Accept Refuse

EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52008IP0405

Ocena sankcij EU kot delu dejavnosti in politik EU na področju človekovih pravic Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. septembra 2008 o oceni sankcij EU kot delu dejavnosti in politik EU na področju človekovih pravic (2008/2031(INI))

OJ C 295E , 4.12.2009, p. 49–62 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

4.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 295/49


Četrtek, 4. september 2008
Ocena sankcij EU kot delu dejavnosti in politik EU na področju človekovih pravic

P6_TA(2008)0405

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. septembra 2008 o oceni sankcij EU kot delu dejavnosti in politik EU na področju človekovih pravic (2008/2031(INI))

2009/C 295 E/15

Evropski parlament,

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

ob upoštevanju vseh konvencij Združenih narodov o človekovih pravicah in njihovih izbirnih protokolov,

ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter njegovih dveh izbirnih protokolov,

ob upoštevanju Ustanovne listine Združenih narodov, zlasti njenih členov 1 in 25 ter členov 39 in 41 poglavja VII te listine,

ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Evropska konvencija o človekovih pravicah) ter njenih protokolov,

ob upoštevanju Pariške listine za Novo Evropo (Pariška listina),

ob upoštevanju Sklepne listine Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi iz leta 1975 (Helsinška sklepna listina),

ob upoštevanju členov 3, 6, 11, 13, 19, 21, 29 in 39 Pogodbe o Evropski uniji (Pogodba EU) ter členov 60, 133, 296, 297, 301 in 308 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (Pogodba ES),

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah na področju človekovih pravic v svetu,

ob upoštevanju preteklih razprav ter nujnih resolucij o primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in pravne države,

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. septembra 1996 o sporočilu Komisije o vključitvi spoštovanja demokratičnih načel in človekovih pravic v sporazume med Skupnostjo in tretjimi državami (1),

ob upoštevanju mednarodnih obveznosti Evropske skupnosti in njenih držav članic, vključno s tistimi iz sporazumov STO,

ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega v Cotonouju dne 23. junija 2000 (Sporazum iz Cotonouja) (2), ter zlasti členov 8, 9, 33, 96 in 98 tega sporazuma in njegovega ponovnega pregleda (3),

ob upoštevanju dokumenta Sveta z naslovom „Ustanovitev formacije za sankcije Delovne skupine svetovalcev za zunanje odnose (RELEX/sankcije)“ z dne 22. januarja 2004 (5603/2004),

ob upoštevanju dokumenta Sveta z naslovom „Osnovna načela o uporabi omejevalnih ukrepov (sankcij)“ z dne 7. junija 2004 (10198/1/2004),

ob upoštevanju dokumenta Sveta z naslovom „Smernice za izvajanje in ocenjevanje omejevalnih ukrepov (sankcij) v okviru skupne zunanje in varnostne politike EU“, nazadnje pregledane 2. decembra 2005 (15114/2005),

ob upoštevanju dokumenta Sveta z naslovom „Najboljše prakse EU za učinkovito izvajanje omejevalnih ukrepov“ z dne 9. julija 2007 (11679/2007),

ob upoštevanju Skupnega stališča 96/697/SZVP o Kubi (4), ki ga je Svet sprejel dne 2. decembra 1996,

ob upoštevanju skupnih stališč Sveta 2001/930/SZVP o boju proti terorizmu (5) in 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (6) z dne 27. decembra 2001 ter Uredbe Sveta (ES) št. 2580/2001 z dne 27. decembra 2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu (7),

ob upoštevanju Skupnega stališča Sveta 2002/402/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Osami bin Ladnu, članom organizacije Al-Kaida in talibanom ter drugim osebam, skupinam, podjetjem in entitetam v zvezi z njimi (8) ter Uredbe Sveta (ES) št. 881/2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osama bin Ladnom, mrežo Al-Kaida in talibani (9), ki sta bila sprejeta 27. maja 2002,

ob upoštevanju Skupnega seznama vojaškega blaga Evropske unije (10),

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. aprila 2002 o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o vlogi Evropske unije pri spodbujanju človekovih pravic in demokratizacije v tretjih državah (11),

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. februarja 2006 o klavzuli o človekovih pravicah in demokraciji v sporazumih Evropske unije (12),

ob upoštevanju vseh sporazumov, sklenjenih med Evropsko unijo in tretjimi državami ter klavzul o človekovih pravicah iz teh sporazumov,

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. oktobra 1982 o pomenu gospodarskih sankcij, zlasti trgovskega embarga in bojkotiranja, ter njihovih učinkih na zunanje odnose Evropske gospodarske Skupnosti (13),

ob upoštevanju resolucije o učinku sankcij in zlasti embargov na prebivalstvo držav, proti katerim so uvedeni ti ukrepi (14), ki jo je Skupna parlamentarna skupščina AKP-EU sprejela 1. novembra 2001 v Bruslju (Belgija),

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. septembra 2007 o poteku dialogov in posvetovanj o človekovih pravicah s tretjimi državami (15),

ob upoštevanju resolucije 1597 (2008) in priporočila 1824 (2008) o črnih seznamih Varnostnega sveta Združenih narodov in Evropske unije, ki jo je sprejela parlamentarna skupščina Sveta Evrope dne 23. januarja 2008,

ob upoštevanju Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki je bila podpisana 13. decembra 2007 v Lizboni in ki naj bi začela veljati 1. januarja 2009,

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za mednarodno trgovino (A6-0309/2008),

A.

ker člen 11(1) Pogodbe EU priznava spoštovanje človekovih pravic kot enega od ciljev skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) ter ker novi člen 21 Pogodbe EU, kot ga uvaja člen 1(24) Lizbonske pogodbe, priznava, da Unijo pri njenem delovanju na mednarodni ravni vodijo načela, ki so bila podlaga njenega nastanka, razvoja in širitve ter ki jih želi s svojim delovanjem tudi spodbujati v svetu: demokracija, pravna država, univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanje človekovega dostojanstva, enakost in solidarnost ter spoštovanje načel Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava,

B.

ker se uporabljajo sankcije za dosego ciljev SZVP iz člena 11 Pogodbe EU, ki med drugim vključujejo spodbujanje spoštovanja človekovih pravic, demokracije, pravne države in dobrega upravljanja,

C.

ker zgoraj navedena Osnovna načela o uporabi omejevalnih ukrepov (sankcij) predstavljajo prvi pragmatičen dokument, ki določa okvir, v katerem EU izreka sankcije; čeprav EU te dejansko izvaja že od začetka osemdesetih let in zlasti po začetku veljave Pogodbe EU leta 1993; ker ta dokument uradno določa sankcije kot instrument SZVP in posledično predstavlja izhodišče politike EU na področju sankcij,

