Accept Refuse

EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52009AE0050

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu svetu Evropski načrt za oživitev gospodarstva

OJ C 182, 4.8.2009, p. 71–74 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

4.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 182/71


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu svetu Evropski načrt za oživitev gospodarstva

COM(2008) 800 konč.

(2009/C 182/15)

Glavni poročevalec: g. DELAPINA

Evropska komisija je 26. novembra 2008 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Evropski načrt za oživitev gospodarstva

COM(2008) 800 konč.

Predsedstvo Odbora je strokovno skupino za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo 2. decembra 2008 zadolžilo za pripravo dela Odbora na tem področju.

Zaradi nujnosti zadeve je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 450. plenarnem zasedanju 14. in 15. januarja 2009 (seja z dne 15. januarja) imenoval za glavnega poročevalca g. DELAPINA ter mnenje sprejel s 179 glasovi za, 1 glasom proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek in sklepi

1.1   Mednarodna skupnost je s programom za stabilizacijo finančnega sektorja v vseh njegovih mednarodnih oblikah poslala jasno sporočilo: gospodarska politika odločno prevzema odgovornost za stabilnost svetovnega gospodarstva. Evropska unija na drugi strani s svojim evropskim načrtom za oživitev gospodarstva izkazuje trdno odločenost, da se spopade s krizo z vsemi razpoložljivimi sredstvi.

1.2   Psihološki učinek načrta je enako pomemben kot učinek vloženih finančnih sredstev. Vsi ti znaki pripravljenosti za spopad s krizo s pomočjo gospodarske politike bi morali veliko prispevati k stabilizaciji zaupanja potrošnikov in vlagateljev. Ob tem pa bi morali vsi akterji, zlasti Evropska komisija in države članice, te znake pospremiti s hitrimi dejanji, da bi preprečili uresničitev črnogledih pričakovanj.

1.3   Koraki v smeri oživitve realnega gospodarstva bodo dosegli zaželene učinke samo ob ponovni vzpostavitvi popolnega delovanja finančnega sektorja. Za dosego tega cilja sta poleg različnih svežnjev ukrepov za reševanje finančne krize potrebna tudi prestrukturiranje in nova ureditev finančnih trgov na vseh ravneh, ki bosta okrepila zaupanje.

1.4   Evropska gospodarska politika je spoznala potrebo, da mora svojo dosedanjo usmerjenost na spodbujanje ponudbe dopolniti s spodbujanjem aktivne anticiklične makroekonomske politike. EESO pozdravlja tudi spoznanje, da je treba bolje zaščititi najšibkejše pripadnike družbe in zagotoviti učinkovitejše usklajevanje gospodarske politike. Vendar se zdi, da je obseg načrta EU za oživitev gospodarstva razmeroma skromen v primerjavi s podobnimi svežnji ukrepov drugod po svetu.

1.5   Odbor meni, da je izjemno pomembno, da programi javnih naložb in finančne spodbude, namenjeni oživitvi gospodarstva, prispevajo svoj delež tudi k prehodu na gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljikovega dioksida, ki ga potrebujemo v prihodnosti. Zato bi morale Komisija in države članice svoje načrte za oživitev gospodarstva oblikovati skladno s tem.

2.   Od krize trga drugorazrednih hipotekarnih posojil do svetovne recesije

2.1   Vzroki za trenutno finančno in gospodarsko krizo so večplastni. Predsedniki držav in vlad skupine G-20 so v svoji izjavi na srečanju na vrhu 15. novembra 2008 navedli naslednje: denarna politika in politika menjalnih tečajev, ki sta povzročili presežno likvidnost, pomanjkljiva ali neustrezna ureditev nekaterih področij ali akterjev, pehanje za nerealno visokimi dobički, ki sta ga spremljala neustrezno vrednotenje ali nepoznavanje tveganj s strani tržnih akterjev ter nadzornih in regulativnih organov, preveliki učinki finančnega vzvoda, neustrezno usklajevanje makroekomomskih politik ter neustrezne strukturne reforme. Iz tega razvoja dogodkov je postala razvidna jasna potreba po reviziji predpisov za akterje, proizvode in trge.

