1.   Vložnik Komisiji po elektronski pošti pošlje prošnjo za odobritev inovativne tehnologije kot ekološke inovacije (v nadaljnjem besedilu: prošnja za odobritev ekološke inovacije). Če podpornih podatkov ni mogoče poslati po elektronski pošti, se pošljejo na elektronski nosilec podatkov ali naložijo na strežnik, dostopen Komisiji.

2.   Prošnja za odobritev ekološke inovacije vključuje:

3.   Ne glede na odstavek 2, točka (c), lahko vložnik v svojo prošnjo vključi tudi poenostavljeno metodologijo, povezano z metodologijo iz odstavka 2, točka (c), ali vnaprej določene vrednosti prihrankov emisij CO2.

4.   Kadar je vložnik skupina proizvajalcev ali dobaviteljev in kadar je to potrebno zaradi zaupnosti ali konkurence, lahko člani skupine vložnikov predložijo več poročil o preverjanju za različne nabore podatkov, ki podpirajo isto prošnjo.

1.   Metodologija iz člena 3(2), točka (c), in če je ustrezno, z njo povezana poenostavljena metodologija iz člena 3(3) zagotavljata preverljive, ponovljive in obnovljive rezultate v smislu prihrankov emisij CO2.

2.   V metodologiji iz člena 3(2), točka (c), te uredbe se:

3.   Poenostavljena metodologija iz člena 3(3) zagotavlja rezultate v smislu prihrankov emisij CO2, ki so manjši ali enaki kot prihranki, določeni z uporabo povezane metodologije iz člena 3(2), točka (c), vključno z morebitnimi medsebojnimi vplivi z drugimi odobrenimi ekološkimi inovacijami.

4.   V primeru vnaprej določenih vrednosti prihrankov emisij CO2, predlaganih v skladu s členom 3(3), so te vrednosti enake prihrankom emisij CO2, določenim v skladu z metodologijo iz člena 3(2), točka (c), ali nižje.

1.   Neodvisni in priglašeni organ v poročilu o preverjanju iz člena 3(2), točka (d), te uredbe:

2.   Kadar se prošnja nanaša na inovativno tehnologijo, ki je že zajeta v obstoječem sklepu o odobritvi, se lahko elementi iz odstavka 1, točke (b) do (f), nadomestijo s sklici na tak sklep o odobritvi.

1.   Komisija v desetih delovnih dneh od prejema prošnje za odobritev ekološke inovacije vložnika uradno obvesti, ali se prošnja šteje za popolno. Komisija lahko vložnika pozove, naj predloži dodatne elemente za dopolnitev prošnje, in ga v desetih delovnih dneh od prejema takih dodatnih elementov uradno obvesti, ali se prošnja šteje za popolno.

2.   Če vložnik manjkajočih informacij ne predloži v roku, ki ga določi Komisija, se šteje, da je bila prošnja umaknjena.

3.   Ko Komisija ugotovi, da je prošnja popolna, nadaljuje ocenjevanje. Če Komisija ugotovi, da metodologije iz člena 3 ne izpolnjujejo zahtev iz člena 4, lahko prilagodi metodologije ali predlaga druge metodologije, ki jih ni predlagal vložnik. V takih primerih se posvetuje z vložnikom.

4.   Komisija v devetih mesecih od prejema popolne prošnje za odobritev ekološke inovacije izda sklep o odobritvi, če ugotovi, da poročilo o preverjanju iz člena 3(2), točka (d), izpolnjuje zahteve iz člena 5. Če Komisija ugotovi, da poročilo o preverjanju ne izpolnjuje navedenih zahtev, vložnika uradno obvesti o zavrnitvi prošnje in predloži utemeljitve.

5.   Devetmesečno obdobje iz odstavka 4 se lahko podaljša za največ pet mesecev, če Komisija meni, da prošnje za odobritev ekološke inovacije zaradi zapletenosti inovativne tehnologije ali pripadajoče metodologije ni mogoče ustrezno oceniti v devetih mesecih.

