—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o pomanjkanju beljakovin v EU: kako rešiti ta dolgotrajni problem? (1),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 14. septembra 2016 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije (uredba omnibus) (COM(2016)0605), in predloga spremembe osnutka, ki vključuje zahtevo, naj Komisija do konca leta 2018 objavi „beljakovinski načrt“ (2),

—

ob upoštevanju evropske izjave o soji, ki sta jo Nemčija in Madžarska predstavili 12. junija 2017, 14 držav članic pa jo je podpisalo takoj za tem (3),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 93/355/EGS z dne 8. junija 1993 o sklenitvi memoranduma o soglasju med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Združenimi državami Amerike glede oljnic v okviru sporazuma GATT (4),

—

ob upoštevanju listine, ki jo je 25. septembra 2015 sprejela Generalna skupščina OZN, z naslovom „Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030“ter zlasti ciljev trajnostnega razvoja 2, 12 in 15 iz te listine,

—

ob upoštevanju sklepa Generalne skupščine Združenih narodov na njeni 68. seji, v katerem je proglasila leto 2016 za mednarodno leto zrnatih stročnic pod okriljem Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) (5),

—

ob upoštevanju študije, ki jo je naročil tematski sektor B Parlamenta na zahtevo Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja z naslovom Okoljska vloga beljakovinskih rastlin v novi skupni kmetijski politiki (6),

—

ob upoštevanju predstavitve v Parlamentu o izboljšanju oskrbe Evrope z rastlinskimi beljakovinami,

—

ob upoštevanju izjave držav Podonavja o soji z dne 19. januarja 2013,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja in mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0121/2018),

A.

ker je zaradi potreb sektorja živinoreje, ki je odvisen od uvoza krme iz tretjih držav, pomanjkanje rastlinskih beljakovin v Evropski uniji še vedno veliko in ker se razmere kljub številnim oznanjenim nameram in pobudam na tem področju in kljub uporabi soproizvodov iz proizvodnje biogoriv v živalski krmi v več kot 15 letih žal niso občutno izboljšale; ker trenutno stanje v EU, ki ga zaznamuje uvoz rastlinskih beljakovin (v glavnem soje) iz Južne Amerike, ni vzdržno in dokazuje, da bi morali odločneje ukrepati, zlasti zato, da se poveča trajnost tega uvoza;

B.

ker je treba nujno zmanjšati veliko odvisnost Unije od uvoza beljakovinskih rastlin, ki se v glavnem uporabljajo za živalsko krmo; ker sedanje razmere poleg vpliva na okolje v regijah proizvajalkah soje predstavljajo veliko tveganje zlasti za živinorejski sektor EU, saj so cene na mednarodnih trgih vse bolj nestanovitne;

C.

ker se je v Parlamentu ob številnih priložnostih razpravljalo o beljakovinah in potrebi po evropskem beljakovinskem načrtu, vendar pobude niso privedle do pravih učinkov, ki bi lahko odpravili odvisnost Evrope od drugih držav za svojo oskrbo z rastlinskimi beljakovinami;

D.

ker je zaradi izbruha krize v zvezi z boleznijo BSE upravičeno začela veljati evropska prepoved o uporabi moke živalskega izvora v krmi (7), ampak se je zato močno povečal uvoz soje iz Latinske Amerike;

E.

ker Evropska unija tako beljakovinskim rastlinam namenja le 3 % ornih zemljišč in več kot 75 % zalog rastlinskih beljakovin uvaža predvsem iz Brazilije, Argentine in Združenih držav Amerike;

F.

ker so živinorejski sektorji v Uniji zelo občutljivi na nestanovitnost cen in izkrivljanje konkurence in odvisni od uvoza cenovno ugodnih in visokokakovostnih rastlinskih beljakovin, kar je resničen izziv za evropske kmetije;

G.

ker se iz evropskih beljakovinskih rastlin pridobijo oljnati stranski proizvodi, ki lahko prispevajo h krožnemu gospodarstvu in so lahko dragoceni za človeško prehrano, obnovljive vire energije ali za proizvodnjo zelenih kemikalij; ker soproizvodnja beljakovin in stranskih proizvodov v Evropi omogoča zmanjšanje uvoza tako beljakovin iz GSO kot tudi biogoriva;

H.

ker so bile težave z rastlinskimi beljakovinami za uporabo v živalski krmi prepogosto obravnavane le z vidika snovi, bogatih z beljakovinami, v povezavi z našim primanjkljajem beljakovin rastlinskega izvora ter iskanjem surovin za dopolnitev krme za rejne živali;

I.

ker je treba opraviti širšo analizo vprašanja rastlinskih beljakovin v Evropi, da bi oblikovali dolgoročno strategijo in odprli čim več možnosti za učinkovitejše ukrepanje za zmanjšanje naše odvisnosti od uvoženih rastlinskih beljakovin; ker je ta strategija sredstvo za tranzicijo proti trajnejšim agroživilskim in kmetijskim sistemom;

J.

ker so beljakovine, tako kot energija, bistvena sestavina naše hrane in jih je mogoče pridobiti tako v rastlinski kot v živalski obliki;

K.

ker so rastlinske beljakovine v samem središču vprašanj prehranske varnosti in suverenosti (za hrano in krmo), varstva okolja, globalnega segrevanja in obnovljivih virov energije; ker so nepogrešljive za preživetje in prisotne v vseh živilih, tako za človeško kot za živalsko prehrano;

L.

ker se je celotna evropska proizvodnja snovi, bogatih z beljakovinami, med letoma 1994 in 2014 povečala s 24,2 milijona ton na 36,3 milijona ton (+50 %), hkrati pa se je skupna poraba povečala z 39,7 milijona ton na 57,1 milijona ton (+44 %); ker se skupni beljakovinski primanjkljaj EU (20,8 tone leta 2014) torej povečuje; ker se je svetovni trg rastlinskih beljakovin, skupaj s trgom soje in sojine moke, močno povečal v zadnjih 50 letih in ker se je uživanje teh snovi močno povečalo v vseh državah članicah - npr. potrošnja soja se je povečala z 2,42 milijonov ton leta 1960 na skoraj 36 milijonov ton danes; ker je živinorejski sektor EU močno odvisen od uvoza soje in sojine moke iz tretjih držav, zlasti iz Južne Amerike; ker se za zadostitev povpraševanje po soji v EU uporabi površina skoraj 15 milijonov hektarjev, od katerih je 13 milijonov hektarjev v Južni Ameriki;

M.

ker gojenje beljakovinskih rastlin ustvarja precejšnjo dodano vrednost za okolje, ki ni ogroženo zaradi z njimi povezane uporabe fitofarmacevtskih sredstev;

N.

ker je Kitajska v zadnjih letih postala največji svetovni uvoznik soje in je začela uporabljati lastne izvirne in nepregledne strategije za zanesljivost oskrbe zunaj tradicionalnih tržnih mehanizmov in na podlagi pogodb o pridelavi z največjim svetovnim dobaviteljem soje, Brazilijo, in velikimi naložbami v proizvodnjo, obdelavo (drobljenje) in pristaniško infrastrukturo v tej državi, vse na račun okolja; ker bi lahko strategija internacionalizacije kitajske agroživilske industrije vplivala na trenutno tržno preskrbo EU, ki je prav tako pomembna stranka Brazilije, s sojo in oljnicami, s tem pa ogrozila stabilnost trgov Unije;

O.

ker je večina uvožene soje, zlasti iz Amerike, iz gensko spremenjenih rastlin, evropski potrošniki pa so do te tehnologije nezaupljivi; ker je vedno več zanimanja za lokalno pridobljene proizvode brez gensko spremenjenih organizmov, skrb zaradi ogljičnega odtisa uvoženega blaga pa narašča; ker v EU številni proizvajalci in predelovalci soje, proizvajalci živalske krme ter predstavniki prehrambne industrije (proizvajalci mesa, mleka in jajc ter drugi potrošniki soje), trgovske verige ter druge ustrezne institucije podpirajo trajnostne sisteme pridobivanja gensko nespremenjene soje;

P.

ker je bilo evropsko kmetijstvo v okviru skupne kmetijske politike preoblikovano, da bi zadoščalo prehrambnim potrebam EU; ker je evropsko kmetijstvo postalo boj intenzivno, odprli pa so se trgi kmetijskih pridelkov in surovin, kar je povečalo odvisnost EU od uvoza rastlinskih beljakovin iz Amerike; ker so se zaradi globalizacije prehranjevalne navade in specializacija kmetijstva približali, zaradi česar je prišlo do velikih premikov v zahtevah za proizvodnjo beljakovin na velike razdalje, bodisi sintetičnih dušikovih gnojil ali z beljakovinami bogatih surovin za živinsko krmo, to pa vpliva na okolje in podnebje;

Q.

ker je gojenje beljakovinskih rastlin, zlasti soje, ki se uvaža za proizvodnjo živinske krme, eno od ključnih vodil za spremembo namembnosti zemljišč ter svetovno krčenje gozdov v številnih regijah zunaj Evrope; ker bi večje gojenje beljakovinskih rastlin v Evropi lahko pomembno dopolnjevalo ukrepe za spodbujanje dobavnih verig primarnih kmetijskih proizvodov brez krčenja gozdov; ker je postalo obvladovanje svetovnega izziva krčenja in degradacije gozdov še toliko bolj pomembno v luči agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah;

R.

