— centralne banke držav članic,

— poštne institucije, ki opravljajo storitev brezgotovinskega nakazovanja,

— v Belgiji za „Institut de Réescompte et de Garantie/Herdiscontering- en Waarborginstituut“,

— na Danskem „Dansk Eksportfinansieringsfond“, „Danmarks Skibskredit A/S“ in „KommuneKredit“,

— v Nemčiji za „Kreditanstalt für Wiederaufbau“, podjetja, ki so v skladu z „Wohnungsgemeinnützigkeitsgesetz“ priznana kot organi državne stanovanjske politike in se večinoma ne ukvarjajo z bančnimi posli, in podjetja, priznana kot neprofitna stanovanjska podjetja v skladu s tem zakonom,

— v Grčiji za „Ταμείο Παρακαταθηκών και Δανείων“ (Tamio Parakatathikon kai Danion),

— v Španiji za „Instituto de Crédito Oficial“,

— v Franciji za „Caisse des dépôts et consignations“,

— na Irskem za kreditne zadruge in skupnosti vzajemne pomoči,

— v Italiji za „Cassa depositi e prestiti“,

— v Latviji za „krājaizdevu sabiedrības“, podjetja priznana po „krājaizdevu sabiedrību likums“ kot zadruge, ki opravljajo finančne storitve izključno za svoje člane,

— v Litvi za „kredito unijos“, razen „Centrinė kredito unija“,

— na Madžarskem za „Magyar Fejlesztési Bank Rt.“ in „Magyar Export-Import Bank Rt.“,

— na Nizozemskem za „Nederlandse Investeringsbank voor Ontwikkelingslanden NV“, „NV Noordelijke Ontwikkelingsmaatschappij“, „NV Industriebank Limburgs Instituut voor Ontwikkeling en Financiering“ in „Overijsselse Ontwikkelingsmaatschappij NV“,

— v Avstriji za podjetja, priznana kot stanovanjska združenja v interesu javnosti, in „Osterreichische Kontrollbank AG“,

— na Poljskem za „Spółdzielcze Kasy Oszczędnościowo – Kredytowe“ in „Bank Gospodarstwa Krajowego“,

— na Portugalskem za „Caixas Económicas“, obstoječe na dan 1. januarja 1986, razen tistih, ki so ustanovljene kot družbe z omejeno odgovornostjo, in „Caixa Económica Montepio Geral“,

— na Finskem za „Teollisen yhteistyon rahasto Oy/Fonden för industriellt samarbete AB“ in„Finnvera Oyj/Finnvera Abp“,

— na Švedskem za „Svenska Skeppshypotekskassan“,

— v Združenem kraljestvu za National Savings Bank, Commonwealth Development Finance Company Ltd, Agricultural Mortgage Corporation Ltd, Scottish Agricultural Securities Corporation Ltd, Crown Agents for overseas governments and administrations, kreditne zadruge in komunalne banke.

(a) so obveznosti centralnega organa in odvisnih institucij skupna in solidarna odgovornost ali da za obveznosti svojih odvisnih institucij centralni organ osebno jamči v celoti,

(b) se solventnost in likvidnost centralnega organa in vseh odvisnih institucij spremljata kot celota na osnovi konsolidiranih računovodskih izkazov,

(c) je uprava centralnega organa pooblaščena za izdajanje navodil upravi odvisnih institucij.

(1) „kreditna institucija“ pomeni:

(2) „dovoljenje“ pomeni instrument, ki ga v kateri koli obliki izdajo pristojni organi in s katerim se kreditni instituciji dodeli pravica do opravljanja dejavnosti;

(3) „podružnica“ pomeni poslovno enoto, ki je pravno odvisen del kreditne institucije in neposredno izvaja vse ali nekatere posle, ki so del dejavnosti kreditnih institucij;

(4) „pristojni organi“ pomeni državne organe, ki so z zakonom ali predpisom pooblaščeni za nadzor kreditnih institucij;

(5) „finančna institucija“ pomeni podjetje, razen kreditne institucije, čigar osnovna dejavnost je pridobivati kapitalske deleže ali opravljati eno ali več dejavnosti, ki so naštete v točkah 2 do 12 v Prilogi I;

(6) „institucije“ za namene oddelkov 2 in 3 poglavja 2 naslova V pomeni institucije, opredeljene v členu 3(1)(c) Direktive 2006/49/ES;

(7) „matična država članica“ pomeni državo članico, v kateri je kreditna institucija pridobila dovoljenje v skladu s členi 6 do 9 in 11 do 14;

(8) „država članica gostiteljica“ pomeni državo članico, v kateri ima kreditna institucija podružnico ali v kateri opravlja storitve;

(9) „obvladovanje“ pomeni razmerje med nadrejeno in podrejeno družbo, kakor je opredeljeno v členu 1 Direktive 83/349/EGS, ali podobno razmerje med katero koli fizično ali pravno osebo in podjetjem;

(10) „udeležba“ za namene točk (o) in (p) člena 57, členov 71 do 73 in poglavja 4 naslova V pomeni udeležbo v smislu prvega stavka člena 17 Četrte direktive Sveta 78/660/EGS z dne 25. julija 1978 o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb ( 14 ), ali lastništvo, neposredno ali posredno, 20 % ali več glasovalnih pravic ali kapitala podjetja;

(11) „kvalificirani delež“ pomeni neposredni ali posredni delež v podjetju, ki predstavlja 10 % ali več kapitala ali glasovalnih pravic ali ki omogoča pomemben vpliv na upravljanje navedenega podjetja;

(12) „nadrejena družba“ pomeni

(13) „podrejena družba“ pomeni

Vse podrejene družbe podrejenih družb se prav tako štejejo za podrejene družbe najvišje nadrejene družbe;

(14) „nadrejena kreditna institucija v državi članici“ pomeni kreditno institucijo, ki ima podrejeno družbo, ki je kreditna institucija ali finančna institucija, ali ki je udeležena v taki instituciji, in ki sama ni podrejena družba druge kreditne institucije z dovoljenjem v isti državi članici, ali finančni holding, ustanovljen v isti državi članici;

(15) „nadrejeni finančni holding v državi članici“ pomeni finančni holding, ki sam ni podrejena družba kreditne institucije z dovoljenjem v isti državi članici, ali finančnega holdinga, ustanovljenega v isti državi članici;

(16) „nadrejena kreditna institucija EU“ pomeni nadrejeno kreditno institucijo v državi članici, ki ni podrejena družba druge kreditne institucije z dovoljenjem v kateri koli državi članici ali finančnega holdinga, ustanovljenega v kateri koli državi članici;

(17) „nadrejeni finančni holding EU“ pomeni nadrejeni finančni holding v državi članici, ki ni podrejena družba kreditne institucije z dovoljenjem v kateri koli državi članici ali katerega koli drugega finančnega holdinga, ustanovljenega v kateri koli drugi državi članici;

(18) „osebe javnega sektorja“ pomeni nekomercialne upravne organe, odgovorne enotam centralne ravni držav, enotam regionalne ali lokalne ravni držav ali organom, ki po mnenju pristojnih organov izvajajo enake pristojnosti kakor organi regionalne in lokalne ravni države, ali nekomercialna podjetja v lasti enot centralne ravni držav, ki imajo izrecne sporazume o jamstvu in lahko vključujejo zakonsko regulirane samoupravne organe, ki so pod javnim nadzorom;

(19) „finančni holding“ pomeni finančno institucijo, katere podrejene družbe so izključno ali pretežno kreditne institucije ali finančne institucije, med katerimi je najmanj ena kreditna institucija, in ki ni mešani finančni holding v smislu člena 2(15) Direktive 2002/87/ES ( 15 ),

(20) „mešani poslovni holding“ pomeni nadrejeno družbo, ki ni finančni holding ali kreditna institucija ali mešani finančni holding v smislu člena 2(15) Direktive 2002/87/ES, katerega podrejene družbe zajemajo najmanj eno kreditno institucijo;

(21) „družba za pomožne storitve“, pomeni podjetje, čigar osnovna dejavnost je lastništvo in upravljanje premoženja, izvajanje storitev obdelave podatkov ali katera koli druga podobna dejavnost, ki je pomožna glede na osnovno dejavnost ene ali več kreditnih institucij;

(22) „operativno tveganje“ pomeni tveganje izgube, kot posledice neprimernega ali neuspešnega izvajanja notranjih procesov, ravnanj ljudi ali delovanja sistemov, ali zaradi zunanjih dogodkov, ter vključuje pravno tveganje;

(23) „centralne banke“ vključujejo Evropsko centralno banko, če ni navedeno drugače;

(24) „tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev“ je tveganje zmanjšanja zneska terjatve zaradi denarnih ali nedenarnih ugovorov dolžnika po tej terjatvi;

(25) „verjetnost neplačila“ pomeni verjetnost neplačila nasprotne stranke v obdobju enega leta;

(26) „izguba“ je za namen oddelka 3 poglavja 2 naslova V ekonomska izguba, ki vključuje bistvene učinke diskontiranja vključno z materialno pomembnimi neposrednimi in posrednimi stroški, povezanimi z izterjavo vsake posamezne izpostavljenosti;

(27) „izguba ob neplačilu (LGD)“ je razmerje med izgubo na izpostavljenosti, ki je posledica neplačila nasprotne stranke, in vrednostjo izpostavljenosti ob neplačilu;

(28) „konverzijski faktor“ je razmerje med trenutno neizkoriščenim zneskom prevzete finančne obveznosti, ki bo črpan in neporavnan ob neplačilu, in trenutno neizkoriščenim zneskom prevzete finančne obveznosti; znesek prevzete finančne obveznosti je enak znesku odobrenega zneska razpolaganja, razen če je črpan znesek večji od odobrenega zneska razpolaganja, je znesek prevzete finančne obveznosti enak temu črpanemu znesku;

(29) „pričakovana izguba (EL)“ je za namen oddelka 3 poglavja 2 naslova V razmerje med zneskom, ki bo po pričakovanjih izgubljen na izpostavljenosti zaradi morebitnega neplačila nasprotne stranke ali zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev v obdobju enega leta, ter vrednostjo izpostavljenosti ob neplačilu;

(30) „zmanjševanje kreditnega tveganja“ je tehnika, ki jo uporabljajo kreditne institucije za zmanjševanje kreditnega tveganja, povezanega z izpostavljenostjo ali izpostavljenostmi, ki jih še ima kreditna institucija;

(31) „stvarno kreditno zavarovanje“ je tehnika zmanjševanja kreditnega tveganja, pri kateri je zmanjševanje kreditnega tveganja zaradi izpostavljenosti kreditne institucije posledica pravice kreditne institucije, da v primeru neplačila nasprotne stranke ali ob nastopu drugega določenega kreditnega dogodka v zvezi z nasprotno stranko unovči, ali pridobi prenos ali prisvojitev, ali da zadrži nekatera sredstva ali zneske, ali da zmanjša znesek izpostavljenosti ali ga nadomesti z zneskom razlike med zneskom izpostavljenosti in zneskom terjatve do kreditne institucije;

(32) „osebno kreditno zavarovanje“ je tehnika zmanjševanja kreditnega tveganja v primerih, ko je zmanjševanje kreditnega tveganja zaradi izpostavljenosti kreditne institucije posledica tega, da se tretja stranka zaveže, da bo plačala določen znesek v primeru neplačila kreditojemalca ali ob nastopu drugih specifičnih kreditnih dogodkov;

(33) „posel začasne prodaje/začasnega nakupa“ je vsak posel, ki ga ureja sporazum, ki sodi v obseg uporabe opredelitve „pogodbe o prodaji in povratnem odkupu“ ali „pogodbe o odkupu in povratni prodaji“, kakor je navedena v členu 3(1)(m), Direktive 2006/49/ES;

(34) „posli posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga“ so vsi posli, ki sodijo v obseg uporabe opredelitve „posoje vrednostnih papirjev ali blaga“ ali „izposoje vrednostnih papirjev ali blaga“, kakor je navedena v členu 3(1)(n) Direktive 2006/49/ES;

(35) „denarju podoben instrument“ je potrdilo o vlogi ali drugi podoben instrument, ki ga je izdala posojilna kreditna institucija;

(36) „listinjenje“ pomeni posel ali shemo, pri katerih se tranšira kreditno tveganje, povezano z izpostavljenostjo ali paketom izpostavljenosti, z naslednjimi značilnostmi:

(37) „tradicionalno listinjenje“ pomeni listinjenje, pri katerem poteka ekonomski prenos izpostavljenosti, ki se listini, na subjekt s posebnim namenom pri listinjenju, ki izdaja vrednostne papirje. To se opravi s prenosom lastništva listinjenih izpostavljenosti s kreditne institucije v vlogi originatorja ali preko podudeležbe. Izdani vrednostni papirji ne predstavljajo plačilnih obveznosti kreditne institucije v vlogi originatorja;

(38) „sintetično listinjenje“ pomeni listinjenje, pri katerem se tranširanje doseže z uporabo kreditnih izvedenih finančnih instrumentov ali osebnih jamstev, paket izpostavljenosti pa ni odstranjen iz bilance stanja kreditne institucije v vlogi originatorja;

(39) „tranša“ pomeni pogodbeno določeni segment kreditnega tveganja, povezanega z izpostavljenostjo ali več izpostavljenostmi, kjer pozicija v segmentu določa tveganje kreditne izgube, ki je večje ali manjše kakor pri poziciji istega zneska v vseh drugih takih segmentih, brez upoštevanja kreditnega zavarovanja, ki ga zagotavljajo tretje stranke neposredno imetnikom pozicij v segmentu ali drugih segmentih;

(40) „pozicija listinjenja“ pomeni izpostavljenost iz naslova listinjenja;

(41) „originator“ pomeni naslednje:

(42) „sponzor“ je kreditna institucija, razen kreditne institucije v vlogi originatorja, ki vzpostavi ali upravlja program s premoženjem kritih komercialnih zapisov ali drugo shemo listinjenja, ki odkupi izpostavljenosti od tretjih subjektov;

(43) „izboljšanje kreditne kvalitete“ je pogodbena ureditev, po kateri se kreditna kvaliteta pozicije v listinjenju izboljša glede na to, kakšna bi bila, če izboljšanja ne bi bilo, vključno z izboljšanjem, ki ga daje več podrejenih tranš v listinjenju in druge vrste kreditnega zavarovanja;

(44) „subjekt s posebnim namenom pri listinjenju (SSPE)“ je korporacijski trust ali drugi subjekt, ki ni kreditna institucija, ustanovljen za opravljanje listinjenja ali listinjenj, katerih aktivnosti so omejene na tiste, ki so primerne za doseganje navedenega cilja, katerih struktura je namenjena izločanju obveznosti SSPE iz obveznosti kreditne institucije v vlogi originatorja, in v katerih imajo upravičenci pravico, da zastavijo ali zamenjajo navedene pravice brez omejitev;

(45) „skupina povezanih oseb“ pomeni:

(46) „tesna povezanost“ pomeni stanje, ko sta dve ali več fizičnih ali pravnih oseb povezani na enega od naslednjih načinov:

(47) „priznane borze“ pomeni borze, ki jih kot take priznajo pristojni organi in ki izpolnjujejo naslednje pogoje:

(a) ustanovni kapital ne znaša manj kakor 1 milijon EUR;

(b) zadevne države članice obvestijo Komisijo o svojih razlogih za uporabo te možnosti; in

(c) k nazivu vsake kreditne institucije, ki nima minimalnega kapitala iz odstavka 1, se to tudi dopiše v seznamu iz člena 14.

(a) ima kreditna institucija, ki je pravna oseba in ki ima statutarni sedež v skladu z nacionalno zakonodajo, sedež v isti državi članici kakor statutarni sedež; in

(b) ima katera koli druga kreditna institucija sedež v državi članici, ki je izdala dovoljenje in v kateri dejansko opravlja svoje dejavnosti.

(a) zadevna kreditna institucija je podrejena družba kreditne institucije, ki je pridobila dovoljenje v drugi državi članici;

(b) zadevna kreditna institucija je podrejena družba nadrejene družbe kreditne institucije, ki je pridobila dovoljenje v drugi državi članici; ali

(c) zadevno kreditno institucijo obvladujejo iste osebe, bodisi fizične ali pravne, kakor kreditno institucijo, ki je pridobila dovoljenje v drugi državi članici.

(a) zadevna kreditna institucija je podrejena družba zavarovalnice ali investicijskega podjetja z dovoljenjem za opravljanje poslov v Skupnosti;

(b) zadevna kreditna institucija je podrejena družba nadrejene družbe zavarovalnice ali investicijskega podjetja z dovoljenjem za opravljanje poslov v Skupnosti; ali

(c) zadevno kreditno institucijo obvladuje ista oseba, fizična ali pravna, kakor obvladuje zavarovalnico ali investicijsko podjetje z dovoljenjem za opravljanje poslov v Skupnosti.

(a) v 12 mesecih dovoljenja ne uporabi, dovoljenje izrecno odkloni ali se za več kakor šest mesecev preneha ukvarjati s posli, če zadevna država članica ne sprejme določbe, da v takih primerih dovoljenje poteče;

(b) pridobi dovoljenje na podlagi netočnih izjav ali kakor koli drugače nepravilno;

(c) ne izpolnjuje več pogojev, v skladu s katerimi je dovoljenje pridobila;

(d) nima več dovolj lastnih sredstev ali ni več mogoče računati, da bo izpolnila svoje obveznosti do upnikov, in zlasti nič več ne zagotavlja zavarovanja za sredstva, ki so ji bila zaupana; ali

(e) predstavlja enega od drugih primerov, za katere nacionalna zakonodaja predpisuje odvzem dovoljenja.

(a) reguliran ali ima sedež zunaj Skupnosti; ali

(b) fizična ali pravna oseba in ni podvržen nadzoru po tej direktivi ali direktivah 85/611/EGS ( 19 ), 92/49/EGS ( 20 ), 2002/83/ES ( 21 ), 2004/39/ES in 2005/68/ES ( 22 ).

(a) ugled predlaganega pridobitelja;

(b) ugled in izkušnje vseh, ki bodo zaradi predlagane pridobitve vodili posle kreditne institucije;

(c) finančna trdnost predlaganega pridobitelja, zlasti v zvezi z vrsto opravljanih in načrtovanih dejavnosti v kreditni instituciji, v kateri si prizadeva za pridobitev;

(d) ali bo kreditna institucija po predlagani pridobitvi lahko izpolnila in naprej izpolnjevala zahteve v zvezi s skrbno oceno na podlagi te direktive in po potrebi drugih direktiv, zlasti direktiv 2000/46/ES, 2002/87/ES in 2006/49/ES; pri tem je še zlasti pomembno, ali ima skupina, katere del bo postala, strukture, ki zagotavljajo izvajanje učinkovitega nadzora, učinkovito izmenjavo informacij med pristojnimi organi in razdelitev odgovornosti med pristojnimi organi;

(e) ali obstajajo razlogi za utemeljen sum, da gre ali je šlo v zvezi s predlagano pridobitvijo za pranje denarja ali financiranje teroristov v smislu člena 1 Direktive 2005/60/ES ( 23 ) ali za poskus tega ter da predlagana pridobitev lahko poveča tveganje za takšno ravnanje.

(a) kreditna institucija, zavarovalnica, pozavarovalnica, investicijsko podjetje ali družba za upravljanje v smislu člena 1a, točka 2, Direktive 85/611/EGS (v nadaljevanju ‚družba za upravljanje KNPVP‘), ki je pridobila dovoljenje v drugi državi članici ali v drugem sektorju kot pa tistem, v katerem naj bi prišlo do pridobitve;

(b) matično podjetje kreditne institucije, zavarovalnice, pozavarovalnice, investicijskega podjetja ali družbe za upravljanje KNPVP, ki je pridobila dovoljenje v drugi državi članici ali v drugem sektorju kot pa tistem, v katerem naj bi prišlo do pridobitve; ali

(c) fizična ali pravna oseba, ki nadzoruje kreditno institucijo, zavarovalnico, pozavarovalnico, investicijsko podjetje ali družbo za upravljanje KNPVP, ki je pridobila dovoljenje v drugi državi članici ali v drugem sektorju kot pa tistem, v katerem naj bi prišlo do pridobitve.

(a) nadrejena družba ali družbe pridobijo dovoljenje kot kreditne institucije v državi članici, katere zakonodaja velja za finančno institucijo;

(b) zadevne dejavnosti se dejansko opravljajo na ozemlju iste države članice;

(c) nadrejena družba ali družbe imajo v lasti 90 % ali več glasovalnih pravic, ki izhajajo iz delnic ali deleža finančne institucije;

(d) nadrejena družba ali družbe izpolnjujejo zahteve pristojnih organov glede skrbnega upravljanja finančne institucije in s soglasjem pristojnih organov zadevne matične države članice javno objavijo, da so skupno in solidarno odgovorna za obveznosti, ki jih je prevzela finančna institucija; in

(e) finančna institucija se učinkovito vključi v zadevne dejavnosti, zlasti v konsolidirani nadzor nadrejene družbe ali vseh nadrejenih družb v skladu z oddelkom 1 poglavja 4 naslova V, zlasti za namene minimalnih kapitalskih zahtev, določenih v členu 75, kontrolo velikih izpostavljenosti in omejitve kapitalskih deležev, kakor je predvideno v členih 120 do 122.

(a) državo članico, na katere ozemlju načrtuje ustanoviti podružnico;

(b) program poslovanja, ki med drugim določa vrste predvidenih poslov ter organizacijsko strukturo podružnice;

(c) naslov v državi članici gostiteljici, v kateri je mogoče pridobiti dokumente; in

(d) imena oseb, ki bodo odgovorne za upravljanje podružnice.

(a) kreditnimi institucijami, katerih nadrejene družbe imajo sedeže v tretji državi; ali

(b) kreditnimi institucijami v tretjih državah, katerih nadrejene družbe, bodisi da gre za kreditne institucije ali finančne holdinge, imajo sedeže v Skupnosti.

(a) da lahko pristojni organi držav članic pridobijo informacije, potrebne za nadzor na osnovi konsolidiranega finančnega stanja kreditnih institucij ali finančnih holdingov, ki so v Skupnosti in imajo podrejene družbe, ki so kreditne institucije ali finančne institucije zunaj Skupnosti ali, če imajo kapitalske udeležbe v takih institucijah; in

(b) da lahko pristojni organi tretjih držav pridobijo informacije, potrebne za nadzor nadrejenih družb, ki imajo sedeže na njihovih ozemljih in imajo podrejene družbe, ki so kreditne institucije ali finančne institucije v eni ali več državah članicah ali, če imajo kapitalske udeležbe v takih institucijah.

(a) da preverijo, ali so izpolnjeni pogoji za začetek poslovanja kreditnih institucij, in da olajšajo nadzor poslovanja zlasti pri spremljanju likvidnosti, solventnosti, velikih izpostavljenosti, upravnih in računovodskih postopkov ter mehanizmov notranje kontrole na nekonsolidirani ali konsolidirani osnovi;

(b) pri naložitvi kazni;

(c) pri upravnih pritožbah zoper odločbe pristojnih organov; ali

(d) pri sodnih postopkih, sproženih v skladu s členom 55 ali posebnimi določbami, predpisanimi v tej in drugih direktivah, sprejetih v zvezi s kreditnimi institucijami.

(a) organi, ki jim je zaupana javna naloga nadzora drugih finančnih institucij in zavarovalnic, ter organi, ki so odgovorni za nadzor finančnih trgov;

(b) subjekti, ki sodelujejo pri likvidaciji in stečaju kreditnih institucij ter v drugih podobnih postopkih; in

(c) osebami, odgovornimi za opravljanje z zakonom predpisanih revizij letnih računovodskih izkazov kreditnih institucij in drugih finančnih institucij;

(a) organi, odgovornimi za nadzor subjektov, ki sodelujejo pri likvidaciji in stečaju kreditnih institucij ter v drugih podobnih postopkih; in

(b) organi, ki so odgovorni za nadzor oseb, ki opravljajo z zakonom predpisane revizije letnih računovodskih izkazov zavarovalnic, kreditnih institucij, investicijskih podjetij in drugih finančnih institucij.

(a) informacije so namenjene za izvajanje nalog nadzora iz prvega pododstavka;

(b) za informacije, prejete za ta namen, veljajo pogoji varovanja poklicne skrivnosti iz člena 44(1); in

(c) če informacija izvira iz druge države članice, se ne sme razkriti brez izrecnega soglasja pristojnih organov, ki so jo razkrili, in se sme, po potrebi, razkriti le izključno za namen, za katerega so ti pristojni organi dali soglasje.

(a) informacije so namenjene opravljanju nalog iz prvega pododstavka;

(b) za informacije, prejete za ta namen, veljajo pogoji varovanja poklicne skrivnosti iz člena 44(1); in

(c) če informacija izvira iz druge države članice, se ne sme razkriti brez izrecnega soglasja pristojnih organov, ki so jo razkrili, in se sme, po potrebi, razkriti le izključno za namen, za katerega so ti pristojni organi dali soglasje.

(a) centralnim bankam in drugim subjektom s podobno funkcijo kakor monetarne oblasti; in

(b) po potrebi drugim javnim organom, odgovornim za nadzor plačilnih sistemov.

(a) predstavljati resno kršitev zakonov in drugih predpisov, ki predpisujejo pogoje za izdajo dovoljenj ali specifično urejajo vodenje poslovanja kreditnih institucij;

(b) vplivati na nemoteno delovanje kreditne institucije; ali

(c) privesti do zavrnitve potrditve računovodskih izkazov ali do izražanja zadržkov.

(a) kapital po členu 22 Direktive 86/635/EGS, če je bil vplačan, vključno s presežkom vplačanega kapitala, vendar izključujoč kumulativne prednostne delnice;

(b) rezerve po členu 23 Direktive 86/635/EGS in prenesene dobičke in izgube, ki izhajajo iz dobičkov ali izgub iz preteklih let;

(c) sredstva za splošna bančna tveganja po členu 38 Direktive 86/635/EGS;

(d) revalorizacijske rezerve po členu 33 Direktive 78/660/EGS;

(e) oblikovani popravki vrednosti po členu 37(2) Direktive 86/635/EGS;

(f) druge postavke po členu 63;

(g) obveznosti družbenikov kreditnih institucij, ustanovljenih kot zadruge, ter skupne in solidarne obveznosti posojilojemalcev nekaterih institucij, organizirane v obliki skladov iz člena 64(1); in

(h) kumulativne prednostne delnice s fiksno dividendo in podrejeni dolžniški kapital iz člena 64(3).

(i) lastne delnice po knjigovodski vrednosti v lasti kreditne institucije;

(j) neopredmetena sredstva po členu 4(9) („Sredstva“) Direktive 86/635/EGS;

(k) materialne izgube tekočega poslovnega leta;

(l) deleži v drugih kreditnih in finančnih institucijah, ki presegajo 10 % kapitala teh institucij;

(m) podrejene terjatve in instrumenti iz člena 63 in člena 64 (3), ki jih ima kreditna institucija do kreditne ali finančne institucije, v kateri ima več kakor 10-odstotni kapitalski delež v vsakem posameznem primeru;

(n) deleži v drugih kreditnih in finančnih institucijah do višine 10 % njihovega kapitala, podrejene terjatve in instrumenti iz člena 63 in člena 64 (3), ki jih ima kreditna institucija do kreditne in finančne institucije, ki niso navedene v točkah (l) in (m), kadar skupna vsota teh deležev, podrejenih terjatev in instrumentov presega 10 % lastnih sredstev te kreditne institucije, izračunano pred odbitkom postavk iz točk (l) do (p);

(o) udeležbe v smislu člena 4(10), ki jih ima kreditna institucija v:

(p) vsaka izmed naslednjih postavk, ki jih ima kreditna institucija v odnosu do oseb iz točke (o), v katerih je udeležena:

(q) za kreditne institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz pododdelka 2 v oddelku 3, negativni zneski, ki so rezultat izračuna iz točke 36 dela 1 Priloge VII, in zneski pričakovane izgube, izračunani v skladu s točkama 32 in 33 dela 1 Priloge VII;

(r) zneski izpostavljenosti pozicij listinjenja, ki prejmejo utež tveganja 1 250 % na podlagi dela 4 Priloge IX, izračunani na tam navedeni način.

(a) prosto so na voljo kreditni instituciji za kritje običajnih bančnih tveganj, če prihodek ali kapitalske izgube še niso ugotovljene;

(b) izkažejo se v notranjih računovodskih izkazih; in

(c) njihovo vrednost določi vodstvo kreditne institucije, potrdijo pa jo neodvisni revizorji, o vrednosti teh postavk obvestijo pristojne organe, ki izvajajo tudi nadzor nad temi kreditnimi institucijami.

(a) ne smejo biti unovčeni na zahtevo prinosnika ali ne brez predhodnega soglasja pristojnega organa;

(b) dolžniška pogodba kreditni instituciji daje možnost odloga izplačila obresti na dolg;

(c) terjatve posojilodajalca do kreditne institucije so v celoti podrejene terjatvam vseh nepodrejenih upnikov;

(d) dokumenti, ki urejajo izdajo vrednostnih papirjev, predpisujejo, da dolg in neplačane obresti absorbirajo izgubo, hkrati pa omogočijo kreditni instituciji, da nadaljuje trgovanje; in

(e) upoštevajo se le v celoti plačani zneski.

(a) upoštevajo se lahko le v celoti plačana sredstva;

(b) prvotni rok zapadlosti zadevnih posojil je najmanj pet let, po tem se lahko poplačajo;

(c) obseg podrejenega dolžniškega kapitala, ki se lahko uvršča med lastna sredstva, se postopno zmanjšuje, vsaj zadnjih pet let pred datumom poplačila; in

(d) posojilna pogodba ne vključuje nobene klavzule, ki predpisuje, da v specifičnih okoliščinah, razen pri prenehanju kreditne institucije, dolg postane vračljiv pred dogovorjenim datumom odplačila.

(a) kakršni koli manjšinski deleži po členu 21 Direktive 83/349/EGS, če se uporablja globalna integracijska metoda;

(b) prva konsolidacijska razlika po členih 19, 30 in 31 Direktive 83/349/EGS;

(c) prevedbene razlike, vključene v konsolidacijske rezerve v skladu s členom 39(6) Direktive 86/635/EGS; in

(d) kakršna koli razlika, ki je posledica vključitve določenih pravic udeležbe v skladu z metodo, predpisano v členu 33 Direktive 83/349/EGS.

(a) skupna vrednost postavk iz točk (d) do (h) ne sme preseči maksimuma 100 % skupne vrednosti postavk iz točk (a), (b) in (c), zmanjšane za vrednosti postavk iz točk (i) do (k); in

(b) skupna vrednost postavk iz točk (g) do (h) ne sme preseči 50 % maksimuma vrednosti postavk iz točk (a), (b) in (c), zmanjšane za vrednosti postavk iz točk (i) do (k).

(a) ni trenutne ali predvidene vsebinske, dejanske ali pravne ovire za takojšnji prenos lastnih sredstev ali za odplačilo obveznosti s strani nadrejene družbe;

(b) bodisi nadrejena družba izpolni zahteve pristojnega organa glede preudarnega upravljanja podrejene družbe in zagotovi s soglasjem pristojnega organa, da jamči za obveznosti podrejene družbe, ali pa so tveganja v podrejenih družbah zanemarljiva;

(c) postopki ovrednotenja tveganja, merjenja in kontrole nadrejene družbe pokrivajo podrejeno družbo; in

(d) nadrejena družba razpolaga z več kot 50 % glasovalnih pravic, ki izhajajo iz delnic ali deleža podrejene družbe in/ali ima pravico, da imenuje ali odstrani večino članov uprave podrejene družbe iz člena 11.

