Accept Refuse

EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52004AE1445

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o „Pogodbi o ustavi za Evropo“

OJ C 120, 20.5.2005, p. 123–128 (ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, NL, PL, PT, SK, SL, FI, SV)

20.5.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/123


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o „Pogodbi o ustavi za Evropo“

(2005/C 120/23)

Evropski parlament je 29. septembra 2004 sklenil, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti zaprosi Evropski ekonomsko-socialni odbor za mnenje o: „Pogodbi o ustavi za Evropo“.

Glede na nujnost del, je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 411. plenarnem zasedanju dne 15. in 16. septembra 2004 sklenil, da imenuje gospoda MALOSSA za glavnega poročevalca. Na 412. plenarnem zasedanju 27. in 28. oktobra 2004 (seja 28. oktobra 2004) je sprejel naslednje mnenje z 166 glasovi za, 4 glasovi proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1.   UVOD

1.1

V mnenju z dne 24. septembra 2003 (1) je Evropski ekonomsko-socialni odbor podprl osnutek ustavne pogodbe. Poudaril je, da bo po sporazumu, za katerega upa, da bo dosežen med državami članicami, ključna naloga pridobiti podporo državljanov in civilne družbe držav članic Unije.

1.2

Ta stopnja je sedaj dosežena, saj po vseh državah Unije že potekajo razprave o ratifikaciji pogodbe, ne glede na izbrani način ratifikacije - v parlamentu ali z referendumom.

1.3

V tem trenutku, ki je odločilnega pomena za prihodnost evropske integracije, je treba vse državljanke in državljane pozvati k preseganju osebnih, sektorskih, poklicnih, lokalnih ali nacionalnih interesov: pogodbo je treba preučiti z vidika njenega globalnega političnega pomena znotraj procesa, ki so ga pred več kot petdesetimi leti sprožili ustanovitelji Evropskih skupnosti.

1.4

EESO v teh okoliščinah pozdravlja pobudo komisije za ustavne zadeve Evropskega parlamenta, da zaprosi Odbor za mnenje o ustavni pogodbi. Zato bo v celoti izkoristil možnost, ki mu je s tem ponujena, da:

organizirani civilni družbi Unije posreduje jasna sporočila o vsebini in pomenu ustavne pogodbe;

oblikuje priporočila glede strategije obveščanja o ustavni pogodbi, ki bo pripomogla k mobilizaciji civilne družbe.

2.   JASNA SPOROČILA

2.1   Metoda Konvencije – korak naprej pri demokratizaciji procesa izgradnje Evrope

2.1.1

Način priprave ustavne pogodbe je že sam po sebi dosežek, ki si zasluži, da ga pri državljanih posebej izpostavimo: gre za Konvencijo, ki so jo po večini sestavljali člani nacionalnih in evropskega parlamenta. Prizadevanja za vključitev organizirane civilne družbe preko javnih razprav, posvetovanj ter udeležbe opazovalcev, ki so jih izbrali socialni partnerji in EESO, so pomenila velik korak naprej tudi glede na ustavne prakse večine držav članic. EESO je v mnenju z dne 24. septembra 2003 (2) podal predloge za nadaljnjo krepitev procesa vključevanja civilne družbe v prihodnosti.

2.1.2

Kljub nekaterim odmikom medvladna konferenca ni izkrivila besedila, ki ga je predlagala Konvencija. Ustavna pogodba temelji na soglasju med vsemi političnimi skupinami in je sad resnične demokratične razprave.

2.1.3

Četudi zaradi mešane narave Evropske unije, ki je unija držav in narodov, Konvencija ni imela ustavodajnih pristojnosti, je vendarle pomenila prelomnico v dosedanji praksi, ki je povsem zanemarjala zastopanje parlamentov in udeležbo civilne družbe.

2.1.4

Opustitev ustavne pogodbe bi pomenila neuspeh uporabljene metode. Zato se je pomembno zavzeti, da se ta metoda ohrani (kar predvideva tudi sama ustavna pogodba).

2.1.5

Zato EESO, ki je sodeloval pri delu Konvencije, podpira legitimnost te pogodbe in poziva vse člane Konvencije in opazovalce, ki so se podpisali pod besedilo, da storijo enako.

