Accept Refuse

EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52018IE4568

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnegaodbora – Spodbujanje zdrave in trajnostne prehrane v EU (mnenje na lastno pobudo)

EESC 2018/04568

OJ C 190, 5.6.2019, p. 9–16 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

5.6.2019   

SL

Uradni list Evropske unije

C 190/9


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Spodbujanje zdrave in trajnostne prehrane v EU

(mnenje na lastno pobudo)

(2019/C 190/02)

Poročevalec: Peter SCHMIDT

Sklep plenarne skupščine

12.7.2018

Pravna podlaga

člen 29(2) poslovnika

 

mnenje na lastno pobudo

Pristojnost

strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

31.1.2019

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

20.2.2019

Plenarno zasedanje št.

541

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

183/7/5

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO se je v svojem mnenju o celostni prehranski politiki v EU, ki je bilo sprejeto decembra 2017, zavzel za bolj celosten pristop na področju prehrane v EU. Zdrava in trajnostna prehrana je ključni steber take prehranske politike, saj mora naša prehrana nujno prispevati k boljšemu zdravju ekosistemov in javnosti, ne pa mu škodovati. Prispevati mora tudi k vitalnosti podeželja.

1.2

Dokazi so trdni in vse številnejši, zato je zdaj pravi čas za pospešitev spremembe paradigme. EESO poudarja, da zdaj obstaja politična podpora v okviru politik, kot so desetletje Združenih narodov za ukrepanje na področju prehrane, izvajanje ciljev trajnostnega razvoja OZN, Pariški sporazum o podnebnih spremembah in novi predlogi za prihodnost skupne kmetijske politike. Vse več je tudi znanstvenih dokazov, da so nujno potrebni ukrepi za preoblikovanje prehranskega sistema Evrope in sveta, na primer v poročilih IPCC, komisije EAT-Lancet, Odbora za svetovno prehransko varnost in partnerstva InterAcademies (1). Navsezadnje to odločno zahteva civilna družba (npr. koalicija, vzpostavljena med delom mednarodne skupine strokovnjakov za trajnostne prehranske sisteme – IPES Food), podjetja priznavajo, da so odgovorna za prispevek k spremembam (npr. v zvezi z živilskimi odpadki, krožnim gospodarstvom, zmanjševanjem debelosti, zaščito biotske raznovrstnosti, kulturno obogatitvijo itd.), izvajajo pa se tudi ukrepi na regionalni in občinski ravni, na primer prek Milanskega pakta mest o prehranski politiki, francoskih lokalnih prehranskih projektov Projets Alimentaires Territoriaux) in mreže svetovnih mest C40 (2).

1.3

EESO priznava in podpira obstoječe pobude Komisije za spodbujanje zdrave in trajnostne prehrane, na primer vključitev določb za izboljšanje odziva kmetijstva EU na potrebe družbe po hrani in zdravju, vključno s trajnostno proizvodnjo zdravih in hranljivih živil, zavrženo hrano ter dobrobitjo živali (3), v nedavni predlog reforme SKP. Manjka pa usklajen pristop k tem pobudam.

1.4

Zaradi zapletene medsebojne povezanosti prehrane, zdravja, okolja in družbe je potreben celovitejši pristop k prehrani, ki ni povezan le z vedenjem potrošnikov. Za zagotovitev enotnosti in skupnega cilja EESO poziva k pripravi novih smernic za trajnostno prehrano, ki bodo upoštevale kulturne in geografske razlike znotraj držav članic in med njimi. Zgolj zmanjšanje porabe virov pri proizvodnji ter sprememba sestavin ne pomenita boljše ali bolj zdrave prehrane.

1.5

Nove smernice za trajnostno prehrano bi prispevale k oblikovanju jasnejše usmeritve za kmetijske in predelovalne obrate, trgovino na drobno in gostinstvo. Nov okvir bi agroživilskemu sistemu koristil pri proizvodnji, predelavi, distribuciji in prodaji bolj zdravih in trajnostnih živil po pravičnejših cenah.

1.6

EESO se zavzema za oblikovanje skupine strokovnjakov, ki bi v dveh letih pripravila vseevropske smernice za trajnostno prehrano. Vanjo bi morali biti vključeni ustrezni strokovni in znanstveni organi s področja prehrane, javnega zdravja, hrane, okolja in družbenih ved. EESO je pripravljen pomagati pri delu takšne skupine strokovnjakov s prispevki organizacij civilne družbe, zlasti prek svoje začasne študijske skupine za trajnostne prehranske sisteme.

1.7

EESO ponovno poudarja, kako pomembne so naložbe v ozaveščanje o trajnostni prehrani od otroštva dalje, da bi mladi cenili vrednost hrane. Posebno pozornost je treba nameniti ranljivim skupinam, zlasti osebam z nizkimi dohodki.

