Ta dokument je mišljen zgolj kot dokumentacijsko orodje in institucije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti

o politiki pomoči v hrani in upravljanju pomoči v hrani ter o posebnih aktivnostih v podporo varnosti preskrbe s hrano

SVET EVROPSKE UNIJE JE

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 130w Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije ( 1 ),

v skladu s postopkom, določenim v členu 189c Pogodbe ( 2 ),

ker je sedaj bolj kot kdaj koli prej pomoč v hrani pomemben vidik politike razvojnega sodelovanja;

ker mora biti pomoč v hrani vključena v razvojne politike držav za izboljšanje njihove varnosti preskrbe s hrano, zlasti z oblikovanjem strategij preskrbe s hrano, ki so naravnane na odpravljanje revščine in usmerjene k doseganju končnega cilja, odprave potrebe po pomoči v hrani;

ker Skupnost in države članice tesno usklajujejo svoje politike razvojnega sodelovanja v zvezi s programi pomoči v hrani ter aktivnostmi, posebno naravnanimi na krepitev varnosti preskrbe s hrano; ker je Skupnost s svojimi državami članicami stranka nekaterih mednarodnih sporazumov na tem področju, in zlasti Konvencije o pomoči v hrani;

ker je varnost preskrbe s hrano – na regionalni in nacionalni ravni ter na ravni gospodinjstev, katere dolgoročni cilj je zagotovitev splošnega in stalnega dostopa do hrane, ki bo krepila zdravje in dejavno življenje – pomemben element v borbi proti revščini in ker je pomembno, da se to poudari v vseh programih, namenjenih državam v razvoju;

ker pomoč v hrani ne sme imeti nasprotnih učinkov na običajno proizvodnjo in trgovinske uvozne strukture držav prejemnic;

ker so pomoč v hrani in aktivnosti v podporo varnosti preskrbe s hrano glavne značilnosti politike razvojnega sodelovanja Skupnosti in se morajo obravnavati kot cilji pri vseh politikah Skupnosti, ki bodo verjetno imele vpliv na države v razvoju, zlasti z vidika gospodarskih reform in strukturne prilagoditve;

ker je treba, glede na različne vloge moških in žensk pri varnosti preskrbe s hrano v gospodinjstvih, sistematično upoštevati njihove različne vloge, kadar se oblikujejo programi, namenjeni doseganju varnosti preskrbe s hrano;

ker bi ženske in lokalne skupnosti morale biti bolj vključene v prizadevanja za doseganje varne preskrbe s hrano na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni in na ravni gospodinjstev;

ker mora biti pomoč v hrani učinkovito sredstvo za zagotovitev dostopa do ustrezne in primerne prehrane ter za izboljšanje javne razpoložljivosti živil in dostopnosti do njih – v skladu z lokalnimi prehranjevalnimi navadami ter sistemi proizvodnje in trgovine, zlasti pri prehrambenih krizah – kakor tudi v celoti vključena v razvojno politiko;

ker je instrument pomoči v hrani glavna sestavina politike Skupnosti glede preprečevanja kriznih razmer ali pomoči, če do njih pride, v državah v razvoju in ker je treba pri uporabi tega instrumenta upoštevati njegove možne socialne in politične učinke;

ker aktivnosti pomoči v hrani ne morejo biti del funkcionalne rešitve, če niso vključene v razvojne aktivnosti, ki so naravnane na ponovno vzpostavitev lokalne proizvodnje in trgovine;

ker je treba izboljšati analizo, diagnosticiranje, načrtovanje in spremljanje, da bi povečali učinkovitost pomoči v hrani in preprečili nezaželene vplive na lokalno proizvodnjo, razdeljevanje, prevoz in tržne zmogljivosti;

ker bi morala pomoč v hrani postati stalni instrument politike Skupnosti glede sodelovanja z državami v razvoju, s katerim bi bilo Skupnosti omogočeno popolno sodelovanje v večletnih razvojnih projektih;

ker bi zaradi tega morala biti Skupnost sposobna zagotoviti nepretrgani pretok celotne pomoči in biti v položaju, da v ustreznih primerih prevzame obveznosti dobave državam v razvoju minimalnih količin proizvodov v okviru posebnih večletnih programov, povezanih z razvojnimi politikami, ter da prevzame obveznosti v zvezi z mednarodnimi organizacijami;

