INT/1027

Industrijski načrt v okviru zelenega dogovora

MNENJE

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo

a) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Industrijski načrt v okviru zelenega dogovora za neto ničelno dobo

[COM(2023) 62 final]

b) Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira ukrepov za krepitev evropskega ekosistema proizvodnje proizvodov neto ničelnih tehnologij (akt o neto ničelni industriji)

[COM(2023) 161 final – 2023/0081 (COD)]

Poročevalka: Sandra PARTHIE

1.

1.Sklepi in priporočila

1.1Evropska unija (EU) mora ostati industrijska lokacija. Odločna mora biti glede svojega položaja svetovnega akterja in opredeliti politična orodja, ukrepe in instrumente, ki jih potrebuje, da bi postala hitrejša, inovativnejša in ponovno privlačna za vlagatelje. Hkrati mora ohraniti svoje socialne in okoljske vrednote, kot so delujoč socialni dialog in sistemi socialnega varstva, spoštovanje pravne države in stabilne institucije.

1.2Svetovne gospodarske razmere so se za EU spremenile, saj večstranski sistem, ki temelji na pravilih, peša, širi pa se protekcionizem. Konkurenca za mednarodne naložbe se je povečala, nenazadnje zaradi ameriškega zakona o zmanjšanju inflacije, pa tudi zaradi ostrejše konkurence za surovine, gibanja cen energije in sprememb v ureditvi svetovnih dobavnih verig. EU mora zato ponovno oceniti svoje politične prednostne naloge, da bi izboljšala svojo strukturno in trajnostno konkurenčnost. Glede na očitno potrebo po povečanju konkurenčnosti podjetij EU je treba v postopke odločanja EU vključiti preverjanje konkurenčnosti.

1.3Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je prepričan, da niti zeleni dogovor, niti digitalno desetletje, niti industrijski, vesoljski ali avtomobilski sektor v prihodnosti ne bodo uspešni brez močne industrijske baze. To prav tako ne bo mogoče brez varnih in trajnostnih virov kritičnih surovin. EESO poziva, naj se prednostno opravi revizija, da bi ugotovili, kako lahko EU nadzoruje in izboljša svoje vrednostne verige ter se izogne pretirani odvisnosti.

1.4EESO poudarja, da podnebnih ciljev za leto 2050 ne bomo dosegli brez oblikovanja konkurenčnega krožnega gospodarstva. Evropa bi zato morala najti načine za učinkovitejšo rabo virov in materialov, in sicer s širokim uvajanjem ukrepov na področju uravnavanja povpraševanja, s katerimi bi zmanjšali povpraševanje, kot so okoljsko primerna zasnova in krožnost, energijska učinkovitost, večja trajnostnost proizvodov ter podpora usmerjenim inovativnim praksam in tehnikam.

1.5Temelj evropske industrijske politike bi moralo biti zagotavljanje obstoja in razvoja raznolike industrije s številnimi sektorji in proizvajalci ter industrijskimi ekosistemi, vključno z malimi in srednjimi podjetji (MSP) in akterji socialnega gospodarstva. Pomembno se je izogniti preozkemu osredotočanju na spodbujanje nekaterih tehnologij in izbiranje domnevnih „zmagovalcev“ z regulativnimi ukrepi. Namesto tega je potrebna celovita politika za podporo inovacijam in raziskavam.

1.6EESO poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo industrijski načrt EU prispeval k ustvarjanju kakovostnih delovnih mest s poštenimi delovnimi pogoji in dobrim plačilom ter spodbujal demokracijo na delovnem mestu, kolektivna pogajanja in spoštovanje kolektivnih pogodb.

1.7Javna naročila in odločitve o tem, kako razpršiti javno financiranje, so pomembna orodja za usmerjanje industrijske politike. Odločitve držav članic EU, tudi glede državne pomoči in subvencij, nikakor ne smejo izkrivljati enotnega trga ali ogrožati ekonomske konvergence in socialne kohezije po vsej EU, temveč morajo biti usmerjene v regionalni razvoj. EESO kritizira dejstvo, da sedanja predloga Komisije o industrijskem načrtu v okviru zelenega dogovora in aktu o neto ničelni industriji tega ne upoštevata v zadostni meri.