D.

ker ta politika sankcij temelji predvsem na naslednjih petih ciljih v SZVP: zaščititi skupne vrednote, temeljne interese, neodvisnost in celovitost Unije skladno z načeli Ustanovne listine Združenih narodov; krepiti varnost Unije v vseh njenih oblikah; ohranjati mir in krepiti mednarodno varnost v skladu z načeli Ustanovne listine Združenih narodov in Helsinške sklepne listine ter cilji Pariške listine, tudi s tistimi, ki se nanašajo na zunanje meje; spodbujati mednarodno sodelovanje; razvijati in utrjevati demokracijo, pravno državo ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

E.

ker se krepi mednarodno soglasje, da vsaka huda in namerna škoda, povzročena okolju, ogroža svetovni mir in varnost ter predstavlja kršitev človekovih pravic,

F.

ker je EU zavezana k sistematičnemu izvajanju sankcij, ki jih je določil Varnostni svet ZN v skladu s poglavjem VII Ustanovne listine Združenih narodov, in ker hkrati uvaja avtonomne sankcije v odsotnosti mandata Varnostnega sveta ZN v primerih, ko Varnostni svet ZN nima pooblastil za sprejemanje ukrepov ali pa mu je to preprečeno zaradi nesoglasja med njegovimi člani; ker v zvezi s tem poudarja obveznost ZN in EU, da uvajata sankcije v skladu z mednarodnim pravom,

G.

ker torej politika sankcij EU vključuje sankcije Varnostnega sveta ZN, vendar so njeno področje uporabe in cilji širši kot področje uporabe in cilji politike Varnostnega sveta ZN (mednarodni mir in varnost),

H.

ker so sankcije eden od instrumentov, ki jih EU lahko uporabi za izvajanje svoje politike na področju človekovih pravic; ker opozarja, da mora biti uporaba sankcij skladna s splošno strategijo Unije na zadevnem področju ter mora biti na seznamu prednostnih nalog zadnji ukrep za doseganje posebnih ciljev SZVP; ker je učinkovitost sankcij odvisna od tega, ali jih vse države članice uporabljajo sočasno,

I.

ker ni veljavne opredelitve, kaj je sankcija, niti po mednarodnem pravu niti po pravu EU/ES; ker se kljub temu v okviru SZVP za sankcije ali omejevalne ukrepe štejejo ukrepi, ki v celoti ali delno prekinjajo ali zmanjšujejo diplomatske ali gospodarske odnose z eno ali več tretjimi državami in katerih namen je doseči spremembo določenih dejavnosti ali politik, kot so kršitve mednarodnega prava ali človekovih pravic, ali politik vlad tretjih držav, nedržavnih subjektov ali fizičnih in pravnih oseb, ki ne spoštujejo pravne države ali demokratičnih načel,

J.

ker vrste omejevalnih ukrepov vključujejo različne ukrepe, kot so embargo na orožje, trgovinske sankcije, finančne/gospodarske sankcije, zamrznitev sredstev, prepoved poletov, omejevanje vstopa, diplomatske sankcije, bojkotiranje športnih in kulturnih dogodkov ter prenehanje sodelovanja s tretjo državo,

K.

ker v skladu s splošno prakso EU ta resolucija brez razlikovanja uporablja izraza „sankcije“ in „omejevalni ukrepi“; ker je ta resolucija prevzela opredelitev ustreznih ukrepov iz člena 96 Sporazuma iz Cotonouja (16),

L.

ker same sankcije EU temeljijo na različnih pravnih podlagah glede na natančne značilnosti omejevalnih ukrepov, pravno naravo odnosov z zadevno tretjo državo ter zadevne sektorje in cilje; ker ti dejavniki določajo postopek za sprejetje sankcij – za katere je pogosto, vendar ne vedno, potrebno skupno stališče SZVP in torej soglasje v Svetu – in zakonodajni postopek, ki ga je treba upoštevati, da so sankcije pravno zavezujoče in izvršljive, pri čemer je skupni postopek določen v členu 301 Pogodbe ES,

M.

ker so prepovedi izdaje vizumov in embargi na orožje najpogosteje uvedene sankcije skupne zunanje in varnostne politike ter predstavljajo enega od začetnih ukrepov v zaporedju sankcij EU; ker sta ti dve vrsti ukrepov edina ukrepa, ki ju neposredno izvajajo države članice, saj v skladu s Pogodbo ES zanju ni potrebna posebna zakonodaja o sankcijah; ker je po drugi strani za finančne sankcije (zamrznitev sredstev) in trgovinske sankcije treba sprejeti posebno zakonodajo o sankcijah,

N.

ker so v skladu z zgoraj navedenimi Osnovnimi načeli o uporabi omejevalnih ukrepov (sankcij) in smernicami na tem področju ciljno usmerjene sankcije lahko učinkovitejše kot splošnejše sankcije in so zato bolj zaželene, in sicer prvič zato, ker se z njimi izognemo negativnim učinkom za večji del prebivalstva, in drugič zato, ker neposredno zadevajo odgovorne osebe in je zato verjetneje, da bodo povzročile spremembe v politiki, ki jo te osebe izvajajo;

O.

ker se priznava obstoj ukrepov, ki niso označeni kot „sankcije“, čeprav jih sprejme Svet v sklepih predsedstva, in ki se hkrati razlikujejo od drugih omejevalnih ukrepov, ki so navedeni kot orodje SZVP,

P.

ker gospodarske odnose med EU in tretjimi državami pogosto urejajo sektorski dvostranski ali večstranski sporazumi, ki jih mora EU spoštovati pri uporabi sankcij; ker mora EU zato po potrebi razveljaviti ali odpovedati zadevni sporazum, preden uporabi gospodarske sankcije, ki niso združljive s pravicami, ki so zadevni tretji državi podeljene v obstoječem sporazumu,

Q.

ker odnose med EU in tretjimi državami pogosto urejajo dvostranski ali večstranski sporazumi, ki eni od pogodbenic omogočajo sprejetje ustreznih ukrepov v primeru, da druga pogodbenica krši bistven element sporazuma, zlasti spoštovanje človekovih pravic, mednarodnega prava, demokratičnih načel in pravne države (klavzula o človekovih pravicah), pri čemer je Sporazum iz Cotonouja pomemben primer,