ker bi lahko bila podpora Skupnosti prizadevanjem držav v razvoju pri doseganju varne preskrbe s hrano okrepljena z večjo prožnostjo pri pomoči s hrano – ob odobritvi finančne podpore za aktivnosti v zvezi z varnostjo preskrbe s hrano, in zlasti pri razvoju kmetijstva in prehrambenih živil kot alternative pomoči v hrani v nekaterih okoliščinah, ob varovanju okolja in koristi majhnih kmetov in ribičev;

ker lahko Skupnost s pomožnimi finančnimi aktivnostmi v podporo varnosti preskrbe s hrano pomaga tistim v stiski na podeželju in v urbanih območjih v državah v razvoju, in sicer z nakupi prehrambenih proizvodov, semena, kmetijskega orodja in priprav ter zadevnih proizvajalnih sredstev kakor tudi s programi skladiščenja, sistemi zgodnjega opozarjanja, sprostitvijo, nadzorom ter tehnično in finančno pomočjo;

ker je treba nadaljevati s podporo regionalnim pristopom do varne preskrbe s hrano, vključujoč lokalne nakupovalne aktivnosti, da bi uporabili naravno dopolnjevanje med državami v isti regiji; ker je treba politikam na področju varne preskrbe s hrano dati regionalno razsežnost zaradi pospeševanja regionalne trgovine z živili in spodbujanja povezovanja;

ker nakupi živil na lokalni ravni zmanjšujejo neučinkovitost, stroške in škodo okolju, ki bi jo lahko povzročil prevoz velikih količin živil v svetovnem merilu;

ker morajo biti zaščitene genetske možnosti in biotska raznovrstnost pri proizvodnji hrane;

ker se mora politika Skupnosti glede pomoči v hrani prilagoditi geopolitični spremembi in gospodarskim reformam, ki se izvajajo v velikem številu držav prejemnic;

ker je treba sestaviti seznam držav in organov, upravičenih do pomoči Skupnosti;

ker je zaradi tega treba predvideti, da se pomoč Skupnosti da na razpolago mednarodnim, regionalnim in nevladnim organizacijam; ker te organizacije morajo izpolnjevati nekaj pogojev, ki zagotavljajo uspešnost aktivnosti pomoči v hrani;

ker je treba zaradi lažje uporabe nekaterih predvidenih ukrepov in zagotavljanja, da se ujemajo s politiko varne preskrbe s hrano države prejemnice, predvideti tesno sodelovanje držav članic in Komisije z Odborom za varnost preskrbe s hrano in pomoč v hrani;

ker je treba pri določanju ukrepov, ki naj se sprejmejo za zagotovitev pomoči v hrani, prilagoditi izvedbene postopke posebnim značilnostim vsakega območja, ki prejema pomoč, vendar v okviru skupne politike in strategije;

ker je – zaradi zagotovitve boljšega upravljanja pomoči v hrani, ki naj se prilagaja koristim in potrebam držav prejemnic, in zaradi izboljšanja postopkov sprejemanja odločitev in izvedbenih postopkov – zaželeno nadomestiti Uredbo Sveta (EGS) št. 3972/86 z dne 22. decembra 1986 o pomoči v hrani in upravljanju pomoči v hrani ( 3 ), Uredbo Sveta (EGS) št. 1755/84 z dne 19. junija 1984 o izvedbi alternativnih postopkov v zvezi s hrano namesto dostav pomoči v hrani ( 4 ), Uredbo Sveta (EGS) št. 2507/88 z dne 4. avgusta 1988 o izvedbi programov skladiščenja in sistemih zgodnjega opozarjanja ( 5 ), Uredbo Sveta (EGS) št. 2508/88 z dne 4. avgusta 1988 o izvedbi aktivnosti sofinanciranja nakupa prehrambenih proizvodov ali semen s strani mednarodnih organov ali nevladnih organizacij ( 6 ) in Uredbo Sveta (EGS) št. 1420/87 z dne 21. maja 1987 o določitvi postopkov za izvedbo Uredbe (EGS) št. 3972/86 o pomoči v hrani in upravljanju pomoči v hrani ( 7 ),

SPREJEL NASLEDNJO UREDBO:

Cilji in splošne smernice za pomoč v hrani in aktivnosti v podporo varnosti preskrbe s hrano

1. Skupnost – v okviru svoje politike sodelovanja z državami v razvoju in zaradi ustrezne reakcije na negotove razmere glede hrane, ki izhajajo iz resnih pomanjkanj hrane ali prehrambenih kriz – izvede aktivnosti pomoči v hrani in aktivnosti v podporo varni preskrbi s hrano v državah v razvoju.

