EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52018IP0485

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2018 o izobraževanju v digitalni dobi: izzivi, priložnosti in pridobljene izkušnje za oblikovanje politike EU (2018/2090(INI))

OJ C 388, 13.11.2020, p. 2–10 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

13.11.2020   

SL

Uradni list Evropske unije

C 388/2


P8_TA(2018)0485

Izobraževanje v digitalni dobi: izzivi, priložnosti in pridobljene izkušnje za oblikovanje politike EU

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2018 o izobraževanju v digitalni dobi: izzivi, priložnosti in pridobljene izkušnje za oblikovanje politike EU (2018/2090(INI))

(2020/C 388/01)

Evropski parlament,

ob upoštevanju členov 165 in 166 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenega člena 14,

ob upoštevanju člena 2 Protokola h Konvenciji Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki določa pravico do izobraževanja,

ob upoštevanju Sklepa (EU) 2018/646 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. aprila 2018 o skupnem okviru za zagotavljanje boljših storitev za znanja in spretnosti ter kvalifikacije (Europass) in razveljavitvi Odločbe št. 2241/2004/ES (1),

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. junija 2018 o posodobitvi izobraževanja v EU (2),

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2017 o novem programu znanj in spretnosti za Evropo (3),

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o politikah za pridobivanje spretnosti v boju proti brezposelnosti mladih (4),

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2015 o opolnomočenju deklic v Evropski uniji z izobraževanjem (5),

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. septembra 2015 o spodbujanju podjetništva mladih prek izobraževanja in usposabljanja (6),

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. aprila 2014 o novih tehnologijah in odprtih izobraževalnih virih (7),

ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 22. maja 2018 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje (8),

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 22. maja 2018 o prizadevanjih za uresničitev vizije evropskega izobraževalnega prostora,

ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 22. maja 2017 o evropskem ogrodju kvalifikacij za vseživljenjsko učenje in razveljavitvi Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o uvedbi evropskega ogrodja kvalifikacij za vseživljenjsko učenje (9),

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 30. maja 2016 o razvoju medijske pismenosti in kritičnega razmišljanja z izobraževanjem in usposabljanjem,

ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 19. decembra 2016 z naslovom Poti izpopolnjevanja: nove priložnosti za odrasle (10),

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 27. maja 2015 o vlogi predšolske vzgoje in osnovnošolskega izobraževanja pri spodbujanju ustvarjalnosti, inovativnosti in digitalne kompetence,

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. maja 2014 o učinkovitem izobraževanju učiteljev,

ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 20. decembra 2012 o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja (11),

ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 28. novembra 2011 o prenovljenem evropskem programu za izobraževanje odraslih (12),

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. januarja 2018 o akcijskem načrtu za digitalno izobraževanje (COM(2018)0022),

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. maja 2017 z naslovom Razvoj šol in odlično poučevanje za dober začetek v življenju (COM(2017)0248),

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. maja 2012 z naslovom „Evropska strategija za boljši internet za otroke“ (COM(2012)0196),

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. junija 2016 z naslovom Novi program znanj in spretnosti za Evropo (COM(2016)0381),

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. decembra 2016 z naslovom Izboljšanje in posodabljanje izobraževanja (COM(2016)0941),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 30. novembra 2017 o posodobitvi šolskega izobraževanja na vseh stopnjah (13),

ob upoštevanju poročila Evropskega centra za razvoj poklicnega usposabljanja z dne 9. marca 2018 z naslovom Skill needs anticipation: systems and approaches. Analysis of stakeholder survey on skill needs assessment and anticipation (Predvidevanje potreb po znanjih in spretnostih: sistemi in pristopi. Analiza raziskave med zainteresiranimi stranmi o ocenjevanju in predvidevanju potreb po znanjih in spretnostih),

ob upoštevanju poročila Komisije o politiki iz leta 2017 z naslovom DigComp 2.1: Okvir digitalnih kompetenc za državljane z osmimi ravnmi doseganja kompetenc in primeri rabe,

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje in mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A8-0400/2018),

A.

ker sta zaradi vse intenzivnejšega razvoja tehnologije digitalna družba in gospodarstvo zdaj realnost, kar pomeni, da so digitalna znanja in spretnosti ključnega pomena za uspešno poklicno samouresničevanje in osebni razvoj vseh državljanov;

B.

ker sodijo digitalne kompetence med ključne kompetence za vseživljenjsko učenje, kot je opredeljeno v referenčnem okviru iz priloge k priporočilu Sveta z dne 22. maja 2018;

C.

ker je inovacijska zmogljivost tehnologije med drugim odvisna od kritičnega razmišljanja, ravni digitalnih in ustvarjalnih znanj in spretnosti ljudi ter kakovosti in dosega internetne povezljivosti;