2.2   V ZDA se je zaradi ustavitve rasti cen nepremičnin sredi leta 2007 zrušil piramidni sistem hipotekarnih posojil. Na pregretem trgu nepremičnin z nerealno optimističnimi pričakovanji so posojilojemalci z nizko kreditno boniteto prejemali posojila, ki so jih banke nato spremenile v vrednostne papirje in prodajale naprej. Nastali so novi, izredno špekulativni in nepregledni finančni produkti, ki niso bili podvrženi nikakršnemu nadzoru ali regulaciji. Veliko tržnih udeležencev se ni zavedalo tveganja, ki so ga prinesli ti novi produkti.

2.3   Pok nepremičninskega mehurčka v ZDA je povzročil krizo skladov tveganega kapitala (skladov hedge), investicijskih in komercialnih bank ter zavarovalnih podjetij. Listinjenje tveganj je zatreslo temelje svetovnega finančnega sektorja in poglobilo krizo. Negotovost in pomanjkanje zaupanja med finančnimi institucijami sta ustavila medbančno posojanje tudi med zdravimi institucijami in ohromila medbančni trg.

2.4   Prek različnih kanalov so se učinki krize finančnega trga na koncu prelili tudi v realno gospodarstvo. Posledice so zlom kreditnega trga, visoki stroški financiranja, negativni učinki padajočih cen delnic na premoženje, krčenje izvoznih trgov, izguba zaupanja ter zmanjšanje in potencialni odpis knjigovodske vrednosti sredstev v bilancah. Zdaj je jasno, da se je na začetku leta 2009 celotna OECD znašla v recesiji, za katero niti strokovnjaki ne morejo vedeti, kako dolga in globoka bo.

3.   Najnujnejši izzivi

3.1   Prvi korak je bil ustaviti verižno reakcijo na finančnih trgih. Centralne banke, zlasti ECB, so preskrbele trge z likvidnostjo, da zagotovijo njihovo nadaljnje delovanje. Na nacionalni in mednarodni ravni so bili pripravljeni številni reševalni svežnji, ki vsebujejo ukrepe, kot so dokapitalizacija, dodatne naložbe ali celo nacionalizacija prizadetih finančnih institucij, državna jamstva, izboljšano varstvo bančnih vlog za prihranke itd. Ti ukrepi so do neke mere bankam pomagali, da normalno poslujejo naprej.

3.2   Drugi pomemben korak je krepitev realnega gospodarstva. Povrniti je treba zaupanje potrošnikov in vlagateljev. To zahteva ukrepe za spodbujanje domačega povpraševanja in stabilizacijo trgov dela. Podporo potrebujejo zlasti skupine posameznikov z nižjimi dohodki, ne samo zato, ker so te ljudi učinki krize najbolj prizadeli, ampak ker imajo tudi največji vpliv na domače povpraševanje.

3.3   Poleg tega so potrebni ukrepi za ublažitev posledic na podjetniški sektor. S svojo proizvodnjo, naložbami, izvozom ter raziskovalnimi in razvojnimi dejavnostmi ima ta sektor ključno vlogo pri oživljanju gospodarstva ter veliko prispeva k ustvarjanju novih delovnih mest in spodbujanju domačega povpraševanja. Poleg cikličnih vidikov pa ne smemo pozabiti tudi vprašanja vzdržnosti in strukturnih vidikov.

3.4   Nadalje so potrebni prestrukturiranje mednarodnega finančnega sektorja in učinkovitejše spremembe ureditve finančnih trgov. Spremeniti je treba tudi pravila, ki veljajo za nadzorne organe, bonitetne agencije in računovodske izkaze podjetij ter način njihovega usklajevanja, da bi se v prihodnje izognili krizam, kot je današnja.

