Objava zahtevka za registracijo imena v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil

(2019/C 325/07)

V skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (1) je ta objava podlaga za uveljavljanje pravice do ugovora zoper zahtevek, ki se lahko vloži v treh mesecih od datuma te objave.

ENOTNI DOKUMENT

„HUILE D’OLIVE DE PROVENCE“

EU št.: PDO-FR-02421 – 28.5.2018

ZOP ( X ) ZGO ( )

1.   Ime

„Huile d’olive de Provence“

2.   Država članica ali tretja država

Francija

3.   Opis kmetijskega proizvoda ali živila

3.1   Vrsta proizvoda

Skupina 1.5 Olja in masti (maslo, margarina, olje itn.)

3.2   Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz točke 1

„Huile d’olive de Provence“ je deviško ali ekstra deviško oljčno olje, pridobljeno izključno z mehanskimi postopki, ki ima naslednje fizikalne in kemijske lastnosti:

—	peroksidno število (PV): ≤ 15 mEqO2/kg ob prvem trženju;

—	sestava maščobnih kislin, izražena v %: Maščobne kisline Najmanj Največ C16:1ω7 (palmitoleinska kislina) 0,40 1,50 C17:1ω8 (margaroleinska kislina) 0,09 0,45 C18:1ω7 (vakcenska kislina) 1,25 3,30 C18:2ω6 (linolna kislina) 5,50 14,00

Oljčno olje z označbo „Huile d’olive de Provence“, pridobljeno s hitrim mletjem oljk po obiranju (čas od obiranja do mletja je manj kot štiri dni), ima naslednje dodatne kemijske in organoleptične lastnosti:

—	vsebnost kislin: ≤ 0,5 % oleinske kisline,

—	mediana grenkosti: med 1,5 in 3,5,

—	mediana pikantnosti: med 1,5 in 3,5,

—	vonj in okus: po sveži travi in/ali surovi artičoki.

Oljčno olje z označbo „Huile d’olive de Provence“, ki ji sledi navedba „olives maturées“ (zorjene oljke), pridobljeno z mletjem predhodno zorjenih oljk (čas od obiranja do mletja je od štiri do deset dni), ima naslednje dodatne kemijske in organoleptične lastnosti:

—	vsebnost kislin: med 0,4 in 1,5 % oleinske kisline;

—	mediana grenkosti: ≤ 1;

—	mediana pikantnosti: ≤ 1;

—	vonj in okus: po črnih oljkah, kandiranem sadju, podrasti in/ali opečencu.

Vrednosti grenkosti in pikantnosti sta merjeni z metodo COI (Mednarodni svet za oljke).

3.3   Krma (samo za proizvode živalskega izvora) in surovine (samo za predelane proizvode)

Oljčno olje z označbo „Huile d’olive de Haute-Provence“ je pridobljeno iz oljk ali oljčnega olja naslednjih sort:

—	aglandau, bouteillan, cayon in salonenque, ki jih mora biti v oljčnih nasadih, opredeljenih za označbo porekla, najmanj 80 %, pri čemer mora biti od tega najmanj 30 % sorte aglandau;

—	picholine, grossanne, tanche, brun, cayets, ribiers, cayanne, verdale des bouches-du-rhône in stare lokalne sorte (drevesa, zasajena pred zmrzaljo iz leta 1956, teh je na geografskem območju veliko), ki jih mora biti v oljčnih nasadih, opredeljenih za označbo porekla, največ 20 %.

3.4   Posebne faze proizvodnje, ki jih je treba izvajati na opredeljenem geografskem območju

Vsi postopki od pridelave oljk do pridobivanja oljčnega olja potekajo na geografskem območju.

3.5   Posebna pravila za rezanje, ribanje, pakiranje itn. proizvoda, za katerega se uporablja registrirano ime

—

3.6   Posebna pravila za označevanje proizvoda, za katerega se uporablja registrirano ime

Poleg obveznih navedb, določenih s predpisi o označevanju in predstavitvi živil, se pri označevanju olja z označbo porekla „Huile d’olive de Provence“ vključijo tudi naslednje navedbe:

—	ime označbe porekla „Huile d’olive de Provence“, ki mu po potrebi takoj sledi navedba „olives maturées“ (zorjene oljke), izpisana s črkami, katerih velikost ni manjša od polovice velikosti črk pri imenu označbe porekla,

—	navedba „zaščitena označba porekla“ ali „ZOP“.

Te navedbe so v istem vidnem polju na isti etiketi. Napisane so z dobro vidnimi, čitljivimi, neizbrisnimi in dovolj velikimi črkami, ki se dobro vidijo na ozadju, na katerem so natisnjene, da se jasno ločijo od vseh drugih napisov in risb.