Aktivnosti pomoči v hrani humanitarne narave se izvedejo po pravilih za humanitarno pomoč in ne sodijo v področje uporabe te uredbe. V primeru resne krize se vsi instrumenti politike pomoči Skupnosti izvedejo ob tesnem usklajevanju zaradi koristi zadevnega prebivalstva.

2. Aktivnosti na podlagi te uredbe se ocenijo po analizi zaželenosti in učinkovitosti tega instrumenta v primerjavi z drugimi sredstvi posredovanja, ki so na razpolago v okviru pomoči Skupnosti in ki bi lahko imela vpliv na varnost preskrbe s hrano in pomoč v hrani – ter ob usklajevanju s temi sredstvi.

Komisija zagotovi, da se aktivnosti na podlagi te uredbe ocenijo ob tesnem usklajevanju z drugimi donatorji, ki posredujejo.

3. Cilji aktivnosti pomoči v hrani in aktivnosti v podporo varnosti preskrbe s hrano iz odstavka 1 so zlasti:

4. Pomoč Skupnosti je, čim bolj temeljito, vključena, v razvojne politike, zlasti tiste glede kmetijstva in kmetijskih pridelkov, ter v prehrambene strategije zadevnih držav. Pomoč skupnosti podpira politike držav prejemnic glede revščine, prehrane, obnovitve zdravstvenega varstva, varovanja okolja in obnove, s posebnim poudarkom na trajnosti programov, zlasti v razmerah, ki sledijo izrednim. Če se prodaja ali razdeljuje brezplačno, pomoč ne sme biti vzrok neuravnoteženosti lokalnega trga.

1. Tako dobavljeni proizvodi kakor tudi druge aktivnosti v okviru pomoči v hrani morajo, kolikor je mogoče, upoštevati prehranjevalne navade prebivalstva, ki prejema pomoč, in ne smejo imeti škodljivega vpliva na državo prejemnico.

Pri izbiri proizvodov se prouči, kako maksimirati količino hrane, da bi jo dobilo največje število ljudi, upoštevaje kakovost proizvodov, da se zagotovi ustrezna kakovost prehrane.

Pri izbiri proizvodov, ki se dobavljajo kot pomoč Skupnosti, in pri postopkih sprostitve ter razdeljevanja te pomoči, se posebno upoštevajo socialni vidiki dostopa do hrane v državah prejemnicah, in zlasti najbolj ranljive skupine ter vloga ženske v organizaciji gospodinjstev.

2. Hrana se razporedi predvsem na osnovi objektivnega ovrednotenja resničnih potreb, ki upravičujejo to pomoč, saj je to edini način za izboljšanje varnosti preskrbe s hrano skupin, ki nimajo sredstev ali možnosti, da bi odpravili pomanjkanje sami. Zaradi tega je treba proučiti naslednja merila, na da bi izključili druge pomembne preudarke:

3. Dodelitev pomoči v hrani je po potrebi odvisna od izvedbe kratkoročnih, večletnih razvojnih projektov, sektorskih aktivnosti ali razvojnih programov in predvsem tistih, ki pospešujejo trajnostno proizvodnjo hrane ter varnost preskrbe s hrano v državah prejemnicah v okviru prehrambene politike in strategije. Če je to primerno, ima ta pomoč lahko obliko prispevka k izvedbi teh projektov, aktivnosti ali programov. Kjer je pomoč Skupnosti namenjena prodaji, se mora to dopolnjevanje zagotoviti z uporabo partnerskih skladov za namene, glede katerih sta se bodisi dogovorili Skupnost in država prejemnica bodisi ustanova ali nevladna organizacija, ki prejema pomoč. Kjer se pomoč v hrani zagotovi kot podpora večletnemu razvojnemu programu, se le-ta lahko dobavlja na večletni osnovi, povezani z zadevnim programom. Poleg razdelitve osnovnih živil, se pomoč lahko uporabi za dobavo semena, gnojila, orodja, drugih priprav in dobrin, ustvarjanje rezerv, tehnično in finančno pomoč ter za programe ozaveščanja in usposabljanja.

4. Glavna sestavina programov varne preskrbe s hrano je nudenje pomoči v hrani kot podpore prizadevanjem držav prejemnic, da ustvarijo varnostne zaloge, upoštevajoč zlasti zaloge posameznih kmetovalcev in državne rezerve, ob hkratnem ustvarjanju regionalnih rezerv.

