1.7.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 192/28

—

meni, da je kakovost kmetijskih proizvodov EU eden ključnih elementov dodane vrednosti skupne kmetijske politike in ena njihovih glavnih prednosti na mednarodnih trgih; zato meni, da mora biti politika kakovosti ena ključnih razsežnosti skupne kmetijske politike po letu 2013, in poziva, da se v okviru prihodnje skupne kmetijske politike sprejmejo ustrezna orodja ter tako okrepi, spodbudi in podpre razvoj shem kakovosti;

—

meni, da je treba ohraniti uravnoteženo porazdelitev gospodarskih dejavnosti po vsej Evropski uniji, pri tem pa se opreti na različne modele razvoja; da lahko najmanj razvita podeželska območja z diferenciacijo na trgih ohranijo kmetijsko proizvodnjo, pri tem pa se oprejo na obstoječe sheme kakovosti, ki jih je treba okrepiti in razširiti; da je ta pristop diferenciacije na kmetijskih trgih še posebej pomemben za hribovske proizvode in lokalne proizvode, ki se lahko ovrednotijo v okviru kratkih prodajnih poti;

—

meni, da bi zaščita izraza „proizvodi hribovskega kmetovanja“ trajno prispevala h gospodarskemu razvoju, prostorskemu načrtovanju in varstvu okolja;

—

poudarja, da je treba v zvezi z ustvarjanjem lokalnih kmetijsko-živilskih sistemov na evropski ravni sprejeti poseben znak in pripraviti orodja v okviru drugega stebra skupne kmetijske politike, da bi pri tej pobudi podprli proizvajalce, in zato poziva Komisijo, naj pripravi predloge za dopolnitev ureditve na področju politike Unije za kakovost kmetijskih proizvodov;

—

meni, da sta gospodarski uspeh in trajnost kmetijskih proizvodov, ovrednotenih v okviru specifičnih shem kakovosti, neločljivo povezana z upravljanjem ponudbe;

—

v skladu s prej sprejetimi mnenji priporoča, da se gensko spremenjeni organizmi izključijo iz specifikacij za uradne označbe kakovosti;

—

poziva k okrepitvi mednarodne zaščite geografskih označb.

Poročevalec

René SOUCHON (FR/PES), predsednik regionalnega sveta Auvergne

Referenčni dokument

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov

COM(2010) 733 konč.

1.

ugotavlja, da so standardi Evropske unije za varnost in kakovost živil med najstrožjimi na svetu;

2.

meni, da je kakovost kmetijskih proizvodov EU eden ključnih elementov dodane vrednosti skupne kmetijske politike in ena njihovih glavnih prednosti na mednarodnih trgih;

3.

poudarja, da so kolektivne sheme kakovosti sestavni del kulturne in kmetijske ter kulinarične dediščine Evropske unije. Te sheme kakovosti predstavljajo skupno dediščino, ki jo je treba zavarovati in razvijati;

4.

ugotavlja, da diferenciacija po kakovosti omogoča maksimiranje dodane vrednosti v sektorjih in s tem izpolnjevanje velikih pričakovanj potrošnikov v EU in proizvajalcev;

5.

poudarja, da ima v kriznih razmerah na področju cen kmetijskih surovin diferencirana kakovost proizvodne verige stabilizacijski učinek na regije. Vzpostavitev verig diferencirane kakovosti omogoča naložbe, raziskave in inovacije ter zagotavlja pravičnejšo porazdelitev dodane vrednosti v verigah v dobro proizvajalcev;

6.

zato meni, da mora biti politika kakovosti ena ključnih razsežnosti skupne kmetijske politike po letu 2013;

7.

meni, da je bistvenega pomena, in zato poziva, da ima skupna kmetijska politika tudi po letu 2013 aktivno vlogo pri spodbujanju visokih standardov za evropske kmetijske proizvode;

8.

meni, da sta gospodarski uspeh in trajnost kmetijskih proizvodov, ovrednotenih v okviru specifičnih shem kakovosti, neločljivo povezana z upravljanjem ponudbe. Nesorazmerna rast obsega proizvodnje zunaj tržnih segmentov, v katerih se ti proizvodi običajno ovrednotijo, povzroči izgubo prepoznavnosti proizvoda. Ta izguba prepoznavnosti povzroči znižanje cene, kar pa lahko vodi do tega, da proizvod enostavno izgine. Ekonomski modeli shem kakovosti so ekonomsko zanimivi le, ker se razlikujejo od standardnega modela. Njihova posplošitev (in s tem izguba prepoznavnosti) bi sčasoma vodila do tega, da bodo prebivalci zapustili najbolj ranljive regije;

9.

ugotavlja, da sedanji mehanizmi ne omogočajo zadostnega povezovanja evropskih, nacionalnih in regionalnih skladov pri skupnih dejavnostih, ki jih izvajajo združenja in regije. Izkazalo se je, da se lahko samo za glavne geografske označbe zagotovi samofinanciranje, potrebno za dostop do evropskih sredstev.

