Ta dokument je mišljen zgolj kot dokumentacijsko orodje in institucije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti

o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode

KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI JE

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EGS) št. 1766/92 z dne 30. junija 1992 o skupni tržni ureditvi za žita ( 1 ), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 923/96 ( 2 ), in zlasti členov 13 in 21 te uredbe, ter ustreznih določb drugih predpisov o skupnih tržnih ureditvah za kmetijske proizvode,

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2799/98 z dne 15. decembra 1998 o vzpostavitvi kmetijsko-monetarne ureditve za evro ( 3 ) in zlasti členov 3 in 9 te uredbe,

(1) ker je bila Uredba Komisije (EGS) št. 3665/87 z dne 27. novembra 1987 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode ( 4 ), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 604/98 ( 5 ), večkrat in bistveno spremenjena; ker je ob zadnjih spremembah zaradi jasnosti treba besedilo prenoviti;

(2)

ker splošna pravila, ki jih je določil Svet, določajo, da se nadomestilo plača ob predložitvi dokazila, da so bili proizvodi izvoženi iz Skupnosti; ker se v primeru enotne stopnje nadomestila za vse tretje države pravica do nadomestila pridobi takoj, ko proizvodi zapustijo trg Skupnosti; ker je v primeru različne stopnje nadomestila glede na destinacijo proizvodov pogoj za pridobitev pravice do nadomestila uvoz v tretjo državo;

(3)

ker izvajanje sporazuma o kmetijstvu, sklenjenega v okviru urugvajskega kroga zunanjetrgovinskih pogajanj, pri odobravanju nadomestil praviloma zahteva izvozno dovoljenje, ki vključuje vnaprejšnjo določitev nadomestila; ker so dobave v Skupnosti za mednarodne organizacije in oborožene sile, dobave za oskrbo ter izvoz majhnih količin posebni primeri in manjšega gospodarskega pomena; ker je za poenostavitev tovrstnih izvoznih poslov in za preprečevanje prevelikega upravnega bremena za gospodarske subjekte in pristojne organe v ta namen predviden poseben sistem, ki ne zahteva izvoznega dovoljenja;

(4)

ker je v skladu s to uredbo dan izvoza tisti dan, ko carinski organi sprejmejo dokument, s katerim deklarant pokaže svojo pripravljenost izvršiti izvoz proizvodov, za katere uveljavlja pravico do izvoznega nadomestila; ker je namen takšnega dokumenta, da predvsem carinske organe opozori na dejstvo, da se zadevni posel izvaja s pomočjo sredstev Skupnosti in bi carinski organi opravili ustrezne preglede; ker se ob sprejetju dokumenta proizvode preda pod carinski nadzor do njihovega dejanskega izvoza; ker ta datum služi kot referenca za določitev količine, vrste in lastnosti izvoženega proizvoda;

(5)	ker se v primeru pošiljk v razsutem stanju ali v nestandardnih enotah dopušča, da se točno neto maso proizvodov ugotovi šele po nakladanju na prevozno sredstvo; ker je za take primere treba določiti, da se v izvozni deklaraciji lahko navede začasno maso;

(6)

ker je zaradi pravilne uporabe Uredbe Sveta (EGS) št. 386/90 z dne 12. februarja 1990 o opravljenem nadzoru pri izvozu kmetijskih proizvodov, za katere se dobijo nadomestila ali drugi zneski ( 6 ), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 163/94 ( 7 ), treba zagotoviti, da se preverjanje, če se izvozna deklaracija ujema s kmetijskimi proizvodi, opravi ob nakladanju zabojnika, tovornjaka, ladje ali drugega podobnega vsebnika;

(7)	ker je pri pogostem izvozu majhnih količin treba predvideti poenostavljen postopek glede določitve ustreznega dneva, ki se uporablja za določitev stopnje nadomestila;

(8)	ker je za dosledno razlago izraza „izvoz iz Skupnosti“ treba določiti, da se proizvod šteje kot izvožen, ko zapusti carinsko območje Skupnosti;

(9)

ker se lahko zagodi, da mora izvoznik ali prevoznik v 60-dnevnem roku po sprejetju izvozne deklaracije in pred odpremo s carinskega območja Skupnosti ali pred dosegom destinacije sprejeti ukrepe za preprečitev kvarjenja proizvodov, namenjenih za izvoz; ker je zamrzovanje ukrep, ki omogoča, da proizvodi ostanejo nepoškodovani; ker mora biti v skladu s to zahtevo dovoljeno zamrzovanje v tem roku;

(10)

ker morajo pristojni organi zagotoviti, da so proizvodi, ki se odpremijo iz Skupnosti ali ki so v tranzitu na določeno destinacijo, dejansko tisti, za katere so bile opravljene izvozne formalnosti; ker je zato treba za prehod proizvoda preko ozemlja druge države članice, preden zapusti carinsko območje Skupnosti ali doseže določeno destinacijo, uporabljati kontrolni izvod T5 iz členov 471 do 495 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o načinu izvajanja Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o vzpostavitvi carinskega zakonika Skupnosti ( 8 ), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 502/1999 ( 9 ); ker pa se zaradi poenostavitve upravnega postopka zdi zaželeno, da se za posle po poenostavljenem tranzitnem postopku Skupnosti za prevoz po železnici ali v velikih zabojnikih v skladu s členi 412 do 442 Uredbe (EGS) št. 2454/93, ki določa, da v primeru, ko se prevoz začne v Skupnosti in se konča zunaj nje, na obmejnem carinskem uradu ni treba opraviti nobenih formalnosti, predpiše bolj prožno ureditev, kot je uporaba kontrolnega izvoda T5;

(11)

ker se v določenih primerih lahko zahteva nadomestilo za proizvode, ki so bili izvoženi in so zapustili carinsko območje Skupnosti, vendar se vrnejo zaradi pretovarjanja ali tranzita, preden dosežejo končno destinacijo izven tega območja; ker pa so takšne vrnitve možne tudi iz drugih razlogov, kot je prevoz, oziroma, natančneje, z namenom špekulacije; ker se v takšnih primerih ne upošteva 60-dnevni rok za zapustitev carinskega območja Skupnosti; ker je zaradi preprečevanja takšnih primerov treba jasno opredeliti pogoje, pod katerimi so vrnitve dovoljene;

(12)

ker ureditev, predvidena v tej uredbi, lahko velja samo za proizvode v prostem prometu in ki so, če to pride v poštev, po poreklu iz Skupnosti; ker se v primeru nekaterih sestavljenih proizvodov nadomestilo ne določi za sestavljeni proizvod, ampak na podlagi osnovnih proizvodov, iz katerih je sestavljen; ker v primerih, ko se nadomestilo določi na podlagi ene ali več sestavin, za odobritev nadomestila ali ustreznega dela nadomestila zadostuje, da ta sestavina ali sestavine izpolnjujejo zahteve oziroma jih ne izpolnjujejo več, ker so bile vključene v druge proizvode; ker je zaradi upoštevanja posebnega statusa določenih sestavin treba pripraviti seznam proizvodov, za katere se nadomestila določajo na podlagi ene sestavine;

(13)

ker členi 23 do 26 Uredbe Sveta (ES) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o vzpostavitvi carinskega zakonika Skupnosti ( 10 ), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 82/97 Evropskega parlamenta in Sveta ( 11 ), opredeljujejo nepreferencialno poreklo blaga; ker se pri odobravanju izvoznih nadomestil za proizvode po poreklu iz Skupnosti štejejo samo proizvodi, ki so bili v celoti pridobljeni ali zadosti predelani v Skupnosti; ker je zaradi enotne uporabe v vseh državah članicah primerno jasno določiti, da določene mešanice proizvodov ne izpolnjujejo pogojev za nadomestilo;

(14)

ker stopnjo nadomestila določa tarifno uvrščanje proizvoda; ker ima tarifno uvrščanje lahko, tako za določene mešanice, asortimente in za sestavljeno blago, za posledico odobritev višjega nadomestila, kot je ekonomsko upravičeno; ker je zato treba sprejeti posebna pravila za določanje višine nadomestila za mešanice, asortimente in za sestavljeno blago;

(15)

ker je v primeru različne stopnje nadomestila glede na destinacijo proizvoda treba zagotoviti, da se preveri, če je bil proizvod dejansko uvožen v tretjo državo ali države, za katere je bilo nadomestilo določeno; ker se takšen ukrep lahko brez težav ublaži, če je izvozno nadomestilo majhno in je vrsta posla takšna, da daje zadostna zagotovila, da bo proizvod dosegel predvideno destinacijo; ker je namen tega določila poenostaviti upravno delo pri vlaganju dokazil;

(16)

ker se v primeru, da se na dan, ko je nadomestilo vnaprej določeno, za vse destinacije uporablja ena sama stopnja nadomestila, v določenih primerih uporablja klavzula o obvezni destinaciji; ker je treba take primere obravnavati kot različico nadomestila, v primerih ko je stopnja nadomestila na dan izvoza nižja od stopnje nadomestila na dan vnaprejšnje določitve nadomestila, in, kadar je to ustrezno, prilagojena dnevu dejanske izvršitve izvoza;

(17)

ker je treba v primeru različne stopnje nadomestila glede na destinacijo izvoženih proizvodov predložiti dokazilo, da je bil proizvod dejansko uvožen v tretjo državo; ker ureditev uvoznih carinskih formalnosti pomeni predvsem plačilo uvoznih dajatev, ki jih je treba plačati, da se proizvod lahko prodaja v tej tretji državi; ker je zaradi različnih razmer v tretjih državah uvoznicah priporočljivo, da se kot dokazilo sprejme uvozne carinske dokumente, ki zagotavljajo, da so izvoženi proizvodi prispeli na destinacijo, hkrati pa čim manj ovira trgovino;

(18)

ker je v pomoč izvoznikom iz Skupnosti pri pridobivanju dokazil o prispetju na destinacijo treba določiti, da mednarodne kontrolne in nadzorne službe, ki jih odobrijo države članice, izdajo potrdilo o prispetju za kmetijske proizvode, izvožene iz Skupnosti, za katere velja diferencialna stopnja nadomestila; ker je odobritev teh služb v pristojnosti držav članic, ki v skladu z določenimi sprejetimi smernicami odobrijo vsako službo posebej; ker je primerno natančneje opredeliti položaj in glavne smernice vključiti v to uredbo;

(19)

ker je za izenačitev pogojev za izvoz proizvodov z diferencialno stopnjo nadomestila glede na destinacijo z drugim izvozom treba predvideti, da se del nadomestila, izračunan na podlagi najnižje stopnje nadomestila, ki velja na dan izvoza, plača takoj, ko izvoznik predloži dokazilo, da je proizvod zapustil carinsko območje Skupnosti;

(20)

ker se pri diferencialnih nadomestilih, v primeru, da je prišlo do spremembe destinacije, plača nadomestilo, ki velja za dejansko destinacijo, do najvišje ravni zneska, veljavnega za vnaprej določeno destinacijo; ker je zaradi preprečevanja zlorab, ko bi se sistematično izbiralo destinacije z najvišjo stopnjo nadomestila, treba uvesti kazni za spremembo destinacije, za katere je dejanska stopnja nadomestila nižja od stopnje za vnaprej določeno destinacijo; ker ta nova ureditev vpliva na izračun tistega dela nadomestila, ki se plača, ko izvoznik predloži dokazilo, da je proizvod zapustil carinsko območje Skupnosti;

(21)	ker členi 23 do 26 Uredbe (ES) št. 2913/92 opredeljujejo nepreferencialno poreklo blaga; ker je v določenih primerih primerno, da se za oceno, ali so proizvodi dejansko dosegli predvideno destinacijo, uporabi merilo za zadostno predelavo ali obdelavo iz člena 24;

