11.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 380/24

—

ob upoštevanju sestavka Mednarodne organizacije komisij za vrednostne papirje (IOSCO) z naslovom "International cooperation in oversight of credit rating agencies" (Mednarodno sodelovanje pri nadzoru bonitetnih agencij) iz marca 2009,

—

ob upoštevanju poročila Skupnega foruma z naslovom "Stocktaking on the use of credit ratings" (Pregled stanja glede uporabe bonitetnih ocen) iz junija 2009,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za finančno stabilnost z naslovom "Improving financial regulation" (Izboljšanje finančne zakonodaje), namenjenega voditeljem skupine G20, z dne 25. septembra 2009,

—

ob upoštevanju poročila Mednarodnega denarnega sklada z naslovom "Global Financial Stability Report: Sovereigns, Funding and Systemic Liquidity" (Svetovna finančna stabilnost: države, financiranje in likvidnost sistema) z dne 29. oktobra 2010,

—

ob upoštevanju izjave z vrhunskega srečanja skupine G20 v Torontu 26. in 27. junija 2010,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za finančno stabilnost z naslovom "Principles for reducing reliance on CRA ratings" (Načela za zmanjševanje zanašanja na ocene bonitetnih agencij) z dne 27. oktobra 2010,

—

ob upoštevanju javnega posvetovanja, ki ga je Komisija začela 5. novembra 2010,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenja Odbora za pravne zadeve (A7-0081/2011),

A.

ker pozdravlja trenutno delo na svetovni, mednarodni in evropski ravni na področju regulacije bonitetnih agencij,

B.

ker naj bi bile bonitetne agencije posrednice informacij, ki zmanjšujejo asimetrije informacij na kapitalskih trgih in olajšujejo dostop do globalnega trga, znižujejo stroške informacij in širijo skupino možnih posojilojemalcev in vlagateljev ter tako zagotavljajo likvidnost in preglednost na trgih in lajšajo določanje cen,

C.

ker so v novi zakonodaji bonitetne agencije dobile novo vlogo, ki jo je mogoče opredeliti kot vlogo "potrjevanja", kar odraža dejstvo, da so bonitetne ocene vse bolj vgrajene v regulativne kapitalske zahteve,

D.

ker se finančni subjekti preveč zanašajo na presojo bonitetnih agencij,

E.

ker bonitetne agencije ocenjujejo tri različne sektorje, namreč javni sektor, podjetja in strukturirane finančne instrumente, in ker so bonitetne agencije z napačnimi ocenami strukturiranih finančnih instrumentov, ki jih je bilo treba med krizo v povprečju znižati za tri do štiri stopnje, igrale pomembno vlogo pri nastanku finančne krize,

F.

ker je bila Uredba (ES) št. 1060/2009 prvi odziv na finančno krizo, ki že obravnava najbolj pereča vprašanja in za bonitetne agencije določa nadzor in regulacijo; ker pa ne obravnava vseh temeljnih težav in v resnici ustvarja nekaj novih vstopnih ovir,

G.

ker pomanjkanje regulativne varnosti v tem sektorju ogroža pravilno delovanje finančnih trgov EU in bi morala zato Komisija, preden predlaga nadaljnje spremembe Uredbe (ES) št. 1060/2009, pravilno prepoznati vrzeli v novem okviru in zagotoviti oceno učinka na vrsto drugih možnosti, ki so na voljo za zapolnitev takih vrzeli, vključno z možnostjo nadaljnjih zakonodajnih predlogov,

H.

ker se panoga bonitetnega ocenjevanja sooča s številnimi težavami, med katerimi so najpomembnejše pomanjkanje konkurence, oligopolne strukture ter pomanjkanje odgovornosti in preglednosti; ker je težava prevladujočih bonitetnih agencij zlasti v plačilnem modelu in ker je ključna težava regulativnega sistema preveliko zanašanje na zunanje bonitetne ocene,

I.

ker bi bil najboljši način za okrepitev konkurence oblikovanje regulativnega okolja, ki bi učinkovito spodbujalo vstop, ter poglobljena analiza sedanjih vstopnih ovir ter drugih dejavnikov, ki vplivajo na konkurenco,

J.

