EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52012AR0089

Mnenje Odbora regij – Regionalni pristopi k podnebnim spremembam v EU na primeru gorskih regij

OJ C 391, 18.12.2012, p. 27–30 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

18.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 391/27


Mnenje Odbora regij – Regionalni pristopi k podnebnim spremembam v EU na primeru gorskih regij

2012/C 391/06

ODBOR REGIJ

opozarja, da so gorske regije zelo občutljive na podnebne spremembe, in meni, da bi moralo biti prilagajanje na podnebne spremembe vključeno v širši projekt povečevanja individualne in kolektivne odpornosti, ki upošteva vse – medsebojno nujno povezane – okoljske, energetske in družbene kritične točke;

ugotavlja, da naj bi v letu 2013 EU sprejela strategijo prilagajanja, ter meni, da bi ta splošna strategija morala imeti lokalno in regionalno razsežnost, kot je vsebovana v členu 174 PDEU, in vključevati poglavje, posebej namenjeno gorskim regijam;

poudarja, da so zaradi povečane ranljivosti gorskih območij, ki se pričakuje v prihodnjih desetletjih, potrebne okrepljene znanstvene raziskave in dober sistem za izmenjavo informacij. V proračunu EU za obdobje 2014–2020 je treba izrecno predvideti sredstva, namenjena prilagajanju na podnebne spremembe. Treba je predvideti politiko za izboljšanje dostopa do storitev splošnega pomena na posebej ranljivih območjih in za izboljšanje njihovega izvajanja;

poudarja, da je veliko gorskih območij že začelo pripravljati strategije za prilagajanje; nujno je uskladiti cilje in preučiti rezultate. Treba je uskladiti okoljske pobude, ki so zdaj razpršene med številna združenja, raziskovalne ustanove in uprave na gorskih območjih.

Poročevalec

Luciano CAVERI (IT/ALDE), član deželnega sveta avtonomne dežele Doline Aoste

Referenčni dokument

Mnenje na lastno pobudo

I.   POLITIČNA PRIPOROČILA

SPLOŠNE UGOTOVITVE

Odbor Regij

1.

ugotavlja, da v zadnjih letih v Evropski uniji številni znanstveni in politični dokumenti ter projekti opozarjajo, da so gorske regije zelo občutljive na podnebne spremembe, ker se tu na omejeni površini pojavljajo življenjska okolja, ki se razlikujejo glede na višino, izpostavljenost ter vpliv atmosferskih tokov. Tudi medvladna skupina za podnebne spremembe (IPCC) uvršča gorska območja med podnebno najbolj ogrožene regije ("hot spots"). Poleg tega poglavje 13 Agende 21 (vrhunsko srečanje o Zemlji v Riu, 1992), posebej namenjeno gorskim območjem, v točki 4 navaja, da so to "območja, ki so najbolj občutljiva na podnebne spremembe." Vprašanje je aktualno tudi v okviru konference Rio+20 v juniju 2012. Na gorskih območij se nahaja največ gozdnih površin v Evropi, ki s skladiščenjem velikih količin CO2 učinkujejo kot ponor ogljika in tako prispevajo k boljši kakovosti zraka, blažijo posledice onesnaževanja ter zagotavljajo pomembne vodne vire in raznoliko pokrajino. Vendar so ta območja občutljiva na podnebne spremembe. Gorska območja zaradi svojega podnebja, biotske raznovrstnosti, bogate krajine, vodnih virov, kulturnih in arhitekturnih vidikov ter tradicij in običajev poleg morske obale obiskuje največ turistov;

2.

poudarja, da podnebne spremembe sicer vplivajo na vse dele Evropske unije in na ves svet, konkretni učinki na določenem ozemlju, s tem pa tudi potrebne priprave na odziv ter sam odziv na te učinke, pa so odvisni od številnih dejavnikov. Pri vseh ukrepih za odziv na podnebne spremembe je zato treba upoštevati specifične razmere na posameznih območjih. Lokalne in regionalne oblasti, ki so zastopane v OR, so zato izjemno pomembni partnerji pri oblikovanju in izvajanju ustreznih rešitev;

3.

opozarja, da so podnebne spremembe in njihove posledice med najpomembnejšimi izzivi lokalnih in regionalnih oblasti v Evropski uniji v prihodnjih letih. Zato bi bilo treba najprej predvsem sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi poskusili kar se da omejiti naraščanje povprečne globalne temperature (blažitev), hkrati pa se na različnih ravneh tudi pripraviti na neizogibne spremembe (prilagoditev);

4.

poudarja, da so gorska območja zakladnice biotske raznovrstnosti, ki jih ogrožajo hitre podnebne spremembe: kar 43 % vseh lokacij Nature 2000 je na gorskih območjih in 118 od 1 148 vrst, navedenih v prilogah II in IV direktive o habitatih, je povezanih z gorskimi okolji (1);

