16.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/1

—

„Predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov“

—

in „Predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o skupnem okviru za trženje proizvodov“

—

in „Predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi postopkov za uporabo nekaterih nacionalnih tehničnih predpisov pri izdelkih, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici, in o razveljavitvi Odločbe 3052/95/ES“

1.1

EESO je trdno prepričan o pomembnosti zagotavljanja polnega izvajanja načela prostega pretoka blaga, ki je opredeljeno v Pogodbi in ga je potrdilo več sodb Sodišča Evropskih skupnosti, da se lahko izdelki, ki se zakonito tržijo v eni državi članici, neovirano tržijo tudi po vsej EU.

1.2

EESO meni, da je treba prednostno zagotoviti varnost, preglednost in učinkovitost trgovine, pri čemer je treba odpraviti podvajanje pregledov in preskušanja ter zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov, državljanov in podjetij; prednostno je treba tudi uskladiti in okrepiti dejavnosti nadzora trga za zagotovitev dejavnega in enotnega izvajanja zahtev Skupnosti za varnost izdelkov.

1.3

EESO poudarja, da je prosti pretok blaga ena glavnih gonilnih sil za konkurenčnost ter gospodarsko rast in socialni razvoj evropskega enotnega trga ter da sta krepitev in posodabljanje pogojev trženja varnih, visokokakovostnih izdelkov ključna dejavnika za potrošnike, podjetja in evropske državljane.

1.4

EESO meni, da posodabljanja in poenostavitve zakonodaje EU o blagu ni mogoče odlagati zaradi:

1.5

EESO podpira pobudo Komisije za pripravo zakonodajnega paketa o tej zadevi, pod pogojem, da se v polni meri uresniči:

1.6

EESO meni, da je treba zagotoviti visoko raven preglednosti in gotovosti pri izvajanju skupnih postopkov na področju vzajemnega priznavanja z:

1.7

EESO podpira osnovna načela predlogov, ki temeljijo na združevanju pozitivnih izkušenj „novega pristopa“ z„globalnim pristopom“ na področju ugotavljanja skladnosti. Uporabljati bi jih bilo treba na splošno v sedanji in prihodnji zakonodaji Skupnosti, pri čemer morajo zajemati vse vidike izdelkov, ki se tržijo, zlasti v zvezi z varnostjo, zdravjem in varstvom okolja.

1.8

Bistveno je, da vsi gospodarski subjekti v dobavni in distribucijski verigi – ne glede na to, ali so proizvajalci, pooblaščeni zastopniki ali uvozniki – sprejmejo potrebne ukrepe in enako odgovornost za zagotovitev, da se tržijo le izdelki, ki izpolnjujejo zakonske zahteve.

1.9

Sledljivost izdelkov, ki zagotavlja ugotavljanje odgovornosti gospodarskih subjektov, ki dajejo blago na trg, mora omogočiti jasno identifikacijo teh subjektov, da se lahko ustrezno izvajajo predpisi Skupnosti.

1.10

Po mnenju EESO bi bilo treba obravnavati tudi probleme v zvezi z izdelki, ki se tržijo prek interneta, saj trg spletne prodaje še ni v celoti reguliran.

1.11

EESO meni, da so nujne jasnejše opredelitve za izboljšanje sedanjega okvira „novega pristopa“, in sicer v zvezi z:

1.12

EESO se strinja, da je treba izboljšati položaj in pomen znaka CE ter mu zagotoviti večje pravno varstvo tako, da se registrira kot kolektivna znamka, ki bo organom oblasti omogočala hitro ukrepanje in preprečevanje zlorab.

1.13

EESO poudarja, da ima tehnična standardizacija na tem področju ključno vlogo, ker novi pristop temelji zlasti na tesni povezavi bistvenih pravnih zahtev in evropskih tehničnih standardov, ki jih je treba podpreti in uveljavljati.

1.14

Evropski akreditacijski sistem – zasnovan kot javna storitev splošnega pomena – mora zagotavljati splošno sprejemanje rezultatov ugotavljanja skladnosti in preprečevati nepotrebno podvajanje ugotavljanja skladnosti ter temeljiti na mednarodno priznanih standardih in jasnih opredelitvah.

1.15

Določbe uredbe, ki so povezane z evropskim akreditacijskim sistemom, morajo veljati za vse akreditacijske organe in storitve, ki jih zagotavljajo ti organi v Evropskem gospodarskem prostoru, ne glede na vrsto storitev ugotavljanja skladnosti, ki jih zagotavljajo svojim strankam.

1.16

Te določbe morajo zagotavljati:

1.17

EESO meni, da je treba vzpostaviti jasno pravno podlago za Evropsko združenje za akreditacijo (European cooperation for Accreditation, EA), katerega vlogo je treba okrepiti in bolje opredeliti: vsi nacionalni akreditacijski organi morajo biti člani Evropskega združenja za akreditacijo, da se zagotovi enakovrednost, preglednost, zanesljivost in učinkovitost; poleg tega morajo mrežo Evropskega združenja za akreditacijo podpirati države članice.

1.18

EESO meni, da morajo akreditacijski organi – ker morajo pokazati, da je zaupanje vanje utemeljeno – dokazati, da uspešno sodelujejo pri medsebojnih strokovnih pregledih (peer review).

1.19

Poleg tega EESO meni, da je pomembno sodelovanje vseh vpletenih strani; zastopane morajo biti v akreditacijskih organih, ta določba pa mora biti tudi sestavni del nove uredbe.

1.20

EESO glede tega meni, da je treba pravice potrošnikov na notranjem trgu bolje poznati in priznavati ter da je treba za to predvideti primerno pobudo.

1.21

Dejavnost nadzora trga se mora nanašati tudi na izdelke, ki jih zajema direktiva o splošni varnosti proizvodov, ker se številni izdelki prodajajo tako za profesionalno rabo kot za uporabo končnega potrošnika. EESO meni, da je sedanji sistem hitre izmenjave informacij RAPEX, ki lahko učinkovito pomaga pri nadzoru trga, v celoti utemeljen.

1.22

Carinski organi morajo v evropski mreži sodelovati z organi nadzora trga, da se zagotovijo učinkoviti pregledi izdelkov, preden pridejo na evropski notranji trg, kjer lahko prosto krožijo.

1.23

Zaradi tega in iz drugih razlogov morajo imeti carinski organi na voljo usposobljeno osebje, dovolj finančnih sredstev in pooblastil za učinkovito izvajanje dodeljenih nalog ter instrumente za hitro obravnavo sezonskih izdelkov ali izdelkov, ki se prodajajo v omejenih časovnih obdobjih.

1.24

Končno EESO meni, da mora uredba določiti, da je treba tudi pri ukrepih, sprejetih na podlagi dokazanega pomanjkanja skladnosti, upoštevati načelo sorazmernosti.

2.1

Notranji trg za blago ni le gonilna sila za rast v Skupnosti; ima tudi precejšen vpliv na zmožnost Evropske unije, da je konkurenčna na mednarodnem trgu. Kot je EESO že večkrat poudaril, je „dejavnik, ki je pridobil pomen, […] globalizacija, ki predstavlja izziv in hkrati priložnost. S tem izzivom se je mogoče soočiti le, če se izkoristi ves potencial enotnega trga“ (2).

2.2

Osnovni steber enotnega trga je prosti pretok blaga: z uporabo členov 28–30 (3) Pogodbe je bil dosežen bistven napredek pri usklajevanju tehničnih določb na ravni EU za odpravo tehničnih ovir za trgovino, zlasti z direktivami „novega pristopa“ (znanimi tudi kot direktive o „znaku CE“).

2.3

Vendar so se pojavile vrzeli pri uporabi in izvajanju določb Pogodbe, zlasti na področju neusklajenih izdelkov, zaradi uvedbe nacionalnih tehničnih pravil; ta so povzročila velike ovire za prosto trgovino, zlasti za mala in srednje velika podjetja, ker je zakonodajni okvir še vedno preveč razdrobljen in ker v državah članicah ni usklajenega pristopa k nadzoru trga.

2.4

EESO je poudaril, da „imajo države članice veliko odgovornost pri zagotavljanju ustreznega prenosa ukrepov EU v nacionalno zakonodajo in njihovega izvajanja“ ter da je pomembno, „da je tako oblikovan zakonodajni okvir na nacionalni ravni vsebinsko čimbolj uravnotežen in obenem čim enostavnejši za podjetja, delojemalce, potrošnike in vse akterje civilne družbe“ (4).

2.5

EESO odločno podpira cilje o preglednejših in učinkovitejših predpisih ter izboljšanih in posodobljenih pogojih trženja varnih, kakovostnih izdelkov, da se

2.6

EESO je v svojem mnenju Strategija notranjega trga: prednostne naloge za obdobje 2003–2006  (5), poudaril, da „se trgovina s tretjimi državami razvija hitreje kot trgovina med državami članicami“ ter da je „neuspešno vzajemno priznavanje, ki naj bi potrošnikom vlilo zaupanje v izdelke, proizvedene v drugi državi, eden od razlogov za to. Države članice bi morale zaupati sistemom drugih držav članic. Dober pravni sistem, visoki standardi kakovosti ter pobude v zvezi z izobraževanjem potrošnikov zagotavljajo najboljše pogoje za krepitev trgovine z blagom med državami članicami“.

2.7

EESO je poudaril tudi, da poznavanje pravic potrošnikov na notranjem trgu ni zadostno, in že večkrat opozoril (6) – posebno ko gre za države na obrobju in nove članice EU – na te pomanjkljivosti ter način, kako nacionalne in lokalne oblasti pogosto izkoriščajo to nepoznavanje.

2.8

Poleg tega EESO poudarja naslednje štiri glavne ovire za dobro delovanje notranjega trga, ki jih je ugotovila opazovalna skupina za enotni trg leta 2007:

2.9

Odbor je že z obžalovanjem ugotovil, da „je mogoče opaziti, da po mnogih letih evropskega povezovanja številne države članice v oblikovanje notranjih politik na področjih, na katerih so se zavezale skupnim politikam in izvajanju odločitev, ki so rezultat skupnih postopkov odločanja, še niso dovolj vključile zakonodaje in politike EU kot politične in upravne ravni“ (7).

2.10

Poleg tega je EESO poudaril: „Evropske zadeve je treba na državni ravni nujno obravnavati na učinkovit in pregleden način, ker mora 25 držav članic, vsaka z lastno upravno kulturo in tradicijo ter vodenjem postopkov, spoštovati isti pravni red, ki ima podobne zahteve glede oblikovanja, prenosa, izvajanja in uveljavljanja zakonodaje EU“ (8).

2.11

„Kokovo poročilo“ (9) je pokazalo, da „prosti pretok blaga v EU še naprej ovirajo številni lokalni predpisi, ki se pogosto uporabljajo samovoljno in v nasprotju z načelom vzajemnega priznavanja“ (10).

2.12

Ob upoštevanju navedenega EESO meni, da je za zagotovitev prihodnosti evropskega povezovanja, varstvo potrošnikov in državljanov ter razvoj evropskih podjetij nujno potrebno naslednje:

3.1

Komisija izhaja iz ugotovitve, da notranji trg še ni dokončno oblikovan:

3.2

Komisija za obravnavo teh vprašanj predlaga:

3.3

Prva uredba (COM(2007) 36 konč.) predlaga razveljavitev sedanjega postopka vzajemne izmenjave informacij in obravnava nekaj vidikov neusklajenega področja:

3.4

Predlog sklepa (COM(2007) 53 konč.) določa splošni okvir za prihodnjo sektorsko zakonodajo z:

3.5

Druga uredba (COM(2007) 37 konč.) določa poostritev zahtev za akreditacijo in nadzor trga, da bo mogoče neskladne izdelke brez težav odkriti in umakniti s trga. Glavni cilj predloga je zagotoviti prosti pretok blaga na usklajenem področju z:

4.1

EESO je trdno prepričan, da je prosti pretok blaga ena glavnih gonilnih sil za konkurenčnost ter gospodarsko rast in socialni razvoj evropskega enotnega trga ter da sta krepitev in posodabljanje pogojev trženja varnih, kakovostnih izdelkov ključna dejavnika za potrošnike, podjetja in evropske državljane.

4.2

V zadnjih petdesetih letih je enotni trg za blago prispeval k vedno tesnejšemu povezovanju evropskih gospodarstev: trgovina med državami članicami EU-27 zdaj predstavlja dve tretjini vse trgovine EU.

