To besedilo je zgolj informativne narave in nima pravnega učinka. Institucije Unije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti. Verodostojne različice zadevnih aktov, vključno z uvodnimi izjavami, so objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Na voljo so na portalu EUR-Lex. Uradna besedila so neposredno dostopna prek povezav v tem dokumentu

1. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi preprečijo delo otrok.

Države članice v skladu s pogoji, ki jih določa ta direktiva, zagotovijo, da minimalna delovna ali zaposlitvena starost ni nižja od minimalne starosti, pri kateri se konča obvezno redno šolanje kot ga določa nacionalna zakonodaja, v nobenem primeru pa ne manj kot 15 let.

2. Države članice zagotovijo, da je delo mladoletnih oseb strogo urejeno in zaščiteno v skladu s pogoji, ki jih določa ta direktiva.

3. Države članice na splošno zagotovijo, da delodajalci mladim ljudem zagotavljajo takšne delovne razmere, ki so primerne za njihovo starost.

Države članice zagotovijo, da so mladi ljudje varovani pred gospodarskim izkoriščanjem in pred vsakim delom, ki bi lahko škodilo njihovi varnosti, zdravju ali telesnemu, duševnemu, moralnemu in socialnemu razvoju ali pa ogrozilo njihovo izobraževanje.

1. Ta direktiva se uporablja za vse osebe, ki so mlajše od 18 let in ki imajo pogodbo o zaposlitvi ali so v delovnem razmerju, ki ga opredeljuje veljavni zakon v državi članici in/ali ki ga ureja zakon, ki velja v državi članici.

2. Države članice lahko z omejitvami in pod pogoji, ki jih določijo z zakoni ali drugimi predpisi, sprejmejo zakone ali druge predpise, na podlagi katerih se ta direktiva ne uporablja za občasno delo ali kratkotrajno delo, ki vključuje:

(a) gospodinjsko delo v zasebnem gospodinjstvu; ali

(b) delo, za katerega se šteje, da ni škodljivo ali nevarno za mlade ljudi v okviru družinskega podjetja.

(a) „mlada oseba“ pomeni vsako osebo, ki je mlajša od 18 let in na katero se nanaša člen 2(1);

(b) „otrok“ pomeni vsako mlado osebo, ki je mlajša od 15 let ali ki je vključena v obvezno redno šolanje v skladu z nacionalno zakonodajo;

(c) „mladostnik“ pomeni vsako mlado osebo, ki je stara vsaj 15 let in ne več kot 18 let in ki ni več vključena v obvezno redno šolanje v skladu z nacionalno zakonodajo;

(d) „lahko delo“ pomeni vsako delo, za katero upoštevaje naravo dejavnosti, ki se opravljajo pri tem delu, ter posebnih pogojev, pod katerimi se opravljajo, velja naslednje:

(i) ni škodljivo za varnost, zdravje ali razvoj otrok, in

(ii) ni tako, da bi negativno vplivalo na njihovo prisotnost v šoli, na njihovo vključevanje v programe poklicnega usmerjanja ali usposabljanja, ki ga je odobril pristojni organ, ali pa na njihovo sposobnost, da pozitivno izkoristijo prejeto izobrazbo;

(e) „delovni čas“ pomeni vsako obdobje, v katerem mlada oseba dela, je na razpolago delodajalcu ter opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso;

(f) „obdobje počitka“ pomeni vsako obdobje, ki ni delovni čas.

2. Ob upoštevanju ciljev, določenih v členu 1, lahko države članice sprejmejo zakone ali druge predpise, na podlagi katerih prepoved dela otrok ne velja za:

(a) otroke, ki se ukvarjajo z dejavnostmi iz člena 5;

(b) otroke, ki so stari vsaj 14 let in ki delajo v okviru kombiniranega programa dela in usposabljanja ali pa v okviru programa delovne prakse v podjetju, pod pogojem, da se tako delo opravlja v skladu s pogoji, ki jih določi pristojni organ;

(c) otroke, ki so stari vsaj 14 let in ki opravljajo lahko delo, ki ga ne zajema člen 5; lahko delo, ki ga ne pokriva člen 5, pa lahko opravljajo otroci, ki so stari 13 let, in sicer za omejeno število ur na teden v primeru kategorij dela, ki ga določa nacionalna zakonodaja.