D.

ker je osnovno poznavanje digitalnih tehnologij ključno za opravljanje poglavitnih administrativnih in vsakodnevnih opravil;

E.

ker se ocenjuje, da bo v naslednjih 25 letih izginila približno polovica sedanjih delovnih mest po vsem svetu in 30 % v Evropski uniji (14), hkrati pa bodo nastajali novi poklici, za katere bodo potrebna napredna digitalna znanja in spretnosti;

F.

ker lahko digitalne kompetence, ki presegajo zahteve trga dela, izboljšujejo sedanje in prihodnje možnosti za udeležbo v življenju družbe, lajšajo izmenjavo informacij in kulturno izmenjavo ter ljudem omogočajo več vpliva na politično odločanje;

G.

ker je bistveno, da se internetu znova povrne status skupnega dobrega in se spodbudi aktivno e-državljanstvo;

H.

ker tehnološka preobrazba, ki poteka v vseh gospodarskih panogah, pomeni, da se digitalna orodja pogosto uporabljajo tudi v tradicionalno netehničnih poklicih, pri čemer se ocenjuje, da bodo v bližnji prihodnosti na devetih od desetih delovnih mest potrebna digitalna znanja in spretnosti;

I.

ker trenutno 44 % prebivalcev EU, starih od 16 do 74 let, nima osnovnih digitalnih znanj in spretnosti, pri čemer jih 19 % sploh nima nobenih digitalnih znanj in spretnosti, razlike med državami članicami pa so velike, zato obstaja tveganje nastanka novega socialnega prepada;

J.

ker je zaradi pomena digitalnih znanj in spretnosti, sedanje vrzeli v znanjih in spretnostih, ki je zlasti izrazita med moškim in ženskami, med generacijami in različnimi socialnimi skupinami, ter razlik v digitalnih znanjih in spretnostih med državami članicami potreben skupni odziv politike;

K.

ker je bistveno, da izobraževalne ustanove učence in dijake pripravijo na soočenje z družbenimi in ekonomskimi izzivi, ki jih povzročajo hitre tehnološke in družbene spremembe, ter jih opremijo z ustreznimi znanji in spretnostmi, da se bodo znali prilagoditi izzivom digitalnega sveta;

L.

ker sta dostop do interneta ter tehnološke in digitalne opreme ter njihova uporaba spremenila družbeno vedenje in odnose, zlasti med mlajšimi deli družbe;

M.

ker je treba cilj, da naj bi se do leta 2025 vsem šolam v EU zagotovil dostop do internetne povezave s hitrostjo prenašanja/nalaganja podatkov 1 gigabit na sekundo, še doseči;

N.

ker lahko pretirana uporaba tehnološke in digitalne opreme, kot so računalniki in tablice, povzroči težave, povezane z zdravjem in dobrim počutjem, vključno s pomanjkanjem spanja, sedečim življenjskim slogom in odvisnostjo;

O.

ker je treba v strategijah za digitalno učenje upoštevati tudi raziskave o morebitnih negativnih posledicah uporabe digitalne tehnologije v zgodnjem otroštvu za razvoj možganov pri majhnih otrocih;

P.

ker bi morale biti digitalne tehnologije sestavni del na učenca osredotočenega in starosti prilagojenega pristopa v izobraževanju in ker lahko ponudijo nove in inovativne pristope k poučevanju in učenju; ker je bistveno ohranjati osebni stik med učenci in učitelji ter pri izobraževanju dajati prednost dobremu počutju in zdravemu razvoju otrok in odraslih;

Q.

ker bi bilo treba tehnologije bolje uporabljati za podpiranje nove pedagogike, osredotočene na učence kot dejavne udeležence, in sicer z orodji za raziskovalno učenje in sodelovalne delovne prostore;

R.

ker mora biti osnovno izobraževanje o kibernetski higieni in varnosti ter medijski pismenosti usmerjeno glede na starost in razvitost otrok, da bodo lahko postali kritični učenci, aktivni državljani, internetni uporabniki in oblikovalci demokratične digitalne družbe, sprejemali informirane odločitve ter se zavedali tveganj, povezanih z internetom, in jih obvladovali, na primer spletne dezinformacije, nadlegovanje in kršitve varstva osebnih podatkov; ker bi morali biti učni programi na področju kibernetske varnosti uvedeni v učne načrte za akademsko in poklicno usposabljanje;

S.

ker je lahko kakovostno inovativno digitalno učenje privlačno in interaktivno in ker lahko dopolnjuje poučevanje v obliki predavanj ter zagotavlja platforme za sodelovanje in ustvarjanje znanja;

T.

ker smo priča naraščajoči komercialni uporabi izobraževanja, ko velika digitalna podjetja poskušajo vplivati na prakso poučevanja z uvajanjem opreme, programske opreme in izobraževalnih virov ali usposabljanjem učiteljev;