4.3

Izvajanje določb iz členov 28 in 30 (13) Pogodbe ES, usklajevanje tehničnih predpisov starega in novega pristopa ter ustrezno izvajanje načela vzajemnega priznavanja so osrednji stebri razvoja trgovine znotraj Skupnosti.

4.4

Razlogov, zaradi katerih posodabljanja in prilagoditve zakonodaje EU o blagu ni mogoče odlagati, je več: težave pri uporabi in izvajanju določb Pogodbe; pomanjkanje usklajenega pristopa k nadzoru trga v državah članicah; pomanjkljivosti v zvezi z organi za ugotavljanje skladnosti in pravnim varstvom znaka CE; neusklajenost in zapletenost evropske zakonodaje, ki je pogosto večplastna in se prekriva ter vključuje množico različnih postopkov; vrzeli v seznanjenosti podjetij, uprav in državljanov z njihovimi pravicami in obveznostmi.

4.5

EESO pobudo Komisije podpira, kot je sicer že večkrat poudaril in zahteval v svojih mnenjih o enotnem trgu (14); dane predloge podpira, v kolikor odražajo stališča v tem mnenju.

4.6

EESO meni, da je treba pri oceni predlaganih ukrepov uporabiti štiri ključna merila, da se zagotovi vključitev teh ukrepov v sedanji okvir Skupnosti:

4.7

EESO meni, da predlogi Komisije omogočajo velik napredek, ker predvidevajo:

4.8

EESO se v celoti strinja, da je treba izboljšati kakovost sistema za akreditacijo priglašenih organov ter vzpostaviti strožja merila za izbiro, upravljanje in nadziranje teh organov na podlagi pravnega okvira, ki zagotavlja koherentnost, primerljivost in usklajevanje v decentraliziranem sistemu, da se zagotovi zanesljivost in okrepi vzajemno zaupanje.

4.9

Zlasti zaradi vse večje globalizacije mora sistem nadzora trga zagotoviti skupni zakonodajni okvir, ki zagotavlja učinkovito in koherentno izvajanje zakonodaje v vsej EU.

4.10

Kot je bilo poudarjeno v letnem poročilu sistema hitrega obveščanja za neživilske potrošniške izdelke (RAPEX) za leto 2006 o nevarnih potrošniških izdelkih (15), je treba preprečiti, da bi na trg prišli neskladni in potencialno nevarni izdelki.

4.11

EESO v zvezi z znakom CE – zasnovanim kot znakom skladnosti in ne kot znakom kakovosti – meni, da je bistveno povrniti zaupanje v znake skladnosti. Znak CE mora ponovno dobiti svoj pomen z izboljšanjem možnosti za pregon v primeru kršitev in pravnim varstvom za ta element, ki predstavlja zakonodajni sistem, na katerem temeljijo vse direktive „novega pristopa“, ki zdaj zajemajo 20 sektorjev proizvodnje.

4.12

EESO v zvezi z veljavnim zakonodajnim okvirom meni, da so neskladja, podvajanje pravil in pravne negotovosti morda najočitnejša slabost celotnega sistema in da resno škodijo potrošnikom, podjetjem, državljanom in civilni družbi kot celoti.

4.13

Večplastna zakonodaja in neupoštevanje potrebe po skladnosti pobud, povezanih z drugimi cilji, s politikami EU, sta povzročila nepotrebno birokracijo in znatno časovno obremenitev, povezano z dejanskim začetkom izvajanja različnih postopkov. To je imelo zelo negativen vpliv, zlasti na potrošnike, mala in srednje velika podjetja ter posameznike.

4.14

EESO zato v celoti podpira predlog o skupnem referenčnem okviru za trženje izdelkov (16). Ta okvir bi moral vključevati skupne elemente, postopke in opredelitve za prihodnje preoblikovanje in prilagoditev posameznih direktiv, da se odpravijo nepotrebna birokracija in pomanjkljivosti veljavnega zakonodajnega okvira.

4.15

EESO meni, da je kot ključni element notranjega trga treba pripraviti praktičen telematski priročnik za trženje izdelkov na evropskem enotnem trgu  (17), ki bi zagotavljal uporabnikom prijazen pregled vse zakonodaje in postopkov, razčlenjenih po glavnih sektorjih, vključno s pravicami in obveznostmi, pogoji dostopa, časovnimi okviri in začetnimi stroški.

5.1.1

Načelo vzajemnega priznavanja iz členov 28 in 30 Pogodbe je eden od temeljev prostega pretoka blaga in storitev na notranjem trgu. Petdeset let pozneje, ko se je EU postopoma razširila in so trgi postali vedno bolj globalizirani, Odbor meni, da je treba vlogo tega načela okrepiti in zaščititi, s čimer se zagotovi večja pravna gotovost in enotno izvajanje, ter izkoristiti vse možnosti za gospodarske subjekte, evropska podjetja in nacionalne organe.

5.1.2

Predlog Komisije pomeni korak naprej v tej smeri, ker:

5.1.3

Vendar EESO meni, da bi moral predlog podrobneje obravnavati več težavnih vprašanj:

5.1.4

EESO meni, da bi bilo primerno izrecno sklicevanje besedila na pravno podlago Pogodbe, ki vzpostavlja načelo vzajemnega priznavanja, s čimer se poudari, da je lahko zaščita domnevnih nacionalnih zahtev le izjema.

5.1.5

EESO meni, da je treba zagotoviti visoko raven preglednosti, pravne gotovosti in poenostavitve pri uporabi in izvajanju načela vzajemnega priznavanja:

5.1.6

EESO meni, da je treba omejiti roke za obravnavo pritožb, da se lahko spor reši na sodišču prve stopnje.

5.1.7

Države članice se morajo opremiti z zmogljivimi in strokovno usposobljenimi tehničnimi strukturami (vključno z določitvijo nujnega postopka), da bodo lahko hitro predložile morebitne dokaze o odstopanju od načela vzajemnega priznavanja v skladu s členom 30 Pogodbe, ki „omogoča državam članicam, da sprejmejo ukrepe, ki imajo enak učinek kot količinske omejitve, kadar so te utemeljene na podlagi splošnih, negospodarskih razlogov (javne morale, javnega reda ali javne varnosti, varovanja zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstva nacionalne kulturne dediščine ter varstva industrijske in poslovne lastnine)“ (19).

5.1.8

Kontaktne točke za izdelke bi morale uporabiti metode SOLVIT v prvem poskusu rešitve spora in da omogočijo podjetjem, katerih izdelki so bili zaustavljeni na mejah, dostop do tega izvensodnega postopka za upravno sodelovanje med državami članicami, pri čemer je treba odgovore predložiti v 10 tednih (20).

5.1.9

Po mnenju EESO je pomembno, da imajo kontaktne točke za izdelke proaktiven pristop in da pripravljajo praktične postopkovne smernice ter nacionalne spletne strani, povezane v evropsko mrežo in s spletno stranjo EU, na kateri bi bile objavljene sprejete odločitve o že rešenih zadevah, seznam izdelkov, za katere velja pristop vzajemnega priznavanja, in baza podatkov, ki bi bila na voljo potencialnim uporabnikom in povezana s telematskim omrežjem za izmenjavo podatkov med kontaktnimi točkami za izdelke v skladu z interoperabilnim sistemom IDABC (21).

5.1.10

Priprava in izvajanje teh instrumentov ne moreta biti izbirna; biti morata obvezna in kot takšna določena v predlogu. Kontaktne točke za izdelke bi morale skupaj s Komisijo izvajati redne skupne seminarje za obveščanje in usposabljanje gospodarskih subjektov, upravnih in carinskih uradnikov ter potrošnikov, da se zagotovi ustrezno razumevanje pravic in obveznosti iz Pogodbe ter njihovo razširjanje.

5.1.11

Pripraviti bi bilo treba tudi telematski priročnik, ki bi v vsej EU zagotavljal uporabnikom prijazen pregled veljavne zakonodaje, razčlenjene horizontalno in po glavnih sektorjih.

5.1.12

Zdi se, da ni treba pripraviti pozitivnega seznama izdelkov, ki bi bili zajeti v uredbi, neprimerno pa bi bilo tudi izključiti nujni postopek iz direktive o splošni varnosti proizvodov.

5.1.13

Komisija mora neposredno spremljati delovanje mehanizmov priglasitve: države članice morajo zato predložiti kopijo vsake priglasitve in pripraviti letno poročilo o sprejetih ukrepih v skladu z uredbo, da lahko Komisija predloži poročilo Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru – opazovalni skupini za enotni trg.

5.2.1

EESO odobrava načela predloga, ki temelji na pozitivnih izkušnjah novega pristopa, združenega z globalnim pristopom (22) na področju ugotavljanja skladnosti. Ta načela bi morali uporabljati splošno v sedanji in prihodnji zakonodaji Skupnosti, pri čemer bi morali biti zajeti vsi vidiki izdelkov, ki se tržijo, zlasti v zvezi z varnostjo, zdravjem in varstvom okolja. Ključno načelo notranjega trga, tj. nediskriminacija gospodarskih subjektov, je treba v celoti upoštevati v zakonodaji in ga morajo države članice v celoti izvajati.

5.2.2

Odbor poudarja, da bi morali „vsi gospodarski subjekti, ki sodelujejo v dobavni in distribucijski verigi, […] sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev, da na trg dajejo samo tiste izdelke, ki so v skladu z veljavno zakonodajo“ (23), ne glede na to, ali so proizvajalci, pooblaščeni zastopniki ali uvozniki (24).

5.2.3

Sledljivost izdelka je bistvena za ugotovitev odgovornosti gospodarskih subjektov, ki dajejo blago na evropski trg, in za zagotovitev, da se izvajajo vse ustrezne zahteve Skupnosti in ne samo obveznosti v zvezi s skladnostjo, ki „se omejijo na določene nadzorne ukrepe“, kot predlaga Komisija (25).

5.2.4

Odbor glede vsebine in področja uporabe sklepa meni, da se je treba izogniti izjemam v tem sklepu in da se mora skupni okvir za trženje izdelkov uporabljati brez izjem – v skladu s predlogi iz točke 5.3.3 v zvezi z uredbo o evropskem akreditacijskem sistemu in mehanizmi nadzora trga – v celotni zakonodaji Skupnosti na tem področju, ne glede na to, ali gre za zdravje in varnost ali varstvo okolja. Novi okvir se mora uporabljati za celotno zakonodajo na tem področju, brez čakanja na možen splošen pregled posamezne direktive ali uredbe.

5.2.5

Skupne opredelitve iz poglavja 1 predloga so ključne za gospodarske subjekte, ker preveč direktiv uporablja različne opredelitve za iste izdelke.

5.2.6

Odbor meni, da je bistveno naslednje:

5.2.7

Obveznosti gospodarskih subjektov v zvezi s pregledovanjem vzorcev trženih izdelkov in knjigo pritožb (drugi odstavek člena 7(4)) ter v zvezi z obveznostjo poročanja, ki bi morala biti omejena na nevarne izdelke iz direktive o splošni varnosti proizvodov, morajo biti utemeljene, sorazmerne in ne smejo biti povezane v visokimi stroški zaradi birokracije in upravnih bremen.

5.2.7.1

V evropskem akreditacijskem sistemu morajo biti sredstva, ki jih uporabljajo organi za ugotavljanje skladnosti, sorazmerna; ti organi morajo uporabljati metode, primerne za majhna in srednje velika podjetja in za neserijske izdelke ali izdelke, ki se proizvajajo v majhnih količinah.

5.2.8

Odbor želi v zvezi s priglašenimi organi ponoviti, da morajo ti organi zagotavljati strokovno usposobljenost, nepristranskost in učinkovitost v celotnem Evropskem gospodarskem prostoru. Za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev za vse proizvajalce ter v skladu z obveznostjo akreditacije iz člena 3 in naslednjih členov mora ocenjevanje za akreditacijo izvesti nacionalni akreditacijski organ in ga potrditi priglašeni organ, da se prepreči nesmiselno in drago podvajanje.

5.2.9

Modul A za notranji nadzor mora biti prednostni postopek za ugotavljanje skladnosti, saj najbolj upošteva dejstvo, da je v vsakem primeru za izdelek v celoti odgovoren proizvajalec ali uvoznik v Evropski gospodarski prostor. Treba je tudi zagotoviti več možnosti izbire med poenostavljenimi moduli, posebej za mala in srednje velika podjetja in za izdelke, ki se proizvajajo v majhnih količinah.