ker dušik za gnojenje rastlin in pridelavo rastlinskih beljakovin, razen za stročnice, danes izvira predvsem iz umetnih dušikovih gnojil, ki so draga, njihova proizvodnja je energetsko intenzivna, onesnažuje vodo in zrak ter imajo velik okoljski odtis, saj se v njihovem proizvodnem procesu uporabijo velike količine fosilnih goriv; ker to ne prispeva k cilju krožnega gospodarstva in učinkovitejši rabi virov in tokov odpadkov; ker je treba v teh okoliščinah o vprašanju beljakovin ponovno razmisliti, od proizvodnje pa vse do potrošnje, kar zadeva proizvodno in okoljsko učinkovitost na podlagi bolj zadovoljivega upravljanja dušikovega ciklusa, vključno z uporabo in razvojem organskih dušikovih gnojil, kot so reciklirana hranila iz organskih odpadkov, npr. živalski gnoj;

S.

ker se je za zmanjšanje odvisnosti EU od uvoza rastlinskih beljakovin treba osredotočiti ne le na kulture, bogate z beljakovinami, s katerimi se zadoščajo potrebe prežvekovalcev in neprežvekovalcev, temveč tudi na druge kulture (vključno s krmnimi površinami in travinjem), ki se kljub nižji vsebnosti beljakovin gojijo na obsežnih površinah po vsej Uniji; ker ima paša prežvekovalcev na prostem številne koristi, vključno z zmanjšanjem obratovalnih stroškov kmetij;

T.

ker brez donosnosti teh rastlin ne bo rasti proizvodnje rastlinskih beljakovin in je treba za podporo trajnostnemu razvoju evropskega kmetijstva pripraviti strateški načrt, ki bo učinkovito in daljnosežno uredil oskrbo z rastlinskimi beljakovinami; ker je treba v ta načrt vključiti več politik EU, zlasti skupno kmetijsko politiko;

U.

ker je Evropska unija v zadnjih desetletjih uporabila tri glavne vzvode za podporo cilja evropske beljakovinske neodvisnosti, in sicer prostovoljno vezano pomoč za beljakovinske rastline in oljnice, evropsko politiko na področju biogoriv in pogoj 30-odstotne neposredne pomoči, ki je bil določen z zadnjo reformo skupne kmetijske politike za izvajanje ukrepov ozelenitve, vključno z obveznostjo, da je treba 5 % ornih zemljišč nameniti površinam z ekološkim pomenom, in odločitvijo, da se omogoči gojenje rastlin, ki vežejo dušik, in vmesnih posevkov;

V.

ker se je zanimanje kmetov za rastline, ki vežejo dušik in so bogate z beljakovinami, znatno povečalo, ker jim pomagajo, da izpolnijo zahteve v okviru politike ozelenitve, in ker bo to zanimanje spodbudilo pridelovalce rastlin, da ponovno začnejo ali povečajo aktivnosti v zvezi s temi rastlinami;

W.

ker v obdobju 2000–2013 samo z ukrepi skupne kmetijske politike ni bilo mogoče zaustaviti upada oziroma stagnacije proizvodnje beljakovin v Evropi, od leta 2013 pa je kombinacija teh pomoči in ukrepa ozelenitve, ki omogoča gojenje beljakovinskih poljščin na površinah z ekološkim pomenom, povzročila veliko povečanje proizvodnje beljakovin v EU;

X.

ker politični sporazum o skupni kmetijski politiki, ki so ga dosegli Parlament, Svet in Komisija v letu 2013, predvideva možnost gojenja rastlin, ki vežejo dušik, na površinah z ekološkim pomenom;

Y.

ker so raziskave pokazale, da proizvajalci krme hrani pogosto dodajo več beljakovin, kot velja za potrebno, in ker je večjo učinkovitost mogoče doseči z bolj natančno določitvijo vsebnosti beljakovin, ki jo zahtevajo ciljne vrste;

Z.

ker se zaradi nizkega deleža beljakovinskih rastlin v EU zmanjšuje število raziskovalnih programov na področju rastlinskih beljakovin, enako velja tudi za izobraževanje in usposabljanje, inovacije in pridobivanje praktičnih izkušenj v EU; ker bi bilo treba učinkovitost inovacij in politiko raziskav na področju beljakovin okrepiti, možnosti za uspeh pa bo imela le, če bo del srednje- in dolgoročnih političnih zavez; ker bi politika raziskav na področju beljakovin morala vključevati tudi lokalno gojene stročnice;

AA.

ker bo podpora žlahtnjenju rastlin pomembna za razvoj novih sort beljakovinskih rastlin, ki lahko prispevajo k obsežnejši proizvodnji beljakovin v Evropski uniji; ker sta za učinkovito žlahtnjenje potrebna zadostno financirana dolgoročna raziskovalna politika in ustrezno upravno okolje, ki spodbujalo inovacije;

AB.

ker je Komisija že financirala in še vedno zagotavlja sredstva za številne ustrezne projekte, tudi tiste iz naslova „SFS-44-2016: Skupni program žlahtnjenja rastlin za zmanjšanje odvisnosti Evropske unije in Kitajske od uvoza beljakovin“; ker je treba zagotoviti ustrezno sporočanje, širjenje in izkoriščanje rezultatov teh projektov, da bi prihodnje politične odločitve na tem področju temeljile na dokazih;

AC.

ker se je cena soje od leta 2007 realno praktično podvojila;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

—

ob upoštevanju Sklepa št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o splošnem okoljskem akcijskem programu Unije do leta 2020 „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“ (1) („7. okoljski akcijski program“),

—

ob upoštevanju členov 191 in 192 Pogodbe o delovanju Evropske unije v zvezi z ohranjanjem, varstvom in izboljšanjem kakovosti zdravja ljudi in okolja,

—

ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sklepa 1/CP.21 in 21. konference pogodbenic UNFCCC (COP 21), ki je potekala v Parizu od 30. novembra do 11. decembra 2015,

—

ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja OZN in njihove medsebojne povezanosti ter integriranosti,

—

ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje iz decembra 2016 z naslovom „Environmental indicator report 2016 – In support to the monitoring of the 7th Environment Action Programme“(Poročilo o okoljskih kazalnikih 2016 – v podporo spremljanju 7. okoljskega akcijskega programa),

—

ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje iz novembra 2017 z naslovom „Environmental indicator report 2017 – In support to the monitoring of the 7th Environment Action Programme“(Poročilo o okoljskih kazalnikih 2017 – v podporo spremljanju 7. okoljskega akcijskega programa),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. februarja 2017 z naslovom Pregled izvajanja okoljske politike EU: skupni izzivi in prizadevanja za boljše rezultate (COM(2017)0063) in 28 priloženih poročil za posamezne države,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. maja 2016 z naslovom Zagotavljanje koristi okoljskih politik EU z rednim pregledom njihovega izvajanja (COM(2016)0316),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. novembra 2017 o pregledu izvajanja okoljske politike EU (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2015 o učinkoviti rabi virov: prehod na krožno gospodarstvo (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. februarja 2016 o vmesnem pregledu strategije EU za biotsko raznovrstnost (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2017 o akcijskem načrtu za naravo, ljudi in gospodarstvo (5),

—

ob upoštevanju svojega priporočila z dne 4. aprila 2017 Svetu in Komisiji po preiskavi o meritvah emisij v avtomobilskem sektorju (6),

—

ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje z naslovom SOER 2015 – Evropsko okolje – stanje in napovedi 2015,

—

ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje z dne 19. maja 2015 z naslovom Stanje narave v EU,

—

ob upoštevanju študije evropske ocene izvajanja iz novembra 2017 o vmesnem pregledu izvajanja sedmega okoljskega akcijskega programa (2014–2020), ki jo je izvedla Služba Evropskega parlamenta za raziskave, vključno s priloženo študijo,

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 20. aprila 2012 o reviziji šestega okoljskega akcijskega programa in določanju prednostnih nalog za 7. okoljski akcijski program – boljše okolje za boljše življenje (7),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. novembra 2016 z naslovom Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope (COM(2016)0739),

—

ob upoštevanju Konvencije o biološki raznovrstnosti,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2011 z naslovom Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri (COM(2011)0571),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. novembra 2017 z naslovom Prihodnost preskrbe s hrano in kmetijstva (COM(2017)0713),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0059/2018),

A.

ker 7. okoljski akcijski program določa pravno zavezujoče cilje na področju okolja in podnebnih sprememb, ki jih je treba doseči do leta 2020; ker določa tudi dolgoročno vizijo za leto 2050;

B.

ker 7. okoljski akcijski program ne vsebuje klavzule o vmesnem pregledu; ker poročilo Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane o izvajanju 7. okoljskega akcijskega programa predstavlja priložnost, da se oceni napredek pri tem programu in predložijo priporočila na podlagi dokazov za nadaljnje izvajanje sedanjega okoljskega akcijskega programa in morebitne prihodnje okoljske akcijske programe; ker naj to poročilo ne bi zgolj navajalo dobro znanih težav in naj bi vključevalo predloge rešitev za doseganje ciljev iz 7. okoljskega akcijskega programa;

C.

ker Komisija pripravlja poročilo o oceni, ki bo osredotočeno na strukturo in strateško vlogo 7. okoljskega akcijskega programa; ker naj bi se s tem poročilom zlasti preverilo, ali dogovorjeni okvir pomaga dosegati devet prednostnih ciljev na pameten način;

D.