1.8

EESO poudarja, da bi se s skupnim evropskim označevanjem živil, ki bi odražalo smernice za trajnostno prehrano, izboljšala preglednost in zmanjšala uporaba nepotrebnih poceni surovin, ki niso zdrave ali trajnostne (npr. transmaščobne kisline, palmovo olje in pretirane količine sladkorja). Potrošnikom bi koristilo izčrpnejše označevanje živil, ki bi vključevalo okoljske in družbene vidike. To bi prispevalo k usmerjanju potrošnikov k odločanju za bolj zdrave in trajnostne možnosti.

1.9

Poleg pomoči komercialnemu sektorju bi smernice za trajnostno prehrano zagotovile tudi skupna in jasna merila, ki bi se uporabljala pri javnih naročilih. Za Evropo je pomembno, da je prehrana v središču zelenih javnih naročil. V zvezi s tem EESO poziva k nujnemu sprejetju revizije meril za zelena javna naročila EU na področju živil in gostinskih storitev.

1.10

Konkurenčno pravo ne bi smelo biti ovira pri pripravi smernic za trajnostno prehrano. Pravila bi bilo treba prilagoditi tako, da bi pomagala lokalnemu gospodarstvu in ne bi ovirala trajnosti. EESO izraža zadovoljstvo z možnostjo, ki je bila za vse sektorje uvedena z revizijo uredbe o skupni ureditvi trgov leta 2013 in ki medpanožnim organizacijam omogoča, da Evropsko komisijo obvestijo o sporazumih za zvišanje standardov trajnosti proizvodov in pridobijo potrditev skladnosti s pravili o konkurenci – tako bi namreč zagotovili boljšo porazdelitev dodane vrednosti za akterje v vsej verigi preskrbe s hrano. S proizvodi, ki so bolj trajnostni glede na standarde na področju okolja, zdravja živali in kakovosti, bi si udeleženci v verigi preskrbe s hrano lahko zagotovili boljše cene. Pogovori s Komisijo pred predložitvijo obvestila lahko medpanožnim organizacijam olajšajo oblikovanje morebitnih prihodnjih obvestil.

1.11

EESO poudarja, da bi morali vsi instrumenti javnega upravljanja veljati za instrumente politike za odvračanje od proizvodnje in uživanja nezdravih živil ter spodbujanje zdravih prehranskih navad. Eksternalizirani stroški netrajnostne prehrane so „skrito“breme za družbo, gospodarstvo in okolje, ki ga je treba zmanjšati ali internalizirati. EESO poziva k pripravi pravih političnih strategij za izvajanje smernic za trajnostno prehrano, ki bi obravnavale zlasti dodatne koristi za kmete in podjetja.

1.12

Evropa se zavzema za pravico potrošnikov do točnih informacij. Da bi izbira zdrave in trajnostne hrane postala pravilo in najenostavnejša odločitev, je v Evropi potreben odprt sklop meril na podlagi dokazov, kot so dogovorjene smernice za trajnostno prehrano.

2.   Uvod

2.1

EESO je v svojem mnenju na lastno pobudo z naslovom Prispevek civilne družbe k oblikovanju celostne prehranske politike v EU, sprejetem decembra 2017 (NAT/711), pozval k oblikovanju celostne prehranske politike v EU, da bi zagotovili zdrave načine prehranjevanja iz trajnostnih prehranskih sistemov, povezali kmetijstvo s prehrano in ekosistemskimi storitvami ter vzpostavili dobavne verige, ki bodo varovale javno zdravje celotne evropske družbe (4). Za doseganje teh ciljev je treba uskladiti politične ukrepe na strani ponudbe in povpraševanja. To pomeni, da je treba poleg razpoložljivosti in cenovne dostopnosti hrane iz trajnostne proizvodnje poskrbeti za to, da imajo potrošniki boljši dostop do zdravih in okusnih živil ter da se zanje pogosteje zavestno odločajo. Namen tega mnenja na lastno pobudo je obravnavanje zdrave in trajnostne prehrane kot enega od ključnih stebrov celostne prehranske politike EU.

2.2

Politična podpora razpravi o zdravi in trajnostni prehrani je velika.

Glede na najnovejše poročilo o stanju neustrezne prehranske varnosti na svetu (State of Food Insecurity in the World, SOFI) (5), predstavljeno oktobra 2018 v Odboru za svetovno prehransko varnost, se je število lačnih na svetu povečalo že tretje leto zapored. Absolutno število podhranjenih oseb se je povečalo s približno 804 milijonov v letu 2016 na skoraj 821 milijonov v letu 2017. Slabša se tudi stanje na področju debelosti odraslih. Debel je najmanj vsak osmi odrasli oziroma več kot 672 milijonov ljudi na svetu. Svetovna pandemija debelosti povzroča ogromne gospodarske stroške, ki znašajo skoraj 3 % svetovnega BDP, kar je enako stroškom zaradi kajenja in posledicam oboroženih spopadov. Celo v Evropi ima čezmerno telesno težo polovica prebivalcev, 20 % pa jih je debelih.