2.Splošne ugotovitve

2.1EU mora ostati industrijska lokacija. EESO poziva k vzpostavitvi regulativnega okvira, ki bo privabil, omogočal in povečal industrijsko proizvodnjo v EU na trajnosten in družbeno odgovoren način. Ta poziv se ne nanaša le na nove tehnologije, temveč tudi na predelovalno industrijo, ki je ključni element odpornosti evropskih gospodarstev in dobavnih verig itd.

2.2Bruto domači proizvod (BDP) razkriva poslabšanje evropske konkurenčnosti: v prvem desetletju 21. stoletja je BDP na prebivalca v EU znašal približno 70 % BDP na prebivalca ZDA. Zdaj znaša samo slabih 66 %. Leta 1999 je bila Kitajska deležna samo 5 % bruto svetovnih naložb; leta 2020 jih je bilo za 29 % – več kot kjerkoli drugje. V ZDA in EU se je delež v istem obdobju znatno zmanjšal – v ZDA z 29 % na 20 %, v EU pa s 23 % na samo 15 %. EU to lahko spremeni: z dokončanjem enotnega trga bi lahko gospodarskim rezultatom v desetih letih dodali več kot 700 milijard EUR, skupno digitalno gospodarstvo pa bi lahko prispevalo še 178 milijard EUR. EU bi lahko tudi še naprej uspešno vzpostavljala evropske standarde in jih spodbujala na svetovni ravni.

2.3Izjemno visoke cene energije in inflacija na EU vplivajo bolj kot na njene tekmece, pri čemer druga svetovna gospodarstva subvencionirajo lastno industrijo in ji dajejo prednost. Zaradi teh dejavnikov nastaja tveganje za deindustrializacijo EU. Da se bo mogoče uspešno spoprijeti s temi problemi ter drugimi sedanjimi in prihodnjimi izzivi, je treba izboljšati strukturno in trajnostno konkurenčnost in odpornost gospodarstva EU. Temeljni pogoj za konkurenčnost evropske industrije so dostopne cene energije in zanesljiva oskrba z energijo.

2.4Svetovne gospodarske razmere so se v zadnjih letih dramatično spremenile. EU se ne more več zanašati na delujoč večstranski gospodarski in trgovinski sistem, ki temelji na pravilih, temveč se sooča z vse večjimi izkrivljanji svetovnega trga zaradi ukrepov, kot so ameriški zakon o zmanjšanju inflacije (IRA), katerega namen je podpreti industrijske akterje ZDA z davčnimi olajšavami, velikodušno finančno podporo in zahtevami glede lokalne vsebine v škodo neameriških gospodarskih subjektov, ali starejši protekcionistični kitajski režimi subvencij, ki ravno tako dajejo prednost nacionalnim akterjem in sledijo nacionalističnemu gospodarskemu programu. EU se mora odločno odzvati in opredeliti politična orodja, ukrepe in instrumente, ki jih potrebuje, da bi postala hitrejša, inovativnejša in ponovno privlačna za vlagatelje. Hkrati mora ohraniti svoj socialne in okoljske vrednote.

2.5V zvezi s tem EESO pozdravlja predloga Evropske komisije o industrijskem načrtu v okviru zelenega dogovora in aktu o neto ničelni industriji, ki industrijskim akterjem v EU dajeta smernice in zagotavljata predvidljivost ter predstavljata zavezo krepitvi evropskih proizvajalcev in z njimi povezanih ekosistemov. Prizadevanja za prehod na razogljičeno gospodarstvo do leta 2050 pomenijo drugo industrijsko revolucijo in jih je treba tako tudi razumeti, vključno s potrebnimi političnimi, gospodarskimi in družbenimi zavezami.