5.2.10

Ključni del določb je sistem znaka CE, katerega namen je potrjevanje skladnosti izdelka z veljavnimi predpisi in ki ga morajo države članice bolj učinkovito zaščititi z odzivanjem na neustrezno uporabo s primernimi in sorazmernimi sankcijami, vključno s kazenskimi. Nove določbe, tako kot stare, določajo, da skladnost izdelka, ki jo potrjuje znak CE, proizvajalca ne odvezuje obveznosti, da povrne morebitno škodo, ki jo povzroči izdelek, za katerega se pozneje izkaže, da ni brezhiben.

5.2.11

Odbor se v celoti strinja, da pomanjkanje verodostojnosti znaka CE povzroča „pomanjkanje zaupanja v celotni sistem: organe za nadzor trga, proizvajalce, laboratorije in certifikacijske organe ter nazadnje v primernost zakonodaje novega pristopa“ (26).

5.2.12

Najboljši način za okrepitev položaja in pomena znaka CE, kot je opredeljen v Sklepu Sveta 93/465 (27), bi bilo temeljito preoblikovanje znaka samega, kar bi vključevalo:

5.2.13

Mehanizmi nadzora trga so obravnavani v točki 5.3.13 in naslednjih točkah, Odbor pa želi na tem mestu poudariti pomen sodelovanja Komisije, ne le v primeru vseh izdelkov, ki so sicer skladni, vendar pomenijo tveganje za zdravje in varnost, ampak tudi v primeru formalne neskladnosti iz člena 38 predloga sklepa.

5.2.14

Odbor poudarja ključno vlogo, ki jo ima postopek tehnične standardizacije v vseh vidikih te zadeve, ker novi pristop temelji prav na tesni povezavi minimalnih zakonskih zahtev in evropskih tehničnih standardov, ki jih je treba podpirati in uveljavljati. Ustrezni organ za standardizacijo mora biti zato takoj obveščen o uradnem nasprotovanju usklajenim standardom (29), da lahko to ustrezno upošteva pri pripravi standardov.

5.3.1

Odbor podpira predloge o vzpostavitvi evropskega akreditacijskega sistema, ki temelji na vzajemnem zaupanju in sodelovanju, če se s tem vzpostavijo zavezujoča pravila za gospodarske subjekte in organe oblasti, pri čemer se zagotovi, da vsi izdelki na trgu izpolnjujejo visoko raven varnosti in varovanja zdravja. Sistem mora s preprostejšimi in poenostavljenimi postopki zagotoviti enako raven uporabe in pravil za vse evropske potrošnike in gospodarske subjekte.

5.3.2

Evropski akreditacijski sistem mora zagotavljati mednarodno sprejemljivost rezultatov ugotavljanja skladnosti in preprečevati nepotrebna podvajanja. Za zagotovitev mednarodne sprejemljivosti sistema mora usposobljenost organov za ugotavljanje skladnosti temeljiti na mednarodno priznanih standardih, opredelitve „ugotavljanja skladnosti“, „organov za ugotavljanje skladnosti“, „določitve organa“ in „priglasitve“ pa morajo biti v uredbi izrecno navedene.

5.3.3

Določbe uredbe morajo veljati za vse akreditacijske organe in storitve, ki jih zagotavljajo ti organi v Evropskem gospodarskem prostoru, ne glede na vrsto storitev ugotavljanja skladnosti, poleg tega pa morajo zagotavljati:

5.3.4

Opredelitev akreditacije bi bilo treba spremeniti in vanjo vključiti umerjanje, preskušanje, certifikacijo, preglede in druge dejavnosti ugotavljanja skladnosti.

5.3.5

Poleg tega za zagotovitev enotnih pravil, ki zajemajo vse postopke ugotavljanja skladnosti, vključno s tistimi za zagotavljanje kakovosti, umerjanje in preskuse ISO 43, ne sme biti nobenih izjem: uredba mora zajemati vse akreditacijske organe in vse storitve, ki jih ti organi zagotavljajo v Evropskem gospodarskem prostoru, ne glede na vrsto storitev ugotavljanja skladnosti, ki jih zagotavljajo svojim strankam.

5.3.6

Nacionalni akreditacijski organi bi morali delovati na nepridobitni osnovi, kot določa člen 4(6). Vendar lahko sedanje besedilo ovira zbiranje začetnega kapitala, potrebnega za zagotovitev dobre finančne osnove za opravljanje kakovostnih storitev. Odbor meni, da bi morali nacionalni akreditacijski organi delovati kot nepridobitni organi v smislu, da ne smejo razdeljevati dobička, kot je mednarodno določeno v standardu ISO/IEC 17011 (30).

5.3.7

Evropski akreditacijski sistem je treba obravnavati kot najvišjo raven akreditacije in zato kot javno storitev splošnega pomena, ki ne sme imeti konkurence. Odbor podpira pravilo, ki zavezuje države članice, da morajo imeti samo en nacionalni akreditacijski organ, katerega usposobljenost, objektivnost in nepristranskost morajo biti predmet medsebojnega strokovnega pregleda (peer review), pri čemer v nekaterih okoliščinah (31) obstaja nekaj izjem za ozemeljsko manjše države, če želijo te države uporabiti nacionalne akreditacijske organe sosednje države članice.

5.3.8

EESO meni, da je treba vzpostaviti jasno pravno podlago za Evropsko združenje za akreditacijo, katerega vloga mora biti okrepljena in bolje opredeljena: vsi nacionalni akreditacijski organi morajo biti člani Evropskega združenja za akreditacijo, da se zagotovi enakovrednost, preglednost, zanesljivost in učinkovitost; poleg tega morajo mrežo Evropskega združenja za akreditacijo podpirati države članice.

5.3.9

Odbor meni, da morajo akreditacijski organi podpisati večstranske sporazume, ki jih upravlja Evropsko združenje za akreditacijo, da se zagotovi nadaljnja krepitev Evropskega združenja za akreditacijo. Poleg tega finančni mehanizmi iz uredbe ne bi smeli zajemati le Evropskega združenja za akreditacijo, ampak bi jih bilo treba razširiti na kampanje v podporo dejavnostim nadzora trga in skupnega usposabljanja raznih nacionalnih uprav, ki pri tem sodelujejo.

5.3.10

Medsebojni strokovni pregled (peer review) iz člena 9(1), katerega namen je olajšati in izboljšati delovanje notranjega trga s povečanjem njegove zanesljivosti, mora biti organiziran v evropskem akreditacijskem sistemu in se izvajati v skladu z usklajenimi pravili, opredeljenimi v okviru Evropskega združenja za akreditacijo. Rezultati strokovnega pregleda morajo biti objavljeni ter predstavljeni vsem državam članicam in Komisiji.

5.3.11

Ker morajo akreditacijski organi dejavno pokazati, da je zaupanje vanje utemeljeno, Odbor meni, da morajo dokazati, da uspešno sodelujejo pri medsebojnih strokovnih pregledih.

5.3.12

EESO meni tudi, da je pomembno sodelovanje zadevnih strani: zastopane bi morale biti v akreditacijskih organih, določba v zvezi s tem pa mora biti sestavni del nove uredbe.

5.3.13

Odbor poudarja pomen enakovrednih, skladnejših in učinkovitejših mehanizmov nadzora trga, ki jih oblikujejo države članice, pri usklajevanju zakonodaje Skupnosti, ki vključuje krepitev čezmejnega sodelovanja: preoblikovati je treba določbe o splošni varnosti izdelkov – direktivo o splošni varnosti proizvodov 2001/95/ES – in druge direktive s tega področja, da se zagotovi polno izvajanje načela „boljše priprave zakonodaje“ pri delovanju enotnega trga. Dejavnosti nadzora trga se morajo uporabljati tudi za izdelke, ki jih zajema direktiva o splošni varnosti proizvodov, ker se številni izdelki prodajajo tako za profesionalno rabo kot za uporabo končnega potrošnika. Odbor zato meni, da je neupravičeno izključiti direktivo o splošni varnosti proizvodov iz določb člena 13(2), ker bi to povzročilo več zmede in zapletov za gospodarske subjekte, ne pa večje povezanosti dejavnosti nadzora enotnega trga.

5.3.14

EESO meni, da je sedanji sistem hitre izmenjave informacij RAPEX (32), ki lahko učinkovito pomaga pri nadzoru trga, v celoti utemeljen, vendar ga morajo države članice ter carinski in upravni organi uporabljati bolj enotno in usklajeno.

5.3.15

Carinski organi morajo sodelovati z organi za nadzor trga v evropski mreži, da se zagotovijo učinkoviti pregledi izdelkov, preden so ti izdelki dani na enotni evropski trg, carinski organi pa morajo imeti na voljo usposobljeno osebje, finančna sredstva in ustrezna pooblastila, da lahko učinkovito opravljajo naloge, ki so jim zaupane.

5.3.16

Mehanizmi za nadzor trga in carinske kontrole morajo imeti na voljo predvsem instrumente za hitro obravnavo sezonskih izdelkov ali izdelkov, ki se prodajajo le omejeno obdobje kot posebna ponudba, pogosto pod kratkotrajnimi izmišljenimi imeni. Organi morajo imeti pooblastila in sredstva za hitro ukrepanje, uvoznik v Skupnost pa mora biti v celoti odgovoren za zagotavljanje, da ti izdelki izpolnjujejo bistvene zahteve EU, zlasti v zvezi z varnostjo in varstvom okolja.

5.3.17

Odbor meni, da mora uredba jasno določiti, da morajo ukrepi, sprejeti na podlagi dokazanega pomanjkanja skladnosti, upoštevati načelo sorazmernosti, ne glede na smernice iz člena 19(1). Odbor meni, da je treba v skladu s tem spremeniti člen 17.

1)

UL C 93, 27.4.2007, Pregled enotnega trga, poročevalec: g. CASSIDY.

2)

Mnenje o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvajanju lizbonskega programa Skupnosti: strategija za poenostavitev zakonodajnega okolja, COM(2005) 535 konč., poročevalec g. CASSIDY, UL C 309, 16.12.2006.

3)

Raziskovalno mnenje na zaprosilo britanskega predsedstva o boljši pripravi zakonodaje, poročevalec g. RETUREAU, sprejeto 28.9.2005, UL C 24, 31.1.2006.

4)

Mnenje na lastno pobudo Kako izboljšati izvajanje in uveljavljanje zakonodaje EU, poročevalec g. VAN IERSEL, sprejeto 28.9.2005, UL C 24, 31.1.2006.

5)

Mnenje o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Posodobitev in poenostavitev pravnega reda Skupnosti, COM(2003) 71 konč., poročevalec g. RETUREAU, sprejeto 31.3.2004, UL C 112, 30.4.2004.

6)

Mnenje na lastno pobudo o poenostavitvi s posebnim poudarkom na evropskem upravljanju: boljša priprava zakonodaje, poročevalec g. SIMPSON, sprejeto 26.3.2003, UL C 133, 6.6.2003 (ni na voljo v slovenščini).

7)

Raziskovalno mnenje o sporočilu Komisije – poenostavitev in izboljšanje regulativnega okolja, COM(2001) 726 konč., poročevalec g. WALKER, sprejeto 21.3.2002, UL C 125, 27.5.2002 (ni na voljo v slovenščini).

8)

Mnenje na lastno pobudo o poenostavitvi, poročevalec g. WALKER, sprejeto 29.11.2001, UL C 48, 21.2.2002 (ni na voljo v slovenščini).

9)

Mnenje na lastno pobudo o poenostavitvi predpisov na enotnem trgu, poročevalec g. VEVER, sprejeto 19.10.2000, UL C 14, 16.1.2001 (ni na voljo v slovenščini).

10)

Mnenje na lastno pobudo o prednostnih nalogah enotnega trga 2005–2010, poročevalec g. CASSIDY, sprejeto 7.4.2005, UL C 255, 14.10.2005.

11)

Mnenje o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Strategija notranjega trga: prednostne naloge 2003–2006, poročevalec g. CASSIDY, sprejeto 16.7.2003, UL C 234, 30.9.2003 (ni na voljo v slovenščini).

12)

Informativno poročilo o poenostavitvi.

13)

Informativno poročilo o stanju koregulative in samoregulative na enotnem trgu, poročevalec g. VEVER, sprejeto 11.1.2005, CESE 1182/2004 fin.

16.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/14

1.1

EESO se strinja s predlogom in nima pripomb.

1.2

Direktiva navaja konec leta 2009 kot rok za uporabo „dodatnih navedb“, tj. nemetričnih navedb. Ohranitev tega roka bi za vsa podjetja v EU, ki so vključena v čezatlantsko trgovino, pomenila dodatne stroške.

1.3

Direktiva tudi zahteva, da Združeno kraljestvo in Irska določita rok za izjeme za pinto, miljo in unčo.

