EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 32006L0048

Direktiva 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (preoblikovano) (Besedilo velja za EGP)

OJ L 177, 30.6.2006, p. 1–200 (ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, SK, SL, FI, SV)
Special edition in Bulgarian: Chapter 06 Volume 009 P. 3 - 202
Special edition in Romanian: Chapter 06 Volume 009 P. 3 - 202
Special edition in Croatian: Chapter 06 Volume 008 P. 58 - 257

No longer in force, Date of end of validity: 31/12/2013; razveljavil 32013L0036 . Latest consolidated version: 01/07/2013

ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2006/48/oj

30.6.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 177/1


DIREKTIVA 2006/48/ES EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 14. junija 2006

o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (preoblikovano)

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti prvega in tretjega stavka člena 47(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke (2),

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe (3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Direktiva 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (4) je bila večkrat bistveno spremenjena. Ker je treba navedeni direktivi dodati nadaljnje spremembe, bi jo bilo treba zaradi jasnosti preoblikovati.

(2)

Da bi olajšali začetek opravljanja in opravljanje dejavnosti kreditnih institucij, je treba odstraniti najbolj moteče razlike med zakonodajami posameznih držav članic glede pravil, ki jih morajo te institucije upoštevati.

(3)

Ta direktiva predstavlja osnovni instrument za vzpostavitev notranjega trga z vidika svobode ustanavljanja in svobode opravljanja finančnih storitev na področju delovanja kreditnih institucij.

(4)

V sporočilu Komisije z dne 11. maja 1999 z naslovom „Izvajanje okvira za finančni trg: Akcijski načrt“ so navedeni različni cilji, ki jih je treba doseči za dokončno vzpostavitev notranjega trga finančnih storitev. Na Evropskem svetu v Lizboni z dne 23. in 24. marca 2000 se je določil cilj, da je treba Akcijski načrt izvesti do leta 2005. Preoblikovanje določb o lastnih sredstvih je bistvena sestavina Akcijskega načrta.

(5)

Ukrepe za usklajevanje kreditnih institucij je treba uporabljati za vse kreditne institucije, da bi tako lahko zaščitili prihranke in ustvarili enake konkurenčne pogoje za te institucije. Vendar pa bi bilo treba ustrezno upoštevati njihove objektivne statutarne razlike in njihove lastne cilje, kakor jih določajo nacionalne zakonodaje.

(6)

Iz navedenih razlogov bi moral biti obseg uporabe teh ukrepov čim širši in pokrivati vse institucije, katerih dejavnost je sprejemanje vračljivih sredstev od javnosti, ali v obliki depozitov ali v kakšni drugi obliki, kakor so na primer stalne izdaje obveznic in drugih primerljivih vrednostnih papirjev ter odobravanje kreditov za lasten račun. Predvideti bi bilo treba izjeme za nekatere kreditne institucije, za katere se ta direktiva ne more uporabljati. Določbe te direktive ne bi smele posegati v uporabo nacionalne zakonodaje, ki določa posebna dodatna dovoljenja, s katerimi kreditnim institucijam omogočijo, da izvajajo posebne dejavnosti ali začnejo opravljati posebne vrste poslov.

(7)

Primerno je izvesti le osnovno uskladitev, ki je potrebna in zadostna za zagotavljanje medsebojnega priznavanja dovoljenj in sistemov bonitetnega nadzora, kar omogoča izdajo enotne licence, priznane na celotnem ozemlju Skupnosti, pa tudi uporabo načela bonitetnega nadzora matične države članice. Zato je treba na zahtevo po izdelavi programa poslovanja gledati le kot na dejavnik, ki pristojnim organom omogoča sprejemanje odločitev na podlagi natančnejših informacij in objektivnih meril. Možen bi moral biti tudi ukrep prilagodljivosti pri zahtevah, povezanih s pravno obliko kreditnih institucij, v zvezi z zaščito nazivov bank.

(8)

Ker ciljev te direktive, torej določitve pravil za začetek opravljanja in opravljanje dejavnosti kreditnih institucij ter za njihov bonitetni nadzor, države članice ne morejo same zadovoljivo doseči, ampak jih je mogoče zaradi obsega in učinkov te direktive lažje doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kakor je določeno v členu 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz istega člena, ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenih ciljev.

(9)

Za zagotavljanje izenačene zaščite varčevalcev in pravičnih konkurenčnih pogojev med primerljivimi skupinami kreditnih institucij so potrebne enakovredne finančne zahteve za kreditne institucije. Pred nadaljnjim usklajevanjem bi bilo treba oblikovati ustrezna strukturna razmerja, ki v okviru sodelovanja med nacionalnimi organi omogočajo spremljanje položaja primerljivih vrst kreditnih institucij v skladu z običajnimi metodami. Ta postopek naj bi pripomogel k postopnemu približevanju sistemov koeficientov, ki so vzpostavljeni in se uporabljajo v državah članicah. Kljub temu pa je treba razlikovati med koeficienti, ki se uporabljajo za zagotavljanje dobrega upravljanja kreditnih institucij, in koeficienti, ki so določeni za ekonomsko in monetarno politiko.

(10)

Načela medsebojnega priznavanja in nadzora matične države članice zahtevajo, da pristojni organi države ne smejo izdati ali morajo odvzeti dovoljenja, če dejavniki, kot na primer vsebina programov dejavnosti in geografska porazdelitev dejavnosti ali dejavnosti, ki se dejansko izvajajo, jasno kažejo na to, da je kreditna institucija izbrala pravni sistem neke države članice, zato da bi se izognila strožjim standardom, ki so v veljavi v drugi državi članici, na ozemlju katere opravlja ali namerava opravljati večji del svojih dejavnosti. Kadar to ni jasno razvidno iz dejavnikov, večina vseh sredstev podjetij ene bančne skupine pa je v drugi državi članici, katere pristojni organi izvajajo nadzor na konsolidirani osnovi, se lahko pristojnost za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi v smislu členov 125 in 126 spremeni le s privolitvijo omenjenih pristojnih organov. Kreditna institucija, ki je pravna oseba, bi morala pridobiti dovoljenje v državi, v kateri ima sedež. Kreditna institucija, ki ni pravna oseba, bi morala imeti sedež v državi, v kateri je pridobila dovoljenje. Poleg tega pa bi morale države članice zahtevati, da je sedež kreditnih institucij vedno v matični državi članici in da tam tudi dejansko posluje.

(11)

Pristojni organi ne bi smeli izdati ali podaljšati dovoljenja za poslovanje kreditne institucije, kadar obstaja možnost, da ne bodo mogli učinkovito izvajati nadzornih funkcij zaradi tesnih povezav med to institucijo in drugimi fizičnimi ali pravnimi osebami. To velja tudi za kreditne institucije, ki že imajo dovoljenje za poslovanje.

(12)

Obseg učinkovitega izvajanja nadzornih funkcij nadzornih organov vključuje nadzor na konsolidirani osnovi, ki ga je treba izvajati nad kreditno institucijo, če tako določa zakonodaja Skupnosti. V takih primerih bi morali organi, ki so prejeli prošnjo za dovoljenje, biti zmožni ugotoviti, kateri organi so pristojni za izvajanje konsolidiranega nadzora nad to kreditno institucijo.

(13)

Ta direktiva omogoča državam članicam in/ali pristojnim organom uporabo kapitalskih zahtev na individualni in konsolidirani osnovi ter njihovo neuporabo, kadar menijo, da je to potrebno. Nadzor na individualni, konsolidirani in čezmejni osnovi je uporabno sredstvo za nadzorovanje kreditnih institucij. Ta direktiva omogoča pristojnim organom, da podpirajo čezmejne institucije tako, da pospešujejo sodelovanje med njimi. Za usklajevanje njihovih dejavnosti in zahtev po podatkih bi morali pristojni organi še nadalje zlasti uporabljati člene 42, 131 in 141.

(14)

Kreditnim institucijam z dovoljenjem za poslovanje v njihovih matičnih državah članicah bi moralo biti dovoljeno, da na celotnem ozemlju Skupnosti izvajajo katere koli ali vse dejavnosti, navedene v Prilogi I, z ustanavljanjem podružnic ali opravljanjem storitev.

(15)

Države članice lahko za kreditne institucije, ki jih je odobril pristojni organ, določijo tudi pravila, ki so strožja od pravil, določenih v prvem pododstavku člena 9(1), v členu 9(2) ter v členih 12, 19 do 21, 44 do 52, 75 in 120 do 122. Poleg tega lahko države članice zahtevajo, da se člen 123 upošteva na individualni ali drugi osnovi in da se delna konsolidacija, opisana v členu 73(2), uporabi na drugih ravneh znotraj skupine.

(16)

Medsebojno priznavanje dejavnosti, naštetih v Prilogi I, je primerno razširiti na dejavnosti, ki jih izvajajo finančne institucije kot podrejene družbe kreditnih institucij, kadar za te podrejene družbe velja konsolidiran nadzor njihovih nadrejenih družb in izpolnjujejo nekatere stroge pogoje.

(17)

V povezavi z uveljavljanjem pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev bi država članica gostiteljica morala imeti možnost zahtevati izpolnjevanje posebnih določb nacionalnih zakonov ali predpisov za institucije, ki nimajo dovoljenja za poslovanje kot kreditna institucija v matičnih državah, in za tiste dejavnosti, ki niso navedene v Prilogi I, pod pogojem, da so take določbe združljive z zakonodajo Skupnosti in so namenjene zaščiti splošnega interesa ter da za take institucije ali dejavnosti ne veljajo enakovredna pravila v skladu s to zakonodajo ali predpisi matičnih držav članic.

(18)

Države članice bi morale zagotoviti, da ni nobenih ovir za enako opravljanje medsebojno priznanih storitev, kakor to poteka v matični državi članici, če slednje ni v nasprotju s pravnimi predpisi, ki ščitijo splošne interese v državi članici gostiteljici.

(19)

Pravila, ki urejajo podružnice kreditnih institucij s sedeži zunaj Skupnosti, bi morala biti analogna v vseh državah članicah. Pomembno je zagotoviti, da ti predpisi ne bodo ugodnejši od tistih, ki veljajo za podružnice kreditnih institucij iz drugih držav članic. Skupnost bi morala imeti možnost skleniti sporazume s tretjimi državami, ki predvidijo uporabo predpisov, ki bodo takim podružnicam zagotavljali enako obravnavanje na celotnem ozemlju Skupnosti. Za podružnice kreditnih institucij, ki so pridobile dovoljenje v tretjih državah, ne bi smela veljati svoboda opravljanja storitev v skladu z drugim odstavkom člena 49 Pogodbe, niti svoboda ustanavljanja v drugih državah članicah, razen v tistih, v katerih so bile ustanovljene.

(20)

Na podlagi vzajemnosti naj Skupnost in tretje države sklenejo sporazum, s katerim bi omogočili praktično izvajanje konsolidiranega nadzora nad največjim možnim geografskim območjem.

(21)

Za nadzor finančne stabilnosti kreditne institucije in zlasti njene solventnosti bi morala biti odgovorna njena matična država članica. Pristojni organi države članice gostiteljice bi morali biti odgovorni za nadzor nad likvidnostjo podružnic in monetarnimi politikami. Nadzor tržnega tveganja bi moral potekati na podlagi tesnega sodelovanja med pristojnimi organi matičnih držav članic in držav članic gostiteljic.

(22)

Nemoteno delovanje notranjega bančnega trga poleg zakonskih pravil zahteva tudi tesno in stalno sodelovanje ter znatno okrepljeno konvergenco regulatornih in nadzornih praks med pristojnimi organi držav članic. Zlasti v ta namen bi moralo potekati preučevanje problemov posameznih kreditnih institucij in medsebojna izmenjava podatkov znotraj Odbora Evropskih bančnih nadzornikov ustanovljenega s Sklepom Komisije 2004/5/ES (5). Tak postopek medsebojne izmenjave informacij pa naj nikakor ne nadomesti dvostranskega sodelovanja. Brez poseganja v lastna pooblastila za izvajanje kontrole naj bodo pristojni organi države članice gostiteljice zmožni v nujnih primerih ali na lastno pobudo ali na pobudo pristojnih organov matične države članice preverjati, ali so dejavnosti kreditne institucije, ustanovljene na njihovem ozemlju, v skladu z ustrezno zakonodajo in načeli dobro premišljenih upravnih in računovodskih postopkov ter ustreznimi notranjimi kontrolami.

(23)

Primerno je, da se omogoči izmenjava informacij med pristojnimi organi ter organi ali telesi, ki na podlagi svoje funkcije pomagajo krepiti stabilnost finančnega sistema. Da bi ohranili zaupno naravo posredovanih informacij, bi moral seznam naslovnikov ostati znotraj strogih omejitev.

(24)

Nekatera ravnanja, na primer goljufije in razkrivanje notranjih informacij, lahko vplivajo na stabilnost in integriteto finančnega sistema, tudi kadar zadevajo institucije, ki niso kreditne institucije. Treba je določiti pogoje, pod katerimi se v takih primerih dovoli taka izmenjava informacij.

(25)

Kjer je določeno, da se lahko neke informacije razkrijejo le, če se s tem izrecno strinjajo pristojni organi, bi morali slednji, če je ustrezno, imeti možnost svoje strinjanje pogojevati z upoštevanjem strogih pogojev za razkrivanje informacij.

(26)

Treba bi bilo dovoliti tudi izmenjavo informacij med pristojnimi organi na eni strani ter centralnimi bankami in drugimi organi s podobno funkcijo v vlogi monetarnih oblasti, in če je ustrezno, tudi drugimi javnimi organi, odgovornimi za nadzor nad plačilnimi sistemi, na drugi strani.

(27)

Za krepitev bonitetnega nadzora kreditnih institucij ter zaščito strank kreditnih institucij bi morali biti revizorji obvezani nemudoma poročati pristojnim organom, kadar koli med opravljanjem svojih nalog ugotovijo, da obstajajo dejavniki, ki bi lahko resno vplivali na finančni položaj ali upravno in računovodsko organizacijo kreditne institucije. Iz istega razloga bi morale države članice tudi zagotoviti izvajanje te obveznosti v vseh okoliščinah, v katerih revizorji odkrijejo taka dejstva med opravljanjem svojih nalog v podjetju, ki je tesno povezano s kreditno institucijo. Obveza revizorjev, da pristojnim organom po potrebi sporočajo nekatera dejstva in odločitve, povezane s kreditno institucijo, ki jih odkrijejo med opravljanjem svojih nalog v nefinančnem podjetju, naj sama po sebi ne spremeni narave njihovih nalog v tem podjetju, niti načina opravljanja teh nalog v istem podjetju.

(28)

Ta direktiva določa, da bi bilo treba določiti izbirna merila za nekatere postavke lastnih sredstev, brez poseganja v možnost držav članic za uporabo strožjih določb.

(29)

V skladu z naravo postavk, ki sestavljajo lastna sredstva, ta direktiva razlikuje med postavkami, ki predstavljajo temeljna lastna sredstva na eni strani, in tistimi, ki predstavljajo dodatna lastna sredstva na drugi.

(30)

Da bi bilo razvidno, da postavke, ki predstavljajo dodatna lastna sredstva, po naravi niso enake tistim, ki predstavljajo temeljna lastna sredstva, znesek prvih, vključenih v lastna sredstva, ne bi smel presegati vrednosti temeljnih lastnih sredstev. Poleg tega pa znesek nekaterih postavk vključenih dodatnih lastnih sredstev ne bi smel presegati polovice temeljnih lastnih sredstev.

(31)

Da bi se izognile izkrivljanju konkurence, javne kreditne institucije v svoja lastna sredstva ne bi smele vključiti osebnih jamstev, ki jim jih izdajo države članice ali lokalni organi.

(32)

Kadar se med izvajanjem nadzora izkaže, da je treba določiti znesek konsolidiranih lastnih sredstev skupine kreditnih institucij, bi se izračun moral narediti v skladu s to direktivo.

(33)

Natančna računovodska metodologija, ki se uporablja za izračun lastnih sredstev, njihove primernosti za tveganja, katerim je izpostavljena kreditna institucija, in za oceno koncentracije kreditne izpostavljenosti, bi morala biti določena v skladu z določbami Direktive Sveta 86/635/EGS z dne 8. decembra 1986 o letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih bank in drugih finančnih institucij (6), ki vključuje nekatere prilagoditve določb Sedme direktive Sveta 83/349/EGS z dne 13. junija 1983 o konsolidiranih računovodskih izkazih (7) ali Uredbe (ES) št. 1606/2002 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 19. julija 2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov (8) glede na to, katera od njih ureja računovodstvo kreditnih institucij v nacionalni zakonodaji.

(34)

Minimalne kapitalske zahteve imajo osrednjo vlogo pri nadzoru kreditnih institucij in medsebojnem priznavanju nadzornih tehnik. S tega vidika bi bilo treba določbe o minimalnih kapitalskih zahtevah upoštevati v povezavi z drugimi posebnimi instrumenti, ki so prav tako namenjeni usklajevanju osnovnih tehnik nadzora kreditnih institucij.

(35)

Zaradi preprečevanja izkrivljanja konkurence in krepitve bančnega sistema na notranjem trgu je primerno določiti skupne minimalne kapitalske zahteve.

(36)

Za namen zagotavljanja primerne stopnje solventnosti je pomembno določiti minimalne kapitalske zahteve, ki tehtajo aktivo in zunajbilančne postavke v skladu s stopnjo tveganja.

(37)

Baselski odbor za bančni nadzor je 26. junija 2004 o tej zadevi sprejel okvirni sporazum o mednarodnem približevanju merjenja kapitalske ustreznosti in kapitalskih zahtev. Določbe te direktive glede minimalnih kapitalskih zahtev kreditnih institucij in določbe glede minimalnih kapitalskih zahtev v Direktivi 2006/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junij 2006 o kapitalski ustreznosti investicijskih podjetij in kreditnih institucij (9), so enakovredne določbam Baselskega okvirnega sporazuma.

(38)

Nujno je treba upoštevati raznolikost kreditnih institucij v Skupnosti tako, da se zagotovijo različni pristopi za izračun minimalnih kapitalskih zahtev za kreditna tveganja, ki vsebujejo različne stopnje občutljivosti na tveganja in zahtevajo različne stopnje izpopolnjenosti. Uporaba zunanjih bonitetnih ocen in lastnih ocen kreditnih institucij za posamezne parametre kreditnega tveganja predstavlja pomembno izboljšavo občutljivosti na tveganja in bonitetne trdnosti pravil o kreditnih tveganjih. Kreditne institucije bi morale imeti primerne spodbude za prehod k pristopom, ki so bolj občutljivi na tveganja. Kadar kreditne institucije pri uporabi pristopov te direktive k izračunu kreditnega tveganja predložijo svoje ocene, morajo svoje zahteve po obdelavi podatkov uskladiti z legitimnim interesom za varstvo podatkov svojih strank v skladu z veljavnimi predpisi Skupnosti o varstvu podatkov; pri tem je treba izboljšati postopke kreditnih institucij za merjenje in upravljanje kreditnega tveganja, da se razvijejo metode za določanje bonitetnih kapitalskih zahtev za kreditne institucije, ki upoštevajo različen postopek posameznih kreditnih institucij. Obdelava podatkov bi se morala izvajati v skladu s predpisi za posredovanje osebnih podatkov, ki so določeni v Direktivi 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (10). V zvezi s tem bi bilo treba šteti, da zajema obdelava podatkov na področju kreditnih dejavnosti in upravljanja izpostavljenosti do strank tudi razvoj in preverjanje sistemov za upravljanje in merjenje kreditnega tveganja. To ni namenjeno samo upravičenem interesom kreditnih institucij temveč tudi namenu te direktive, da se uporabijo boljši načini merjenja in upravljanja tveganja, in se jih uporabi tudi za urejanje lastnih sredstev.

(39)

Pri uporabi zunanjih ocen in lastnih ocen ter notranjih bonitetnih ocen kreditnih institucij je treba upoštevati, da le slednje izdela subjekt – finančna institucija sama –, za katerega velja postopek odobritve Skupnosti. V primeru zunanjih bonitetnih ocen se uporabijo izdelki tako imenovanih priznanih bonitetnih institucij, za katere trenutno v Skupnosti ne velja takšen postopek odobritve. Zaradi velikega pomena zunanjih bonitetnih ocen za izračun kapitalskih zahtev v okviru te direktive, bo treba vseskozi pregledovati ustrezne bodoče postopke odobritve in nadzora omenjenih bonitetnih institucij.

(40)

Minimalne kapitalske zahteve bi morale biti sorazmerne s tveganji, ki jih obravnavajo. V zahtevah bi se moralo obravnavati zlasti zmanjševanje ravni tveganja, ki je posledica velikega števila sorazmerno majhnih izpostavljenosti.

(41)

Določbe te direktive spoštujejo načelo sorazmernosti, ker upoštevajo zlasti razlike med kreditnimi institucijami glede njihove velikosti, obsega opravljenih poslov in njihovega področja dejavnosti. Spoštovanje načela sorazmernosti pomeni tudi, da so za ugotavljanje izpostavljenosti majhnih dolžnikov priznani najenostavnejši možni bonitetni postopki, tudi v okviru pristopa na osnovi notranjih bonitetnih ocen („pristop IRB“).

(42)

„Razvojni“ značaj te direktive omogoča kreditnim institucijam, da izbirajo med tremi pristopi z različno kompleksnostjo. Da bi zlasti manjšim kreditnim institucijam omogočili odločitev za bolj tvegan pristop IRB, bi morali pristojni organi izvajati določbe iz člena 89(1)(a) in (b), kadar koli je to ustrezno. Te določbe bi si bilo treba v celotni direktivi razlagati tako, da kategorije izpostavljenosti iz člena 86(1)(a) in (b) vključujejo vse izpostavljenosti, ki so jim neposredno ali posredno enakovredne. Na splošno velja, da pristojni organi ne bi smeli razlikovati med tremi pristopi glede regulativnega nadzora, to pomeni, da za kreditne institucije, ki so se odločile za standardizirani pristop, ne smejo veljati strožja pravila samo zaradi tega razloga.

(43)

Večje priznavanje bi moralo biti namenjeno tehnikam zmanjševanja kreditnega tveganja v okviru pravil, pripravljenih z namenom, da neprimerno priznavanje ne bi ogrozilo solventnosti. Kadar koli je to mogoče, bi bilo treba pri standardiziranem pristopu, pa tudi pri drugih pristopih, upoštevati relevantne običajne bančne garancije za zmanjševanje kreditnih tveganj, ki so trenutno uveljavljene v državah članicah.

(44)

Da bi zagotovili, da se tveganja in zmanjševanja tveganj, ki so posledica dejavnosti listinjenja in naložb kreditnih institucij, ustrezno prikazujejo v minimalnih kapitalskih zahtevah kreditnih institucij, je treba vključiti pravila, ki predvidevajo obravnavo takih dejavnosti in naložb, ki je občutljiva na tveganja in bonitetno trdna.

(45)

Operativno tveganje je pomembno tveganje, s katerim se soočajo kreditne institucije, in zahteva kritje z lastnimi sredstvi. Nujno je treba upoštevati raznolikost kreditnih institucij v Skupnosti tako, da se zagotovijo različni pristopi za izračun zahtev za operativno tveganje, ki vsebujejo različne stopnje občutljivosti na tveganja in zahtevajo različne stopnje izpopolnjenosti. Kreditne institucije bi morale imeti primerne spodbude za prehod k pristopom, ki so bolj občutljivi na tveganja. Glede na nastajajoče najnovejše tehnike za merjenje in upravljanje z operativnimi tveganji, bi se morala pravila pregledovati in ustrezno posodabljati, vključno v zvezi s stroški za različna poslovna področja in priznavanjem tehnik za zmanjševanje tveganja. V tem smislu bi bilo treba posebno pozornost nameniti upoštevanju zavarovanj v posameznih pristopih za izračun kapitalskih zahtev za operativno tveganje.

(46)

Da bi zagotovili ustrezno solventnost kreditnih institucij v skupini, je nujno potrebno, da se minimalne kapitalske zahteve uporabljajo na podlagi konsolidiranega finančnega stanja skupine. Da bi zagotovili primerno razporeditev lastnih sredstev znotraj skupine in njihovo razpoložljivost za varovanje prihrankov, kjer je potrebno, bi se minimalne kapitalske zahteve morale uporabljati za posamezne kreditne institucije v skupini, razen če je ta cilj mogoče učinkovito doseči drugače.

(47)

Osnovna pravila za spremljanje velikih izpostavljenosti kreditnih institucij bi bilo treba uskladiti. Države članice bi morale kljub vsemu imeti možnost sprejeti strožje določbe od teh, ki jih predvideva ta direktiva.

(48)

Spremljanje in kontrola izpostavljenosti kreditne institucije bi morala biti sestavni del nadzora nad njo. Zato lahko čezmerne koncentracije izpostavljenosti do posamezne osebe ali skupine povezanih oseb povzročijo nesprejemljivo tveganje nastanka izgub. Za tako stanje velja, da lahko neugodno vpliva na solventnost kreditne institucije.

(49)

Ker kreditne institucije na notranjem trgu neposredno konkurirajo, bi morale biti zahteve glede spremljanja enake po vsej Skupnosti.

(50)

Medtem ko je primerno, da opredelitev izpostavljenosti za namene omejevanja velikih izpostavljenosti temelji na opredelitvi, navedeni za namene zahtev po minimalnih lastnih sredstvih za kreditna tveganja, pa načelno ni primerno sklicevanje na uteži ali stopnje tveganja. Te uteži in stopnje tveganja so bile postavljene zaradi določitve splošnih zahtev po stopnjah solventnosti, potrebnih za pokrivanje kreditnega tveganja kreditnih institucij. Da bi omejili največjo izgubo, ki jo lahko utrpi kreditna institucija v povezavi z eno samo osebo ali skupino povezanih oseb je primerno sprejeti pravila za določanje velikih izpostavljenosti, ki upoštevajo nominalno vrednost izpostavljenosti brez uporabe uteži ali stopnje tveganja.

(51)

Medtem ko je zaželeno, da se v pričakovanju nadaljnjega pregleda določb o velikih izpostavljenostih, dovoli priznavanje učinkov zmanjševanja kreditnega tveganja na način, podoben tistemu, ki je za namene minimalnih kapitalskih zahtev dovoljen za omejevanje zahtev za izračun, so bila pravila za zmanjševanje kreditnega tveganja oblikovana v okviru splošnega raznovrstnega kreditnega tveganja, ki je posledica izpostavljenosti do velikega števila nasprotnih strank. V skladu s tem bi bilo treba za priznavanje učinkov takih tehnik za namene omejitev velikih izpostavljenosti, namenjenih omejevanju največje izgube, ki lahko nastane zaradi ene same osebeali skupine povezanih oseb, uporabljati bonitetne zaščite.

(52)

Kadar v kreditni instituciji nastopi izpostavljenost do njene nadrejene družbe ali do drugih podrejenih družb njene nadrejene družbe, je potrebna še posebna preudarnost. Upravljanje izpostavljenosti, ki nastanejo v kreditnih institucijah, bi moralo potekati popolnoma avtonomno in v skladu z načeli dobro premišljenega bančnega upravljanja, ne glede na katera koli druga načela. Če osebe, ki imajo neposreden ali posreden kvalificiran delež v kreditni instituciji, izvajajo svoj vpliv tako, da škoduje dobro premišljenemu in preudarnemu upravljanju te institucije, bi morali pristojni organi sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi prekinejo tako stanje. Na področju velikih izpostavljenosti bi bilo treba določiti posebne standarde, vključno s strožjimi omejitvami, za izpostavljenosti, ki jih ima kreditna institucija do drugih v svoji skupini. Takih standardov pa ni treba izvajati, če je nadrejena družba finančni holding ali kreditna institucija ali kadar so druge podrejene družbe kreditne institucije ali finančne institucije ali podjetja, ki ponujajo pomožne storitve, pod pogojem, da v vseh takih podjetjih poteka nadzor kreditnih institucij na konsolidirani osnovi.

(53)

Kreditne institucije bi morale zagotoviti notranji kapital, ki je glede na tveganja, katerim so ali bi lahko bile izpostavljene, primeren po količini, kvaliteti in razporeditvi. V skladu s tem bi morale kreditne institucije vzpostaviti strategije in procese za ocenjevanje in vzdrževanje ustreznosti svojega notranjega kapitala.

(54)

Pristojni organi so se dolžni prepričati, da imajo kreditne institucije dobro organizacijo in ustrezne lastna sredstva, ob upoštevanju tveganj, katerim so ali bi lahko bile kreditne institucije izpostavljene.

(55)

Da bi notranji bančni trg učinkovito deloval, bi moral Odbor evropskih bančnih nadzornikov prispevati k dosledni uporabi te direktive in zbliževanju nadzornih praks na celotnem ozemlju Skupnosti, ter vsako leto poročati institucijam Skupnosti o doseženem napredku.

(56)

Iz istega razloga ter zato, da se zagotovi, da kreditne institucije Skupnosti, ki so dejavne v več državah članicah, niso nesorazmerno obremenjene zaradi neprekinjenih pristojnosti pristojnih organov posameznih držav članic za izdajanje dovoljenj in za nadzor, je nujno, da se znatno okrepi sodelovanje med pristojnimi organi. V tem okviru bi bilo treba okrepiti vlogo konsolidacijskega nadzornika. Odbor evropskih bančnih nadzornikov bi moral podpirati in spodbujati tako sodelovanje.

(57)

Nadzor kreditnih institucij na konsolidirani osnovi je usmerjen predvsem v zaščito interesov vlagateljev kreditnih institucij in v zagotavljanje stabilnosti finančnega sistema.

(58)

Da bi bil nadzor na konsolidirani osnovi učinkovit, bi torej moral veljati za vse bančne skupine, vključno s tistimi, katerih nadrejene družbe niso kreditne institucije. Pristojni organi bi morali razpolagati s potrebnimi pravnimi instrumenti, da lahko izvajajo tak nadzor.

(59)

Pri skupinah z različnimi dejavnostmi, v katerih nadrejene družbe obvladujejo vsaj eno podrejeno družbo, ki je kreditna institucija, bi morali biti pristojni organi sposobni oceniti finančno stanje kreditne institucije v taki skupini. Pristojni organi bi morali imeti na voljo vsaj način, s katerim lahko od vseh podjetij v skupini pridobijo informacije, potrebne za opravljanje svoje funkcije. Vzpostaviti bi bilo treba sodelovanje med organi, odgovornimi za nadzor raznih finančnih sektorjev pri skupinah podjetij, ki opravljajo več različnih finančnih dejavnosti. Do nadaljnje uskladitve bi morale biti države članice zmožne določiti ustrezne metode konsolidacije za doseganje cilja te direktive.

(60)

Države članice naj imajo možnost, da zavrnejo ali odvzamejo dovoljenje za opravljanje bančnih storitev pri nekaterih strukturah skupin, ki štejejo za neprimerne za opravljanje bančnih dejavnosti, predvsem zato, ker takih struktur ni mogoče učinkovito nadzorovati. Pri tem naj imajo pristojni organi potrebna pooblastila, da bi zagotovili varno in skrbno upravljanje kreditnih institucij.

(61)

Da bi notranji bančni trg deloval vedno bolj učinkovito, in da bi bile državljanom Skupnosti zagotovljene ustrezne stopnje preglednosti, je potrebno, da pristojni organi javno in na način, ki omogoča smiselno primerjavo, razkrijejo način izvajanja te direktive.

(62)

Da bi okrepili tržno disciplino in spodbujali kreditne institucije, naj izboljšujejo svojo tržno strategijo, kontrolo tveganj in notranjo organizacijo uprave, bi bilo treba predvideti primerno javno razkritje kreditnih institucij.

(63)

Preučitev problemov, povezanih z vprašanji, ki jih ureja ta direktiva in druge direktive o poslovanju kreditnih institucij, zahteva sodelovanje med pristojnimi organi in Komisijo, predvsem kadar poteka zaradi tesnejšega sodelovanja.

(64)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, je treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (11).

(65)

V resoluciji o izvajanju zakonodaje o finančnih storitvah z dne 5. februarja 2002 (12) je Evropski parlament izrazil željo, da bi skupaj s Svetom imela enakovredno vlogo pri nadzoru načina delovanja Komisije kot izvršilnega organa, s čemer bi se odražale zakonodajne pristojnosti Evropskega parlamenta, opredeljene v členu 251 Pogodbe. V slovesni izjavi, ki jo je istega dne pred Evropskim parlamentom podal njegov predsednik, je Komisija podprla izraženo željo Evropskega parlamenta. Dne 11. decembra 2002 je Komisija predlagala spremembe Sklepa 1999/468/ES, nato pa predložila spremenjen predlog dne 22. aprila 2004. Evropski parlament meni, da njegova zakonodajna pooblastila v tem predlogu niso zagotovljena. Evropski parlament meni, da bi skupaj s Svetom morala imeti možnost, da v opredeljenem obdobju opravita oceno prenosa izvedbenih pooblastil na Komisijo. V tem smislu je primerno, da se omeji obdobje, v katerem Komisija lahko sprejema izvedbene ukrepe.

(66)

Evropski parlament bi moral imeti tri mesece časa od prvega prejema osnutka predlogov sprememb in izvedbenih ukrepov za njihovo preučitev in oblikovanje mnenja. V nujnih in ustrezno utemeljenih primerih bi bilo možno ta čas skrajšati. Če pa Evropski parlament v tem času sprejme resolucijo, bi morala Komisija predloge sprememb ali ukrepov ponovno preučiti.

(67)

Za preprečevanje motenj na trgih in zagotavljanje kontinuitete v skupnih stopnjah lastnih sredstev je primerno, da se predvidijo posebne prehodne ureditve.

(68)

Glede na občutljivost pravil o minimalnih kapitalskih zahtevah na tveganja je zaželeno, da se pregleduje, ali imajo znatne vplive na gospodarski cikel. Komisija bi morala, ob upoštevanju prispevka Evropske centralne banke, poročati o teh vidikih Evropskemu parlamentu in Svetu.

(69)

Prav tako je treba uskladiti dogovore, potrebne za nadzor likvidnostnih tveganj.

(70)

Ta direktiva upošteva temeljne pravice in spoštuje načela, priznana zlasti z Listino o temeljnih pravicah Evropske unije, kot splošna načela zakonodaje Skupnosti.

(71)

Obveznost prenosa te direktive v nacionalno pravo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki predstavljajo vsebinsko spremembo v primerjavi s predhodnimi direktivami. Obveznost prenosa določb, ki so nespremenjene, izhaja iz predhodnih direktiv.

(72)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos direktiv v nacionalno zakonodajo, določenih v delu B Priloge XIII –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

VSEBINA

NASLOV I

PREDMET UREJANJA, PODROČJE UPORABE IN OPREDELITEV POJMOV

NASLOV II

POGOJI ZA DOSTOP DO ZAČETKA OPRAVLJANJA IN OPRAVLJANJE DEJAVNOSTI KREDITNIH INSTITUCIJ

NASLOV III

DOLOČBE O SVOBODI USTANAVLJANJA IN SVOBODI OPRAVLJANJA STORITEV

Oddelek 1

Kreditne institucije

Oddelek 2

Finančne institucije

Oddelek 3

Uveljavljanje pravice do ustanavljanja

Oddelek 4

Uveljavljanje svobode opravljanja storitev

Oddelek 5

Pooblastila pristojnih organov držav članic gostiteljic

NASLOV IV

ODNOSI S TRETJIMI DRŽAVAMI

Oddelek 1

Priglasitev podjetij iz tretjih držav in pogoji dostopa do trgov v teh državah

Oddelek 2

Sodelovanje s pristojnimi organi tretjih držav pri nadzoru na konsolidirani osnovi

NASLOV V

NAČELA IN TEHNIČNI INSTRUMENTI ZA BONITETNI NADZOR IN RAZKRITJE

POGLAVJE 1

NAČELA BONITETNEGA NADZORA

Oddelek 1

Pristojnosti matične države članice in države članice gostiteljice

Oddelek 2

Izmenjava informacij in poklicna skrivnost

Oddelek 3

Dolžnost oseb, odgovornih za nadzor nad zakonitostjo letnih in konsolidiranih računovodskih izkazov

Oddelek 4

Pooblastila za kaznovanje in pravica do pritožbe na sodiščih

POGLAVJE 2

TEHNIČNI INSTRUMENTI ZA BONITETNI NADZOR

Oddelek 1

Lastna sredstva

Oddelek 2

Določila o obvladovanju tveganj

Pododdelek 1

Stopnja uporabe

Pododdelek 2

Izračun zahtev

Pododdelek 3

Minimalna stopnja lastnih sredstev

Oddelek 3

Zahteve po minimalnih lastnih sredstvih za kreditna tveganja

Pododdelek 1

Standardizirani pristop

Pododdelek 2

Pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen

Pododdelek 3

Zmanjševanje kreditnega tveganja

Pododdelek 4

Listinjenje

Oddelek 4

Zahteve po minimalnih lastnih sredstvih za operativna tveganja

Oddelek 5

Velike izpostavljenosti

Oddelek 6

Kvalificirani deleži zunaj finančnega sektorja

POGLAVJE 3

PROCES OCENJEVANJA KREDITNIH INSTITUCIJ

POGLAVJE 4

NADZOR IN RAZKRITJE PRISTOJNIH ORGANOV

Oddelek 1

Nadzor

Oddelek 2

Razkritje pristojnih organov

POGLAVJE 5

RAZKRITJE KREDITNIH INSTITUCIJ

NASLOV VI

IZVRŠILNA PRISTOJNOST

NASLOV VII

PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

POGLAVJE 1

PREHODNE DOLOČBE

POGLAVJE 2

KONČNE DOLOČBE

PRILOGA I

SEZNAM DEJAVNOSTI, ZA KATERE VELJA VZAJEMNO PRIZNAVANJE

PRILOGA II

KLASIFIKACIJA ZUNAJBILANČNIH POSTAVK

PRILOGA III

OBRAVNAVA KREDITNEGA TVEGANJA NASPROTNE STRANKE PRI IZVEDENIH FINANČNIH INSTRUMENTIH, POSLI ZAČASNE PRODAJE/ZAČASNEGA NAKUPA, POSLI POSOJE/IZPOSOJE VREDNOSTNIH PAPIRJEV ALI BLAGA, POSLI Z DOLGIM ROKOM PORAVNAVE IN POSLI POSOJANJA ZA POVEČANJE TRGOVALNEGA PORTFELJA

Del 1

Opredelitev pojmov

Del 2

Izbira metode

Del 3

Metoda usmerjena na trg

Del 4

Metoda prvotne izpostavljenosti

Del 5

Standardizirana metoda

Del 6

Metoda internih modelov

Del 7

Pogodbe o neto izravnavah

PRILOGA IV

VRSTE IZVEDENIH FINANČNIH INSTRUMENTOV

PRILOGA V

TEHNIČNA MERILA ZA ORGANIZACIJO IN OBRAVNAVO TVEGANJ

PRILOGA VI

STANDARDIZIRANI PRISTOP

Del 1

Uteži tveganja

Del 2

Priznanje ECAI in vzporejanje njihovih bonitetnih ocen

Del 3

Uporaba bonitetnih ocen ECAI za določanje uteži tveganja

PRILOGA VII

PRISTOP NA OSNOVI NOTRANJIH BONITETNIH OCEN (IRB)

Del 1

Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneski pričakovanih izgub

Del 2

PD, LGD in zapadlost

Del 3

Vrednost izpostavljenosti

Del 4

Minimalne zahteve za pristop IRB

PRILOGA VIII

ZMANJŠEVANJE KREDITNEGA TVEGANJA

Del 1

Primernost

Del 2

Minimalne zahteve

Del 3

Izračunavanje učinkov zmanjševanja kreditnega tveganja

Del 4

Neusklajenost zapadlosti

Del 5

Kombinacije zmanjševanja kreditnega tveganja v standardiziranem pristopu

Del 6

Košarica tehnik CRM

PRILOGA IX

LISTINJENJE

Del 1

Opredelitve pojmov za namene Priloge IX

Del 2

Minimalne zahteve za priznanje prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja ter izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub za listinjene izpostavljenosti

Del 3

Zunanje bonitetne ocene

Del 4

Izračun

PRILOGA X

OPERATIVNO TVEGANJE

Del 1

Enostavni pristop

Del 2

Standardizirani pristop

Del 3

Napredni pristopi za merjenje operativnega tveganja

Del 4

Kombinirana uporaba različnih metodologij

Del 5

Razvrščanje vrst dogodkov izgube

PRILOGA XI

TEHNIČNA MERILA ZA PREGLEDOVANJE IN VREDNOTENJE S STRANI PRISTOJNIH ORGANOV

PRILOGA XII

TEHNIČNA MERILA ZA RAZKRITJE

Del 1

Splošna merila

Del 2

Splošne zahteve

Del 3

Kvalifikacijske zahteve za uporabo določenih instrumentov ali metodologij

PRILOGA XIII Del A

RAZVELJAVLJENE DIREKTIVE SKUPAJ Z NJIHOVIMI SPREMEMBAMI V ZAPOREDNEM VRSTNEM REDU (iz člena 158)

PRILOGA XIII Del B

ROKI ZA PRENOS (iz člena 158)

PRILOGA XIV

KORELACIJSKA TABELA

NASLOV I

PREDMET UREJANJA, PODROČJE UPORABE IN OPREDELITEV POJMOV

Člen 1

1.   Ta direktiva določa pravila za začetek opravljanja in opravljanje dejavnosti kreditnih institucij ter za njihov bonitetni nadzor.

2.   Člen 39 in oddelek 1 poglavja 4 naslova V se uporabljajo za finančne holdinge in mešane holdinge, katerih sedeži so v Skupnosti.

3.   Institucije, ki so trajno izključene na podlagi člena 2, z izjemo centralnih bank držav članic, se štejejo za finančne institucije za namene člena 39 in oddelka 1 poglavja 4 naslova V.

Člen 2

Ta direktiva se ne uporablja za:

centralne banke držav članic,

poštne institucije, ki opravljajo storitev brezgotovinskega nakazovanja,

v Belgiji za „Institut de Réescompte et de Garantie/Herdiscontering- en Waarborginstituut“,

na Danskem za „Dansk Eksportfinansieringsfond“, „Danmarks Skibskreditfond“, „Dansk Landbrugs Realkreditfond“ in „KommuneKredit“,

v Nemčiji za „Kreditanstalt für Wiederaufbau“, podjetja, ki so v skladu z „Wohnungsgemeinnützigkeitsgesetz“ priznana kot organi državne stanovanjske politike in se večinoma ne ukvarjajo z bančnimi posli, in podjetja, priznana kot neprofitna stanovanjska podjetja v skladu s tem zakonom,

v Grčiji za „Ταμείο Παρακαταθηκών και Δανείων“ (Tamio Parakatathikon kai Danion),

v Španiji za „Instituto de Crédito Oficial“,

v Franciji za „Caisse des dépôts et consignations“,

na Irskem za kreditne zadruge in skupnosti vzajemne pomoči,

v Italiji za „Cassa depositi e prestiti“,

v Latviji za „krājaizdevu sabiedrības“, podjetja priznana po „krājaizdevu sabiedrību likums“ kot zadruge, ki opravljajo finančne storitve izključno za svoje člane,

v Litvi za „kredito unijos“, razen „Centrinė kredito unija“,

na Madžarskem za „Magyar Fejlesztési Bank Rt.“ in „Magyar Export-Import Bank Rt.“,

na Nizozemskem za „Nederlandse Investeringsbank voor Ontwikkelingslanden NV“, „NV Noordelijke Ontwikkelingsmaatschappij“, „NV Industriebank Limburgs Instituut voor Ontwikkeling en Financiering“ in „Overijsselse Ontwikkelingsmaatschappij NV“,

v Avstriji za podjetja, priznana kot stanovanjska združenja v interesu javnosti, in „Osterreichische Kontrollbank AG“,

na Poljskem za „Spółdzielcze Kasy Oszczędnościowo – Kredytowe“ in „Bank Gospodarstwa Krajowego“,

na Portugalskem za „Caixas Económicas“, obstoječe na dan 1. januarja 1986, razen tistih, ki so ustanovljene kot družbe z omejeno odgovornostjo, in „Caixa Económica Montepio Geral“,

na Finskem za „Teollisen yhteistyon rahasto Oy/Fonden för industriellt samarbete AB“ in„Finnvera Oyj/Finnvera Abp“,

na Švedskem za „Svenska Skeppshypotekskassan“,

v Združenem kraljestvu za National Savings Bank, Commonwealth Development Finance Company Ltd, Agricultural Mortgage Corporation Ltd, Scottish Agricultural Securities Corporation Ltd, Crown Agents for overseas governments and administrations, kreditne zadruge in komunalne banke.

Člen 3

1.   Ena ali več kreditnih institucij, ki so v isti državi članici in ki so od 15. decembra 1977 stalno odvisne od centralnega organa, ki jih nadzoruje in ki je ustanovljen v isti državi članici, so lahko izvzete od zahtev iz členov 7 in 11(1), če najpozneje do 15. decembra 1979 nacionalna zakonodaja predvidi, da:

(a)

so obveznosti centralnega organa in odvisnih institucij skupna in solidarna odgovornost ali da za obveznosti svojih odvisnih institucij centralni organ osebno jamči v celoti,

(b)

se solventnost in likvidnost centralnega organa in vseh odvisnih institucij spremljata kot celota na osnovi konsolidiranih računovodskih izkazov,

(c)

je uprava centralnega organa pooblaščena za izdajanje navodil upravi odvisnih institucij.

Kreditnim institucijam, ki poslujejo lokalno in so od 15. decembra 1977 stalno odvisne od centralnega organa v smislu prvega pododstavka, lahko pogoji, določeni v tem pododstavku, koristijo, če so same običajen dodatni del mreže tega centralnega organa.