2.2   Ustava pomeni „revolucijo“ v zgodovini evropske izgradnje

2.2.1

Ustava ponuja nov okvir delovanja Unije. Zajema tri glavne dele, med katerimi sta prva dva popolni novosti: prvi del opredeljuje načela in vrednote, na katerih temelji Unija, drugi del pa temeljne pravice državljanov. Tretji del povzema in posodablja politike Skupnosti, ki so zajete že v prejšnjih pogodbah.

2.2.2

Ustava omogoča nadomestiti obstoječe pogodbe z enotnim in celotnim besedilom, da bi delovanje EU postalo za vse bolj razumljivo in dostopnejše.

2.2.3

Ustava ne nadomešča nacionalnih ustav ampak obstaja skupaj z njimi. Nanašala se bo na celotno ozemlje Evropske unije.

2.2.4

Četudi njena vsebina ni povsem „revolucionarna“, pogodba že s svojo ustavno naravo odpira novo poglavje v kolektivni zavesti evropskih narodov o skupnih ambicijah in skupni usodi. Naloga EESO je med ljudmi širiti zavest o tem koraku naprej v izgradnji Evrope.

2.3   Bolj demokratična Unija, ki priznava, da so interesi državljanov bistvenega pomena za izgradnjo Evrope (Prvi del pogodbe)

2.3.1

Cilj ustavne pogodbe je jasen: vzpostaviti politično Unijo v imenu državljanov in držav Evrope.

2.3.2

Osrednja ambicija Unije je izpolniti temeljna pričakovanja evropskih državljanov. Polna zaposlenost, visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo in visoka raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja so cilji Unije, ki so jasno navedeni. Unija se prav tako zavzema za spodbujanje „ekonomske, socialne in ozemeljske kohezije ter solidarnosti med državami članicami“ ter za to, da bi bila za državljane „prostor svobode, varnosti in pravice“.

2.3.3

Demokratična legitimnost procesa odločanja se je znatno izboljšala:

2.3.3.1

Pristojnosti Evropskega parlamenta kot so-zakonodajalca so se povečale. Takšen razvoj bo lahko prispeval k temu, da bodo državljani bolje razumeli pomen te institucije.

2.3.3.2

Nova vloga, ki so jo dobili nacionalni parlamenti, omogoča izogniti se morebitni odvečni zakonodaji na evropski ravni. Komisija mora nacionalne parlamente obveščati o vsaki novi pobudi in „mehanizem zgodnjega opozarjanja“ daje parlamentom možnost, da nadzorujejo spoštovanje načela subsidiarnosti.

2.3.4

Državljani bodo imeli odslej možnost biti informirani o stališčih njihovih vlad v Svetu, saj bo ta v vlogi zakonodajalca moral zagotavljati transparentnost.

2.3.5

Participativna demokracija je prvič priznana kot načelo delovanja Unije, ki je nujno potrebno dopolnilo predstavniški demokraciji:

2.3.5.1

Z ohranjanjem odprtega in rednega dialoga s predstavniškimi združenji civilne družbe naj bi evropske institucije delovale bolj koherentno in pregledno. Predvsem se lahko nadejamo, da se bomo preko posvetovanja z udeleženimi stranmi lahko izognili pretirano natančnim predpisom, ki na terenu ne bodo izvedljivi. Komisija bo morala bolje oceniti ekonomske in socialne posledice svojih predlogov ter njihov vplivom na regionalni in lokalni ravni.

2.3.5.2

Ena velikih novosti, ki jih prinaša ustava, je uvedba pravice do ljudske iniciative. Evropski državljani, če jih je najmanj milijon in če izhajajo iz dovolj velikega števila držav članic, lahko odslej Evropsko komisijo povabijo, da pripravi predlog zakonodaje, ki bo izpolnil njihova pričakovanja.

2.3.6

Ustavna pogodba utrjuje vlogo socialnih partnerjev kot ključnega elementa demokratičnega življenja Unije, obenem pa spoštuje avtonomnost socialnega dialoga.

2.3.7

Uvedba tega novega dela (I) bi morala omogočiti zmanjšanje demokratičnega deficita v razširjajoči se Uniji.

2.4   Unija, ki bolje ščiti temeljne pravice evropskih državljanov (Drugi del pogodbe)

2.4.1

Listino temeljnih pravic je pripravila Konvencija, katere demokratična legitimnost je široko priznana. Organizacije civilne družbe so s svojimi prispevki igrale pomembno vlogo pri pripravi besedila listine.