(a) ni trenutnih ali predvidenih vsebinskih, dejanskih ali pravnih ovir za takojšnji prenos lastnih sredstev ali za odplačilo obveznosti nadrejeni kreditni instituciji v državi članici; in

(b) postopki ovrednotenja tveganja, merjenja in kontrole, ki so relevantni za konsolidirani nadzor vključujejo nadrejeno kreditno institucijo v državi članici.

(a) merila, s katerimi določajo, da ni ali ni predvidenih vsebinskih, dejanskih ali pravnih ovir za takojšnji prenos lastnih sredstev ali poravnavo obveznosti;

(b) število nadrejenih kreditnih institucij, za katere se je uporabila diskrecijska pravica iz odstavka 3, ter število tistih, ki imajo podrejeno družbo v tretji državi; in

(c) na združeni podlagi za vse države članice:

(a) merila, s katerimi določajo, da ni ali ni predvidenih vsebinskih, praktičnih ali pravnih ovir za takojšnji prenos lastnih sredstev ali poravnavo obveznosti;

(b) število nadrejenih kreditnih institucij, za katere se je uporabila diskrecijska pravica iz odstavka 1, ter število tistih, ki imajo podrejeno družbo v tretji državi; in

(c) na združeni podlagi za vse države članice:

(a) je zadevno podjetje v tretji državi, v kateri veljajo zakonske ovire za prenos potrebnih informacij;

(b) zadevno podjetje po mnenju pristojnih organov zanemarljivo vpliva na cilje nadzorovanja kreditnih institucij in v vsakem primeru, ko je bilančna vsota zadevnega podjetja nižja od manjšega od naslednjih dveh zneskov:

(c) bi bila po mnenju pristojnih organov, ki so odgovorni za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, konsolidacija finančnega stanja zadevnega podjetja neustrezna ali zavajajoča glede na cilje nadzorovanja kreditnih institucij.

Če v primerih iz točke (b) prvega pododstavka zgornja merila izpolni več navedenih podjetij, pa jih je treba kljub temu vključiti v konsolidacijo, kadar skupaj pomembno vplivajo na navedene cilje.

(a) za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev za vse poslovanje, razen poslov trgovanja in nelikvidnih sredstev, če so odšteta od lastnih sredstev na podlagi člena 13(2)(d) Direktive 2006/49/ES, 8 % vsote zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunanega v skladu z oddelkom 3;

(b) za posle trgovanja, za pozicijsko tveganje, tveganje poravnave in nasprotne stranke in, če je dovoljena prekoračitev omejitev iz členov 111 do 117, za velike izpostavljenosti, ki presegajo te omejitve, kapitalske zahteve, določene v skladu s členom 18 in oddelkom 4 poglavja V Direktive 2006/49/ES;

(c) za vse poslovne dejavnosti, za valutno tveganje in za tveganje v zvezi z blagom, kapitalske zahteve, določene v skladu s členom 18 Direktive 2006/49/ES; in

(d) za vse poslovne dejavnosti, za operativno tveganje, kapitalske zahteve, določene v skladu z oddelkom 4.

(a) terjatve ali pogojne terjatve do enot centralne ravni držav ali centralnih bank;

(b) terjatve ali pogojne terjatve do enot regionalne ali lokalne ravni držav;

(c) terjatve ali pogojne terjatve do upravnih organov in nekomercialnih podjetij;

(d) terjatve ali pogojne terjatve do multilateralnih razvojnih bank;

(e) terjatve ali pogojne terjatve do mednarodnih organizacij;

(f) terjatve ali pogojne terjatve do institucij;

(g) terjatve ali pogojne terjatve do podjetij;

(h) terjatve ali pogojne terjatve do majhnih dolžnikov;

(i) terjatve ali pogojne terjatve, zavarovane z nepremičninami;

(j) zapadle postavke;

(k) regulatorno zelo tvegane kategorije postavk;

(l) terjatve iz naslova naložb v krite obveznice;

(m) pozicije listinjenja;

(n) kratkoročne terjatve do institucij in podjetij;

(o) terjatve iz naslova naložb v investicijske sklade (CIU); ali

(p) druge postavke.

(a) izpostavljenost je do posameznika ali posameznikov, ali do majhnih ali srednje velikih subjektov;

(b) izpostavljenost je ena od znatnega števila izpostavljenosti s podobnimi lastnostmi, tako da so tveganja, povezana s takim posojanjem, znatno zmanjšana; in

(c) kreditne institucije so seznanjene, da skupni znesek, dolgovan kreditni instituciji, nadrejenim družbam in njihovim podrejenim družbam, vključno z morebitnimi zapadlimi postavkami, s strani dolžnika ali skupine povezanih dolžnikov, vendar brez upoštevanja terjatev ali pogojnih terjatev, zavarovanih s stanovanjskimi nepremičninami, ne presega 1 milijon EUR. Kreditna institucija sprejme razumne ukrepe, da se s tem seznani.

(a) nasprotna stranka je institucija ali finančni holding, finančna institucija, družba za upravljanje s premoženjem ali podjetje za pomožne storitve, za katero se uporabljajo ustrezne zahteve skrbnega in varnega poslovanja;

(b) nasprotna stranka je v celoti vključena v isto konsolidacijo kakor kreditna institucija;

(c) za nasprotno stranko se uporabljajo isti postopki za ovrednotenje, merjenje in kontrolo tveganj kakor za kreditno institucijo;

(d) nasprotna stranka ima sedež v isti državi članici kakor kreditna institucija; in

(e) ni trenutne ali predvidene vsebinske, dejanske ali pravne ovire za takojšnji prenos lastnih sredstev ali za odplačilo obveznosti nasprotne stranke kreditni instituciji.

(a) zahteve iz točk (a), (d) in (e) odstavka 7;

(b) kreditna institucija in nasprotna stranka sta vključeni v pogodbeno ali zakonsko določeno ureditev odgovornosti, ki jamči za te institucije, zlasti pa zagotavlja njihovo likvidnost in solventnost, z namenom, da prepreči stečaj, če se pokaže ta potreba (spodaj navedena kot institucionalna jamstvena shema);

(c) ureditev zagotavlja, da je institucionalna jamstvena shema zmožna v skladu s svojo obvezo odobriti potrebno podporo iz sredstev, ki jih ima takoj na voljo;

(d) institucionalna jamstvena shema razpolaga s primernimi in enotno določenimi sistemi za nadzor in klasifikacijo tveganj (to omogoča popolni pregled nad tveganji posameznih članov in institucionalne jamstvene sheme kot celote) ter z ustreznimi možnostmi vplivanja; ti sistemi ustrezno nadzorujejo neplačane izpostavljenosti v skladu z odstavkom 44 dela 4 Priloge VII;

(e) institucionalna jamstvena shema izvaja lastno oceno tveganj, o kateri so posamezni člani obveščeni;

(f) institucionalna jamstvena shema enkrat letno sestavi in objavi bodisi konsolidirano poročilo, ki obsega bilanco stanja, izkaz poslovnega izida ter poročilo o stanju in tveganjih institucionalne jamstvene sheme kot celote ali poročilo, ki obsega skupno bilanco stanja, skupen izkaz poslovnega izida ter poročilo o stanju in tveganjih institucionalne jamstvene sheme kot celote;

(g) člani institucionalne jamstvene sheme morajo svojo namero, da bodo izstopili iz sheme, podati najmanj 24 mesecev pred izstopom;

(h) odpravi se večkratna uporaba elementov, ki so primerni za izračun lastnih sredstev („multiple gearing“), ter neustrezno ustvarjanje lastnih sredstev med člani institucionalne jamstvene sheme;

(i) institucionalna jamstvena shema temelji na širokem izboru včlanjenih kreditnih institucij s pretežno homogenim poslovnim profilom; in

(j) ustreznost sistemov iz točke (d) morajo zadevni pristojni organi redno potrjevati in nadzorovati.

(a) bonitetni sistemi kreditne institucije omogočajo smiselno bonitetno oceno dolžnika in značilnosti transakcije, smiselno razlikovanje tveganja ter natančne in dosledne kvantitativne ocene tveganja;

(b) notranje bonitetne ocene ter ocene neplačila in izgube, ki se uporabljajo pri izračunu kapitalske zahteve ter z njimi povezanih sistemov in procesov igrajo ključno vlogo pri upravljanju s tveganji in procesu odločanja, ter pri odobritvi kreditov, notranji razdelitvi kapitala in funkcijah upravljanja kreditne institucije;

(c) kreditna institucija ima enoto za kontrolo kreditnega tveganja, pristojno za bonitetne sisteme, ki je ustrezno neodvisna in ni izpostavljena neprimernim vplivom;

(d) kreditna institucija zbira in hrani vse pomembne podatke za zagotavljanje učinkovite podpore svojemu procesu merjenja kreditnega tveganja in upravljanja z njim; in

(e) kreditna institucija dokumentira svoje bonitetne sisteme in načelo za njihovo sestavo, ter ovrednoti svoje bonitetne sisteme.

(a) terjatve ali pogojne terjatve do enot centralne ravni držav in centralnih bank;

(b) terjatve ali pogojne terjatve do institucij;

(c) terjatve ali pogojne terjatve do podjetij;

(d) terjatve ali pogojne terjatve iz naslova bančništva na drobno;

(e) terjatve iz naslova lastniških vrednostnih papirjev;

(f) pozicije listinjenja; ali

(g) druga sredstva iz naslova nekreditnih obveznosti.

(a) izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni držav ali osebami javnega sektorja, ki se obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav na podlagi pododdelka 1; in

(b) izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank in mednarodnih organizacij, ki jim pripada utež tveganja 0 % na podlagi pododdelka 1.

(a) izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni držav, ki se ne obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav na podlagi pododdelka 1;

(b) izpostavljenosti do oseb javnega sektorja, ki se obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij na podlagi pododdelka 1; in

(c) izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank, ki jim ne pripada utež tveganja 0 % na podlagi pododdelka 1.

(a) so do posameznika ali posameznikov ali do majhnega ali srednje velikega podjetja, v slednjem primeru pod pogojem, da je kreditna institucija, ki je morala izvesti ustrezne postopke za potrditev stanja, seznanjena, da skupni znesek, ki ga kreditni instituciji in nadrejenim družbam ter njihovim podrejenim družbam, vključno z morebitnimi zapadlimi postavkami, vendar brez upoštevanja terjatev ali pogojnih terjatev, zavarovanih s stanovanjskimi nepremičninami, dolguje dolžnik ali skupina povezanih dolžnikov, ne sme presegati 1 milijona EUR;

(b) kreditna institucija jih pri svojem upravljanju s tveganji ves čas obravnava dosledno in na podoben način;

(c) se ne obravnavajo tako individualno, kakor se obravnavajo izpostavljenosti v kategoriji izpostavljenosti do podjetij; in

(d) vsaka predstavlja eno od znatnega števila izpostavljenosti, ki se obravnavajo na podoben način.

(a) nedolžniške izpostavljenosti, ki vsebujejo podrejeno, preostalo terjatev do sredstev ali dohodka izdajatelja; in

(b) dolžniške izpostavljenosti, katerih ekonomska vsebina je podobna izpostavljenostim iz točke (a).

(a) izpostavljenost je do subjekta, ki je bil ustanovljen posebej za financiranje in/ali upravljanje fizičnih sredstev;

(b) pogodbeni dogovor daje kreditodajalcu znatno mero obvladovanja sredstev in dohodka, ki ga ustvarjajo; in

(c) primarni vir poplačila obveznosti je dohodek, ki ga ustvarijo financirana sredstva, in ne sredstva iz drugih aktivnosti širše komercialne dejavnosti.

(a) za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz točke (e) člena 86(1), pristop iz odstavkov 19 do 21 dela 1 Priloge VII. Če za navedene namene kreditna institucija ne more razlikovati med izpostavljenostmi iz naslova zasebnih lastniških instrumentov, lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi in drugih lastniških instrumentov, obravnava zadevne izpostavljenosti kot izpostavljenosti iz naslova drugih lastniških instrumentov.

(b) za vse druge osnovne izpostavljenosti, pristop iz pododdelka 1, ob upoštevanju naslednjih sprememb:

(a) za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz točke (e) člena 86(1), pristop iz odstavkov 19 do 21 dela 1 Priloge VII. Če za navedene namene kreditna institucija ne more razlikovati med izpostavljenostmi iz naslova zasebnih lastniških instrumentov, lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi in drugih lastniških instrumentov, obravnava zadevne izpostavljenosti kot izpostavljenosti iz naslova drugih lastniških instrumentov; ali

(b) za vse druge osnovne izpostavljenosti, pristop iz pododdelka 1, ob upoštevanju naslednjih sprememb:

(a) kategorija izpostavljenosti iz točke (a) člena 86(1), kjer je število bistvenih nasprotnih strank omejeno in bi uporaba bonitetnega sistema za te stranke pomenila za kreditno institucijo pretirano obremenitev;

(b) kategorija izpostavljenosti iz točke (b) člena 86(1), kjer je število bistvenih nasprotnih strank omejeno in bi uporaba bonitetnega sistema za te stranke kreditno institucijo pretirano obremenitev;

(c) izpostavljenosti v poslovnih enotah, ki niso štete med pomembne, kakor tudi kategorije izpostavljenosti, ki niso bistvene glede na velikost in zaznani profil tveganja;

(d) izpostavljenosti do enot centralne ravni države v matični državi članici ter do enot regionalne in lokalne ravni države ter upravnih organov, če:

(e) izpostavljenosti kreditne institucije do nasprotne stranke, ki je njena nadrejena družba, podrejena družba ali podrejena družba njene nadrejene družbe, če je nasprotna stranka institucija ali finančni holding, finančna institucija, družba za upravljanje s premoženjem ali podjetje za pomožne storitve, za katerega veljajo ustrezne bonitetne zahteve ali povezano podjetje v smislu člena 12(1) Direktive 83/349/EGS in izpostavljenosti med kreditnimi institucijami, ki izpolnjujejo zahteve iz člena 80(8);

(f) izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov do subjektov, katerih kreditne obveznosti so upravičene do uteži tveganja 0 % na podlagi pododdelka 1 (vključno z javno financiranimi subjekti, pri katerih se lahko uporablja utež tveganja 0 %);

(g) izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, nastale na podlagi zakonsko določenih programov za spodbujanje posebnih gospodarskih sektorjev, ki kreditnim institucijam zagotavljajo znatne subvencije za naložbe in zahtevajo določeno obliko vladnega nadzora in omejitev za naložbe v lastniške instrumente. To izvzetje je omejeno na skupaj 10 % temeljnih lastnih sredstev, skupaj z dodatnimi lastnimi sredstvi;

(h) izpostavljenosti v skladu z odstavkom 40 dela 1 Priloge VI, ki izpolnjujejo tam navedene pogoje; ali

(i) državna in s strani države pozavarovana jamstva v skladu z odstavkom 19 dela 2 Priloge.

(a) v primeru tradicionalnega listinjenja izpostavljenosti, ki jih je listinila, izključi iz svojega izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in po potrebi tudi iz zneskov pričakovanih izgub; in

(b) v primeru sintetičnega listinjenja za listinjene izpostavljenosti izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in po potrebi tudi zneske pričakovanih izgub v skladu z delom 2 Priloge IX.

(a) pri poslih s tujimi valutami izpostavljenosti, ki nastanejo v običajnem poteku poravnave v 48 urah po plačilu; ali

(b) pri poslih nakupa ali prodaje vrednostnih papirjev izpostavljenosti, ki nastanejo v običajnem poteku poravnave v petih dneh od plačila ali izročitve vrednostnih papirjev, kar pač nastopi prej.

(a) kreditno institucijo vključno z njenimi podružnicami v tretjih državah; in

(b) katero koli zasebno ali javno podjetje, vključno z njegovimi podružnicami, ki ustreza opredelitvi „kreditne institucije“ in je pridobilo dovoljenje za opravljanje storitev v tretji državi.

(a) poročanje o vseh velikih izpostavljenostih vsaj enkrat letno, skupaj s poročanjem med letom o vseh novih velikih izpostavljenostih in o vsakem povečanju obstoječih velikih izpostavljenosti, ki vsaj za 20 % presegajo vrednosti iz prejšnjega poročila; ali

(b) poročanje o vseh velikih izpostavljenostih vsaj štirikrat letno.

(a) postavke sredstev, ki predstavljajo terjatve do enot centralne ravni držav ali centralnih bank, ki bi nezavarovane na podlagi členov 78 do 83 prejele utež tveganja 0 %;

(b) postavke sredstev, ki predstavljajo terjatve mednarodnih organizacij ali mednarodnih razvojnih bank, ki bi nezavarovane na podlagi členov 78 do 83 prejele utež tveganja 0 %;

(c) postavke sredstev, ki predstavljajo terjatve z izrecnimi osebnimi jamstvi enot centralne ravni držav, centralnih bank, mednarodnih organizacij, multilateralnih razvojnih bank ali oseb javnega sektorja, če bi nezavarovane terjatve do subjekta, ki zagotavlja osebno jamstvo, na podlagi členov 78 do 83 dosegle utež tveganja 0 %;

(d) druge izpostavljenosti do ali za katere osebno jamčijo enote centralne ravni držav, centralne banke, mednarodne organizacije, multilateralne razvojne banke ali osebe javnega sektorja, če bi nezavarovane terjatve do subjekta, kateremu se pripiše izpostavljenost ali ki osebno jamči za izpostavljenost, na podlagi členov 78 do 83 prejele utež tveganja 0 %;

(e) postavke sredstev, ki predstavljajo terjatve in druge izpostavljenosti do enot centralne ravni države ali centralnih bank, ki niso navedene v odstavku (a) zgoraj, denominirane in po potrebi vplačane v nacionalnih valutah posojilojemalcev;

(f) postavke sredstev in druge izpostavljenosti, zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z dolžniškimi vrednostnimi papirji, ki jih izdajo enote centralne ravni države ali centralne banke, mednarodne organizacije, multilateralne razvojne banke ali enote regionalne ali lokalne ravni države v državah članicah ali osebe javnega sektorja, katerih vrednostni papirji predstavljajo terjatve do izdajatelja, ki bi na podlagi členov 78 do 83 prejele utež tveganja 0 %;

(g) postavke sredstev in druge izpostavljenosti, zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z gotovinskimi vlogami, položenimi pri posojilni kreditni instituciji ali pri kreditni instituciji, ki je nadrejena družba ali podrejena družba te posojilne institucije;

(h) postavke sredstev in druge izpostavljenosti, zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, s potrdili o vlogah, ki jih je izdala posojilna kreditna institucija ali kreditna institucija, ki je nadrejena družba ali podrejena družba te posojilne kreditne institucije, in so v hrambi pri eni od njih;

(i) postavke sredstev, ki predstavljajo terjatve in druge izpostavljenosti do institucij, z dospelostjo enega leta ali manj, vendar ne predstavljajo lastnih sredstev teh institucij;

(j) postavke sredstev, ki predstavljajo terjatve in druge izpostavljenosti z dospelostjo enega leta ali manj do tistih institucij, ki niso kreditne institucije, vendar pa izpolnjujejo pogoje, opredeljene v odstavku 85 dela 1 Priloge VI, in so zavarovane v skladu z istim odstavkom;

(k) trgovske menice in druge podobne menice, z dospelostjo enega leta ali manj, na katerih so podpisi drugih kreditnih institucij;

(l) krite obveznice, kakor so opredeljene v odstavkih 68 do 70 dela 1 Priloge VI;

(m) do nadaljnje uskladitve deleže v zavarovalnicah iz člena 122(1) do 40 % lastnih sredstev kreditne institucije, ki pridobi tak delež;

(n) postavke sredstev, ki predstavljajo terjatve do regionalnih ali centralnih kreditnih institucij, s katerimi je posojilna kreditna institucija povezana v mrežo v skladu z zakonskimi ali statutarnimi določbami in ki so na podlagi teh določb odgovorne za gotovinsko- klirinško poravnavo v okviru mreže;

(o) izpostavljenosti, zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z zavarovanji v obliki drugih vrednostnih papirjev, ne tistih, ki so navedeni v točki (f);

(p) posojila, zavarovana, kakor zahtevajo pristojni organi, s hipotekami na stanovanjskih nepremičninah ali z delnicami v finskih stanovanjskih družbah, ki delujejo v skladu s finskim Zakonom o stanovanjskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo in posli finančnega zakupa, pri katerih zakupodajalec zadrži popolno lastništvo nad zakupljeno stanovanjsko nepremičnino, vse dokler zakupnik ne uveljavi svoje opcije do nakupa, v vseh primerih do 50 % vrednosti stanovanjske nepremičnine;

(q) naslednje, če prejmejo utež tveganja 50 % na podlagi členov 78 do 83, in le do 50 % vrednosti zadevne nepremičnine:

Za namene točke (ii) lahko pristojni organi vsake države članice do 31. decembra 2011 dovolijo kreditnim institucijam priznavanje 100 % vrednosti zadevnega premoženja. Ob koncu tega obdobja se ta obravnava ponovno pregleda. Države članice obvestijo Komisijo o uporabi te prednostne obravnave;

(r) 50 % zunajbilančnih postavk, ki predstavljajo srednje/nizko tveganje, navedenih v Prilogi II;

(s) pod pogojem, da se s tem strinjajo pristojni organi, druga osebna jamstva, razen osebnih jamstev za posojila, ki temeljijo na zakonskih in podzakonskih predpisih in jih dajejo za svoje člane vzajemne jamstvene sheme, ki imajo status kreditnih institucij in katerih znesek se tehta z utežjo 20 %; in

(t) zunajbilančne postavke, ki predstavljajo majhno tveganje, navedene v Prilogi II, če je bil sklenjen sporazum z osebo ali skupino povezanih oseb, po katerem je izpostavljenost dovoljena le, kadar se zagotovi, da ne bodo presežene zgornje meje, ki se uporabljajo v skladu s členom 111(1) do (3).

(a) politike in postopke za obravnavanje tveganj iz naslova neusklajenosti zapadlosti med izpostavljenostmi in kreditnim zavarovanjem za navedene izpostavljenosti;

(b) ukrepi in postopki v primerih, ko test izjemnih situacij pokaže manjšo unovčljivo vrednost sprejetega zavarovanja s premoženjem, kakor je bila upoštevana na podlagi odstavkov 1 in 2; in

(c) politike in postopke v zvezi s tveganjem koncentracije, ki je posledica uporabe tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja, ter zlasti velikih posrednih kreditnih izpostavljenosti, na primer do enega samega izdajatelja vrednostnih papirjev, sprejetih kot zavarovanje s premoženjem.

(a) obravnavajo izpostavljenost, kakor da je nastala do dajalca osebnega jamstva in ne do te osebe; ali

(b) obravnavajo izpostavljenost, kakor da je ta nastala do tretje osebe in ne do te osebe, če je izpostavljenost, opredeljena v členu 113(3)(o), zavarovana s premoženjem pod pogoji, določenimi v istem odstavku.

(a) če je osebno jamstvo denominirano v valuti, ki se razlikuje od valute, v kateri je denominirana izpostavljenost, se znesek izpostavljenosti, ki se šteje kot krita, izračuna v skladu z določbami o obravnavi valutne neusklajenosti za osebno kreditno zavarovanje v Prilogi VIII;

(b) neusklajenost med zapadlostjo izpostavljenosti in zapadlostjo zavarovanja se obravnavajo v skladu z določbami o obravnavanju neusklajenosti zapadlosti v Prilogi VIII; in

(c) delno kritje se lahko prizna v skladu z obravnavo iz Priloge VIII.

(a) usklajevanje zbiranja in posredovanja pomembnih ali nujnih informacij v okviru rednega poslovanja in v izrednih razmerah; in

(b) načrtovanje in usklajevanje nadzorniškh dejavnosti v okviru rednega poslovanja, kakor tudi v izrednih razmerah, vključno z dejavnostmi iz člena 124, v sodelovanju z vključenimi pristojnimi organi.

(a) identifikacijo sestave skupine z navedbo vseh glavnih kreditnih institucij v skupini ter pristojnih organov kreditnih institucij v skupini;

(b) postopke za zbiranje informacij od kreditne institucije v skupini ter preverjanje navedenih informacij;

(c) neugoden razvoj v kreditnih institucijah ali drugih subjektih v skupini, ki bi lahko resno škodoval kreditnim institucijam; in

(d) večje kazni in izjemne ukrepe, ki jih sprejmejo pristojni organi v skladu s to direktivo, vključno z določitvijo dodatne kapitalske zahteve na podlagi člena 136 ter določitvijo morebitne omejitve uporabe napredne metode za merjenje pri izračunu zahtev po lastnih sredstvih na podlagi člena 105.

(a) spremembe strukture delničarjev, organizacije ali uprave kreditne institucije v skupini, ki zahtevajo odobritev ali dovoljenje pristojnih organov; in

(b) večje kazni ali izjemni ukrepi, ki jih sprejmejo pristojni organi, vključno z določitvijo dodatne kapitalske zahteve na podlagi člena 136 ter določitvijo morebitne omejitve uporabe napredne metode za merjenje pri izračunu zahtev po lastnih sredstvih na podlagi člena 105.

(a) po mnenju pristojnih organov kreditna institucija pomembno vpliva na eno ali več kreditnih institucij ali finančnih institucij, vendar pa ni udeležena v njihovem kapitalu ali z njimi ni kapitalsko povezana; in

(b) imata dve ali več kreditnih institucij ali finančnih institucij isto upravo, razen tiste, določene v pogodbi, družbeni pogodbi ali statutu.

(a) primoranje kreditnih institucij, da vzpostavijo lastna sredstva, ki presegajo minimalno raven, določeno v členu 75;

(b) zahtevanje okrepitve ureditev, postopkov, mehanizmov in strategij, ki se izvajajo zaradi skladnosti s členoma 22 in 123;

(c) zahteva, da kreditne institucije uporabljajo posebno politiko oblikovanja rezervacij ali obravnavo sredstev glede na zahteve po lastnih sredstvih;

(d) omejitev poslovanja, dejavnosti ali mreže kreditnih institucij; in

(e) zahtevanje zmanjševanja tveganj, ki jih vsebujejo dejavnosti, produkti in sistemi kreditnih institucij.

(a) besedila zakonov in drugih predpisov ter splošna navodila, sprejeta v njihovi državi članici na področju bonitetne ureditve;

(b) način izvajanja možnosti in diskrecijskih pravic, ki so na voljo v zakonodaji Skupnosti;

(c) splošna merila in metodologije, ki jih uporabljajo pri pregledu in ovrednotenju iz člena 124; in

(d) brez poseganja v določbe iz oddelka 2 poglavja 1, skupne statistične podatke o ključnih vidikih izvajanja bonitetnega okvira v vsaki državi članici.

(a) izvedbo enega ali več razkritij iz delov 2 in 3 Priloge XII;

(b) objavo enega ali več razkritij pogosteje kakor enkrat na leto in določijo roke za objavo;

(c) uporabo posebnih medijev in mest za druga razkritja poleg finančnih izkazov; in

(d) uporabo posebnih načinov preverjanja za razkritja, ki jih ne krije zakonsko predpisana revizija.

(a) razjasnitev opredelitev, tako da se pri uporabi te direktive upošteva razvoj dogodkov na finančnih trgih;

(b) razjasnitev opredelitev, zato da bi se zagotovila enotna uporaba te direktive;

(c) uskladitev terminologije in oblikovanje opredelitev v skladu s poznejšimi pravnimi akti na področju kreditnih institucij in sorodnimi zadevami;

(d) tehnične prilagoditve seznama v členu 2;

(e) sprememba višine ustanovnega kapitala, predpisanega v členu 9, zaradi upoštevanja razvoja dogodkov na gospodarskem in monetarnem področju;

(f) razširitev seznama, navedenega v členih 23 in 24 ter opredeljenega v Prilogi I, ali prilagoditev terminologije, uporabljene za ta seznam, zaradi upoštevanja razvoja dogodkov na finančnih trgih;

(g) področja, o katerih si morajo pristojni organi izmenjati informacije, naštete v členu 42;

(h) tehnične prilagoditve členov 56 do 67 in člena 74 zaradi razvoja računovodskih standardov ali zahtev, ki se upoštevajo v zakonodaji Skupnosti; ali glede konvergence nadzornih praks;

(i) spremembe seznama kategorij izpostavljenosti iz členov 79 in 86, zaradi upoštevanja razvoja dogodkov na finančnih trgih;

(j) znesek, naveden v členu 79(2)(c), členu 86(4)(a), odstavku 5 dela 1 Priloge VII in odstavku 15 dela 2 Priloge VII, da bo upošteval učinke inflacije;

(k) seznam in klasifikacija zunajbilančnih postavk v prilogah II in IV ter njihova uporaba pri določanju vrednosti izpostavljenosti za namene oddelka 3 v poglavju 2 naslova V; ali

(l) prilagoditev določb v Prilogah V do XII, da bodo upoštevale dogajanja na finančnih trgih v posebnih novih finančnih produktih, ali v računovodskih standardih ali zahtevah, ki se upoštevajo v zakonodaji Skupnosti; ali glede konvergence nadzornih praks.

(a) navedba velikosti nenadnih in nepričakovanih sprememb obrestnih mer iz člena 124(5);

(b) začasno znižanje minimalne stopnje lastnih sredstev iz člena 75 in/ali uteži tveganja iz oddelka 3 poglavja 2 naslova V, zaradi upoštevanja posebnih okoliščin;

(c) brez poseganja v poročilo iz člena 119, pojasnitev izjem, opredeljenih v členih 111(4), 113, 115 in 116;

(d) navedba ključnih vidikov, v zvezi s katerimi je treba razkriti skupne statistične podatke na podlagi člena 144(1)(d); ali

(e) navedba oblike, strukture, seznama vsebine in letna objava podatkov razkritja iz člena 144;

(f) prilagoditve meril iz člena 19a(1), zato da se upošteva prihodnji razvoj dogodkov in zagotovi enotna uporaba te direktive.

(a) določbe navedene direktive iz členov 42 do 46 se uporabljajo v besedilu, kakor je veljalo pred 1. januarjem 2007;

(b) „tveganju prilagojena vrednost“ iz člena 42(1) navedene direktive pomeni „znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti“;

(c) zneski iz člena 42(2) navedene direktive še obravnavajo kot zneski tveganju prilagojene izpostavljenosti;

(d) „kreditni izvedeni finančni instrumenti“ se vključijo v seznam postavk „visokega tveganja“ v Prilogi II navedene direktive; in

(e) obravnava iz člena 43(3) navedene direktive se uporablja za izvedene finančne instrumente iz Priloge IV navedene direktive, ne glede na to, ali so bilančni ali zunajbilančni, zneski, dobljeni z obravnavo iz Priloge III pa se štejejo kot zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti;

(a) v zvezi s priznavanjem zmanjševanja kreditnega tveganja, se pododdelek 3 oddelka 3 poglavja 2 naslova V ne uporablja;

(b) pristojni organi lahko v zvezi z obravnavo listinjenja prenehajo uporabljati pododdelek 4 oddelku 3 poglavja 2 naslova V;

1. Zbiranje depozitov in drugih vračljivih sredstev

2. Kreditiranje vključujoč med drugim: potrošniški kredit, hipotekarni kredit, faktoring, z regresom ali brez njega, financiranje trgovinskih poslov (vključno z zasegom).