2.6EESO zlasti podpira jasna sporočila v obeh dokumentih v zvezi s potrebo po celovitih naložbah za prehod na trajnostno gospodarstvo in družbo. Cilj zelene industrijske politike bi moral biti tudi izboljšanje na področju socialnega varstva. Pozdravljamo osredotočenost akta o neto ničelni industriji na vrzeli v znanjih in spretnostih ter človeških virih, ki trenutno upočasnjujejo prehod. Vendar akt ne navaja, kako se bodo navedeni cilji izvajali in kateri učinkoviti ukrepi bodo sprejeti.

2.7EESO zato poziva Evropsko komisijo, naj natančneje opredeli, katere učinkovite ukrepe namerava sprejeti za izboljšanje dejavnikov lokacije in konkurenčnosti evropskih gospodarstev ter za razlikovanje EU od njenih sistemskih tekmecev. Ti ukrepi bi se morali osredotočiti na izboljšanje povezljivosti na enotnem trgu za vse države članice, tudi z razvojem in nadgradnjo infrastrukture ter medsebojnih povezav za promet in energijo, vključno z omrežji.

2.8EESO opozarja, da tako delodajalci in delojemalci kot državljani na splošno doživljajo težke čase zaradi pretresov na strani ponudbe energije, delovne sile in dobavnih verig ter zaradi inflacije; nastalo je veliko kumulativno breme za vse. Cilj industrijskega načrta v okviru zelenega dogovora in akta o neto ničelni industriji bi zato moral biti zmanjšanje teh bremen, ne pa njihovo povečanje.

2.9Po mnenju EESO imajo pri pospeševanju prehoda na neto ničelne emisije do leta 2050 svojo vlogo tudi potrošniki. Njihova odločitev, da proizvode kupujejo ali ne, ter njihova podpora, toleriranje ali netoleriranje proizvodnih pogojev v EU, pa tudi v tretjih državah, so pomemben element za doseganje sprememb. EESO podpira krepitev vloge potrošnikov 1 in poudarja, da morajo sprejemati ozaveščene odločitve.

3.Posebne ugotovitve

3.1Regulativni okvir

3.1.1Oblikovanje politik EU bi moralo temeljiti na inovacijah, odličnosti ter visoko usposobljenih in spretnih ljudeh ter se osredotočiti na to, da se zmanjšajo birokracija in stroški, kjer je to mogoče. Pravna država kot eden od temeljev EU nudi varnost in stabilnost poslovnega okolja, zato jo je treba spoštovati v vseh okoliščinah. Strukturiran tristranski socialni dialog med vladami, sindikati in organizacijami delodajalcev je nujen za zagotovitev stabilnosti, družbene sprejemljivosti in gospodarske odpornosti.

3.1.2V aktu o neto ničelni industriji je predlagan sklop ukrepov za izboljšanje omogočitvenih pogojev za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij, vključno s poenostavljenim regulativnim okoljem, na primer s hitrejšimi postopki izdaje dovoljenja in točkami „vse na enem mestu“ v upravi. Bistveno je, da se ti hitrejši postopki izdaje dovoljenja uporabljajo v celotni vrednostni verigi projektov za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij, ne glede na socialne in okoljske cilje iz uredbe. EESO se sicer strinja s tem pristopom, vendar poziva zakonodajalca, naj teh izboljšav ne omejita na neto ničelne tehnologije, temveč naj postanejo pravilo v vseh gospodarskih sektorjih.

3.1.3EESO poudarja, da navsezadnje preobrazba evropske industrije sega precej širše od proizvodnje čiste tehnologije, saj imamo v Evropi veliko energetsko intenzivne težke in primarne industrije, ki jo je treba razogljičiti in ni vključena v industrijski načrt v okviru zelenega dogovora. Skladna industrijska strategija za Evropo prinaša vključujočo gospodarsko rast, ki zagotavlja, da vse države članice in regije sodelujejo v zelenem industrijskem prehodu in imajo od njega koristi. Zato je bistveno, da se industrijski načrt v okviru zelenega dogovora izogne morebitni razdrobljenosti enotnega trga in ustvarja kohezijo med državami članicami in regijami.