ker v dobrih časih udeleženci na trgu pogosto napačno ocenijo metodologijo in pomen bonitetnih ocen, katerih namen je opredeliti verjetnost neizpolnitve obveznosti, ali ju ne upoštevajo,

K.

ker so zadnji dogodki v krizi evra osvetlili pomembno vlogo bonitetnih ocen državnih dolžniških instrumentov, pa tudi nedoslednost in procikličnost pri regulativni uporabi ocen,

L.

ker je neodvisnost ocen od trga in političnega vmešavanja bistvena ter jo je treba zagotoviti ne glede na nove strukture in poslovne modele, ki se lahko pojavijo, ter v okviru gospodarskega upravljanja in testov izjemnih situacij,

M.

ker se ocene sicer lahko in tudi se spreminjajo zaradi temeljnih prilagoditev profilu tveganja ali novim informacijam, čeprav bi morale biti zasnovane stabilno, ne pa da nihajo na podlagi razmer na trgu,

N.

ker je sistem Basel II povzročil pretirano zanašanje na zunanje ocene, kar je v nekaterih primerih privedlo do tega, da so se banke odrekle opravljanju samostojnih ocen o svoji izpostavljenosti,

O.

ker je nedavno sprejeta ureditev bonitetnih ocen v Združenih državah v obliki Dodd-Frankovega zakona prinesla manjše regulativno zanašanje na presojo agencij,

1.

meni, da je treba v luči sprememb uporabe bonitetnih ocen, ko se izdajatelja ocenjuje za namene pridobitve prednostne obravnave znotraj regulativnega okvira in ne za namene pridobitve dostopa do svetovnih kapitalskih trgov, kar najbolj in v realističnem časovnem obdobju zmanjšati pretirano zanašanje globalnega finančnega regulativnega sistema na zunanje bonitetne ocene;

2.

meni, da je treba zmanjšati izkrivljanje konkurence, ki je posledica splošne prakse, po kateri bonitetne agencije ocenjujejo udeležence na trgu, medtem ko od njih obenem prejemajo naročila;

3.

se strinja z načeli, ki jih je oktobra 2010 opredelil Odbor za finančno stabilnost in ki predstavljajo splošne smernice za zmanjšanje zanašanja na zunanje bonitetne ocene, ter pozdravlja javno posvetovanje Komisije, ki se je začelo novembra 2010; poziva Komisijo, naj pregleda, ali države članice bonitetne ocene uporabljajo za regulativne namene in kako, da bi zmanjšala splošno pretirano zanašanje nanje v finančnem regulativnem sistemu;

4.

opozarja na pomanjkljivosti v standardiziranem pristopu v baselskem regulativnem okviru, ki omogoča določanje regulativnih kapitalskih zahtev za finančne institucije na podlagi zunanjih bonitetnih ocen; meni, da je pomembna vzpostavitev okvira kapitalske ustreznosti, ki bo zagotavljal trdno notranjo oceno tveganja, boljši nadzor nad tako oceno ter izboljšan dostop do informacij, povezanih s posojili; v zvezi s tem podpira večjo uporabo pristopa na osnovi notranjih bonitetnih ocen, če je ta zanesljiv in varen ter so velikost, zmogljivost in izkušenost finančne institucije primerne za ustrezno oceno tveganj; meni, da je za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev pomembno, da notranji modeli spoštujejo parametre, ki so predpisani v uredbi EU, ter da mora zanje veljati strog postopek validacije nadzornih organov; hkrati meni, da bi manjši in manj izkušeni igralci z manjšimi zmogljivostmi morali imeti možnost uporabe zunanjih bonitetnih ocen, če ni možna notranja ocena kreditnega tveganja, pod pogojem, da izpolnjujejo ustrezne zahteve glede potrebne skrbnosti;

5.

poudarja, da je pomembno slediti razvoju na podlagi Basla III ter postopka iz direktive o kapitalskih zahtevah (CRD IV);

6.

meni, da je treba ponovno zagotoviti zmožnost vlagateljev, da ravnajo s skrbnostjo dobrega gospodarja, kar je predpogoj, da se lahko omogoči povečanje uporabe lastniških notranjih modelov za ocenjevanje kreditnega tveganja; predlaga, da bi morale banke in drugi finančni akterji veliko pogosteje uporabljati primerno notranjo oceno tveganja;

7.