(22)

ker lahko določeni izvozni posli povzročijo izkrivljanje trgovine; ker je zaradi preprečevanja takšnih izkrivljanj kot pogoj za plačilo nadomestila treba določiti, da ne samo, da mora proizvod zapustiti carinsko območje Skupnosti, ampak mora biti tudi uvožen v tretjo državo ali biti zadosti predelan ali obdelan; ker je poleg tega v določenih primerih lahko pogoj za plačilo nadomestila tudi, da je bil proizvod dejansko dan na trg v tretji državi uvoznici ali da je bil zadosti predelan ali obdelan;

(23)

ker se šteje, da se nadomestilo ne plača za proizvode, ki so bili uničeni ali poškodovani, preden so bili dani na trg v tretji državi ali pred zadostno predelavo; ker mora v takšnih primerih izvoznik imeti možnost predložiti dokazila, da je bil izvozni posel izveden v takšnih ekonomskih pogojih, ki bi ob normalnem poteku dogodkov omogočili izvedbo posla;

(24)	ker financiranje Skupnosti ni upravičeno, če izvozni posel ni običajni trgovinski posel, ker nima dejanskega ekonomskega učinka in se izvede izključno zaradi pridobitve plačila od Skupnosti;

(25)

ker je treba sprejeti ustrezne ukrepe, da se prepreči dodeljevanje sredstev Skupnosti za posle, ki ne izpolnjujejo nobenega cilja v sistemu izvoznih nadomestil; ker tovrstno tveganje obstaja pri proizvodih, upravičenih do izvoznih nadomestil, ki se kasneje ponovno uvozijo v Skupnost, ne da bi bili zadostno predelani ali obdelani v tretji državi in za katere se pri ponovnem uvozu namesto običajnih dajatev plačajo znižane dajatve ali stopnja nič po preferencialnem sporazumu ali sklepu Sveta; ker je zaradi zmanjšanja omejitev za izvoznike primerno, da se takšne ukrepe uporablja za najbolj občutljive proizvode;

(26)	ker je zaradi zmanjšanja negotovosti izvoznikov primerno, da se odpravi zahtevo po povračilu nadomestil, če se proizvod ponovno uvozi v Skupnost več kot dve leti po izvozu;

(27)

ker morajo države članice po eni strani imeti možnost, da v očitnih primerih, ko ugotovijo, da posel ni v skladu s cilji sistema izvoznih nadomestil, zavrnejo odobritev nadomestila ali da lahko izterjajo vračilo nadomestila, in po drugi strani, da obveznost, da preverjajo sistemtično celoten uvoz, ni prevelika obremenitev za nacionalne organe;

(28)	ker morajo biti proizvodi takšne kakovosti, da se lahko pod običajnimi pogoji prodajajo v Skupnosti; ker pa je primerno, da se upošteva posebne obveznosti, ki izhajajo iz standardov, veljavnih v namembnih tretjih državah;

(29)	ker določeni proizvodi lahko izgubijo pravico do nadomestila, če niso več primerne tržne kakovosti;

(30)

ker se izvozni prelevman ne uporablja, če je izvozno nadomestilo določeno vnaprej ali če je določeno z razpisom, ker mora biti izvoz izvršen pod pogoji, tako določenimi vnaprej ali z razpisom; ker je iz istega razloga treba določiti, da se mora v primeru, če za izvoz velja izvozni prelevman, ki je določen vnaprej ali z razpisom, izvoz izvršiti pod tako določenimi pogoji in zato ne more biti upravičen do izvoznega nadomestila;

(31)

ker je treba državam članicam dovoliti, da za lažje financiranje poslov izvoznikom celotno nadomestilo ali del nadomestila plačajo vnaprej takoj ob sprejetju izvozne ali plačilne deklaracije proti položitvi varščine za vračilo predplačila, če bi se kasneje ugotovilo, da nadomestilo ne bi smelo biti plačano;

(32)	ker je treba predplačilo za izvoz vrniti, če se izkaže, da izvoznik nima pravice do izvoznega nadomestila ali da je upravičen do manjšega nadomestila; ker mora povračilo vključevati določen dodatni znesek, da se prepreči zlorabe; ker v primerih višje sile dodatnega zneska ni treba vračati;

(33)	ker Uredba Sveta (EGS) št. 565/80 ( 12 ), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EGS) št. 2026/83 ( 13 ), določa splošna pravila za plačilo zneska, ki je enak izvoznemu nadomestilu, pred izvozom;

(34)	ker člen 4(5) in (6) Uredbe (EGS) št. 565/80 določa, da se za določitev veljavne stopnje nadomestila ali popravka te stopnje uporablja dan, na katerega se osnovne proizvode preda pod carinski nadzor;

(35)

ker je na tak način dan za določitev stopnje nadomestila dan, ko carinski organ sprejme deklaracijo zadevne osebe, s katero ta deklarira svoj namen, da proizvode ali blago podvrže ukrepom iz členov 4 in 5 Uredbe (EGS) št. 565/80 in jih po predelavi ali skladiščenju izvozi z nadomestilom; ker mora ta deklaracija vključevati potrebne podatke za izračun nadomestila;

(36)	ker je namen plačila nadomestila pred predelavo, da se za proizvode iz Skupnosti zagotovi enake pogoje kot za proizvode, uvožene iz držav nečlanic v predelavo in ponovni izvoz;

(37)	ker proizvodni postopki za predelavo proizvodov in kontrolni postopki za te proizvode zahtevajo določeno mero prožnosti; ker člen 115 Uredbe (EGS) št. 2913/92 določa sistem ekvivalence pri postopkih aktivnega oplemenitenja;

(38)	ker je zaradi učinkovitejše uporabe obstoječih skladiščnih zmogljivosti primerno zagotoviti sistem, da se lahko dovoli enakovredno obravnavanje proizvodov, ki se skladiščijo v razsutem stanju in ki naj bi se izvozili po predelavi;

(39)	ker proizvodi, ki niso upravičeni do nadomestila, ne smejo biti enakovredni proizvodi;

(40)

ker je iz Uredbe Komisije (EGS) št. 3002/92 z dne 16. oktobra 1992 o skupnih podrobnih pravilih za preverjanje uporabe in/ali destinacije proizvodov iz intervencij ( 14 ), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (EGS) št. 770/96 ( 15 ), jasno razvidno, da morajo intervencijski proizvodi prispeti v predpisano destinacijo; ker se zato teh proizvodov ne more nadomestiti z enakovrednimi proizvodi;

(41)	ker je treba določiti rok za izvoz teh proizvodov; ker je treba ta rok določiti tako, da se upošteva sistem izvoznih dovoljenj in potrdil o vnaprejšnji določitvi;

(42)	ker je pri skladiščenju blaga pred izvozom primerno, da se to uredbo omeji na tista ravnanja, ki so namenjena za ohranitev kakovosti zadevnega blaga; ker je za jasno opredelitev pogojev treba določiti, da ta ravnanja nikakor ne vplivajo na stopnjo nadomestila, ki bo uporabljena;

(43)

ker člen 5 Uredbe (EGS) št. 565/80 določa, da se takoj, ko se proizvod ali blago preda v postopek carinskega skladiščenja ali v prosto cono, plača znesek, ki je enak izvoznemu nadomestilu; ker je treba omogočiti, da se po sprejetju plačilne deklaracije lahko te proizvode ali blago odpremi zaradi skladiščenja in kasnejšega izvoza v drugo državo članico, kot je država članica, v kateri se izvrši plačilo; ker je treba določiti, da mora kot dokazilo o izstopu iz Skupnosti proizvode ali blago spremljati kontrolni izvod T5; ker je zaradi preprečevanja dvojnih plačil treba izvozno deklaracijo potrditi z določenimi zabeležkami, ki obveščajo plačilno službo države članice, kjer je bila izvozna deklaracija sprejeta, da se je postopek za plačilo nadomestila že začel;

(44)

ker se nadomestila ne odobri, če se ne upošteva rok za izvoz ali za predložitev zahtevanega dokazila za pridobitev plačila nadomestila; ker je treba sprejeti ukrepe, podobne ukrepom iz Uredbe Komisije (EGS) št. 2220/85 z dne 22. julija 1985 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema varščin za kmetijske proizvode ( 16 ), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (EGS) št. 3403/93 ( 17 );

(45)

ker so v državah članicah proizvodi za določene vrste uporabe, uvoženi iz držav nečlanic, oproščeni uvoznih dajatev; ker je treba v primeru velikih količin teh proizvodov za proizvode iz Skupnosti zagotoviti enake pogoje kot za proizvode iz držav nečlanic; ker tak položaj nastane predvsem v primeru proizvodov, ki se uporabljajo za oskrbo ladij in letal;

(46)	ker je v primeru oskrbe ladij in letal ter oskrbe oboroženih sil mogoče določiti posebna pravila za določanje višine nadomestila;

(47)

ker se proizvodi, dobavljeni na krov ladje kot oskrba, porabijo na krovu; ker proizvodi, ki se porabijo kot taki ali ki se porabijo pri pripravi hrane na krovu, izpolnjujejo pogoje za nadomestilo, ki veljajo za nepredelane proizvode; ker je zaradi omejenega prostora na letalih treba hrano pripraviti, preden se jo pripelje na letalo; ker je zaradi uskladitve treba sprejeti pravila, da se lahko enako nadomestilo izplača za kmetijske proizvode, porabljene na krovu letala, kot za proizvode, ki se uporabijo za pripravo na krovu ladje;

(48)

ker je oskrbovanje ladij ali letal zelo specializiran posel, ki opravičuje posebno ureditev za predplačilo nadomestil; ker morajo biti proizvodi in blago, dobavljeno v specializirana oskrbovalna skladišča, porabljeni za oskrbo; ker se glede pravice do nadomestila dobave v takšna skladišča ne morejo šteti za končni izvoz;

(49)	ker bi v primeru, ko se uporablja te objekte in se kasneje ugotovi, da nadomestilo ne bi smelo biti plačano, izvozniki dejansko imeli neupravičeno korist zaradi brezobrestnega posojila; ker je zato treba sprejeti ukrepe, da se prepreči takšne neupravičene koristi;

(50)

ker morajo biti zaradi ohranitve konkurenčnosti blaga iz Skupnosti, ki se dobavlja na vrtalne ali druge ploščadi na določenih območjih blizu Skupnosti, na voljo nadomestila po stopnji, ki se uporablja za oskrbo v Skupnosti; ker v nobenem primeru ni opravičljivo plačilo višje stopnje nadomestila, kot je najnižja stopnja za dobave v določeno destinacijo, razen če ni nobenega dvoma, da je blago doseglo to destinacijo; ker je oskrba ploščadi na odmaknjenih morskih področjih nujno tako specializiran posel, da se zadosten nadzor nad dobavami zdi mogoč; ker se pod pogojem, da se določi ustrezne nadzorne ukrepe, zdi razumno za te dobave uporabljati isto stopnjo nadomestila kot za oskrbo v Skupnosti; ker se za dobave manjšega pomena lahko predpiše poenostavljen postopek; ker bi bilo razumno, da se glede na to, da je širina teritorialnega morja držav članic od 3 do 12 milj, kot izvoz upoštevajo tudi dobave na vse ploščadi, ki so oddaljene več kot tri morske milje;

(51)

ker je v primeru, da vojaška oskrbovalna ladja, ki oskrbuje iz pristanišča Skupnosti, oskrbi vojaško ladjo v lasti države članice na odprtem morju, mogoče dobiti potrdilo pristojnega organa o dobavi; ker bi bilo razumno za takšne dobave uporabljati isto višino nadomestila, kot se uporablja za oskrbo v pristanišču Skupnosti;

(52)	ker je zaželeno, da so kmetijski proizvodi, ki se uporabljajo za oskrbo ladij in letal, upravičeni do enakega nadomestila ne glede na to, ali pridejo na ladjo ali letalo v Skupnosti ali izven nje;

(53)	ker so dobave teh proizvodov v tretjih državah lahko neposredne ali posredne; ker je treba vzpostaviti ustrezen način nadzora za vsako vrsto dobave;

(54)	ker po določbah člena 161(3) Uredbe (EGS) št. 2913/92 otok Heligoland ni destinacija, za katero se plača nadomestilo; ker je treba spodbujati porabo kmetijskih proizvodov iz Skupnosti na otoku Heligoland; ker je v ta namen treba sprejeti potrebne določbe;

