(a) metodologijo (Priloga A) za skupne standarde, opredelitve, klasifikacije in računovodska pravila, namenjene pripravi računov in tabel na primerljivih osnovah za namene Unije, skupaj z rezultati, zahtevanimi v skladu s členom 3;

(b) program (Priloga B), v katerem so določeni roki, do katerih države članice Komisiji (Eurostatu) pošljejo račune in tabele, zbrane v skladu z metodologijo iz točke (a).

(a) kakovost podatkov o nacionalnih in regionalnih računih;

(b) učinkovitost te uredbe in procesa spremljanja, ki se uporablja za ESA 2010, in

(c) napredek pri pogojnih obveznostih in razpoložljivosti podatkov ESA 2010.

1.01 Evropski sistem nacionalnih in regionalnih računov (v nadaljnjem besedilu: ESR 2010 ali ESR) je mednarodno skladen računovodski okvir za sistematično in podrobno opisovanje celotnega gospodarstva (tj. regije, države ali skupine držav), njegovih sestavnih delov in odnosov z drugimi celotnimi gospodarstvi.

1.02 Predhodnik ESR 2010, Evropski sistem nacionalnih in regionalnih računov 1995 (ESR 95), je bil objavljen leta 1996 ( 16 ). Metodologija ESR 2010, določena v tej prilogi, ima v prvih trinajstih poglavjih enako strukturo kot ESR 95, nato pa sledi enajst novih poglavij, v katerih so razloženi vidiki sistema, ki prikazujejo razvoj merjenja sodobnih gospodarstev ali uporabe ESR 95 v Evropski uniji (EU).

1.03 V nadaljevanju je opisana struktura tega priročnika. Poglavje 1 zajema osnovne značilnosti sistema v smislu konceptov, določa načela ESR in opisuje temeljne statistične enote in njihovo združevanje. Prinaša pregled zaporedja računov in kratek opis ključnih agregatov, vloge tabel ponudbe in porabe ter input-output okvira. Poglavje 2 opisuje institucionalne enote, uporabljene pri merjenju gospodarstva, ter kako so te enote razvrščene v sektorje in druge skupine, da se omogoči analiza. Poglavje 3 opisuje vse transakcije v zvezi s proizvodi (blago in storitve) ter neproizvedenimi sredstvi v sistemu. Poglavje 4 opisuje vse transakcije v gospodarstvu, ki razdeljujejo in prerazdeljujejo dohodek in premoženje v gospodarstvu. Poglavje 5 opisuje finančne transakcije v gospodarstvu. Poglavje 6 opisuje možne spremembe vrednosti sredstev zaradi neekonomskih dogodkov ali sprememb cen. Poglavje 7 opisuje bilance stanja ter klasifikacijsko shemo sredstev in obveznosti. Poglavje 8 določa zaporedje računov in izravnalne postavke, povezane z vsakim računom. Poglavje 9 opisuje tabele ponudbe in porabe ter njihovo vlogo pri usklajevanju mer dohodka, proizvodnje in izdatkov gospodarstva. Opisuje tudi input-output tabele, ki se lahko izpeljejo iz tabel ponudbe in porabe. Poglavje 10 opisuje konceptualno podlago za merjenje cen in obsegov, povezanih z nominalnimi vrednostmi iz računov. Poglavje 11 opisuje mere prebivalstva in trga dela, ki se lahko uporabljajo z merami nacionalnih računov v ekonomski analizi. Poglavje 12 na kratko opisuje četrtletne nacionalne račune in kako se ti v posameznih elementih razlikujejo od letnih računov.

1.04 Poglavje 13 opisuje namene, koncepte in vprašanja izračuna pri pripravi niza regionalnih računov. Poglavje 14 zajema merjenje finančnih storitev, ki jih opravljajo finančni posredniki in so financirane s prejemki neto obresti, ter odraža leta raziskovanj in razvoja držav članic, da bi dobili trdno in med državami članicami usklajeno merilo. Poglavje 15 o pogodbah, najemih in licencah je potrebno za opis področja, ki je v nacionalnih računih vse bolj pomembno. Poglavji 16 in 17 o zavarovanju, socialnem zavarovanju in pokojninah opisujeta način obravnavanja teh dogovorov v nacionalnih računih, saj postajajo s staranjem prebivalstva vprašanja prerazdelitve vedno bolj pomembna. Poglavje 18 zajema račune tujine, ki so v nacionalnih računih ekvivalent sistemom merjenja v obliki plačilnih bilanc. Tudi poglavje 19 o evropskih računih je novo in pokriva vidike nacionalnih računov, kadar se zaradi evropskih institucionalnih in trgovinskih dogovorov pojavijo vprašanja, za katera je potreben usklajen pristop. Poglavje 20 opisuje račune sektorja država – posebej pomembno področje, saj so vprašanja previdnega finančnega poslovodenja držav članic še vedno ključnega pomena pri upravljanju ekonomske politike v EU. Poglavje 21 opisuje povezave med poslovnimi računi in nacionalnimi računi – vedno pomembnejše področje, saj so multinacionalna podjetja odgovorna za vedno večji delež bruto domačega proizvoda (BDP) vseh držav. Poglavje 22 opisuje odnos satelitskih računov z glavnimi nacionalnimi računi. Poglavji 23 in 24 služita kot referenca; poglavje 23 določa klasifikacije, ki se uporabljajo za sektorje, dejavnosti in proizvode v ESR 2010, poglavje 24 pa določa celotno zaporedje računov za vsak sektor.

1.05 Struktura ESR 2010 je skladna s smernicami nacionalnega računovodstva, ki veljajo po vsem svetu in so določene v sistemu nacionalnih računov 2008 (SNR 2008), razen določenih razlik pri predstavitvi in višji stopnji natančnosti nekaterih konceptov ESR 2010, ki se uporabljajo za specifične namene EU. Te smernice so bile izdelane pod skupno odgovornostjo Združenih narodov (ZN), Mednarodnega denarnega sklada (MDS), Statističnega urada Evropske unije (Eurostat), Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ter Svetovne banke. ESR 2010 je osredotočen na razmere in potrebe po podatkih v EU. Podobno kakor SNR 2008 je ESR 2010 usklajen s koncepti in klasifikacijami, ki se uporabljajo v mnogih drugih socialnih in ekonomskih statistikah (na primer statistiki zaposlenosti, predelovalne dejavnosti in zunanje trgovine). ESR 2010 je zato lahko osrednji referenčni okvir za socialne in ekonomske statistike EU in njenih držav članic.

1.06 Okvir ESR sestavljata dve glavni skupini tabel:

1.07 Sektorski računi zagotavljajo sistematičen opis posameznih stopenj ekonomskega procesa za institucionalni sektor: proizvodnje, ustvarjanja dohodka, razdelitve dohodka, prerazdelitve dohodka, porabe dohodka ter finančne in nefinančne akumulacije. Sektorski računi zajemajo tudi bilance stanja za prikaz stanja sredstev, obveznosti in neto vrednosti ob začetku in koncu obračunskega obdobja.

1.08 Input-output okvir s tabelami ponudbe in porabe podrobneje določa proizvodni proces (stroškovno strukturo, ustvarjeni dohodek in zaposlenost) ter tokove blaga in storitev (proizvodnjo, uvoz, izvoz, končno potrošnjo, vmesno potrošnjo in investicije po skupinah proizvodov). V tem okviru sta prikazani dve pomembni računovodski enakosti: vsota dohodkov, ustvarjenih v dejavnosti, je enaka dodani vrednosti, ki jo proizvede navedena dejavnost, in za vsak proizvod ali skupino proizvodov je ponudba enaka povpraševanju.

1.09 Sistem ESR 2010 vsebuje koncepta prebivalstvo in zaposlenost. Ta koncepta sta pomembna za sektorske račune, račune dejavnosti ter okvir ponudbe in porabe.

1.10 ESR 2010 ni omejen na letno nacionalno računovodstvo, temveč velja tudi za četrtletne in krajše ali daljše račune. Velja tudi za regionalne račune.

1.11 ESR 2010 obstaja poleg SNR 2008 zaradi uporab mer nacionalnih računov v EU. Države članice so odgovorne za zbiranje in predstavljanje lastnih nacionalnih računov za opisovanje gospodarskega položaja v svojih državah. Države članice sestavijo tudi niz računov in ga predložijo Komisiji (Eurostatu) kot del regulativnega programa pošiljanja podatkov za ključne uporabe socialne, ekonomske in davčne politike v Uniji. Te uporabe vključujejo določitev denarnih prispevkov držav članic za proračun EU prek četrtega vira, pomoč regijam EU s programom strukturnih skladov in spremljanje gospodarske uspešnosti držav članic v okviru postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem ter Pakta za stabilnost in rast.

1.12 Zato je treba ekonomske statistike, ki se uporabljajo za te namene, sestaviti v skladu z istimi koncepti in pravili, če naj bodo dajatve in prejemki razdeljeni v skladu z merami, sestavljenimi in predstavljenimi na strogo skladen način. ESR 2010 je uredba, ki določa pravila, dogovore, opredelitve in klasifikacije, ki bodo uporabljeni pri pripravi nacionalnih računov v državah članicah, in bodo del programa posredovanja podatkov, kakor je določeno v Prilogi B k tej uredbi.

1.13 Glede na zelo velike vsote denarja, povezane s sistemom prispevkov in prejemkov v EU, je bistveno, da se sistem merjenja uporablja skladno v vseh državah članicah. V teh okoliščinah je potrebna previdnost glede ocen, ki jih ni mogoče opazovati neposredno na trgu, in se je treba izogibati uporabi postopkov, temelječih na modelih, za oceno mer v nacionalnih računih.

1.14 Koncepti ESR 2010 so v več primerih bolj specifični in natančni kot koncepti SNR 2008, da se zagotovi čim večja skladnost med merami držav članic, izpeljanimi iz nacionalnih računov. Rezultat te prevladujoče zahteve za trdne in skladne ocene je opredelitev osrednjega sklopa nacionalnih računov v EU. Kadar raven skladnosti merjenja po državah članicah ni zadostna, so zadevne ocene običajno vključene v t. i. „neosrednje račune“, ki zajemajo dodatne tabele in satelitske račune.

1.15 Primer, za katerega se šteje, da je pri njem v ESR 2010 potrebna previdnost, je področje pokojninskih obveznosti. Za merjenje pokojninskih obveznosti kot pomoč pri gospodarskih analizah obstajajo prepričljivi razlogi, zaradi ključne zahteve v EU za izdelavo računov, ki so skladni v času in prostoru, pa je potrebna previdnost.

1.16 Zaradi vedno bolj globalne narave gospodarske dejavnosti se je povečala mednarodna trgovina v vseh svojih oblikah in poostrili so se izzivi za države pri zajemanju domačega gospodarstva v nacionalnih računih. Globalizacija je dinamičen in večdimenzionalen proces, zaradi katerega postajajo nacionalni viri bolj mednarodno mobilni, nacionalna gospodarstva pa vedno bolj medsebojno odvisna. Vidik globalizacije, ki lahko povzroči največ težav nacionalnim računom pri merjenju, je povečan delež mednarodnih transakcij, ki jih izvajajo multinacionalna podjetja, pri katerih potekajo čezmejne transakcije med matičnimi podjetji, hčerinskimi družbami in povezanimi podjetji. Toda obstajajo tudi drugi izzivi; sledi bolj obsežen seznam vprašanj v zvezi s podatki:

1.17 Zaradi vseh teh vedno pogostejših vidikov globalizacije je zajemanje in natančno merjenje čezmejnih tokov za nacionalne statistike vedno težje. Tudi z razumljivim in trdnim sistemom zbiranja in merjenja za vnose v sektorju tujina (in torej tudi v mednarodnih računih, najdenih v plačilni bilanci) bo zaradi globalizacije čedalje večja potreba po ohranjanju kakovosti nacionalnih računov za vsa gospodarstva in skupine gospodarstev.