3. Države članice, ki izkoristijo možnost iz točke (c) odstavka 2, na podlagi določb te direktive določijo delovne razmere za tako lahko delo.

1. Zaposlovanje otrok v namene opravljanja kulturnih, umetniških, športnih in oglaševalnih dejavnosti, mora v vsakem posameznem primeru predhodno odobriti pristojni organ.

2. Države članice z zakoni ali drugimi predpisi določijo pogoje za delo otrok v primerih, iz odstavka 1, ter podrobnosti glede postopka predhodne odobritve, pod pogojem, da za dejavnosti velja:

(i) da niso škodljive za varnost, zdravje ali razvoj otrok, in

(ii) da niso take, da bi negativno vplivale na njihovo prisotnost v šoli, na njihovo vključitev v programe poklicnega usmerjanja ali usposabljanja, ki ga je odobril pristojni organ, ali pa na njihovo sposobnost, da pozitivno izkoristijo prejeto izobrazbo.

3. Z odstopanjem od postopka iz odstavka 1, lahko države članice v primeru otrok, ki so stari vsaj 13 let, z zakoni ali drugimi predpisi ter v skladu s pogoji, ki jih določijo, dovolijo zaposlovanje otrok v namene izvajanja kulturnih, umetniških, športnih ali oglaševalnih dejavnosti.

4. Države članice, ki imajo poseben sistem podeljevanja dovoljenj modnim agencijam glede dejavnosti otrok, lahko ta sistem ohranijo.

1. Brez poseganja v člen 4(1) delodajalec sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovi varnost in zdravje mladih oseb, pri čemer še posebej upošteva specifična tveganja, na katera se nanaša člen 7(1).

2. Delodajalec uresniči ukrepe, ki jih predvideva prvi odstavek, na podlagi ocene tveganj za mlade ljudi v povezavi z njihovim delom.

Ocena mora biti opravljena, preden mlade osebe začnejo delati, in v primeru večje spremembe delovnih pogojev, pri čemer je treba še posebej upoštevati naslednje točke:

(a) oprema in razporeditev delovnega mesta in delovnega prostora;

(b) narava, stopnja in trajanje izpostavljenosti fizikalnim, biološkim in kemičnim dejavnikom;

(c) oblika, obseg in uporaba delovne opreme, še zlasti dejavnikov, strojev, aparatov in naprav, ter način njihove uporabe;

(d) organizacija delovnih postopkov in operacij ter način, kako so med sabo povezani (organizacija dela);

(e) raven usposabljanja in navodil, ki so jih mlade osebe deležne.

Kjer ta ocena pokaže, da obstaja tveganje glede varnosti, telesnega ali duševnega zdravja ali razvoja mladih oseb, je treba, brez posega v Direktivo 89/391/EGS, uvesti ustrezno neodvisno ocenjevanje in nadzorovanje njihovega zdravja v rednih obdobjih.

Svobodno ocenjevanje in nadziranje zdravja je lahko del državnega sistema zdravstva.

3. Delodajalec obvesti mlade osebe o morebitnih tveganjih ter o vseh ukrepih, ki so bili sprejeti glede varnosti in zdravja.

Poleg tega delodajalec obvesti zakonite zastopnike otrok o morebitnih tveganjih ter o vseh ukrepih, ki so bili sprejeti v zvezi z varnostjo in zdravjem otrok.

4. Delodajalec vključi varstvene in preventivne službe, na katere se nanaša člen 7 Direktive 89/391/EGS, v načrtovanje, uresničevanje in nadziranje pogojev glede varnosti in zdravja, ki veljajo za mlade osebe.