10.

sheme kakovosti so za številne kmetijske regije sredstvo za vključitev v procese globalizacije, saj se z njimi priznavajo posebna znanja in izkušnje ter visoka kakovost ponudbe za potrošnike;

11.

razsežnost podeželskega načrtovanja je ključni in nepogrešljivi element razprave o shemah kakovosti. Te sheme neposredno prispevajo h gospodarski dinamiki podeželskih regij, v katerih so vzpostavljene;

12.

podeželske regije Evropske unije so heterogene in sestavljene iz več zelo različnih vrst pokrajin. Torej se zelo razlikujejo tudi njihovi kmetijski, pedološki in podnebni potenciali ter tudi logistični in tržni pogoji;

13.

z vidika globalizacije in v današnjem svetu mednarodne konkurence je treba najmanj razvitim regijam zagotoviti mehanizme, ki bi jim omogočili, da razvijejo posebne modele ali da imajo korist od diferenciacije svojih kmetijskih proizvodov v očeh potrošnikov. Zato je treba: ohraniti sedanje ukrepe za kompenzacijo za slabši konkurenčni položaj prikrajšanih območij in zagotoviti, da imajo vsa podeželska območja v Evropski uniji dostop do sredstev za ovrednotenje in diferenciacijo svojih proizvodov na lokalnih, evropskih ali mednarodnih trgih;

14.

posebne in strožje omejitve proizvodnje v okviru shem kakovosti pomenijo višje stroške proizvodnje in dodatne napore proizvajalcev. Potrošniki so pripravljeni plačati pošteno ceno za te napore, če bodo v zameno dobili proizvod, za katerega menijo, da je boljši in/ali značilen;

15.

sedaj veljavna pravila o konkurenci z vidika proizvodnih stroškov dajejo prednost regijam z največ ugodnosti. Nasprotno pa so najbolj prikrajšane regije v slabšem položaju, ko gre za stroškovno konkurenčnost;

16.

je treba ohraniti uravnoteženo porazdelitev gospodarskih dejavnosti po vsej Evropski uniji, pri tem pa se opreti na različne modele razvoja;

17.

lahko najmanj razvita podeželska območja z diferenciacijo na trgih ohranijo kmetijsko proizvodnjo, pri tem pa se oprejo na obstoječe sheme kakovosti, ki jih je treba okrepiti in razširiti;

18.

je ta pristop diferenciacije na kmetijskih trgih še posebej pomemben za hribovske proizvode in lokalne proizvode, ki se lahko ovrednotijo v okviru kratkih prodajnih poti.

19.

poudarja, da je v okviru mednarodne trgovine priznavanje shem kakovosti bistvenega pomena. To priznavanje je treba obravnavati drugače kot zasebne blagovne znamke. Načelo označevanja porekla je načelo skupne dediščine in lastnine, ki se razlikuje od zasebne lastnine. Zato je treba okrepiti mednarodna zaščito geografskih označb;

20.

zato v skladu s prejšnjimi mnenji ponovno poudarja svoje pozive, da se okrepi priznavanje geografskih označb in mednarodni pravni okvir, ki se za te označbe uporablja. Ta krepitev bi morala voditi do resnično učinkovite in trajnostne zaščite shem kakovosti na mednarodni ravni;

21.

zlasti meni, da mora Evropska unija okrepiti svoja prizadevanja za zagotovitev boljše zaščite geografskih označb (ZGO in ZOP) v pogajanjih v Svetovni trgovinski organizaciji ter v okviru Svetovne organizacije za intelektualno lastnino;

22.

se zavzema zlasti za:

23.

zaskrbljen pa je zaradi nevarnosti, ki izhaja iz nekaterih dvostranskih sporazumov, o katerih potekajo pogajanja in ki se nanašajo na vzajemno priznavanje proizvodov z geografsko označbo. Zagotoviti je treba, da sklenitev teh sporazumov ne bo povzročila, da se na evropski trg uvedejo proizvodi iz tretjih držav, ki imajo geografsko označbo, niso pa v skladu z evropskimi standardi glede zahtev in nadzora;

24.

predlaga, naj se sprejmejo konkretni ukrepi, da se v EU prepreči trženje proizvodov, katerih označbe niso v skladu z zakonodajo EU na področju kakovosti kmetijskih proizvodov, in njihov izvoz v tretje države.