4.   Jedrnata opredelitev geografskega območja

Geografsko območje proizvodnje oljčnega olja z označbo „Huile d’olive de Provence“ zajema sedem departmajev in v njih 464 občin, od katerih sta dve zajeti delno. Vključuje ozemlje:

—

vseh občin departmaja Alpes de Haute-Provence, razen naslednjih občin: Annot, Banon, Barras, Barrême, Bayons, Bellafaire, Bevons, Bras-d’Asse, Braux, La Bréole, Le Brusquet, Le Caire, Castellane, Val-de-Chalvagne, Châteaufort, Châteauneuf-Miravail, Chaudon-Norante, Clamensane, Claret, La Condamine-Châtelard Curbans, Curel, Draix, Entrages, Faucon-du-Caire, Faucon-de-Barcelonnette, Le Fugeret, La Garde, Hautes-Duyes L’Hospitalet, Lardiers, Le Lauzet-Ubaye, Marcoux, Melve, Mison, Montclar, Montsalier, Nibles, Noyers-sur-Jabron, Les Ormergues, Piégut, Pontis, Revest-du-Bion, La Robine-sur-Galabre, La Rochegiron, La Rochette, Saint-André-les-Alpes, Saint-Benoît, Saint-Etienne-les-Orgues, Saint-Jacques, Saint-Julien-du-Verdon, Saint-Vincent-les-Forts, Saint-Vincent-sur-Jabon, Saumane, Sausses, Seyne, Sigoyer, Thèze, Thoard, Turriers, Valbelle, Valernes, Vaumeilh in Venterol;

—	vseh naslednjih občin departmaja Alpes-Maritimes: Auvare, La Croix sur Roudoule, Puget-Rostan, Puget Théniers, Rigaud in Touet sur Var;

—

vseh občin departmaja Bouches-du-Rhône, razen naslednjih občin ali delov občin: Arles (delno), Cabannes, Carnoux-en-Provence, Fos-sur-Mer, Maillane, Marignane, Mollégès, Port-Saint-Louis-du-Rhône, Rognonas, Saint-Andiol, Saint-Pierre-de-Mézoarques, Saint-Victoret, Saintes-Maries-de-la-Mer in Verquières;

—	naslednjo občino departmaja Drôme: Rochegude;

—	vseh naslednjih občin departmaja Gard: Les Angles, Pujaut, Roquemaure, Sauveterre, Villeneuve-Les-Avignon, Tavel, Lirac, Saint-Laurent-des-Arbres in Saint-Geniès-de-Comolas;

—	vseh občin departmaja Var, razen naslednjih občin: Bargème, La Bastide, Le Bourguet, Brovès, Châteauvieux, Comps-sur-Artuby, La Martre, Plan-d’Aups-Sainte-Baume, La Roque-Esclapon, Trigance in Vérignon;

—

vseh občin departmaja Vaucluse, razen naslednjih občin ali delov občin: Althen-des-Paluds, Aurel, Auribeau, Brantes, Buisson, Buoux, Caderousse, Cairanne, Castellet, Crestet, Entraigues-sur-la-Sorgue, Entrechaux, Faucon, Grillon, Lagarde-d’Apt, Lamotte-du-Rhône, Lapalud, Malaucene (delno), Montfavet, Monieux, Le Pontet, Puymeras, Rasteau, Richerenches, Roaix, Saint-Christol, Saint-Marcellin-lès-Vaison, Saint-Romain-en-Viennois, Saint-Roman-de-Malegarde, Saint-Trinit, Sault, Savoillan, Seguret, Sivergues, Vaison-la-Romaine, Valreas, Villedieu in Visan.

5.   Povezava z geografskim območjem

Posebne kemijske in organoleptične lastnosti oljčnega olja z označbo „Huile d’olive de Provence“ so predvsem posledica sortne sestave olja, ki jo določajo naravni dejavniki geografskega območja ter lokalno znanje in izkušnje pri pridobivanju olja.

Geografsko območje zajema prostrane predele razgibanega površja provansalske regije, razen alpskega visokogorja in sredogorja, kjer okoljske razmere niso primerne za gojenje oljk. Na jugu to območje zamejuje Sredozemsko morje, na zahodu reka Rona, na severu planote Vaucluse, pogorje Lure, predalpski svet Dignes in provansalske ravnine, na vzhodu pa sega do doline Signe in masiva Estérel.

Na razgibanem površju z grebeni, obdanimi z mogočnimi apnenčastimi nizi, so včasih manj prostrane lege na prisojni strani, ki pa so ugodne za gojenje oljk.

Tla, na katerih rastejo provansalske oljke, so v veliki večini nevtralna ali karbonatna. Prav tako so zelo prodnata. Gre za peščeno-ilovnata ali ilovnato-peščena tla in rdečerjava prodnata tla s peščeno-glinasto teksturo, ki dobro odvajajo vodo.

Oljčno olje z označbo „Huile d’olive de Provence“ ima naslednje posebnosti:

—

Sestavljajo ga predvsem sorte aglandau (najmanj 20 %), bouteillan, cayon in salonenque. Po tej sestavi se razlikuje od oljčnih olj, ki jih proizvajajo v drugih sosednjih proizvodnih regijah, kjer teh sort bodisi ni (niška, nyonska, nîmška in languedoška kotlina) bodisi so drugače porazdeljene (kotline doline Baux de Provence, Aix-en-Provence in Haute-Provence).

—	Kot je navedeno v točki 3.2, ima posebno sestavo maščobnih kislin.

—

Na organoleptični ravni so zanj značilni: — bodisi grenkost in pikantnost, ki sta zaznavni, vendar zmerni, ter arome sveže trave in/ali surove artičoke, — bodisi skoraj popolna odsotnost grenkosti in pikantnosti z aromami črnih oljk, kandiranega sadja, podrasti in/ali opečenca, — kar zadeva vsebnost kislin, vsebuje manj kot 0,5 % oleinske kisline ali med 0,4 in 1,5 % oleinske kisline.

Na sortno sestavo tega olja vplivajo značilnosti geografskega okolja. Proizvodno območje zunaj obalnega pasu namreč leži na robu območja gojenja oljk. Na tem severnem območju na meji gojenja oljk (do 750–800 m nadmorske višine) prevladuje „provansalsko“ sredozemsko podnebje (poletno sušno obdobje med dvema deževnima obdobjema z velikim letnim številom ur osončenosti), za katerega so značilne tudi velike zmrzali, ki zaznamujejo zgodovino provansalskega oljkarstva, večinoma močan veter, mistral, ki ohladi in očisti zrak, kar ustvarja bolj zdrave in ugodnejše razmere za oljke, kar pa človeka tudi primora, da med sortami izbere najprimernejše. Provansalske nasade tako zaznamujejo štiri sorte, ki so najbolj uveljavljene: aglandau, katere največje razširjeno območje leži na geografskem območju, pa tudi salonenque, bouteillan in cayon. Te sorte so zaradi obdobij cvetenja (srednje do precej pozna) in srednje do velike naravne odpornosti na mraz še posebno dobro prilagojene na bolj ali manj sveže razmere na območju proizvodnje. Nasadi oljk ležijo na vznožjih in gričevjih, ki zagotavljajo dobre razmere, kar zadeva izpostavljenost, tla in naravno odvodnjavanje. Zaradi izrazitega vetra se oljke gojijo v tako imenovani nizkodebelni gojitveni obliki, da so manj izpostavljene vetru. Tla, ki so večinoma apnenčasta in prodnata, imajo idealno zračnost in niso nepredušna, hkrati pa omogočajo zadostno preskrbo z vodo v najbolj sušnih razmerah.

Zaradi severne lege geografskega območja, kjer obstaja velika nevarnost zmrzali, se oljke tudi obirajo že, ko imajo „prehodno“ barvo (ko prehajajo od čisto zelene v rumeno) in preden dokončno dozorijo.

Proizvodni običaji temeljijo na starodavni dejavnosti pridobivanja olja bodisi s hitrim mletjem oljk po obiranju bodisi z njihovim mletjem po predhodnem nekajdnevnem anaerobnem zorenju.

In sicer:

—	Posebna sestava maščobnih kislin v tem oljčnem olju, opredeljena v točki 3.2, je povezana s sortno sestavo olja: mešanje štirih sort, aglandau, bouteillan, cayon in salonenque, v večjih ali manjših razmerjih, ki so odvisna od predela in izbire pridelovalca, pri čemer je sorte aglandau najmanj 20 %.

—	Stopnji pikantnosti in grenkosti olja sta povezani z njegovo sortno sestavo, pa tudi s fazo obiranja (oljke se oberejo, ko imajo „prehodno“ barvo). Če pa se pridelovalec odloči za predhodno nekajdnevno zorenje teh oljk pred mletjem, olje izgubi tako rekoč vso grenkobo in pikantnost.

—	Od sortne sestave olja so odvisne tudi njegove glavne arome sveže trave in/ali surove artičoke. Če pa oljke pred mletjem nekaj dni zorijo, olje pridobi posebne arome črnih oljk, kandiranega sadja, podrasti in/ali opečenca, kot je navedeno v točki 3.2.

—	Oljčno olje z označbo „Huile d’olive de Provence“, ki ji sledi navedba „olives maturées“ (zorjene oljke), vsebuje najmanj kislin, kar je povezano z naraščanjem temperature predhodno zorjenih oljk.

—

Poleg tega se lahko z uporabo tradicionalnih tehnik ekstrakcije olja, pri katerih ekstrakcija v centrifugah ali stiskanje pri temperaturah, ki so v celotnem postopku nižje od 30 °C, potekata izključno z mehanskimi postopki, v olju ohranijo, kot je navedeno v točki 3.2, izvirne rastlinske arome uporabljenih oljk in se prepreči razgradnja maščobnih kislin, ki so posebnost oljčnega olja z označbo „Huile d’olive de Provence“.

Sklic na objavo specifikacije

(drugi pododstavek člena 6(1) te uredbe)

https://extranet.inao.gouv.fr/fichier/CDC-HOProvence.pdf

---

(1)  UL L 343, 14.12.2012, str. 1.