3.1.4EESO je prepričan, da je mogoče pripraviti načrt za zeleno poenostavitev, s katerim bi se izboljšali postopki izdaje dovoljenj za zelene projekte ob upoštevanju okoljske zakonodaje. Poleg digitalizacije in poenostavitve postopkov odobritve je nujen korak razširitev strokovnega znanja, zmogljivosti in spretnosti v lokalnih in nacionalnih organih. Izboljšanje učinkovitosti postopkov izdaje dovoljenj je treba doseči z ustreznim načrtovanjem in povečanjem zmogljivosti ustreznih upravnih ravni, tudi z večjim številom zaposlenih in usposobljenega osebja. Glede na očitno potrebo po izboljšanju konkurenčnosti podjetij EU je treba v postopke odločanja EU vključiti preverjanje konkurenčnosti.

3.1.5EESO poudarja, da je treba uredbo dopolniti z drugimi instrumenti, kot so subvencije in znižanje davkov na kapital in delo, da bi preprečili izgubo BDP in blaginje. Zahteve glede poročanja, zlasti v zakonodaji EU na ekološkem, digitalnem in gospodarskem področju, bi bilo treba racionalizirati, ne pa povečati zaradi dodatnih nacionalnih zahtev, ki bi lahko povzročile množenje pravil, regulativni kaos in razdrobljenost enotnega trga.

3.2Dostop do naložb in njihovo spodbujanje

3.2.1Gospodarski akterji v EU se soočajo z ostro svetovno konkurenco. Za izboljšanje konkurenčnosti je čas odločilen dejavnik. Zato EESO poudarja, da je treba odločitve o finančni podpori in dostopu do financiranja sprejemati hitreje, tudi v okviru različnih evropskih podpornih programov, kot so REPowerEU, InvestEU in drugi programi. Dolgotrajni in razvlečeni postopki – neprodorna goščava na področju financiranja – bodo vlagatelje odvračali od Evrope in škodijo prizadevanjem za privabljanje naložb.

3.2.2EESO zato poudarja, da mora biti finančna podpora izvedljiva, pravočasna in lažje na voljo za stroške poslovanja in naložbe v osnovna sredstva za podjetja vseh velikosti, vključno z MSP. Poziva k oceni obstoječih instrumentov, da bi opredelili in okrepili najuspešnejše med njimi. EESO meni, da je treba v industrijskem načrtu v okviru zelenega dogovora opredeliti, kdaj in kje je javno financiranje bistveno za podporo prehodu pomembnih industrijskih panog, in nasprotno, kje lahko vrzel zapolni zasebno financiranje, če se uvedejo ustrezne regulativne spodbude.

3.2.3EESO želi opozoriti, da bo zgolj omilitev pravil o državni pomoči brez dodatnih finančnih mehanizmov na ravni EU verjetno sprožila nova razhajanja med gospodarstvi EU, saj nekatere države EU morda nimajo fiskalnega manevrskega prostora za naložbe v zeleni prehod. Uporaba posojil v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost (RRF) in REPowerEU tudi za čiste industrijske sektorje bo imela želeni učinek le, če jih bodo dopolnila znatna nepovratna sredstva za operacije, ki ne bodo nujno zagotovile donosnosti naložb, kot so razvoj javne infrastrukture, nepovratna sredstva za gospodinjstva, ki nimajo sredstev za prenovo in manjše naložbe v obnovljive vire energije, ter izobraževanje in preusposabljanje.

3.2.4EESO predlaga, naj se industrijski načrt v okviru zelenega dogovora osredotoči tudi na razvoj zelenih javnih naročil, saj bodo tako javni organi kupovali zelene proizvode. Sredstva industrijskega načrta v okviru zelenega dogovora, vključno s posodobljenimi nacionalnimi načrti za okrevanje in odpornost, bi lahko krila stroške, povezane z zelenimi javnimi naročili, dokler ta ne postanejo splošna zahteva v skladu s pravom EU. Javna podpora bi morala biti povezana s pogoji za izboljšanje varstva okolja, podpiranje podjetij pri ponudbi kakovostnih delovnih mest, spodbujanje dostopa do usposabljanja in ustvarjanje visokokakovostnih vajeništev. Poleg tega je pomembno, da postanejo razpisi za javna naročila dostopnejši za MSP. V ta namen EESO poziva Komisijo, naj vzpostavi zbirko podatkov, ki bo preprosta za uporabo.