25.

se sprašuje, ali je sprememba opredelitev ZOP in ZGO, ki jo Evropska komisija predlaga v predlogu uredbe, primerno utemeljena;

26.

izrecno zahteva, da Evropska komisija zagotovi, da odprava sklicevanja na faze priprave in izdelave proizvodov ne bo povzročila zmanjšanja zaščite ali pojava zlorab;

27.

se tudi sprašuje, ali je treba pripraviti posebne opredelitve za posamezne vrste proizvodov, ter poudarja, da upoštevanje posebnih značilnosti, ki se nanašajo na proizvodne faze posameznih vrst proizvodov, ne sme vplivati na enotnost in usklajenost sistema geografskih označb na evropski ravni;

28.

poziva Evropsko komisijo, naj pojasni postopek, ki ga namerava uporabiti za delegirane akte, in priporoča predhodno posvetovanje z vsemi zainteresiranimi stranmi.

29.

poudarja, da imajo proizvodi hribovskega kmetijstva med potrošniki močno identiteto, ki predstavlja večinoma ekstenzivne in/ali tradicionalne sisteme proizvodnje. Ti proizvodi prinašajo javno dobro in tudi vrednost lokalnemu gospodarstvu;

30.

opozarja, da hribovska območja predstavljajo okoli 40 % celotnega evropskega ozemlja v širšem pomenu (1), 18 % kmetijskih gospodinjstev in 15 % evropskih uporabnih kmetijskih površin (2). Poleg tega se bo delež hribovskih območij v Evropski uniji s širitvijo le povečal (3);

31.

meni, da bi moralo biti priznanje hribovskih proizvodov in njihovih posebnih označb del politike, ki jo je treba čim prej vključiti v splošno politiko Evropske unije za kakovost kmetijskih proizvodov. To vključitev je treba izvesti v skladu s priznavanjem hribovskih območij v okviru skupne kmetijske politike;

32.

meni, da je sposobnost hribovskih proizvajalcev za čim boljše ovrednotenje njihovih proizvodov v okviru sheme kakovosti osnovni predpogoj za ohranjanje njihove dejavnosti, ob upoštevanju njihove nižje stopnje produktivnosti (4), kar potrošniku prinaša neposredne koristi v smislu kakovosti (5);

33.

poudarja posebnost hribovskih proizvodov, ki izhaja iz kraja in načina njihove proizvodnje in predelave (6);

34.

zato meni, da bi tudi zaščita izraza „proizvodi hribovskega kmetovanja“ ob razmeroma nizkih stroških omogočila boljše ovrednotenje in zaščito hribovskih proizvodov (vključno s poljedelskimi in živinorejskimi proizvodi ter njihovo predelavo na kraju samem), kar bi v vseh državah članicah spodbudilo oblikovanje segmenta trga, ki bi priznaval vrednost teh proizvodov. To ovrednotenje bi zagotovilo ohranjanje in razvoj tradicije, kulture in kulturne dediščine hribovskih območij, hkrati pa bi se v teh območjih ohranile strukture proizvodnje in predelave;

35.

meni, da bi zaščita v obliki označbe „proizvod hribovskega kmetovanja“ trajno prispevala h gospodarskemu razvoju, prostorskemu načrtovanju in varstvu okolja. Ta vprašanja so izjemno pomembna v regijah, kjer opuščanje kmetijstva pomeni propadanje okolja, ustvarjanje „naravnih“ tveganj ter osiromašenje socialnega, gospodarskega in kulturnega tkiva;

36.

poudarja, da je težko zagotoviti podatke o trgu hribovskih proizvodov na evropski ravni, saj ta izraz na tej ravni ni opredeljen. Vendar je razviden dejanski pozitivni vpliv v nekaterih sektorjih, kjer imajo izvajalci možnost za ovrednotenje. Primer za to je lahko sektor mleka v Centralnem masivu v Franciji (7);

37.

opozarja, da je večkrat izrazil svojo podporo uvedbi neobveznih posebnih oznak za proizvode hribovskega kmetijstva, ter v tem mnenju ponovno poziva, da se proizvode tega kmetijstva čim prej začne upoštevati v okviru prihodnje politike Evropske unije za kakovost;

38.

prav tako ponovno poudarja, da bi morale imeti regije pomembno vlogo pri opredeljevanju izrazov, ki se nanašajo na „hribe“, in pri podpori oblikovanju sektorjev v okviru regionalizirane politike razvoja podeželja.