1.18 Okvir ESR omogoča analizo in vrednotenje:

1.19 Za EU in njene države članice imajo podatki iz okvira ESR pomembno vlogo pri oblikovanju in spremljanju socialnih in ekonomskih politik.

Naslednji primeri kažejo uporabe okvira ESR:

1.20 Za zagotavljanje ravnotežja med potrebami po podatkih in možnostmi njihovega zagotavljanja imajo koncepti ESR 2010 več pomembnih značilnosti, in sicer so:

1.21 Koncepti ESR 2010 so mednarodno primerljivi, ker:

1.22 Koncepti ESR 2010 so usklajeni s koncepti v drugih socialnih in ekonomskih statistikah, ker ESR 2010 uporablja mnogo konceptov in klasifikacij (npr. statistična klasifikacija gospodarskih dejavnosti v Evropski uniji „NACE Rev. 2“ ( 17 )), ki se uporabljajo tudi v drugih socialnih in ekonomskih statistikah držav članic, npr. v statistikah predelovalnih dejavnosti, zunanje trgovine in zaposlenosti; konceptualne razlike so bile omejene na najnižjo možno raven. Poleg tega so ti koncepti in klasifikacije usklajeni s koncepti ESR 2010 in klasifikacijami Združenih narodov.

Ta uskladitev s socialno in ekonomsko statistiko pripomore k povezovanju in primerjavi s temi podatki, tako da se lahko zagotovi kakovost podatkov nacionalnih računov. Poleg tega se informacije, ki jih te posebne statistike vsebujejo, lahko bolje povežejo s splošno statistiko o nacionalnem gospodarstvu.

1.23 Skupni koncepti, ki se uporabljajo po celotnem okviru nacionalnega računovodstva ter v drugih socialnih in ekonomskih statističnih sistemih, omogočajo izpeljavo usklajenih mer. To denimo omogoča izračun razmerij, kot so:

Notranja skladnost konceptov omogoča, da se ocene izračunajo kot razlike, npr. varčevanje se lahko oceni kot razlika med razpoložljivim dohodkom in izdatki za končno potrošnjo.

1.24 Koncepti v ESR 2010 se uporabljajo ob upoštevanju zbiranja podatkov in meritev. Operativni značaj se kaže v več pogledih pri navodilih za pripravo računov:

1.25 Kljub temu pa podatkov, potrebnih za statistiko nacionalnih računov, morda ne bo enostavno zbrati neposredno, saj se temeljni koncepti običajno razlikujejo od konceptov, na katerih temeljijo upravni viri podatkov. Primeri upravnih virov so poslovni računi, podatki o različnih vrstah davkov (DDV, dohodnina, uvozne dajatve itd.), podatki socialne varnosti in podatki nadzornikov bank in zavarovalnic. Ti upravni podatki so pogosto vhodni podatki za sestavljanje nacionalnih računov. Na splošno jih je treba prilagoditi, da so usklajeni z ESR.

Koncepti v ESR se običajno razlikujejo od upravnih protipostavk, ker:

1.26 Kljub temu pa upravni viri podatkov ustrezajo potrebam nacionalnih računov in drugih statistik, ker:

1.27 Glavni koncepti ESR so preskušeni in določeni za daljše obdobje, ker:

Ta stalnost konceptov zmanjša potrebo po ponovnem izračunu časovne serije. Še več, zmanjšuje občutljivost konceptov na nacionalne in mednarodne politične pritiske. Zaradi tega se podatki nacionalnih računov lahko uporabljajo kot objektivna zbirka podatkov za ekonomsko politiko in analizo.

1.28 Koncepti ESR 2010 so osredotočeni na opisovanje gospodarskega procesa z denarnimi in lahko merljivimi izrazi. Stanja in tokovi, ki niso lahko merljivi v denarnem smislu ali nimajo nedvoumne denarne protipostavke, niso prikazani v ESR.

To načelo se zaradi zahtev po skladnosti in potrebah uporabnikov ne upošteva dosledno. Na primer skladnost zahteva, da je vrednost kolektivnih storitev, ki jih proizvede država, zajeta kot proizvodnja, ker so sredstva za zaposlene ter nakupi vseh vrst blaga in storitev s strani države brez težav merljivi v denarnem izrazu. Še več, opisovanje kolektivnih storitev države v primerjavi s preostalim nacionalnim gospodarstvom za potrebe ekonomske analize in politike prav tako povečuje uporabnost nacionalnih računov kot celote.

1.29 Področje uporabe konceptov ESR je mogoče ponazoriti z upoštevanjem nekaj pomembnih mejnih primerov.

V mejah proizvodnje ESR (glej odstavke 3.07 do 3.09) se prikažejo:

1.30 Naslednje je zunaj meja proizvodnje in se ne zajame v ESR:

1.31 ESR zajema vso proizvodnjo, ki izhaja iz dejavnosti proizvodnje znotraj meja proizvodnje. Vendar se proizvodnja pomožnih dejavnosti ne prikaže. Vsi inputi, ki jih potroši pomožna dejavnost, se obravnavajo kot inputi v dejavnost, ki jo ta podpira. Če je obrat, ki se ukvarja zgolj s pomožnimi dejavnostmi, statistično merljiv, tako da so ločeni računi za njegovo proizvodnjo na voljo brez težav, ali če je na drugem geografskem območju kot obrati, za katere proizvaja, mora biti zajet kot ločena enota in ga je v nacionalnih in regionalnih računih treba pripisati industrijski klasifikaciji v skladu z njegovo glavno dejavnostjo. Če ustrezni temeljni podatki niso na voljo, se lahko proizvodnja pomožne dejavnosti oceni s seštevanjem stroškov.

1.32 Če se dejavnosti štejejo za proizvodnjo in je njihova proizvodnja zajeta, se zajamejo tudi sočasni dohodki, zaposlenost, končna potrošnja itd. Na primer, ker je proizvodnja stanovanjskih storitev za lastne potrebe gospodinjstev, ki bivajo v lastnih stanovanjih, zajeta kot proizvodnja, so zajeti tudi dohodek in izdatki za končno potrošnjo, ki jih proizvodnja za lastne potrebe ustvarja za ta gospodinjstva. Ker v proizvodnji stanovanjskih storitev za lastne potrebe že po definiciji ni inputa dela, ni prikazana nikakršna zaposlenost. S tem je ohranjena skladnost s sistemom statistike dela, kjer ni zajeta zaposlenost za lastništvo stanovanj. Nasprotno velja, kadar dejavnosti niso zajete kot proizvodnja: gospodinjske storitve, proizvedene in potrošene znotraj istega gospodinjstva, ne ustvarjajo dohodka in izdatkov za končno potrošnjo in tudi zaposlenosti ni.

1.33 ESR določa tudi dogovore glede:

1.34 Sektorski računi se ustvarijo z dodelitvijo enot sektorjem, kar omogoča predstavitev transakcij in izravnalnih postavk računov po sektorjih. Predstavitev po sektorjih razkriva veliko ključnih mer za namene ekonomske in fiskalne politike. Glavni sektorji so gospodinjstva, država, družbe (finančne in nefinančne), nepridobitne institucije, ki opravljajo storitve za gospodinjstva (NPISG), in tujina.

Razlikovanje med tržno in netržno dejavnostjo je pomembno. Subjekt, ki ga nadzira država in je prikazan kot tržna družba, se razvrsti v sektor družb, zunaj sektorja država. Tako ravni primanjkljaja in dolga družbe nista del javnofinančnega primanjkljaja in javnega dolga.

1.35 Pomembno je, da se za dodeljevanje subjektov sektorjem določijo jasna in trdna merila.

Javni sektor je sestavljen iz vseh institucionalnih enot, rezidenčnih v gospodarstvu, ki jih nadzira država. Zasebni sektor je sestavljen iz vseh drugih rezidenčnih enot.

V tabeli 1.1 so prikazana merila za razlikovanje med javnim in zasebnim sektorjem ter v javnem sektorju med državnim sektorjem in sektorjem javnih družb, v zasebnem sektorju pa med sektorjem NPISG in sektorjem zasebnih družb.

1.36 Nadzor je opredeljen kot sposobnost določanja splošne politike ali programa institucionalne enote. Nadaljnje podrobnosti glede opredelitve nadzora so navedene v odstavkih 2.35 do 2.39.

1.37 Za razlikovanje med tržnim in netržnim, torej za uvrstitev enot javnega sektorja v sektor država ali sektor družb, velja naslednje pravilo:

dejavnost se šteje za tržno dejavnost, če se z ustreznim blagom in storitvami trguje pod naslednjimi pogoji:

1.38 Podrobnosti v konceptualnem okviru ESR omogočajo prožnost: nekateri koncepti v ESR niso izrecno navedeni, vendar jih je mogoče brez težav izpeljati. Primer je ustvarjanje novih sektorjev s preurejanjem podsektorjev, ki so opredeljeni v ESR.

1.39 Prožnost obstaja tudi zaradi možnosti uvajanja dodatnih meril, ki niso v nasprotju z logiko sistema. Ta merila omogočajo sestavljanje računov podsektorjev, na primer stopnjo zaposlenosti za proizvodne enote ali višino dohodka za gospodinjstva. Za zaposlenost je mogoče uvesti dodatno razčlenjevanje po stopnji izobrazbe, starosti in spolu.

1.40 Za nekatere podatkovne potrebe je treba pripraviti ločene satelitske račune.

Na primer:

1.41 Satelitski računi zadovoljujejo takšne potrebe po podatkih s:

1.42 Matrika družbenih računov (MDR) je matrični prikaz, ki osvetljuje povezave med tabelami ponudbe in porabe ter sektorskimi računi. MDR zagotavlja dodatne informacije o ravni in sestavi zaposlenosti, in sicer z razčlenitvijo sredstev za zaposlene po vrstah zaposlenih oseb. Ta razčlenitev velja za porabo dela po dejavnostih, kakor prikazujejo tabele porabe, pa tudi za ponudbo dela po socialno-ekonomskih podskupinah, kakor prikazuje račun alokacije primarnega dohodka za podsektorje sektorja gospodinjstev. Na ta način so viri in poraba različnih kategorij dela prikazani sistematično.

1.43 V satelitskih računih se ohranijo vsi osnovni koncepti in klasifikacije centralnega okvira ESR 2010. Spremembe konceptov se uvedejo samo, kadar je to namen satelitskega računa. V teh primerih satelitski račun vsebuje tudi tabelo, ki prikazuje povezavo med glavnimi agregati v satelitskem računu in tistimi v centralnem okviru. S tem je ohranjena referenčna vloga centralnega okvira, hkrati pa se obravnavajo bolj specifične potrebe.

1.44 Na splošno centralni okvir ne zajema mer stanj in tokov, ki niso lahko merljivi v denarnem izrazu (ali nimajo nedvoumne denarne protipostavke). Za analizo tovrstnih stanj in tokov zaradi njihove narave običajno povsem zadostuje statistična obdelava v nedenarnem izrazu, npr.:

1.45 Satelitski računi omogočajo povezavo takšnih statistik v nedenarnih enotah s centralnim okvirom nacionalnih računov. Uporaba klasifikacij, uporabljenih v centralnem okviru za to nedenarno statistiko, npr. klasifikacije po vrsti gospodinjstva ali klasifikacije po dejavnosti, omogoča vzpostavitev takšne povezave. Na ta način se izdela skladen razširjen okvir. Ta okvir lahko služi kot podatkovna zbirka za analizo in ovrednotenje vzajemnega delovanja med spremenljivkami centralnega okvira in spremenljivkami razširjenega dela.