R.

ker mora biti uvedba in uporaba omejevalnih ukrepov skladna s človekovimi pravicami in mednarodnim humanitarnim pravom, vključno s pravico do poštenega postopka in učinkovitega pravnega sredstva ter sorazmernosti, in mora zagotoviti ustrezne izjeme, da se upoštevajo osnovne človekove potrebe zadevnih oseb, kot je dostop do osnovnošolskega izobraževanja, pitne vode in osnovne zdravstvene oskrbe, tudi osnovnih zdravil; ker je treba pri politiki sankcij v celoti upoštevati standarde, ki jih postavljajo Ženevska konvencija, Konvencija o otrokovih pravicah, Mednarodni pakt o gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah ter resolucija Združenih narodov v zvezi z zaščito civilistov in otrok v oboroženih spopadih,

S.

ker je verodostojnost EU in njenih posameznih držav članic v primeru, ko se zdi, da so sankcije EU kršene, ogrožena, in ker je bil Robert Mugabe povabljen, da se 8. in 9. decembra 2007 v Lizboni udeleži vrha EU-Afrika kljub temu, da mu je bil dostop na vsa ozemlja držav članic EU uradno prepovedan na podlagi Skupnega stališča Sveta 2004/161/SZVP z dne 19. februarja 2004 o podaljšanju omejitvenih ukrepov proti Zimbabveju (17), kot je bilo nazadnje podaljšano s Skupnim stališčem Sveta 2008/135/SZVP z dne 18. februarja 2008 (18),

Splošni premislek za učinkovito politiko sankcij EU

1.

obžaluje, da do zdaj ni bila izvedena nobena ocena ali presoja vplivov politike sankcij EU in da je zato zelo težko izmeriti njene vplive in učinkovitost v praksi ter torej priti do potrebnih zaključkov; poziva Svet in Komisijo, da izvedeta postopek ocenjevanja; vendar meni, da je politika sankcij, uporabljena proti Južni Afriki, učinkovito pripomogla k odpravi apartheida;

2.

meni, da razlike v pravnih podlagah za izvajanje politike sankcij EU, ki vključuje različne ravni odločanja, izvajanja in nadzora, spodkopavajo njeno preglednost in povezanost, posledično pa tudi njeno verodostojnost;

3.

meni, da učinkovitost sankcij pomeni, da se njihova uvedba zdi legitimna evropski in mednarodni javnosti ter javnosti v državah, v katerih se pričakujejo spremembe; poudarja, da posvetovanje s Parlamentom v postopku odločanja krepi to legitimnost;

4.

prav tako ugotavlja, da imajo lahko sankcije simbolično vrednost, saj izražajo moralno obsodbo EU in tako povečujejo vidnost in verodostojnost zunanje politike EU; vendar opozarja, da ne sme biti prevelikega poudarka na sankcijah kot simboličnih ukrepih, saj bi jih to utegnilo popolnoma razvrednotiti;

5.

meni, da mora biti uporaba sankcij predvidena v primeru ravnanja organov ali nedržavnih subjektov ali fizičnih in pravnih oseb, ki pomeni resno ogrožanje varnosti in človekovih pravic, ali v primeru, ko se zaradi tretje stranke izčrpajo vse pogodbene in/ali diplomatske možnosti ali ko so dosegle mrtvo točko;

6.

meni, da je vsako prostovoljno in nepopravljivo poslabšanje okolja grožnja varnosti ter resna kršitev človekovih pravic; v zvezi s tem poziva Svet in Komisijo, da vsak prostovoljen in nepopravljiv poseg v okolje vključita v razloge, ki lahko vodijo v sprejetje sankcij;

7.

ugotavlja, da se splošni instrumenti sankcij EU na splošno uporabljajo na prožen način in v skladu s potrebami za vsak primer posebej; kljub temu obžaluje dejstvo, da EU svojo politiko sankcij pogosto uporablja neskladno, s tem da tretje države obravnava različno, čeprav je njihovo upoštevanje človekovih pravic in demokratičnih načel podobno, kar sproža kritike na račun uporabe „dvojnih meril“;

8.

je v zvezi s tem prepričan, da morata izvajanje in ocena sankcij Evropske unije zaradi kršenja človekovih pravic načeloma prevladati nad morebitno škodo, ki jo zaradi uvedbe sankcij utrpijo trgovinski interesi Evropske unije in njenih državljanov;

9.

obžaluje, da so v Evropski uniji nesoglasja glede politike do posamezne države, kot je Kuba, ali dejstvo, da države članice oklevajo, da bi se zoperstavile velikim trgovinskim partnerjem, kot je Rusija, povzročila, da je Unija sprejela zgolj „neuradne sankcije“ v sklepih predsedstva, kar pomeni neuravnoteženo oziroma neusklajeno uporabo sankcij Unije; vendar priznava, da so lahko ukrepi iz sklepov Sveta, npr. odlog podpisa sporazumov z nekaterimi državami, kot je Srbija, koristna oblika pritiska na tretje države, da te v celoti sodelujejo z mednarodnimi mehanizmi;

10.

v zvezi s Kubo opozarja, da zgoraj navedeno skupno stališče, ki je bilo sprejeto leta 1996 in nato redno ponovno potrjeno, nakazuje načrt v korist mirnega prehoda v demokracijo, ostaja v celoti veljavno ter ni predmet spora v evropskih institucijah; obžaluje, da do sedaj ni bilo nobenega večjega izboljšanja na področju človekovih pravic; je seznanjen s sklepom Sveta z dne 20. junija 2008 za odpravo neuradnih sankcij v zvezi s Kubo, vendar poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh političnih zapornikov, k poenostavitvi dostopa do zapornikov ter ratifikaciji in izvajanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah; ugotavlja, da bo Svet v enem letu odločil, ali bo nadaljeval politični dialog s Kubo glede na to, ali se bo stanje na področju človekovih pravic znatno izboljšalo; opominja, da je stališče Sveta tudi zavezujoče za institucije Evropske unije, kar zadeva dialog z kubanskimi oblastmi in predstavniki civilne družbe; ponavlja svoje stališče do prejemnikov nagrade Saharova Oswalda Paye Sardiñasa in skupine „Damas de Blanco“;

11.

meni, da se argument „neučinkovitosti“ sankcij ne sme uporabljati zato, da bi se sankcije preklicale, temveč bi moral biti uporabljen zato, da se preusmeri in ponovno oceni sama sankcija; poleg tega meni, da mora nadaljevanje ali prekinitev sankcij temeljiti samo na tem, ali so bili doseženi njihovi cilji, njihova narava pa je lahko glede na njihovo oceno okrepljena ali spremenjena; meni, da morajo v ta namen sankcije vedno spremljati jasna merila uspešnosti;