U.

ker države članice za boljše izkoriščanje možnosti tehnologije potrebujejo učinkovite strategije za razvoj zmožnosti učiteljev, oblikovalci politike pa morajo biti bolj zavzeti pri iskanju podpore za ta načrt;

V.

ker javne knjižnice sodelujejo v skupnih prizadevanjih za razvoj digitalnih znanj in spretnosti državljanov z zagotavljanjem odprtih storitev za digitalno podporo v socialnem in prijaznem okolju;

W.

ker odrasli, ki so brezposelni ali na svojem delovnem mestu ne potrebujejo digitalnih znanj in spretnosti, običajno hitro zaostanejo za svojimi digitalno bolj usposobljenimi vrstniki, kar omejuje njihove zaposlitvene možnosti ter še stopnjuje socialne in ekonomske razlike;

X.

ker bodo zaradi postopne digitalizacije dela izginili številni poklici, brezposelnost pa se bo povečala; ker bodo novi poklici, ki se bodo pojavili z digitalizacijo, morda nadomestili del izgubljenih delovnih mest;

Y.

ker lahko digitalne tehnologije olajšajo dostop do znanja in učni proces in ker so lahko z njihovo uporabo vse izobraževalne strukture na različnih ravneh zlahka dostopne in vključujoče;

Z.

ker bo digitalni prehod brez ustreznih ciljno usmerjenih politik verjetno najbolj prizadel starejše in invalide;

AA.

ker je delež žensk v znanosti le 20 %, njihov delež med diplomiranimi inženirji je le 27 % (15) in med diplomanti računalništva le 20 % (16); ker v digitalnem sektorju dela 3,1-krat več moških kot žensk; ker ima le 19 % delavcev na področju IKT žensko vodjo, medtem ko je v drugih sektorjih ta delež 45 %;

AB.

ker so možnosti za vseživljenjsko učenje običajno precej bolj na voljo že visoko usposobljenim delavcem (17);

AC.

ker je stalno spremljanje in ocenjevanje digitalne usposobljenosti v organizacijah in med posamezniki osnovni pogoj za učinkovito izvajanje politik;

AD.

ker je obvladanje osnovnih prečnih znanj in spretnosti, kot so matematična pismenost, kritično razmišljanje ter spretnosti družbene komunikacije, temeljni pogoj za pridobitev digitalnih znanj in spretnosti ter kompetenc;

1.

poudarja, da je za pridobivanje digitalnih znanj in spretnosti potreben skladen pristop vseživljenjskega učenja, ki temelji na formalnih, neformalnih in priložnostnih izobraževalnih okvirih, pri čemer morajo odziv politike in ciljno usmerjeni ukrepi ustrezati potrebam različnih starostnih skupin in učencev;

2.

poudarja, da je mogoče z načrtno in smiselno vključitvijo digitalne tehnologije v učne procese podpreti prehod na pedagoške pristope, ki bodo bolj usmerjeni k učencem; meni, da je treba učence usmeriti k inovativnim načinom pridobivanja znanja od spodaj navzgor, da bo prišlo do pravega preoblikovanja izobraževanja;

3.

poudarja, da je treba preoblikovati izobraževalne sisteme in sisteme usposabljanja na vseh ravneh, da bi v celoti izkoristili priložnosti, ki jih ponujajo informacijske in komunikacijske tehnologije in mediji, ter razvili spretnosti in kompetence, potrebne za izpolnitev zahtev družbe in trga dela v prihodnosti; ponovno poudarja, da je treba pri takšnem preoblikovanju še naprej zagotavljati pravico do osebne izpolnitve, doseči pravo ravnovesje med ustreznimi digitalnimi in življenjskimi znanji in spretnostmi ter podpirati posameznikovo odpornost, kritično razmišljanje in inovacijski potencial;

4.

meni, da izobraževalne ustanove ne bi smele zanemariti vsestranskega izobraževanja svojih učencev za oblikovanje in razvoj kritičnega in celovitega pristopa, ki jim omogoča, da se uveljavljajo kot aktivni državljani; meni, da kritičnega razmišljanja ni mogoče okrepiti le s poučevanjem digitalnih znanj in spretnosti, temveč je zanj potrebno vsestransko izobraževanje;

5.

poudarja, da je sicer bistveno izboljšati osnovne in naprednejše digitalne spretnosti učencev, a bi bilo treba še naprej negovati tradicionalna in humanistična znanja;

6.

opozarja, da Komisija v svojem akcijskem načrtu za digitalno izobraževanje iz januarja 2018 priznava, da nujna prilagoditev izobraževalnih ustanov novim tehnologijam in inovativnim pedagoškim pristopom ne bi smela biti sama sebi namen, temveč orodje za izboljšanje kakovosti in povečanje vključevalnosti izobraževanja;