5. Partnerski skladi se upravljajo na način, skladen z drugimi instrumenti pomoči Skupnosti.

V primeru držav, ki se strukturno prilagajajo, in v skladu z ustreznimi odločitvami Sveta, so partnerski skladi, ustvarjeni z različnimi instrumenti razvojne pomoči, sestavljeni iz sredstev, ki se morajo upravljati v okviru enotne in usklajene proračunske politike glede programov reform.

V tem okviru se lahko Skupnost preusmeri s partnerskih skladov na splošnejšo porazdelitev, takoj ko se doseže napredek pri izboljšanju učinkovitosti spremljevalnih instrumentov, načrtovanju in izvajanju proračuna ter glede na internalizacijo pregledov javne porabe. Ne glede na zgoraj navedeno se ti skladi upravljajo v skladu s splošnimi postopki za pomoč Skupnosti, predvidenimi za te sklade, in predvsem tako, da pomagajo politikam in programom varne preskrbe s hrano.

Skupnost lahko, če okoliščine to upravičujejo, izvede aktivnosti v podporo varnosti preskrbe s hrano v državah v razvoju, kjer primanjkuje hrane.

Te aktivnosti lahko izvedejo države prejemnice, Komisija, mednarodne ali regionalne organizacije ali nevladne organizacije.

Namen teh aktivnosti je podpreti, uporabljajoč razpoložljiva sredstva, oblikovanje in izvedbo prehrambene strategije ali druge ukrepe, ki krepijo varnost preskrbe zadevnega prebivalstva s hrano, in jih spodbujati k zmanjševanju njihove odvisnosti od pomoči v hrani, zlasti v primeru držav z nizkimi dohodki, kjer imajo resno pomanjkanje hrane. Aktivnosti morajo pomagati izboljšati življenjsko raven najrevnejših ljudi v zadevnih državah.

Aktivnosti v podporo varnosti preskrbe s hrano imajo obliko finančne in tehnične pomoči v skladu z merili in postopki iz te uredbe. Ti postopki se načrtujejo in vrednotijo glede na njihovo skladnost in dopolnjevanje s cilji in aktivnostmi, ki se financirajo z drugimi instrumenti razvojne pomoči Skupnosti. Morajo biti del večletnega programa.

Država v razvoju, upravičena do aktivnosti pomoči Skupnosti v hrani po tej uredbi, lahko prejme del ali celotno pomoč v hrani bodisi neposredno ali preko mednarodnih, regionalnih ali nevladnih organizacij, zlasti upoštevajoč trende v proizvodnji, potrošnji in rezervah v tej državi, prehrambene razmere njenih prebivalcev ter pomoč v hrani, ki so jo dodelili drugi donatorji.

Aktivnosti v podporo varnosti preskrbe s hrano imajo lahko obliko tehnične in finančne pomoči, namenjene v skladu s cilji iz člena 1 izboljšanju trajnostne in dolgoročne varnosti preskrbe s hrano, ob pomoči, med drugim, pri financiranju:

Skupnost lahko ponudi podporo obstoječim nacionalnim sistemom zgodnjega opozarjanja in pomaga krepiti obstoječe mednarodne sisteme zgodnjega opozarjanja, ki so povezani s prehrambenimi razmerami v državah v razvoju, ter lahko v izjemnih in ustrezno utemeljenih primerih vzpostavi te sisteme v skladu s členom 27. Lahko tudi krije stroške izvedbe programov skladiščenja v teh državah, da bi pomagala aktivnostim pomoči v hrani po tej uredbi ali primerljivim ukrepom, ki jih sprejmejo države članice, mednarodne ali regionalne organizacije ali nevladne organizacije.

Te aktivnosti bi morale biti skladne z drugimi instrumenti Skupnosti za razvojno pomoč – vključno z uporabo partnerskih skladov, ustvarjenih s prodajo pomoči v hrani– ter združljive z razvojno politiko Skupnosti.

Namen teh aktivnosti je krepitev varnosti preskrbe s hrano v državah prejemnicah. Pomagati morajo izboljšati življenjske razmere najrevnejših skupin prebivalstva v zadevnih državah in morajo biti v skladu z njihovimi razvojnimi cilji, zlasti s politiko glede prehrambenih živil.

Sodelovanje Skupnosti pri teh aktivnostih ima obliko finančne in/ali tehnične pomoči v skladu z merili in postopki iz te uredbe.

Aktivnosti, ki dobivajo pomoč Skupnosti, se ovrednotijo glede na obstoječe programe in na način, skladen s temi programi, ki jih upravljajo specializirane mednarodne organizacije.

