4.7.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

L 167/28

(1)

V skladu s členom 2 Pogodbe o Evropski uniji Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost med ženskami in moškimi.

(2)

V členu 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije je določeno, da si v vseh svojih dejavnostih Unija prizadeva odpraviti neenakosti ter spodbujati enakost med moškimi in ženskami.

(3)

V skladu s členom 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je prepovedana vsakršna diskriminacija na podlagi spola, rase, narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. V členu 23 Listine je določena pravica do enakosti žensk in moških na vseh področjih, vključno z zaposlovanjem, delom in plačilom za delo. V členu 26 Listine pa Unija priznava in spoštuje pravico invalidov do ukrepov za zagotavljanje njihove samostojnosti, socialne in poklicne vključenosti ter sodelovanja v življenju skupnosti. Poleg tega je v členu 20 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah določeno, da so pred zakonom vsi enaki.

(4)

V skladu s členom 19 Pogodbe o delovanju Evropske unije lahko Svet brez poseganja v druge določbe Pogodb in v mejah pristojnosti Unije po posebnem zakonodajnem postopku in po odobritvi Evropskega parlamenta soglasno sprejme ustrezne ukrepe za boj proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. V skladu s členom 157(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski parlament in Svet sprejmeta ukrepe za zagotovitev uporabe načela enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk glede zaposlovanja in poklica, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti.

(5)

Na podlagi teh določb je bilo sprejetih več direktiv o prepovedi diskriminacije na zadevnih področjih.

(6)

Direktiva Sveta 2000/43/ES (1) prepoveduje neposredno in posredno diskriminacijo na podlagi rase ali narodnosti, vključno z nadlegovanjem. Uporablja se za vse osebe v javnem in zasebnem sektorju, vključno z javnimi organi, v zvezi z (a) pogoji za dostop do zaposlitve, samozaposlitve in poklica, vključno z izbirnimi merili in pogoji zaposlovanja ne glede na vrsto dejavnosti in na vseh ravneh poklicne hierarhije, vključno z napredovanjem; (b) dostopom do vseh oblik in do vseh ravni poklicnega svetovanja, poklicnega usposabljanja, nadaljnjega poklicnega usposabljanja in preusposabljanja, vključno z delovno prakso; (c) zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, vključno z odpuščanjem in plačami; (d) članstvom in vključevanjem v organizacijo delavcev ali delodajalcev ali vsako organizacijo, katere člani opravljajo določen poklic, vključno z ugodnostmi, ki jih zagotavljajo take organizacije; (e) socialno zaščito, vključno s socialno varnostjo in zdravstvenim varstvom; (f) socialnimi ugodnostmi; (g) izobraževanjem ter (h) dostopom do dobrin in storitev, ki so na voljo javnosti, vključno s stanovanji, in preskrbo z njimi.

(7)

Direktiva Sveta 2000/78/ES (2) prepoveduje neposredno ali posredno diskriminacijo, vključno z nadlegovanjem, na podlagi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju, delu in poklicnem usposabljanju. Uporablja se za vse osebe v javnem in zasebnem sektorju, vključno z javnimi organi, v zvezi s točkami od (a) do (d) iz prejšnje uvodne izjave.

(8)

Direktiva Sveta 2004/113/ES (3) prepoveduje neposredno ali posredno diskriminacijo zaradi spola, vključno z nadlegovanjem in spolnim nadlegovanjem, pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi.

(9)

Direktiva 2006/54/ES (4) Evropskega parlamenta in Sveta o enakosti spolov prepoveduje neposredno in posredno diskriminacijo zaradi spola, vključno z nadlegovanjem in spolnim nadlegovanjem, v zvezi z dostopom do zaposlitve, vključno z napredovanjem, in do poklicnega usposabljanja ter v zvezi z delovnimi pogoji, vključno s plačilom, in poklicnimi sistemi socialne varnosti.

(10)

Direktiva 2010/41/EU (5) Evropskega parlamenta in Sveta prepoveduje neposredno in posredno diskriminacijo moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost, vključno z nadlegovanjem in spolnim nadlegovanjem. V njeno področje uporabe spadajo vse vrste diskriminacije, izrecno pa so navedene socialna zaščita in dajatve za materinstvo.