1.46 Centralni okvir in njegovi temeljni agregati ne opisujejo sprememb blaginje. Izdelajo se lahko razširjeni računi, ki vsebujejo tudi pripisane denarne vrednosti na primer:

1.47 Razširjeni računi lahko tudi prerazvrstijo končne izdatke za obžalovanja vredne potrebe (npr. za obrambo) v vmesno potrošnjo, kar ne prispeva k blaginji. Podobno se v vmesno potrošnjo, tj. kot zmanjšanje (absolutne) blaginje, lahko uvrsti škoda, ki jo povzročijo poplave in druge naravne nesreče. Na ta način je možno oblikovati zelo grobe in zelo nepopolne kazalce sprememb blaginje. Vendar ima blaginja mnogo razsežnosti, med katerimi je večino težko ovrednotiti v denarju. Zato je boljši način njenega merjenja razsežnosti prilagojena uporaba posebnih kazalcev in enot merjenja. Takšni kazalci so lahko na primer umrljivost dojenčkov, pričakovana življenjska doba, pismenost odraslih in nacionalni dohodek na prebivalca. Te kazalce je mogoče vključiti v satelitski račun.

1.48 Za dosego skladnega, mednarodno združljivega okvira, se upravni koncepti v ESR ne uporabljajo. Vendar pa so lahko podatki, pridobljeni na osnovi upravnih konceptov, zelo uporabni za razne nacionalne namene. Za ocenjevanje davčnih prihodkov je na primer potrebna statistika obdavčljivih dohodkov. Te statistike se lahko zagotovijo z nekaterimi spremembami statistike nacionalnih računov.

1.49 Podoben pristop je mogoč pri konceptih, ki se uporabljajo pri nacionalni ekonomski politiki, npr.:

Za izpolnjevanje takih potreb po podatkih se lahko uporabljajo satelitski računi ali dodatne tabele.

1.50 ESR 2010 temelji na konceptih SNR 2008, ki zagotavlja smernice za nacionalno računovodstvo vsem državam sveta. Kljub temu pa med ESR 2010 in SNR 2008 obstajajo nekatere razlike:

1.51 ESR 2010 se od ESR 95 razlikuje po obsegu in konceptih. Večina razlik ustreza razlikam med SNR 1993 in SNR 2008. Večje razlike so:

1.52 Razlike v ESR 2010 v primerjavi z ESR 95 niso omejene na spremembe konceptov. Obstajajo velike razlike na področju uporabe z novimi poglavji o satelitskih računih, računih države in računih tujine. Obstajajo tudi pomembne razširitve poglavij o četrtletnih in regionalnih računih.

1.53 Glavne lastnosti sistema so:

1.54 Sistem ESR 2010 uporablja dve vrsti enot in dva ustrezna načina razčlenjevanja gospodarstva, ki sta zelo različna in se uporabljata za različne analitične namene.

1.55 Prvi namen, tj. opis dohodka, izdatkov in finančnih tokov ter bilanc stanja, je izpolnjen z združevanjem institucionalnih enot v sektorje na podlagi njihovih glavnih funkcij, obnašanja in ciljev.

1.56 Drugi namen, tj. opis proizvodnega procesa in input-output analize, je izpolnjen z združevanjem lokalnih enot enovrstne dejavnosti (lokalne EED) v dejavnosti na osnovi njihove vrste dejavnosti. Dejavnost opredeljujejo input proizvodov, proizvodni proces in output proizvodov.

1.57 Institucionalne enote so ekonomski subjekti, ki lahko imajo v lasti blago in sredstva, prevzemajo obveznosti ter sodelujejo v gospodarskih dejavnostih in transakcijah z drugimi enotami v lastnem imenu. Za namene sistema ESR 2010 so institucionalne enote združene v pet domačih institucionalnih sektorjev, ki se med seboj izključujejo:

Vseh pet sektorjev skupaj sestavlja celotno domače gospodarstvo. Vsak sektor se deli tudi na podsektorje. Sistem ESR 2010 omogoča izdelavo celotnega sklopa računov tokov in bilanc stanja za vsak sektor in podsektor ter za celotno gospodarstvo. Nerezidenčne enote se lahko povezujejo s temi petimi domačimi sektorji in povezovanja so prikazana med petimi domačimi sektorji in šestim institucionalnim sektorjem: sektorjem tujine.

1.58 Če institucionalne enote izvajajo več kot eno dejavnost, jih je treba razdeliti glede na vrsto dejavnosti. Lokalne EED omogočajo to predstavitev.

Lokalna EED združuje vse dele institucionalne enote v vlogi proizvajalca, ki so na istem prostoru ali na bližnjih prostorih in prispevajo k opravljanju dejavnosti na ravni razreda (štirimestna raven) klasifikacije NACE Rev. 2.

1.59 Lokalne EED so registrirane za vsako stransko dejavnost; če pa računovodske listine, potrebne za ločen opis teh dejavnosti, niso na voljo, bo lokalna EED združila več stranskih dejavnosti. Skupina vseh lokalnih EED, ki se ukvarjajo z isto ali podobno enovrstno dejavnostjo, je dejavnost.

Institucionalna enota zajema eno ali več lokalnih EED; lokalna EED pripada samo eni institucionalni enoti.

1.60 Za analizo proizvodnega procesa se uporablja analitična proizvodna enota. Ta enota se opazuje samo, če lokalna EED proizvaja eno vrsto proizvoda brez stranskih dejavnosti. Ta enota je znana kot enota homogene proizvodnje. Skupine teh enot tvorijo homogene panoge.

1.61 Celotno gospodarstvo je opredeljeno z rezidenčnimi enotami. Enota je rezidenčna enota države, kadar ima središče prevladujočega ekonomskega interesa na ekonomskem ozemlju te države, – tj. kadar na tem ozemlju daljše obdobje (eno leto ali več) opravlja ekonomske dejavnosti. Institucionalni sektorji iz odstavka 1.57 so skupine rezidenčnih institucionalnih enot.

1.62 Rezidenčne enote opravljajo transakcije z nerezidenčnimi enotami (tj. z enotami, ki so rezidenti drugih gospodarstev). Te transakcije so zunanje transakcije gospodarstva in so združene v računu tujine. Tujina ima torej podobno vlogo kakor institucionalni sektorji, čeprav so nerezidenčne enote zajete le toliko, kolikor so udeležene v transakcijah z rezidenčnimi institucionalnimi enotami.

1.63 Namišljene rezidenčne enote, ki se v sistemu ESR 2010 obravnavajo kot institucionalne enote, so opredeljene kot:

1.64 Prikazani sta dve osnovni vrsti informacij: tokovi in stanja.

Tokovi se nanašajo na dejanja in učinke dogodkov, ki se zgodijo v določenem časovnem obdobju, stanja pa na postavke v določenem trenutku.

1.65 Tokovi odražajo ustvarjanje, preoblikovanje, zamenjavo, prenos ali prenehanje ekonomske vrednosti. Zajemajo spremembe vrednosti sredstev ali obveznosti institucionalne enote. Gospodarski tokovi so dveh vrst: transakcije in druge spremembe sredstev.

Transakcije se pojavljajo v vseh računih in tabelah, v katerih se pojavljajo tokovi, razen v računu drugih sprememb obsega sredstev in računu revalorizacije. Druge spremembe sredstev so prikazane samo v teh dveh računih.

Osnovne transakcije in drugi tokovi so združeni v razmeroma majhno število vrst glede na njihovo naravo.

1.66 Transakcija je gospodarski tok, ki je vzajemno delovanje med institucionalnimi enotami na osnovi medsebojnega dogovora ali dejanje znotraj institucionalne enote, ki ga je koristno obravnavati kot transakcijo, ker enota deluje v dveh različnih vlogah. Transakcije se delijo v štiri glavne skupine:

1.67 Transakcije so večinoma vzajemno delovanje med dvema ali več institucionalnimi enotami. Vseeno pa sistem ESR 2010 kot transakcije zajema tudi nekatera dejanja znotraj institucionalnih enot. Namen zajemanja transakcij znotraj enote je dati z analitičnega vidika bolj koristno sliko proizvodnje, končnih porab in stroškov.

1.68 Potrošnja stalnega kapitala, ki jo sistem ESR 2010 zajame kot strošek, je transakcija znotraj enote. Druge transakcije znotraj enote so večinoma transakcije s proizvodi, do katerih običajno pride, kadar se institucionalne enote, ki delujejo hkrati kot proizvajalci in končni potrošniki, odločijo potrošiti del lastne proizvodnje. Taki primeri so pogosti pri gospodinjstvih in državi.

1.69 Zajame se celotna lastna proizvodnja, ki je porabljena za končno porabo znotraj iste institucionalne enote. Lastna proizvodnja, porabljena za vmesno potrošnjo znotraj iste institucionalne enote, se zajame le, kadar se proizvodnja in vmesna potrošnja zgodita v različnih lokalnih EED znotraj iste institucionalne enote. Proizvodnja, ki je proizvedena in porabljena kot vmesna potrošnja znotraj iste lokalne EED, se ne zajame.

1.70 Transakcije so denarne transakcije, če udeležene enote plačujejo ali prejemajo plačila ali prevzemajo obveznosti ali prejemajo sredstva, izražena v denarnih enotah.

Transakcije, pri katerih ne gre za izmenjavo gotovine, sredstev ali obveznosti, izraženih v denarnih enotah, se štejejo za nedenarne transakcije. Transakcije znotraj enote so nedenarne transakcije. Nedenarne transakcije, ki vključujejo več kot eno institucionalno enoto, se pojavljajo pri transakcijah proizvodov (blagovna menjava), razdelitvenih transakcijah (plačilo v naravi, prenosi v naravi itd.) in drugih transakcijah (menjava neproizvedenih nefinančnih sredstev). Sistem ESR 2010 prikaže vse transakcije v denarnem izrazu. Vrednosti, ki se prikažejo za nedenarne transakcije, je zato treba meriti posredno ali jih kako drugače oceniti.

1.71 Transakcije, v katerih je vključena več kot ena enota, so dveh vrst. Lahko so „nekaj za nekaj“, tj. vračljive transakcije, ali „nekaj za nič“, tj. nevračljive transakcije. Vračljive transakcije so izmenjave med institucionalnimi enotami, tj. zagotavljanje blaga, storitev ali sredstev v zameno za protipostavko, npr. denar. Nevračljive transakcije so plačila ene institucionalne enote drugi institucionalni enoti v denarju ali naravi brez protipostavke. Vračljive transakcije se pojavljajo v vseh štirih skupinah transakcij, nevračljive transakcije pa so v glavnem razdelitvene transakcije, na primer davki, prejemki socialnega varstva ali darila. Te nevračljive transakcije se imenujejo transferji.

1.72 Transakcije se prikazujejo na enak način, kakor se pojavljajo v udeleženih institucionalnih enotah. Vendar pa se nekatere transakcije za bolj jasen prikaz temeljnih ekonomskih razmerij preuredijo. Transakcije se lahko preurejajo na tri načine: s preusmeritvijo, z razcepitvijo in prepoznavo glavnega udeleženca v transakciji.

1.73 Transakcija, ki se s stališča vključenih enot izvaja neposredno med enotama A in C, se lahko v računih prikaže kot izvedena posredno s tretjo enoto B. Torej se ena transakcija med A in C prikaže kot dve transakciji: ena transakcija med A in B ter ena transakcija med B in C. V tem primeru je transakcija preusmerjena.

1.74 Primer preusmeritve je način, na katerega so v računih prikazani socialni prispevki delodajalcev, ki jih delodajalci plačajo neposredno skladom socialnega zavarovanja. Sistem taka plačila zajame z dvema transakcijama: delodajalci plačajo socialne prispevke delodajalcev svojim zaposlenim, zaposleni pa iste prispevke plačajo skladom socialnega zavarovanja. Kot pri vseh preusmeritvah je namen izraziti gospodarsko vsebino transakcije, v tem primeru prikazati socialne prispevke delodajalcev kot prispevke, plačane v korist zaposlenih.