12.

meni, da je treba učinkovitost sankcij preučevati na več ravneh, tako na ravni dejanske učinkovitosti ukrepov, tj. njihove zmožnosti vplivati na zasebne in poklicne dejavnosti ciljnih oseb kot članov ciljnega režima ali na delovanje tega režima, kot tudi na ravni njihove politične učinkovitosti, kar pomeni njihovo zmožnost, da prekinejo ali spremenijo dejavnosti ali politike, ki so bile razlog za njihovo sprejetje;

13.

meni, da je učinkovitost sankcije odvisna od sposobnosti Evropske unije, da jo izvaja celotno obdobje, ter v zvezi s tem obžaluje uporabo določb, kot so določbe o časovni omejitvi, ki omogočajo samodejno odpravo sankcij;

14.

nasprotuje uporabi posplošenih, nerazlikovalnih sankcij proti kateri koli državi v vseh okoliščinah, saj ta pristop povzroča dejansko popolno izolacijo prebivalstva; meni, da lahko gospodarske sankcije, ki niso usklajene z drugimi političnimi instrumenti, le stežka zagotovijo politične reforme v zadevnem režimu; zato vztraja, da mora vsako sankcijo proti državnim organom sistematično spremljati podpora civilni družbi zadevne države;

Sankcije kot del splošne strategije o človekovih pravicah

15.

poudarja, da se večina sankcij EU uvede na podlagi zadev, povezanih z varnostjo; kljub temu poudarja, da morajo kršitve človekovih pravic predstavljati zadostno podlago za uporabo sankcij, ker prav tako ogrožajo varnost in stabilnost;

16.

poudarja, da je glavni namen sankcij doseči spremembo politike ali dejavnosti v skladu s cilji skupnega stališča SZVP ali sklepi, ki jih sprejme Svet, ali mednarodnim sklepom, na katerem sankcije temeljijo;

17.

vztraja na tem, da se je Svet s sprejetjem zgoraj navedenih Osnovnih načel o uporabi omejevalnih ukrepov (sankcij) zavezal k uporabi sankcij kot dela obsežnega in celostnega političnega pristopa; v zvezi s tem poudarja, da ta pristop vključuje vzporeden političen dialog, spodbude in pogojenost ter v skrajnem primeru celo uporabo prisilnih ukrepov, kot so določeni v teh osnovnih načelih; meni, da je treba klavzule o človekovih pravicah in demokraciji, sistem splošnih preferenc in razvojno pomoč uporabljati kot orodja tega obsežnega in celostnega političnega pristopa;

18.

poudarja, da se izvajanje klavzule o človekovih pravicah ne more šteti za popolnoma avtonomno ali enostransko sankcijo EU, saj izhaja neposredno iz dvostranskega ali večstranskega sporazuma, ki določa vzajemno obveznost glede spoštovanja človekovih pravic; meni, da ustrezni ukrepi, ki so sprejeti v skladu s to klavzulo, zadevajo izključno izvajanje zadevnega sporazuma, ki vsaki pogodbenici daje zakonito podlago, da prekine ali razveljavi sporazum; zato meni, da se izvajanje klavzul o človekovih pravicah in avtonomnih ali enostranskih sankcij nujno medsebojno dopolnjujeta;

19.

zato pozdravlja sistematično vključitev klavzul o človekovih pravicah in vztraja pri vključitvi posebnega mehanizma izvajanja v vse dvostranske sporazume s tretjimi državami, vključno s sektorskimi sporazumi; v zvezi s tem opozarja na pomembnost priporočil, oblikovanih za učinkovitejše in bolj sistematično izvajanje klavzule, in sicer oblikovanje ciljev in referenčnih meril ter redno ocenjevanje; ponovno zahteva izvajanje klavzul o človekovih pravicah prek preglednejšega postopka posvetovanja med stranmi, vključno s Parlamentom in civilno družbo, ki podrobno določi politične in pravne mehanizme za primer zahteve za dvostransko sodelovanje, opuščene na podlagi ponavljajočih se in/ali sistematičnih kršitev človekovih pravic, ki kršijo mednarodno pravo; podpira postopkovni model po Sporazumu iz Cotonouja za odzivanje na hude kršitve človekovih pravic, za demokratična načela in pravno državo; meni, da se je sistem intenzivnega političnega dialoga (člen 8 Sporazuma iz Cotonouja) in posvetovanj (člen 96 Sporazuma iz Cotonouja) pred sprejetjem ustreznih ukrepov in po njem v več primerih izkazal kot uspešen instrument za izboljšanje razmer na kraju samem;

20.

poziva Komisijo in države članice, naj ne predlagajo prostotrgovinskih in/ali pridružitvenih sporazumov – četudi vključujejo klavzule o človekovih pravicah – vladam držav, kjer po poročilih Urada visokega komisarja za človekove pravice pri Združenih narodih prihaja do hudih kršitev človekovih pravic;

21.

meni, da lahko nesprejetje ustreznih in omejevalnih ukrepov v primeru stalnih kršitev človekovih pravic resno ogrozi strategijo o človekovih pravicah, politiko sankcij in verodostojnost Unije;

22.

meni, da je politika sankcij precej učinkovitejša, če je del skladne strategije o človekovih pravicah; ponovno poudarja svoj poziv Svetu in Komisiji, da se v vsakem strateškem dokumentu države ali v drugih podobnih dokumentih izdela posebna strategija v zvezi s človekovimi pravicami in razmerami, kar zadeva demokracijo;

23.

meni, da morajo v primeru uvedbe sankcij dialogi in posvetovanja o človekovih pravicah nujno vključevati razprave o napredku, ki je bil dosežen pri izpolnjevanju ciljev in meril uspešnosti, kot so bili določeni ob sprejetju omejevalnih ukrepov; hkrati meni, da cilji, doseženi med dialogi in posvetovanji o človekovih pravicah, v nobenem primeru ne morejo nadomestiti uresničitve ciljev, povezanih s sankcijami;

Usklajeno ukrepanje mednarodne skupnosti

24.

zavzema stališče, da ima usklajeno ukrepanje mednarodne skupnosti močnejši učinek kot neskladni in neenaki ukrepi, ki jih sprejmejo države ali regionalni subjekti; zato pozdravlja dejstvo, da mora politika sankcij EU še naprej temeljiti na pojmu prednosti v korist režima ZN;