3. Finančni zakup

4. „plačilne storitve“, kakor so opredeljene v členu 4(3) Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu ( 30 )

5. Izdajanje in upravljanje drugih plačilnih sredstev (npr. potovalni čeki in bančne menice), če ta dejavnost ni zajeta v točki 4

6. Osebna jamstva in obveznosti

7. Trgovanje za svoj ali tuj račun:

8. Udeležba v izdaji vrednostnih papirjev in opravljanje s tem povezanih storitev

9. Svetovanje podjetjem na področju strukture kapitala, poslovne strategije in sorodnih zadev ter svetovanje in storitve, povezane z združitvami in nakupi podjetij

10. Denarno-posredniški posli

11. Upravljanje premoženja in svetovanje

12. Hramba in upravljanje z vrednostnimi papirji

13. Storitve na področju kreditiranja

14. Oddajanje sefov

Storitve in dejavnosti iz oddelkov A in B Priloge I k Direktivi 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov ( 31 ) so, če se nanašajo na finančne instrumente iz oddelka C Priloge I navedene direktive, predmet vzajemnega priznavanja v skladu s to direktivo.

— osebna jamstva, ki imajo značaj kreditnih substitutov,

— kreditni izvedeni finančni instrumenti,

— akcepti,

— zaznamki na blagajniških zapisih brez navedbe imena druge kreditne institucije,

— regresni posli,

— nepreklicni akreditivi „stand-by“, ki imajo značaj kreditnih nadomestkov,

— sredstva, kupljena na podlagi dokončnih nestandardiziranih terminskih nakupov,

— terminski depoziti,

— neplačani del delno plačanih delnic in vrednostnih papirjev,

— pogodbe o prodaji in ponovnem nakupu sredstev, kakor je opredeljeno v členu 12(3) in (5) Direktive 86/635/EGS, in

— druge postavke, ki predstavljajo veliko tveganje.

— izdani in potrjeni dokumentarni akreditivi (glej tudi srednje/nizko tveganje),

— jamstva in garancije (vključno z garancijo za resnost ponudbe, garancijo za dobro izvedbo posla, carinsko garancijo in garancijo za plačilo davka) ter osebna jamstva, ki nimajo značaja kreditnih nadomestkov,

— nepreklicni akreditivi „stand-by“, ki nimajo značaja kreditnih nadomestkov,

— neporabljeni kreditni aranžmaji (pogodbe o posojilu, nakupu vrednostnih papirjev, izdaji osebnih jamstev ali akceptih) s prvotno zapadlostjo prek enega leta,

— evropski vrednostni papirji (NIF) in evrokomercialni zapisi (RUF), in

— druge postavke, ki predstavljajo srednje tveganje in kakor je obveščena Komisija.

— dokumentarni akreditivi, pri katerih predmet trgovanja predstavlja zavarovanje, in druga kratkoročna posojila z avtomatskim poplačevanjem iz prihodkov,

— neporabljeni kreditni aranžmaji (sporazumi o posojilu, nakupu vrednostnih papirjev, izdaji osebnih jamstev ali akceptih) s prvotno zapadlostjo do vključno enega leta ali možnostjo brezpogojnega preklica ob katerem koli času in brez odpovednega roka, ali ki ne učinkovito predvidevajo samodejnega preklica zaradi poslabšanja kreditne sposobnosti kreditojemalca,

— druge postavke, ki predstavljajo srednje/nizko tveganje in kakor je obveščena Komisija.

— neporabljeni kreditni aranžmaji (sporazumi o posojilu, nakupu vrednostnih papirjev, izdaji osebnih jamstev ali akceptih) z možnostjo brezpogojnega preklica ob katerem koli času in brez odpovednega roka, ali ki učinkovito predvidevajo samodejen preklic zaradi poslabšanja kreditne sposobnosti kreditojemalca. Kreditne postavke do majhnih dolžnikov se lahko obravnavajo kot brezpogojno preklicne, če pogoji dovoljujejo kreditni instituciji, da jih prekliče v celotnem obsegu, ki je dovoljen z zakonodajo o varstvu potrošnikov in sorodno zakonodajo, in

— druge postavke, ki predstavljajo nizko tveganje in kakor je obveščena Komisija.

1. „Kreditno tveganje nasprotne stranke (Counterparty Credit Risk – CCR)“ je tveganje, da lahko nasprotna stranka v poslu postane neplačnik pred končno poravnavo denarnih tokov posla.

2. „Centralna nasprotna stranka (Central counterparty)“ je subjekt, ki pravno posreduje med nasprotnimi strankami v pogodbah, s katerimi se trguje na enem ali več finančnih trgih, in postane kupec za vsakega prodajalca in prodajalec za vsakega kupca.

3. „Posli z dolgim rokom poravnave (Long settlement transactions)“ so posli, pri katerih nasprotna stranka prevzame obveznost, da bo izročila vrednostni papir, blago ali tujo valuto za denarna sredstva, druge finančne instrumente ali blago, ali obratno, na datum poravnave ali izročitve, ki je naveden v pogodbi in presega nižji tržni standard za to vrsto posla ter za pet delovnih dni sledi datumu, na katerega je kreditna institucija sklenila posel.

4. „Posli kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja (Margin Lending Transactions)“ so posli, s katerimi kreditna institucija odobri kredit v povezavi z nakupom, prodajo, pokrivanjem stroškov financiranja pri posoji in izposoji vrednostnih papirjev ali trgovanjem z njimi. Posli kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja ne vključujejo drugih kreditov, ki so zavarovani z vrednostnimi papirji.

5. „Niz pobotov (Netting Set)“ je skupina poslov z eno samo nasprotno stranko, ki so predmet prisilno izvršljivega dvostranskega dogovora o pobotu in za katere se pobot priznava na podlagi dela 7 te priloge in členov 90 do 93. Vsak posel, za katerega se ne uporablja prisilno izvršljiv dvostranski dogovor o pobotu, priznan na podlagi dela 7 te priloge, se razume kot njegov lastni niz pobotov za namen tepriloge.

6. „Tveganost pozicije (Risk Position)“ je vrednost tveganja, ki je dodeljena poslu na podlagi standardizirane metode iz dela 5 po vnaprej določenem algoritmu.

7. „Niz varovanj (Hedging Set)“ je skupina tveganosti pozicij iz poslov v okviru enega samega niza pobotov, za katere je pomemben samo njihov saldo za določanje vrednosti izpostavljenosti s standardizirano metodo iz dela 5.

8. „Dogovor o kritju (Margin Agreement)“ je pogodbeni dogovor ali določba v dogovoru, na podlagi katerega ena nasprotna stranka zagotovi zavarovanje s premoženjem drugi nasprotni stranki, kadar izpostavljenost navedene druge nasprotne stranke do prve nasprotne stranke presega določeno raven.

9. „Prag kritja (Margin Threshold)“ je največji znesek izpostavljenosti, ki ostaja neporavnan, dokler ima ena stranka pravico zahtevati zavarovanje s premoženjem.

10. „Obdobje kritja za tveganje (Margin Period of Risk)“ je čas od zadnje zagotovitve zavarovanja s premoženjem, ki krije niz pobotov transakcij, pri katerih je nasprotna stranka postala neplačnik, do trenutka, ko je njena pozicija zaprta in nastalo tržno tveganje ponovno zavarovano.

11. „Dejanska zapadlost (Effective Maturity) niza pobotov z zapadlostjo več kakor eno leto, na podlagi metode notranjih modelov“, je razmerje med vsoto pričakovane izpostavljenosti v času trajanja poslov v nizu pobotov, ki je diskontirana z netvegano stopnjo donosa in deljena z vsoto pričakovane izpostavljenosti v enem letu v nizu pobotov, ki je diskontirana z netvegano stopnjo donosa. Ta dejanska zapadlost se lahko prilagodi tako, da odrazi tveganje obnovitve (rollover risk), ki nastane zaradi nadomestitve pričakovane izpostavljenosti z dejansko pričakovano izpostavljenostjo za obdobja predvidevanja, ki trajajo manj kakor eno leto.

12. „Pobot med različnimi kategorijami produktov (Cross-Product Netting)“ pomeni vključitev različnih kategorij produktov v isti niz pobotov na podlagi pravil za pobot med različnimi kategorijami produktov iz te priloge.

13. Za namene dela 5 je „Tekoča tržna vrednost (Current Market Value – CMV)“ neto tržna vrednost portfelja poslov v nizu pobotov z nasprotno stranko. Za izračun CMV se uporabljajo pozitivne in negativne tržne vrednosti poslov.

14. „Porazdelitev tržnih vrednosti (Distribution of Market Values)“ je napovedovanje verjetnostne porazdelitve neto tržnih vrednosti poslov v nizu pobotov za določen prihodnji datum (obdobje predvidevanja) glede na realizirano tržno vrednost navedenih poslov do tega trenutka.

15. „Porazdelitev izpostavljenosti (Distribution of Exposures)“ je napovedovanje verjetnostne porazdelitve tržnih vrednosti poslov tako, da se za negativne napovedane tržne vrednosti določi vrednost enaka nič.

16. „Na tveganje neobčutljiva porazdelitev (Risk-Neutral Distribution)“ je porazdelitev tržnih vrednosti poslov ali izpostavljenosti v prihodnjem obdobju, pri čemer se porazdelitev izračuna z uporabo tržnih vgrajenih vrednosti, ki že odražajo tveganje, kakršne so vgrajene nestanovitnosti.

17. „Dejanska porazdelitev (Actual Distribution)“ je porazdelitev tržnih vrednosti poslov ali izpostavljenosti v prihodnjem obdobju, pri čemer se porazdelitev izračuna s preteklimi ali realiziranimi vrednostmi, kakršne so nestanovitnosti, izračunane z uporabo preteklih sprememb cen, tečajev tujih valut ali obrestnih mer.

18. „Tekoča izpostavljenost (Current Exposure)“ pomeni večja izmed vrednosti nič ali tržne vrednosti posla ali portfelja poslov v okviru niza pobotov z nasprotno stranko, ki bi predstavljala izgubo ob neplačilu nasprotne stranke, če se predpostavlja, da v primeru stečaja vrednost navedenih poslov ni izterljiva.

19. „Konična oziroma največja izpostavljenost (Peak Exposure)“ je visok percentil porazdelitve izpostavljenosti na kateri koli prihodnji datum pred datumom zapadlosti najdaljšega posla v nizu pobotov.

20. „Pričakovana izpostavljenost (Expected Exposure- EE)“ je povprečje porazdelitve izpostavljenosti na kateri koli prihodnji datum pred datumom zapadlosti posla z najdaljšo zapadlostjo v nizu pobotov.

21. „Dejanska pričakovana izpostavljenost (Effective Expected Exposure- Effective EE)“ na določeni datum je najvišja pričakovana izpostavljenost, ki nastopi na navedeni datum ali na kateri koli predhodni datum. Za določeni datum se lahko opredeli tudi kot večja izmed pričakovane izpostavljenosti na navedeni datum in dejanske izpostavljenosti na predhodni datum.

22. „Pričakovana pozitivna izpostavljenost (Expected Positive Exposure – EPE)“ je tehtano povprečje pričakovanih izpostavljenosti v določenem časovnem intervalu, pri čemer je utež razmerje, ki ga posamezna pričakovana izpostavljenost predstavlja v celotnem časovnem intervalu. Pri izračunu minimalne kapitalske zahteve se vzame povprečje prvega leta ali, če vse pogodbe v okviru niza pobotov dospejo prej kakor v enem letu, pa povprečje v obdobju do zapadlosti pogodbe z najdaljšo zapadlostjo v nizu pobotov.

23. „Dejanska pričakovana pozitivna izpostavljenost (Effective Expected Positive Exposure – dejanska EPE)“ je tehtano povprečje dejanske pričakovane izpostavljenosti prvega leta, ali, če vse pogodbe v nizu pobotov dospejo prej kakor v enem letu, pa povprečje v obdobju do zapadlosti pogodbe z najdaljšo zapadlostjo v nizu pobotov, pri čemer je utež razmerje, ki ga posamezna pričakovana izpostavljenost predstavlja v celotnem časovnem intervalu.

24. „Popravek kreditnega vrednotenja (Credit Valuation Adjustment)“ je popravek vrednotenja po povprečnem tržnem tečaju za portfelj trgovalnih poslov z nasprotno stranko. Ta popravek odraža tržno vrednost kreditnega tveganja nasprotne stranke zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Ta popravek lahko odraža tržno vrednost kreditnega tveganja nasprotne stranke ali tržno vrednost kreditnega tveganja tako kreditne institucije kot nasprotne stranke.

25. „Enostranski popravek vrednotenja zaradi kreditnega tveganja nasprotne stranke (One-Sided Credit Valuation Adjustment)“ je popravek vrednotenja, ki prikazuje tržno vrednost kreditnega tveganja nasprotne stranke do kreditne institucije, vendar ne prikazuje tržne vrednosti kreditnega tveganja kreditne institucije do nasprotne stranke.

26. „Tveganje obnovitve (Rollover Risk)“ je vrednost, za katero je pričakovana pozitivna izpostavljenost podcenjena, kadar se pričakuje, da bodo prihodnji posli z nasprotno stranko redno potekali. Dodatna izpostavljenost, ustvarjena z navedenimi prihodnjimi posli, ni vključena v izračun pričakovane pozitivne izpostavljenosti.

27. „Splošno tveganje zaradi neugodnih gibanj (General Wrong-Way Risk)“ nastopi, kadar obstaja pozitivna korelacija med verjetnostjo neplačila (PD) nasprotnih strank in splošnimi dejavniki tržnega tveganja.

28. „Posebno tveganje zaradi neugodnih gibanj (Specific Wrong-Way Risk)“ nastopi, kadar obstaja pozitivna korelacija med izpostavljenostjo do določene nasprotne stranke in verjetnostjo neplačila nasprotne stranke zaradi narave posla s to stranko. Šteje se, da je kreditna institucija izpostavljena posebnemu tveganju zaradi neugodnih gibanj, če se pričakuje, da bo prihodnja izpostavljenost do določene nasprotne stranke visoka ob hkratni visoki verjetnosti neplačila nasprotne stranke.

1. Kreditne institucije ob upoštevanju odstavkov 1 do 7 izračunajo vrednost izpostavljenosti za pogodbe, navedene v Prilogi IV, na pogladi metod iz Delov 3 do 6. Kreditne institucije, ki niso primerne za obravnavo iz člena 18(2) Direktive 2006/49/ES ne smejo uporabljati metode iz dela 4. Kreditne institucije pri izračunu vrednosti izpostavljenosti ne smejo uporabiti metode iz dela 4 za pogodbe, navedene v točki 3 Priloge IV.

Kombinirana uporaba metod iz delov 3 do 6 se trajno dovoli v okviru skupine, vendar pa ne v okviru ene same pravne osebe. Kombinirana uporaba delov 3 in 5 v okviru pravne osebe je dovoljena v primerih iz odstavka 19 dela 5.

2. Ob upoštevanju odobritve pristojnih organov lahko kreditne institucije izračunajo vrednosti izpostavljenosti za:

3. Če se kreditna institucija zavaruje za izpostavljenost iz bančne knjige ali za izpostavljenost za CCRz nakupom kreditnega izvedenega finančnega instrumenta, lahko izračuna svojo kapitalsko zahtevo za varovano premoženje v skladu z odstavki 83 do 92 dela 3 Priloge VIII, ali na podlagi odobritve pristojnih organov, v skladu z odstavkom 4 dela 1 Priloge VII ali odstavkov 96 do 104 dela 4 Priloge VII. V teh primerih se določi, da je vrednost izpostavljenosti za CCR za te kreditne izvedene finančne instrumente enaka nič.

4. Vrednost izpostavljenosti za CCR iz naslova prodanih zamenjav neplačil v bančni knjigi, kjer se obravnavajo kot kreditno zavarovanje, ki ga daje kreditna institucija, in se zanje izračuna kapitalska zahteva za kreditno tveganje za celotni nominalni znesek, je nič.

5. Na podlagi vseh metod iz delov 3 do 6 je vrednost izpostavljenosti za dano nasprotno stranko enaka vsoti vseh vrednosti izpostavljenosti, ki so izračunane za vsak niz pobotov z navedeno nasprotno stranko.

6. Vrednost izpostavljenosti nič za CCR se lahko pripiše pogodbam izvedenih finančnih instrumentov, poslom začasne prodaje/začasnega nakupa, poslom posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslom z dolgim rokom poravnave in poslom kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, ki so neporavnani z centralno nasprotno stranko, in ki jih centralna nasprotna stranka ni zavrnila. Poleg tega se vrednost izpostavljenosti nič lahko pripiše izpostavljenostim za kreditna tveganja kreditnih institucij do centralnih nasprotnih strank iz naslova izvedenih finančnih instrumentov, poslov začasne prodaje/začasnega nakupa, poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim rokom poravnave, poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja in drugim izpostavljenostim, ki jih določijo pristojni organi in ki jih ima kreditna institucija do centralne nasprotne stranke ter so neporavnane. Izpostavljenosti CCR centralne nasprotne stranke z vsemi udeleženci, s katerimi posluje se vsakodnevno v celoti zavarujejo s premoženjem.

7. Izpostavljenosti iz naslova poslov z dolgim rokom poravnave se lahko izračunajo z uporabo katere koli izmed metod iz delov 3 do 6, ne glede na metode, ki so izbrane za obravnavo izvedenih finančnih instrumentov, s katerimi se trguje na prostem trgu in poslov začasne prodaje/začasnega nakupa, poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga ter poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja. Kreditne institucije, ki uporabljajo pristop iz členov 84 do 89, lahko pri izračunu kapitalske zahteve za posle z dolgim rokom poravnave trajno uporabljajo uteži tveganja na podlagi pristopa iz členov 78 do 83, ne glede na materialno pomembnost takih pozicij.

8. Pri metodah iz delov 3 in 4 morajo pristojni organi zagotoviti, da je upoštevani nominalni znesek primerno merilo tveganja pogodbe/instrumenta. Če pogodba predvideva multiplikacijo denarnih tokov, se nominalni znesek prilagodi, in sicer tako, da se upošteva učinke multiplikacije na strukturo tveganja pogodbe/instrumenta.

Korak (a): s pripisovanjem tekočih tržnih vrednosti pogodbam (izračunavanje glede na tržno vrednost) se izračunajo tekoči nadomestitveni stroški vseh pogodb s pozitivno vrednostjo.

Korak (b): pri izračunavanju potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti, razen pri „drsečih/drsečih“ enovalutnih zamenjavah na obrestne mere, pri katerih se izračunajo le tekoči nadomestitveni stroški se nominalni zneski glavnice ali osnovne vrednosti pomnožijo z odstotki v tabeli 1:

Za izračunavanje potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti v skladu s korakom (b) lahko pristojni organi dovolijo kreditnim institucijam uporabo odstotkov iz tabele 2, namesto tistih iz tabele 1, pod pogojem, da institucije pri teh pogodbah izkoristijo možnost iz Priloge IV, odstavka 21 Direktive 2006/49/ES v zvzezi z blagom razen zlata v smislu odstavka 3 Priloge IV te direktive:

Korak (c): vsota tekočih nadomestitvenih stroškov in potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti je vrednost izpostavljenosti.

Korak (a): nominalni znesek glavnice vsakega instrumenta se pomnoži z odstotki iz tabele 3:

Korak (b): tako izračunana originalna izpostavljenost je vrednost izpostavljenosti.

1. Standardizirana metoda (SM) se lahko uporablja samo za izvedene finančne instrumente, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) in posle z dolgim rokom poravnave. Vrednost izpostavljenosti se izračuna ločeno za vsak niz pobotov. Vrednost izpostavljenosti se izračuna tako, da se odšteje vrednost zavarovanja na naslednji način:

vrednost izpostavljenosti =

kjer je:

CMV = tekoča tržna vrednost portfelja poslov v nizu pobotov z nasprotno stranko, brez odbitka vrednosti zavarovanja s premoženjem. To je:

kjer je:

CMVi = tekoča tržna vrednost posla i;

CMC = tekoča tržna vrednost zavarovanja s premoženjem, dodeljenega nizu pobotov. To je:

kjer je

CMVl = tekoča tržna vrednost zavarovanja s premoženjem l;

i = indeks, ki označuje posel;

l = indeks, ki označuje zavarovanje s premoženjem;

j = indeks, ki označuje kategorijo niza varovanj. Ti nizi varovanj ustrezajo dejavnikom tveganja, za katere se tveganosti pozicije z nasprotnimi predznaki lahko izravnajo, da se dobi neto tveganost pozicije, na kateri potem temelji mera izpostavljenosti;

RPTij = tveganost pozicije iz posla i glede na niz varovanj j;

RPClj = tveganost pozicije iz zavarovanja s premoženjem l glede na niz varovanj j;

CCRMj = multiplikator CCR iz tabele 5 za niz varovanj j;

β = 1,4.

Zavarovanje s premoženjem, prejeto od nasprotne stranke, ima pozitiven predznak; zavarovanje s premoženjem, dano nasprotni stranki, ima negativen predznak.

Zavarovanje s premoženjem, ki je primerno na podlagi odstavka 11 dela 1 Priloge VIII in odstavka 9 Priloge II Direktive 2006/49/ES, je priznano za to metodo.

2. Če posel z izvedenim finančnim instrumentom z linearnim profilom tveganja, s katerim se trguje na prostem trgu (OTC), določa izmenjavo finančnega instrumenta za plačilo, se plačilni del obravnava kot plačilna stran. Posli, ki določajo izmenjavo plačila proti plačilu, so sestavljeni iz dveh plačilnih strani. Plačilni strani sta sestavljeni iz bruto plačil, dogovorjenih v pogodbi, vključno z nominalnim zneskom posla. Kreditne institucije lahko zanemarijo tveganje obrestne mere iz plačilnih strani s preostalo zapadlostjo manj kakor eno leto za namene naslednjih izračunov. Kreditne institucije lahko obravnavajo posle, ki jih sestavljata dve plačilni strani, denominirani v isti valuti, kot so zamenjave obrestnih mer, kot en sam agregiran posel. Obravnava plačilnih strani se uporablja za agregiran posel.

3. Posli z linearnim profilom tveganja, pri katerih so osnovni finančni instrumenti lastniški finančni instrumenti (vključno z delniškimi indeksi), zlato, druge plemenite kovine ali drugo blago, so vzporejeni s tveganostjo pozicij v ustreznem lastniškem finančnem instrumentu (vključno z delniškim indeksom) ali blagu (vključno z zlatom ali drugimi plemenitimi kovinami) in s tveganostjo pozicij iz naslova obrestne mere za plačilno stran. Če je plačilna stran denominirana v tuji valuti, je poleg tega vzporejena še s tveganostjo pozicije v ustrezni valuti.

4. Posli z linearnim profilom tveganja, pri katerih je osnovni instrument dolžniški finančni instrument, so vzporejeni s tveganostjo pozicije iz naslova obrestne mere za dolžniški finančni instrument in z drugo tveganostjo pozicije iz naslova obrestne mere za plačilno stran. Posli z linearnim profilom tveganja, ki določajo menjavo plačila za plačilo, vključno s terminskimi posli na tujo valuto, so vzporejeni s tveganostjo pozicije iz naslova obrestne mere za vsako plačilno stran. Če je osnovni dolžniški finančni instrument denominiran v tuji valuti, je dolžniški instrument vzporejen s tveganostjo pozicije v tej valuti. Če je plačilna stran denominirana v tuji valuti, je plačilna stran poleg tega vzporejena še s tveganostjo pozicije v tej valuti. Vrednost izpostavljenosti zamenjave osnove v tuji valuti je enaka nič.

5. Velikost tveganosti pozicije iz posla z linearnim profilom tveganja je dejanska nominalna vrednost (tržna vrednost, pomnožena s količino) osnovnih finančnih instrumentov (vključno z blagom), izražena v domači valuti kreditne institucije, razen za dolžniške finančne instrumente.

6. Za dolžniške finančne instrumente in za plačilne strani je velikost tveganosti pozicije dejanska nominalna vrednost neplačanih bruto plačil (vključno z nominalnim zneskom), izražena v domači valuti kreditne institucije in pomnožena z modificiranim trajanjem dolžniškega finančnega instrumenta oziroma plačilne strani.

7. Velikost tveganosti pozicije iz zamenjave neplačil je nominalna vrednost referenčnega dolžniškega instrumenta, pomnožena s preostalo zapadlostjo zamenjave neplačil.

8. Velikost tveganosti pozicije za izvedene finančne instrumente z nelinearnim profilom tveganja, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), vključno z opcijami in opcijami na zamenjavo obrestnih mer (swaptions), je enaka delta ekvivalentu dejanske nominalne vrednosti osnovnega finančnega instrumenta v transakciji, razen če je osnovni finančni instrument dolžniški finančni instrument.

9. Velikost tveganosti pozicije izvedenega finančnega instrumenta z nelinearnim profilom tveganja, s katerim se trguje na prostem trgu (OTC), vključno z opcijami in opcijami na zamenjavo obrestnih mer (swaptions), pri katerih je osnova dolžniški instrument ali plačilna stran, je enaka delta ekvivalentu dejanske nominalne vrednosti finančnega instrumenta ali plačilne strani, pomnožene z modificiranim trajanjem dolžniškega instrumenta oziroma plačilne strani.

10. Za določitev tveganosti pozicije se zavarovanje s premoženjem, prejeto od nasprotne stranke, obravnava kot terjatev do nasprotne stranke na podlagi pogodbe o izvedenem finančnem instrumentu (dolga pozicija), ki zapade na današnji dan, medtem ko se dano zavarovanje s premoženjem obravnava kot obveznost do nasprotne stranke (kratka pozicija), ki zapade na današnji dan.

11. Kreditne institucije lahko uporabijo naslednje formule za določitev velikosti in predznaka tveganosti pozicije:

za vse instrumente razen dolžniških instrumentov:

dejanska nominalna vrednost ali delta ekvivalent

kjer je:

pref = cena osnovnega instrumenta, izražena v referenčni valuti;

V = vrednost finančnega instrumenta (v primeru opcije: cena opcije; v primeru posla z linearnim profilom tveganja: je vrednost samega osnovnega instrumenta);

p = cena osnovnega instrumenta, izražena v isti valuti kakor V;

za dolžniške instrumente in plačilne strani vseh poslov:

dejanska nominalna vrednost, pomnožena z modificiranim trajanjem, ali

delta ekvivalent v nominalni vrednosti, pomnoženi z modificiranim trajanjem

kjer je:

V = vrednost finančnega instrumenta (v primeru opcije: cena opcije; v primeru posla z linearnim profilom tveganja: vrednost samega osnovnega instrumenta oziroma plačilne strani);

r = raven obrestne mere.

Če je V denominirana v valuti, ki ni referenčna valuta, potem mora biti vrednost izvedenega finančnega instrumenta pretvorjena v referenčno valuto tako, da se pomnoži z ustreznim menjalnim tečajem.

12. Tveganost pozicij se razvrščajo v nize varovanj. Za vsak niz varovanja se izračuna absolutni znesek vsote tveganosti pozicij, ki izhajajo iz niza. Vsota se imenuje „neto tveganost pozicije“ in je navedena kot:

v formulah, navedenih v odstavku 1 zgoraj.

13. Za tveganost pozicije iz naslova obrestne mere za denarne depozite, prejete od nasprotne stranke kot zavarovanje s premoženjem, za plačilne strani in za osnovne dolžniške instrumente, za katere se v skladu s tabelo 1 v Prilogi I Direktive 2006/49/ES uporablja utež 1,60 % ali manj, obstaja šest nizov varovanja za vsako valuto, navedenih v tabeli 4 spodaj. Nizi varovanja so opredeljeni s kombinacijo kriterijev „zapadlost“ in „odražajoče obrestne mere“.

14. Za tveganost pozicije iz naslova obrestne mere za osnovne dolžniške instrumente ali plačilnih strani, za katere je obrestna mera povezana z referenčno obrestno mero, ki predstavlja splošno tržno raven obrestne mere, je preostala zapadlost čas trajanja do naslednje prilagoditve obrestne mere. V vseh drugih primerih je ta preostala zapadlost enaka obdobju do zapadlosti osnovnega dolžniškega instrumenta, ali v primeru plačilne strani, pa preostali čas trajanja posla.

15. Za vsakega izdajatelja referenčnega dolžniškega instrumenta, ki je osnova za zamenjavo neplačil, obstaja en niz varovanj.

16. Za tveganost pozicije iz naslova obrestne mere za denarne depozite, ki so vloženi s strani nasprotne stranke kot zavarovanje s premoženjem, če nasprotna stranka nima neplačanih obveznosti z nizkim posebnim tveganjem, in za osnovne dolžniške instrumente, za katere se v skladu s tabelo 1 v Prilogi I Direktive 2006/49/ES uporablja utež več kakor 1,60 %, obstaja en niz varovanj za vsakega izdajatelja. Kadar plačilna stran posnema tak dolžniški instrument, obstaja tudi en niz varovanj za vsakega izdajatelja referenčnega dolžniškega instrumenta. Kreditne institucije lahko razporedijo v isti niz varovanj tveganosti pozicije, ki nastanejo iz naslova dolžniških instrumentov nekaterih izdajateljev, ali iz naslova referenčnih dolžniških instrumentov istega izdajatelja, ki jih posnemajo plačilne strani, ali ki so osnova za zamenjavo neplačil.

17. Osnovni finančni instrumenti, ki niso dolžniški instrumenti se razporedijo v isti niz varovanj le, če so medsebojno popolnoma enaki ali podobni instrumenti. V vseh drugih primerih se razporedijo v različne nize varovanj. Podobnost instrumentov se ugotavlja na naslednji način:

18. Multiplikatorji CCR (CCRM) za različne kategorije nizov varovanj so navedeni v tabeli 5 spodaj.

Osnovni instrumenti za izvedene finančne instrumente, skaterimi se trguje na prostem trgu (OTC), kakor so navedeni v točki 10 tabele 5, se razporedijo v posebne ločene nize varovanj za vsako kategorijo osnovnega instrumenta.

19. Za posle z nelinearnim profilom tveganja ali za plačilne strani in posle, v katerih so osnovni instrumenti dolžniški instrumenti, za katere kreditna institucija ne more ugotoviti delte oziroma modificiranega trajanja z modelom, ki ga je odobril pristojni organ za namene določanja minimalnih kapitalskih zahtev za tržno tveganje, pristojni organ konzervativno določi velikost tveganosti pozicij in CCRM, ki se uporablja. Vendar pa lahko pristojni organi zahtevajo uporabo metode, navedene v delu 3. Pobot se ne priznava: to pomeni, da se vrednost izpostavljenosti določi, kot da obstaja niz pobotov, ki vsebuje samo posamezen posel.

20. Kreditna institucija ima vzpostavljene ustrezne postopke za preverjanje, da je transakcija pred vključitvijo v niz varovanj vključena v prisilno izvršljiv dvostranski dogovor o pobotu, ki izpolnjuje zahteve, navedene v delu 7.

21. Kreditna institucija, ki uporablja zavarovanje s premoženjem za zmanjševanje CCR, ima vzpostavljene ustrezne postopke za preverjanje, da pred priznanjem vpliva zavarovanja s premoženjem v svojih izračunih, zavarovanje s premoženjem ustreza primernim standardom pravne varnosti, kakor je navedeno v Prilogi VIII.

1. Ob upoštevanju odobritve pristojnih organov lahko kreditna institucija uporablja metodo notranjih modelov (IMM) za izračun vrednosti izpostavljenosti za posle iz odstavka 2(i) dela 2, ali za posle iz odstavka 2(ii) do (iv) dela 2, ali za posle iz odstavka 2(i) do (iv) dela 2. Vsak od teh primerov lahko vključuje tudi posle iz odstavka 2(v) dela 2. Kreditne institucije se lahko odločijo, da ne bodo uporabljale te metode za izpostavljenosti, ki so materialno nepomembne po velikosti in tveganju. Za uporabo IMM kreditna institucija mora izpolnjevati navedene zahteve iz tega dela.

2. Ob upoštevanju, da se odobravanje pristojnih organov za uporabo IMM lahko izvaja postopoma po različnih vrstah poslov, lahko v tem času kreditna institucija uporablja metode iz dela 3 ali dela 5. Ne glede na ostanek tega dela se od kreditnih institucij ne zahteva uporaba posebnega tipa modela.