7.

priznava potrebo po več digitalnih znanjih, a obenem poudarja, da vpliva digitalnih tehnologij na izobraževanje trenutno ni lahko oceniti, zato je nujno treba upoštevati nevrološke raziskave o učinkih digitalne tehnologije na razvoj možganov; zato poziva k vlaganju v nepristranske in interdisciplinarne raziskave o različnih učinkih digitalnih tehnologij na področju izobraževanja, pri čemer naj se povežejo izobraževalne vede, pedagogika, psihologija, sociologija, nevroznanost in računalništvo, da bi dosegli čim bolj poglobljeno razumevanje tega, kako se otroci in odrasli odzivajo na digitalno okolje, ter kar najbolj povečali koristi uporabe digitalne tehnologije v izobraževanju in zmanjšali tveganja, ki jih prinaša; poudarja, da je treba spodbujati odgovorno uporabo digitalnih orodij ter tako zaščititi fiziološki, nevrološki in vedenjski razvoj učencev, zlasti v otroštvu, in da je treba doseči pravo ravnovesje pri vsakodnevni uporabi tehnološke in digitalne opreme tako v izobraževalnih ustanovah kot v zasebnem življenju;

8.

obžaluje, da postaja uporaba spletnih in mobilnih aplikacij ter novih tehnologij, kot je internet stvari, vse bolj razširjena, a se državljani, zlasti mladoletniki, pogosto ne zavedajo tveganj, povezanih z uporabo interneta in orodij IKT, kot so kršitve varstva osebnih podatkov, množično spremljanje končnih uporabnikov in kibernetska kazniva dejanja; zato poziva države članice, naj v učnih načrtih namenijo ustrezno vlogo varstvu podatkov in osnovam kibernetske higiene;

9.

poziva države članice, Komisijo in izobraževalne ustanove, naj z razvojem in izvajanjem preventivnih programov in kampanj ozaveščanja izboljšajo varnost otrok na spletu in obravnavajo vprašanja kibernetskega ustrahovanja, izpostavljenosti škodljivim in pretresljivim vsebinam ter drugim grožnjam kibernetski varnosti; spodbuja države članice, naj dodatno spodbujajo kampanjo „#SafeInternet4EU“;

10.

poudarja, da je treba digitalna orodja za boljše učne izkušnje in dosežke prilagoditi potrebam učencev in dijakov, da bodo postali aktivni državljani, ne samo pasivni potrošniki tehnologije;

11.

obžaluje, da je kljub možnostim za izboljšanje in razvoj različnih in prilagojenih metod učenja, ki jih prinaša digitalizacija, dosedanji vpliv digitalnih tehnologij na samo izobraževanje omejen; izraža zlasti zaskrbljenost, ker naložbe v IKT v šolah in centrih za usposabljanje še niso privedle do želene preobrazbe izobraževalnih praks; opozarja, da morajo šole in druga učna okolja podpirati učence ter se odzvati na njihove posebne potrebe z razvojem ustreznih in učinkovitih ukrepov za spodbujanje digitalnih znanj in spretnosti, zlasti pri invalidnih učencih, manjšinskih skupinah, priseljenskih skupnostih, osipnikih, dolgotrajno brezposelnih in starejših; meni, da je takšno podporo mogoče spodbuditi z uporabo novih tehnologij;

12.

ugotavlja, da je razkorak med udeležbo moških in žensk v digitalnem sektorju na področju izobraževanja, poklicne poti in podjetništva vse večji; poudarja, da je pri spodbujanju poklicnih poti na področju informacijske in komunikacijske tehnologije nadvse pomembno zagotoviti pristop uravnotežene zastopanosti spolov ter da bi bilo treba podpreti več deklet in žensk pri odločanju za poklicno pot na digitalnem področju; poudarja pomen digitalnega opismenjevanja ter sodelovanja žensk in deklet v izobraževanju in usposabljanju na področju IKT; spodbuja države članice, naj uvedejo starosti primerno izobraževanje o IKT v zgodnjih fazah šolanja, s posebnim poudarkom na ukrepih, s katerimi bi premostili digitalni razkorak med spoloma ter dekletom zagotovili alternativne poti za dostop do predmetov s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva, umetnosti in matematike, saj stereotipi o spolih, ki obdajajo te teme, in pomanjkanje vzornic dekletom predstavljajo oviro; meni, da bi lahko izpopolnjena strategija Ženske na digitalnem področju skupaj s prihodnjim akcijskim načrtom Komisije za zmanjšanje razlik med spoloma na področju tehnologije pripomogla k okrepitvi prizadevanj na tem področju;

