15.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 12/16

Poročevalka:

Béatrice OUIN

1.1

Priporočila Evropski uniji:

1.2

Priporočila državam članicam:

1.3

Priporočila socialnim partnerjem:

1.3.1

Priporočilo delodajalcem:

1.3.2

Priporočila sindikatom, organizacijam delodajalcev in delavskim svetom:

2.1

To mnenje se nanaša zgolj na storitve in zaposlitve na domovih družin in ne na vse storitve (jasli, domovi za ostarele, šolske menze, varstvo po pouku itd.). Razvijanje in profesionalizacija gospodinjskega dela je strateškega pomena za poklicno enakopravnost, saj ga v glavnem opravljajo ženske, in te so tudi tiste, ki potrebujejo storitve varstva otrok, pomoči starejšim in vzdrževanja stanovanja, da bi bile v poklicnem življenju enakopravne z moškimi. Te storitve koristijo tako posameznikom kot vsej družbi, saj ustvarjajo nove zaposlitve, se odzivajo na potrebe starajoče se družbe ter lajšajo usklajevanje med zasebnim in poklicnim življenjem. Poleg tega izboljšujejo kakovost življenja in socialno vključenost ter lajšajo bivanje starejših doma.

2.2

Pri družinskih storitvah pa je vendar treba razlikovati med tremi velikimi področji: vzdrževanje stanovanja, varstvo otrok in oskrba bolnih, močno invalidnih ali starejših ljudi. Ta področja je dobro razlikovati, ker se tudi zahtevana znanja in usposobljenost zanje deloma razlikujejo, čeprav so pogosto povezana, ter ker se v različnih državah razlikujejo tudi institucionalne in organizacijske strukture za različna področja ali storitve, s tem pa tudi razmere in status, kakor tudi dojemanje oseb, ki nudijo te storitve.

2.3

Ugotovimo lahko, da velik del pomoči družinam danes opravljajo ljudje, ki delajo na črno, kar škoduje tako njim kakor tudi družinam in državi.

2.4

Da bi lahko razvijali družinske storitve, si je treba prizadevati za njihovo prevrednotenje, obenem pa se znebiti bremena tradicije, zaradi katerega ta dela, ki jih še vedno brezplačno opravljajo ženske v gospodinjstvih, še zmerom veljajo za nizko kvalificirana.

2.5

To vrsto dela potegniti iz teme, ga profesionalizirati, iz njega narediti prave poklice z delovnimi pogodbami, usposabljanji, socialnim varstvom, poklicnim napredovanjem in pravicami, ki so enake pravicam drugih delavcev, je predpogoj za njegov razvoj.

2.6

EESO je že oblikoval ustrezna priporočila za razvoj sektorja osebnih storitev (1), profesionalizacijo dela na domu (2), boj proti sivi ekonomiji in neprijavljenemu delu (3) ter priporočila glede učinka socialnih naložb (4), ki jih tu ne bo ponavljal.

2.7

Strategija Evropa 2020 določa cilj glede stopnje zaposlenosti: 75 % zaposlenih moških in žensk med 25 in 65 letom. Porast stopnje zaposlenosti žensk sproža med drugim tudi vprašanje družinskih obveznosti. Cilj poklicne enakopravnosti pa sproža vprašanje majhne vključenosti moških v družinske obveznosti. Strategija se sooča z varčevalnimi ukrepi, ki zmanjšujejo javno porabo na področju storitev, povezanih z nego oseb, ki jih v veliki meri opravljajo ženske, s čimer se večajo obveznosti družin za opravljanje teh storitev. Zmanjševanje nudenja infrastrukture za nego v številnih državah članicah ter neenaka porazdelitev neplačanih gospodinjskih in domačih opravil med ženskami in moškimi ogrožata doseganje cilja poklicne enakopravnosti.

2.8

Neenakost glede zaposlenosti med moškimi in ženskami se meri na podlagi razlik v plači ter koncentracije žensk v nekaterih sektorjih in moških v drugih (delovno mesto ni „mešano“). Razvoj družinskih storitev bi omogočil povečanje stopnje zaposlenosti žensk za poln delovni čas, dostop do poklicnega usposabljanja ter boljše poklicno napredovanje tako ponudnicam kot prejemnicam teh storitev.

2.9

Če bi na področju storitev na družinskih domovih ustvarili zaposlitve ter kvalifikacijam, znanju in veščinam dali priznanje z boljšimi plačami in manjšo negotovostjo, bi lahko v te poklice pritegnili tudi moške. Tudi otroke je treba vzgajati tako, da teh opravil ne dojemajo kot izključno ženskih.