(55)

ker po začetku veljavnosti začasnega sporazuma o trgovinski in carinski uniji med Skupnostjo in San Marinom ( 18 ) ozemlje te države ni več del carinskega ozemlja Skupnosti; ker iz členov 1, 5 in 7 tega sporazuma izhaja, da so cene kmetijskih proizvodov v carinski uniji enake in da zato odobravanje izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode iz Skupnosti, ki se pošiljajo v San Marino, ekonomsko ni upravičeno;

(56)	ker so v primeru, da se zahtevek za povračilo ali odpust dajatev kasneje zavrne, ti proizvodi lahko upravičeni do izvoznega nadomestila oziroma je zanje treba plačati izvozni prelevman ali eno od izvoznih taks; ker je zato treba določiti posebna pravila;

(57)

ker se na splošno oborožene sile, stalno nameščene v državi nečlanici, ki ne spadajo pod poveljstvo te države, mednarodnih organizacij in diplomatskih teles s sedežem v tretji državi, oskrbujejo brez uvoznih dajatev; ker se zdi možno za oborožene sile pod poveljstvom bodisi države članice ali mednarodne organizacije, katere članica je najmanj ena država članica, za mednarodne organizacije, katerih članica je najmanj ena država članica, in za diplomatska telesa sprejeti posebne ukrepe, ki določajo, da se dokazilo o uvozu predloži s posebnim dokumentom;

(58)	ker je treba predvideti, da nadomestilo plača država članica, na katere ozemlju je bila sprejeta izvozna deklaracija;

(59)

ker se lahko zgodi, da se zaradi okoliščin, na katere izvozniki ne morejo vplivati, ne da predložiti kontrolnega izvoda T5, čeprav je proizvod zapustil carinsko območje Skupnosti ali dosegel določeno destinacijo; ker lahko takšna situacija ovira trgovino; ker bi bilo treba v takšnih primerih priznati druge dokumente kot enakovredne;

(60)	ker je treba v interesu urejene upravne prakse zahtevke za plačilo nadomestila z vsemi ustreznimi dokumenti zahtevati v razumnem roku, razen v primerih višje sile in če se roka ni bilo mogoče držati zaradi upravnih zamud, na katere izvoznik ni mogel vplivati;

(61)	ker se rok, v katerem se izvrši plačilo izvoznih nadomestil, med državami članicami razlikuje; ker je zaradi preprečevanja izkrivljanja konkurence priporočljivo, da se uvede enotni najdaljši možni rok, v katerem mora plačilna služba plačati ta nadomestila;

(62)	ker izvoz zelo majhnih količin proizvodov ekonomsko ni pomemben in po nepotrebnem obremenjuje pristojne organe; ker morajo imeti pristojne službe držav članic možnost, da zavrnejo plačilo nadomestila za takšen izvoz;

(63)

ker pravila Skupnosti predvidevajo odobravanje izvoznih nadomestil samo na podlagi objektivnih kriterijev, zlasti količine, vrste in lastnosti izvoženega proizvoda ter njegove geografske destinacije; ker je glede na izkušnje treba poostriti ukrepe za boj proti nepravilnostim in predvsem proti prevaram, ki bi lahko škodljivo vplivale na proračun Skupnosti; ker je v ta namen treba predvideti povračilo preveč plačanih zneskov in kazni, da bi spodbudili izvoznike k upoštevanju pravil Skupnosti;

(64)

ker je za zagotovitev pravilnega delovanja sistema izvoznih nadomestil treba izvajati kazni ne glede na subjektivno krivdo; ker pa je kljub temu primerno, da se kazni v določenih primerih ne uporabi, zlasti v primeru očitne napake, ki jo prizna pristojni organ, in da se uporabi strožje kazni v primeru naklepa; ker so ti ukrepi potrebni in morajo biti sorazmerni, dovolj odvračilni in se morajo enotno uporabljati v vseh državah članicah;

(65)

ker je treba zaradi zagotavljanja enake obravnave izvoznikov v državah članicah glede izvoznih nadomestil izrecno določiti, da upravičenec vsak preveč plačan znesek povrne skupaj z obrestmi, in določiti postopek za plačilo; ker je treba zaradi boljše zaščite finančnih interesov Skupnosti določiti, da se pri prenosu pravice do nadomestila ta obveznost prenese na prevzemnika; ker je treba izterjane zneske in obresti ter izterjane kazni knjižiti v dobro Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS) v skladu z načeli, določenimi v členu 8(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 729/70 z dne 21. aprila 1970 o financiranju skupne kmetijske politike ( 19 ), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1287/95 ( 20 );

(66)

ker je zaradi zagotavljanja, da se pri povračilu preveč plačanih zneskov v celotni Skupnosti enotno uporablja načelo legitimnega pričakovanja, treba določiti pogoje, pod katerimi se lahko sklicuje na to načelo, brez poseganja v obravnavanje nepravilnih izdatkov, kot je opredeljeno zlasti v členih 5 in 8 Uredbe (EGS) št. 729/70;

(67)	ker mora biti izvoznik odgovoren zlasti za dejanja morebitnih tretjih oseb, ki bi lahko omogočile nepravilno pridobitev potrebnih dokumentov za plačilo nadomestila;

(68)	ker ustrezni upravljalni odbori niso sprejeli svojega mnenja v roku, ki ga je določil predsednik,

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Brez poseganja v odstopanja, predvidena v predpisih Skupnosti za določene proizvode, določa ta uredba skupna podrobna pravila za uporabo sistema izvoznih nadomestil, v nadaljevanju „nadomestila“, določena v:

2. V tej uredbi se nadomestila, določena z javnim razpisom, štejejo kot nadomestila, določena vnaprej.

3. Če izvozna deklaracija vsebuje več različnih tarifnih oznak nomenklature za nadomestila ali tarifnih oznak kombinirane nomenklature, se vknjižbe za posamezno tarifno oznako nomenklature štejejo kot ločene deklaracije.

Brez poseganja v člene 18, 20 in 21 te uredbe in v člen 4(3) Uredbe Sveta (ES) št. 2988/95 ( 35 ) se pravico do nadomestila pridobi:

1. ►M3 Pravica do nadomestila se pridobi ob predložitvi izvoznega dovoljenja z vnaprejšnjo določitvijo nadomestila, razen pri izvozu blaga.

2. Ne glede na odstavek 1 velja izvozno dovoljenje z vnaprejšnjo določitvijo nadomestila tudi za izvoz proizvoda, ki sodi pod neko drugo 12-mestno tarifno oznako proizvoda kot tisto navedeno v polju 16 dovoljenja, če oba proizvoda sodita:

Če se uporablja druga alinea drugega pododstavka in točka (b) člena 18(3), se zmanjšanje nadomestila za dejansko izvoženi proizvod in za dejansko destinacijo izračuna iz razlike med nadomestilom za proizvod in destinacijo, navedeno na dovoljenju, in nadomestilom za dejansko izvoženi proizvod in dejansko destinacijo.

Za namene uporabe tega odstavka se upoštevajo tiste stopnje nadomestila, ki veljajo na dan vložitve zahtevka za dovoljenje. Po potrebi se te stopnje prilagodi dnevu sprejetja izvozne deklaracije.

3. Če se odstavek 1 ali 2 in člen 51 uporabljajo za isti izvozni posel, se znesek, ki se dobi na podlagi odstavka 1 ali 2, zmanjša za znesek kazni iz člena 51.

1. „Dan izvoza“ je dan, ko carinski organ sprejme izvozno deklaracijo, v kateri je navedeno, da bo vložen zahtevek za nadomestilo.

3. S sprejetjem izvozne deklaracije je izenačeno vsako drugo dejanje, ki ima enak pravni učinek.

4. Dokument, ki se pri izvozu uporablja kot dokazilo o izpolnjevanju pogojev za nadomestilo, mora vsebovati vse potrebne podatke za izračun nadomestila, in zlasti:

5. Ob sprejetju deklaracije ali ob dejanju, predvidenem v odstavku 3, se proizvode preda pod carinski nadzor v skladu s členom 4(13) in (14) Uredbe (EGS) št. 2913/92, dokler ne zapustijo carinsko območje Skupnosti.

6. Z odstopanjem od člena 282(2) Uredbe (EGS) št. 2454/93 lahko dovoljenje za izpolnitev izvozne deklaracije v poenostavljeni obliki določa, da poenostavljena deklaracija vsebuje oceno neto mase proizvodov, ki se izvažajo v razsutem stanju ali v nestandardnih enotah, če se točno količino lahko določi šele po nakladanju na prevozno sredstvo.

Po nakladanju je treba vložiti dodatno deklaracijo, v kateri je navedena točna neto masa. Deklaraciji je treba priložiti dokumentarno dokazilo o točni neto masi.

Za količine, ki presegajo 110 % ocenjene neto mase, se nadomestilo ne odobri. Če dejansko naložena masa znaša manj kot 90 % ocenjene neto mase, se nadomestilo za dejansko naloženo neto maso zmanjša za 10 % razlike med nadomestilom za 90 % ocenjene neto mase in nadomestilom za dejansko naloženo maso. Pri izvozu po morju ali plovnih celinskih vodah, če izvoznik lahko predloži podpisano dokazilo osebe, pristojne za prevozno sredstvo, da zaradi omejitev, značilnih za ta tip prevoza, ali zaradi tega, ker so drugi izvozniki naložili preveč, ni mogel naložiti vsega svojega blaga, se nadomestilo izplača za dejansko naloženo neto maso. Ta pododstavek se uporablja, če je izvoznik uporabljal postopek hišnega carinjenja, predviden v členu 283 Uredbe (EGS) št. 2454/93, pod pogojem, da so carinski organi odobrili popravek evidenc, kamor so bili vnešeni izvoženi proizvodi.

Za nestandardne enote se štejejo naslednje: žive živali, celi trupi, polovice, četrti, prednji deli, stegna, šunke, plečeta, prsi s potrebušino in ledja.

Pristojni carinski urad lahko dovoli nalaganje po sprejetju izvozne deklaracije, pred pretekom časovnega roka iz točke (b).

Pristojni carinski urad mora imeti možnost fizičnega pregleda in ugotavljanja istovetnosti blaga za prevoz do urada izstopa iz carinskega območja Skupnosti.

Če se iz administrativnih ali drugih utemeljenih razlogov prvi pododstavek ne more uporabiti, se lahko izvozna deklaracija predloži samo pri pristojnem carinskem uradu v zadevni državi članici in, kjer se fizični pregled izvrši v skladu z Uredbo (EGS) št. 386/90, je treba prijavljeno blago v celoti raztovoriti. Blaga ni treba v celoti raztovoriti, če pristojni organi lahko kljub temu izvedejo temeljit fizičen pregled.

8. Carinski urad izvoza carinsko označi ali nadzoruje carinsko označevanje blaga, za katerega se zahtevajo izvozna nadomestila. Člen 340a in odstavki 2, 3 in 4 člena 357 Uredbe (EGS) št. 2454/93 se smiselno uporabljajo.

Kot odstopanje od člena 5(2) lahko država članica, kadar izvožene količine v primeru žit ne presegajo 5 000 kilogramov proizvoda po posamezni tarifni oznaki nomenklature za nadomestila ali v primeru drugih proizvodov 500 kilogramov po posamezni tarifni oznaki nomenklature za nadomestila ali tarifni oznaki kombinirane nomenklature in so izvozne pošiljke pogoste, dovoli, da se za določitev nadomestila, ki naj se uporabi, ali, če je nadomestilo določeno vnaprej, za morebitne prilagoditve, uporablja zadnji dan meseca.

Če je nadomestilo določeno vnaprej ali se določi z javnim razpisom, velja dovoljenje na zadnji dan meseca izvoza.

Izvozniki, ki imajo dovoljenje za uporabo te možnosti, za količine iz prvega odstavka ne uporabljajo običajnega postopka.