ker ima EU trdno okoljsko zakonodajo, a je njeno šibko in neučinkovito izvajanje dolgoletna težava; ker te vrzeli v izvajanju ogrožajo trajnostni razvoj, imajo škodljiv čezmejni vpliv na okolje in zdravje ljudi ter povzročajo znatne družbeno-ekonomske stroške; ker obenem škodujejo verodostojnosti EU;

E.

ker je bil doslej napredek na poti doseganja ciljev za leto 2020 neenoten: malo verjetno je, da bo izpolnjen cilj 1 (varovanje naravnega kapitala), verjetno pa bo izpolnjenih nekaj podciljev cilja 2 (nizkoogljično gospodarstvo in učinkovita raba virov); ni jasno, ali bo izpolnjen cilj 3 (zmanjšanje pritiskov na okolje in tveganj za zdravje ljudi);

F.

ker stalni neuspeh pri izvajanju zakonodaje in vključevanju strokovnega znanja v oblikovanje politike na področjih, kot so kakovost zraka, okoljski hrup in izpostavljenost kemikalijam, resno ogroža zdravje prebivalcev EU ter zmanjšuje kakovost njihovih življenj in krajša življenjsko dobo;

G.

ker najnovejši podatki, ki jih je objavila Evropska agencija za okolje, potrjujejo opisane splošne trende za vsak tematski cilj, a tudi kažejo na upočasnjevanje napredka na nekaterih področjih; ker v nekaterih primerih, kot so emisije toplogrednih plinov in energijska učinkovitost, ti novi trendi ne spreminjajo napovedi za doseganje podciljev;

H.

ker zdaj ni jasno, ali bo izpolnjen cilj za emisije amoniaka, in ni verjetno, da bo izpolnjen cilj izkoriščanja zemljišč;

I.

ker obstaja veliko negotovosti glede izvajanja zaradi pomanjkanja kazalnikov in omejitev obstoječih kazalnikov; ker vrzeli v znanju še naprej ovirajo napredek na treh ravneh: razumevanju tveganja, oblikovanju ustrezne politike za upravljanje in zmanjšanje tveganja ter spremljanju učinkovitosti politik;

J.

ker znanje pogosto obstaja, a se ne upošteva pri oblikovanju politike ali prenese na akterje, odgovorne za izvajanje; ker do tega pogosto prihaja zaradi šibke politične volje in navzkrižij interesov, ki ne veljajo za skladne z okoljskim akcijskim programom in cilji okoljske politike na splošno; ker je nadaljnja gospodarska rast odvisna tudi od čistega okolja;

K.

ker je treba izboljšati sinergijo med okoljskim akcijskim programom in političnimi instrumenti Unije na visoki ravni, da bi se dosegli cilji programa;

L.

ker je financiranje za pravilno izvajanje 7. okoljskega akcijskega programa na nekaterih ravneh nezadostno; ker financiranje na ravni EU v nekaterih primerih ni prineslo pričakovanih rezultatov, kar je bilo v več primerih posledica slabega upravljanja sredstev in ne pomanjkanja denarja;

M.

ker področje uporabe 7. okoljskega akcijskega programa ustreza trenutnim potrebam na področju okoljske politike, čeprav mnogi deležniki priporočajo, naj se za izboljšanje prihodnje ustreznosti programa dodajo novi podcilji;

N.

ker deležniki izražajo tudi željo po manj zapletenem, bolj osredotočenem okoljskem akcijskem programu;

O.

ker obstaja splošna podpora za osmi okoljski akcijski program;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.

53.

54.

55.

56.

57.

58.

59.

60.

—

ob upoštevanju členov 11 in 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju člena 2 in člena 3(3)(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter člena 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (1),

—

ob upoštevanju Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (2),

—

ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU, ki ga je Komisija predložila 26. aprila 2017 (COM(2017)0253),

—

ob upoštevanju predloga Komisije o tretjem srednjeročnem akcijskem programu Skupnosti o enakih možnostih žensk in moških 1991–1995 (COM(90)0449),

—

ob upoštevanju resolucije Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 5. oktobra 1995 o podobi žensk in moških v oglaševanju in medijih (3),

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 7. junija 2000 z naslovom Na poti k okvirni strategiji Komisije za enakost med spoloma (2001–2005) (COM(2000)0335),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 9. junija 2008 o odpravi stereotipov o spolih v družbi,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 24. junija 2013 o spodbujanju vloge žensk pri odločanju v medijih,

—

ob upoštevanju Evropskega pakta za enakost spolov (2011–2020), ki ga je Svet sprejel marca 2011,

—

ob upoštevanju Načrta za enakost med ženskami in moškimi 2006–2010 z dne 1. marca 2006 (COM(2006)0092),

—

ob upoštevanju Strategije za enakost žensk in moških 2010–2015 z dne 21. septembra 2010 (COM(2010)0491),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 3. decembra 2015 o strateških prizadevanjih za enakost spolov 2016–2019 (SWD(2015)0278),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. julija 1997 o diskriminaciji žensk v oglaševanju (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. septembra 2008 o vplivu trženja in oglaševanja na enakost med ženskami in moškimi (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2013 o odpravi stereotipov o spolih v EU (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. aprila 2016 o enakosti spolov in krepitvi vloge žensk v digitalni dobi (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 o ustvarjanju ugodnih razmer na trgu dela za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. septembra 2016 o uporabi Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (direktiva o enakosti pri zaposlovanju) (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. junija 2017 o potrebi po strategiji EU za odpravo in preprečevanje razlik v pokojninah med spoloma (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2017 o delovnih pogojih in prekarni zaposlitvi (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. oktobra 2017 o krepitvi ekonomskega položaja žensk v zasebnem in javnem sektorju v EU (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. oktobra 2017 o boju proti spolnemu nadlegovanju in zlorabam v EU (13),

—

ob upoštevanju priporočila Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 10. julija 2013 o enakosti spolov in medijih,

—

ob upoštevanju priporočila Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1555 z dne 24. aprila 2002 o podobi žensk v medijih,

—

ob upoštevanju priporočila Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1799 z dne 26. junija 2007 o podobi žensk v oglaševanju,

—

ob upoštevanju priporočila Odbora ministrov Sveta Evrope državam članicam z dne 27. septembra 2017 o enakosti spolov v avdiovizualnem sektorju,

—

ob upoštevanju študije Evropskega inštituta za enakost spolov z naslovom Review of the implementation of the Beijing Platform for Action in the EU Member States: Women and the Media – Advancing gender equality in decision-making in media organisations (Pregled izvajanja pekinških izhodišč za ukrepanje v državah članicah EU: ženske in mediji – pospeševanje enakosti spolov pri odločanju v medijskih organizacijah),

—

ob upoštevanju deklaracije in akcijskega programa ter prilog k programu, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah v Pekingu septembra 1995,

—

ob upoštevanju poročila Sveta Evrope iz leta 2013 z naslovom Media and the Image of Women (Mediji in podoba žensk),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov ter mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A8-0031/2018),

A.

ker je enakost med ženskami in moškimi temeljno načelo Evropske unije, saj člen 8 PDEU določa, da si Unija v vseh svojih dejavnostih prizadeva odpraviti neenakosti in spodbujati enakost med moškimi in ženskami; ker je politika EU za spodbujanje enakost med spoloma prispevala k izboljšanju življenja številnih evropskih državljanov;

B.

ker mediji delujejo kot četrta oblast, imajo sposobnost, da vplivajo in na koncu oblikujejo javno mnenje, ker so mediji eden od temeljev demokratične družbe in so kot taki dolžni zagotoviti svobodo informacij, raznolikost mnenj in pluralnost medijev, spodbujati spoštovanje človekovega dostojanstva in se boriti zoper vse oblike diskriminacije in neenakosti med drugim s prikazovanjem raznolikih modelov družbenih vlog; ker je zato treba povečati občutljivost organizacij s področja medijev;

C.

ker je bila na četrti svetovni konferenci o ženskah v Pekingu leta 1995 priznana pomembnost odnosa med ženskami in mediji za doseganje enakosti med ženskami in moškimi, v pekinški akcijski program pa sta bila vključena dva strateška cilja:

D.

ker lahko prikazovanje žensk in moških v medijih odraža neenako predstavo v različnih okoljih, vključno s političnim, gospodarskim, družbenim, akademskim, verskim, kulturnim in športnim okoljem, saj se moškim pojavljajo večinoma v dejavnih družbenih vlogah, ženske pa so omejene na bolj pasivne vloge; ker je med vsemi stereotipi, ki prizadenejo podobo žensk in moških, najočitnejši primer seksualizacija ženskega telesa, kar lahko najbolj jasno vidimo v rumenem tisku in oglaševanju; ker erotizacija nasilja in reduciranje žensk na objekt v medijih ovirata izkoreninjenje nasilja nad ženskami; ker se stereotipi o spolu pogosto pojavljajo skupaj z drugimi stereotipi, ki vključujejo diskriminacijo na kakršni koli osnovi;

E.

ker imajo mediji velik vpliv na kulturne norme o spolu in na to, kako se družbeno prikazovanje žensk in moških oblikuje in razvija, ter vplivajo na publiko s stereotipnimi podobami telesa in idejami o moškosti in ženstvenosti, na primer, kako so ženske prikazane v oglasih in kako način, na katerega se izdelki osredotočajo na specifične potencialne potrošnike, večinoma ohranjajo tradicionalne norme o spolu; ker ko mediji še naprej prikazujejo stereotipne predstave o ženskah in moških ter osebah LGBTI, ljudje pogosto tovrstno prikazovanje vidijo kot legitimno, tako pa postane zelo težko ali skoraj nemogoče o njih podvomiti;