1.4

Komisija predlaga, da se te roke odpravi in da se jih ne nadomesti z drugimi.

1.5

Direktiva določa kot zakonske merske enote v EU metrične enote ali enote SI (Système International), enote globalnega sistema, ki ga je sprejela generalna konferenca za uteži in mere (Conférence générale des poids et mesures) leta 1960. Čeprav Evropska unija sama ni podpisnica, pa so podpisnice vse države članice. Redna posodobitev enot SI zaradi tehničnega napredka je privedla do predloga Komisije za sprejetje katala kot enote SI za katalitično aktivnost.

1.6

EESO se strinja s predlogom Komisije v okviru prizadevanj za poenostavitev in izboljšanje zakonodaje ter pozdravlja obzirnost Komisije s priznavanjem pomena „subsidiarnosti“ za Irsko in Združeno kraljestvo.

16.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/15

16.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/15

1.1

EESO ugotavlja, da je bila zelena knjiga o tržnih instrumentih za področje varstva okolja objavljena z veliko zamudo.

1.2

Strinja se s stališči glede raznih fiskalnih in okoljskih učinkov različnih tržnih instrumentov na področju varstva okolja (davki, dajatve, pristojbine, subvencije, pravice/sheme podeljevanja certifikatov ipd.).

1.3

EESO ugotavlja, da so tržni instrumenti že zelo dolgo del političnega ukrepanja, zato ne gre več za vprašanje, ali jih je treba uporabiti, temveč kako naj se jih uporabi.

1.4

Kot Komisija pravilno ugotavlja, so tržni instrumenti dobra možnost za stroškovno učinkovite rešitve na področju varstva okolja, vendar ne morejo odpraviti vseh težav. Zato bi morali v okviru politične razprave in zelene knjige obravnavati razmerja med pravili, prepovedmi, zakonodajo in tržnimi instrumenti (kot so davki, dajatve, ciljno naravnane subvencije in sistemi trgovanja z dovoljenji) ter njihovo vzajemno delovanje. EESO obžaluje, da je v zeleni knjigi v zvezi s tem veliko premalo smernic.

1.5

Zato Odbor prosi Komisijo, da javno razpravo, ki jo začenja zelena knjiga, izkoristi kot priložnost, da s konkretnimi primeri predstavi možnosti in učinke, pa tudi omejitve različnih instrumentov za varstvo okolja.

2.1

Komisija je 28. marca 2007 predložila že leta 2004 napovedano zeleno knjigo o tržnih instrumentih za namene okoljske politike in z njo povezanih politik  (1), ki jo obravnava to mnenje.

2.2

Z zeleno knjigo želi Komisija začeti razpravo v družbi o spodbuditvi uporabe tržnih instrumentov.

2.3

Komisija v zeleni knjigi opozarja na cilje na področju varstva okolja, ki so bili opredeljeni na evropski ravni, med drugim na novo energetsko in podnebno politiko, ki po njenem mnenju predstavlja „pravo novo industrijsko revolucijo v naslednjih desetih ali petnajstih letih“.

2.4

Komisija jasno navaja, da „brez posega javnosti […] teh ambicioznih ciljev ni mogoče doseči“. Kot instrument okoljske politike bi morali po mnenju Komisije vedno bolj uporabljati tržne instrumente; ti bi morali biti „pomemben del ukrepov za doseganje resničnih premikov s spreminjanjem spodbud tako za podjetja kot za potrošnike“.

2.5

Kljub temu Komisija dodaja tudi, da „tržni instrumenti ne morejo odpraviti vseh težav“.

2.6

„Tržni instrumenti“ so opredeljeni kot davki, dajatve, ciljno naravnane subvencije in sistemi trgovanja s subvencijami.

2.7

Po mnenju Komisije je uporaba tržnih instrumentov utemeljena zato, ker ti lahko „stroškovno učinkovito popravijo tržno nepopolnost. Tržna nepopolnost se nanaša na stanje, v katerem na trgu v celoti primanjkuje ‚pravih‘ ali socialnih stroškov gospodarskih dejavnosti (npr. okoljska sredstva v obliki javnih dobrin) ali pa se jih v zadostni meri ne upošteva“.

2.8

Komisija navaja naslednje prednosti tržnih instrumentov:

2.9

Komisija pa hkrati tudi pojasnjuje, da se tržni instrumenti ne uporabljajo le za doseganje ciljev okoljske politike, temveč „jih je EU uporabila predvsem zato, da bi se izognila izkrivljanjem razmer na notranjem trgu zaradi različnih pristopov v posameznih državah članicah, da bi zagotovila podobno obremenitev za enake sektorje po vsej EU in da bi premagala možne škodljive vplive na konkurenčnost znotraj EU“.

2.10

Poleg tega opozarja, da imajo različni tržni instrumenti različen učinek. Količinski sistemi (na primer sistemi trgovanja z dovoljenji) omogočajo več gotovosti pri izpolnjevanju posebnih ciljev (na primer omejevanje emisij) kot instrumenti, ki v celoti temeljijo na cenah (na primer davki). Vendar pa ti zagotavljajo večjo varnost glede stroškov ali cene cilja politike in jih je ponavadi lažje upravljati.

2.11

Komisija opozarja tudi na drugo pomembno razliko: davki (in tudi dajatve) se ne uporabljajo le za vpliv na ravnanje, temveč hkrati ustvarjajo tudi javne prihodke; pri sistemih trgovanja z dovoljenji to drži le, če jih „licitirajo javni organi“.

2.12

Zelena knjiga obravnava tudi rast in delovna mesta ter opisuje argumente za reforme okoljskega davka. Potem ko je Evropski svet na vrhu junija 2006 v okviru nove trajnostne strategije obravnaval možnost novega davčnega sistema, ki bi temeljil na merilih trajnosti, vendar pri tem ni predstavil konkretnih predlogov, Komisija sedaj navaja: „Reforma okoljskega davka, ki davčno obremenitev prenaša z davka, ki je negativen za blaginjo (npr. davek na delo), na davek, ki je pozitiven za blaginjo (npr. davek na okolju škodljive dejavnosti, kot je izraba virov ali onesnaževanje), je lahko možnost za obravnavanje tako okoljskih kot zaposlitvenih vprašanj (2). Vendar pa bo dolgoročen prenos davkov zahteval dokaj redne prihodke iz davčne osnove, povezane z okoljem“.

2.13

Na koncu je v dokumentu navedenih nekaj primerov že uveljavljenih tržnih instrumentov (obdavčitev energije, eurovinjeta, lokalni sistemi dajatev za zmanjšanje prometnih zastojev v mestnih središčih) in več vprašanj – od zelo splošnih do specifičnih, namenjenih javnosti, s čimer želi Komisija začeti razpravo v družbi.

2.14

Po mnenju Komisije je tržne instrumente mogoče uporabiti tudi za zaščito biotske raznovrstnosti.

3.1

EESO se je že večkrat zavzel za kar najboljšo možno uporabo širokega niza političnih instrumentov za varstvo okolja, pri čemer imajo lahko tržni instrumenti pomembno vlogo. Glede tega se torej Odbor in Komisija strinjata.

3.2

Čeprav Odbor podpira predstavljene argumente, ki so po njegovem mnenju dobri in pravilni, bi si želel, da bi zelena knjiga, ki je nastajala dolgo časa in katere objava je bila vedno znova prestavljena na poznejši datum, bolje pojasnila prihodnjo načrtovano uporabo tržnih instrumentov. Dolgotrajen proces usklajevanja na Komisiji je bil mogoče res potreben, vendar – vsaj po mnenju EESO – z vidika oblikovanja politike ni bil koristen.

3.3

Namesto tega je nastal vtis, da se politična realnost včasih hitreje spreminja kot notranji proces usklajevanja.

3.4

EESO ugotavlja, da so tržni instrumenti na področju varstva okolja že zdavnaj realnost, čeprav se v posameznih državah članicah uporabljajo zelo različno. Po podatkih Eurostata na primer v povprečju nekaj manj kot 7 % vseh proračunskih prihodkov v državah članicah izhaja iz davkov, povezanih z okoljem.

3.5

Zato v okviru zelene knjige ali politične razprave ni več mogoče govoriti o možnosti uvedbe tržnih instrumentov na področju varstva okolja; vprašanje ni „ali“, temveč „kako“ je treba ukrepati: v kakšnem obsegu in v kakšnem razmerju s pravili in prepovedmi ter drugimi instrumenti naj bi uporabili tržne instrumente.

3.6

Vendar pa zelena knjiga ne gre dlje od tega, kar podjetja in družba že dolgo poznajo in o čemer razpravljajo. Poleg tega ne obravnava vprašanja, kdo je tisti, ki je v prvi vrsti odgovoren za ukrepanje. Kot vemo, EU ni enako pristojna za vse možne instrumente; pri davčnih zadevah na primer so njene pristojnosti močno omejene. Nadalje ni jasno, kaj naj bi se po objavi te zelene knjige zgodilo na političnem področju, ali bo – kot je običajno – objavljena bela knjiga oziroma kakšni so zaključki, ki sledijo.

3.7

Največja pomanjkljivost je v tem, da ostaja nejasno, kateremu instrumentu je treba dati prednost v določeni politični situaciji. Načrtovana razmejitev ali možna povezava na primer zakonodaje in tržnih instrumentov še vedno nista jasni.

3.8

Zato EESO sicer odobrava zeleno knjigo, vendar ugotavlja, da bi bilo treba družbeno razpravo o učinkovitejših instrumentih okoljske politike voditi bolj prizadevno in na podlagi čim konkretnejših primerov, da bodo visoko zastavljeni cilji EU, na primer na področju podnebne in energetske politike, res lahko postali realnost.

3.9

EESO pri tem meni, da morajo tržni instrumenti temeljiti na načelu „onesnaževalec plača“ in s tem tistim, ki aktivno varujejo okolje, ponuditi spodbude.

4.1

EESO je vedno poudarjal pomen internalizacije t. i. „zunanjih stroškov“. Kot Komisija sama navaja, je tukaj vsekakor mogoče uporabiti tržne instrumente. Vendar je najprej potrebna jasna politična odločitev, kako visoki so zunanji stroški, ki jih je treba internalizirati.

4.2

„Tržni“ instrument eurovinjeta v cestnem prometu, opisan v zeleni knjigi, dobro ponazori problem: instrument, ki velja za primerno orodje za vključevanje zunanjih stroškov, se namreč v praksi uporablja brez prave zavzetosti. Komisija sama navaja, da „lahko povprečne dajatve pokrijejo samo stroške infrastrukture in tako izključujejo zunanje stroške“. Zato so potrebne pobude, ki bi vključile zunanje stroške na primer z uporabo eurovinjete.

4.3

EESO prosi Komisijo, Svet in Parlament, da kot instrument za varstvo okolja označijo le tiste tržne instrumente, pri katerih je v ozadju resničen in prepoznaven okoljski cilj. Eurovinjeta le pogojno izpolnjuje ta merila, saj so zunanji stroški izključeni. Pri eurovinjeti gre predvsem za to, da stroške infrastrukture ne pokrivajo zgolj javni proračuni, temveč da so pri tem neposredno udeleženi uporabniki. Seveda ima takšen pristop tudi posredne učinke na okolje, če na primer uporabniki zaradi povečanja stroškov začnejo razmišljati, ali bi potovali z avtom ali raje z vlakom (ali sploh ne bi šli na potovanje). Vendar bi morali eurovinjeto obravnavati kot „okoljski instrument“ šele, ko bodo vključeni (okoljski) stroški, za katere doslej ni bilo „trga“ in niso bili upoštevani.

4.4

Oblikovalci politik morajo torej najprej pojasniti, kaj naj bi z določenim političnim ukrepom sploh dosegli. Razprava o ustreznem instrumentu bi morala slediti šele po opredelitvi cilja.

4.5

Zaradi povečane uporabe tržnih instrumentov se oblikovalci politik ne bodo mogli izogniti nekaterim spornim in zato zelo zahtevnim odločitvam, namreč določitvi jasnih (okoljskih) ciljev, kot je omejevanje emisij. Prav teh odločitev doslej pogosto ni bilo. Tržni instrumenti niso v nobenem primeru nadomestilo zanje, temveč – kot že ime pove – instrumenti za dosego zastavljenih političnih ciljev.

4.6

Komisija mora čim prej odpraviti negotovosti v zeleni knjigi. Pojasniti mora, kako načrtuje prihodnjo uporabo različnih političnih instrumentov. EESO zato Komisiji priporoča, da že v okviru načrtovane širše razprave o tej temi na podlagi nekaj praktičnih primerov z različnih političnih področij, npr. s področja energije in prometa, prikaže različne politične možnosti (s tržnimi instrumenti ali brez njih).