Operativni dogodek za menjalni tečaj, ki se uporablja za nadomestilo, je datum iz člena 1(1) Uredbe Komisije (ES) št. 1913/2006 ( 36 ).

1. Brez poseganja v člena 14 in 20 se nadomestilo izplača ob predložitvi dokazila, da so proizvodi iz sprejete izvozne deklaracije v nespremenjenem stanju zapustili carinsko območje Skupnosti v 60 dneh po sprejetju izvozne deklaracije.

Količine proizvodov, ki se med urejanjem izvoznih carinskih formalnosti odvzamejo kot vzorci in se ne vrnejo, se upoštevajo kot da niso bile odvzete iz neto mase proizvodov, od katerih so bile odvzete.

2. V tej uredbi se dobava oskrbe na krovih vrtalnih ali drugih ploščadi, kot so opredeljene v točki (a) člena 44(1), upošteva, kot da je zapustila carinsko območje Skupnosti.

Enako velja za prepakiranje, če se zaradi prepakiranja ne spremeni tarifna podštevilka proizvoda v nomenklaturi za nadomestila ali tarifna podštevilka blaga v kombinirani nomenklaturi. Blago se lahko prepakira šele potem, ko carinski organi dajo svoje soglasje.

Pod istimi pogoji kot prepakiranje se lahko po drugem in tretjem pododstavku dovoli tudi pritrjevanje ali spreminjanje oznak.

4. Če zaradi razlogov višje sile izvoznik ne more upoštevati roka iz odstavka 1, se ta rok lahko na zahtevo izvoznika podaljša za toliko časa, kolikor pristojni organi države članice izvoza menijo, da je potrebno glede na okoliščine.

Če proizvod iz sprejete carinske deklaracije prečka območje Skupnosti, ki ni ozemlje države članice izvoza, preden zapusti carinsko območje Skupnosti, je dokazilo, da je proizvod zapustil carinsko območje Skupnosti, pravilno potrjen izvirnik kontrolnega izvoda T5.

Izpolnjena morajo biti polja 33, 103, 104 in, kadar je to ustrezno, 105 kontrolnega izvoda. V polje 104 se vpiše ustrezen vpis.

Če se zaprosi za nadomestila, je treba v polje 107 vnesti enega od vpisov iz Priloge XII.

1. Za namene odobravanja nadomestil pri izvozu po morju veljajo naslednja posebna pravila:

2. Za namene odobravanja nadomestil pri izvozu po cesti, po notranjih plovnih poteh ali železnici veljajo naslednja posebna pravila:

3. Za namene odobravanja nadomestil pri izvozu z letalom veljajo naslednja posebna pravila:

1. Kadar je proizvod v državi članici izvoza dan v enega od poenostavljenih tranzitnih postopkov Skupnosti za prevoz blaga po železnici ali v velikih zabojnikih, kakor je predvideno v členih 412 do 442a Uredbe (EGS) št. 2454/93, do namembne postaje ali za dobavo prejemniku izven carinskega območja Skupnosti, plačilo nadomestila ni pogojeno s predložitvijo kontrolnega izvoda T5.

2. Za namene odstavka 1 pristojni carinski urad zagotovi, da se v dokument, ki ga izda za plačilo nadomestila, vpiše naslednje: „Izstop s carinskega območja Skupnosti po poenostavljenem Skupnostnem tranzitnem postopku za prevoz po železnici ali v velikih zabojnikih“.

3. Carinski urad, kjer se proizvode obravnava po postopku iz odstavka 1, ne sme dovoliti, da se prevozno pogodbo spremeni tako, da bi se prevoz končal v Skupnosti, razen če se ugotovi:

Če pa je bilo nadomestilo plačano v skladu z odstavkom 1 in proizvod ni zapustil carinskega območja Skupnosti v predpisanem roku, pristojni carinski urad o tem obvesti pristojno službo za plačilo nadomestila in ji čim hitreje pošlje vse potrebne podatke. V takšnih primerih se šteje, da je bilo nadomestilo preplačano.

4. ►M9 Če se proizvod, ki se ga pošilja v okviru zunanjega tranzitnega postopka Skupnosti ali skupnega tranzitnega postopka, v državi članici, ki ni država članica izvoza, obravnava po postopku iz odstavka 1 za prevoz do namembne postaje ali za dobavo prejemniku izven carinskega območja Skupnosti, carinski urad, pri katerem se proizvod obravnava po zgoraj navedenem postopku, pod „Pripombe“ v rubriki z naslovom „Nadzor uporabe in/ali destinacije“ na zadnji stani izvirnika kontrolnega izvoda T5 vpiše enega od vpisov iz Priloge Ib. ◄

Če se prevozna pogodba spremeni tako, da se prevoz konča v Skupnosti, se smiselno uporablja odstavek 3.

5. ►M9 Če železnica prevzame proizvod v državi članici izvoza ali v drugi državi članici in se proizvod pošilja v destinacijo izven carinskega območja Skupnosti v okviru zunanjega Skupnostnega tranzitnega postopka ali skupnega tranzitnega postopka po prevozni pogodbi za kombinirani cestno-železniški prevoz po železnici, pristojni carinski urad ali carinski urad, ki je najbližji železniškemu terminalu, kjer proizvod prevzame železnica, pod „Pripombe“ v rubriki z naslovom „Nadzor uporabe in/ali destinacije“ na zadnji stani izvirnika kontrolnega izvoda T5 vpiše enega od vpisov iz Priloge Ic. ◄

Železnica ne sme spremeniti prevozne pogodbe za kombinirani cestno-železniški prevoz tako, da se prevoz konča v Skupnosti namesto izven nje, brez predhodnega dovoljenja carinskega urada v kraju odprave. V takšnih primerih se smiselno uporablja odstavek 3.

1. Nadomestilo se odobri samo za proizvode, ki so ne glede na carinsko situacijo glede pakiranja:

Predpisi o skupni tržni ureditvi za te proizvode določajo pogoje, ki ob upoštevanju prvega pododstavka veljajo za proizvod.

2. Če se nadomestilo odobri pod pogojem, da je proizvod po poreklu iz Skupnosti, izvozniki deklarirajo poreklo, kot je določeno v drugem in tretjem pododstavku v skladu z veljavnimi pravili Skupnosti.

Za odobritev nadomestila so proizvodi po poreklu iz Skupnosti, če so bili v celoti pridobljeni v Skupnosti ali če so bili nazadnje zadosti predelani ali obdelani v Skupnosti v skladu z določbami členov 23 ali 24 Uredbe (EGS) št. 2913/92.

Brez poseganja v odstavek 5 pa pogojev za nadomestilo ne izpolnjujejo proizvodi, ki so bili pridobljeni iz:

3. Za namene člena 17(12) Uredbe (EGS) št. 1785/81 izvozniki deklarirajo, da sladkor izpolnjuje enega od pogojev iz te uredbe in navedejo ta pogoj.

4. Deklaracije iz odstavkov 2 in 3 se preverjajo na isti način kot drugi podatki iz izvoznih deklaracij.

5. Če se izvažajo sestavljeni proizvodi, ki za eno ali več sestavin izpolnjujejo pogoje za nadomestilo, se nadomestilo za posamezno sestavino odobri, če ta izpolnjuje pogoje iz odstavka 1.

Nadomestilo se odobri tudi v primeru, da je sestavina ali sestavine, za katere se zahteva nadomestilo, prvotno izpolnjevala pogoje iz odstavka 1 in ni več v prostem prometu izključno zaradi vključitve v drug proizvod.

6. Za namene odstavka 5 se nadomestila za naslednje proizvode štejejo za nadomestila, določena na podlagi sestavine:

1. Stopnja nadomestila, ki velja za mešanice iz poglavij 2, 10 in 11 kombinirane nomenklature, je stopnja nadomestila, ki velja:

2. Za izračun nadomestil, ki veljajo za asortimente in za sestavljeno blago, se vsaka sestavina šteje za poseben proizvod.

3. Odstavka 1 in 2 se ne uporabljata za mešanice, za asortimente in za sestavljeno blago, za katero so določena posebna pravila za izračun.

Določbe v zvezi z vnaprejšnjo določitvijo nadomestil in s prilagoditvami teh nadomestil se uporabljajo samo za proizvode, za katere je določena stopnja nadomestila, ki je enaka ali večja od nič.

1. Če se stopnja nadomestila razlikuje glede na destinacijo, se nadomestila plača ob upoštevanju dodatnih pogojev iz členov 15 in 16.

2. Šteje se, da so bili proizvodi uvoženi v nespremenjenem stanju, če ni nobenega dokazila o predelavi.

Vendar se pred uvozom lahko izvedejo naslednji ukrepi za ohranitev proizvodov, brez poseganja v pogoje iz odstavka 1:

Poleg tega se za pred uvozom predelane proizvode šteje, da so bili uvoženi v nespremenjenem stanju, če so bili predelani v tretji državi, v katero se uvažajo vsi proizvodi, pridobljeni s takšno predelavo.

3. Šteje se, da je bil proizvod uvožen, ko so v tretji državi opravljene uvozne carinske formalnosti, predvsem plačilo uvoznih dajatev.

4. Diferencialni del nadomestila se plača na maso proizvoda, za katerega so bile opravljene uvozne carinske formalnosti v tretji državi; pri tem se ne upošteva morebitne spremembe mase, ki nastanejo med prevozom iz naravnih vzrokov in ki jih pristojni organi priznavajo ali ker so bili odvzeti vzorci v skladu z določbami drugega pododstavka člena 7(1).

1. Izvoznik lahko v dokaz o opravljenih uvoznih carinskih formalnostih predloži enega od naslednjih dokumentov:

Na zahtevo izvoznika lahko plačilna agencija odstopi od zahteve za certificiranje iz točke (a) prvega pododstavka, kjer je mogoče preveriti, ali so uvozne carinske formalnosti opravljene z dostopom do elektronsko zabeleženih podatkov, ki jih imajo pristojni organi tretje države ali so na voljo v njihovem imenu.

2. ►M4 Če izvoznik ne more pridobiti dokumenta, za katerega se je odločil v skladu s točkama (a) ali (b) odstavka 1, tudi ko je storil vse potrebno ali če obstaja dvom glede verodostojnosti priloženega dokumenta, ali njegove pravilnosti v vseh pogledih, se lahko kot dokazilo o opravljenih uvoznih carinskih formalnostih predloži enega ali več naslednjih dokumentov: ◄

3. Izvozniki v vseh primerih predložijo izvod ali fotokopijo prevoznih listin, ki so povezane s prevozom proizvodov, za katere se izda izvozna deklaracija.

Na zahtevo izvoznika v primeru pomorskega prevoza v zabojnikih lahko država članica sprejme podatke, ki so enakovredni podatkom iz prevoznih listin, če jih zbere informacijski sistem, ki ga upravlja tretja oseba, odgovorna za prevoz zabojnikov v namembni kraj, pod pogojem, da je tretja oseba specializirana za takšne dejavnosti in da varnost informacijskega sistema potrdi država članica ob izpolnjevanju meril, določenih v različici, ki se uporablja v zadevnem obdobju enega od mednarodno sprejetih standardov iz točke 3(B) Priloge I k Uredbi Komisije (ES) št. 885/2006 ( 37 ).

4. Komisija lahko po postopku iz člena 38 Uredbe št. 136/66/EGS in iz ustreznih členov drugih uredb o skupnih tržnih ureditvah določi, da se lahko v določenih posebnih primerih, ki se jih opredeli, kot dokazilo o uvozu iz odstavkov 1 in 2 predloži specifičen dokument ali se uvoz dokaže na drug način.

1. NA, ki želi izdajati potrdila iz člena 16(1)(b) in (2)(c), mora odobriti pristojni organ države članice, v kateri ima svoj sedež.

2. NA se, če izpolni pogoje, določene v Prilogi VI, poglavje I, na njeno zahtevo odobri za obdobje treh let, ki se lahko podaljša. Odobritev bo veljavna za vse države članice.

3. V odobritvi se določi, ali pooblastilo za izdajo potrdil iz člena 16(1)(b) in (2)(c) velja po vsem svetu ali pa je omejeno na določeno število tretjih držav.