1. Države članice zagotovijo, da so mlade osebe zavarovane pred vsemi specifičnimi tveganji glede njihove varnosti, zdravja in razvoja, ki so posledica njihovega pomanjkanja izkušenj, nezavedanja glede obstoječih ali potencialnih tveganj ali dejstva, da mlade osebe še niso popolnoma zrele.

2. Brez poseganja v člen 4(1) države članice v ta namen prepovejo zaposlovanje mladih oseb za:

(a) delo, ki objektivno presega njihove telesne ali psihološke sposobnosti;

(b) delo, ki vključuje škodljivo izpostavljanje dejavnikom, ki so strupeni, karcinogeni, ki povzročajo dedne genske poškodbe ali škodijo nerojenemu otroku ali pa kakorkoli drugače kronično vplivajo na človekovo zdravje;

(d) delo, ki vključuje tveganje glede nesreč, za katerega se lahko sklepa, da ga mlada oseba ne more prepoznati ali se mu izogniti zaradi svoje nezadostne pozornosti do varnosti ali pa zaradi pomanjkanja izklušenj ali usposabljanja; ali

(e) delo, ki vključuje tveganje za zdravje zaradi izjemnega mraza ali izjemne vročine ali zaradi hrupa ali vibracij.

K delu, za katerega je verjetno, da vsebuje specifična tveganja za mlade osebe v smislu odstavka 1, sodi:

— delo, ki vključuje škodljivo izpostavljanje fizikalnim, biološkim ali kemičnim dejavnikom, na katera se nanaša točka I v Prilogi, in

— postopki in delo, na katera se nanaša točka II v Prilogi.

3. Države članice lahko z zakoni ali drugimi predpisi dovolijo odstopanja od odstavka 2 v primeru mladostnikov, kjer so taka odstopanja nujna za njihovo poklicno šolanje, pod pogojem, da se zaščita njihove varnosti in zdravja zagotovi tako, da se delo opravlja pod nadzorom pristojne osebe v smislu člena 7 Direktive 89/391/EGS, ter pod pogojem, da se zagotovi zaščita, ki jo zahteva ta direktiva.

1. Države članice, ki uporabijo možnost iz člena 4(2)(b) ali (c), sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi omejijo delovni čas otrok na:

(a) osem ur na dan in 40 ur na teden za delo, ki se opravlja v okviru kombiniranega programa dela in usposabljanja ali v okviru programa delovne prakse v podjetju;

(b) dve uri na šolski dan in 12 ur na teden za delo, ki se opravlja v šolskem letu izven časa, ki je določen za pouk, pod pogojem, da tega ne prepoveduje nacionalna zakonodaja in/ali praksa;

v nobenem primeru dnevni delovni čas ne sme preseči sedem ur; ta meja se lahko dvigne na osem ur pri otrocih, ki so dopolnili 15 let;

(c) sedem ur na dan in 35 ur na teden za delo, ki se opravlja v obdobju vsaj enega tedna v času, ko ni pouka; te omejitve se lahko dvignejo na osem ur na dan in 40 ur na teden za otroke, ki so dopolnili 15 let;

(d) sedem ur na dan in 35 ur na teden za lahko delo, ki ga opravljajo otroci, ki niso več vključeni v obvezno redno šolanje v okviru nacionalne zakonodaje.

2. Države članice sprejmejo ukrepe, ki so potrebni za omejevanje delovnega časa mladostnikov na osem ur na dan in 40 ur na teden.

3. Čas, ki se porabi za šolanje mlade osebe, ki dela v okviru kombiniranega programa dela in usposabljanja ali pa v okviru programa delovne prakse v podjetju, se šteje kot delovni čas.

4. Če mlado osebo zaposluje več kot en delodajalec, se delovni dnevi in delovni čas seštevajo.

5. Države članice lahko z zakonom ali drugim predpisom dovolijo odstopanja od črke (a) odstavka 1 ter od odstavka 2, kadar gre za izjeme ali kadar obstajajo objektivni razlogi za to.