(11)

Države članice so prenesle vse zgoraj navedene direktive (v nadaljnjem besedilu: direktive o enakosti). V direktivah o enakosti, razen v Direktivi 2000/78/ES, je določeno, da morajo države članice imenovati organ ali organe za spodbujanje ter tudi za analiziranje, spremljanje in podpiranje enakega obravnavanja vseh oseb brez diskriminacije zaradi razlogov, obravnavanih v zadevnih direktivah (v nadaljnjem besedilu: organi za enakost). V skladu s tem so vse države članice ustanovile organe za enakost.

(12)

To priporočilo se nanaša na organe za enakost, ki so bili ustanovljeni v skladu z zgoraj navedenimi direktivami o enakosti.

(13)

Če direktive o enakosti določajo ustanovitev takih organov za enakost, morajo države članice zagotoviti, da pristojnosti teh organov vključujejo zagotavljanje neodvisne pomoči žrtvam, izvajanje neodvisnih raziskav v zvezi z diskriminacijo, objavljanje neodvisnih poročil in oblikovanje priporočil o vseh vprašanjih v zvezi s tako diskriminacijo.

(14)

Poleg tega je Komisija 2. julija 2008 sprejela predlog direktive Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost (6). V področje uporabe predloga so zajeti (a) socialna zaščita, vključno s socialno varnostjo in zdravstvenim varstvom; (b) socialne ugodnosti; (c) izobraževanje ter (d) dostop do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, vključno s stanovanji, in preskrba z njimi. V skladu s predlagano direktivo morajo države članice tudi na teh področjih imenovati organ ali organe za enako obravnavanje, ki so lahko isti kot organi, že ustanovljeni v skladu z direktivami o enakosti. Čeprav predlog doslej še ni bil sprejet, bi bilo treba države članice spodbujati, naj imenujejo organe za enakost na navedenih področjih, saj izkušnje kažejo, da to okrepi zaščito pred diskriminacijo.

(15)

V skladu z direktivama 2006/54/ES in 2010/41/EU morajo države članice tudi zagotoviti, da naloge organov za enakost vključujejo izmenjavo informacij, ki so na voljo, z ustreznimi evropskimi organi.

(16)

V številnih državah članicah pristojnosti organov za enakost zajemajo tudi kazniva dejanja iz sovraštva in sovražni govor. To je še zlasti povezano z zagotavljanjem učinkovitega izvajanja Okvirnega sklepa Sveta 2008/913/PNZ (7) o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazensko-pravnimi sredstvi, ki določa minimalne standarde za kriminalizacijo, pregon in sankcioniranje rasističnega sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva.

(17)

Večina držav članic je poleg svoje obveznosti iz direktiv, da ustanovijo organe za enakost, razširila pristojnosti svojih organov za enakost, tako da na splošno zajemajo področje uporabe določb v zvezi z diskriminacijo na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in poklicnem delu, dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi, izobraževanju, socialni zaščiti in socialnih ugodnostih, pri čemer so zajeta področje uporabe Direktive 2000/78/ES in druga področja.

(18)

Z besedilom direktiv o enakosti je državam članicam zagotovljeno široko polje proste presoje glede strukture in delovanja organov za enakost. Ti organi, ustanovljeni v državah članicah, se zato precej razlikujejo z vidika njihovih pristojnosti, kompetenc, strukture, virov in operativnega delovanja. Zato imajo državljani včasih neustrezen dostop do zaščite, ki ni enaka v vseh državah članicah (8).

(19)

Nekatere države članice so ustanovile več kot en organ za enakost, zaradi česar je treba vzpostaviti jasne mehanizme za njihovo usklajevanje in sodelovanje.

(20)

V nekaterih državah članicah so se pristojnosti obstoječih organov za enakost razširile na najrazličnejša področja, njihovi viri pa se niso ustrezno povečali. Proračun številnih organov za enakost se je celo znatno zmanjšal, zato pa se bodo morda zmanjšale njihove zmogljivosti v zvezi z izvajanjem njihovih nalog (9).

(21)

V študijah so bili izpostavljeni primeri v zvezi s pomanjkanjem neodvisnosti in učinkovitosti organov za enakost, na primer zaradi zunanjega pritiska ali neustrezne kadrovske strukture (10).

(22)

V praksi lahko na neodvisnost vpliva zlasti to, ali je bil organ za enakost ustanovljen v okviru ministrstva, ki prejema navodila neposredno od vlade.

(23)

Organi za enakost se ne bi smeli nesorazmerno osredotočati na nekatere naloge v škodo drugim (11).