1.75 Druga vrsta preusmeritve je, da se transakcije prikažejo kot transakcije med dvema ali več institucionalnimi enotami, čeprav z vidika udeležencev transakcije sploh ni. Primer je obravnava dohodkov od lastnine, zasluženih z nekaterimi zavarovalnimi skladi, ki jih zadržijo zavarovalnice. Sistem take dohodke od lastnine prikaže, kot da jih zavarovalnice izplačajo zavarovancem, ti pa jih potem v enakih zneskih plačajo zavarovalnicam nazaj v obliki premijskih dodatkov.

1.76 Kadar se transakcija, ki se pri udeležencih pojavlja kot ena sama transakcija, prikaže z dvema ali več različno klasificiranimi transakcijami, je transakcija razcepljena. Razcepitev ne pomeni vključitve dodatnih enot v transakcije.

1.77 Tipična razcepljena transakcija je plačilo premij neživljenjskega zavarovanja. Čeprav zavarovanci in zavarovatelji ta plačila obravnavajo kot eno transakcijo, jih sistem ESR 2010 razdeli v dve popolnoma različni transakciji: plačila v zameno za storitev neživljenjskega zavarovanja in neto premije neživljenjskega zavarovanja. Prikaz prodaje proizvoda kot prodaje proizvoda in prodaje trgovske marže je še en primer razcepitve.

1.78 Kadar enota izvaja transakcijo v imenu druge enote (glavni udeleženec) in se financira s to enoto, se transakcija prikaže izključno v računih glavnega udeleženca. Praviloma se to načelo ne sme obiti, tako da se na primer z uporabo predpostavk poskuša dodeliti davke ali subvencije končnim plačnikom ali končnim upravičencem.

Primer je pobiranje davkov ene enote države v imenu druge. Davek se pripiše enoti države, ki je pooblaščena za naložitev davka (bodisi kot naročnik bodisi prek pooblaščenega organa naročnika) in ima pravico do končne odločitve o določitvi in spremembi davčne stopnje.

1.79 Opredelitev transakcije določa, da sodelovanje med institucionalnimi enotami poteka na osnovi medsebojnega dogovora. Izvedba transakcije na osnovi medsebojnega dogovora pomeni predhodno poznavanje in strinjanje institucionalnih enot. Davki, kazni in penali se plačujejo na podlagi medsebojnega dogovora, saj je plačnik državljan, zavezan zakonodaji države. Vendar pa zaseg sredstev brez nadomestila ni transakcija, četudi je naložen z zakonom.

Nezakonita gospodarska dejanja se štejejo za transakcije, če so dejanja vseh udeleženih enot dogovorjena. Tako so nakupi, prodaje ali menjave prepovedanih mamil ali ukradenega premoženja transakcije, tatvina pa ne.

1.80 Druge spremembe sredstev zajemajo spremembe, ki niso rezultat transakcij. Te so lahko:

1.81 Druge spremembe obsega sredstev in spremembe obveznosti so razdeljene na tri glavne kategorije:

1.82 Primeri sprememb znotraj kategorije iz točke (a) odstavka 1.81 so odkritja in izčrpanja podzemnih sredstev ter naravna rast negojenih bioloških virov. Primeri sprememb v kategoriji iz točke (b) odstavka 1.81 so izgube sredstev zaradi naravnih nesreč, vojn ali hujših kriminalnih dejanj. V kategorijo (b) spadata tudi enostranski odpis dolgov in zaseg sredstev brez nadomestila. Primer spremembe v kategoriji iz točke (c) odstavka 1.81 je preklasifikacija institucionalne enote iz enega sektorja v drugega.

1.83 Dobički in izgube iz lastnine se pojavijo, kadar obstajajo spremembe cen sredstev. Pojavljajo se pri vseh vrstah finančnih in nefinančnih sredstev ter obveznosti. Lastnikom sredstev in obveznosti nastanejo dobički in izgube iz lastnine zgolj zaradi posedovanja sredstev ali obveznosti v določenem obdobju, ne da bi jih na kakršen koli način preoblikovali.

1.84 Dobički in izgube iz lastnine, ki se merijo na osnovi tekočih tržnih cen, se imenujejo nominalni dobički in izgube iz lastnine. Razčlenijo se lahko na nevtralne dobičke in izgube iz lastnine, ki odražajo spremembe splošne ravni cen, ter realne dobičke in izgube iz lastnine, ki odražajo spremembe cen sredstev zunaj splošne spremembe cen.

1.85 Stanja so imetja sredstev in obveznosti v določenem trenutku. Zajemajo se na začetku in koncu vsakega obračunskega obdobja. Računi, ki kažejo stanja, se imenujejo bilance stanja.

1.86 Stanja se zajemajo tudi za prebivalstvo in zaposlenost. Vendar pa se ta stanja zajemajo kot srednje vrednosti obračunskega obdobja. Stanja se zajemajo za vsa sredstva znotraj meja sistema; tj. za finančna sredstva in obveznosti ter za nefinančna proizvedena in neproizvedena sredstva. Vendar pa se zajetje omejuje na tista sredstva, ki se uporabljajo v gospodarski dejavnosti in pri katerih lahko nastanejo lastniške pravice.

1.87 Stanja se torej ne prikazujejo za sredstva, kot so človeški kapital in naravni viri, ki niso nikogaršnja last.

Znotraj svojih mej je sistem ESR 2010 izčrpen tako glede tokov kot tudi glede stanj. To pomeni, da se lahko vse spremembe stanj popolnoma pojasnijo z zajetimi tokovi.

1.88 Račun prikazuje spremembe vrednosti, ki nastanejo v enoti ali sektorju glede na naravo gospodarskih tokov, prikazanih v računu. Gre za tabelo z dvema stolpcema. Tekoči računi so tisti, ki kažejo proizvodnjo, ustvarjanje in alokacijo dohodka, razdelitev ter prerazdelitev dohodka ter njegovo porabo. Računi akumulacije so računi kapitala in finančni računi ter računi drugih sprememb obsega.

1.89 Sistem ESR 2010 prikazuje „vire“ na desni strani tekočih računov; tu se pojavljajo transakcije, ki povečujejo ekonomsko vrednost enote ali sektorja. Leva stran računov kaže „porabe“ – transakcije, ki zmanjšujejo ekonomsko vrednost. Desna stran računov akumulacije prikazuje „spremembe obveznosti in neto vrednosti“, leva pa „spremembe sredstev“. Bilance stanja so prikazane z „obveznostmi in neto vrednostjo“ (razlika med sredstvi in obveznostmi) na desni strani ter s „sredstvi“ na levi. Primerjava dveh zaporednih bilanc stanja kaže spremembe obveznosti in neto vrednosti ter spremembe sredstev.

1.90 V ESR razlikujemo med pravnim in ekonomskim lastništvom. Merilo za zajemanje transferja blaga iz ene enote v drugo je prehod ekonomskega lastništva iz ene enote v drugo. Pravni lastnik je enota, ki ima zakonsko pravico do ugodnosti lastništva. Kljub temu pa lahko pravni lastnik podpiše pogodbo z drugo enoto, da ta sprejme tveganja in koristi uporabe blaga, ki se izdeluje, v zameno za dogovorjeno plačilo. Narava sporazuma je finančni najem, medtem ko plačila odražajo samo ponudnikovo dajanje sredstev na razpolago posojilojemalcu. Na primer, če je banka pravni lastnik letala in se z letalsko družbo odloči za dogovor finančnega najema za upravljanje letala, je, kar zadeva transakcije v računih, lastnik letala letalska družba. Istočasno ob prikazu nakupa letala s strani letalske družbe banka letalski družbi pripiše posojilo, ki odraža dolgovane zneske za uporabo letala za vnaprej.

1.91 Nacionalno računovodstvo za enoto ali sektor temelji na načelu dvojnega knjiženja. Vsaka transakcija se zajame dvakrat, enkrat kot vir (ali kot sprememba obveznosti) in enkrat kot poraba (ali kot sprememba sredstev). Vsota transakcij, ki se zajamejo kot viri ali spremembe obveznosti, in vsota transakcij, ki se zajamejo kot porabe ali spremembe sredstev, morata biti enaki; s tem se lahko preverja skladnost računov.

1.92 Nacionalni računi – z vsemi enotami in vsemi sektorji – temeljijo na načelu četvernega knjiženja, ker sta v večini transakcij udeleženi dve institucionalni enoti. Oba udeležena nosilca transakcij vsako transakcijo zajameta dvakrat. Na primer socialni prejemki v denarju, ki jih enota države plača gospodinjstvu, so v računih države prikazani kot poraba v postavki transferji ter kot negativna pridobitev sredstev v postavki gotovina in vloge, v računih sektorja gospodinjstev pa so prikazani kot vir v postavki transferji ter kot pridobitev sredstev v postavki gotovina in vloge.

1.93 Transakcije znotraj ene enote (npr. potrošnja proizvodnje v enoti, ki jo je proizvedla) zahtevajo le dve vknjižbi, katerih vrednosti je treba oceniti.

1.94 Razen nekaterih spremenljivk, ki zadevajo prebivalstvo in delo, sistem ESR 2010 vse tokove in stanja prikazuje v denarnem izrazu. Tokovi in stanja se merijo glede na njihovo menjalno vrednost, tj. vrednost, po kateri se dejansko zamenjujejo ali bi se lahko zamenjevali za denar. Tržne cene so torej referenca ESR za vrednotenje.

1.95 V primeru denarnih transakcij, imetij v denarju in obveznosti so zahtevane vrednosti neposredno razpoložljive. V večini drugih primerov je najboljša metoda vrednotenja sklicevanje na tržne cene za podobno blago, storitve ali sredstva. Ta metoda se uporablja npr. za blagovno menjavo in za stanovanjske storitve za lastne potrebe. Kadar tržne cene za podobne proizvode niso na voljo, na primer v primeru netržnih storitev, ki jih proizvaja država, se vrednotenje opravi s seštevanjem proizvodnih stroškov. Če ni tržne cene, na katero bi se bilo mogoče sklicevati, stroški pa niso na voljo, se tokovi in stanja lahko vrednotijo po diskontirani sedanji vrednosti pričakovanih prihodnjih donosov. Ta zadnja metoda se lahko uporabi samo kot izhod v sili.

1.96 Stanja se vrednotijo v tekočih cenah, ki so veljale na dan, na katerega se bilanca stanja nanaša, in ne na dan proizvodnje ali pridobitve blaga ali sredstev, ki tvorijo stanje. Stanja je treba vrednotiti po ocenjenih odpisanih tekočih vrednostih pridobitve ali po proizvodnih stroških.

1.97 Zaradi transportnih stroškov, trgovskih marž in davkov minus subvencij na proizvode proizvajalec in porabnik danega proizvoda njegovo vrednost navadno dojemata različno. Da bi bil sistem ESR 2010 čim bliže pogledom nosilcev transakcij, prikaže vse porabe v kupčevih cenah, ki vključujejo transportne stroške, trgovske marže in davke minus subvencije na proizvode, proizvodnjo pa v osnovnih cenah, ki teh elementov ne vključujejo.

1.98 Uvoz in izvoz proizvodov se zajameta po vrednostih na meji. Celotni uvoz in izvoz se vrednotita na carinski meji izvoznika ali franko ladja (fob). Tuje transportne in zavarovalne storitve med mejama držav izvoznika in uvoznika niso vključene v vrednost blaga, ampak so zajete pri storitvah. Ker je mogoče, da vrednosti fob pri podrobnejši členitvi blaga niso na voljo, se v tabelah, ki podrobno prikazujejo zunanjo trgovino, uvoz prikazuje z vrednostmi na carinski meji uvoznika (vrednost cif). Tako so v vrednost uvoženega blaga vključene vse transportne in zavarovalne storitve do meje uvoznika. Če so te storitve domače storitve, se v tem prikazu naredi globalna prilagoditev fob/cif.