Države članice z zakonom ali drugim predpisom določijo pogoje, omejitve in postopke za izvajanje takih odstopanj.

(a) Države članice, ki uporabijo možnost iz člena 4(2)(a) ali (c), sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi prepovejo delo otrok med osmo uro zvečer in šesto uro zjutraj.

(b) Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi prepovejo delo mladostnikom med deseto uro zvečer in šesto uro zjutraj ali med enajsto uro zvečer in sedmo uro zjutraj.

(a) Države članice lahko z zakoni ali drugimi predpisi dovolijo delo mladostnikov na določenih področjih dejavnosti v obdobju, ko je nočno delo prepovedano, kot je navedeno v točki (b) odstavka 1.

V takem primeru države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da mladostnika nadzira odrasla oseba, kjer je tak nadzor potreben za zaščito mladostnika.

(b) Če se uporabi točka (a), se delo še naprej prepoveduje med polnočjo in četrto uro zjutraj.

Vendar pa lahko države članice z zakonom ali drugim predpisom dovolijo spodaj navedeno delo mladostnikov v časovnem obdobju, ko je nočno delo prepovedano, če obstajajo objektivni razlogi za to, in pod pogojem, da se mladostnikom zagotovi primeren čas počitka in da cilji, ki so določeni v členu 1, ne postanejo vprašljivi:

— delo, ki se opravlja v ladjarskem in ribiškem sektorju;

— delo, ki se opravlja v okviru oboroženih sil ali policije;

— delo, ki se opravlja v bolnišnicah ali podobnih ustanovah;

— kulturne, umetniške, športne in oglaševalne dejavnosti.

3. Pred vsakim dodeljevanjem nočnega dela in v rednih obdobjih po njem so mladostniki upravičeni do neodvisnega ocenjevanja njihovega zdravja in sposobnosti, razen če je delo, ki ga opravljajo v časovnem obdobju, v katerem je delo prepovedano, izredne narave.

(a) Države članice, ki uporabijo možnost iz člena 4(2)(b) ali (c), sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so za vsako 24-urno obdobje, otroci upravičeni do najmanj 14 zaporednih ur počitka.

(b) Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so za vsako 24-urno obdobje mladostniki upravičeni do najmanj 12 zaporednih ur počitka.

2. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so za vsako sedemdnevno obdobje:

— otroci, za zaščito katerih so uporabile možnost iz člena 4(2)(b) ali (c), in

upravičeni do obdobja počitka v dolžini dveh dni, ki naj si po možnosti sledita eden za drugim.

Kjer je to upravičeno iz tehničnih ali organizacijskih razlogov, se lahko najmanjši čas počitka skrajša, toda v nobenem primeru ne sme biti krajši od 36 zaporednih ur.

Najkrajše obdobje počitka, na katero se nanašata prvi in drugi pododstavek, načeloma vključuje nedeljo.

3. Države članice lahko z zakoni ali drugimi predpisi predvidijo, da se najkrajši čas počitka, na katerega se nanašata odstavek 1 in 2, prekine v primeru dejavnosti, ki vključujejo delovna obdobja, ki so porazdeljena čez dan ali pa so kratkotrajna.

4. Države članice lahko za spodaj navedena dela z zakoni ali drugimi predpisi predvidijo odstopanja od točke (b) odstavka 1 in od odstavka 2 za mladostnike, če obstajajo objektivni razlogi za to in pod pogojem, da se jim dodeli ustrezen čas počitka in da cilji, ki so določeni v členu 1, ne postanejo vprašljivi:

(a) delo, ki se opravlja v ladjarskem in ribiškem sektorju;

(b) delo, ki se opravlja v okviru oboroženih sil ali policije;

(d) delo, ki se opravlja v kmetijstvu;

(e) delo, ki se opravlja v turizmu ali v hotelih, restavracijah in kavarnah;

(f) dejavnosti, ki vključujejo delovna obdobja, porazdeljena čez cel dan.