Če eden ali več pogojev, ki so določeni s temi pravili, niso upoštevani, država članica, ki je odobrila NA, odloži odobritev za toliko časa, kolikor je potrebno, da se nastala situacija popravi.

2. Država članica, ki je odobrila NA, nadzoruje delovanje in ravnanje NA v skladu z zahtevami iz Priloge VI, poglavje II, točka 2.

Država članica, ki je odobrila NA, zagotovi učinkovit sistem sankcij za primere, kadar odobrena NA izda napačno potrdilo.

2. Preklic je popoln ali omejen na določene dele ali dejavnosti NA glede na naravo odkritih pomanjkljivosti.

3. Kadar koli država članica prekliče odobritev NA, ki pripada skupini podjetij, države članice, ki so odobrile NA, ki pripadajo isti skupini, začasno odložijo odobritve teh NA za obdobje, ki ne presega treh mesecev, da bi izvedle potrebno preiskavo in preverile, ali so za te NA prav tako značilne pomanjkljivosti, sorodne odkritim pomanjkljivostim NA, katere odobritev je bila preklicana.

Za uporabo prejšnjega pododstavka obsega skupina podjetij vsa podjetja, katerih več kot 50 % kapitala je v posredni ali neposredni lasti enega samega matičnega podjetja, vključno s samim matičnim podjetjem.

2. Država članica, ki prekliče ali začasno odloži odobritev, o tem takoj obvesti ostale države članice in Komisijo ter navede vse pomanjkljivosti, ki so preklic ali začasno odložitev povzročile.

Obvestilo za države članice se pošlje centralnim organom držav članic iz Priloge X.

3. Komisija za potrebe informiranja redno objavlja posodobljen seznam NA, ki so jih odobrile države članice.

1. Potrdila iz člena 16(1)(b) in (2)(c), izdana po datumu preklica ali začasne odložitve odobritev, niso veljavna.

2. Države članice morajo zavrniti sprejemanje potrdil iz člena 16(1)(b) in (2)(c), če v njih odkrijejo nepravilnosti ali pomanjkljivosti. Če izda takšno potrdilo NA, ki jo je odobrila druga država članica, država članica, ki nepravilnosti opazi, o teh okoliščinah obvesti državo članico, ki je odobritev izdala.

1. Države članice lahko izvoznike oprostijo obveznosti, da morajo predložiti dokazilo, kot zahteva člen 16, ki ni prevozna listina ali njena elektronska različica iz člena 16(3), če izvozna deklaracija zagotavlja pravico do nadomestila,

2. Izjeme iz odstavka 1(b) se uporabljajo samo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

Na zahtevo izvoznika lahko država članica v primeru prevoza zabojnikov po morju sprejme, da se dokazilo o razkladanju iz točke (c) prvega pododstavka zagotovi s podatki, ki so enakovredni podatkom s potrdila o razkladanju, če jih zbere informacijski sistem, ki ga upravlja tretja oseba, odgovorna za prevoz zabojnikov v namembni kraj in za razkladanje zabojnikov v namembnem kraju, pod pogojem, da je tretja oseba specializirana za takšne dejavnosti in da varnost informacijskega sistema potrdi država članica ob izpolnjevanju meril, določenih v različici, ki se uporablja v zadevnem obdobju enega od mednarodno sprejetih standardov iz točke 3(B) Priloge I k Uredbi (ES) št. 885/2006.

Dokazilo o razkladanju se zagotovi v skladu s točko (c) prvega pododstavka ali v skladu z drugim pododstavkom, vendar izvozniku ni treba dokazovati, da je ustrezno ukrepal za pridobitev dokumenta iz točk (a) ali (b) člena 16(1).

3. Upravičenost izjem iz odstavka 1(a) je samodejna, razen če se uporabi odstavek 4.

Upravičenost izjeme iz odstavka 1(b) se na zahtevo izvoznika pred izvozom s pisnim dovoljenjem odobri za tri leta. Izvozniki, ki uporabljajo ta dovoljenja, v zahtevkih za plačilo navedejo številko dovoljenja.

4. Če država članica meni, da se proizvodi, za katere izvoznik zahteva za odobritev izjeme v skladu s tem členom, niso izvozili v državo, ki je navedena v izvozni deklaraciji, ali državo zunaj ustreznega oddaljenega območja z nadomestilom, za katerega je določeno nadomestilo, ali pa je izvoznik umetno razdelil izvozni posel zaradi koriščenja ugodnosti izjeme, država članica za zadevnega izvoznika takoj odvzame upravičenost do kakršne koli izjeme v skladu s tem členom.

Zadevni izvoznik ni več upravičen do kakršne koli izjeme v skladu s tem členom dve leti od datuma odvzema.

V primeru odvzema upravičenosti pravica do izvoznega nadomestila preneha veljati za zadevne proizvode, nadomestilo je treba povrniti, razen če izvoznik zagotovi dokazilo za zadevne proizvode iz člena 16.

Prav tako pravica do izvoznega nadomestila preneha veljati za proizvode, ki so zajeti v kakršni koli izvozni deklaraciji, ki je sestavljena po datumu dejanja, zaradi katerega je bila odvzeta upravičenost in treba je povrniti nadomestila razen če izvoznik zagotovi dokazilo za zadevne proizvode iz člena 16.

1. Z odstopanjem od člena 14 in brez poseganja v člen 20 se na zahtevo izvoznika plača del nadomestila, ko predloži dokaz, da je proizvod zapustil carinsko območje Skupnosti.

2. Del nadomestila iz odstavka 1 se izračuna na podlagi najnižje stopnje nadomestila, ki se jo zmanjša za 20 % razlike med vnaprej določeno stopnjo in najnižjo stopnjo, nedoločanje stopnje pa se šteje kot najnižja stopnja.

Če znesek za plačilo ni višji od 2 000 EUR, lahko države članice zadržijo izplačilo tega zneska, dokler ni plačano celotno nadomestilo, razen v primerih, ko izvoznik izjavi, da za zadevni izvoz ne bo vložil zahtevka za dodatno plačilo.

3. Če se destinacija iz polja 7 v izdanem dovoljenju z vnaprejšnjo določitvijo nadomestila ne upošteva:

Za namene tega člena se upoštevajo tiste stopnje nadomestila, ki veljajo na dan vložitve zahtevka za dovoljenje. Po potrebi se te stopnje prilagodi datumu sprejetja izvozne deklaracije ali plačilne deklaracije.

Če se prvi in drugi pododstavek tega odstavka in člen 51 uporabljajo za isti izvozni posel, se dobljeni znesek pri uporabi prvega pododstavka zmanjša za kazen iz člena 51.

4. Če se stopnjo nadomestila določi z javnim razpisom in zadevna pogodba določa obvezno destinacijo, se pri določanju najnižje stopnje nadomestila ne upošteva določenih periodičnih nadomestil ali dejstva, da na datum vložitve zahtevka za dovoljenje ali na datum sprejetja izvozne deklaracije za to destinacijo takšno nadomestilo ni bilo določeno.

1. Odstavki 2 do 5 se uporabljajo, če se proizvod izvozi z izvoznim dovoljenjem ali potrdilom o vnaprejšnji določitvi, ki določa obvezno destinacijo.

2. Če proizvod ne prispe v obvezno destinacijo, se plača samo del nadomestila, ki se dobi z uporabo člena 18(2).

3. Če se zaradi razlogov višje sile proizvod dobavi v drugo destinacijo, kot je destinacija, za katero je bilo izdano dovoljenje, se na zahtevo izvoznika nadomestilo plača, če predloži dokazilo o višji sili in dokazilo o prispetju proizvoda v destinacijo; dokazilo o prispetju v destinacijo se predloži v skladu s členoma 15 in 16.

4. Če se uporablja odstavek 3, velja nadomestilo, ki je enako nadomestilu za dejansko destinacijo, vendar ne sme biti višje od nadomestila za destinacijo iz polja 7 dovoljenj, izdanih z vnaprejšnjo določitvijo nadomestila.

Stopnje nadomestila se, kjer je to ustrezno, prilagodijo datumu sprejetja izvozne deklaracije ali plačilne deklaracije.

5. Če se proizvod izvozi v okviru dovoljenja, izdanega v skladu s členom 44 Uredbe (EGS) št. 3719/88, in se nadomestilo razlikuje glede na destinacijo za pridobitev vnaprej določenega nadomestila, izvoznik poleg dokazila, ki se zahteva v skladu s členom 16, predloži dokazilo, da je bil proizvod dobavljen v tretjo državo uvoza organu, navedenem v javnem razpisu, na katerega se dovoljenje nanaša.

Poleg tega lahko pristojni organi držav članic za vsa nadomestila zahtevajo dodatna dokazila, ki na zanje sprejemljiv način dokazujejo, da je bil proizvod dejansko sproščen v promet v tretji državi uvoza ali da je bil zadosti predelan ali obdelan v smislu člena 24 Uredbe (EGS) št. 2913/92.

2. Države članice uporabljajo odstavek 1 na lastno pobudo in tudi na zahtevo Komisije.

Določbe, ki urejajo primere iz točke (b) odstavka 1, se ne uporabljajo, če dejanske okoliščine zadevnega posla, zlasti stroški prevoza, verjetno izključujejo nevarnost ponovnega uvoza. Prav tako jih države članice ne smejo uporabljati, če je znesek nadomestila enak ali manjši od 500 EUR na izvozno deklaracijo.

3. Če se uporablja odstavek 1 in se je proizvod zaradi razlogov višje sile, ko je zapustil carinsko območje Skupnosti, pokvaril oziroma uničil v tranzitu:

Šteje pa se, da je bilo nadomestilo neupravičeno plačano in ga je treba vrniti, če pristojni organi ugotovijo, tudi če je bilo nadomestilo že izplačano:

Države članice takoj obvestijo Komisijo, če ugotovijo, da bi proizvodi, ki niso vključeni v Prilogo V, lahko povzročili izkrivljanje trgovine.

Točki (c) in (d) se ne uporabljata v primerih, ko se uporablja poglavje 2 („Vrnjeno blago“) naslova VI Uredbe (EGS) št. 2913/92 ali če se proizvode ponovno uvozi najmanj dve leti po dnevu izvoza.

1. Nadomestilo se ne odobri za proizvode, ki na dan sprejetja izvozne deklaracije niso primerne tržne kakovosti.

Šteje se, da proizvodi izpolnjujejo zahtevo iz prvega pododstavka, če se jih v običajnih pogojih lahko prodaja na območju Skupnosti z opisom, ki je naveden v zahtevku za nadomestilo, in če so proizvodi namenjeni za prehrano ljudi, njihova uporaba za ta namen pa ni neprimerna ali bistveno slabša zaradi njihovih lastnosti ali stanja.

Ali proizvodi izpolnjujejo zahtevo iz prvega pododstavka, se preveri v skladu s standardi ali prakso, ki velja v Skupnosti.

Nadomestilo pa se odobri tudi v primeru, če za izvožene proizvode v namembni državi veljajo posebni obvezni pogoji, zlasti zdravstveni in sanitarni pogoji, ki niso v skladu s standardi ali prakso, ki velja v Skupnosti. Izvoznik mora na zahtevo pristojnega organa dokazati, da proizvodi izpolnjujejo obvezne pogoje, ki veljajo v namembni državi.

2. Če je bil proizvod primerne tržne kakovosti, ko je zapustil območje Skupnosti, je upravičen do tistega dela nadomestila, ki se izračuna v skladu s členom 18(2), razen če se uporabi člen 20. Pravico do nadomestila pa izgubi, če obstaja dokaz, da:

Če je mogoče dokazati, da proizvod ni bil več primerne tržne kakovosti pred zaključkom uvoznih carinskih formalnosti v tretji državi, proizvod ni upravičen do diferencialnega dela nadomestila.

3. Nadomestilo se ne odobri za proizvode, ki presegajo najvišjo stopnjo radioaktivnosti, ki je dovoljena po zakonodaji Skupnosti. Dovoljene stopnje za posamezne proizvode ne glede na poreklo so stopnje, določene v členu 3 Uredbe Sveta (EGS) št. 737/90(37) ( 38 ).