4.7

Tako bi lahko npr. zagotovo potrdila, da denimo problema rakotvornih snovi ne namerava reševati z uvajanjem tržnih instrumentov.

4.8

Tržni instrumenti pa bi bili lahko zanimivi na primer pri vprašanju, ki postaja vedno bolj aktualno, namreč kako bi v prihodnje uveljavili termoelektrarne, ki ne proizvajajo emisij CO2, če bo takšna tehnika v kratkem na voljo. Ali bodo takšne elektrarne obvezne (torej določene v zakonodaji) kot „najnovejša tehnologija“ ali bodo za dosego njihove rentabilnosti uporabljeni tržni instrumenti? O teh vprašanjih bi bilo treba v prihodnje več razpravljati.

4.9

Če bi bila povezava/razmejitev zakonodaje in tržnih instrumentov s prikazom ustreznih konkretnih možnosti ravnanja na splošno jasnejša, bi bila tudi razmišljanja v zeleni knjigi o uporabi tržnih instrumentov za ohranjanje biotske raznovrstnosti mogoče razumljivejša. Ta se EESO doslej niso zdela preveč prepričljiva in ne dajejo resničnega upanja, da bi se lahko učinkovito borili proti še vedno skrb vzbujajočemu zmanjševanju biotske raznovrstnosti.

4.10

Odbor je že v mnenju o dvoletnem poročilu o napredku strategije EU za trajnostni razvoj  (3) Komisijo pozval, naj svoje zelo nejasne predloge konkretno ponazori z novim davčnim sistemom, temelječim na kazalnikih trajnosti. Po podatkih Eurostata prihodki iz davkov, povezanih z okoljem, znašajo približno 7 %.

4.11

Razprava o zmanjšanju davka na delo in ustrezna nadomestitev teh prihodkov s prihodki iz obdavčitve okolju škodljivih dejavnosti je po mnenju EESO že zastarela; po objavi zelene knjige bi jo bilo treba pospešiti. Pri tem bi bilo treba pojasniti, kako si EU predstavlja ustrezne spremembe, saj ima v skladu s pogodbami le zelo omejen vpliv na davčno politiko držav članic.

4.12

Po mnenju EESO je izredno pomembno brez zamude predložiti obljubljeni pregled okolju škodljivih subvencij in te čim prej odpraviti. Odbor meni, da okolju škodljive subvencije precej izkrivljajo konkurenco in pomenijo popolnoma nesprejemljivo in napačno dodeljevanje javnih sredstev. Tržni instrumenti za spodbujanje varstva okolja so lahko res učinkoviti le, če bodo okolju škodljive subvencije popolnoma odpravljene.

16.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/19

1.1

Migracija delovne sile v Evropi je ekonomskega značaja. Je posledica prostega pretoka delavcev v Evropi, kjer so med državami članicami velike razlike v življenjskem standardu. Visoka brezposelnost v več novih državah članicah in povpraševanje po poceni in nekvalificirani delovni sili v 15 starih državah članicah povzročata stalen pritok iskalcev zaposlitve.

1.2

V letih 2004 in 2007 je bil sprejet dogovor o prehodnih ukrepih, ki naj bi starim državam članicam omogočili upravljanje migracije iz novih držav članic. Med razlogi za te ukrepe je bilo prizadevanje starih držav članic, da prevelik migracijski pritok delovne sile na trgu dela ne bi povzročil napetosti, zaradi katerih bi zaposlovali nezakonito delovno silo.

1.3

Posledica teh ukrepov je bil prav položaj, kakršnemu naj bi se izognili. V poročilu, posvečenem delovanju prehodnih ukrepov, Evropska komisija ugotavlja, da so te omejitve zakonitega dela za migrante iz novih držav članic dejansko povzročile širjenje dela na črno, navideznega „samozaposlovanja“ ter fiktivnih ponudnikov storitev in oddaje del podizvajalcem.

1.4

Ta protislovni položaj izvira iz dejstva, da v EU-15 v kmetijskem sektorju vlada veliko povpraševanje po sezonskem delu, za katerega ni mogoče najti dovolj domačih delavcev. Dovolj delavcev iz novih držav članic to delo zanima, vendar ga mnogi med njimi zaradi omejevalnih prehodnih ukrepov ne morejo opravljati. Pritok delovne sile se spreminja glede na državo izvora in državo gostiteljico, odvisno od tega, ali v določeni državi veljajo prehodni ukrepi in kakšen je njihov obseg.

1.5

V tem položaju sezonsko delo pogosto konča v neformalnem sektorju. Natančne informacije o tem vprašanju je težko dobiti, saj imajo vse tri vpletene strani svoje razloge za to, da teh informacij ne objavijo. Nekateri delodajalci hočejo plačati manj, kot jih obvezuje zakon ali veljavne kolektivne konvencije, nekateri delavci se zadovoljijo z manjšim plačilom od plačila, ki bi jim po teh predpisih pripadal, posredniki pa nimajo veliko pomislekov pri sodelovanju v dobičkonosnem poslu.

1.6

Veliko teh posrednikov zbija ceno, vendar na koncu prav delavci migranti plačajo ceno in se morajo zadovoljiti z dohodki, nižjimi od socialnega minimuma. Dogaja se tudi, da delodajalci za sezonske delavce posrednikom plačajo ceno v skladu s trgom, vendar posredniki ne plačajo davka na prihodke od dela ali socialnih prispevkov, poleg tega pa v svoj žep spravijo tudi del plače delavcev migrantov. Obstajajo celo spletne strani s telefonskimi številkami v Vzhodni in Zahodni Evropi, ki ponujajo storitve samozaposlenih, za katere ni treba plačati nobenega davka in delodajalskega ali socialnega prispevka.

1.7

Ta položaj z več vidikov ni dober. Temeljno načelo mora biti, da je treba vse delavce migrante obravnavati enako kot domače delavce. Za enako delo mora biti plačilo enako. Treba je izboljšati pogoje za dostop do socialne varnosti. To ni le v socialnem interesu delavcev, marveč tudi v gospodarskem interesu delodajalcev (pravični konkurenčni pogoji za vse) in v finančnem interesu držav članic (na davčni ravni).

1.8

Predlog direktive Evropskega parlamenta uvaja sankcije proti delodajalcem, ki zaposlujejo delavce iz tretjih držav brez dovoljenja za bivanje. Predvideva usklajene sankcije proti delodajalcem, usklajene preventivne ukrepe, opredelitev dobrih praks na področju izvajanja sankcij proti delodajalcem in izmenjavo dobrih praks med državami članicami.

1.9

EESO predlaga, da bi se predlagana direktiva toliko časa, dokler obstajajo omejitve za migrante iz novih držav članic, nanašala tudi na delodajalce, ki zaposlujejo delavce iz držav Evropske unije, za katere še veljajo omejitve in nimajo dovoljenja za bivanje. Odbor ocenjuje, da je najbolj pomembno, da EU pozorno spremlja ne le prenos direktive v zakonodajo vseh držav članic, marveč tudi njeno izvajanje v praksi.

1.10

Boj proti neprijavljenemu delu bi lahko izkoristil enoznačno evropsko opredelitev delovnega razmerja, ki bi začrtala jasno ločnico med zasedanjem delovnega mesta (zagotavljanje storitev) in izvrševanjem nalog v okviru odnosa podrejeni-nadrejeni(delovna pogodba). Mednarodna organizacija dela je o tem pripravila jasno priporočilo. Takšna opredelitev bi poštenim samozaposlenim, katerih usposobljenost presega poceni nekvalificirano delo, dodelila jasnejši status na trgu dela, delavcem pa zagotovila zaščito, do katere imajo pravico. EESO pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija sprejela predlog za raziskavo evropskih socialnih partnerjev v gradbeništvu o (navideznem) samostojnem delu in da to raziskavo tudi financira.

1.11

Glede na posledice, ki jih prinašajo omejitve zakonitega dela, bi bilo morda bolje, če ob prihodnjih širitvah Evropske unije takšnih prehodnih ukrepov ne bi bilo. Poleg tega EESO poziva Komisijo, naj prouči možnost ukinitve vseh omejitev, ki še vedno veljajo za delavce iz 12 držav, ki so se priključile Evropski uniji v letih 2004 in 2007. Velika večina socialnih partnerjev v Evropi je temu naklonjena, pod pogojem, da so konkretni ukrepi sprejeti na evropski in nacionalni ravni, pa tudi na njihovi ravni, da bi tako lahko poskrbeli za pravično obravnavo delavcev migrantov.

2.1

Po lizbonski strategiji naj bi EU v prihodnosti postala na znanju temelječe gospodarstvo, ki bo zelo konkurenčno in bo temeljilo na trajnostni proizvodnji in potrošnji ter bo imelo veliko socialno kohezijo.

2.2

Evropska unija je danes dovolj konkurenčno gospodarstvo, temelječe na znanju, za katerega so značilni načini proizvodnje in potrošnje, ki še niso v zadostni meri trajnostni, ter socialna kohezija, ki ni zadovoljiva.

2.3

To mnenje se nanaša predvsem na ta vidik – na socialno kohezijo. Evropska unija namenja veliko pozornosti gospodarskemu razvoju in izvajanju načela trajnosti, še zlasti pri proizvodnji. Ker je premalo pozornosti namenjene politikam tretjega stebra lizbonske strategije, to vodi v slabitev namesto v krepitev socialne kohezije.

2.4

Posledice slabitve socialne kohezije so jasno razvidne na trgu dela. Delež neformalne zaposlenosti se povečuje in znova se je pojavil tip delavca, ki smo ga že dolgo imeli za preživetega – dninar.

2.5

Novi dninarji ponujajo svoje usluge na ulici, na krajih, znanih kot krajih, kjer brezobzirni zvodniki pobirajo stranke. Delodajalci jih zaposlijo za en dan, ne da bi zanje plačali kakršen koli davek na prihodek od dela ali prispevek za socialno varnost. Dninarji morajo delati preveč ur na dan, za to pa prejemajo premajhno plačilo na uro in ne uživajo nikakršne zaščite delovnega prava, če ta sploh obstaja.

2.6

Pred nekaj leti je imel trg dela še nacionalni značaj, zlasti za nizko kvalificirano ali nekvalificirano delo. Po širitvi EU 2004 je nastal tudi za ta segment trga evropski trg dela. Širitev 2007 in prihod bolgarskih in romunskih delavcev sta prispevala k močnemu povečanju ponudbe na tem novem trgu.

2.7

V to smer se razvija zlasti kmetijstvo. Poleg tega mnogi, ki iščejo delo v tujini, prav v tej panogi skoraj vedno najdejo prvo zaposlitev.

2.8

S tem mnenjem želi EESO uvrstiti to vprašanje v agendo Evropske unije, da bi evropske institucije skupaj z državami članicami in socialnimi partnerji iskale rešitve za ta velik, tragičen in žal čedalje resnejši problem.

3.1

Kmetijstvo je celota gospodarskih dejavnosti, s katerimi se naravno okolje preoblikuje za proizvodnjo rastlin in živali (1). Glede na proizvod, proizvodno metodo in raven blaginje je v ta namen uporabljenih mnogo različnih metod, od dela s preprostimi orodji do uporabe velikih strojev, ki čedalje bolj nadomeščajo delovno silo.

3.2

Kmetijstvo je najpomembnejši sektor gospodarstva EU; skupaj je v EU več kot 160 milijonov hektarjev izkoriščene kmetijske zemlje in 11 milijonov kmetij, ki dajejo zaposlitev skupno 15 milijonom ljudi. V večini primerov so to kmetovalci sami in člani njihove družine in približno en milijon kmetij zaposluje 6,5 milijonov delavcev. Med njimi je okoli 4,5 milijona sezonskih delavcev, od tega neznano število v tuji državi (2). Številni sezonski delavci so iz Poljske, Bolgarije in Romunije.

3.3

Področne dejavnosti, na katere je mogoče razdeliti kmetijstvo, so živinoreja (živalska proizvodnja) in ribogojstvo (proizvodnja rib), vrtnarstvo (pridelava rastlin kratkega cikla, kot so zelenjava, okrasne rastline, sadje, drevesa in gobe v majhnem obsegu) ali poljedelstvo (od vrtnarstva se razlikuje v tem, da pridelava zelenjave poteka v večjem obsegu in zahteva manj delovne sile). Komercialno gozdarstvo ne spada povsod v Evropi pod kmetijstvo, marveč v več državah velja za samostojni sektor.