(24)

Da bi organi za enakost pomagali diskriminiranim skupinam ali posameznikom uveljavljati njihove pravice, bi morali tudi bolj ozaveščati širšo javnost o obstoju teh pravic, veljavnih pravilih o prepovedi diskriminacije in načinih uveljavljanja pravnega varstva. Zato bi morali vsi imeti možnost preprostega dostopa do organov za enakost, in sicer fizičnega ali na spletu. Olajšati bi bilo treba tudi predložitev pritožb na podlagi zaupnosti ter enostavnih in brezplačnih postopkov.

(25)

Da bi zagotovili ustrezno in enako delovanje organov za enakost v vsej Uniji, se zdi primerno, da se državam članicam priporočijo standardi za organe za enakost.

(26)

Potreba po standardih za organe za enakost je bila poudarjena tudi v skupnem poročilu o uporabi direktiv 2000/43/ES in 2000/78/ES iz leta 2014 (12), poročilu o uporabi Direktive 2004/113/ES iz leta 2015 (13), ocenjevalnem poročilu o izvajanju priporočila o preglednosti plačil iz leta 2014 in v akcijskem načrtu EU za obdobje 2017–2019 z naslovom „Spoprijemanje z razliko v plačah med spoloma“ (14). Poleg tega je Evropski parlament pozval k standardom za organe za enakost v svoji resoluciji iz leta 2015 (15).

(27)

Standarde za organe za enakost in institucije za človekove pravice so že sprejeli Združeni narodi (16), Evropska mreža organov za enakost (17) in Svet Evrope (18).

(28)

To priporočilo je naslovljeno na države članice. Njegov namen je prispevati k odpravljanju razlik v standardih organov za enakost po vsej Evropi.

(29)

V priporočilu so določeni standardi v zvezi s pristojnostmi, neodvisnostjo, učinkovitostjo, dostopnostjo in usklajevanjem organov za enakost ter z dostopom do teh organov, da bi se zagotovilo učinkovito izvajanje njihovih funkcij.

(30)

To priporočilo temelji na zavezi Komisije, da spodbuja države članice in jim pomaga pri izboljšanju njihovih zmogljivosti za izvrševanje zakonodaje Unije in zagotavljanje pravnih sredstev, da bi lahko diskriminirani posamezniki in skupine, ki jih varuje pravo Unije, v celoti uveljavljali svoje pravice v skladu s sporočilom Komisije z naslovom „Pravo EU: z boljšo uporabo do boljših rezultatov“ (19). Neodvisni organi za enakost imajo ključno vlogo pri učinkovitem izvajanju ter celovitem in doslednem izvrševanju zakonodaje Unije. Organi za enakost so tudi dragocene institucije za trajnostni razvoj enakopravnih in vključujočih demokratičnih družb.

(31)

Na področjih, za katera je pristojna Unija, morajo biti standardi za organe za enakost tudi v skladu z zahtevami glede dostopnosti, ki so določene v Konvenciji Združenih narodov o pravicah invalidov. Ta konvencija je bila v imenu Evropske skupnosti potrjena s Sklepom 2010/48/ES (20) in je torej sestavni del pravnega reda EU, ki prevlada nad sekundarno zakonodajo EU.

(32)

V direktivah 2000/43/ES, 2000/78/ES, 2004/113/ES in 2006/54/ES je določeno, da morajo države članice sporočiti vse informacije, ki so na voljo v zvezi z uporabo teh direktiv, da bi lahko Komisija pripravila osnutek poročila z oceno ukrepov, ki so jih države članice sprejele v skladu z zadevnimi direktivami. Te informacije morajo sporočati v vnaprej določenih časovnih presledkih (21), da bi Komisija lahko sprejela in objavila poročilo. Če bi države članice sporočile tudi informacije o svojem upoštevanju tega priporočila, bi se lahko ocenil njegov učinek.

(33)

To priporočilo na ravni Unije ne posega v načela nacionalnega procesnega prava in pravne tradicije držav članic. Ne pomeni razširitve pooblastil Unije, kot so določena v Pogodbah in sekundarni zakonodaji Unije –

(1)

(2)

(1)

(2)

(3)

(1)

(2)

(3)

(4)

(5)

(6)

(7)

(8)

(9)

(10)

(11)

(12)

(1)

(2)

(1)

(2)

(3)

(1)

(2)

(3)

(4)

(5)

(6)

(1)

(2)

(3)

(4)