Pri kreditnih institucijah, razen tistih, ki so ustanovljene na območjih, iztrganih morju, ali ki so posledica razdružitve ali združitev obstoječih institucij, odvisnih od centralnega organa ali mu odgovarjajo, lahko Komisija na podlagi postopka iz člena 151(2), določi dodatna pravila za uporabo drugega pododstavka, vključno z razveljavitvijo izvzetij, predvidenih v prvem pododstavku, če je mnenja, da lahko združenje novih institucij, ki imajo korist od ureditve iz drugega pododstavka, neugodno vpliva na konkurenco.

2.   Kreditna institucija iz prvega pododstavka odstavka 1, je lahko prav tako izvzeta iz določb členov 9 in 10 in tudi oddelkov 2, 3, 4, 5 in 6 poglavja 2 ter poglavja 3 naslova V, pod pogojem, da brez poseganja v uporabo teh določb za centralni organ, in sicer za celoto, ki jo predstavlja centralni organ skupaj s svojimi odvisnimi institucijami, veljajo navedene določbe na konsolidirani osnovi.

Pri izvzetju za celoto, ki jo predstavlja centralni organ skupaj s svojimi odvisnimi institucijami, se uporabljajo členi 16, 23, 24, 25, 26(1) do (3) in 28 do 37.

Člen 4

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)

„kreditna institucija“ pomeni:

(a)

podjetje, katerega dejavnost je sprejemanje depozitov ali drugih vračljivih sredstev od javnosti in dajanje posojil za svoj račun; ali

(b)

institucijo za izdajanje elektronskega denarja v smislu Direktive 2000/46/ES (13);

(2)

„dovoljenje“ pomeni instrument, ki ga v kateri koli obliki izdajo pristojni organi in s katerim se kreditni instituciji dodeli pravica do opravljanja dejavnosti;

(3)

„podružnica“ pomeni poslovno enoto, ki je pravno odvisen del kreditne institucije in neposredno izvaja vse ali nekatere posle, ki so del dejavnosti kreditnih institucij;

(4)

„pristojni organi“ pomeni državne organe, ki so z zakonom ali predpisom pooblaščeni za nadzor kreditnih institucij;

(5)

„finančna institucija“ pomeni podjetje, razen kreditne institucije, čigar osnovna dejavnost je pridobivati kapitalske deleže ali opravljati eno ali več dejavnosti, ki so naštete v točkah 2 do 12 v Prilogi I;

(6)

„institucije“ za namene oddelkov 2 in 3 poglavja 2 naslova V pomeni institucije, opredeljene v členu 3(1)(c) Direktive 2006/49/ES;

(7)

„matična država članica“ pomeni državo članico, v kateri je kreditna institucija pridobila dovoljenje v skladu s členi 6 do 9 in 11 do 14;

(8)

„država članica gostiteljica“ pomeni državo članico, v kateri ima kreditna institucija podružnico ali v kateri opravlja storitve;

(9)

„obvladovanje“ pomeni razmerje med nadrejeno in podrejeno družbo, kakor je opredeljeno v členu 1 Direktive 83/349/EGS, ali podobno razmerje med katero koli fizično ali pravno osebo in podjetjem;

(10)

„udeležba“ za namene točk (o) in (p) člena 57, členov 71 do 73 in poglavja 4 naslova V pomeni udeležbo v smislu prvega stavka člena 17 Četrte direktive Sveta 78/660/EGS z dne 25. julija 1978 o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb (14), ali lastništvo, neposredno ali posredno, 20 % ali več glasovalnih pravic ali kapitala podjetja;

(11)

„kvalificirani delež“ pomeni neposredni ali posredni delež v podjetju, ki predstavlja 10 % ali več kapitala ali glasovalnih pravic ali ki omogoča pomemben vpliv na upravljanje navedenega podjetja;

(12)

„nadrejena družba“ pomeni

(a)

nadrejeno družbo, kakor je opredeljena v členih 1 in 2 Direktive 83/349/EGS;

(b)

za namene členov 71 do 73 oddelka 5 poglavja 2 naslova V in poglavja 4 nadrejeno družbo iz člena 1(1) Direktive 83/349/EGS in katero koli podjetje, ki po mnenju pristojnih organov učinkovito izvaja prevladujoč vpliv nad drugim podjetjem;

(13)

„podrejena družba“ pomeni

(a)

podrejeno družbo, kakor je opredeljena v členih 1 in 2 Direktive 83/349/EGS; ali

(b)

za namene členov 71 do 73 oddelka 5 poglavja 2 naslova V in poglavja 4 podrejeno družbo iz člena 1(1) Direktive 83/349/EGS in katero koli podjetje, nad katerim po mnenju pristojnih organov nadrejena družba učinkovito izvaja prevladujoč vpliv.

Vse podrejene družbe podrejenih družb se prav tako štejejo za podrejene družbe najvišje nadrejene družbe;

(14)

„nadrejena kreditna institucija v državi članici“ pomeni kreditno institucijo, ki ima podrejeno družbo, ki je kreditna institucija ali finančna institucija, ali ki je udeležena v taki instituciji, in ki sama ni podrejena družba druge kreditne institucije z dovoljenjem v isti državi članici, ali finančni holding, ustanovljen v isti državi članici;

(15)

„nadrejeni finančni holding v državi članici“ pomeni finančni holding, ki sam ni podrejena družba kreditne institucije z dovoljenjem v isti državi članici, ali finančnega holdinga, ustanovljenega v isti državi članici;

(16)

„nadrejena kreditna institucija EU“ pomeni nadrejeno kreditno institucijo v državi članici, ki ni podrejena družba druge kreditne institucije z dovoljenjem v kateri koli državi članici ali finančnega holdinga, ustanovljenega v kateri koli državi članici;

(17)

„nadrejeni finančni holding EU“ pomeni nadrejeni finančni holding v državi članici, ki ni podrejena družba kreditne institucije z dovoljenjem v kateri koli državi članici ali katerega koli drugega finančnega holdinga, ustanovljenega v kateri koli drugi državi članici;

(18)

„osebe javnega sektorja“ pomeni nekomercialne upravne organe, odgovorne enotam centralne ravni držav, enotam regionalne ali lokalne ravni držav ali organom, ki po mnenju pristojnih organov izvajajo enake pristojnosti kakor organi regionalne in lokalne ravni države, ali nekomercialna podjetja v lasti enot centralne ravni držav, ki imajo izrecne sporazume o jamstvu in lahko vključujejo zakonsko regulirane samoupravne organe, ki so pod javnim nadzorom;

(19)

„finančni holding“ pomeni finančno institucijo, katere podrejene družbe so izključno ali pretežno kreditne institucije ali finančne institucije, med katerimi je najmanj ena kreditna institucija, in ki ni mešani finančni holding v smislu člena 2(15) Direktive 2002/87/ES (15),

(20)

„mešani poslovni holding“ pomeni nadrejeno družbo, ki ni finančni holding ali kreditna institucija ali mešani finančni holding v smislu člena 2(15) Direktive 2002/87/ES, katerega podrejene družbe zajemajo najmanj eno kreditno institucijo;

(21)

„družba za pomožne storitve“, pomeni podjetje, čigar osnovna dejavnost je lastništvo in upravljanje premoženja, izvajanje storitev obdelave podatkov ali katera koli druga podobna dejavnost, ki je pomožna glede na osnovno dejavnost ene ali več kreditnih institucij;

(22)

„operativno tveganje“ pomeni tveganje izgube, kot posledice neprimernega ali neuspešnega izvajanja notranjih procesov, ravnanj ljudi ali delovanja sistemov, ali zaradi zunanjih dogodkov, ter vključuje pravno tveganje;

(23)

„centralne banke“ vključujejo Evropsko centralno banko, če ni navedeno drugače;

(24)

„tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev“ je tveganje zmanjšanja zneska terjatve zaradi denarnih ali nedenarnih ugovorov dolžnika po tej terjatvi;

(25)

„verjetnost neplačila“ pomeni verjetnost neplačila nasprotne stranke v obdobju enega leta;

(26)

„izguba“ je za namen oddelka 3 poglavja 2 naslova V ekonomska izguba, ki vključuje bistvene učinke diskontiranja vključno z materialno pomembnimi neposrednimi in posrednimi stroški, povezanimi z izterjavo vsake posamezne izpostavljenosti.;

(27)

„izguba ob neplačilu (LGD)“ je razmerje med izgubo na izpostavljenosti, ki je posledica neplačila nasprotne stranke, in vrednostjo izpostavljenosti ob neplačilu;

(28)

„konverzijski faktor“ je razmerje med trenutno neizkoriščenim zneskom prevzete finančne obveznosti, ki bo črpan in neporavnan ob neplačilu, in trenutno neizkoriščenim zneskom prevzete finančne obveznosti; znesek prevzete finančne obveznosti je enak znesku odobrenega zneska razpolaganja, razen če je črpan znesek večji od odobrenega zneska razpolaganja, je znesek prevzete finančne obveznosti enak temu črpanemu znesku;;

(29)

„pričakovana izguba (EL)“ je za namen oddelka 3 poglavja 2 naslova V razmerje med zneskom, ki bo po pričakovanjih izgubljen na izpostavljenosti zaradi morebitnega neplačila nasprotne stranke ali zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev v obdobju enega leta, ter vrednostjo izpostavljenosti ob neplačilu;

(30)

„zmanjševanje kreditnega tveganja“ je tehnika, ki jo uporabljajo kreditne institucije za zmanjševanje kreditnega tveganja, povezanega z izpostavljenostjo ali izpostavljenostmi, ki jih še ima kreditna institucija;

(31)

„stvarno kreditno zavarovanje“ je tehnika zmanjševanja kreditnega tveganja, pri kateri je zmanjševanje kreditnega tveganja zaradi izpostavljenosti kreditne institucije posledica pravice kreditne institucije, da v primeru neplačila nasprotne stranke ali ob nastopu drugega določenega kreditnega dogodka v zvezi z nasprotno stranko unovči, ali pridobi prenos ali prisvojitev, ali da zadrži nekatera sredstva ali zneske, ali da zmanjša znesek izpostavljenosti ali ga nadomesti z zneskom razlike med zneskom izpostavljenosti in zneskom terjatve do kreditne institucije;

(32)

„osebno kreditno zavarovanje“ je tehnika zmanjševanja kreditnega tveganja v primerih, ko je zmanjševanje kreditnega tveganja zaradi izpostavljenosti kreditne institucije posledica tega, da se tretja stranka zaveže, da bo plačala določen znesek v primeru neplačila kreditojemalca ali ob nastopu drugih specifičnih kreditnih dogodkov;

(33)

„posel začasne prodaje/začasnega nakupa“ je vsak posel, ki ga ureja sporazum, ki sodi v obseg uporabe opredelitve „pogodbe o prodaji in povratnem odkupu“ ali „pogodbe o odkupu in povratni prodaji“, kakor je navedena v členu 3(1)(m), Direktive 2006/49/ES;

(34)

„posli posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga“ so vsi posli, ki sodijo v obseg uporabe opredelitve „posoje vrednostnih papirjev ali blaga“ ali „izposoje vrednostnih papirjev ali blaga“, kakor je navedena v členu 3(1)(n) Direktive 2006/49/ES;

(35)

„denarju podoben instrument“ je potrdilo o vlogi ali drugi podoben instrument, ki ga je izdala posojilna kreditna institucija;

(36)

„listinjenje“ pomeni posel ali shemo, pri katerih se tranšira kreditno tveganje, povezano z izpostavljenostjo ali paketom izpostavljenosti, z naslednjimi značilnostmi:

(a)

plačila v poslu ali shemi so odvisna od kvalitete izpostavljenosti ali paketa izpostavljenosti; in

(b)

podrejenost tranš določa razporeditev izgub med potekom posla ali sheme;

(37)

„tradicionalno listinjenje“ pomeni listinjenje, pri katerem poteka ekonomski prenos izpostavljenosti, ki se listini, na subjekt s posebnim namenom pri listinjenju, ki izdaja vrednostne papirje. To se opravi s prenosom lastništva listinjenih izpostavljenosti s kreditne institucije v vlogi originatorja ali preko podudeležbe. Izdani vrednostni papirji ne predstavljajo plačilnih obveznosti kreditne institucije v vlogi originatorja;

(38)

„sintetično listinjenje“ pomeni listinjenje, pri katerem se tranširanje doseže z uporabo kreditnih izvedenih finančnih instrumentov ali osebnih jamstev, paket izpostavljenosti pa ni odstranjen iz bilance stanja kreditne institucije v vlogi originatorja;

(39)

„tranša“ pomeni pogodbeno določeni segment kreditnega tveganja, povezanega z izpostavljenostjo ali več izpostavljenostmi, kjer pozicija v segmentu določa tveganje kreditne izgube, ki je večje ali manjše kakor pri poziciji istega zneska v vseh drugih takih segmentih, brez upoštevanja kreditnega zavarovanja, ki ga zagotavljajo tretje stranke neposredno imetnikom pozicij v segmentu ali drugih segmentih;

(40)

„pozicija listinjenja“ pomeni izpostavljenost iz naslova listinjenja;

(41)

„originator“ pomeni naslednje:

(a)

subjekt, ki je sam ali preko povezanih subjektov, neposredno ali posredno sodeloval pri prvotnem dogovoru, s katerim so nastale obveznosti dolžnika ali morebitne obveznosti morebitnega dolžnika, ki predstavljajo listinjenje izpostavljenosti; ali

(b)

subjekt, ki v okviru svoje bilance stanja kupi izpostavljenosti tretje stranke, nato pa jih listini;

(42)

„sponzor“ je kreditna institucija, razen kreditne institucije v vlogi originatorja, ki vzpostavi ali upravlja program s premoženjem kritih komercialnih zapisov ali drugo shemo listinjenja, ki odkupi izpostavljenosti od tretjih subjektov;

(43)

„izboljšanje kreditne kvalitete“ je pogodbena ureditev, po kateri se kreditna kvaliteta pozicije v listinjenju izboljša glede na to, kakšna bi bila, če izboljšanja ne bi bilo, vključno z izboljšanjem, ki ga daje več podrejenih tranš v listinjenju in druge vrste kreditnega zavarovanja;

(44)

„subjekt s posebnim namenom pri listinjenju (SSPE)“ je korporacijski trust ali drugi subjekt, ki ni kreditna institucija, ustanovljen za opravljanje listinjenja ali listinjenj, katerih aktivnosti so omejene na tiste, ki so primerne za doseganje navedenega cilja, katerih struktura je namenjena izločanju obveznosti SSPE iz obveznosti kreditne institucije v vlogi originatorja, in v katerih imajo upravičenci pravico, da zastavijo ali zamenjajo navedene pravice brez omejitev;

(45)

„skupina povezanih oseb“ pomeni:

(a)

dve ali več fizičnih ali pravnih oseb, ki, razen če ni dokazano nasprotno, predstavljajo eno samo tveganje, ker ena izmed njih neposredno ali posredno obvladuje drugo ali druge; ali

(b)

dve ali več fizičnih ali pravnih oseb, med katerimi ni razmerja, ki predstavlja obvladovanje, navedeno v točki (a), vendar je treba šteti, da predstavljajo eno samo tveganje, ker so med seboj tako povezane, da je takrat, ko ima ena izmed njih finančne težave, verjetno, da bo imela druga ali vse druge težave z odplačilom;

(46)

„tesna povezanost“ pomeni stanje, ko sta dve ali več fizičnih ali pravnih oseb povezani na enega od naslednjih načinov:

(a)

udeležba v obliki lastništva, neposredno ali z obvladovanjem, 20 % ali več glasovalnih pravic ali kapitala podjetja;

(b)

obvladovanje; ali

(c)

dejstvo, da sta obe ali vse stalno povezane z isto tretjo osebo in z njo v razmerju, ki predstavlja obvladovanje ;

(47)

„priznane borze“ pomeni borze, ki jih kot take priznajo pristojni organi in ki izpolnjujejo naslednje pogoje:

(a)

delujejo redno,

(b)

imajo poslovnik, ki ga izdajo ali odobrijo ustrezni organi države, v kateri je borza, ki opredeljujejo pogoje delovanja borze, pogoje dostopa do borze in prav tako pogoje, ki jih je treba izpolniti s pogodbo, preden se lahko z njo dejansko trguje na borzi, in

(c)

imajo klirinške mehanizme, po katerih za pogodbe, naštete v Prilogi IV, veljajo predpisane dnevne marže, ki po mnenju pristojnih organov predstavljajo ustrezno zaščito.

Člen 5

Države članice osebam ali podjetjem, ki niso kreditne institucije, prepovejo nadaljnje opravljanje poslov sprejemanja depozitov ali drugih vračljivih sredstev od javnosti.

Prvi odstavek se ne uporablja za sprejemanje depozitov ali drugih sredstev, ki jih vrača država članica ali enote regionalne ali lokalne ravni države članice ali javni mednarodni organi, katerih članica je ena ali več držav članic, ali za primere, za katere izrecno velja nacionalna zakonodaja ali zakonodaja Skupnosti, pod pogojem, da so te dejavnosti v skladu s predpisi in z nadzori, namenjenimi zaščiti vlagateljev in investitorjev ter veljajo za te primere.

NASLOV II

POGOJI ZA DOSTOP DO ZAČETKA OPRAVLJANJA IN OPRAVLJANJE DEJAVNOSTI KREDITNIH INSTITUCIJ

Člen 6

Države članice od kreditnih institucij zahtevajo, da pridobijo dovoljenje pred začetkom opravljanja dejavnosti. Brez poseganja v člene 7 do 12 določijo pogoje za pridobitev takega dovoljenja ter o njih obvestijo Komisijo.

Člen 7

Države članice zahtevajo, da se vlogi za izdajo dovoljenja priloži program poslovanja, ki med drugim določa vrste predvidenih poslov ter organizacijsko strukturo kreditne institucije.

Člen 8

Države članice ne smejo zahtevati, da se vloga za izdajo dovoljenja preverja glede na gospodarske potrebe trga.

Člen 9

1.   Brez poseganja v druge splošne pogoje, ki jih določa nacionalna zakonodaja, pristojni organi ne izdajo dovoljenja, če kreditna institucija nima lastnih ločenih sredstev ali če ustanovni kapital znaša manj kakor 5 milijonov EUR.

„Ustanovni kapital“ obsega kapital in rezerve iz člena 57(a) in (b).

Države članice lahko odločijo, da kreditne institucije, ki ne izpolnjujejo pogojev v zvezi z ločenimi lastnimi sredstvi in ki so obstajale 15. decembra 1979, lahko še naprej poslujejo. Take kreditne institucije lahko izvzamejo iz zahtev prvega pododstavka člena 11(1).

2.   Države članice lahko ob upoštevanju naslednjih pogojev izdajo dovoljenje za določene kategorije kreditnih institucij, katerih ustanovni kapital znaša manj, kakor je navedeno v odstavku 1:

(a)

ustanovni kapital ne znaša manj kakor 1 milijon EUR;

(b)

zadevne države članice obvestijo Komisijo o svojih razlogih za uporabo te možnosti; in

(c)

k nazivu vsake kreditne institucije, ki nima minimalnega kapitala iz odstavka 1, se to tudi dopiše v seznamu iz člena 14.

Člen 10

1.   Lastna sredstva kreditne institucije v času izdaje dovoljenja ne smejo znašati manj kakor ustanovni kapital, zahtevan po členu 9.

2.   Države članice lahko odločijo, da že obstoječe kreditne institucije na dan 1. januarja 1993, katerih lastna sredstva so manjša od ustanovnega kapitala, predpisanega v členu 9, lahko še naprej opravljajo svoje dejavnosti. V tem primeru njihova lastna sredstva ne smejo znašati manj, kakor je bila njihova največja vrednost z učinkom od vključno 22. decembra 1989.

3.   Če obvladovanje kreditne institucije, ki spada v kategorijo iz odstavka 2, prevzame fizična ali pravna oseba, razen osebe, ki je institucijo obvladovala pred tem, morajo lastna sredstva te kreditne institucije znašati vsaj toliko, koliko znaša ustanovni kapital, kakor je navedeno v členu 9.

4.   V nekaterih specifičnih okoliščinah in s soglasjem pristojnih organov, kadar se združita dve ali več kreditnih institucij, ki spadajo v kategorijo iz odstavka 2, lastna sredstva kreditne institucije, ki nastane z združitvijo, ne smejo znašati manj kakor skupna lastna sredstva združenih kreditnih institucij v času združitve, dokler ni dosežena primerna raven iz člena 9.

5.   Če se v primerih iz odstavkov 1, 2 in 4 lastna sredstva zmanjšajo, lahko pristojni organi, kadar okoliščine to upravičujejo, omogočijo kreditni instituciji, da v navedenem obdobju popravi nastale razmere ali preneha opravljati dejavnosti.

Člen 11

1.   Pristojni organi kreditni instituciji izdajo dovoljenje le, če vsaj dve osebi učinkovito usmerjata opravljanje dejavnosti kreditne institucije.

Dovoljenja ne izdajo, če ti osebi nimata zadostnega ugleda ali nimata dovolj izkušenj za opravljanje takih nalog.

2.   Vsaka država članica zahteva, da:

(a)

ima kreditna institucija, ki je pravna oseba in ki ima statutarni sedež v skladu z nacionalno zakonodajo, sedež v isti državi članici kakor statutarni sedež; in

(b)

ima katera koli druga kreditna institucija sedež v državi članici, ki je izdala dovoljenje in v kateri dejansko opravlja svoje dejavnosti.

Člen 12

1.   Pristojni organi ne izdajo dovoljenja za začetek opravljanja dejavnosti kreditnih institucij, če niso obveščeni o identiteti delničarjev ali družbenikov, bodisi neposrednih ali posrednih, fizičnih ali pravnih oseb, ki imajo kvalificirane deleže, in o velikosti teh deležev.

Pri ugotavljanju kvalificiranega deleža v kontekstu tega člena se upoštevajo glasovalne pravice iz člena 92 Direktive 2001/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. maja 2001 o sprejemu vrednostnih papirjev v uradno kotacijo na borzi in o informacijah, ki jih je treba objaviti v zvezi s temi vrednostnimi papirji (16).

2.   Pristojni organi ne izdajo dovoljenja, če se jim ob upoštevanju potrebe po varnem in skrbnem upravljanju kreditnih institucij, delničarji ali družbeniki ne zdijo primerni.

3.   Če obstajajo tesne povezave med kreditnimi institucijami in drugimi fizičnimi ali pravnimi osebami, pristojni organi izdajo dovoljenje le, če te povezave ne preprečujejo učinkovitega izvajanja njihovih nadzornih funkcij.

Pristojni organi prav tako ne izdajo dovoljenja, če zakoni in drugi predpisi v tretji državi, ki veljajo za eno ali več fizičnih ali pravnih oseb, s katerimi je kreditna institucija tesno povezana, ali težave pri izvrševanju navedenih zakonov in drugih predpisov preprečujejo učinkovito izvajanje nadzornih funkcij pristojnih organov.

Pristojni organi zahtevajo, da jim kreditne institucije posredujejo informacije, potrebne za stalno spremljanje skladnosti s pogoji iz tega odstavka.

Člen 13

Kadar koli se dovoljenje ne izda, se za to navedejo razlogi, vlagatelj pa je o tem obveščen v šestih mesecih od prejema vloge ali, če je nepopolna, v šestih mesecih od dne, ko vlagatelj pošlje informacije, potrebne za sprejem sklepa. Sklep se v vsakem primeru sprejme v 12 mesecih od prejema vloge.

Člen 14

Vsako dovoljenje se priglasi Komisiji.

Naziv vsake kreditne institucije, kateri je bilo izdano dovoljenje, se vpiše na seznam. Komisija objavi navedeni seznam v Uradnem listu Evropske Unije in ga sproti dopolnjuje.

Člen 15

1.   Preden pristojni organi izdajo kreditni instituciji dovoljenje, se posvetujejo s sodelujočimi pristojnimi organi drugih držav članic, sodelujočih v naslednjih primerih:

(a)

zadevna kreditna institucija je podrejena družba kreditne institucije, ki je pridobila dovoljenje v drugi državi članici;

(b)

zadevna kreditna institucija je podrejena družba nadrejene družbe kreditne institucije, ki je pridobila dovoljenje v drugi državi članici; ali

(c)

zadevno kreditno institucijo obvladujejo iste osebe, bodisi fizične ali pravne, kakor kreditno institucijo, ki je pridobila dovoljenje v drugi državi članici.

2.   Preden pristojni organ izda kreditni instituciji dovoljenje, se posvetujejo s pristojnimi organi vključene države članice, ki so pooblaščeni za nadzor zavarovalnic ali investicijskih podjetij, v naslednjih primerih:

(a)

zadevna kreditna institucija je podrejena družba zavarovalnice ali investicijskega podjetja z dovoljenjem za opravljanje poslov v Skupnosti;

(b)

zadevna kreditna institucija je podrejena družba nadrejene družbe zavarovalnice ali investicijskega podjetja z dovoljenjem za opravljanje poslov v Skupnosti; ali

(c)

zadevno kreditno institucijo obvladuje ista oseba, fizična ali pravna, kakor obvladuje zavarovalnico ali investicijsko podjetje z dovoljenjem za opravljanje poslov v Skupnosti.

3.   Pristojni nadzorni organi iz odstavkov 1 in 2 se med seboj posvetujejo predvsem glede ocenjevanja primernosti delničarjev ter dobrega imena in izkušenj direktorjev, ki so vključeni v upravljanje druge osebe iste skupine. Izmenjajo si podatke o primernosti delničarjev ter dobrem imenu in izkušnjah direktorjev, ki so pomembni pri izdajanju dovoljenj za opravljanje poslov kakor tudi pri rednem ocenjevanju izpolnjevanja pogojev poslovanja.

Člen 16

Država članica gostiteljica ne sme zahtevati dovoljenja ali dotacijskega kapitala za podružnice kreditnih institucij, ki so pridobile dovoljenje v drugi državi članici. Ustanovitev in nadzor takih podružnic se opravi v skladu s členi 22, 25, 26(1) do (3), 29 do 37 in 40.

Člen 17

1.   Pristojni organi lahko odvzamejo dovoljenje, izdano kreditni instituciji, le, če ta institucija:

(a)

v 12 mesecih dovoljenja ne uporabi, dovoljenje izrecno odkloni ali se za več kakor šest mesecev preneha ukvarjati s posli, če zadevna država članica ne sprejme določbe, da v takih primerih dovoljenje poteče;

(b)

pridobi dovoljenje na podlagi netočnih izjav ali kakor koli drugače nepravilno;

(c)

ne izpolnjuje več pogojev, v skladu s katerimi je dovoljenje pridobila;

(d)

nima več dovolj lastnih sredstev ali ni več mogoče računati, da bo izpolnila svoje obveznosti do upnikov, in zlasti nič več ne zagotavlja zavarovanja za sredstva, ki so ji bila zaupana; ali

(e)

predstavlja enega od drugih primerov, za katere nacionalna zakonodaja predpisuje odvzem dovoljenja.

2.   Za vsak odvzem dovoljenja se navedejo razlogi in o njih obvestijo zadevne osebe. Tak odvzem se priglasi Komisiji.

Člen 18

Za izvajanje svojih dejavnosti lahko kreditne institucije ne glede na določbe v državi članici gostiteljici o uporabi besed „banka“, „hranilnica“ ali drugih bančnih nazivov, na celotnem ozemlju Skupnosti uporabljajo isti naziv kakor v državi članici, v kateri imajo sedež. Če obstaja nevarnost zamenjave, lahko država članica gostiteljica zaradi razjasnitve zahteva, da se nazivu dodajo določeni drugi podatki zaradi obrazložitve.

Člen 19

1.   Države članice zahtevajo, da vsaka fizična ali pravna oseba, ki namerava neposredno ali posredno imeti kvalificirani delež v kreditni instituciji, pred tem pristojne organe o tem obvesti in jim sporoči, kolikšen je ta nameravani delež. Taka oseba pristojne organe tudi obvesti, če namerava povečati svoj kvalificirani delež, tako da bi bil njen delež glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu podjetja enak ali večji od 20 %, 33 % ali 50 % ali da bi kreditna institucija postala njena podrejena družba.

Brez poseganja v odstavek 2 lahko pristojni organi v največ treh mesecih od dneva priglasitve, predvidene v prvem in drugem pododstavku, nasprotujejo takemu načrtu, če zadevna oseba ni primerna, glede na to, da je treba zagotoviti varno in skrbno upravljanje kreditne institucije. Če ne nasprotujejo načrtu, lahko določijo najdaljši rok za njegovo izvedbo.

2.   Če je oseba, ki namerava kupiti deleže iz odstavka 1, kreditna institucija, zavarovalnica ali investicijsko podjetje, ki ima dovoljenje za poslovanje v drugi državi članici, ali nadrejena družba kreditne institucije, zavarovalnice ali investicijskega podjetja, ki ima dovoljenje za poslovanje v drugi državi članici, ali fizična ali pravna oseba, ki obvladuje kreditno institucijo, zavarovalnico ali investicijsko podjetje, ki ima dovoljenje za poslovanje v drugi državi članici, in če bi kot posledica take pridobitve kreditna institucija, v kateri kupec želi imeti delež, postala podrejena ali predmet obvladovanja s strani kupca, je pogoj za oceno pridobitve predhodni posvet, predviden v členu 15.

Člen 20

Države članice zahtevajo, da katera koli fizična ali pravna oseba, ki namerava neposredno ali posredno prodati kvalificirani delež v kreditni instituciji, pred tem pristojne organe o tem obvesti in jim sporoči, kolikšen je ta nameravani delež. Taka oseba pristojne organe tudi obvesti, če namerava zmanjšati svoj kvalificirani delež, tako da bi bil njen delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu podjetja manjši od 20 %, 33 % ali 50 % ali da bi kreditna institucija prenehala biti njena podrejena družba.

Člen 21

1.   Ko kreditne institucije zvejo za kakršno koli pridobitev ali prodajo deležev v njihovem kapitalu, zaradi katere deleži presežejo ali padejo pod enega izmed pragov iz člena 19(1) in člena 20, o navedenih pridobitvah in prodajah obvestijo pristojne organe.

Prav tako pristojnim organom vsaj enkrat na leto posredujejo imena delničarjev in družbenikov, ki imajo v lasti kvalificirane deleže, ter velikost teh deležev, kakor je na primer izkazana iz informacij na letnih skupščinah delničarjev ali družbenikov ali podana zaradi skladnosti s predpisi za družbe, ki kotirajo na borzah.

2.   Države članice zahtevajo, da takrat ko obstaja možnost, da bi vpliv oseb iz člena 19(1) škodil varnemu in skrbnemu upravljanju institucije, pristojni organi izvedejo ustrezne ukrepe za končanje takega stanja. Taki ukrepi so lahko sestavljeni iz sodnih odredb, sankcij proti direktorjem in poslovodnim delavcem ali začasne prepovedi uveljavitve glasovalnih pravic, ki izhajajo iz delnic ali deleža v lasti zadevnih delničarjev ali družbenikov.

Podobni ukrepi se uporabljajo za fizične ali pravne osebe, ki ne izpolnijo svojih obveznosti glede predložitve predhodnih informacij, kakor je določeno v členu 19(1).

Če se kapitalski delež pridobi kljub nasprotovanju pristojnih organov, države članice ne glede na katere koli druge sankcije, ki bodo sprejete, predpišejo bodisi začasno prepoved uveljavljanja ustreznih glasovalnih pravic bodisi ničnost glasov ali predpišejo možnost njihove razveljavitve.

3.   Pri ugotavljanju kvalificiranega deleža in drugih stopenj deleža iz tega člena, se upoštevajo glasovalne pravice iz člena 92 Direktive 2001/34/ES.

Člen 22

1.   Pristojni organi matične države članice zahtevajo, da ima vsaka kreditna institucija zanesljivo ureditev upravljanja, ki vključuje jasno organizacijsko strukturo z natančno opredeljenimi, preglednimi in doslednimi odgovornostmi, učinkovitimi procesi za ugotavljanje, upravljanje in spremljanje tveganj ter poročanje o tveganjih, katerim je ali bi lahko bila izpostavljena, ter primerne mehanizme za notranjo kontrolo, vključno z zanesljivimi upravnimi in računovodskimi postopki.

2.   Ureditve, procesi in mehanizmi iz odstavka 1 so izčrpni in sorazmerni z naravo, obsegom in kompleksnostjo dejavnosti kreditne institucije. Upoštevajo se tehnična merila iz Priloge V.

NASLOV III

DOLOČBE O SVOBODI USTANAVLJANJA IN SVOBODI OPRAVLJANJA STORITEV

Oddelek 1

Kreditne institucije

Člen 23

Države članice predvidijo, da lahko, bodisi z ustanovitvijo podružnice ali z neposrednim opravljanjem storitev, opravlja dejavnosti iz Priloge I na njihovem ozemlju v skladu s členi 25, 26(1) do (3), 28(1) in (2) ter 29 do 37 katera koli kreditna institucija, ki ima dovoljenje in je pod nadzorom pristojnih organov druge države članice, pod pogojem, da dovoljenje velja za te dejavnosti.

Oddelek 2

Finančne institucije

Člen 24

1.

(a)

nadrejena družba ali družbe pridobijo dovoljenje kot kreditne institucije v državi članici, katere zakonodaja velja za finančno institucijo;

(b)

zadevne dejavnosti se dejansko opravljajo na ozemlju iste države članice;

(c)

nadrejena družba ali družbe imajo v lasti 90 % ali več glasovalnih pravic, ki izhajajo iz delnic ali deleža finančne institucije;

(d)

nadrejena družba ali družbe izpolnjujejo zahteve pristojnih organov glede skrbnega upravljanja finančne institucije in s soglasjem pristojnih organov zadevne matične države članice javno objavijo, da so skupno in solidarno odgovorna za obveznosti, ki jih je prevzela finančna institucija; in

(e)

finančna institucija se učinkovito vključi v zadevne dejavnosti, zlasti v konsolidirani nadzor nadrejene družbe ali vseh nadrejenih družb v skladu z oddelkom 1 poglavja 4 naslova V, zlasti za namene minimalnih kapitalskih zahtev, določenih v členu 75, kontrolo velikih izpostavljenosti in omejitve kapitalskih deležev, kakor je predvideno v členih 120 do 122.

Skladnost s temi pogoji potrdijo pristojni organi matične države članice, katera finančni instituciji izda certifikat ustreznosti, ki mora biti del priglasitve iz členov 25 in 28.

Pristojni organi matične države članice zagotovijo nadzor finančne institucije v skladu s členi 10(1), 19 do 22, 40, 42 do 52 in 54.

2.   Če finančna institucija, kakor je navedena v prvem pododstavku odstavka 1, preneha izpolnjevati katerega koli od predpisanih pogojev, matična država članica o tem obvesti pristojne organe države članice gostiteljice, in se za dejavnosti, ki jih ta finančna institucija izvaja v državi članici gostiteljici, začne uporabljati zakonodaja države članice gostiteljice.

3.   Odstavka 1 in 2 se smiselno in s potrebnimi spremembami uporabljata za podrejene družbe finančne institucije iz prvega pododstavka odstavka 1.

Oddelek 3

Uveljavljanje pravice do ustanavljanja

Člen 25

1.   Kreditna institucija, ki želi ustanoviti podružnico na ozemlju druge države članice, to priglasi pristojnim organom svoje matične države članice.

2.   Države članice zahtevajo, da vsaka kreditna institucija, ki želi ustanoviti podružnico v drugi državi članici, pri priglasitvi iz odstavka 1 posreduje naslednje informacije:

(a)

državo članico, na katere ozemlju načrtuje ustanoviti podružnico;

(b)

program poslovanja, ki med drugim določa vrste predvidenih poslov ter organizacijsko strukturo podružnice;

(c)

naslov v državi članici gostiteljici, v kateri je mogoče pridobiti dokumente; in

(d)

imena oseb, ki bodo odgovorne za upravljanje podružnice.

3.   Razen če pristojni organi matične države članice nimajo razloga, da bi dvomili o primernosti upravne strukture ali finančnega stanja kreditne institucije, v treh mesecih od prejema informacij iz odstavka 2, ob upoštevanju predvidene dejavnosti, te informacije posredujejo pristojnim organom države članice gostiteljice in v skladu s tem obvestijo kreditno institucijo.

Pristojni organi matične države članice sporočijo tudi znesek lastnih sredstev in v skladu s členom 75 vsoto kapitalskih zahtev kreditne institucije.

Z odstopanjem od drugega pododstavka, v primeru iz člena 24, pristojni organi matične države članice sporočijo višino lastnih sredstev finančne institucije in vsoto konsolidiranih lastnih sredstev ter konsolidiranih kapitalskih zahtev v skladu s členom 75, kreditne institucije, ki je nadrejena družba.

4.   Če pristojni organi matične države članice zavrnejo posredovanje informacij iz odstavka 2 pristojnim organom države članice gostiteljice, zadevni kreditni instituciji v treh mesecih od prejema vseh informacij navedejo razloge za zavrnitev.

Ob zavrnitvi ali če pristojni organi ne odgovorijo, lahko zadevna institucija vloži pritožbo na sodiščih matične države članice.

Člen 26

1.   Preden podružnica kreditne institucije začne opravljati svoje dejavnosti, se pristojni organi države članice gostiteljice v dveh mesecih po prejemu informacij iz člena 25 pripravijo na nadzor kreditne institucije v skladu z oddelkom 5 in, če je treba, navedejo pogoje, pod katerimi se treba v interesu javnega dobra nadaljuje s temi dejavnostmi v državi članici gostiteljici.

2.   Ob prejemu obvestila od pristojnih organov države članice gostiteljice ali ob poteku obdobja, predpisanega v odstavku 1, brez prejema kakršnega koli sporočila države članice gostiteljice, se lahko podružnica ustanovi in lahko začne dejavnosti.

3.   Pri spremembi katerih koli drugih podrobnih podatkov, posredovanih v skladu s točkami (b), (c) ali (d) člena 25(2), kreditna institucija o spremembi pisno obvesti pristojne organe matične države članice in države članice gostiteljice vsaj en mesec pred spremembo, da pristojnim organom matične države članice omogoči sprejetje sklepa v skladu s členom 25 ter pristojnim organom države članice gostiteljice sprejetje sklepa o spremembi v skladu z odstavkom 1 tega člena.

4.   Za podružnice, ki so začele svoje dejavnosti pred 1. januarjem 1993, se v skladu z določbami, ki veljajo v državah članicah gostiteljicah, domneva, da je zanje veljal postopek, določen v členu 25 in v odstavkih 1 in 2 tega člena. Od 1. januarja 1993 zanje velja odstavek 3 tega člena, člen 23 in člen 43 ter oddelka 2 in 5.

Člen 27

Poslovne enote, ki jih v eni sami državi članici ustanovi kreditna institucija s sedežem v drugi državi članici, se ne glede na število štejejo kot ena sama podružnica.

Oddelek 4

Uveljavljanje svobode opravljanja storitev

Člen 28

1.   Vsaka kreditna institucija, ki želi uveljavljati svobodo opravljanja storitev z nadaljnjimi dejavnostmi na ozemlju druge države članice, pred tem pristojnim organom matične države članice predloži priglasitev o dejavnostih na seznamu v Prilogi I, ki jih namerava opravljati.

2.   Pristojni organi matične države članice v enem mesecu od prejema priglasitve, predvidene v odstavku 1, to priglasitev pošljejo pristojnim organom države članice gostiteljice.

3.   Ta člen ne vpliva na pravice opravljanja storitev, ki so jih kreditne institucije pridobile pred 1. januarjem 1993.

Oddelek 5

Pooblastila pristojnih organov držav članic gostiteljic

Člen 29

Države članice gostiteljice lahko za statistične namene zahtevajo, da vse kreditne institucije, ki imajo podružnice na njihovem ozemlju, pristojnim organom teh držav članic gostiteljic redno poročajo o svojih dejavnostih v teh državah članicah.

Pri izpolnjevanju dolžnosti, ki jim jih nalaga člen 41, lahko države članice gostiteljice zahtevajo, da jim podružnice kreditnih institucij iz drugih držav članic posredujejo enake informacije, kakor jih zahtevajo od nacionalnih kreditnih institucij za ta namen.

Člen 30

1.   Če pristojni organi države članice gostiteljice ugotovijo, da kreditna institucija, ki ima podružnico ali neposredno opravlja storitve na njihovem ozemlju, ne upošteva pravnih predpisov, sprejetih v tej državi v skladu z določbami te direktive o pooblastilih pristojnih organov države članice gostiteljice, ti pristojni organi zahtevajo, da zadevna kreditna institucija zagotovi, da se to nepravilno stanje konča.

2.   Če zadevna kreditna institucija ne sprejme potrebnih ukrepov, pristojni organi države članice gostiteljice o tem obvestijo pristojne organe matične države članice.

Pristojni organi države članice gostiteljice čim prej sprejmejo vse ustrezne ukrepe, s čimer zadevna kreditna institucija zagotovi, da se nepravilno stanje konča. Narava teh ukrepov se sporoči pristojnim organom države članice gostiteljice.

3.   Če kljub ukrepom, ki jih sprejme matična država članica, ali ker se ti ukrepi izkažejo za neustrezne ali pa niso izvedljivi v zadevni državi članici, kreditna institucija še naprej krši pravne predpise iz odstavka 1, ki veljajo v državi članici gostiteljici, lahko ta, potem ko obvesti pristojne organe matične države članice, sprejme ustrezne ukrepe, da bi preprečila ali kaznovala nadaljnje nepravilnosti in, če je treba, da prepreči zadevni kreditni instituciji nadaljnje poslovanje na svojem ozemlju. Države članice zagotovijo, da je na njihovem ozemlju kreditnim institucijam mogoče vročiti potrebne pravne dokumente v zvezi s temi ukrepi.

Člen 31

Člena 29 in 30 ne vplivata na pooblastila držav članic gostiteljic za sprejetje ustreznih ukrepov, s katerimi bi preprečile ali kaznovale nepravilnosti na njihovem ozemlju, ki so v nasprotju s pravnimi predpisi, sprejetimi v javnem interesu. Ta pooblastila vključujejo možnost, da se kreditnim institucijam kršiteljicam prepreči nadaljnje poslovanje na njihovem ozemlju.

Člen 32

Kateri koli ukrep, sprejet v skladu s členom 30(2) in (3) ali členom 31, ki vključuje kazni ali omejitve uveljavljanja svobode opravljanja storitev, se ustrezno utemelji in sporoči zadevni kreditni instituciji. Za vsak tak ukrep velja pravica do pritožbe na sodiščih države članice, v kateri je ukrep bil sprejet.

Člen 33

Preden ukrepajo v skladu s postopkom, predvidenem v členu 30, lahko v nujnih primerih pristojni organi države članice gostiteljice sprejmejo kakršne koli previdnostne ukrepe, potrebne za zaščito interesov vlagateljev, investitorjev in drugih, za katere se storitve opravljajo. Komisijo in pristojne organe drugih zadevnih držav članic se o takih ukrepih obvesti čim prej.

Komisija lahko po posvetu s pristojnimi organi zadevnih držav članic sklene, da zadevna država članica spremeni ali razveljavi navedene ukrepe.

Člen 34

Države članice gostiteljice lahko izvajajo pooblastila, ki so jim bila dodeljena v skladu s to direktivo, tako da izvedejo ustrezne ukrepe, da bi preprečile ali kaznovale nepravilnosti, storjene na njihovem ozemlju. Ta pooblastila vključujejo možnost, da se kreditnim institucijam kršiteljicam prepreči nadaljnje poslovanje na njihovem ozemlju.

Člen 35

Pri odvzemu dovoljenja se pristojne organe držav članic gostiteljic o tem obvesti, ti pa izvedejo ustrezne ukrepe, da bi preprečili nadaljnje poslovanje kreditne institucije kršiteljice na svojem ozemlju in zaščitili interese vlagateljev.

Člen 36

Države članice Komisijo obvestijo o številu in vrsti primerov zavrnitve v skladu s členoma 25 in 26(1) do (3) ali primerov, v katerih so bili sprejeti ukrepi v skladu s členom 30(3).

Člen 37

Ta oddelek ne preprečuje kreditnim institucijam s sedeži v drugih državah članicah oglaševanja storitev v državi članici gostiteljici z vsemi komunikacijskimi sredstvi, ki so jim na voljo, v skladu s katerimi koli predpisi o obliki in vsebini takega oglaševanja, sprejetimi zaradi javnega interesa.

NASLOV IV

ODNOSI S TRETJIMI DRŽAVAMI

Oddelek 1

Priglasitev podjetij iz tretjih držav in pogoji dostopa do trgov v teh državah

Člen 38

1.   Ko podružnice kreditnih institucij s sedeži zunaj Skupnosti začenjajo ali nadaljujejo z opravljanjem dejavnosti, države članice zanje ne uporabljajo določb, ki tem institucijam omogočajo ugodnejše obravnavanje kot podružnicam kreditnih institucij s sedeži v Skupnosti.

2.   Pristojni organi Komisiji in Evropskemu odboru za bančništvo priglasijo vsa dovoljenja, izdana podružnicam kreditnih institucij s sedeži zunaj Skupnosti.

3.   Brez poseganja v odstavek 1 se lahko Skupnost na podlagi sporazumov, sklenjenih z eno ali več tretjimi državami, dogovori, da uporablja določbe, v skladu s katerimi bodo podružnice kreditnih institucij s sedeži zunaj Skupnosti deležne enake obravnave na celotnem ozemlju Skupnosti.