25.

poziva Svet, da v primeru odsotnosti sankcij Varnostnega sveta ZN sodeluje z državami, ki niso v EU in ki sankcionirajo, pri posredovanju informacij in pri usklajevanju ukrepov na mednarodni ravni, da se prepreči izmikanje sankcijam ter da se kar najbolj povečata učinkovitost in uporaba sankcij EU ter drugih sankcij v skladu z mednarodnim pravom;

26.

meni, da si mora EU za spodbujanje človekovih pravic in zagotavljanje usklajenosti ukrepov in sankcij prizadevati za sodelovanje z drugimi regionalnimi organizacijami, kot sta Afriška unija in Združenje držav jugovzhodne Azije (ASEAN);

27.

poziva EU, da sistematično razvija dialog z državami, ki ne sankcionirajo, da se doseže skupno stališče o omejevalnih ukrepih, zlasti na regionalni ravni; poudarja, da sankcije pogosto ne morejo doseči zahtevane spremembe politike ali dejavnosti, če je mednarodna skupnost razdeljena in glavni akterji niso vključeni v njihovo izvajanje, kot je pokazal primer Burme/Mjanmara;

28.

poziva Svet in Komisijo, da na dnevni red političnega dialoga z državami, ki ne sankcionirajo, sistematično vključita vprašanje njihove vloge in vpliva v zvezi s ciljnim režimom ali nedržavnimi subjekti ne glede na to, ali gre za posameznike, organizacije ali podjetja;

29.

meni, da se mora možnost podpisa sporazuma o prosti trgovini z regijo ciljne države uporabljati kot „korenček“ in sredstvo za izvajanje pritiska ter da mora tak sporazum v vsakem primeru izključiti državo, ki je predmet sankcij;

Oblikovanje jasnih postopkov sprejemanja odločitev, ciljev, meril uspešnosti in mehanizmov za pregled

30.

poudarja potrebo po poglobljeni analizi vsakega posameznega primera, preden se sprejmejo sankcije, da se oceni možen učinek različnih sankcij in določi, katere sankcije so najučinkovitejše glede na vse ostale pomembne dejavnike in primerljive izkušnje; meni, da je takšna predhodna preučitev toliko bolj utemeljena, ker se je težko vrniti nazaj, ko se postopek sankcij enkrat začne, ne da bi to ogrozilo verodostojnost EU ali izražanje podpore EU prebivalstvu ciljne tretje države, glede na to, da lahko organi te države izrabijo odločitev EU; v tem smislu upošteva sedanjo prakso, po kateri Svet razpravlja o ustreznosti, naravi in učinkovitosti predlaganih sankcij na podlagi ocene vodij misije EU v zadevni državi, ter poziva k vključitvi neodvisnega strokovnega poročila v takšno oceno;

31.

vendar poudarja, da se takšne analize ne bi smele uporabiti za odložitev sprejetja sankcij; v zvezi s tem poudarja, da dvostopenjski postopek za naložitev sankcij v okviru SZVP določa področje delovanja za nujni politični odziv, sprva prek sprejetja skupnega stališča, ki se določi po poglobljeni analizi uredbe s podrobno opredelitvijo natančne vrste in področja delovanja sankcij;

32.

poziva, da se v pravne instrumente sistematično vključijo jasna in posebna merila uspešnosti kot pogoji za odpravo sankcij; vztraja zlasti, da se referenčna merila oblikujejo na podlagi neodvisne strokovne ocene in da se kasneje ne spreminjajo glede na politične spremembe znotraj Sveta;

33.

poziva Svet in Komisijo, da vzpostavita vzorčen postopek pregleda sankcij, ki bo vključeval predvsem sistematično vključitev klavzule o pregledu, ki uvaja ponovno obravnavo režima sankcij na podlagi določenih meril uspešnosti ter oceno, ali so bili cilji izpolnjeni; vztraja, da je treba pozdraviti izjave o nameri ali pripravljenost, da se vzpostavijo postopki, ki vodijo k pozitivnim rezultatom, vendar poudarja, da te pri ocenjevanju sankcij v nobenem primeru ne smejo nadomestiti doseganja vidnega in dejanskega napredka v zvezi z izpolnjevanjem referenčnih meril;

34.

meni, da embargo na orožje proti Kitajski kaže skladnost in doslednost EU, saj je bil ta embargo uveden po pokolu v Tiananmenu leta 1989, in da ni razloga za njegovo odpravo, ker EU do zdaj ni prejela nobenih pojasnil o pokolu;

35.

poziva formacijo za sankcije Delovne skupine svetovalcev za zunanje odnose (RELEX/sankcije), da v celoti izpolni svoj mandat; vztraja zlasti, da je treba pred sprejetjem sankcij izvesti raziskavo in po njihovem sprejetju zagotoviti redne posodobljene informacije o nadaljnjem poteku dogodkov ter razviti najboljše prakse v zvezi z izvajanjem in uveljavljanjem omejevalnih ukrepov;

36.

priznava, da so države članice ter mednarodne in regionalne organizacije odgovorne za mednarodno nezakonita dejanja pri izvajanju sankcij, ter v zvezi s tem poudarja potrebo po sodnem mehanizmu, ki bi zagotavljal skladnost z mednarodnim in humanitarnim pravom;

37.

zahteva, da Parlament sodeluje na vseh stopnjah postopka sankcij: v postopku sprejemanja odločitev za sankcije in pri izbiri najustreznejših sankcij za posamezne primere, opredelitvi meril uspešnosti, oceni njihovega izvajanja v okviru mehanizma za pregled ter odpravi sankcij;

Ciljno usmerjene sankcije kot učinkovitejše orodje?