1.99 Vrednotenje v stalnih cenah pomeni vrednotenje tokov in stanj v obračunskem obdobju s cenami prejšnjega obdobja. Namen vrednotenja v stalnih cenah je razčleniti spremembe v vrednostih tokov in stanj, do katerih pride v določenem obdobju, na spremembe cen in spremembe obsega. Tokovi in stanja v stalnih cenah so opisani v smislu obsega.

1.100 Številni tokovi in stanja, npr. dohodki, nimajo lastne cenovne in količinske razsežnosti. Vendar pa se lahko kupna moč teh spremenljivk izračuna z deflacioniranjem tekočih vrednosti s primernim indeksom cen, npr. indeksom cen za končno nacionalno porabo, z izvzetjem sprememb zalog. Deflacionirani tokovi in stanja so prav tako opisani v realnem smislu. Primer je realni razpoložljivi dohodek.

1.101 Tokovi se zajamejo po obračunskem načelu; tj. ko je ekonomska vrednost ustvarjena, se preoblikuje ali preneha ali ko terjatve in obveznosti nastanejo, se preoblikujejo ali prenehajo.

1.102 Proizvodnja se zajame, ko se proizvede in ne takrat, ko jo kupec plača. Prodaja sredstva se zajame, ko sredstvo preide v druge roke in ne v trenutku ustreznega plačila. Obresti se zajamejo v tistem obračunskem obdobju, v katerem so obračunane, ne glede na to, ali so bile v tem obdobju plačane. Pravilo zajemanja po obračunskem načelu velja za vse tokove, za denarne in nedenarne ter za tokove, ki potekajo znotraj enot in tokove med enotami.

1.103 Morda je treba ta pristop sprostiti za davke in druge tokove, ki zadevajo državo in se v računih države pogosto zajemajo v trenutku plačila. Natančno preoblikovanje teh tokov iz zajemanja v trenutku plačila na obračunsko načelo utegne biti težko izvedljivo, zato se lahko uporabi metoda približka.

1.104 Kot izjema od splošnih pravil, ki veljajo za zajemanje plačila davkov in socialnih prispevkov sektorju država, se ta plačila lahko zajamejo brez dela, ki verjetno ne bo pobran, če pa je ta del vključen, se v istem obračunskem obdobju nevtralizira s kapitalskim transferjem države ustreznim sektorjem.

1.105 Tokovi se zajamejo v istem trenutku za vse udeležene institucionalne enote in v vseh računih. Institucionalne enote ne uporabljajo vedno istih računovodskih pravil. Celo ko jih, lahko pri dejanskem zajemanju prihaja do razlik iz praktičnih razlogov, kot so zamude v komunikaciji. Posledično lahko udeleženi nosilci transakcij transakcije zajemajo v različnih trenutkih. Tovrstna razhajanja se odpravijo s prilagoditvami.

1.106 Konsolidacija se nanaša na izločitev iz porab in iz virov tistih transakcij, do katerih pride med enotami, kadar enote tvorijo skupino, ter na izločitev vzajemnih finančnih sredstev in obveznosti. To se običajno zgodi, ko se združijo računi podsektorjev države.

1.107 Načeloma tokovi in stanja med enotami, ki sestavljajo sektorje ali podsektorje, znotraj teh podsektorjev ali sektorjev ne smejo biti konsolidirani.

1.108 Vendar pa se konsolidirani računi lahko sestavljajo za dopolnilne prikaze in analize. Informacije o transakcijah teh (pod)sektorjev z drugimi sektorji in o odgovarjajočem „zunanjem“ finančnem položaju utegnejo biti pomembnejše od bruto podatkov.

1.109 Še več, računi in tabele, ki prikazujejo razmerja med upniki in dolžniki, prikazujejo podrobno sliko financiranja gospodarstva in veljajo kot zelo koristni za razumevanje kanalov, po katerih se finančni presežki prenašajo od končnih posojilodajalcev h končnim posojilojemalcem.

1.110 Posamezne enote ali sektorji lahko imajo isto vrsto transakcije kot porabo in kot vir (npr. plačujejo in prejemajo obresti) ter isto vrsto finančnega instrumenta kot sredstvo in kot obveznost. Razen stopnje neto izkazovanja, ki spada k samim klasifikacijam, je pristop v ESR bruto zajemanje.

1.111 Neto izkazovanje je implicitno prisotno v različnih kategorijah transakcij, med katerimi so najbolj izrazit primer „spremembe zalog“, ki bolj kot izkazovanje dnevnih povečevanj in zmanjševanj poudarjajo analitično pomemben vidik celotnih investicij. Podobno, ob nekaterih izjemah, finančni račun in računi drugih sprememb sredstev zajemajo povečanja sredstev in obveznosti na neto osnovi, tako da na koncu obračunskega obdobja poudarijo končne posledice teh vrst tokov.

1.112 Za enote ali skupine enot različni računi zajemajo transakcije, ki so povezane s kakšnim od vidikov ekonomskega življenja (na primer proizvodnjo). Za račun proizvodnje transakcije ne bodo pokazale izravnave med porabami in viri brez uvedbe izravnalne postavke. Podobno je izravnalno postavko (neto vrednost) treba vpeljati tudi med vsoto sredstev in vsoto obveznosti institucionalne enote ali sektorja. Izravnalne postavke so same po sebi pomembne mere delovanja gospodarstva. Izračunane za celotno gospodarstvo so pomemben agregat.

1.113 Sistem ESR 2010 je zgrajen na zaporedju med seboj povezanih računov. Celotno zaporedje računov za institucionalne enote in sektorje sestavljajo tekoči računi, računi akumulacije in bilance stanja.

1.114 Tekoči računi obravnavajo proizvodnjo, ustvarjanje, razdelitev in prerazdelitev dohodka ter porabo tega dohodka v obliki končne potrošnje. Računi akumulacije pokrivajo spremembe sredstev in obveznosti ter spremembe neto vrednosti (razlika med sredstvi in obveznostmi vsake institucionalne enote ali skupine enot). Bilance stanja izkazujejo stanja sredstev in obveznosti ter neto vrednost.

1.115 Zaporedje računov za lokalne EED in dejavnosti je skrajšano na prva dva tekoča računa: račun proizvodnje in račun ustvarjanja dohodka, katerega izravnalna postavka je poslovni presežek.

1.116 Račun blaga in storitev za celotno gospodarstvo ali za skupine proizvodov prikazuje celoto virov (proizvodnja in uvoz) ter porab blaga in storitev (vmesna potrošnja, končna potrošnja, spremembe zalog, bruto investicije v osnovna sredstva, pridobitve minus odtujitve vrednostnih predmetov in izvoz). Ta račun ni račun v smislu drugih računov v zaporedju in ne ustvari izravnalne postavke, ki se prenese na naslednji račun v zaporedju. Gre pravzaprav za predstavitev računovodske enakosti v obliki tabele, v skladu s katero je za vse proizvode in skupine proizvodov v gospodarstvu ponudba enaka povpraševanju.

1.117 Račun tujine zajema transakcije med rezidenčnimi in nerezidenčnimi institucionalnimi enotami ter ustrezna stanja sredstev in obveznosti.

Glede na to, da ima račun tujine v računovodski strukturi podobno vlogo kakor institucionalni sektor, je pripravljen z vidika tujine. Vir za tujino je poraba za celotno gospodarstvo in obratno. Pozitivna izravnalna postavka pomeni presežek za tujino in primanjkljaj za celotno gospodarstvo, negativna izravnalna postavka pa obratno.

Račun tujine se razlikuje od drugih sektorskih računov v tem, da ne prikazuje vseh računovodskih transakcij v tujini, ampak samo tiste, ki imajo nasprotno transakcijo v merjenem domačem gospodarstvu.

1.118 Izravnalna postavka se dobi z odštevanjem celotne vrednosti vnosov na eni strani računa od celotne vrednosti na drugi.

Izravnalne postavke zajemajo ogromno informacij in vsebujejo nekatere od najpomembnejših vnosov v računih, kot je razvidno iz naslednjih primerov izravnalnih postavk: dodana vrednost, poslovni presežek, razpoložljivi dohodek, varčevanje, neto posojanje/neto izposojanje.

Spodnji diagram prikazuje zaporedje računov v smislu tokov – vsaka izravnalna postavka je napisana krepko.

1.119 Prvi račun v zaporedju je račun proizvodnje; zajema inpute in outpute proizvodnega procesa, izravnalna postavka je dodana vrednost.

1.120 Dodana vrednost se prenese na naslednji račun, račun ustvarjanja dohodka. Tu se zajamejo sredstva za zaposlene v proizvodnem procesu in davki, dolgovani državi zaradi proizvodnje, da se lahko za vsak sektor pridobi poslovni presežek (ali raznovrstni dohodek samozaposlenih v sektorju gospodinjstev) kot izravnalna postavka. Ta korak je potreben, da se lahko izmeri znesek dodane vrednosti, ki ga je proizvodni sektor zadržal v obliki poslovnega presežka ali raznovrstnega dohodka.

1.121 Nato se dodana vrednost, razdeljena med sredstva za zaposlene, davke in poslovni presežek/raznovrstni dohodek, prenese s to razdelitvijo na račun alokacije primarnega dohodka. Razdelitev omogoča alokacijo vsakega faktorskega dohodka sprejemnemu sektorju v nasprotju s proizvodnim sektorjem. Na primer vsa sredstva za zaposlene so razporejena med sektorjem gospodinjstev in sektorjem tujine, medtem ko poslovni presežek ostane v sektorju družb, kjer je bil ustvarjen. V tem računu so zajeti tudi tokovi dohodkov od lastnine v sektor in tisti iz sektorja, tako da je izravnalna postavka saldo primarnih dohodkov, ki pritekajo v sektor.

1.122 Naslednji račun zajema prerazdelitev teh dohodkov s transferji – račun sekundarne razdelitve dohodka. Glavni instrumenti prerazdelitve so državni davki, s katerimi je obdavčen sektor gospodinjstev, in socialni prejemki za ta sektor. Izravnalna postavka je razpoložljivi dohodek.

1.123 Glavno zaporedje osrednjih računov se nadaljuje v račun porabe razpoložljivega dohodka; ta račun je pomemben za sektor gospodinjstev, saj se tukaj zajemajo končni izdatki gospodinjstev; izravnalna postavka je varčevanje gospodinjstev.

1.124 Hkrati je ustvarjen vzporeden račun – račun prerazdelitve dohodka v naravi. Ta račun ima poseben namen prikazati socialne transferje v naravi kot pripisan transfer iz sektorja države v sektor gospodinjstev, tako da lahko dohodek gospodinjstev naraste za vrednost individualnih državnih storitev. V naslednjem računu (računu porabe prilagojenega razpoložljivega dohodka) je poraba razpoložljivega dohodka s strani gospodinjstev povečana za enak znesek, kakor če bi sektor gospodinjstev kupoval individualne storitve države. Ti dve pripisani vrednosti se izravnata, tako da je izravnalna postavka varčevanje, tj. identična varčevanju v glavnem zaporedju računov.

1.125 Varčevanje se prenese na račun kapitala; tu se uporabi za financiranje investicij, kar omogoča kapitalske transferje v sektorje in iz njih. Izravnalna postavka neto posojanje ali izposojanje kaže bodisi premajhno bodisi preveliko porabo pri pridobitvi realnih sredstev. Neto posojanje je presežek, ki je bil posojen, neto izposojanje pa je financiranje primanjkljaja.