5.

opozarja, da se podnebne spremembe, ki so v nižinah komaj zaznavne, na gorskih območjih ojačujejo, kar olajšuje postavljanje zgodnje diagnoze razvoja podnebja v širšem merilu. Tako so te spremembe izredno pomemben predmet opazovanj v okviru znanstvenih raziskav in podatkovna zbirka za razvoj in ocenjevanje politik prilagajanja;

6.

poudarja, da se podnebne spremembe že dogajajo. Vplivajo na povečevanje hidrogeoloških nevarnosti (poplav, plazov) in povečujejo ogroženost ljudi in infrastrukture, zmanjšujejo razpoložljivost vode predvsem poleti (tudi na sosednjih negorskih območjih), spreminjajo režim rečnih tokov (v alpskem prostoru se pričakuje večjo pogostost zimskih poplav in poletnih suš), krčijo velikost ledenikov (od leta 1850 so alpski ledeniki izgubili približno dve tretjini svojega obsega; krčenje se je močno pospešilo po letu 1985), zmanjšujejo permafrost ter trajanje in intenzivnost snežne odeje predvsem na nadmorski višini pod 1 500 metri, spreminjajo pogostost snežnih plazov, ogrožajo biotsko raznovrstnost ter selitve rastlin in živali, spreminjajo zimsko in poletno turistično gospodarstvo ter pridobivanje hidroelektrične energije, povzročajo negotovosti v kmetijski proizvodnji in škodo gozdarstvu. Zaradi občutljivosti na te hitre podnebne spremembe je alpsko okolje "trajno prizadeto" območje. Povečanje temperature, ki so ga v zadnjih 150 letih zabeležili v Alpah (+ 1,5 °C) je dvakrat tolikšno kot svetovno povprečje (+ 0,7 °C) (2). Ranljivost alpskih vodnih virov je leta 2009 preučila Evropska agencija za okolje (3);

7.

poudarja, da izročila in kulture gorskih območij temeljijo na pomembni zavesti o omejenosti in možnostih okoljskih virov. Ostre fizične omejitve na posameznih ozemljih so omogočile, da so se sčasoma oblikovala pretanjena merila za trajnost in racionalno rabo virov. Z uporabo novih tehnologij te temeljne vrednote lahko postanejo del sodobne vizije in vodijo v ustvarjanje znanja in razvojnih modelov, ki niso koristni samo za gorska območja, temveč tudi za območja v njihovi soseščini. V mnogih primerih te vrednote lahko postanejo univerzalne (kot npr. model partnerstev za trajnostni razvoj mest in podeželja v okviru pripravljalnega ukrepa RURBAN – delovna skupina za teritorialno kohezijo in urbane zadeve [TCUM EU, GD REGIO]);

8.

opozarja, da bodo podnebne spremembe za naše zmožnosti prilagajanja večji izziv kot katera koli druga ovira, s katero se je kdajkoli soočila človeška vrsta, vendar pa je to le delni kazalnik bolj kompleksne okoljske krize in krize človeštva, ki zadeva tudi:

razpoložljivost obnovljivih naravnih virov (voda, gozdovi, ribji staleži, zajemanje biomase);

zmanjševanje kakovosti in količine ekosistemskih dobrin in storitev;

zmanjševanje biotske raznovrstnosti;

ranljivost proizvodnje hrane (visoki stroški fosilnih energetskih virov za pridobivanje hrane, zmanjševanje površin, primernih za obdelovanje, neravnovesje ciklov ogljika, dušika in fosforja);

zmanjševanje razpoložljivosti rudninskih surovin;

zmanjševanje razpoložljivosti poceni fosilne energije (vrh nafte ["Peak Oil"]);

onesnaževanje zraka, vode in tal ter kopičenje biološko nerazgradljivih odpadkov;

rast prebivalstva in povečanje migracijskih tokov (tudi zaradi podnebnih sprememb);

9.

poudarja, da bodo ti problemi povzročali različne ekonomske in socialne reakcije, odvisno od geografskih območij. Zato izraža obžalovanje, da je eden od redkih projektov, ki analizirajo vpliv podnebnih sprememb na evropsko gospodarstvo, projekt PESETA Skupnega raziskovalnega središča EU iz leta 2009, ki pa ne upošteva gorskih regij;

10.

opozarja, da Evropska komisija v Beli knjigi o prilagajanju (COM(2009) 147 final) priznava regionalno variabilnost učinkov podnebnih sprememb in dejstvo, da bo vsaka strategija prilagajanja lahko uspešna samo, če bodo pri njenem izvajanju sodelovale vse ravni upravljanja. Prilagajanje je dinamičen, dolgoročen proces, ki zahteva tesno povezavo med nosilci političnega odločanja, raziskovalci, strokovnjaki, podjetniki in lokalnimi upravami;

11.

izraža zadovoljstvo, da se je spomladi leta 2012 začelo javno posvetovanje za pripravo evropske strategije prilagajanja, načrtovane za leto 2013, in vzpostavljena je bila platforma za podnebne spremembe CLIMATE-ADAPT, koristno orodje za zbiranje primerov dobrih praks in načrtovanje na ravni regij in urbanih območij, ki vključuje tudi poglavje o gorah.