3. Za vse posle z izvedenimi finančnimi instrumenti, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) in za vse transakcije z dolgim rokom poravnave, za katere kreditna institucija ni prejela dovoljenja za uporabo IMM, kreditna institucija uporablja metode iz dela 3 ali dela 5. Kombinirana uporaba teh dveh metod je trajno dovoljena znotraj skupine. Kombinirana uporaba teh dveh metod v okviru pravne osebe se lahko dovoli samo za posle iz odstavka 19 dela 5.

4. Kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje za uporabo IMM, ne smejo ponovno začeti uporabljati metod iz dela 3 ali dela 5, razen iz dokazano upravičenega razloga in pod pogojem, da jim to odobrijo pristojni organi. Če kreditna institucija preneha izpolnjevati zahteve iz tega dela, pristojnemu organu predloži načrt za pravočasno ponovno uskladitev z zahtevami ali pa dokaže, da je učinek neizpolnjevanja zahtev nebistven.

5. Vrednost izpostavljenosti se meri na ravni niza pobotov. Model podrobno določa porazdelitev napovedi sprememb tržnih vrednosti niza pobotov, ki se lahko pripiše spremembam tržnih spremenljivk, kakršne so obrestne mere in devizni tečaji. Model nato izračuna vrednost izpostavljenosti na niz pobotov na vsak prihodnji datum glede na spremembe tržnih spremenljivk. Za nasprotne stranke, katerih izpostavljenosti so zavarovane s kritji (margined counterparties), lahko model zajema tudi prihodnja gibanja vrednosti zavarovanja s premoženjem.

6. Kreditne institucije lahko vključijo upravičeno zavarovanje s finančnim premoženjem, kakor je opredeljeno v odstavku 11 dela 1 Priloge VIII te direktive in odstavku 9 Priloge II Direktive 2006/49/ES, v svoje napovedovalne porazdelitve sprememb tržnih vrednosti niza pobotov, če so za zavarovanje s premoženjem izpolnjene zahteve po količini, kakovosti in podatkih za IMM.

7. Vrednost izpostavljenosti se izračuna kot zmnožek alfe (α) in dejanske pričakovane pozitivne izpostavljenosti (dejanska EPE):

vrednost izpostavljenosti = α × dejanska EPE

kjer je:

alfa (α) je 1,4, vendar lahko pristojni organi zahtevajo višjo α, in dejanska EPE se izračuna z oceno pričakovane izpostavljenosti (EEt) kot povprečne izpostavljenosti na prihodnji datum t, pri čemer je povprečje vzeto iz možnih prihodnjih vrednosti ustreznih dejavnikov tržnega tveganja. Notranji model ocenjuje EE na časovni vrsti več prihodnjih datumov t1, t2, t3 itd.

8. Dejanska EE se izračunava kot:

dejanska EEtk = max(dejanska EEtk-1; EEtk) EEtk)

kjer je:

tekoči datum je označen kot t0 in dejanska EEt0 je enaka tekoči izpostavljenosti.

9. V skladu s tem je dejanska EPE povprečje dejanske EE v prvem letu prihodnje izpostavljenosti. Če vse pogodbe v nizu pobotov zapadejo prej kakor v enem letu, je EPE povprečje pričakovane izpostavljenosti do zapadlosti vseh pogodb v nizu pobotov. Dejanska EPE se izračuna kot tehtano povprečje dejanske EE:

kjer:

uteži Δtk = tk – tk-1 dopuščajo izračun prihodnjih izpostavljenosti na datume, ki niso enakomerno časovno porazdeljeni.

10. Velikosti EE ali konične izpostavljenosti se izračunajo na podlagi porazdelitve izpostavljenosti, ki upošteva možne nenormalnosti v porazdelitvi izpostavljenosti.

11. Kreditne institucije lahko uporabijo mero, ki je bolj konzervativno kakor je zmnožek α in dejanske EPE, kakor je izračunana v skladu z zgoraj navedeno enačbo, za vsako nasprotno stranko.

12. Ne glede na odstavek 7 lahko pristojni organi dovolijo kreditnim institucijam, da uporabijo svoje lastne ocene α, ob upoštevanju praga 1,2 za α, pri čemer je α enako razmerju med ekonomskim kapitalom, ki izhaja iz popolne simulacije izpostavljenosti do vseh nasprotnih strank (števec), in ekonomskim kapitalom izračunanim na podlagi EPE (imenovalec). V imenovalcu se EPE šteje kot določen neplačan znesek dolga. Kreditne institucije dokažejo, da njihove lastne ocene α v števcu zajemajo bistvene vire stokastične odvisnosti (korelacije) razporeditve tržnih vrednosti poslov ali portfeljev poslov do vseh nasprotnih strank. Lastne ocene α upoštevajo razdrobljenost portfeljev.

13. Kreditna institucija zagotovi, da se števec in imenovalec za α izračunata dosledno glede na metodologijo modeliranja, specifikacije parametrov in sestavo portfelja. Uporabljeni pristop temelji na notranjem ekonomskem kapitalu kreditne institucije, je dobro dokumentiran in je predmet neodvisnega ovrednotenja. Poleg tega kreditne institucije preverjajo lastne ocene α vsaj vsako četrtletje oziroma bolj pogosto, kadar se sestava portfelja spreminja. Kreditne institucije tudi ocenjujejo tveganje, ki izhaja iz modela.

14. Kjer je to primerno, bi nestanovitnosti in korelacije dejavnikov tržnega tveganja, uporabljene v skupni simulaciji tržnega in kreditnega tveganja, morale biti pogojene z dejavnikom kreditnega tveganja, da bi prikazale potencialna povečanja nestanovitnosti ali korelacije v obdobju gospodarske recesije.

15. Če se za niz pobotov uporablja dogovor o kritju, kreditne institucije uporabijo eno od naslednjih meril EPE:

Minimalne zahteve za EPE model

16. Model EPE kreditne institucije izpolnjuje operativne zahteve iz odstavkov 17 do 41.

17. Kreditna institucija vzpostavi kontrolno enoto, ki je pristojna za oblikovanje in izvajanje njenega sistema upravljanja CCR, vključno z začetnim in sprotnim ovrednotenjem notranjega modela. Ta enota kontrolira celovitost vhodnih podatkov ter izdeluje in analizira poročila o rezultatih modela glede merjenja tveganj kreditne institucije, vključno z ovrednotenjem odnosa med merami izpostavljenosti tveganjem ter kreditnimi in trgovalnimi limiti. Ta enota je neodvisna od enote za poslovanje s krediti in enote trgovanja in ni izpostavljena neprimernim vplivom; enota ima primerno osebje; enota poroča neposredno višjemu vodstvu kreditne institucije. Delo te enote je tesno vključeno v procese vsakodnevnega upravljanja s kreditnimi tveganji kreditne institucije. Njeni rezultati so v skladu s tem sestavni del procesa načrtovanja, spremljanja in kontroliranja kreditnega tveganja in celotnega profila tveganja kreditne institucije.

18. Kreditna institucija ima politike, procese in sisteme upravljanja CCR, ki so zanesljivi in se izvajajo celovito. Zanesljiv okvir upravljanja CCR vključuje prepoznavanje, merjenje, upravljanje, odobritev in notranje poročanje o CCR.

19. Politike kreditne institucije za upravljanje s tveganji upoštevajo tržna, likvidnostna ter pravna in operativna tveganja, ki jih je mogoče povezati s CCR. Kreditna institucija ne sklepa poslov z nasprotno stranko, če ne preveri njene kreditne sposobnosti, in primerno upošteva kreditno tveganje pri poravnavi in pred poravnavo posla. Ta tveganja se upravljajo čim bolj celovito na ravni nasprotne stranke (s seštevanjem izpostavljenosti nasprotne stranke z drugimi kreditnimi izpostavljenostmi) in na ravni celotne kreditne institucije.

20. Uprava kreditne institucije ter višje vodstvo se aktivno vključujejo v proces kontrole CCR in to obravnavajo kot bistveni vidik poslovanja, kateremu je treba nameniti znatna sredstva. Višje vodstvo se zaveda omejitev in predpostavk uporabljenih v modelu ter vpliva, ki ga lahko imajo na zanesljivost dobljenih podatkov. Višje vodstvo upošteva tudi negotovosti tržnega okolja ter operativne zadeve in so seznanjeni, kako so te odražane v modelu.

21. V tej zvezi, samo raven vodstva z dovolj visoko ravnijo pristojnosti za izvajanje tako znižanj pozicij, ki jih odobrijo posamezni vodje pri poslovanju s krediti ali trgovci, kot znižanj celotne izpostavljenosti CCR kreditne institucije, pregleduje dnevna poročila o izpostavljenostih kreditne institucije do CCR.

22. Sistem upravljanja CCR kreditne institucije se uporablja v povezavi z notranjimi kreditnimi in trgovalnimi limiti. V tej zvezi so kreditni limiti in limiti za trgovanje povezani z modelom merjenja tveganja kreditne institucije na način, ki je ves čas dosleden in ga osebje, ki odobravajo kredite in trgujejo, ter višje vodstvo dobro razumejo.

23. Merjenje CCR kreditne institucije vključuje merjenje dnevne in med dnevne uporabe kreditnih linij. Kreditna institucija meri tekoče izpostavljenosti bruto in neto glede na zavarovanje s premoženjem, ki ga ima. Kreditna institucija na ravni portfelja in na ravni nasprotne stranke izračuna in spremlja konično izpostavljenost ali potencialno prihodnjo izpostavljenost (PFE) v intervalu zaupanja, ki ga sama izbere. Kreditna institucija upošteva velike pozicije ali koncentracije pozicij, ki jih ima po skupinah povezanih nasprotnih strank, po gospodarskih panogah, po trgih itd.

24. Kreditna institucija ima vzpostavljen rutinski in natančen program testiranja izjemnih situacij, kot dodatek k analizi CCR na podlagi vsakodnevnih rezultatov modela za merjenje tveganj kreditne institucije. Višje vodstvo redno pregleduje rezultate tega testiranja izjemnih situacij, ki so odražani v politikah CCR in v limitih, ki jih določi vodstvo ter uprava. Če testiranje izjemnih situacij pokaže posebno ranljivost v določenih okoliščinah, se takoj sprejmejo ukrepi za primerno upravljanje teh tveganj.

25. Kreditna institucija ima rutinske postopke za zagotavljanje skladnosti z dokumentiranim nizom internih politik, kontrol in postopkov v zvezi z delovanjem sistema za upravljanje CCR. Sistem upravljanja CCR kreditne institucije je natančno dokumentiran in zagotavlja razlago empiričnih tehnik, ki se uporabljajo za merjenje CCR.

26. Kreditna institucija redno opravlja neodvisen pregled sistema upravljanja CCR preko lastnega procesa interne revizije. Ta pregled vključuje tako delovanje enot za kreditiranje in trgovanje, kot tudi neodvisne enote za kontrolo CCR. Pregled celotnega procesa upravljanja CCR poteka redno (v idealnih razmerah najmanj enkrat na leto) in posebej obravnava vsaj:

27. Porazdelitev izpostavljenosti, oblikovane z notranjim modelom, uporabljena za izračun efektivne EPE, je vključena v vsakodnevnem procesu upravljanja CCR kreditne institucije. V skladu s tem rezultati notranjega modela igrajo ključno vlogo pri odobravanju kreditov, upravljanju CCR, notranji razporeditvi kapitala in upravljanju kreditne institucije.

28. Kreditna institucija vodi evidenco uporabe notranjih modelov, ki oblikujejo razporeditev izpostavljenosti do CCR. Na ta način kreditna institucija dokaže, da je vsaj eno leto pred odobritvijo pristojnih organov uporabljala notranji model, ki izpolnjuje minimalne zahteve za izračun porazdelitve izpostavljenosti, na kateri temelji izračun EPE.

29. Notranji model, ki se uporablja za pripravo porazdelitve izpostavljenosti CCR, je del okvira za upravljanje CCR, ki vključuje ugotavljanje, merjenje, upravljanje, odobritev in interno poročanje CCR. Ta okvir vključuje merjenje uporabe kreditnih linij (seštevanje izpostavljenosti nasprotne stranke z drugimi kreditnimi izpostavljenostmi) in razporejanje ekonomskega kapitala. Poleg EPE (merjenje prihodnje izpostavljenosti) kreditna institucije meri in upravlja tekoče izpostavljenosti. Če je primerno, kreditna institucija meri tekoče izpostavljenosti bruto in neto na podlagi zavarovanja s premoženjem. Test uporabnosti je izpolnjen, če kreditna institucija uporablja druge mere CCR, kakor sta konična izpostavljenost ali potencialna prihodnja izpostavljenost (PFE), na podlagi porazdelitve izpostavljenosti, oblikovane z istim modelom za izračun EPE.

30. Po potrebi bo kreditna institucija imela sistemsko zmogljivost za dnevno ocenjevanje EE, razen če pristojnim organom dokaže, da njene izpostavljenosti do CCR upravičujejo manj pogosto izračunavanje. Kreditna institucija izračunava EE po časovnem načrtu napovedovalnih obdobij, ki primerno prikazuje časovno strukturo prihodnjih denarnih tokov in zapadlosti pogodb ter na način, ki je skladen s pomembnostjo in sestavo izpostavljenosti.

31. Izpostavljenost se meri, spremlja in kontrolira na podlagi časa trajanja vseh pogodb v nizu pobotov (ne samo v času enega). Kreditna institucija ima vzpostavljene postopke za ugotavljanje in kontrolo tveganj do nasprotnih strank, če je izpostavljenost daljša od enega leta. Poleg tega je napovedano povečanje izpostavljenost podatek, ki se upošteva v notranjem modelu ekonomskega kapitala kreditne institucije.

32. Kreditna institucija vzpostavi zanesljive procese za testiranje izjemnih situacij, ki se uporabljajo pri presoji interne ocene ustreznosti višine kapitalske zahteve za CCR. Ti izračuni izjemnih situacij se primerjajo z izračuni EPE in kreditna institucija jih obravnava v okviru njenega procesa ocenjevanja kapitalske ustreznosti. Testiranje izjemnih situacij vključuje tudi ugotavljanje morebitnih dogodkov ali prihodnjih sprememb v gospodarskem okolju, ki bi lahko neugodno vplivale na kreditne izpostavljenosti kreditne institucije, ter presojo zmožnosti kreditne institucije, da vzdrži take spremembe.

33. Kreditna institucija opravi test v izjemnih situacijah za njene izpostavljenosti CCR, vključno s skupnim testiranjem dejavnikov tržnega in kreditnega tveganja. Testi izjemnih situacij za CCR upoštevajo tveganje koncentracije (do ene same nasprotne stranke ali do skupin nasprotnih strank), tveganje korelacije med tržnim in kreditnim tveganjem ter tveganje, da bi lahko zaprtje pozicij nasprotne stranke povzročila velik premik na trgu. Tako testiranje izjemnih situacij upošteva tudi vpliv na lastne pozicije kreditne institucije, ki ga imajo taki premiki na trgu, ter vključuje tak vpliv v svojo oceno CCR.

34. Kreditne institucije primerno obravnavajo izpostavljenosti, ki povzročajo veliko stopnjo splošnega tveganja zaradi neugodnih gibanj.

35. Kreditna institucija ima vzpostavljene postopke za ugotavljanje, spremljanje in kontrolo primerov posebnega tveganja zaradi neugodnih gibanj, ki nastopi s sklenitvijo posla trgovanja in se nadaljuje preko celotnega trajanja posla.

36. Notranji model odraža pogoje in specifikacije oziroma lastnosti posla pravočasno, celovito in na konzervativen način. Taki pogoji vključujejo med drugim pogodbene nominalne vrednosti, zapadlost, referenčna sredstva, dogovore o kritju in dogovore o pobotu. Pogoji in specifikacije se hranijo v varovani bazi podatkov, ki se formalno in redno revidira. Proces za priznavanje dogovorov o pobotu zahteva potrditev pravnega osebja, s katero se preveri pravna izvršljivost pobota, neodvisna enota pa zagotovi vnos v bazo podatkov. Prenos pogojev in podatkov o specifikaciji posla v notranji model je predmet notranjega revidiranja. Med notranjim modelom in sistemi baz izvornih podatkov pa obstajajo formalni procesi usklajevanja za trajno preverjanje, ali so pogoji in specifikacije posla pravilno ali vsaj konzervativno izraženi v EPE.

37. Notranji model uporablja tekoče tržne podatke za izračun tekočih izpostavljenosti. Pri uporabi preteklih podatkov za ocenjevanje nestanovitnosti in korelacij se uporabljajo podatki za vsaj tri pretekla leta, ki se posodabljajo vsako četrtletje ali bolj pogosto, če to omogočajo pogoji na trgu. Podatki obsegajo celoten spekter gospodarskih razmer, na primer celoten poslovni cikel. Enota, neodvisna od poslovne enote, preverja cene, ki jih navede poslovna enota. Podatki se pridobivajo neodvisno od poslovnih enot, se pravočasno in na pravi način vnašajo v notranji model in se vzdržujejo v varovani bazi podatkov, ki se formalno in redno revidira. Kreditna institucija ima tudi dobro razvit proces za preverjanje kvalitete podatkov, s katerim se odstranjujejo napačni podatki in/ali anomalije. Če se notranji model opira na približke (proxies) tržnih podatkov, vključno s podatki za nove produkte, za katere morda niso na voljo podatki za tri pretekla leta, notranje politike kreditne institucije najdejo primerne približke podatkov, kreditna institucija pa empirično dokaže, da pridobljeni podatki zagotavljajo konzervativno predstavo o tveganju, ki ga prinašajo neugodne razmere na trgu. Če notranji model upošteva učinke zavarovanja s premoženjem na spremembe tržne vrednosti niza pobotov, kreditna institucija vzdržuje primerne pretekle podatke za modeliranje nestanovitnosti zavarovanja s premoženjem.

38. Model EPEje predmet notranjega procesa ovrednotenja. Proces je jasno napisan v politikah in postopkih kreditne institucije. Proces ovrednotenja navaja vrsto testiranja, potrebnega za zagotovitev celovitosti modela in za ugotavljanje pogojev, pod katerimi se predpostavke kršijo in lahko povzročijo podcenjevanje vrednosti EPE modela. Proces ovrednotenja vključuje pregled razumljivosti modela EPE.

39. Kreditna institucija spremlja primerna tveganja in ima vzpostavljene procese za prilagajanje svojih ocen EPE, kadar postanejo navedena tveganja pomembna. To vključuje naslednje:

40. Kreditna institucija, ki je kvalificirana za opravljanje pobotov transakcij, ima vzpostavljene notranje postopke za preverjanje, da je transakcija pred vključitvijo v niz pobotov krita s prisilno izvršljivim dvostranskim dogovorom o pobotu, ki izpolnjuje zahteve iz dela 7.

41. Kreditna institucija, ki uporablja zavarovanje s premoženjem za zmanjševanje svojega CCR, ima vzpostavljene postopke za preverjanje, da pred priznanjem vpliva zavarovanja s premoženjem v svojih izračunih, zavarovanje s premoženjem ustreza primernim standardom pravne gotovosti, kakor je navedeno v Prilogi VIII.

42. Model EPE kreditne institucije izpolnjuje naslednje zahteve po ovrednotenju:

Če testiranje za nazaj preteklih podatkov pokaže, da model ni dovolj natančen, pristojni organi umaknejo dovoljenje za uporabo modela ali naložijo ustrezne ukrepe, da zagotovijo takojšnjo izboljšavo modela. V skladu s členom 136 lahko zahtevajo tudi dodaten kapital.

(a) Vrste možnega pogodbenega pobotanja, ki jih pristojni organi lahko priznajo

V tem delu „nasprotna stranka“ pomeni kateri koli subjekt (vključno s fizičnimi osebami), ki je sposoben skleniti pogodbo o pobotu in „pogodba o pobotu med različnimi kategorijami produktov“ pomeni pisni dvostranski sporazum med kreditno institucijo in nasprotno stranko, ki vzpostavi enotno pravno obveznost, ki zajema vse vključene okvirne pogodbe o pobotu in posle, razvrščene v različne produktne kategorije. Pogodbe o pobotu med različnimi kategorijami produktov zajemajo samo dvostranske pobote.

Za namene pobota med različnimi kategorijami produktov se kot različne produktne kategorije štejejo naslednje:

Pristojni organi lahko za naslednje vrste pogodb o pobotanju priznajo, da zmanjšujejo tveganje:

(b) Pogoji za priznavanje

Pristojni organi lahko za pogodbe o pobotanju priznajo, da zmanjšujejo tveganje, le pod naslednjimi pogoji:

Pristojni organi se morajo strinjati s tem, da so pogodbe o pobotanju pravno veljavne po pravu vsake upoštevane pristojnosti, če je treba, se o tem posvetujejo z drugimi zadevnimi pristojnimi organi. Če se kateri koli pristojni organ ne strinja s tem, se dogovoru o pobotanju ne prizna, da zmanjšuje tveganje za katero koli nasprotno stranko.

Pristojni organi lahko sprejmejo obrazložena pravna mnenja, ki so sestavljena glede na vrsto pogodb o pobotanju.

Pogodbi se ne more priznati, da zmanjšuje tveganje, kadar vsebuje določilo, s katerim je sodelujoči stranki, ki ni v zaostanku z izpolnitvijo, dovoljeno, da plačuje omejene zneske ali sploh ne plačuje v korist stranke, ki zaostaja z izpolnitvijo, čeprav je ta neto upnik (t.i. walkaway klavzula).

Poleg zgoraj navedenega morajo biti za pogodbe o pobotu med različnimi kategorijami produktov izpolnjena naslednja merila:

(c) Učinki priznanja

Pobot za namene delov 5 in 6 se priznava tako, kot je tam navedeno.

Če države članice kreditnim institucijam dovolijo izbiro metode, morajo te izbrano metodo uporabljati dosledno.

Za izračun potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti v skladu z zgornjo formulo se lahko popolnoma ustrezajoče si pogodbe, vključene v dogovor o pobotu, upoštevajo kot enotna pogodba, katere nominalni znesek je enaka neto prejemkom. Popolnoma ustrezajoče si pogodbe so nestandardizirane terminske pogodbe na tujo valuto ali podobne pogodbe, v katerih je nominalni znesek enaka denarnim tokovom, če ti zapadejo na isti dan ter so v celoti ali delno poravnani v isti valuti.

Pri uporabi dela 4 se pri koraku (a)

1. Izvedeni finančni instrumenti na obrestno mero:

2. Izvedeni finančni instrumenti na tujo valuto in zlato:

3. Izvedeni finančni instrumenti podobnega značaja kakor tiste v točkah 1(a) do (e) in 2(a) do (d) o drugih referenčnih postavkah ali indeksov. To vključuje najmanj vse instrumente, določene v točkah 4 do 7, 9 in 10 oddelka C Priloge I Direktive 2004/39/ES, ki drugače niso vključeni v odstavku 1 ali 2.

1. Uprava iz člena 11 opredeli ukrepe v zvezi z ločevanjem dolžnosti v organizaciji in preprečevanjem navzkrižnih interesov.

2. Uprava iz člena 11 odobri in redno pregleduje strategije in politike za prevzemanje, upravljanje, spremljanje in zmanjševanje tveganj, katerim je ali bi lahko bila izpostavljena kreditna institucija, vključno s tveganji, ki jih predstavlja makroekonomsko okolje, v katerem institucija posluje, glede na stanje poslovnega cikla.

3. Odobritev kreditov temelji na zanesljivih in natančno opredeljenih merilih. Proces odobravanja, spreminjanja, obnavljanja in refinanciranja kreditov je jasno določen.

4. Stalno upravljanje in spremljanje portfeljev in izpostavljenosti, občutljivih na kreditno tveganje, vključno z ugotavljanjem in upravljanjem problematičnih kreditov ter oblikovanjem primernih oslabitev in rezervacij, se izvaja s pomočjo učinkovitih sistemov.

5. Razpršenost kreditnih portfeljev je ustrezna glede na ciljne trge in splošno strategijo kreditne institucije.

6. Tveganje, da bi se lahko priznane tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja, ki jih uporablja kreditna institucija, izkazale za manj učinkovite od pričakovanj, se obravnava in kontrolira v skladu s pisnimi politikami in postopki.

7. Tveganje koncentracije zaradi izpostavljenosti do nasprotnih strank, skupin povezanih nasprotnih strank ter nasprotnih strank v istem gospodarskem sektorju, v isti geografski regiji ali v isti dejavnosti ali na področju istega blaga, uporaba tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja, vključno zlasti z velikimi posrednimi kreditnimi izpostavljenostmi (npr. enemu samemu izdajatelju zavarovanja s premoženjem), se obravnavajo in kontrolirajo v skladu s pisnimi politikami in postopki.

8. Tveganja zaradi poslov listinjenja, v okviru katerih so kreditne institucije v vlogi vlagatelja, originatorja ali sponzorja, se ovrednotijo in obravnavajo s primernimi politikami in postopki. Te politike in postopki zlasti zagotavljajo, da se ekonomska vsebina posla v celoti odraža v oceni tveganja in odločitvah uprave.

9. Kreditne institucije, ki so originatorji obnavljajočih se poslov listinjenja, ki vsebujejo določbe o predčasnem odplačilu dolga, vzpostavijo likvidnostne načrte za odpravljanje posledic načrtovanega in predčasnega odplačila.

10. Izvajajo se politike in postopki za merjenje in obvladovanje vseh bistvenih virov in vplivov tržnih tveganj.

11. Vzpostavijo se sistemi za ovrednotenje in upravljanje s tveganjem zaradi morebitnih sprememb obrestnih mer, ki vplivajo na bančne aktivnosti kreditne institucije.

12. Izvajajo se politike in procesi za ovrednotenje in upravljanje izpostavljenosti operativnemu tveganju, ki upoštevajo tudi dogodke vrste „majhna frekvenca – velik vpliv“. Kreditne institucije brez poseganja v opredelitev iz člena 4(22) določijo, kaj predstavlja operativno tveganje za namene navedenih politik in postopkov.

13. Pripravijo se krizni načrti in načrti neprekinjenega poslovanja, ki kreditni instituciji zagotovijo možnost neprekinjenega poslovanja in omejitev izgub v primeru resne motnje poslovanja.

14. Vzpostavijo se trajne in v prihodnost usmerjene politike in procesi za merjenje in upravljanje neto pozicije sredstev ter zahteve. Preučijo se različni scenariji, predpostavke, ki so podlaga za odločitve v zvezi z neto pozicijami sredstev, pa se redno pregledujejo.

15. Pripravijo se krizni načrti za ravnanje v primerih likvidnostnih kriz.

1. Brez poseganja v odstavke 2 do 7 se izpostavljenostim do enot centralne ravni držav in centralnih bank dodeli utež tveganja 100 %.

2. Ob upoštevanju odstavka 3 se dodeli izpostavljenostim do enot centralne ravni držav in centralnih bank, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane zunanje bonitetne institucije (ECAI), utež tveganja v skladu s tabelo 1, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete, ki jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI.

3. Izpostavljenostim do Evropske centralne banke se dodeli utež tveganja 0 %.

4. Izpostavljenostim do enot centralne ravni držav in centralnih bank držav članic, denominiranim in financiranim v domači valuti centralne ravni države in centralne banke, se dodeli utež tveganja z vrednostjo 0 %.

5. Kadar pristojni organi tretje države, katere nadzorna in regulativna ureditev je vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Skupnosti, dodelijo utež tveganja, ki je nižja od uteži, navedene v odstavkih 1 do 2, izpostavljenostim do enot centralne ravni svoje države in centralne banke, denominiranim in financiranim v domači valuti, lahko države članice dovolijo svojim kreditnim institucijam, da takim izpostavljenostim dodelijo uteži tveganja na enak način.

6. Bonitetne ocene kreditne izvozne agencije priznajo pristojni organi, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

7. Izpostavljenostim, za katere je za namene tehtanja tveganosti priznana bonitetna ocena kreditne izvozne agencije, se dodeli utež tveganja v skladu s tabelo 2.

8. Brez poseganja v odstavke 9 do 11 se izpostavljenostim do enot regionalne ali lokalne ravni držav dodeli utež tveganja na enak način kakor se izpostavljenostim do institucij. Ta obravnava je neodvisna od diskrecijske pravice iz člena 80(3). Prednostna obravnava za kratkoročne izpostavljenosti iz odstavkov 31, 32 in 37 se ne uporablja.

9. Izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni države se lahko obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni države, pod jurisdikcijo katere so ustanovljene, če ni nikakršne razlike v tveganju med takimi izpostavljenostmi, zato ker imajo enote regionalne in lokalne ravni države moč pridobivanja prihodkov ter zaradi obstoja posebnih institucionalnih ureditev, ki zmanjšujejo tveganje neplačila.

Pristojni organi pripravijo in objavijo seznam enot regionalne in lokalne ravni države, katerim se dodeli utež tveganja kot enotam centralne ravni države.

10. Izpostavljenosti do cerkev in verskih skupnosti se obravnavajo kot izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni držav, če so cerkve in verske skupnosti ustanovljene v obliki pravnih oseb javnega prava in če pobirajo davke v skladu z zakonodajo, ki jim daje to pravico, pri tem je izvzet odstavek 9. V tem primeru se za namene člena 89(1)(a) ne izključi odobritve za uporabo pododdelka 1 oddelka 3 poglavja 2 naslova V.

11. Kadar pristojni organi pod jurisdikcijo tretje države, katere nadzorna in regulativna ureditev je vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Skupnosti, obravnavajo izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni države kot izpostavljenosti do enot centralne ravni svoje države, lahko države članice svojim kreditnim institucijam dovolijo, da dodelijo izpostavljenostim do takih enot regionalne in lokalne ravni države uteži tveganja na enak način.

12. Brez poseganja v odstavke 13 do 17 se izpostavljenostim do upravnih organov in nekomercialnih podjetij dodeli utež tveganja 100 %.

13. Brez poseganja v odstavke 14 do 17 se izpostavljenostim do oseb javnega sektorja dodeli utež tveganja 100 %.

14. Ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov se lahko izpostavljenosti do oseb javnega sektorja obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij. Pristojni organi uveljavljajo to diskrecijsko pravico neodvisno od uveljavljanja diskrecijske pravice iz člena 80(3). Prednostna obravnava za kratkoročne izpostavljenosti iz odstavkov 31, 32 in 37 se ne uporablja.

15. V izjemnih primerih se lahko izpostavljenosti do oseb javnega sektorja obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni države, pod jurisdikcijo katere so ustanovljene, če je tveganje teh izpostavljenosti po mnenju pristojnih organov enako, zato ker dajo enote centralne ravni države ustrezno jamstvo.

16. Če pristojni organi ene države članice uveljavljajo diskrecijsko pravico in tako obravnavajo izpostavljenosti do oseb javnega sektorja kot izpostavljenosti do institucij ali kot izpostavljenosti do enot centralne ravni države, pod jurisdikcijo katere so ustanovljene, lahko pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim institucijam, da dodelijo uteži tveganja za izpostavljenosti do takih oseb javnega sektorja na enak način.

17. Kadar pristojni organi pod jurisdikcijo tretje države, katere nadzorna in regulativna ureditev je vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Skupnosti, obravnavajo izpostavljenosti do oseb javnega sektorja kot izpostavljenosti do institucij, lahko države članice svojim kreditnim institucijam dovolijo, da dodelijo izpostavljenostim do takih oseb javnega sektorja uteži tveganja na enak način.

18. Za namene členov 78 do 83 se Medameriška investicijska korporacija, Črno-morska trgovinska in razvojna banka in Centralno-ameriška banka za gospodarsko integracijo obravnavajo kot multilateralne razvojne banke (MDB).