2.10

Razvijanje teh storitev bi omogočilo ustvariti na milijone zaposlitev. Če bi vsaka družina eksternalizirala eno uro gospodinjskega dela na teden, bi lahko ustvarili 5,5 milijona zaposlitev (5). Tu je tudi prostor za socialno in tehnološko inovativnost, sploh zato, ker s staranjem prebivalstva in zmanjševanjem socialnih storitev za družine tovrstne potrebe naraščajo. Zato se je pomembno osredotočiti na prosto izbiro gospodinjstev pri iskanju ustreznega načina odzivanja na spreminjajoče se potrebe družin.

3.1

Vsaka družina mora skrbeti za stanovanje in perilo, pripravljati obroke, potrebuje varstvo otrok in mora pomagati starejšim ali bolnim. Pogosto mora ženska delati za skrajšan delovni čas, da lahko prevzame ta opravila, kar gre v škodo poklica, za katerega se je usposabljala, ali časa za usposabljanje.

3.2

Vendar pa uporaba storitev ni nekaj spontanega, saj ni lahko nekomu drugemu dopuščati, da vstopa v tvoj dom, in zlasti zato, ker je cena storitev previsoka.

3.3

Družinske storitve danes še vedno pogosto opravljajo ženske, ki so slabo plačane, pogosto neprijavljene in v negotovem položaju glede zaposlitve, še zlasti priseljenke, med katerimi so tudi nezakonito zaposlene. Koncentracija žensk v poklicih, ki nudijo storitve čiščenja, nege in vzgoje, krepi zakoreninjene spolne stereotipe, ki so za nekatere moške ovira, povzroča neenakosti med ženskami in moškimi ter dodatno spodkopava prizadevanja za odpravo sedanjih razlik v plačilih med moškimi in ženskami. Ta koncentracija prispeva k temu, da se delo, ki ga opravljajo ženske, dojema kot nekakšna drugorazredna zaposlitev.

3.4

Delavec v gospodinjstvu opravlja svojo dejavnost v zasebnem stanovanju. Mednarodna organizacija dela (MOD) imenuje delavce v tem sektorju „delavci v gospodinjstvu“, vendar ima v določenih državah članicah ravno beseda „gospodinjski“ negativen prizvok. Za to delo se uporabljajo številni izrazi (6) (zaposlitve v družini, osebne storitve, pomoč na domu, hišna pomoč, varstvo odraslih na domu, otroško varstvo, gospodinjske pomočnice, gospodinje itd.), zato ni lahko pripraviti statistike.

3.5

MOD ocenjuje, da je v Evropski uniji 5 milijonov delavcev v gospodinjstvih, vendar je to število po vse verjetnosti podcenjeno, saj je samo v Franciji, kjer je davčna pomoč omogočile odpravljanje dela na črno in s tem tudi štetje zaposlenih, danes teh dva milijona. Te storitve se opravljajo v glavnem v obliki neposrednega dogovarjanja o zaposlitvi med delavci in družinami (to zajema 60–70 % sektorja), brez kakršnihkoli posrednikov.

4.1.1

Ugotoviti moramo, da ta dela, zlasti na področju vzdrževanja doma, še vedno veljajo za tista, ki ne zahtevajo nobenih posebnih znanj in sposobnosti. Obenem se jih obravnava kot začasna (npr. „au pair“) in ne kot karierno odločitev.

4.1.2

V večini primerov družine ne zahtevajo nobene diplome ali spričevala in prepustijo otroke, ostarele starše in ključe od stanovanja osebam, za katere ne morejo zagotovo vedeti, ali jim lahko zaupajo. Vstopiti v dom nekoga drugega, prilagoditi se zahtevam družine – za to je potrebna vrsta psiholoških in tehničnih veščin, ki so podcenjene in ne nujno natančno opredeljene.

4.1.3

Družba ima namreč negativen pogled na ta opravila, ki jih pogosto opravljajo priseljenke. Te so doma pustile otroke in ostarele starše, da bi se ukvarjale z otroki in ostarelimi drugih v bogatih državah, medtem ko Evropsko unijo pesti problem brezposelnosti. Ti delavci imajo pogosto slabo samopodobo in si tovrstnega dela, ki ni cenjeno, niso sami izbrali. Danes so priseljenke pogosto preveč kvalificirane, vendar se usmerjajo v sektor, ki jim nudi eno redkih možnosti za delo ter v katerem se pogosto dogaja, da njihove delavske pravice niso ne zajamčene ne upoštevane. Takšna „izguba možganov“ povzroča resno zaskrbljenost, ne le priseljenkam samim, temveč tudi v družbi, v kateri delajo.

