na pogonskih oseh, v skladu s hitrostjo vozila, tj.:

Enačba 2-16:

Skupne izgube zaradi trenja Ff na dinamometru z valji se merijo po postopku, navedenem v točkah 5.2.2.2.1 in 5.2.2.2.2.

5.2.2.2.1   Pogon z dinamometrom z valji

Ta postopek se uporablja samo pri tistih dinamometrih z valji, ki lahko poganjajo vozilo kategorije L. Preskusno vozilo se z dinamometrom z valji vozi enakomerno pri referenčni hitrosti v0 z vklopljenim prenosnikom moči in izklopljeno sklopko. Skupne izgube zaradi trenja Ff (v0) pri referenčni hitrosti v0 so določene s silo dinamometra z valji.

5.2.2.2.2   Iztekanje vozila brez absorpcije

Metoda za merjenje časa iztekanja je metoda iztekanja za merjenje skupnih izgub zaradi trenja Ff. Iztekanje vozila se izvede na dinamometru z valji po postopku, opisanem v Dodatku 5 ali 7 za vozilo, opremljeno z enim kolesom na pogonski osi, in v Dodatku 8 za vozilo, opremljeno z dvema ali več kolesi na pogonskih oseh, brez absorpcije dinamometra z valji. Izmeri se čas iztekanja Δti, ki ustreza referenčni hitrosti v0. Meritve se opravijo vsaj trikrat, povprečni čas iztekanja vozila
pa se izračuna po naslednji enačbi:

Enačba 2-17:

5.2.2.2.3   Skupne izgube zaradi trenja

Skupne izgube zaradi trenja Ff(v0) pri referenčni hitrosti v0 se izračunajo po naslednji enačbi:

Enačba 2-18:

5.2.2.2.4   Izračun sile enote za absorpcijo moči

Sila Fpau(v0), ki jo bo absorbiral dinamometer z valji pri referenčni hitrosti v0 se izračuna tako, da se sila Ff(v0) odšteje od ciljne sile voznega upora F*(v0), kot prikazuje naslednja enačba:

Enačba 2-19:

5.2.2.2.5   Nastavitev dinamometra z valji

Skladno s konstrukcijo dinamometra z valji se ta nastavi po enem izmed postopkov, opisanih v točkah od 5.2.2.2.5.1 do 5.2.2.2.5.4. Izbrana nastavitev se uporabi za meritve emisij onesnaževal in CO2 ter za meritve energijske učinkovitosti (poraba goriva/energije in električnega dosega), navedene v Prilogi VII.

5.2.2.2.5.1   Dinamometer z valji s poligonalno funkcijo

Pri dinamometru z valji s poligonalno funkcijo, pri katerem so značilnosti absorpcije določene z vrednostmi obremenitve v več hitrostnih točkah, se kot točke nastavitve izberejo vsaj tri določene hitrosti, vključno z referenčno hitrostjo. V vsaki točki nastavitve se dinamometer z valji nastavi na vrednost Fpau (vj), dobljeno v točki 5.2.2.2.4.

5.2.2.2.5.2   Dinamometer z valji z upravljanjem s pomočjo koeficientov

Pri dinamometru z valji z upravljanjem s koeficienti, pri katerem so značilnosti absorpcije določene z danimi koeficienti polinomskih funkcij, se pri vsaki določeni hitrosti vrednost Fpau (vj) izračuna po postopku, navedenem v točki 5.2.2.2.

Pod predpostavko, da so karakteristike obremenitve:

Enačba 2-20:

pri čemer

se koeficienti a, b in c določijo po postopku polinomske regresije.

Dinamometer z valji je nastavljen na koeficiente a, b in c, določene po postopku polinomne regresije.

5.2.2.2.5.3   Dinamometer z valji s poligonalnim digitalnim regulatorjem sile F*

Pri dinamometru z valji s poligonalnim digitalnim regulatorjem, ki ima v sistemu vgrajeno centralno procesorsko enoto, se F* neposredno vnese, Δti, Ff in Fpau pa se samodejno izmerijo in izračunajo zaradi nastavitve dinamometra z valji na ciljno silo voznega upora.