Združeni narodi so razglasili desetletje ukrepanja na področju prehrane, s čimer so priznali potrebo po preoblikovanju prehranskih sistemov v smeri bolj zdravega načina prehranjevanja in boljše prehrane. To zahtevo poudarja tudi strokovna skupina na visoki ravni Odbora za svetovno prehransko varnost (HLPE) v svojem poročilu iz septembra 2017 (6). FAO in Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) trenutno pripravljata novo opredelitev zdrave in trajnostne prehrane in marca 2019 načrtujeta mednarodno posvetovanje, da bi preučili številne razsežnosti trajnostne prehrane.

Prehrana ima osrednjo vlogo pri doseganju trajnostnega razvoja in celotne Agende 2030, zlasti za zagotovitev dostopa vseh ljudi do varne, hranljive in zadostne hrane v vseh letnih časih, odpravo vseh oblik neustrezne prehranjenosti do leta 2030 (cilj 2) ter zagotovitev zdravega življenja in spodbujanje splošnega dobrega počutja v vseh življenjskih obdobjih (cilj 3). Izvajanje ciljev trajnostnega razvoja torej ponuja priložnost za trajnejšo in bolj zdravo spremembo vzorcev uživanja in proizvodnje živil.

Tudi za doseganje ciljev Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah je potrebno temeljito preoblikovanje prehranskega sistema, v posebnem poročilu IPCC, sprejetem oktobra 2018, pa je bilo znanstveno potrjeno, da so nujno potrebni podnebni ukrepi (7).

Na ravni EU je reforma SKP priložnost za spodbujanje bolj trajnostne proizvodnje in zdrave prehrane, če bo državljanom EU zagotovila večjo dostopnost hranljivih proizvodov, kot so sadje, zelenjava in mlečni izdelki.

Tudi Odbor regij je nedavno sprejel mnenje z naslovom Lokalne in regionalne spodbude za zdravo in trajnostno prehrano (8).

Mednarodna skupina strokovnjakov za trajnostne prehranske sisteme (IPES Food) bo v kratkem predstavila svoje poročilo o skupni prehranski politiki v EU, ki bo vključevalo tudi konkretna priporočila za zdravo in trajnostno prehrano.

2.3

Mestne uprave (in lokalne skupnosti) postajajo ključni akterji pri spodbujanju bolj trajnostnih prehranskih sistemov. Mesta s celostnimi in medsektorskimi ukrepi zbližujejo različne deležnike pri oblikovanju prehranskih politik, ki obravnavajo žgoče težave v zvezi s hrano (kot sta neustrezna prehranska varnost in debelost), hkrati pa pomagajo reševati obsežnejša vprašanja, vključno z okoljskimi izzivi, družbenimi neenakostmi in revščino. V tem pogledu je Milanski pakt mest o prehranski politiki, ki ga je po vsem svetu podpisalo 180 mest in velja za 450 milijonov prebivalcev (9), pomemben mejnik.

2.4

Poleg politične podpore je obravnavanje tega vprašanja vse bolj nujno tudi z znanstvenega vidika, kot je nadalje pojasnjeno v poglavju 3.

3.   Učinki nezdrave in netrajnostne prehrane

3.1

Izbira prehrane ima veliko tako dobrih kot škodljivih učinkov. Evropejce je treba podpreti pri zmanjševanju škodljivih učinkov prehrane in zagotavljanju pozitivnih vidikov. Staro načelo, da je treba zgolj zagotoviti zadostno preskrbo s hrano, ni več primerna politika. Upoštevati je treba, kako se hrana proizvaja in zaužije ter kateri so njeni dolgoročni in takojšnji učinki. Način prehranjevanja Evropejcev ima med drugim neželene posledice za okolje v smislu onesnaževanja (npr. plastična embalaža za enkratno uporabo), za podnebje, zdravje in biotsko raznovrstnost. Ti učinki ogrožajo prihodnost ter pomenijo, da so potrebne spremembe prehranjevanja in potrošnje. Politika mora prehranskim verigam, ki segajo od kmetij do restavracij, prenesti drugačna sporočila. Znanstveniki so začeli na novo opredeljevati, kaj je dobra prehrana za 21. stoletje, tj. trajnostna prehrana iz trajnostnih prehranskih sistemov. Zdaj je treba ta izziv obravnavati na ravni politike.

3.2   Učinek prehrane na javno zdravje

V Evropi je slaba prehrana glavni vzrok prezgodnjih smrti in bolezni, ki jih je mogoče preprečiti. Za zdravje so pristojne države članice, Evropska komisija pa predvsem olajšuje izmenjavo podatkov in informacij. EU ima kljub temu možnost doseči, da bodo potrošniki bolje razumeli pomen uživanja trajnostne hrane za zdravje. V EU zaradi nenalezljivih bolezni vsako leto prezgodaj umre 550 000 delovno sposobnih prebivalcev. Na svetovni ravni so nenalezljive bolezni kot vzrok za prezgodnjo smrt prehitele nalezljive bolezni. Zdaj povzročijo največ stroškov za zdravstveno varstvo v državah članicah, saj po podatkih OECD gospodarstva EU stanejo 115 milijard EUR oziroma 0,8 % BDP na leto (10). Velika grožnja za javno zdravje v prihodnosti je širjenje odpornosti na protimikrobna sredstva (11). Čeprav sta Komisija in SZO – Evropa zavzeli ustrezna in trdna stališča glede odpornosti na protimikrobna sredstva, si je treba bolj prizadevati za zmanjšanje uporabe antimikrobikov na kmetijah EU ter za preprečevanje uvoza mesa iz tretjih držav, v katerih se antibiotiki uporabljajo preventivno.