izraža mnenje, da udeleženci na trgu ne bi smeli vlagati v strukturirane ali druge produkte, če ne morejo sami oceniti osnovnega kreditnega tveganja, oziroma da bi morali uporabiti največjo utež tveganja;

8.

poziva Evropsko centralno banko in nacionalne centralne banke, naj opravijo revizijo lastne uporabe zunanjih ocen, razvijejo strokovno znanje za oblikovanje lastnih modelov ocenjevanja bonitetnega standarda upravičenega premoženja, ki se uporablja kot zavarovanje v operacijah za povečevanje likvidnosti, ter zmanjšajo zanašanje na zunanje ocene;

9.

poziva Komisijo, naj natančno oceni možno uporabo alternativnih instrumentov za ocenjevanje kreditnega tveganja;

10.

se zaveda notranjega navzkrižja interesov, če udeleženci na trgu oblikujejo notranje ocene kreditnega tveganja za lastne regulativne kapitalske zahteve, zato meni, da je treba povečati odgovornost, zmogljivost, pristojnost in vire nadzornikov za spremljanje, ocenjevanje in nadzor ustreznosti notranjih modelov ter za naložitev bonitetnih ukrepov; meni, da nekega notranjega modela ne bi smeli odobriti za regulativno uporabo, če ga nadzornik zaradi njegove zapletenosti ne more ustrezno oceniti; meni, da je pomembna tudi preglednost predpostavk za neodvisno akademsko oceno;

11.

ugotavlja, da bi moral imeti Evropski nadzorni organ (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) za učinkovito izvajanje svojih nadzornih pooblastil pravico do izvajanja nenapovedanih preiskav in pregledov na kraju samem ter da bi moral subjektom, ki jih preverja, pri izvajanju svojih nadzornih pooblastil dati možnost, da se zagovarjajo, zato da se upošteva njihova pravica do obrambe;

12.

poudarja globalni značaj panoge bonitetnega ocenjevanja ter poziva Komisijo in države članice, naj si skupaj z drugimi državami G20 prizadevajo za globalni pristop, ki bo temeljil na najvišjih standardih tako glede uredbe o bonitetnih agencijah kot uredbe o trgih, ob upoštevanju zmanjševanja prevelikega zanašanja za zunanje bonitetne ocene, da bi tako ohranili enake konkurenčne pogoje in preprečili regulativno arbitražo ter hkrati obdržali trge še naprej odprte;

13.

meni, da so spodbujanje konkurence, povečevanje preglednosti in vprašanje bodočega plačilnega modela najpomembnejše naloge, medtem ko bi moralo biti vprašanje izvora bonitetne agencije sekundarno;

14.

ponovno poudarja, da Uredba (ES) št. 1060/2009 opredeljuje dva sistema za obravnavo zunanjih bonitetnih ocen iz tretjih držav in da je bil namen sistema odobritve dopustiti zunanje bonitetne ocene iz tretjih držav, ki niso veljale za primerne za uporabo v Evropski uniji, če je bila bonitetni agenciji, ki jo je odobrila, pripisana jasna odgovornost;

15.

poudarja, da večja konkurenca v tej panogi še ne pomeni boljše kakovosti ocen, ter ponovno opozarja, da morajo vse bonitetne agencije spoštovati najvišje standarde glede integritete, razkritja, preglednosti in obvladovanja navzkrižja interesov, kot je določeno v zahtevah Uredbe (ES) št. 1060/2009, da bi zagotovili kakovost ocen in preprečili izbiranje najugodnejše ocene;

16.

poziva Komisijo, naj opravi natančno oceno učinka in študijo izvedljivosti o stroških, koristih in možni strukturi upravljanja za popolnoma neodvisno evropsko ustanovo za bonitetno ocenjevanje (angl. European Credit Rating Foundation, ECRaF), ki bi svoje strokovno znanje razširila na vse tri sektorje ocenjevanja; meni, da bi morala Komisija preučiti stroške začetnega financiranja za prva tri leta oz. največ prvih pet let delovanja ustanove ECRaF ter da jih je treba natančno oceniti; poudarja, da je treba vse zakonodajne predloge na to temo oblikovati zelo skrbno, da bi preprečili spodkopavanje vzporednih pobud politike ali zmanjšanje pretiranega zanašanja na ocene ter da bi spodbujali nove bonitetne agencije k vstopu na trg;