38.

obžaluje, da ni mogoče presojati učinkovitosti ciljnih ukrepov, ker se ne izvaja ocenjevanje; kljub temu priznava veliko humanitarno skrb EU, ki je povzročila opustitev sankcij splošnega gospodarskega obsega, kot je že storila v primeru Iraka, in uvedbo bolj ciljno usmerjenih „pametnih“ sankcij, povezanih z doseganjem čim večjega učinka na tiste, na katerih vedenje se želi vplivati, pri čemer so čim manjši škodljivi humanitarni učinki ali negativne posledice za ljudi, na katere sankcije niso usmerjene, ali na sosednje države;

39.

meni, da gospodarske sankcije, ki se uporabljajo ločeno od drugih političnih instrumentov, zelo verjetno ne bodo prisilile režima, proti kateremu so usmerjene, v velike politične spremembe; poleg tega opozarja, da lahko daljnosežne gospodarske omejitve povzročijo previsoke gospodarske in humanitarne stroške, ter zato ponovno poudarja svoj poziv k natančneje oblikovanim in bolj ciljno usmerjenim gospodarskim sankcijam, ki želijo vplivati predvsem na glavne voditelje ciljnih režimov in kršitelje človekovih pravic;

40.

poudarja, da bi morale biti vsakršne gospodarske sankcije usmerjene predvsem na tiste sektorje, v katerih je zaposlitvena intenzivnost nizka in imajo omejen pomen za mala in srednja podjetja, ki so pomembna za gospodarski razvoj in prerazporeditev dohodka;

41.

podpira uporabo ciljno usmerjenih finančnih sankcij proti glavnim voditeljem ciljnih režimov in njihovim ožjim družinskim članom, ki delujejo neposredno na dohodek sankcioniranih posameznikov; poudarja, da morajo te sankcije spremljati ustrezni ukrepi proti gospodarskim subjektom EU, ki sodelujejo s takšnimi osebami; poudarja, da predstavljajo ciljno usmerjene blagovne sankcije, katerih cilj je posebni ali glavni vir dohodka nekega režima, tveganje obsežnejših in nerazlikovalnih učinkov na prebivalstvo ter lahko povzročijo razvoj „sive ekonomije“;

42.

meni, da morajo gospodarske in finančne sankcije, tudi če so ciljno usmerjene, izvajati vse fizične in pravne osebe, ki opravljajo gospodarske dejavnosti v EU, vključno z državljani EU ali pravnimi osebami, registriranimi ali ustanovljenimi v skladu z zakonodajo države članice EU, ki opravlja gospodarsko dejavnost izven EU;

43.

poziva k omejeni uporabi „posebnih izjem“ v okviru zamrznitve sredstev; poziva k uvedbi posebnega postopka za ugovore v primeru, da želi država članica odobriti izjemo v okviru zamrznitve sredstev, saj pomanjkanja takega postopka ogroža učinkovitost omejevalnega ukrepa glede na to, da morajo države članice le vnaprej obvestiti Komisijo o taki izjemi;

44.

poziva k ukrepom za izboljšanje uporabe ciljno usmerjenih finančnih sankcij EU, ki naj zagotovijo, da v praksi ukrepi določenim osebam in subjektom popolnoma preprečijo dostop do vseh finančnih storitev v sodni pristojnosti EU, vključno s tistimi, ki to počnejo prek klirinških hiš ali kako drugače uporabljajo finančne storitve znotraj sodne pristojnosti EU; poudarja, da mora biti v EU in državah članicah distribucija seznamov sankcij vsem subjektom, za katere veljajo obveznosti, določene v Tretji direktivi o pranju denarja (19), prožnejša; predlaga, da vsaka država članica imenuje eno institucijo, odgovorno za razširjanje teh podatkov;

45.

poziva k okrepljenemu sodelovanju Sveta in Komisije z vodstvom Družbe za svetovno medbančno finančno telekomunikacijo (SWIFT) in delničarji v Evropi, da se doseže boljše rezultate pri zamrznitvi bančnih računov s črnega seznama in preprečijo prenosi denarja s teh računov ali nanje;

46.

poziva Svet in Komisijo, da preučita možnosti in načine, kako konstruktivno uporabiti zamrznjene dohodke ciljnih organov, na primer z dodelitvijo teh sredstev žrtvam kršenja človekovih pravic ali za razvojne namene v okviru poglavja VII Ustanovne listine ZN;

47.

ugotavlja, da so embargi na orožje oblika sankcioniranja, katere namen je ustaviti tok orožja in vojaške opreme na območja sporov ali režimom, ki bi jih verjetno uporabili za notranjo represijo ali nasilje proti tuji državi, kot je določeno v Kodeksu glede izvoza orožja;

48.

poziva k usklajenemu sodelovanju med državami članicami in Komisijo pri izvajanju embargov EU na orožje, ki jih uporabljajo države članice;

49.

poziva države članice k sprejetju skupnega stališča o izvozu orožja, na podlagi katerega bo sedanji Kodeks glede izvoza orožja pravno zavezujoč;

50.

poziva Svet, Komisijo in države članice, naj si še naprej prizadevajo za izboljšave zmogljivosti ZN za spremljanje in izvrševanje, ter podpira stališče, da je treba oblikovati stalno skupino ZN za oceno trgovine s spornim blagom in vrednosti sankcij, povezanih z njim;

51.

opozarja, da predstavljajo omejitve vstopa (prepoved potovanj, prepoved izdaje vizumov) enega od začetnih ukrepov v zaporedju sankcij EU, ki imajo za posledico prepoved osebi ali nedržavnemu subjektu s črnega seznama, da bi se udeleževal uradnih srečanj EU in iz osebnih razlogov potoval v EU;

52.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da države članice ne upoštevajo v celoti prepovedi izdaje vizumov v okviru EU; poziva države članice, da pri uporabi omejitev potovanja in ustreznih klavzul o izjemah sprejmejo usklajen pristop;

Spoštovanje človekovih pravic pri uporabi ciljno usmerjenih sankcij v boju proti terorizmu

53.

upošteva dejstvo, da so avtonomne sankcije EU v boju proti terorizmu in izvajanje sankcij Varnostnega sveta ZN v boju proti terorizmu s strani EU predmet več zadev pred Sodiščem Evropskih skupnosti in Sodiščem prve stopnje;

54.

opozarja, da je obveznost držav članic EU, da pripravijo sankcije v skladu s členom 6(2) Pogodbe EU, ki obvezuje Unijo k spoštovanju temeljnih pravic, kot jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter kot izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic; poudarja, da so obstoječi postopki uvrščanja na črne sezname na ravni EU in ZN z vidika pravne varnosti in pravnih sredstev pomanjkljivi; poziva Svet, naj potegne vse potrebne sklepe in v celoti izvrši sodbe Sodišča prve stopnje glede avtonomnih sankcij EU;

55.