19. Brez poseganja v odstavka 20 in 21 se izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank obravnavajo na enak način kot izpostavljenosti do institucij v skladu z odstavki 29 do 32. Prednostna obravnava za kratkoročne izpostavljenosti iz odstavkov 31, 32 in 37 se ne uporablja.

20. Izpostavljenostim do naslednjih multilateralnih razvojnih bank se dodeli utež tveganja 0 %:

21. Deležu neplačanega kapitala, vpisanega v Evropski investicijski sklad, se dodeli utež tveganja 20 %.

22. Izpostavljenostim do naslednjih mednarodnih organizacij se dodeli utež tveganja 0 %:

23. Pri določanju uteži tveganja za izpostavljenosti do institucij se uporablja ena od dveh metod, opisanih v odstavkih 26 do 27 in 29 do 32.

24. Brez poseganja v druge določbe odstavkov 23 do 39 se izpostavljenosti do finančnih institucij, ki imajo dovoljenje in ki jih nadzirajo pristojni organi za dovoljenje in nadzor kreditnih institucij in za katere veljajo enakovredne bonitetne zahteve kot za kreditne institucije, obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij.

25. Izpostavljenostim do neocenjene institucije se ne dodeli nižja utež tveganja od tiste, ki se uporablja za izpostavljenosti do enot centralne ravni njene države.

26. Izpostavljenostim do institucij se dodelijo uteži tveganja v skladu s tabelo 3 glede na stopnjo kreditne kvalitete, ki se dodeli izpostavljenostim do enot centralne ravni države, pod jurisdikcijo katere je ustanovljena institucija.

27. Utež tveganja za izpostavljenosti do institucij, ustanovljenih v državah, katerih enote centralne ravni države niso ocenjene, ne presega 100 %.

28. Za izpostavljenosti do institucij s trimesečnim ali krajšim prvotnim dejanskim rokom trajanja je utež tveganja 20 %.

29. Izpostavljenostim do institucij s preostalo zapadlostjo več kakor tri mesece, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu s tabelo 4, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete, ki jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI.

30. Izpostavljenostim do neocenjenih institucij se dodeli utež tveganja 50 %.

31. Izpostavljenostim do institucij s preostalo zapadlostjo tri mesece ali manj, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu s tabelo 5, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete, ki jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI:

32. Izpostavljenostim do neocenjenih institucij s prvotno dejansko zapadlostjo tri mesece ali manj se dodeli utež tveganja 20 %.

33. Če se za izpostavljenosti do institucij uporabi metoda iz odstavkov 29 do 32, je interakcija s kratkoročnimi ocenami posameznih izpostavljenosti naslednja.

34. Če ocene kratkoročne izpostavljenosti ni, se splošna prednostna obravnava za kratkoročne izpostavljenosti, kakor je navedeno v odstavku 31, uporablja za vse izpostavljenosti do institucij z rokom zapadlosti do tri mesece.

35. Če obstaja kratkoročna ocena in če taka ocena določa uporabo ugodnejše ali popolnoma enake uteži tveganja kakor uporaba splošne prednostne obravnave kratkoročnih izpostavljenosti, kakor je navedeno v odstavku 31, potem se kratkoročna ocena uporablja samo za navedeno ocenjeno izpostavljenost. Za druge kratkoročne izpostavljenosti se uporablja splošna prednostna obravnava za kratkoročne izpostavljenosti, kakor je navedeno v odstavku 31.

36. Če obstaja kratkoročna ocena in če taka ocena določa uporabo manj ugodne uteži tveganja kakor uporaba splošne prednostne obravnave kratkoročnih izpostavljenosti, kakor je navedeno v odstavku 31, potem se splošna prednostna obravnava kratkoročnih izpostavljenosti ne uporablja in se vsem neocenjenim kratkoročnim terjatvam dodeli enaka ocena tveganja kakor se uporablja v skladu z obstoječo kratkoročno oceno.

37. Izpostavljenostim do institucij s preostalo zapadlostjo 3 mesece ali manj, denominiranim in financiranim v nacionalni valuti, lahko pristojni organ v primeru obeh metod, opisanih v odstavkih 26 do 27 in 29 do 32, dodeli utež tveganja, ki je eno kategorijo manj ugodna od prednostne uteži tveganja, kakor je opisano v odstavkih 4 in 5 in ki je dodeljena izpostavljenostim do enot centralne ravni države.

38. Izpostavljenostim z rokom zapadlosti 3 mesece ali manj, denominiranim in financiranim v nacionalni valuti kreditojemalca, se v nobenem primeru ne dodeli utež tveganja manj kakor 20 %.

39. Naložbam v instrumente lastniškega ali regulatornega kapitala, ki jih izdajo institucije, se dodeli utež tveganja 100 %, razen če se ne odštejejo od lastnih sredstev.

40. Če obstaja izpostavljenost do institucije v obliki obveznih rezerv, ki jih vzdržuje kreditna institucija zaradi zahtev ECB ali centralne banke države članice, lahko države članice dovolijo uporabo uteži tveganja, ki velja za izpostavljenosti do centralne banke zadevne države članice, če

41. Izpostavljenostim, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu s tabelo 6, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete, ki jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI.

42. Izpostavljenostim, za katere taka bonitetna ocena ni na razpolago, se dodeli utež tveganja v višini 100 % ali v višini, kot se dodeli enotam centralne ravni države podjetja, če je slednja višja.

43. Izpostavljenostim, ki izpolnjujejo merila iz člena 79(2), se dodeli utež tveganja 75 %.

44. Brez poseganja v odstavke 45 do 60 se izpostavljenostim, ki so v celoti zavarovane z nepremičninami, dodeli utež tveganja 100 %.

45. Izpostavljenostim ali kateremu koli delu izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, ki jih lastnik ali upravičenec v primeru osebnih investicijskih podjetij zaseda ali oddaja ali jih bo zasedal ali oddajal, se dodeli utež tveganja 35 %.

46. Izpostavljenostim, ki so v celoti in popolnoma zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z delnicami v finskih stanovanjsko nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s finskim Zakonom o nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo, in ki se nanašajo na stanovanjske nepremičnine, ki jih posojilojemalec zaseda ali oddaja ali jih bo zasedal ali oddajal, se dodeli utež tveganja 35 %.

47. Za izpostavljenosti do zakupnika pri poslih zakupa premoženja v zvezi s stanovanjskimi nepremičninami, kjer je kreditna institucija zakupodajalec in ima zakupnik možnost nakupa, se določi 35 % utež tveganja, pod pogojem da se pristojni organ prepriča, da je izpostavljenost kreditne institucije v celoti in popolnoma zavarovana z njeno lastninsko pravico na premoženju.

48. Pri izvajanju svoje presoje za namene odstavkov 45 do 47 pristojni organi ugotovijo, da so njihove zahteve izpolnjene le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

49. Pristojni organi lahko opustijo pogoj iz odstavka 48(b) za izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, če imajo dokazila, da je na njihovem ozemlju že dolgo prisoten dobro razvit trg stanovanjskih nepremičnin, na katerem so stopnje izgub dovolj nizke, da upravičijo tako obravnavo.

50. Če pristojni organi ene države članice uveljavljajo diskrecijsko pravico iz odstavka 49, lahko tudi pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim institucijam, da uporabijo utež tveganja 35 % za take izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine.

51. Ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov se izpostavljenostim ali kateremu koli delu izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, s hipotekami na pisarne ali druge poslovne prostore, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, lahko dodeli utež tveganja 50 %.

52. Ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov se izpostavljenostim, ki so v celoti in popolnoma zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z delnicami v finskih nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s finskim Zakonom o nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo, in ki se nanašajo se na pisarne ali druge poslovne prostore, lahko dodeli utež tveganja 50 %.

53. Ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov se izpostavljenostim, ki se nanašajo na posle v zvezi z zakupom premoženja, ki zadeva pisarne ali druge gospodarske objekte, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, ter pri katerih je kreditna institucija zakupodajalec in pri katerih ima zakupnik možnost nakupa, lahko dodeli ocena tveganja 50 %, če je izpostavljenost kreditne institucije po pozitivnem mnenju pristojnih organov v celoti zavarovana z njeno lastninsko pravico na premoženju.

54. Odstavki 51 do 53 se uporabljajo ob upoštevanju naslednjih pogojev:

55. Utež tveganja 50 % se uporablja za del posojila, ki ne presega omejitve, izračunane v skladu z enim od naslednjih pogojev:

56. Utež tveganja 100 % se uporablja za del posojila, ki presega omejitve iz odstavka 55.

57. Če pristojni organi ene države članice uveljavljajo diskrecijsko pravico iz odstavka 51 do 53, lahko tudi pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim institucijam, da uporabijo utež tveganja 50 % za take izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine.

58. Pristojni organi lahko opustijo pogoj iz odstavka 54(b) za izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, če imajo dokazila, da je na njihovem ozemlju že dolgo prisoten dobro razvit trg poslovnih nepremičnin, na katerem stopnje izgub ne presegajo naslednjih omejitev:

59. Če katera koli omejitev iz odstavka 58 v danem letu ni izpolnjena, upravičenost do uporabe odstavka 58 preneha; dokler pogoji iz odstavka 58 v enem od naslednjih let niso izpolnjeni, velja pogoj iz odstavka 54(b).

60. Če pristojni organi ene države članice uveljavljajo diskrecijsko pravico iz odstavka 55, lahko tudi pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim institucijam, da uporabijo utež tveganja 50 % za take izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine.

61. Nezavarovanemu delu postavke, ki je zapadla več kakor 90 dni in presega prag, ki so ga določili pristojni organi, ter odraža ustrezno stopnjo tveganja, se brez poseganja v določbe iz odstavkov 62 do 65 dodeli utež tveganja:

62. Za namen opredelitve zavarovanega dela zapadle postavke so primerna zavarovanja s premoženjem in osebna jamstva, ki so primerna za namene zmanjševanja kreditnega tveganja.

63. Ko pa je zapadla postavka v celoti zavarovana z oblikami zavarovanj razen tistih, ki so primerne za namene zmanjševanja kreditnega tveganja, se lahko uporabi utež tveganja 100 % ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov na podlagi strogih operativnih meril, da se zagotovi kakovost zavarovanja s premoženjem, če popravki vrednosti dosežejo 15 % izpostavljenosti vključno s popravki vrednosti.

64. Izpostavljenostim iz odstavkov 45 do 50, zmanjšanim za popravke vrednosti, se dodeli utež tveganja 100 %, če so zapadle več kakor 90 dni. Če popravki vrednosti znašajo najmanj 20 % izpostavljenosti vključno s popravki vrednosti, se za preostanek izpostavljenosti lahko utež tveganja zmanjša na 50 % po diskrecijski pravici pristojnih organov.

65. Izpostavljenostim iz odstavkov 51 do 60 se dodeli utež tveganja 100 %, če so zapadle več kakor 90 dni.

66. Ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov se izpostavljenostim, povezanim s posebej velikim tveganjem, kakršne so naložbe v podjetja tveganega kapitala in naložbe v kapital nejavnih družb, se dodeli utež tveganja 150 %.

67. Pristojni organi lahko dovolijo, da se nezapadlim postavkam, ki se jim v skladu z določbami prejšnjih oddelkov dodeli utež tveganja 150 % in za katere so bili oblikovani popravki vrednosti, dodeli utež tveganja:

68. „Krite obveznice“ so obveznice, kakor so opredeljene v členu 22(4) Direktive 85/611/EGS in ki so zavarovane s katerim koli naslednjimi primernimi sredstvi:

Za te namene velja „zavarovan“ tudi za primere, v katerih so premoženjske vrednosti, opisane v pododstavkih od (a) do (f), namenjene izključno varovanju imetnikov kritih obveznic pred izgubo v skladu z veljavnimi pravnimi predpisi.

Do 31. decembra 2010 se zgornja meja 20 % za prednostne delnice, ki jih je izdal francoski sklad Fonds Communs de Créances ali podobna ustanova za listinjenje v skladu s pododstavkoma (d) in (e) ne uporablja, če za te prednostne delnice ni na razpolago bonitetna ocena imenovane zunanje bonitetne institucije, ki je najboljša bonitetna skupina, ki jo je bonitetna institucija podelila kritim obveznicam. Pred pretekom tega obdobja se ta prehodna ureditev preveri; na podlagi tega preverjanja lahko Komisija z nadaljnjo revizijsko klavzulo ali brez takšne klavzule podaljša obdobje, kjer je to ustrezno v skladu s postopkom iz člena 151(2).

Do 31. decembra 2010 se lahko odstotni delež 60 % iz pododstavka (f) nadomesti z odstotnim deležem 70 %. Pred pretekom tega obdobja se to prehodno ureditev preveri in na podlagi tega preverjanja lahko Komisija z nadaljnjo revizijsko klavzulo ali brez takšne klavzule podaljša obdobje, kjer je to ustrezno v skladu s postopkom iz člena 151(2).

69. Kreditne institucije za nepremičnine, s katerimi so zavarovane krite obveznice, izpolnjujejo minimalne zahteve iz odstavka 8 dela 2 Priloge VIII in pravila za vrednotenje iz odstavkov 62 do 65 dela 3 Priloge VIII.

70. Ne glede na odstavke 68 in 69 so krite obveznice, ki ustrezajo opredelitvi iz člena 22(4) Direktive 85/611/EGS in so izdane pred 31. decembrom 2007, prav tako upravičene do prednostne obravnave do njihove zapadlosti.

71. Kritim obveznicam se dodeli utež tveganja na podlagi uteži tveganja, dodeljene nadrejenim nezavarovanim izpostavljenostim do kreditne institucije, ki jih je izdala. Uporabljajo se naslednje povezave med utežmi tveganja:

72. Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicije listinjenja se določijo v skladu z določbami členov 94 do 101.

73. Izpostavljenostim do institucij, kadar se uporabljajo točke 29 do 32, in izpostavljenostim do podjetij, za katere je na razpolago kratkoročna bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu s tabelo 7, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete, ki jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI:

74. Brez poseganja v odstavke 75 do 81 se izpostavljenostim do investicijskih skladov (CIU) dodeli utež tveganja 100 %.

75. Izpostavljenostim iz naslova naložb v investicijske sklade, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu s tabelo 8, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete, ki jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI.

76. Če pristojni organi menijo, da je pozicija v investicijskem skladu povezana s posebej velikimi tveganji, zahtevajo, naj se navedeni poziciji dodeli utež tveganja 150 %.

77. Kreditne institucije lahko določijo utež tveganja za investicijski sklad, kakor je določeno v odstavkih 79 do 81, če so izpolnjena naslednja merila primernosti:

78. Če pristojni organ kot primernega odobri investicijski sklad iz tretje države, kakor je navedeno v odstavku 77(a), potem pristojni organ v drugi državi članici lahko uporabi to priznanje, ne da bi še sam opravil ocenjevanje.

79. Če kreditna institucija pozna osnovne izpostavljenosti investicijskega sklada, lahko navedene osnovne izpostavljenosti obravnava za izračun povprečne uteži tveganja za investicijski sklad v skladu z metodami iz člena 78 do 83.

80. Če kreditna institucija ne pozna osnovnih izpostavljenosti investicijskega sklada, lahko izračuna povprečno utež tveganja za investicijski sklad v skladu z metodami iz členov 78 do 83 ob upoštevanju naslednjih pravil: predpostavlja se, da investicijski sklad najprej vlaga, v največjem dovoljenem obsegu v okviru svojega mandata, v kategorije izpostavljenosti, ki imajo najvišje kapitalske zahteve, nato pa vlaga v padajočem vrstnem redu, dokler ne doseže skupne omejitve naložb.

81. Kreditnim institucijam lahko izračun uteži tveganja za investicijski sklad in poročilo o njej pripravijo tretje stranke v skladu z metodami iz odstavkov 79 in 80, če je ustrezno zagotovljena pravilnost izračuna in poročila.

82. Opredmetenim osnovnim sredstvom po členu 4(10) Direktive 86/635/EGS se dodeli utež tveganja 100 %.

83. Aktivnim časovnim razmejitvam, za katere institucija ne more določiti protipostavke v skladu z Direktivo 86/635/EGS, se dodeli utež tveganja 100 %.

84. Denarju na poti se dodeli utež tveganja 20 %. Denarnim sredstvom v blagajni in enakovrednim denarnim postavkam se dodeli utež tveganja 0 %.

85. Države članice lahko dovolijo utež 10 % za izpostavljenosti do institucij, specializiranih za medbančne trge in trge javnega dolga v svojih matičnih državah članicah, ki so pod strogim nadzorom pristojnih organov, če so navedene aktivne postavke v celoti in povsem zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi matičnih držav članic, s postavkami, katerim je dodeljena utež tveganja 0 % ali 20 % in ki jih pristojni organi matičnih držav članic priznajo kot ustrezno zavarovanje s premoženjem.

86. Naložbam v lastniški kapital ali druge kapitalske udeležbe, razen če se odštejejo od lastnih sredstev, se dodeli utež tveganja vsaj 100 %.

87. Zlatu v lastnem trezorju ali na posebni lokaciji, v količini, ki ustreza obveznostim iz tovrstnega naslova, se dodeli utež tveganja 0 %.

88. Pri pogodbah o prodaji in ponovnem nakupu sredstev in dokončnih nestandardiziranih terminskih nakupih se uporabijo uteži tveganja, ki veljajo za instrumente, na katere se zadevne pogodbe nanašajo, in ne za nasprotne stranke v poslu.

89. Če kreditna institucija zagotavlja kreditno zavarovanje za vrsto izpostavljenosti pod pogojem, da n-to neplačilo med izpostavljenostmi povzroči plačilo in da ta kreditni dogodek prekine pogodbo, in če ima produkt zunanjo bonitetno oceno primerne ECAI, se uporabljajo uteži tveganja, predpisane v členih 94 do 101. Če produkt nima bonitetne ocene primerne ECAI, se uteži tveganja za izpostavljenosti, ki jih vsebuje košara, seštejejo, razen izpostavljenosti n-1, do največ 1 250 % in pomnožijo z nominalnim zneskom zavarovanja, ki ga zagotavlja kreditni izvedeni finančni instrument, za pridobitev zneska tveganju prilagojene aktive. Izpostavljenosti n-1, ki se izključijo iz seštevka, se določijo na podlagi tega, da vključujejo tiste izpostavljenosti, od katerih vsaka povzroča nižji znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti kakor znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti katere koli izpostavljenosti, ki je vključena v seštevek.

90. Vrednost izpostavljenosti iz naslova zakupa je diskontirana najmanjša vsota plačil po zakupu. Najmanjša vsota plačil po zakupu je enaka plačilom, ki jih kreditna institucija zahteva ali jih lahko zahteva od zakupnika, v času trajanja pogodbe o zakupu, in plačilu iz naslova katere koli nakupne opcije iz zakupa (tj. ki se bo z veliko verjetnostjo izvršila). Vsako preostalo vrednost iz naslova zakupa, zavarovano z osebnim jamstvom, ki izpolnjuje pogoje, določene v odstavkih 26 do 28 dela 1 Priloge VIII glede primernosti dajalcev zavarovanj kot tudi minimalne zahteve za priznavanje drugih vrst osebnih jamstev, predvidene v odstavkih 14 do 19 dela 2 Priloge VIII, je treba vključiti v minimalna plačila zakupa. Te izpostavljenosti se v skladu s členom 79 dodelijo ustreznim kategorijam izpostavljenosti. Če je izpostavljenost preostala vrednost zakupljenega premoženja, se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunajo po naslednjem postopku: 1/t * 100 % * vrednost izpostavljenosti, pri čemer t predstavlja število, večje od 1, in najbližje število celih let preostalega obdobja zakupa.

1. Pristojni organi preverijo, ali je metodologija za dodeljevanje bonitetnih ocen stroga, sistematična, trajna in se potrjuje na podlagi preteklih izkušenj.

2. Pristojni organi preverijo, ali na metodologijo ne vplivajo zunanji politični vplivi ali omejitve ter ekonomski pritiski, ki bi lahko vplivali na bonitetno oceno.

3. Neodvisnost metodologije ECAI ocenjujejo pristojni organi v skladu z dejavniki, kakršni so:

4. Pristojni organi preverijo, ali se bonitetne ocene ECAI redno pregledujejo in se odzivajo na spremembe finančnih pogojev. Taki pregledi potekajo po vseh pomembnejših dogodkih in vsaj enkrat na leto.

5. Pred vsakim priznanjem pristojni organi preverijo, ali je metodologija ocenjevanja za vsak tržni segment vzpostavljena v skladu s standardi, kakršni so naslednji:

6. Pristojni organi sprejmejo vse potrebne ukrepe, da jih ECAI takoj obvestijo o vseh bistvenih spremembah metodologije, ki jo uporabljajo za dodeljevanje bonitetnih ocen.

7. Pristojni organi sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo javno razpoložljivost načel metodologije, ki jo uporablja ECAI za oblikovanje svojih bonitetnih ocen, da se lahko vsi morebitni uporabniki odločijo, ali so pridobljene razumno.

8. Pristojni organi preverijo, ali uporabniki bonitetnih ocen na trgu priznavajo posamezne bonitetne ocene ECAI kot verodostojne in zanesljive.

9. Verodostojnost ocenjujejo pristojni organi v skladu z dejavniki, kakršni so:

10. Pristojni organi preverijo, ali so posamezne bonitetne ocene dostopne po enakih pogojih vsaj vsem kreditnim institucijam, ki imajo upravičen interes do teh posameznih bonitetnih ocen.

11. Pristojni organi zlasti preverijo, ali so posamezne bonitetne ocene na razpolago strankam, ki niso domače, po enakih pogojih kakor domačim kreditnim institucijam, ki imajo upravičen interes do teh posameznih bonitetnih ocen.

12. Za razlikovanje med ustreznimi stopnjami tveganja, ki jih izraža bonitetna ocena, pristojni organi obravnavajo kvantitativne dejavnike, kakršni so dolgoročna stopnja neplačila, povezana z vsemi postavkami, katerim se dodeli ista bonitetna ocena. Za novo ustanovljene ECAI in za tiste, ki imajo samo kratko evidenco podatkov o neplačilih, pristojni organi vprašajo ECAI, katera je po njihovem mnenju dolgoročna stopnja neplačila, povezana z vsemi postavkami, katerim se dodeli ista bonitetna ocena.

13. Za razlikovanje med ustreznimi stopnjami tveganja, ki jih izraža bonitetna ocena, pristojni organi obravnavajo kvalitativne dejavnike, kakršni so skupina izdajateljev, ki jih obravnava ECAI, razpon bonitetnih ocen, ki jih dodeljuje ECAI, pomen vsake bonitetne ocene in opredelitev neplačila, ki jo uporablja ECAI.

14. Pristojni organi primerjajo stopnje neplačil za vsako bonitetno oceno določene ECAI in jih primerjajo z merilom, določenim na podlagi stopenj neplačil drugih ECAI v skupini izdajateljev, ki po mnenju pristojnih organov predstavljajo enakovredno stopnjo tveganja.

15. Če pristojni organi menijo, da so stopnje neplačil za bonitetno ocene določene ECAI bistveno in sistematično višje od določenega merila, dodelijo bonitetni oceni ECAI višjo stopnjo kvalitativnega kreditnega tveganja na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete.

16. Če ECAI v primeru, ko pristojni organi povečajo utež tveganja za določeno njeno bonitetno oceno, dokaže, da stopnje neplačil, ugotovljene za to njeno bonitetno oceno niso več bistveno in sistematično višje od sprejetega merila, pristojni organi lahko sklenejo, da bonitetni oceni ECAI vrnejo prvotno stopnjo kvalitativnega kreditnega tveganja na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete.

1. Kreditna institucija lahko imenuje eno ali več primernih ECAI, ki se bodo uporabljale za določanje uteži tveganja za aktivo in zunajbilančne postavke.

2. Kreditna institucija, ki sklene uporabljati bonitetne ocene, ki jih je pripravila primerna ECAI za nekatere kategorije postavk, mora navedene bonitetne ocene uporabljati dosledno za vse izpostavljenosti iz navedene kategorije.

3. Kreditna institucija, ki sklene uporabljati bonitetne ocene, ki jih je pripravila primerna ECAI, jih mora uporabljati trajno in dosledno.

4. Kreditna institucija lahko uporablja samo bonitetne ocene ECAI, ki upoštevajo vse zneske tako iz naslova dolgovane glavnice kot iz naslova dolgovanih obresti.

5. Če je za ocenjeno postavko od imenovanih ECAI na razpolago samo ena bonitetna ocena, se za določanje uteži tveganja za navedeno postavko uporablja navedena bonitetna ocena.

6. Če sta od imenovanih ECAI za ocenjeno postavko na razpolago dve bonitetni oceni, ki ustrezata različnim utežem tveganja, se uporabi višja utež tveganja.

7. Če je za ocenjeno postavko od imenovanih ECAI na razpolago več bonitetnih ocen, se uporabita bonitetni oceni, ki dajeta dve najnižji uteži tveganja. Če se najnižji uteži tveganja razlikujeta, se uporabi višja utež tveganja. Če sta najnižji uteži tveganja enaki, se uporabi navedena utež tveganja.

8. Če obstaja bonitetna ocena za določen emisijski program ali za odobreno kreditiranje, kateremu pripada postavka, ki predstavlja izpostavljenost, se navedena bonitetna ocena uporabi za določanje uteži tveganja, ki se uporablja za navedeno postavko.

9. Če za postavko ne obstaja neposredna bonitetna ocena, ampak obstaja bonitetna ocena za določen emisijski program ali za odobreno kreditiranje, kateremu postavka, ki predstavlja izpostavljenost, ne pripada, ali če obstaja splošna bonitetna ocena za izdajatelja, potem se bonitetna ocena uporablja, če daje višjo utež tveganja, kakor bi bila sicer določena, ali če podaja nižjo utež tveganja in je zadevna izpostavljenost v vseh pogledih uvrščena pari passu ali nadrejeno določenemu emisijskemu programu ali odobrenemu kreditiranju ali nadrejenim nezavarovanim izpostavljenostim do navedenega izdajatelja.

10. Namen odstavkov 8 in 9 ni preprečevati uporabo odstavkov 68 do 71 dela 1.

11. Bonitetne ocene za izdajatelje v okviru skupine podjetij se ne morejo uporabljati kot bonitetne ocene drugega izdajatelja v okviru iste skupine podjetij.

12. Kratkoročne bonitetne ocene se lahko uporabljajo samo za kratkoročno aktivo in zunajbilančne postavke, ki predstavljajo izpostavljenosti do institucij in podjetij.

13. Kratkoročna bonitetna ocena se uporablja samo za postavko, na katero se kratkoročna bonitetna ocena nanaša, in se ne uporablja za izpeljevanje uteži tveganja za katero koli drugo postavko.

14. Ne glede na odstavek 13, če ocenjeno kratkoročno odobreno kreditiranje prejme utež tveganja 150 %, potem vse neocenjene nezavarovane kratkoročne in dolgoročne izpostavljenosti do navedenega dolžnika prav tako dobijo utež tveganja 150 %.

15. Ne glede na odstavek 13, če ocenjeno kratkoročno odobreno kreditiranje prejme utež tveganja 50 %, nobena neocenjena kratkoročna izpostavljenost ne prejme uteži tveganja manj kot 100 %.

16. Bonitetna ocena, ki se nanaša na postavko, denominirano v domači valuti dolžnika, se ne more uporabljati za izpeljavo uteži tveganja za drugo izpostavljenost do istega dolžnika, ki je denominirana v tuji valuti.

17. Ne glede na odstavek 16, če izpostavljenost nastane zaradi udeležbe kreditne institucije v posojilu, ki ga je odobrila multilateralna razvojna banka, katere status prednostnega upnika je priznan na trgu, pristojni organi lahko dovolijo, da se bonitetna ocena, izdelana za postavko v domači valuti dolžnika, uporabi za namene določitve uteži tveganja.

1. Če ni navedeno drugače, se vhodni parametri verjetnosti neplačila (PD), izgube ob neplačilu (LGD) in vrednosti zapadlosti (M) določijo kakor je navedeno v delu 2, vrednost izpostavljenosti pa se določi kakor je navedeno v delu 3.

2. Znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za vsako izpostavljenost se izračuna v skladu z naslednjimi formulami:

3. Ob upoštevanju odstavkov 5 do 9 se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank izračunajo v skladu z naslednjimi formulami:

N(x) označuje kumulativno porazdelitveno funkcijo za standardizirano normalno slučajno spremenljivko (to je verjetnost, da je normalna slučajna spremenljivka s povprečjem nič in varianco ena, manjša ali enaka x). G(z) označuje inverzno kumulativno porazdelitveno funkcijo za standardizirano normalno slučajno spremenljivko (to je vrednost x tako, da N(x)= z).

Če je PD = 0, znaša RW: 0.

Če je PD = 1, velja naslednje:

kjer je ELBE najboljša ocena pričakovane izgube kreditne institucije za neplačane izpostavljenosti iz odstavka 8 dela 4 te priloge.

Znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti = RW * vrednost izpostavljenosti

4. Znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti za vsako izpostavljenost, ki izpolnjuje zahteve, določene v odstavku 29 dela 1 Priloge VIII in odstavku 22 dela 2 Priloge VIII, se lahko prilagodi v skladu z naslednjo formulo:

Znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti = RW *vrednost izpostavljenosti * (0,15 + 160*PDpp)]

PDpp = PD izdajatelja zavarovanja

RW se izračuna z uporabo ustrezne formule za utež tveganja, določene v odstavku 3 za zavarovano izpostavljenost, PD dolžnika in LGD primerljive neposredne izpostavljenosti do izdajatelja zavarovanja. Faktor zapadlosti (b) se izračuna z uporabo nižjega izmed PD dajalca zavarovanja in PD dolžnika.

5. Za izpostavljenosti do podjetij, kjer skupna letna prodaja za konsolidirano skupino, v katero spada podjetje, znaša manj kakor 50 milijonov EUR, lahko kreditne institucije uporabijo naslednjo korelacijsko formulo za izračun uteži tveganja za izpostavljenosti do podjetij. V tej formuli je S izražen kot skupna letna prodaja v milijonih EUR, s tem da 5 milijonov EUR <= S <= 50 milijonov EUR. Evidentirana prodaja, ki znaša manj kakor 5 milijonov EUR, se obravnava kot enakovredna 5 milijonom EUR. Skupna letna prodaja za odkupljene denarne terjatve je tehtano povprečje posameznih izpostavljenosti v skupini.

Kreditne institucije nadomestijo bilančno vsoto konsolidirane skupine za skupno letno prodajo, kadar skupna letna prodaja ni pomemben kazalec velikosti podjetja in je bilančna vsota pomembnejši kazalec kakor skupna letna prodaja.

6. Kreditna institucija izpostavljenostim posebnih kreditnih aranžmajev, pri katerih ne more dokazati, da njene ocene PD ustrezajo minimalnim zahtevam iz dela 4, dodeli uteži tveganja v skladu s tabelo 1.

Pristojni organi lahko dovolijo kreditni instituciji, da na splošno dodeli prednostne uteži tveganja 50 % za izpostavljenosti v kategoriji 1 in uteži tveganja 70 % za izpostavljenosti v kategoriji 2, če so prevzete značilnosti in druge značilnosti tveganj dovolj močne za ustrezno kategorijo.

Pri dodeljevanju uteži tveganj za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev kreditne institucije upoštevajo naslednje dejavnike: finančna trdnost, politično in pravno okolje, značilnosti posla in/ali sredstva, finančno stabilnost sponzorja in izvajalca, vključno z morebitnim pritokom dohodka iz javno-zasebnega partnerstva, zavarovalni paket.