Enačba 2-21:

V tem primeru se po digitalni poti več točk v zaporedju neposredno vnese s pomočjo podatkovnega niza F* j in vj, izvede se iztekanje vozila in meri se čas iztekanja vozila Δtj. Ko se preskus iztekanja večkrat ponovi, se sila Fpau samodejno izračuna in se v naslednjem zaporedju nastavi na intervale hitrosti vozila kategorije L, ki znašajo 0,1 km/h:

Enačba 2-22:

Enačba 2-23:

Enačba 2-24:

5.2.2.2.5.4   Dinamometer z valji z digitalnim regulatorjem za koeficienta f* 0 in f* 2

Pri dinamometru z valji z digitalnim regulatorjem za koeficiente, v katerega sistemu je vgrajena centralna procesorska enota, se ciljna sila voznega upora

samodejno nastavi na dinamometru z valji.

V tem primeru se koeficienta f* 0 in f* 2 po digitalni poti neposredno vneseta, izvede se iztekanje vozila in meri se čas iztekanja vozila Δti. Sila Fpau se samodejno izračuna in v naslednjih zaporedjih nastavi na intervalih hitrosti vozila, ki znašajo 0,06 km/h:

Enačba 2-25:

Enačba 2-26:

Enačba 2-27:

5.2.2.2.6   Overovitev nastavitev dinamometra

5.2.2.2.6.1   Overitveni preskus

Takoj po začetni nastavitvi se s postopkom, navedenim v Dodatku 5 ali 7 za vozilo, opremljeno z enim kolesom na pogonski osi, in v Dodatku 8 za vozilo, opremljeno z dvema ali več kolesi na pogonskih oseh, izmeri čas iztekanja ΔtE na dinamometru z valji, ki ustreza referenčni hitrosti (v0). Merjenje se opravi vsaj trikrat in iz rezultatov izračuna povprečni čas iztekanja ΔtE. Nastavljena sila voznega upora pri referenčni hitrosti FE (v0) na dinamometru z valji se izračuna po naslednji enačbi:

Enačba 2-28:

5.2.2.2.6.2   Izračun pogreška nastavitve

Pogrešek nastavitve ε se izračuna po naslednji enačbi:

Enačba 2-29:

Dinamometer z valji se ponovno nastavi, če pogrešek nastavitve ne izpolnjuje naslednjih meril:

Postopek iz točk 5.2.2.2.6.1 in 5.2.2.2.6.2 se ponavlja, dokler pogrešek nastavitve ne izpolnjuje meril. Nastavitev dinamometra z valji in opaženi pogreški se zabeležijo. Vzorčni obrazci za beleženje so na voljo v predlogi poročila o preskusu, določenem v skladu s členom 32(1) Uredbe (EU) št. 168/2013.

5.2.2.3   Priprava dinamometra, če so nastavitve določene s pomočjo tabele voznega upora

5.2.2.3.1   Določena hitrost vozila za dinamometer z valji

Vozni upor na dinamometru z valji se preveri pri določeni hitrosti vozila v. Preverijo se vsaj štiri navedene hitrosti. Območje določenih hitrostnih točk vozila (interval med maksimalnimi in minimalnimi točkami) sega na katero koli stran referenčne hitrosti ali območja referenčne hitrosti, če obstaja več kot ena referenčna hitrost, vsaj za vrednost Dv, kot je določeno v Dodatku 5 ali 7 za vozilo, opremljeno z enim kolesom na pogonski osi, in v Dodatku 8 za vozilo, opremljeno z dvema ali več kolesi na pogonski osi ali oseh. Določene hitrostne točke, vključno z referenčnimi hitrostnimi točkami, so v rednih časovnih presledkih in niso narazen več kot 20 km/h.