4.2.1

Ta sektor zaposluje tako nekvalificirano kot preveč kvalificirano delovno silo; zaposlujejo jo posamezniki, ki je ne morejo drago plačevati, če države ne dajejo davčne pomoči.

4.2.2

Delo, kjer je delodajalec družina, je lahko negotovo, saj se družinske okoliščine lahko spreminjajo. Zlasti kadar družine potrebujejo le nekaj ur storitev na teden, morajo delavci v gospodinjstvu imeti več delodajalcev, da se lahko preživljajo, ter iskati vedno nove, ki bi nadomestili tiste, ki storitev ne potrebujejo več.

4.2.3

Do nedavnega je bilo delo v zasebnih gospodinjstvih izključeno iz mednarodnih konvencij MOD o delu. To se je spremenilo s konvencijo št. 189, ki je bila sprejeta leta 2012, a sta jo ratificirali le dve evropski državi (7).

4.2.4

Delavci v gospodinjstvu so razpršeni po zasebnih domovih, zato jih je težko organizirati v sindikate. V veliki večini primerov si včlanitve v sindikate sploh ne želijo. Vendar bi se njihove zahteve in interese v večji meri priznavalo, če bi jih podpirali ali zagovarjali močni sindikati. Svoje pravice pa pred družinami, pri katerih so zaposleni, težko branijo sami. V še težjem položaju so priseljenci, ki slabo obvladajo jezik, ki so žrtve trgovine z ljudmi in nimajo dostopa do dokumentov.

4.2.5

V državah članicah EU je vedno več primerov načrtov za prestrukturiranje tega sektorja, ki napredujejo z različnimi hitrostmi in imajo različen domet. Ti omogočajo, da se spodbuja in razvija poseben gospodarski sektor, kakor tudi pogajanja o kolektivnih pogodbah, prilagojenih za družinske storitve. Pri prvem ali ponovnem pogajanju o kolektivnih pogodbah je treba paziti, da se upoštevata kompleksnost kvalifikacij in razsežnost medsebojnih odnosov.

4.2.6

Pri sprejemanju ukrepov za povečanje profesionalizacije sektorja osebnih storitev je pomembno upoštevati, da so v tem sektorju dejavne različne vrste delodajalcev (posredniki ali posamezniki), saj je treba preprečiti zmedo glede njihovega statusa ali odgovornosti.

4.2.7

Pred sodišča so že prišli primeri sodobnega suženjstva, saj v sektorju zaposlenih na domu obstaja trgovina z ljudmi. Priseljenke so tako izpostavljene tveganju spolnih zlorab in izkoriščanja pri delu. To pa meče slabo luč na ta sektor.

5.1.1

Za prehod iz sedanjega stanja (mnogo dela na črno, številni delodajalci) na prave zaposlitve z znanji in veščinami, ki bi jih ocenjevali tako kot pri drugih poklicih, je potrebno večje priznavanje in vrednotenje teh storitev, med drugim tudi korektne plače, hkrati pa morajo ostati vsem dostopne. Ta dva pogoja je mogoče izpolniti le z dopolnjevanjem več vrst financiranj: davčne pomoči, delnega financiranja bonov (kot v primeru bonov za kosila), storitev s področja socialne varnosti in prispevka uporabnika. Davčne pomoči posameznikom pri prenovi stanovanj na Švedskem so se izkazale kot učinkovite, saj so pripomogle k ustvarjanju zaposlitev v gradbeništvu. V Franciji je po uvedbi davčne pomoči delo v gospodinjstvu zapustilo področje sive ekonomije. Poleg tega so bili uvedeni tudi „boni za uporabo storitev“, kar je olajšalo upravne postopke. Pojav interneta je to dopolnil še s tem, da niso več potrebni obrazci na papirju.

5.1.2

Profesionalizirati poklice in ponuditi kakovostne storitve bo mogoče le z združevanjem javnega financiranja (davčna pomoč), socialne pomoči (družinski dodatki, pomoč podjetjem, zdravstvenim hranilnicam in zavarovalnicam, delavskim svetom itd.) ter zasebnega financiranja (posamezniki, ki za storitve plačujejo). V okviru načrtov za enakost med moškimi in ženskami ter ukrepov za uskladitev družinskega in poklicnega življenja lahko podjetja sodelujejo pri financiranju družinskih storitev za svoje zaposlene. Nekatera to že počno. Takšne dobre prakse bi morala Komisija popisati in razširiti informacije o njih, da bi na primer spodbudila uvedbo sistema vnaprej financiranih „bonov za uporabo storitev“, ki bi ga lahko uvedle vse države članice.