2.4.2

Listina temeljnih pravic je pomemben korak naprej, saj brez razlik vključuje vse vrste individualnih in kolektivnih pravic: državljanske in politične pravice ter socialne in ekonomske pravice. Poleg tega uvaja novost, ko državljanom priznava „sodobnejše pravice“ (vezane na trajnostni razvoj, varstvo potrošnikov, enakost spolov, bioetiko, varovanje osebnih podatkov itd.).

2.4.3

Temeljne pravice državljanov so sestavni del ustavne pogodbe, niso del preambule.

2.4.4

Takšna vključitev Evropske listine človekovih pravic v pogodbo, tako kot so zahtevale številne evropske organizacije civilne družbe, je velikega pomena, saj na ta način listini daje status zakonske obveznosti.

2.4.5

V praksi ta napredek pomeni, da bodo državljani deležni boljše pravne zaščite. Dejansko se bodo odslej lahko na listino sklicevali pred vsakim nacionalnim sodiščem, kadar bodo spodbijali odločitve evropskih institucij in držav članic, kadar te izvajajo pravo skupnosti.

2.4.6

EESO, ki je sodeloval pri pripravi Evropske listine temeljnih pravic, meni, da je njena vključitev v pogodbo pomemben korak naprej pri zaščiti pravic fizičnih in pravnih oseb.

2.5   Unija, ki po zaslugi svoje metode in politik Skupnosti lahko uresniči pričakovanja državljanov (Tretji del pogodbe)

2.5.1

Obstoječe pogodbe in zlasti metoda Skupnosti so se izkazale za precej učinkovite. Zato tretji del ustave povzema glavne določbe obstoječih pogodb, ki se nanašajo na skupne politike Unije, s tem da širi kvalificirano večino na kakih dvajset področij, pri katerih je bilo doslej potrebno soglasje. Poleg tega je soodločanje v osnutku ustave uradno priznano kot „običajen zakonodajni postopek“, s čimer so pristojnosti Evropskega parlamenta dejansko povečane. Večina odločitev Unije glede skupnih politik bo torej lahko sprejetih učinkoviteje in na bolj demokratičen način.

2.5.2

V tretjem delu osnutka ustave so navedena splošna načela področij, pri katerih so se države članice odločile bodisi združiti sredstva bodisi sodelovati. Vendar pa vsebina politik ni dokončno določena: odvisna je od odločitev, torej od volje vlad ter večin v Evropskem parlamentu.

2.5.3

To velja naprimer za socialno politiko z vstavitvijo splošne določbe (t.i. „ socialne klavzule “), po kateri mora Unija pri oblikovanju in izvajanju politik upoštevati „ zahteve, povezane s spodbujanjem visoke ravni zaposlenosti, zagotavljanjem ustrezne socialne zaščite, bojem proti socialni izključenosti, kot tudi z visoko ravnijo izobraževanja, usposabljanja in zaščite zdravja ljudi“. Enako velja za priznanje vloge storitev splošnega pomena pri spodbujanju socialne in teritorialne kohezije Evropske unije ali, kot je že zapisano v Pogodbi, za upoštevanje okoljske razsežnosti in zahtev zaščite potrošnikov.

2.5.4

Težave pri vključevanju državljanov v podporo ustavni pogodbi izhajajo iz dejstva, da so državljani navajeni, da se jih vpraša za mnenje glede načrtovanih akcij, glede političnih projektov, ne pa tudi glede okvira delovanja. Da bi jih lahko vključili je treba začeti razpravo o tem, kakšnega delovanja bi se državljani in države članice želeli lotiti sedaj, ko so načela, vrednote, cilji in pravila delovanja jasno opredeljeni v ustavi.

2.5.5

Zato hoče EESO v tej fazi povezati ustavno pogodbo z Lizbonsko strategijo, ki bo kmalu predmet vmesnega pregleda. Ta strategija bi morala biti predstavljena v razpravah, ker prinaša vizijo prihodnosti vsakega evropskega državljana: konkurenčnost, polna zaposlenost, delitev znanja, naložbe v človeški kapital, rast ter ohranjanje okolja in kakovosti življenja skozi trajnostni razvoj. Danes ta strategija ne deluje, ker so instrumenti za njeno izvajanje pomanjkljivi, vlada pa tudi kronično pomanjkanje združenj državljanov in civilne družbe. Na tej stopnji je torej nujen nov impulz v obliki novih pobud Skupnosti, ki bi ekonomsko socialnemu projektu Unije vrnile verodostojnost.