4.   Vloga evropske gospodarske politike

4.1   Kljub temu, da kriza izvira iz ZDA, je za seboj potegnila tudi evropsko gospodarstvo zaradi njegove vpetosti v svetovne gospodarske tokove. Euro se je pri tem izkazal kot sidro stabilnosti. Brez skupne valute bi bile posledice krize na nacionalna gospodarstva precej hujše. Mednarodna kriza zahteva mednarodni odziv. Evropska gospodarska politika je pred velikansko nalogo. Izzivi, opisani v točki 3 tega mnenja, zahtevajo hitre, odločne, obsežne, ciljno usmerjene, usklajene in proaktivne ukrepe, čeprav bodo številni med njimi zgolj začasni.

4.2   Pri tem bi se veljalo učiti iz izkušenj v preteklosti. Ko so na začetku stoletja po poku informacijsko-tehnološkega mehurčka in terorističnih napadih v ZDA vse pomembne regije v svetu doživele hud upad gospodarske dejavnosti, je bila Evropa edina, ki se ni odločila za aktivno davčno in denarno politiko v kombinaciji z ukrepi za spodbujanje ponudbe. Tudi zaradi tega so bila potrebna štiri leta za izhod iz krize, pri čemer se veliko evropskih držav danes še vedno sooča s šibkim domačim povpraševanjem, kar je izjemno povečalo njihovo ranljivost za usihajoče mednarodno povpraševanje.

4.3   Organi, pristojni za oblikovanje gospodarske politike, so se prepozno začeli zavedati resnosti sedanje krize. Finančni in gospodarski ministri so bili septembra na zasedanju Sveta Ecofin še vedno skeptični glede potrebe po načrtu za oživitev gospodarstva. Čeprav se je gospodarstvo območja eura v drugem četrtletju leta 2008 že krčilo, je ECB poleti nepričakovano zvišala temeljne obrestne mere. Poleg tega je neenotnost predsednikov vlad na vrhu v Parizu, ki je bil posvečen finančni krizi, hitro razblinila upanje, da je možno hitro, usklajeno delovanje. Enostranski nacionalni ukrepi za izboljšanje zaščite vlog varčevalcev niso pustili vtisa, da EU deluje usklajeno. Iz tega je razvidno, da samo ukrepanje ne zadošča. Potrebno je tudi boljše usklajevanje načrtov in svežnjev ukrepov, predvsem na nacionalni ravni.

5.   Evropski načrt Evropske komisije za oživitev gospodarstva

5.1   Zato je toliko bolj razveseljivo, da je Evropska komisija jasno in nedvoumno izrazila svojo zavzetost za odločno in usklajeno delovanje. Komisija želi s svojo strategijo obravnavanja finančne krize reševati težave širšega gospodarstva in umestiti Evropo kot ključnega igralca v okviru svetovnega odzivanja na finančno krizo. Predsedniki držav in vlad so Komisijo tudi zaprosili, da pripravi predloge za usklajeno ukrepanje, ki jih bodo obravnavali na svojem decembrskem srečanju. Ti predlogi so bili podani konec novembra v obliki Evropskega načrta za oživitev gospodarstva, katerega namen je zagotoviti pravočasno, začasno, ciljno usmerjeno in usklajeno delovanje. Evropski svet 11. in 12. decembra 2008 v Bruslju je v skladu s tem sprejel ustrezen načrt.

5.2   Konkretno je predlagana davčna spodbuda v višini 1,5 % BDP EU, kar znaša 200 milijard EUR v obdobju 2009–2010. 170 milijard bodo prispevale države članice, 30 milijard pa bo zagotovljenih iz proračuna EU in EIB.

5.3   Poleg krepitve udeležbe EIB, zlasti v zvezi z MSP, je treba poenostaviti in pospešiti postopke za hitro uporabo sredstev iz strukturnega in kohezijskega sklada ter sklada za razvoj podeželja. Evropski socialni sklad bo financiral ukrepe za spodbujanje zaposlovanja, zlasti ekonomsko najšibkejših skupin prebivalstva, treba pa je povečati učinkovitost evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji. Pogoji za odobritev državne pomoči bodo tudi olajšani, hkrati pa bodo sprejeti ukrepi za pospešitev postopkov javnega naročanja.