Države članice, ki uporabijo možnost iz člena 4(2)(b) ali (c), predvidijo, da v šolske počitnice otrok, ki so vključeni v obvezno redno šolanje v okviru nacionalne zakonodaje, vključijo obdobje, v katerem se ne opravlja nobeno delo, če je to mogoče.

Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so za dnevni delovni čas, ki traja več kot štiri ure in pol, mladi ljudje upravičeni do odmora v dolžini vsaj 30 minut, ki naj bo, če je to možno, neprekinjen.

Države članice lahko z zakoni ali drugimi predpisi dovolijo odstopanja od člena 8(2), od člena 9(1)(b), od člena 10(1)(b) in, v primeru mladostnikov, člena 12, za delo v okoliščinah, na katere se nanaša člen 5(4) Direktive 89/391/EGS, pod pogojem, da je tako delo začasne narave in da se mora opraviti nemudoma, da odraslih oseb ni na razpolago in da so mladostniki upravičeni do enakovrednega obdobja počitka v naslednjih treh tednih.

Vsaka država članica določi ustrezne ukrepe, ki jih izvaja v primeru, če se določbe, ki so bile sprejete z namenom uresničevanja te direktive, ne spoštujejo; ti ukrepi morajo biti učinkoviti in sorazmerni.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 15a za vnos strogo tehničnih sprememb v Prilogo, da se upoštevajo tehnični napredek, spremembe mednarodnih predpisov ali specifikacij in napredek znanja v zvezi z varstvom mladih ljudi pri delu.

1. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 15 se prenese na Komisijo za obdobje petih let od 26. julija 2019. Komisija pripravi poročilo o prenosu pooblastila najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3. Prenos pooblastila iz člena 15 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4. Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje ( 1 )

5. Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6. Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 15, začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Brez posega v pravico držav članic, da v luči spremenjenih okoliščin oblikujejo različne določbe o varstvu mladih oseb, dokler se spoštujejo minimalne zahteve, ki jih postavlja ta direktiva, uresničevanje te direktive ne predstavlja veljavne podlage za zmanjševanje splošne ravni varstva, ki so je deležne mlade osebe.

(a) Države članice najkasneje do 22. junija 1996 uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, ali pa zagotovijo, da socialni partnerji uvedejo zahtevane določbe v kolektivne pogodbe, pri čemer se od držav članic zahteva, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, s katerimi jim bo omogočeno, da v vsakem trenutku zagotovijo rezultate, ki jih določa ta direktiva.

(b) Združeno Kraljestvo se lahko vzdrži uresničevanja prvega pododstavka člena 8(1)(b) glede določbe, ki se nanaša na maksimalni tedenski delovni čas, ter prav tako člena 8(2) ter člena 9(1)(b) ter (2), in sicer za obdobje štirih let po datumu, ki je naveden v pododstavku (a).

Svet v skladu s pogoji, ki jih določa Pogodba, odloči, ali se to obdobje podaljša.

2. Kadar države članice sprejmejo ukrepe, na katere se nanaša odstavek 1, ti ukrepi vsebujejo sklic na to direktivo ali pa se nanjo sklicujejo ob objavi. Načine sklicevanja določijo države članice.

3. Države članice sporočijo Komisiji besedila glavnih določb nacionalnega zakona, ki so ga že sprejele ali ki ga sprejemajo na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Države članice Komisiji vsakih pet predložijo poročilo o praktičnem izvajanju te direktive v obliki posebnega poglavja enotnega poročila iz člena 17a(1), (2) in (3) Direktive 89/391/EGS, kar bo tudi podlaga za oceno, ki jo mora pripraviti Komisija v skladu s členom 17a(4) navedene Direktive.

(b) Delo v okolju pod visokim pritiskom, npr. v kontejnerjih pod pritiskom, potapljanje.

(a) Biološki dejavniki, ki spadajo v rizični skupini 3 in 4 v smislu točk 3 in 4 drugega odstavka člena 2 Direktive 2000/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 2 ).