1.126 Na tem mestu je stičišče s finančnimi računi; v njih je podrobno prikazano posojanje in izposojanje vsakega sektorja z izravnalno postavko neto posojanje ali izposojanje. Ta se mora natančno ujemati z izravnalno postavko neto posojanja/izposojanja računa kapitala in kakršna koli razlika med njima je lahko samo meritvena razlika med realnim in finančnim prikazom ekonomske dejavnosti.

1.127 Glede na spodnjo vrstico diagrama je račun na levi strani začetna bilanca stanja, ta kaže raven vseh sredstev in obveznosti, realnih in finančnih, na začetku opredeljenega obdobja. Premoženje gospodarstva se meri po njegovi neto vrednosti (sredstvih, zmanjšanih za obveznosti); ta je prikazana na dnu bilance stanja.

1.128 Od začetnih bilanc so proti desni prikazane različne spremembe sredstev in obveznosti, ki se pojavljajo v obračunskem obdobju. Račun kapitala kaže spremembe zaradi transakcij z realnimi sredstvi, finančni račun pa spremembe zaradi transakcij s finančnimi sredstvi in obveznostmi. Ob odsotnosti drugih vplivov bi to omogočilo takojšnji izračun končne postavke z dodajanjem sprememb začetni postavki.

1.129 Vendar se lahko spremembe pojavljajo zunaj ekonomskega cikla proizvodnje in potrošnje in tovrstne spremembe bodo vplivale na vrednosti sredstev in obveznosti ob koncu obdobja. Ena vrsta sprememb je sprememba obsega sredstev – realne spremembe stalnega kapitala, nastale zaradi dogodkov, ki niso del gospodarstva. Primer bi bila izguba zaradi katastrofe – hud potres, v katerem bi bila uničena znatna količina sredstev, vendar ne zaradi ekonomske transakcije izmenjave ali transferja. To izgubo je treba prikazati v računu drugih sprememb obsega, da se pojasni nižja raven sredstev, kakor bi bilo pričakovati glede na ekonomske dogodke. Drug način, kako se lahko spreminja vrednost sredstev (in obveznosti), a ne kot rezultat ekonomske transakcije, je s spremembo cene, posledica česar so dobički in izgube iz lastnine v stanju sredstev. Ta sprememba je prikazana v računih revalorizacije. Upoštevanje teh dveh dodatnih učinkov na vrednosti stanja sredstev in obveznosti omogoča oceno vrednosti končne bilance stanja kot začetno postavko, prilagojeno za spremembe v računu tokov v spodnji vrstici slike.

1.130 Agregati so sestavljene vrednosti, ki merijo rezultat dejavnosti celotnega gospodarstva; na primer proizvodnjo, dodano vrednost, razpoložljivi dohodek, končno potrošnjo, varčevanje, investicije itd. Čeprav izračun agregatov ni edini namen ESR, so pomembni kot zbirni kazalci za namene makroekonomske analize in primerjave v času in prostoru.

1.131 Obstajata dve vrsti agregatov:

1.132 Pomembna je uporaba podatkov nacionalnih računov, preračunanih na prebivalca. Pri splošnih agregatih, kot so BDP, nacionalni dohodek ali končna potrošnja gospodinjstev, se kot imenovalec navadno uporablja celotno (rezidenčno) prebivalstvo. Pri podsektorizaciji računov ali dela računov sektorja gospodinjstev se uporabljajo podatki o številu gospodinjstev in o številu oseb, ki pripadajo vsakemu podsektorju.

1.133 BDP je eden od ključnih agregatov v ESR. BDP je mera celotne gospodarske dejavnosti, ki se izvaja na ekonomskem ozemlju, posledica česar je proizvodnja, ki ustreza končnemu povpraševanju gospodarstva. BDP v tržnih cenah se meri na tri načine:

1.134 Ti trije pristopi k merjenju BDP odražajo tudi različne načine obravnave BDP v smislu sestavnih delov. Dodana vrednost se lahko razdeli na institucionalni sektor in vrsto dejavnosti ali industrije, ki prispeva k celoti, npr. kmetijstvo, predelovalne dejavnosti, gradbeništvo, storitve itd.

Končni izdatki se lahko razdelijo po vrstah: izdatki gospodinjstev, končni izdatki NPISG, končni izdatki države, sprememba zalog, investicije v osnovna sredstva in izvoz, minus stroški uvoza.

Vsota zasluženih dohodkov se lahko razdeli glede na vrsto dohodka – sredstva za zaposlenost in poslovni presežek.

1.135 Za doseganje najboljše ocene BDP je dobra praksa, da se elementi teh treh pristopov vnesejo v okvir ponudbe in porabe. Tako se omogoči uskladitev dodane vrednosti in ocen dohodka dejavnosti ter uravnoteženje ponudbe in povpraševanja po proizvodih. Ta celostni pristop zagotavlja skladnost med sestavnimi deli BDP in boljšo oceno ravni BDP, kot jo je mogoče dobiti samo z enim od treh pristopov. Neto domači proizvod v tržnih cenah (NDP) je razlika med BDP in potrošnjo stalnega kapitala.

1.136 Input-output (I-O) okvir združuje sestavne dele bruto dodane vrednosti (BDV), inpute in outpute dejavnosti, ponudbo proizvoda in povpraševanje po njem ter sestavo porab ter virov v institucionalnih sektorjih gospodarstva. Ta okvir razdeli gospodarstvo za prikaz transakcij vsega blaga in storitev med dejavnostmi in končnimi potrošniki za eno obdobje (na primer četrt leta). Informacije se lahko predstavijo na dva načina:

1.137 Tabele ponudbe in porabe prikazujejo celotno gospodarstvo po dejavnosti (npr. industrija motornih vozil) in proizvodih (npr. športno blago). Tabele prikazujejo povezave med sestavnimi deli BDV, inputi in outputi dejavnosti ter ponudbo in povpraševanjem po proizvodih. Tabele ponudbe in porabe povezujejo različne institucionalne sektorje gospodarstva (npr. javne družbe) s podrobnostmi o uvozu in izvozu blaga ter storitev, državnih izdatkih, gospodinjskih izdatkih in izdatkih NPISG ter investicijah.

1.138 Izdelava tabel ponudb in porabe omogoča pregled skladnosti in koherence sestavnih delov nacionalnih računov v enem podrobnem okviru in z vključitvijo sestavnih delov treh pristopov merjenja BDP (tj. proizvodni, dohodkovni in izdatkovni) omogoča določitev ene ocene BDP.

1.139 Če so tabele ponudbe in porabe celostno usklajene, omogočajo tudi koherenco in skladnost pri povezovanju sestavnih delov naslednjih treh računov:

1.140 Simetrične input-output tabele so izpeljane iz podatkov v tabelah ponudbe in porabe ter drugih dodatnih virov, da oblikujejo teoretično osnovo za nadaljnje analize.

1.141 Te tabele vsebujejo simetrične (po posameznem proizvodu ali po posamezni dejavnosti) tabele, Leontijeve inverzne matrike in druge diagnostične analize, kot so multiplikatorji proizvodnje. Te tabele ločeno prikazujejo potrošnjo doma proizvedenega ter uvoženega blaga in storitev ter so teoretični okvir za nadaljnjo strukturno analizo gospodarstva, vključno s sestavo in učinkom sprememb končnega povpraševanja v gospodarstvu.

2.01 Gospodarstvo države je sistem, v katerem institucije in ljudje sodelujejo prek izmenjav in transferjev blaga, storitev in plačilnih sredstev (npr. denarja) za proizvodnjo in potrošnjo blaga in storitev.

V gospodarstvu so enote, ki sodelujejo, gospodarski subjekti, ki lahko imajo v lasti sredstva, prevzemajo obveznosti ter sodelujejo v ekonomskih dejavnostih in transakcijah z drugimi subjekti. Imenujejo se institucionalne enote.

Opredelitev enot, ki se uporabljajo v nacionalnih računih, ima različne namene. Prvič, enote so najpomembnejše sestavine pri opredeljevanju gospodarstev v geografskem smislu, npr. države, regije in skupine držav, kot so monetarne ali politične unije. Drugič, so najpomembnejše sestavine združevanja enot v institucionalne sektorje. Tretjič, so bistvenega pomena za opredeljevanje, kateri tokovi in stanja se zajemajo. Transakcije med različnimi deli iste institucionalne enote se načeloma ne zajemajo v nacionalnih računih.

2.02 Enote in skupine enot so v nacionalnih računih opredeljene glede na vrsto gospodarskih analiz, ki so jim namenjene, in ne glede na vrste enot, ki se običajno uporabljajo v statističnih raziskavah. Zadnje enote (na primer podjetja, holdingi, enote enovrstne dejavnosti, lokalne enote, oddelki države, nepridobitne institucije, gospodinjstva itd.) ne morejo ustrezati namenom nacionalnih računov, ker temeljijo na merilih pravne, upravne ali računovodske narave.

Statistiki upoštevajo opredelitve analitičnih enot, določene v ESR 2010, da bodo lahko v statistična raziskovanja, s katerimi se zbirajo podatki, postopoma uvedli vse tiste elemente informacij, ki omogočajo izračun podatkov na osnovi analitičnih enot, ki se uporabljajo v ESR 2010.

2.03 Značilnost sistema ESR 2010 je uporaba enot, ki ustrezajo trem načinom členitve gospodarstva:

Institucionalne enote so opredeljene tako, da se izpolni prvi od teh ciljev. Vedenjski odnosi iz točke 1 zahtevajo enote, ki odražajo njihovo celotno institucionalno gospodarsko dejavnost.

Proizvodni proces, tehnično-ekonomska razmerja in regionalne analize iz točk 2 in 3 zahtevajo enote, kot so lokalne EED. Te enote so opisane pozneje v tem poglavju.

Pred opredelitvijo enot, ki se uporabljajo v ESR 2010, je treba opredeliti meje nacionalnega gospodarstva.

2.04 Enote, ki sestavljajo gospodarstvo države ter katerih tokovi in stanja se zajemajo v ESR 2010, so rezidenčne. Vsaka institucionalna enota je rezidenčna na tistem ekonomskem ozemlju, kjer ima središče glavnega ekonomskega interesa. Tovrstne enote so znane kot rezidenčne enote ne glede na nacionalnost, pravno obliko ali prisotnost na ekonomskem ozemlju v trenutku opravljanja transakcije.

2.05 Ekonomsko ozemlje sestavljajo naslednji elementi:

Ribiški čolni, druge ladje, pomične ploščadi in zrakoplovi se v ESR obravnavajo kot prenosna oprema, ne glede na to, ali so v lasti in/ali v upravljanju rezidentov države ali v lasti nerezidentov in v upravljanju rezidenčnih enot. Transakcije, ki vključujejo lastništvo (bruto investicije v osnovna sredstva) in uporabo (najemanje, zavarovanje itd.) prenosne opreme, so pripisane gospodarstvu države, katere rezidenta sta lastnik in/ali upravljavec. V primeru finančnega najema se predpostavlja sprememba lastništva.

Ekonomsko ozemlje je lahko območje, ki je večje ali manjše od zgoraj opredeljenega območja. Primer večjega območja je denarna unija, kot je Evropska monetarna unija; primer manjšega območja pa je del države, kot je regija.

2.06 V ekonomsko ozemlje niso vključene ekstrateritorialne enklave.

Izključeni so tudi deli lastnega geografskega ozemlja države, ki ga uporabljajo naslednje organizacije:

Ozemlja, ki jih uporabljajo institucije in organi Evropske unije ter mednarodne organizacije, so ločena ekonomska ozemlja. Značilnost takih ozemelj je, da so institucije njihovi edini rezidenti.