Oddelek 2

Sodelovanje s pristojnimi organi tretjih držav pri nadzoru na konsolidirani osnovi

Člen 39

1.   Komisija lahko sama ali na zahtevo države članice Svetu predloži predloge za pogajanje o sporazumih z eno ali več tretjimi državami o načinu izvajanja nadzora na konsolidirani osnovi nad naslednjim:

(a)

kreditnimi institucijami, katerih nadrejene družbe imajo sedeže v tretji državi; ali

(b)

kreditnimi institucijami v tretjih državah, katerih nadrejene družbe, bodisi da gre za kreditne institucije ali finančne holdinge, imajo sedeže v Skupnosti.

2.   Sporazumi iz odstavka 1 morajo zlasti zagotoviti naslednje:

(a)

da lahko pristojni organi držav članic pridobijo informacije, potrebne za nadzor na osnovi konsolidiranega finančnega stanja kreditnih institucij ali finančnih holdingov, ki so v Skupnosti in imajo podrejene družbe, ki so kreditne institucije ali finančne institucije zunaj Skupnosti ali, če imajo kapitalske udeležbe v takih institucijah; in

(b)

da lahko pristojni organi tretjih držav pridobijo informacije, potrebne za nadzor nadrejenih družb, ki imajo sedeže na njihovih ozemljih in imajo podrejene družbe, ki so kreditne institucije ali finančne institucije v eni ali več državah članicah ali, če imajo kapitalske udeležbe v takih institucijah.

3.   Brez poseganja v člen 300(1) in (2) Pogodbe, Komisija s pomočjo Evropskega odbora za bančništvo preuči rezultat pogajanj iz odstavka 1 in nastale razmere.

NASLOV V

NAČELA IN TEHNIČNI INSTRUMENTI ZA BONITETNI NADZOR IN RAZKRITJE

POGLAVJE 1

Načela bonitetnega nadzora

Oddelek 1

Pristojnosti matične države članice in države članice gostiteljice

Člen 40

1.   Za bonitetni nadzor kreditne institucije, vključno z dejavnostmi, ki jih opravlja v skladu s členoma 23 in 24, so odgovorni pristojni organi matične države članice, brez poseganja v tiste določbe te direktive, ki to odgovornost nalagajo pristojnim organom države članice gostiteljice.

2.   Odstavek 1 ne preprečuje nadzora na konsolidirani osnovi v skladu s to direktivo.

Člen 41

Države članice gostiteljice do nadaljnjega usklajevanja ostanejo odgovorne za nadzor likvidnosti podružnic kreditnih institucij v sodelovanju s pristojnimi organi matične države članice.

Brez poseganja v ukrepe, potrebne za okrepitev Evropskega monetarnega sistema, države članice gostiteljice ostanejo v celoti odgovorne za ukrepe, ki so potrebni za izvajanje njihovih monetarnih politik.

Ti ukrepi ne smejo predpisovati diskriminatorne ali omejevalne obravnave na osnovi dejstva, da je kreditna institucija pridobila dovoljenje v drugi državi članici.

Člen 42

Pristojni organi zadevnih držav članic tesno sodelujejo pri nadzoru dejavnosti kreditnih institucij, še zlasti tistih, ki poslujejo prek podružnic v eni ali več drugih državah članicah, v katerih nimajo sedeža. Medsebojno si izmenjujejo vse informacije o upravljanju in lastništvu takih kreditnih institucij, zato da bi se olajšala nadzor in preučitev pogojev za izdajo dovoljenja, in vse informacije, ki jim lahko olajšajo spremljanje in nadzor poslovanja takih institucij, zlasti glede likvidnosti, solventnosti, jamstva za vloge, omejitve velikih izpostavljenosti, upravnih in računovodskih postopkov ter mehanizmov notranje kontrole.

Člen 43

1.   Države članice gostiteljice predvidijo, da lahko v primeru, če kreditna institucija, ki je pridobila dovoljenje v drugi državi članici, opravlja svojo dejavnost prek podružnice, pristojni organi matične države članice ali osebe, ki jih ti pooblastijo za ta namen, po tem ko obvestijo pristojne organe države članice gostiteljice, preverijo informacije iz člena 42 na kraju samem.

2.   Pristojni organi matične države članice se lahko tudi za pregled podružnic zatečejo k uporabi drugih postopkov, določenih v členu 141.

3.   Odstavka 1 in 2 ne vplivata na pravico pristojnih organov države članice gostiteljice, da pri opravljanju svojih dolžnosti v skladu s to direktivo na kraju samem pregledajo podružnice, ustanovljene na njihovem ozemlju.

Oddelek 2

Izmenjava podatkov in poklicna skrivnost

Člen 44

1.   Države članice predvidijo, da za vse osebe, ki delajo za ali so delale za pristojne organe, in revizorje ali strokovnjake, ki delajo v imenu pristojnih organov, velja dolžnost varovanja poklicne skrivnosti.

Nobeni osebi ali organu ne smejo razkriti nobenih zaupnih informacij, ki jih utegnejo prejeti med opravljanjem svojih nalog, razen v obliki povzetka ali zbirne informacije, tako da posameznih kreditnih institucij ni mogoče prepoznati brez poseganja v primere, za katere velja kazensko pravo.

Vendar pa je v primerih, ko je zoper kreditno institucijo uveden stečaj ali postopek prisilnega prenehanja, v civilnem ali gospodarskem postopku dovoljeno razkriti zaupne informacije, ki ne zadevajo tretjih oseb, ki poskušajo rešiti to kreditno institucijo.

2.   Odstavek 1 pristojnim organom raznih držav članic ne preprečuje izmenjave informacij v skladu s to direktivo in drugimi direktivami, ki se nanašajo na kreditne institucije. Za te informacije veljajo pogoji varovanja poklicne skrivnosti, navedeni v odstavku 1.

Člen 45

Pristojni organi, ki prejmejo zaupne informacije iz člena 44, jih lahko uporabijo le pri opravljanju svojih nalog in samo za naslednje namene:

(a)

da preverijo, ali so izpolnjeni pogoji za začetek poslovanja kreditnih institucij, in da olajšajo nadzor poslovanja zlasti pri spremljanju likvidnosti, solventnosti, velikih izpostavljenosti, upravnih in računovodskih postopkov ter mehanizmov notranje kontrole na nekonsolidirani ali konsolidirani osnovi;

(b)

pri naložitvi kazni;

(c)

pri upravnih pritožbah zoper odločbe pristojnih organov; ali

(d)

pri sodnih postopkih, sproženih v skladu s členom 55 ali posebnimi določbami, predpisanimi v tej in drugih direktivah, sprejetih v zvezi s kreditnimi institucijami.

Člen 46

Države članice lahko sporazume o sodelovanju, ki predpisujejo izmenjavo informacij, sklepajo s pristojnimi organi tretjih držav ali z organi ali subjekti tretjih držav, opredeljenimi v členu 47 in členu 48(1), le, če velja za razkrite informacije jamstvo varovanja poklicne skrivnosti, ki je vsaj enako tistemu iz člena 44(1). Taka izmenjava informacij je namenjena opravljanju nalog nadzora navedenih organov ali subjektov.

Če informacija izvira iz druge države članice, se je ne sme razkriti brez izrecnega soglasja pristojnih organov, ki so jo razkrili, in se sme, če je primerno, razkriti le izključno za namen, za katerega so ti pristojni organi dali soglasje.

Člen 47

Člena 44(1) in 45 ne preprečujeta izmenjave informacij znotraj države članice, če sta v isti državi članici dva ali več pristojnih organov, ali med državami članicami, med pristojnimi organi in med:

(a)

organi, ki jim je zaupana javna naloga nadzora drugih finančnih institucij in zavarovalnic, ter organi, ki so odgovorni za nadzor finančnih trgov;

(b)

subjekti, ki sodelujejo pri likvidaciji in stečaju kreditnih institucij ter v drugih podobnih postopkih; in

(c)

osebami, odgovornimi za opravljanje z zakonom predpisanih revizij letnih računovodskih izkazov kreditnih institucij in drugih finančnih institucij;

pri opravljanju njihovih nadzornih funkcij.

Člena 44(1) in 45 ne preprečujeta razkritja informacij organom, ki upravljajo sheme zajamčenih vlog in so potrebni za izvajanje njihovih nalog.

V obeh primerih za prejete informacije veljajo pogoji varovanja poklicne skrivnosti, navedeni v členu 44(1).

Člen 48

1.   Ne glede na člene 44 do 46 lahko države članice odobrijo izmenjavo informacij med pristojnimi organi in med:

(a)

organi, odgovornimi za nadzor subjektov, ki sodelujejo pri likvidaciji in stečaju kreditnih institucij ter v drugih podobnih postopkih; in

(b)

organi, ki so odgovorni za nadzor oseb, ki opravljajo z zakonom predpisane revizije letnih računovodskih izkazov zavarovalnic, kreditnih institucij, investicijskih podjetij in drugih finančnih institucij.

V takih primerih države članice zahtevajo, da so izpolnjeni vsaj naslednji pogoji:

(a)

informacije so namenjene za izvajanje nalog nadzora iz prvega pododstavka;

(b)

za informacije, prejete za ta namen, veljajo pogoji varovanja poklicne skrivnosti iz člena 44(1); in

(c)

če informacija izvira iz druge države članice, se ne sme razkriti brez izrecnega soglasja pristojnih organov, ki so jo razkrili, in se sme, po potrebi, razkriti le izključno za namen, za katerega so ti pristojni organi dali soglasje.

Države članice Komisiji in drugim državam članicam sporočijo nazive organov, ki lahko prejmejo informacije v skladu s tem odstavkom.

2.   Ne glede na člene 44 do 46 lahko države članice zaradi krepitve stabilnosti in celovitosti finančnega sistema odobrijo izmenjavo informacij med pristojnimi organi in organi ali subjekti, ki so po zakonu odgovorni za odkrivanje in raziskovanje kršitev prava gospodarskih družb.

V takih primerih države članice zahtevajo, da so izpolnjeni vsaj naslednji pogoji:

(a)

informacije so namenjene opravljanju nalog iz prvega pododstavka;

(b)

za informacije, prejete za ta namen, veljajo pogoji varovanja poklicne skrivnosti iz člena 44(1); in

(c)

če informacija izvira iz druge države članice, se ne sme razkriti brez izrecnega soglasja pristojnih organov, ki so jo razkrili, in se sme, po potrebi, razkriti le izključno za namen, za katerega so ti pristojni organi dali soglasje.

Če v državi članici organom ali subjektom iz prvega pododstavka zaradi njihove specifične pristojnosti pri opravljanju nalog odkrivanja in raziskovanja pomagajo osebe, imenovane za ta namen, ki niso zaposlene v javnem sektorju, imajo lahko pod pogoji, navedenimi v drugem pododstavku, tudi te osebe možnost izmenjave informacij, predpisanih v prvem pododstavku.

Za izvajanje tretjega pododstavka organi ali subjekti iz prvega pododstavka sporočijo pristojnim organom, ki so razkrili informacijo, imena in natančne odgovornosti oseb, katerim naj bi se informacije poslale.

Države članice Komisiji in drugim državam članicam sporočijo naziv organov ali subjektov, ki lahko prejmejo informacije v skladu s tem členom.

Komisija pripravi poročilo o uporabi določb tega člena.

Člen 49

Ta oddelek pristojnemu organu ne preprečuje, da bi posredoval informacije naslednjim subjektom za opravljanje njihovih nalog:

(a)

centralnim bankam in drugim subjektom s podobno funkcijo kakor monetarne oblasti; in

(b)

po potrebi drugim javnim organom, odgovornim za nadzor plačilnih sistemov.

Prav tako ta oddelek ne preprečuje takim organom ali subjektom, da posredujejo take informacije pristojnim organom, ki jih bodo morda potrebovali za namene iz člena 45.

Za informacije, prejete za ta namen, veljajo pogoji varovanja poklicne skrivnosti iz člena 44(1).

Člen 50

Ne glede na določbe iz člena 44(1) in člena 45 lahko države članice na osnovi zakonskih določb odobrijo razkritje nekaterih informacij drugim oddelkom uprave centralne ravni države, ki so odgovorni za zakonodajo o nadzoru kreditnih institucij, finančnih institucij, investicijskih storitev in zavarovalnic ter inšpektorjem, ki delajo v imenu teh oddelkov.

Vendar se sme take informacije razkriti le, če so potrebne zaradi bonitetnega nadzora.

Člen 51

Države članice predpišejo, da se informacij, prejetih v skladu s členom 44(2) in členom 47, ter informacij, pridobljenih s preverjanjem na kraju samem v skladu s členom 43(1) in (2), ne sme nikoli razkriti v primerih iz člena 50, razen z izrecnim soglasjem pristojnih organov, ki so razkrili te informacije, ali pristojnih organov države članice, v kateri se je preverjanje na kraju samem izvedlo.

Člen 52

Ta oddelek pristojnim organom države članice ne preprečuje, da informacije iz členov 44 do 46 posredujejo klirinški hiši ali drugemu podobnemu subjektu, priznanemu po nacionalni zakonodaji za opravljanje klirinških storitev in poravnave za enega izmed nacionalnih trgov, če menijo, da je treba informacije posredovati za zagotovitev ustreznega delovanja teh subjektov v zvezi s plačilnimi zamudami ali potencialnimi plačilnimi zamudami udeležencev trga. Za informacije, prejete za ta namen, veljajo pogoji varovanja poklicne skrivnosti iz člena 44(1).

Vendar države članice predpišejo, da se informacij, prejetih v skladu s členom 44(2), ne sme razkriti v primerih iz tega člena brez izrecnega soglasja pristojnih organov, ki so jih razkrili.

Oddelek 3

Dolžnost oseb, odgovornih za revizijo nad zakonitostjo letnih in konsolidiraniih računovodskih izkazov

Člen 53

1.   Države članice predvidijo vsaj to, da je dolžnost vsake osebe, pooblaščene v smislu Direktive 84/253/EGS (17), ki v kreditni instituciji opravlja nalogo, opisano v členu 51 Direktive 78/660/EGS, členu 37 Direktive 83/349/EGS ali členu 31 Direktive 85/611/EGS (18) ali kakršno koli drugo zakonsko predpisano nalogo, takoj poročati pristojnim organom o kakršnih koli dejstvih ali odločitvah glede te kreditne institucije, za katere je zvedela med opravljanjem navedene naloge in ki utegnejo:

(a)

predstavljati resno kršitev zakonov in drugih predpisov, ki predpisujejo pogoje za izdajo dovoljenj ali specifično urejajo vodenje poslovanja kreditnih institucij;

(b)

vplivati na nemoteno delovanje kreditne institucije; ali

(c)

privesti do zavrnitve potrditve računovodskih izkazov ali do izražanja zadržkov.

Države članice predpišejo vsaj, da je ta oseba dolžna prav tako poročati o kakršnih koli dejstvih ali odločitvah, za katere je izvedela med opravljanjem naloge iz prvega pododstavka v podjetju, ki je tesno povezana oseba na osnovi obvladujočega razmerja s kreditno institucijo, v kateri opravlja navedeno nalogo.

2.   Če osebe, pooblaščene po Direktivi 84/253/EGS, v dobri veri pristojnim organom razkrijejo kakršna koli dejstva ali odločitve iz odstavka 1, se taka razkritja ne štejejo za kršitev katere koli omejitve razkrivanja informacij, predpisane s pogodbo ali s katero koli določbo zakona ali drugega predpisa, in osebe za to nikakor niso odgovorne.

Oddelek 4

Pooblastila za kaznovanje in pravica do pritožbe na sodiščih

Člen 54

Brez poseganja v postopke za odvzem dovoljenj in v določbe kazenskega prava države članice predvidijo, da lahko njihovi pristojni organi proti kreditnim institucijam ali tistim, ki dejansko obvladujejo poslovanje kreditnih institucij, ki kršijo zakone in druge predpise o nadzoru ali opravljanju njihovih dejavnosti, sprejmejo ali naložijo kazni ali ukrepe s specifičnim ciljem odpraviti ugotovljene kršitve ali vzroke zanje.

Člen 55

Države članice zagotovijo, da zoper odločbe, sprejete za kreditne institucije v skladu z zakoni in drugimi predpisi, sprejetimi v skladu s to direktivo, velja pravica do pritožbe na sodiščih. Enako velja, če v šestih mesecih po vložitvi prošnje za izdajo dovoljenja, ki vsebuje vse zahtevane informacije v skladu z veljavnimi določbami, ni sprejeta odločitev o izdaji dovoljenja.

POGLAVJE 2

Tehnični instrumenti za bonitetni nadzor

Oddelek 1

Lastna sredstva

Člen 56

Kadar koli država članica opredeli z zakonom ali drugim predpisom določbo o izvajanju zakonodaje Skupnosti, ki se nanaša na bonitetni nadzor delujoče kreditne institucije, ki uporablja izraz ali se sklicuje na koncept lastnih sredstev, ta izraz ali koncept uskladi z opredelitvijo iz členov 57 do 61 in členov 63 do 66.

Člen 57

V skladu z omejitvami iz člena 66 nekonsolidirana lastna sredstva kreditnih institucij sestavljajo naslednje postavke:

(a)

kapital po členu 22 Direktive 86/635/EGS, če je bil vplačan, vključno s presežkom vplačanega kapitala, vendar izključujoč kumulativne prednostne delnice;

(b)

rezerve po členu 23 Direktive 86/635/EGS in prenesene dobičke in izgube, ki izhajajo iz dobičkov ali izgub iz preteklih let;

(c)

sredstva za splošna bančna tveganja po členu 38 Direktive 86/635/EGS;

(d)

revalorizacijske rezerve po členu 33 Direktive 78/660/EGS;

(e)

oblikovani popravki vrednosti po členu 37(2) Direktive 86/635/EGS;

(f)

druge postavke po členu 63;

(g)

obveznosti družbenikov kreditnih institucij, ustanovljenih kot zadruge, ter skupne in solidarne obveznosti posojilojemalcev nekaterih institucij, organizirane v obliki skladov iz člena 64(1); in

(h)

kumulativne prednostne delnice s fiksno dividendo in podrejeni dolžniški kapital iz člena 64(3).

V skladu s členom 66 se odštejejo naslednje postavke:

(i)

lastne delnice po knjigovodski vrednosti v lasti kreditne institucije;

(j)

neopredmetena sredstva po členu 4(9) („Sredstva“) Direktive 86/635/EGS;

(k)

materialne izgube tekočega poslovnega leta;

(l)

deleži v drugih kreditnih in finančnih institucijah, ki presegajo 10 % kapitala teh institucij;

(m)

podrejene terjatve in instrumenti iz člena 63 in člena 64 (3), ki jih ima kreditna institucija do kreditne ali finančne institucije, v kateri ima več kakor 10-odstotni kapitalski delež v vsakem posameznem primeru;

(n)

deleži v drugih kreditnih in finančnih institucijah do višine 10 % njihovega kapitala, podrejene terjatve in instrumenti iz člena 63 in člena 64 (3), ki jih ima kreditna institucija do kreditne in finančne institucije, ki niso navedene v točkah (l) in (m), kadar skupna vsota teh deležev, podrejenih terjatev in instrumentov presega 10 % lastnih sredstev te kreditne institucije, izračunano pred odbitkom postavk iz točk (l) do (p) ;

(o)

udeležbe v smislu člena 4(10), ki jih ima kreditna institucija v:

(i)

zavarovalnicah v smislu člena 6 Direktive 73/239/EGS (19), člena 4 Direktive 2002/83/ES (20) ali člena 1(b) Direktive 98/78/ES (21);

(ii)

pozavarovalnicah v smislu člena 1(c) Direktive 98/78/ES;

(iii)

zavarovalnih holdingih v smislu člena 1(i) Direktive 98/78/ES;

(p)

vsaka izmed naslednjih postavk, ki jih ima kreditna institucija v odnosu do oseb iz točke (o), v katerih je udeležena:

(i)

instrumenti iz člena 16(3) Direktive 73/239/EGS; in

(ii)

instrumenti iz člena 27(3) Direktive 2002/83/ES;

(q)

za kreditne institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz pododdelka 2 v oddelku 3, negativni zneski, ki so rezultat izračuna iz točke 36 dela 1 Priloge VII, in zneski pričakovane izgube, izračunani v skladu s točkama 32 in 33 dela 1 Priloge VII;

(r)

zneski izpostavljenosti pozicij listinjenja, ki prejmejo utež tveganja 1 250 % na podlagi dela 4 Priloge IX, izračunani na tam navedeni način.

Za namene točke (b) države članice lahko dovolijo vključitev vmesnih dobičkov, preden se sprejme uradni sklep, le, če te dobičke preverijo osebe, odgovorne za revizijo računovodskih izkazov, in če se pristojnim organom dokaže, da so bili zneski dobičkov ovrednoteni v skladu z načeli iz Direktive 86/635/EGS in so prosti vseh predvidljivih obremenitev ali dividend.

Če je kreditna institucija v vlogi originatorja listinjenja, se neto zaslužki iz naslova kapitalizacije prihodnjega dobička iz listinjenih sredstev in ki zagotavljajo izboljšanje kreditne kvalitete za pozicije v listinjenju, izvzamejo iz postavke iz točke (b).

Člen 58

Če so deleži v drugi kreditni instituciji, finančni instituciji, zavarovalnici ali pozavarovalnici ali zavarovalnem holdingu pridobljeni začasno kot finančna pomoč za reorganizacijo zaradi ohranitve te osebe, lahko pristojni organ odstopi od zahteve uporabe določb glede odbitkov iz točk (l) do (p) člena 57.

Člen 59

Kot alternativo odbitku postavk iz točk (o) in (p) člena 57 lahko države članice svojim kreditnim institucijam dovolijo, da smiselno uporabijo metode 1, 2 ali 3 iz Priloge I k Direktivi 2002/87/ES. Metoda 1 (računovodska konsolidacija) se lahko uporabi samo, če pristojni organ zaupa v raven integracije upravljanja in notranjih kontrol za osebe, ki bi bile zajete v konsolidacijo. Izbrana metoda naj se uporablja dosledno in dalj časa.

Člen 60

Države članice lahko zagotovijo, da pri izračunavanju lastnih sredstev na samostojni osnovi kreditnim institucijam, ki so predmet konsolidiranega nadzora skladno s poglavjem 4, oddelek 1, ali dopolnilnega nadzora skladno z Direktivo 2002/87/ES, ni treba odbiti postavk iz točk (l) do (p) člena 57, ki jih imajo v kreditnih institucijah, finančnih institucijah, zavarovalnicah ali pozavarovalnicah ali zavarovalnih holdingih, ki so vključene v konsolidirani ali dopolnilni nadzor.

Ta določba se uporablja za vsa pravila varnega in skrbnega poslovanja, ki so usklajena s pravnimi akti Skupnosti.

Člen 61

Koncept lastnih sredstev, kakor je opredeljen v točkah (a) do (h) člena 57, vključuje največje možno število postavk in zneskov. Uporaba teh postavk in določanje nižjih zgornjih meja ter odštevanje postavk, ki niso naštete v točkah (i) do (r) člena 57, se prepusti presoji držav članic.

Postavke, naštete v točkah (a) do (e) člena 57, so kreditni instituciji na razpolago za neomejeno in takojšnjo uporabo za kritje tveganj ali izgub, kakor hitro se te pojavijo. Znesek je v trenutku izračuna prost vseh predvidljivih davčnih obremenitev ali pa mora biti ustrezno prilagojen, če se zaradi davčnih obremenitev vrednost, do katere se te postavke lahko uporabijo za kritje tveganj in izgub, zmanjša.

Člen 62

Države članice lahko poročajo Komisiji o napredku, doseženem na področju konvergence glede skupne opredelitve lastnih sredstev. Komisija na podlagi teh poročil, če je primerno, do 1. januarja 2009, predloži Evropskemu parlamentu in Svetu predlog za spremembe tega oddelka.

Člen 63

1.   Koncept lastnih sredstev, ki ga uporablja država članica, lahko vključuje tudi druge postavke, pod pogojem, da imajo ne glede na pravne ali računovodske oznake naslednje značilnosti:

(a)

prosto so na voljo kreditni instituciji za kritje običajnih bančnih tveganj, če prihodek ali kapitalske izgube še niso ugotovljene;

(b)

izkažejo se v notranjih računovodskih izkazih; in

(c)

njihovo vrednost določi vodstvo kreditne institucije, potrdijo pa jo neodvisni revizorji, o vrednosti teh postavk obvestijo pristojne organe, ki izvajajo tudi nadzor nad temi kreditnimi institucijami.

2.   Kakor druge postavke se lahko sprejmejo tudi vrednostni papirji, ki nimajo določenega roka zapadlosti, in drugi instrumenti, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:

(a)

ne smejo biti unovčeni na zahtevo prinosnika ali ne brez predhodnega soglasja pristojnega organa;

(b)

dolžniška pogodba kreditni instituciji daje možnost odloga izplačila obresti na dolg;

(c)

terjatve posojilodajalca do kreditne institucije so v celoti podrejene terjatvam vseh nepodrejenih upnikov;

(d)

dokumenti, ki urejajo izdajo vrednostnih papirjev, predpisujejo, da dolg in neplačane obresti absorbirajo izgubo, hkrati pa omogočijo kreditni instituciji, da nadaljuje trgovanje; in

(e)

upoštevajo se le v celoti plačani zneski.

Tem vrednostnim papirjem in drugim instrumentom se lahko dodajo kumulativne prednostne delnice, razen tistih iz točke (h) člena 57.

3.   Za kreditne institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz pododdelka 2 oddelka 3, se lahko pozitivni zneski, ki so rezultat izračuna iz odstavka 36 dela 1 v Prilogi VII, do 0,6 % zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunanih na podlagi pododdelka 2, sprejmejo kot druge postavke; Za te kreditne institucije se popravki vrednosti in rezervacije, vključene v izračun iz odstavka 36 dela 1 Priloge VII ter popravki vrednosti in rezervacije za izpostavljenosti iz točke (e) člena 57 ne vključijo v lastna sredstva razen v skladu s tem odstavkom. Za te namene zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti ne vključujejo tistih, ki so izračunani v zvezi s pozicijami listinjenja, z utežjo tveganja 1 250 %.

Člen 64

1.   Obveznosti družbenikov kreditnih institucij, ustanovljenih kot zadruge iz točke (g) člena 57, sestavljajo nevplačani kapital teh zadrug; skupaj s pravnimi obveznostmi družbenikov teh zadrug tvorijo dodatna nevračljiva sredstva, v primeru, če kreditna institucija utrpi izgubo, pri čemer je omogočeno zahtevati vplačilo teh sredstev brez odlašanja.

Solidarne in skupne obveznosti posojilojemalcev pri kreditnih institucijah, organiziranih v obliki skladov, se obravnavajo enako kakor predhodne postavke.

Vse take postavke se lahko vključijo v lastna sredstva, če se štejejo kot lastna sredstva institucij iz te kategorije po nacionalni zakonodaji.

2.   Države članice v lastna sredstva javnih kreditnih institucij ne vključujejo osebnih jamstev, ki jih same ali njihovi lokalni organi izdajajo takim institucijam.

3.   Države članice ali pristojni organi lahko kumulativne prednostne delnice s fiksno dividendo iz točke (h) člena 57 in podrejeni dolžniški kapital iz navedene določbe vključijo v lastna sredstva, če obstajajo zavezujoče pogodbe, v skladu s katerimi so pri stečaju ali likvidaciji kreditne institucije te postavke uvrščene za terjatve vseh drugih upnikov in se ne poplačajo, dokler niso poravnani vsi drugi takrat neplačani dolgovi.

Podrejeni dolžniški kapital izpolnjuje naslednja dodatna merila:

(a)

upoštevajo se lahko le v celoti plačana sredstva;

(b)

prvotni rok zapadlosti zadevnih posojil je najmanj pet let, po tem se lahko poplačajo;

(c)

obseg podrejenega dolžniškega kapitala, ki se lahko uvršča med lastna sredstva, se postopno zmanjšuje, vsaj zadnjih pet let pred datumom poplačila; in

(d)

posojilna pogodba ne vključuje nobene klavzule, ki predpisuje, da v specifičnih okoliščinah, razen pri prenehanju kreditne institucije, dolg postane vračljiv pred dogovorjenim datumom odplačila.

Za namene točke (b) drugega pododstavka, če zapadlost dolga ni določena, se lahko dolg odplača le s petletnim odpovednim rokom, razen če se posojila ne štejejo več med lastna sredstva ali če ni za predčasno odplačilo izrecno potrebno predhodno soglasje pristojnih organov. Pristojni organi lahko odobrijo predčasno odplačilo takih posojil, pod pogojem, da se zahteva vloži na pobudo izdajatelja in da to ne vpliva na solventnost kreditne institucije.

4.   Kreditne institucije v lastna sredstva ne vključujejo rezerv, nastalih zaradi vrednotenja na pošteno vrednost, povezanih z dobički ali izgubami pri varovanju denarnega toka finančnih instrumentov, merjenih po odplačni vrednosti, niti dobičkov ali izgub, nastalih na podlagi vrednotenja obveznosti po pošteni vrednosti, ki so posledica sprememb v boniteti samih kreditnih institucij.

Člen 65

1.   Če se izračun izvrši na konsolidirani osnovi, se konsolidirani zneski postavk, naštetih v členu 57, uporabijo v skladu s pravili, določenimi v oddelku 1 poglavja 4. Poleg tega se lahko tudi naslednje postavke, kadar so to kreditne („negativne“) postavke, štejejo kot konsolidacijske rezerve za izračun lastnih sredstev:

(a)

kakršni koli manjšinski deleži po členu 21 Direktive 83/349/EGS, če se uporablja globalna integracijska metoda;

(b)

prva konsolidacijska razlika po členih 19, 30 in 31 Direktive 83/349/EGS;

(c)

prevedbene razlike, vključene v konsolidacijske rezerve v skladu s členom 39(6) Direktive 86/635/EGS; in

(d)

kakršna koli razlika, ki je posledica vključitve določenih pravic udeležbe v skladu z metodo, predpisano v členu 33 Direktive 83/349/EGS.

2.   Če so postavke iz točk (a) do (d) odstavka 1 debetne („pozitivne“) postavke, se odštejejo pri izračunu konsolidiranih lastnih sredstev.

Člen 66

1.   Za postavke iz točk (d) do (h) člena 57 veljajo naslednje omejitve:

(a)

skupna vrednost postavk iz točk (d) do (h) ne sme preseči maksimuma 100 % skupne vrednosti postavk iz točk (a), (b) in (c), zmanjšane za vrednosti postavk iz točk (i) do (k); in

(b)

skupna vrednost postavk iz točk (g) do (h) ne sme preseči 50 % maksimuma vrednosti postavk iz točk (a), (b) in (c), zmanjšane za vrednosti postavk iz točk (i) do (k).

2.   Skupna vrednost postavk iz točk (l) do (r) člena 57 se za polovico odbije od vsote postavk iz točk (a) do (c), zmanjšane za vrednost postavk iz točk (i) do (k), in polovico od skupne vrednosti postavk iz točk (d) do (h) člena 57, ob uporabi omejitev določenih z odstavkom 1 tega člena. Če polovica skupne vrednosti postavk iz točk (l) do (r) člena 57 presega skupno vrednost postavk iz točk (d) do (h) člena 57, se ta presežek odbije od skupne vrednosti iz točk (a) do (c), zmanjšane za vrednosti postavk iz točk (i) do (k) člena 57. Postavke iz točke (r) člena 57 se ne odbijejo, če se vključijo v izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene člena 75, kakor je opredeljeno v delu 4 Priloge IX.

3.   Za namene oddelkov 5 in 6 se določbe tega oddelka berejo brez upoštevanja postavk iz točk (q) in (r) člena 57 in člena 63(3).

4.   Pristojni organi lahko v začasnih in izjemnih okoliščinah odobrijo kreditnim institucijam, da presežejo omejitve, določene v odstavku 1.

Člen 67

O skladnosti s pogoji, določenimi v tem oddelku, se pristojnim organom predloži zadovoljiv dokaz.

Oddelek 2

določila o obvladovanju tveganj

Pododdelek 1

Stopnja uporabe

Člen 68

1.   Kreditne institucije izpolnjujejo obveznosti iz členov 22 in 75 ter oddelka 5 na individualni osnovi.

2.   Vsaka kreditna institucija, ki ni ne podrejena družba v državi članici, kjer je pridobila dovoljenje in kjer je nadzorovana, niti ni nadrejena družba, in vsaka kreditna institucija, ki ni vključena v konsolidacijo na podlagi člena 73, izpolnjuje obveznosti iz členov 120 in 123 na individualni osnovi.

3.   Vsaka kreditna institucija, ki ni ne nadrejena ne podrejena družba, in vsaka kreditna institucija, ki ni vključena v konsolidacijo na podlagi člena 73, izpolnjuje obveznosti iz poglavja 5 na individualni osnovi.

Člen 69

1.   Države članice se lahko odločijo, da ne bodo uporabljale člena 68(1) za nobeno podrejeno družbo kreditne institucije, če se tako za podrejeno družbo kot za kreditno institucijo zahteva dovoljenje in nadzor s strani zadevne države članice, podrejena družba pa je vključena v nadzor na konsolidirani osnovi kreditne institucije, ki je nadrejena družba, in so izpolnjeni vsi naslednji pogoji, da se zagotovi, da so lastna sredstva primerno razporejeni med nadrejeno družbo in podrejene družbe:

(a)

ni trenutne ali predvidene vsebinske, dejanske ali pravne ovire za takojšnji prenos lastnih sredstev ali za odplačilo obveznosti s strani nadrejene družbe;

(b)

bodisi nadrejena družba izpolni zahteve pristojnega organa glede preudarnega upravljanja podrejene družbe in zagotovi s soglasjem pristojnega organa, da jamči za obveznosti podrejene družbe, ali pa so tveganja v podrejenih družbah zanemarljiva;

(c)

postopki ovrednotenja tveganja, merjenja in kontrole nadrejene družbe pokrivajo podrejeno družbo; in

(d)

nadrejena družba razpolaga z več kot 50 % glasovalnih pravic, ki izhajajo iz delnic ali deleža podrejene družbe in/ali ima pravico, da imenuje ali odstrani večino članov uprave podrejene družbe iz člena 11.

2.   Države članice lahko izvajajo možnost, predvideno v odstavku 1, če je nadrejena družba finančni holding in ima sedež v isti državi članici kakor kreditna institucija, pod pogojem, da je vključeno v enak nadzor kakor kreditne institucije in zlasti, da zanj veljajo standardi, določeni v odstavku 71(1).

3.   Države članice lahko določijo, da se člen 68(1) ne uporablja za nadrejeno kreditno institucijo v državi članici, kjer ta kreditna institucija potrebuje dovoljenje zadevne države članice in je pod njenim nadzorom ter je vključena v nadzor na konsolidirani osnovi in so izpolnjeni vsi naslednji pogoji za zagotovitev ustrezne razdelitve lastnih sredstev med nadrejeno družbo in podrejenimi družbami:

(a)

ni trenutnih ali predvidenih vsebinskih, dejanskih ali pravnih ovir za takojšnji prenos lastnih sredstev ali za odplačilo obveznosti nadrejeni kreditni instituciji v državi članici; in

(b)

postopki ovrednotenja tveganja, merjenja in kontrole, ki so relevantni za konsolidirani nadzor vključujejo nadrejeno kreditno institucijo v državi članici.

Pristojni organ, ki je uporabil ta odstavek obvesti pristojne organe vseh drugih držav članic.

4.   Brez poseganja v splošna pravila iz člena 144 pristojni organi držav članic, ki uporabijo diskrecijsko pravico iz odstavka 3, na način iz člena 144 javno razkrijejo naslednje podatke:

(a)

merila, s katerimi določajo, da ni ali ni predvidenih vsebinskih, dejanskih ali pravnih ovir za takojšnji prenos lastnih sredstev ali poravnavo obveznosti;

(b)

število nadrejenih kreditnih institucij, za katere se je uporabila diskrecijska pravica iz odstavka 3, ter število tistih, ki imajo podrejeno družbo v tretji državi; in

(c)

na združeni podlagi za vse države članice:

(i)

skupni znesek lastnih sredstev, na konsolidirani osnovi, nadrejenih kreditnih institucij, za katere se je uporabila diskrecijska pravica iz odstavka 3, ki so v podrejenih družbah v tretjih državah;

(ii)

odstotni delež skupnih lastnih sredstev, na konsolidirani osnovi, nadrejenih kreditnih institucij v državi članici, za katere se je uporabila diskrecijska pravica iz odstavka 3, v obliki lastnih sredstev, ki so v podrejenih družbah v tretjih državah; in

(iii)

odstotni delež skupnih najmanjših lastnih sredstev, določenih s členom 75, na konsolidirani osnovi, nadrejenih kreditnih institucij v državi članici, za katere se je uporabila diskrecijska pravica iz odstavka 3, v obliki lastnih sredstev, ki so v podrejenih družbah v tretjih državah.

Člen 70

1.   Ob upoštevanju odstavkov 2 do 4 tega člena lahko pristojni organi za vsak posamezen primer dovolijo nadrejenim kreditnim institucijam, da v izračun svojih zahtev na podlagi člena 68(1) vključijo podrejene družbe, ki izpolnjujejo pogoje iz točk (c) in (d) člena 69(1), in ki imajo bistvene izpostavljenosti ali bistvene obveznosti do navedene nadrejene kreditne institucije.

2.   Obravnavanje v skladu z odstavkom 1 je dopustno le, če nadrejena kreditna institucija pristojnim organom v celoti razkrije okoliščine in ukrepe, vključno s pravno učinkovitimi dogovori, pri čemer ni ali ni predvidenih vsebinskih, praktičnih ali pravnih ovir za takojšnji prenos lastnih sredstev ali poravnavo zapadlih obveznosti podrejene družbe njeni nadrejeni družbi.

3.   Če neki pristojni organ uporabi svojo diskrecijsko pravico iz odstavka 1, redno, najmanj pa enkrat na leto, obvešča pristojne organe preostalih držav članic o uporabi odstavka 1 ter tudi o okoliščinah in ukrepih iz odstavka 2. Če je podrejena družba v tretji državi, pristojni organi prav tako obvestijo pristojne organe te tretje države.

4.   Brez poseganja v splošna pravila iz člena 144 pristojni organi, ki uporabijo diskrecijsko pravico iz odstavka 1, na način iz člena 144 razkrijejo naslednje podatke:

(a)

merila, s katerimi določajo, da ni ali ni predvidenih vsebinskih, praktičnih ali pravnih ovir za takojšnji prenos lastnih sredstev ali poravnavo obveznosti;

(b)

število nadrejenih kreditnih institucij, za katere se je uporabila diskrecijska pravica iz odstavka 1, ter število tistih, ki imajo podrejeno družbo v tretji državi; in

(c)

na združeni podlagi za vse države članice:

(i)

skupni znesek lastnih sredstev nadrejenih kreditnih institucij, za katere se je uporabila diskrecijska pravica iz odstavka 1, ki so v podrejenih družbah v tretjih državah; in

(ii)

odstotni delež skupnih lastnih sredstev nadrejenih kreditnih institucij, za katere se je uporabila diskrecijska pravica iz odstavka 1, v obliki lastnih sredstev, ki so v podrejenih družbah v tretjih državah;

(iii)

odstotni delež skupnih najmanjših lastnih sredstev, določenih s členom 75, nadrejenih kreditnih institucij, za katere se je uporabila diskrecijska pravica iz odstavka 1, v obliki lastnih sredstev, ki so v podrejenih družbah v tretjih državah.

Člen 71

1.   Brez poseganja v člene 68 do 70, nadrejene kreditne institucije v državi članici, izpolnjujejo obveznosti iz členov 75, 120, 123 in oddelka 5 na podlagi konsolidiranega finančnega stanja, v obsegu in na način, predpisan v členu 133.

2.   Brez poseganja v člene 68 do 70, kreditne institucije, ki jih obvladuje nadrejeni finančni holding v državi članici, izpolnjujejo obveznosti iz členov 75, 120, 123 in oddelka 5 na podlagi konsolidiranega finančnega stanja navedenega finančnega holdinga, v obsegu in na način, predpisan v členu 133.

Če nadrejeni finančni holding v državi članici obvladuje več kakor eno kreditno institucijo, se prvi pododstavek uporablja samo za kreditno institucijo, za katero se uporablja nadzor na konsolidirani osnovi v skladu s členoma 125 in 126.

Člen 72

1.   Nadrejene kreditne institucije EU izpolnjujejo obveznosti iz poglavja 5 na podlagi svojega konsolidiranega finančnega položaja.

Pomembne podrejene družbe nadrejenih kreditnih institucij EU pa razkrijejo informacije, opredeljene v točki 5 dela 1 Priloge XII, na individualni ali subkonsolidirani osnovi.

2.   Kreditne institucije, ki jih obvladuje nadrejeni finančni holding EU, izpolnjujejo obveznosti iz poglavja 5 na podlagi konsolidiranih finančnih stanj navedenega finančnega holdinga.

Pomembne podrejene družbe nadrejenih finančnih holdingov EU pa razkrijejo informacije, opredeljene v točki 5 dela 1 Priloge XII, na individualni ali subkonsolidirani osnovi.

3.   Organi, pristojni za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi na podlagi členov 125 in 126 lahko sklenejo, da ne bodo v celoti ali deloma uporabljali odstavkov 1 in 2 za kreditne institucije, ki so vključene v primerljiva razkritja, ki jih na konsolidirani osnovi podaja nadrejena družba s sedežem v tretji državi.

Člen 73

1.   Države članice ali pristojni organi, ki so v skladu s členoma 125 in 126 odgovorni za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, se lahko na podlagi naslednjih primerov odločijo, da kreditnih institucij, finančnih institucij ali podjetij za pomožne storitve, ki so bodisi podrejene družbe bodisi ima kdo drug udeležbo v njih, ne vključijo v konsolidacijo, če:

(a)

je zadevno podjetje v tretji državi, v kateri veljajo zakonske ovire za prenos potrebnih informacij;

(b)

zadevno podjetje po mnenju pristojnih organov zanemarljivo vpliva na cilje nadzorovanja kreditnih institucij in v vsakem primeru, ko je bilančna vsota zadevnega podjetja nižja od manjšega od naslednjih dveh zneskov:

(i)

10 milijonov EUR; ali

(ii)

1 % bilančne vsote nadrejene družbe ali družbe, ki je imetnik udeležbe;

(c)

bi bila po mnenju pristojnih organov, ki so odgovorni za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, konsolidacija finančnega stanja zadevnega podjetja neustrezna ali zavajajoča glede na cilje nadzorovanja kreditnih institucij.

Če v primerih iz točke (b) prvega pododstavka zgornja merila izpolni več navedenih podjetij, pa jih je treba kljub temu vključiti v konsolidacijo, kadar skupaj pomembno vplivajo na navedene cilje.

2.   Pristojni organi zahtevajo, da podrejene kreditne institucije izpolnjujejo zahteve iz členov 75, 120 in 123 ter oddelka 5 na subkonsolidirani osnovi, če imajo navedene kreditne institucije, ali nadrejena družba v primerih, kadar je to finančni holding, v tretji državi podrejeno družbo, ki je kreditna institucija ali finančna institucija ali družba za upravljanje s premoženjem, kakor je opredeljeno v členu 2(5) Direktive 2002/87/ES, ali če so udeležene v takem podjetju.

3.   Pristojni organi zahtevajo, da nadrejene in podrejene družbe, za katere se uporablja ta direktiva, izpolnjujejo obveznosti iz člena 22 na konsolidirani ali subkonsolidirani osnovi, da se zagotovi, da so njihove ureditve, procesi in mehanizmi dosledni in dobro integrirani, ter da se zagotovi, da je mogoče pripraviti vse podatke in informacije, ki so pomembni za namen nadzora.

Pododdelek 2

Izračun zahtev

Člen 74

1.   Če ni navedeno drugače, se vrednotenje aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk izvaja v skladu z računovodskim okvirjem, ki se uporablja za kreditno institucijo na podlagi Uredbe (ES) št. 1606/2002 in Direktive 86/635/EGS.

2.   Ne glede na zahteve iz členov 68 do 72, se izračuni za preverjanje skladnosti kreditnih institucij z obveznostmi iz člena 75 opravljajo vsaj dvakrat na leto.

Kreditne institucije sporočijo rezultate in kakršne koli zahtevane podrobnejše podatke pristojnim organom.

Pododdelek 3

Minimalna stopnja lastnih sredstev

Člen 75

Brez poseganja v člen 136 države članice zahtevajo, da kreditne institucije oblikujejo lastna sredstva, ki so vedno višja od ali enaka vsoti naslednjih kapitalskih zahtev:

(a)

za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev za vse poslovanje, razen poslov trgovanja in nelikvidnih sredstev, če so odšteta od lastnih sredstev na podlagi člena 13(2)(d) Direktive 2006/49/ES, 8 % vsote zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunanega v skladu z oddelkom 3;

(b)

za posle trgovanja, za pozicijsko tveganje, tveganje poravnave in nasprotne stranke in, če je dovoljena prekoračitev omejitev iz členov 111 do 117, za velike izpostavljenosti, ki presegajo te omejitve, kapitalske zahteve, določene v skladu s členom 18 in oddelkom 4 poglavja V Direktive 2006/49/ES ;

(c)

za vse poslovne dejavnosti, za valutno tveganje in za tveganje v zvezi z blagom, kapitalske zahteve, določene v skladu s členom 18 Direktive 2006/49/ES; in

(d)

za vse poslovne dejavnosti, za operativno tveganje, kapitalske zahteve, določene v skladu z oddelkom 4.

Oddelek 3

Minimalne Zahteve po lastnih sredstvih za kreditno tveganje

Člen 76

Kreditne institucije za izračun svojih zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene člena 75(a) uporabljajo standardizirani pristop iz členov 78 do 83 ali pa, če jim dovolijo pristojni organi v skladu s členom 84, pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen iz členov 84 do 89.

Člen 77

„Izpostavljenost“ v tem oddelku pomeni aktivno postavko ali zunajbilančno postavko.