5.2.2.3.2   Preverjanje dinamometra z valji

5.2.3   Kalibracija analizatorjev

5.2.4   Predkondicioniranje preskusnega vozila

5.2.5   Preskusi emisij

5.2.5.1   Zagon in ponovni zagon motorja

5.2.5.2   Ugašanje

5.2.6   Navodila za vožnjo

5.2.7   Preskusne vožnje na dinamometru

6    Analiza rezultatov

6.1   Preskusi tipa I

6.1.1   Analiza izpušnih plinov in porabe goriva

6.1.1.1   Analiza vzorcev, vsebovanih v vrečah

Analiza se začne čim prej in v vsakem primeru najpozneje 20 minut po koncu preskusov; z njo se določijo:

6.1.1.2   Kalibracija analizatorjev in rezultati koncentracije

Analiza rezultatov se izvede v naslednjih korakih:

6.1.1.3   Merjenje prevožene razdalje

Razdalja (S), ki je dejansko prevožena za del preskusa, se izračuna tako, da se odčitek števila vrtljajev skupnega števca (glej točko 5.2.7) pomnoži z obodom valja. Ta razdalja je izražena v km.

6.1.1.4   Določanje količine emitiranih plinov

Poročani rezultati preskusov so za vsak preskus in vsak del cikla izračunani s formulo, opisano v nadaljevanju. Rezultati vseh preskusov emisij so s pomočjo metode za zaokrožanje iz ASTM E 29-67 zaokroženi na takšno število decimalnih mest, kot ga kaže ustrezna standardna vrednost, izražena s tremi pomembnimi številkami.

6.1.1.4.1   Skupna prostornina razredčenega plina

Skupna prostornina razredčenega plina, izražena v m3/del cikla, prilagojena referenčnim pogojem, ki znašajo 273,2 K (0 °C) in 101,3 kPa, se izračuna z

Enačba 2-32:

pri čemer je:

▼M1

6.1.1.4.2   Ogljikovodiki (HC)

Masa nezgorelih ogljikovodikov, ki med preskusom izhajajo iz izpušne cevi vozila, se izračuna z naslednjo formulo:

Enačba 2-33:

pri čemer je:

Koncentracija nemetanskih ogljikovodikov (NMHC) se izračuna:

Enačba 2-35:

CNMHC = CTHC – (Rf CH4 · CCH4)

pri čemer je:

6.1.1.4.3   Ogljikov monoksid (CO)

Masa ogljikovega monoksida, ki med preskusom izhaja iz izpušne cevi vozila, se izračuna z naslednjo formulo:

Enačba 2-36:

pri čemer je:

6.1.1.4.4   Dušikovi oksidi (NOx)

Masa dušikovih oksidov, ki med preskusom izhaja iz izpušne cevi vozila, se izračuna z naslednjo formulo:

Enačba 2-38:

pri čemer je:

6.1.1.4.5   Masa delcev

Emisija delcev Mp (mg/km) se izračuna z naslednjo enačbo:

V primerih, ko je bil uporabljen popravek za količino delcev iz sistema za redčenje, se to ugotavlja v skladu s točko 5.2.1.5. V tem primeru se masa delcev (mg/km) izračuna:

Če je rezultat uporabe popravka ozadja negativna masa delcev (v mg/km), se za rezultat šteje, da je masa delcev nič mg/km.

6.1.1.4.6   Ogljikov dioksid (CO2)

Masa ogljikovega dioksida, ki med preskusom izhaja iz izpušne cevi vozila, se izračuna z naslednjo formulo:

Enačba 2-46:

pri čemer je:

6.1.1.4.7   Faktor redčenja (DiF)

Faktor redčenja se izračuna:

V teh enačbah je:

▼B

6.1.1.5   Uteženje rezultatov preskusa tipa I

7    Zahtevano beleženje

Za vsak preskus se zabeležijo naslednje informacije, in sicer:

Dodatek 1

Simboli, uporabljeni v Prilogi II

Tabela Ap 1-1

Simboli, uporabljeni v Dodatku II

Dodatek 2

Referenčna goriva

1.    Specifikacije referenčnih goriv za preskusna vozila v preskusih v zvezi z okoljskimi značilnostmi, še posebej za preskušanje izpušnih cevi in emisij zaradi izhlapevanja