13.

poudarja, da učenci in dijaki v šolah v nekaterih državah članicah zaradi nezadostne digitalne opreme in povezljivosti ne morejo pridobivati digitalnih znanj in spretnosti in nimajo na voljo digitalnih učnih orodij; poziva države članice, naj zagotovijo obsežne javne naložbe, da bi vsem šolam zagotovile visoko zmogljive širokopasovne povezave in v ta namen uporabile obstoječe programe EU, zlasti instrument za povezovanje Evrope, ki lahko podpira fizično infrastrukturo visoko zmogljivih širokopasovnih omrežij in sistem bonov WiFi4EU; poudarja, da bi bilo treba prizadevanja za povezljivost in financiranje osredotočiti zlasti na podeželska in prikrajšana območja ter najbolj oddaljene in gorske regije;

14.

poudarja, da izobraževalne ustanove in ustanove za usposabljanje pri razvoju učnih programov na področju IKT in medijev v skladu s svojim specifičnim pedagoškim pristopom ter pri težavnem prehodu na bolj digitalizirano učno okolje potrebujejo pomoč Unije in držav članic ter tesno sodelovanje med vsemi deležniki, industrijo, lokalnimi in regionalnimi organi, skupnostmi in civilno družbo; v zvezi s tem poudarja, da se morajo digitalne spremembe v izobraževanju nanašati na celotno šolo in uvajati z interdisciplinarnim pristopom;

15.

poudarja, da bi morali biti učitelji in izvajalci usposabljanja v središču digitalne preobrazbe ter da zato potrebujejo ustrezno začetno pripravo in stalno usposabljanje, to pa mora vključevati module o učnih metodah, prilagojenih starosti in razvojni stopnji; vztraja, da to usposabljanje, za katerega je potreben čas, ne bi smelo biti dodatna zadolžitev poleg njihovih vsakodnevnih dejavnosti; poudarja, da poučevanje digitalnih znanj in spretnosti – celo bolj kot poučevanje drugih osnovnih znanj in spretnosti, kot sta računska in bralna pismenost – od učiteljev zahteva stalno izpopolnjevanje njihovega znanja in spretnosti; zato meni, da učitelji potrebujejo primerno, prožno in kakovostno stalno poklicno izpopolnjevanje, ki ustreza njihovim potrebam; v tem smislu pozitivno ocenjuje uporabo evropskih spletnih platform za povečanje možnosti za poklicni razvoj in spodbujanje izmenjave primerov dobre prakse;

16.

ugotavlja, da imajo izvajalci izobraževanja zaradi povečane uporabe digitalnih aplikacij pri šolskem delu zdaj večjo odgovornost; meni, da morajo biti tudi oni vključeni v učni proces in uporabo tehnologije, saj bodo svoje učence težje vključevali v učni proces, če ne bodo imeli potrebnih digitalnih znanj in spretnosti, kar bi lahko povečalo socialno izključenost;

17.

podpira in spodbuja izvajanje ukrepov za digitalizacijo upravnih postopkov v šolah, da bi dodatno zmanjšali upravno breme na vseh ravneh;

18.

spodbuja države članice, naj podprejo in financirajo regionalne in lokalne pobude, ki podpirajo kakovostne metode poučevanja, namenjene izboljšanju inovativnosti;

19.

poudarja pomen avtonomije šol za doseganje inovacij v izobraževanju;

20.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo ustrezne smernice za zakonito uporabo odstopanj od prava avtorskih pravic na področju izobraževanja ter enostaven dostop do licenc za javne in nepridobitne ustanove formalnega in neformalnega izobraževanja; meni, da učitelji in učenci pri uporabi digitalno dostopnih virov ter pri posredovanju in učenju znanj in spretnosti potrebujejo varnost; v zvezi s tem priporoča, naj Komisija v ta namen zagotovi smernice za izobraževalne ustanove, pedagoge in učence;

21.

opozarja, da lahko pomanjkanje digitalnih orodij zniža kakovost izobraževalnih izkušenj mobilnih dijakov in študentov v Evropi; spodbuja Komisijo, naj nadaljuje s pilotnimi projekti, kot sta evropska študentska izkaznica in Erasmus brez papirja, da bi se začeli izvajati v naslednjem večletnem programskem obdobju; poziva države članice, naj odgovorno in učinkovito izkoristijo finančno podporo Unije ter naj v širši javnosti in pri izobraževalnih ustanovah promovirajo možnosti financiranja, da bi vsem zagotovile dostop do digitalnih učnih vsebin, orodij in rešitev;

22.

poudarja, da bi morale vlade v skladu s pristopom vseživljenjskega učenja v sodelovanju z deležniki, kot so podjetja in organizacije civilne družbe, tako v formalnih kot neformalnih okvirih zagotoviti trajnostno digitalno preobrazbo, pri kateri nihče ne bo zapostavljen;