1. Nadomestilo se ne odobri za izvoz, za katerega se plača izvozni prelevman ali ena od izvoznih taks, določena vnaprej ali določena z javnim razpisom.

2. Če se za sestavljeni proizvod izvozni prelevman ali ena od izvoznih taks določi vnaprej na podlagi ene ali več sestavin proizvoda, se nadomestilo za to sestavino ali te sestavine ne odobri.

Nadomestila se ne odobri za proizvode, ki se prodajajo ali distribuirajo na krovu ladje in bi se kasneje lahko ponovno uvozili v Skupnost brez plačila uvoznih dajatev v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 918/83 ( 39 ).

1. Na zahtevo izvoznika plačajo države članice nadomestilo v celoti ali deloma vnaprej ob sprejetju izvozne deklaracije, pod pogojem, da se predloži varščina v višini zneska nadomestila, plus 10 %.

Države članice lahko določijo pogoje za zahtevke za predplačilo dela nadomestila.

2. Znesek, ki se plača vnaprej, se izračuna iz stopnje nadomestila, ki velja za deklarirano destinacijo, ki je, kjer je to ustrezno, prilagojen drugim zneskom, določenim s predpisi Skupnosti.

3. Države članice se lahko odločijo, da ne bodo uporabljale odstavka 1, če znesek za plačilo ne presega 2 000 EUR.

1. Če je znesek predplačila višji od zneska, ki naj bi se dejansko plačal za zadevni izvozni posel ali enakovreden izvozni posel, pristojni organ takoj začne postopek iz člena 29 Uredbe (EGS) št. 2220/85, da bi izvoznik povrnil razliko med tema dvema zneskoma, povečano za 10 %.

2. Če proizvod ne prispe v destinacijo, za katerega je bilo izračunano predplačilo, zaradi napake tretje osebe na škodo izvoznika in če izvoznik o tem takoj na lastno pobudo in pisno obvesti pristojne organe ter povrne vnaprej plačano nadomestilo, se dodatni znesek iz odstavka 1 omeji na obresti za obdobje od prejema predplačila do vračila, ki se izračuna v skladu s četrtim pododstavkom člena 52(1).

Ta določba se ne uporablja, če je pristojni organ že obvestil izvoznika o svoji nameri, da opravi pregled, ali če je izvoznik na drug način izvedel za njegovo namero.

3. Izvoz enakovrednih proizvodov iz iste tarifne podštevilke kombinirane nomenklature po ponovnem uvozu v okviru ureditve za vrnjeno blago se šteje za enakovreden izvoz, če so izpolnjeni pogoji iz člena 40(2)(a) in (b) Uredbe (EGS) št. 3719/88.

Ta določba se uporablja samo, kadar se v državi članici, v kateri se je sprejela izvozna deklaracija za prvotni izvoz, uporablja sistem ponovnega uvoza blaga, ali v državi članici porekla v skladu s členom 15 Direktive Sveta 97/78/ES ( 40 ) o določitvi načel glede organizacije veterinarskih pregledov proizvodov, ki vstopajo v Skupnost iz tretjih držav.

2. Odstavek 1 se uporablja samo v primerih, ko je uvoz istovrstnih proizvodov iz tretjih držav za te vrste uporabe oproščen uvoznih dajatev v zadevni državi članici.

3. Dobave proizvodov v skladišča, ki se nahajajo v Skupnosti in pripadajo mednarodnim organizacijam, specializiranim za humanitarno pomoč, za izvajanje ukrepov pomoči v hrani v tretjih državah se štejejo za izvoz s carinskega območja Skupnosti.

Dovoljenje za uporabo prvega pododstavka izda pristojni organ države članice skladiščenja, ki določi carinski status skladišča in sprejme vse potrebne ukrepe, da zadevni proizvodi dosežejo predvideno destinacijo.

4. Določbe člena 5(7) se ne uporabljajo za dobave, ki jih določa ta člen. Vendar pa lahko države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da omogočijo preglede proizvodov.

1. V primeru dobav iz členov 36 in 44 lahko države članice ne glede na člen 5 dovolijo naslednji postopek za plačilo nadomestila. Izvozniki, ki imajo dovoljenje za uporabo tega postopka, ne smejo za iste proizvode hkrati uporabljati običajnega postopka.

Dovoljenje se lahko omeji na določene kraje nakladanja v državi članici izvoza. Dovoljenje lahko pokriva nakladanje v drugih državah članicah, pri čemer se uporablja člen 8.

2. ►M1 Za proizvode, ki se vsak mesec nalagajo na način, kot je predviden v tem členu, se za določitev veljavne stopnje nadomestila uporablja zadnji dan v mesecu. ◄

Operativni dogodek za menjalni tečaj, ki se uorablja za nadomestilo, je datum iz člena 1(1) Uredbe Komisije (ES) št. 1913/2006 ( 41 ).

3. Če se nadomestilo določi z javnim razpisom, mora dovoljenje veljati na zadnji dan meseca.

Informacije iz prvega pododstavka se evidentirajo najkasneje prvi delovni dan po nakladanju. Če se blago naklada v drugi državi članici, se zgornje informacije evidentirajo najkasneje prvi delovni dan po dnevu, na katerega je izvoznik moral biti obveščen, da so bili proizvodi naloženi.

Izvozniki morajo tudi sodelovati pri morebitnih pregledih, za katere države članice menijo, da so potrebni, in evidenco hraniti najmanj tri leta po koncu tekočega koledarskega leta.

5. Države članice se lahko odločijo, da lahko evidence nadomestijo obvestila o odpremah, na katerih carinski organi potrdijo datum nakladanja.

1. Za namene iz člena 36(1)(a) se šteje, da so bili proizvodi, namenjeni za porabo na krovu letala ali potniških ladij, vključno s trajekti, in pripravljeni pred nakladanjem, pripravljeni na krovu letala ali ladje.

2. Ta člen se uporablja samo pod pogojem, da pred pripravo proizvodov izvoznik pošlje zadostna dokazila o količini, naravi in lastnostih osnovnih proizvodov, za katere se zahteva nadomestilo.

3. Za pripravljene proizvode iz odstavkov 1 in 2 lahko veljajo določila člena 40 glede specializiranih oskrbovalnih skladišč.

1. Nadomestila se ne plačajo, če proizvodi, za katere so bile sprejete izvozne deklaracije, ne dosežejo ene izmed destinacij iz člena 36 v nespremenjenem stanju v 60 dneh po sprejetju.

3. Če proizvod iz sprejete carinske deklaracije, preden doseže eno izmed destinacij iz člena 36, prečka območje Skupnosti, ki ni ozemlje države članice izvoza, na katerem je bila deklaracija sprejeta, je dokazilo, da je proizvod dosegel eno izmed predvidenih destinacij, kontrolni izvod T5.

Med drugim morajo biti izpolnjena polja 33, 103, 104 in, kadar je to ustrezno, 105 T5 kontrolnega izvoda. V polje 104 se vpiše ustrezna zabeležka.

4. Obrazec 302, ki spremlja proizvode, ki se dobavljajo oboroženim silam v okviru člena 36(1)(c), se upošteva enako kot kontrolni izvod T5 iz odstavka 3, če pristojni vojaški organi potrdijo prejem proizvoda na obrazcu.

1. Države članice lahko izvoznikom plačajo nadomestilo vnaprej pod posebnimi pogoji, ki so določeni spodaj, če predložijo dokazilo, da so bili proizvodi v 30 dneh od sprejetja izvozne deklaracije, razen v primerih višje sile, dostavljeni v prostore pod carinskim nadzorom za oskrbo v Skupnosti:

Prostori pod carinskim nadzorom, v nadaljevanju „oskrbovalna skladišča“, in imetniki skladišč morajo za namene tega člena imeti posebno dovoljenje.

2. Države članice, na katerih ozemlju se nahajajo oskrbovalna skladišča, izdajo dovoljenje samo imetnikom skladišč in oskrbovalnim skladiščem, ki zagotavljajo potrebna jamstva. Dovoljenje se lahko prekliče.

3. Zneski, ki se plačajo izvoznikom v skladu z odstavkom 1, se knjižijo v knjigovodstvu organa, ki je plačal predplačilo.

1. Če je bila izvozna deklaracija sprejeta v državi članici, v kateri se nahaja oskrbovalno skladišče, pristojni carinski organi ob vskladiščenju blaga v oskrbovalno skladišče potrdijo na nacionalnem dokumentu, ki se uporablja za pridobitev predplačila nadomestila, da proizvodi izpolnjujejo pogoje iz člena 40.

2. Če je bila izvozna deklaracija sprejeta v drugih državah članicah, kot je država, v kateri se nahaja oskrbovalno skladišče, je dokazilo, da so bili proizvodi vskladiščeni v oskrbovalno skladišče, kontrolni izvod T5.

Med drugim morajo biti izpolnjena polja 33, 103, 104 in, kadar je to ustrezno, 105 kontrolnega izvoda T5. Polje 104 kontrolnega izvoda T5 se pod „Drugo“ vpiše eden od vpisov iz Priloge IIa.

Ko pristojni carinski urad namembne države članice preveri, če so proizvodi vpisani v evidenco iz člena 40(2), z zabeležko na kontrolnem izvodu potrdi, da so bili proizvodi dani v skladišče.

1. Če se za proizvod, predan v oskrbovalno skladišče, ugotovi, da ni dosegel ali da ni bil v stanju, da bi bil poslan v predvideno destinacijo, plača imetnik skladišča fiksni znesek pristojnemu organu v državi članici skladiščenja.

3. Če imetnik skladišča lahko izkaže, da je znesek, ki je bil za zadevni proizvod plačan vnaprej, nižji od fiksnega zneska, izračunanega v skladu z odstavkom 2, plača samo ta znesek, povečan za 20 %.

Če pa je bil znesek plačan vnaprej v drugi državi članici, se poveča za 40 %. V teh primerih se za države članice skladiščenja, ki niso vključene v Evropsko monetarno unijo, znesek preračuna v nacionalno valuto države članice skladiščenja, pri čemer se uporabi menjalni tečaj za evro na dan, ki se uporablja za izračun uvoznih dajatev iz točke (a) odstavka 2.

4. Plačilo iz tega člena ne zajema izgub med skladiščenjem v oskrbovalnem skladišču iz naravnih vzrokov ali zaradi embalaže.

1. Najmanj enkrat na vsakih 12 mesecev pristojni organi držav članic, v katerih se nahajajo oskrbovalna skladišča, opravijo fizični pregled količine skladiščenih proizvodov v teh skladiščih.

Če pa carinski organi stalno fizično nadzirajo vskladiščenje in izskladiščenje proizvodov iz oskrbovalnega skladišča, lahko pristojni organi preverjanje omejijo na dokumentarni pregled skladiščenih proizvodov.

2. Pristojni organi držav članic skladiščenja lahko dovolijo prenos proizvodov v drugo oskrbovalno skladišče.

V teh primerih se podatki za drugo oskrbovalno skladišče vnesejo v evidenco prvega oskrbovalnega skladišča. Tudi drugo specializirano oskrbovalno skladišče in imetnik skladišča morata pridobiti posebno dovoljenje za namene skladiščenja v oskrbovalnem skladišču.

Ko se proizvode preda pod nadzor drugega oskrbovalnega skladišča, je imetnik drugega oskrbovalnega skladišča odgovoren za morebitna plačila v skladu s členom 42.

3. Če se drugo oskrbovalno skladišče ne nahaja v isti državi članici kot prvo, je dokazilo, da so bili proizvodi dani v drugo oskrbovalno skladišče, izvirnik kontrolnega izvoda T5, na katerem je eden od vpisov iz člena 41(2).

Pristojni carinski urad namembne države članice preveri, če so proizvodi evidentirani po členu 40(2), in nato potrdi kontrolni izvod T5 z zabeležko, da so bili proizvodi vskladiščeni v skladišče.