Dodatek 3

Sistem dinamometra z valji

1    Specifikacije

1.1   Splošne zahteve

1.2   Posebne zahteve

2    Postopek kalibriranja dinamometra

2.1   Uvod

Ta oddelek opisuje postopek, ki se uporablja za določanje vlečne sile, ki jo absorbira naprava za absorpcijo moči dinamometra. Absorbirana vlečna sila zajema silo, ki se absorbira za premagovanje trenja, in silo, ki jo absorbira zavora. Dinamometer se požene tako, da doseže hitrost zunaj razpona preskusnih hitrosti. Naprava, uporabljena za zagon dinamometra, se nato odklopi: hitrost vrtenja gnanega valja se zniža. Kinetično energijo valjev porabijo naprava za absorbiranje moči in trenje. Ta način ne upošteva sprememb pri notranjih tornih učinkih valja, ki jih povzročajo valji, obremenjeni z vozili ali brez njih. Trenje zadnjega valja se ne upošteva, če valj ni obremenjen.

2.2

Kalibracija merilnika vlečne sile pri 80 km/h ali merilnika vlečne sile iz točke 1.1.3.1 za vozila, ki ne morejo doseči 80 km/h. Za kalibracijo merilnika vlečne sile pri 80 km/h ali ustreznega merilnika vlečne sile iz točke 1.1.3.1 za vozila, ki ne morejo doseči 80 km/h, v odvisnosti od absorbirane vlečne sile, se uporabi naslednji postopek (glej tudi sliko Ap3-1): 2.2.1 Če rotacijska hitrost gnanega valja še ni bila izmerjena, se izmeri. Uporabi se lahko peto kolo, števec vrtljajev ali drug način. 2.2.2 Vozilo se postavi na dinamometer ali pa se uporabi kakšen drug način zagona dinamometra. 2.2.3 Uporabi se vztrajnik ali kateri koli drug sistem simuliranja vztrajnosti za tisti razred vztrajnosti, ki se bo uporabljal. Slika Ap3-1 Moč, ki jo absorbira dinamometer z valji Legenda: 2.2.4 Za vozila, ki ne morejo doseči 80 km/h, se dinamometer nastavi na hitrost vozila 80 km/h ali na referenčno hitrost vozila, navedeno v točki 1.1.3.1. 2.2.5 Zapiše se prikazana vlečna sila Fi (N). 2.2.6 Za vozila, ki ne morejo doseči 80 km/h, se dinamometer nastavi na hitrost vozila 90 km/h ali na ustrezno referenčno hitrost vozila, navedeno v točki 1.1.3.1, ki se ji prišteje še 5 km. 2.2.7 Odklopi se naprava, uporabljena za zagon dinamometra. 2.2.8 Zapiše se čas, potreben za zmanjšanje hitrosti dinamometra s 85 na 75 km/h ali pa, za vozila, ki ne morejo doseči 80 km/h, iz tabele Ap8-1 v Dodatku 8 čas med hitrostma vj + 5 km/h in vj – 5 km/h. 2.2.9 Naprava za absorpcijo moči se nastavi na drugačno stopnjo. 2.2.10 Zahteve iz točk od 2.2.4 do 2.2.9 se ponovijo tolikokrat, da je zajet ves razpon uporabljenih vlečnih sil. 2.2.11 Vlečna sila, ki jo absorbira naprava, se izračuna po enačbi: Enačba Ap3-2: pri čemer F = absorbirana vlečna sila (N); mi = enakovredna vztrajnost v kg (brez vztrajnostnih učinkov prostega zadnjega valja); Δv = odstopanje hitrosti vozila v m/s (10 km/h = 2,775 m/s), Δt = čas, potreben za zmanjšanje hitrosti valja s 85 na 75 km/h ali pa, za vozila, ki ne morejo doseči 80 km/h, s 35 – na 25 km/h oziroma z 20 na 10 km/h, kar je navedeno v tabeli Ap 7-1 Dodatka 7. 2.2.12 Slika Ap3-2 kaže prikazano vlečno silo pri hitrosti 80 km/h v odvisnosti od absorbirane vlečne sile pri hitrosti 80 km/h. Slika Ap3-2 Prikazana vlečna sila pri hitrosti 80 km/h v odvisnosti od absorbirane vlečne sile pri hitrosti 80 km/h 2.2.13 Zahteve iz točk od 2.2.3 do 2.2.12 se ponovijo za vse uporabljene vztrajnostne razrede.