17.

poziva Komisijo, naj poleg dela, omenjenega v odstavku 9, pripravi natančno oceno učinka, analizo uspešnosti ter oceno stroškov za potrebno financiranje v zvezi s tem; je še posebej prepričan, da stroškov financiranja nikakor ne bi smeli nositi davkoplačevalci, ter meni, da ne bi smeli zagotoviti nobenega dodatnega financiranja ter da bi morala biti nova ustanova ECRaF popolnoma samozadostna za financiranje svojega proračuna po izteku začetnega obdobja;

18.

meni, da morajo biti za zagotovitev verodostojnosti nove ustanove ECRaF njeno vodstvo, osebje in upravljalna struktura popolnoma neodvisne in avtonomne, kar pomeni, da ne upoštevajo navodil držav članic, Komisije in vseh drugih javnih organov, pa tudi finančne industrije in bonitetnih agencij, ter da morajo delovati v skladu s spremenjeno Uredbo (ES) št. 1060/2009;

19.

poziva Komisijo, naj opravi natančno preiskavo glede stroškov, koristi in upravljalne strukture take mreže evropskih bonitetnih agencij, pri tem pa upošteva, kako bi lahko bonitetne agencije, ki delujejo na nacionalni ravni, spodbudili k vstopu v partnerske ali skupne omrežne strukture z namenom izkoriščanja obstoječih virov in osebja, s čimer bi jim omogočili zagotavljanje večje pokritosti in konkurenčnost drugim bonitetnim agencijam, ki delujejo na čezmejni ravni; predlaga, da bi Komisija lahko preučila načine za podporo omrežij bonitetnih agencij, vendar meni, da bi morala biti takšna omrežja pobuda, ki jo vodi panoga;

20.

meni, da bo verjetno potrebna začetna podpora za vzpostavitev takega omrežja, a verjame, da bi moralo biti samozadostno in donosno iz lastnih prihodkov; poziva Komisijo, naj oceni potrebo in možne vire začetnega financiranja ter možne pravne strukture za ta projekt;

21.

meni, da bi morala Komisija raziskati in oceniti tudi možnost resnično neodvisne evropske bonitetne agencije; poziva Komisijo, naj preuči predvsem vprašanje osebja tovrstne agencije, ki bi moralo biti zares neodvisno, in njenega financiranja, ki bi ga morali pridobiti iz pristojbin v zasebnem finančnem sektorju;

22.

meni, da mora biti namen bonitetnih ocen povečanje količine informacij za trg, in sicer na način, ki vlagateljem zagotavlja stalno oceno bonitetnega tveganja ne glede na panogo ali državo; meni, da je pomembno uporabnikom omogočiti boljši pregled nad bonitetnimi agencijami, ter v zvezi s tem opozarja na bistveno vlogo večje preglednosti njihovih dejavnosti;

23.

poudarja, da je treba povečati obseg razkrivanja informacij o produktih na področju strukturiranih finančnih instrumentov, ki bodo vlagateljem omogočale obveščeno presojo, da bi tako vlagateljem omogočili ustrezno oceno tveganja, ravnanje s skrbnostjo dobrega gospodarja in izpolnitev fiduciarnih obveznosti; meni, da bi izkušeni vlagatelji morali biti zmožni oceniti boniteto osnovnih posojil, iz katere lahko nato izpeljejo tveganje listinjenega produkta; podpira obstoječe pobude Evropske centralne banke in drugih, da bi v zvezi s tem dali na razpolago več informacij o strukturiranih finančnih instrumentih; poziva Komisijo, naj oceni potrebo po večjem razkrivanju informacij za vse produkte na področju finančnih instrumentov;

24.

ugotavlja, da večina bonitetnih agencij poleg dejavnosti ocenjevanja izdaja številna mnenja, kritike, opozorila ter opažanja, ki imajo velik vpliv na trge; meni, da bi jih bilo treba razkriti po vnaprej določenih merilih in protokolih, ki zagotavljajo preglednost in zaupnost;

25.

poziva Komisijo, naj predlaga revizijo Direktive 2003/71/ES in Direktive 2004/109/ES, da bi tako zagotovila, da bodo širše na voljo dovolj točne in popolne informacije o strukturiranih finančnih instrumentih;