3.3   Družbeni učinek prehrane

Prehrana je eden ključnih kazalnikov družbenih neenakosti in eden od odločilnih dejavnikov zanje. Ljudje z nižjimi dohodki v Evropi se prehranjujejo slabše ter so žrtve hujših in zgodnejših zdravstvenih težav, povezanih s prehrano. Območja z nizkimi dohodki imajo manjšo kupno moč kot premožnejša območja. Ljudje z nizkimi dohodki imajo manj pestro prehrano ter zaužijejo manj sadja in zelenjave. Njihova prehrana vključuje več mastnih, slanih, sladkih in močno predelanih živil enostavno zato, ker so cenejša.

3.4   Kulturni in psihološki učinek prehrane

Evropa je znana po svojih raznolikih in bogatih kulinaričnih tradicijah. Čeprav je EU s shemami zaščitene označbe porekla (ZOP), zaščitene geografske označbe (ZGO) in zajamčene tradicionalne posebnosti (ZTP) (12) storila veliko za zaščito živil posebnega in lokalnega interesa, je vključevanje živil slabo, saj predelovalci povečujejo proizvodnjo, da bi znižali stroške in se razširili na nove trge. V Evropi so potrebna nova prizadevanja za obnovo in diverzifikacijo kultur prehranjevanja, ki jih ne bi omejila, ampak bi okrepila njihovo raznolikost ter s tem omogočila odpornost. Z raznoliko prehrano se poveča obseg hranil in okusov.

3.5   Okoljski učinek prehrane

Proizvodnja in poraba živil imata občuten vpliv na okolje z vidika porabe virov na svetovni ravni – čeprav je ta v EU veliko manjša. Posledice, ki jih imata kmetijski sistem in proizvodnja hrane za okolje, so velike (npr. toplogredni plini, biotska raznovrstnost, voda, tla). Evropa lahko zmanjša učinek sistemov nepotrebno predelane hrane s spodbujanjem enostavnih živil namesto energetsko bogate prehrane. Prehranski sistemi so lahko vir obnove in povečanja odpornosti, če se hrana pridela, predela in zaužije drugače (13) (14). To skoraj zagotovo pomeni krmljenje živine z manj žiti in uživanje manj mesa pri potrošnikih. To bi pozitivno vplivalo na podnebje in zdravje (15). Spodbujati moramo bolj trajnostne sisteme kmetovanja in na primer upoštevati pozitivne okoljske učinke travinja (večja biotska raznovrstnost, sekvestracija ogljika). To bi tudi spodbudilo potrošnike k zdravi, uravnoteženi in trajnostni prehrani.

3.6   Gospodarski učinek prehrane

Uspeh Evrope je, da vsako leto nahrani 550 milijonov ljudi, vendar mora zdaj ta sistem postati bolj trajnosten. Številni ekonomisti so kritični do subvencij skupne kmetijske politike, ki predstavljajo velik delež v proračunu EU. Njihovi nasprotniki trdijo, da subvencije omogočajo obstoj kmetov v Evropi. Stroški kmetov so se zvišali, delež bruto dodane vrednosti, ki jo prejmejo, pa je majhen. Večina bruto dodane vrednosti živil se ustvari drugje kot na kmetijski zemlji. Prehrana je eden od največjih gospodarskih sektorjev EU. V EU je v sektorju proizvodnje živil na primer zaposlenih 4,2 milijona delavcev, prihodki pa znašajo 1 089 milijard GBP (16). Potrošnikom je koristilo dolgoročno znižanje stroškov prehrane v smislu zmanjšanja tega deleža v skupnih izdatkih gospodinjstev. Vendar v to znižanje stroškov niso nujno vključeni vsi stroški. Iz študije prehranskega sistema Združenega kraljestva iz leta 2017 je razvidno, da potrošniki v Združenem kraljestvu porabijo 120 milijard GBP na leto samo za hrano, vendar je k temu treba prišteti prav tolikšen znesek dodatnih stroškov za druge „proračunske postavke“realnega gospodarstva, vključno s 30 milijardami GBP za degradacijo tal in 40 milijardami GBP za zdravje (17). Iz študij, kot je ta, izhaja, da je potrebno „računovodstvo na podlagi dejanskih stroškov“, tj. pristop, ki ga podpira Program OZN za okolje (18).