Pododdelek 1

Standardizirani pristop

Člen 78

1.   Ob upoštevanju odstavka 2 je vrednost izpostavljenosti aktivne postavke njena bilančna vrednost, vrednost izpostavljenosti zunajbilančne postavke iz Priloge II pa je naslednji odstotek njene vrednosti: 100 % če je postavka, ki predstavlja visoko tveganje, 50 % če je postavka, ki predstavlja srednje tveganje, 20 % če je postavka, ki predstavlja srednje/nizko tveganje, 0 % če je postavka, ki predstavlja nizko tveganje. Zunajbilančne postavke iz prvega stavka tega odstavka se razporedijo v kategorije tveganja, kakor je navedeno v Prilogi II. V primeru, da kreditna institucija uporablja razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem iz dela 3 Priloge VIII, in če je izpostavljenost v obliki vrednostih papirjev ali blaga, prodanih, predloženih ali posojenih na podlagi poslov začasne prodaje/začasnega nakupa ali na podlagi poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in poslov posojanja za povečanje trgovalnega portfelja, se vrednost izpostavljenosti povečuje s prilagoditvijo za nestanovitnost, ki je primerna za take vrednostne papirje ali blago, kakor je predpisano v odstavkih 34 do 59 dela 3 Priloge VIII.

2.   Vrednost izpostavljenosti izvedenega finančnega instrumenta iz Priloge IV se določi v skladu s Prilogo III z upoštevanjem učinkov pogodb o novaciji in drugih pogodb o pobotu za namene navedenih metod v skladu s Prilogo III. Vrednost izpostavljenosti poslov začasne prodaje/začasnega nakupa ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim rokom poravnave in poslov posojanja za povečanje trgovalnega portfelja se lahko določi bodisi v skladu s Prilogo III ali Prilogo VIII.

3.   Če se za izpostavljenost uporablja stvarno kreditno zavarovanje, se lahko vrednost izpostavljenosti, ki se uporablja za navedeno postavko, spremeni v skladu s pododdelkom 3.

4.   Ne glede na odstavek 2 se vrednost neporavnanih izpostavljenosti iz naslova kreditnega tveganja, ki jo določijo pristojni organi, do centralne nasprotne stranke določi v skladu z odstavkom 6 dela 2 Priloge III pod pogojem, da so izpostavljenosti centralne nasprotne stranke iz naslova kreditnega tveganja nasprotne stranke do vseh udeležencev, s katerimi ima sklenjene dogovore, v celoti zavarovane na dnevni osnovi.

Člen 79

1.   Vsaka izpostavljenost se razporedi v eno od naslednjih kategorij izpostavljenosti:

(a)

terjatve ali pogojne terjatve do enot centralne ravni držav ali centralnih bank;

(b)

terjatve ali pogojne terjatve do enot regionalne ali lokalne ravni držav;

(c)

terjatve ali pogojne terjatve do upravnih organov in nekomercialnih podjetij;

(d)

terjatve ali pogojne terjatve do multilateralnih razvojnih bank;

(e)

terjatve ali pogojne terjatve do mednarodnih organizacij;

(f)

terjatve ali pogojne terjatve do institucij;

(g)

terjatve ali pogojne terjatve do podjetij;

(h)

terjatve ali pogojne terjatve do majhnih dolžnikov;

(i)

terjatve ali pogojne terjatve, zavarovane z nepremičninami;

(j)

zapadle postavke;

(k)

regulatorno zelo tvegane kategorije postavk;

(l)

terjatve iz naslova naložb v krite obveznice;

(m)

pozicije listinjenja;

(n)

kratkoročne terjatve do institucij in podjetij;

(o)

terjatve iz naslova naložb v investicijske sklade (CIU); ali

(p)

druge postavke.

2.   Izpostavljenost je primerna za kategorijo izpostavljenosti do majhnih dolžnikov iz točke (h) odstavka 1, če izpolnjuje naslednje pogoje:

(a)

izpostavljenost je do posameznika ali posameznikov, ali do majhnih ali srednje velikih subjektov;

(b)

izpostavljenost je ena od znatnega števila izpostavljenosti s podobnimi lastnostmi, tako da so tveganja, povezana s takim posojanjem, znatno zmanjšana; in

(c)

kreditne institucije so seznanjene, da skupni znesek, dolgovan kreditni instituciji, nadrejenim družbam in njihovim podrejenim družbam, vključno z morebitnimi zapadlimi postavkami, s strani dolžnika ali skupine povezanih dolžnikov, vendar brez upoštevanja terjatev ali pogojnih terjatev, zavarovanih s stanovanjskimi nepremičninami, ne presega 1 milijon EUR. Kreditna institucija sprejme razumne ukrepe, da se s tem seznani.

Vrednostni papirji niso primerni za kategorijo izpostavljenosti do majhnih dolžnikov.

3.   Sedanja vrednost minimalnih plačil od majhnih dolžnikov iz naslova zakupa je primerna za kategorijo izpostavljenosti do majhnih dolžnikov.

Člen 80

1.   Za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenost se uteži tveganja uporabijo za vse izpostavljenosti, razen če so odštete od lastnih sredstev, v skladu z določbami dela 1 Priloge VI. Uporaba uteži tveganja temelji na kategoriji izpostavljenosti, v katero je dodeljena izpostavljenost, in v obsegu, ki je naveden v delu 1 Priloge VI, na njeni kreditni kvaliteti. Kreditna kvaliteta se lahko določi glede na bonitetne ocene zunanjih bonitetnih institucij („ECAI“) v skladu z določbami členov 81 do 83 ali bonitetne ocene izvoznih agencij, kakor je opisano v delu 1 Priloge VI.

2.   Za namene uporabe uteži tveganja, kakor je navedeno v odstavku 1, se vrednost izpostavljenosti pomnoži z utežjo tveganja, navedeno ali določeno v skladu s tem pododdelkom.

3.   Za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti do institucij se države članice odločijo, ali naj sprejmejo metodo na podlagi kreditne kvalitete enot centralne ravni države, pod jurisdikcijo katere je ustanovljena institucija, ali metodo na podlagi kreditne kvalitete institucije, ki je nasprotna stranka, v skladu s Prilogo VI.

4.   Ne glede na odstavek 1, če se za izpostavljenost uporablja kreditno zavarovanje, se lahko utež tveganja, ki se uporablja za navedeno postavko, spremeni v skladu s pododdelkom 3.

5.   Znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za listinjene izpostavljenosti se izračuna v skladu s pododdelkom 4.

6.   Izpostavljenostim, za katere izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti ni drugače predviden v tem pododdelku, se dodeli utež tveganja 100 %.

7.   Z izjemo izpostavljenosti, ki predstavljajo obveznosti iz naslova postavk iz odstavkov (a) do (h) člena 57, lahko pristojni organi izvzamejo iz zahtev odstavka 1 tega člena izpostavljenosti kreditne institucije do nasprotne stranke, ki je njena nadrejena družba, njena podrejena družba ali podrejena družba njene nadrejene družbe, ali povezano podjetje v smislu člena 12(1) Direktive 83/349/EGS, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

nasprotna stranka je institucija ali finančni holding, finančna institucija, družba za upravljanje s premoženjem ali podjetje za pomožne storitve, za katero se uporabljajo ustrezne zahteve skrbnega in varnega poslovanja;

(b)

nasprotna stranka je v celoti vključena v isto konsolidacijo kakor kreditna institucija;

(c)

za nasprotno stranko se uporabljajo isti postopki za ovrednotenje, merjenje in kontrolo tveganj kakor za kreditno institucijo;

(d)

nasprotna stranka ima sedež v isti državi članici kakor kreditna institucija; in

(e)

ni trenutne ali predvidene vsebinske, dejanske ali pravne ovire za takojšnji prenos lastnih sredstev ali za odplačilo obveznosti nasprotne stranke kreditni instituciji.

V takem primeru se uporabi utež tveganja 0 %.

8.   Z izjemo izpostavljenosti, ki predstavljajo obveznosti iz naslova postavk iz točk (a) do (h) člena 57, lahko pristojni organi izvzamejo iz zahtev odstavka 1 tega člena izpostavljenosti kreditne institucije do nasprotnih strank, ki so vključene v isto institucionalno jamstveno shemo kot posojilna kreditna institucija, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

zahteve iz točk (a), (d) in (e) odstavka 7;

(b)

kreditna institucija in nasprotna stranka sta vključeni v pogodbeno ali zakonsko določeno ureditev odgovornosti, ki jamči za te institucije, zlasti pa zagotavlja njihovo likvidnost in solventnost, z namenom, da prepreči stečaj, če se pokaže ta potreba (spodaj navedena kot institucionalna jamstvena shema);

(c)

ureditev zagotavlja, da je institucionalna jamstvena shema zmožna v skladu s svojo obvezo odobriti potrebno podporo iz sredstev, ki jih ima takoj na voljo;

(d)

institucionalna jamstvena shema razpolaga s primernimi in enotno določenimi sistemi za nadzor in klasifikacijo tveganj (to omogoča popolni pregled nad tveganji posameznih članov in institucionalne jamstvene sheme kot celote) ter z ustreznimi možnostmi vplivanja; ti sistemi ustrezno nadzorujejo neplačane izpostavljenosti v skladu z odstavkom 44 dela 4 Priloge VII;

(e)

institucionalna jamstvena shema izvaja lastno oceno tveganj, o kateri so posamezni člani obveščeni;

(f)

institucionalna jamstvena shema enkrat letno sestavi in objavi bodisi konsolidirano poročilo, ki obsega bilanco stanja, izkaz poslovnega izida ter poročilo o stanju in tveganjih institucionalne jamstvene sheme kot celote ali poročilo, ki obsega skupno bilanco stanja, skupen izkaz poslovnega izida ter poročilo o stanju in tveganjih institucionalne jamstvene sheme kot celote;

(g)

člani institucionalne jamstvene sheme morajo svojo namero, da bodo izstopili iz sheme, podati najmanj 24 mesecev pred izstopom;

(h)

odpravi se večkratna uporaba elementov, ki so primerni za izračun lastnih sredstev („multiple gearing“), ter neustrezno ustvarjanje lastnih sredstev med člani institucionalne jamstvene sheme;

(i)

institucionalna jamstvena shema temelji na širokem izboru včlanjenih kreditnih institucij s pretežno homogenim poslovnim profilom; in

(j)

ustreznost sistemov iz točke (d) morajo zadevni pristojni organi redno potrjevati in nadzorovati.

V takem primeru se uporabi utež tveganja 0 %.

Člen 81

1.   Za določanje uteži tveganja izpostavljenosti v skladu s členom 80 se lahko uporabi zunanja bonitetna ocena samo, če je ECAI, ki jo je izdelala, priznana kot primerna za navedene namene s strani pristojnih organov (za namene tega pododdelka „primerna ECAI“).

2.   Pristojni organi priznajo ECAI kot primerno za namene člena 80 le, če se prepričajo, da njena metodologija za ocenjevanje izpolnjuje zahteve po objektivnosti, neodvisnosti, nenehnem preverjanju in preglednosti ter da bonitetne ocene, ki so rezultat metodologije, izpolnjujejo zahteve po verodostojnosti in preglednosti. Za navedene namene pristojni organi upoštevajo tehnična merila iz dela 2 Priloge VI.

3.   Če pristojni organi države članice priznajo ECAI kot primerno, lahko pristojni organi drugih držav članic priznajo navedeno ECAI kot primerno, ne da bi opravili lasten proces ovrednotenja.

4.   Pristojni organi javno objavijo razlago procesa priznavanja in seznam primernih ECAI.

Člen 82

1.   Pristojni organi ob upoštevanju tehničnih meril iz dela 2 Priloge VI določijo, s katero stopnjo kreditne kvalitete iz dela 1 navedene priloge so povezane ustrezne bonitetne ocene primerne ECAI. Navedene določitve so objektivne in dosledne.

2.   Kadar pristojni organi države članice izvedejo določitev na podlagi odstavka 1, lahko pristojni organi drugih držav članic priznajo navedeno določitev brez lastnega procesa določanja.

Člen 83

1.   Uporaba bonitetnih ocen ECAI za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti kreditne institucije je dosledna in skladna z delom 3 Priloge VI. Bonitetne ocene se ne uporabljajo selektivno.

2.   Kreditne institucije uporabljajo pooblaščene bonitetne ocene. Z dovoljenjem ustreznega pristojnega organa pa lahko uporabljajo nepooblaščene bonitetne ocene.

Pododdelek 2

Pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen

Člen 84

1.   V skladu s tem pododdelkom lahko pristojni organi dovolijo kreditnim institucijam izračunavanje svojih zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti z uporabo pristopa na osnovi notranjih bonitetnih ocen („pristop IRB“). Za vsako kreditno institucijo se zahteva izrecno dovoljenje.

2.   Dovoljenje se izda samo, če se pristojni organ prepriča, da so sistemi kreditne institucije za upravljanje in bonitetno ocenjevanje izpostavljenosti iz naslova kreditnega tveganja zanesljivi in da se izvajajo celovito, zlasti pa da izpolnjujejo naslednje standarde v skladu z delom 4 Priloge VII:

(a)

bonitetni sistemi kreditne institucije omogočajo smiselno bonitetno oceno dolžnika in značilnosti transakcije, smiselno razlikovanje tveganja ter natančne in dosledne kvantitativne ocene tveganja;

(b)

notranje bonitetne ocene ter ocene neplačila in izgube, ki se uporabljajo pri izračunu kapitalske zahteve ter z njimi povezanih sistemov in procesov igrajo ključno vlogo pri upravljanju s tveganji in procesu odločanja, ter pri odobritvi kreditov, notranji razdelitvi kapitala in funkcijah upravljanja kreditne institucije;

(c)

kreditna institucija ima enoto za kontrolo kreditnega tveganja, pristojno za bonitetne sisteme, ki je ustrezno neodvisna in ni izpostavljena neprimernim vplivom;

(d)

kreditna institucija zbira in hrani vse pomembne podatke za zagotavljanje učinkovite podpore svojemu procesu merjenja kreditnega tveganja in upravljanja z njim; in

(e)

kreditna institucija dokumentira svoje bonitetne sisteme in načelo za njihovo sestavo, ter ovrednoti svoje bonitetne sisteme.

Če nadrejena kreditna institucija EU in njene podrejene družbe ali nadrejeni finančni holding EU in njegove podrejene družbe enotno uporabljajo pristop IRB, lahko pristojni organi dovolijo, da nadrejena družba in njegove podrejene družbe skupaj izpolnjujejo minimalne zahteve iz dela 4 Priloge VII.

3.   Kreditna institucija, ki zaprosi za dovoljenje za uporabo pristopa IRB, dokaže, da je za zadevne kategorije izpostavljenosti IRB, najmanj tri leta preden postane upravičena do uporabe pristopa IRB, uporabljala bonitetne sisteme, ki so bili okvirno skladni z minimalnimi zahtevami iz dela 4 Priloge VII, za namene merjenja notranjega tveganja in za namene upravljanja.

4.   Kreditna institucija, ki zaprosi za dovoljenje za uporabo lastnih ocen LGD in/ali konverzijskih faktorjev, dokaže, da je najmanj tri leta, preden je postala upravičena za uporabo lastnih ocen LGD in/ali konverzijskih faktorjev, ocenjevala in uporabljala lastne ocene LGD in/ali konverzijskih faktorjev na način, ki je bil okvirno skladen z minimalnimi zahtevami za uporabo lastnih ocen navedenih parametrov iz dela 4 Priloge VII.

5.   Če kreditna institucija preneha izpolnjevati zahteve iz tega pododstavka, pristojnemu organu predloži načrt za pravočasno ponovno izpolnjevanje zahtev ali pa dokaže, da je učinek neizpolnjevanja zahtev nebistven.

6.   Če nadrejena kreditna institucija EU in njene podrejene družbe ali nadrejeni finančni holding EU in njegove podrejene družbe nameravajo začeti uporabljati pristop IRB, pristojni organi različnih pravnih subjektov tesno sodelujejo, kakor je predvideno v členih 129 do 132.

Člen 85

1.   Brez poseganja v člen 89 kreditne institucije in katera koli nadrejena družba in njene podrejene družbe izvajajo pristop IRB za vse izpostavljenosti.

Ob upoštevanju odobritve pristojnih organov se lahko izvajanje opravlja postopno po različnih kategorijah izpostavljenosti iz člena 86, znotraj iste poslovne enote, po različnih poslovnih enotah v isti skupini ali pri uporabi lastnih ocen LGD ali konverzijskih faktorjev za izračun uteži tveganja za izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank.

V primeru kategorije izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno iz člena 86 se izvajanje lahko opravlja postopno po vrstah izpostavljenosti, ki ustrezajo različnim korelacijam v odstavkih 10 do 13 dela 1 Priloge VII.

2.   Izvajanje iz odstavka 1 se opravi v razumnem času, ki se določi skupaj s pristojnimi organi. Izvajanje se opravi ob upoštevanju strogih pogojev, ki jih določijo pristojni organi. Navedeni pogoji so namenjeni zagotavljanju, da se fleksibilnost iz odstavka 1 ne uporablja selektivno z namenom doseganja zmanjšanih minimalnih kapitalskih zahtev za tiste kategorije izpostavljenosti ali poslovne enote, ki jih je šele treba vključiti v pristop IRB ali v uporabo lastnih ocen LGD in/ali konverzijskih faktorjev.

3.   Kreditne institucije, ki uporabljajo pristop IRB za katero koli kategorijo izpostavljenosti, uporabljajo hkrati pristop IRB za kategorije izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov.

4.   Ob upoštevanju odstavkov 1 do 3 tega člena in člena 89 se kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje iz člena 84 za uporabo pristopa IRB, ne vrnejo na uporabo pododdelka 1 za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, razen iz dokazano upravičenega razloga in pod pogojem, da jim to odobrijo pristojni organi.

5.   Ob upoštevanju odstavkov 1 in 2 tega člena ter člena 89 se kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje iz člena 87(9) za uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev, ne vrnejo na uporabo vrednosti LGD in konverzijskih faktorjev iz člena 87(8), razen iz dokazano upravičenega razloga in pod pogojem, da jim to odobrijo pristojni organi.

Člen 86

1.   Vsaka izpostavljenost se razporedi v eno od naslednjih kategorij izpostavljenosti:

(a)

terjatve ali pogojne terjatve do enot centralne ravni držav in centralnih bank;

(b)

terjatve ali pogojne terjatve do institucij;

(c)

terjatve ali pogojne terjatve do podjetij;

(d)

terjatve ali pogojne terjatve iz naslova bančništva na drobno;

(e)

terjatve iz naslova lastniških vrednostnih papirjev;

(f)

pozicije listinjenja; ali

(g)

druga sredstva iz naslova nekreditnih obveznosti.

2.   Naslednje izpostavljenosti se obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank:

(a)

izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni držav ali osebami javnega sektorja, ki se obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav na podlagi pododdelka 1; in

(b)

izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank in mednarodnih organizacij, ki jim pripada utež tveganja 0 % na podlagi pododdelka 1.

3.   Naslednje izpostavljenosti se obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij:

(a)

izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni držav, ki se ne obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav na podlagi pododdelka 1;

(b)

izpostavljenosti do oseb javnega sektorja, ki se obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij na podlagi pododdelka 1; in

(c)

izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank, ki jim ne pripada utež tveganja 0 % na podlagi pododdelka 1.

4.   Za kategorijo izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno iz točke (d) odstavka 1 so primerne izpostavljenosti, ki izpolnjujejo naslednja merila:

(a)

so do posameznika ali posameznikov ali do majhnega ali srednje velikega podjetja, v slednjem primeru pod pogojem, da je kreditna institucija, ki je morala izvesti ustrezne postopke za potrditev stanja, seznanjena, da skupni znesek, ki ga kreditni instituciji in nadrejenim družbam ter njihovim podrejenim družbam, vključno z morebitnimi zapadlimi postavkami, vendar brez upoštevanja terjatev ali pogojnih terjatev, zavarovanih s stanovanjskimi nepremičninami, dolguje dolžnik ali skupina povezanih dolžnikov, ne sme presegati 1 milijona EUR;

(b)

kreditna institucija jih pri svojem upravljanju s tveganji ves čas obravnava dosledno in na podoben način;

(c)

se ne obravnavajo tako individualno, kakor se obravnavajo izpostavljenosti v kategoriji izpostavljenosti do podjetij; in

(d)

vsaka predstavlja eno od znatnega števila izpostavljenosti, ki se obravnavajo na podoben način.

Sedanja vrednost najmanjše vsote plačil po zakupu iz naslova bančništva na drobno je primerna za kategorijo izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno.

5.   Naslednje izpostavljenosti se obravnavajo kot izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov:

(a)

nedolžniške izpostavljenosti, ki vsebujejo podrejeno, preostalo terjatev do sredstev ali dohodka izdajatelja; in

(b)

dolžniške izpostavljenosti, katerih ekonomska vsebina je podobna izpostavljenostim iz točke (a).

6.   V kategoriji izpostavljenosti do podjetij kreditne institucije ločeno opredelijo kot izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev tiste izpostavljenosti, ki imajo naslednje značilnosti:

(a)

izpostavljenost je do subjekta, ki je bil ustanovljen posebej za financiranje in/ali upravljanje fizičnih sredstev;

(b)

pogodbeni dogovor daje kreditodajalcu znatno mero obvladovanja sredstev in dohodka, ki ga ustvarjajo; in

(c)

primarni vir poplačila obveznosti je dohodek, ki ga ustvarijo financirana sredstva, in ne sredstva iz drugih aktivnosti širše komercialne dejavnosti.

7.   Vsaka kreditna obveznost, ki ni dodeljena v kategorijo izpostavljenosti iz točk (a), (b) in (d) do (f) odstavka 1, se dodeli v kategorijo izpostavljenosti iz točke (c) navedenega odstavka.

8.   Kategorija izpostavljenosti iz točke (g) odstavka 1 vključuje preostalo vrednost zakupljenega premoženja, če ni zajeta v izpostavljenosti za zakup kakor je opredeljeno v odstavku 4 dela 3 Priloge VII.

9.   Metodologija, ki jo uporablja kreditna institucija za razvrščanje izpostavljenosti v različne kategorije izpostavljenosti je primerna in dosledna.

Člen 87

1.   Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje za izpostavljenosti, ki spadajo v eno od kategorij izpostavljenosti iz točk (a) do (e) ali (g) člena 86(1), se izračunavajo, razen če niso izvzete iz lastnih sredstev, v skladu z odstavki 1 do 27 v delu 1 Priloge VII.

2.   Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za tveganja zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev se izračunajo v skladu z odstavkom 28 dela 1 Priloge VII. Kadar ima kreditna institucija popolno regresno pravico do prodajalca odkupljene denarne terjatve, kar zadeva tveganje neplačila in tveganje zmanjšanja vrednosti, ni treba upoštevati določb členov 87 in 88 v zvezi z odkupljenimi denarnimi terjatvami. Namesto tega se izpostavljenost obravnava kot izpostavljenost zavarovana s temi terjatvami.

3.   Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti temeljijo na ustreznih parametrih, povezanih z zadevno izpostavljenostjo. Ti vključujejo verjetnost neplačila (PD), izgubo ob neplačilu (LGD), zapadlost (M) in vrednost izpostavljenosti. PD in LGD se lahko obravnavata posebej ali skupaj v skladu z delom 2 Priloge VII.

4.   Ne glede na odstavek 3 se izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje za vse izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz točke (e) člena 86(1), ob upoštevanju dovoljenja pristojnih organov, izračunajo v skladu z odstavki 17 do 26 dela 1 Priloge VII. Pristojni organi dovolijo, da kreditna institucija uporablja pristop iz odstavkov 25 in 26 dela 1 Priloge VII samo, če kreditna institucija izpolnjuje minimalne zahteve iz odstavkov 115 do 123 dela 4 Priloge VII.

5.   Ne glede na odstavek 3 se izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditna tveganja za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev lahko izračunajo v skladu z odstavkom 6 dela 1 Priloge VII. Pristojni organi objavijo navodila, kako naj kreditne institucije dodeljujejo uteži tveganja izpostavljenostim iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev na podlagi odstavka 6 dela 1 Priloge VII, in odobrijo metodologije dodeljevanja kreditnih institucij.

6.   Za izpostavljenosti, ki sodijo v kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (d) člena 86(1), kreditne institucije zagotovijo svoje ocene PD v skladu s členom 84 in delom 4 Priloge VII.

7.   Za izpostavljenosti, ki sodijo v kategorijo izpostavljenosti iz točke (d) člena 86(1) kreditne institucije zagotovijo svoje ocene LGD in konverzijskih faktorjev v skladu s členom 84 in delom 4 Priloge VII.

8.   Za izpostavljenosti, ki sodijo v kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) člena 86(1), kreditne institucije uporabljajo vrednosti LGD, navedene v odstavku 8 dela 2 Priloge VII in konverzijske faktorje iz odstavka 9(a) do (d) dela 3 Priloge VII.

9.   Ne glede na odstavek 8, za vse izpostavljenosti, ki sodijo v kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) člena 86(1), lahko pristojni organi dovolijo kreditnim institucijam uporabo svojih ocen LGD in konverzijskih faktorjev v skladu s členom 84 in delom 4 Priloge VII.

10.   Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za listinjene izpostavljenosti in izpostavljenosti iz kategorije izpostavljenosti iz točke (f) člena 86(1) se izračunajo v skladu s pododdelkom 4.

11.   Če izpostavljenosti v obliki investicijskih skladov (CIU) izpolnjujejo merila iz odstavkov 77 in 78 dela 1 Priloge VI in če kreditna institucija pozna vse osnovne izpostavljenosti CIU, kreditna institucija pregleda navedene osnovne izpostavljenosti in izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovanih izgub v skladu z metodami iz tega pododdelka.

Če kreditna institucija ne izpolnjuje pogojev za uporabo metod iz tega pododdelka, se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneski pričakovanih izgub izračunajo v skladu z naslednjimi pristopi:

(a)

za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz točke (e) člena 86(1), pristop iz odstavkov 19 do 21 dela 1 Priloge VII. Če za navedene namene kreditna institucija ne more razlikovati med izpostavljenostmi iz naslova zasebnih lastniških instrumentov, lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi in drugih lastniških instrumentov, obravnava zadevne izpostavljenosti kot izpostavljenosti iz naslova drugih lastniških instrumentov.

(b)

za vse druge osnovne izpostavljenosti, pristop iz pododdelka 1, ob upoštevanju naslednjih sprememb:

(i)

izpostavljenosti so razvrščene v ustrezno kategorijo izpostavljenosti in določena jim je utež tveganja stopnje kreditne kvalitete, ki je tik nad stopnjo kreditne kvalitete, ki bi se običajno dodelila izpostavljenosti; in

(ii)

izpostavljenosti, razvrščene v višje stopnje kreditne kvalitete, katerim bi se običajno dodelila utež tveganja 150 %, prejmejo utež tveganja 200 %.

12.   Če izpostavljenosti v obliki CIU ne izpolnjujejo meril iz odstavkov 77 in 78 dela 1 Priloge VI, in če kreditna institucija ne pozna vseh osnovnih izpostavljenosti CIU, kreditna institucija pregleda osnovne izpostavljenosti in izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovanih izgub v skladu z metodami iz odstavkov 19 do 21 dela 1 Priloge VII. Če za navedene namene kreditna institucija ne more razlikovati med izpostavljenostmi iz naslova zasebnih lastniških instrumentov, lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi in drugih lastniških instrumentov, obravnava zadevne izpostavljenosti kot izpostavljenosti iz naslova drugih lastniških instrumentov. Za te namene se izpostavljenosti, ki niso izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, razporedijo v kategorije (zasebni lastniški instrumenti, lastniški instrumenti, s katerimi se trguje na borzi in drugi lastniški instrumenti) iz odstavka 19 dela 1 Priloge VII, neznane izpostavljenosti pa se dodelijo kategoriji drugih lastniških instrumentov.

Namesto zgoraj opisane metode si kreditne institucije lahko same izračunajo ali se zanašajo na tretjo osebo za izračun in poročanje povprečnih zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti na podlagi osnovnih izpostavljenosti CIU v skladu z naslednjimi pristopi, če se ustrezno zagotovi pravilnost izračuna in poročila:

(a)

za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz točke (e) člena 86(1), pristop iz odstavkov 19 do 21 dela 1 Priloge VII. Če za navedene namene kreditna institucija ne more razlikovati med izpostavljenostmi iz naslova zasebnih lastniških instrumentov, lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi in drugih lastniških instrumentov, obravnava zadevne izpostavljenosti kot izpostavljenosti iz naslova drugih lastniških instrumentov; ali

(b)

za vse druge osnovne izpostavljenosti, pristop iz pododdelka 1, ob upoštevanju naslednjih sprememb:

(i)

izpostavljenosti so razvrščene v ustrezno kategorijo izpostavljenosti in določena jim je utež tveganja stopnje kreditne kvalitete, ki je tik nad stopnjo kreditne kvalitete, ki bi se običajno dodelila izpostavljenosti; in

(ii)

izpostavljenosti, razvrščene v višje stopnje kreditne kvalitete, katerim bi se običajno dodelila utež tveganja 150 %, prejmejo utež tveganja 200 %.

Člen 88

1.   Pričakovani zneski izgub za izpostavljenosti, ki spadajo v eno izmed kategorij izpostavljenosti iz točk (a) do (e) člena 86(1), se izračunajo v skladu z metodami iz odstavkov 29 do 35 dela 1 Priloge VII.

2.   Izračun zneskov pričakovanih izgub v skladu z odstavki 29 do 35 dela 1 Priloge VII temelji na istih vhodnih vrednostih PD, LGD in vrednosti izpostavljenosti za vsako izpostavljenost, kakor se uporabljajo za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členom 87. Za neplačane izpostavljenosti, kjer kreditne institucije uporabljajo lastne ocene LGD, je pričakovana izguba („EL“) najboljša ocena pričakovane izgube („ELBE“) v skladu z odstavkom 80 dela 4 Priloge VII.

3.   Zneski pričakovanih izgub za listinjene izpostavljenosti se izračunajo v skladu s pododdelkom 4.

4.   Znesek pričakovane izgube za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz točke (g) člena 86(1), je nič.

5.   Zneski pričakovanih izgub za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev se izračunajo v skladu z metodami iz odstavka 35 dela 1 Priloge VII.

6.   Zneski pričakovanih izgub za izpostavljenosti iz člena 87(11) in (12) se izračunajo v skladu z metodami iz odstavkov 29 do 35 dela 1 Priloge VII.

Člen 89

1.   Ob upoštevanju odobritve pristojnih organov lahko kreditne institucije z dovoljenjem za uporabo pristopa IRB za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovane izgube za eno ali več kategorij izpostavljenosti uporabijo pododdelek 1 za naslednje:

(a)

kategorija izpostavljenosti iz točke (a) člena 86(1), kjer je število bistvenih nasprotnih strank omejeno in bi uporaba bonitetnega sistema za te stranke pomenila za kreditno institucijo pretirano obremenitev;

(b)

kategorija izpostavljenosti iz točke (b) člena 86(1), kjer je število bistvenih nasprotnih strank omejeno in bi uporaba bonitetnega sistema za te stranke kreditno institucijo pretirano obremenitev;

(c)

izpostavljenosti v poslovnih enotah, ki niso štete med pomembne, kakor tudi kategorije izpostavljenosti, ki niso bistvene glede na velikost in zaznani profil tveganja;

(d)

izpostavljenosti do enot centralne ravni države v matični državi članici ter do enot regionalne in lokalne ravni države ter upravnih organov, če:

(i)

ni razlike v tveganjih med izpostavljenostmi do navedenih enot centralne ravni države in navedenimi drugimi izpostavljenostmi zaradi posebnih javnih ureditev; in

(ii)

so izpostavljenosti do enot centralne ravni države določene z utežjo tveganja 0 % iz pododdelka 1.

(e)

izpostavljenosti kreditne institucije do nasprotne stranke, ki je njena nadrejena družba, podrejena družba ali podrejena družba njene nadrejene družbe, če je nasprotna stranka institucija ali finančni holding, finančna institucija, družba za upravljanje s premoženjem ali podjetje za pomožne storitve, za katerega veljajo ustrezne bonitetne zahteve ali povezano podjetje v smislu člena 12(1) Direktive 83/349/EGS in izpostavljenosti med kreditnimi institucijami, ki izpolnjujejo zahteve iz člena 80(8);

(f)

izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov do subjektov, katerih kreditne obveznosti so upravičene do uteži tveganja 0 % na podlagi pododdelka 1 (vključno z javno financiranimi subjekti, pri katerih se lahko uporablja utež tveganja 0 %);

(g)

izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, nastale na podlagi zakonsko določenih programov za spodbujanje posebnih gospodarskih sektorjev, ki kreditnim institucijam zagotavljajo znatne subvencije za naložbe in zahtevajo določeno obliko vladnega nadzora in omejitev za naložbe v lastniške instrumente. To izvzetje je omejeno na skupaj 10 % temeljnih lastnih sredstev, skupaj z dodatnimi lastnimi sredstvi;

(h)

izpostavljenosti v skladu z odstavkom 40 dela 1 Priloge VI, ki izpolnjujejo tam navedene pogoje; ali

(i)

državna in s strani države pozavarovana jamstva v skladu z odstavkom 19 dela 2 Priloge.

Ta odstavek ne preprečuje pristojnim organom drugih držav članic, da dovolijo uporabo pravil iz pododdelka 1 za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, ki imajo dovoljenje za to obravnavo v drugih državah članicah.

2.   Za namene odstavka 1 se šteje, da je kategorija izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov kreditne institucije bistven, če njihova skupna vrednost, brez izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, nastalih na podlagi zakonsko določenih programov iz odstavka 1, točka (g), v povprečju v preteklem letu presega 10 % lastnih sredstev kreditne institucije. Če je število navedenih izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov manjše od 10 posameznih deležev, znaša navedeni prag 5 % lastnih sredstev kreditne institucije.

Pododdelek 3

Zmanjševanje kreditnega tveganja

Člen 90

Za namene tega pododdelka „posojilna kreditna institucija“ pomeni kreditno institucijo, ki ima zadevno izpostavljenost, ne glede na to, ali je nastala zaradi posojila ali ne.

Člen 91

Kreditne institucije, ki uporabljajo standardizirani pristop na podlagi členov 78 do 83, ali ki uporabljajo pristop IRB na podlagi členov 84 do 89, vendar ne uporabljajo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev iz členov 87 in 88, lahko priznavajo zmanjševanje kreditnega tveganja v skladu s tem pododdelkom pri izračunu zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene točke (a) člena 75 oziroma zneskov pričakovane izgube za namene izračuna iz točke (q) člena 57 in člena 63(3).

Člen 92

1.   Tehnika, ki se uporablja za zagotavljanje kreditnega zavarovanja, skupaj s sprejetimi ukrepi ter postopki in politikami, ki jih izvaja posojilna kreditna institucija, zagotavlja pravno učinkovite pogodbe o kreditnem zavarovanju, ki so izvršljive v vseh relevantnih pravnih redih.

2.   Posojilna kreditna institucija sprejme vse ustrezne ukrepe, da zagotovi učinkovitost kreditnega zavarovanja in obravnavanje povezanih tveganj.

3.   V primeru stvarnega kreditnega zavarovanja so sredstva, na katere se nanaša, da so upravičena do priznanja, dovolj likvidna, njihova vrednost pa dalj časa dovolj stabilna, da zagotavlja primerno gotovost glede doseženega kreditnega zavarovanja, ob upoštevanju pristopa, uporabljenega za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, in stopnje dovoljenega priznavanja. Primernost je omejena na sredstva iz Priloge VIII, del 1.

4.   V primeru stvarnega kreditnega zavarovanja ima posojilna kreditna institucija pravico, da pravočasno unovči ali zadrži sredstva, iz katerih izhaja zavarovanje, v primeru neplačila, nesolventnosti ali stečaja dolžnika in, če je primerno, skrbnika zavarovanja s premoženjem, ali v primeru drugega kreditnega dogodka iz dokumentacije o poslu. Stopnja korelacije med vrednostjo sredstev, na katera se nanaša zavarovanje, in kreditno kvaliteto dolžnika, ne sme biti neprimerna.

5.   V primeru osebnega kreditnega zavarovanja, da bi lahko bila priznana, je stranka, ki se zavezuje, dovolj zanesljiva, pogodba o zavarovanju pa pravno veljavna in izvršljiva v relevantnih pravnih redih, tako da zagotavlja primerno gotovost glede doseženega kreditnega zavarovanja, ob upoštevanju pristopa, uporabljenega za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, in stopnje dovoljenega priznavanja. Primernost je omejena na dajalce zavarovanja in vrste pogodb o zavarovanju, navedene v delu 1 Priloge VIII.

6.   Minimalne zahteve iz dela 2 Priloge VIII so izpolnjene.

Člen 93

1.   Če so izpolnjene zahteve iz člena 92, se lahko izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, če je primerno, zneskov pričakovanih izgub, spremeni v skladu z deli 3 do 6 Priloge VIII.

2.   Nobena izpostavljenost, za katero se pridobi zmanjševanje kreditnega tveganja, ne povzroča višjega zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti kakor sicer enaka izpostavljenost, za katero se ne uporablja zmanjševanje kreditnega tveganja.

3.   Če znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti upošteva kreditno zavarovanje na podlagi členov 78 do 83 oziroma členov 84 do 89, izračun kreditnega zavarovanja ni več priznan na podlagi tega pododdelka.

Pododdelek 4

Listinjenje

Člen 94

Če kreditna institucija uporablja standardizirani pristop iz členov 78 do 83 za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kategorijo izpostavljenosti, v katero bi bile na podlagi člena 79 dodeljene listinjene izpostavljenosti, izračuna znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicijo listinjenja v skladu z odstavki 1 do 36 dela 4 Priloge 35.

V vseh drugih primerih izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z odstavki 1 do 5 ter 36 do 74 dela 4 Priloge IX.

Člen 95

1.   Če se pomemben delež kreditnega tveganja, povezanega z listinjenimi izpostavljenostmi, prenese iz kreditne institucije v vlogi originatorja v skladu s pogoji dela 2 Priloge IX, lahko navedena kreditna institucija:

(a)

v primeru tradicionalnega listinjenja izpostavljenosti, ki jih je listinila, izključi iz svojega izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in po potrebi tudi iz zneskov pričakovanih izgub; in

(b)

v primeru sintetičnega listinjenja za listinjene izpostavljenosti izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in po potrebi tudi zneske pričakovanih izgub v skladu z delom 2 Priloge IX.

2.   Če se uporablja odstavek 1, kreditna institucija v vlogi originatorja izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti, predpisane v Prilogi IX, za pozicije, ki jih lahko ima v listinjenju.

Če kreditna institucija v vlogi originatorja ne prenese pomembnega deleža kreditnega tveganja v skladu z odstavkom 1, ji ni treba izračunavati zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za nobeno pozicijo, ki jo lahko ima v zadevnem listinjenju.

Člen 96

1.   Za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz naslova pozicije listinjenja se v skladu s Prilogo IX za vrednost izpostavljenosti iz naslova zadevne pozicije uporabijo uteži tveganja na podlagi kreditne kvalitete zadevne pozicije, ki se lahko določi glede na bonitetno oceno ECAI ali drugače, kakor je navedeno v Prilogi IX.

2.   Če je izpostavljenost v listinjenju vezana na različne tranše, se izpostavljenost do vsake tranše obravnava kot posamezna pozicija listinjenja. Izdajatelji kreditnega zavarovanja za pozicije listinjenja se obravnavajo kot imetniki pozicij v listinjenju. Pozicije listinjenja vključujejo izpostavljenosti iz naslova listinjenja, ki nastanejo zaradi pogodb na obrestno mero ali na valutne izvedene finančne instrumente.

3.   Če se za pozicijo listinjenja uporablja stvarno ali osebno kreditno zavarovanje, se lahko utež tveganja, ki se uporabi za navedeno pozicijo spremeni v skladu s členi 90 do 93, branih v povezavi s Prilogo IX.

4.   Ob upoštevanju točke (r) člena 57 in člena 66(2) se znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti vključi v skupne zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti kreditne institucije za namene člena 75(a).

Člen 97

1.   Za določitev uteži tveganja pozicije listinjenja v skladu s členom 96 se lahko uporabi bonitetna ocena ECAI samo, če je ECAI priznana kot primerna za navedene namene s strani pristojnih organov (v nadaljnjem besedilu „primerna ECAI“).

2.   Pristojni organi priznajo ECAI za primerno za namene odstavka 1 le, če ugotovijo, da izpolnjuje zahteve iz člena 81, ob upoštevanju tehničnih meril v delu 2 Priloge VI, in če je dokazala sposobnost na področju listinjenja, ki jo je mogoče utemeljiti na podlagi širokega tržnega sprejemanja.

3.   Če pristojni organi države članice priznajo ECAI kot primerno za namene odstavka 1, lahko pristojni organi drugih držav članic priznajo navedeno ECAI kot primerno za navedene namene, ne da bi opravili lasten proces ovrednotenja.

4.   Pristojni organi javno objavijo razlago procesa priznanja in seznam primernih ECAI.

5.   Da se bonitetna ocena primerne ECAI lahko uporablja za namene iz odstavka 1, mora izpolnjevati načela verodostojnosti in preglednosti, ki so razdelana v delu 3 Priloge IX.

Člen 98

1.   Za namene uporabe uteži tveganja za pozicije listinjenja pristojni organi določijo, s katero stopnjo kreditne kvalitete iz Priloge IX so povezane ustrezne bonitetne ocene primerne ECAI. Navedene določitve so objektivne in dosledne.

2.   Če pristojni organi države članice sprejmejo določitev na podlagi odstavka 1, lahko pristojni organi drugih držav članic priznajo navedeno določitev brez lastnega procesa določanja.

Člen 99

Uporaba bonitetnih ocen ECAI za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti kreditne institucije na podlagi člena 96 je dosledna in skladna z delom 3 Priloge IX. Bonitetne ocene se ne uporabljajo selektivno.

Člen 100

1.   Pri listinjenju obnavljajočih se izpostavljenosti, za katere se uporablja določba o predčasnem odplačilu, kreditna institucija v vlogi originatorja v skladu s Prilogo IX izračuna dodatni znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti zaradi tveganja, da bi se ravni kreditnega tveganja, kateremu je izpostavljena, povečale po uporabi določbe o predčasnem odplačilu.

2.   Za navedene namene je „obnavljajoča se izpostavljenost“ tista izpostavljenost, pri kateri lahko dolgovani zneski stranke nihajo glede na njihove odločitve o koriščenju in odplačevanju kredita v dogovorjenih mejah, določba o predčasnem odplačilu pa je pogodbena klavzula, ki zahteva, da se ob nastopu določenih dogodkov pozicije investitorjev izplačajo pred prvotno navedeno zapadlostjo izdanih vrednostnih papirjev.

Člen 101

1.   Kreditna institucija v vlogi originatorja, ki je glede na listinjenje izračunal zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členom 95, ali sponzorja ne zagotavlja podpore za zmanjšanje morebitnih ali dejanskih izgub investitorjev pri listinjenju, ki presega njene pogodbene obveznosti.

2.   Če kreditna institucija v vlogi originatorja ali sponzorja pri listinjenju ne izpolnjuje odstavka 1, pristojni organ zahteva najmanj, da zadrži toliko kapitala za vse listinjene izpostavljenosti, kakor da ne bi bile listinjene. Kreditna institucija javno razkrije, da je zagotovila izvenpogodbeno podporo, in kako to dejanje vpliva na regulatorni kapital.

Oddelek 4

Zahteve po minimalnih lastnih sredstvih za operativno tveganje

Člen 102

1.   Pristojni organi od kreditnih institucij zahtevajo, da vzdržujejo lastna sredstva za operativna tveganja v skladu s pristopi iz členov 103, 104 in 105.

2.   Brez poseganja v odstavek 4 se kreditne institucije, ki uporabljajo pristop iz člena 104, ne vrnejo na uporabo pristopa iz člena 103, razen iz dokazano upravičenega razloga in pod pogojem, da jim to odobrijo pristojni organi.

3.   Brez poseganja v odstavek 4 se kreditne institucije, ki uporabljajo pristop iz člena 105, ne vrnejo na uporabo pristopov iz členov 103 ali 104, razen iz dokazano upravičenega razloga in pod pogojem, da jim to odobrijo pristojni organi.

4.   Pristojni organi lahko kreditnim institucijam dovolijo uporabo kombinacije pristopov v skladu z delom 4 Priloge X.

Člen 103

Kapitalska zahteva za operativno tveganje na podlagi enostavnega pristopa je določen odstotek osnove za izračun kapitalske zahteve za operativno tveganje, v skladu s parametri iz dela 1 Priloge X.

Člen 104

1.   V okviru standardiziranega pristopa kreditne institucije razdelijo svoje dejavnosti v določeno število poslovnih področij iz dela 2 Priloge X.

2.   Za vsako poslovno področje kreditne institucije izračunajo kapitalsko zahtevo za operativno tveganje kot določen odstotek osnove za izračun kapitalske zahteve za operativno tveganje, v skladu s parametri iz dela 2 Priloge X.

3.   Za nekatera poslovna področja lahko pristojni organi v skladu z odstavki 5 do 11 dela 2 Priloge X pod določenimi pogoji dovolijo kreditni instituciji uporabo ustreznega alternativnega kazalca za določanje svojih kapitalskih zahtev za operativno tveganje.

4.   Kapitalska zahteva za operativno tveganje na podlagi standardiziranega pristopa je vsota kapitalskih zahtev za operativno tveganje vseh posameznih poslovnih področij.