5.4   Ukrepi, ki jih sprejmejo države članice, se bodo izvajali v okviru prilagojenega pakta za rast in stabilnost, s čimer bo izkoriščena večja prožnost, ki jo ponuja pakt, v kombinaciji z učinkom samodejnih stabilizatorjev, ki spodbujajo povpraševanje z javno porabo in/ali davčnimi olajšavami, v zvezi s katerimi predlog Komisije navaja več konkretnih primerov. Ti denimo zajemajo začasno zvišane transferje brezposelnim ali gospodinjstvom z nizkimi dohodki, javna vlaganja v infrastrukturo in izobraževanje, podporo MSP (kot so posojila ali kapitalska udeležba), ukrepe za boj proti podnebnim spremembam, nižje davke in socialnovarstvene prispevke za delodajalce in delojemalce ter začasno znižanje standardne stopnje DDV. Ti ukrepi bodo začasni, saj je treba zagotoviti, da načrt oživitve gospodarstva ne ogrozi srednje- in dolgoročne vzdržnosti javnih financ.

5.5   Ukrepi držav članic morajo biti usklajeni, saj imajo različne države članice različna izhodišča in manevrski prostor za delovanje. Ukrepi morajo biti začasni, ker bo treba pozneje ponovno vzpostaviti srednjeročne proračunske cilje. Ukrepe je treba podpreti s strukturnimi reformami, katerih cilj mora biti boljše delovanje trgov in večja konkurenčnost.

5.6   Načrt za oživitev gospodarstva je treba tesno uskladiti s prednostnimi nalogami lizbonske strategije za rast in delovna mesta (posamezniki, gospodarstvo, infrastruktura in energija, raziskave in inovacije). Evropska komisija je sprejela sveženj ukrepov za izvajanje načrta za oživitev gospodarstva in spodbujanje lizbonske strategije za rast in delovna mesta. Poglavja po posameznih državah, v katerih je ovrednoten napredek držav članic pri izvajanju lizbonske strategije, bodo sprejeta v novem letu (1). Načrt za oživitev gospodarstva zajema široko paleto ukrepov, pri čemer lahko posamezne vlade izberejo tiste, ki se jim zdijo najustreznejši.

5.7   Še ena pomembna sestavina načrta za oživitev gospodarstva je „zeleno“ gospodarstvo, tj. inteligentni proizvodi za gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika. To vključuje naložbe v energetsko učinkovitost, okolje in varstvo podnebja. Ukrepi v podporo sektorjem, ki jih je kriza še posebej prizadela, kot sta proizvodnja motornih vozil in gradbeništvo, bodo tudi povezani z okoljskimi cilji in cilji na področju varčevanja energije.

5.8   Načrt na koncu poudarja tudi potrebo po usklajenem pristopu vseh akterjev na svetovnem prizorišču, ki bo vključeval hitro se razvijajoče države, pri skupnih prizadevanjih za vrnitev gospodarske rasti.

6.   Prva ocena EESO

6.1   Ocena kakovosti

6.1.1   Dokument Komisije v ustrezni obliki ugotavlja obstoječe izzive, potrebe in zahteve za ukrepanje. Evropa mora ukrepati hitro, samozavestno, ambiciozno in ciljno usmerjeno. Evropa se mora zavedati pomena svoje vloge in z vsemi svojimi močmi podpreti mednarodna prizadevanja.

6.1.2   Treba je okrepiti zaupanje in povpraševanje, s ciljem ustaviti upad gospodarske dejavnosti. Zlasti odločno se je treba lotiti odpravljanja negativnih posledic krize na trg dela in na najšibkejše pripadnike družbe. Obstoječa paleta makroekonomskih ukrepov ne ponuja ustreznega odziva na probleme, s katerimi se soočamo, saj zanemarja pomen domačega povpraševanja za gospodarske tokove. Komisija je spoznala, četudi z nekaj zamude, da je treba poleg ukrepov na strani ponudbe za spodbujanje konkurenčnosti dati dejavno vlogo pri krepitvi povpraševanja davčni in denarni politiki, za kar si EESO že leta prizadeva. Komisija in države članice so končno spoznale, da je treba sprejeti ukrepe ekspanzivne davčne politike, saj je učinkovitost ukrepov denarne politike v sedanjih razmerah izredno omejena.