23.

poudarja, da morata biti vključenost in inovativnost glavni načeli za izobraževanje in usposabljanje v digitalni dobi; meni, da digitalne tehnologije ne bi smele okrepiti obstoječih neenakosti, temveč bi jih bilo treba uporabiti za premostitev digitalnega razkoraka med učenci in dijaki iz različnih socialno-ekonomskih okolij in regij EU; poudarja, da mora pristop, ki poudarja vključevanje, izkoristiti celotni potencial virov, ki jih zagotavljajo nove digitalne tehnologije, vključno s posameznikom prilagojenim izobraževanjem in partnerstvi med izobraževalnimi ustanovami, saj lahko tak pristop ljudem iz prikrajšanih skupin in ljudem z manj priložnostmi omogoči dostop do kakovostnega izobraževanja in usposabljanja ter podpira vključevanje migrantov in beguncev;

24.

poudarja, da spodbujanje digitalnega dostopa v izobraževanju ne pomeni nujno enakega dostopa do priložnosti za učenje in da je pridobivanje osnovnih digitalnih znanj in spretnosti kljub vse večji dostopnosti tehnologij še vedno ovirano, digitalni razkorak pa ostaja velik; poudarja, da se po podatkih Eurostata digitalni razkorak ne zmanjšuje in da 44 % ljudi v Evropski uniji nima osnovnih digitalnih znanj in spretnosti (18);

25.

poudarja, da so kompleksna digitalna znanja in spretnosti, ki so potrebna za učinkovito uporabo IKT, odvisna od pridobljenih osnovnih znanj in spretnosti ter da nimajo vsi enakih pogojev, pri čemer ostajajo velike vrzeli na osnovni ravni, ki še posebej vplivajo na prikrajšane skupine in veliko število odraslih, tako da je za bolj izobražene ljudi trikrat bolj verjetno, da bodo uporabljali internet za pridobivanje novih spretnosti in ustvarjanje novih priložnosti, kot za tiste z nižjimi ravnmi izobrazbe (19), obstaja pa tudi tveganje, da bo tehnologija postala orodje za usposabljanje privilegiranih namesto priložnost za vse;

26.

poudarja, da je treba spremeniti institucionalne in pedagoške prakse šol, pa tudi v drugih učnih okoljih, tudi pri neformalnem učenju, da bi postale bolj pravične, in sicer z zagotavljanjem zelo raznovrstnih in temeljitih podpornih struktur za vse, zlasti za tiste, ki pripadajo skupinam, ki jim grozi izključenost, kot so brezposelni, migranti, nizko kvalificirani, invalidi in starejši;

27.

priporoča, naj države članice razvijejo programe za digitalno opismenjevanje v manjšinskih in regionalnih jezikih Evrope ter v učne načrte svojih šol, univerz in poklicnih šol uvedejo usposabljanje in orodja s področja jezikovnih tehnologij; ponovno poudarja, da pismenost ostaja pomemben dejavnik in nujen pogoj za napredek na področju digitalne vključenosti skupnosti;

28.

poudarja, da bi morale države članice zagotoviti podporo, ki jo potrebujejo izobraževalne ustanove za izboljšanje digitalizacije jezikov v EU; priporoča, naj šole po vsej EU uporabljajo digitalne tehnologije za več čezmejnih izmenjav na področju izobraževanja, in sicer z video konferencami in virtualnimi učilnicami; poudarja, da bi lahko imele šole po vsej EU koristi od čezmejnega dostopa do digitalnih vsebin;

29.

poudarja ključno vlogo, ki jo imajo knjižnice pri zagotavljanju digitalnih storitev državljanom in razpoložljivosti spletnega učenja in spletnih storitev v varnem okolju, ki je odprto za vse; priporoča, naj se ta prizadevanja ustrezno financirajo v okviru evropskih, nacionalnih, regionalnih in lokalnih sistemov, ki se medsebojno dopolnjujejo, ter naj se knjižnicam da širše priznanje za njihovo bistveno vlogo pri razvoju medijske pismenosti;

30.

poziva k prehodu na več priložnosti za neformalno učenje in usposabljanje na delovnem mestu ter vztraja, da so potrebni visokokakovostni, vključujoči in dobro podprti sistemi izobraževanja in usposabljanja; meni, da so ključnega pomena možnosti za prekvalifikacijo in izpopolnjevanje, pri čemer je treba pomembne komponente digitalnih znanj in spretnosti vključiti v programe usposabljanja na delovnem mestu ter zagotoviti posebne načine usposabljanja zaposlenih v malih in srednjih podjetjih (MSP); poudarja pomen krepitve povezav med izobraževanjem in zaposlovanjem ter vloge vseživljenjskega poklicnega usmerjanja in svetovanja pri podpiranju dostopa do primernega, prožnega in visokokakovostnega usposabljanja in poklicne poti;

31.

poudarja, da lahko pripravništva v digitalnem sektorju študentom in mladim odraslim pomagajo pridobiti praktično digitalno znanje in spretnosti na delovnem mestu; v zvezi s tem pozdravlja novi pilotni projekt za uvedbo pripravništev na področju digitalnih priložnosti v okviru programov Erasmus+ in Obzorje 2020; poziva k ponovnemu spodbujanju te usmeritve v okviru programov novega večletnega finančnega okvira;

32.

priporoča, naj države članice v tesnem sodelovanju z lokalnimi skupnostmi ter ponudniki izobraževanja in usposabljanja odraslim z omejenimi digitalnimi znanji in spretnostmi omogočijo dostop do izpopolnjevanja, da bodo lahko pridobili minimalno raven digitalnih kompetenc;

33.

poziva države članice, naj v sodelovanju s podjetji, lokalnimi in regionalnimi skupnostmi, centri za izobraževanje in usposabljanje ter predstavniki civilne družbe opredelijo obstoječe vrzeli v znanju in spretnostih, razvijajo digitalno in internetno pismenost, zlasti med mladoletnimi, izboljšajo medijsko pismenost ter vzpostavijo visoko raven digitalne povezljivosti in vključenosti;

34.

pozdravlja sodelovanje podjetij pri ustanavljanju in financiranju šol;

35.

pozdravlja vzpostavitev strateških partnerstev med akademskimi in raziskovalnimi ustanovami ter javnimi in zasebnimi partnerji v okviru ključnega ukrepa 2 programa Erasmus+ za ustanovitev centrov odličnosti na področju IKT ter za spodbujanje razvoja tehnoloških zagonskih podjetij;

36.

opozarja, da sta za doseganje napredka ključna ocenjevanje in spremljanje digitalnih znanj in spretnosti; pozdravlja razvoj orodij na ravni EU za organizacije (npr. okvir digitalnih kompetenc in referenčni okvir za ključne kompetence za vseživljenjsko učenje) in posameznike (npr. SELFIE); vendar vztraja, da morajo biti učinkovite metode ocenjevanja digitalnih znanj in spretnosti dinamične in prožne ter da jih je treba stalno posodabljati in prilagajati potrebam učencev, poleg tega pa je treba z njimi v Uniji doseči tudi precej večjo uporabo teh znanj in spretnosti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

37.

države članice poziva, naj v sodelovanju s Komisijo zagotovijo, da bo orodje SELFIE na voljo v regionalnih in manjšinskih jezikih držav članic;

38.

pozdravlja večji poudarek, ki je v politiki Unije namenjen digitalnim znanjem in spretnostim ter izobraževanju, kot je razvidno zlasti iz akcijskega načrta za digitalno izobraževanje, ki temelji na več uspešnih malih političnih pobudah, kot so evropski teden programiranja, koalicija za digitalne spretnosti in delovna mesta ter poziv k ukrepanju na področju digitalnih spretnosti in izobraževanja iz Sofije; meni, da bi moralo biti poučevanje programiranja del širšega pristopa k izobraževanju na področju informatike ter kritičnega in računalniškega razmišljanja;

39.

vseeno ugotavlja, da pobude Unije pogosto izhajajo iz različnih generalnih direktoratov Komisije, kar onemogoča usklajen pristop k politiki glede digitalnih znanj in spretnosti;

40.

podpira večje financiranje, ki je v naslednji generaciji programov večletnega finančnega okvira na voljo za digitalna znanja in spretnosti; vztraja, da mora Komisija spodbujati sinergije in zagotavljati usklajenost med temi programi, vključno s programi Erasmus+, Obzorje Evropa, InvestEU in programom za digitalno Evropo, da se čim bolj poveča učinkovitost financiranja za razvoj visoko kakovostnih digitalnih znanj in spretnosti ter zagotovijo trajni rezultati za učence vseh starosti in iz vseh okolij; zlasti poudarja, da je treba v teh programih ter v strukturnih in investicijskih skladih zagotoviti finančna sredstva za digitalizacijo knjižnic, arhivov in muzejev, da bi se jih več uporabljalo in boljše izkoristilo na področju izobraževanja in kulture;

41.

poudarja, da mora Unija razviti zmogljivosti na področjih, kot so umetna inteligenca, velepodatki, programska oprema, kvantno računalništvo in oblikovanje spletnih strani; v zvezi s tem pozdravlja komponento digitalne spretnosti v okviru programa za digitalno Evropo;

42.