2.5.6

V mnenju, naslovljenem na Evropski svet (3), EESO zahteva, da se ob vmesnem pregledu vrne Lizbonsko strategijo v roke državljanov in akterjev civilne družbe. Vmesni pregled mora biti priložnost, ki je ne smemo zamuditi, da državljanom posredujemo jasno politično sporočilo o vsebini projekta Unije.

2.5.7

Treba se je poskrbeti, da se državljani zavejo, da imajo, po zaslugi demokratičnih dosežkov ustave, na voljo sredstva, da sami odločajo o vsebini politik in akcij, ki jih mora Unija konkretno izvajati, da bi izpolnila njihova pričakovanja. Reči „NE“ ustavni pogodbi bi pomenilo ohraniti pogodbe takšne kot so.

2.6   Mobilizirati evropsko civilno družbo pri dosežkih ustavne pogodbe in preseči njene pomanjkljivosti.

2.6.1

Ne smemo molčati o pomanjkljivostih sprejetega besedila ustavne pogodbe. Velikega števila zahtev civilne družbe pri svojem delu ni mogla upoštevati ne Konvencija, še manj medvladna konferenca. EESO je v mnenju z dne 24. septembra 2003 (4) opozoril na vrsto vrzeli v osnutku ustavne pogodbe, zlasti na:

2.6.1.1

Nezadostnost operativnih določb za izvajanje načela participativne demokracije. Vloga EESO ni bila dovolj okrepljena, da bi lahko zagotovili dejanski državljanski dialog.

2.6.1.2

Pomanjkanje določb, ki bi priznavale vlogo organizirane civilne družbe pri izvajanju načela subsidiarnosti, (predvsem funkcionalne subsidiarnosti) v protokolu o izvajanju tega načela.

2.6.1.3

Pomanjkljivosti upravljanja Skupnosti na področju ekonomske politike in zaposlovanja ter odsotnost predpisov, ki bi predvidevali posvetovanje z Evropskim parlamentom ter EESO na tistih področjih, ki se v prvi vrsti nanašajo na akterje civilne družbe.

2.6.1.4

Odsotnost obveznega posvetovanja z EESO pri izvajanju načela nediskriminacije, skupni politiki na področju azilov in priseljevanja ter na področju kulture, kljub temu, da ima Odbor strokovna znanja s teh področij.

2.6.2

Je mar zaradi tega treba pogodbo zavrniti? EESO ocenjuje, da bi takšna skrajna poteza pomenila negativen signal o evropski izgradnji tako znotraj kot zunaj Unije, kjer bi se sovražne ali konkurenčne sile tega neuspeha gotovo veselile. Po drugi strani pa meni, da je mogoče graditi na predlaganem institucionalnem okvirju ter ga izboljšati z operativnimi ukrepi:

2.6.2.1.

Določbe o participativni demokraciji bi morale biti predmet vrste sporočil, ki bi opredeljevale metode posvetovanja ter vlogo EESO.

2.6.2.2

O vsebini evropskega zakona, ki opredeljuje postopke uveljavljanja pravice ljudske iniciative, bi se morali posvetovati s civilno družbo. Na ESSO bi se torej lahko naslovilo prošnjo za raziskovalno mnenje. Poleg tega bi EESO lahko podprl pobude, ki izhajajo iz civilne družbe.

2.6.2.3

Načelo participativne demokracije bi bilo treba izvajati pri velikih strategijah Unije v prid rasti, zaposlovanja in trajnostnega razvoja.

2.6.3

V okviru sprejete ustavne pogodbe je pomembno tudi obveščati državljane o mehanizmih, ki uvajajo fleksibilnost in odpirajo vrata za korake naprej, ne da bi bilo za to treba spreminjati pogodbo:

2.6.3.1

Države članice, ki želijo dalje v procesu evropske integracije, bodo lažje vzpostavile okrepljeno medsebojno sodelovanje.