3.4

Kmetijstvo ne proizvaja le živil, temveč vedno pogosteje tudi druge dobrine, kot so rože, krzno, usnje, biološka goriva (biodizel, etanol, plin, hitro rastoč les), encimi, vlakna itd. Iz gensko spremenjenih rastlin izdelujejo tudi posebna zdravila.

3.5

Podatki Mednarodne organizacije dela (3) in Eurofunda (4) kažejo, da je kmetijstvo med najbolj nevarnimi sektorji za delavce. Skupaj je vsako leto 335 000 smrtnih delovnih nesreč. Več kot polovica med njimi – 170 000 – se jih zgodi v kmetijskem sektorju.

4.1

Zaradi številnih pravnih zapletov v Evropski uniji ni mogoče oblikovati enoznačne definicije neformalnega dela. Prakse, ki so v neki državi povsem običajne (če neko področje ni pravno urejeno, tudi ni določb, ki bi jih bilo treba spoštovati), v drugi državi veljajo za neobičajne ali celo za kršitev zakonodaje ali veljavnih predpisov v tej državi.

4.2

Opredelitve neformalnega dela se od države do države razlikujejo. Gre za dejavnosti, ki niso vključene v uradno statistiko formalne ekonomije. Številčni podatki, če obstajajo, pogosto ne prihajajo iz istega vira, niso vedno preverljivi in torej ne vedno zanesljivi. Vendar je nesporno, da neformalno delo obstaja v večjem obsegu.

4.3

Skoraj vse nacionalne definicije neformalnega dela izpostavljajo nespoštovanje davčnih obveznosti. Neupoštevanje obveznosti na področju socialne varnosti je prav tako omenjeno v skoraj vseh definicijah. Zato je toliko bolj presenetljivo, da nacionalne opredelitve neformalnega dela skoraj nikoli ne omenjajo nespoštovanja drugih obveznosti, ki izvirajo iz delovnega prava (delovni pogoji, delovni čas, kolektivne pogodbe, ki imajo splošni obvezujoč značaj).

4.4

Neformalno delo opravljajo neprijavljeni delavci. Ti niso nujno priseljenci brez delovnega dovoljenja ali dovoljenja za bivanje; tudi tisti, ki imajo zahtevane dokumente – ali pa jih ne potrebujejo, ker imajo stalno prebivališče v državi, kjer je storjen prekršek – opravljajo neformalno delo. Delavci brez veljavnih dokumentov so poleg tega ranljivejši in jih je laže mogoče izkoriščati kot tiste, ki jih imajo. Delavci z veljavnimi dokumenti imajo tudi dostop do formalnega dela, delavci brez veljavnih dokumentov pa ne.

4.5

Poleg klasične zaposlitve najdemo še samozaposlene osebe brez zaposlenih. Ti samozaposleni veljajo za podjetnike in njihovim delodajalcem zanje ni treba plačevati davkov na plače in socialnih prispevkov. Plačevati jih morajo sami.

4.6

Prav tako niso upravičeni do zaščite delovnega prava kot drugi delavci. Določbe o minimalni plači, omejitvi tedenskega delovnega časa ali o zdravju in varnosti pri delu zanje ne veljajo. Tem samozaposlenim je prepuščena izbira o višini plače in pogojih dela, o katerih se dogovorijo s svojimi delodajalci.

4.7

Na začetku so bili ti samozaposleni izkušeni profesionalci, specializirani v nekaterih posebnih poklicih. Na splošno so potrebovali leta, da so dosegli raven izučenega in izobraženega strokovnjaka, potrebno za to, da so lahko nadaljevali kot samozaposleni.

4.8

Danes je zaradi zunanjega izvajanja dela, ki ne sodi k bistvenim opravilom, in zaradi vedno bolj razširjenega podizvajalstva z oddajanjem del opravljeno tudi drugo, ne le specializirano delo. Manjše jedro stalnih sodelavcev, ki imajo dobro znanje na zadevnem področju, zadostuje, saj je izvajanje preprostejših nalog vedno pogosteje opravljeno z zunanjim izvajanjem dela in z oddajanjem dela. Povpraševanje po tovrstnem delu zapolnjuje veliko število novih samozaposlenih, ki se pojavljajo na trgu dela. Glavna značilnost mnogih novih samozaposlenih je predvsem poceni nekvalificirano delo.

4.9

Vendar gre pri tem za obliko navidezne samozaposlitve, ki je bila večinoma v uporabi ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja in je prispevala k odpravi brezposelnosti na Irskem in v Veliki Britaniji. Pred tem je bila v britanski zakonodaji vrsta jamstev, ki so omogočala preverjanje, ali samozaposleni učinkovito izpolnjujejo nekatere pogoje. Morali so biti izkušeni strokovnjaki v posebnem poklicu. Takratna britanska vlada je ukinila ta merila za izbor in tako nenadoma omogočila veliko več osebam, da so se prijavili kot samozaposleni in so delali na celini, ne da bi zanje veljalo delovno pravo v državah članicah na celini (5).

4.10

Ta pojav danes ni več značilen samo za anglosaksonske države. Tiskovni predstavnik poljske vlade je tako med konferenco o prostem pretoku delavcev izjavil, da vlada vabi iskalce zaposlitve, da se prijavijo kot samozaposleni (6). Tako se lahko izognejo vsem omejitvam – če še obstajajo – v drugih državah članicah in delajo povsod. Samostojni status je redno zavestno uporabljen kot umetna konstrukcija, s pomočjo katere je mogoče obiti pravna ali delovnopravna določila v okviru verige podizvajalcev. Sklepanje pogodb z navideznimi samozaposlenimi, katerih storitve pogosto ponujajo agencije za delo, omogoča izogibanje vsakršni odgovornosti, kar zadeva spoštovanje obveznosti na področju davka na prihodek in socialne varnosti.

4.11

Ta pojav je v velikem obsegu opaziti tudi v gradbeništvu, sektorju, o katerem je bilo opravljenih več raziskav kot o kmetijstvu. Med sektorjema obstaja mnogo podobnosti. V obeh najdemo tri velike dejavnike tveganja, značilne za neformalno delo: intenzivnost in začasnost ter dejavnik tujih delavcev, ki večinoma opravljajo neformalno delo. Socialni partnerji v gradbeništvu so prepoznali nevarnost in zaprosili Evropsko komisijo za zagotovitev sredstev za raziskavo o pojavu (navideznega) samostojnega dela v 18 državah članicah. Komisija je tej zahtevi ugodila in predlog raziskave bo objavljen na javnem razpisu na evropski ravni pred koncem tega leta.

4.12

Ker trenutno še vedno ni evropskega pravnega okvira za delovno razmerje, na tem področju obstaja praznina za dvomljivo trgovino s poceni delovno silo. To povzroča nezaželene stranske učinke na evropski ravni. Evropska komisija je sama prišla do skoraj enakega zaključka v svojem Poročilu o delovanju prehodnih ureditev, določenih v pristopni pogodbi iz leta 2003, v katerem ugotavlja, da bi „omejitve lahko spodbudile državljane EU-8, da iščejo druge načine za izvajanje gospodarske dejavnosti v državah članicah EU-15, kar se odraža v izredno velikem pritoku napotenih delavcev ali delavcev, ki trdijo, da so samozaposlene osebe“ (7).

4.13

V tem poročilu Komisija opaža, da so socialni partnerji ob priznavanju, da so bili migracijski tokovi iz držav EU-8 v države EU-15 skromni, odločno poudarili, da se je treba izogibati krčenju delovnih standardov in „socialnemu dumpingu“. Prav tako so poudarili, da omejitve zakonitega dela dejansko povzročajo širjenje dela na črno, t. i. „samozaposlovanja“ ter navideznih ponudnikov storitev in oddaje del podizvajalcem. V naslednjem odstavku Komisija nekoliko popravi stališče, po katerem migracijski tokovi niso bili obsežni, in zapiše, da so „lahko migracijski tokovi v vsej razširjeni EU večji, kot bi lahko sklepali iz podatkov v tem poročilu, ker pojav dela na črno ni v celoti zajet v uradnih statistikah“. Komisija na splošno tudi ugotavlja, da omejitve na trgu dela lahko vodijo k povečanju dela na črno.

4.14

Na Nizozemskem je bilo v vrtnarstvu, kmetijskem sektorju z največ delavci, leta 1992 skupno 54 200 delavcev zaposlenih za polni delovni čas. Okoli 87 % delavcev je bilo redno zaposlenih, nekoliko več kot 13 % pa je bilo s podjetjem povezanih na drugačen način (začasna zaposlitev, začasna pogodba, navidez samozaposleni). Leta 2005 je bilo v tem sektorju 59 000 zaposlenih za polni delovni čas, od tega 61 % redno zaposlenih, okoli 39 % pa je bilo s podjetjem povezanih na drugačen način. Omeniti je treba tudi, da se te številke nanašajo le na uradno gospodarstvo. Po ocenah je bilo pomladi 2007 v tem sektorju okoli 40 000 neuradno zaposlenih delavcev za polni delovni čas (8). Vendar pa se zdi, da se delež neformalnega dela v vrtnarstvu stalno zmanjšuje od ukinitve omejevalnih ukrepov za državljane držav, ki so v EU vstopile leta 2004.

5.1

Zadnja leta so pokazala, da ima uvajanje omejitev na trgu dela pogosto nasprotni učinek. Povzroči lahko izogibanje zakonodaji in pravnim ali delovnopravnim določilom. Do 31. decembra 2008 ne bo nobenih omejitev za romunske in bolgarske prosilce zaposlitve v Estoniji, Latviji, Litvi, na Poljskem, Slovaškem, Češkem, Švedskem, Finskem, na Cipru in v Sloveniji. Morali pa se bodo vseeno prijaviti na Finskem, Cipru in v Sloveniji. V drugih 15 državah članicah Unije pa za iskalce zaposlitve iz Romunije in Bolgarije veljajo omejitve (9). Ker ti iskalci zaposlitve prihajajo iz držav članic, ki so v EU vstopile leta 2004, zanje še vedno veljajo nekatere omejitve. Vendar pa te zadevajo le omejeno število držav in imajo bolj omejen doseg kot omejitve, ki zadevajo bolgarske in romunske delavce (10).

5.2

Migracija delovne sile v EU je gospodarskega značaja. Je posledica prostega pretoka delavcev v Evropski uniji, kjer so med državami članicami velike razlike v življenjskem standardu. Visoka brezposelnost v več novih državah članicah in povpraševanje po poceni in neizobraženi delovni sili v 15 starih državah članicah povzroča stalni pritok iskalcev zaposlitve.

5.3

Mnogi najdejo delo v kmetijskem sektorju zaradi sezonskega značaja dela: v času pobiranja pridelkov je zelo veliko povpraševanje po dodatnih delavcih. Nevarnost socialnega dumpinga je v tem sektorju večja kot v drugih, še zlasti zato, ker v več državah članicah kmetijskega sektorja ne ureja kolektivna pogodba in ker se trenutno dogaja, da te pogodbe v kmetijskem sektorju nimajo splošne veljavnosti.

5.4

Sezonsko delo je strukturni element evropskega kmetijstva. Trajna in učinkovita kmetijska proizvodnja ni mogoča brez prilagodljive delovne sile. Sezonsko delo v kmetijskem sektorju v večji meri opravijo delavci migranti. V nekaterih primerih to vodi v probleme, ki ogrožajo socialno kohezijo.

5.5

Formalno zaposleni delavci migranti so pogosto finančno zanimivejši kot domači delavci, saj delodajalcu zanje ni treba plačevati nekaterih prispevkov, še zlasti za sklade strokovnega usposabljanja in pokojninske sklade. Migranti iz desetih držav članic, ki so v EU vstopile leta 2004 in za katere še vedno veljajo omejitve na trgu dela v nekaterih starih državah članicah, pogosto delajo delno neformalno, zaradi česar jim davčni upravi ni treba prijaviti vseh opravljenih ur. Delavci migranti iz Bolgarije in Romunije, ki jih zadevajo večje omejitve, so na splošno zelo številni v neformalnem zaposlovanju. V neformalnem sektorju vse ure, ki jih opravijo, niso plačane, plačila na uro pa so veliko prenizka, vendar so k temu prisiljeni zaradi škodljivih pogodb, ki so jih podpisali kot navidezni samozaposleni.