3.2.5Z ukrepanjem glede nedelovanja trga in sektorjev z nezadostnim zasebnim financiranjem bi morali z novim skupnim financiranjem EU zagotoviti učinkovito podporo različnim segmentom industrije čistih tehnologij, zlasti MSP. Preprečevati bi morali izkrivljanje notranjega trga in prispevati k izboljšanju gospodarske kohezije po vsej EU. V zvezi s tem EESO poudarja, da bi morale začasne izjeme od pravil o državni pomoči ostati začasne in biti ustrezno usmerjene. Podpreti bi bilo treba tudi preusposabljanje in usposabljanje delavcev ter pravični prehod, da bi dobili bazo znanj in spretnosti, ki bodo kos izzivom prihodnosti.

3.2.6EESO se zaveda, da je težko pridobiti dodatno financiranje na ravni EU. Srednjeročno bi bilo treba začeti resno razpravo o novih lastnih sredstvih EU in skladu EU za suverenost, ki bi potekala ločeno od pogajanj o naslednjem večletnem finančnem okviru. Kratkoročno bi bilo treba financiranje, ki je na voljo v okviru inovacijskega sklada sistema EU za trgovanje z emisijami, zagotoviti v začetni fazi in ga usmeriti v prelomne tehnologije v sektorjih, v katerih je težko zmanjšati emisije.

3.3Trgi in dobavne verige

3.3.1Evropska komisija je leta 2021 v okviru svoje industrijske strategije objavila seznam industrijskih ekosistemov. Njen namen je boljše razumevanje medsebojnih povezav in vrzeli v evropskih gospodarskih strukturah in dobavnih verigah. V zvezi s tem EESO poziva Evropsko komisijo, naj prizna soodvisnost vrednostnih verig in vloge kemikalij, surovin ter zlasti primarne industrije in procesov pri prehodu na neto ničelno krožno gospodarstvo. Osredotočenost na neto ničelne tehnologije ne sme povzročiti novih vrzeli v evropskih dobavnih verigah zaradi premajhne osredotočenosti na potrebe drugih sektorjev, kot so energetsko intenzivni sektorji. Če njihovi pomisleki, kot so visoke cene energije, ne bodo upoštevani, obstaja tveganje, da bo EU izgubila pomembne, morda celo strateške dele industrijskih ekosistemov.

3.3.2EESO želi poudariti tudi to, da bi morale biti energija in surovine dostopne po konkurenčnih cenah. Takšne politike bi bilo treba podpreti s trgovinskimi sporazumi in ozaveščanjem o surovinah na svetovni ravni. EESO hkrati priznava, da svetovna tekma za surovine ni trajnostna. Evropa bi zato morala najti načine za učinkovitejšo rabo virov in materialov, in sicer s širokim uvajanjem ukrepov na področju uravnavanja povpraševanja, s katerimi bi zmanjšali povpraševanje, kot so okoljsko primerna zasnova in krožnost, energijska učinkovitost, večja trajnostnost proizvodov ter podpora usmerjenim inovativnim praksam in tehnikam. EESO poziva, naj se prednostno opravi revizija, da bi ugotovili, kako lahko EU nadzoruje in izboljša svoje vrednostne verige ter se izogne pretirani odvisnosti.

3.3.3EESO poudarja, da je treba navezati močnejše trgovinske odnose s tretjimi državami in pospešiti delo v zvezi s sporazumi o prosti trgovini, ki spodbujajo tudi naše vrednote, hkrati pa še naprej razvijati in uporabljati instrumente trgovinske zaščite, kot so protidampinški ukrepi, ukrepi proti prisili in pregled tujih naložb.

3.3.4Dostop do energije in surovin po konkurenčnih cenah je ključen za ohranjanje industrijske proizvodnje in z njo povezanih dejavnosti v EU. EU bi se morala pri razvijanju svoje konkurenčnosti, odpornosti in globalnega vpliva opirati na odprto tržno gospodarstvo in odprte družbe kot svoje temeljne adute ter svoje ukrepe preusmeriti na bistvene pogoje za ustvarjanje blaginje in dobrobiti.