F.

ker ima sektor oglaševanja pomembno vlogo na medijskem prizorišču sodobne družbe, saj sporoča z uporabo podob in zamisli, ki vlivajo na naša čustva in lahko tako oblikujejo naše vrednote, vedenje in dojemanje sveta; ker se lahko oglaševanje z odražanjem izkrivljene predstave o spolu poslužuje seksizma in tako ponavlja diskriminacijske prakse; ker se oglas lahko šteje za diskriminacijski ali seksističen, če je en spol prikazan ponižujoče in žaljivo ali kot manj sposoben, pameten ali kot manjvreden;

G.

ker nova tehnologija spreminja tradicionalne poslovne modele; ker je avdiovizualni sektor zelo pomemben in ima veliko gospodarsko vrednost ter v EU neposredno zaposluje več kot milijon ljudi; ker je treba nadzor ureditve na nacionalni ravni in samoregulacijske sheme ustrezno prilagoditi, da bomo lahko kos novim spletnim komunikacijskim in multimedijskim sistemom, brez poseganja v izid pogajanj o direktivi o avdiovizualnih medijskih storitvah;

H.

ker je treba enakovredno upoštevati vidik žensk in moških, da bi dobili popolno in raznoliko sliko vseh vidikov družbene resničnosti; ker je pomembno, da ne zapravimo potencial in spretnosti žensk pri sporočanju informacij, dejstev in mnenj o izzivih, s katerimi se srečujejo ženske v medijih, hkrati pa priznamo, da žensk ne moremo obravnavati kot enotno skupno;

I.

ker je treba spremeniti nenehno prikazovanje negativnih in ponižujočih podob žensk v medijih - elektronskih, tiskanih, vizualnih in slušnih; ker se neenakosti med spoloma ustvarjajo in ponavljajo tudi prek jezika in podob, ki jih širijo mediji; ker se otroci zelo zgodaj soočijo z neenakostjo med spoloma, prek vzorov, ki jih širijo televizijske serije in programi, razprave, igre, videoigre in oglasi; ker se vloge spolov oblikujejo zlasti v otroštvu in mladosti, učinkujejo pa vse življenje; ker je izobraževanje in usposabljanje zaposlenih v medijih pomembno sredstvo za boj proti stereotipom in njihovo izkoreninjenje, povečanje ozaveščenosti in spodbujanje enakosti;

J.

ker je bilo leta 2015 v EU-28 med diplomanti novinarstva in informacijske znanosti 68 % žensk (14), medtem ko podatki o zaposlovanju za EU-28 v obdobju 2008–2015 kažejo, da delež žensk, zaposlenih v medijskem sektorju, v povprečju stalno znaša zgolj približno 40 %;

K.

ker je poleg tega bil delež žensk na odločilnih položajih v medijih v EU-28 leta 2015 še pod območjem uravnotežene zastopanosti spolov (40-60 %), delež predsednic uprav pa je znašal komaj 22 % (15);

L.

ker so razlike v plačilu in pokojnini med spoloma stalna težava v EU, s katero se srečujejo različni gospodarski sektorji, vključno z mediji, kjer je ta razlika 17 %;

M.

ker se ženske še naprej soočajo s steklenim stropom v medijih in lahko nimajo enakih možnosti za napredovanje ali izboljšanje poklicne poti zaradi različnih dejavnikov, vključno s postopki organizacijske kulture, ki pogosto ni naklonjena usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, in tekmovalnega okolja, za katerega so značilni stres, togi roki in dolg delovni čas; ker imajo ženske manj moči odločanja pri določanju sporeda novic, saj nimajo dovolj predstavnic na najvišjih vodstvenih položajih;

N.

ker lahko mediji v državah članicah sprejmejo svoje politike enakosti spolov, zaradi česar se v EU razvijajo zelo različne prakse: od celovitih političnih okvirov, ki zajemajo medijske vsebine in zagotavljajo uravnoteženo zastopanost moških in žensk v organih odločanja, do primerov, ko ni vzpostavljena nobena politika;

O.

ker so raziskave pokazale, da le 4 % novic nasprotuje stereotipnemu prikazovanju; ker ženske predstavljajo le 24 % ljudi, o katerih slišimo ali beremo v novicah (16); ker so ženske avtorice le približno 37 % prispevkov v spletnih in nespletnih virih novic, pri čemer v zadnjih desetih letih ni kazalo, da bi se to stanje lahko izboljšalo (17); ker imajo ženske največkrat nalogo, da predstavijo javno mnenje (41 %) ali osebne izkušnje (38 %), redko pa se jih navaja kot strokovnjakinje (le 17 % prispevkov); ker so raziskave pokazale tudi, da je manj kot vsak peti strokovnjak ali komentator ženska (18 %) (18);

P.

ker so ženske v novicah in informativnih medijih podpovprečno zastopane, še manj pa so vidne na področju športa, politike, gospodarstva in financ, ne glede na raznolikost medijskih kanalov v državah članicah; ker so ženske iz zgodovine skoraj popolnoma odsotne iz medijskih vsebin, kot so biografske dokumentarne oddaje;

Q.

ker sodelovanje žensk na enaki ravni kot moških pri poročanju o vsebinah in nastopanju kot vir informacij ni nujno le iz razlogov zastopanja, temveč tudi zaradi enakih možnosti in popolnega priznavanja njihove strokovnosti in znanja; ker v evropskem medijskem okolju obstajajo ovire za odgovoren pristop k enakosti med spoloma, glede na obstoječe finančne omejitve in delovne pogoje, vključno z negotovostjo zaposlitve in ravnjo delovnih izkušenj, v kombinaciji s hitrostjo informaciji in gospodarskimi dejavniki;

R.

ker ženske v mediji delajo na najvišji strokovni ravni, vključno z znanimi režiserkami, novinarkami in poročevalkami, ki so kljub temu, da delo opravljajo enako dobro kot moški, bolj izpostavljene nasilju zaradi spola in diskriminaciji na delovnem mestu in morda niso enako cenjene kot njihovi moški kolegi;

S.

ker so ženske, ki pišejo v družbenih medijih, vse bolj izpostavljene nadlegovanju; ker bi lahko tako nadlegovanje utišalo ženski glas in oslabilo njihovo udeležbo v družbi; ker podatki, zbrani na svetovni ravni kažejo, da je bila polovica žensk, zaposlenih v medijih, žrtev spolne zlorabe, četrtina je bila žrtev fizičnega nasilja, tri četrtine pa so doživele ustrahovanje, grožnje in zlorabo (19); ker se povečuje zaskrbljenost zaradi kibernetskega nasilja nad ženskami in dekleti in se ocenjuje, da je vsaka deseta ženska od 15. leta dalje v EU doživela kakšno obliko kibernetskega nasilja; ker na ravni EU ni dovolj podatkov in raziskav o kibernetskemu nasilju nad ženskami in dekleti; ker sta psihološko in spolno nadlegovanje kršitvi človekovih pravic; ker bi morali mediji ter nacionalni in mednarodni nadzorniki določiti pravila, vključno s sankcijami, ki bi se naložile organizacijam na področju medijev, za reševanje teh težav;

T.

ker so zlasti ženske raziskovalne novinarke pogosto izpostavljene nasilju in so žrtve napadov, kar dokazujeta primera Veronice Guerin in Daphne Caruane Galizie;

U.

ker v skladu s študijo evropske ženske avdiovizualne mreže (20) le vsak peti film iz sedmih držav, ki so bile predmet študije, režira ženska in je velika večina sredstev za financiranje filmov namenjena filmom, ki jih ne režirajo ženske, čeprav je približno polovica diplomantov filmskih akademij ženskega spola;

V.

ker bi morale medijske hiše sprejeti samoregulativne sisteme in kodekse ravnanja, ki bi določali postopkovna pravila in merila o karieri in medijski pokritosti, da bi se zaščitila in spodbujala enakost med spoloma; ker bi bilo treba samoregulacijske kodekse in kodekse ravnanja sestaviti v sodelovanju s sindikati tega sektorja, ob prizadevanju za jasno politiko o enakosti med spoloma;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

—

ob upoštevanju člena 2 in člena 3(3)(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter člena 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju člena 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih leta 1995 na četrti svetovni konferenci o ženskah, zlasti pa dela o ženskah in medijih,

—

ob upoštevanju končnega dokumenta zasedanja na visoki ravni Generalne skupščine OZN z dne 16. decembra 2015 o splošnem pregledu izvajanja sklepnih ugotovitev, sprejetih na svetovnem vrhu o informacijski družbi,

—

ob upoštevanju strateških prizadevanj Evropske komisije za enakost spolov 2016–2019,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. maja 2015 z naslovom Strategija za enotni digitalni trg za Evropo (COM(2015)0192) in vmesnega pregleda njenega izvajanja z naslovom Povezani enotni digitalni trg za vse (COM(2017)0228),

—

ob upoštevanju drugega stebra strategije Komisije za enotni digitalni trg, ki je namenjen ustvarjanju ustreznih pogojev in enakih konkurenčnih pogojev in okolja za uspevanje digitalnih omrežij in inovativnih storitev, in tretjega stebra, ki podpira vključujočo digitalno družbo, v kateri imajo državljani prave spretnosti, da lahko izkoristijo priložnosti, ki jih prinaša internet, in povečajo svoje možnosti za zaposlitev,