4.   Politike in instrumenti za spodbujanje zdrave in trajnostne prehrane

4.1

V Evropi je nujno potrebno podpiranje boljše prehrane in bolj zdravega načina prehranjevanja, pri čemer bi bilo treba nadalje raziskati možnosti za okrepitev oskrbe v okviru boljših prehranskih sistemov (19). Prehod na prehranske sisteme, ki zagotavljajo oskrbo s hranljivimi živili za zdravo prehranjevanje, bi zahteval politične spremembe na strani ponudbe in na strani povpraševanja. Na strani ponudbe so proizvodnja živil ter način predelave (na primer s spremembo sestave živil), distribucije in dobave živil potrošnikom ključni dejavniki za določanje razpoložljivosti in cenovne dostopnosti živil, ki spodbujajo bolj zdrave prehranske navade. Na strani povpraševanja bi bilo treba v okviru javnih politik potrošnike spodbujati k izbiri bolj zdrave prehrane, na primer z izobraževanjem v šolah, kampanjami ozaveščanja, prehranskimi smernicami, označevanjem živil, javnimi naročili itd. Strategije in politike za povečanje ponudbe hranljivih živil in povpraševanja po njih so medsebojno povezane in odvisne. Zato bi bilo treba sprejeti celosten in večsektorski pristop na več ravneh, ki bi vključeval vse relevantne institucije, civilno družbo in deležnike v prehranskem sistemu.

4.2

Del težave je tudi, da so se do zdaj številne odločitve v prehranski industriji sprejemale na podlagi kratkoročnih gospodarskih razlogov, zaradi česar sta se včasih proizvodnja in predelava usmerili na napačno pot pridelave in uporabe nezdravih sestavin (kot so npr. palmovo olje, transmaščobne kisline, pretirane količine sladkorja in soli). Trajnostni pristop pomeni upoštevanje ne le gospodarskih, ampak tudi družbenih in okoljskih učinkov. Takšen pristop mora imeti dolgoročno perspektivo in ustvariti pogoje za krajše in lokalne verige preskrbe s hrano. Zato je pomembno tudi spodbujanje novega okvira prehranske industrije, vključno z MSP, za proizvodnjo, predelavo, distribucijo in prodajo bolj zdrave in trajnostne hrane. Na primer, EU bi morala z ustreznimi ukrepi proizvajalcem olajšati oglaševanje spreminjanja sestave živil, tudi če je postopno, česar sedanja zakonodaja ne omogoča. SKP bi morala kmete spodbujati, naj na lokalni ravni pridelujejo živila z boljšim učinkom na zdravje. EESO poziva tudi, naj se hitro uvede zakonsko določena mejna vrednost, ki bo v vsej EU veljala za industrijsko proizvedene transmaščobne kisline v hrani.

4.3

Obstaja že nekaj politik in pobud EU s ciljem spodbujanja zdrave prehrane, na primer pobude Komisije, kot so Evropska platforma za prehrano, telesno dejavnost in zdravje, regulativni ukrepi v zvezi z informacijami o živilih za potrošnike ter prehranskimi in zdravstvenimi trditvami, bela knjiga o debelosti iz leta 2017, akcijski načrt EU o debelosti otrok za obdobje 2014–2020, nekatere določbe v novem predlogu o SKP (npr. „izboljšanje odziva kmetijstva EU na potrebe družbe po hrani in zdravju, vključno z zdravo, hranljivo in trajnostno hrano ter dobrobitjo živali“), shema EU za sadje, zelenjavo in mlečne izdelke v šolah itd. Vendar manjka usklajen pristop. Nove smernice EU za trajnostno prehrano bi zagotovile ta okvir skladnosti z več merili, da bi lahko države članice pripravile nacionalne smernice, kot je opisano v nadaljevanju.

5.   Smernice za trajnostno prehrano

5.1

Ker je zdaj na voljo več dokazov o učinku prehrane na zdravje, okolje in gospodarstvo, obstaja vse večje zanimanje za pripravo tako imenovanih smernic za trajnostno prehrano. Skoraj vse države imajo uradne smernice za prehrano, ki temeljijo na hranilni vrednosti ali živilih. Javnosti so med drugim znane kot nasveti za uživanje manj soli, več porcij sadja in zelenjave in določene količine rib. Glede na trdne dokaze o okoljskem učinku hrane se zdaj zdi smiselno v prehranske nasvete vključiti več meril, zato so pozivi k pripravi smernic za trajnostno prehrano vse pogostejši (20).

5.2

Države članice EU so že začele pripravljati različne oblike smernic za trajnostno prehrano (21). Nekatere so pripravili njihovi strokovni organi za zdravje in prehrano (22) (23), druge so bile pripravljene ob sodelovanju ministrstev in agencij (24), priprava tretjih pa je potekala pod vodstvom civilne družbe in industrije (25). Ta raznolikost je koristna za preizkušanje, vendar je zdaj treba zagotoviti jasen, skladen in skupen okvir, ki bo koristil potrošnikom na enotnem trgu. Ko se bodo smernice za trajnostno prehrano in z njimi povezani ukrepi začeli izvajati, bo treba zagotoviti njihovo učinkovito nadzorovanje.