Podpora Skupnosti programom skladiščenja in sistemom zgodnjega opozarjanja se lahko na zahtevo dodeli mednarodnim ali regionalnim organizacijam ali nevladnim organizacijam v zvezi z aktivnostmi, katerih namen je pomagati državam v razvoju, ki so upravičene do pomoči Skupnosti ali držav članic v hrani.

Pomoč Skupnosti se lahko uporabi pri financiranju naslednjih ukrepov v zvezi s:

Izvedbeni postopki za pomoč v hrani in skladiščenje ter postopki zgodnjega opozarjanja v podporo varnosti preskrbe s hrano

1. Države, ki so upravičene do pomoči Skupnosti za dejavnosti v skladu s to uredbo, so navedene na seznamu v Prilogi. V tej zvezi se daje prednost najrevnejšim skupinam prebivalstva in državam z nizkimi dohodki, kjer imajo resno pomanjkanje hrane.

Upravičenost do naročil na podlagi nepovratnih sredstev je določena glede na pravila o upravičenosti ter odstopanja od njih, kakor je določeno v Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 2110/2005 z dne 14. decembra 2005 o dostopu do zunanje pomoči Skupnosti ( 8 ).

2. Nepridobitne nevladne organizacije (NVO), ki so upravičene do neposrednega ali posrednega financiranja Skupnosti za izvajanje dejavnosti v skladu s to uredbo, morajo izpolnjevati naslednja merila:

1. Skupnost lahko pomaga pri financiranju aktivnosti v podporo varnosti preskrbe s hrano iz naslovov I, II in III (Poglavja I in II), ki jih izvajajo država prejemnica, Komisija, mednarodne ali regionalne organizacije ali nevladne organizacije.

2. Sofinanciranja se lahko izvede na zahtevo držav prejemnic, mednarodnih ali regionalnih organizacij ali nevladnih organizacij, če kaže, da je to najprimernejši način povečevanja varnosti preskrbe s hrano skupin, ki same nimajo niti možnosti niti sredstev, da bi se same spopadle s pomanjkanjem hrane. ►M3 Udeležba v pogodbenih postopkih, ki jih izvaja mednarodna organizacija ali jih sofinancira tretja država, je določena v Uredbi (ES) št. 2110/2005. ◄

3. Pri načrtovanju aktivnosti Skupnosti iz naslovov I, II in III bo Komisija posebno pozorna na:

1. Proizvodi se sprostijo v državi prejemnici ali v eni od držav v razvoju (s seznama v Prilogi), če je mogoče v eni od tistih, ki so v isti geografski regiji kot država prejemnica. Poreklo zalog in materialov, dobavljenih v skladu s to uredbo je določeno glede na pravila in poreklu ter odstopanja od njih, kakor je določeno v Uredbi (ES) št. 2110/2005.

2. Izjemoma se lahko proizvodi sprostijo na trgu države, ki ni predvidena v odstavku 1 tega člena, v skladu s postopkom iz člena 27:

►M3 3. ◄ Če se hrana kupuje v državi prejemnici ali v državi v razvoju, se morajo sprejeti ukrepi, ki zagotovijo, da ti nakupi ne ogrožajo niti uravnoteženosti trga zadevne države ali katere koli druge države v razvoju v isti regiji niti ne vplivajo škodljivo na oskrbo njihovih prebivalcev s hrano. Ti nakupi so, kolikor je temeljito mogoče, vključeni v izvajanje razvojne politike Skupnosti do teh držav, zlasti glede spodbujanja varnosti preskrbe s hrano v zadevni državi ali na regionalni ravni.

Če je država prejemnica delno ali v celoti liberalizirala uvoz hrane, mora biti sprostitev pomoči Skupnosti skladna s politiko te države in ne sme izkrivljati razmer na trgu.

Prispevek Skupnosti ima lahko v teh primerih obliko deviznih sredstev, ki se dajo na voljo zasebnim izvajalcem v zadevni državi, pod pogojem, da je aktivnost del socialne in gospodarske politike ter kmetijske politike, katerih namen je zmanjševati revščino (vključujoč strategijo uvoza osnovnih živil). Od prejemnikov se zahteva, da dokažejo, da so primerno uporabili sredstva, ki so jih dobili na razpolago. Zaradi zagotovitve dopolnjevanja aktivnosti se daje prednost malim in srednje velikim zasebnim izvajalcem. Kolikor ji pooblastila za izvedbo aktivnosti dopuščajo, lahko Komisija sprejme ukrepe pozitivne diskriminacije v korist malih in srednje velikih zasebnih izvajalcev.