2.07 „Središče glavnega ekonomskega interesa“ kaže na dejstvo, da znotraj ekonomskega ozemlja države obstaja lokacija, na kateri enota opravlja ekonomske dejavnosti in transakcije v pomembnem obsegu, bodisi za nedoločen čas bodisi za določeno, a daljše časovno obdobje (eno leto ali več). Zgolj lastništvo zemljišč in zgradb na ekonomskem ozemlju zadostuje za ugotovitev, da ima lastnik na tem ozemlju središče prevladujočega ekonomskega interesa.

Podjetja so skoraj vedno povezana samo z enim gospodarstvom. Obdavčenje in druge pravne zahteve so ponavadi razlog za uporabo ločene pravne osebe za poslovanje v vsaki sodni pristojnosti. Poleg tega je opredeljena ločena institucionalna enota za statistične namene, kadar ena pravna oseba opravlja precejšnji del poslovanja na dveh ali več ozemljih (npr. za podružnice, lastništva zemlje in podjetja na več ozemljih). Zaradi ločevanja takih pravnih oseb je rezidenčnost vsakega naknadno opredeljenega podjetja jasna. „Središče glavnega ekonomskega interesa“ ne pomeni, da subjektov, ki opravljajo precejšnji del poslovanja na dveh ali več ozemljih, ni treba ločevati.

Če podjetje nima fizične razsežnosti, je njegova rezidenčnost določena glede na ekonomsko ozemlje, pod katerega zakoni je podjetje ustanovljeno ali registrirano.

2.08 Enote, ki se štejejo za rezidente države, se lahko dodatno razdelijo na:

2.09 Za enote, ki niso gospodinjstva, glede vseh njihovih transakcij, razen tistih, ki so v zvezi z lastništvom zemljišč in zgradb, sta možna dva primera:

Rezidenčna institucionalna enota je lahko namišljena rezidenčna enota, če dejavnost, ki jo v državi eno leto ali dlje izvaja enota, ki je rezident druge države. Kadar dejavnost traja manj kot eno leto, ostane del dejavnosti proizvodne institucionalne enote, ločena institucionalna enota pa se ne razpozna. Ko je dejavnosti nepomembna, čeprav traja več kot eno leto, in za dejavnosti montaže opreme v tujini se ločena enota ne razpozna, dejavnosti pa se zajamejo kot dejavnosti proizvodne institucionalne enote.

2.10 Gospodinjstva, razen v vlogi lastnikov zemljišč in stavb, so rezidenčne enote ekonomskega ozemlja, kjer imajo središče glavnega ekonomskega interesa. Rezidenčne so ne glede na obdobja v tujini, ki trajajo manj kot eno leto. Vključujejo zlasti:

Študenti se vedno obravnavajo kot rezidenti, ne glede na dolžino njihovega študija v tujini.

2.11 Vse enote v vlogi lastnikov zemljišč in/ali zgradb, ki so del ekonomskega ozemlja, so rezidenčne enote ali namišljene rezidenčne enote države, v kateri so ta zemljišča ali te zgradbe.

2.12  Opredelitev: institucionalna enota je gospodarski subjekt, za katerega je značilna neodvisnost pri sprejemanju odločitev pri izvajanju glavne funkcije. Rezidenčna enota se obravnava kot institucionalna enota na ekonomskem ozemlju, kjer ima središče glavnega ekonomskega interesa, če je neodvisna pri sprejemanju odločitev in vodi popolno računovodstvo ali je sposobna sestaviti popolno računovodstvo.

Da bi bila enota neodvisna pri sprejemanju odločitev v zvezi z izvajanjem svoje glavne funkcije, mora biti subjekt:

2.13 Kadar ni jasno, ali ima subjekt značilnosti institucionalne enote, se uporabljajo naslednja načela:

2.14 Uprave podjetij in holdingi so institucionalne enote. Gre za dve vrsti, in sicer:

2.15 Velike skupine družb nastanejo, kadar matična družba nadzoruje več hčerinskih družb, ki pa lahko nadzorujejo lastne podružnice itn. Vsaka članica skupine se obravnava kot ločena institucionalna enota, če ustreza opredelitvi institucionalne enote.

2.16 Prednost tega, da se skupine družb ne obravnavajo kot posamezne institucionalne enote, je, da skupine čez čas niso vedno stabilne oziroma v praksi niso enostavno opredeljive. Včasih je težko dobiti podatke o skupinah, katerih dejavnosti niso tesno povezane. Številne skupine so prevelike in preveč različne, da bi se obravnavale kot posamezne enote, njihova velikost in sestava pa se sčasoma lahko spremenita zaradi združitev in prevzemov.

2.17 Enota za posebne namene (EPN) ali namenska družba je običajno družba z omejeno odgovornostjo ali komanditna družba, ustanovljena za dosego ozko določenih, posebnih ali časovno omejenih ciljev in za izključevanje finančnega tveganja, posebnega davčnega tveganja ali regulativnega tveganja.

2.18 EPN nimajo skupne opredelitve, vendar so značilne naslednje lastnosti:

2.19 Ne glede na to, ali ima enota vse te lastnosti ali nobene in ali je opisana kot EPN ali kot nekaj podobnega ali ne, se obravnava enako kot vse druge institucionalne enote v smislu, da se dodeli sektorju in dejavnosti v skladu z njeno glavno dejavnostjo, razen če EPN nima neodvisnih pravic za delovanje.

2.20 Tako so lastne finančne institucije, umetne hčerinske družbe in državne enote za posebne namene, ki niso neodvisne pri delovanju, dodeljene sektorju njihovega nadzornega organa. V izjemnih primerih, tj. če so nerezidenčne, se priznavajo ločeno od svojih nadzornih organov. V primeru države pa se dejavnosti hčerinskih družb prikažejo v računih države.

2.21 Holding, ki je samo lastnik sredstev hčerinske družbe, je primer lastne finančne institucije. Primeri drugih enot, ki se tudi obravnavajo kot lastne finančne institucije, so enote z lastnostmi EPN, kot je opisano zgoraj, vključno z investicijskimi in pokojninskimi skladi ter enotami, ki se uporabljajo za razpolaganje s premoženjem in njegovo upravljanje za posameznike ali družine, izdajanje dolžniških vrednostnih papirjev v imenu povezanih družb (takšno podjetje se lahko imenuje conduit) in za izvajanje drugih finančnih funkcij.

2.22 Stopnja neodvisnosti od matičnega podjetja se lahko kaže v izvajanju nekaj dejanskega nadzora nad lastnimi sredstvi in obveznostmi, tj. pri prevzemanju tveganja in prejemanju koristi, povezanih s temi sredstvi in obveznostmi. Te enote se razvrstijo v sektor finančnih družb.

2.23 Tovrstni subjekt, ki ne more delovati neodvisno od matičnega podjetja in je samo pasivni imetnik sredstev in obveznosti (včasih opisan, kot da je na avtopilotu), se ne obravnava kot ločena institucionalna enota, razen če je rezident gospodarstva, ki ni gospodarstvo njegovega matičnega podjetja. Če je rezident istega gospodarstva kot njegovo matično podjetje, se obravnava kot „umetna hčerinska družba“, opisana v nadaljnjem besedilu.

2.24 Hčerinska družba, ki je popolnoma v lasti matične družbe, se lahko ustanovi za zagotavljanje storitev matični družbi ali drugim družbam v isti skupini zaradi izogibanja davkom, zmanjševanja obveznosti v primeru stečaja ali zagotavljanja drugih tehničnih prednosti v okviru davčne zakonodaje ali prava gospodarskih družb, ki velja v določeni državi.

2.25 Na splošno tovrstni subjekti ne ustrezajo opredelitvi institucionalne enote, ker niso sposobni delovati neodvisno od svoje matične družbe in zanje lahko veljajo omejitve sposobnosti razpolaganja ali opravljanja transakcij s sredstvi, ki jih imajo na svoji bilanci stanja. Raven proizvodnje in ceno, ki jo prejmejo zanjo, jim določa matično podjetje, ki je (lahko tudi z drugimi družbami iste skupine) njihova edina stranka. Zato se ne obravnavajo kot ločene institucionalne enote, ampak kot sestavni del matičnega podjetja, njihovi računi pa se konsolidirajo z računi matičnega podjetja, razen če so rezidenčni v drugem gospodarstvu kot njihovo matično podjetje.

2.26 Treba je razlikovati med pravkar opisanimi umetnimi hčerinskimi družbami in enotami, ki izvajajo samo pomožne dejavnosti. Pomožne dejavnosti so v obsegu omejene na storitve, ki jih do neke mere dejansko potrebujejo vsa podjetja, na primer čiščenje prostorov, upravljanje plačilne liste zaposlenih ali zagotavljanje infrastrukture informacijske tehnologije za podjetje (glej poglavje 1, odstavek 1.31).

2.27 Država lahko vzpostavi tudi enote za posebne namene, s podobnimi lastnostmi in funkcijami kot lastne finančne institucije in umetne hčerinske družbe. Take enote nimajo pooblastil za samostojno delovanje in obseg transakcij, ki jih lahko opravljajo, je omejen. Ne prevzemajo tveganj in nagrad, povezanih s sredstvi in obveznostmi, ki jih imajo. Če so take enote rezidenčne, se obravnavajo kot sestavni del države in ne kot ločene enote. Če so nerezidenčne, se obravnavajo kot ločene enote. Vse transakcije, ki jih izvajajo v tujini, se odražajo v ustreznih transakcijah z državo. Zato se za enoto, ki si izposoja v tujini, šteje, da državi pod istimi pogoji posodi isti znesek, kot si ga je prvotno izposodila.

2.28 Če povzamemo: računi enot za posebne namene brez neodvisnih pravic za ukrepanje se konsolidirajo z matično družbo, razen če so rezidenčni v drugem gospodarstvu kot matična družba. To splošno pravilo ima eno izjemo, in sicer kadar nerezidenčno EPN vzpostavi država.

2.29 Namišljene rezidenčne enote so opredeljene kot:

Namišljene rezidenčne enote se obravnavajo kot institucionalne enote ne glede na to, ali vodijo le delne račune, in ne glede na to, ali so neodvisne pri sprejemanju odločitev.

2.30 Institucionalne enote so:

2.31 Makroekonomska analiza ne upošteva dejanj vsake institucionalne enote posebej, temveč skupne dejavnosti podobnih institucij. Enote je zato treba združiti v skupine, imenovane institucionalni sektorji, od katerih se nekateri delijo na podsektorje.

2.32 Vsak sektor in podsektor združuje institucionalne enote s podobnim gospodarskim vedenjem.

Graf 2.1 –    Dodelitev enot v sektorje

2.33 Institucionalne enote se združujejo v sektorje glede na to, kakšna vrsta proizvajalcev so, ter na osnovi njihove glavne dejavnosti in funkcije, ki sta pokazatelja njihovega gospodarskega vedenja.

2.34 Graf 2.1 prikazuje način razporejanja enot glavnim sektorjem. Glede na graf je treba za določanje sektorja enote, ki je rezidenčna in ni gospodinjstvo, določiti, ali jo nadzira država ali ne in ali je tržni ali netržni proizvajalec.

2.35 Nadzor nad finančno ali nefinančno družbo je opredeljen kot sposobnost določanja splošne politike družbe, na primer z izbiro primernih direktorjev, če je potrebna.

2.36 Posamezna institucionalna enota (druga družba, gospodinjstvo, nepridobitna institucija ali enota države) zagotavlja nadzor nad družbo ali nepravo družbo z lastništvom več kot polovice glasovalnih delnic ali z drugačnim nadzorom več kot polovice glasovalnih pravic delničarjev.

2.37 Ni nujno, da je institucionalna enota lastnica glasovalnih delnic, da bi lahko nadzorovala več kot polovico glasovalnih pravic delničarjev. Dana družba, družba C je lahko hčerinske družbe druge družbe B, v kateri ima tretja družba A v lasti večino glasovalnih delnic. Družba C je hčerinska družba družbe B, kadar družba B nadzoruje več kot polovico glasovalnih pravic delničarjev v družbi C ali je družba B delničar v C s pravico imenovanja ali razrešitve večine direktorjev v C.