5.3

Ustanoviti bi bilo treba strokovno skupino za pripravo vseevropskih smernic za trajnostno prehrano. Vanjo bi morali biti vključeni ustrezni strokovni in znanstveni organi s področja prehrane, javnega zdravja, živil, okolja in družbenih ved. Strokovna skupina bi v dveh letih oblikovala smernice, ki bi potrošnikom zagotavljale jasne nasvete o trajnostni prehrani, med drugim na podlagi raziskav in podatkov Skupnega raziskovalnega središča, raziskovalne strategije Hrana 2030 in Stalnega odbora za raziskave v kmetijstvu (SCAR). Te smernice bi bile državam članicam na voljo za uporabo na nacionalni ravni, na primer v zdravstvu in institucijah na področju javne politike, ter na ravni EU, kjer bi prispevale k razvoju jasnih in povezanih okvirov za verigo preskrbe s hrano. Smernice bi prispevale k doseganju širših ciljev EU, kot je podpora ciljem trajnostnega razvoja, Pariškemu sporazumu o podnebnih spremembah ter drugim zavezam in programom v zvezi s trajnostjo, kot je Hrana 2030 (26). Strokovna skupina bi morala zajemati ključne organe, kot so združenje evropskih društev za prehrano (FENS), IPES-Food, Evropska zveza za javno zdravje (EUPHA) in evropsko ekološko združenje, ter prispevke strokovnih in znanstvenih virov, kot je SCAR, ob podpori GD za kmetijstvo in razvoj podeželja, GD za okolje, GD za zdravje in varnost hrane, Evropske agencije za varnost hrane, Evropske agencije za okolje in odbora SCAR. EESO je pripravljen pomagati pri delu takšne skupine strokovnjakov s prispevki organizacij civilne družbe, zlasti prek svoje začasne študijske skupine za trajnostne prehranske sisteme.

6.   Sistemi za označevanje trajnostnih živil

6.1

Smernice za trajnostno prehrano bi morale biti tudi podlaga za izčrpnejše označevanje živil, ki bi bilo zlahka razumljivo in s katerim bi se izboljšala preglednost in zmanjšala uporaba nepotrebnih poceni surovin, ki niso zdrave ali trajnostne (npr. transmaščobne kisline, palmovo olje in pretirane količine sladkorja). Obsežnejše označevanje živil, vključno s sistemom označevanja kakovosti EU (ZGO, ZOP, ZTP), bi bilo za potrošnike koristno, saj bi zajelo tako okoljske in socialne kot zdravstvene in prehranske vidike.

6.2

Medtem ko se politike osredotočajo na prehranske in druge zdravstvene trditve, EESO ugotavlja, da se pojavlja vse več pomislekov v zvezi s pomanjkanjem informacij in izobraževanja za potrošnike o okoljskih in družbenih učinkih hrane. Potrošnikom bi olajšali izbiro z uvedbo jasnega sistema označevanja izvora, načina proizvodnje in hranilne vrednosti živil. Tudi sledljivost je zelo pomembna za proizvajalce in potrošnike, da se zagotovi varnost hrane (27). EESO zato ponovno poziva k razvoju novega pametnega sistema za označevanje trajnostnih živil, ki bi moral biti usklajen na ravni EU (28). Temeljiti bi moral tudi na novih postopkih za sledljivost in certificiranje, nadalje pa se bo izoblikoval v okviru prihodnjega dela začasne študijske skupine EESO za trajnostne prehranske sisteme. Spodbujati bi bilo treba tudi tehnologije, kot so mobilne aplikacije in zasloni za potrošnike v maloprodaji, ki bi zagotovili vse potrebne informacije in popolno sledljivost.

7.   Javna naročila

7.1

Javna naročila bi lokalnim oblastem omogočila postopno uporabo smernic za trajnostno prehrano v različnih javnih ustanovah, zlasti šolah in bolnišnicah. Proizvodnja, prodaja in poraba zdravih, lokalnih in sezonskih živil, ki zagotavljajo trajnost, bi prispevale k cilju 12.7 iz Agende 2030, tj. trajnostnim javnim naročilom. Pri javnih naročilih bi se morala prednost nameniti lokalnim proizvajalcem, kar bi spodbudilo zdravo prehrano in razvoj lokalnega gospodarstva.

7.2

Obstaja že več pobud za spodbujanje javnega naročanja trajnostne prehrane, kar kaže vse večje zanimanje ter vključenost civilne družbe in lokalnih oblasti v to vprašanje. ICLEI – Lokalne oblasti za trajnostni razvoj na primer zdaj promovirajo pobudo za spodbujanje obveznega in postopnega javnega naročanja trajnostne prehrane v vseh evropskih šolah in vrtcih, pri čemer je začetni cilj 20 % ekoloških živil do leta 2022.