—

ob upoštevanju okvira za izobraževanje in usposabljanje do leta 2020,

—

ob upoštevanju študije Komisije z naslovom ICT for work: Digital skills in the workplace (Tehnologije IKT za delo: digitalna znanja in sposobnosti na delovnem mestu) in sporočila Komisije z dne 10. junija 2016 z naslovom Novi program znanj in spretnosti za Evropo – Z roko v roki za večji človeški kapital, zaposljivost in konkurenčnost (COM(2016)0381),

—

ob upoštevanju poglobljene analize z naslovom Empowering women on the Internet (Krepitev vloge žensk na internetu), ki jo je pripravil generalni direktorat za notranjo politiko oktobra 2015 (1),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 1. oktobra 2013 z naslovom Women active in the ICT Sector (Ženske, dejavne v sektorju informacijskih in komunikacijskih tehnologij),

—

ob upoštevanju študije Evropskega inštituta za enakost spolov z dne 26. januarja 2017 z naslovom Gender and Digital Agenda (Spol in digitalna agenda),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. maja 2012 s priporočili Komisiji o uporabi načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2013 o odpravi stereotipov o spolih v EU (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2013 o digitalni agendi za rast, mobilnost in zaposlovanje: čas za pospešeno ukrepanje (4), zlasti pa velike koalicije za digitalne kompetence in delovna mesta,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. oktobra 2015 o uporabi Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. aprila 2016 o enakosti spolov in krepitvi vloge žensk v digitalni dobi (6),

—

ob upoštevanju vprašanja Komisiji o krepitvi vloge in položaja žensk in deklet prek digitalnega sektorja (O-000004/2018 – B8-0010/2018),

—

ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.

ker je digitalizacija korenito spremenila način, kako ljudje dostopajo do informacij in jih zagotavljajo, kako komunicirajo, se družijo, študirajo in delajo, saj ustvarja nove priložnosti za sodelovanje v javnih in političnih razpravah ter udeležbo v izobraževanju in na trgu dela, odpira nove možnosti za samoodločanje in ima velik gospodarski potencial za Evropsko unijo in za države zunaj nje; ker digitalizacija ne vpliva zgolj na trge, ampak tudi na družbo kot celoto;

B.

ker informacijska družba, ki temelji na informacijskih in komunikacijskih tehnologijah (v nadaljnjem besedilu: IKT), prinaša izjemne priložnosti za ustvarjanje in porazdelitev bogastva in znanja;

C.

ker je za ženske kot demografsko skupino po vsem svetu manj verjetno, da bodo dejavne na spletu, kot moški; ker 68 % moških in 62 % žensk redno uporablja računalnike in internet; ker 54 % moških v primerjavi s 48 % žensk uporablja internet na prenosnih napravah; ker 33 % moških v primerjavi s samo 18 % žensk sami namestijo programsko opremo na naprave; ker 41 % moških v primerjavi s 35 % žensk uporablja spletne radijske in televizijske postaje; ker spletno bančništvo uporablja 47 % moških v primerjavi s 35 % žensk; ker 22 % moških prodaja blago na spletu v primerjavi s samo 17 % žensk; ker spletno nakupovanje uporablja 20 % moških v primerjavi s13 % žensk;

D.

ker so digitalni načini sporazumevanja prispevali k ustvarjanju ugodnih razmer za povečano vse bolj razširjen sovražni govor in groženje zoper ženske, in sicer je 18 % žensk v Evropi od svoje mladosti doživelo kakšno obliko kibernetskega nadlegovanja; ker se je število groženj zoper ženske, vključno z grožnjami s smrtjo, povečalo; ker je družbena ozaveščenost o digitalnih oblikah nasilja še vedno nezadostna; ker v pravnem okviru različne oblike spletnega nasilja še niso v celoti upoštevane;

E.

ker je samo 2 % vseh žensk na trgu dela zaposlenih na tehničnih, strokovnih in znanstvenih delovnih mestih, v primerjavi s 5 % moških; ker je le 9 % razvijalcev v Evropi žensk, med višjim vodstvom v sektorju IKT in komunikacijskem sektorju pa jih je le 19 % (v primerjavi z drugimi storitvenimi sektorji, kjer je ta delež 45 %) in ker znaša delež žensk med podjetniki le 19 % v teh sektorjih (v primerjavi s 54 % v drugih storitvenih sektorjih);

F.

ker je velika razlika med spoloma pri dostopu do poklicnih in izobraževalnih možnosti na področju informacijske in komunikacijske tehnologije ter računalniškega znanja;

G.

ker seksizem in spolni stereotipi pomenijo resno oviro za enakost med ženskami in moškimi ter nadalje še poglabljajo razlike med spoloma v digitalnem sektorju, kar ženskam otežuje, da bi v celoti razvile svoje sposobnosti kot uporabnice, inovatorke in ustvarjalke;

H.

ker je za delovna mesta, pa ne samo v sektorju IKT, vse bolj potrebna določena raven digitalnih znanj in spretnosti in digitalne pismenost, ta trend pa se bo v prihodnosti najverjetneje še okrepil s širšim razponom digitalnih znanj in spretnosti, potrebnih za večino poklicev in prostih delovnih mest;

I.

ker je izboljšanje digitalnih znanj in spretnosti in računalniške pismenosti edinstvena priložnost za boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, saj se bo tako povečal dostop do izobraževanja in usposabljanja, ženske in dekleta, pa tudi ljudje s posebnimi potrebami, kot so invalidi, ter prebivalci na podeželju in oddaljenih območjih, daleč od mestnih središč, pa se bodo lažje vključevali na trg dela; ker bi lahko digitalizacija na delovnem mestu za nekatere prinesle izzive, ki jih je treba ustrezno obravnavati; ker bi lahko povečanje števila žensk v sektorju IKT, ki je eden od najbolje plačanih sektorjev, prispevalo k njihovemu boljšemu finančnemu položaju in neodvisnosti in torej k zmanjšanju razlike v plačilu med spoloma ter okrepilo ekonomsko neodvisnost žensk; ker je od skoraj osem milijonov zaposlenih v sektorju IKT v Evropi samo 16 % žensk;

J.

ker digitalizacija na trgu dela ponuja nove priložnosti za podjetništvo žensk, vključno z malim digitalnim podjetništvom, ki v številnih primerih ne zahteva znatnega začetnega kapitala, in podjetji socialnega gospodarstva, ki krepijo socialno vključenost; ker je treba podpirati žensko digitalno podjetništvo, saj je eno od najhitreje rastočih in uspešnih sektorjev gospodarstva, ki ponuja številne priložnosti za inovacije in rast, ženske pa predstavljajo le 19 % podjetnikov na tem področju;

K.

ker bi vstop večjega števila žensk v sektor IKT spodbudil trg, za katerega se predvideva pomanjkanje delovne sile in za katerega bi enaka udeležba žensk pomenila letni dobiček v višini okrog 9 milijard EUR za BDP EU; ker so ženske še vedno veliko premalo zastopane v študijskih programih na področju IKT, na katerem je le približno 20 % diplomantk, le 3 % vseh diplomantk pa je diplomiralo iz informacijske in komunikacijske tehnologije; ker se ženske srečujejo s številnimi težavami pri vključevanju v sektor IKT in vztrajanju v njem; ker pretežno moško delovno okolje v tem sektorju, v katerem je med zaposlenimi le 30 % žensk, prispeva k trendu, da številne ženske ta sektor zapustijo nekaj let po tem, ko zaključijo univerzitetno izobrazbo; ker se udeležba žensk na digitalnem trgu dela zmanjšuje s starostjo; ker ženske, mlajše od 30 let, ki imajo diplomo iz informacijske in komunikacijske tehnologije, predstavljajo 20 % sektorja IKT, ženske v starosti od 31 do 45 let 15,4 % in ženske, starejše od 45 let, 9%;

L.

ker je študija o aktivnih ženskah v sektorju IKT pokazala, da bo v Evropi v tem sektorju do leta 2020 približno 900.000 prostih delovnih mest; ker ta sektor hitro raste in ustvarja približno 120.000 novih delovnih mest letno;

M.

ker je za sektor IKT značilna precej izrazita vertikalna in horizontalna segregacija, pa tudi razkorak med pridobljeno izobrazbo žensk in njihovim položajem v tem sektorju; ker je v sektorju IKT manj kot 20 % podjetnic; ker večina žensk (54 %), zaposlenih v tem sektorju, zaseda slabo plačana nizko kvalificirana delovna mesta, visoko kvalificirana mesta programerjev pa jih zaseda le majhen delež (8 %); ker so ženske v tem sektorju nezadostno zastopane tudi pri odločanju, le 19,2 % delavcev v sektorju IKT vodijo ženske, za razliko od 45,2 % delavcev v drugih sektorjih;

N.

ker so ženske v starosti 55 let in več še posebej izpostavljene tveganju brezposelnosti in neaktivnosti na trgu dela EU, pri čemer znaša povprečna stopnja zaposlenosti žensk, starih od 55 do 64 let, v EU le 49 %, v primerjavi s 62 % pri moških; ker je to tveganje še večje zaradi nizke ravni računalniške pismenosti in digitalnih kompetenc; ker bi se z izboljšanjem digitalnih kompetenc žensk, starih 55 let in več, in vlaganjem vanje močno povečale njihove zaposlitvene možnosti in raven zaščite pred izključenostjo s trga dela;

O.