4. Če se proizvode odstrani iz oskrbovalnega skladišča in se jih da na krov ladje ali letala v drugi državi članici, kot je država članica skladiščenja, se dokazilo o tem zagotovi na način iz člena 39(3).

5. Dokazilo o predaji pod nadzor drugega oskrbovalnega skladišča, dokazilo o dobavi na krov ladje ali letala v Skupnosti in dokazilo o dobavi iz členov 44 in 45(3)(a) je treba predložiti, razen v primerih višje sile, v 12 mesecih od datuma odstranitve proizvodov iz oskrbovalnega skladišča, pri čemer se smiselno uporablja člen 49(3), (4) in (5).

se za namene določitve stopnje nadomestila štejejo za dobave v smislu člena 36(1)(a).

„Oskrba na krovu“ so proizvodi, ki so namenjeni izključno za porabo na krovu.

2. Odstavek 1 se uporablja le v primeru, da je stopnja nadomestila višja od najnižje stopnje.

Države članice lahko uporabljajo te določbe za vse dobave oskrbe na krovu, pod pogojem da:

3. Potrdila o dobavi na krov iz točke (a) odstavka 2 morajo vsebovati dovolj podatkov o proizvodih in ime in/ali druge podatke za ugotovitev istovetnosti ploščadi ali vojaškega ali pomožnega plovila, na katerega so bili proizvodi dobavljeni, ter datum dobave. Države članice lahko zahtevajo dodatne podatke.

Z odstopanjem od odstavka 2 lahko države članice za dobave na ploščadi izvoznike oprostijo obveznosti, da morajo predložiti potrdilo o dobavi na ploščad ob dobavah:

4. Pristojni organi države članice, ki odobri nadomestilo, s preverjanjem evidence izvoznika in upravljalca oskrbovalne ladje ali helikopterja kontrolirajo količine, ki so bile prijavljene kot dobavljene na ploščad. Pri tem tudi preverijo, da količine proizvodov za oskrbo, dobavljene v skladu s tem členom, ne presegajo zahtev posadke.

Za namene prvega pododstavka lahko po potrebi zaprosijo za pomoč pristojne organe drugih držav članic.

5. Če se za dobave na ploščad uporablja člen 8, se pod „Drugo“ v polju 104 kontrolnega izvoda T5 vpiše eden od vpisov iz Priloge IIb.

6. Če se uporablja člen 40, mora imetnik skladišča v evidenco iz točke (b) člena 40(2) vpisati podatke o ploščadi, na katero pošlje posamezno pošiljko, ime/številko oskrbovalne ladje/helikopterja in datum dobave na krov. Potrdila o dobavi na krov iz točke (a) odstavka 3 tega člena se štejejo za del takšne evidence.

7. Države članice zagotovijo, da se vodi evidenco količin proizvodov, razčlenjenih po sektorjih, ki se dobavljajo na ploščadi in ki izpolnjujejo pogoje tega člena.

1. Za namene določitve stopnje nadomestila, ki se lahko odobri, se dobave za oskrbo izven Skupnosti štejejo za dobave iz točke (a) člena 36(1).

2. Če je stopnja nadomestila različna glede na destinacijo, se odstavek 1 uporablja pod pogojem, da se predloži dokazilo, da so proizvodi, ki so bili dejansko dobavljeni na krov, isti kot proizvodi, ki so zapustili carinsko območje Skupnosti v ta namen.

4. V vseh primerih je kot dokazilo treba zahtevku za plačilo priložiti izvod ali fotokopijo prevozne listine in listine, ki dokazuje plačilo proizvodov za oskrbo.

5. Proizvodi, vključeni v ureditev iz člena 40, se ne smejo uporabljati za dobave v skladu s točko (b) odstavka 3.

1. Z odstopanjem od člena 161(3) Uredbe (EGS) št. 2913/92 se kmetijski proizvodi, dobavljeni na otok Heligoland, za namene uporabe določb o plačilu nadomestil, štejejo za izvožene.

2. Proizvodi, dobavljeni v San Marino, se ne štejejo za izvožene, za namene določb o plačilu nadomestil.

1. Nadomestilo se ne more odobriti za proizvode, ki se ponovno izvozijo v skladu s členom 883 Uredbe (EGS) št. 2454/93, razen če je bil zahtevek za povračilo ali odpust uvoznih dajatev zavrnjen in če so izpolnjeni drugi pogoji za odobritev nadomestila.

2. Če se proizvodi ponovno izvozijo po postopku iz odstavka 1, se v dokumentih iz člena 5(4) sklicuje na ta postopek.

za katere izvoznik ne more predložiti dokazila iz člena 16(1) in (2), se šteje, da so bili proizvodi uvoženi v tretjo državo, kjer so oborožene sile stalno nameščene ali ima mednarodna organizacija ali diplomatsko predstavništvo svoj sedež, če se predloži dokazilo o plačilu proizvodov in potrdilo o dobavi, ki ga izdajo oborožene sile, mednarodna organizacija ali diplomatsko predstavništvo v tej tretji državi.

1. Nadomestilo se plača samo na posebno zahtevo izvoznika in države članice, na katere ozemlju je bila sprejeta izvozna deklaracija.

Vendar se lahko države članice odločijo, da morajo zahtevki za nadomestila slediti eni od metod iz drugega pododstavka.

Za namene tega odstavka se smiselno uporabljajo členi 199(2) in (3), 222, 223 in 224 Uredbe (EGS) št. 2454/93.

2. Razen v primerih višje sile, je treba dokumente za plačilo nadomestila ali za sprostitev varščine predložiti v 12 mesecih od datuma, na katerega je bila sprejeta izvozna deklaracija.

Če izvozno dovoljenje za izvozni posel, za katerega se lahko plača nadomestilo, izda druga država članica, kot je država članica izvoza, mora biti dokumentom za plačilo nadomestila priložena pravilno označena fotokopija obeh strani tega dovoljenja.

3. Če kontrolni izvod T5 ali, kjer je to ustrezno, nacionalni dokument, ki dokazuje izstop s carinskega območja Skupnosti, ni vrnjen v carinski urad odhoda ali kontrolnemu organu v treh mesecih od izdaje zaradi okoliščin, na katere izvoznik ne more vplivati, lahko izvoznik pri pristojni službi vloži obrazložen zahtevek, da se drugi dokumenti upoštevajo kot enakovredni.

Za namene tega odstavka je potrdilo carinskega urada izstopa, da je bil kontrolni izvod T5 pravilno predložen in ki vsebuje serijsko številko in naziv urada, ki je izdal kontrolni izvod, ter datum, ko je proizvod zapustil carinsko območje Skupnosti, enakovredno kontrolnemu izvodu T5.

4. Če kljub temu, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, izvoznik ni mogel pridobiti in posredovati zahtevane dokumente iz člena 16 v roku iz odstavka 2, se mu lahko na zahtevo odobri daljši rok za predložitev dokumentov.

5. Zahtevek iz odstavka 3, da se za enakovredne dokumente štejejo drugi dokumenti, z dokazili ali brez njih, ter zahtevek za podaljšanje roka iz odstavka 4 je treba vložiti v roku, ki je določen v odstavku 2. Če pa se zahtevek vloži v šestih mesecih po predpisanem roku, se uporabljajo določbe prvega pododstavka člena 50(2).

6. Če se uporablja člen 37, je treba zahtevke za plačilo nadomestila, razen v primerih višje sile, vložiti v 12 mesecih od meseca dobave na krov; vendar pa je zaradi dovoljenja iz člena 37(1) lahko potrebno, da izvoznik zahtevek za plačilo vloži v krajšem roku.

7. Pristojni organi držav članic lahko zahtevajo prevod vseh dokumentov v zvezi s zahtevki za plačilo nadomestila v uradni jezik ali enega od uradnih jezikov zadevne države članice.

8. Plačila iz odstavka 1 pristojni organ izvrši v treh mesecih od dneva, ko je dobil vse dokumente in podatke, potrebne za reševanje zahtevka, razen v naslednjih primerih:

9. Države članice lahko odločijo, da ne dodelijo nadomestil, kadar je znesek na izvozno deklaracijo manjši ali enak 100 EUR.

1. Če so bile izpolnjene vse druge zahteve, ki jih za dokazovanje pravice do nadomestila določajo pravila Skupnosti, razen upoštevanja katerega od rokov iz členov 7(1), 15(1) in 40(1), se uporabljajo naslednja pravila:

2. Če se dokazilo, da so bile izpolnjene vse zahteve, določene v predpisih Skupnosti, predloži v šestih mesecih po poteku rokov iz člena 49(2) in (4), se plača nadomestilo v višini 85 % zneska, ki bi bil plačan, če bi bile vse zahteve izpolnjene.

Če se dokazilo, da so bile izpolnjene vse zahteve, določene v predpisih Skupnosti, predloži v šestih mesecih po poteku rokov iz člena 49(2) in (4), prekoračeni pa so roki iz člena 7(1), 15(1) ali 40(1), se plača nadomestilo v višini nadomestila, zmanjšanega v skladu z odstavkom 1, od katerega se odšteje 15 % zneska, ki bi bil plačan, če bi bili roki upoštevani.

3. Če je bilo nadomestilo plačano vnaprej v skladu s členom 24 in ni bil upoštevan eden ali več rokov iz členov 7(1) in 15(1), zapade del varščine v višini:

Če se nadomestilo plača vnaprej v skladu s členom 24 in se dokazilo, da so bile izpolnjene vse zahteve, določene v predpisih Skupnosti, predloži v šestih mesecih po poteku roka iz člena 49(2) in (4), se povrne znesek v višini 85 % varščine.

Če v primerih iz tretjega pododstavka ni bil upoštevan tudi eden ali več rokov iz členov 7(1) in 15(1), se povrne znesek v višini:

4. Skupno zmanjšanje nadomestila ne sme biti večje od celotnega nadomestila, ki bi bilo plačano, če bi bile zahteve izpolnjene.

5. Za namene tega člena se neupoštevanje rokov iz člena 39(1) šteje kot neupoštevanje rokov iz člena7(1).

1. Če se ugotovi, da je izvoznik z namenom pridobitve izvoznega nadomestila zaprosil za višje izvozno nadomestilo, kot mu pripada, se za izvoz proizvodov plača nadomestilo, ki velja za dejansko izvožene proizvode, ki se zmanjša za:

2. Šteje se, da je zaprošeno nadomestilo znesek, ki se izračuna iz podatkov, danih v skladu s členom 5. Če je nadomestilo različno glede na destinacijo, se diferencialni del zaprošenega nadomestila izračuna iz podatkov o količini, teži in destinaciji, ki se zagotovijo na način iz člena 49.

4. Če je rezultat zmanjšanj iz točke (a) in (b) odstavka 1 negativen znesek, izvoznik plača ta negativen znesek.

5. Če pristojni organi ugotovijo, da je bil zaprošen nepravilen znesek in da izvozni posel ni bil izveden in se zato nadomestilo ne more zmanjšati, izvoznik plača kazen iz točke (a) ali (b) odstavka 1, ki bi veljala, če bi bil izvoz izvršen. Če je stopnja nadomestila različna glede na destinacijo, se za izračun zaprošenega nadomestila in veljavnega nadomestila uporabi najnižja pozitivna stopnja ali, če je ta višja, stopnja, ki se dobi iz kazalcev glede na destinacijo v skladu s členom 24(2) ali 26(4), razen če je navedena obvezna destinacija.

6. Plačila po odstavkih 4 in 5 se izvršijo v 30 dneh po prejemu zahtevka za plačilo. Če se ta rok ne upošteva, izvoznik plača obresti po obrestni meri iz člena 52(1) za obdobje, ki se začne 30 dni po datumu prejema zahtevka za plačilo in konča na dan pred dnem plačila zahtevanega zneska.

7. Kazni se ne uporabljajo, kadar je zahtevani znesek višji od veljavnega nadomestila v skladu s členi 4(2), 18(3) in/ali 50.