7.3

EESO priznava sedanje delo Skupnega raziskovalnega središča Komisije v zvezi z revizijo meril za zelena javna naročila EU na področju živil in gostinskih storitev. Odbor poziva, naj se v zelena javna naročila vključijo izrecna in ambicioznejša merila glede trajnostne prehrane ter odpravijo regulativne ovire, zlasti kar zadeva pravila o konkurenci.

8.   Pravila o konkurenci

8.1

Pravila o konkurenci se včasih navajajo kot ovira za proizvodnjo in distribucijo trajnostne in zdrave hrane. S posvetovanji z GD za konkurenco (Komisija) bi bilo treba spodbuditi tako pojasnitev kot prilagoditev obstoječih pravil, da bi lahko v evropskih verigah preskrbe s hrano dosegli boljše pogoje in pospešili premik k večji trajnosti.

8.2

Člen 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) (29) prepoveduje sporazume med dvema ali več neodvisnimi tržnimi akterji, ki omejujejo konkurenco. Gre zlasti za sporazume, s katerimi se določajo cene. V skladu s členom 101(3) PDEU se določbe člena 101(1) ne uporabljajo, če sporazumi ustvarjajo objektivne ekonomske koristi, ki odtehtajo negativni učinek omejitve konkurence, če npr. „prispevajo k izboljšanju proizvodnje ali distribucije blaga […], pri čemer zagotavljajo potrošnikom pravičen delež doseženih koristi“ (30).

8.3

Priznane medpanožne organizacije lahko, če izpolnjujejo določene pogoje, uveljavljajo odstopanje od člena 101(1) PDEU. O svojih sporazumih lahko v skladu s členom 210 Uredbe (EU) št. 1308/2013 (uredba o skupni ureditvi trgov) obvestijo Komisijo in če ta v dveh mesecih po prejemu vseh zahtevanih podatkov ne ugotovi neskladnosti s pravili Unije, se določbe člena 101(1) PDEU zanje ne uporabljajo. Sporazumi ne smejo pomeniti določanja cen ali kvot ali povzročati delitve trgov ali drugačno izkrivljanje konkurence. Če medpanožne organizacije izkoristijo možnosti, ki jim jih ponuja uredba o skupni ureditvi trgov, bi lahko dosegle sporazume, s katerimi bi se zvišali standardi trajnosti.

9.   Obveščanje in ozaveščanje

9.1

EESO ponovno poudarja svoj predlog o začetku izvajanja vseevropske kampanje za obveščanje in ozaveščanje o vrednosti hrane. To bo nujno za zagotovitev dolgoročnih sprememb vedenja potrošnikov (31).

9.2

Potrebne so tudi večje naložbe v izobraževanje o prehrani v šolah in poklicnem usposabljanju.

9.3

EESO ponovno poziva k vseevropskim vizualnim oglaševalskim akcijam za bolj zdravo hrano (32), ki bi navdih črpale pri pozitivnih družbenih oglaševalskih akcijah na nekaterih televizijskih programih, namenjenih otrokom, kot je na primer spodbujanje bolj uravnotežene prehrane. Učinkoviteje bi bilo treba nadzorovati oglaševanje živil, bogatih z nasičenimi maščobami, transmaščobnimi kislinami, sladkorjem in/ali soljo, namenjeno otrokom, in to ne samo po televiziji v času, ko jo otroci najbolj gledajo, ampak tudi prek družbenih medijev in drugih oblik trženja, ki vplivajo na želje otrok po hrani (33) (34).

V Bruslju, 20. februarja 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER


(1)  http://www.interacademies.org/48945/Global-food-systems-are-failing-humanity-and-speeding-up-climate-change.

(2)  https://www.c40.org/.

(3)  COM(2017) 713 final.

(4)  UL C 129, 11.4.2018, str. 18.

(5)  Poročilo State of Food Insecurity in the world (SOFI) (Stanje neustrezne prehranske varnosti na svetu) za leto 2018, http://www.fao.org/state-of-food-security-nutrition/en/.

(6)  HLPE, 2017. Prehranski in živilski sistemi.

(7)  http://www.ipcc.ch/news_and_events/pr_181008_P48_spm.shtml.

(8)  Mnenje OR: Lokalne in regionalne spodbude za zdravo in trajnostno prehrano.

(9)  http://www.milanurbanfoodpolicypact.org/.

(10)  Evropska komisija (2018), Resne in kronične bolezni, https://ec.europa.eu/health/non_communicable_diseases/overview_sl.

(11)  Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (2017), Summary of the latest data on antibiotic resistance in the European Union (Povzetek najnovejših podatkov o odpornosti proti antibiotikom v Evropski uniji), https://ecdc.europa.eu/sites/portal/files/documents/EAAD%20EARS-Net%20summary.pdf.

(12)  Evropska komisija (2015), Geografske označbe in tradicionalne posebnosti: http://ec.europa.eu/agriculture/quality/schemes/index_en.htm.