2.6.3.2

Če obstaja politična volja pri vseh državah članicah je možno poglobiti integracijo na občutljivih področjih, kjer se je ohranilo soglasje, kot sta, naprimer, področji davkov ali socialne politike. „Premostitvena klavzula“ dejansko omogoča razširiti glasovanje s kvalificirano večino na ta področja.

2.6.4

Z angažiranim, kritičnim in konstruktivnim pristopom bo civilna družba prispevala k dobri informiranosti državljanov ter ohranjala pritisk na vlade. Najslabše bi bilo, če bi se v svetu politike utrdilo prepričanje, ki je na žalost zelo razširjeno, da izgradnja Evrope državljanov ne zanima. Takšno razmišljanje je povsem napačno, kajti državljani od Evrope pričakujejo veliko in predvsem to, da bo pripomogla k izboljšanju njihovega vsakdanjega življenja ter jim ponudila vizijo prihodnosti.

2.6.5

EESO meni, da sprejetje ustavne pogodbe ni samo sebi namen, temveč da odpira vrata krepitvi participativne demokracije. Zavrniti ustavno pogodbo bi pomenili zanikati napredek, ki ga je civilna družba dosegla z metodo Konvencije.

3.   UČINKOVITO OBVEŠČANJE

EESO ocenjuje, da bo kakovost strategije obveščanja igrala odločilno vlogo pri tem kako bodo prebivalci Evrope sprejeli ustavno pogodbo. Da bi zagotovili učinkovitost te strategije, je potreben pragmatičen in profesionalen pristop. EESO priporoča razčlenitev strategije na naslednje štiri akcije:

3.1   Priprava sredstev: pripomočki za informiranje in financiranje

3.1.1

Kompleksnost ustavne pogodbe zahteva vnaprejšnjo pripravo pripomočkov za informiranje, ki jih bo mogoče uporabiti za začetek kampanj in organizacijo razprav.

3.1.2

Naloga držav članic, ob podpori uradov za informiranje Evropskega parlamenta ter predstavništev Komisije v državah članicah, je, da pripravijo pripomočke za informiranje in jih naredijo dostopne.

3.1.3

Ti pripomočki imajo lahko obliko vodnikov za branje ustavne pogodbe, ki bodo prilagojeni zanimanjem različnih kategorij prebivalstva v državah članicah. Bolj ko bodo ti pripomočki narejeni „po meri“, učinkoviteje jih bodo za razširjanje informacij in mobilizacijo državljanov lahko uporabljali mediji, organizacije civilne družbe, politične skupine ter regionalne in lokalne oblasti.

3.1.4

Treba bo zagotoviti dovolj finančnih sredstev za izvedbo takšne strategije obveščanja, ki bo izpolnila pričakovanja državljanov.

3.2   Informacijske kampanje oprte na medije ter informacijske kanale, ki so blizu državljanom

3.2.1

Čim bodo imeli na voljo sredstva, bodo mediji, regionalne in lokalne oblasti, politične skupine ter organizacije civilne družbe lahko odigrali vlogo informacijskih kanalov. Lahko bodo posredovali jasna sporočila v odgovore na vprašanja, ki si jih glede ustavne pogodbe zastavlja njihovo lokalno prebivalstvo.

3.2.2

V začetku bi bilo koristno opredeliti kako v posamezni državi članici dojemajo ustavno pogodbo različne kategorije ljudi, da bi lahko razmislili o vsebini sporočil, ki jih je treba posredovati. Glede na te zaključke bi morala sporočila imeti za cilj preseči bojazni, ki mučijo državljane ter dati odgovore na njihova pričakovanja.

3.2.3

Prav tako je treba skrbno izbrati nosilce sporočil in sredstva za obveščanje. Da bi bila kampanja pluralistična, je treba vključiti raznovrstne akterje. Če bodo ti blizu državljanom bo to koristilo verodostojnosti in sprejemljivosti posredovanih sporočil, zato so akcije na lokalnem in regionalnem nivoju zelo pomembne.

3.2.4

EESO priporoča Evropskemu parlamentu, da v vsaki državi članici sestavi delovne skupine s profesionalci za institucionalne stike z javnostjo, ki bi za vlade pripravile konkretne predloge glede akcij in sredstev, ki so potrebna za učinkovito informacijsko kampanjo v državah članicah. EESO je pripravljen pomagati s svojim strokovnim znanjem na tem področju ter s podporo preko stikov, ki jih ima v državah članicah, nacionalnih ekonomsko-socialnih odborih ter podobnih organih.