8. Kazni se uporabijo brez poseganja v morebitne druge kazni, ki jih določajo nacionalni predpisi.

9. Države članice lahko kazni ne izrečejo, če znesek na izvozno deklaracijo znaša ►M6 100 EUR ◄ ali manj.

10. Če proizvod v izvozni deklaraciji ni zajet v dovoljenju, se nadomestilo ne odobri in se odstavek 1 ne uporablja.

11. Če je bilo nadomestilo določeno vnaprej, izračun kazni temelji na stopnjah nadomestil, ki veljajo na dan vložitve zahtevka za dovoljenje, pri čemer se ne upoštevajo izgube nadomestila v skladu s členom 4(1) ali znižanja nadomestila v skladu s členom 4(2) ali 18(3). Po potrebi se te stopnje popravi na dan sprejetja izvozne deklaracije ali plačilne deklaracije.

1. Brez poseganja v obveznost plačila negativnega zneska iz člena 51(4), upravičenec povrne neupravičeno prejeta nadomestila, kar vključuje tudi kazni po členu 51(1) in obresti, izračunane za čas od plačila do povračila. Če pa:

Če se od upravičencev zahteva povračilo sredstev, lahko država članica za izračun obresti upošteva, kot da je bilo plačilo izvršeno 20. dan po datumu zahtevka za povračilo.

Veljavna obrestna mera se izračuna v skladu z nacionalnimi predpisi; obrestna mera ne more biti nižja od obrestne mere za vračila zneskov po nacionalnih predpisih.

Če je bilo plačilo neupravičeno izvršeno zaradi napake pristojnega organa, se ne zaračuna obresti oz. se zaračuna največ znesek v višini neupravičenega dobička, ki ga določi država članica.

Če se nadomestilo plača pooblaščencu, sta z izvoznikom solidarno odgovorna za povračilo preveč plačanih zneskov, neupravičeno sproščenih varščin in obresti v zvezi z zadevnim izvozom. Odgovornost pooblaščenca pa je omejena na znesek, ki mu je bil dejansko plačan, ter obresti na ta znesek.

2. Povrnjeni zneski, zneski v skladu s členom 51(4) in (5) in izterjane obresti se plačajo plačilnim službam, ki te zneske odštejejo od izdatkov Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS), kar pa ne vpliva na člen 7 Uredbe Sveta (EGS) št. 595/91 ( 42 ).

Če se rok za plačilo ne upošteva, država članica lahko določi, da se namesto povračila, preveč plačane zneske, neupravičeno sproščene varščine in izravnalne obresti odšteje od kasnejših plačil zadevnemu izvozniku.

Drugi pododstavek se uporablja tudi za zneske, ki se plačajo v skladu s členom 51(4) in (5).

3. Države članice lahko ne zahtevajo povračila preveč plačanih nadomestil, neupravičeno sproščenih varščin, obresti in zneskov iz člena 51(4), če povračilo na izvozno deklaracijo ne presega ►M6 100 EUR ◄ , pod pogojem da nacionalni predpisi določajo podobna pravila glede nevračanja takšnih zneskov, kar pa ne vpliva na možnost iz člena 51(9), da se za majhne zneske kazni ne izreče.

Dejanja tretje osebe, ki se neposredno ali posredno nanašajo na potrebne formalnosti za plačilo nadomestila, vključno z dejanji mednarodnih kontrolnih in nadzornih agencij, veljajo kot dejanja upravičenca.

Določbe tega odstavka ne veljajo za predplačila nadomestil. V primerih, ko se znesek ne povrne zaradi uporabe tega odstavka, upravne sankcije iz točke (a) člena 51(1) ne veljajo.

2. V vseh pravnih aktih Skupnosti se sklicevanje na uredbe (EGS) št. 1041/67, (EGS) št. 192/75, (EGS) št. 2730/79, (EGS) št. 798/80, (EGS) št. 2570/84, (EGS) št. 2158/87 in (EGS) št. 3665/87 ali na katerikoli člen teh uredb šteje za sklicevanje na to uredbo ali na ustrezne člene te uredbe.

Priloga I vsebuje korelacijsko tabelo, ki se nanaša na Uredbo (EGS) št. 3665/87.

Ta uredba začne veljati sedmi dan po objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

Na zahtevo zainteresiranih strani se določbe drugega pododstavka člena 7(1) in člena 15(4) uporabljajo za izvoz, za katerega so bile izvozne carinske formalnosti zaključene na dan 19. januarja 1998 ali po tem dnevu.

Ta uredba je v celoti obvezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

Korelacijska tabela

Ta uredba	Uredba (EGS) št. 3665/87
člen 1	člen 1
člen 2	člen 2
člen 3	—
člen 4	člen 2a
člen 5	člen 3
člen 6	člen 3a
člen 7	člen 4
člen 8	člen 6
člen 9	člen 6a
člen 10	člen 7
člen 11(1), (5) in (6)	člen 8
člen 11(2), (3) in (4)	člen 10
člen 12	člen 9
člen 13	člen 12
člen 14	člen 16
člen 15	člen 17
člen 16	člen 18
člen 17	člen 19
člen 18	člen 20
člen 19	člen 21
člen 20(1), (2) in (3)	člen 5
člen 20(4)	člen 15(2)
člen 21	člen 13
člen 22	člen 14
člen 23	člen 15(1)
člen 24	člen 22
člen 25	člen 23
člen 26	člen 25
člen 27	člen 26
člen 28(1), (2), (3), (5) in (6)	člen 27
člen 29	člen 28
člen 30	člen 28a
člen 31	člen 29
člen 32	člen 30
člen 33	člen 31
člen 34	člen 32
člen 35	člen 33
člen 36	člen 34
člen 37	člen 35
člen 38	člen 36
člen 39	člen 37
člen 40	člen 38
člen 41	člen 39
člen 42	člen 40
člen 43	člen 41
člen 44	člen 42
člen 45	člen 43
člen 46	člen 44
člen 47	člen 45
člen 48	člen 46
člen 49 (1) do (7)	člen 47
člen 49(9)	člen 11(2)
člen 50	člen 48
člen 51	člen 11(1)
člen 52	člen 11(3) do (6)
člen 53	člen 49
člen 54	člen 50
člen 55	člen 51
Priloga I	Priloga I
Priloga II	Priloga III
Priloga III	Priloga IV
Priloga IV	—
Priloga V	—

Seznam tretjih držav iz člena 16(2)(d), ki zahteva, da so proizvodi uvoženi pred plačilom sredstev

Odobrene NA morajo ves čas ravnati odgovorno in s profesionalno, kadar izdajajo potrdila o prispetju.

Odobrene NA morajo v teku svojih dejavnosti ravnati v skladu z naslednjimi merili:

Zahteve, ki jih morajo spoštovati uradne službe držav članic, ustanovljene v tretjih državah za uporabo člena 16(2)(b)

Proizvodi in namembni kraji, ki se izključijo iz oddaljenega območja z nadomestilom

Sladkor ali sladkorni proizvodi z oznako KN 1701 11 90, 1701 12 90, 1701 91 00, 1701 99 10, 1701 99 90, 1702 40 10, 1702 60 10, 1702 60 95, 1702 90 30, 1702 90 60, 1702 90 71, 1702 90 99, 2106 90 30, 2106 90 59 – Maroko, Alžirija, Turčija, Sirija, Libanon

Oznaka KN 1001 – Ruska federacija, Moldavija, Ukrajina, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Albanija, Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Turčija, Sirija, Libanon, Izrael, Egipt, Libija, Tunizija, Alžirija, Maroko, Ceuta, Melilla.

Mleko in mlečni proizvodi z oznako KN 0401 30; 0402 21; 0402 29; 0402 91; 0402 99; 0403 90; 0404 90; 0405 10; 0405 20; 0405 90 – Kanada, Mehika, Turčija, Sirija, Libanon

Vsi proizvodi – Cona 3 in cona 4 Priloge IV k Uredbi (ES) št. 883/2001, Maroko, Alžirija

Jajca v lupini z oznako nomenklature za izvozna nadomestila 0407 00 30 9000 Japonska, Rusija, Kitajska, Tajvan,

Valilna jajca z oznako nomenklature za izvozna nadomestila 0407 00 11 9000; 0407 00 19 9000 – ZDA, Kanada, Mehika

( 43 ) Druga kot v obliki proizvodov, ki niso vključeni v Prilogo I, ki vsebujejo manj kot 90 % teže zadevnega proizvoda.

		Uradni list
		No	page	date
►M1	UREDBA KOMISIJE (ES) št. 1557/2000 z dne 17. julija 2000	L 179	6	18.7.2000
►M2	UREDBA KOMISIJE (ES) št. 90/2001 z dne 17. januarja 2001	L 14	22	18.1.2001
►M3	UREDBA KOMISIJE (ES) št. 2299/2001 z dne 26. novembra 2001	L 308	19	27.11.2001
►M4	UREDBA KOMISIJE (ES) št. 1253/2002 z dne 11. julija 2002	L 183	12	12.7.2002
►M5	UREDBA KOMISIJE (ES) št. 444/2003 z dne 11. marca 2003	L 67	3	12.3.2003
►M6	UREDBA KOMISIJE (ES) št. 2010/2003 z dne 14. novembra 2003	L 297	13	15.11.2003
►M7	UREDBA KOMISIJE (ES) št. 671/2004 z dne 7. aprila 2004	L 105	5	14.4.2004
►M8	UREDBA KOMISIJE (ES) št. 1713/2006 z dne 20. novembra 2006	L 321	11	21.11.2006
►M9	UREDBA KOMISIJE (ES) št. 1847/2006 z dne 13. decembra 2006	L 355	21	15.12.2006
►M10	UREDBA KOMISIJE (ES) št. 1913/2006 z dne 20. decembra 2006	L 365	52	21.12.2006
►M11	UREDBA KOMISIJE (ES) št. 1001/2007 z dne 29. avgusta 2007	L 226	9	30.8.2007

Država članica	Centralni organ
Belgija	Bureau d'Intervention et de Restitution Belge (BIRB) Belgisch Interventie– en Restitutiebureau (BIRB)
Češka republika	Stání zemědělský intervenční fond (SZIF)
Danska	Ministeriet for Fødevarer, Landbrug og Fiskeri, Direktoratet for Fødevar–eErhverv
Nemčija	Bundesministerium der Finanzen — Hauptzollamt Hamburg–Jonas
Estonija	Põllumajandusministeerium
Grčija	Οργανισμός Πληρωμών και Ελέγχου Κοινοτικών Ενισχύσεων Προσανατολισμού και Εγγυήσεων (ΟΠΕΚΕΠΕ)
Španija	Ministerio de Agricultura, Pesca y Alimentación–Pondo Español de Garantía Agraria (FEGA)
Francija	Commission interministáielle d'agránent (CIA) des sočias de contrée et de surveillance — Direction gáiffale des douanes et droits indirects (DGDDI)
Irska	Department of Agriculture and Food
Italija	Agenzia delle Dogane — Servizio Autonomo Intervent! Settore Agricolo (SAISA)
Ciper	Οργανισμός Αγροτικών Πληρωμών (ΟΑΠ)
Latvija	Lauku atbalsta dienests (LAD)
Litva	Nacionalinė mokėjimo agentūra prie Žemės ūkio ministerijos (NMA)
Luksemburg	Ministre de l'Agriculture, de la Viticulture et du Développement rural
Madžarska	Mezőgazdászi ś Vidárfejlesztéi Hivatal (MVH)
Malta	Internal Audit and Investigations Department (IAID)
Nizozemska	Ministerie van Landbouw, Natuurbeheer en Visserij
Avstrija	Bundesministerium fü Finanzen
Poljska	Ministerstwo Rolnictwa i Rozwoju Wsi
Portugalska	Ministaio da Agricultura, do Desenvolvimento Rural e das Pescas
Slovenija	Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja
Slovaška	Palohospodáska platobnáagentúa (PPA)
Finska	Maa–ja metsätalousministeriö Interventioyksikkö
Švedska	Statens Jordbruksverk (SJV)
Združeno kraljestvo	Rural Payments Agency (RPA)