(13)  Berners-Lee, M. in drugi (2018), Current global food production is sufficient to meet human nutritional needs in 2050 provided there is radical societal adaptation (Sedanja svetovna proizvodnja hrane je zadostna za zadovoljitev prehranskih potreb ljudi leta 2050 ob radikalni prilagoditvi družbe), Elementa, 6, 1, 52: http://doi.org/10.1525/elementa.310.

(14)  Ritchie, Reay in Higgins (2017), Beyond Calories: A Holistic Assessment of the Global Food System (Več kot kalorije: celostna ocena svetovnega prehranskega sistema), Frontiers in Sustainable Food Systems, 2, 57, doi: 10.3389/fsufs.2018.00057.

(15)  Glej poročila, kot npr. WRI (2018), Creating a Sustainable Future (Ustvariti trajnostno prihodnost), https://www.wri.org/publication/creating-sustainable-food-future, in poročilo komisije EAT-Lancet Healthy Diets from Sustainable Food Systems (Zdravi načini prehranjevanja iz trajnostnih prehranskih sistemov) (2019), Food in the Anthropocene https://eatforum.org/initiatives/eat-lancet/.

(16)  FDE (2018), Letno poročilo 2018, https://www.fooddrinkeurope.eu/uploads/publications_documents/FoodDrinkEurope_Annual_Report_INTERACTIVE.pdf.

(17)  Sustainable Food Trust (2017), The Hidden Cost of Food (Skriti stroški prehrane), Bristol,

http://sustainablefoodtrust.org/wp-content/uploads/2013/04/HCOF-Report-online-version.pdf.

(18)  UNEP (2017), TEEB for Agriculture and Food Interim Report (Vmesno poročilo TEEB za kmetijstvo in hrano), Nairobi: Program OZN za okolje, http://teebweb.org/agrifood/home/teeb-for-agriculture-food-interim-report/.

(19)  UL C 129, 11.4.2018, str. 18.

(20)  Gonzalez-Fischer C, T Garnett (2016), Plates, pyramids, planet: Developments in national healthy and sustainable dietary guidelines: a state of play assessment (Krožniki, piramide, planet: razvoj na področju nacionalnih smernic za zdravo in trajnostno prehrano – ocena stanja), Rim in Oxford, FAO in Food Climate Research Network.

(21)  Glej pregled v Lang, T., Mason, P. (2017), Sustainable diet policy development: implications of multi-criteria and other approaches (Oblikovanje politike trajnostne prehrane: učinki pristopa na podlagi več meril in drugih pristopov), 2008–2017, Proceedings of the Nutrition Society, doi: 10.1017/S0029665117004074.

(22)  Nizozemski svet za zdravje (2011), Guidelines for a Healthy Diet: the Ecological Perspective (Smernice za zdravo prehrano: ekološki vidik), pogodba št.: publikacija št. 2011/08E, Haag, Nizozemski svet za zdravje.

(23)  Voedingscentrum (2016), Netherland Nutrition Centre guidelines: Wheel of Five (Smernice nizozemskega prehranskega centra: pet na dan) (priloga 13 o trajnostnih vprašanjih), Haag, Voedingscentrum.

(24)  Nacionalna uprava za prehrano, agencija za okolje (2008), Environmentally Effective Food Choices: Proposal notified to the EU (Okoljsko učinkovita izbira prehrane: predlog, predložen EU), Stockholm, Nacionalna uprava za prehrano.

(25)  Nemški svet za trajnostni razvoj (RNE) (2014), The Sustainable Shopping Basket – A Guide to Better Shopping (Trajnostna nakupovalna košarica – vodič za boljše nakupovanje), Berlin, Rat für Nachhaltige Entwicklung: https://www.nachhaltigkeitsrat.de/en/projects/the-sustainable-shopping-basket.

(26)  http://ec.europa.eu/research/bioeconomy/index.cfm?pg=policy&lib=food2030.

(27)  UL C 303, 19.8.2016, str. 64.

(28)  UL C 129, 11.4.2018, str. 18.

(29)  UL C 326, 26.10.2012, str. 1.

(30)  COM(2018) 706 final, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/\?uri=CELEX:52018DC0706&rid=1.

(31)  Evropska komisija (2015), Geografske označbe in tradicionalne posebnosti: http://ec.europa.eu/agriculture/quality/schemes/index_en.htm.

(32)  UL C 303, 19.8.2016, str. 64.

(33)  SZO – Evropa (2018), Policies to limit marketing of unhealthy foods to children (Politike za omejevanje trženja nezdrave hrane otrokom), København, SZO – Evropa, http://www.euro.who.int/en/health-topics/disease-prevention/nutrition/news/news/2018/10/policies-to-limit-marketing-of-unhealthy-foods-to-children-fall-short-of-protecting-their-health-and-rights.

(34)  Food Active & Children’s Food Campaign (2018), Junk Food Marketing to Children: a study of parents‘ perceptions (Trženje slabe hrane otrokom: raziskava dojemanja staršev), London, http://www.foodactive.org.uk/wp-content/uploads/2018/06/Junk-Food-Marketing-to-Children-a-study-of-parents-perceptions.pdf.


Top