2. Če Komisija meni, da bi Skupnost morala kriti stroške, povezane z prevozom pomoči v hrani znotraj države, upošteva naslednja splošna merila:

3. Kadar se pomoč v hrani prodaja v državi prejemnici, bi morala Skupnost kriti stroške prevoza znotraj države samo v izjemnih okoliščinah.

4. Skupnost lahko v izjemnih okoliščinah krije tudi stroške zračnega prevoza pomoči v hrani.

Skupnost lahko krije končne stroške razdeljevanja, če se to zahteva zaradi nemotene izvedbe zadevnih aktivnosti pomoči v hrani.

Pomoč Skupnosti ima obliko subvencij. Pomoč lahko obsega zunanje in lokalne stroške izvedbe aktivnosti, ki vključujejo stroške vzdrževanja in poslovanja.

Vsi partnerski skladi se uporabljajo v skladu s cilji te uredbe in upravljajo v dogovoru s Komisijo. Pristojni organ države prejemnice vodi računovodsko evidenco o zbiranju in uporabi denarnih sredstev ter je obvezen poročati o računovodski evidenci.

Sodelovanje Skupnosti lahko obsega tudi spremljajoče aktivnosti, ki so potrebne za večjo učinkovitost aktivnosti po tej uredbi, in zlasti nadzor, spremljanje in preglede, razdeljevanje in usposabljanje na terenu.

Upravičenost do udeležbe v razpisnih postopkih v skladu s to uredbo je določena glede na pravila o upravičenosti ter odstopanja od njih, kakor je določeno v Uredbi (ES) št. 2110/2005.

Komisija pri izvajanju te uredbe s primernim oglaševanjem jamči za javnost zadevnih aktivnosti. Komisija zagotovi, da se primerno objavijo tudi aktivnosti posredniških organizacij.

Komisija lahko pooblasti zastopnika, ki v njenem imenu sklene sporazume o sofinanciranju.

1. Komisija določi pogoje za razporeditev, sprostitev in izvajanje pomoči po tej uredbi.

2. Pomoč se ne izvede, če država prejemnica, mednarodna organizacija ali nevladna organizacije ne izpolnjujejo teh pogojev.

Komisija sprejme vse potrebne ukrepe za primerno izvedbo programov in aktivnosti pomoči v hrani ter aktivnosti v podporo varnosti preskrbe s hrano.

Zaradi tega države članice in Komisija nudijo ena drugi vso potrebno pomoč in si izmenjujejo vse pomembne informacije.

Postopki za izvedbo aktivnosti pomoči v hrani ter postopki zgodnjega opozarjanja in skladiščenja v podporo varnosti preskrbe s hrano

1. Svet na predlog Komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom s kvalificirano večino določi delež Skupnosti v celotnem znesku pomoči – izraženo bodisi v tonah žita v denarni protivrednosti ali v kombinaciji teže in denarne protivrednosti – kar je določeno v Konvenciji o pomoči v hrani kot skupni prispevek Skupnosti in držav članic.

2. Komisija usklajuje dejavnosti Skupnosti in držav članic glede nudenja pomoči v skladu s Konvencijo o pomoči v hrani ter zagotovi, da znaša skupni prispevek Skupnosti in držav članic vsaj toliko kolikor je obveznost v navedeni konvenciji.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 27 in upoštevajoč splošne smernice politike pomoči v hrani:

sprejme Komisija v skladu s postopkom iz člena 27 ob upoštevanju omejitev iz člena 25.

1. V skladu s sklepi Sveta iz člena 21 in sklepi, sprejetimi po členu 22 Komisija odloča o:

2. Za namene odstavka 1(a) ima Komisija pravico sprejeti vse potrebne ukrepe za pospešitev dobav pomoči v hrani.

Obseg dodeljene pomoči je v danem primeru omejen na količino, ki jo potrebuje prizadeto prebivalstvo za obvladovanje razmer med obdobjem, ki običajno ni daljše kakor šest mesecev.

Komisija zagotovi, da se v vseh fazah daje prednost sprostitvi pomoči v hrani v zvezi z aktivnostmi iz odstavka 1(a) in (b).

Sklepi o aktivnostih, katerih financiranje po tej uredbi presega 2 milijona ekujev, se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 27.

1. Komisiji pomaga Odbor za varnost preskrbe s hrano in pomoč v hrani, v nadaljnjem besedilu „Odbor“, ki je sestavljen iz predstavnikov držav članic in mu predseduje predstavnik Komisije.