3.4Izboljšanje znanj in spretnosti za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest na področju neto ničelnih tehnologij

3.4.1EESO podpira načela učinkovitih sistemov vseživljenjskega učenja in boljšega predvidevanja prihodnjih potreb po znanjih in spretnostih. Zato poziva k strukturnemu vključevanju socialnih partnerjev v načrtovane akademije za neto ničelne industrije. Poleg tega meni, da izboljšani regulativni okvir za skupno priznavanje kvalifikacij ne bi smel biti omejen na delovna mesta, povezana z neto ničelnimi tehnologijami, temveč bi moral zajeti vse sektorje ter znanja in spretnosti. EESO poudarja, da je treba evropsko industrijo podpreti z vlaganjem v njene delavce in njihovo podporo, tudi z zaščito delovnih mest in pomočjo delavcem v shemah skrajšanega delovnega časa.

3.4.2EESO je prepričan, da bosta za podporo preoblikovanju potrebna izpopolnjevanje in usposabljanje. Tvegani sektorji, povezani z visokimi emisijami, na splošno predstavljajo omejeno nevarnost, vendar bi lahko bil kratkoročni učinek v nekaterih evropskih regijah uničujoč. Prehod bo obvladljiv le z vlaganjem v izboljšanje znanj in spretnosti, zagotavljanjem dostopa do (pre)usposabljanja in spodbujanjem gospodarske diverzifikacije v smeri okolju prijaznejših dejavnosti, s čimer bo mogoče obvladovati sedanje napetosti na trgih in izboljšati prerazporejanje na trgu dela. Potrebe po prestrukturiranju je mogoče bolje predvideti in obvladovati z zgodnjim vključevanjem vseh deležnikov, tudi predstavnikov organiziranih delavcev. 2 EESO poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo industrijski načrt EU prispeval k ustvarjanju kakovostnih delovnih mest s poštenimi delovnimi pogoji in dobrim plačilom ter spodbujal kolektivna pogajanja in spoštovanje kolektivnih pogodb.

3.4.1EESO v zvezi s predlogom za akademije za neto ničelne industrije opozarja na obstoječe, dobro uveljavljene strukture kvalifikacij in poklicnega izobraževanja v EU ter poudarja, da ni pravne podlage za uvedbo tovrstnih določb o politiki (poklicnega) usposabljanja z uredbo. Osnutek uredbe ne odraža dejanskega stanja v podjetjih in državah članicah EU, kar dokazuje tudi dejstvo, da ni predvidena nobena oblika stalnega sodelovanja socialnih partnerjev ali drugih ustreznih organizacij. EESO se zato zavzema za to, da bi se vidiki izobraževanja in usposabljanja iz predloga uredbe obravnavali v okviru priporočila, kar je običajna praksa na tem političnem področju. Vendar poziva institucije EU, naj socialne partnerje in mrežo evropskih zbornic vsaj aktivno vključijo v dejavnosti evropskih akademij za neto ničelne industrije ter platformo za neto ničelne tehnologije v Evropi.

3.4.2Izračuni Evropske komisije kažejo, da ima področje neto ničelnih tehnologij velik potencial za ustvarjanje delovnih mest, saj bomo v proizvodnji vodikovih gorivnih celic potrebovali 180 000 delavcev, v sektorju fotovoltaične sončne energije bo za proizvodnjo potrebnih 66 000 delavcev, v proizvodnji baterij pa 800 000 delavcev. EESO zato poziva Komisijo in države članice, naj ne podprejo samo okvirnih pogojev za razvoj potrebnih znanj in spretnosti v EU, temveč tudi pospešijo in standardizirajo delovna dovoljenja za kvalificirane delavce, ki prihajajo iz držav zunaj Evropske unije.