3.3   Organizirati razprave, odprte za vse državljane, da bi spodbudili izmenjavo mnenj ter omogočili utrditev prepričanj

3.3.1

Obveščevalne kampanje bi morale pripeljati do pravega dialoga z državljani. Treba jim je ponuditi priložnost za postavljanje vprašanj in soočenje mnenj, da bi si lahko izoblikovali svoje lastno mnenje in ga tudi izrazili.

3.3.2

Takšen dialog bo možen le v decentraliziranih razpravah. Informacija, ki bo čim bližje državljanom, bo omogočila dati boljši odgovor na njihova vprašanja in pričakovanja ter zagotoviti demokratičnost razprave.

3.3.3

Tovrstnim nacionalnim in evropskim pobudam je treba nuditi logistično podporo. Nacionalni ekonomsko-socialni odbori in podobni organi bi lahko usklajevali razprave na nacionalni ravni ter sestavili koledar prireditev v navezi z EESO, ki bi jim lahko posredoval dokumentacijo ter jih povezoval z govorniki.

3.3.4

Z namenom zagotoviti koherentnost tovrstnih pobud EESO prosi Evropski parlament in Evropsko komisijo, da bi dobile pobude predstavnikov organizirane civilne družbe enako podporo kot pobude izvoljenih in drugih predstavnikov evropskih, nacionalnih, regionalnih in lokalnih oblasti v okviru akcije „1000 razprav o Evropi“. Sodelovanje civilne družbe ne sme biti potisnjeno na rob.

3.3.5

EESO zahteva, da Evropski parlament velik del proračuna Unije, namenjenega obveščanju, nameni razpravam o ustavni pogodbi ter s tem dopolni sredstva, ki jih zagotavljajo nacionalne in lokalne javne oblasti ter lastna sredstva organizacij civilne družbe.

3.4   Razpravam in ratifikaciji je treba dati evropsko razsežnost

3.4.1

Nujno se je treba izogniti temu, da bi evropsko prebivalstvo sprejetje ustavne pogojevalo le z vprašanji glede notranje-političnih tem.

3.4.2

V tem kontekstu EESO priporoča, da se razpravam in ratifikaciji ustavne pogodbe da resnično nadnacionalno razsežnost:

3.4.2.1

Po eni strani bi morale evropske institucije prispevati k usklajevanju obveščevalnih kampanj političnih gibanj, regionalnih in lokalnih oblasti ter organizacij civilne družbe. Dejansko bi bilo treba spodbujati izmenjave dobrih praks na tem področju ter si razdeliti delo. EESO bi lahko, naprimer, na evropski ravni lajšal izmenjavo dobrih praks (in znanja) med organizacijami civilne družbe, ki bi sodelovale v obveščevalnih kampanjah. Prav tako bi lahko vzpostavil sistem posredovanja informacij, ki bi omogočal na evropski ravni oceniti predloge, kritike ter priporočila, ki jih podajajo državljani v okviru razprav, ki jih organizira civilna družba. Na koncu bi lahko podprl tudi čezmejne in večnacionalne pobude.

3.4.2.2

Po drugi strani EESO podpira predlog komisije za ustavne zadeve Evropskega parlamenta, da ratifikacije, če je to le možno, potekajo okrog nekega simboličnega datuma (kot je naprimer 8. ali 9. maj).

3.4.3

EESO se torej zavzema za tvorno sodelovanje evropskih institucij pri pripravi in izvedbi strategije obveščanja o ustavni pogodbi. Treba se je pridružiti prizadevanjem držav članic in Evropa mora državljanom dati močan in pozitiven signal.

3.4.4

EESO se zavezuje, da bo evropski civilni družbi posredoval jasna sporočila o demokratičnih pridobitvah ustavne pogodbe zlasti na področju državljanstva in udeležbe.

V Bruslju, 28. oktobra 2004

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Glej Uradi list C 10 z dne 14.1.2004, stran 43.

(2)  Glej opombo na dnu strani 1.

(3)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vmesnem pregledu Lizbonske strategije (številka bo vpisana naknadno).

(4)  Glej opombo na dnu strani 1.


Top