2. Odbor pretehta dolgoročne posledice vsakega predloga za dodelitev denarnih sredstev za varnost preskrbe s hrano na ravni gospodinjstev ter na lokalni, nacionalni in regionalni ravni v državah prejemnicah, upoštevajoč načela iz člena 1. Odbor tudi analizira in spremlja politike varnosti preskrbe s hrano, ki koristijo pomoč Skupnosti, ter pregleda predloge za skupne pobude.

Pri sklicevanju na ta člen se uporabljata člena 4 in 7 Sklepa 1999/468/ES ( 9 ), ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

1. Komisija si prizadeva zagotoviti, da so njene lastne aktivnosti, kolikor je mogoče usklajene s tistimi držav članic in z drugimi politikami Evropske unije tako na ravni sprejemanja odločitev kakor tudi na terenu, ter lahko sprejme katero koli primerno pobudo pri prizadevanjih za ta namen, da bi zagotovila uresničevanje načela dopolnjevanja iz Pogodbe in okrepila učinkovitost in usklajenost določb in aktivnosti Skupnosti ter nacionalnih določb in aktivnosti pomoči v hrani v podporo varnosti preskrbe s hrano.

Zato države članice uradno obvestijo Komisijo o svojih nacionalnih aktivnostih pomoči v hrani in drugih svojih programih za varnost preskrbe s hrano. Komisija, ki deluje v skladu s postopkom iz člena 27, določi, kako se opravi uradno obveščanje o nacionalnih aktivnostih.

2. Komisija zagotovi, da so humanitarne aktivnosti, ki jih izvaja Skupnost, usklajene s tistimi, ki jih izvajajo mednarodne organizacije in ustanove, zlasti tistimi, ki so del sistema Združenih narodov.

3. Komisija si prizadeva izboljšati sodelovanje med Skupnostjo in tretjimi državami donatorkami na področju varnosti preskrbe s hrano.

4. Glede sodelovanja med Skupnostjo in državami članicami ter med slednjimi in mednarodnimi organizacijami in državami donatorkami poteka redna izmenjava informacij znotraj Odbora.

Odbor lahko pregleda katero koli drugo zadevo v zvezi s pomočjo v hrani in drugimi aktivnostmi po tej uredbi, ki jo pripravi njegov predsednik bodisi na svojo lastno pobudo ali na zahtevo predstavnika države članice.

V enem mesecu od sprejetja svojega sklepa Komisija obvesti Odbor o aktivnostih pomoči v hrani ali varnosti preskrbe s hrano in projektih, ki jih je odobril, navajajoč njihov obseg in značilnosti, državo prejemnico in partnerja, ki mu je zaupana izvedba.

Komisija uradno obvesti Odbor o splošnih smernicah za proizvode, ki se sprostijo kot pomoč Skupnosti v hrani.

Komisija redno ocenjuje pomembne aktivnosti pomoči v hrani zaradi ugotovitve, če so doseženi cilji, ki so določeni pri ovrednotenju teh aktivnosti, in zaradi določitve smernic za izboljšanje učinkovitosti prihodnjih aktivnosti. Komisija v rednih časovnih presledkih obvesti Odbor o ocenjevanju programov.

Države članice in Komisija uradno obvestijo ena drugo, čim prej je mogoče, o rezultatih ocenjevanja in analiz ali študij, ki bi izboljšali učinkovitost pomoči. Odbor analizira to ocenjevanje. Države članice in Skupnost si prizadevajo opraviti skupne ocenjevalne preglede.

Komisija pripravi postopke za razširjanje in notranje ter zunanje sporočanje sklepov o ocenjevalnih pregledih zadevnim službam in organizacijam.

Komisija ob koncu vsakega finančnega leta predloži Evropskemu parlamentu in Svetu letno poročilo o izvajanju te uredbe. Poročilo navaja rezultate porabe proračuna glede obveznosti in plačil ter projektov in programov, financiranih med letom. Če je mogoče, poročilo vsebuje informacije o denarnih sredstvih, uporabljenih na nacionalni ravni med istim finančnim letom. Če je mogoče, poročilo vsebuje najpomembnejše statistične podatke (po državi prejemnici, nacionalnosti itd.) o pogodbah, dodeljenih za izvedbo projektov in programov.

Poročilo vsebuje tudi razčlenitev izdatkov, pripisanih vsaki vrsti aktivnosti iz členov 2, 5 in 8.

Nazadnje poročilo vsebuje informacije o aktivnostih, opravljenih s partnerskimi skladi, ki so ustvarjeni s pomočjo v hrani.

Uredbe (EGS) št. 3972/86, (EGS) št. 1755/84, (EGS) št. 2507/88, (EGS) št. 2508/88 in (EGS) št. 1420/87 se razveljavijo.

Uredba Komisije (EGS) št. 2200/87 z dne 8. julija 1987 o splošnih pravilih za sprostitev proizvodov v Skupnosti, ki se dobavijo kot pomoč Skupnosti v hrani ( 10 ), se še naprej uporablja v obliki prehodnega ukrepa in dokler Komisija sprejme novo uredbo o sprostitvi.

Tri leta po začetku veljavnosti te uredbe Komisija predloži Evropskemu parlamentu in Svetu skupno oceno aktivnosti, financiranih s strani Skupnosti v skladu s to uredbo, skupaj s predlogi glede prihodnosti Uredbe ter po potrebi predlogi za njene spremembe.

Ta uredba začne veljati tretji dan po objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

NRD

(najmanj razvite države)

Druge DND

(druge države z nizkimi dohodki. BNP dohodek na prebivalca < US $ 675 leta 1992)

DNSD

(države z nižjimi srednjimi dohodki. BNP dohodek na prebivalca US $ 676 – US $ 2 695 leta 1992)

Afganistan

Bangladeš

Benin

Butan

Bocvana

Burkina Faso

Burundi

Kambodža

Cape Verde

Centralna afriška republika

Čad

Komori

Džibuti

Ekvatorialna Gvineja

Etiopija

Gambija

Gvineja Bissau

Gvineja

Haiti

Kiribati

Laos

Lesoto

Liberija

Madagaskar

Malavi

Maldivi

Mali

Mavretanija

Mozambik

Mjanmar

Nepal

Niger

Ruanda

Sao Tome in Principe

Sierra Leone

Salomonovi otoki

Somalija

Sudan

Tanzanija

Togo

Tuvalu

Uganda

Vanuatu

Zahodna Samoa

Jemen

Zair

Zambia

Kitajska

Egipt

Eritreja

Gana

Gvajana

Honduras

Indija

Indonezija

Kenija

Nikaragva

Nigerija

Pakistan

Šrilanka

Tadžikistan

Timor

Vietnam

Zimbabve

Albanija

Alžirija

Angola

Anguilla

Armenija

Azerbajdžan

Belize

Bolivija

Kamerun

Čile

Kolumbija

Kongo

Kostarika

Slonokoščena obala

Kuba

Dominika

Dominikanska republika

Ekvador

Salvador

Fidži

Gruzija

Grenada

Gvatemala

Iran

Irak

Jamajka

Jordanija

Kazahstan

Koreja (Demokratična Republika)

Kirgizistan

Libanon

Macau

Maršalovi otoki

Mikronezija, Federativne države

Moldavija

Mongolija

Maroko

Namibija

Niue

Zasedena ozemlja

(Gaza in Zahodni breg)

Panama

Papua Nova Gvineja

Paragvaj

Peru

Filipini

Senegal

Južna Afrika

St Helena

Saint Vincent in Grenadin

Države bivše Jugoslavije

Svazi

Sirija

Tajska

Tokelau

Tonga

Tunizija

Turčija

Turkmenistan

Otoki Turks in Caicos

Uzbekistan

Wallis in Futuna

Evropske NVO, NVO držav prejemnic ali, izjemoma, mednarodne NVO, specializirane za razvoj.

( 2 ) Mnenje Evropskega parlamenta z dne 15. decembra 1995 (UL C 17, 22.1.1996), Skupno stališče Sveta z dne 29. januarja 1996 in Sklep Evropskega parlamenta z dne 24. maja 1996 (UL C 166, 10.6.1996).

( 3 ) UL L 370, 30.12.1986, str. 1. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 1930/90 (UL L 174, 7.7.1990, str. 6).

( 9 ) Sklep Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (UL L 184, 17.7.1999, str. 23).

( 10 ) UL L 204, 25.7.1987, str. 1. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (EGS) št. 790/91 (UL L 81, 25.3.1991, str. 108).

		Uradni list
		No	page	date
►M1	UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA (ES) št. 1726/2001 z dne 23. julija 2001	L 234	10	1.9.2001
►M2	UREDBA (ES) št. 1882/2003 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 29. septembra 2003	L 284	1	31.10.2003
►M3	UREDBA (ES) št. 2110/2005 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 14. decembra 2005	L 344	1	27.12.2005