ker v skladu s podatki Eurostata za leto 2014 več žensk (42,3 %) kot moških (33,6 %) nadaljuje z visokošolskim izobraževanjem, vendar jih je več na humanističnih kot na znanstvenih področjih; ker samo 9,6 % žensk v terciarnem izobraževanju opravlja študij, povezan s področjem IKT, v primerjavi s 30,6 % moških; ker so ženske na splošno še vedno premalo zastopane v pobudah, kot so evropski teden programiranja, IKT za boljše izobraževanje, „Startup Europe Leaders Club“ in velika koalicija za digitalna delovna mesta, katerih cilj je nadalje spodbujati e-izobraževanje in digitalne kompetence;

P.

ker je nizka udeležba žensk in deklet v izobraževanju s področja IKT in poznejši zaposlitvi na tem področju posledica zapletenega medsebojnega delovanja spolnih stereotipov, ki se začne že zgodaj v življenju in izobraževanju ter se nadaljuje na poklicni poti;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

—

ob upoštevanju členov 3(5) in 21 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju členov od 208 do 211 in 214 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje, sprejetega na forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči v Busanu leta 2011 in obnovljenega na srečanju na visoki ravni v Nairobiju leta 2016,

—

ob upoštevanju tretje svetovne konference Združenih narodov o zmanjševanju tveganja naravnih nesreč, ki je od 14. do 18. marca 2015 potekala v Sendaju na Japonskem,

—

ob upoštevanju resolucije OZN z naslovom „Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, sprejete na vrhunskem srečanju Združenih narodov o trajnostnem razvoju 25. septembra 2015 v New Yorku, in 17 ciljev trajnostnega razvoja iz navedene resolucije,

—

ob upoštevanju svetovnega humanitarnega vrha, ki je potekal 23. in 24. maja 2016 v Istanbulu, ter velikega dogovora, ki so ga dosegli nekateri največji donatorji in ponudniki pomoči,

—

ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu AKP-EU (1), podpisanega v Cotonouju 23. junija 2000, kakor je bil spremenjen 25. junija 2005 in 22. junija 2010,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2013/755/EU z dne 25. novembra 2013 o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj Evropski uniji (2),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1257/96 z dne 20. junija 1996 o humanitarni pomoči (3),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 (4),

—

ob upoštevanju notranjega sporazuma med predstavniki vlad držav članic Evropske unije, ki so se sestali v okviru Sveta, o financiranju pomoči Evropske unije v okviru večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 v skladu s Sporazumom o partnerstvu AKP-EU in o dodelitvi finančne pomoči čezmorskim državam in ozemljem, za katere se uporablja četrti del Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: notranji sporazum),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) 2015/322 z dne 2. marca 2015 o izvajanju 11. Evropskega razvojnega sklada (5),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) 2015/323 z dne 2. marca 2015 o finančni uredbi, ki se uporablja za 11. Evropski razvojni sklad (6),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014–2020 (7),

—

ob upoštevanju Evropskega soglasja o humanitarni pomoči iz leta 2007 (8),

—

ob upoštevanju novega Evropskega soglasja o razvoju z dne 7. junija 2017 (9),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 19. junija 2017 o sodelovanju EU s civilno družbo na področju zunanjih odnosov,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2016 o povečanju učinkovitosti razvojnega sodelovanja (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 z naslovom Skrbniški sklad EU za Afriko: posledice za razvoj in humanitarno pomoč (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2016 o poročilu EU za leto 2015 o usklajenosti politik za razvoj (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. oktobra 2013 o lokalnih organih in civilni družbi: angažiranost Evrope za trajnostni razvoj (13),

—

ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 18/2014 o sistemu vrednotenja in sistemu v rezultate usmerjenega spremljanja, ki ju uporablja EuropeAid,

—

ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 15. decembra 2017 z naslovom Poročilo o vmesnem pregledu instrumentov za zunanje financiranje (COM(2017)0720) ter z njim povezanih delovnih dokumentov služb Komisije z naslovoma Evaluation of the Development Cooperation Instrument (Ocena instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, SWD(2017)0600) in Evaluation of the 11th European Development Fund (Ocena 11. Evropskega razvojnega sklada, SWD(2017)0601),

—

ob upoštevanju zunanjega ocenjevanja 11. Evropskega razvojnega sklada (končno poročilo iz junija 2017), ki ga je Komisija naročila pri skupini zunanjih izvajalcev,

—

ob upoštevanju zunanjega ocenjevanja instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (končno poročilo iz junija 2017), ki ga je Komisija naročila pri skupini zunanjih izvajalcev,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. februarja 2018 z naslovom Nov in sodoben večletni finančni okvir, s katerim bo lahko EU učinkovito uresničevala svoje prioritete po letu 2020 (COM(2018)0098),

—

ob upoštevanju poročila z naslovom Coherence report – Insight from the External Evaluations of the External Financing Instruments (Poročilo o usklajenosti – vpogledi v zunanje instrumente financiranja skozi zunanjo oceno) (končno poročilo iz julija 2017), ki ga je Komisija naročila pri skupini zunanjih izvajalcev,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku pridobitve dovoljenja za pripravo samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenja Odbora za proračun (A8-0118/2018),

A.

ker sta se mednarodni politični okvir in politični okvir EU po sprejetju instrumentov za zunanje financiranje bistveno spremenila, in sicer s sprejetjem prelomnih instrumentov, kot so agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, Pariški sporazum o podnebnih spremembah, akcijska agenda iz Adis Abebe, Sendajski okvir za zmanjšanje tveganja naravnih nesreč za obdobje 2015–2030 in agenda za človeštvo; ker je imela EU vodilno vlogo v pogajanjih o teh instrumentih;

B.

ker Lizbonska pogodba, agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 ter cilji trajnostnega razvoja skupaj z Evropskim soglasjem o humanitarni pomoči, novim evropskim soglasjem o razvoju in načeli razvojne učinkovitosti iz Busana določajo strategijo EU o razvojnem sodelovanju in humanitarni pomoči; ker je Svet poleg tega sprejel globalno strategijo za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki med drugim obravnava razvojno sodelovanje;

C.

ker je treba po členu 214 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in evropskem soglasju o razvoju nuditi humanitarno pomoč v skladu s humanitarnimi načeli človečnosti, nevtralnosti, neodvisnosti in nepristranskosti, voditi pa jo mora pristop na podlagi potreb; ker humanitarna pomoč ne sme biti sredstvo za obvladovanje krize;

D.

ker bi morala razvojna politika dopolnjevati zunanjo politiko EU in upravljanje migracij, hkrati pa zagotavljati, da se sredstva za razvoj porabijo izključno za cilje in namene, povezane z razvojem, ne pa za pokrivanje stroškov, povezanih z doseganjem drugih ciljev, kot so nadzor meje in migracijske politike;

E.

ker je glavni cilj Instrumenta za razvojno sodelovanje zmanjšati, dolgoročno pa izkoreniniti revščino v državah v razvoju, ki niso koristnice financiranja v okviru Evropskega razvojnega sklada (ERS), evropskega instrumenta sosedstva ali instrumenta za predpristopno pomoč (IPA), zagotoviti tematsko podporo organizacijam civilne družbe in lokalnim organom oblasti v partnerskih državah na področju globalnih javnih dobrin in izzivov, povezanih z razvojem, ter podpirati strateško partnerstvo med Afriko in EU; ker je instrument za razvojno sodelovanje glavni geografski instrument na področju razvojnega sodelovanja v proračunu EU, ki mu je bilo za obdobje 2014–2020 dodeljenih 19,6 milijarde EUR;

F.

ker je glavni cilj ERS zmanjšati in dolgoročno odpraviti revščino v afriški, karibski in pacifiški regiji (države AKP) in doseči trajnostni razvoj čezmorskih držav in ozemelj; ker je ERS glavni instrument razvojnega sodelovanja EU, 11. Evropskemu razvojnemu skladu pa je bilo za obdobje 2014–2020 dodeljenih 30,5 milijarde EUR;

G.

ker je glavni cilj instrumenta humanitarne pomoči zagotavljati podporo, pomoč in zaščito ljudem, ki so jih prizadele naravne nesreče ali nesreče, ki jih povzroči človek, in podobne izredne razmere, pri tem pa se osredotočiti na najbolj ranljive žrtve, ne glede na narodnost, vero, spol, starost, etnično poreklo ali politično prepričanje, in v skladu z dejanskimi potrebami, mednarodnimi humanitarnimi načeli in evropskim soglasjem o humanitarni pomoči;

H.

ker sega instrument humanitarne pomoči prek osnovne naloge operacij reševanja življenj in zajema pomoč tistim, ki so jih prizadele dlje trajajoče krizne razmere, delo v zvezi s kratkoročno sanacijo in obnovo, pripravljenost na nesreče in spoprijem s posledicami premikov prebivalstva;

I.

ker so za učinkovito razvojno sodelovanje potrebni inovativni pristopi, ki dajejo donatorjem možnost, da se hitro odzovejo na lokalne razmere, sodelujejo z lokalnimi organizacijami in podpirajo lokalna podjetja in podjetnike, zlasti v najrevnejših in najbolj nestabilnih državah; ker mora sistem revizij EU omogočiti donatorjem prilagodljivost, da pri takih projektih prevzamejo tveganje v razumnem obsegu, in okrepiti zmožnost EU, da se hitro odzove in zagotovi učinkovito pomoč;

J.

ker je EU vodilni svetovni donator razvojne in humanitarne pomoči; ker EU s to pomočjo podpira prizadevanja za zmanjšanje revščine ter promocijo svetovnih in evropskih interesov ter temeljnih vrednot;