3    Preverjanje krivulje vlečne sile

3.1   Postopek

Krivulja absorpcije vlečne sile dinamometra iz referenčne nastavitve pri hitrosti 80 km/h ali, za vozila, ki ne morejo doseči 80 km/h, pri ustreznih referenčnih hitrostih vozila, kar je navedeno v točki 1.1.3.1, se preveri, kot sledi:

4    Preverjanje simulirane vztrajnosti

4.1   Cilj

V tem dodatku je opisana metoda, s katero se lahko preveri, ali je simulirana skupna vztrajnost dinamometra zadovoljivo izvedena v delovnih stopnjah voznega cikla. Proizvajalec dinamometra z valji navede metodo za preverjanje specifikacij glede na točko 4.3.

4.2   Načelo

4.2.1   Sestavljanje delovnih enačb

Ker je dinamometer izpostavljen spreminjanju hitrosti vrtenja valja/valjev, je silo na površini valja/valjev mogoče izraziti z:

Enačba Ap3-3:

pri čemer je:

Opomba: Razlaga enačbe za dinamometre z mehanskim simuliranjem vztrajnosti je priložena.

Tako se skupna vztrajnost izrazi:

Enačba Ap3-4:

pri čemer se:

Skupna vztrajnost (I) se določi med preskusom pospeševanja ali pojemanja hitrosti pri vrednostih, ki niso višje od tistih, dobljenih v voznem ciklu.

4.2.2   Specifikacija za izračun skupne vztrajnosti

Metodi preskusa in izračuna omogočata določitev skupne vztrajnosti I s sorazmerno napako pri merjenju (DI/I), manjšo od ± 2 %.

4.3   Specifikacije

4.4   Postopek preverjanja

Dodatek 4

Sistem za redčenje izpušnih plinov

1    Specifikacije sistema

1.1   Pregled sistema

Uporabi se sistem za redčenje izpušnih plinov s celotnim tokom. Ta sistem zahteva, da se izpuh iz motorja stalno redči z zrakom iz okolice pod nadzorovanimi pogoji. Izmeri se skupna prostornina zmesi izpušnih plinov in zraka za redčenje, za analizo pa se zbere stalno sorazmeren vzorec prostornine. Količine onesnaževal se določijo iz vzorčnih koncentracij, popravljenih za vsebnost onesnaževal v zraku iz okolice, in seštetega pretoka med preskusom. Sistem za redčenje izpušnih plinov sestavljajo cev za prenos delcev, mešalna komora in tunel za redčenje, naprava za pripravo zraka za redčenje, sesalna naprava in naprava za merjenje pretoka. Sondi za vzorčenje se namestita v tunel za redčenje, kot je določeno v dodatkih 3, 4 in 5. Mešalna komora, ki je opisana v tej točki, je posoda kot tista, prikazana na slikah Ap4-1 in Ap4-2, v kateri se mešajo izpušni plini iz vozila in zrak za redčenje, tako da v odprtini komore nastane homogena zmes.

1.2   Splošne zahteve

1.3   Posebne zahteve

1.3.1   Povezava z izpušno cevjo vozila

Povezovalna cev med izpušnimi odprtinami vozila in sistemom za redčenje je čim krajša; izpolnjuje pa naslednje zahteve:

1.3.2   Priprava zraka za redčenje

Zrak za redčenje, uporabljen za primarno redčenje izpušnih plinov v tunelu CVS, teče skozi medij, ki lahko zmanjša delce v delcih najbolj prodornih velikosti materiala filtra za ≥ 99,95 % ali skozi filter najmanj razreda H13 po EN 1822:1998. To je specifikacija visoko učinkovitih filtrov za delce (HEPA). Preden zrak za redčenje steče skozi filter HEPA, se lahko iz njega izloči oglje. Pred filtrom HEPA in za izločevalnikom oglja, če se uporablja, je priporočljivo namestiti dodaten filter za grobe delce. Na zahtevo proizvajalca vozila se zrak za redčenje vzorči v skladu z dobro inženirsko prakso, da se določi prispevek tunela k ravnem mase delcev v ozadju, ti pa se nato lahko odštejejo od izmerjenih vrednosti v razredčenih izpušnih plinih.