5.2

Ukrep za odpravo negotovosti: ustanavljanje novih podjetij in razvijanje socialnega dialoga v sektorju, ob spoštovanju posebnosti in kulturnih praks posameznih držav članic.

5.2.1

Zaradi vse večjih potreb družine po družinskih storitvah bi bilo treba utrditi in stabilizirati svobodo izbire, ki jo imajo gospodinjstva, med obstoječimi storitvami v državah članicah, kakor tudi dopolnilno naravo teh storitev, da bi ustvarili nov model, ki bi lahko spodbudil socialno inovativnost v Evropi.

Negotovost glede zaposlitve v tem sektorju je mogoče odpraviti tako, da se da poudarek dvema pomembnima vidikoma: prvič, ta dela je treba profesionalizirati, da bi izboljšali kakovost ponujenih storitev ter zagotovili dejanski poklicni razvoj delavcev v gospodinjstvu (glej točko 5.3); in drugič, uradno je treba priznati socialni dialog v sektorju, saj je ta najpomembnejše sredstvo za zagotavljanje dobrega počutja in dostojnega dela, tako za delavce v gospodinjstvu kot za družine, ne glede na obliko storitev. Zato je ključnega pomena družinam pomagati, da postanejo del profesionaliziranega in prijavljenega sektorja (glej točko 5.1), tako da se jim ponudi, da same izberejo želeno strukturo.

Poleg tega so storitve za družine z namenom pomagati jim skrbeti za otroke, negovati starejše in hudo invalidne družinske člane ali uravnotežiti zasebno in poklicno življenje drugačne od vseh ostalih: neposredno se dotikajo intime in zasebnosti gospodinjstev, zato jih ni mogoče zaupati neznancem. Zato je nujno vzpostaviti socialni dialog v sektorju, ki bo v skladu z vrednotami Evropske unije in kulturnimi posebnostmi posameznih držav članic.

5.2.2

Poleg tega razvoj sektorja zahteva tudi razvoj podjetij – zadrug, združenj ali podjetij – ki bi imela vlogo posrednika med tistim, ki storitev potrebuje, in tistim, ki je usposobljen, da jo nudi. Naloga podjetja je, da najde stranke in zaposlenemu predlaga delovni razpored. Na ta način ima delavec lahko samo eno delovno pogodbo, kar olajšuje socialno zaščito in omogoča financiranje časa za prevoz med domovi strank, jemanje dopusta ter udeležbo na usposabljanjih. Posrednik se zavezuje tudi v razmerju do stranke: pošiljati ji mora kompetentne, poštene, diskretne in usposobljene delavce ter skrbeti, da se storitev opravi, tudi če je oseba, ki jo običajno opravlja, bolna ali na dopustu. Stranka ne zaupa več svojega doma ali družinskih članov določeni osebi, temveč podjetju.

5.2.3

Ustanavljanje podjetij omogoča, da se ti delavci zaposlijo kot vsi drugi. Tovrstna podjetja že obstajajo. Evropska komisija bi morala popisati različne modele in razširiti informacije o njih, jih analizirati z vidika storitev, ki jih nudijo strankam, ter z vidika socialnih in delovnih pogojev.

5.2.4

Poleg tega pa, kadar stranke raje same prevzamejo odgovornost delodajalca, kar jim daje možnost izbire osebe, ki jo bodo spuščale v svoj dom, je treba te družine informirati, da prevzamejo odgovornost delodajalca v skladu s predpisi. Države članice bi morale zagotoviti, da so ti predpisi razumni in jih lahko povprečna družina spoštuje.

5.3.1

Na Švedskem je bil sistem davčnih olajšav za gospodinjske storitve uveden leta 2007. Ta davčni kredit (tax credit) je znatno pocenil gospodinjske storitve za kar 50 %. Stranka plača polovico cene storitve, drugo polovico pa davčna uprava nakaže podjetju.

5.3.2

Prej je bilo težko kupiti prijavljeno gospodinjsko storitev. Danes, 7 let pozneje, pa dejstva kažejo, da je davčni kredit ustvaril in še naprej ustvarja nova podjetja in zaposlitve večinoma oseb, ki so bile zunaj trga dela.