K.

ker je bila na vrhu Afriške unije in Evropske unije v Abidžanu 29. in 30. novembra 2017 potrjena pripravljenost za vzpostavitev resničnega, posodobljenega, globaliziranega in ambicioznega partnerskega sodelovanja in ustvarjanje političnih in gospodarskih pogojev za resnično enakopravnost;

L.

ker se skokovito povečuje število sporazumov o razvojnem sodelovanju, sklenjenih s tretjimi državami, vključno s Kitajsko, Rusijo, Turčijo, Brazilijo in Indijo;

M.

ker sta ponovna uvedba in razširitev tako imenovanega pravila svetovne prepovedi in zmanjševanje mednarodnega financiranja organizacij, ki dekletom in ženskam omogočajo načrtovanje družin ter storitve na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, zelo zaskrbljujoča;

N.

ker imajo vlade tretjih držav stvarna pričakovanja glede hitrega ukrepanja, učinkovitosti in odziva na nujne potrebe, da se ohranijo trdna partnerstva na področju razvojnega sodelovanja; ker je treba v partnerskih državah razvijati odprta in produktivna gospodarstva, obenem pa upoštevati nove okoliščine in nove gospodarske deležnike na mednarodnem prizorišču;

O.

ker bo imel brexit zaradi prenehanja udeležbe Združenega kraljestva po letu 2020 za posledico 12- do 15-odstotno zmanjšanje proračuna EU;

P.

ker ocene Evropskega razvojnega sklada in instrumenta za razvojno sodelovanje potrjujejo, da je skladna uporaba različnih geografskih in tematskih instrumentov dejansko mogoča;

Q.

ker je v oceni 11. Evropskega razvojnega sklada navedeno, da obstaja dejanska nevarnost, da bo ERS prisiljen v odziv na agende, ki se oddaljujejo od njegovega prvotnega cilja lajšanja revščine, jih je težko uskladiti z njegovimi temeljnimi vrednotami in ogrožajo njegovo dobro delovanje; da so stališča vlad, z nekaterimi pomembnimi izjemami, kot je pacifiška regija, kljub pogajanjem redko upoštevana v oblikovanju programov in da so programski dokumenti 11. Evropskega razvojnega sklada za uporabo načela osredotočenosti zato uporabljali pristop od zgoraj navzdol, kar je šlo na račun osrednjega načela partnerstva iz Sporazuma iz Cotonouja;

R.

ker bo po oceni 11. ERS do aprila 2017 skoraj 500 milijonov EUR iz njegovih rezerv porabljenih za podporo oddelku Komisije za humanitarno pomoč in civilno zaščito (ECHO), skoraj 500 milijonov EUR je bilo dodeljeno za nujno pomoč posameznim državam in 1,5 milijarde EUR je bilo porabljenih za nujni skrbniški sklad EU za Afriko; ker je ERS prispeval tudi v novi Evropski sklad za trajnostni razvoj;

S.

ker ocena instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja navaja, da je ta še vedno splošno pomemben in primeren namenu, tako ob sprejetju kot na sredini izvajanja; v splošnem se ujema z novimi dokumenti politike (tj. novim evropskim soglasjem o razvoju in agendo za trajnosti razvoj do leta 2030), čeprav bi utegnilo biti glede na njegovo sedanjo obliko težko izvajati nekatere prednostne naloge;

T.

ker je Parlament ob sprejetju instrumentov za zunanje financiranje za obdobje 2014–2020 izrazil naklonjenost ločenemu instrumentu za zunanje financiranje, namenjenemu razvojnemu sodelovanju, in pozval k omejitvi razvojnih skladov, če bi se Evropski razvojni sklad vključil v proračun;

U.

ker ocena ERS v zvezi z nujnim skrbniškim skladom EU za Afriko ugotavlja, da je pri teh projektih v primerjavi s standardnimi projekti ERS skrajšan čas za pripravo in odobritev, sodelovanje EU pri izvajanju projektov je posredno in projekti izvirajo iz prednostnih vprašanj EU, niso pa odziv na dolgoročne cilje partnerskih držav, kar vse vzbuja pomisleke o verjetni učinkovitosti in trajnosti projektov tega sklada in o zmožnosti EU, da lahko tesno spremlja njihovo izvajanje;

V.

ker je finančni tok iz Unije v države, ki imajo koristi od finančnih instrumentov za razvoj, nižji od zasebnih nakazil v Evropi živeče diaspore teh istih držav;

W.

ker mirovna pomoč za Afriko kljub temu, da že leta prejema milijarde evrov iz ERS, in kljub resni zaskrbljenosti Komisije o njenem finančnem poslovodenju ni bila zajeta v oceni ERS; ker mirovna pomoč za Afriko ni bila ocenjena od leta 2011;

X.

ker je glede na ocene instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja in ERS ter poročilo Komisije o vmesnem pregledu instrumentov za zunanje financiranje težko oceniti njuno splošno učinkovitost in dolgoročni učinek pri doseganju njunih ciljev zaradi velikih omejitev pri opredeljevanju ustreznih sistemov ocenjevanja in spremljanja ter pri ocenjevanju vloge, ki jo imajo zunanji dejavniki, ter velikega števila zadevnih držav in obširnosti tematik; ker kombiniranje po mnenju ocenjevalcev mobilizira dodatna sredstva v samo 50 % primerov;

Y.

ker je bil Parlament soočen z zelo kratkimi roki za nadzor pripravljanja izvedbenih ukrepov; ker v teh rokih niso bile ustrezno upoštevane značilnosti parlamentarnih dejavnosti; ker je bila včasih dodatna ovira, da je bil osnutek izvedbenih ukrepov poslan Parlamentu po roku ali pred obdobji počitnic, kar je še bolj omejilo njegovo zmožnost, da bi ustrezno izvajal svoje pristojnosti nadzora;

Z.

ker je EU prepoznala pomen partnerstev z organizacijami civilne družbe na področju zunanjih odnosov; ker to vključuje sodelovanje teh organizacij pri načrtovanju in izvajanju zunanjih instrumentov;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

Instrument za financiranje razvojnega sodelovanja

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

Evropski razvojni sklad

24.

25.

26.

27.

28.

Instrument za humanitarno pomoč

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.

53.

54.

55.

56.

57.

58.

59.

60.

61.

62.

63.

64.

65.

66.

67.

68.

69.

70.

71.

72.

73.

74.

75.

76.

77.

78.

79.

80.

81.

82.

83.

84.

85.

—

ob upoštevanju poglavja o dolgu in vzdržnosti dolga agende za ukrepanje iz Adis Abebe (1),

—

ob upoštevanju poročil generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov (OZN) z dne 22. julija 2014, 2. avgusta 2016 in 31. julija 2017 o vzdržnosti zunanjega dolga in razvoju,

—

ob upoštevanju načel Konference OZN o trgovini in razvoju (UNCTAD) o odgovornem državnem najemanju in dajanju posojil,

—

ob upoštevanju načrta UNCTAD za rešitve glede vzdržnosti dolga držav (april 2015),

—

ob upoštevanju operativnih smernic skupine G20 o trajnostnem financiranju,

—

ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN 68/304 z dne 9. septembra 2014 z naslovom Towards the establishment of a multilateral legal framework for sovereign debt restructuring processes (Na poti k vzpostavitvi večstranskega pravnega okvira za procese prestrukturiranja državnega dolga),

—

ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN 69/319 z dne 10. septembra 2015 o temeljnih načelih za procese prestrukturiranja državnega dolga,

—

ob upoštevanju vodilnih načel o zunanjem dolgu in človekovih pravicah, ki jih je pripravil visoki komisar OZN za človekove pravice,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2015 o financiranju za razvoj (2), zlasti odstavkov 10, 26, 40, 46 in 47,

—

ob upoštevanju poročil raziskovalne in svetovalne skupine Global Financial Integrity, v katerih sta ocenjena obseg in sestava nezakonitih finančnih tokov,

—

ob upoštevanju belgijskega zakona z dne 12. julija 2015 o boju proti dejavnostim mrhovinarskih skladov (Moniteur belge z dne 11. septembra 2015),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A8-0129/2018),

A.

ker je reševanje težav z dolgovi držav v razvoju pomemben element mednarodnega sodelovanja in lahko prispeva k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja v državah v razvoju;

B.

ker so za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja v državah v razvoju potrebne velike naložbe, sedanja vrzel v financiranju na tem področju pa se ocenjuje na približno 2,5 bilijona ameriških dolarjev na leto (3);

C.

ker posojila predstavljajo enega od možnih virov financiranja razvoja; ker morajo biti posojila odgovorna in predvidljiva; ker morajo biti stroški njihovega najema v celoti kriti z donosom zadevnih naložb in ker je treba skrbno oceniti tveganja, povezana z zadolževanjem, ter sprejeti ukrepe za spoprijemanje z njimi;

D.

ker sta dolžniška kriza, ki je prizadela države v razvoju v 80-ih in 90-ih letih 20. stoletja, in obsežna kampanja za odpis dolga spodbudili Mednarodni denarni sklad (MDS) in Svetovno banko, da sta začela s pobudo za zelo revne in zadolžene države in večstransko pobudo za odpis dolga, da bi jim pomagala pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja;

E.

ker pobuda za zelo revne in zadolžene države (HIPC) ter večstranska pobuda za odpis dolga (MDRI) nista dovolj za končanje dolžniške krize;

F.