2.38 Država zagotavlja nadzor nad družbo na podlagi posebne zakonodaje, ki ji omogoča, da določa politiko družbe. Glavni dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri odločanju, ali družbo nadzoruje država, so v nadaljevanju navedeni kazalniki, ki jih je osem:

Za določanje nadzora je lahko dovolj že en kazalnik, včasih pa lahko nadzor skupaj določi več različnih kazalnikov.

2.39 Za nepridobitne institucije, priznane kot neodvisne pravne osebe, je treba upoštevati pet kazalnikov nadzora, ki so:

Podobno kot za družbe je za določanje nadzora včasih lahko dovolj že en kazalnik, včasih pa lahko nadzor skupaj določi več različnih kazalnikov.

2.40 Razlikovanje med tržnim in netržnim ter s tem povezana razvrstitev subjektov javnega sektorja v sektor država in sektor družbe sta odvisna od meril iz odstavka 1.37.

2.41 Sektor se razdeli v podsektorje glede na merila, pomembna za ta sektor; na primer država se lahko razdeli na centralno, regionalno in lokalno državo ter sklade socialne varnosti. To omogoča natančnejši opis gospodarskega vedenja enot.

Računi za sektorje in podsektorje zajemajo glavne in stranske dejavnosti institucionalnih enot, ki so zajete v ustrezni sektor.

Vsaka institucionalna enota pripada samo enemu sektorju ali podsektorju.

2.42 Kadar je glavna funkcija institucionalne enote proizvajanje blaga in storitev, je treba najprej določiti vrsto proizvajalca, da se lahko enota dodeli sektorju.

2.43 Tabela 2.2 kaže vrsto proizvajalca ter glavne dejavnosti in funkcije, ki so značilne za vsak sektor:

2.44 Sektor tujina (S.2) se nanaša na tokove in stanja med rezidenčnimi in nerezidenčnimi enotami – za nerezidenčne enote niso značilni isti cilji in vrste vedenja, ampak se razpoznajo samo na podlagi tokov in stanj glede na rezidenčne enote.

2.45  Opredelitev: sektor nefinančne družbe (S.11) sestavljajo institucionalne enote, ki so neodvisne pravne osebe in tržni proizvajalci, njihova glavna dejavnost pa je proizvodnja blaga in nefinančnih storitev. Sektor nefinančnih družb vključuje tudi nefinančne neprave družbe (glej odstavek 2.13(f)).

2.46 Zajete so naslednje institucionalne enote:

2.47 „Nefinančne neprave družbe“ so vsi subjekti, ki so tržni proizvajalci, v glavnem dejavni v proizvodnji blaga in nefinančnih storitev, in ki izpolnjujejo pogoje za razvrstitev med neprave družbe (glej točko (f) odstavka 2.13).

Nefinančne neprave družbe morajo imeti dovolj informacij za sestavo celote računov, upravljajo pa se, kot da bi bile družbe. Dejansko razmerje med nepravo družbo in njenim lastnikom je enako razmerju med družbo in njenimi delničarji.

Nefinančne neprave družbe v lasti gospodinjstev, enot države ali nepridobitnih institucij se skupaj z nefinančnimi družbami uvrščajo v sektor nefinančnih družb in ne v sektor njihovega lastnika.

2.48 Obstoj celote računov, vključno z bilancami stanja, ni zadosten pogoj, da bi bili tržni proizvajalci obravnavani kot institucionalne enote, kot so neprave družbe. Partnerstva in javni proizvajalci, razen tistih, ki so vključeni v točke (a), (b), (c) in (f) odstavka 2.46, ter individualni lastniki – tudi če vodijo celoto računov – se na splošno ne razlikujejo od institucionalnih enot, saj ne morejo neodvisno sprejemati odločitev, ker je njihovo vodstvo pod nadzorom gospodinjstev, nepridobitnih institucij ali držav, ki so njihove lastnice.

2.49 Nefinančne družbe vključujejo namišljene rezidenčne enote, ki se obravnavajo kot neprave družbe.

2.50 Sektor nefinančnih družb sestavljajo trije podsektorji:

2.51  Opredelitev: podsektor javne nefinančne družbe sestavljajo vse nefinančne družbe, neprave družbe in nepridobitne institucije, priznane kot neodvisne pravne osebe, ki so tržni proizvajalci in jih nadzirajo enote države.

2.52 Javne neprave družbe so neprave družbe, katerih neposredne lastnice so enote države.

2.53  Opredelitev: podsektor nacionalne zasebne nefinančne družbe sestavljajo vse nefinančne družbe, neprave družbe in nepridobitne institucije, ki so priznane kot neodvisne pravne osebe in so tržni proizvajalci, ki jih ne nadzira država ali nerezidenčne institucionalne enote.

V ta podsektor so vključene tiste družbe in neprave družbe z neposrednimi tujimi naložbami, ki niso razvrščene v podsektor nefinančne družbe pod tujim nadzorom (S.11003).

2.54  Opredelitev: podsektor nefinančne družbe pod tujim nadzorom sestavljajo vse nefinančne družbe in neprave družbe, ki jih nadzirajo nerezidenčne institucionalne enote.

Ta podsektor vključuje:

2.55  Opredelitev: sektor finančne družbe (S.12) sestavljajo institucionalne enote, ki so neodvisne pravne osebe in tržni proizvajalci in katerih glavna dejavnost je proizvodnja finančnih storitev. Tovrstne institucionalne enote so vse družbe in neprave družbe, ki se v glavnem ukvarjajo s:

Vključene so tudi institucionalne enote, ki zagotavljajo finančne storitve, kadar se večina transakcij z njihovimi sredstvi ali obveznostmi ne izvaja na odprtih trgih.

2.56 Finančno posredništvo je dejavnost, v kateri institucionalna enota pridobiva finančna sredstva in hkrati prevzema obveznosti za svoj račun z izvajanjem finančnih transakcij na trgu. Sredstva in obveznosti finančnih posrednikov se v procesu finančnega posredovanja spreminjajo ali preoblikujejo glede na primer zapadlost, obseg, tveganje ipd.

Pomožne finančne dejavnosti so dejavnosti, ki so povezane s finančnim posredništvom, same pa ne vključujejo finančnega posredništva.

2.57 V postopku finančnega posredništva se sredstva prelivajo od tretjih oseb s presežki k tretjim osebam s primanjkljaji sredstev. Finančni posrednik ne deluje le kot zastopnik drugih institucionalnih enot, temveč s pridobivanjem finančnih sredstev in prevzemanjem obveznosti za svoj račun tudi sebe izpostavlja tveganju.

2.58 V procesu finančnega posredništva se lahko pojavljajo vse kategorije obveznosti, razen kategorije druge obveznosti (AF.8). Finančna sredstva, ki so vključena v proces finančnega posredništva, so lahko razvrščena v katero koli kategorijo, razen v kategorijo sheme zavarovanja, pokojninske in standardizirane jamstvene sheme (AF.6) [zavarovanje,…], vendar vključno s kategorijo drugih terjatev. Finančni posredniki lahko svoja sredstva investirajo v nefinančna sredstva, vključno z nepremičninami. Da bi bila družba obravnavana kot finančni posrednik, bi morala prevzemati tudi obveznosti na trgu in preoblikovati sredstva. Družbe, ki poslujejo z nepremičninami, niso finančni posredniki.

2.59 Funkcija zavarovalnih družb in pokojninskih skladov je združevanje tveganj. Obveznosti tovrstnih institucij so sheme zavarovanja, pokojninske sheme in standardizirane jamstvene sheme (AF.6). Nasprotna postavka obveznostim so investicije zavarovalnih družb in pokojninskih skladov, ki delujejo kot finančni posredniki.

2.60 Investicijski skladi, v nadaljnjem besedilu skladi denarnega trga in skladi, ki niso skladi denarnega trga, v glavnem prevzemajo obveznosti z izdajanjem delnic ali enot investicijskega sklada (AF.52). Tovrstna sredstva preoblikujejo s pridobivanjem finančnih sredstev in/ali nepremičnin. Investicijski skladi se uvrščajo med finančne posrednike. Vsaka sprememba vrednosti njihovih sredstev in obveznosti, razen lastnih delnic, se odraža v njihovih lastnih sredstvih (glej odstavek 7.07). Ker je vrednost lastnih sredstev investicijskega sklada enaka vrednosti njegovih delnic ali enot, se vsaka sprememba vrednosti sredstev in obveznosti sklada odraža v tržni vrednosti takih delnic ali enot. Investicijski skladi, ki investirajo v nepremičnine, so finančni posredniki.

2.61 Finančno posredništvo je omejeno na pridobivanje sredstev in prevzemanje obveznosti splošne javnosti ali določenih in razmeroma velikih podskupin javnosti. Kadar je dejavnost omejena na majhne skupine oseb ali družin, ne gre za finančno posredništvo.

2.62 Lahko obstajajo izjeme glede splošnega omejevanja finančnega posredništva na finančne transakcije na trgu. Primeri so komunalne kreditne banke in hranilnice, ki se zanašajo na zadevno lokalno javnost, ali družbe za finančni najem, ki so pri pridobivanju ali investiranju sredstev odvisne od skupine matičnih družb. Take družbe so uvrščene med finančne posrednike, če je posojanje oziroma sprejemanje prihrankov neodvisno od lokalne javnosti oziroma matične skupine.

2.63 Pomožne finančne dejavnosti obsegajo pomožne dejavnosti pri izvajanju transakcij s finančnimi sredstvi in obveznostmi ali pri preoblikovanju sredstev. Izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti se ne izpostavljajo tveganju pri pridobivanju finančnih sredstev ali prevzemanju obveznosti. Izvajalci omogočajo finančno posredovanje. Uprave podjetij, katerih vse hčerinske družbe ali večina hčerinskih družb so finančne družbe, so izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti.

2.64 Druge finančne družbe, ki niso finančni posredniki in izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti, so institucionalne enote, ki nudijo finančne storitve, kjer se večina transakcij z njihovimi sredstvi ali obveznostmi ne izvaja na odprtih trgih.

2.65 V sektor finančne družbe (S.12) so vključene naslednje institucionalne enote:

2.66 Sektor finančnih družb se deli na naslednje podsektorje:

2.67 Denarne finančne institucije, kot jih opredeljuje ECB, so sestavljene iz vseh institucionalnih enot, vključenih v podsektorje centralna banka (S.121), institucije, ki sprejemajo vloge, razen centralne banke (S.122), in skladi denarnega trga (S.123).

2.68 Druge denarne finančne institucije so sestavljene iz tistih finančnih posrednikov, prek katerih se učinki monetarne politike centralne banke (S.121) prenašajo na druge subjekte gospodarstva. To so institucije, ki sprejemajo vloge, razen centralne banke (S.122), in skladi denarnega trga (S.123).

2.69 Finančni posredniki, ki se ukvarjajo z združevanjem tveganj, so zavarovalne družbe in pokojninski skladi. Sestavljata jih podsektorja zavarovalne družbe (S.128) in pokojninski skladi (S.129).

2.70 Finančne družbe, razen denarnih finančnih institucij ter zavarovalnih družb in pokojninskih skladov, sestavljajo podsektorji investicijski skladi razen skladov denarnega trga (S.124), drugi finančni posredniki, razen zavarovalnih družb in pokojninskih skladov (S.125), izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti (S.126) ter lastne finančne institucije in posojilodajalci (S.127).

2.71 Razen podsektorja S.121 se vsak podsektor deli na:

Merila za to delitev so enaka kakor za nefinančne družbe (glej odstavke 2.51 do 2.54).