5.   Parametri za standardizirani pristop so določeni v delu 2 Priloge X.

6.   Kreditna institucija se kvalificira za uporabo standardiziranega pristopa, če izpolnjuje merila iz dela 2 Priloge X.

Člen 105

1.   Kreditne institucije lahko uporabljajo napredne pristope za merjenje operativnega tveganja na podlagi lastnega sistema za merjenje operativnega tveganja, če pristojni organ izrecno odobri uporabo zadevnih modelov za izračun zahtev po lastnih sredstvih.

2.   Kreditne institucije morajo pristojnim organom dokazati, da izpolnjujejo kvalifikacijske kriterije iz dela 3 Priloge X.

3.   Če nadrejena kreditna institucija EU in njene podrejene družbe ali podrejene družbe nadrjenega finančnega holdinga EU nameravajo začeti uporabljati napredni pristop za merjenje operativnega tveganja, pristojni organi različnih pravnih subjektov tesno sodelujejo, kakor je predvideno v členih 129 do 132. Vloga vsebuje elemente, naštete v delu 3 Priloge X.

4.   Če nadrejena kreditna institucija EU in njene podrejene družbe ali podrejene družbe nadrejenega finančnega holdinga EU uporabljajo enotni napredni pristop za merjenje operativnega tveganja, lahko pristojni organi dovolijo, da nadrejena družba in njene podrejene družbe skupaj izpolnjujejo kvalifikacijske kriterije iz dela 3 Priloge X.

Oddelek 5

Velike izpostavljenosti

Člen 106

1.   „Izpostavljenosti“ v tem oddelku pomenijo katero koli sredstvo in zunajbilančno postavko iz pododdelka 1 oddelka 3, brez tam predpisanih uteži tveganja ali stopenj tveganja.

Izpostavljenosti, ki izhajajo iz postavk, navedenih v Prilogi IV, se izračunajo na podlagi ene od metod, določenih v Prilogi III. Za namene tega oddelka se uporablja tudi odstavek 2 dela 2 Priloge III.

Vse elemente, ki so povsem kriti z lastnimi sredstvi, se lahko v dogovoru s pristojnimi organi izključi iz opredelitve izpostavljenosti, če ta lastna sredstva niso vključena v lastna sredstva kreditne institucije za namene člena 75 ali v izračun drugih finančnih kazalcev, ki jih predvidevata ta direktiva in drugi akti Skupnosti.

2.   Izpostavljenosti ne vključujejo:

(a)

pri poslih s tujimi valutami izpostavljenosti, ki nastanejo v običajnem poteku poravnave v 48 urah po plačilu; ali

(b)

pri poslih nakupa ali prodaje vrednostnih papirjev izpostavljenosti, ki nastanejo v običajnem poteku poravnave v petih dneh od plačila ali izročitve vrednostnih papirjev, kar pač nastopi prej.

Člen 107

Za izvajanje tega oddelka izraz „kreditna institucija“ obsega naslednje:

(a)

kreditno institucijo vključno z njenimi podružnicami v tretjih državah; in

(b)

katero koli zasebno ali javno podjetje, vključno z njegovimi podružnicami, ki ustreza opredelitvi „kreditne institucije“ in je pridobilo dovoljenje za opravljanje storitev v tretji državi.

Člen 108

Izpostavljenost kreditne institucije do osebe ali skupine povezanih oseb se šteje za veliko izpostavljenost, če je njena vrednost enaka ali večja od 10 % njenih lastnih sredstev.

Člen 109

Pristojni organi zahtevajo, da ima vsaka kreditna institucija zanesljive upravne in računovodske postopke ter ustrezne mehanizme notranje kontrole za identificiranje in evidentiranje vseh velikih izpostavljenosti ter njihovih naknadnih sprememb, v skladu s to direktivo, in za spremljanje izpostavljenosti vsake kreditne institucije glede na njeno lastno politiko izpostavljenosti.

Člen 110

1.   Kreditna institucija pristojnim organom poroča o vsaki veliki izpostavljenosti.

Države članice po svoji presoji poskrbijo, da se poroča v skladu z eno izmed naslednjih dveh metod:

(a)

poročanje o vseh velikih izpostavljenostih vsaj enkrat letno, skupaj s poročanjem med letom o vseh novih velikih izpostavljenostih in o vsakem povečanju obstoječih velikih izpostavljenosti, ki vsaj za 20 % presegajo vrednosti iz prejšnjega poročila; ali

(b)

poročanje o vseh velikih izpostavljenostih vsaj štirikrat letno.

2.   Razen v primeru kreditnih institucij, ki uporabljajo člen 114 za priznavanje zavarovanja pri izračunu vrednosti izpostavljenosti za namene odstavkov 1, 2 in 3 člena 111, izpostavljenostih, ki so izvzete v skladu s členom 113(3)(a) do (d) in (f) do (h), ni treba poročati, kakor določa odstavek 1 tega člena, in pogostost poročanja, določena v točki (b) odstavka 1 tega člena se lahko pri izpostavljenostih iz člena 113(3)(e) in (i) in iz členov 115 in 116 zmanjša na dvakrat letno.

Če se kreditna institucija sklicuje na ta odstavek, mora hraniti evidenco navedenih razlogov vsaj eno leto po dogodku, zaradi katerega je prišlo do izvzetja, zato da lahko pristojni organi ugotovijo, ali je bilo to upravičeno.

3.   Države članice lahko od kreditnih institucij zahtevajo, da analizirajo morebitne koncentracije svoje izpostavljenosti do izdajateljev zavarovanj s premoženjem in po potrebi ukrepajo ali o pomembnih ugotovitvah poročajo svojim pristojnim organom.

Člen 111

1.   Kreditna institucija ne sme prevzeti izpostavljenosti do osebe ali skupine povezanih oseb, katere vrednost presega 25 % njenih lastnih sredstev.

2.   Če je oseba ali skupina povezanih oseb nadrejena družba ali podrejena družba kreditne institucije in/ali eno ali več podrejenih družb te nadrejene družbe, se odstotek, določen v odstavku 1, zmanjša na 20 %. Države članice pa lahko izvzamejo izpostavljenosti do takih oseb iz 20 % zgornje meje, če zagotovijo posebno spremljanje takih izpostavljenosti z drugimi ukrepi ali postopki. Komisijo in Evropski odbor za bančništvo morajo obvestiti o vsebini takih ukrepov ali postopkov.

3.   Kreditna institucija ne sme imeti velikih izpostavljenosti, ki bi skupaj presegle 800 % njenih lastnih sredstev.

4.   Kreditna institucija mora glede svojih izpostavljenosti vedno upoštevati zgornje meje, določene v odstavkih 1, 2 in 3. Če v izjemnem primeru izpostavljenosti presežejo te zgornje meje, je treba o tem nemudoma obvestiti pristojne organe, ki lahko, če to dopuščajo okoliščine, kreditni instituciji odobrijo neko časovno obdobje, v katerem se mora uskladiti z navedenimi zgornjimi mejami.

Člen 112

1.   Za namene členov 113 do 117 izraz „jamstvo“ vključuje kreditne izvedene finančne instrumente, priznane na podlagi členov 90 do 93, razen kreditnih zapisov.

2.   Ob upoštevanju odstavka 3, kjer se na podlagi členov 113 do 117 lahko dovoli priznanje stvarnega ali osebnega kreditnega zavarovanja, se za to zahteva izpolnjevanje vseh zahtev za primernost in drugih minimalnih zahtev iz členov 90 do 93 za namene izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz členov 78 do 83.

3.   Če kreditna institucija uporablja člen 114(2), se za priznanje stvarnega ali osebnega kreditnega zavarovanja uporabljajo ustrezne zahteve iz členov 84 do 89.

Člen 113

1.   Države članice lahko naložijo strožje zgornje meje od tistih, določenih v členu 111.

2.   Države članice lahko iz uporabe člena 111(1), (2) in (3) v celoti ali delno izvzamejo izpostavljenosti kreditne institucije do nadrejene družbe, drugih podrejenih družb te nadrejene družbe ali lastnih podrejenih družb, če so te družbe in tudi sama kreditna institucija vključene v nadzor na konsolidirani osnovi, v skladu s to direktivo ali z enakovrednimi standardi, ki veljajo v tretji državi.

3.   Države članice lahko v celoti ali delno izvzamejo iz uporabe člena 111 naslednje izpostavljenosti:

(a)

postavke sredstev, ki predstavljajo terjatve do enot centralne ravni držav ali centralnih bank, ki bi nezavarovane na podlagi členov 78 do 83 prejele utež tveganja 0 %;

(b)

postavke sredstev, ki predstavljajo terjatve mednarodnih organizacij ali mednarodnih razvojnih bank, ki bi nezavarovane na podlagi členov 78 do 83 prejele utež tveganja 0 %;

(c)

postavke sredstev, ki predstavljajo terjatve z izrecnimi osebnimi jamstvi enot centralne ravni držav, centralnih bank, mednarodnih organizacij, multilateralnih razvojnih bank ali oseb javnega sektorja, če bi nezavarovane terjatve do subjekta, ki zagotavlja osebno jamstvo, na podlagi členov 78 do 83 dosegle utež tveganja 0 %;

(d)

druge izpostavljenosti do ali za katere osebno jamčijo enote centralne ravni držav, centralne banke, mednarodne organizacije, multilateralne razvojne banke ali osebe javnega sektorja, če bi nezavarovane terjatve do subjekta, kateremu se pripiše izpostavljenost ali ki osebno jamči za izpostavljenost, na podlagi členov 78 do 83 prejele utež tveganja 0 %;

(e)

postavke sredstev, ki predstavljajo terjatve in druge izpostavljenosti do enot centralne ravni države ali centralnih bank, ki niso navedene v odstavku (a) zgoraj, denominirane in po potrebi vplačane v nacionalnih valutah posojilojemalcev;

(f)

postavke sredstev in druge izpostavljenosti, zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z dolžniškimi vrednostnimi papirji, ki jih izdajo enote centralne ravni države ali centralne banke, mednarodne organizacije, multilateralne razvojne banke ali enote regionalne ali lokalne ravni države v državah članicah ali osebe javnega sektorja, katerih vrednostni papirji predstavljajo terjatve do izdajatelja, ki bi na podlagi členov 78 do 83 prejele utež tveganja 0 %;

(g)

postavke sredstev in druge izpostavljenosti, zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z gotovinskimi vlogami, položenimi pri posojilni kreditni instituciji ali pri kreditni instituciji, ki je nadrejena družba ali podrejena družba te posojilne institucije;

(h)

postavke sredstev in druge izpostavljenosti, zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, s potrdili o vlogah, ki jih je izdala posojilna kreditna institucija ali kreditna institucija, ki je nadrejena družba ali podrejena družba te posojilne kreditne institucije, in so v hrambi pri eni od njih;

(i)

postavke sredstev, ki predstavljajo terjatve in druge izpostavljenosti do institucij, z dospelostjo enega leta ali manj, vendar ne predstavljajo lastnih sredstev teh institucij;

(j)

postavke sredstev, ki predstavljajo terjatve in druge izpostavljenosti z dospelostjo enega leta ali manj do tistih institucij, ki niso kreditne institucije, vendar pa izpolnjujejo pogoje, opredeljene v odstavku 85 dela 1 Priloge VI, in so zavarovane v skladu z istim odstavkom;

(k)

trgovske menice in druge podobne menice, z dospelostjo enega leta ali manj, na katerih so podpisi drugih kreditnih institucij;

(l)

krite obveznice, kakor so opredeljene v odstavkih 68 do 70 dela 1 Priloge VI;

(m)

do nadaljnje uskladitve deleže v zavarovalnicah iz člena 122(1) do 40 % lastnih sredstev kreditne institucije, ki pridobi tak delež;

(n)

postavke sredstev, ki predstavljajo terjatve do regionalnih ali centralnih kreditnih institucij, s katerimi je posojilna kreditna institucija povezana v mrežo v skladu z zakonskimi ali statutarnimi določbami in ki so na podlagi teh določb odgovorne za gotovinsko- klirinško poravnavo v okviru mreže;

(o)

izpostavljenosti, zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z zavarovanji v obliki drugih vrednostnih papirjev, ne tistih, ki so navedeni v točki (f);

(p)

posojila, zavarovana, kakor zahtevajo pristojni organi, s hipotekami na stanovanjskih nepremičninah ali z delnicami v finskih stanovanjskih družbah, ki delujejo v skladu s finskim Zakonom o stanovanjskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo in posli finančnega zakupa, pri katerih zakupodajalec zadrži popolno lastništvo nad zakupljeno stanovanjsko nepremičnino, vse dokler zakupnik ne uveljavi svoje opcije do nakupa, v vseh primerih do 50 % vrednosti stanovanjske nepremičnine;

(q)

naslednje, če prejmejo utež tveganja 50 % na podlagi členov 78 do 83, in le do 50 % vrednosti zadevne nepremičnine:

(i)

izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na pisarne ali druge gospodarske objekte ali z delnicami v finskih nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s finskim Zakonom o nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo, za pisarne ali druge gospodarske objekte; in

(ii)

izpostavljenosti, ki se nanašajo na posle v zvezi s finančnim zakupom premoženja, ki zadeva pisarne ali druge gospodarske objekte;

Za namene točke (ii) lahko pristojni organi vsake države članice do 31. decembra 2011 dovolijo kreditnim institucijam priznavanje 100 % vrednosti zadevnega premoženja. Ob koncu tega obdobja se ta obravnava ponovno pregleda. Države članice obvestijo Komisijo o uporabi te prednostne obravnave;

(r)

50 % zunajbilančnih postavk, ki predstavljajo srednje/nizko tveganje, navedenih v Prilogi II;

(s)

pod pogojem, da se s tem strinjajo pristojni organi, druga osebna jamstva, razen osebnih jamstev za posojila, ki temeljijo na zakonskih in podzakonskih predpisih in jih dajejo za svoje člane vzajemne jamstvene sheme, ki imajo status kreditnih institucij in katerih znesek se tehta z utežjo 20 %; in

(t)

zunajbilančne postavke, ki predstavljajo majhno tveganje, navedene v Prilogi II, če je bil sklenjen sporazum z osebo ali skupino povezanih oseb, po katerem je izpostavljenost dovoljena le, kadar se zagotovi, da ne bodo presežene zgornje meje, ki se uporabljajo v skladu s členom 111(1) do (3).

Šteje se, da gotovina, prejeta na podlagi kreditnega zapisa, ki ga izda kreditna institucija, ter posojila kreditni instituciji in depoziti nasprotne stranke pri njej, ki so predmet pogodbe o bilančnem pobotu, priznane na podlagi členov 90 do 93, sodijo v točko (g).

Za namene točke (o) vrednostni papirji, ki se uporabljajo kot zavarovanja, morajo biti vrednoteni po tržni ceni, imeti morajo vrednost, ki presega z osebnim jamstvom krite izpostavljenosti in s katerimi se mora bodisi trgovati na borzi ali morajo biti dejansko prenosljivi in morajo redno kotirati na trgu, ki deluje pod okriljem priznanih strokovnih izvajalcev, in morajo, kakor zahtevajo pristojni organi države članice, od koder kreditna institucija izvira, omogočiti ugotavljanje objektivne cene, tako da se lahko presežek vrednosti vrednostnih papirjev preveri v vsakem trenutku. Zahtevani presežek vrednosti je 100 %. Pri delnicah je zahtevani presežek 150 % in 50 % zahtevani presežek pri dolžniških vrednostnih papirjih, izdanih pri institucijah, enotah regionalne ali lokalne ravni držav članic, razen tistih, ki so navedene v podtočki (f), in pri dolžniških vrednostnih papirjih, ki so jih izdale multilateralne razvojne banke razen tistih, ki se jim v skladu s členi 78 do 83 pripisuje utež tveganja 0 %. Če sta zapadlost izpostavljenosti in zapadlost kreditnega zavarovanja neusklajena, se zavarovanje ne prizna. Vrednostni papirji, ki se uporabljajo kot zavarovanje, ne morejo sestavljati lastnih sredstev kreditne institucije.

Za namene točke (p) se vrednost premoženja, kakor zahtevajo pristojni organi, izračuna na osnovi strogih standardov vrednotenja, določenih z zakonom ali drugim predpisom. Vrednotenje se opravi vsaj enkrat na leto. Za namene točke (p) stanovanjske nepremičnine pomenijo stanovanjske prostore, ki jih posojilojemalec zaseda ali oddaja.

Države članice morajo Komisijo obvestiti o vseh odobrenih izjemah na podlagi točke (s), da bi s tem preprečile izkrivljanje konkurence.

Člen 114

1.   Ob upoštevanju odstavka 3, lahko za namene izračunavanja vrednosti izpostavljenosti za namene člena 111(1) do (3) države članice za kreditne institucije, ki uporabljajo Razvito metodo za merjenje učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem na podlagi členov 90 do 93, namesto uporabe polnih ali delnih izjem, dovoljenih na podlagi točk (f), (g), (h), in (o) člena 113(3), dovolijo takim kreditnim institucijam uporabo vrednosti, ki je nižja od vrednosti izpostavljenosti, vendar pa ni nižja od vsote popolnoma prilagojenih vrednosti izpostavljenosti do osebe ali skupine povezanih oseb.

Za te namene „popolnoma prilagojena vrednost izpostavljenosti“ pomeni vrednost, izračunano na podlagi členov 90 do 93, ob upoštevanju zmanjševanja kreditnega tveganja, prilagoditev za nestanovitnost in morebitno neusklajenost zapadlosti (E*).

Če se ta odstavek uporablja za kreditno institucijo, se točke (f), (g), (h) in (o) člena 113(3) ne uporabljajo za zadevno kreditno institucijo.

2.   Ob upoštevanju odstavka 3 se lahko kreditni instituciji, ki ima na podlagi členov 84 do 89 dovoljenje za uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev za kategorijo izpostavljenosti, dovoli, če lahko pristojnim organom dokaže, da je zmožna oceniti učinke zavarovanja s finančnim premoženjem na njihove izpostavljenosti ločeno od drugih vidikov, ki so pomembni za LGD, da prizna take učinke pri izračunavanju vrednosti izpostavljenosti za namene člena 111 (1) do (3).

Pristojni organi se prepričajo o primernosti ocen, ki jih pripravi kreditna institucija za uporabo pri zmanjševanju vrednosti izpostavljenosti za namene skladnosti z določbami člena 111.

Če ima kreditna institucija dovoljenje za uporabo lastnih ocen učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, mora to storiti skladno s pristopom, ki se uporablja za izračunavanje kapitalskih zahtev.

Kreditnim institucijam, ki imajo na podlagi členov 84 do 89 dovoljenje za uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev za kategorijo izpostavljenosti, in ki ne izračunavajo vrednosti svojih izpostavljenosti s pomočjo metode iz prvega pododstavka, se za izračun vrednosti izpostavljenosti lahko dovoli uporaba pristopa iz odstavka 1 zgoraj ali izvzetja, določenega v členu 113(3)(o). Kreditna institucija uporablja samo eno od teh dveh metod.

3.   Kreditna institucija, ki ji je dovoljena uporaba metod iz odstavkov 1 in 2 pri izračunavanju vrednosti izpostavljenosti za namene člena 111(1) do (3), opravlja redne teste izjemnih situacij za svoje koncentracije kreditnih tveganj, vključno v zvezi z unovčljivo vrednostjo vsakega sprejetega zavarovanja s premoženjem.

Ti redni testi izjemnih situacij obravnavajo tveganja iz naslova možnih sprememb pogojev na trgu, ki bi lahko škodljivo vplivale na ustreznost lastnih sredstev kreditne institucije, in tveganja iz naslova unovčenja zavarovanja s premoženjem v izjemnih situacijah.

Kreditna institucija mora dokazati pristojnim organom, da so opravljeni testi izjemnih situacij ustrezni in primerni za ocenjevanje takih tveganj.

V primeru, da takšen test izjemnih situacij pokaže manjšo unovčljivo vrednost sprejetega zavarovanja s premoženjem, kakor bi se smela upoštevati na podlagi odstavkov 1 oziroma 2, se ustrezno zmanjša vrednost zavarovanja s premoženjem, ki se sme priznati pri izračunavanju vrednosti izpostavljenosti za namene člena 111(1) do (3).

Take kreditne institucije v svoje strategije za obravnavanje koncentracij tveganja vključujejo naslednje:

(a)

politike in postopke za obravnavanje tveganj iz naslova neusklajenosti zapadlosti med izpostavljenostmi in kreditnim zavarovanjem za navedene izpostavljenosti;

(b)

ukrepi in postopki v primerih, ko test izjemnih situacij pokaže manjšo unovčljivo vrednost sprejetega zavarovanja s premoženjem, kakor je bila upoštevana na podlagi odstavkov 1 in 2; in

(c)

politike in postopke v zvezi s tveganjem koncentracije, ki je posledica uporabe tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja, ter zlasti velikih posrednih kreditnih izpostavljenosti, na primer do enega samega izdajatelja vrednostnih papirjev, sprejetih kot zavarovanje s premoženjem.

4.   Če se učinki zavarovanja s premoženjem priznajo pod pogoji iz odstavka 1 ali 2, lahko države članice obravnavajo kateri koli kriti del izpostavljenosti, kakor da je nastal do izdajatelja zavarovanja s premoženjem in ne do stranke.

Člen 115

1.   Za namene člena 111(1) do (3) lahko države članice uporabijo utež 20 % za postavke sredstev, ki predstavljajo terjatve do enot regionalne in lokalne ravni držav članic, če bi navedene terjatve prejele utež tveganja 20 % na podlagi členov 78 do 83, ter za druge izpostavljenosti do takih oblasti ali za katere osebno jamčijo take oblasti, terjatve do katerih prejmejo utež tveganja 20 % na podlagi členov 78 do 83. Države članice pa lahko zmanjšajo navedeno stopnjo na 0 % za postavke sredstev, ki predstavljajo terjatve do enot regionalne ali lokalne ravni držav članic, če bi navedene postavke na podlagi členov 78 do 83 dobile utež tveganja 0 %, in za druge izpostavljenosti do takih enot ali za katere osebno jamčijo take oblasti, terjatve do katerih bi dobile na podlagi členov 78 do 83 utež tveganja 0 %.

2.   Za namene člena 111(1) do (3) lahko države članice uporabijo utež tveganja 20 % za postavke sredstev, ki predstavljajo terjatve in druge izpostavljenosti do institucij z dospelostjo več kakor eno leto in ne več kakor tri leta, in utež tveganja 50 % za postavke sredstev, ki predstavljajo terjatve do institucij z dospelostjo več kakor tri leta, pod pogojem, da so te dolžniški instrumenti, ki jih je izdala institucija, in da so ti dolžniški instrumenti po mnenju pristojnih organov dejansko prenosljivi na trgu, ki ga tvorijo strokovni izvajalci, ter da dnevno kotirajo na tem trgu ali pa so njihovo izdajo odobrili pristojni organi države članice, iz katere izvira institucija, ki jih je izdala. Nikakor pa te postavke ne morejo predstavljati lastnih sredstev.

Člen 116

Z odstopanjem od člena 113(3)(i) in člena 115(2) lahko države članice uporabijo utež tveganja 20 % za postavke sredstev, ki predstavljajo terjatve, in druge izpostavljenosti do institucij ne glede na njihovo dospelost.

Člen 117

1.   Če za izpostavljenost do neke osebe jamči tretja oseba ali je zavarovana z vrednostnimi papirji, ki jih izda tretja oseba pod pogoji, določenimi v členu 113(3)(o), lahko države članice:

(a)

obravnavajo izpostavljenost, kakor da je nastala do dajalca osebnega jamstva in ne do te osebe; ali

(b)

obravnavajo izpostavljenost, kakor da je ta nastala do tretje osebe in ne do te osebe, če je izpostavljenost, opredeljena v členu 113(3)(o), zavarovana s premoženjem pod pogoji, določenimi v istem odstavku.

2.   Če država članica uporabi obravnavo iz točke (a) odstavka 1:

(a)

če je osebno jamstvo denominirano v valuti, ki se razlikuje od valute, v kateri je denominirana izpostavljenost, se znesek izpostavljenosti, ki se šteje kot krita, izračuna v skladu z določbami o obravnavi valutne neusklajenosti za osebno kreditno zavarovanje v Prilogi VIII;

(b)

neusklajenost med zapadlostjo izpostavljenosti in zapadlostjo zavarovanja se obravnavajo v skladu z določbami o obravnavanju neusklajenosti zapadlosti v Prilogi VIII; in

(c)

delno kritje se lahko prizna v skladu z obravnavo iz Priloge VIII.

Člen 118

Če se kreditna institucija na posamični ali subkonsolidirani osnovi na podlagi člena 69(1) ni dolžna uskladiti z obveznostmi, določenimi v tem oddelku, ali če se v primeru nadrejenih kreditnih institucij v državi članici uporabljajo določbe člena 70, je treba sprejeti ukrepe za zagotavljanje zadovoljive razporeditve tveganj znotraj skupine.

Člen 119

Komisija do 31. decembra 2007 predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o učinkovanju tega oddelka skupaj z vsemi ustreznimi predlogi.

Oddelek 6

Kvalificirani deleži zunaj finančnega sektorja

Člen 120

1.   Nobena kreditna institucija ne sme imeti kvalificiranega deleža v znesku, ki presega 15 % njenih lastnih sredstev v podjetju, ki ni niti kreditna niti finančna institucija niti podjetje, ki opravlja dejavnosti neposredne razširitve bančnih storitev ali pomožnih bančnih storitev podjetja, kakor so lizing, faktoring, upravljanje naložbenih skladov, upravljanje storitev obdelave podatkov ali druge podobne dejavnosti.

2.   Skupni znesek kvalificiranih deležev kreditne institucije v podjetjih, ki niso kreditne institucije, finančne institucije ali podjetja, ki opravljajo dejavnosti neposredne razširitve bančnih storitev ali pomožnih bančnih storitev podjetja, kakor so lizing, faktoring, upravljanje naložbenih skladov, upravljanje storitev obdelave podatkov ali druge podobne dejavnosti, ne sme presegati 60 % njihovih lastnih sredstev.

3.   Zgornje meje, določene v odstavkih 1 in 2, se lahko presežejo le v izjemnih okoliščinah. V takih primerih pristojni organi od kreditne institucije zahtevajo, da poveča lastna sredstva ali sprejme druge enakovredne ukrepe.

Člen 121

Delnice, ki jih ima kreditna institucija začasno v lasti med finančno sanacijo ali reševalno akcijo ali med opravljanjem storitev odkupa nove izdaje vrednostnih papirjev za nadaljnjo prvo prodajo ali pa jih ima v lasti v svojem imenu in za tuj račun, ne štejejo za kvalificirane deleže za izračunavanje zgornjih mej, določenih v členih 120(1) in 2. Delnice, ki niso finančna stalna sredstva, kakor jih opredeljuje člen 35(2) Direktive 86/635/EGS, niso vključene v izračunavanje.

Člen 122

1.   Državam članicam ni treba uporabiti omejitev iz členov120(1) in (2) za deleže v zavarovalnicah, kakor določata Direktivi 73/239/EGS in 2002/83/ES, ali v pozavarovalnicah, kakor določa Direktiva 98/78/ES.

2.   Države članice lahko predpišejo, da pristojni organi ne uporabljajo zgornjih mej, določenih v členu 120(1) in (2), če zagotovijo, da je 100 % zneska, za katerega kvalificirani deleži kreditne institucije presegajo te zgornje meje, pokritih z lastnimi sredstvi, in da slednji niso vključeni v izračun, zahtevan v skladu s členom 75. Če sta preseženi obe zgornji meji, določeni v členu 120(1) in (2), je znesek, ki ga morajo pokriti lastna sredstva, višji od obeh presežnih zneskov.

POGLAVJE 3

Proces ocenjevanja kreditnih institucij

Člen 123

Kreditne institucije vzpostavijo zanesljive, učinkovite in popolne strategije in procese za trajno ocenjevanje in vzdrževanje zneskov, vrst in razporeditve notranjega kapitala, za katerega menijo, da je ustrezen za kritje narave in stopnje tveganj, katerim so ali bi lahko bile izpostavljene.

Strategije in procesi se redno notranje pregledujejo, da se zagotovi, da ostajajo izčrpni in sorazmerni z naravo, obsegom in kompleksnostjo dejavnosti zadevne kreditne institucije.

POGLAVJE 4

Nadzor in razkritje s strani pristojnih organov

Oddelek 1

Nadzor

Člen 124

1.   Ob upoštevanju tehničnih meril iz Priloge XI pristojni organi pregledajo ureditve, strategije, procese in mehanizme, ki jih izvajajo kreditne institucije za uskladitev s to direktivo ter ovrednotijo tveganja, katerim so ali bi lahko bile izpostavljene kreditne institucije.

2.   Obseg pregleda in ovrednotenja iz odstavka 1 je enak zahtevam te direktive.

3.   Na podlagi pregleda in ovrednotenja in odstavka 1 pristojni organi določijo, ali ureditve, strategije, procesi in mehanizmi, ki jih izvajajo kreditne institucije, ter lastna sredstva kreditnih institucij zagotavljajo zanesljivo upravljanje in kritje njihovih tveganj.

4.   Pristojni organi določijo pogostost in intenzivnost pregleda in ovrednotenja iz odstavka 1, ob upoštevanju velikosti, sistemskega pomena, narave, obsega in kompleksnosti dejavnosti zadevne kreditne institucije ter pri tem upoštevajo načelo sorazmernosti. Pregled in ovrednotenje se posodabljata vsaj vsako leto.

5.   Pregled in ovrednotenje, ki ju opravijo pristojni organi, obsegajo izpostavljenosti kreditnih institucij tveganju spremembe obrestne mere, ki je posledica netrgovalnih dejavnosti. Zahtevajo se ukrepi v primeru institucij, katerih ekonomska vrednost se zmanjša za več kakor 20 % lastnih sredstev zaradi nenadne in nepričakovane spremembe obrestne mere, katere obseg predpišejo pristojni organi in se med kreditnimi institucijami ne razlikuje.

Člen 125

1.   Če je nadrejena družba nadrejena kreditna institucija v državi članici ali nadrejena kreditna institucija EU, nadzor na konsolidirani osnovi izvajajo pristojni organi, ki so mu izdali dovoljenje v skladu s členom 6.

2.   Če je nadrejena družba kreditne institucije nadrejeni finančni holding v državi članici ali nadrejeni finančni holding v EU, nadzor na konsolidirani osnovi izvajajo pristojni organi, ki so kreditni instituciji izdali dovoljenje v skladu s členom 6.

Člen 126

1.   Če je nadrejena družba kreditnih institucij, ki so pridobile dovoljenje v dveh ali več državah članicah, isti nadrejeni finančni holding v državi članici ali isti nadrejeni finančni holding EU, nadzor na konsolidirani osnovi izvajajo pristojni organi za kreditno institucijo, ki je pridobila dovoljenje v državi članici, v kateri je bil ustanovljen finančni holding.

Če so nadrejene družbe kreditnih institucij, ki so pridobile dovoljenje v dveh ali več državah članicah, več kakor en finančni holding s sedeži v različnih državah članicah, in je v vsaki od teh držav ena kreditna institucija, nadzor na konsolidirani osnovi izvaja pristojni organ kreditne institucije z največjo bilančno vsoto.

2.   Če je nadrejena družba več kakor ene kreditne institucije, ki je pridobila dovoljenje v Skupnosti, isti finančni holding, nobena od teh kreditnih institucij pa ni pridobila dovoljenja v državi članici, v kateri je bil ustanovljen finančni holding, nadzor na konsolidirani osnovi izvaja pristojni organ, ki je izdal dovoljenje kreditni instituciji z največjo bilančno vsoto, ki se za namene te direktive šteje kot kreditna institucija, ki jo obvladuje nadrejeni finančni holding EU.

3.   V posebnih primerih lahko pristojni organi sporazumno opustijo merila iz odstavkov 1 in 2, če bi bila njihova uporaba neprimerna, ob upoštevanju kreditnih institucij in pomena njihovih dejavnosti v različnih državah, ter imenujejo drugi pristojni organ, ki bo izvajal nadzor na konsolidirani osnovi. V teh primerih pristojni organ, preden sprejme odločitev, ponudi nadrejeni kreditni instituciji EU ali nadrejenemu finančnemu holdingu EU oziroma kreditni instituciji z največjo bilančno vsoto možnost, da izrazi svoje mnenje o navedeni odločitvi.

4.   Pristojni organi obvestijo Komisijo o dogovoru v okviru odstavka 3.

Člen 127

1.   Kjer je primerno, države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za vključitev finančnih holdingov v konsolidiran nadzor. Brez poseganja v člen 135 konsolidacija finančnega stanja finančnega holdinga nikakor ne pomeni, da morajo pristojni organi izvajati nadzor v finančnem holdingu na neodvisni osnovi.

2.   Kadar pristojni organi v državi članici ne vključijo podrejene družbe kreditne institucije v nadzor na konsolidirani osnovi v skladu z enim od primerov iz točk (b) in (c) člena 73(1), lahko pristojni organi v državi članici, v kateri je ta podrejena družba kreditne institucije, od nadrejene družbe zahtevajo informacije, ki bi jim lahko olajšale nadzor nad to kreditno institucijo.

3.   Države članice omogočijo, da njihovi pristojni organi, odgovorni za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, lahko zahtevajo od podrejenih družb kreditne institucije ali finančnega holdinga, ki niso vključena v nadzor na konsolidirani osnovi, informacije iz člena 137. V takem primeru se uporabijo postopki za prenos in preverjanje informacij, opredeljeni v navedenem členu.

Člen 128

Če imajo države članice več kakor en pristojni organ za bonitetni nadzor kreditnih institucij in finančnih institucij, lahko države članice izvedejo potrebne ukrepe za organizacijo usklajevanja teh organov.

Člen 129

1.   Razen nalog, ki jih ima na podlagi drugih določb te direktive, pristojni organ, ki je odgovoren za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi nadrejenih kreditnih institucij EU in kreditnih institucij, ki jih obvladujejo nadrejeni finančni holdingi EU, opravlja naslednje naloge:

(a)

usklajevanje zbiranja in posredovanja pomembnih ali nujnih informacij v okviru rednega poslovanja in v izrednih razmerah; in

(b)

načrtovanje in usklajevanje nadzorniškh dejavnosti v okviru rednega poslovanja, kakor tudi v izrednih razmerah, vključno z dejavnostmi iz člena 124, v sodelovanju z vključenimi pristojnimi organi.

2.   V primeru vlog za dovoljenja iz členov 84(1), 87(9) in 105 ter dela 6 Priloge III, ki jih predložijo nadrejena kreditna institucija EU in njene podrejene družbe, ali podrejene družbe nadrejenega finančnega holdinga EU skupaj, pristojni organi sodelujejo in se posvetujejo, da odločijo, ali bodo izdali zahtevano dovoljenje, ter da določijo morebitne pogoje, ki se bodo uporabljali za tako dovoljenje.

Vloga iz prvega pododstavka se vloži samo pri pristojnem organu iz odstavka 1.

Pristojni organi storijo vse, kar je v njihovi moči, da v šestih mesecih dosežejo skupno odločitev o vlogi. Ta skupna odločitev mora biti v celoti utemeljena v dokumentu, ki ga pristojni organ iz odstavka 1 pošlje vlagatelju.

Obdobje iz tretjega pododstavka se začne na dan, ko pristojni organ iz odstavka 1 prejme popolno vlogo, ki jo nemudoma posreduje drugim pristojnim organom.

Če pristojni organi v šestih mesecih ne sprejmejo skupne odločitve, pristojni organ iz odstavka 1 sam odloča o vlogi. Odločitev navede in v celoti utemelji v dokumentu, pri čemer upošteva stališča in pridržke, ki so jih drugi pristojni organi izrazili v šestmesečnem obdobju, in jo pošlje vlagatelju ter drugim pristojnim organom.

Odločitvi iz tretjega in petega pododstavka sta dokončni, uporabijo pa jo pristojni organi v zadevnih državah članicah.

Člen 130

1.   Ob nastopu izrednih razmer znotraj bančne skupine, ki bi lahko ogrozile stabilnost finančnega sistema v kateri koli od držav članic, kjer je določeno podjetje skupine pridobilo dovoljenje, pristojni organi odgovorni za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, takoj, ko je mogoče, ob upoštevanju oddelka 2 poglavja 1 obvesti organe iz člena 49(a) in člena 50. Ta obveznost se uporablja za vse pristojne organe, navedene v členih 125 in 126 glede določene skupine, ter za pristojne organe, navedene v členu 129(1). Pristojni organi uporabljajo obstoječe načine obveščanja, kjer je to mogoče.

2.   Če pristojni organ, odgovoren za nadzor na konsolidirani osnovi, potrebuje informacije, ki so že bile poslane drugemu pristojnemu organu, kadar koli je mogoče stopi v stik s tem organom, da prepreči podvajanje poročanja različnim organom, ki so vključeni v nadzor.

Člen 131

Za pospeševanje in vzpostavitev učinkovitega nadzora pristojni organ, odgovoren za nadzor na konsolidirani osnovi, in drugi pristojni organi, sprejmejo pisne dogovore o usklajevanju in sodelovanju.

Na podlagi teh dogovorov se lahko pristojnemu organu, ki je odgovoren za nadzor na konsolidirani osnovi, zaupajo dodatne naloge in navedejo postopki za proces sprejemanja odločitev in sodelovanje z drugimi pristojnimi organi.

Pristojni organi, odgovorni za izdajo dovoljenja podrejeni družbi, katerega nadrejena družba je kreditna institucija, lahko z dvostranskim sporazumom prenesejo svojo odgovornost nadzora na pristojne organe, ki so nadrejeni družbi izdali dovoljenje in ga nadzorujejo, tako da prevzamejo odgovornost nadzora podrejene družbe v skladu s to direktivo. O obstoju in vsebini takih sporazumov je treba obveščati Komisijo. Ta posreduje te informacije pristojnim organom v drugih državah članicah in Evropskemu odboru za bančništvo.

Člen 132

1.   Pristojni organi tesno sodelujejo med seboj. Izmenjujejo si vse podatke, ki so drugemu organu bistveni ali pomembni za izvajanje nadzornih nalog na podlagi te direktive. Glede tega pristojni organi na zahtevo sporočijo vse pomembne podatke in na lastno pobudo vse bistvene podatke.

Podatki iz prvega pododstavka štejejo za bistvene, če lahko vsebinsko vplivajo na oceno finančne trdnosti kreditne ali finančne institucije v drugi državi članici.

Pristojni organi, odgovorni za nadzor na konsolidirani osnovi nadrejenih kreditnih institucij in kreditnih institucij EU, ki jih obvladujejo nadrejeni finančni holdingi EU, zlasti sporočijo vse ustrezne podatke pristojnim organom drugih držav članic, ki nadzorujejo podrejene družbe teh nadrejenih družb. Pri ugotavljanju obstoja ustreznih podatkov se upošteva pomen teh podrejenih družb v finančnem sistemu navedenih držav članic.

Bistveni podatki iz prvega pododstavka vključujejo zlasti naslednje podatke:

(a)

identifikacijo sestave skupine z navedbo vseh glavnih kreditnih institucij v skupini ter pristojnih organov kreditnih institucij v skupini;

(b)

postopke za zbiranje informacij od kreditne institucije v skupini ter preverjanje navedenih informacij;

(c)

neugoden razvoj v kreditnih institucijah ali drugih subjektih v skupini, ki bi lahko resno škodoval kreditnim institucijam; in

(d)

večje kazni in izjemne ukrepe, ki jih sprejmejo pristojni organi v skladu s to direktivo, vključno z določitvijo dodatne kapitalske zahteve na podlagi člena 136 ter določitvijo morebitne omejitve uporabe napredne metode za merjenje pri izračunu zahtev po lastnih sredstvih na podlagi člena 105.

2.   Pristojni organi, odgovorni za nadzor kreditnih institucij, ki jih obvladujejo nadrejene kreditne institucije EU, kadar koli je mogoče, stopijo v stik s pristojnim organom iz člena 129 (1), kadar potrebujejo podatke v zvezi z izvajanjem pristopov in metodologij iz te direktive, ki bi lahko že bili na razpolago navedenemu pristojnemu organu.

3.   Preden zadevni pristojni organi sprejmejo odločitev, se posvetujejo med seboj glede naslednjih postavk, če so te odločitve pomembne za nadzorne naloge drugih pristojnih organov:

(a)

spremembe strukture delničarjev, organizacije ali uprave kreditne institucije v skupini, ki zahtevajo odobritev ali dovoljenje pristojnih organov; in

(b)

večje kazni ali izjemni ukrepi, ki jih sprejmejo pristojni organi, vključno z določitvijo dodatne kapitalske zahteve na podlagi člena 136 ter določitvijo morebitne omejitve uporabe napredne metode za merjenje pri izračunu zahtev po lastnih sredstvih na podlagi člena 105.

Za namene točke (b) se vedno zahteva mnenje pristojnega organa, odgovornega za nadzor na konsolidirani osnovi.

Pristojni organ pa lahko sklene, da se ne bo posvetoval v nujnih primerih ali v primerih, ko bi tako posvetovanje lahko ogrozilo učinkovitost odločitev. V tem primeru pristojni organ nemudoma obvesti druge pristojne organe.

Člen 133

1.   Pristojni organi, odgovorni za nadzor na konsolidirani osnovi, za nadzor zahtevajo popolno konsolidacijo vseh kreditnih institucij in finančnih institucij, ki so podrejene družbe nadrejene družbe.

Vendar pa lahko pristojni organi zahtevajo samo sorazmerno konsolidacijo, če je po njihovem mnenju odgovornost nadrejene družbe, ki je udeležena v kapitalu, omejena glede na delež kapitala, glede na obveznosti drugih delničarjev ali članov, katerih solventnost je zadovoljiva. Odgovornost drugih delničarjev in članov mora biti jasno opredeljena, če je treba tudi s formalno podpisanimi obveznostmi.

Če so podjetja povezana v smislu člena 12(1) Direktive 83/349/EGS, pristojni organi določijo, kako naj se konsolidacija izvede.

2.   Pristojni organi, odgovorni za nadzor na konsolidirani osnovi, zahtevajo sorazmerno konsolidacijo udeležbe v kapitalu v kreditnih institucijah in finančnih institucijah, ki jih upravlja podjetje, vključeno v konsolidacijo skupaj z enim ali več podjetji zunaj konsolidacije, če je odgovornost teh podjetij omejena z višino njihovega deleža v kapitalu.

3.   Pri udeležbi v kapitalu ali kapitalskih povezav, razen tistih iz odstavkov 1 in 2, se pristojni organi odločijo, ali je treba izvesti konsolidacijo in kako. Zlasti lahko dovolijo ali zahtevajo uporabo kapitalske metode. Vendar pa ta metoda ni podlaga za vključitev podjetij v nadzor na konsolidirani osnovi.

Člen 134

1.   Brez poseganja v člen 133, pristojni organi odločijo, ali je treba izvesti konsolidacijo in kako, če:

(a)

po mnenju pristojnih organov kreditna institucija pomembno vpliva na eno ali več kreditnih institucij ali finančnih institucij, vendar pa ni udeležena v njihovem kapitalu ali z njimi ni kapitalsko povezana; in

(b)

imata dve ali več kreditnih institucij ali finančnih institucij isto upravo, razen tiste, določene v pogodbi, družbeni pogodbi ali statutu.

Pristojni organi zlasti lahko dovolijo ali zahtevajo uporabo metode iz člena 12 Direktive 83/349/EGS. Vendar pa ta metoda ni podlaga za vključitev podjetij v nadzor na konsolidirani osnovi.

2.   Kadar se zahteva konsolidiran nadzor v skladu s členoma 125 in 126, se podjetja za pomožne storitve in družbe za upravljanje s premoženjem, kakor so opredeljene v Direktivi 2002/87/ES vključijo v konsolidacijo v primerih in v skladu z metodami iz člena 133 in odstavka 1 tega člena.

Člen 135

Države članice zahtevajo, da so osebe, ki dejansko upravljajo poslovanje finančnega holdinga, na dovolj dobrem glasu in imajo zadosti izkušenj za opravljanje teh nalog.

Člen 136

1.   Pristojni organi zahtevajo, da kreditne institucije, ki ne izpolnjujejo zahtev iz te direktive, dovolj zgodaj sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev razmer.

Za navedene namene ukrepi, ki so na voljo pristojnim organom, vključujejo naslednje:

(a)

primoranje kreditnih institucij, da vzpostavijo lastna sredstva, ki presegajo minimalno raven, določeno v členu 75;

(b)

zahtevanje okrepitve ureditev, postopkov, mehanizmov in strategij, ki se izvajajo zaradi skladnosti s členoma 22 in 123;

(c)

zahteva, da kreditne institucije uporabljajo posebno politiko oblikovanja rezervacij ali obravnavo sredstev glede na zahteve po lastnih sredstvih;

(d)

omejitev poslovanja, dejavnosti ali mreže kreditnih institucij; in

(e)

zahtevanje zmanjševanja tveganj, ki jih vsebujejo dejavnosti, produkti in sistemi kreditnih institucij.

Za sprejetje teh ukrepov se uporablja oddelek 2 poglavja 1.

2.   Pristojni organi določijo posebno zahtevo po lastnih sredstvih, ki presegajo minimalne ravni iz člena 75, vsaj za tiste kreditne institucije, ki ne izpolnjujejo zahtev členov 22, 109 in 123 ali pri katerih je v skladu členom 124(3) ugotovljen negativen rezultat, če ni verjetno, da bi sama uporaba drugih ukrepov, pravil, postopkov, strategij in mehanizmov bistveno izboljšala v primernem času.