26.

meni, da je v zvezi s tem bistveno, da se vidiki varovanja podatkov v celoti upoštevajo pri katerem koli bodočem ukrepu;

27.

tehta, ali bi bilo izdajatelje dobro zavezati k razpravi o vsebini in metodi strukturiranega finančnega instrumenta s tretjo stranjo, ki izvaja nenaročeno bonitetno oceno ali pripravlja notranjo oceno tveganja;

28.

ponovno opozarja na obveznost Komisije iz uvodne izjave (5) spremenjene Uredbe (ES) št. 1060/2009 o preglednosti informacij; poziva Komisijo, naj opravi potrebno analizo, da bi Parlamentu in Svetu predstavila njen rezultat z morebitnimi spremembami zakonodaje kot del sedanjega pregleda Uredbe (ES) št. 1060/2009, ki ga izvaja;

29.

je seznanjen z napredkom glede preglednosti in razkritja v obeh uredbah o bonitetnih agencijah; spodbuja Komisijo, naj izvede oceno učinka teh uredb po končanem postopku registracije za bonitetne agencije, da bi opozorila na bodoča področja, na katerih bi bilo razkritje koristno za uporabnike;

30.

poziva, da je poleg večje preglednosti postopka ocenjevanja in notranje revizije potreben strožji nadzor, ki ga nadzorni organi EU izvajajo nad bonitetnimi agencijami, ter odločnejši nadzor nacionalnih nadzornih organov nad tem, kako finančne institucije uporabljajo ocene oziroma so od njih odvisne;

31.

meni, da bi morala Komisija razmisliti, ali bi bila v nekaterih okoliščinah uporaba dveh obveznih ocen ustrezna, na primer za strukturirane finančne instrumente in za vse zunanje bonitetne ocene, uporabljene v regulativne namene, in ali bi morala najbolj zadržana, kar pomeni najmanj ugodna, zunanja bonitetna ocena veljati za referenco za regulativni namen; poziva Komisijo, naj pripravi oceno učinka za morebitno uporabo obeh obveznih ocen;

32.

meni, da bi moral stroške obeh ocen kriti izdajatelj in da bi prvo zunanjo bonitetno oceno morala opraviti najeta bonitetna agencija, ki bi jo izbral izdajatelj, za pripravo druge zunanje bonitetne ocene pa bi bilo treba upoštevati različne možnosti, vključno s tem, da bi jo naročil Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) na podlagi posebnih, opredeljenih in objektivnih meril, pri čemer bi upoštevali predhodno uspešnost in podprl ustanovitev novih bonitetnih agencij, kar bi obenem pomenilo preprečitev izkrivljanja konkurence;

33.

poudarja, da ugleda ne more ustvariti regulator, da pa bo vsaka nova bonitetna agencija sprejeta samo, če si bo pridobila verodostojnost;

34.

se zaveda dejstva, da igralci na trgu zaradi visokih posledičnih stroškov (v zvezi s prodajnimi ali nakupnimi odločitvami prilagajanja ocen) niso naklonjeni nestanovitnim bonitetnim ocenam; kljub temu meni, da so ocene zaradi tega prociklične in zaostajajo za razvojem na finančnih trgih;

35.

opozarja, da morajo bonitetne agencije uporabljati jasna merila za ocenjevanje uspešnosti države, se pa zaveda, da pri dejanski oceni ne gre za samodejno vrednotenje teh dejavnikov; poziva panogo, naj pojasni, katera metodologija in presoja se uporabljata za pripravo bonitetnih ocen držav, ter razloži odstopanje od teh ocen, nastalih na podlagi modela, ter od napovedi glavnih mednarodnih finančnih institucij;

36.

ugotavlja, da po mnenju Mednarodnega denarnega sklada bonitetne ocene lahko razložijo skoraj 70 % razmikov kreditnih zamenjav; je zaskrbljen zaradi procikličnih učinkov, ki jih lahko imajo ocene, in zahteva, da je treba ta občutljiva vprašanja posebej obravnavati;

37.

meni, da je treba za zmanjšanje negativnih mejnih učinkov v cenah in zamenjavah, ki jih pomenijo spremembe ocen, odpraviti ureditev, ki tesno povezuje odločitve za nakup ali prodajo;

38.