7. Kreditne institucije morajo glede odkupljenih denarnih terjatev do podjetij izpolnjevati minimalne zahteve iz odstavkov 105 do 109 v delu 4. Za odkupljene denarne terjatve do podjetij, ki poleg tega izpolnjujejo pogoje iz odstavka 14, in če bi bilo neupravičeno obremenjujoče za kreditno institucijo uporabljati standarde za količinsko opredelitev tveganja za izpostavljenosti do podjetij, kakor je navedeno za te denarne terjatve v delu 4, se lahko uporabljajo standardi za količinsko opredelitev tveganj za izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno iz dela 4.

8. Za odkupljene denarne terjatve do podjetij se lahko vračljivi popusti za odkupe, zavarovanja s premoženjem ali delna osebna jamstva, ki zagotavljajo varovanje pred prvo izgubo v primeru izgube iz naslova neplačil, izgube iz naslova zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev, ali obojega, obravnavajo kakor pozicije ob prvi izgubi na podlagi listinjenja v okviru pristopa IRB.

9. Če institucija zagotavlja kreditno zavarovanje za vrsto izpostavljenosti pod pogojem, da n-to neplačilo med izpostavljenostmi povzroči plačilo, in da ta kreditni dogodek prekine pogodbo, če ima produkt zunanjo bonitetno oceno primerne ECAI, se uporabljajo uteži tveganja, predpisane v členih 94 do 101. Če proizvod nima bonitetne ocene primerne ECAI, se uteži tveganja izpostavljenosti, ki jih vsebuje košara, seštejejo, razen izpostavljenosti n-1, če vsota pričakovanih izgub, pomnožena z 12,5, in zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti ne presega nominalnega zneska zavarovanja, ki ga zagotavlja kreditni izvedeni finančni instrument, pomnožen z 12,5. Izpostavljenosti n-1, ki se zključijo iz seštevka, se določijo na podlagi tega, da vključujejo tiste izpostavljenosti, od katerih vsaka povzroča nižji znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti kakor znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti katere koli izpostavljenosti, ki je vključena v seštevek.

10. Ob upoštevanju odstavkov 12 in 13 se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno izračunajo v skladu z naslednjimi formulami:

Utež tveganja (RW):

N(x) označuje kumulativno porazdelitveno funkcijo za standardizirano normalno slučajno spremenljivko (to je verjetnost, da je normalna slučajna spremenljivka s povprečjem nič in varianco ena, manjša ali enaka x). G(z) označuje inverzno kumulativno porazdelitveno funkcijo za standardizirano normalno slučajno spremenljivko (to je vrednost x tako, da N(x)= z).

če je PD = 1 (neplačana izpostavljenost), znaša RW: Max {0,12.5*(LGD-ELBE)};

kjer je ELBE najboljša ocena pričakovane izgube kreditne institucije za neplačane izpostavljenosti iz odstavka 80 dela 4.

Znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti = RW * vrednost izpostavljenosti

11. Znesek tveganja prilagojenih izpostavljenosti za vsako izpostavljenost do majhnih ali srednje velikih podjetij, kakor so opredeljena v členu 86(4), ki izpolnjujejo zahteve iz odstavka 29 dela 1 Priloge VIII in odstavka 22 dela 2 Priloge VIII se lahko izračunajo v skladu z odstavkom 4.

12. Za izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno, zavarovane z nepremičninami, korelacija (R) z vrednostjo 0,15 nadomesti vrednost korelacije, dobljeno s korelacijsko formulo iz odstavka 10.

13. Za kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno, kakor je opredeljeno v (a) do (e), korelacija (R) z vrednostjo 0,04 nadomesti vrednost korelacije, dobljeno s korelacijsko formulo iz odstavka 10.

Ne glede na točko (b) lahko pristojni organi obravnavajo izpostavljenost kot nezavarovano tudi kadar je zavarovana s splošnim zavarovanjem, ki pokriva več izpostavljenosti istega dolžnika. V teh primerih se poplačila iz zavarovanja ne upoštevajo pri oceni LGD.

14. Odkupljene denarne terjatve so upravičene do obravnave v okviru kategorije izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno, če izpolnjujejo minimalne zahteve iz odstavkov 105 do 109 dela 4 in naslednje pogoje:

15. Za odkupljene denarne terjatve se lahko vračljivi popusti za odkupe, zavarovanja s premoženjem ali delna osebna jamstva, ki zagotavljajo varovanje pred prvo izgubo v primeru izgube iz naslova neplačila, izgube iz naslova tveganja zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev, ali obojega, obravnavajo kakor pozicije ob prvi izgubi na podlagi listinjenja v okviru pristopa IRB.

16. Za hibridne skupine odkupljenih denarnih terjatev iz naslova bančništva na drobno, pri katerih kreditne institucije, ki so jih odkupile, ne morejo ločiti izpostavljenosti, zavarovane z nepremičninami, in kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno od drugih izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno, se uporablja utež tveganja iz naslova bančništva na drobno, ki ustvarja največje kapitalske zahteve za navedene izpostavljenosti.

17. Kreditna institucija lahko uporablja različne pristope za različne portfelje, če kreditna institucija interno tudi sama uporablja različne pristope. Če kreditna institucija uporablja različne pristope, dokaže pristojnim organom, da je njena izbira dosledna in da ni odvisna od regulatorne arbitraže.

18. Ne glede na odstavek 17 lahko pristojni organi dovolijo dodelitev zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov podjetjem, ki opravljajo pomožne storitve v skladu z obravnavo drugih sredstev iz naslova nekreditnih obveznosti.

19. Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti se izračunajo v skladu z naslednjo formulo:

Utež tveganja (RW) = 190 % za izpostavljenosti iz naslova naložb v kapital nejavnih družb v dovolj raznovrstnih portfeljih.

Utež tveganja (RW) = 290 % za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi.

Utež tveganja (RW) = 370 % za vse druge izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov.

Znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti = RW * vrednost izpostavljenosti

20. Kratke pozicije denarnih sredstev in izvedeni finančni instrumenti v bančni knjigi se lahko izravnajo z dolgimi pozicijami v istih posameznih zalogah, če so bili ti instrumenti izrecno določeni kot varovanja posebnih izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov in če zagotavljajo varovanje za vsaj še eno leto. Druge kratke pozicije se obravnavajo, kakor da so dolge pozicije z ustreznimi utežmi tveganja, ki se uporabljajo za absolutno vrednost vsake pozicije. V okviru pozicij z neusklajeno zapadlostjo se uporablja metoda za izpostavljenosti do podjetij iz odstavka 16 dela 2 Priloge VII.

21. Kreditne institucije lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje, pridobljeno za izpostavljenost iz naslova lastniških instrumentov, v skladu z metodami iz členov 90 do 93.

22. Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti se izračunajo v skladu z formulami iz odstavka 3. Če kreditne institucije nimajo dovolj informacij za uporabo opredelitve neplačila iz odstavkov 44 do 48 v delu 4, se za uteži tveganja uporabi faktor povečanja 1,5.

23. Na ravni posamezne izpostavljenosti vsota pričakovane izgube, pomnožene z 12,5, in zneska tveganju prilagojene izpostavljenosti, ne presega vrednosti izpostavljenosti, pomnožene z 12,5.

24. Kreditne institucije lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje, pridobljeno za izpostavljenost iz naslova lastniških instrumentov v skladu z metodami iz členov 90 do 93. Za to se uporablja LGD 90 % za izpostavljenost do ponudnika varovanja. Za izpostavljenosti iz naslova naložb v kapital nejavnih družb v dovolj raznovrstnih portfeljih se lahko uporabi LGD 65 %. Za te namene M znaša 5 let.

25. Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti so enaki morebitni izgubi iz izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov kreditne institucije, dobljeni z uporabo internih modelov tvegane vrednosti ob upoštevanju 99. percentila enostranskega intervala zaupanja za razliko med četrtletnimi donosi in ustrezno netvegano stopnjo, izračunano v dolgoročnem vzorčnem obdobju, pomnoženo z 12,5. Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti na ravni portfelja lastniških vrednostnih papirjev niso manjši od celotnega seštevka vsot minimalnih zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, zahtevanih na podlagi pristopa PD/LGD, in ustreznih pričakovanih izgub, pomnoženih z 12,5 in izračunanih na osnovi vrednosti, določenih v odstavku 24 dela 2, in ustreznih vrednosti LGD iz odstavkov 25 in 26 dela 2.

26. Kreditne institucije lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje, pridobljeno za pozicijo lastniških instrumentov.

27. Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti se izračunajo v skladu z naslednjo formulo:

28. Uteži tveganja za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev do podjetij in iz naslova bančništva na drobno:

Uteži tveganja se izračunajo v skladu z formulo iz odstavka 3. Vhodni parametri PD in LGD se določijo kakor je navedeno v delu 2, vrednost izpostavljenosti se določi kakor je navedeno v delu 3, M pa je 1 leto. Če lahko kreditne institucije dokažejo pristojnim organom, da tveganje zmanjšanja vrednosti ni bistveno, ga ni treba upoštevati.

29. Če ni navedeno drugače, se vhodni parametri PD in LGD določijo, kakor je navedeno v delu 2, vrednost izpostavljenosti pa se določi, kakor je navedeno v delu 3.

30. Zneski pričakovane izgube za izpostavljenosti do podjetij, institucij, enot centralne ravni držav in centralnih bank ter izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno se izračunajo v skladu z naslednjimi formulami:

Za neplačane izpostavljenosti (PD = 1), za katere kreditne institucije uporabljajo lastne ocene LGD, je EL=ELBE, kar pomeni, da je to najboljša ocena pričakovane izgube kreditne institucije za neplačane izpostavljenosti iz odstavka 80 dela 4 te priloge.

Za izpostavljenosti, ki se obravnavajo, kot je določeno v odstavku 4 dela 1, je EL enak 0.

31. Vrednosti EL za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, pri katerih institucije uporabljajo metode iz odstavka 6 za dodeljevanje uteži tveganja, se dodelijo v skladu s tabelo 2.

Če pristojni organi dovolijo kreditni instituciji, da na splošno dodeli prednostne uteži tveganja 50 % za izpostavljenosti v kategoriji 1 in uteži tveganja 70 % za izpostavljenosti v kategoriji 2, je za izpostavljenosti v kategoriji 1 vrednost EL 0 %, za izpostavljenosti v kategoriji 2 pa 0,4 %.

32. Zneski pričakovanih izgub za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, pri katerih se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu z metodami iz odstavkov 19 do 21, se izračunajo v skladu z naslednjo formulo:

Vrednosti EL so naslednje:

33. Zneski pričakovanih izgub za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, pri katerih se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu z metodami iz odstavkov 22 do 24, se izračunajo v skladu z naslednjimi formulami:

34. Zneski pričakovanih izgub za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, pri katerih se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu z metodami iz odstavkov 25 do 26, znašajo 0.

35. Zneski pričakovanih izgub zaradi tveganja zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev se izračunajo v skladu z naslednjo formulo:

36. Zneski pričakovanih izgub, izračunani v skladu z odstavki 30, 31 in 35, se odštejejo od vsote oslabitev in rezervacij za te izpostavljenosti. Diskonti na bilančne izpostavljenosti, ki so bile, v skladu z odstavkom 1 v delu 3, odkupljene v stanju neplačila, se obravnavajo enako kakor oslabitve. Zneski pričakovanih izgub za listinjene izpostavljenosti in oslabitve ter rezervacije za te izpostavljenosti niso vključene v ta izračun.

1. Vhodni parametri verjetnost neplačila (PD), izguba ob neplačilu (LGD) in vrednost zapadlosti (M) za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub iz dela 1 so tisti, ki jih je ocenila kreditna institucija v skladu z delom 4, ob upoštevanju naslednjih določb.

2. PD izpostavljenosti do podjetja ali institucije znaša vsaj 0,03 %.

3. Kar zadeva odkupljene denarne terjatve do podjetij, za katere kreditna institucija ne more dokazati, da njene ocene PD izpolnjujejo minimalne zahteve iz dela 4, se PD za te izpostavljenosti ugotavlja v skladu z naslednjo metodo: za nepodrejene odkupljene denarne terjatve do podjetij je PD ocena kreditne institucije za EL, deljena z LGD za te denarne terjatve. Za podrejene odkupljene denarne terjatve do podjetij je PD ocena kreditne institucije za EL. Če se kreditni instituciji dovoli uporaba lastnih ocen LGD za izpostavljenosti do podjetij in če kreditna institucija lahko zanesljivo razstavi svoje ocene EL za odkupljene denarne terjatve do podjetij na PD in LGD, se lahko uporablja ocena PD.

4. PD dolžnikov, ki so opredeljeni kot neplačniki, znaša 100 %.

5. Kreditne institucije lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje za PD v skladu z določbami iz členov 90 do 93. Za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev lahko pristojni organi upoštevajo tudi druge izdajatelje osebnega kreditnega zavarovanja, poleg tistih, omenjenih v delu 1 Priloge VIII.

6. Kreditne institucije, ki uporabljajo lastne ocene LGD lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje s prilagoditvijo PD ob upoštevanju odstavka 10.

7. Za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev do podjetij se določi, da je PD enak oceni EL za tveganje zmanjšanja vrednosti. Če se kreditni instituciji dovoli uporaba lastnih ocen LGD za izpostavljenosti do podjetij in če lahko kreditna institucija zanesljivo razstavi svoje ocene EL za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev do podjetij na PD in LGD, se lahko uporablja ocena PD. Kreditne institucije lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje za PD v skladu z določbami iz členov 90 do 93. Pristojni organi lahko upoštevajo tudi druge izdajatelje osebnega kreditnega zavarovanja, poleg tistih, omenjenih v Prilogi VIII, del 1. Kreditna institucija, ki lahko za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih dajatev uporabi lastne ocene LGD, lahko prizna osebno kreditno zavarovanje s prilagoditvijo PD v skladu z določbami odstavka 10.

8. Kreditne institucije uporabljajo naslednje vrednosti LGD:

9. Ne glede na odstavek 8 se za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev in neplačila lahko uporablja lastna ocena LGD za odkupljene denarne terjatve do podjetij, če se kreditni instituciji dovoli uporaba lastnih ocen LGD za izpostavljenosti do podjetij in če kreditna institucija lahko zanesljivo razstavi svoje ocene EL za odkupljene denarne terjatve do podjetij na PD in LGD.

10. Ne glede na odstavek 8, če se kreditni instituciji dovoli uporaba lastnih ocen LGD za izpostavljenosti do podjetij, institucij, enot centralne ravni držav in centralnih bank, se lahko prizna osebno kreditno zavarovanje s prilagoditvijo ocen PD in/ali LGD ob upoštevanju minimalnih zahtev, kakor je navedeno v delu 4, in odobritve pristojnih organov. Kreditna institucija zavarovanim izpostavljenostim ne dodeli prilagojenega PD ali LGD tako, da bi bila prilagojena utež tveganja nižja od primerljive, neposredne izpostavljenosti do izdajatelja jamstva.

11. Ne glede na odstavka 8 in 10 je za namene odstavka 4 dela 1 ocena LGD za primerljivo neposredno izpostavljenost do dajalca zavarovanja enaka bodisi oceni LGD za nazavarovano izpostavljenost do dajalca zavarovanja ali oceni LGD za nazavarovano izpostavljenost do dolžnika; katero od obeh ocen mora kreditna institucija uporabiti, je odvisno od tega ali bo poplačilo zavarovane izpostavljenosti v primeru neplačila tako dolžnika kot tudi dajalca osebnega jamstva odvisno od finančega stanja dolžnika ali od finančnega stanja dajalca osebnega jamstva; to je razvidno iz razpoložljive evidence in pogojev osebnega jamstva.

12. Kreditne institucije ob upoštevanju odstavka 13 dodelijo izpostavljenostim, ki izhajajo iz poslov začasne prodaje/začasnega nakupa ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, vrednost zapadlosti (M) 0,5 leta, vsem drugim izpostavljenostim pa M 2,5 leta. Pristojni organi lahko zahtevajo, da vse kreditne institucije v njihovi jurisdikciji uporabljajo M za vse izpostavljenosti, kakor je navedeno v odstavku 13.

13. Kreditne institucije, ki imajo dovoljenje za uporabo lastnih LGD ali lastnih konverzijskih faktorjev za izpostavljenosti do podjetij, institucij ali enot centralne ravni držav in centralnih bank, izračunajo M za vsako od teh izpostavljenosti kakor je navedeno v (a) do (e) in ob upoštevanju odstavkov 14 do 16. M v nobenem primeru ni večji od 5 let:

▼M5

▼B

14. Ne glede na točko 13(a), (b), (c), (d) in (e), je M enak najmanj en dan za:

pod pogojem, da dokumentacija zahteva dnevno oblikovanje kritja in dnevno prevrednotovanje ter vključuje določbe, ki dopuščajo takojšnjo unovčenje ali kompenzacijo zavarovanja s premoženjem v primeru neplačila ali nezmožnosti oblikovanja kritja.

Poleg tega, za druge kratkoročne izpostavljenosti, ki jih navedejo pristojni organi, ki niso del tekočega financiranja dolžnika s strani kreditnih institucij, je M vsaj en dan. V vsakem posameznem primeru se opravi natančen pregled zadevnih okoliščin.

15. Pristojni organi lahko za izpostavljenosti do podjetij, ki se nahajajo v Skupnosti in katerih konsolidirana prodaja in konsolidirana sredstva znašajo manj kakor 500 milijonov EUR, dovolijo uporabo M, kakor je navedeno v odstavku 12. Pristojni organi lahko nadomestijo 500 milijonov EUR skupnega premoženja z 1 000 milijoni EUR skupnega premoženja za pravne osebe, ki vlagajo predvsem v nepremičnine.

16. Neusklajenosti zapadlosti se obravnavajo kakor je navedeno v členih 90 do 93.

17. PD izpostavljenosti je najmanj 0,03 %.

18. PD neplačnikov ali PD neplačanih izpostavljenosti, znaša 100 %.

19. Za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev se določi, da je PD enak oceni EL za tveganje zmanjšanja vrednosti. Če lahko kreditna institucija svoje ocene EL za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev zanesljivo razstavi na PD in LGD, se lahko uporablja ocena PD.

20. Osebno kreditno zavarovanje se lahko prizna s prilagoditvijo PD ob upoštevanju odstavka 22. Za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev, pri katerem kreditne institucije ne uporabljajo lastnih ocen LGD, to velja ob upoštevanju členov 90 do 93; pristojni organi lahko za ta namen upoštevajo tudi druge izdajatelje osebnega kreditnega zavarovanja, poleg tistih, navedenih v delu 1 Priloge VIII.

21. Kreditne institucije določijo lastne ocene LGD ob upoštevanju minimalnih zahtev, kakor je navedeno v delu 4, in odobritve pristojnih organov. Za tveganja zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev se uporablja vrednost LGD 75 %. Če lahko kreditna institucija svoje ocene EL za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev zanesljivo razstavi na PD in LGD, se lahko uporablja ocena LGD.

22. Osebno kreditno zavarovanje se lahko prizna s prilagoditvijo ocen PD ali LGD ob upoštevanju minimalnih zahtev, kakor je navedeno v odstavkih 99 do 104 dela 4, in odobritvijo pristojnih organov v podporo posameznim izpostavljenostim ali skupini izpostavljenosti. Kreditna institucija izpostavljenostim, zavarovanim z osebnim jamstvom, ne dodeli prilagojenega PD ali LGD tako, da bi bila prilagojena utež tveganja nižja od primerljive, neposredne izpostavljenosti do izdajatelja jamstva.

23. Ne glede na odstavek 22 je za namene odstavka 11 dela 1 ocena LGD za primerljivo neposredno izpostavljenost do dajalca zavarovanja enaka bodisi oceni LGD za nezavarovano izpostavljenost do dajalca zavarovanja ali oceni LGD za nezavarovano izpostavljenost do dolžnika; katero od obeh ocen LGD mora kreditna institucija uporabiti, je odvisno od tega ali bo poplačilo zavarovane izpostavljenosti v primeru neplačila tako dolžnika kot tudi dajalca osebnega jamstva odvisno od finančnega stanja dolžnika ali od finančnega stanja dajalca osebnega jamstva; to je razvidno iz razpoložljive evidence in pogojev osebnega jamstva.

24. PD se določijo v skladu z metodami za izpostavljenosti do podjetij.

25. Izpostavljenostim iz naslova naložb v kapital nejavnih družb v dovolj razpršenih portfeljih se lahko dodeli LGD 65 %.

26. Vsem drugim izpostavljenostim se dodeli LGD 90 %.

27. Za vse izpostavljenosti se dodeli M 5 let.

1. Če ni navedeno drugače, je vrednost izpostavljenosti iz postavk sredstev enaka vrednosti izpostavljenosti brez oslabitev. To pravilo se uporablja tudi za sredstva, kupljena po ceni, ki se razlikuje od dolgovanega zneska. Razlika med vrednostjo izpostavljenosti iz naslova odkupljenih sredstev in knjigovodsko vrednostjo te izpostavljenosti, evidentirano v bilanci kreditnih institucij, je označena kot diskont, če je vrednost izpostavljenosti višja, in kot premija, če je nižja.

2. Če kreditne institucije uporabljajo okvirne pogodbe o pobotu v zvezi s posli začasne prodaje/začasnega nakupa ali posli financiranja vrednostnih papirjev ali blaga, se vrednost izpostavljenosti izračuna v skladu s členi 90 do 93.

3. Za bilančni pobot posojil in depozitov kreditne institucije za izračun vrednosti izpostavljenosti uporabljajo metode iz členov 90 do 93.

4. Vrednost izpostavljenosti iz naslova zakupa je diskontirana najmanjša vsota plačil po zakupu.

„Najmanjša vsota plačil po zakupu“ je enaka plačilom, ki jih kreditna institucija zahteva ali jih lahko zahteva od zakupnika, v času trajanja pogodbe o zakupu, in plačilu iz naslova katerekoli nakupne opcije iz zakupa, (t.j. ki se bo z veliko verjetnostjo izvršila). Vsako preostalo vrednost iz naslova zakupa, zavarovano z osebnim jamstvom, ki izpolnjuje pogoje, določene v odstavkih 26 do 28 dela 1 Priloge VIII glede primernosti dajalcev zavarovanj kot tudi minimalne zahteve za priznavanje drugih vrst osebnih jamstev, predvidene v odstavkih 14 do 19 dela 2 Priloge VIII, je treba vključiti v minimalna plačila zakupa.

5. V primeru katere koli postavke iz Priloge IV se vrednost izpostavljenosti določi z metodami iz Priloge III.

6. Vrednost izpostavljenosti za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti odkupljenih denarnih terjatev je neporavnan znesek, od katerega se odštejejo kapitalske zahteve za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev pred uporabo tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja.

7. Če je izpostavljenost v obliki prodanih vrednostnih papirjev ali blaga, predloženih ali posojenih na podlagi poslov začasne prodaje/začasnega nakupa ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim rokom poravnave in poslov posojanja za povečanje trgovalnega portfelja, je vrednost izpostavljenosti enaka vrednosti vrednostnih papirjev ali blaga, določeni v skladu s členom 74. Če se uporablja razvita metoda za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, kakor je navedeno v delu 3 Priloge VIII, se vrednost izpostavljenosti poveča s prilagoditvijo za nestanovitnost, ki je primerna za take vrednostne papirje ali blago, kakor so tam navedeni. Vrednost izpostavljenosti poslov začasne prodaje/začasnega nakupa, poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim rokom poravnave in poslov posojanja za povečanje trgovalnega portfelja se lahko določi bodisi v skladu s Prilogo III ali z odstavki 12 do 21 dela 3 Priloge VIII.

8. Ne glede na odstavek 7 se vrednost izpostavljenosti za neporavnane izpostavljenosti za kreditno tveganje, kot jih določijo pristojni organi, do glavne nasprotne stranke določi v skladu z odstavkom 6 dela 2 Priloge III ob pogoju, da so izpostavljenosti CCR (kreditno tveganje nasprotne stranke) glavne nasprotne stranke z vsemi udeleženci v svojih dogovorih vsakodnevno v celoti zavarovane.

9. Vrednost izpostavljenosti za naslednje postavke se izračuna kakor odobren vendar neizkoriščen znesek, pomnožen s konverzijskim faktorjem.

10. Če se sprejeta obveznost nanaša na podaljšanje druge obveznosti, se uporablja nižji od dveh konverzijskih faktorjev, povezanih s posamezno obveznostjo.

11. Za vse druge zunajbilančne postavke, razen tistih, ki so navedene v odstavkih 1 do 9, ustreza vrednost izpostavljenosti naslednjemu odstotnemu deležu svoje vrednosti:

Za ta namen so zunajbilančne postavke povezane s kategorijami tveganj v skladu s Prilogo II.

12. Vrednost izpostavljenosti je vrednost, navedena v finančnih izkazih. Dovoljena merila za izpostavljenost iz naslova lastniških instrumentov so naslednja:

13. Vrednost izpostavljenosti drugih sredstev iz naslova nekreditnih obveznosti je vrednost, navedena v finančnih izkazih.

1. „Bonitetni sistem“ obsega vse metode, procese, kontrole, zbiranje podatkov in informacijske sisteme, ki podpirajo ocenjevanje kreditnega tveganja, razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine (bonitetna ocena) in količinsko opredelitev ocene neplačila in izgube za določeno vrsto izpostavljenosti.

2. Če kreditna institucija uporablja večvrstne bonitetne sisteme, je načelo razvrščanja dolžnika ali posla v bonitetni sistem dokumentirano in uporabljeno na način, ki ustrezno odraža stopnjo tveganja.

3. Z rednimi pregledi meril in procesov razvrščanja se ugotavlja, ali so še naprej primerni za trenutni portfelj in zunanje pogoje.

4. Če kreditna institucija uporablja neposredne ocene parametrov tveganja, se lahko slednje obravnavajo kot rezultati bonitetnih razredov na zvezni bonitetni lestvici.

5. Bonitetni sistem upošteva značilnosti tveganja dolžnika in izpostavljenosti.

6. Bonitetni sistem vsebuje bonitetno lestvico dolžnika, ki izkazuje izključno količinsko opredelitev tveganja dolžnikovega neplačila. Bonitetna lestvica dolžnika ima najmanj 7 bonitetnih razredov za plačnike in najmanj enega za neplačnike.

7. „Bonitetni razred dolžnika“ pomeni kategorijo tveganja v okviru bonitetne lestvice dolžnika v bonitetnem sistemu, v katero se razvrstijo dolžniki na podlagi posebnih in jasnih bonitetnih meril, iz katerih so izpeljane ocene PD. Kreditna institucija dokumentira odnos med bonitetnimi razredi dolžnika glede na stopnjo tveganja neplačila, ki ga vsebuje vsak razred, in merila, ki se uporabljajo za določanje navedene stopnje tveganja neplačila.

8. Kreditne institucije s portfelji, osredotočenimi na določen segment trga in razpon tveganja neplačila, imajo dovolj razredov dolžnikov v navedenem razponu, da se lahko izognejo pretiranim koncentracijam dolžnikov v posameznem bonitetnem razredu. Znatne koncentracije v okviru posameznega bonitetnega razreda se podprejo s prepričljivimi empiričnimi dokazi, da bonitetni razred dolžnika obsega ustrezno ozek pas PD in da tveganje neplačila, ki ga predstavljajo vsi dolžniki v bonitetnem razredu, sodi v navedeni pas.

9. Pristojni organi priznajo uporabo lastnih ocen LGD za izračun kapitalskih zahtev, če bonitetni sistem vsebuje ločeno bonitetno lestvico izpostavljenosti, ki izkazuje izključno značilnosti izpostavljenosti, povezane z LGD.

10. „Bonitetni razred izpostavljenosti“ pomeni kategorijo tveganja v okviru lestvice produkta v bonitetnem sistemu, v katero se razvrstijo izpostavljenosti na podlagi posebnih in jasnih bonitetnih meril, iz katerih so izpeljane lastne ocene LGD. Opredelitev bonitetnega razreda vključuje opis, kako se izpostavljenosti razvrstijo v bonitetni razred, in opis meril, ki se uporabljajo za razlikovanje stopenj tveganja med razredi.

11. Znatne koncentracije v okviru posameznega bonitetnega razreda izpostavljenostise podprejo s prepričljivimi empiričnimi dokazi, da bonitetni razred izpostavljenostiobsega ustrezno ozek pas LGD in da tveganje, ki ga predstavljajo vse izpostavljenosti v bonitetnem razredu, sodi v navedeni pas.

12. Kreditne institucije, ki uporabljajo metode iz odstavka dela 1 za dodeljevanje uteži tveganja za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, so izvzete iz zahteve, da imajo bonitetno lestvico izpostavljenosti, ki izkazuje izključno količinsko opredelitev tveganja dolžnikovega neplačila za te izpostavljenosti. Ne glede na odstavek 6 imajo te institucije za te izpostavljenosti vsaj 4 bonitetne razrede za plačnike in vsaj enega za neplačnike.

13. Bonitetni sistemi izkazujejo tako tveganje dolžnika kot izpostavljenostiin zajemajo vse ustrezne značilnosti dolžnika in izpostavljenosti.

14. Stopnja raznovrstnosti tveganja zagotavlja, da število izpostavljenosti v danem bonitetnem razredu ali skupini omogoča smiselno količinsko opredelitev in ovrednotenje značilnosti izgube na ravni bonitetnega razreda ali skupine. Izpostavljenosti in dolžniki se med bonitetnimi razredi ali skupinami razporedijo tako, da se preprečijo pretirane koncentracije.

15. Kreditne institucije dokažejo, da razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine zagotavlja smiselno razlikovanje tveganj, ureja razvrščanje dovolj homogenih izpostavljenosti v skupine in omogoča natančno in dosledno ocenjevanje značilnosti izgub na ravni bonitetnega razreda ali skupine. Za odkupljene denarne terjatve razvrščanje v skupine izkazuje prodajalčeve prevzete prakse in heterogenost njihovih strank.

16. Ob razvrščanju izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine, kreditne institucije upoštevajo naslednje dejavnike tveganja:

17. Kreditna institucija vzpostavi posebne opredelitve, procese in merila za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine v okviru bonitetnega sistema.

18. Kreditna institucija pri razvrščanju dolžnikov in izpostavljenostiv bonitetne razrede ali skupine upošteva vse ustrezne informacije. Informacije so najnovejše in omogočajo kreditni instituciji predvidevanje prihodnjega gibanja izpostavljenosti. Manj informacij kot ima kreditna institucija, bolj konzervativne bodo njene razvrstitve izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine dolžnikov in izpostavljenosti. Če so zunanje bonitetne ocene glavni dejavnik kreditne institucije pri določanju notranjega razvrščanja v bonitetne razrede, kreditna institucija zagotovi obravnavanje drugih ustreznih informacij.

19. Vsak dolžnik se razvrsti v bonitetni razred dolžnika v okviru procesa odobritve posla.

20. Za tiste kreditne institucije, ki imajo dovoljenje za uporabo lastnih ocen LGD ali konverzijskih faktorjev, se v okviru procesa odobritve kredita vsaka izpostavljenost razvrsti tudi v bonitetni razred izpostavljenosti.

21. Kreditne institucije, ki uporabljajo metode iz odstavka 6 dela 1 za dodeljevanje uteži tveganja izpostavljenostim iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, razvrstijo vsako od teh izpostavljenosti v bonitetni razred v skladu z odstavkom 12.

22. Vsak pravni subjekt, do katerega je izpostavljena kreditna institucija, prejme svojo bonitetno oceno. Kreditna institucija svojemu pristojnemu organu dokaže, da ima sprejemljive politike v zvezi z obravnavo posameznih strank dolžnikov in skupin povezanihoseb.