6.1.3   V zvezi s tem je zlasti zanimivo sklicevanje Komisije na prožnost pakta za stabilnost in rast, ki je bila okrepljena z reformo iz leta 2005. V sedanjih razmerah se je treba zateči k tej prožnosti. Glede na trenutno neobičajno kombinacijo finančne krize in recesije je smiselno državam dovoliti začasno prekoračitev praga 3-odstotnega proračunskega primanjkljaja.

6.1.4   EESO pozdravlja poudarek, ki ga Komisija daje pozitivni vlogi, ki jo bo imela ECB pri podpiranju realnega gospodarstva. Komisija se sklicuje na pomemben prispevek ECB k stabilizaciji trgov z izdajanjem posojil bankam, njen prispevek k likvidnosti in njeno odpiranje manevrskega prostora za znižanje obrestnih mer.

6.1.5   Jasno je, da bo treba po rešitvi krize in ponovnem gospodarskem zagonu zopet določiti srednjeročne cilje davčne politike, da se izognemo spodkopavanju vzdržnosti javnih financ. Takrat bi morali biti pozorni, da ne bi ponovno obremenili trga dela in da bi se izognili nesprejemljivim omejitvam porabe. Že zdaj bi bilo treba začeti razvijati pristope, ki bodo omogočili ustvarjanje novih virov prihodkov. Predvsem bomo morali biti pozorni, da vračanje obsega javne porabe na predkrizno raven ne postane cilj sam po sebi. Ob starajočem se prebivalstvu in visokih socialnih standardih, kakršne zagotavlja evropski socialni model, visoka javna poraba ni nujno slaba stvar. Navsezadnje je javna poraba držav, ki žanjejo pohvale na račun svojih uspešnih strategij za zagotavljanje prožne varnosti, višja od povprečne.

6.1.6   Nujno je, da nacionalni ukrepi ne le dopolnjujejo evropske, ampak tudi, da so usklajeni. Na ta način bo prišlo do verižnih čezmejnih učinkov, hkrati pa se bomo izognili problemu „priskledništva“. Države, ki se ne bi udeležile načrta za oživitev gospodarstva, bi lahko razvodenele učinke ukrepov. Države, ki ne bodo sprejele ukrepov za stabilizacijo gospodarstva, pa tvegajo javno obsojanje zaradi primanjkljajev. Zlasti veliko odgovornost nosijo države članice, ki imajo zaradi svoje velikosti velik vpliv in razmeroma velik prostor za proračunske manevre.

6.1.7   Pozitivna lastnost dokumenta je dejstvo, da pri spodbujanju rasti niso bili spregledani okoljski cilji, cilji povezani s podnebnimi spremembami, in energetski cilji, pri čemer dokument ni omejen samo na visoko razvite industrializirane države. Z vidika svetovnega gospodarstva je pomembno tudi nasprotovanje neutemeljenim protekcionističnim ukrepom.

6.2   Kvantitativna ocena

6.2.1   EESO se želi v tem mnenju omejiti na splošno makroekonomsko oceno. Vendar bo svoje delo nadaljeval in v ločenem mnenju podrobno pregledal in ovrednotil predloge in sklepe. V okviru tega pregleda bo treba obravnavati potrebne spremembe zakona o subvencijah, kakor tudi spremembe pravil sklada za prilagoditev globalizaciji. Nekatere ukrepe iz obsežne „škatle z orodji“ Komisije bo treba kritično ovrednotiti. Ti vključujejo nekoliko sporno znižanje socialnih prispevkov in DDV na delovno intenzivne storitve. Hkrati bi bilo treba oceniti tudi združljivost subvencij in podpornih ukrepov s pravili konkurence.