1.3.3   Tunel za redčenje

Uporabi se za mešanje izpušnih plinov vozila in zraka za redčenje. Lahko se uporabi mešalna zaslonka. Da se zmanjšajo učinki na pogoje v izpušni odprtini in omeji padec tlaka v napravi za pripravo zraka za redčenje, če ta obstaja, se tlak v mešalni točki od atmosferskega tlaka ne sme razlikovati za več kot ± 0,25 kPa. Homogenost zmesi v katerem koli preseku na mestu sonde za vzorčenje se ne sme razlikovati za več kot 2 % od povprečja vrednosti, dobljenih na vsaj petih točkah, ki so v enakih razmikih na premeru toka plinov. Za vzorčenje emisij delcev se uporabi tunel za redčenje, ki:

1.3.4   Sesalna naprava

Ta naprava ima lahko razpon stalnih hitrosti, s katerim zagotavlja zadosten pretok, da se prepreči vsaka kondenzacija vode. Ta rezultat se na splošno pridobi, če je pretok:

1.3.5   Merjenje prostornine v sistemu za primarno redčenje

Metoda merjenja skupne prostornine razredčenih izpušnih plinov v napravi za vzorčenje pri stalni prostornini omogoča točnost merjenja ± 2 % v vseh pogojih delovanja. Če naprava ne more nadomestiti sprememb v temperaturi zmesi izpušnih plinov in zraka za redčenje na merilni točki, se uporabi izmenjevalnik toplote, ki temperaturo ohranja v mejah ± 6 K od določene delovne temperature. Če je potrebno, se lahko uporabi neka vrsta zaščite naprave za merjenje prostornine, npr. ciklonski ločevalnik, filter toka celotnega izpuha itd. Neposredno pred napravo za merjenje prostornine je nameščen temperaturni senzor. Ta temperaturni senzor ima natančnost in točnost v mejah ± 1K, njegov odzivni čas pa je 0,1 s pri 62 % dane temperaturne spremembe (vrednost, izmerjena v silikonskem olju). Merjenje razlike med tlakom in atmosferskim tlakom se opravi pred napravo za merjenje prostornine in po potrebi za njo. Meritve tlaka imajo med preskusom natančnost in točnost v mejah ± 0,4 kPa.

1.4   Opis priporočljivega sistema

Sliki Ap 4-1 in Ap 4-2 shematično prikazujeta dve vrsti priporočljivih sistemov za redčenje izpušnih plinov, ki izpolnjujeta zahteve iz te priloge. Ker lahko več različnih konfiguracij da natančne rezultate, absolutna skladnost s slikama ni nujna. Za pridobivanje dodatnih podatkov in za usklajevanje funkcij posameznih delov sistema se lahko uporabijo dodatni sestavni deli, kot so instrumenti, ventili, elektromagneti in stikala.

1.4.1   Sistem za redčenje s celotnim tokom s črpalko s prisilnim pretokom

Slika Ap4-1

Sistem za redčenje s črpalko s prisilnim pretokom

Sistem za redčenje s celotnim tokom s črpalko s prisilnim pretokom izpolnjuje zahteve iz te priloge z merjenjem pretoka plina skozi črpalko pri stalni temperaturi in tlaku. Skupna prostornina se meri s štetjem vrtljajev kalibrirane črpalke. Sorazmeren vzorec se doseže z vzorčenjem s črpalko, merilnikom pretoka in ventilom za uravnavanje pretoka pri stalni količini pretoka. Opremo za zbiranje sestavljajo:

1.4.2   Sistem za redčenje s celotnim tokom z venturijevo cevjo s kritičnim pretokom

Slika Ap4-2

Sistem za redčenje z venturijevo cevjo s kritičnim pretokom

Uporaba venturijeve cevi (CFV) s kritičnim pretokom za sistem za redčenje s celotnim tokom temelji na načelih pretočne mehanike za kritični tok. Količina pretoka spremenljive zmesi zraka za redčenje in izpušnih plinov se vzdržuje pri zvočni hitrosti, ki je neposredno sorazmerna s kvadratnim korenom temperature plina. Pretok se med preskusom stalno spremlja, izračunava in integrira. Uporaba dodatne venturijeve cevi s kritičnim pretokom pri vzorčenju zagotavlja sorazmernost vzorcev plina, odvzetih iz tunela za redčenje. Ker sta tlak in temperatura na obeh vstopnih odprtinah venturijeve cevi enaka, je prostornina pretoka plina, odvzetega za vzorčenje, sorazmerna s skupno prostornino nastale razredčene zmesi izpušnih plinov in so tako izpolnjene zahteve iz te priloge. Opremo za zbiranje sestavljajo:

2    Postopek kalibriranja CVS

2.1   Splošne zahteve

Sistem CVS se kalibrira s pomočjo točnega merilnika pretoka in regulatorja pretoka. Pretok skozi sistem se izmeri pri različnih vrednostih tlaka, krmilni parametri sistema pa se izmerijo in povežejo s pretoki. Merilnik pretoka je dinamičen in primeren za povečan pretok, značilen za napravo za vzorčenje pri stalni prostornini. Naprava ima certificirano točnost in ustrezati odobrenemu nacionalnemu ali mednarodnemu standardu.

2.2   Kalibracija črpalke s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev (PDP)

2.2.4

Slika Ap 4-3 v tem dodatku prikazuje eno od možnih preskusnih namestitev. Razlike so dovoljene, če tehnična služba potrdi, da je njihova točnost primerljiva. Ob uporabi nastavitve s slike Ap 4-3 so naslednji podatki znotraj zahtevane natančnosti: zračni tlak (popravljen) (Pb) ± 0,03 kPa temperatura okolice (T) ± 0,2 K temperatura zraka pri LFE (ETI) ± 0,15 K podtlak nad LFE (EPI) ± 0,01 kPa padec tlaka skozi matrico LFE (EDP) ± 0,0015 kPa temperatura zraka pri vstopni odprtini črpalke CVS (PTI) ± 0,2 K temperatura zraka pri izstopni odprtini črpalke CVS (PTO) ± 0,2 K podtlak pri vstopni odprtini črpalke CVS (PPI) ± 0,22 kPa tlačna glava pri izstopni odprtini črpalk CVS (PPO) ± 0,22 kPa vrtilna frekvenca črpalke med preskusom (n) ± 1 min–1 porabljeni čas za obdobje (najmanj 250 s) (t) ± 0,1 s Slika Ap4-3 Konfiguracija kalibracije PDP

2.3   Kalibracija Venturijeve cevi s kritičnim pretokom (CFV)

2.3.4

Oprema mora biti nameščena, kakor je prikazano na sliki Ap 4-4, in preveriti je treba tesnost. Vsako puščanje med napravo za merjenje pretoka in venturijevo cevjo s kritičnim pretokom močno vpliva na točnost kalibracije. Slika Ap4-4 Konfiguracija kalibracije CFV

3    Postopek preverjanja sistema

3.1   Splošne zahteve

Skupna točnost sistema za vzorčenje CVS in analitičnega sistema se določi tako, da se v delujoč sistem kot pri normalnem preskusu uvede znana masa plinastega onesnaževala, nato pa se analizira in masa onesnaževala se izračuna po enačbi v točki 4, le gostota propana se računa kot 1,967 g/l pri standardnih pogojih. Tehniki, opisani v točkah 3.2 in 3.3, sta preverjeno dovolj natančni. Največje dovoljeno odstopanje med dovedeno in izmerjeno količino plina je 5 %.

3.2   Metoda CFO

3.2.1   Merjenje stalnega pretoka čistega plina (CO ali C3H8) z napravo z zaslonko s kritičnim pretokom

3.3   Gravimetrična metoda

3.3.1   Merjene omejene količine čistega plina (CO ali C3H8) z gravimetrijsko tehniko