23. Posamezne izpostavljenosti do istega dolžnika se razvrstijo v isti bonitetni razred dolžnika, ne glede na morebitne razlike v naravi vsakega posameznega posla. Izjeme, ko se posamezne izpostavljenosti lahko razvrstijo v več bonitetnih razredov za istega dolžnika, so:

24. Vsaka izpostavljenost se razvrsti v bonitetni razred ali skupino v okviru procesa odobritve posla.

25. Kreditne institucije pri razvrstitvah v bonitetne razrede in skupine dokumentirajo okoliščine, v katerih se lahko s človeško presojo razveljavijo vhodni podatki ali izidi procesa razvrščanja, in osebje odgovorno za odobritev teh razveljavitev. Kreditne institucije dokumentirajo te razveljavitve in odgovorno osebje. Kreditne institucije analizirajo gibanje izpostavljenosti, katerih razvrstitve so bile razveljavljene. Ta analiza vključuje presojo gibanja izpostavljenosti, katerih bonitetno oceno je razveljavila določena oseba, ki je pristojna za vso odgovorno osebje.

26. Razvrščanja in redne preglede razvrščanj dokonča ali odobri neodvisna oseba, ki nima neposrednih koristi od odločitev o odobritvi kredita.

27. Kreditne institucije posodobijo razvrstitve vsaj enkrat letno. Dolžniki visokega tveganja in problematične izpostavljenosti se pregledujejo pogosteje. Kreditne institucije opravijo novo razvrstitev, če dobijo na razpolago pomembne podatke o dolžniku ali izpostavljenosti.

28. Kreditna institucija vzpostavi učinkovit proces za pridobivanje in posodabljanje ustreznih informacij o značilnostih dolžnika, ki vplivajo na PD, in o značilnostih izpostavljenosti, ki vplivajo na LGD in konverzijske faktorje.

29. Kreditna institucija vsaj enkrat letno posodobi razvrstitve dolžnikov in izpostavljenostiali pregleda značilnosti izgub in nerednosti plačil vsake opredeljene skupine tveganja, kar je primerno. Kreditna institucija tudi vsaj enkrat letno pregleda status posameznih izpostavljenosti v reprezentativnem vzorcu v vsaki skupini, da bi zagotovila, da se izpostavljenosti še naprej razvrščajo v pravilne skupine.

30. Če kreditna institucija uporablja statistične modele in druge mehanske metode za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede dolžnikov ali izpostavljenostiali skupine, potem:

31. Kreditne institucije dokumentirajo podrobnosti v zvezi s sestavo in delovanjem svojih bonitetnih sistemov. Dokumentacija dokazuje skladnost z minimalnimi zahtevami iz tega dela in obravnava vprašanja, kot so razločevanje portfelja, bonitetna merila, odgovornost strank, ki ocenjujejo dolžnike in izpostavljenosti, pogostost preverjanja razvrstitev in nadzor vodstva nad bonitetnim procesom.

32. Kreditna institucija dokumentira načelo za izbor bonitetnih meril in analizo, ki ga podpira. Kreditna institucija dokumentira vse večje spremembe v bonitetnem procesu za tveganja, taka dokumentacija pa pomaga ugotavljati spremembe v bonitetnem procesu za tveganja, ki sledijo zadnjemu pregledu, ki so ga opravili pristojni organi. Dokumentira se tudi organizacija bonitetnega razvrščanja, vključno s procesom bonitetnega razvrščanja in strukturo notranjih kontrol.

33. Kreditne institucije dokumentirajo posebne opredelitve neplačila in izgube, ki se uporabljajo notranje, in dokažejo skladnost z opredelitvami iz te direktive.

34. Če kreditna institucija uporablja statistične modele v bonitetnem procesu, dokumentira njihove metodologije. Ta material:

35. Uporaba modela, pridobljenega od zunanjega prodajalca, ki vsebuje patentirano tehnologijo, ni opravičilo za izvzetje od obveznosti dokumentiranja ali katere koli druge zahteve za sistem razvrščanja bonitetnih ocen. Dolžnost kreditne institucije je, da dokaže ustreznost pristojnim organom.

36. Kreditne institucije zbirajo in shranjujejo podatke o svojih notranjih bonitetnih ocenah, kakor zahtevajo členi 145 do 149.

37. Kreditne institucije zbirajo in hranijo:

Kreditne institucije, ki ne uporabljajo lastnih ocen LGD in/ali konverzijskih faktorjev, zbirajo in hranijo podatke o primerjavah dejanskih LGD z vrednostmi, navedenimi v odstavku 8 dela 2, ter dejanskih konverzijskih faktorjev z vrednostmi, navedenimi v odstavku 9 dela 3.

38. Kreditne institucije, ki uporabljajo lastne ocene LGD in/ali konverzijske faktorje, zbirajo in hranijo:

39. Kreditne institucije zbirajo in hranijo:

40. Kreditna institucija vzpostavi zanesljive procese za testiranje izjemnih situacij, ki se uporabljajo pri presoji njene kapitalske ustreznosti. Testiranje izjemnih situacij vključuje ugotavljanje morebitnih dogodkov ali prihodnjih sprememb v gospodarskih razmerah, ki bi lahko neugodno vplivale na kreditne izpostavljenosti kreditne institucije, ter presojo zmožnosti kreditne institucije, da vzdrži take spremembe.

41. Kreditna institucija redno opravlja teste izjemnih situacij za kreditna tveganja, s katerimi presoja učinke nekaterih posebnih okoliščin na svoje skupne kapitalske zahteve za kreditna tveganja. Uporabljen test, ki ga izbere kreditna institucija, je predmet nadzorniškega pregleda. Uporabljen test je smiseln in zmerno konzervativen, obravnava pa vsaj učinek scenarijev blage recesije. Kreditna institucija presoja prehod med svojimi bonitetnimi razredi v razmerah, ki jih obravnava test izjemnih situacij. Portfelji v izjemnih situacijah vsebujejo veliko večino skupne izpostavljenosti kreditne institucije.

42. Kreditne institucije, ki uporabljajo postopek, določen v odstavku 4 dela 1, upoštevajo kot sestavni del svojega okvira testiranja izjemnih situacij, vpliv poslabšanja kreditne kvalitete dajalcev zavarovanja, zlasti vpliv tistih primerov, kjer dajalci zavarovanja ne izpolnjujejo kriterijev primernosti.

43. Kreditne institucije pri ugotavljanju parametrov tveganja, ki se povezujejo z bonitetnimi razredi ali skupinami, uporabljajo spodaj navedene zahteve.

44. Šteje se, da „neplačilo“ s strani posameznega dolžnika nastopi, ko se zgodi eden ali oba od naslednjih dogodkov:

Pri prekoračitvah začnejo dnevi zamude teči, ko dolžnik preseže odobreni znesek razpolaganja, ko je njegov odobreni znesek razpolaganja nižji od vsote tekočih obveznosti, ali črpa kredit brez dovoljenja, pri čemer je prekoračeni znesek bistven.

Odobreni znesek razpolaganja pomeni znesek razpolaganja, s katerim je bil dolžnik seznanjen.

Dnevi zamude za kreditne kartice začnejo teči od dne, ko bi obveznosti morale biti poravnane s strani dolžnika.

V primeru izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno in izpostavljenosti do oseb javnega sektorja (PSE) pristojni organi določijo število dni zamude, kakor je določeno v odstavku 48.

V primeru izpostavljenosti do podjetij lahko pristojni organi določijo število dni zamude, kakor je opredeljeno v členu 154(7).

V primeru izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno kreditne institucije lahko uporabijo to opredelitev na ravni izpostavljenosti.

V vsakem primeru morajo biti zapadle izpostavljenosti nad mejno vrednostjo, ki jo določijo pristojni organi in odražajo sprejemljivo stopnjo tveganja.

45. Dogodki, ki nakazujejo majhno verjetnost plačila, vključujejo:

46. Kreditne institucije, ki uporabljajo zunanje podatke, ki niso sami po sebi skladni z opredelitvijo neplačila, dokažejo pristojnim organom, da so bile sprejete ustrezne prilagoditve, da bi dosegli približno enakovrednost z opredelitvijo neplačila.

47. Če kreditna institucija meni, da je predhodno neplačana izpostavljenost taka, da ne velja več nobeno merilo, ki pokaže nastanek neplačila, kreditna institucija oceni dolžnika ali izpostavljenost kakor izpostavljenost, ki ni neplačana. Če naknadno nastopijo razmere, ki ustrezajo opredelitvi neplačila, se šteje, da je ponovno nastopilo neplačilo.

48. Za izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno in do PSE pristojni organi vsake države članice določijo točno število dni zamude, ki jih upoštevajo vse kreditne institucije v svojih jurisdikcijah na podlagi opredelitve neplačila iz odstavka 44, za izpostavljenosti do takih nasprotnih strank, ki se nahajajo v teh državah članicah. Natančno število je med 90 do 180 dni in se lahko razlikuje med produkti. Za izpostavljenosti do takih nasprotnih strank, ki se nahajajo na ozemljih drugih držav članic, pristojni organi določijo število dni zamude, ki ni višje od števila, ki so ga določili pristojni organi zadevne države članice.

49. Lastne ocene kreditne institucije za parametre tveganja PD, LGD, konverzijske faktorje in EL vsebujejo vse pomembne podatke, informacije in metode. Ocene so izvedene z uporabo preteklih izkušenj in empiričnih dokazov in ne temeljijo izključno na uporabi presoje. Ocene so utemeljene in intuitivne ter temeljijo na bistvenih nosilcih ustreznih parametrov tveganja. Manj podatkov kot ima kreditna institucija, bolj konzervativna je v svojih ocenah.

50. Kreditna institucija je sposobna zagotoviti razčlenitev svojih izgub v smislu pogostosti neplačil, LGD, konverzijskega faktorja ali izgube, če se uporabljajo ocene EL, po dejavnikih, ki jih šteje kot bistvene nosilce ustreznih parametrov tveganja. Kreditna institucija dokaže, da so njene ocene reprezentativne za dolgoročne izkušnje.

51. Upoštevajo se kakršne koli spremembe kreditne prakse ali procesa izvajanja izterjav v opazovanih obdobjih iz odstavkov 66, 71, 82, 86, 93 in 95. Ocene kreditne institucije upoštevajo posledice tehničnega napredka in novih podatkov ter drugih informacij, ko so le-te na razpolago. Kreditne institucije pregledajo svoje ocene, kadar se pojavijo nove informacije, vendar pa vsaj enkrat letno.

52. Populacija izpostavljenosti, zastopana v podatkih, uporabljenih za ocenjevanje, kreditni standardi, ki se uporabljajo ob nastanku podatkov, in druge pomembne značilnosti so primerljivi s tistimi, ki jih imajo izpostavljenosti in standardi kreditne institucije. Kreditna institucija tudi dokaže, da so ekonomske in tržne razmere, v katerih so nastali podatki, pomembne za sedanje in predvidljive razmere. Število izpostavljenosti v vzorcu in obdobje, ki ga pokrivajo podatki, ki se uporabljajo za količinsko opredelitev, zadostujejo, da kreditni instituciji zagotovijo zaupanje v natančnost in trdnost njenih ocen.

53. Za odkupljene denarne terjatve ocene odražajo vse pomembne informacije, ki jih ima na razpolago kreditna institucija, ki odkupi denarne terjatve. Te informacije se nanašajo na kakovost osnovnih denarnih terjatev, vključno s podatki za podobne skupine, ki jih podajo prodajalec, kreditna institucija, ki odkupi denarne terjatve, ali zunanji viri. Kreditna institucija, ki odkupi denarne terjatve, ovrednoti morebitne podatke, ki jih pridobi od prodajalca.

54. Kreditna institucija svojim ocenam prišteje mero konzervativnosti, ki je sorazmerna s pričakovanim obsegom napak pri ocenjevanju. Če so metodologije in podatki manj zadovoljivi in je pričakovani obseg napak večji, je tudi mera konzervativnosti večja.

55. Če kreditne institucije uporabljajo različne ocene za izračun uteži tveganja in za notranje namene, to dokumentirajo, njihova utemeljenost pa se dokaže pristojnim organom.

56. Če lahko kreditne institucije dokažejo pristojnim organom, da so bile za podatke, ki so bili zbrani pred datumom začetka izvajanja te direktive, opravljene ustrezne prilagoditve, da se doseže splošna enakovrednost z opredelitvami neplačila ali izgube, pristojni organi lahko dovolijo kreditni instituciji določeno mero prožnosti pri uporabi zahtevanih standardov za podatke.

57. Če kreditna institucija uporablja podatke, ki so zbrani preko več kreditnih institucij, dokaže, da:

58. Če kreditna institucija uporablja podatke, ki so zbrani preko več kreditnih institucij, je odgovorna za integriteto svojih bonitetnih sistemov. Kreditna institucija dokaže pristojnemu organu, da ima dovolj lastnega znanja o svojih bonitetnih sistemih, vključno z učinkovito zmožnostjo nadzora in revizije bonitetnega procesa.

59. Kreditne institucije ocenjujejo PD za vsaki bonitetni razred dolžnika na podlagi dolgoročnih povprečij enoletnih stopenj neplačil.

60. Kreditne institucije lahko za odkupljene denarne terjatve do podjetij ocenjujejo EL za vsaki bonitetni razred dolžnika na podlagi dolgoročnih povprečij enoletnih dejanskih stopenj neplačil.

61. Če kreditna institucija izpeljuje dolgoročne povprečne ocene PD in LGD za odkupljene denarne terjatve do podjetij iz ocene EL, in ustrezne ocene PD ali LGD, proces za ocenjevanje skupnih izgub izpolnjuje celotne standarde za ocenjevanje PD in LGD iz tega dela, rezultat pa je skladen s pojmom LGD iz odstavka 73.

62. Kreditne institucije uporabljajo tehnike ocenjevanja PD samo s spremljajočo analizo. Kreditne institucije priznavajo pomen presoje pri sestavljanju rezultatov tehnik in pri prilagajanju zaradi omejitev tehnik in informacij.

63. Če kreditna institucija uporablja podatke o notranjih izkušnjah z neplačili za ocenjevanje PD, v svojih analizah dokaže, da njene ocene izpolnjujejo prevzete standarde in pojasnjujejo morebitne razlike, ki bi nastale med bonitetnim sistemom, ki je generiral te podatke, in trenutnim bonitetnim sistemom. Če se prevzeti standardi ali bonitetni sistemi spremenijo, kreditna institucija prišteje v svojo oceno PD večjo mero konzervativnosti.

64. Če kreditne institucije povezujejo ali vzporejajo svoje notranje bonitetne razrede z lestvico, ki jo uporabljajo ECAI ali podobne organizacije, in dodelijo svojim bonitetnim razredom stopnje neplačila, povzete po razredih zunanje organizacije, vzporejanje temelji na primerjavi notranjih meril za dodeljevanje bonitetnih ocen z merili, ki jih uporablja zunanja organizacija, in na primerjavi notranjih in zunanjih bonitetnih ocen za vsakega skupnega dolžnika. Izogibati se je treba pristranskosti in nedoslednosti v postopku vzporejanja ali v osnovnih podatkih. Merila zunanje organizacije, ki so osnova za uporabljene podatke za količinsko opredelitev tveganja, so usmerjena samo v tveganje neplačila in ne odražajo značilnosti izpostavljenosti. Analiza kreditne institucije vključuje primerjavo uporabljenih opredelitev neplačila ob upoštevanju odstavkov 44 do 48. Kreditna institucija dokumentira podlago za vzporejanje.

65. Če kreditna institucija uporablja statistične modele za napovedovanje neplačil, lahko ocenjuje PD kot enostavno povprečje ocen verjetnosti neplačila za posamezne dolžnike v določenem bonitetnem razredu. Kreditna institucija pri uporabi modelov za določanje verjetnosti neplačila v ta namen, izpolnjuje standarde iz odstavka 30.

66. Ne glede na to, ali kreditna institucija za določanje svojih ocen PD uporablja zunanje, notranje ali skupne podatke, ali pa kombinacijo vseh treh, je obdobje uporabljenega predhodnega opazovanja podatkov dolgo vsaj pet let za vsaj enega od virov podatkov. Če je iz posameznega vira na voljo daljše obdobje opazovanja, in so ti podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje. Ta odstavek se uporablja tudi za pristop PD/LGD do lastniških instrumentov. Države članice lahko kreditnim institucijam, ki niso upravičene do uporabe lastnih ocen LGD ali konverzijskih faktorjev, dovolijo, da ob uvajanju pristopa IRB uporabljajo ustrezne podatke, ki pokrivajo obdobje dveh let. Obdobje, ki ga je treba pokriti, se vsako leto podaljša za eno leto, dokler ustrezni podatki ne pokrivajo obdobja petih let.

67. Kreditne institucije ocenjujejo PD za vsaki bonitetni razred dolžnika ali skupino na podlagi dolgoročnih povprečij enoletnih stopenj neplačil.

68. Ne glede na odstavek 67, se lahko ocene PD izpeljujejo tudi iz dejanskih izgub in ustreznih ocen LGD.

69. Kreditne institucije obravnavajo notranje podatke za razvrščanje izpostavljenosti v razrede ali skupine kot primarni vir informacij za ocenjevanje značilnosti izgub. Kreditne institucije lahko uporabljajo zunanje podatke (vključno s skupnimi podatki) ali statistične modele za količinsko opredelitev, če je mogoče dokazati močno povezavo med:

Za odkupljene denarne terjatve iz naslova bančništva na drobno lahko kreditne institucije uporabljajo zunanje in notranje referenčne podatke. Za izvedbo primerjave kreditne institucije uporabijo vse ustrezne vire podatkov.

70. Če kreditna institucija izpeljuje dolgoročne povprečne ocene PD in LGD za izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno iz ocene skupne izgube, in ustrezne ocene PD ali LGD, proces za ocenjevanje skupnih izgub izpolnjuje celotne standarde za ocenjevanje PD in LGD iz tega dela, rezultat pa je skladen s pojmom LGD iz odstavka 73.

71. Ne glede na to, ali kreditna institucija za ocenjevanje značilnosti izgub uporablja zunanje, notranje ali skupne podatke, ali pa kombinacijo vseh treh, je obdobje uporabljenega predhodnega opazovanja podatkov dolgo vsaj pet let za vsaj enega od virov podatkov. Če je iz posameznega vira na voljo daljše obdobje opazovanja, in so ti podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje. Kreditni instituciji ni treba pripisovati enakega pomena preteklim podatkom, če lahko dokaže pristojnemu organu, da so novejši podatki boljši napovedovalec stopenj izgube. Države članice lahko kreditnim institucijam dovolijo, da ob uvajanju pristopa IRB uporabljajo ustrezne podatke, ki pokrivajo obdobje dveh let. Obdobje, ki ga je treba pokriti, se vsako leto podaljša za eno leto, dokler ustrezni podatki ne pokrivajo obdobja petih let.

72. Kreditne institucije ugotovijo in analizirajo pričakovane spremembe parametrov tveganja v življenjskem ciklu kreditnih izpostavljenosti (učinki sezonskosti).

73. Kreditne institucije ocenijo LGD po bonitetnih razredih izpostavljenosti ali skupinah na podlagi povprečne realizirane LGD po bonitetnih razredih ali skupinah z uporabo vseh ugotovljenih neplačil v okviru podatkovnih virov (z neplačili tehtano povprečje).

74. Kreditne institucije uporabljajo ocene LGD, ki so primerne za obdobje gospodarske recesije, če so bolj konzervativne od dolgoročnega povprečja. Ker se pričakuje, da bo bonitetni sistem zagotavljal konstantne realizirane LGD glede na bonitetni razred ali skupino, kreditne institucije sprejemajo prilagoditve svojih ocen parametrov tveganja glede na bonitetni razred ali skupino, da bi tako omejile vpliv gospodarske recesije na kapital.

75. Kreditna institucija obravnava obseg medsebojne odvisnosti med tveganjem dolžnika in tveganjem zavarovanja s premoženjem ali dajalcem zavarovanja. Primeri, pri katerih je stopnja medsebojne odvisnosti visoka, se obravnavajo na konzervativen način.

76. Valutne neusklajenosti med osnovno obveznostjo in zavarovanjem s premoženjem se obravnavajo konzervativno v oceni LGD kreditne institucije.

77. Če ocene LGD upoštevajo obstoj zavarovanja s premoženjem, te ocene ne temeljijo izključno na ocenjeni tržni vrednosti zavarovanja s premoženjem. Ocene LGD upoštevajo učinek potencialne možnosti, da kreditna institucija ne bo sposobna hitro pridobiti kontrole nad njihovim zavarovanjem s premoženjem in ga unovčiti.

78. Če ocene LGD upoštevajo obstoj zavarovanja s premoženjem, morajo kreditne institucije določiti notranje zahteve za upravljanje z zavarovanji, pravno varnost in upravljanje s tveganji, ki so v splošnem skladni s tistimi iz dela 2 Priloge VIII.

79. Če kreditna institucija prizna zavarovanje s premoženjem za določitev vrednosti izpostavljenosti za kreditno tveganje nasprotne stranke v skladu z delom 5 ali 6 Priloge III, se morebitni znesek, za katerega se pričakuje, da bi se lahko iztržil iz tega zavarovanja, ne upošteva v ocenah LGD.

80. V posebnem primeru izpostavljenosti, ki so že neplačane, kreditna institucija utemelji skupno vsoto svojih najboljših ocen pričakovane izgube za vsako izpostavljenost glede na trenutne gospodarske razmere in status izpostavljenosti ter možnost dodatnih nepričakovanih izgub v obdobju poplačila.

81. Če so neplačana zamudna nadomestila in opravnine kapitalizirane v izkazu poslovnega izida kreditne institucije, se prištejejo k meritvi izpostavljenosti in izgube kreditne institucije.

82. Ocene LGD temeljijo na podatkih, ki pokrivajo vsaj pet let, tako da se vsako leto po uvedbi pristopa IRB doda eno leto, dokler ni dosežen minimum sedmih let, za vsaj en vir podatkov. Če je iz posameznega vira na voljo daljše obdobje opazovanja in so podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje.

83. Ne glede na odstavek 73, se lahko ocene LGD izpeljujejo iz dejanskih izgub in ustreznih ocen PD.

84. Ne glede na odstavek 89 lahko kreditne institucije prikazujejo prihodnja črpanja v svojih konverzijskih faktorjih ali v svojih ocenah LGD.

85. Za odkupljene denarne terjatve iz naslova bančništva na drobno lahko kreditne institucije za ocenjevanje LGD uporabljajo zunanje in notranje referenčne podatke.

86. Ocene LGD temeljijo na podatkih, ki obsegajo vsaj pet let. Ne glede na odstavek 73, kreditni instituciji ni treba pripisovati enakega pomena preteklim podatkom, če lahko dokaže pristojnemu organu, da so novejši podatki boljši napovedovalec stopenj izgube. Države članice lahko kreditnim institucijam dovolijo, da ob uvajanju pristopa IRB uporabljajo ustrezne podatke, ki pokrivajo obdobje dveh let. Obdobje, ki ga je treba pokriti, se vsako leto podaljša za eno leto, dokler ustrezni podatki ne pokrivajo obdobja petih let.

87. Kreditne institucije ocenijo konverzijske faktorje glede na bonitetni razred produkta ali skupino na podlagi povprečnih pričakovanih konverzijskih faktorjev za bonitetni razred ali skupino z uporabo vseh ugotovljenih neplačil v okviru določenega vira podatkov (z neplačili tehtano povprečje).

88. Kreditne institucije uporabljajo ocene konverzijskih faktorjev, ki so primerne za obdobje gospodarske recesije, če so bolj konzervativne od dolgoročnega povprečja. Ker se pričakuje, da bo bonitetni sistem zagotavljal konstantne dejanske konverzijske faktorje glede na bonitetni razred ali skupino, kreditne institucije izvedejo prilagoditve svojih ocen parametrov tveganja glede na bonitetni razred ali skupino, da bi tako omejile vpliv gospodarske recesije na kapital.

89. Ocene kreditnih institucij za konverzijske faktorje odražajo možnost dodatnih črpanj s strani dolžnika do trenutka nastanka neplačila ali po njem.

Ocena konverzijskega faktorja vključuje večjo mero konzervativnosti, če je mogoče utemeljeno pričakovati večjo pozitivno korelacijo med pogostostjo neplačil in velikostjo konverzijskega faktorja.

90. Pri izdelavi ocen konverzijskih faktorjev kreditne institucije obravnavajo specifične politike in strategije, sprejete za spremljanje računov in obdelavo plačil. Kreditne institucije upoštevajo tudi sposobnost in pripravljenost preprečevati nadaljnja črpanja v okoliščinah, ki ne predstavljajo neplačila, kakor so kršitve dogovorov ali drugi primeri tehničnih neplačil.

91. Kreditne institucije vzpostavijo primerne sisteme in postopke za spremljanje zneskov odobrenih sredstev, tekočega stanja iz naslova kreditnih linij ter sprememb stanja glede na dolžnika in na bonitetni razred. Kreditna institucija je sposobna spremljati stanja na dnevni osnovi.

92. Če kreditne institucije uporabljajo različne ocene konverzijskih faktorjev za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in za notranje namene, ga dokumentirajo, in pristojnim organom dokažejo razumnost takih ocen.

93. Ocene LGD temeljijo na podatkih, ki pokrivajo vsaj pet let, tako da se vsako leto po uvedbi pristopa IRB doda eno leto, dokler se ne doseže minimuma sedmih let, za vsaj en vir podatkov. Če je iz posameznega vira na voljo daljše obdobje opazovanja in so podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje.

94. Ne glede na odstavek 89, lahko kreditne institucije prikazujejo prihodnja črpanja v svojih konverzijskih faktorjih ali v svojih ocenah LGD.

95. Ocene konverzijskih faktorjev temeljijo na podatkih, ki pokrivajo vsaj pet let. Ne glede na odstavek 87 kreditni instituciji ni treba pripisovati enakega pomena preteklim podatkom, če lahko dokaže pristojnemu organu, da so novejši podatki boljši napovedovalec črpanj. Države članice lahko kreditnim institucijam dovolijo, da ob uvajanju pristopa IRB uporabljajo ustrezne podatke, ki pokrivajo obdobje dveh let. Obdobje, ki ga je treba pokriti, se vsako leto podaljša za eno leto, dokler ustrezni podatki ne pokrivajo obdobja petih let.

96. Zahteve iz točk 97 do 104 se ne uporabljajo za osebna jamstva, ki jih zagotavljajo institucije, enote centralne ravni države in centralne banke ter družbe, ki izpolnjujejo zahteve, določene v točki 26(g) dela 1 Priloge VIII, če kreditna institucija prejme dovoljenje za uporabo pravil iz členov 78 do 83 za izpostavljenosti do takih subjektov. V tem primeru se uporabljajo zahteve iz členov 90 do 93.

97. V primeru osebnih jamstev za izpostavljenosti, ki se vključujejo v kategorijo izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno, se te zahteve uporabljajo tudi za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine ter za oceno PD.

98. Kreditne institucije vzpostavijo jasno navedena merila za vrste izdajateljev osebnega jamstva, ki jih priznavajo za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti.

99. Za priznane izdajatelje osebnega jamstva se uporabljajo enaka pravila kakor za dolžnike, kakor je navedeno v odstavkih 17 do 29.

100. Osebno jamstvo se evidentira pisno, za izdajatelja je nepreklicno in velja, dokler obveznost ni v celoti izpolnjena(do zneska in besedila osebnega jamstva), ter je zakonsko izvršljivo v jurisdikciji, kjer ima izdajatelj osebnega jamstva premoženje, ki lahko služi za poplačilo izpostavljenosti. Osebna jamstva, ki predpisujejo pogoje, v katerih ni nujno, da jih mora izdajatelj osebnega jamstva izpolniti (pogojna osebna jamstva), se lahko priznajo, če jih odobrijo pristojni organi. Kreditna institucija dokaže, da merila za razvrščanje primerno obravnavajo katero koli morebitno poslabšanje kvalitete dajalca osebnega jamstva.

101. Kreditna institucija vzpostavi jasno navedena merila za prilagoditev bonitetnih razredov, skupin ali ocen LGD, v primeru denarnih terjatev iz naslova bančništva na drobno in primernih odkupljenih denarnih terjatev pa procese za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine, ki odražajo vpliv osebnih jamstev na izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti. Ta merila ustrezajo minimalnim zahtevam iz odstavkov 17 do 29.

102. Merila so utemeljena in intuitivna. Obravnavajo zmožnost in pripravljenost dajalca osebnega jamstva, da izpolnjuje pogoje osebnega jamstva, predvideni časovni okvir plačil dajalca osebnega jamstva, stopnjo, po kateri je zmožnost dajalca osebnega jamstva, da izpolnjuje pogoje osebnega jamstva, povezana z dolžnikovo zmožnostjo poplačila, ter obseg, v katerem preostalo tveganje za dolžnika ostaja.

103. Minimalne zahteve za osebna jamstva v tem delu se uporabljajo tudi za kreditne izvedene finančne instrumente za eno samo izpostavljenost (single name). Glede neusklajenosti med osnovno obveznostjo in referenčno obveznostjo kreditnega izvedenega finančnega instrumenta ali obveznostjo, ki se uporablja za določanje, ali je nastopil kreditni dogodek, se uporabljajo zahteve iz odstavka 21 dela 2 Priloge VIII. Kar zadeva izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno in primernih odkupljenih denarnih terjatev se ta odstavek uporablja za proces razvrščanja izpostavljenosti v razrede ali skupine.

104. Merila obravnavajo strukturo izplačil kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in konzervativno presojajo vpliv, ki jo ima na stopnjo in čas izterjav. Kreditna institucija obravnava obseg, v katerem ostajajo druge oblike preostalega tveganja.

105. Pogodba o odkupu denarnih terjatev zagotavlja, da je v vseh predvidljivih okoliščinah kreditna institucija dejanski lastnik in kontrolira vsa denarna nakazila iz denarnih terjatev. Ko dolžnik izvede plačila neposredno prodajalcu ali tretji osebi, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, kreditna institucija redno preverja, ali so plačila posredovana v celoti in v rokih, določenih v pogodbi. Tretja oseba, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca je subjekt, ki dnevno upravlja skupino odkupljenih denarnih terjatev ali osnovne kreditne izpostavljenosti. Kreditne institucije sprejmejo postopke, ki zagotavljajo zaščito lastništva denarnih terjatev in denarnih prejemkov v primeru stečaja ali pravnih postopkov, ki bi lahko bistveno zadržali kreditodajalčevo zmožnost unovčiti ali dodeliti denarne terjatve ali obdržati kontrolo nad denarnimi prejemki.

106. Kreditne institucije spremljajo kakovost odkupljenih denarnih terjatev ter finančno stanje prodajalca in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca. Zlasti:

107. Kreditna institucija vzpostavi sisteme in postopke za zgodnje odkrivanje poslabšanj finančnega stanja prodajalca in kakovosti odkupljenih denarnih terjatev ter za proaktivno obravnavanje nastajajočih težav. Kreditne institucije vzpostavijo zlasti jasne in učinkovite politike, postopke in informacijske sisteme za spremljanje kršitev dogovorov, ter jasne in učinkovite politike in postopke za začetek pravnih postopkov in za ravnanje s problematičnimi odkupljenimi denarnimi terjatvami.

108. Kreditna institucija vzpostavi jasne in učinkovite politike in postopke, ki urejajo kontrolo odkupljenih denarnih terjatev, kredita in gotovine. Pisne notranje politike zlasti navajajo vse bistvene elemente programa odkupa denarnih terjatev, vključno s stopnjami predplačil, primernim zavarovanjem s premoženjem, potrebno dokumentacijo, mejami koncentracije in načinom ravnanja z denarnimi prejemki. Ti elementi primerno upoštevajo vse ustrezne in bistvene dejavnike, vključno s finančnim stanjem prodajalca in tretje osebe, ki upravlja denarne terjatve za prodajalca, tveganji koncentracij ter gibanji kakovosti odkupljenih denarnih terjatev ter krogom strank prodajalca, notranji sistemi pa zagotavljajo, da se sredstva izplačajo samo ob hkrati izvedenem prenosu zavarovanja s premoženjem, vključno z dokumentacijo.