spodbuja večje sinergije med državami članicami in širšim svetom na področju spletnega izobraževanja in aktivnega e-državljanstva prek različnih mehanizmov in programov EU za zunanje ukrepe, vključno s programom Erasmus Mundus;

43.

poudarja, da lahko odprti podatki ter digitalna orodja in metode za sodelovanje omogočijo inovacije v izobraževanju in nadalje razvijajo odprto znanost ter tako prispevajo k blaginji in podjetniškemu duhu evropskega gospodarstva; poleg tega opozarja, da je zbiranje podatkov o digitalizaciji v izobraževalnih ustanovah in ustanovah za usposabljanje ter o uporabi digitalnih tehnologij pri učenju bistven dejavnik pri oblikovanju politik; zato priporoča, naj Komisija in države članice zbirajo podatke o stopnji povezljivosti izobraževalnih ustanov in ustanov za usposabljanje ter o ureditvah izdajanja digitalno certificiranih kvalifikacij in potrjevanja digitalno pridobljenih znanj in spretnosti, kar je cilj akcijskega načrta za digitalno izobraževanje;

44.

obžaluje, da na ravni EU zaenkrat ni bila oblikovana krovna strategija za digitalna znanja in spretnosti, čeprav je pomen digitalne preobrazbe za notranji trg EU očiten; meni, da razlike med državami članicami ponazarjajo potrebo po takšni strategiji;

45.

poudarja, da je treba pripraviti priporočila o minimalni ravni digitalnih kompetenc, ki bi jih morali dijaki in študentje pridobiti med šolanjem; zato poziva k uvedbi posebnega modula IKT v državah članicah, ki bi na primer temeljil na modulu PISA za informacijske in komunikacijske tehnologije, ter k vključitvi učiteljev v njegovo oblikovanje in izvajanje; poudarja, da bi moral biti ta modul IKT zasnovan tako, da bi izobraževalne ustanove v državah članicah zagotavljale enako raven digitalnih kompetenc, in sicer s tekočim ocenjevanjem namesto s pristopom, ki temelji na preizkusih znanja, ter da se hitro ugotovijo morebitne težave; spodbuja države članice k izmenjavi spoznanj in primerov dobre prakse, zlasti na področju inovacij v izobraževanju;

46.

meni, da bi bilo treba akcijski načrt za digitalno izobraževanje šteti za prvi korak k polno razviti strategiji EU o digitalnem izobraževanju ter znanjih in spretnostih na podlagi pristopa vseživljenjskega učenja, ki lahko zagotovi bolj usklajen politični okvir, obenem pa jo je mogoče prilagoditi spreminjajočim se razmeram; zato poziva Komisijo, naj kritično oceni 11 ukrepov iz načrta, tudi koliko so socialno vključevalni, da se pripravi na vmesni pregled leta 2020; opozarja, da bi moral temeljit pregled vključevati pripravljenost, da se glavna pozornost namenja le najučinkovitejšim ukrepom, da se opustijo tisti, ki niso uspešni, in da se po potrebi razvijejo novi ukrepi; poudarja, da sta izboljšanje digitalnih znanj in spretnosti prek sodelovanja z neformalnimi izvajalci izobraževanja in pri težje dosegljivi odrasli populaciji trenutno očitni vrzeli v načrtu;

47.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1)  UL L 112, 2.5.2018, str. 42.

(2)  Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0247.

(3)  UL C 337, 20.9.2018, str. 135.

(4)  UL C 11, 12.1.2018, str. 44.

(5)  UL C 316, 22.9.2017, str. 182.

(6)  UL C 316, 22.9.2017, str. 76.

(7)  UL C 443, 22.12.2017, str. 31.

(8)  UL C 189, 4.6.2018, str. 1.

(9)  UL C 189, 15.6.2017, str. 15.

(10)  UL C 484, 24.12.2016, str. 1.

(11)  UL C 398, 22.12.2012, str. 1.

(12)  UL C 372, 20.12.2011, str. 1.

(13)  UL C 164, 8.5.2018, str. 24.

(14)  http://eskills-scale.eu/fileadmin/eskills_scale/all_final_deliverables/scale_digitalisation_report.pdf

(15)  Evropska komisija, Pregled izobraževanja in usposabljanja za leto 2017.

(16)  Evropska komisija, Women in the Digital Age, Luxembourg, 2018.

(17)  Evropska komisija, skupno poročilo o zaposlovanju za leto 2018.

(18)  Eurostat, 2016.

(19)  Delovni dokument služb Komisije z dne 9. oktobra 2008 o uporabi IKT v podporo inovacijam in vseživljenjskemu učenju za vse – poročilo o napredku (The use of ICT to support innovation and lifelong learning for all – A report on progress) (SEC(2008)2629).


Top