6.2.2   Glede na to, da bodo načrt za oživitev gospodarstva spremljale strukturne reforme, je treba zagotoviti, da te ne bodo v nasprotju s ciljem spodbujanja povpraševanja. Strukturne reforme bi namreč morale biti oblikovane tako, da bodo socialno sprejemljive ter da bodo spodbujale rast in ustvarjanje novih delovnih mest.

6.2.3   Naslednja kritika je uperjena v dejstvo, da se znesek 200 milijard EUR v dveh letih zdi veliko večji, kot je v resnici. Ta znesek vsebuje bolj malo „svežega denarja“. Pri sredstvih iz proračuna EU in Evropske investicijske banke gre delno za prenos že načrtovanih plačil. Pri nacionalnih sredstvih v številnih primerih ne gre za nove, dodatne pobude, temveč za skupino ukrepov, ki so jih nacionalne vlade načrtovale ali celo že sprejele tudi brez povezave z načrtom EU za oživitev gospodarstva.

7.   Nova ureditev finančnih trgov

7.1   Dve zaporedni hudi krizi v razmeroma kratkem času sta zadosten razlog za uvedbo novega sistema regulacije finančnih trgov, njihovih transakcij, produktov, udeležencev, nadzora, bonitetnih agencij itd., tako v EU kot tudi zlasti na svetovni ravni. Nova ureditev je nujna, da se čim prej povrne zaupanje v finančne institucije, zaupanje med institucijami ter zaupanje vlagateljev in potrošnikov. Reforma finančnih trgov in hitra ponovna vzpostavitev njihovega učinkovitega poslovanja sta ključni, da ti trgi začnejo vnovič izpolnjevati svojo nalogo podpiranja realnega gospodarstva in zagotovijo uspeh ukrepov za oživitev gospodarstva.

7.2   Evropa je nekritično sprejemala številne pristope, ki so nastali v ZDA, od tako imenovanih finančnih inovacij, prek financiranja pokojninskih sistemov in do pravil o računovodskih izkazih podjetij, kar je privedlo do današnjih vsem dobro znanih škodljivih posledic. V prihodnosti bi morali spet dati večji pomen evropskim načinom poslovanja, evropskim prednostim, izkušnjam in tradicijam, ki bi morali vključevati posebne oblike poslovnih organizacij, kot so zadruge. Pri tem je treba bolje izkoristiti kritično maso območja eura, ki je s širitvami dodatno zraslo. Srečanje na vrhu skupine G-20 v Washingtonu je dalo nekaj obetavnih znakov, pri čemer je treba dosežke vrha nadalje razvijati in jih poskusiti nadgraditi na prihodnjem srečanju na vrhu, ki bo v Londonu 2. aprila 2009.

7.3   Potrebna nova ureditev in nov sistem regulacije finančnih trgov v načrtu Komisije za oživitev gospodarstva nista obravnavana. EESO upa, da razlog za to lahko pripišemo temu, da Komisija namerava julija 2009 sprejeti pobudo o nadzoru finančnih trgov EU. Pri preoblikovanju pravil bi bilo treba upoštevati strokovne študije, ki kažejo, da gredo špekulativni trgi sistematično v obe skrajnosti, pri čemer v ljudeh pogosto prevlada čredni nagon, navsezadnje tudi zaradi trgovanja in sistemov, ki temeljijo na računalniških modelih in jih uporabljajo veliki tržni udeleženci. EESO si pridržuje pravico, da svoje pripombe in predloge na to temo objavlja tudi v prihodnje in v zvezi s tem opozarja na konferenco, ki jo bo gostil v Bruslju 22. in 23. januarja 2009, na temo „Rien ne va plus“? Možnosti obnove evropskega socialnega tržnega gospodarstva po propadu „igralniškega kapitalizma“.

V Bruslju, 15. januarja 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  Za podrobnosti o svežnju ukrepov glej sporočilo za javnost o sklepih Komisije o lizbonski strategiji za rast in delovna mesta (IP/08/1987) (op. prev.: ni na voljo v slovenščini).


Top