ODBOR REGIJ

Cilji

12.

meni, da bi moralo biti prilagajanje na podnebne spremembe vključeno v širši projekt povečevanja individualne in kolektivne odpornosti, ki upošteva vse – medsebojno nujno povezane – okoljske, energetske in družbene kritične točke;

13.

ugotavlja, da naj bi Evropska unija v letu 2013 sprejela strategijo prilagajanja, ter meni, da bi ta splošna strategija morala imeti lokalno in regionalno razsežnost, kot je zapisana v členu 174 PDEU. Zaželeno je, da bi bilo v tej evropski strategiji za prilagajanje predvideno poglavje, posebej namenjeno gorskim regijam;

14.

prav tako mora evropska strategija prilagajanja vključevati posebno poglavje o najbolj oddaljenih regijah, katerih omejitve in posebnosti so priznane v členu 349 PDEU;

15.

poudarja, da so zaradi povečane ranljivosti gorskih območij, ki se pričakuje v prihodnjih desetletjih, potrebne okrepljene znanstvene raziskave in dober sistem za izmenjavo informacij. Pomembno je, da se sredstva, namenjena prilagajanju na podnebne spremembe, izrecno predvidijo v proračunu EU za obdobje 2014–2020;

16.

zahteva, da je treba v zvezi z novimi kritičnimi točkami, ki jih prinašajo podnebne spremembe, predvideti politiko za izboljšanje dostopa do storitev splošnega pomena na posebej ranljivih območjih in za izboljšanje njihovega izvajanja;

17.

poudarja, da bi bilo treba ukrepom za blažitev ter sredstvom za njihovo izvajanje dati prednost pred ukrepi za prilagajanje. Če ne bomo dosegli znatnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, določenega v Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja, ne bo mogoče preprečiti prihodnjega globalnega segrevanja, podnebnih sprememb in izrednih vremenskih pojavov, ki bodo prizadeli lokalne skupnosti;

18.

opozarja, da je potrebna priprava med seboj tesno povezanih ukrepov za reševanje sedanjih in obvladovanje prihodnjih problemov na področjih, ki so že zajeta v pripravo programov EU. Ob tem je treba določiti, kateri ukrepi se v skladu z načelom subsidiarnosti obravnavajo v okviru sistema evropske lokalne demokracije. Ukrepi bi bili lahko naslednji:

a)

doseganje največje energetske učinkovitosti novih in prenova že zgrajenih stavb;

b)

ohranitev tipičnih gradenj na gorskih in podeželskih območjih ter zagotavljanje podpore zanje s pripravo načrtov rabe zemljišč in naravnih virov, ki omogočajo razvoj mest, ki ne dopušča nobene špekulacije z zemljišči. Tako se bo preprečila degradacija pokrajin, ekosistemov, habitatov in obstoječih zaščitenih območij, pa tudi onesnaževanje vodnih virov in tal, to pa bo prispevalo tudi k razvoju odgovornega turizma in s tem k ohranjanju poseljenosti gorskih območij;

c)

uvajanje energije iz obnovljivih virov glede na značilnosti območja (sončna toplotna energija in fotovoltaična energija, energija vetra, vodna energija, biomasa), vse dokler ne bi dosegli energetske samozadostnosti, kjer je to mogoče; potreba po celostnih regionalnih energetskih načrtih, upravljanje s črpalnimi zbiralniki za hidroelektrarne v odvisnosti od shranjevanja fotovoltaične električne energije;

d)

spodbujanje energetskih pregledov na občinski in regionalni ravni;

e)

zmanjšanje pretoka energije in snovi v lokalnih skupnostih ob nespremenjeni življenjski ravni (primer: "2000-vatna družba", ki je zamisel ETH (švicarske državne tehniške visoke šole) v Zürichu);

f)

zmanjšanje količine odpadkov in kar največja možnost recikliranja, spodbujanje pridobivanja domačega komposta iz organskih odpadkov;

g)

ponovna oživitev krajevnih prehranskih verig: kakovostno kmetijstvo in vzreja, predvsem za podporo porabi na kraju samem in trgovini za turiste ob izrecni podpori kmetijstvu, usmerjenemu v ohranjanje tal (brez obdelovanja tal ali z minimalno obdelavo tal), ter ekološkemu kmetijstvu in živinoreji;

h)