109. Kreditna institucija vzpostavi učinkovite notranje procese za presojanje skladnosti z vsemi notranjimi politikami in postopki. Proces vključuje:

110. Kreditne institucije vzpostavijo zanesljive sisteme za ugotavljanje točnosti in skladnosti bonitetnih sistemov, procesov in ocen vseh zadevnih parametrov tveganja. Kreditne institucije svojemu pristojnemu organu dokažejo, da jim notranji proces ovrednotenja omogoča dosledno in smiselno presojo delovanja notranjega bonitetnega sistema in sistema ocenjevanja tveganja.

111. Kreditne institucije redno primerjajo dejanske stopnje neplačil z ocenjenimi PD za vsaki bonitetni razred in v primerih, ko so dejanske stopnje neplačil izven pričakovanega obsega za navedeni bonitetni razred, kreditne institucije posebej analizirajo razloge za odstopanje. Kreditne institucije, ki uporabljajo lastne ocene LGD in/ali konverzijskih faktorjev, opravijo podobne analize za navedene ocene. Pri takih primerjavah se uporabljajo pretekli podatki, ki pokrivajo čim daljše obdobje. Kreditne institucije dokumentirajo metode in podatke, uporabljene v takih primerjavah. Analiza in dokumentacija se posodabljata vsaj enkrat letno.

112. Kreditne institucije uporabljajo tudi druga orodja za količinsko ovrednotenje parametrov tveganja in primerjave z ustreznimi zunanjimi viri podatkov. Analiza temelji na podatkih, ki so reprezentativni za portfelj, so redno posodobljeni in obsegajo ustrezno obdobje opazovanja. Notranje presoje delovanja bonitetnih sistemov kreditnih institucij temeljijo na čim daljšem obdobju.

113. Uporabljene metode in podatki za količinsko ovrednotenje parametrov tveganja so ves čas dosledni. Spremembe metod ocenjevanja in ovrednotenja ter podatkov (uporabljeni viri podatkov in obravnavana obdobja) se dokumentirajo.

114. Kreditne institucije vzpostavijo zanesljive notranje standarde za primere, ko odstopanja dejanskih stopenj neplačil, dejanskih LGD, dejanskih konverzijskih faktorjev in stopenj izgub, če se uporabljajo ocene EL, postanejo dovolj pomembna, da spodbijajo veljavnost ocen. Ti standardi upoštevajo ekonomske cikle in podobne sistematične spremenljivosti pri dejanskih neplačilih. Če so dejanske vrednosti še naprej višje od pričakovanih vrednosti, kreditne institucije popravijo oceno navzgor, da odrazijo dejansko stanje neplačil in izgub.

115. Kreditne institucije za namene izračunavanja kapitalskih zahtev izpolnjujejo naslednje standarde:

116. Kreditne institucije za razvoj in uporabo notranjih modelov za namene določanja kapitalskih zahtev izoblikujejo politike, postopke in kontrole, ki bodo zagotavljali celovitost modela in procesa modeliranja. Politike, postopki in kontrole obsegajo naslednje:

117. Kreditne institucije vzpostavijo zanesljive sisteme za ovrednotenje natančnosti in doslednosti svojih notranjih modelov in procesov modeliranja. Vsi bistveni elementi notranjih modelov in procesa modeliranja in ovrednotenja se dokumentirajo.

118. Kreditne institucije uporabljajo proces notranjega ovrednotenja za ocenjevanje delovanja svojih notranjih modelov in procesov na dosleden in smiseln način.

119. Uporabljene metode in podatki za količinsko ovrednotenje so ves čas dosledni. Spremembe metod ocenjevanja in ovrednotenja ter podatkov (uporabljeni viri podatkov in obravnavana obdobja) se dokumentirajo.

120. Kreditne institucije redno primerjajo dejanske donose iz lastniških instrumentov (izračunane z uporabo realiziranih in nerealiziranih dobičkov in izgub) z modeliranimi ocenami. Pri takih primerjavah se uporabljajo pretekli podatki, ki pokrivajo čim daljše obdobje. Kreditne institucije dokumentirajo metode in podatke, uporabljene v takih primerjavah. Analiza in dokumentacija se posodabljata vsaj enkrat letno.

121. Kreditne institucije uporabljajo tudi druga orodja za količinsko ovrednotenje parametrov tveganja in primerjave z zunanjimi viri podatkov. Analiza temelji na podatkih, ki so primerni za portfelj, so redno posodobljeni in obsegajo ustrezno obdobje opazovanja. Notranje presoje delovanja modelov kreditnih institucij temeljijo na čim daljšem obdobju.

122. Kreditne institucije vzpostavijo zanesljive notranje standarde za primere, ko primerjava dejanskih donosov iz lastniških instrumentov z ocenami modelov spodbija veljavnost ocen ali modelov kot takih. Ti standardi upoštevajo ekonomske cikle in podobne sistematične spremenljivosti pri donosih iz lastniških instrumentov. Vse spremembe notranjih modelov, ki so posledica pregledov modelov, se dokumentirajo in so skladne s standardi kreditnih institucij za pregled modelov.

123. Notranji model in proces modeliranja se dokumentirata, vključno z odgovornostmi strank, ki sodelujejo pri modeliranju, ter odobritvijo in procesi pregleda modela.

124. Upravna iz člena 11 kreditne institucije ali drug organ, ki ga imenuje kreditna institucija in višje vodstvo, potrdi vse bistvene vidike bonitetnega procesa in procesa ocenjevanja. Te stranke razpolagajo s splošnim znanjem o delovanju bonitetnega sistema kreditne institucije ter podrobnim razumevanjem izdelanih poročil o tem procesu.

125. Višje vodstvo obvešča upravo ali drug organ, iz člena 11 o vsaki spremembi ali odstopanju od uveljavljene prakse, ki bo bistveno vplivala na delovanje bonitetnega sistema kreditne institucije.

126. Višje vodstvo razume zgradbo in delovanjem bonitetnega sistema. Višje vodstvo redno zagotavlja pravilno delovanje bonitetnih sistemov. Enote za kontrolo kreditnega tveganja redno obveščajo višje vodstvo o delovanju bonitetnega procesa, o področjih, na katerih so potrebne izboljšave ter o stanju prizadevanj za izboljšanje predhodno ugotovljenih pomanjkljivosti.

127. Analiza kreditnega tveganja, ugotovljenega po pristopu IRB, kreditne institucije je bistveni sestavni del poročila vodstva navedenim strankam. Poročilo vsebuje vsaj profil tveganja po bonitetnih razredih, prehode med bonitetnimi razredi, oceno ustreznih parametrov za bonitetni razred in primerjavo dejanskih stopenj neplačil in lastnih ocen LGD ter konverzijskih faktorjev s pričakovanji in rezultati testa izjemnih situacij. Pogostost poročanja je odvisna od pomembnosti in vrste informacij ter od ravni prejemnika.

128. Enota za kontrolo kreditnega tveganja je neodvisna od osebja in vodstvenih funkcij, pristojnih za odobravanje ali obnavljanje izpostavljenosti, in poroča neposredno višjemu vodstvu. Enota je pristojna za oblikovanje ali izbiro, izvajanje, nadzor in delovanje bonitetnih sistemov. Enota redno pripravlja in analizira poročila o rezultatih bonitetnih sistemov.

129. Področja pristojnosti enote za kontrolo kreditnega tveganja obsegajo:

130. Ne glede na odstavek 129 lahko kreditne institucije, ki uporabljajo skupne podatke v skladu z odstavkoma 57 in 58, oddajajo naslednje naloge zunanjim izvajalcem:

Kreditne institucije, ki uporabljajo ta odstavek, zagotovijo, da imajo pristojni organi dostop do vseh pomembnih informacij od tretjih strank, ki so potrebne za preverjanje skladnosti z minimalnimi zahtevami, in da lahko opravljajo preglede na kraju samem v istem obsegu kakor znotraj kreditne institucije.

131. Notranja revizijska služba ali druga podobna neodvisna revizijska služba kreditne institucije vsaj enkrat letno pregledajo bonitetne sisteme kreditne institucije in njene dejavnosti, vključno s kreditnimi dejavnostmi in ocenjevanjem PD, LGD, EL in konverzijskih faktorjev. Pregled vključuje izpolnjevanje vseh veljavnih minimalnih zahtev.

1. V tem delu so navedene primerne oblike zmanjševanja kreditnega tveganja za namene člena 92.

2. V tej prilogi:

3. Bilančni pobot medsebojnih terjatev med kreditno institucijo in njeno nasprotno stranko se lahko prizna.

4. Brez poseganja v odstavek 5 je primernost omejena na vzajemna stanja denarnih sredstev med kreditno institucijo in nasprotno stranko. Zaradi pogodbe o bilančnem pobotu so samo posojila in depoziti lahko predmet spreminjanja zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, če je primerno, zneskov pričakovanih izgub.

5. Za kreditne institucije, ki uporabljajo razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem iz dela 3, se lahko priznajo učinki dvostranskih pogodb o pobotu, ki zajemajo posle začasne prodaje/začasnega nakupa, posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga z nasprotno stranko. Brez poseganja v Prilogo II Direktive 2006/49/ES morajo premoženje, sprejeto v zavarovanje, in vrednostni papirji ali blago, izposojeni v okviru takih pogodb, za priznanje izpolnjevati zahteve za primernost za zavarovanje s premoženjem iz odstavkov 7 do 11.

6. Če uporabljena tehnika zmanjševanja kreditnega tveganja temelji na pravici kreditne institucije do unovčenja ali zadržanja sredstev, je primernost odvisna od tega, ali so zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, če je primerno, zneski pričakovanih izgub, izračunani na podlagi členov 78 do 83 ali členov 84 do 89. Primernost je tudi odvisna od tega, ali se uporablja enostavna ali razvita metoda za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem iz dela 3. Primernost v zvezi s posli začasne prodaje/začasnega nakupa in posli posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga je odvisna tudi od tega, ali je posel evidentiran v bančni ali trgovalni knjigi.

7. Kot primerno zavarovanje s premoženjem se v okviru vseh pristopov in metod lahko priznajo naslednji finančni instrumenti:

8. Dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale institucije, katerih vrednostni papirji nimajo bonitetne ocene primerne ECAI, se lahko priznajo kot primerno zavarovanje s premoženjem, če izpolnjujejo naslednja merila:

9. Enote investicijskih skladov se lahko priznajo kot primerno zavarovanje s premoženjem, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

Če investicijski sklad za varovanje dovoljenih naložb uporablja (ali bi lahko uporabljal) izvedene finančne instrumente, to ne izključuje primernosti enot v tem skladu.

Če kolektivni investicijski sklad ni omejen na naložbe v instrumente, ki so v točkah 7 in 8 primerni za priznanje, se lahko enote premoženja z vrednostjo primernih sredstev priznajo kot zavarovanje ob predpostavki, da je CIU vložil v največjem dovoljenem obsegu v okviru svojega mandata v neustrezna sredstva. V primerih, ko imajo neustrezna sredstva negativno vrednost zaradi obveznosti in posrednih obveznosti, izhajajoč iz lastništva, izračuna kreditna institucija skupno vrednost neustreznih sredstev in v primeru, da je ta negativna, zmanjša vrednost primernih sredstev za vrednost neustreznih sredstev.

10. Če ima vrednostni papir dve bonitetni oceni primernih ECAI, se šteje za namene točk (b) do (e) odstavka 7, da se uporablja manj ugodna bonitetna ocena. V primerih, ko ima vrednostni papir več kakor dve bonitetni oceni primernih ECAI, se šteje, da se uporabita dve najbolj ugodni bonitetni oceni. Če se dve najbolj ugodni bonitetni oceni razlikujeta, se šteje, da se uporablja manj ugodna bonitetna ocena izmed obeh.

11. Poleg zavarovanja s premoženjem iz odstavkov 7 do 10, se lahko, če kreditna institucija uporablja razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem iz dela 3, kot primerno zavarovanje s premoženjem priznajo naslednji finančni instrumenti:

Če kolektivni investicijski sklad ni omejen na naložbe v instrumente, ki so v točkah 7 in 8 ter v postavkah, navedenih v točki (a) te točke, primerni za priznanje, se lahko enote premoženja z vrednostjo primernih sredstev priznajo kot zavarovanje ob predpostavki, da je CIU vložil v največjem dovoljenem obsegu v okviru svojega mandata v neustrezna sredstva. V primerih, ko imajo neustrezna sredstva negativno vrednost zaradi obveznosti in posrednih obveznosti, izhajajoč iz lastništva, izračuna kreditna institucija skupno vrednost neustreznih sredstev in v primeru, da je ta negativna, zmanjša vrednost primernih sredstev za vrednost neustreznih sredstev.

12. Poleg zgoraj navedenega zavarovanja s premoženjem se uporabljajo določbe odstavkov 13 do 22, če kreditna institucija izračunava zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovanih izgub na podlagi pristopa iz členov 84 do 89:

13. Stanovanjske nepremičnine, ki jih ima lastnik ali, v primeru osebnih investicijskih podjetij, upravičeni lastnik v posesti ali jih oddaja ali jih bo imel v posesti ali oddajal, in poslovne nepremičnine, in sicer pisarne in drugi gospodarski objekti, se lahko priznajo kot primerno zavarovanje s premoženjem, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

14. Kreditne institucije lahko kot primerno zavarovanje s premoženjem priznajo tudi delnice v finskih stanovanjsko nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s finskim Zakonom o nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo, nanašajočo se na stanovanjske nepremičnine, ki jih ima posojilojemalec v posesti ali jih oddaja ali jih bo imel v posesti ali oddajal, in jih obravnavajo kot zavarovanje s stanovanjsko nepremičnino, če so ti pogoji izpolnjeni.

15. Pristojni organi lahko svoje kreditne institucije tudi pooblastijo, da kot primerno zavarovanje s premoženjem priznajo delnice v Finskih nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s finskim Zakonom o nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo, in jih obravnavajo kot zavarovanje s poslovno nepremičnino, če so ti pogoji izpolnjeni.

16. Pristojni organi lahko opustijo zahtevo, da kreditne institucije izpolnjujejo pogoj (b) iz odstavka 13 za izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami, ki se nahajajo na ozemlju njihove države članice, če imajo dokazila, da je zadevni trg dobro razvit in uveljavljen, stopnje izgub pa so dovolj nizke, da to dejanje upravičujejo. To pristojnim organom držav članic, ki ne uporabljajo te opustitve, ne preprečuje priznavanja primernosti stanovanjskih nepremičnin, ki so na podlagi opustitve priznane kot primerne v drugi državi članici. Države članice javno objavijo uporabo te opustitve.

17. Pristojni organi držav članic lahko opustijo zahtevo, da njihove kreditne institucije izpolnjujejo pogoj (b) iz odstavka 13 za poslovne nepremičnine, ki se nahajajo na ozemlju njihove države članice, če imajo dokazila, da je zadevni trg dobro razvit in uveljavljen, stopnje izgub, ki nastajajo zaradi posojil, zavarovanimi s poslovnimi nepremičninami, pa izpolnjujejo naslednje pogoje:

18. Če kateri koli od teh pogojev ni izpolnjen v danem letu, upravičenost do uporabe te obravnave preneha, dokler pogoji niso izpolnjeni v enem od naslednjih let.

19. Pristojni organi države članice lahko priznajo primernost poslovnih nepremičnin, ki so na podlagi opustitve iz odstavka 17 priznane kot primerne v drugi državi članici.

20. Pristojni organi lahko kot primerno zavarovanje s premoženjem priznajo denarne terjatve, povezane s komercialnimi posli ali posli s prvotno zapadlostjo največ eno leto. Primerne denarne terjatve ne vključujejo tistih, ki so povezane s sekuritizacijo, podudeležbami ali kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti ali zneski, ki jih dolgujejo povezaneosebe.

21. Pristojni organi lahko kot primerno zavarovanje s premoženjem poleg zavarovanj, ki so navedena v odstavkih 13 do 19, priznajo tudi premičnine, če ugotovijo naslednje:

22. Ob upoštevanju določb odstavka 72 dela 3, če so izpolnjene zahteve iz odstavka 11 dela 2, se izpostavljenosti iz naslova poslov, s katerimi kreditna institucija daje v zakup stvari tretji stranki, obravnavajo enako kakor posojila, zavarovana s stvarmi, oddanimi v zakup.

23. Bančne vloge ali denarju podobni instrumenti, ki so pri tretji instituciji na neskrbniški pogodbeni osnovi in so zastavljeni posojilni kreditni instituciji, se lahko priznajo kot primerno kreditno zavarovanje.

24. Police življenjskega zavarovanja, zastavljene posojilni kreditni instituciji, se lahko priznajo kot primerno kreditno zavarovanje.

25. Instrumenti, ki jih je izdala tretja institucija in jih bo navedena institucija odkupila na zahtevo, se lahko priznajo kot primerno kreditno zavarovanje.

26. Naslednje stranke se lahko priznajo kot primerni izdajatelji osebnih kreditnih zavarovanj:

27. Kadar se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneski pričakovanih izgub izračunavajo v skladu s členi 84 do 89, mora biti izdajatelj osebnega jamstva, da bi veljal za primernega, s strani kreditne institucije notranje bonitetno ocenjen v skladu z določbami dela 4 v Prilogi VII.

28. Z odstopanjem od odstavka 26 lahko države članice kot primerne izdajateljice osebnega kreditnega zavarovanja priznajo tudi druge finančne institucije, ki so jim dovoljenje izdali in jih nadzorujejo pristojni organi, odgovorni za izdajanje dovoljenj in nadzor kreditnih institucij, ter ki so dolžne spoštovati zahteve glede varnega in skrbnega poslovanja, enakovredne tistim, ki se uporabljajo za kreditne institucije.

29. Institucije, zavarovalnice in pozavarovalnice ter izvozne agencije, ki izpolnjujejo naslednje pogoje, se lahko priznajo kot primerni izdajatelji osebnega kreditnega zavarovanja, ki so upravičeni do obravnave, določene v odstavku 4 dela 1 Priloge VII:

Za namene tega odstavka kreditno zavarovanje, ki ga izdajo izvozne agencije, ni upravičeno do nikakršnega izrecnega posrednega jamstva enot centralne ravni držav.

30. Kot primerne se lahko priznajo naslednje vrste kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in instrumentov, ki so lahko sestavljeni iz takih kreditnih izvedenih finančnih instrumentov ali pa so jim ekonomsko podobni:

31. Če kreditna institucija kupi kreditno zavarovanje z zamenjavo skupnih donosov in knjiži neto plačila, prejeta na podlagi zamenjave kot neto prihodek, hkrati pa ne knjiži nasprotno učinkujočega zmanjšanja vrednosti zavarovane aktive (z zmanjšanjem poštene vrednosti ali z oblikovanjem oslabitev), se kreditno zavarovanje ne prizna.

32. Če kreditna institucija izvaja interno varovanje s pomočjo kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, tako da zavaruje kreditno tveganje izpostavljenosti v bančni knjigi s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom iz trgovalne knjige, je potrebno, da bi bilo zavarovanje priznano za namene te priloge, kreditno tveganje, preneseno v trgovalno knjigo, prenesti na tretjo stranko ali več tretjih strank. V takih primerih se, ob upoštevanju skladnosti takih prenosov z zahtevami za priznavanje zmanjševanja kreditnega tveganja iz te priloge, uporabljajo pravila za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub v primeru pridobitve osebnega kreditnega zavarovanja iz delov 3 do 6.

1. Kreditna institucija mora dokazati pristojnim organom, da ima ustrezne procese upravljanja s tveganji za kontrolo tistih tveganj, katerim bi lahko bila izpostavljena zaradi izvajanja postopkov zmanjševanja kreditnega tveganja.

2. Ne glede na prisotnost zmanjševanja kreditnega tveganja, upoštevanega za namene izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, če je primerno, zneskov pričakovanih izgub, kreditne institucije še naprej izvajajo presojo celotnega kreditnega tveganja osnovne izpostavljenosti in so sposobne dokazati pristojnim organom, da je ta zahteva izpolnjena. V primeru poslov začasne prodaje/začasnega nakupa in/ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga se samo za namene tega odstavka kot osnovna izpostavljenost šteje neto znesek izpostavljenosti.

3. Za pogodbe o bilančnem pobotu, razen okvirnih pogodb o pobotu, ki zajemajo posle začasne prodaje/začasnega nakupa, posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, morajo biti za priznanje za namene členov 90 do 93 izpolnjeni naslednji pogoji:

4. Okvirne pogodbe o pobotu, ki zajemajo posle začasne prodaje/začasnega nakupa in/ali posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, se priznajo za namene členov 90 do 93, če:

5. Poleg tega se izpolnijo minimalne zahteve za priznanje zavarovanja s finančnim premoženjem v okviru razvite metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, določene v odstavku 6.

6. Za priznanje zavarovanja s finančnim premoženjem in zlatom morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

7. Poleg zahtev iz odstavka 6, mora biti za priznanje zavarovanja s finančnim premoženjem v okviru enostavne metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem preostala zapadlost zavarovanja vsaj tako dolga kakor preostala zapadlost izpostavljenosti.

8. Za priznanje zavarovanja z nepremičninami morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

9. Za priznanje zavarovanja z denarnimi terjatvami morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

10. Za priznanje zavarovanja s premičninami morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

11. Za obravnavo izpostavljenosti iz naslova poslov zakupa kot zavarovanih s stvarmi, danimi v zakup, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

12. Za upravičenost do obravnave iz odstavka 79 v delu 3 mora zavarovanje iz odstavka 23 iz dela 1 izpolnjevati naslednje pogoje:

13. Police življenjskega zavarovanja, zastavljene posojilni kreditni instituciji, se lahko priznajo, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

14. V skladu z odstavkom 16 morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji za priznanje kreditnega zavarovanja iz naslova osebnega jamstva ali kreditnega izvedenega finančnega instrumenta:

15. Kreditna institucija izpolni zahteve pristojnih organov, da ima vzpostavljene sisteme za upravljanje z morebitno koncentracijo tveganja, ki izhaja iz uporabe osebnih jamstev ali kreditnih izvedenih finančnih instrumentov. Kreditna institucija mora biti sposobna prikazati, kako je njena strategija uporabe kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in osebnih jamstev povezana z njenim upravljanjem celotnega profila tveganj.

16. Če je izpostavljenost zavarovana z osebnim jamstvom, za katerega posredno jamči enota centralne ravni države ali centralna banka, regionalna ali lokalna raven države ali oseba javnega sektorja, do katerih terjatve se v skladu s členi 78 do 83 obravnavajo kot terjatve do enote centralne ravni države, na ozemlju katere nastanejo, multilateralna razvojna banka ali mednarodna organizacija, za katero se v skladu s členi 78 do 83 uporablja utež tveganja 0 %, ali oseba javnega prava, terjatve do katere se v skladu s členi 78 do 83 obravnavajo kot terjatve do kreditnih institucij, se lahko šteje, da je izpostavljenost zavarovana z osebnim jamstvom, ki ga je zagotovila zadevna oseba, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

17. Postopek iz odstavka 16 se uporablja tudi za izpostavljenost, za katero posredno ne jamčijo v tem odstavku navedene osebe, če posredno jamstvo zanje namesto tega neposredno zagotavlja ena od navedenih oseb in so izpolnjeni pogoji, navedeni v odstavku 16.

18. Za priznanje osebnega jamstva morajo biti izpolnjeni še naslednji pogoji:

19. V primeru osebnih jamstev, zagotovljenih v okviru vzajemnih jamstvenih shem, ki jih v ta namen priznajo pristojni organi ali jih zagotovijo ali za njih posredno osebno jamčijo osebe, navedene v odstavku 16, se šteje, da so zahteve iz odstavka 18(a) izpolnjene, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

20. Za priznanje kreditnega izvedenega finančnega instrumenta morajo biti izpolnjeni še naslednji pogoji:

21. Neusklajenost med osnovno obveznostjo in referenčno obveznostjo po kreditnem izvedenem finančnem instrumentu (tj. obveznostjo, ki se uporablja za ugotavljanje vrednosti denarne poravnave, ali obveznostjo, ki jo je treba prenesti) ali med osnovno obveznostjo in obveznostjo, ki se uporablja za ugotavljanje, ali je nastal kreditni dogodek, je dovoljena samo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

22. Da bi bilo upravičeno do postopka, določenega v odstavku 4 dela 1 Priloge VII, mora kreditno zavarovanje na podlagi jamstva ali kreditnega izvedenega finančnega instrumenta, izpolniti naslednje pogoje:

1. V skladu z deli 4 do 6, če so izpolnjene določbe iz delov 1 in 2, se lahko izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz členov 78 do 83 in izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti ter zneski pričakovanih izgub iz členov 84 do 89 spremenijo v skladu z določbami tega dela.

2. Denarna sredstva, vrednostni papirji ali blago, kupljeni, izposojeni ali prejeti na podlagi posla začasne prodaje/začasnega nakupa ali posla posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, se obravnavajo kot zavarovanje s premoženjem.

3. Naložbe v kreditne zapise, ki jih izda posojilna kreditna institucija, se lahko obravnavajo kot zavarovanje z gotovino.

4. Posojila in depoziti pri posojilni kreditni instituciji, za katere velja bilančni pobot, se obravnavajo kot zavarovanje z denarnimi sredstvi.

5. V skladu z odstavki 12 do 21, pri izračunu „polno prilagojene vrednosti izpostavljenosti“ (E*) za izpostavljenosti na podlagi primerne okvirne pogodbe o pobotu, ki obsega posle začasne prodaje/začasnega nakupa in/ali posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, se zadevne prilagoditve za nestanovitnost izračunajo bodisi z uporabo pristopa nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost ali z uporabo pristopa lastnih ocen prilagoditev za nestanovitnost, kakor je določeno v odstavkih 30 do 61 za razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem. Za uporabo pristopa na podlagi lastnih ocen veljajo enaki pogoji in zahteve kot za razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem.

6. Neto pozicija v vsaki vrsti vrednostnih papirjev ali blaga se izračuna tako, da se od skupne vrednosti tovrstnih posojenih, prodanih ali na podlagi okvirne pogodbe o pobotu zagotovljenih vrednostnih papirjev ali blaga, odšteje skupna vrednost tovrstnih izposojenih, kupljenih ali na podlagi pogodbe prejetih vrednostnih papirjev ali blaga.

7. Za namene odstavka 6 vrsta vrednostnih papirjev pomeni vrednostni papirji, ki jih izda ista oseba, imajo isti datum izdaje, isto zapadlost in za katere veljajo isti pogoji in zahteve ter ista obdobja unovčenja zavarovanja, kakor je določeno v odstavkih 34 do 59.

8. Neto pozicija v vsaki valuti, razen v valuti poravnave okvirne pogodbe o pobotu, se izračuna tako, da se od skupne vrednosti v tej valuti nominiranih vrednostnih papirjev, posojenih, prodanih ali zagotovljenih na podlagi okvirne pogodbe o pobotu, dodane znesku denarnih sredstev v tej valuti, posojenem ali prenesenem na podlagi pogodbe, odšteje od skupne vrednosti v tej valuti nominiranih vrednostnih papirjev, izposojenih, kupljenih ali prejetih na podlagi pogodbe, dodane znesku denarnih sredstev v tej valuti, izposojenem ali prejetem na podlagi pogodbe.

9. Prilagoditev za nestanovitnost, ki je ustrezna za določeno vrsto vrednostnega papirja ali zadenarna sredstva, se uporabi za pozitivno ali negativno neto pozicijo v tovrstnih vrednostnih papirjih.

10. Prilagoditev za nestanovitnost zaradi valutnega tveganja (fx) se uporabi za neto pozitivno ali negativno pozicijo v vsaki valuti, razen v valuti poravnave okvirne pogodbe o pobotu.

11. E* se izračuna v skladu z naslednjo formulo:

Če se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu s členi 78 do 83, je E vrednost vsake posamezne izpostavljenosti iz pogodbe, ki bi veljala v odsotnosti kreditnega zavarovanja.

Če se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneski pričakovanih izgub izračunavajo v skladu s členi 84 do 89, je E vrednost vsake posamezne izpostavljenosti iz pogodbe, ki bi veljala v odsotnosti kreditnega zavarovanja.

C je vrednost vrednostnih papirjev ali blaga, izposojenih, kupljenih ali prejetih ali padenarna sredstva, izposojena ali prejeta na podlagi take izpostavljenosti.

Σ(E) je vsota vseh E na podlagi pogodbe.

Σ(C) je vsota vseh C na podlagi pogodbe.

Efx je neto pozicija (pozitivna ali negativna) v dani valuti, razen v valuti poravnave pogodbe, izračunana v skladu z odstavkom 8.

Hsec je prilagoditev za nestanovitnost, ustrezna za določeno vrsto vrednostnih papirjev.

Hfx je prilagoditev za nestanovitnost iz naslova valutnega tveganja.

E* je polno prilagojena vrednost izpostavljenosti

12. Namesto uporabe pristopa nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost ali pristopa lastnih ocen prilagoditev za nestanovitnost pri izračunu polno prilagojene vrednosti izpostavljenosti (E*), ki izhaja iz uporabe primerne okvirne pogodbe o pobotu, ki zajema posle začasne prodaje/začasnega nakupa, posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, razen poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti, se lahko kreditnim institucijam dovoli, da uporabijo pristop internih modelov, ki upošteva učinke korelacije med pozicijami vrednostnih papirjev, za katere velja okvirna pogodba o pobotu, kakor tudi likvidnost zadevnih instrumentov. Interni modeli, ki se uporabljajo v okviru tega pristopa, zagotovijo ocene možnih sprememb vrednosti nezavarovanega zneska izpostavljenosti (ΣE – ΣC). Na podlagi odobritve pristojnih organov lahko kreditne institucije uporabljajo tudi svoje interne modele za posle posojanja za povečanje trgovalnega portfelja, če so ti posli zajeti v dvostranski okvirni pogodbi o pobotu, ki izpolnjuje zahteve, določene v delu 7 Priloge III.

13. Kreditna institucija se lahko odloči, da za kreditno tveganje uporabi člene 78 do 83 in člene 84 do 89 za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti. Če pa kreditna institucija želi uporabiti pristop internih modelov, ga mora uporabiti za vse nasprotne stranke in vrednostne papirje, razen za nebistvene portfelje, za katere lahko uporabi pristop nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost ali pristop lastnih ocen prilagoditev za nestanovitnost, kakor je določeno v odstavkih 5 do 11.

14. Pristop internih modelov je na voljo kreditnim institucijam, ki so prejele soglasje za uporabo internega modela upravljanja s tveganji v skladu s Prilogo V Direktive 2006/49/ES

15. Kreditne institucije, ki niso prejele soglasja nadzorne institucije za uporabo takega modela v skladu z Direktivo 2006/49/ES, lahko pristojne organe zaprosijo za soglasje za uporabo internega modela upravljanja s tveganji za namene odstavkov 12 do 21.

16. Soglasje se dodeli samo, če je izpolnjena zahteva pristojnega organa, da je sistem upravljanja tveganj, ki ga kreditna institucija uporablja za upravljanje tveganj, ki izhajajo iz poslov, zajetih z okvirno pogodbo o pobotu, konceptualno ustrezen, da se izvaja celovito ter zlasti da so izpolnjeni naslednji kvalitativni standardi:

17. Za izračun možne spremembe vrednosti veljajo naslednji minimalni standardi: