21.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 19/75

1.

Čeprav ima Evropa močne adute, bo treba za dosego ambicioznih ciljev strategije Evropa 2020 odpraviti še mnogo problemov na področju izobraževanja. V zadnjih letih je bilo priznavanje neformalnega in priložnostnega učenja predmet več primerjalnih analiz, ki so zajele vso EU in omogočile boljše razumevanje tega, do kakšne mere se priznava že opravljeno neformalno in priložnostno učenje.

2.

Evropske institucije od leta 2004 podpirajo prizadevanja držav na tem področju z različnimi pobudami, kot so skupna evropska načela za opredelitev in potrjevanje neformalnega in priložnostnega učenja (1), evropske smernice za potrjevanje neformalnega in priložnostnega učenja (Cedefop, 2009) (2) in številne izdaje evropskega seznama potrjevanja neformalnega in priložnostnega učenja (3). Rezultat teh prizadevanj je bilo sprejetje priporočila Sveta decembra 2012 (4), v katerem so države članice EU pozvane, naj ob upoštevanju Evropskega okvira kvalifikacij uvedejo pravila za potrjevanje, povezana z nacionalnimi okviri kvalifikacij, ki bodo posameznikom omogočila, da v celoti ali deloma pridobijo kvalifikacije na podlagi neformalnega in priložnostnega učenja. Zdaj pa je napočil čas, da lokalne in regionalne oblasti izkoristijo priložnost in izrazijo svoje stališče o tej temi.

3.

Sposobnosti in znanje se pridobivajo ne le s formalnim izobraževanjem, temveč tudi z učenjem, ki poteka zunaj formalnega okvira. Gre za priložnostno pridobivanje sposobnosti v okviru življenjskih dejavnosti posameznika, ki ni povezano z uradno priznanimi in potrjenimi kvalifikacijami. Takšno znanje in spretnosti se lahko razvijejo na primer pri opravljanju gospodinjskega dela, učenja pri delu, pomoči na kmetiji, skrbi za bolnike, starejše, otroke ipd.

4.

Pri neformalno pridobljenem znanju pa gre za situacije, ko se posameznik uči in razvija spretnosti med različnimi dejavnosti, katerih namen je učenje, vendar brez potrdil in akreditacije. Primeri takšnega učenja so seminarji, izobraževanja, ki so odprta za vse, pripravništvo, pa tudi amaterski šport ali prostovoljno delo v lokalnih skupnostih. Znanje, pridobljeno neformalno in priložnostno, se lahko nanaša na tehnične vidike (npr. praktične izkušnje) in socialne vidike (npr. znanje jezikov).

5.

Načelo vseživljenjskega učenja (vseživljenjskega izobraževanja) je trenutno temelj skupne evropske politike na področju izobraževanja in zaposlovanja ter je torej ključno za vključevanje. Pri tem sta priznavanje in potrjevanje sposobnosti in znanja, pridobljenih priložnostno in neformalno, ena glavnih zahtev, ki bi morala voditi k bolj prožnim izobraževalnim procesom, ki spet po drugi strani pripeljejo do večje mobilnosti delovne sile, večje zaposljivosti, tudi mladih, vključevanja priseljencev in preoblikovanja izobraževalne zasnove na splošno (zlasti izobraževanja odraslih). S potrditvijo priložnostnega in neformalnega učenja posameznik dobi ne le potrdilo, da je dosegel določeno raven znanja in spretnosti, pridobljenih zunaj formalnega izobraževalnega sistema, temveč lahko v nekaterih situacijah, ob upoštevanju ustreznega akreditacijskega okvira, napreduje na naslednjo raven izobraževanja..

6.

V sporočilu iz Bruggea iz decembra 2010 (5) so evropski ministri za poklicno izobraževanje in usposabljanje, evropski socialni partnerji in Evropska komisija izjavili, da bi morale države članice najpozneje leta 2015 začeti razvijati nacionalne postopke za priznavanje in potrjevanje neformalnega in priložnostnega učenja, ustrezno podprte z nacionalnimi okviri kvalifikacij.

7.

Toda realnost je še precej daleč od teh izjav. Med regijami in državami je še mnogo velikih razlik v postopkih priznavanja in potrjevanja neformalno in priložnostno pridobljenih spretnosti/znanja v izobraževalnih sistemih (za te procese na nacionalni in regionalni ravni obstaja več kot 100 različnih opredelitev). Nekatere države in regije EU zaostajajo pri priznavanju neformalnega in priložnostnega izobraževanja in učenja.