Člen 137

1.   Do nadaljnje uskladitve konsolidacijskih metod države članice uredijo, da takrat, ko je nadrejena družba ene ali več kreditnih institucij mešani holding, pristojni organi, odgovorni za izdajo dovoljenja in nadzor teh kreditnih institucij, zahtevajo bodisi neposredno od mešanega holdinga ali njegovih podrejenih družb bodisi prek podrejenih družb kreditne institucije posredovanje vseh informacij, ki bi lahko bile pomembne za nadzor podrejenih družb kreditnih institucij.

2.   Države članice uredijo, da njihovi pristojni organi lahko izvajajo ali pa so izvedli s pomočjo zunanjih inšpektorjev inšpekcijske preglede na kraju samem, s katerimi preverijo informacije, ki so jih dobili od mešanih holdingov in njihovih podrejenih družb . Če je mešani holding ali eno izmed njegovih podrejenih družb zavarovalnica, se lahko uporabi tudi postopek iz člena 140(1). Če je mešani holding ali eno izmed njegovih podrejenih družb v državi članici, razen državi, v kateri je podrejena družba kreditne institucije, se preverjanje informacij na kraju samem opravi v skladu s postopkom, določenim v členu 141.

Člen 138

1.   Brez poseganja v oddelek 5 poglavja 2, države članice poskrbijo, da pristojni organi, ki so pooblaščeni za nadzorovanje kreditnih institucij, izvajajo splošen nadzor poslov med kreditno institucijo in mešanim holdingom ter njegovimi podrejenimi družbami, če je nadrejena družba ene ali več kreditnih institucij mešani holding.

2.   Pristojni organi zahtevajo, da imajo kreditne institucije vzpostavljene ustrezne postopke za upravljanje s tveganji in mehanizme notranjih kontrol, vključno z zanesljivimi postopki poročanja in računovodenja za ustrezno prepoznavanje, merjenje, spremljanje in nadzor poslov z nadrejenim mešanim holdingom in njegovimi podrejenimi družbami. Pristojni organi zahtevajo, da kreditne institucije poročajo o pomembnejših poslih s temi osebami, ki niso posli iz člena 110. Te postopke in pomembnejše posle pregledujejo pristojni organi.

Če posli v skupini ogrožajo finančni položaj kreditne institucije, pristojni organ, pooblaščen za nadzor institucije, sprejme ustrezne ukrepe.

Člen 139

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ni nobenih zakonskih ovir, ki bi podjetjem, vključenim v nadzor na konsolidirani osnovi, mešanim holdingom in njihovim podrejenim družbam ali vrstam podrejenih družb iz člena 127(3) preprečile izmenjavo kakršnih koli informacij, pomembnih za nadzor v skladu s členi 124 do 138 in tem členom.

2.   Če je nadrejena družba in katera koli od njegovih podrejenih družb, ki je kreditna institucija, v raznih državah članicah, si pristojni organi iz vsake države članice medsebojno izmenjajo vse pomembne informacije, ki lahko omogočijo izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi ali pa so mu v pomoč.

Če pristojni organi države članice, v kateri je nadrejena družba, ne izvajajo sami nadzora na konsolidirani osnovi v skladu s členoma 125 in 126, jih lahko pristojni organi, odgovorni za izvajanje takega nadzora, pozovejo, da od nadrejene družbe pridobijo kakršne koli informacije, pomembne za nadzor na konsolidirani osnovi, in jih posredujejo tem pristojnim organom.

3.   Države članice dovolijo, da si njihovi pristojni organi med seboj izmenjujejo informacije iz odstavka 2, ob predpostavki, da pri finančnih holdingih, finančnih institucijah ali podjetjih za pomožne storitve zbiranje ali posedovanje informacij nikakor ne pomeni, da morajo pristojni organi izvajati nadzor v zvezi s temi institucijami ali podjetji, ki poslujejo samostojno.

Podobno države članice dovolijo svojim pristojnim organom izmenjavo informacij iz člena 137, ob predpostavki, da zbiranje ali posedovanje informacij nikakor ne pomeni, da morajo pristojni organi izvajati nadzor zveze z mešanim holdingom in tistimi njegovimi podrejenimi družbami, ki niso kreditne institucije, ali v zvezi z vrstami podrejenih družb iz člena 127(3).

Člen 140

1.   Če kreditna institucija, finančni holding ali mešani holding obvladuje eno ali več podrejenih družb, ki so zavarovalnice, ali druga podjetja za investicijske storitve, ki so pridobila dovoljenje, pristojni organi in organi, odgovorni za javni nadzor zavarovalnic, ali druga podjetja za investicijske storitve vzpostavijo tesno sodelovanje. Brez poseganja v njihove konkretne odgovornosti si ti pristojni organi medsebojno izmenjujejo vse informacije, ki utegnejo poenostaviti njihovo delo in omogočiti nadzor nad dejavnostjo in splošnim finančnim stanjem podjetij, ki jih nadzirajo.

2.   Za informacije, pridobljene na podlagi nadzora na konsolidirani osnovi, zlasti pa za kakršno koli izmenjavo informacij med pristojnimi organi, kakor je določeno v tej direktivi, velja obveznost varovanja poklicne skrivnosti, opredeljena v oddelku 2 poglavja 1.

3.   Pristojni organi, odgovorni za nadzor na konsolidirani osnovi, sestavijo sezname finančnih holdingov iz člena 71(2). Te sezname posredujejo pristojnim organom v drugih državah članicah in Komisiji.

Člen 141

Če pri izvajanju te direktive pristojni organi ene države članice v posebnih primerih želijo preveriti informacije o kreditni instituciji, finančnem holdingu, finančni instituciji, podjetju za pomožne storitve, mešanem holdingu, vrsti podrejenih družb iz člena 137 ali vrsti podrejenih družb iz člena 127(3), ki so v drugi državi članici, zahtevajo od pristojnih organov v drugi državi članici, naj opravijo to preverjanje. Organi, ki prejmejo tak zahtevek, ga morajo v okviru svoje pristojnosti izpolniti, bodisi tako, da sami opravijo preverjanje, bodisi da preverjanje dovolijo organom, ki so postavili zahtevek, bodisi revizorju ali ustreznemu strokovnjaku. Pristojni organ, ki je podal zahtevek, lahko, če želi, sodeluje pri preverjanju, če preverjanja ne izvaja sam.

Člen 142

Brez poseganja v določbe svojega kazenskega prava države članice zagotovijo, da se kazni ali ukrepi za preprečevanje opaženih kršitev ali vzrokov takih kršitev lahko naložijo finančnim holdingom in mešanim holdingom ali njihovim operativnim vodjem, ki kršijo zakone ali druge predpise, predpisane zaradi izvajanja členov 124 do 141 in tega člena. Pristojni organi med seboj tesno sodelujejo, s čimer zagotovijo, da navedene kazni ali ukrepi obrodijo želene rezultate, zlasti kadar osrednja uprava ali glavne enote finančnega holdinga ali mešanega holdinga niso na sedežu holdinga.

Člen 143

1.   Če kreditna institucija, katere nadrejena družba je kreditna institucija ali finančni holding s sedežem v tretji državi, ni predmet konsolidiranega nadzora v skladu s členoma 125 in 126, pristojni organi preverijo, ali je kreditna institucija predmet konsolidiranega nadzora s strani pristojnih organov tretje države, ki je enak nadzoru, ki ga predpisujejo določbe te direktive.

Preverjanje opravi pristojni organ, ki bi bil odgovoren za konsolidirani nadzor, če bi se uporabil odstavek 3, na zahtevo nadrejene družbe ali katere koli regulirane osebe z dovoljenjem za poslovanje v Skupnosti ali na lastno pobudo. Ta pristojni organ se posvetuje z drugimi vključenimi pristojnimi organi.

2.   Komisija lahko zahteva, naj Evropski odbor za bančništvo da splošno navodilo, v katerem navede, ali bodo načini konsolidiranega nadzora pristojnih organov v tretjih državah dosegli cilje konsolidiranega nadzora iz tega poglavja, kar zadeva kreditne institucije, katerih nadrejena družba ima sedež v tretji državi. Odbor redno pregleduje ta navodila in upošteva vse spremembe konsolidiranega nadzora, ki ga opravljajo pristojni organi.

Pristojni organi, ki opravljajo preverjanje iz prvega pododstavka odstavka 1, upoštevajo ta navodila. Za ta namen se pristojni organ posvetuje z odborom preden sprejetjem odločitve.

3.   Če takega enakega nadzora ni, države članice smiselno uporabijo določbe te direktive za kreditno institucijo ali dovolijo svojim pristojnim organom, da uporabijo druge ustrezne nadzorne tehnike, s katerimi dosežejo cilje nadzora kreditnih institucij na konsolidirani osnovi.

S temi nadzornimi tehnikami se mora po posvetovanju z drugimi vključenimi pristojnimi organi strinjati pristojni organ, ki bi bil odgovoren za konsolidirani nadzor.

Pristojni organi lahko predvsem zahtevajo ustanovitev finančnega holdinga s sedežem v Skupnosti, in uporabijo določbe o konsolidiranem nadzoru za konsolidiran položaj tega finančnega holdinga.

Te nadzorne tehnike morajo biti pripravljene tako, da dosežejo cilje konsolidiranega nadzora, ki so določeni v tem poglavju, in je o njih treba obvestiti druge pristojne organe in Komisijo.

Oddelek 2

Razkritje s strani pristojnih organov

Člen 144

Pristojni organi razkrijejo naslednje podatke:

(a)

besedila zakonov in drugih predpisov ter splošna navodila, sprejeta v njihovi državi članici na področju bonitetne ureditve;

(b)

način izvajanja možnosti in diskrecijskih pravic, ki so na voljo v zakonodaji Skupnosti;

(c)

splošna merila in metodologije, ki jih uporabljajo pri pregledu in ovrednotenju iz člena 124; in

(d)

brez poseganja v določbe iz oddelka 2 poglavja 1, skupne statistične podatke o ključnih vidikih izvajanja bonitetnega okvira v vsaki državi članici.

Razkritja, predvidena v prvem pododstavku, zadostujejo, da omogočijo smiselno primerjavo pristopov, ki so jih sprejeli pristojni organi različnih držav članic. Razkriti podatki se objavijo v skupni obliki in redno posodabljajo. Podatki so dostopni na enotnem elektronskem naslovu.

POGLAVJE 5

Razkritje s strani kreditnih institucij

Člen 145

1.   Za namene te direktive kreditne institucije javno razkrijejo informacije iz dela 2 Priloge XII, ob upoštevanju določb iz člena 146.

2.   Pristojni organi na podlagi pododdelkov 2 in 3 oddelka 3 poglavja 2 in člena 105 razkrijejo instrumente in metodologije iz dela 3 Priloge XII ob upoštevanju javnega razkritja tam določenih informacij s strani kreditnih institucij.

3.   Kreditne institucije sprejmejo formalno politiko za izpolnjevanje zahtev po razkritju iz odstavkov 1 in 2 ter vzpostavijo politike za ocenjevanje primernosti njihovih razkritij, vključno s preverjanjem in pogostostjo.

4.   Kreditne institucije morajo MSP in drugim podjetjem, ki so zaprosila za kredit, na zahtevo v pisni obliki razložiti svoje bonitetne odločitve. Če se delovanje sektorja v tem pogledu izkaže za neučinkovito, je treba sprejeti ukrepe na nacionalni ravni. Upravni stroški razlage morajo biti sorazmerni z višino posojila.

Člen 146

1.   Ne glede na člen 145 lahko kreditna institucija opusti enega ali več razkritij iz dela 2 Priloge XII, če se informacije, ki jih navede s takim razkritjem, glede na merilo iz odstavka 1 dela 1 Priloge XII, ne morejo šteti kot bistvene.

2.   Ne glede na člen 145 lahko kreditna institucija opusti enega ali več podatkov, ki so vključeni v razkritja iz delov 2 in 3 Priloge XII, če navedeni podatki vsebujejo informacije, ki so glede na merila iz odstavka 2 in 3 dela 1 Priloge XII, lahko štejejo kot lastnina ali so zaupni.

3.   V izjemnih primerih iz odstavka 2 zadevna kreditna institucija v svojih razkritjih navede, da določeni podatki niso razkriti, razlog za nerazkritje, ter objavi splošnejše podatke o zadevi, ki je predmet zahteve po razkritju, razen če so podatki lastniške ali zaupne narave v skladu z merili iz točk 2 in 3 dela 1 Priloge XII.

Člen 147

1.   Kreditne institucije objavijo razkritja, zahtevana po členu 145, najmanj vsako leto. Razkritja se objavijo, takoj ko je mogoče.

2.   Kreditne institucije tudi ugotovijo, ali je glede na merila iz odstavka 4 dela 1 Priloge XII potrebno pogostejše objavljanje, kakor je določeno v odstavku 1.

Člen 148

1.   Kreditne institucije lahko same določijo primeren medij, kraj in način preverjanja, da učinkovito izpolnijo zahteve po razkritju iz člena 145. Kolikor je izvedljivo, se vsa razkrijta zagotovijo na enem mediju ali kraju.

2.   Enakovredna razkritja, ki jih opravijo kreditne institucije, da bi izpolnile zahteve za računovodstvo, kotiranje na borzi ali druge zahteve, se lahko štejejo za namene skladnosti s členom 145. Če razkritja niso vključena v finančne izkaze, kreditne institucije navedejo, kje so navedena.

Člen 149

Ne glede na člene 146 do 148 države članice pooblastijo pristojne organe, da od kreditnih institucij zahtevajo:

(a)

izvedbo enega ali več razkritij iz delov 2 in 3 Priloge XII;

(b)

objavo enega ali več razkritij pogosteje kakor enkrat na leto in določijo roke za objavo;

(c)

uporabo posebnih medijev in mest za druga razkritja poleg finančnih izkazov; in

(d)

uporabo posebnih načinov preverjanja za razkritja, ki jih ne krije zakonsko predpisana revizija.

NASLOV VI

IZVRŠILNA PRISTOJNOST

Člen 150

1.   V zvezi z lastnimi sredstvi, ne glede na predlog, ki naj ga Komisija predloži v skladu s členom 62, morajo biti v skladu s postopkom iz člena 151(2) sprejete tehnične prilagoditve na naslednjih področjih:

(a)

razjasnitev opredelitev, tako da se pri uporabi te direktive upošteva razvoj dogodkov na finančnih trgih;

(b)

razjasnitev opredelitev, zato da bi se zagotovila enotna uporaba te direktive;

(c)

uskladitev terminologije in oblikovanje opredelitev v skladu s poznejšimi pravnimi akti na področju kreditnih institucij in sorodnimi zadevami;

(d)

tehnične prilagoditve seznama v členu 2;

(e)

sprememba višine ustanovnega kapitala, predpisanega v členu 9, zaradi upoštevanja razvoja dogodkov na gospodarskem in monetarnem področju;

(f)

razširitev seznama, navedenega v členih 23 in 24 ter opredeljenega v Prilogi I, ali prilagoditev terminologije, uporabljene za ta seznam, zaradi upoštevanja razvoja dogodkov na finančnih trgih;

(g)

področja, o katerih si morajo pristojni organi izmenjati informacije, naštete v členu 42;

(h)

tehnične prilagoditve členov 56 do 67 in člena 74 zaradi razvoja računovodskih standardov ali zahtev, ki se upoštevajo v zakonodaji Skupnosti; ali glede konvergence nadzornih praks;

(i)

spremembe seznama kategorij izpostavljenosti iz členov 79 in 86, zaradi upoštevanja razvoja dogodkov na finančnih trgih;

(j)

znesek, naveden v členu 79(2)(c), členu 86(4)(a), odstavku 5 dela 1 Priloge VII in odstavku 15 dela 2 Priloge VII, da bo upošteval učinke inflacije;

(k)

seznam in klasifikacija zunajbilančnih postavk v prilogah II in IV ter njihova uporaba pri določanju vrednosti izpostavljenosti za namene oddelka 3 v poglavju 2 naslova V; ali

(l)

prilagoditev določb v Prilogah V do XII, da bodo upoštevale dogajanja na finančnih trgih v posebnih novih finančnih produktih, ali v računovodskih standardih ali zahtevah, ki se upoštevajo v zakonodaji Skupnosti; ali glede konvergence nadzornih praks.

2.   Komisija lahko sprejme naslednje izvedbene ukrepe v skladu s postopkom iz člena 151(2):

(a)

navedba velikosti nenadnih in nepričakovanih sprememb obrestnih mer iz člena 124(5);

(b)

začasno znižanje minimalne stopnje lastnih sredstev iz člena 75 in/ali uteži tveganja iz oddelka 3 poglavja 2 naslova V, zaradi upoštevanja posebnih okoliščin;

(c)

brez poseganja v poročilo iz člena 119, pojasnitev izjem, opredeljenih v členih 111(4), 113, 115 in 116;

(d)

navedba ključnih vidikov, v zvezi s katerimi je treba razkriti skupne statistične podatke na podlagi člena 144(1)(d); ali

(e)

navedba oblike, strukture, seznama vsebine in letna objava podatkov razkritja iz člena 144.

3.   S sprejetimi izvedbenimi ukrepi se ne smejo spremeniti temeljne določbe te direktive.

4.   Brez poseganja v že sprejete izvedbene ukrepe po izteku dveletnega obdobja po sprejetju te direktive in najpozneje do 1. aprila 2008, se uporaba določb te direktive, ki zahtevajo sprejem tehničnih pravil, sprememb in sklepov v skladu z odstavkom 2, začasno opusti. Na predlog Komisije in v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe, lahko Evropski parlament in Svet obnovita zadevne določbe, in jih v ta namen pregledata pred ali do izteka obdobja iz tega odstavka, kar koli se zgodi prej.

Člen 151

1.   Komisiji pomaga Evropski odbor za bančništvo, ustanovljen s Sklepom Komisije 2004/10/ES (22).

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja postopek, določen v členu 5 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 7(3) in 8 Sklepa.

Obdobje iz člena 5(6) Sklepa 1999/468/ES je tri mesece.

3.   Odbor sprejme svoj poslovnik.

NASLOV VII

PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

POGLAVJE 1

Prehodne določbe

Člen 152

1.   Kreditne institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 84 do 89 v prvem, drugem in tretjem dvanajstmesečnem obdobju po 31. decembru 2006 zagotovijo lastna sredstva, ki so vedno večja ali enaka zneskom, navedenim v odstavkih 3, 4 in 5.

2.   Kreditne institucije, ki za izračun lastnih kapitalskih zahtev za operativna tveganja, kakor je navedeno v členu 105, uporabljajo napredne metode za merjenje, zagotovijo lastna sredstva v prvem, drugem in tretjem dvanajstmesečnem obdobju po 31. decembru 2006, ki so vedno večja ali enaka zneskom, navedenim v odstavkih in 5.

3.   Za prvo dvanajstmesečno obdobje iz odstavka 1 znaša znesek lastnih sredstev 95 % skupnega minimalnega zneska lastnih sredstev, ki bi ga morale imeti kreditne institucije v navedenem obdobju na podlagi člena 4 Direktive Sveta 93/6/EGS z dne 15. marca 1993 o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih institucij, v besedilu navedene direktive in Direktive 2000/12/ES, kakor je veljalo pred 1. januarjem 2007.

4.   Za drugo dvanajstmesečno obdobje iz odstavka 1 znaša znesek lastnih sredstev 90 % skupnega minimalnega zneska lastnih sredstev, ki bi ga morale imeti kreditne institucije v navedenem obdobju na podlagi člena 4 Direktive 93/6/EGS, v besedilu navedene direktive in Direktive 2000/12/ES, kakor je veljalo pred 1. januarjem 2007.

5.   Za tretje dvanajstmesečno obdobje iz odstavka 1 znaša znesek lastnih sredstev 80 % skupnega minimalnega zneska lastnih sredstev, ki bi ga morale imeti kreditne institucije v navedenem obdobju na podlagi člena 4 Direktive 93/6/EGS, v besedilu navedene direktive in Direktive 2000/12/ES, kakor je veljalo pred 1. januarjem 2007.

6.   Skladnost z zahtevami iz odstavkov 1 do 5 temelji na zneskih lastnih sredstev, ki so v celoti prilagojeni tako, da odražajo razliko med izračuni lastnih sredstev na podlagi Direktive 2000/12/ES in Direktive 93/6/EGS, kakor je veljalo pred 1. januarjem 2007, in izračunom lastnih sredstev na podlagi te direktive, ki je posledica različnih obravnav pričakovane izgube in nepričakovane izgube iz členov 84 do 89 te direktive.

7.   Za namene odstavkov 1 do 6 tega člena se uporabljajo členi 68 do 73.

8.   Do 1. januarja 2008 lahko kreditne institucije obravnavajo člene, ki predstavljajo standardizirani pristop iz pododdelka 1 oddelka 3 poglavja 2 naslova V, kot da so nadomeščeni s členi 42 do 46 Direktive 2000/12/ES, v besedilu navedenih členov, kot je veljalo pred 1. januarjem 2007.

9.   Če se izvaja diskrecijska pravica iz odstavka 8, se uporablja naslednje v zvezi z določbami iz Direktive 2000/12/ES:

(a)

določbe navedene direktive iz členov 42 do 46 se uporabljajo v besedilu, kakor je veljalo pred 1. januarjem 2007;

(b)

„tveganju prilagojena vrednost“ iz člena 42(1) navedene direktive pomeni „znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti“;

(c)

zneski iz člena 42(2) navedene direktive še obravnavajo kot zneski tveganju prilagojene izpostavljenosti;

(d)

„kreditni izvedeni finančni instrumenti“ se vključijo v seznam postavk „visokega tveganja“ v Prilogi II navedene direktive; in

(e)

obravnava iz člena 43(3) navedene direktive se uporablja za izvedene finančne instrumente iz Priloge IV navedene direktive, ne glede na to, ali so bilančni ali zunajbilančni, zneski, dobljeni z obravnavo iz Priloge III pa se štejejo kot zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti;

10.   Če se izvaja diskrecijska pravica iz odstavka 8, se uporablja naslednje v zvezi z obravnavo izpostavljenosti, za katere se uporablja standardizirani pristop:

(a)

v zvezi s priznavanjem zmanjševanja kreditnega tveganja, se pododdelek 3 oddelka 3 poglavja 2 naslova V ne uporablja;

(b)

pristojni organi lahko v zvezi z obravnavo listinjenja prenehajo uporabljati pododdelek 4 oddelku 3 poglavja 2 naslova V;

11.   Če se izvaja diskrecijska pravica iz odstavka 8, se kapitalska zahteva za operativno tveganje iz člena 75(d) zmanjša za odstotek, ki predstavlja razmerje med vrednostjo izpostavljenosti kreditne institucije, za katere se izračunajo zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z diskrecijsko pravico iz odstavka 8, in skupno vrednostjo njenih izpostavljenosti.

12.   Če kreditna institucija izračunava zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za vse svoje izpostavljenosti v skladu z diskrecijsko pravico iz odstavka 8, se lahko uporabljajo členi 48 do 50 Direktive 2000/12/ES v zvezi z velikimi izpostavljenostmi, v besedilu, kot je veljalo pred 1. januarjem 2007.

13.   Če se izvaja diskrecijska pravica iz odstavka 8, se sklicevanja na člene 78 do 83 te direktive berejo kot sklicevanja na člene 42 do 46 Direktive 2000/12/ES, v besedilu, kakor je veljalo pred 1. januarjem 2007.

14.   Če se izvaja diskrecijska pravica iz odstavka 8, se členi 123, 124, 145 in 149 ne uporabljajo pred datumom iz tega odstavka.

Člen 153

Pri izračunavanju zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti iz naslova poslov zakupa nepremičnin, ki so pisarne ali drugi gospodarski objekti, ki se nahajajo na njihovem ozemlju in izpolnjujejo merila iz odstavka 54 dela 1 Priloge VI, lahko pristojni organi do 31. decembra 2012 dovolijo uporabo uteži tveganja 50 % brez uporabe odstavkov 55 in 55 dela 1 Priloge VI.

Do 31. decembra 2010 lahko pristojni organi za namen opredelitve zavarovanega dela zapadlega posojila za namene Priloge VI priznajo zavarovanje s premoženjem, ki se razlikuje od primernega zavarovanja s premoženjem iz členov 90 do 93.

Pri izračunu zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene iz Priloge VI, del 1, odstavek 4, se do 31. decembra 2012 za izpostavljenosti centralnim vladam ali centralnim bankam držav članic, ki so denominirane in vplačane v domači valuti katerekoli države članice, uporablja ista utež tveganja kot za izpostavljenosti, ki so denominirane ali vplačane v njihovih domačih valutah.

Člen 154

1.   Do 31. decembra 2011 lahko pristojni organi vsake države članice za namene iz odstavka 61 dela I Priloge VI določijo število dni, največ 180, za izpostavljenosti nasprotnim strankam, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, iz odstavkov 12 do 17 in 41 do 43 dela 1 Priloge VI, če regionalne okoliščine zahtevajo tovrstno prilagoditev. Posamezno število dni se lahko razlikuje glede na paleto proizvodov.

Pristojni organi, ki ne izvajajo diskrecijske pravice iz prvega odstavka za izpostavljenosti nasprotnim strankam, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, lahko določijo večje število dni za izpostavljenosti nasprotnim strankam, ki se nahajajo na ozemlju drugih držav članic, katerih pristojni organi so izvedli diskrecijsko pravico. Specifično število dni znaša od 90 dni do števila dni, ki so ga določili drugi pristojni organi za izpostavljenosti tovrstnim nasprotnim strankam na svojem ozemlju.

2.   Kreditnim institucijam, ki so pristojne organe zaprosile za odobritev uporabe pristopa IRB pred letom 2010, se lahko do 31. decembra 2009 zahtevo po predhodni triletni uporabi, ki je predpisana v členu 84(3), zmanjša na obdobje, ki ni krajše od enega leta.

3.   Kreditnim institucijam, ki so zaprosile za uporabo lastnih ocen LGD in/ali konverzijskih faktorjev, se lahko do 31. decembra 2008 zahtevo po predhodni triletni uporabi, ki je predpisana v členu 84(4), zmanjša na dve leti.

4.   Do 31. decembra 2012 lahko pristojni organi posamezne države članice kreditnim institucijam dovolijo, da nadaljujejo z zahtevami po udeležbah v smislu člena 57(o), ki so bile pridobljene pred 20. julij 2006 v skladu z obravnavo iz člena 38 Direktive 2000/12/ES, ker je ta člen obstajal že pred 1. januarjem 2007.

5.   Do 31. decembra 2010 z neplačili tehtano povprečje LGD za vse izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami in brez osebnih jamstev enot centralne ravni države, ni nižje od 10 %.

6.   Do 31. decembra 2017 lahko pristojni organi držav članic izvzamejo iz pristopa IRB obravnavo nekaterih izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, ki jih imajo v lasti kreditne institucije in podrejene družbe kreditnih institucij EU v tej državi članici na dan 31. decembra 2007.

Izvzeta pozicija se meri kot število delnic, posedovanih 31. decembra 2007 in dodatnihdelnic, ki so neposredno posledica lastništva teh deležev, vendar le, dokler ne povečajo sorazmernega lastniškega deleža v zadevnem podjetju.

Če prevzem poveča sorazmerni lastniški delež v določenem podjetju, presežnega lastniškega deleža ni mogoče izvzeti. Prav tako se izvzetje ne uporablja za lastniške deleže, ki so prvotno bili izvzeti, nato pa so bili prodani in ponovno odkupljeni.

Za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, zajete v to prehodno določbo, se uporabljajo kapitalske zahteve, izračunane v skladu s pododdelkom 1 oddelka 3 poglavja 2 naslova V.

7.   Do 31. decembra 2011 lahko pristojni organi vsake države članice za izpostavljenosti do podjetij določijo število dni zapadlosti, ki ga upoštevajo vse kreditne institucije v njeni pristojnosti na podlagi opredelitve neplačila iz odstavka 44 dela 4 Priloge VII za izpostavljenosti do nasprotnih strank s sedežem v tej državi članici. Če je primerno glede na lokalne razmere, to število znaša med 90 do 180 dni. Za izpostavljenosti do nasprotnih strank, s sedežem na ozemljih drugih držav članic, pristojni organi določijo število dni zamude, ki ni višje od števila, ki so ga določili pristojni organi zadevne države članice.

Člen 155

Do 31. decembra 2012 lahko države članice za kreditne institucije, katerih ustrezni kazalci za posle trgovanja in prodaje predstavljajo vsaj 50 % skupne vrednosti ustreznih kazalcev za vsa poslovna področja v skladu z odstavki 1 do 4 dela 2 Priloge X, uporabijo odstotek 15 % za poslovno področje „trgovanje in prodaja“.

POGLAVJE 2

Končne določbe

Člen 156

Komisija v sodelovanju z državami članicami in ob upoštevanju prispevka Evropske centralne banke redno spremlja, ali ta direktiva v celoti, skupaj z Direktivo 2006/49/ES, znatno vpliva na gospodarski cikel, in glede na navedeni pregled obravnava, ali so upravičeni morebitni popravni ukrepi.

Na podlagi analize in ob upoštevanju prispevka Evropske centralne banke, Komisija sestavi dvoletno poročilo in ga predloži Evropskemu parlamentu in Svetu, skupaj z morebitnimi ustreznimi predlogi. Pri sestavitvi poročila se ustrezno priznavajo tako prispevki kreditojemalcev kot tudi kreditodajalcev.

Komisija do 1. januarja 2012 preveri in poroča o izvajanju te direktive, pri tem posebno pozornost nameni vsem vidikom členov 68 do 73, 80(7), 80(8) in 129 ter Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo skupaj z vsemi ustreznimi predlogi.

Člen 157

1.   Države članice najpozneje do 31. decembra 2006 sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členi 4, 22, 57, 61 do 64, 66, 68 do 106, 108, 110 do 115, 117 do 119, 123 do 127, 129 do 132, 133, 136, 144 do 149 in 152 do 155 ter Prilogami II, III in V do XII. Besedilo navedenih predpisov in korelacijsko tabelo med navedenimi predpisi in to direktivo takoj posredujejo Komisiji.

Ne glede na odstavek 3 začnejo države članice te predpise uporabljati od 1. januarja 2007.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Vključijo tudi izjavo, da se v obstoječih zakonih in drugih predpisih sklici na direktive, razveljavljene s to direktivo, razlagajo kot sklici na to direktivo. Države članice določijo način sklicevanja in obliko izjave.

2.   Države članice predložijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

3.   Države članice od 1. januarja 2008, in ne prej, začnejo uporabljati zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členoma 87(9) in 105.

Člen 158

1.   Direktiva 2000/12/ES, kakor je bila spremenjena z direktivami iz dela A Priloge XIII, se razveljavi brez poseganja v obveznosti držav članic glede rokov za prenos direktiv, navedenih v delu B Priloge XIII.

2.   Sklicevanje na razveljavljene direktive se razlaga kot sklicevanje na to direktivo in se bere v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge XIV.

Člen 159

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 160

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Strasbourgu, 14 junij 2006.

Za Evropski parlament

Predsednik

J. BORRELL FONTELLES

Za Svet

Predsednik

H. WINKLER


(1)  UL C 234, 22.9.2005, str. 8.

(2)  UL C 52, 2.3.2005, str. 37.

(3)  Mnenje Evropskega parlamenta z dne 28. septembra 2005 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in Sklep Sveta z dne 7. junija 2006.

(4)  UL L 126, 26.5.2000 str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2006/29/ES (UL L 70, 9.3.2006, str. 50).

(5)  UL L 3, 7.1.2004, str. 28.

(6)  UL L 372, 31.12.1986, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2003/51/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 178, 17.7.2003, str. 16).

(7)  UL L 193, 18.7.1983, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2003/51/ES.

(8)  UL L 243, 11.9.2002, str. 1.

(9)  Glej stran 201 tega Uradnega lista.

(10)  UL L 281, 23.11.1995, str. 31. Direktiva, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1882/2003 (UL L 284, 31.10.2003, str. 1).

(11)  UL L 184, 17.7.1999, str. 23.

(12)  UL C 284 E, 21.11.2002, str. 115.

(13)  Direktiva 2004/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja (UL L 275, 27.10.2000, str. 39).

(14)  UL L 222, 14.8.1978, str. 11. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2003/51/ES.

(15)  Direktiva 2002/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu (UL L 35, 11.2.2003, str. 1). Direktiva, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2005/1/ES.

(16)  UL L 184, 6.7.2001, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2005/1/ES.

(17)  Osma direktiva Sveta 84/253/EGS z dne 10. aprila 1984 o dovoljenjih za osebe pooblaščene za izvajanje obvezne revizije računovodskih listin (UL L 126, 12.5.1984, str. 20).

(18)  Direktiva Sveta 84/611/ES z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (UL L 375, 31.12.1985, str. 3). Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2005/1/ES.

(19)  Prva direktiva Sveta 73/239/EGS z dne 24. julija 1973 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti neposrednega zavarovanja razen življenjskega zavarovanja (UL L 228, 16.8.1973, str. 3). Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2005/1/ES.

(20)  Direktiva 2002/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra 2002 o živlejnjskem zavarovanju (UL L 345, 19.12.2002, str. 1). Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2005/1/ES.

(21)  Direktiva 98/78/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 1998 o dopolnilnem nadzoru nad zavarovalnicami v zavarovalniški skupini (UL L 330, 5.12.1998, str. 1). Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2005/1/ES.

(22)  UL L 3, 7.1. 2004, str. 36.


PRILOGA I

SEZNAM DEJAVNOSTI, ZA KATERE VELJA VZAJEMNO PRIZNAVANJE

1.

Zbiranje depozitov in drugih vračljivih sredstev

2.

Kreditiranje vključujoč med drugim: potrošniški kredit, hipotekarni kredit, faktoring, z regresom ali brez njega, financiranje trgovinskih poslov (vključno z zasegom).

3.

Finančni zakup

4.

Storitve prenosa denarja

5.

Izdajanje in upravljanje plačilnih sredstev (npr. kreditnih kartic, potovalnih čekov in bančnih menic)

6.

Osebna jamstva in obveznosti

7.

Trgovanje za svoj ali tuj račun:

(a)

z instrumenti denarnega trga (čeki, blagajniškimi zapisi, potrdili o vlogi itd.);

(b)

s tujo valuto;

(c)

s finančnimi standardiziranimi terminskimi pogodbami in opcijami;

(d)

z valutnimi in obrestnimi instrumenti; ali

(e)

s prenosljivimi vrednostnimi papirji.

8.

Udeležba v izdaji vrednostnih papirjev in opravljanje s tem povezanih storitev

9.

Svetovanje podjetjem na področju strukture kapitala, poslovne strategije in sorodnih zadev ter svetovanje in storitve, povezane z združitvami in nakupi podjetij

10.

Denarno-posredniški posli

11.

Upravljanje premoženja in svetovanje

12.

Hramba in upravljanje z vrednostnimi papirji

13.

Storitve na področju kreditiranja

14.

Oddajanje sefov

Storitve in dejavnosti iz oddelkov A in B Priloge I k Direktivi 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov (1) so, če se nanašajo na finančne instrumente iz oddelka C Priloge I navedene direktive, predmet vzajemnega priznavanja v skladu s to direktivo.


(1)  UL L 145, 30.4.2004, str. 1.Direktiva, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2006/31/ES (UL L 114, 27.4.2006, str. 60).


PRILOGA II

KLASIFIKACIJA ZUNAJBILANČNIH POSTAVK

Visoko tveganje:

osebna jamstva, ki imajo značaj kreditnih substitutov,

kreditni izvedeni finančni instrumenti,

akcepti,

zaznamki na blagajniških zapisih brez navedbe imena druge kreditne institucije,

regresni posli,

nepreklicni akreditivi „stand-by“, ki imajo značaj kreditnih nadomestkov,

sredstva, kupljena na podlagi dokončnih nestandardiziranih terminskih nakupov,

terminski depoziti,

neplačani del delno plačanih delnic in vrednostnih papirjev,

pogodbe o prodaji in ponovnem nakupu sredstev, kakor je opredeljeno v členu 12(3) in (5) Direktive 86/635/EGS, in

druge postavke, ki predstavljajo veliko tveganje.

Srednje tveganje:

izdani in potrjeni dokumentarni akreditivi (glej tudi srednje/nizko tveganje),

jamstva in garancije (vključno z garancijo za resnost ponudbe, garancijo za dobro izvedbo posla, carinsko garancijo in garancijo za plačilo davka) ter osebna jamstva, ki nimajo značaja kreditnih nadomestkov,

nepreklicni akreditivi „stand-by“, ki nimajo značaja kreditnih nadomestkov,

neporabljeni kreditni aranžmaji (pogodbe o posojilu, nakupu vrednostnih papirjev, izdaji osebnih jamstev ali akceptih) s prvotno zapadlostjo prek enega leta,

evropski vrednostni papirji (NIF) in evrokomercialni zapisi (RUF), in

druge postavke, ki predstavljajo srednje tveganje in kakor je obveščena Komisija.

Srednje/nizko tveganje:

dokumentarni akreditivi, pri katerih predmet trgovanja predstavlja zavarovanje, in druga kratkoročna posojila z avtomatskim poplačevanjem iz prihodkov,

neporabljeni kreditni aranžmaji (sporazumi o posojilu, nakupu vrednostnih papirjev, izdaji osebnih jamstev ali akceptih) s prvotno zapadlostjo do vključno enega leta ali možnostjo brezpogojnega preklica ob katerem koli času in brez odpovednega roka, ali ki ne učinkovito predvidevajo samodejnega preklica zaradi poslabšanja kreditne sposobnosti kreditojemalca,

druge postavke, ki predstavljajo srednje/nizko tveganje in kakor je obveščena Komisija.

Nizko tveganje:

neporabljeni kreditni aranžmaji (sporazumi o posojilu, nakupu vrednostnih papirjev, izdaji osebnih jamstev ali akceptih) z možnostjo brezpogojnega preklica ob katerem koli času in brez odpovednega roka, ali ki učinkovito predvidevajo samodejen preklic zaradi poslabšanja kreditne sposobnosti kreditojemalca. Kreditne postavke do majhnih dolžnikov se lahko obravnavajo kot brezpogojno preklicne, če pogoji dovoljujejo kreditni instituciji, da jih prekliče v celotnem obsegu, ki je dovoljen z zakonodajo o varstvu potrošnikov in sorodno zakonodajo, in

druge postavke, ki predstavljajo nizko tveganje in kakor je obveščena Komisija.


PRILOGA III

OBRAVNAVA KREDITNEGA TVEGANJA NASPROTNE STRANKE PRI IZVEDENIH FINANČNIH INSTRUMENTIH, POSLI ZAČASNE PRODAJE/ZAČASNEGA NAKUPA, POSLI POSOJE/IZPOSOJE VREDNOSTNIH PAPIRJEV ALI BLAGA, POSLI Z DOLGIM ROKOM PORAVNAVE IN POSLI KREDITIRANJA ZA POVEČANJE TRGOVALNEGA PORTFELJA

DEL 1

Opredelitev pojmov

V tej prilogi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

Splošni pojmi

1.

„Kreditno tveganje nasprotne stranke (Counterparty Credit Risk – CCR)“ je tveganje, da lahko nasprotna stranka v poslu postane neplačnik pred končno poravnavo denarnih tokov posla.

2.

„Centralna nasprotna stranka (Central counterparty)“ je subjekt, ki pravno posreduje med nasprotnimi strankami v pogodbah, s katerimi se trguje na enem ali več finančnih trgih, in postane kupec za vsakega prodajalca in prodajalec za vsakega kupca.

Vrste poslov

3.

„Posli z dolgim rokom poravnave (Long settlement transactions)“ so posli, pri katerih nasprotna stranka prevzame obveznost, da bo izročila vrednostni papir, blago ali tujo valuto za denarna sredstva, druge finančne instrumente ali blago, ali obratno, na datum poravnave ali izročitve, ki je naveden v pogodbi in presega nižji tržni standard za to vrsto posla ter za pet delovnih dni sledi datumu, na katerega je kreditna institucija sklenila posel.

4.

„Posli kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja (Margin Lending Transactions)“ so posli, s katerimi kreditna institucija odobri kredit v povezavi z nakupom, prodajo, pokrivanjem stroškov financiranja pri posoji in izposoji vrednostnih papirjev ali trgovanjem z njimi. Posli kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja ne vključujejo drugih kreditov, ki so zavarovani z vrednostnimi papirji.

Nizi pobotov, nizi varovanj in z njimi povezani izrazi

5.

„Niz pobotov (Netting Set)“ je skupina poslov z eno samo nasprotno stranko, ki so predmet prisilno izvršljivega dvostranskega dogovora o pobotu in za katere se pobot priznava na podlagi dela 7 te priloge in členov 90 do 93. Vsak posel, za katerega se ne uporablja prisilno izvršljiv dvostranski dogovor o pobotu, priznan na podlagi dela 7 te priloge, se razume kot njegov lastni niz pobotov za namen tepriloge.

6.

„Tveganost pozicije (Risk Position)“ je vrednost tveganja, ki je dodeljena poslu na podlagi standardizirane metode iz dela 5 po vnaprej določenem algoritmu.

7.

„Niz varovanj (Hedging Set)“ je skupina tveganosti pozicij iz poslov v okviru enega samega niza pobotov, za katere je pomemben samo njihov saldo za določanje vrednosti izpostavljenosti s standardizirano metodo iz dela 5.

8.

„Dogovor o kritju (Margin Agreement)“ je pogodbeni dogovor ali določba v dogovoru, na podlagi katerega ena nasprotna stranka zagotovi zavarovanje s premoženjem drugi nasprotni stranki, kadar izpostavljenost navedene druge nasprotne stranke do prve nasprotne stranke presega določeno raven.

9.

„Prag kritja (Margin Threshold)“ je največji znesek izpostavljenosti, ki ostaja neporavnan, dokler ima ena stranka pravico zahtevati zavarovanje s premoženjem.

10.

„Obdobje kritja za tveganje (Margin Period of Risk)“ je čas od zadnje zagotovitve zavarovanja s premoženjem, ki krije niz pobotov transakcij, pri katerih je nasprotna stranka postala neplačnik, do trenutka, ko je njena pozicija zaprta in nastalo tržno tveganje ponovno zavarovano.

11.

„Dejanska zapadlost (Effective Maturity) niza pobotov z zapadlostjo več kakor eno leto, na podlagi metode notranjih modelov“, je razmerje med vsoto pričakovane izpostavljenosti v času trajanja poslov v nizu pobotov, ki je diskontirana z netvegano stopnjo donosa in deljena z vsoto pričakovane izpostavljenosti v enem letu v nizu pobotov, ki je diskontirana z netvegano stopnjo donosa. Ta dejanska zapadlost se lahko prilagodi tako, da odrazi tveganje obnovitve (rollover risk), ki nastane zaradi nadomestitve pričakovane izpostavljenosti z dejansko pričakovano izpostavljenostjo za obdobja predvidevanja, ki trajajo manj kakor eno leto.

12.

„Pobot med različnimi kategorijami produktov (Cross-Product Netting)“ pomeni vključitev različnih kategorij produktov v isti niz pobotov na podlagi pravil za pobot med različnimi kategorijami produktov iz te priloge.

13.

Za namene dela 5 je „Tekoča tržna vrednost (Current Market Value – CMV)“ neto tržna vrednost portfelja poslov v nizu pobotov z nasprotno stranko. Za izračun CMV se uporabljajo pozitivne in negativne tržne vrednosti poslov.

Porazdelitve

14.

„Porazdelitev tržnih vrednosti (Distribution of Market Values)“ je napovedovanje verjetnostne porazdelitve neto tržnih vrednosti poslov v nizu pobotov za določen prihodnji datum (obdobje predvidevanja) glede na realizirano tržno vrednost navedenih poslov do tega trenutka.

15.

„Porazdelitev izpostavljenosti (Distribution of Exposures)“ je napovedovanje verjetnostne porazdelitve tržnih vrednosti poslov tako, da se za negativne napovedane tržne vrednosti določi vrednost enaka nič.

16.

„Na tveganje neobčutljiva porazdelitev (Risk-Neutral Distribution)“ je porazdelitev tržnih vrednosti poslov ali izpostavljenosti v prihodnjem obdobju, pri čemer se porazdelitev izračuna z uporabo tržnih vgrajenih vrednosti, ki že odražajo tveganje, kakršne so vgrajene nestanovitnosti.

17.

„Dejanska porazdelitev (Actual Distribution)“ je porazdelitev tržnih vrednosti poslov ali izpostavljenosti v prihodnjem obdobju, pri čemer se porazdelitev izračuna s preteklimi ali realiziranimi vrednostmi, kakršne so nestanovitnosti, izračunane z uporabo preteklih sprememb cen, tečajev tujih valut ali obrestnih mer.

Merjenje in prilagoditve izpostavljenosti

18.

„Tekoča izpostavljenost (Current Exposure)“ pomeni večja izmed vrednosti nič ali tržne vrednosti posla ali portfelja poslov v okviru niza pobotov z nasprotno stranko, ki bi predstavljala izgubo ob neplačilu nasprotne stranke, če se predpostavlja, da v primeru stečaja vrednost navedenih poslov ni izterljiva.

19.

„Konična oziroma največja izpostavljenost (Peak Exposure)“ je visok percentil porazdelitve izpostavljenosti na kateri koli prihodnji datum pred datumom zapadlosti najdaljšega posla v nizu pobotov.

20.

„Pričakovana izpostavljenost (Expected Exposure- EE)“ je povprečje porazdelitve izpostavljenosti na kateri koli prihodnji datum pred datumom zapadlosti posla z najdaljšo zapadlostjo v nizu pobotov.

21.

„Dejanska pričakovana izpostavljenost (Effective Expected Exposure- Effective EE)“ na določeni datum je najvišja pričakovana izpostavljenost, ki nastopi na navedeni datum ali na kateri koli predhodni datum. Za določeni datum se lahko opredeli tudi kot večja izmed pričakovane izpostavljenosti na navedeni datum in dejanske izpostavljenosti na predhodni datum.