poziva Svet in Komisijo, da revidirata obstoječe postopke za uvrščanje na črni seznam in umikanje z njega, da se za posameznike in subjekte zagotovi spoštovanje procesnih pravic in bistvenih človekovih pravic ter zlasti mednarodnih standardov o pravici do učinkovitega pravnega sredstva pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem in do poštenega postopka, vključno s pravico do seznanjenosti in ustrezne obveščenosti o obtožbah, ki so vložene proti zadevnemu posamezniku ali subjektu, ter o sprejetih odločitvah in pravici do odškodnine za morebitno kršenje človekovih pravic; prav tako poziva države članice EU k spodbujanju takega pregleda v okviru mehanizmov ZN, da se zagotovi spoštovanje temeljnih pravic pri uporabi ciljno usmerjenih sankcij v okviru boja proti terorizmu;

56.

meni, da bo člen 75 Pogodbe o delovanju Evropske unije priložnost, ki jo mora Parlament izkoristiti, da se odpravijo pomanjkljivosti sedanje prakse, kar zadeva uvrstitev imen na črni seznam, ter podpre vse potekajoče parlamentarno delo, ki bo vključeno na dnevni red zakonodajnega programa za leto 2009;

57.

močno obžaluje, da noben od sodnih organov ne more oceniti ustreznosti uvrščanja na črni seznam, saj dokazi, na podlagi katerih se uvršča na ta seznam, temeljijo v glavnem na podatkih, ki jih imajo tajne službe, ki ipso facto delujejo tajno; vendar meni, da se ta temeljna diskrecijska pravica v primeru kršenja mednarodne zakonodaje ne sme spremeniti v nekaznovanost; v zvezi s tem poziva države članice, da zagotovijo učinkovit parlamentarni nadzor nad delom tajnih služb; v zvezi s tem meni, da je treba povezati Parlament z delom, ki ga opravlja že vzpostavljena konferenca odborov za nadzor obveščevalnih služb držav članic;

58.

vendar ponovno poudarja, da je sistem protiterorističnih seznamov, če spoštuje najnovejšo sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti, učinkovit instrument protiteroristične politike Evropske unije;

59.

poudarja, da terorizem ogroža varnost in svobodo ter zato Svet poziva, naj pregleda in posodobi seznam terorističnih organizacij ob upoštevanju njihovih dejavnosti na vseh celinah;

Za raznovrstno politiko na področju sankcij

60.

ugotavlja, da je EU vedno spodbujala pozitiven pristop k uporabi sankcij z namenom, da se spodbudijo spremembe; v zvezi s tem poudarja, da je pomembno dati prednost povezanemu svetovnemu delovanju prek progresivne strategije, ki temelji na pritiskih in spodbudah;

61.

meni, da se strategija odprtosti in politika sankcij med seboj ne izključujeta; zato meni, da lahko politika sankcij EU pomaga izboljšati spoštovanje človekovih pravic v sankcionirani državi, če se revidira z izrecnim namenom uvajanja politike pozitivnih ukrepov; pri tem poudarja cikel sankcij, uvedenih v zvezi z Uzbekistanom v obdobju od novembra 2007 do aprila 2008: čeprav so sankcije, ki so bile uvedene zaradi neizpolnitve prvotnih meril, ki so se nanašala na preiskave pokola v Andižanu in spoštovanje človekovih pravic, trajale eno leto, se je Svet odločil preklicati izvajanje prepovedi izdaje vizumov in je uzbeški vladi dal šest mesecev za izpolnitev vrste meril v zvezi s človekovimi pravicami, pri čemer je nevarnost samodejne ponovne uvedbe prepovedi izdaje vizumov ostala; ugotavlja, da je kombinacija obveznosti in sankcij zaradi možne samodejne ponovne uvedbe sankcij in opredelitve natančnih pogojev prinesla nekaj pozitivnih sprememb; poudarja, da morajo biti ti pogoji takšni, da jih je mogoče izpolniti v omejenem časovnem okviru, in morajo biti ustrezni glede na splošen sistem sankcij; vendar obžaluje, da še ni bilo bistvenih pozitivnih sprememb in da še vedno ni sodelovanja z uzbeško vlado;

62.

poziva, da v okviru večkratne strategije sankcije sistematično spremljajo okrepljeni pozitivni ukrepi za podporo civilne družbe, zagovornikov človekovih pravic in vseh vrst projektov, ki spodbujajo človekove pravice in demokracijo; poziva, da tematski programi in instrumenti (Evropska pobuda za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) (20), nedržavni subjekti, vlaganje v ljudi) v celoti prispevajo k uresničitvi tega cilja;

63.

poziva Svet in Komisijo, da izkoristita priložnost, ki jo nudita ratifikacija Lizbonske pogodbe in naknadna ustanovitev Evropske službe za zunanje delovanje, da se zagotovi kar največja skladnost različnih instrumentov zunanjega delovanja EU kot ključnega elementa nadaljnje učinkovitosti politike sankcij EU;

Priporočila v zvezi z institucijami EU in njenimi državami članicami

64.

poziva Svet in Komisijo, da izvedeta obsežno in poglobljeno oceno politike sankcij EU, da se določi njen vpliv in opredelijo ukrepi, potrebni za njeno krepitev; poziva Svet in Komisijo, naj predložita program takšnih ukrepov; poziva Svet in Komisijo tudi, naj ocenita učinek sankcij na razvojno politiko zadevnih držav in na trgovinsko politiko EU;

65.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da so strategije za razvojno pomoč v okviru instrumenta za razvojno sodelovanje in Evropskega razvojnega sklada usklajene z obstoječimi režimi sankcij in dialogi o človekovih pravicah; poziva Komisijo, naj zagotovi, da so pogoji za splošno proračunsko podporo, vključno s tistimi v okviru pogodb o razvojnih ciljih tisočletja, izrecno povezani z merili o človekovih pravicah in demokraciji;

66.

poziva Svet in Komisijo, da izkoristita priložnost, ki jo nudijo ratifikacija Lizbonske pogodbe, imenovanje visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki bo hkrati podpredsednik Komisije in predsedujoči Svetu za zunanje zadeve, in naknadna ustanovitev Evropske službe za zunanje delovanje, da se zagotovi večja skladnost in doslednost zunanjega delovanja EU, izboljša strokovno znanje ustreznih služb EU, ki delujejo na področju sankcij, ter okrepi sodelovanje med različnimi službami;

67.

hkrati poziva k okrepljenemu sodelovanju med pristojnimi organi držav članic in Komisijo, da se zagotovi skladnejše in učinkovitejše izvajanje omejevalnih ukrepov;

68.

prav tako poziva, naj si države članice, ki so članice Varnostnega sveta ZN, sistematično prizadevajo za internacionalizacijo sankcij, ki jih določi Evropska unija, v skladu s členom 19 Pogodbe EU;

69.