meni, da so skoraj vse informacije o državah na voljo javnosti, zato bi morale biti take informacije lažje, dosledno in primerljivo dostopne, da bi večje in bolj izkušene akterje na trgu spodbudili k zanašanju na lastno presojo o ocenjevanju kreditnega tveganja držav;

39.

meni, da je treba glede na učinek, ki ga lahko imajo bonitetne ocene o državnih dolžniških instrumentih na trg, na tem področju izboljšati preglednost glede metod in razlogov za odločitve, pa tudi glede odgovornosti bonitetnih agencij; poziva k izvedbi študije, da bi v ocenjevanje vključili prihodnjo Evropsko fundacijo in prihodnjo neodvisno evropsko bonitetno agencijo;

40.

podpira večje razkritje in razlago metodologij, modelov in ključnih predpostavk za ocene, ki jih sprejmejo bonitetne agencije, med drugim tudi z vidika sistemskega vpliva, ki bi ga imelo zmanjšanje državnega dolga;

41.

meni, da so javne informacije o povprečju obstoječih zunanjih bonitetnih ocen, ki jih pripravijo akreditirane bonitetne agencije, dragocene; zato predlaga, da bi oblikovali evropski indeks bonitetnega ocenjevanja (EURIX), ki bi vključeval vse ocene registriranih bonitetnih agencij, ki so na voljo na trgu;

42.

podpira obstoj različnih plačilnih modelov v panogi, vendar opozarja na nevarnost navzkrižja interesov, ki jo je treba obravnavati z ustreznimi sredstvi preglednosti in regulativnimi sredstvi, pri čemer ne bi smeli naložiti nezaželenega modela; na podlagi nedavnega posvetovanja poziva Komisijo, naj pripravi predloge alternativnih izvedljivih plačilnih modelov, ki bodo vključevali tako izdajatelje kot tudi uporabnike; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj posebno pozornost nameni možni uporabi modela, po katerem "plača vlagatelj", ter njegovim prednostim in pomanjkljivostim, da bi bile ocene manj izpostavljene navzkrižju interesov;

43.

meni, da je dobro upravljanje bonitetnih agencij bistveno za zagotovitev kakovostnih ocen, ter poziva, da morajo bonitetne agencije omogočiti popolno preglednost glede veljavnih pravil upravljanja;

44.

opozarja, da je Evropski organ za vrednostne papirje in trge pristojen za izvajanje in doseganje skladnosti bonitetnih agencij z Uredbo (ES) št. 1060/2009; meni, da zunanje bonitetne ocene, če izpolnjujejo regulativni namen, ne bi smele veljati zgolj za mnenja in da bi morale bonitetne agencije nositi odgovornost za dosledno izvajanje osnovne metodologije za svoje bonitetne ocene; zato priporoča, da bi izpostavljenost bonitetnih agencij do civilne odgovornosti v primeru hude malomarnosti ali neprimernega vedenja dosledno opredelili po vsej EU ter da bi morala Komisija opredeliti načine za tako civilno odgovornost, ki bi jo utrdili v civilnem pravu držav članic;

45.

poudarja, da je končna odgovornost za naložbeno odločitev na strani udeleženca na finančnem trgu, torej upravljavca premoženja, finančne institucije ali izkušenega vlagatelja; ugotavlja, da bi odgovornost nadalje podprl tudi osrednji register (CEREP), ustanovljenim s prvo uredbo o bonitetnih agencijah, ki bi v standardizirani obliki objavljal podatke o uspešnosti ocen bonitetnih agencij, registriranih v EU, s čimer bi vlagateljem omogočili lastno presojo nekaterih bonitetnih agencij in s tem izvajali pritisk na podlagi ugleda; poudarja, da bi morali imeti vlagatelji učinkovite zmogljivosti obvladovanja tveganja pod ustreznim upravnim nadzorom;

46.

meni, da bi morala vsaka bonitetna agencija opraviti letni pregled in tako oceniti svoje pretekle rezultate bonitetnega ocenjevanja ter da bi morala te informacije zbrati v poročilu o odgovornosti, namenjenemu nadzorniku; meni, da bi Evropski organ za vrednostne papirje in trge moral redno izvajati naključna preverjanja poročil o odgovornosti ter tako zagotoviti visok standard kakovosti bonitetnih ocen;

47.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.