5.3.3

Davčna reforma ima pozitiven učinek na sektor, v katerem so se storitve prej večinoma opravljale na črno. Zmanjšanje davka ni koristilo le sektorju in strankam, pač pa celotni družbi.

5.3.4

V letu 2013 je promet tega sektorja znašal več kot pol milijarde EUR in zaposlilo se je več kot 16  000 oseb. V zadnjih letih se je število zaposlitev stalno večalo. V letih 2012 in 2013 se je stopnja zaposlenosti v sektorju gospodinjskih storitev povečala za 16 %.

5.3.5

Večino podjetij ustvarijo ženske in to pogosto priseljenke. Več kot tretjina strank, ki se poslužuje gospodinjskih storitev, je starejših od 65 let (med njimi sta dve tretjini žensk). Na splošno je 62 % strank žensk z različnimi ravnmi dohodkov, v glavnem pa srednjega razreda. Največkrat te storitve naročajo družine. Dva od treh zaposlenih v sektorju gospodinjskih storitev izhajata iz brezposelnih ali neprijavljenih delavcev. Približno 80 % je žensk in 40 % zaposlenih je rojenih zunaj Švedske.

5.3.6

Glavna organizacija delodajalcev sektorja storitev sklene s sindikati sektorja kolektivne pogodbe za podjetja, ki nudijo gospodinjske storitve. Kolektivne pogodbe določajo pravila glede plač, delovnega časa, plačanega dopusta za usposabljanja, socialne varnosti in drugih vidikov.

5.3.7

Reforma je privedla do povečanja zaposlitev, zmanjšanja brezposelnosti, manj bolniških dopustov in v končni fazi do povečanja proračunskih prihodkov, rezultat tega pa je, da se sistem praktično sam financira.

5.4.1

Nalogam, za katere so potrebna tehnična znanja (higienski predpisi, delovanje strojev, pravilna uporaba izdelkov, kako kopati otroka, kako odraslemu pomagati vstati itd.), se pridružujejo še veščine na področju odnosov: kako zbuditi zaupanje, biti diskreten, samostojen, se znati prilagoditi vsaki stranki. Razpredelnice z razvrstitvami morajo vzpostaviti hierarhijo znanj in veščin, pri čemer se upošteva, ali gre zgolj za ukvarjanje s stanovanjem ali tudi z otroki in ostarelimi, ali je stranka odsotna ali prisotna, ali je samostojna oz. fizično ali psihično odvisna.

5.4.2

Paradoks je, da so ta opravila med nekaterimi ljudmi malo cenjena, čeprav prinašajo več zadovoljstva kot mnoga druga. Počistiti dom, pomagati ljudem, navezati stike z otroki prinaša zadovoljstvo. Javne oblasti bi lahko po eni strani, v sodelovanju s sindikalnimi organizacijami in organizacijami delodajalcev, spodbujale profesionalizacijo teh storitev, izobraževanje oseb, ki jih opravljajo, ter izdajanje spričeval o osvojenem znanju in sposobnostih, po drugi strani pa si prizadevale za vzpostavitev struktur za združevanje in organiziranje družinskih storitev.

5.4.3

Da bi spremenili ugled teh opravil, jih je treba poimenovati in ocenjevati z vidika tehničnih znanj in veščin na področju medsebojnih odnosov, tako da se jih primerja z enakovrednimi opravili v drugih strokah. Uvesti je treba diplome, spričevala in usposabljanja ter potrjevati pridobljene izkušnje. Nekaj od tega že obstaja.

5.4.4

Prav tako bi bilo prav, da se olajša napredovanje v smeri drugih odgovornosti ali celo drugih poklicev v istem sektorju ali v drugih sektorjih. Če hočemo preprečiti „izgubo možganov“, je to zlasti pomembno v primeru preveč kvalificiranih priseljenk, ki se usmerjajo v opravljanje družinskih storitev.

5.4.5

Sprejeti bi bilo treba ukrepe za odpravo trgovine z ljudmi na področju opravljanja družinskih storitev, saj gre za jasno kršitev človekovih pravic.

5.4.6

Sindikalne organizacije delavcev so pogosto zanemarjale včlanjevanje delavcev v gospodinjstvih v sindikate, ki je resnično zapleteno, saj sindikati nimajo dostopa do zasebnih domov, ti delavci so nevidni in razpršeni. Organiziranje zaposlenih v gospodinjstvu v sindikate lahko pospeši profesionalizacijo sektorja družinskih storitev. Profesionalizacija pa je eden od pogojev za poklicno enakost med ženskami in moškimi.