3.5Inovacije

3.5.1Produktivnost je mogoče povečati tudi z inovacijsko zmogljivostjo, ki je bistvena za razvoj, prilagodljivost in prenovo podjetij. Za prihodnji uspeh EU so potrebne tako zasebne kot javne naložbe v raziskave in inovacije. Olajšati je treba sodelovanje med podjetji, univerzami in inovacijskimi organizacijami, saj je to pomemben praktičen način za krepitev produktivnih inovacij. Vključevanje delavcev lahko pozitivno prispeva tudi k uresničevanju celotnega potenciala inovacij in predvidenih sprememb.

3.5.2Trenutno je večina sredstev EU namenjena predvsem zgodnjim fazam tehnološkega razvoja in uporabi teh tehnologij s strani uporabnikov nižje v verigi. Podpora proizvodnim zmogljivostim in širitvi je še vedno omejena. EESO meni, da je treba to spremeniti.

3.5.3EESO priznava, da pomena kritičnih surovin za industrijske dejavnosti EU ni mogoče preceniti. Zato bi se morale inovacije prednostno osredotočati na nadomestke, proizvode in materiale, s katerimi se lahko zmanjša odvisnost EU od kritičnih surovin in surovin, do katerih nima enostavnega dostopa.

3.6Upravljanje

3.6.1Poglavje VII predlaganega akta o neto ničelni industriji vzpostavlja strukturo – platformo za neto ničelne tehnologije v Evropi, ki naj bi bila referenčni organ, v katerem lahko Komisija in države članice razpravljajo, si izmenjujejo informacije in primere najboljše prakse v zvezi z vprašanji, povezanimi s to uredbo. Vendar želi EESO poudariti, da bi morala Komisija pridobiti prispevke ne le strokovnjakov, temveč predvsem predstavnikov neto ničelne industrije in povezanih sindikatov. Pozdravlja prizadevanja za boljše usklajevanje in meni, da bi moral biti vključen v platformo, da bi k njenemu delu strukturno prispeval stališča delojemalcev, delodajalcev in civilne družbe.

3.7Strateške neto ničelne tehnologije

3.7.1EESO pozdravlja pristop k prednostnim naložbam v čiste tehnologije in podporo zanje. Vendar seznam tehnologij, ki jih podpira predlagani akt o neto ničelni industriji, v veliki meri ne upošteva razogljičenja energetsko intenzivnih panog in razsežnosti krožnosti. Podnebnih ciljev za leto 2050 ne bomo dosegli brez oblikovanja konkurenčnega krožnega gospodarstva: izkoriščanje odpadkov, zajetega ogljika ali obnovljivih virov kot vhodnih surovin je izvedljiva možnost za zmanjšanje emisij v vseh industrijskih panogah in za omejitev odvisnosti EU od uvoza surovin. EESO zato poziva zakonodajalca, naj ustrezno razširita seznam strateških neto ničelnih tehnologij.

3.7.2EESO podpira določitev jasnih ciljev za proizvodne zmogljivosti v Evropi, zlasti ciljev, da se zagotovi 10 % pridobivanja naših strateških mineralov, s trdno zavezanostjo nadaljnjemu varstvu okolja, da se doseže 40 % rafiniranja materialov, vključno z izboljšanjem rudarskih zmogljivosti in s tem ustvarjanjem dejanske dodane vrednosti, ter da se do leta 2030 doseže 15-odstotna stopnja recikliranja.

3.7.3EESO poudarja, da obstaja veliko tveganje za zvišanje proizvodnih stroškov, saj skoraj 25 % emisij izvira iz sektorjev, v katerih je težko zmanjšati emisije in ki se ne bodo razogljičili z želeno hitrostjo brez višjih proizvodnih stroškov. To bi lahko privedlo do pretresa na strani ponudbe in nezmožnosti pokrivanja potreb trga. Dokler nove tehnologije ne bodo uvedene, je povišanje proizvodnih stroškov zelo verjetno, kar bo povzročilo pomanjkanje in višje cene, ki se bodo prenesle na druge proizvode v vrednostni verigi.

V Bruslju, 29. junija 2023

Sandra PARTHIE

predsednica strokovne skupine za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo

_____________

(1)     UL C 443, 22.11.2022, str. 75 .

(2)     UL C 228, 29.6.2023, str. 43 .