39.

v skladu s sprejetim mnenjem o lokalnih prehranskih sistemih (8) meni, da je spodbujanje kratkih prodajnih poti in neposredne prodaje temeljnega pomena. Opozarja, da je Odbor v njem opredelil „lokalni prehranski sistem“ kot kombinacijo naslednjih štirih dejavnikov: kratka prodajna pot; kratka fizična razdalja med krajem proizvodnje in krajem potrošnje; postopek, pri katerem se upoštevajo tudi elementi prevoza, distribucije, ravnanja z ostanki odpadkov, obnovljivih virov energije, trženja, oglaševanja in zagotavljanja kakovosti; postopek, ki se upravlja na lokalni in regionalni ravni. Poudarja, da kratke prodajne poti omogočajo preselitev kmetijske proizvodnje in namestitev v območje njenega porekla, saj spodbujajo njihovo potrošnjo na lokalnih trgih. Kratke prodajne poti prispevajo k enakomerni porazdelitvi kmetijske dejavnosti v vsej EU in pozitivno vplivajo na okolje, saj je proizvodnja prilagojena naravnim zmogljivostim posameznega območja;

40.

poudarja tudi gospodarske prednosti kratkih prodajnih poti, ki lahko nekaterim proizvajalcem omogočijo, da povečajo svoje prihodke z zadržanjem marže, ki se zaračuna v pretirano dolgih verigah. Ti proizvajalci običajno ne morejo konkurirati pogajalskim sposobnostim in pogojem trženja kmetijsko-živilskih verig, saj je v njih trgovinska moč zelo skoncentrirana;

41.

v zvezi s spodbujanjem kratkih prodajnih poti opozarja, da:

42.

meni, da je treba v zvezi z ustvarjanjem lokalnih kmetijsko-živilskih sistemov na evropski ravni sprejeti poseben znak in pripraviti orodja v okviru drugega stebra skupne kmetijske politike, da bi pri tej pobudi podprli proizvajalce;

43.

zato poziva Komisijo, naj pripravi predloge za oblikovanje novega logotipa in opredelitev posebne identitete za lokalne proizvode, ki se tržijo v okviru lokalnih kmetijsko-živilskih sistemov. Ti elementi identifikacije bi dopolnjevali ureditev na področju politike Unije za kakovost kmetijskih proizvodov;

44.

odločno podpira pobude Komisije za razširitev obveznega označevanja „območja kmetovanja“ na proizvodih, bil bi pa tudi naklonjen podobnim pobudam glede obveznih oznak za gostinske storitve;

45.

poudarja, da bi lahko ta novi znak zagotovil tudi rešitev za tisoče tradicionalnih proizvodov iz evropskih regij, za katere ne bo nujno uporabljena geografska označba;

46.

želi opozoriti Evropsko komisijo, Evropski parlament in Svet na potrebo po prilagoditvi določb o javnih naročilih, da bi lahko lokalne in regionalne oblasti lažje kupovale lokalne kmetijske proizvode. V zvezi s tem člen 26 Direktive 2004/18/ES predvideva, da lahko naročniki v razpisno dokumentacijo vključijo pogoje glede družbenih in okoljskih vidikov;

47.

poziva k spremembi člena 53 Direktive 2004/18/ES, da se omogoči izrecno upoštevanje posebnih meril za bližino in/ali za zmanjšanje emisij CO2, ki nastanejo pri prevozu blaga;

48.

poudarja, da lahko novo označbo „kratka prodajna pot“ upravljajo regije, saj so najbolj pristojne za obravnavo lokalnih in kulturnih značilnosti proizvodov. Regije so tudi prednostni partner pri spodbujanju teh proizvodov, saj dopolnjujejo evropska sredstva.