22.

„Pričakovana pozitivna izpostavljenost (Expected Positive Exposure – EPE)“ je tehtano povprečje pričakovanih izpostavljenosti v določenem časovnem intervalu, pri čemer je utež razmerje, ki ga posamezna pričakovana izpostavljenost predstavlja v celotnem časovnem intervalu. Pri izračunu minimalne kapitalske zahteve se vzame povprečje prvega leta ali, če vse pogodbe v okviru niza pobotov dospejo prej kakor v enem letu, pa povprečje v obdobju do zapadlosti pogodbe z najdaljšo zapadlostjo v nizu pobotov.

23.

„Dejanska pričakovana pozitivna izpostavljenost (Effective Expected Positive Exposure – dejanska EPE)“ je tehtano povprečje dejanske pričakovane izpostavljenosti prvega leta, ali, če vse pogodbe v nizu pobotov dospejo prej kakor v enem letu, pa povprečje v obdobju do zapadlosti pogodbe z najdaljšo zapadlostjo v nizu pobotov, pri čemer je utež razmerje, ki ga posamezna pričakovana izpostavljenost predstavlja v celotnem časovnem intervalu.

24.

„Popravek kreditnega vrednotenja (Credit Valuation Adjustment)“ je popravek vrednotenja po povprečnem tržnem tečaju za portfelj trgovalnih poslov z nasprotno stranko. Ta popravek odraža tržno vrednost kreditnega tveganja nasprotne stranke zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Ta popravek lahko odraža tržno vrednost kreditnega tveganja nasprotne stranke ali tržno vrednost kreditnega tveganja tako kreditne institucije kot nasprotne stranke.

25.

„Enostranski popravek vrednotenja zaradi kreditnega tveganja nasprotne stranke (One-Sided Credit Valuation Adjustment)“ je popravek vrednotenja, ki prikazuje tržno vrednost kreditnega tveganja nasprotne stranke do kreditne institucije, vendar ne prikazuje tržne vrednosti kreditnega tveganja kreditne institucije do nasprotne stranke.

Tveganja, povezana s CRR

26.

„Tveganje obnovitve (Rollover Risk)“ je vrednost, za katero je pričakovana pozitivna izpostavljenost podcenjena, kadar se pričakuje, da bodo prihodnji posli z nasprotno stranko redno potekali. Dodatna izpostavljenost, ustvarjena z navedenimi prihodnjimi posli, ni vključena v izračun pričakovane pozitivne izpostavljenosti.

27.

„Splošno tveganje zaradi neugodnih gibanj (General Wrong-Way Risk)“ nastopi, kadar obstaja pozitivna korelacija med verjetnostjo neplačila (PD) nasprotnih strank in splošnimi dejavniki tržnega tveganja.

28.

„Posebno tveganje zaradi neugodnih gibanj (Specific Wrong-Way Risk)“ nastopi, kadar obstaja pozitivna korelacija med izpostavljenostjo do določene nasprotne stranke in verjetnostjo neplačila nasprotne stranke zaradi narave posla s to stranko. Šteje se, da je kreditna institucija izpostavljena posebnemu tveganju zaradi neugodnih gibanj, če se pričakuje, da bo prihodnja izpostavljenost do določene nasprotne stranke visoka ob hkratni visoki verjetnosti neplačila nasprotne stranke.

DEL 2

Izbor metode

1.

Kreditne institucije ob upoštevanju odstavkov 1 do 7 izračunajo vrednost izpostavljenosti za pogodbe, navedene v Prilogi IV, na pogladi metod iz Delov 3 do 6. Kreditne institucije, ki niso primerne za obravnavo iz člena 18(2) Direktive 2006/49/ES ne smejo uporabljati metode iz dela 4. Kreditne institucije pri izračunu vrednosti izpostavljenosti ne smejo uporabiti metode iz dela 4 za pogodbe, navedene v točki 3 Priloge IV.

Kombinirana uporaba metod iz delov 3 do 6 se trajno dovoli v okviru skupine, vendar pa ne v okviru ene same pravne osebe. Kombinirana uporaba delov 3 in 5 v okviru pravne osebe je dovoljena v primerih iz odstavka 19 dela 5.

2.

Ob upoštevanju odobritve pristojnih organov lahko kreditne institucije izračunajo vrednosti izpostavljenosti za:

(i)

pogodbe, navedene v Prilogi IV;

(ii)

posle začasne prodaje/začasnega nakupa;

(iii)

posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga;

(iv)

posle kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja; in

(v)

posle z dolgim rokom poravnave

z metodo notranjih modelov iz dela 6.

3.

Če se kreditna institucija zavaruje za izpostavljenost iz bančne knjige ali za izpostavljenost za CCRz nakupom kreditnega izvedenega finančnega instrumenta, lahko izračuna svojo kapitalsko zahtevo za varovano premoženje v skladu z odstavki 83 do 92 dela 3 Priloge VIII, ali na podlagi odobritve pristojnih organov, v skladu z odstavkom 4 dela 1 Priloge VII ali odstavkov 96 do 104 dela 4 Priloge VII. V teh primerih se določi, da je vrednost izpostavljenosti za CCR za te kreditne izvedene finančne instrumente enaka nič.

4.

Vrednost izpostavljenosti za CCR iz naslova prodanih zamenjav neplačil v bančni knjigi, kjer se obravnavajo kot kreditno zavarovanje, ki ga daje kreditna institucija, in se zanje izračuna kapitalska zahteva za kreditno tveganje za celotni nominalni znesek, je nič.

5.

Na podlagi vseh metod iz delov 3 do 6 je vrednost izpostavljenosti za dano nasprotno stranko enaka vsoti vseh vrednosti izpostavljenosti, ki so izračunane za vsak niz pobotov z navedeno nasprotno stranko.

6.

Vrednost izpostavljenosti nič za CCR se lahko pripiše pogodbam izvedenih finančnih instrumentov, poslom začasne prodaje/začasnega nakupa, poslom posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslom z dolgim rokom poravnave in poslom kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, ki so neporavnani z centralno nasprotno stranko, in ki jih centralna nasprotna stranka ni zavrnila. Poleg tega se vrednost izpostavljenosti nič lahko pripiše izpostavljenostim za kreditna tveganja kreditnih institucij do centralnih nasprotnih strank iz naslova izvedenih finančnih instrumentov, poslov začasne prodaje/začasnega nakupa, poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim rokom poravnave, poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja in drugim izpostavljenostim, ki jih določijo pristojni organi in ki jih ima kreditna institucija do centralne nasprotne stranke ter so neporavnane. Izpostavljenosti CCR centralne nasprotne stranke z vsemi udeleženci, s katerimi posluje se vsakodnevno v celoti zavarujejo s premoženjem.

7.

Izpostavljenosti iz naslova poslov z dolgim rokom poravnave se lahko izračunajo z uporabo katere koli izmed metod iz delov 3 do 6, ne glede na metode, ki so izbrane za obravnavo izvedenih finančnih instrumentov, s katerimi se trguje na prostem trgu in poslov začasne prodaje/začasnega nakupa, poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga ter poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja. Kreditne institucije, ki uporabljajo pristop iz členov 84 do 89, lahko pri izračunu kapitalske zahteve za posle z dolgim rokom poravnave trajno uporabljajo uteži tveganja na podlagi pristopa iz členov 78 do 83, ne glede na materialno pomembnost takih pozicij.

8.

Pri metodah iz delov 3 in 4 morajo pristojni organi zagotoviti, da je upoštevani nominalni znesek primerno merilo tveganja pogodbe/instrumenta. Če pogodba predvideva multiplikacijo denarnih tokov, se nominalni znesek prilagodi, in sicer tako, da se upošteva učinke multiplikacije na strukturo tveganja pogodbe/instrumenta.

DEL 3

Metoda tekoče izpostavljenosti

Korak (a):

s pripisovanjem tekočih tržnih vrednosti pogodbam (izračunavanje glede na tržno vrednost) se izračunajo tekoči nadomestitveni stroški vseh pogodb s pozitivno vrednostjo.

Korak (b):

pri izračunavanju potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti, razen pri „drsečih/drsečih“ enovalutnih zamenjavah na obrestne mere, pri katerih se izračunajo le tekoči nadomestitveni stroški se nominalni zneski glavnice ali osnovne vrednosti pomnožijo z odstotki v tabeli 1:

Tabela 1  (1)  (2)

Preostala zapadlost (3)

Izvedeni finančni instrumenti na obrestno mero

Izvedeni finančni instrumenti na tujo valuto in zlato

Izvedeni finančni instrumenti na lastniške finančne instrumente

Izvedeni finančni instrumenti na plemenite kovine, razen zlata

Izvedeni finančni instrumenti na blago, razen plemenitih kovin

Eno leto ali manj

0 %

1 %

6 %

7 %

10 %

Več kakor 1 leto, ne več kakor 5 let

0,5 %

5 %

8 %

7 %

12 %

5 let ali več

1,5 %

7,5 %

10 %

8 %

15 %

Za izračunavanje potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti v skladu s korakom (b) lahko pristojni organi dovolijo kreditnim institucijam uporabo odstotkov iz tabele 2, namesto tistih iz tabele 1, pod pogojem, da institucije pri teh pogodbah izkoristijo možnost iz Priloge IV, odstavka 21 Direktive 2006/49/ES v zvzezi z blagom razen zlata v smislu odstavka 3 Priloge IV te direktive:

Tabela 2

Preostala zapadlost

Plemenite kovine (razen zlata)

Neplemenite kovine

Kmetijski izdelki

Drugo, vključno z energetskimi produkti

Eno leto ali manj

2 %

2,5 %

3 %

4 %

Več kakor 1 leto, ne več kakor 5 let

5 %

4 %

5 %

6 %

5 let ali več

7,5 %

8 %

9 %

10 %

Korak (c):

vsota tekočih nadomestitvenih stroškov in potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti je vrednost izpostavljenosti .

DEL 4

Metoda originalne izpostavljenosti

Korak (a):

nominalni znesek glavnice vsakega instrumenta se pomnoži z odstotki iz tabele 3:

Tabela 3

Originalna zapadlost (4)

Izvedeni finančni instrumenti na obrestno mero

Izvedeni finančni instrumenti na tujo valuto in zlato

Eno leto ali manj

0,5 %

2 %

Več kakor 1 leto, ne več kakor 2 leti

1 %

5 %

Povečanje za vsako dodatno leto

1 %

3 %

Korak (b):

tako izračunana originalna izpostavljenost je vrednost izpostavljenosti.

DEL 5

Standardizirana metoda

1.

Standardizirana metoda (SM) se lahko uporablja samo za izvedene finančne instrumente, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) in posle z dolgim rokom poravnave. Vrednost izpostavljenosti se izračuna ločeno za vsak niz pobotov. Vrednost izpostavljenosti se izračuna tako, da se odšteje vrednost zavarovanja na naslednji način:

vrednost izpostavljenosti =

Formula

kjer je:

CMV = tekoča tržna vrednost portfelja poslov v nizu pobotov z nasprotno stranko, brez odbitka vrednosti zavarovanja s premoženjem. To je:

Formula

kjer je:

CMVi = tekoča tržna vrednost posla i;

CMC = tekoča tržna vrednost zavarovanja s premoženjem, dodeljenega nizu pobotov. To je:

Formula

kjer je

CMVl = tekoča tržna vrednost zavarovanja s premoženjem l;

i = indeks, ki označuje posel;

l = indeks, ki označuje zavarovanje s premoženjem;

j = indeks, ki označuje kategorijo niza varovanj. Ti nizi varovanj ustrezajo dejavnikom tveganja, za katere se tveganosti pozicije z nasprotnimi predznaki lahko izravnajo, da se dobi neto tveganost pozicije, na kateri potem temelji mera izpostavljenosti;

RPTij = tveganost pozicije iz posla i glede na niz varovanj j;

RPClj = tveganost pozicije iz zavarovanja s premoženjem l glede na niz varovanj j;

CCRMj = multiplikator CCR iz tabele 5 za niz varovanj j;

β = 1,4.

Zavarovanje s premoženjem, prejeto od nasprotne stranke, ima pozitiven predznak; zavarovanje s premoženjem, dano nasprotni stranki, ima negativen predznak.

Zavarovanje s premoženjem, ki je primerno na podlagi odstavka 11 dela 1 Priloge VIII in odstavka 9 Priloge II Direktive 2006/49/ES, je priznano za to metodo.

2.

Če posel z izvedenim finančnim instrumentom z linearnim profilom tveganja, s katerim se trguje na prostem trgu (OTC), določa izmenjavo finančnega instrumenta za plačilo, se plačilni del obravnava kot plačilna stran. Posli, ki določajo izmenjavo plačila proti plačilu, so sestavljeni iz dveh plačilnih strani. Plačilni strani sta sestavljeni iz bruto plačil, dogovorjenih v pogodbi, vključno z nominalnim zneskom posla. Kreditne institucije lahko zanemarijo tveganje obrestne mere iz plačilnih strani s preostalo zapadlostjo manj kakor eno leto za namene naslednjih izračunov. Kreditne institucije lahko obravnavajo posle, ki jih sestavljata dve plačilni strani, denominirani v isti valuti, kot so zamenjave obrestnih mer, kot en sam agregiran posel. Obravnava plačilnih strani se uporablja za agregiran posel.

3.

Posli z linearnim profilom tveganja, pri katerih so osnovni finančni instrumenti lastniški finančni instrumenti (vključno z delniškimi indeksi), zlato, druge plemenite kovine ali drugo blago, so vzporejeni s tveganostjo pozicij v ustreznem lastniškem finančnem instrumentu (vključno z delniškim indeksom) ali blagu (vključno z zlatom ali drugimi plemenitimi kovinami) in s tveganostjo pozicij iz naslova obrestne mere za plačilno stran. Če je plačilna stran denominirana v tuji valuti, je poleg tega vzporejena še s tveganostjo pozicije v ustrezni valuti.

4.

Posli z linearnim profilom tveganja, pri katerih je osnovni instrument dolžniški finančni instrument, so vzporejeni s tveganostjo pozicije iz naslova obrestne mere za dolžniški finančni instrument in z drugo tveganostjo pozicije iz naslova obrestne mere za plačilno stran. Posli z linearnim profilom tveganja, ki določajo menjavo plačila za plačilo, vključno s terminskimi posli na tujo valuto, so vzporejeni s tveganostjo pozicije iz naslova obrestne mere za vsako plačilno stran. Če je osnovni dolžniški finančni instrument denominiran v tuji valuti, je dolžniški instrument vzporejen s tveganostjo pozicije v tej valuti. Če je plačilna stran denominirana v tuji valuti, je plačilna stran poleg tega vzporejena še s tveganostjo pozicije v tej valuti. Vrednost izpostavljenosti zamenjave osnove v tuji valuti je enaka nič.

5.

Velikost tveganosti pozicije iz posla z linearnim profilom tveganja je dejanska nominalna vrednost (tržna vrednost, pomnožena s količino) osnovnih finančnih instrumentov (vključno z blagom), izražena v domači valuti kreditne institucije, razen za dolžniške finančne instrumente.

6.

Za dolžniške finančne instrumente in za plačilne strani je velikost tveganosti pozicije dejanska nominalna vrednost neplačanih bruto plačil (vključno z nominalnim zneskom), izražena v domači valuti kreditne institucije in pomnožena z modificiranim trajanjem dolžniškega finančnega instrumenta oziroma plačilne strani.

7.

Velikost tveganosti pozicije iz zamenjave neplačil je nominalna vrednost referenčnega dolžniškega instrumenta, pomnožena s preostalo zapadlostjo zamenjave neplačil.

8.

Velikost tveganosti pozicije za izvedene finančne instrumente z nelinearnim profilom tveganja, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), vključno z opcijami in opcijami na zamenjavo obrestnih mer (swaptions), je enaka delta ekvivalentu dejanske nominalne vrednosti osnovnega finančnega instrumenta v transakciji, razen če je osnovni finančni instrument dolžniški finančni instrument.

9.

Velikost tveganosti pozicije izvedenega finančnega instrumenta z nelinearnim profilom tveganja, s katerim se trguje na prostem trgu (OTC), vključno z opcijami in opcijami na zamenjavo obrestnih mer (swaptions), pri katerih je osnova dolžniški instrument ali plačilna stran, je enaka delta ekvivalentu dejanske nominalne vrednosti finančnega instrumenta ali plačilne strani, pomnožene z modificiranim trajanjem dolžniškega instrumenta oziroma plačilne strani.

10.

Za določitev tveganosti pozicije se zavarovanje s premoženjem, prejeto od nasprotne stranke, obravnava kot terjatev do nasprotne stranke na podlagi pogodbe o izvedenem finančnem instrumentu (dolga pozicija), ki zapade na današnji dan, medtem ko se dano zavarovanje s premoženjem obravnava kot obveznost do nasprotne stranke (kratka pozicija), ki zapade na današnji dan.

11.

Kreditne institucije lahko uporabijo naslednje formule za določitev velikosti in predznaka tveganosti pozicije:

za vse instrumente razen dolžniških instrumentov:

dejanska nominalna vrednost ali delta ekvivalent

Formula

kjer je:

pref = cena osnovnega instrumenta, izražena v referenčni valuti;

V = vrednost finančnega instrumenta (v primeru opcije: cena opcije; v primeru posla z linearnim profilom tveganja: je vrednost samega osnovnega instrumenta);

p = cena osnovnega instrumenta, izražena v isti valuti kakor V;

za dolžniške instrumente in plačilne strani vseh poslov:

dejanska nominalna vrednost, pomnožena z modificiranim trajanjem, ali

delta ekvivalent v nominalni vrednosti, pomnoženi z modificiranim trajanjem

Formula

kjer je:

V = vrednost finančnega instrumenta (v primeru opcije: cena opcije; v primeru posla z linearnim profilom tveganja: vrednost samega osnovnega instrumenta oziroma plačilne strani);

r = raven obrestne mere.

Če je V denominirana v valuti, ki ni referenčna valuta, potem mora biti vrednost izvedenega finančnega instrumenta pretvorjena v referenčno valuto tako, da se pomnoži z ustreznim menjalnim tečajem.

12.

Tveganost pozicij se razvrščajo v nize varovanj. Za vsak niz varovanja se izračuna absolutni znesek vsote tveganosti pozicij, ki izhajajo iz niza. Vsota se imenuje „neto tveganost pozicije“ in je navedena kot:

Formula

v formulah, navedenih v odstavku 1 zgoraj.

13.

Za tveganost pozicije iz naslova obrestne mere za denarne depozite, prejete od nasprotne stranke kot zavarovanje s premoženjem, za plačilne strani in za osnovne dolžniške instrumente, za katere se v skladu s tabelo 1 v Prilogi I Direktive 2006/49/ES uporablja utež 1,60 % ali manj, obstaja šest nizov varovanja za vsako valuto, navedenih v tabeli 4 spodaj. Nizi varovanja so opredeljeni s kombinacijo kriterijev „zapadlost“ in „odražajoče obrestne mere“.

Tabela 4

 

Obrestna mera, ki odraža državne obrestne mere

Obrestna mera, ki odraža nedržavne obrestne mere

Zapadlost

Zapadlost

Zapadlost

← 1 leto

>1 – ← 5 let

> 5 let

← 1 leto

>1 – ← 5 let

> 5 let

14.

Za tveganost pozicije iz naslova obrestne mere za osnovne dolžniške instrumente ali plačilnih strani, za katere je obrestna mera povezana z referenčno obrestno mero, ki predstavlja splošno tržno raven obrestne mere, je preostala zapadlost čas trajanja do naslednje prilagoditve obrestne mere. V vseh drugih primerih je ta preostala zapadlost enaka obdobju do zapadlosti osnovnega dolžniškega instrumenta, ali v primeru plačilne strani, pa preostali čas trajanja posla.

15.

Za vsakega izdajatelja referenčnega dolžniškega instrumenta, ki je osnova za zamenjavo neplačil, obstaja en niz varovanj.

16.

Za tveganost pozicije iz naslova obrestne mere za denarne depozite, ki so vloženi s strani nasprotne stranke kot zavarovanje s premoženjem, če nasprotna stranka nima neplačanih obveznosti z nizkim posebnim tveganjem, in za osnovne dolžniške instrumente, za katere se v skladu s tabelo 1 v Prilogi I Direktive 2006/49/ES uporablja utež več kakor 1,60 %, obstaja en niz varovanj za vsakega izdajatelja. Kadar plačilna stran posnema tak dolžniški instrument, obstaja tudi en niz varovanj za vsakega izdajatelja referenčnega dolžniškega instrumenta. Kreditne institucije lahko razporedijo v isti niz varovanj tveganosti pozicije, ki nastanejo iz naslova dolžniških instrumentov nekaterih izdajateljev, ali iz naslova referenčnih dolžniških instrumentov istega izdajatelja, ki jih posnemajo plačilne strani, ali ki so osnova za zamenjavo neplačil.

17.

Osnovni finančni instrumenti, ki niso dolžniški instrumenti se razporedijo v isti niz varovanj le, če so medsebojno popolnoma enaki ali podobni instrumenti. V vseh drugih primerih se razporedijo v različne nize varovanj. Podobnost instrumentov se ugotavlja na naslednji način:

za lastniške instrumente, so podobni instrumenti, če so od istega izdajatelja. Delniški indeks se obravnava kot poseben izdajatelj;

za plemenite kovine so podobni instrumenti, če gre za isto kovino. Indeks plemenitih kovin se obravnava kot posebna plemenita kovina;

glede električne energije so podobni instrumenti, če se pravice in obveznosti dobave po njih nanašajo na isti interval konice porabe ali interval manjše porabe v katerem koli 24-urnem obdobju; in

za blago so podobni instrumenti, če so iste vrste blaga. Indeks na blago se obravnava kot posebno blago.

18.

Multiplikatorji CCR (CCRM) za različne kategorije nizov varovanj so navedeni v tabeli 5 spodaj.

Tabela 5

 

Kategorije nizov varovanj

Multiplikator CCR (CCRM)

1.

Obrestne mere

0,2 %

2.

Obrestne mere za tveganost pozicij za referenčni dolžniški instrument, ki je osnova za zamenjavo neplačil in za katere se na podlagi tabele 1 v Prilogi I Direktive 2006/49/ES uporablja utež 1,60 % ali manj

0,3 %

3.

Obrestne mere za tveganost pozicij za dolžniški instrument ali referenčni dolžniški instrument, za katerega se na podlagi tabele 1 v Prilogi I Direktive 2006/49/ES uporablja utež več kakor 1,60 %.

0,6 %

4.

Menjalni tečaji

2,5 %

5.

Električna energija

4 %

6.

Zlato

5 %

7.

Lastniški instrument

7 %

8.

Plemenite kovine (razen zlata)

8,5 %

9.

Drugo blago (razen plemenitih kovin in električne energije)

10 %

10.

Osnovni instrumenti izvedenih finančnih instrumentov s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), ki ne sodijo v nobeno izmed zgoraj navedenih kategorij

10 %

Osnovni instrumenti za izvedene finančne instrumente, skaterimi se trguje na prostem trgu (OTC), kakor so navedeni v točki 10 tabele 5, se razporedijo v posebne ločene nize varovanj za vsako kategorijo osnovnega instrumenta.

19.

Za posle z nelinearnim profilom tveganja ali za plačilne strani in posle, v katerih so osnovni instrumenti dolžniški instrumenti, za katere kreditna institucija ne more ugotoviti delte oziroma modificiranega trajanja z modelom, ki ga je odobril pristojni organ za namene določanja minimalnih kapitalskih zahtev za tržno tveganje, pristojni organ konzervativno določi velikost tveganosti pozicij in CCRM, ki se uporablja. Vendar pa lahko pristojni organi zahtevajo uporabo metode, navedene v delu 3. Pobot se ne priznava: to pomeni, da se vrednost izpostavljenosti določi, kot da obstaja niz pobotov, ki vsebuje samo posamezen posel.

20.

Kreditna institucija ima vzpostavljene ustrezne postopke za preverjanje, da je transakcija pred vključitvijo v niz varovanj vključena v prisilno izvršljiv dvostranski dogovor o pobotu, ki izpolnjuje zahteve, navedene v delu 7.

21.

Kreditna institucija, ki uporablja zavarovanje s premoženjem za zmanjševanje CCR, ima vzpostavljene ustrezne postopke za preverjanje, da pred priznanjem vpliva zavarovanja s premoženjem v svojih izračunih, zavarovanje s premoženjem ustreza primernim standardom pravne varnosti, kakor je navedeno v Prilogi VIII.

DEL 6

Metoda notranjih modelov

1.

Ob upoštevanju odobritve pristojnih organov lahko kreditna institucija uporablja metodo notranjih modelov (IMM) za izračun vrednosti izpostavljenosti za posle iz odstavka 2(i) dela 2, ali za posle iz odstavka 2(ii) do (iv) dela 2, ali za posle iz odstavka 2(i) do (iv) dela 2. Vsak od teh primerov lahko vključuje tudi posle iz odstavka 2(v) dela 2. Kreditne institucije se lahko odločijo, da ne bodo uporabljale te metode za izpostavljenosti, ki so materialno nepomembne po velikosti in tveganju. Za uporabo IMM kreditna institucija mora izpolnjevati navedene zahteve iz tega dela.

2.

Ob upoštevanju, da se odobravanje pristojnih organov za uporabo IMM lahko izvaja postopoma po različnih vrstah poslov, lahko v tem času kreditna institucija uporablja metode iz dela 3 ali dela 5. Ne glede na ostanek tega dela se od kreditnih institucij ne zahteva uporaba posebnega tipa modela.

3.

Za vse posle z izvedenimi finančnimi instrumenti, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) in za vse transakcije z dolgim rokom poravnave, za katere kreditna institucija ni prejela dovoljenja za uporabo IMM, kreditna institucija uporablja metode iz dela 3 ali dela 5. Kombinirana uporaba teh dveh metod je trajno dovoljena znotraj skupine. Kombinirana uporaba teh dveh metod v okviru pravne osebe se lahko dovoli samo za posle iz odstavka 19 dela 5.

4.

Kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje za uporabo IMM, ne smejo ponovno začeti uporabljati metod iz dela 3 ali dela 5, razen iz dokazano upravičenega razloga in pod pogojem, da jim to odobrijo pristojni organi. Če kreditna institucija preneha izpolnjevati zahteve iz tega dela, pristojnemu organu predloži načrt za pravočasno ponovno uskladitev z zahtevami ali pa dokaže, da je učinek neizpolnjevanja zahtev nebistven.

Vrednost izpostavljenosti

5.

Vrednost izpostavljenosti se meri na ravni niza pobotov. Model podrobno določa porazdelitev napovedi sprememb tržnih vrednosti niza pobotov, ki se lahko pripiše spremembam tržnih spremenljivk, kakršne so obrestne mere in devizni tečaji. Model nato izračuna vrednost izpostavljenosti na niz pobotov na vsak prihodnji datum glede na spremembe tržnih spremenljivk. Za nasprotne stranke, katerih izpostavljenosti so zavarovane s kritji (margined counterparties), lahko model zajema tudi prihodnja gibanja vrednosti zavarovanja s premoženjem.

6.

Kreditne institucije lahko vključijo upravičeno zavarovanje s finančnim premoženjem, kakor je opredeljeno v odstavku 11 dela 1 Priloge VIII te direktive in odstavku 9 Priloge II Direktive 2006/49/ES, v svoje napovedovalne porazdelitve sprememb tržnih vrednosti niza pobotov, če so za zavarovanje s premoženjem izpolnjene zahteve po količini, kakovosti in podatkih za IMM.

7.

Vrednost izpostavljenosti se izračuna kot zmnožek alfe (α) in dejanske pričakovane pozitivne izpostavljenosti (dejanska EPE):

vrednost izpostavljenosti = α × dejanska EPE

kjer je:

alfa (α) je 1,4, vendar lahko pristojni organi zahtevajo višjo α, in dejanska EPE se izračuna z oceno pričakovane izpostavljenosti (EEt) kot povprečne izpostavljenosti na prihodnji datum t, pri čemer je povprečje vzeto iz možnih prihodnjih vrednosti ustreznih dejavnikov tržnega tveganja. Notranji model ocenjuje EE na časovni vrsti več prihodnjih datumov t1, t2, t3 itd.

8.

Dejanska EE se izračunava kot:

dejanska EEtk = max(dejanska EEtk-1; EEtk) EEtk)

kjer je:

tekoči datum je označen kot t0 in dejanska EEt0 je enaka tekoči izpostavljenosti.

9.

V skladu s tem je dejanska EPE povprečje dejanske EE v prvem letu prihodnje izpostavljenosti. Če vse pogodbe v nizu pobotov zapadejo prej kakor v enem letu, je EPE povprečje pričakovane izpostavljenosti do zapadlosti vseh pogodb v nizu pobotov. Dejanska EPE se izračuna kot tehtano povprečje dejanske EE:

Formula

kjer:

uteži Δtk = tk – tk-1 dopuščajo izračun prihodnjih izpostavljenosti na datume, ki niso enakomerno časovno porazdeljeni.

10.

Velikosti EE ali konične izpostavljenosti se izračunajo na podlagi porazdelitve izpostavljenosti, ki upošteva možne nenormalnosti v porazdelitvi izpostavljenosti.

11.

Kreditne institucije lahko uporabijo mero, ki je bolj konzervativno kakor je zmnožek α in dejanske EPE, kakor je izračunana v skladu z zgoraj navedeno enačbo, za vsako nasprotno stranko.

12.

Ne glede na odstavek 7 lahko pristojni organi dovolijo kreditnim institucijam, da uporabijo svoje lastne ocene α, ob upoštevanju praga 1,2 za α, pri čemer je α enako razmerju med ekonomskim kapitalom, ki izhaja iz popolne simulacije izpostavljenosti do vseh nasprotnih strank (števec), in ekonomskim kapitalom izračunanim na podlagi EPE (imenovalec). V imenovalcu se EPE šteje kot določen neplačan znesek dolga. Kreditne institucije dokažejo, da njihove lastne ocene α v števcu zajemajo bistvene vire stokastične odvisnosti (korelacije) razporeditve tržnih vrednosti poslov ali portfeljev poslov do vseh nasprotnih strank. Lastne ocene α upoštevajo razdrobljenost portfeljev.

13.

Kreditna institucija zagotovi, da se števec in imenovalec za α izračunata dosledno glede na metodologijo modeliranja, specifikacije parametrov in sestavo portfelja. Uporabljeni pristop temelji na notranjem ekonomskem kapitalu kreditne institucije, je dobro dokumentiran in je predmet neodvisnega ovrednotenja. Poleg tega kreditne institucije preverjajo lastne ocene α vsaj vsako četrtletje oziroma bolj pogosto, kadar se sestava portfelja spreminja. Kreditne institucije tudi ocenjujejo tveganje, ki izhaja iz modela.

14.

Kjer je to primerno, bi nestanovitnosti in korelacije dejavnikov tržnega tveganja, uporabljene v skupni simulaciji tržnega in kreditnega tveganja, morale biti pogojene z dejavnikom kreditnega tveganja, da bi prikazale potencialna povečanja nestanovitnosti ali korelacije v obdobju gospodarske recesije.

15.

Če se za niz pobotov uporablja dogovor o kritju, kreditne institucije uporabijo eno od naslednjih meril EPE:

(a)

dejanska EPE brez upoštevanja dogovora o kritju;

(b)

prag, če je pozitiven, v dogovoru o kritju, plus pribitek, ki prikazuje potencialno povečanje izpostavljenosti v obdobju kritja za tveganje. Pribitek se izračuna kot pričakovano povečanje izpostavljenosti v nizu pobotov, začenši s tekočo izpostavljenostjo nič v obdobju kritja za tveganje. Za obdobje kritja za tveganja, ki se uporablja za ta namen, je določen prag petih delovnih dni za nize pobotov, sestavljenih samo iz poslov ali podobnih poslom začasne prodaje/začasnega nakupa, ob upoštevanju dnevnega spreminjanja/oblikovanja kritja in dnevnega vrednotenja na podlagi tekočih tržnih cen, ter desetih delovnih dni za vse druge nize pobotov; ali

(c)

če notranji model zajame učinke oblikovanja kritja pri ocenjevanju EE, se ob upoštevanju odobritve pristojnih organov, EE izračunan z modelom lahko uporablja neposredno v enačbi iz odstavka 8.

Minimalne zahteve za EPE model

16.

Model EPE kreditne institucije izpolnjuje operativne zahteve iz odstavkov 17 do 41.

Kontrola CCR

17.

Kreditna institucija vzpostavi kontrolno enoto, ki je pristojna za oblikovanje in izvajanje njenega sistema upravljanja CCR, vključno z začetnim in sprotnim ovrednotenjem notranjega modela. Ta enota kontrolira celovitost vhodnih podatkov ter izdeluje in analizira poročila o rezultatih modela glede merjenja tveganj kreditne institucije, vključno z ovrednotenjem odnosa med merami izpostavljenosti tveganjem ter kreditnimi in trgovalnimi limiti. Ta enota je neodvisna od enote za poslovanje s krediti in enote trgovanja in ni izpostavljena neprimernim vplivom; enota ima primerno osebje; enota poroča neposredno višjemu vodstvu kreditne institucije. Delo te enote je tesno vključeno v procese vsakodnevnega upravljanja s kreditnimi tveganji kreditne institucije. Njeni rezultati so v skladu s tem sestavni del procesa načrtovanja, spremljanja in kontroliranja kreditnega tveganja in celotnega profila tveganja kreditne institucije.

18.

Kreditna institucija ima politike, procese in sisteme upravljanja CCR, ki so zanesljivi in se izvajajo celovito. Zanesljiv okvir upravljanja CCR vključuje prepoznavanje, merjenje, upravljanje, odobritev in notranje poročanje o CCR.

19.

Politike kreditne institucije za upravljanje s tveganji upoštevajo tržna, likvidnostna ter pravna in operativna tveganja, ki jih je mogoče povezati s CCR. Kreditna institucija ne sklepa poslov z nasprotno stranko, če ne preveri njene kreditne sposobnosti, in primerno upošteva kreditno tveganje pri poravnavi in pred poravnavo posla. Ta tveganja se upravljajo čim bolj celovito na ravni nasprotne stranke (s seštevanjem izpostavljenosti nasprotne stranke z drugimi kreditnimi izpostavljenostmi) in na ravni celotne kreditne institucije.

20.

Uprava kreditne institucije ter višje vodstvo se aktivno vključujejo v proces kontrole CCR in to obravnavajo kot bistveni vidik poslovanja, kateremu je treba nameniti znatna sredstva. Višje vodstvo se zaveda omejitev in predpostavk uporabljenih v modelu ter vpliva, ki ga lahko imajo na zanesljivost dobljenih podatkov. Višje vodstvo upošteva tudi negotovosti tržnega okolja ter operativne zadeve in so seznanjeni, kako so te odražane v modelu.

21.

V tej zvezi, samo raven vodstva z dovolj visoko ravnijo pristojnosti za izvajanje tako znižanj pozicij, ki jih odobrijo posamezni vodje pri poslovanju s krediti ali trgovci, kot znižanj celotne izpostavljenosti CCR kreditne institucije, pregleduje dnevna poročila o izpostavljenostih kreditne institucije do CCR.

22.

Sistem upravljanja CCR kreditne institucije se uporablja v povezavi z notranjimi kreditnimi in trgovalnimi limiti. V tej zvezi so kreditni limiti in limiti za trgovanje povezani z modelom merjenja tveganja kreditne institucije na način, ki je ves čas dosleden in ga osebje, ki odobravajo kredite in trgujejo, ter višje vodstvo dobro razumejo.

23.

Merjenje CCR kreditne institucije vključuje merjenje dnevne in med dnevne uporabe kreditnih linij. Kreditna institucija meri tekoče izpostavljenosti bruto in neto glede na zavarovanje s premoženjem, ki ga ima. Kreditna institucija na ravni portfelja in na ravni nasprotne stranke izračuna in spremlja konično izpostavljenost ali potencialno prihodnjo izpostavljenost (PFE) v intervalu zaupanja, ki ga sama izbere. Kreditna institucija upošteva velike pozicije ali koncentracije pozicij, ki jih ima po skupinah povezanih nasprotnih strank, po gospodarskih panogah, po trgih itd.

24.

Kreditna institucija ima vzpostavljen rutinski in natančen program testiranja izjemnih situacij, kot dodatek k analizi CCR na podlagi vsakodnevnih rezultatov modela za merjenje tveganj kreditne institucije. Višje vodstvo redno pregleduje rezultate tega testiranja izjemnih situacij, ki so odražani v politikah CCR in v limitih, ki jih določi vodstvo ter uprava. Če testiranje izjemnih situacij pokaže posebno ranljivost v določenih okoliščinah, se takoj sprejmejo ukrepi za primerno upravljanje teh tveganj.

25.

Kreditna institucija ima rutinske postopke za zagotavljanje skladnosti z dokumentiranim nizom internih politik, kontrol in postopkov v zvezi z delovanjem sistema za upravljanje CCR. Sistem upravljanja CCR kreditne institucije je natančno dokumentiran in zagotavlja razlago empiričnih tehnik, ki se uporabljajo za merjenje CCR.

26.

Kreditna institucija redno opravlja neodvisen pregled sistema upravljanja CCR preko lastnega procesa interne revizije. Ta pregled vključuje tako delovanje enot za kreditiranje in trgovanje, kot tudi neodvisne enote za kontrolo CCR. Pregled celotnega procesa upravljanja CCR poteka redno (v idealnih razmerah najmanj enkrat na leto) in posebej obravnava vsaj:

(a)

primernost dokumentacije sistema upravljanja in procesa CCR;

(b)

organizacijo kontrolne enote CCR;

(c)

vključevanje ukrepov CCR v dnevno upravljanje s tveganji;

(d)

proces odobritve za modele za ocenjevanje tveganj in sisteme ovrednotenja, ki jih uporabljajo zaposleni v enoti za trgovanje in zaledni službi;

(e)

ovrednotenje vsake pomembne spremembe v procesu merjenja CCR;

(f)

obseg CCR, ki ga zajema model za merjenje tveganja;

(g)

celovitost sistema obveščanja vodstva ;

(h)

natančnost in popolnost podatkov CCR;

(i)

preverjanje doslednosti, pravočasnosti in zanesljivosti virov podatkov, na katerih temeljijo notranji modeli, vključno z neodvisnostjo takih virov podatkov;

(j)

natančnost in ustreznost predpostavk v zvezi z nestanovitnostjo in korelacijo;

(k)

natančnost vrednotenja in pretvorbe izračunov tveganja;

(l)

preverjanje natančnosti modela s pogostim testiranjem za nazaj.

Test uporabnosti

27.

Porazdelitev izpostavljenosti, oblikovane z notranjim modelom, uporabljena za izračun efektivne EPE, je vključena v vsakodnevnem procesu upravljanja CCR kreditne institucije. V skladu s tem rezultati notranjega modela igrajo ključno vlogo pri odobravanju kreditov, upravljanju CCR, notranji razporeditvi kapitala in upravljanju kreditne institucije.

28.

Kreditna institucija vodi evidenco uporabe notranjih modelov, ki oblikujejo razporeditev izpostavljenosti do CCR. Na ta način kreditna institucija dokaže, da je vsaj eno leto pred odobritvijo pristojnih organov uporabljala notranji model, ki izpolnjuje minimalne zahteve za izračun porazdelitve izpostavljenosti, na kateri temelji izračun EPE.

29.

Notranji model, ki se uporablja za pripravo porazdelitve izpostavljenosti CCR, je del okvira za upravljanje CCR, ki vključuje ugotavljanje, merjenje, upravljanje, odobritev in interno poročanje CCR. Ta okvir vključuje merjenje uporabe kreditnih linij (seštevanje izpostavljenosti nasprotne stranke z drugimi kreditnimi izpostavljenostmi) in razporejanje ekonomskega kapitala. Poleg EPE (merjenje prihodnje izpostavljenosti) kreditna institucije meri in upravlja tekoče izpostavljenosti. Če je primerno, kreditna institucija meri tekoče izpostavljenosti bruto in neto na podlagi zavarovanja s premoženjem. Test uporabnosti je izpolnjen, če kreditna institucija uporablja druge mere CCR, kakor sta konična izpostavljenost ali potencialna prihodnja izpostavljenost (PFE), na podlagi porazdelitve izpostavljenosti, oblikovane z istim modelom za izračun EPE.

30.

Po potrebi bo kreditna institucija imela sistemsko zmogljivost za dnevno ocenjevanje EE, razen če pristojnim organom dokaže, da njene izpostavljenosti do CCR upravičujejo manj pogosto izračunavanje. Kreditna institucija izračunava EE po časovnem načrtu napovedovalnih obdobij, ki primerno prikazuje časovno strukturo prihodnjih denarnih tokov in zapadlosti pogodb ter na način, ki je skladen s pomembnostjo in sestavo izpostavljenosti.

31.

Izpostavljenost se meri, spremlja in kontrolira na podlagi časa trajanja vseh pogodb v nizu pobotov (ne samo v času enega). Kreditna institucija ima vzpostavljene postopke za ugotavljanje in kontrolo tveganj do nasprotnih strank, če je izpostavljenost daljša od enega leta. Poleg tega je napovedano povečanje izpostavljenost podatek, ki se upošteva v notranjem modelu ekonomskega kapitala kreditne institucije.

Testiranje izjemnih situacij

32.

Kreditna institucija vzpostavi zanesljive procese za testiranje izjemnih situacij, ki se uporabljajo pri presoji interne ocene ustreznosti višine kapitalske zahteve za CCR. Ti izračuni izjemnih situacij se primerjajo z izračuni EPE in kreditna institucija jih obravnava v okviru njenega procesa ocenjevanja kapitalske ustreznosti . Testiranje izjemnih situacij vključuje tudi ugotavljanje morebitnih dogodkov ali prihodnjih sprememb v gospodarskem okolju, ki bi lahko neugodno vplivale na kreditne izpostavljenosti kreditne institucije, ter presojo zmožnosti kreditne institucije, da vzdrži take spremembe.

33.

Kreditna institucija opravi test v izjemnih situacijah za njene izpostavljenosti CCR, vključno s skupnim testiranjem dejavnikov tržnega in kreditnega tveganja. Testi izjemnih situacij za CCR upoštevajo tveganje koncentracije (do ene same nasprotne stranke ali do skupin nasprotnih strank), tveganje korelacije med tržnim in kreditnim tveganjem ter tveganje, da bi lahko zaprtje pozicij nasprotne stranke povzročila velik premik na trgu. Tako testiranje izjemnih situacij upošteva tudi vpliv na lastne pozicije kreditne institucije, ki ga imajo taki premiki na trgu, ter vključuje tak vpliv v svojo oceno CCR.

Tveganje zaradi neugodnih gibanj

34.

Kreditne institucije primerno obravnavajo izpostavljenosti, ki povzročajo veliko stopnjo splošnega tveganja zaradi neugodnih gibanj.

35.

Kreditna institucija ima vzpostavljene postopke za ugotavljanje, spremljanje in kontrolo primerov posebnega tveganja zaradi neugodnih gibanj, ki nastopi s sklenitvijo posla trgovanja in se nadaljuje preko celotnega trajanja posla .

Celovitost procesa modeliranja

36.

Notranji model odraža pogoje in specifikacije oziroma lastnosti posla pravočasno, celovito in na konzervativen način. Taki pogoji vključujejo med drugim pogodbene nominalne vrednosti, zapadlost, referenčna sredstva, dogovore o kritju in dogovore o pobotu. Pogoji in specifikacije se hranijo v varovani bazi podatkov, ki se formalno in redno revidira. Proces za priznavanje dogovorov o pobotu zahteva potrditev pravnega osebja, s katero se preveri pravna izvršljivost pobota, neodvisna enota pa zagotovi vnos v bazo podatkov. Prenos pogojev in podatkov o specifikaciji posla v notranji model je predmet notranjega revidiranja. Med notranjim modelom in sistemi baz izvornih podatkov pa obstajajo formalni procesi usklajevanja za trajno preverjanje, ali so pogoji in specifikacije posla pravilno ali vsaj konzervativno izraženi v EPE.

37.

Notranji model uporablja tekoče tržne podatke za izračun tekočih izpostavljenosti. Pri uporabi preteklih podatkov za ocenjevanje nestanovitnosti in korelacij se uporabljajo podatki za vsaj tri pretekla leta, ki se posodabljajo vsako četrtletje ali bolj pogosto, če to omogočajo pogoji na trgu. Podatki obsegajo celoten spekter gospodarskih razmer, na primer celoten poslovni cikel. Enota, neodvisna od poslovne enote, preverja cene, ki jih navede poslovna enota. Podatki se pridobivajo neodvisno od poslovnih enot, se pravočasno in na pravi način vnašajo v notranji model in se vzdržujejo v varovani bazi podatkov, ki se formalno in redno revidira. Kreditna institucija ima tudi dobro razvit proces za preverjanje kvalitete podatkov, s katerim se odstranjujejo napačni podatki in/ali anomalije. Če se notranji model opira na približke (proxies) tržnih podatkov, vključno s podatki za nove produkte, za katere morda niso na voljo podatki za tri pretekla leta, notranje politike kreditne institucije najdejo primerne približke podatkov, kreditna institucija pa empirično dokaže, da pridobljeni podatki zagotavljajo konzervativno predstavo o tveganju, ki ga prinašajo neugodne razmere na trgu. Če notranji model upošteva učinke zavarovanja s premoženjem na spremembe tržne vrednosti niza pobotov, kreditna institucija vzdržuje primerne pretekle podatke za modeliranje nestanovitnosti zavarovanja s premoženjem.

38.