ker sta ti pobudi in skokovit dvig cen surovin okrepili finančni položaj številnih držav v razvoju in ker so izjemno nizke obrestne mere v času po finančni krizi leta 2008 ravno tako prispevale k vzdržnosti dolga; ker cene surovin od leta 2008 padajo; ker se je začela nova dolžniška kriza v osiromašenih državah, saj Mozambik, Čad, Kongo in Gambija ne morejo vračati dolga;

G.

ker dolžniška kriza, ki jo sprožajo padajoče cene surovin in nestanovitni tokovi kapitala, predstavlja stalno grožnjo za vzdržnost dolga, zlasti v državah v razvoju, ki ostajajo odvisne od izvoza surovin;

H.

ker se je povečalo število držav v razvoju, ki jih MDS in Svetovna banka uvrščata v skupino tistih, katerih dolg ni vzdržen, ali pa predstavljajo visoko ali srednje tveganje, in ker danes že večina držav z nizkimi dohodki sodi v eno od teh skupin;

I.

ker je po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (MDS) povprečna stopnja zadolženosti v podsaharski Afriki močno poskočila s 34 % BDP leta 2013 na 48 % leta 2017;

J.

ker raven zadolženosti več držav, vključno z Etiopijo, Gano in Zambijo, dosega ali presega 50 % BDP in ker to predstavlja veliko dolžniško breme, če se upoštevajo nizke davčne osnove v večini afriških držav;

K.

ker je od leta 2013 v državni porabi občutno porasel delež sredstev, namenjenih vračanju dolga, in ker se zato znatno zmanjšujejo možnosti za javne naložbe;

L.

ker je v zadnjih letih prišlo do globokih sprememb v mednarodnem okolju, kar zadeva javni dolg, saj so začeli kot osrednji igralci nastopati zasebni vlagatelji in Kitajska;

M.

ker se je sestava dolga držav v razvoju spremenila, saj postaja vedno pomembnejša vloga zasebnih upnikov in komercialnih pogojev, povečala pa se je tudi izpostavljenost nestabilnosti finančnih trgov, kar vpliva na vzdržnost dolga; ker se z najemom kredita v nacionalni valuti izključi tveganje, povezano z menjalnimi tečaji, a je zaradi pomanjkanja nacionalnega kapitala to lahko neugodno ali neuresničljivo;

N.

ker med grožnje vzdržnosti dolga sodijo padci v pogojih menjave, naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek, neugodne spremembe na mednarodnih finančnih trgih in njihova nestabilnost, pa tudi neodgovorno dajanje in najemanje posojil, slabo upravljanje javnih financ, zlorabe sredstev in korupcija; ker boljša mobilizacija notranjih virov nudi velike možnosti za izboljšanje vzdržnosti dolga;

O.

ker si je treba prizadevati za okrepitev zmogljivosti davčnih uprav in za prenos znanja v partnerske države;

P.

ker so načela UNCTAD o odgovornem državnem najemanju in dajanju posojil ter operativne smernice skupine G20 o trajnostnem financiranju koristni prispevki k vzpostavljanju normativnega okvira, a je treba najprej prepovedati neodgovorne prakse z uvedbo preglednih načel, zavezujočih in izvršljivih odvračilnih ukrepov ter sankcij, kjer so te upravičene;

Q.

ker vzdržnost dolga držav ni odvisna le od velikosti njihovega dolga, temveč tudi od eksplicitnih in implicitnih finančnih jamstev (pogojne obveznosti), ki so jih izdale, in drugih dejavnikov; ker javno-zasebna partnerstva pogosto vključujejo zagotavljanje jamstev in ker utegnejo biti pomembna tudi morebitna reševanja bank v prihodnosti;

R.

ker se analiza vzdržnosti dolga ne bi smela osredotočati zgolj na ekonomske vidike, kot so obeti prihodnje gospodarske rasti zadolžene države in njene sposobnosti odplačevanja dolga, temveč bi morala upoštevati tudi vpliv dolžniškega bremena na sposobnost države, da spoštuje vse človekove pravice;

S.

ker bi lahko vedno pogostejša uporaba javno-zasebnih partnerstev v državah v razvoju na podlagi načrta za zunanje naložbe EU in dogovora z Afriko skupine G20 prispevala k zadolženosti držav; ker vlagatelje v javno-zasebnih partnerstvih varujejo dvostranski sporazumi o naložbah, zlasti mehanizmi za reševanje sporov med vlagatelji in državo, ki so del teh sporazumov in vlagateljem omogočajo, da tožijo države gostiteljice;

T.

ker obstajajo podli dolgovi, ki so jih najeli režimi, da bi omogočili koruptivne prakse ali transakcije, in pri katerih gre za nezakonite operacije, s čimer so upniki seznanjeni, in ker ti dolgovi predstavljajo veliko breme za prebivalstvo, zlasti najbolj ranljivo;

U.

ker je preglednost posojil, ki jih najamejo vlade držav v razvoju, bistvenega pomena za zagotavljanje odgovornega dajanja posojil; ker je bila premajhna preglednost ključen dejavnik, ki je pripomogel k odobritvi posojil za Mozambik brez resnega preverjanja sposobnosti države, da jih vrne, nato pa so bila ta posojila skrita pred finančnimi trgi in prebivalstvom Mozambika;

V.

ker je podli dolg opredeljen kot dolg, ki ga ustvaril režim in je služil financiranju ukrepov, ki so bili v nasprotju z interesi državljanov države, upniki pa so bili s tem seznanjeni, in ker gre pri tem za osebni dolg ljudi na oblasti, ki so ga najeli pri upnikih, ki so posojilo odobrili ob tem, da so bili v celoti seznanjeni z namerami posojilojemalca; ker je potreben konsenz glede tega koncepta zaradi odločnega nasprotovanja nekaterih upnikov;

W.

ker mobilizacijo notranjih virov ovirajo davčne utaje in škodljiva davčna konkurenca ter zlasti prenos dobičkov mednarodnih podjetij; ker je pobuda OECD za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmeritve dobička dobrodošel, a preslaboten odziv na ta pojav; ker je treba v okviru OZN ustanoviti medvladno telo za sodelovanje na davčnem področju, da se državam v razvoju omogoči enakopravno sodelovanje pri globalni reformi obstoječih mednarodnih davčnih pravil, kot je Parlament pozval v svoji resoluciji z dne 6. julija 2016 o davčnih stališčih in drugih ukrepih podobne narave ali s podobnim učinkom (4);

X.

ker se ocenjuje, da nezakoniti finančni tokovi držav v razvoju in držav v vzponu znašajo bilijon ameriških dolarjev na leto ter nenehno izčrpavajo naravne vire teh držav, ki so zlasti potrebni za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja; ker ti tokovi spodbujajo zadolževanje v tujini in dušijo zmožnosti odplačevanja dolgov;

Y.

ker je treba za uresničitev agende za leto 2030 in agende za ukrepanje iz Adis Abebe razmisliti o novih možnostih financiranja za cilje trajnostnega razvoja, kot je uvedba davka na finančne transakcije in davka na transakcije v tuji valuti; ker Banka za mednarodne poravnave ocenjuje, da bi bilo z davkom na transakcije v tuji valuti s stopnjo 0,1 % zlahka moč financirati cilje trajnostnega razvoja v vseh državah z nizkimi dohodki ter v državah z nižjimi srednjimi dohodki (5);

Z.

ker se je treba spoprijeti z nezakonitimi finančnimi tokovi, da bi jih do leta 2030 povsem odpravili, med drugim z bojem proti izogibanju davkom in okrepitvijo mednarodnega sodelovanja z ukrepi za spodbujanje razkrivanja davčnih podatkov pristojnim organom ter z davčno preglednostjo v državah, iz katerih izvirajo, in državah, v katere se stekajo;

AA.

ker se obstoječi postopek za primere neodplačevanja dolga za države v temelju razlikuje od postopka zaradi plačilne nesposobnosti za podjetja, ki sodijo v nacionalne jurisdikcije, saj ni določb o nepristranskem razsojanju pred sodiščem; ker kratkoročne kredite, ki se pogojujejo in se izplačujejo po tranšah, zagotavlja MDS, ki ima za nalogo, da skrbi za stabilnost mednarodnega finančnega sistema; ker pariški klub držav upnic odloča o odpisu dolga zgolj v primerih uradnih dvostranskih posojil njegovih članic; ker londonski klub zasebnih upnikov odloča zgolj o komercialnih bančnih posojilih svojih članov; ker ni stalnega foruma, kjer bi vsi upniki usklajeno odločali o prestrukturiranju dolga države, ki je zašla v dolžniško stisko;

AB.

ker MDS ostaja poglavitni forum za razpravljanje o vprašanjih, povezanih s prestrukturiranjem dolga držav, in ima velik vpliv pri EU in njenih državah članicah;

AC.

ker mrhovinarski skladi, ki se usmerjajo v dolžnike v stiski in vmešavajo v postopke prestrukturiranja dolga, ne bi smeli prejemati pravne ali sodne podpore za svoje škodljivo delovanje in ker bi bilo treba v zvezi s tem dodatno ukrepati;

AD.

ker je odpis dolga državam z nizkimi dohodki sicer zagotovil nove priložnosti, a je treba opozoriti, da gre za enkratno posredovanje za obnovitev vzdržnosti dolga, ki ne rešuje izvirnih vzrokov za kopičenje nevzdržnih dolgov, in ker je treba prednostno obravnavati izzive, kot so korupcija, šibke institucije in občutljivost na zunanje pretrese;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.