49.

ugotavlja, da sistem zajamčenih tradicionalnih posebnosti omogoča ohranitev in razvoj nekaterih tradicionalnih kmetijsko-živilskih proizvodov. Pri teh zajamčenih tradicionalnih posebnostih večino vrednosti ustvari proizvajalec, kar je v nasprotju z veliko večino sedanjih industrijskih živilskih proizvodov. Zato ti proizvodi prispevajo k zagotavljanju raznolikosti ponujenih živil in k spodbujanju bogate gastronomske dediščine v Evropi;

50.

meni, da bi bilo koristno v celotni EU opraviti popis vseh izdelkov, ki predstavljajo evropske tradicionalne kulinarične dosežke. To bi omogočilo ustvarjanje podlage za končno priznanje zajamčenih tradicionalnih posebnosti, poleg tega pa bi bilo tudi v skladu s pobudo UNESCO na mednarodni ravni in bi vodilo k širšemu izvajanju nekaterih ukrepov, ki se že izvajajo v več državah članicah.

51.

v skladu s prej sprejetimi mnenji priporoča, da se gensko spremenjeni organizmi izključijo iz specifikacij za uradne označbe kakovosti. Države članice bi lahko to izključitev uvajale postopoma in v primernem roku, ki ne bi bil daljši od petih let, da se proizvajalcem omogoči sprejetje potrebnih tehničnih ukrepov. V tem obdobju bi lahko določili alternativne dobavne verige, kar bi omogočilo, da se nadomestijo gensko spremenjeni organizmi v surovinah, zlasti v primeru živalske krme;

52.

meni, da je bistvenega pomena izrecno prepovedati uporabo gensko spremenjenih organizmov v vseh fazah proizvodnje proizvodov, ki nosijo uradne označbe kakovosti. Ta prepoved bi omogočila, da se zajamčijo trajnost tradicionalnih načinov proizvodnje in posebne lastnosti v okviru sheme kakovosti;

53.

prav tako meni, da je prepoved gensko spremenjenih organizmov v specifikacijah kratkoročno gledano predpogoj za ohranitev preglednosti in verodostojnosti shem kakovosti med potrošniki;

54.

poudarja, da je sprememba specifikacij za uradne označbe kakovosti vedno bolj nujna, saj se pripravljajo zasebne pobude, ki ne vključujejo kakovostnih proizvodov, z namenom zagotoviti proizvode „brez gensko spremenjenih organizmov“;

55.

poudarja tudi, da je razvoj trga z zagotovljeno odsotnostjo gensko spremenjenih organizmov, ki bi bil namenjen proizvodom z uradno označbo kakovosti, priložnost za proizvajalce, saj je med evropskimi potrošniki na tem področju izredno veliko povpraševanje;

56.

meni, da bodo potrošniki zelo dobro sprejeli proizvode z uradno označbo kakovosti, ki ne vsebujejo gensko spremenjenih organizmov, kot so sprejeli tudi proizvode ekološkega kmetijstva. To sprejemanje bo zagotovljeno z boljšimi možnostmi za prodajo, s čimer bi se kompenzirali kakršni koli pretirani stroški, s katerimi bi se lahko kratkoročno gledano proizvajalci soočili;

57.

poudarja, da mora izključitev gensko spremenjenih organizmov iz izdelkov, ki nosijo uradne označbe kakovosti, na ravni Evropske unije spremljati agresivna strategija na področju proizvodnje in dobave rastlinskih beljakovin brez gensko spremenjenih organizmov. Ta strategija je neločljivo povezana s skladnim razvojem kultur brez gensko spremenjenih organizmov v Evropi. V zvezi s tem se ponuja pomembna priložnost za razvoj stročnic v Evropi, ki imajo splošno priznane kmetijske in ekološke prednosti. To politiko razvoja beljakovinskih verig brez gensko spremenjenih organizmov je treba izvajati v okviru skupne kmetijske politike ob uvedbi posebne kmetijsko-okoljske pomoči;

58.

zato predlaga, da se izvede študija o razvoju kultur brez gensko spremenjenih organizmov, bogatih z beljakovinami (grah, krmni bob), ki so najverjetneje najboljši viri (9) za vzpostavitev beljakovinskih verig brez gensko spremenjenih organizmov;

59.

meni, da se lahko dodatni stroški zaradi izključitve gensko spremenjenih organizmov iz specifikacij za vse proizvode, ki nosijo uradne označbe kakovosti, zmanjšajo s postopnim uvajanjem sistema v obdobju petih let, da bodo dodatni stroški minimalni za potrošnika, tj. samo nekaj centov EUR na kilogram (10), če se porazdelijo prek celotne dobavne verige, ter da se bodo ti dodatni stroški srednjeročno in dolgoročno v celoti izravnali z okoljskimi prednostmi kultur, bogatih z rastlinskimi beljakovinami brez gensko spremenjenih organizmov (11);

60.

poudarja, da je treba označiti kakovostne proizvode, proizvedene iz surovin (meso, jajca, mleko itd.) iz predelane krme z gensko spremenjenimi organizmi, da bi preprečili nepošteno konkurenco med proizvodi iz EU brez gensko spremenjenih organizmov in proizvodi z mednarodnega trga, ki vsebujejo gensko spremenjene organizme.