8.

OR zato Evropsko komisijo poziva, naj to vprašanje preuči pri reviziji političnih prednostnih nalog v okviru prenovljene strategije Evropa 2020 ter čim prej izpolni svojo zavezo za oblikovanje evropskega prostora spretnosti in kvalifikacij, pridobljenih ne le s formalnim, temveč tudi neformalnim učenjem, ter zagotovi možnost prehoda med različnimi ravnmi izobraževanja. To je ključna prednostna naloga OR, ki je razvidna tudi iz predlogov za novi zakonodajni mandat EU (6), saj se z vzajemnim priznavanjem tovrstnih kvalifikacij med drugim spodbuja čezmejna mobilnost delovne sile, krepi konkurenčnost ter spodbujata teritorialna in socialna kohezija.

9.

Po mnenju OR je neformalno izobraževanje način vključevanja v družbo, zato je v svojih mnenjih že večkrat pozval k priznavanju in potrjevanju kompetenc in kvalifikacij, pridobljenih z neformalnim izobraževanjem. OR je v preteklih letih že večkrat potrdil, da sta neformalno učenje in izobraževanje med njegovimi ključnimi prednostnimi nalogami.

10.

Odbor zavzema stališče, da lahko vseevropski mehanizem priznavanja, potrjevanja in certificiranja kompetenc in spretnosti, pridobljenih priložnostno in neformalno, poveča učinkovitost in vrednost neformalnega izobraževanja, organiziranega v okviru programov, ki se sofinancirajo iz Evropskega socialnega sklada.

11.

Lokalne in regionalne oblasti v EU nosijo ključne pristojnosti za politiko izobraževanja in usposabljanja ter imajo pomembno vlogo v politikah na področju mladih in zaposlovanja.

12.

K sodelovanju je treba pritegniti izobraževalne ustanove, univerze, ponudnike poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter druge ponudnike, agencije za zaposlovanje, nevladne organizacije in javne službe, ki delujejo v posamezni regiji, ter njihovo delo usklajevati. Enako velja za podjetja. Zato je treba pri pripravi in uvajanju rešitev v zvezi z potrjevanjem priložnostnega in neformalnega učenja upoštevati teritorialni vidik. Hkrati je po mnenju Odbora pomembno, da so izobraževalne ustanove in podjetja odprta ter se prilagajajo novim razmeram, ki so posledica priznavanja neformalnega in priložnostnega učenja, ter izkoriščajo s tem povezane priložnosti in perspektive.

13.

Poleg tega so lokalne in regionalne oblasti dragocen vir znanja o možnostih zaposlovanja, dostopni ponudbi izobraževanja (priložnostnega in neformalnega) in potrebah v svojih regijah in mestih. Njihovo vključevanje je torej nujno za podporo pridobivanja spretnosti, ki jih delodajalci dejansko iščejo;

14.

Odbor regij poziva nacionalne in lokalne organe, podjetnike, delojemalce in njihove organizacije ter organizacije civilne družbe, naj si pri ponovnem dodeljevanju sredstev za vseživljenjsko učenje prizadevajo za partnersko sodelovanje, pri tem pa upoštevajo načelo vzajemnega potrjevanja neformalno in priložnostno pridobljenih spretnosti.

15.

Odbor opozarja na pomen pridobivanja čim več spretnosti, zlasti podjetniških, na čim več področjih, ter na njihov pomen pri usklajevanju formalnega, neformalnega in priložnostnega učenja ter trga dela.

16.

Odbor opozarja na pomembno vlogo ključnih akterjev, ki delujejo zunaj formalnega izobraževalnega sistema in imajo velik interes za prepoznavanje ter priznavanje spretnosti, pridobljenih zunaj uradnega sistema, ali pa so v ta prizadevanja neposredno vključeni.

17.

Odbor poudarja, da je treba opredeliti skupni okvir kakovosti za pripravništvo oseb, ki se učijo. Glede tega podpira ukrepe Sveta EU, ki je v marcu sprejel sklop priporočil na tem področju (7).

18.

Pri izvajanju specifičnih pravnih in organizacijskih ukrepov, ki se financirajo z javnimi sredstvi z namenom doseči zastavljene cilje, bi bilo treba upoštevati prerazporeditev izdatkov na posameznih področjih.

19.