5.6

Mednarodna organizacija dela je problematiki, obravnavani v tem mnenju, posvetila več konvencij. To so konvencije št. 97 (o migraciji z namenom zaposlitve, 1949), št. 143 (o delavcih migrantih, dopolnilne določbe, 1975), št. 181 (o zasebnih agencijah za zaposlovanje, 1997) in št. 184 (varnost in zdravje v kmetijstvu, 2001). Konvencij št. 97 in 181 ni ratificiralo 17 od 27 držav članic. Konvencije št. 143 ni ratificiralo 22 držav članic, konvencije št. 184 pa 24. Nobena od 27 držav članic Unije ni ratificirala vseh štirih konvencij (11). Mednarodna organizacija dela je leta 2006 izdala priporočilo o delovnih razmerjih (12). Namen priporočila je bil izboljšanje zakonodaje na nacionalni ravni v vseh državah, da bi vzpostavili jasno in splošno ločevanje med samozaposlenimi in zaposlenimi. To ločevanje je nujno potrebno, če hočemo odpraviti vedno večje število goljufivih praks, ki skušajo zakriti dejstvo, da so delavci zaposleni, in jih prikazati kot samozaposlene (13).

6.1

Temeljno načelo mora biti, da se delavci migranti v vseh pogledih obravnavajo enako kot domači delavci. Za enako delo mora biti plačilo enako. Treba je izboljšati pogoje za dostop do socialne varnosti. To ni le v socialnem interesu delavcev, marveč tudi v gospodarskem interesu delodajalcev (pravični konkurenčni pogoji za vse) in v finančnem interesu držav članic (na davčni ravni). To načelo še zdaleč ni povsod v veljavi. Nizozemski socialni partnerji so ob ukinitvi prehodnih ukrepov za državljane iz držav, ki so v EU vstopile leta 2004, izrazili namen, da bi po 1. maju 2007 sodelovali pri nadzoru spoštovanja socialne in delovne zakonodaje in predpisov. Oblasti so obljubile, da bodo pripravile politiko spremljanja. Do danes to še ni obrodilo nobenega otipljivega sadu.

6.2

Obstaja predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta, ki predvideva sankcije proti delodajalcem, ki zaposlujejo delavce iz tretjih držav brez veljavnih dokumentov (14). Predvideva usklajene sankcije proti delodajalcem, usklajene preventivne ukrepe, opredelitev dobrih praks na področju izvajanja sankcij proti delodajalcem in izmenjavo dobrih praks med državami članicami.

6.3

Razlog za ta predlog je veliko število – po ocenah med 4,5 in 8 milijoni – oseb iz tretjih držav, ki nezakonito bivajo v Evropi. To vodi v neformalno delo. Kmetijstvo je poleg gradbeništva, hotelskih in gostinskih storitev ter čistilnega sektorja eden izmed štirih sektorjev, kjer je takšnega dela največ. Evropski parlament in Svet v predlogu sklepata, da tovrstno nezakonito delo „kot vsako neprijavljeno delo državljanov EU vodi v izgube za javne finance in lahko vodi k zmanjšanju plač in slabšanju delovnih pogojev, lahko izkrivlja konkurenco med podjetji in povzroči, da neprijavljeni delavci nimajo zdravstvenega zavarovanja in pokojninskih pravic“.

6.4

Evropski socialni partnerji v poročilu o delovanju prehodnih ureditev, določenih v pristopni pogodbi iz leta 2003 (za obdobje od 1. maja 2003 do 30. aprila 2006) opažajo, da „omejitve zakonitega dela vodijo v širjenje neprijavljenega dela, navideznih samozaposlitev fiktivnih ponudnikov storitev in oddaje del podizvajalcem“. Ob tej ugotovitvi bi bilo primerneje odpraviti vse ukrepe, ki veljajo za delavce iz dvanajstih držav, ki so vstopile v Unijo v letih 2004 in 2007, da bi vsi imeli enake pogoje. Velika večina socialnih partnerjev v Evropi je temu naklonjena, pod pogojem, da se na evropski in nacionalni, pa tudi na njihovi ravni sprejmejo konkretni ukrepi za nadzorovanje pravične obravnave delavcev migrantov.

6.5

Če bodo te omejitve ostale, EESO meni, da bi se predlagana direktiva, ki predvideva sankcije proti nezakonitim delodajalcem, ki zaposlujejo državljane iz tretjih držav, nanašala tudi na delodajalce, ki nezakonito zaposlujejo delavce iz držav članic Evropske unije brez veljavnih dokumentov, za katere še veljajo omejitve. Odbor ocenjuje, da je najbolj pomembno, da EU pozorno spremlja ne le prenos direktive v zakonodajo vseh držav članic, marveč tudi njeno izvajanje v praksi.

6.6

Ta direktiva omogoča odzivanje na velike razlike med državami članicami glede kakovosti in intenzivnosti nadzora in višine kazni. Na Nizozemskem najvišja kazen za delodajalce, ki zaposlijo nezakonite delavce, znaša 6 700 eurov na delavca. V Belgiji znaša 20 000 eurov, v Luksemburgu pa 50 000 eurov. So tudi države članice, ki še niso predvidele nikakršnih sankcij proti delodajalcem, ki zaposlujejo nezakonite delavce.

6.7

Izmenjava dobrih praks je bistveni korak v procesu, ki mora voditi k povečevanju socialne kohezije. Med posvetovanjem v Plovdivu (15) je bilo omenjenih več dobrih praks, še zlasti naslednje:

6.8

Omenjene položaje v več primerih ni mogoče povsem primerjati s položajem romunskih in bolgarskih delavcev, ki iščejo zaposlitev v starih državah članicah EU. Madžarski delavci, ki delajo na Gradiščanskem, se vsak večer vračajo domov, romunski in bolgarski delavci pa ostajajo več mesecev daleč od svojega doma. Prav tako se pojavlja vprašanje zlorab v teh položajih, vendar na veliko bolj omejeni ravni. Oblike zlorab je povsem mogoče odkrivati in zlahka ukrepati proti njim s proaktivnim izvajanjem obstoječih ukrepov. Splošni vtis pa je, da so pogoji za delo v regiji Gradiščansko socialno sprejemljivi.

16.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/25

1.1

Komisija je s sporočilom Zaposlenost na podeželskih območjih: zapolnjevanje vrzeli v zaposlovanju (1) postavila pomemben temelj razpravi o zaposlovanju v kmetijstvu kot pomembnem dejavniku pri ustvarjanju in zagotavljanju delovnih mest na podeželju.

1.2

V kmetijstvu še vedno potekajo strukturne spremembe. To bo prizadelo na sto tisoče zaposlenih v kmetijstvu, ki bodo izgubili delovno mesto oz. se bodo zaradi tega spremenile njihove življenjske razmere. Sporočilo skoraj ne upošteva pomembnega dela zaposlovanja v kmetijstvu, namreč položaja delavcev, zlasti sezonskih delavcev in delavcev migrantov.

1.3

Glede na prizadevanja Komisije ob letu mobilnosti delavcev (2006) je to vredno obžalovanja. Približno 4 milijone sezonskih delavcev in delavcev s skrajšanim delovnim časom na leto, od tega 2 milijona delavcev migrantov, priča o visoki mobilnosti in fleksibilnosti v kmetijskem sektorju.

1.4

Sezonsko delo, zlasti v sektorju sadja in zelenjave, je strukturni element kmetijstva, brez katerega ne more biti učinkovitega in trajnostnega upravljanja z zemljišči. Ker lokalna delovna sila pogosto ne more pokriti potreb po sezonskih delavcih, delavci migranti prispevajo k razvoju evropskega kmetijstva.

1.5

Proizvodnja zdravih živil je dragocen prispevek k življenjskim pogojem. To vključuje tudi pravično plačilo.

1.6

Kljub visoki stopnji brezposelnosti v mnogih evropskih regijah se pojavljajo zahteve po dodatnih sezonskih delavcih iz Belorusije, Ukrajine in drugih držav. Trg dela v EU se mora razvijati trajnostno na socialnem področju, kar pomeni, da mora vsak imeti možnost, da se preživlja z delom. Te možnosti omejuje dodatna poceni delovna sila iz tretjih držav.

1.7

Cilje rasti, ki si jih je zastavila Evropska unija, je mogoče doseči le z lojalno konkurenco. Zaposlene v kmetijstvu je treba ne glede na njihovo poreklo v vseh pogledih obravnavati enakovredno.

1.8

Na trgu dela v kmetijstvu vlada velika mobilnost. To je v skladu s cilji Komisije. Toda mobilni delavci ne smejo biti v slabšem položaju. Zato mora političnemu in gospodarskemu povezovanju slediti tudi družbena integracija. EESO meni, da je kratkoročno treba sprejeti naslednje ukrepe:

1.9

V evropskem kmetijstvu je premajhna preglednost na področju obsega zaposlovanja in socialnih standardov. Tako pride do izkrivljanja konkurence. Eden izmed instrumentov za zagotavljanje lojalne konkurence je certificiranje obratov v skladu s socialnimi merili.

2.1.1

EESO je v svojih mnenjih že pogosto obravnaval položaj zaposlovanja v kmetijstvu. Razprava o delavcih migrantih in sezonskem delu postaja vse pomembnejša na evropski ravni in tudi v številnih državah članicah. Na mnogih področjih in pri mnogih ukrepih so sedaj dejavni trije glavni akterji: predstavniki delodajalcev, sindikati in politični predstavniki oz. predstavniki uprave. Nekaj primerov:

2.1.2

Večkrat je bila izražena zahteva po opazovalni skupini za delavce migrante in sezonsko delo. Toda ta zahteva ni bila izpolnjena. Za izboljšanje položaja delovne sile sta temeljnega pomena zlasti zbiranje in predstavitev jasnih podatkov o položaju zaposlovanja v kmetijstvu ter njihova analiza.

2.2.1

Vzrok za neodločno razpravo o sezonskem delu v kmetijstvu je premajhna preglednost in pomanjkljiva predstavitev dejanskega položaja. Še vedno ni jasnih podrobnih številk o obsegu sezonskega dela v kmetijstvu.

2.2.2

V kmetijstvu v Evropski uniji je redno zaposlenih približno 2 milijona delavcev. Približno 4 milijone oseb ima negotovo zaposlitev. Nekateri so zaposleni za skrajšan delovni čas, nekateri pa so sezonski delavci za obdobje od nekaj dni do osem mesecev v letu. Velik del teh sezonskih delavcev je delavcev migrantov, ki ne delajo v kraju prebivališča in morajo na svoje delovno mesto pogosto potovati čez mejo.

2.2.3

Pri analizi podatkov o številu zaposlenih je treba temeljito pojasniti merila za določitev npr. velikosti obratov, klasifikacije v panoge in sektorje ter zlasti opredelitev vrtnarstva in kmetijstva, usmerjenega v storitveno dejavnost.

3.1

Mnenje je nujno iz različnih razlogov:

4.1

Vzroki za delavce migrante so v glavnem razlike v življenjskem standardu evropskih regij. Migracija delovne sile v državah, iz katerih prihajajo migranti, dolgoročno vodi do pomanjkanja delovne sile, zlasti kvalificiranih delavcev. Te regije se skušajo spopadati s pomanjkanjem delovne sile ne le s povišanjem dohodkov ali izboljšanjem stopnje izobrazbe, marveč tudi s privabljanjem delovne sile iz še revnejših regij, ki bodo v prihodnosti vedno pogosteje regije zunaj Evropske unije.

4.2

Eden izmed vzrokov za pomanjkanje delovne sile so včasih težki in neobičajni delovni pogoji v panogah. Delavci migranti se prilagajajo trgu. Na prostem trgu se selijo tja, kjer so najboljši pogoji zanje.

4.3

V zvezi z migracijo delovne sile se vedno znova pojavljajo problemi:

5.1.1

EESO pozdravlja prizadevanja Komisije za povečanje zaposlenosti na podeželju. V tem okviru so potrebna tudi dodatna prizadevanja za večjo preglednost na področju zaposlovanja v kmetijstvu. To vključuje vodenje statistike o zaposlovanju delavcev, pa tudi širše obveščanje zaposlenih o delovnih in življenjskih pogojih v posamezni državi.

5.1.2

Dosedanja kmetijska politika se je v glavnem nanašala na kakovostne in kvalitativne vidike proizvodov. Organizacija dela zaposlenih je bila v veliki meri zanemarjena.

5.1.3

Cilje lizbonske in göteborške strategije je treba še bolj konkretizirati. Pri nadaljnjem razvoju trajnostnega kmetijstva je treba poleg gospodarske in okoljske razsežnosti upoštevati tudi socialno razsežnost.