Model EPEje predmet notranjega procesa ovrednotenja. Proces je jasno napisan v politikah in postopkih kreditne institucije. Proces ovrednotenja navaja vrsto testiranja, potrebnega za zagotovitev celovitosti modela in za ugotavljanje pogojev, pod katerimi se predpostavke kršijo in lahko povzročijo podcenjevanje vrednosti EPE modela. Proces ovrednotenja vključuje pregled razumljivosti modela EPE.

39.

Kreditna institucija spremlja primerna tveganja in ima vzpostavljene procese za prilagajanje svojih ocen EPE, kadar postanejo navedena tveganja pomembna. To vključuje naslednje:

(a)

kreditna institucija ugotavlja in upravlja svoje izpostavljenosti, ki so posledica posebnega tveganja zaradi neugodnih gibanj;

(b)

za izpostavljenosti s povečanim profilom tveganja po enem letu kreditna institucija redno primerja oceno EPE za eno leto z EPE za celotno trajanje izpostavljenosti; in

(c)

za izpostavljenosti s kratkoročno zapadlostjo (manj kakor eno leto) kreditna institucija redno primerja nadomestitvene vrednosti (tekoča izpostavljenost) in realizirani profil izpostavljenosti in/ali hrani podatke, ki omogočajo tako primerjavo.

40.

Kreditna institucija, ki je kvalificirana za opravljanje pobotov transakcij, ima vzpostavljene notranje postopke za preverjanje, da je transakcija pred vključitvijo v niz pobotov krita s prisilno izvršljivim dvostranskim dogovorom o pobotu, ki izpolnjuje zahteve iz dela 7.

41.

Kreditna institucija, ki uporablja zavarovanje s premoženjem za zmanjševanje svojega CCR, ima vzpostavljene postopke za preverjanje, da pred priznanjem vpliva zavarovanja s premoženjem v svojih izračunih, zavarovanje s premoženjem ustreza primernim standardom pravne gotovosti, kakor je navedeno v Prilogi VIII.

Zahteve za ovrednotenje modelov EPE

42.

Model EPE kreditne institucije izpolnjuje naslednje zahteve po ovrednotenju:

(a)

zahteve po kvalitativnem ovrednotenju, določene v Prilogi V Direktive 2006/49/ES ;

(b)

obrestne mere, menjalni tečaji, cene lastniških vrednostnih papirjev, blago in drugi dejavniki tveganja na trgu se napovedujejo za dolga časovna obdobja pri merjenju izpostavljenosti CCR. Učinkovitost modela za napovedovanje dejavnikov tržnih tveganj se ovrednoti skozi daljše časovno obdobje;

(c)

modeli za ocenjevanje tveganja, ki se uporabljajo za izračun izpostavljenosti CCR za dani scenarij potencialnih izjemnih situacij povzročenih z dejavniki tržnih tveganj, se testirajo v okviru procesa ovrednotenja modela. Modeli za ocenjevanje tveganja za opcije upoštevajo nelinearnost vrednosti opcije glede na dejavnike tržnih tveganj;

(d)

model EPE zajame informacije, specifične za posamezno transakcijo, da izpostavljenosti združi na ravni niza pobotov. Kreditna institucija preveri, ali so transakcije razvrščene v ustrezen niz pobotov znotraj modela;

(e)

model EPE vključuje tudi informacije, specifične za posamezen posel, da zajame učinke oblikovanja kritja. Upošteva tako tekočo vrednost kritja kakor tudi kritje, ki bi bilo sklenjeno med nasprotnima strankama v prihodnosti. Tak model upošteva naravo dogovorov o kritju (enostranskih ali dvostranskih), pogostost pozivov k doplačilu kritja, tveganje obdobja kritja, najnižji prag nepokrite izpostavljenosti, ki ga je kreditna institucija pripravljena sprejeti, in najnižji znesek prenosa. Tak model bodisi izračuna spremembe tekočih tržnih vrednosti danega zavarovanja s premoženjem ali uporablja pravila, določena v Prilogi VIII;

(f)

statično testiranje za nazaj preteklih podatkov na podlagi reprezentativnih portfeljev nasprotne stranke je sestavni del procesa ovrednotenja modela. Kreditna institucija redno izvaja tako testiranje za nazaj preteklih podatkov na več reprezentativnih portfeljih nasprotne stranke (dejansko ali hipotetično). Ti reprezentativni portfelji se izberejo glede na njihovo občutljivost na bistvene dejavnike tveganja in korelacije, katerim je kreditna institucija izpostavljena.

Če testiranje za nazaj preteklih podatkov pokaže, da model ni dovolj natančen, pristojni organi umaknejo dovoljenje za uporabo modela ali naložijo ustrezne ukrepe, da zagotovijo takojšnjo izboljšavo modela. V skladu s členom 136 lahko zahtevajo tudi dodaten kapital.

DEL 7

Pogodbeno pobotanje (pogodbe o novaciji in drugi dogovori o pobotanju)

(a)

Vrste možnega pogodbenega pobotanja, ki jih pristojni organi lahko priznajo

V tem delu „nasprotna stranka“ pomeni kateri koli subjekt (vključno s fizičnimi osebami), ki je sposoben skleniti pogodbo o pobotu in „pogodba o pobotu med različnimi kategorijami produktov“ pomeni pisni dvostranski sporazum med kreditno institucijo in nasprotno stranko, ki vzpostavi enotno pravno obveznost, ki zajema vse vključene okvirne pogodbe o pobotu in posle, razvrščene v različne produktne kategorije. Pogodbe o pobotu med različnimi kategorijami produktov zajemajo samo dvostranske pobote.

Za namene pobota med različnimi kategorijami produktov se kot različne produktne kategorije štejejo naslednje:

(i)

posli začasne prodaje/začasnega odkupa, posli posoje/izposoje vrednostnih papirjev in blaga;

(ii)

posli kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja; in

(iii)

instrumente, naštete v Prilogi IV.

Pristojni organi lahko za naslednje vrste pogodb o pobotanju priznajo, da zmanjšujejo tveganje:

(i)

dvostranska pogodba o novaciji, sklenjena med kreditno institucijo in njeno sodelujočo stranko, v kateri so terjatve in obveznosti avtomatično združene, tako da novacija vsakič znova določi en sam neto znesek in s tem nastane nova, pravno zavezujoča pogodba, ki nadomesti vse prejšnje pogodbe;

(ii)

drugi dvostranski dogovori med kreditno institucijo in njenimi nasprotnimi strankami;

(iii)

pogodbe o pobotu med različnimi kategorijami produktov za kreditne institucije, ki so jim njihovi pristojni organi odobrili uporabo metode iz dela 6 za posle, ki spadajo v področje uporabe te metode. Pobot med posli, ki jih sklenejo člani skupine, se ne priznava za namene izračunavanja kapitalskih zahtev.

(b)

Pogoji za priznavanje

Pristojni organi lahko za pogodbe o pobotanju priznajo, da zmanjšujejo tveganje, le pod naslednjimi pogoji:

(i)

kreditna institucija mora s svojo nasprotno stranko skleniti dogovor o pobotu, s katerim vzpostavi eno pravno obveznost, ki zajema vse transakcije, tako da ima v primeru, da nasprotna stranka ne izpolni obveznosti zaradi dolžniške zamude, stečaja, likvidacije ali katerih koli podobnih okoliščin, kreditna institucija odprto terjatev ali pa je dolžna plačati samo neto znesek pozitivne in negativne vrednosti vključenih posameznih transakcij, izračunane glede na tržno vrednost;

(ii)

kreditna institucija mora podati pristojnim organom pisno in obrazloženo pravno mnenje, s čimer bi pri pravni preveritvi pristojna sodišča in upravni organi v točki (i) ugotovili, da so terjatve in obveznosti kreditne institucije omejene na neto znesek, kakor je opisano v (i), in sicer v skladu s:

pristojnostjo, pod katero je sodelujoča stranka ustanovljena, in če je v zadevo vpletena tuja podružnica podjetja, tudi pristojnost, pod katero posluje tuja podružnica;

pravom, ki ureja posamezne vključene transakcije; in

pravom, ki ureja katero koli pogodbo ali dogovor, ki je podlaga za izvajanje pogodb o pobotanju;

(iii)

kreditna institucija mora imeti opredeljene postopke, s katerimi zagotavlja, da se preverja pravna veljavnost pogodb o pobotanju z vidika morebitnih sprememb v pravnih predpisih;

(iv)

kreditna institucija hrani vso zahtevano dokumentacijo v svojih evidencah;

(v)

učinki pobotanja med različnimi kategorijami produktov se vključijo v merjenje skupne izpostavljenosti kreditnemu tveganju posamezne nasprotne stranke, ki jo opravi kreditna institucija, pri čemer kreditna institucija upravlja s svojim CCR na taki podlagi; in

(vi)

kreditno tveganje do vsake nasprotne stranke se sešteje, da se vzpostavi enotna pravno zavezujoča izpostavljenost za vse posle. Ta seštevek se vključi v kreditne limite in pri izračunu notranjega kapitala.

Pristojni organi se morajo strinjati s tem, da so pogodbe o pobotanju pravno veljavne po pravu vsake upoštevane pristojnosti, če je treba, se o tem posvetujejo z drugimi zadevnimi pristojnimi organi. Če se kateri koli pristojni organ ne strinja s tem, se dogovoru o pobotanju ne prizna, da zmanjšuje tveganje za katero koli nasprotno stranko.

Pristojni organi lahko sprejmejo obrazložena pravna mnenja, ki so sestavljena glede na vrsto pogodb o pobotanju.

Pogodbi se ne more priznati, da zmanjšuje tveganje, kadar vsebuje določilo, s katerim je sodelujoči stranki, ki ni v zaostanku z izpolnitvijo, dovoljeno, da plačuje omejene zneske ali sploh ne plačuje v korist stranke, ki zaostaja z izpolnitvijo, čeprav je ta neto upnik (t.i. walkaway klavzula).

Poleg zgoraj navedenega morajo biti za pogodbe o pobotu med različnimi kategorijami produktov izpolnjena naslednja merila:

(a)

neto vsota iz podtočke (b)(i) tega dela je neto vsota pozitivnih in negativnih vrednosti katerekoli posamezne dvostranske vključene okvirne pogodbe o pobotu in vključenih posameznih poslov, izračunanih glede na pozitivno ali negativno tržno vrednost („neto znesek za različne kategorije produktov“);

(b)

pisno in obrazloženo pravno mnenje iz podtočke (b)(ii) tega dela obravnava veljavnost in prisilno izvršljivost celotne pogodbe o pobotu med različnimi kategorijami produktov v skladu s pogoji pogodbe, kakor tudi vpliv pogodbe o pobotu na bistvene določbe vseh morebitnih vključenih individualnih dvostranskih okvirnih pogodb o pobotu. Pravno mnenje je splošno priznano kot tako s strani pravne skupnosti v državi članici, v kateri je kreditna institucija pridobila dovoljenje za poslovanje ali s pravnim memorandumom, ki obrazloženo obravnava vse pomembne zadeve;

(c)

kreditna institucija ima postopke, vzpostavljene v skladu z podtočko (b)(iii) tega dela, da preveri, ali je posel, ki naj bi se vključil v niz pobotov, upoštevan v pravnem mnenju;

(d)

ob upoštevanju pogodbe o pobotu med različnimi kategorijami produktov, kreditna institucija še naprej izpolnjuje zahteve za priznanje dvostranskega pobota in po potrebi tudi zahteve iz členov 90 do 93 za priznanje zmanjšanja kreditnega tveganja v zvezi z vsako posamezno vključeno okvirno pogodbo o pobotu in poslom.

(c)

Učinki priznanja

Pobot za namene delov 5 in 6 se priznava tako, kot je tam navedeno.

(i)

Pogodbe o novaciji

Tehta se enotni neto znesek, ki je določen v pogodbi o novaciji, ne pa bruto zneski. Zato so v skladu z delom 3 pri

koraku (a): tekoči nadomestitveni stroški in pri

koraku (b): nominalni zneski glavnice ali osnovne vrednosti

lahko izračunani z upoštevanjem pogodbe o novaciji. Pri uporabi dela 4 se lahko pri koraku (a) izračuna nominalni znesek glavnice z upoštevanjem pogodbe o novaciji; uporabijo se odstotki iz tabele 3.

(ii)

Drugi dogovori o pobotu

Pri uporabi dela 3 se:

pri koraku (a) lahko izračunajo tekoči nadomestitveni stroški za pogodbe, vključene v dogovor o pobotu tako, da se upoštevajo dejanski hipotetični neto nadomestitveni stroški, ki izhajajo iz dogovora; kadar pobotanja povzročijo neto obveznost kreditne institucije, ki izračunava neto nadomestitvene stroške, se tekoči nadomestitveni stroški izračunajo kot „0“, in

pri koraku (b) potencialna bodoča kreditna izpostavljenost pri vseh pogodbah, vključenih v dogovor o pobotu, lahko zmanjša z naslednjo enačbo:

PKIzmanj= 0,4 * PKIbruto+ 0,6* RNB * PKIbruto

kjer je:

PKIzmanj =

zmanjšana višina potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti za vse pogodbe, sklenjene s isto nasprotno stranko, ki so vključene v pravno veljaven dvostranski dogovor o pobotu

PKIbruto =

vsota višin potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti za vse pogodbe, sklenjene z isto nasprotno stranko, ki so vključene v pravno veljaven dvostranski dogovor o pobotu in so izračunane s pomnožitvijo njihovih nominalnih zneskov glavnice in odstotkov iz tabele 1

RNB =

„razmerje neto/bruto“: po presoji pristojnih organov:

(i)

ločen izračun: kvocient med neto nadomestitvenimi stroški za vse pogodbe, vključene v pravno veljaven dvostranski dogovor o pobotu, sklenjen z določeno nasprotno stranko (števec), in bruto nadomestitvenimi stroški za vse pogodbe, vključene v pravno veljaven dvostranski dogovor o pobotu, sklenjen s to nasprotno stranko (imenovalec), bodisi

(ii)

agregatni izračun: kvocient med neto nadomestitvenimi stroški, izračunanih na dvostranski osnovi za vse nasprotne stranke, ob upoštevanju pogodb, vključenih v pravno veljavne dogovore o pobotu (števec), in bruto nadomestitvenimi stroški za vse pogodbe, vključene v pravno veljavne dogovore o pobotu (imenovalec). Če države članice kreditnim institucijam dovolijo izbiro metode, morajo te izbrano metodo uporabljati dosledno.

Če države članice kreditnim institucijam dovolijo izbiro metode, morajo te izbrano metodo uporabljati dosledno.

Za izračun potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti v skladu z zgornjo formulo se lahko popolnoma ustrezajoče si pogodbe, vključene v dogovor o pobotu, upoštevajo kot enotna pogodba, katere nominalni znesek je enaka neto prejemkom. Popolnoma ustrezajoče si pogodbe so nestandardizirane terminske pogodbe na tujo valuto ali podobne pogodbe, v katerih je nominalni znesek enaka denarnim tokovom, če ti zapadejo na isti dan ter so v celoti ali delno poravnani v isti valuti.

Pri uporabi dela 4 se pri koraku (a)

popolnoma ustrezajoče si pogodbe, vključene v dogovor o pobotu, lahko štejejo kot enotna pogodba, katere nominalni znesek je enaka neto prejemkom; nominalni zneski glavnice se pomnožijo z odstotki iz tabele 3, in

lahko pri vseh drugih pogodbah, vključenih v dogovor o pobotu, veljavni odstotki znižajo v skladu s tabelo 6:

Tabela 6

Originalna zapadlost (5)

Izvedeni finančni instrumenti na obrestno mero

Izvedeni finančni instrumenti na tujo valuto

Eno leto ali manj

0,35 %

1,50 %

Več kakor 1 leto, vendar manj kakor 2 leti

0,75 %

3,75 %

Povečanje za vsako dodatno leto

0,75 %

2,25 %


(1)  Pogodbe, ki ne spadajo v eno izmed petih kategorij iz te tabele, se obravnavajo kakor izvedeni finančni instrumenti na blago, razen plemenitih kovin.

(2)  Pri pogodbah, pri katerih se glavnica večkrat zamenja, se odstotki pomnožijo s številom preostalih neopravljenih plačil po pogodbi.

(3)  Pri pogodbah, ki so sestavljene za poravnavanje zapadlih zneskov glede na določene plačilne datume in v katerih so pogoji ponovno opredeljeni, tako da je tržna vrednost pogodbe na te določene datume „nič“, je preostala zapadlost enaka času do naslednje ponovne določitev pogojev. Pri pogodbah na obrestno mero, ki izpolnjujejo ta merila in pri katerih je preostala zapadlost daljša od enega leta, odstotek ne sme biti nižji od 0,5 %.

(4)  Pri pogodbah na obrestno mero lahko kreditne institucije s soglasjem svojih pristojnih organov izberejo bodisi preostalo zapadlost bodisi originalno zapadlost.

(5)  Pri pogodbah na obrestno mero lahko kreditne institucije s soglasjem svojih pristojnih organov izberejo bodisi preostalo zapadlost bodisi originalno zapadlost.


PRILOGA IV

VRSTE IZVEDENIH FINANČNIH INSTRUMENTOV

1.

Izvedeni finančni instrumenti na obrestno mero:

(a)

enovalutne zamenjave obrestnih mer;

(b)

zamenjave osnove;

(c)

dogovori o obrestni meri;

(d)

terminske pogodbe na obrestno mero;

(e)

kupljene obrestne opcije; in

(f)

drugi podobni izvedeni finančni instrumenti.

2.

Izvedeni finančni instrumenti na tujo valuto in zlato:

(a)

medvalutne zamenjave obrestnih mer;

(b)

nestandardizirane terminske pogodbe na tujo valuto;

(c)

standardizirane terminske pogodbe na tujo valuto;

(d)

kupljene valutne opcije;

(e)

drugi podobni izvedeni finančni instrumenti; in

(f)

izvedeni finančni instrumenti na zlato, podobni instrumenti kakor tiste od (a) do (e).

3.

Izvedeni finančni instrumenti podobnega značaja kakor tiste v točkah 1(a) do (e) in 2(a) do (d) o drugih referenčnih postavkah ali indeksov. To vključuje najmanj vse instrumente, določene v točkah 4 do 7, 9 in 10 oddelka C Priloge I Direktive 2004/39/ES, ki drugače niso vključeni v odstavku 1 ali 2.


PRILOGA V

TEHNIČNA MERILA ZA ORGANIZACIJO IN OBRAVNAVO TVEGANJ

1.   UPRAVLJANJE

1.

Uprava iz člena 11 opredeli ukrepe v zvezi z ločevanjem dolžnosti v organizaciji in preprečevanjem navzkrižnih interesov.

2.   OBRAVNAVA TVEGANJ

2.

Uprava iz člena 11 odobri in redno pregleduje strategije in politike za prevzemanje, upravljanje, spremljanje in zmanjševanje tveganj, katerim je ali bi lahko bila izpostavljena kreditna institucija, vključno s tveganji, ki jih predstavlja makroekonomsko okolje, v katerem institucija posluje, glede na stanje poslovnega cikla.

3.   KREDITNO TVEGANJE IN TVEGANJE NASPROTNE STRANKE

3.

Odobritev kreditov temelji na zanesljivih in natančno opredeljenih merilih. Proces odobravanja, spreminjanja, obnavljanja in refinanciranja kreditov je jasno določen.

4.

Stalno upravljanje in spremljanje portfeljev in izpostavljenosti, občutljivih na kreditno tveganje, vključno z ugotavljanjem in upravljanjem problematičnih kreditov ter oblikovanjem primernih oslabitev in rezervacij, se izvaja s pomočjo učinkovitih sistemov.

5.

Razpršenost kreditnih portfeljev je ustrezna glede na ciljne trge in splošno strategijo kreditne institucije.

4.   PREOSTALO TVEGANJE

6.

Tveganje, da bi se lahko priznane tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja, ki jih uporablja kreditna institucija, izkazale za manj učinkovite od pričakovanj, se obravnava in kontrolira v skladu s pisnimi politikami in postopki.

5.   TVEGANJE KONCENTRACIJE

7.

Tveganje koncentracije zaradi izpostavljenosti do nasprotnih strank, skupin povezanih nasprotnih strank ter nasprotnih strank v istem gospodarskem sektorju, v isti geografski regiji ali v isti dejavnosti ali na področju istega blaga, uporaba tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja, vključno zlasti z velikimi posrednimi kreditnimi izpostavljenostmi (npr. enemu samemu izdajatelju zavarovanja s premoženjem), se obravnavajo in kontrolirajo v skladu s pisnimi politikami in postopki.

6.   TVEGANJA LISTINJENJA

8.

Tveganja zaradi poslov listinjenja, v okviru katerih so kreditne institucije v vlogi originatorja ali sponzorja, se ovrednotijo in obravnavajo s primernimi politikami in postopki, s katerimi se zlasti zagotovi, da se ekonomska vsebina posla v celoti odraža v oceni tveganja in odločitvah uprave.

9.

Kreditne institucije, ki so originatorji obnavljajočih se poslov listinjenja, ki vsebujejo določbe o predčasnem odplačilu dolga, vzpostavijo likvidnostne načrte za odpravljanje posledic načrtovanega in predčasnega odplačila.

7.   TRŽNA TVEGANJA

10.

Izvajajo se politike in postopki za merjenje in obvladovanje vseh bistvenih virov in vplivov tržnih tveganj.

8.   TVEGANJE SPREMEMBE OBRESTNE MERE IZ NASLOVA BANČNIH AKTIVNOSTI

11.

Vzpostavijo se sistemi za ovrednotenje in upravljanje s tveganjem zaradi morebitnih sprememb obrestnih mer, ki vplivajo na bančne aktivnosti kreditne institucije.

9.   OPERATIVNO TVEGANJE

12.

Izvajajo se politike in procesi za ovrednotenje in upravljanje izpostavljenosti operativnemu tveganju, ki upoštevajo tudi dogodke vrste „majhna frekvenca – velik vpliv“. Kreditne institucije brez poseganja v opredelitev iz člena 4(22) določijo, kaj predstavlja operativno tveganje za namene navedenih politik in postopkov.

13.

Pripravijo se krizni načrti in načrti neprekinjenega poslovanja, ki kreditni instituciji zagotovijo možnost neprekinjenega poslovanja in omejitev izgub v primeru resne motnje poslovanja.

10.   LIKVIDNOSTNO TVEGANJE

14.

Vzpostavijo se trajne in v prihodnost usmerjene politike in procesi za merjenje in upravljanje neto pozicije sredstev ter zahteve. Preučijo se različni scenariji, predpostavke, ki so podlaga za odločitve v zvezi z neto pozicijami sredstev, pa se redno pregledujejo.

15.

Pripravijo se krizni načrti za ravnanje v primerih likvidnostnih kriz.


PRILOGA VI

STANDARDIZIRANI PRISTOP

DEL 1

Uteži tveganja

1.   IZPOSTAVLJENOSTI DO ENOT CENTRALNE RAVNI DRŽAV ALI CENTRALNIH BANK

1.1.   Obravnava

1.

Brez poseganja v odstavke 2 do 7 se izpostavljenostim do enot centralne ravni držav in centralnih bank dodeli utež tveganja 100 %.

2.

Ob upoštevanju odstavka 3 se dodeli izpostavljenostim do enot centralne ravni držav in centralnih bank, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane zunanje bonitetne institucije (ECAI), utež tveganja v skladu s tabelo 1, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete, ki jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI.

Tabela 1

Stopnja kreditne kvalitete

1

2

3

4

5

6

Utež tveganja

0 %

20 %

50 %

100 %

100 %

150 %

3.

Izpostavljenostim do Evropske centralne banke se dodeli utež tveganja 0 %.

1.2.   Izpostavljenosti v nacionalni valuti kreditojemalca

4.

Izpostavljenostim do enot centralne ravni držav in centralnih bank držav članic, denominiranim in financiranim v domači valuti centralne ravni države in centralne banke, se dodeli utež tveganja z vrednostjo 0 %.

5.

Kadar pristojni organi tretje države, katere nadzorna in regulativna ureditev je vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Skupnosti, dodelijo utež tveganja, ki je nižja od uteži, navedene v odstavkih 1 do 2, izpostavljenostim do enot centralne ravni svoje države in centralne banke, denominiranim in financiranim v domači valuti, lahko države članice dovolijo svojim kreditnim institucijam, da takim izpostavljenostim dodelijo uteži tveganja na enak način.

1.3.   Uporaba bonitetnih ocen kreditnih izvoznih agencij

6.

Bonitetne ocene kreditne izvozne agencije priznajo pristojni organi, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a)

gre za soglasno oceno tveganja izvoznih kreditnih agencij, ki sodelujejo v „Dogovoru o smernicah za uradno podprte izvozne kredite“ OECD; ali

(b)

izvozna kreditna agencija objavlja svoje bonitetne ocene in je zavezana k uporabi dogovorjene metodologije OECD, bonitetna ocena pa je povezana z eno od osmih minimalnih premij za zavarovanje izvoza (MEIP), ki jih določa dogovorjena metodologija OECD.

7.

Izpostavljenostim, za katere je za namene tehtanja tveganosti priznana bonitetna ocena kreditne izvozne agencije, se dodeli utež tveganja v skladu s tabelo 2.

Tabela 2

MEIP

0

1

2

3

4

5

6

7

Utež tveganja

0

0 %

20 %

50 %

100 %

100 %

100 %

150 %

2.   IZPOSTAVLJENOSTI DO ENOT REGIONALNE ALI LOKALNE RAVNI DRŽAV

8.

Brez poseganja v odstavke 9 do 11 se izpostavljenostim do enot regionalne ali lokalne ravni držav dodeli utež tveganja na enak način kakor se izpostavljenostim do institucij. Ta obravnava je neodvisna od diskrecijske pravice iz člena 80(3). Prednostna obravnava za kratkoročne izpostavljenosti iz odstavkov 31, 32 in 37 se ne uporablja.

9.

Izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni države se lahko obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni države, pod jurisdikcijo katere so ustanovljene, če ni nikakršne razlike v tveganju med takimi izpostavljenostmi, zato ker imajo enote regionalne in lokalne ravni države moč pridobivanja prihodkov ter zaradi obstoja posebnih institucionalnih ureditev, ki zmanjšujejo tveganje neplačila.

Pristojni organi pripravijo in objavijo seznam enot regionalne in lokalne ravni države, katerim se dodeli utež tveganja kot enotam centralne ravni države.

10.

Izpostavljenosti do cerkev in verskih skupnosti se obravnavajo kot izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni držav, če so cerkve in verske skupnosti ustanovljene v obliki pravnih oseb javnega prava in če pobirajo davke v skladu z zakonodajo, ki jim daje to pravico, pri tem je izvzet odstavek 9. V tem primeru se za namene člena 89(1)(a) ne izključi odobritve za uporabo pododdelka 1 oddelka 3 poglavja 2 naslova V.

11.

Kadar pristojni organi pod jurisdikcijo tretje države, katere nadzorna in regulativna ureditev je vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Skupnosti, obravnavajo izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni države kot izpostavljenosti do enot centralne ravni svoje države, lahko države članice svojim kreditnim institucijam dovolijo, da dodelijo izpostavljenostim do takih enot regionalne in lokalne ravni države uteži tveganja na enak način.

3.   IZPOSTAVLJENOSTI DO UPRAVNIH ORGANOV IN NEKOMERCIALNIH PODJETIJ

3.1.   Obravnava

12.

Brez poseganja v odstavke 13 do 17 se izpostavljenostim do upravnih organov in nekomercialnih podjetij dodeli utež tveganja 100 %.

3.2.   Osebe javnega sektorja

13.

Brez poseganja v odstavke 14 do 17 se izpostavljenostim do oseb javnega sektorja dodeli utež tveganja 100 %.

14.

Ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov se lahko izpostavljenosti do oseb javnega sektorja obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij. Pristojni organi uveljavljajo to diskrecijsko pravico neodvisno od uveljavljanja diskrecijske pravice iz člena 80(3). Prednostna obravnava za kratkoročne izpostavljenosti iz odstavkov 31, 32 in 37 se ne uporablja.

15.

V izjemnih primerih se lahko izpostavljenosti do oseb javnega sektorja obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni države, pod jurisdikcijo katere so ustanovljene, če je tveganje teh izpostavljenosti po mnenju pristojnih organov enako, zato ker dajo enote centralne ravni države ustrezno jamstvo.

16.

Če pristojni organi ene države članice uveljavljajo diskrecijsko pravico in tako obravnavajo izpostavljenosti do oseb javnega sektorja kot izpostavljenosti do institucij ali kot izpostavljenosti do enot centralne ravni države, pod jurisdikcijo katere so ustanovljene, lahko pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim institucijam, da dodelijo uteži tveganja za izpostavljenosti do takih oseb javnega sektorja na enak način.

17.

Kadar pristojni organi pod jurisdikcijo tretje države, katere nadzorna in regulativna ureditev je vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Skupnosti, obravnavajo izpostavljenosti do oseb javnega sektorja kot izpostavljenosti do institucij, lahko države članice svojim kreditnim institucijam dovolijo, da dodelijo izpostavljenostim do takih oseb javnega sektorja uteži tveganja na enak način.

4.   IZPOSTAVLJENOSTI DO MULTILATERALNIH RAZVOJNIH BANK

4.1.   Področje uporabe

18.

Za namene členov 78 do 83 se Medameriška investicijska korporacija, Črno-morska trgovinska in razvojna banka in Centralno-ameriška banka za gospodarsko integracijo obravnavajo kot multilateralne razvojne banke (MDB).

4.2.   Obravnava

19.

Brez poseganja v odstavka 20 in 21 se izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank obravnavajo na enak način kot izpostavljenosti do institucij v skladu z odstavki 29 do 32. Prednostna obravnava za kratkoročne izpostavljenosti iz odstavkov 31, 32 in 37 se ne uporablja.

20.

Izpostavljenostim do naslednjih multilateralnih razvojnih bank se dodeli utež tveganja 0 %:

(a)

Mednarodna banka za obnovo in razvoj;

(b)

Mednarodna finančna korporacija;

(c)

Medameriška razvojna banka;

(d)

Azijska razvojna banka;

(e)

Afriška razvojna banka;

(f)

Razvojna banka Sveta Evrope;

(g)

Nordijska investicijska banka;

(h)

Karibska razvojna banka;

(i)

Evropska banka za obnovo in razvoj;

(j)

Evropska investicijska banka;

(k)

Evropski investicijski sklad; in

(l)

Multilateralna agencija za zavarovanje investicij.

21.

Deležu neplačanega kapitala, vpisanega v Evropski investicijski sklad, se dodeli utež tveganja 20 %.

5.   IZPOSTAVLJENOSTI DO MEDNARODNIH ORGANIZACIJ

22.

Izpostavljenostim do naslednjih mednarodnih organizacij se dodeli utež tveganja 0 %:

(a)

Evropska skupnost;

(b)

Mednarodni denarni sklad;

(c)

Banka za mednarodne poravnave.

6.   IZPOSTAVLJENOST DO INSTITUCIJ

6.1.   Obravnava

23.

Pri določanju uteži tveganja za izpostavljenosti do institucij se uporablja ena od dveh metod, opisanih v odstavkih 26 do 27 in 29 do 32.

24.

Brez poseganja v druge določbe odstavkov 23 do 39 se izpostavljenosti do finančnih institucij, ki imajo dovoljenje in ki jih nadzirajo pristojni organi za dovoljenje in nadzor kreditnih institucij in za katere veljajo enakovredne bonitetne zahteve kot za kreditne institucije, obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij.

6.2.   Spodnja meja uteži tveganja za izpostavljenosti do neocenjenih institucij

25.

Izpostavljenostim do neocenjene institucije se ne dodeli nižja utež tveganja od tiste, ki se uporablja za izpostavljenosti do enot centralne ravni njene države.

6.3.   Metoda na osnovi uteži tveganja enot centralne ravni države

26.

Izpostavljenostim do institucij se dodelijo uteži tveganja v skladu s tabelo 3 glede na stopnjo kreditne kvalitete, ki se dodeli izpostavljenostim do enot centralne ravni države, pod jurisdikcijo katere je ustanovljena institucija.

Tabela 3

Stopnja kreditne kvalitete, dodeljena enotam centralne ravni države

1

2

3

4

5

6

Utež tveganja izpostavljenosti

20 %

50 %

100 %

100 %

100 %

150 %

27.

Utež tveganja za izpostavljenosti do institucij, ustanovljenih v državah, katerih enote centralne ravni države niso ocenjene, ne presega 100 %.

28.

Za izpostavljenosti do institucij s trimesečnim ali krajšim prvotnim dejanskim rokom trajanja je utež tveganja 20 %.

6.4.   Metoda na osnovi bonitetne ocene

29.

Izpostavljenostim do institucij s prvotno dejansko zapadlostjo več kakor tri mesece, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu s tabelo 4, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete, ki jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI.

Tabela 4

Stopnja kreditne kvalitete

1

2

3

4

5

6

Utež tveganja

20 %

50 %

50 %

100 %

100 %

150 %

30.

Izpostavljenostim do neocenjenih institucij se dodeli utež tveganja 50 %.

31.

Izpostavljenostim do institucij s prvotno dejansko zapadlostjo tri mesece ali manj, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu s tabelo 5, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete, ki jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI.

Tabela 5

Stopnja kreditne kvalitete

1

2

3

4

5

6

Utež tveganja

20 %

20 %

20 %

50 %

50 %

150 %

32.

Izpostavljenostim do neocenjenih institucij s prvotno dejansko zapadlostjo tri mesece ali manj se dodeli utež tveganja 20 %.

6.5.   Interakcija s kratkoročnimi bonitetnimi ocenami

33.

Če se za izpostavljenosti do institucij uporabi metoda iz odstavkov 29 do 32, je interakcija s kratkoročnimi ocenami posameznih izpostavljenosti naslednja.

34.

Če ocene kratkoročne izpostavljenosti ni, se splošna prednostna obravnava za kratkoročne izpostavljenosti, kakor je navedeno v odstavku 31, uporablja za vse izpostavljenosti do institucij z rokom zapadlosti do tri mesece.

35.

Če obstaja kratkoročna ocena in če taka ocena določa uporabo ugodnejše ali popolnoma enake uteži tveganja kakor uporaba splošne prednostne obravnave kratkoročnih izpostavljenosti, kakor je navedeno v odstavku 31, potem se kratkoročna ocena uporablja samo za navedeno ocenjeno izpostavljenost. Za druge kratkoročne izpostavljenosti se uporablja splošna prednostna obravnava za kratkoročne izpostavljenosti, kakor je navedeno v odstavku 31.

36.

Če obstaja kratkoročna ocena in če taka ocena določa uporabo manj ugodne uteži tveganja kakor uporaba splošne prednostne obravnave kratkoročnih izpostavljenosti, kakor je navedeno v odstavku 31, potem se splošna prednostna obravnava kratkoročnih izpostavljenosti ne uporablja in se vsem neocenjenim kratkoročnim terjatvam dodeli enaka ocena tveganja kakor se uporablja v skladu z obstoječo kratkoročno oceno.

6.6.   Kratkoročne izpostavljenosti v nacionalni valuti kreditojemalca

37.

Izpostavljenostim do institucij s preostalo zapadlostjo 3 mesece ali manj, denominiranim in financiranim v nacionalni valuti, lahko pristojni organ v primeru obeh metod, opisanih v odstavkih 26 do 27 in 29 do 32, dodeli utež tveganja, ki je eno kategorijo manj ugodna od prednostne uteži tveganja, kakor je opisano v odstavkih 4 in 5 in ki je dodeljena izpostavljenostim do enot centralne ravni države.

38.

Izpostavljenostim z rokom zapadlosti 3 mesece ali manj, denominiranim in financiranim v nacionalni valuti kreditojemalca, se v nobenem primeru ne dodeli utež tveganja manj kakor 20 %.

6.7.   Naložbe v instrumente regulatornega kapitala

39.

Naložbam v instrumente lastniškega ali regulatornega kapitala, ki jih izdajo institucije, se dodeli utež tveganja 100 %, razen če se ne odštejejo od lastnih sredstev.

6.8.   Obvezne rezerve, ki se vzdržujejo v skladu z zahtevami ECB

40.

Če obstaja izpostavljenost do institucije v obliki obveznih rezerv, ki jih vzdržuje kreditna institucija zaradi zahtev ECB ali centralne banke države članice, lahko države članice dovolijo uporabo uteži tveganja, ki velja za izpostavljenosti do centralne banke zadevne države članice, če

(a)

se rezerve vzdržujejo v skladu z Uredbo (ES) št. 1745/2003 Evropske centralne banke z dne 12. septembra 2003 o uporabi obveznih rezerv (1) ali z uredbo, ki je pozneje nadomestila to uredbo, ali v skladu z nacionalnimi zahtevami, ki so tej uredbi v vseh vsebinskih vidikih enakovredne; in

(b)

se rezerve v primeru stečaja ali nesolventnosti institucije, pri kateri se vzdržujejo rezerve, pravočasno in v celoti povrnejo kreditni instituciji in niso na razpolago za pokritje drugih obveznosti institucije.

7.   IZPOSTAVLJENOSTI DO PODJETIJ

7.1.   Obravnava

41.

Izpostavljenostim, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu s tabelo 6, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete, ki jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI.

Tabela 6

Stopnja kreditne kvalitete

1

2

3

4

5

6

Utež tveganja

20 %

50 %

100 %

100 %

150 %

150 %

42.

Izpostavljenostim, za katere taka bonitetna ocena ni na razpolago, se dodeli utež tveganja v višini 100 % ali v višini, kot se dodeli enotam centralne ravni države podjetja, če je slednja višja.

8.   IZPOSTAVLJENOSTI DO MAJHNIH DOLŽNIKOV

43.

Izpostavljenostim, ki izpolnjujejo merila iz člena 79(2), se dodeli utež tveganja 75 %.

9.   IZPOSTAVLJENOSTI, ZAVAROVANE Z NEPREMIČNINAMI

44.

Brez poseganja v odstavke 45 do 60 se izpostavljenostim, ki so v celoti zavarovane z nepremičninami, dodeli utež tveganja 100 %.

9.1.   Izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine

45.

Izpostavljenostim ali kateremu koli delu izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, ki jih lastnik ali upravičenec v primeru osebnih investicijskih podjetij zaseda ali oddaja ali jih bo zasedal ali oddajal, se dodeli utež tveganja 35 %.

46.

Izpostavljenostim, ki so v celoti in popolnoma zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z delnicami v finskih stanovanjsko nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s finskim Zakonom o nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo, in ki se nanašajo na stanovanjske nepremičnine, ki jih posojilojemalec zaseda ali oddaja ali jih bo zasedal ali oddajal, se dodeli utež tveganja 35 %.

47.

Za izpostavljenosti do zakupnika pri poslih zakupa premoženja v zvezi s stanovanjskimi nepremičninami, kjer je kreditna institucija zakupodajalec in ima zakupnik možnost nakupa, se določi 35 % utež tveganja, pod pogojem da se pristojni organ prepriča, da je izpostavljenost kreditne institucije v celoti in popolnoma zavarovana z njeno lastninsko pravico na premoženju.

48.

Pri izvajanju svoje presoje za namene odstavkov 45 do 47 pristojni organi ugotovijo, da so njihove zahteve izpolnjene le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

vrednost nepremičnine ni v veliki meri odvisna od kreditne kvalitete dolžnika. Ta zahteva ne izključuje okoliščin, ko popolnoma makroekonomski dejavniki vplivajo na vrednost nepremičnine in na izpolnjevanje obveznosti kreditojemalca;

(b)

tveganje kreditojemalca ni v veliki meri odvisno od donosnosti zadevne nepremičnine ali projekta, ampak od zmogljivosti kreditojemalca, da poplača dolg iz drugih virov. Odplačilo posojila kot tako ni v veliki meri odvisno od katerega koli denarnega pritoka, ki ga ustvarja zadevna nepremičnina, ki služi kot zavarovanje;

(c)

minimalne zahteve iz odstavka 8 v delu 2 Priloge VIII in pravila za vrednotenje iz odstavkov 62 do 65 v delu 3 Priloge VIII so izpolnjeni; in

(d)

vrednost nepremičnine znatno presega izpostavljenosti.

49.

Pristojni organi lahko opustijo pogoj iz odstavka 48(b) za izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, če imajo dokazila, da je na njihovem ozemlju že dolgo prisoten dobro razvit trg stanovanjskih nepremičnin, na katerem so stopnje izgub dovolj nizke, da upravičijo tako obravnavo.

50.

Če pristojni organi ene države članice uveljavljajo diskrecijsko pravico iz odstavka 49, lahko tudi pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim institucijam, da uporabijo utež tveganja 35 % za take izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine.

9.2.   Izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine

51.

Ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov se izpostavljenostim ali kateremu koli delu izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, s hipotekami na pisarne ali druge poslovne prostore, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, lahko dodeli utež tveganja 50 %.

52.

Ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov se izpostavljenostim, ki so v celoti in popolnoma zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z delnicami v finskih nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s finskim Zakonom o nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo, in ki se nanašajo se na pisarne ali druge poslovne prostore, lahko dodeli utež tveganja 50 %.

53.

Ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov se izpostavljenostim, ki se nanašajo na posle v zvezi z zakupom premoženja, ki zadeva pisarne ali druge gospodarske objekte, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, ter pri katerih je kreditna institucija zakupodajalec in pri katerih ima zakupnik možnost nakupa, lahko dodeli ocena tveganja 50 %, če je izpostavljenost kreditne institucije po pozitivnem mnenju pristojnih organov v celoti zavarovana z njeno lastninsko pravico na premoženju.

54.

Odstavki 51 do 53 se uporabljajo ob upoštevanju naslednjih pogojev:

(a)

vrednost nepremičnine ne sme biti v veliki meri odvisna od kreditne kvalitete dolžnika. Ta zahteva ne izključuje okoliščin, ko popolnoma makroekonomski dejavniki vplivajo na vrednost nepremičnine in na izpolnjevanje obveznosti kreditojemalca;

(b)

tveganje kreditojemalca ne sme biti v veliki meri odvisno od donosnosti zadevne nepremičnine ali projekta, ampak od zmogljivosti kreditojemalca, da poplača dolg iz drugih virov. Odplačilo posojila kot tako ne sme biti v veliki meri odvisno od katerega koli denarnega pritoka, ki ga ustvarja zadevna nepremičnina, ki služi kot zavarovanje; in

(c)

minimalne zahteve iz odstavka 8 dela 2 Priloge VIII in pravila za vrednotenje iz odstavkov 62 do 65 dela 3 Priloge VIII so izpolnjeni.

55.

Utež tveganja 50 % se uporablja za del posojila, ki ne presega omejitve, izračunane v skladu z enim od naslednjih pogojev:

(a)

50 % tržne vrednosti zadevnega premoženja;

(b)

50 % tržne vrednosti premoženja ali 60 % hipotekarne posojilne vrednosti, če je slednje nižje, v tistih državah članicah, ki so v zakonih ali podzakonskih predpisih določile stroga merila za ocenjevanje hipotekarne posojilne vrednosti.

56.

Utež tveganja 100 % se uporablja za del posojila, ki presega omejitve iz odstavka 55.

57.

Če pristojni organi ene države članice uveljavljajo diskrecijsko pravico iz odstavka 51 do 53, lahko tudi pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim institucijam, da uporabijo utež tveganja 50 % za take izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine.

58.

Pristojni organi lahko opustijo pogoj iz odstavka 54(b) za izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, če imajo dokazila, da je na njihovem ozemlju že dolgo prisoten dobro razvit trg poslovnih nepremičnin, na katerem stopnje izgub ne presegajo naslednjih omejitev:

(a)

izgube iz naslova posojil, ki so bili zavarovani s poslovnimi nepremičninami do 50 % tržne vrednosti (ali, če je razpoložljivo in če je manj, 60 % hipotekarne posojilne vrednosti (MLV)), ne smejo presegati 0,3 % neodplačanih posojil, zavarovanih s poslovnimi nepremičninami v danem letu; in

(b)

skupne izgube iz naslova posojil, zavarovanih s poslovnimi nepremičninami, ne smejo presegati 0,5 % neodplačanih posojil, zavarovanih s poslovnimi nepremičninami, v danem letu.

59.

Če katera koli omejitev iz odstavka 58 v danem letu ni izpolnjena, upravičenost do uporabe odstavka 58 preneha; dokler pogoji iz odstavka 58 v enem od naslednjih let niso izpolnjeni, velja pogoj iz odstavka 54(b).

60.

Če pristojni organi ene države članice uveljavljajo diskrecijsko pravico iz odstavka 55, lahko tudi pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim institucijam, da uporabijo utež tveganja 50 % za take izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine.

10.   ZAPADLE POSTAVKE

61.

Nezavarovanemu delu postavke, ki je zapadla več kakor 90 dni in presega prag, ki so ga določili pristojni organi, ter odraža ustrezno stopnjo tveganja, se brez poseganja v določbe iz odstavkov 62 do 65 dodeli utež tveganja:

(a)

150 %, če so popravki vrednosti manjši od 20 % nezavarovanega dela izpostavljenosti vključno s popravki vrednosti; in

(b)

100 %, če popravki vrednosti niso manjši od 20 % nezavarovanega dela izpostavljenosti vključno s popravki vrednosti.

62.

Za namen opredelitve zavarovanega dela zapadle postavke so primerna zavarovanja s premoženjem in osebna jamstva, ki so primerna za namene zmanjševanja kreditnega tveganja.

63.

Ko pa je zapadla postavka v celoti zavarovana z oblikami zavarovanj razen tistih, ki so primerne za namene zmanjševanja kreditnega tveganja, se lahko uporabi utež tveganja 100 % ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov na podlagi strogih operativnih meril, da se zagotovi kakovost zavarovanja s premoženjem, če popravki vrednosti dosežejo 15 % izpostavljenosti vključno s popravki vrednosti.

64.

Izpostavljenosti