Z umestitvijo učenca v središče politike vseživljenjskega učenja je mogoče zagotoviti učinkovitejšo uporabo virov za razvoj izobraževanja in usposabljanja. Priznanje interesov učencev je spremenilo usmeritev modelov financiranja na tem področju, tako da se dodelitve sredstev iz različnih virov in strani (formalnih, neformalnih in priložnostnih) po nepotrebnem ne podvajajo in so prilagojene različnim potrebam posameznikov. V skladu z načelom vseživljenjskega učenja je tako učenec glavni akter in prejemnik sredstev, ki so na voljo, in ne institucije oz. sistem.

20.

S takšnim pristopom k potrjevanju spretnosti, pridobljenih zunaj formalnega izobraževalnega sistema, se je mogoče bistveno bolje odzvati na nove potrebe učečih se oseb, do katerih v veliki meri prihaja zaradi gospodarskih in družbenih sprememb, ki zahtevajo nove kvalifikacije in kompetence.

21.

Odbor regij meni, da za splošno izvajanje mehanizmov potrjevanja spretnosti, pridobljenih neformalno in priložnostno, ni potrebno popolno preoblikovanje sistemov poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Odbor opozarja, da v izobraževalnih sistemih že danes obstajajo mehanizmi potrjevanja, čeprav se uporabijo zgolj v posameznih primerih in so tudi nepopolni ali raznoliki.

22.

Preden se izvedejo dodatne študije, je treba nadaljnje izobraževanje potrditi na lokalni/regionalni ravni, kjer je mogoče posameznikom nuditi podporo pri individualnem načrtovanju izobraževanja, svetovanje na področju izobraževanja in poklicno svetovanje ter pomoč v zvezi s financiranjem izobraževanja in sočasnim študijem na različnih izobraževalnih stopnjah. Poleg tega na lokalni/regionalni ravni poteka dialog z akterji na trgu dela o usklajevanju ponudbe kvalifikacij in povpraševanja po njih.

23.

opozarja, da je treba na ravni EU poskrbeti za ustrezno kakovost in primerljivost postopkov potrjevanja, da se zagotovi vzajemno priznavanje tako pridobljenih spričeval na celotnem ozemlju EU; zato meni, da je zelo pomembno, da si države članice izmenjujejo primere najboljše prakse glede postopkov ocenjevanja kakovosti in potrjevanja. Ti postopki ne smejo biti preveč okorni in dolgotrajni;

24.

poziva k hitri in natančni uresničitvi predlogov iz sporočil Sveta, pri tem pa posebej poudarja, da je treba povezati sisteme potrjevanja z nacionalnimi okviri kvalifikacij in z Evropskim okvirom kvalifikacij, ter uvesti jasna pravila za kakovost takšnih rešitev v skladu z že veljavnimi predpisi;

25.

ravno tako ugotavlja, da bi morali biti postopki potrjevanja – ob ustreznemu poudarku na kakovosti – jasni in ne preveč zapleteni, da oseb, ki želijo uradno potrditi svoje pridobljeno znanje, ne bi odvrnili od tega in bi tako v praksi izvajali načelo vseživljenjskega učenja. Poleg tega mehanizmi zagotavljanja kakovosti skozi celoten postopek priznavanja in potrjevanja neformalnega in priložnostnega učenja bistveno prispevajo k temu, da se ta oblika izobraževanja obravnava enako kot formalno učenje.

26.

Postopki potrjevanja bodo legitimni samo, če bodo zares prilagojeni realnim razmeram na trgu dela. Postopke priznavanja za različna delovna področja bi morali v mnogih primerih pripraviti sektorji sami ali pa bi bilo treba pri pripravi z njimi tesno sodelovati.

27.

Odbor regij ugotavlja, da je ustrezno široka, obsežna in razumljiva politika obveščanja, usmerjena v državljane in podjetja, katere obvešča o možnostih in prednostih potrjevanja znanja, ključnega pomena za uspešno izvajanje postopkov potrjevanja. Ta politika mora biti poleg tega pripravljena z vidika oseb, katerim je namenjena.

28.

Odbor predlaga, da se za vsako stopnjo izobrazbe Evropskega okvira kvalifikacij (8) (zlasti od tretje do šeste) izvedejo posebni ukrepi obveščanja.

29.

Odbor predlaga tudi, da se ti ukrepi usklajujejo in delno sofinancirajo s sredstvi Evropskega socialnega sklada in programa Erasmus+ v okviru ključnega ukrepa št. 3 (podpora za reformo politik).

30.

V okviru političnih priporočil opozarja, da v vsej Evropski uniji lokalne in regionalne oblasti nosijo glavno odgovornost za politiko izobraževanja in usposabljanja.