61.

meni, da sta urejanje in nadzor ponudbe kakovostnih kmetijskih proizvodov ključni izziv za kmetijsko politiko (12) in da, čeprav za njih ne velja zakonodaja za delovanje standardnih trgov, sheme kakovosti niso nič manj občutljive za nihanja na trgih;

62.

meni, da sta razvoj in vzdrževanje shem kakovosti neločljivo povezana z usklajeno politiko nadzora ponudbe. Povečanje produktivnosti in/ali proizvedene količine v posamezni regiji najpogosteje ni skladno z upoštevanjem varovanja okolja ter z ohranjanjem kakovosti in značilnosti izdelka;

63.

prav tako meni, da lahko brez nadzora proizvodnje nekontroliran razvoj prodanih količin v nekaterih primerih vodi do občutnega znižanja cen za proizvajalce, kar izniči vsako korist proizvodnje za te proizvajalce. Poleg tega proizvajalci z območij z naravnimi ovirami nižanja cen kakovostnih proizvodov ne morejo izravnati s povečanjem obsega proizvodnje: če se ne bodo mogli prilagoditi, bodo verjetno morali svojo dejavnost opustiti;

64.

zato meni, da sheme kakovosti v kmetijskem sektorju ne smejo temeljiti samo na načelu konkurenčnosti glede cene in da ohranitev sistema kakovosti ne sme temeljiti samo na povečanju obsega proizvodnje, ampak nasprotno na kakovosti proizvoda, s čimer se utemelji višja cena, ki so jo potrošniki pripravljeni plačati;

65.

zato se v skladu s prejšnjimi mnenji zavzema za uvedbo instrumentov za nadzor proizvodnje v sektorjih diferencirane kakovosti, Evropsko komisijo pa poziva, naj predlaga posebne instrumente za upravljanje teh trgov.

66.

meni, da so potrošniki enakovredni partnerji v procesu selitve in ohranjanja kmetijske proizvodnje, saj so oni tisti, ki za to plačujejo;

67.

meni, da je izboljšanje komunikacije o pogojih proizvodnje ključnega pomena za to, da lahko potrošniki dobijo oprijemljive koristi, ki jih prinašajo sheme kakovosti. Potrošnikom je treba zagotoviti potrebna sredstva, da lahko prepoznajo štiri uradne evropske logotipe in jih razlikujejo od blagovnih znamk zasebnih podjetij, povezanih z zemljepisnimi imeni;

68.

meni, da je treba grafične znake, ki sta jih Svet ali Komisija določila za označevanje kakovostnih kmetijskih proizvodov, posplošiti, izvajalci pa bi jih morali sistematično uporabljati. Poleg tega bi bilo treba potrošnike bolje seznaniti s tem, kaj ti znaki pomenijo in kako pomembni so;

69.

poziva, da se v okviru prihodnje skupne kmetijske politike sprejmejo ustrezna orodja ter tako okrepi, spodbudi in podpre razvoj shem kakovosti;

70.

poziva zlasti k sprejetju ukrepov v okviru drugega stebra SKP, da se izboljšajo ali nadomestijo obstoječi ukrepi EKSRP za podporo in spodbujanje shem kakovosti, in sicer z:

71.

opozarja, da je ukrepanje EU na področju kakovosti kmetijskih proizvodov nujno potrebno za zagotovitev, da so ti proizvodi učinkovito zaščiteni in da imajo potrošniki zanesljive informacije;

72.

pozdravlja predlog Evropske komisije za posodobitev pravil ter zmanjšanje birokracije za proizvajalce, zlasti v zvezi z registracijo proizvodov;

73.

pozdravlja tudi priznanje vloge in odgovornosti skupin proizvajalcev pri upravljanju geografskih označb;

74.

podpira predlog Komisije za poenostavitev in boljšo ciljno naravnanost sheme za zajamčene tradicionalne posebnosti.