regulirano upravljanje gozdov v zvezi z zajemanjem lesne biomase za pridobivanje energije in gradnjo; pri tem upravljanju je treba biti pozoren na pritiske, ki izhajajo iz podnebnih sprememb; velikost naprav za proizvodnjo toplote iz biomase mora biti določena tako, da ne presega letne gozdarske proizvodnje; ohranjanje zaščitnih gozdov; podpora trajnostnemu gozdarstvu za proizvodnjo lesa in biomase kot gospodarskemu viru teh območij;

i)

močna omejitev porabe zemljišč za gradnjo in infrastrukturo;

j)

zmanjšanje potreb po mobilnosti s krepitvijo računalniških omrežij ter informacijskih in komunikacijskih tehnologij, elektronskih storitev in dela na daljavo (kar bi omogočilo tudi ponovno poselitev zapuščenih gorskih območij in boljšo turistično rabo);

k)

spodbujanje okoljsko odgovornega in trajnostnega turizma; ustanovitev evropske opazovalnice za turizem, razvoj turizma na kmetijah;

l)

spodbujanje zelenega gospodarstva in inovacij v gorskem okolju: energija, elektronika, sistemi za nadzor in spremljanje, znanstvene raziskave in središča za univerzitetno izobraževanje;

m)

izobraževanje in kultura: ozaveščanje javnosti o nujnem ukrepanju na področju podnebnih sprememb je ključnega pomena za izvajanje dobrih ukrepov na tem področju in za strategijo prilagajanja, zato bo treba spodbujati vključevanje okoljskih tem v šolske učne načrte in dejavnosti obveščanja javnosti, kot je uvajanje regionalnih "okenc za prilagajanje" za pripravo strategij, prilagojenih lokalnim razmeram, in obveščanje javnosti. Primer: avstralski Victorian Centre for Climate Change Adaptation Research (VCCAR, Center za raziskovanje prilagajanja na podnebne spremembe v avstralski zvezni državi Viktoriji, www.vcccar.org.au), ki v lokalni okvir vključuje širšo nacionalno politiko, kot jo določa National Climate Change Adaptation Research Facility (NCCARF, Nacionalni sklad za raziskave prilagajanja na podnebne spremembe, www.nccarf.edu.au);

n)

programi civilne zaščite in preprečevanja nevarnosti podnebnih sprememb, in sicer z uporabo infrastrukture, vremenoslovskimi in hidrološkimi sistemi napovedovanja in opozarjanja, hitro izmenjavo informacij z javnostjo, vajami za preprečevanje škode in reševanje oseb;

19.

poudarja, da je veliko gorskih območij že začelo pripravljati strategije za prilagajanje; nujno je uskladiti cilje in preučiti rezultate. Treba je uskladiti okoljske pobude, ki so zdaj razpršene med številna združenja, raziskovalne ustanove in uprave na gorskih območjih;

20.

zahteva spremljanje doseženih rezultatov, tudi s pripravo kazalnikov učinkovitosti posegov, doseženih zmogljivosti, enotno zbirko podatkov za dostop do projektov in vodenjem evidence energetskih izkaznic;

21.

na koncu poudarja, da se je treba z vzroki in posledicami podnebnih sprememb ukvarjati na vseh ravneh, v številnih različnih geografskih skupnostih in na mednarodni ravni. Še zlasti najrevnejše skupnosti na planetu so pogosto prve, ki jih podnebne spremembe najbolj prizadenejo, zato potrebujejo posebno pomoč. Evropska unija in države članice bi morale v skladu s prednostnimi nalogami, določenimi v dogovorjenih strategijah in mednarodnih sporazumih, dodeliti sredstva za ukrepe blažitve in prilagajanja ter ta sredstva uporabiti na ravni, na kateri bodo imela največ učinka. Pri oblikovanju ukrepov za blažitev posledic podnebnih sprememb in prilagajanje nanje bi morale zato sodelovati tudi lokalne in regionalne oblasti, saj bi tako lahko najbolje izkoristili njihovo strokovno znanje in izkušnje ter bližino državljanom.

V Bruslju, 10. oktobra 2012

Predsednik Odbora regij

Ramón Luis VALCÁRCEL SISO


(1)  Evropska agencija za okolje (EEA), Europe's ecological backbone: Recognising the true value of our mountains (Evropska ekološka hrbtenica: priznavanje prave vrednosti naših gora), poročilo 6/2010.

(2)  JRC/WHO, Impacts of Europe's changing climate (Učinki podnebnih sprememb v Evropi), poročilo 4/2008: http://www.eea.europa.eu/publications/eea_report_2008_4.

(3)  EEA, Regional climate change and adaptation. The Alps facing the challenge of changing water resources (Regionalne podnebne spremembe in prilagajanje nanje. Alpe pred izzivom sprememb vodnih virov), poročilo 8/2009.


Top