V tem primeru Komisija vložnika v 30 delovnih dneh od prejema popolne prošnje za odobritev ekološke inovacije uradno obvesti o podaljšanem roku.

6.   V sklepu o odobritvi se navedejo informacije, potrebne za določitev prihrankov emisij CO2 v skladu s členom 7.

7.   Komisija lahko kadar koli na lastno pobudo spremeni sklep o odobritvi, zlasti zaradi upoštevanja tehničnega napredka.

1.   Proizvajalec, ki želi izkoristiti ugodnosti, ker je zmanjšal povprečne specifične emisije CO2 s prihranki emisij CO2 zaradi ekološke inovacije, ravna v skladu s Prilogo XII k Uredbi (EU) 2017/1151 in se sklicuje na sklep o odobritvi.

2.   Homologacijski organ iz Priloge XII k Uredbi (EU) 2017/1151 z uporabo metodologije, določene v sklepu o odobritvi, določi prihranke emisij CO2 zaradi ekološke inovacije v skladu s členom 30 Uredbe (EU) 2018/858.

3.   Če so prihranki emisij CO2 za posamezno vozilo manjši od 0,5 g/km, se ne upoštevajo pri homologaciji, njihova vrednost pa se ne navede v certifikatu o skladnosti.

4.   Če je v vozila vgrajenih več ekoloških inovacij, proizvajalec v vlogi za podelitev ES-homologacije v skladu s Prilogo XII k Uredbi (EU) 2017/1151 navede, ali lahko medsebojni vplivi med ekološkimi inovacijami vplivajo na njihov skupni prihranek emisij CO2.

Če ni takega medsebojnega vpliva med ekološkimi inovacijami, se prihranki emisij CO2 prikažejo ločeno za vsako ekološko inovacijo, skupni prihranek emisij CO2 za namene certificiranja vozil pa je vsota prihrankov emisij CO2 zaradi posameznih ekoloških inovacij.

Če obstajajo taki medsebojni vplivi med ekološkimi inovacijami, proizvajalec predloži poročilo neodvisnega in priglašenega organa o učinku medsebojnega vpliva na skupni prihranek zaradi ekoloških inovacij v vozilih, razen če je ta učinek količinsko opredeljen v sklepu o odobritvi.

Če je zaradi takih medsebojnih vplivov skupni prihranek emisij CO2 manjši od 0,5 g CO2/km, pomnoženo s številom ekoloških inovacij, vgrajenih v vozilo, se prihranki emisij CO2 ne upoštevajo pri homologaciji, njihova vrednost pa se ne navede v certifikatu o skladnosti.

5.   V primeru dodelanih vozil, povezanih z nedodelanimi osnovnimi vozili, kot so opredeljena v členu 3 Uredbe (EU) 2018/858, se za certificiranje prihrankov emisij CO2 zaradi ekološke inovacije upoštevajo samo ekološke inovacije, vgrajene v osnovno vozilo.

1.   Komisija lahko prihranke emisij CO2, pripisane posameznim vozilom, preveri z uporabo metodologije, določene v veljavnih sklepih o odobritvi.

2.   Če Komisija ugotovi, da se certificirani prihranki emisij CO2 razlikujejo od prihrankov emisij CO2, ki jih je preverila, proizvajalca obvesti o svojih ugotovitvah.

Če Komisija ugotovi ali je obveščena, da obstajajo odstopanja ali neskladnosti v metodologiji ali inovativni tehnologiji v primerjavi z informacijami, ki jih je prejela v okviru prošnje, lahko o tem prav tako obvesti proizvajalca.

Proizvajalec v 40 delovnih dneh od prejema obvestila Komisiji predloži dokazila o točnosti certificiranih prihrankov emisij CO2.

3.   Če dokazila iz odstavka 2 niso predložena v roku iz odstavka 2, tretji pododstavek, ali če Komisija meni, da predložena dokazila niso zadovoljiva, se lahko odloči, da certificiranih prihrankov emisij CO2 ne upošteva pri izračunu povprečnih specifičnih emisij navedenega proizvajalca za vsa koledarska leta, za katera so bili ti certificirani prihranki emisij CO2 upoštevani.