31.

Lokalne in regionalne oblasti nosijo ključne pristojnosti na področju izobraževanja in usposabljanja ter so neposredno seznanjene s potrebami trga dela po kvalifikacijah in potrebami prebivalstva po izobraževanju, zato lahko največ prispevajo k pripravi in izvajanju politike na področju izobraževanja in usposabljanja, s tem pa tudi k potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja ob polnem upoštevanju načela subsidiarnosti.

32.

Odbor meni, da so postopki potrjevanja znanja, pridobljenega zunaj formalnega izobraževalnega sistema, resnično ključni del temeljitih sprememb evropskega modela poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Z vidika regij so ti postopki ne le bistveni za razvoj uravnoteženega trga dela, temveč tudi prispevajo k bolj prožnim izobraževalnim sistemom, ki se prilagajajo vse hitreje spreminjajočemu se okolju, pri tem pa pomagajo izboljšati povezave med izobraževanjem, usposabljanjem in zaposlovanjem.

33.

Odbor meni, da je na področju neformalnega, priložnostnega in formalnega učenja bistveno izmenjavati primere dobre prakse med lokalnimi in regionalnimi oblasti, posredovati znanje in zagotoviti, da se lahko zainteresirane strani vključijo v projekte sodelovanja.

34.

Opozarja na možnosti, ki jih lahko ponudijo postopki potrjevanja priložnostno in neformalno pridobljenih spretnosti in so povezane s primeri, ko je bilo ugotovljeno, da so sistemi poklicnega izobraževanja neprilagojeni potrebam trga dela.

35.

Odbor opozarja tudi, da bi bilo treba uvesti skupen vseevropski okvir za sisteme potrjevanja priložnostno in neformalno pridobljenih spretnosti, da se zagotovi vzajemno priznavanje.

36.

Potrjevanje spretnosti, pridobljenih na priložnostni in neformalni način, bi moralo zlasti zajeti peto referenčno stopnjo, na kateri na primer v državah srednje in vzhodne Evrope tako rekoč ni več ponudbe za izobraževanje.

37.

Odbor poziva k pripravi konkretnega in skupnega okvira na ravni EU za priznavanje spretnosti in kompetenc, pridobljenih ne le s formalnim, temveč tudi neformalnim učenjem, ter k zagotovitvi, da bodo prehodi med različnimi ravnmi izobraževanja možni.

38.

Politični interes za raznolike izobraževalne procese, temelječe na praksi, ki so značilni za neformalno učenje, je vse bolj osredotočen na standarde kakovosti, potrjevanje in strategije priznavanja.

39.

Nujno je treba pripraviti vseevropsko strategijo (v obliki smernic in možnih scenarijev izvajanja) za uvedbo skupnega pravnega okvira za priznavanje neformalnega in priložnostnega izobraževanja in učenja, da se olajša uvedba ustreznih nacionalnih postopkov.

40.

Jasno je treba pokazati, da države članice ne morejo same v zadovoljivi meri izvesti predlaganih ukrepov, temveč jih je – z vidika njihovega obsega in rezultatov – bolje realizirati na ravni EU. Predlagani ukrepi zajemajo čezmejne vidike, ki jih države članice ali lokalne in regionalne oblasti same ne morejo ustrezno urediti. Poleg tega morajo predlagani ukrepi prinesti jasne koristi v primerjavi z ukrepi na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, npr. s splošno politično analizo, ki temelji na dokazih, ali s skupnim okvirom, da se podpre interakcija s preostalim svetom na področju izobraževanja in usposabljanja. Glede na čezmejne vidike je treba v opredeljevanje postopkov potrjevanja vključiti tudi čezmejne strukture sodelovanja (tako javne kot tudi zasebne).

41.

EU mora pri tem ukrepati samo takrat, ko je nujno, vsebina in oblika njenega delovanja pa morata biti ustrezna in primerna za dosego zastavljenih ciljev. Kadar je treba določiti standarde na ravni EU, je treba zagotoviti, da so ti standardi minimalni in državam članicam ter pristojnim regionalnim in lokalnim oblastem omogočajo, da si zastavijo višje (načelo sorazmernosti). Predlagani ukrepi morajo biti v čim preprostejši obliki, vendar morajo zagotavljati dosego načrtovanih ciljev in državam članicam ter lokalnim in regionalnim oblastem dopuščati čim več možnosti za lastne odločitve.