(a) snovi in zmesi, ki izpolnjujejo merila za razvrstitev v skladu z Uredbo (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta ( 3 ) v enega ali več naslednjih razredov in kategorij nevarnosti z enim ali več naslednjimi stavki o nevarnosti:

— akutna strupenost, kategorija 1, 2 ali 3 (H300, H310, H330, H301, H311, H331),

— jedkost za kožo, kategorija 1A, 1B ali 1C (H314),

— vnetljiv plin, kategorija 1 ali 2 (H220, H221),

— vnetljivi aerosoli, kategorija 1 (H222),

— vnetljiva tekočina, kategorija 1 ali 2 (H224, H225),

— eksplozivi, kategorija „nestabilni eksplozivi“, ali eksplozivi podrazredov 1.1, 1.2, 1.3, 1.4, 1.5 (H200, H201, H202, H203, H204, H205),

— samoreaktivne snovi in zmesi vrste A, B, C ali D (H240, H241, H242),

— organski peroksidi vrste A ali B (H240, H241),

— specifična strupenost za ciljne organe po enkratni izpostavljenosti kategorije 1 ali 2 (H370, H371),

— specifična strupenost za ciljne organe po večkratni izpostavljenosti, kategorija 1 ali 2 (H372, H373),

— preobčutljivost dihal, kategorija 1, podkategorija 1A ali 1B (H334),

— preobčutljivost kože, kategorija 1, podkategorija 1A ali 1B (H317),

— rakotvornost, kategorija 1A, 1B ali 2 (H350, H350i, H351),

— mutagenost za zarodne celice, kategorija 1A, 1B ali 2 (H340, H341),

— strupenost za razmnoževanje, kategorija 1A ali 1B (H360, H360F, H360FD, H360Fd, H360D, H360Df).

(d) Snovi in zmesi iz podtočke (ii) točke (a) člena 2 Direktive 2004/37/ES Evropskega Parlamenta in Sveta ( 4 );

(e) Svinec in njegove spojine, v kolikor zadevne dejavnike lahko absorbira človeški organizem;

1. Postopki pri delu iz Priloge I k Direktivi 2004/37/ES.

2. Izdelava in ravnanje z napravami, ognjemeti in drugimi predmeti, ki vsebujejo eksplozive.

3. Delo z napadalnimi ali strupenimi živalmi.

4. Klanje živali v industrijskem obsegu.

5. Delo, ki vključuje ravnanje z opremo za proizvodnjo, skladiščenje ali uporabo stisnjenih, utekočinjenih ali raztopljenih plinov.

6. Delo s kotli, cisternami, rezervoarji ali pletenkami, ki vsebujejo kemijske dejavnike iz 1.3.

7. Delo, ki vključuje tveganje porušitve zgradb.

8. Delo, ki vključuje nevarnost zaradi električnega toka visoke napetosti.

9. Delo z dinamiko, ki jo določajo stroji in ki je plačano po rezultatih.

( 2 ) Direktiva 2000/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti biološkim dejavnikom pri delu (sedma posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) (UL L 262, 17.10.2000, str. 21).

( 3 ) Uredba (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006 (UL L 353, 31.12.2008, str. 1).

( 4 ) Direktiva 2004/37/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o varovanju delavcev pred nevarnostmi zaradi izpostavljenosti rakotvornim ali mutagenim snovem pri delu (šesta posebna direktiva v skladu s členom 16(1) Direktive Sveta 89/391/EGS) (UL L 158, 30.4.2004, str. 50).

		Uradni list
		št.	stran	datum
►M1	DIREKTIVA 2007/30/ES EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA Besedilo velja za EGP z dne 20. junija 2007	L 165	21	27.6.2007
►M2	DIREKTIVA 2014/27/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 26. februarja 2014	L 65	1	5.3.2014
►M3	UREDBA (EU) 2019/1243 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 20. junija 2019	L 198	241	25.7.2019