poziva države članice, da v okviru delovanja v Varnostnem Svetu ZN ne kršijo obveznosti, ki so jih prevzele na področju spoštovanja človekovih pravic, zlasti Evropske konvencije o človekovih pravicah;

70.

naroči svojim parlamentarnim organom, zlasti stalnim in ad hoc delegacijam, naj uporabijo svoje stike s parlamenti v državah, ki nimajo režima sankcij, da bi okrepili razumevanje sedanjih režimov sankcij EU, ki pridejo v poštev za zadevno regijo, in naj preučijo možnosti usklajenega delovanja za spodbujanje človekovih pravic;

71.

poziva Komisijo, naj vzpostavi mrežo neodvisnih izvedencev, ki bi – če in ko bi bilo to potrebno – predlagali Svetu najprimernejše omejevalne ukrepe, pripravljali redna poročila o spremembah na podlagi uveljavljenih meril in ciljev ter po potrebi predlagali načine, na katere bi bilo mogoče izboljšati izvajanje sankcij; meni, da bi vzpostavitev takšne mreže izboljšala preglednost sankcij na splošno in razprave o njih ter bi tudi okrepila izvajanje in stalno spremljanje sankcij v posebnih primerih; obenem meni, da bi morala Komisija odigrati bolj aktivno vlogo pri opredeljevanju jasne politike EU o sankcijah;

72.

meni, da je treba legitimnost politike sankcij EU, ki je ključen in občutljiv element SZVP, okrepiti z vključitvijo Parlamenta na vseh stopnjah postopka ter v skladu s členom 21 Pogodbe EU, zlasti pri pripravi ni izvajanju sankcij v obliki rednih posvetovanj s Svetom in Komisijo ter njunih poročil; meni tudi, da mora biti Parlament vključen v nadzor nad tem, ali tisti, ki so predmet sankcij, dosegajo merila uspešnosti; svojemu pododboru za človekove pravice naroča, naj sistematizira in nadzoruje delo na tem področju za vsako sankcijo, katere cilji in referenčna merila so povezana s človekovimi pravicami;

*

* *

73.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter generalnima sekretarjema Združenih narodov in Sveta Evrope.


(1)  UL C 320, 28.10.1996, str. 261.

(2)  UL L 317, 15.12.2000, str. 3.

(3)  UL L 209, 11.8.2005, str. 27.

(4)  UL L 322, 12.12.1996, str. 1.

(5)  UL L 344, 28.12.2001, str. 90.

(6)  UL L 344, 28.12.2001, str. 93.

(7)  UL L 344, 28.12.2001, str. 70.

(8)  UL L 139, 29.5.2002, str. 4.

(9)  UL L 139, 29.5.2002, str. 9.

(10)  UL C 98, 18.4.2008, str. 1.

(11)  UL C 131 E, 5.6.2003, str. 147.

(12)  UL C 290 E, 29.11.2006, str. 107.

(13)  UL C 292, 8.11.1982, str. 13.

(14)  UL C 78, 2.4.2002, str. 32.

(15)  UL C 187 E, 24.7.2008, str. 214.

(16)  Člen 96 Sporazuma iz Cotonouja z dne 23. junija 2000 se glasi:

„Bistveni elementi: posvetovalni postopek in ustrezni ukrepi v zvezi s človekovimi pravicami, načeli demokratičnosti in vladavino prava.

1.

V smislu tega člena se izraz ‚pogodbena stranka nanaša‘ na Skupnost in države članice Evropske unije na eni strani in na posamezno državo AKP na drugi.

2.

(a)

Če je rednemu političnemu dialogu navkljub, katera med pogodbenimi strankami mnenja, da druga pogodbena stranka ni izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja človekovih pravic, načel demokratičnosti in vladavine prava iz člena 9(2), mora pogodbena stranka, razen v posebno nujnih primerih, drugi in Svetu ministrov predložiti ustrezne informacije, potrebne za temeljito preučitev nastalih razmer z namenom najti rešitev, ki je sprejemljiva za obe pogodbeni stranki. Zaradi tega povabi drugo pogodbeno stranko k posvetovanju, namenjenemu ukrepom, ki jih je pogodbena stranka sprejela ali bi jih naj sprejela za ureditev obstoječih razmer.

Posvetovanje poteka na ravni in v obliki, glede katerih so pogodbene stranke mnenja, da sta najustreznejši za iskanje skupne rešitve. Posvetovanje se začne najkasneje 15 dni po vabilu in traja toliko časa, kolikor je medsebojno dogovorjeno, odvisno od vrste in resnosti kršitve. Posvetovanje v nobenem primeru ne sme trajati dlje kot 60 dni.

Če posvetovanje ne pripelje k rešitvi sprejemljivi za obe pogodbeni stranki, ali če se posvetovanje zavrne ali v posebno nujnih primerih, se lahko sprejme ustrezne ukrepe. Ti ukrepi prenehajo veljati takoj, ko prenehajo razlogi zanje.

(b)

Izraz ‚posebno nujni primeri‘ se nanaša na izjemne primere izredno hude in grobe kršitve katerega od bistvenih elementov Sporazuma iz odstavka 2 člena 9, ki pogojuje takojšen odziv. Pogodbena stranka, ki uporabi postopek posebno nujnih primerov, o tem uradno obvesti drugo pogodbeno stranko in Svet ministrov in vsakega posebej, razen če za to nima časa.

(c)

Izraz ‚ustrezni ukrepi‘ iz tega člena pomeni ukrepe, sprejete v skladu z mednarodnim pravom in sorazmerno s kršitvijo. Pri izbiri teh ukrepov se daje prednost tistim, ki kar najmanj ovirajo uporabo tega sporazuma. Razume se, da se prekinitev Sporazuma uporabi kot zadnjo možnost.

Če se ukrepe sprejme v posebno nujnih primerih, se o tem takoj uradno obvesti drugo pogodbeno stranko in Svet ministrov. Na zaprosilo pogodbene stranke se lahko skliče posvetovanje, z namenom temeljite preučitve nastalih razmer in, če je to možno, z namenom skupne rešitve. Posvetovanje se izvaja v skladu z ureditvami iz drugega in tretjega pododstavka odstavka (a).“

(17)  UL L 50, 20.2.2004, str. 66.

(18)  UL L 43, 19.2.2008, str. 39.

(19)  Direktiva 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (UL L 309, 25.11.2005, str. 15).

(20)  Uredba (ES) št. 1889/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o uvedbi instrumenta financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu (UL L 386, 29.12.2006, str. 1).


Top