5.1.4

Prednostni cilj vseh akterjev mora biti odprava neravnovesij na evropskem trgu dela. Tega ni mogoče doseči tako, da se v Evropo pripelje vedno več poceni delovne sile iz vedno bolj oddaljenih regij. Za evropski model je značilen zlasti tudi razvoj skupnega socialnega življenja v Evropi. Zato ne more biti prostora za gete delavcev migrantov s slabimi življenjskimi in stanovanjskimi razmerami, brez kulturnega in socialnega vključevanja v lokalno življenje.

5.1.5

Pri nadaljnjih analizah na tem področju in možnih rešitvah, ki se lahko pokažejo, je treba bolj upoštevati vidik spola.

5.1.6

Pogoji še niso zagotovljeni. Vsi akterji morajo prispevati svoj delež.

5.1.7

Delavce migrante je treba obravnavati enakovredno kot lokalne delavce. Komisija mora v okviru svojih možnosti prispevati k temu procesu. Prvi korak v to smer je oblikovanje minimalnih standardov. Ti minimalni standardi tvorijo dobro podlago za široko razpravo o kakovosti dela.

5.2.1

EESO pozdravlja prizadevanja socialnih partnerjev, da se v socialnem dialogu spodbuja razvoj poklicnega usposabljanja v kmetijskem sektorju, predvsem priznavanje poklicnih znanj s strani pooblaščenih organov držav članic. Namen evropskega „potnega lista“ za kmetijstvo (agri-pass), ki je v pripravi, je olajšati mobilnost kmetijskih delavcev na evropskem notranjem trgu. Potni list za kmetijstvo ne sme postati orodje diskriminacije v odnosu do tistih delavcev, ki ga nimajo, marveč bi jih moral le spodbuditi k pridobitvi tega potrdila o kvalifikacijah.

5.2.2

Hkrati lahko pregledne poklicne kvalifikacije izboljšajo mobilnost in možnosti delavcev za delo in nastanitev v drugih državah. EESO pozdravlja pobude Komisije, ki z uvedbo „potnega lista“ za kmetijstvo podpirajo socialne partnerje.

5.2.3

Socialni partnerji bi morali skupaj z Evropsko komisijo in vladami posameznih držav članic razviti in izvajati načrte proti nezakonitemu zaposlovanju.

5.3.1

Socialno varstvo sezonskih delavcev je posebno pomembno. Delavci, ki v obdobju več let opravljajo sezonsko delo, ne smejo biti v slabšem položaju na področju socialnega zavarovanja kot ostali delavci. To zlasti pomeni:

5.3.2

Delavci morajo biti v svojem maternem jeziku obveščeni o zakonih, sporazumih in praksi, na primer v zvezi z mezdami in plačami, organizacijami, socialnim varstvom, davki in pogoji o varstvu pri delu. Hkrati mora EU spoštovati vlogo partnerjev v kolektivnih pogodbah in se zato ne sme spuščati v sprejemanje predpisov na področjih, ki so v pristojnosti nacionalnih kolektivnih pogodb.

5.4.1

Delavci migranti imajo v ciljni državi pravico do dostojnega bivališča. Na evropski ravni je treba razviti okvir, ki bo določal temeljne standarde za bivališča delavcev migrantov.

5.5.1

Odbor že leta v številnih mnenjih podpira trajnostno gospodarjenje. Trajnostno gospodarjenje nima le okoljske razsežnosti, ampak se nanaša tudi na gospodarske in socialne vidike. Nevladni in prostovoljni sistem certificiranja za „pravično sezonsko delo“ bi lahko pravičneje oblikoval konkurenco. Merila za prostovoljno certificiranje bi bila lahko:

Certificiranje mora:

5.6.1

V evropskem kmetijstvu je mnogo zanimivih pobud in projektov za izboljšanje mobilnosti v kmetijstvu in položaja sezonskih delavcev. EESO poziva Komisijo, da sprejme ukrepe za ovrednotenje in širjenje primerov dobre prakse.

16.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/29

1.1

Nacionalni sveti za trajnostni razvoj so lahko močno in vplivno gonilo na področju trajnostnega razvoja, ker lahko zagotovijo neodvisno svetovanje in gojijo dialog s civilno družbo in zainteresiranimi skupinami o trajnostnem razvoju.

1.2

Pregled nacionalnih svetov v celotni EU kaže zelo pestro podobo. Medtem ko nekatere države nimajo svetov ali so ti nedejavni, se dejavni sveti bistveno razlikujejo po svojih pristojnostih, sestavi, neodvisnosti, virih, pa tudi po učinku, ki ga ima njihovo delo.

1.3

Na podlagi pozitivnih izkušenj držav članic z „močnimi“ nacionalnimi sveti EESO poziva vse države članice, naj okrepijo svoje svete ali ustanovijo delujoče in učinkovite svete, če ti še ne obstajajo.

1.4

EESO priporoča,

2.1

Trajnostni razvoj pomeni zadovoljevanje potreb sedanje generacije na način, ki ne ogroža možnosti prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe. To je eden splošnih ciljev EU, ki določajo vse njene politike in ukrepe. Temelji na načelih demokracije, enakosti žensk in moških, solidarnosti, pravne države in spoštovanja temeljnih pravic, vključno s svobodo in enakimi možnostmi za vse.

2.2

Po konferenci Združenih narodov v Riu leta 1992 je trajnostni razvoj postal svetovno priznano področje politike. Tudi zamisel o posvetovalnih telesih, kot so nacionalni sveti za trajnostni razvoj, se je pojavila na konferenci v Riu. V Agendi 21, ki je prav tako rezultat konference v Riu, je zapisano, da je treba „nacionalno strategijo za trajnostni razvoj oblikovati z najširšo možno udeležbo“; in leta 2002 so priporočila iz Johannesburga pozvala k ustanovitvi svetov za trajnostni razvoj.

2.3

EU je prvo strategijo za trajnostni razvoj sprejela v Göteborgu leta 2001. Da bi oblikovala obširnejšo in učinkovitejšo strategijo, je Komisija leta 2004 začela pregled göteborške strategije, Svet pa je junija 2006 sprejel prenovljeno strategijo za trajnostni razvoj za razširjeno Evropo (1). Namen prenovljene strategije je izvajanje dolgoročnih obveznosti Evrope za dosego cilja trajnostnega razvoja.

2.4

V skladu s priporočili v sklepih ZN in kasneje EU, so številne države v 90-ih letih začele ustanavljati institucije, imenovane nacionalni sveti za trajnostni razvoj, katerih glavni cilj je zagotoviti učinkovito izvajanje Agende 21 in načel trajnostnega razvoja. Nekatere države so ustanovile medresorske usklajevalne organe (npr. madžarska komisija za trajnostni razvoj, 1993), nekatere so ustanovile mešane organe, kot je finska nacionalna komisija za trajnostni razvoj (1993), druge pa so vzpostavile svete s predstavniki civilne družbe, kot sta belgijski nacionalni svet (1993) in britanska okrogla miza za trajnostni razvoj (1994). Druge države so sledile, nekateri obstoječi organi so bili preoblikovani, drugi pa so bili na koncu ukinjeni.

2.5

V prenovljeni strategiji EU je zapisano: „Države članice bi morale razmisliti o krepitvi ali vzpostavitvi nacionalnih svetovalnih svetov za trajnostni razvoj – če še ne obstajajo –, ki vključujejo vse zainteresirane strani, za spodbuditev strokovne razprave, pomoč pri pripravi nacionalnih strategij trajnostnega razvoja in/ali prispevanje k poročilom o napredku na nacionalni ravni in na ravni EU. Nacionalni sveti za trajnostni razvoj naj bi povečali vključitev civilne družbe pri vprašanjih trajnostnega razvoja in prispevali k boljšemu povezovanju različnih politik in političnih ravni, med drugim tudi s pomočjo Evropskih svetovalnih svetov za okolje in trajnostni razvoj (European Environmental and Sustainable Development Advisory Councils – EEAC)“.

2.6

Nacionalni sveti za trajnostni razvoj so bili doslej uradno ustanovljeni v številnih državah članicah. Zaradi različne preteklosti držav članic je tudi oblika nacionalnih svetov za trajnostni razvoj v EU precej raznolika. 24 držav članic ima neke vrste svet za trajnostni razvoj ali okoljsko politiko; od teh ima osem držav članic poseben svet za trajnostni razvoj, šest pa jih ima okoljske svete, katerih člani so zainteresirane strani ali strokovnjaki in ki so tudi dejavni na področju trajnostnega razvoja. Druge države imajo vladne usklajevalne organe, imenovane sveti, pri čemer je v nekatere izmed njih vključena civilna družba. Nekateri od njih niso dejavni. V več državah, kjer imajo regije precejšnje pristojnosti, so bili poleg nacionalnih svetov ustanovljeni tudi regionalni sveti. Hitro povečanje števila nacionalnih svetov za trajnostni razvoj kaže, da imajo potencial in bi lahko zagotovili dodano vrednost procesom oblikovanja politik in razpravi v širši civilni družbi.

2.7

Namen mnenja je preučiti vlogo nacionalnih svetov za trajnostni razvoj, njihove pristojnosti, sestavo, vire, metode dela in zlasti vključevanje civilne družbe v njihovo delo. Do določene mere je namen mnenja tudi preučiti učinkovitost nacionalnih svetov, pri čemer se je treba zavedati, da je tovrstno ocenjevanje vedno rahlo subjektivno. Ocenjevanje temelji zlasti na raziskavah mreže EEAC (2), rezultatih vprašalnika, ki ga je EESO poslal več osrednjim nacionalnim točkam in nacionalnim svetom za trajnostni razvoj ter številnim organizacijam civilne družbe. Poleg tega so bili opravljeni številni pogovori z nacionalnimi sveti in predstavniki civilne družbe.

3.1

Pregled nacionalnih svetov za trajnostni razvoj, ki sledi, kaže izredno pestro podobo.

3.2

Opredeliti je mogoče štiri glavne naloge nacionalnih svetov:

3.2.1

Teh štirih nalog ne opravljajo sveti v vseh državah članicah. V nekaterih so njihove pristojnosti veliko bolj omejene, v drugih pa sveti kljub temu, da so zadolženi za te naloge, te opravljajo le deloma ali pa sploh ne. To se kaže tudi v dejstvu, da se nekateri sveti sestajajo zelo redko (2–3-krat na leto). Drugi se sestajajo pogosteje in imajo dodatne delovne skupine (zlasti učinkovite so očitno delovne skupine, ki so ustanovljene kot projektne skupine, ki delajo na dejanskem projektu, kot pa statične skupine, ki se osredotočijo na eno temo). V nekaterih državah članicah lahko sveti prispevajo k oblikovanju nacionalne strategije za trajnostni razvoj v zgodnji fazi, medtem ko v drugih sodelujejo šele v kasnejši fazi ali pa sploh ne. Število poročil, ki jih pripravijo, se giblje od nič do več kot 10 na leto. Dobro uveljavljeni sveti imajo redne stike z zainteresiranimi skupinami in redno pripravljajo javne prireditve ali strokovna srečanja.

3.3

Nacionalni sveti za trajnostni razvoj se razlikujejo po velikosti in sestavi. Število članov se giblje od 15 v Nemčiji do 78 v Belgiji, 81 na Finskem in 90 v Franciji. V večini svetov so predstavniki civilne družbe (gospodarstva, sindikatov, nevladnih organizacij in raziskovalnih institutov). V drugih so predstavniki različnih vladnih ministrstev. V nekaterih primerih se vladni usklajevalni organ imenuje svet in lahko vključuje majhno število zainteresiranih strani. Pogosto so v njih tudi predstavniki regionalnih in lokalnih oblasti. Številni predstavniki civilne družbe so izrazili nezadovoljstvo zaradi nezadostne vključenosti civilne družbe v njihov nacionalni svet in v procese trajnostnega razvoja na splošno.

3.4

Ker svete ustanavljajo in financirajo vlade, so v tem smisli „odvisni“. Da bi pridobili spoštovanje tako vladnih organov kot tudi organizacij civilne družbe, morajo sveti doseči ustrezno raven neodvisnosti, vzpostavitev tega ravnovesja pa je težka naloga. Postopki izbire članov so različni, toda na splošno člane sveta imenuje vlada, ponavadi na podlagi predlogov organizacij civilne družbe, ki so zastopane v svetu. Drugo vprašanje je povezano z osebjem, ki dela za svet. V mnogih državah osebje prihaja iz vladnih organov. To lahko omeji stopnjo neodvisnosti sveta. Poleg tega nekaterim svetom predseduje član vlade.

3.5

Sveti so zelo neenakomerno opremljeni, tako s človeškimi viri kot tudi s proračunom, ki jim je na voljo. V nekaterih državah, kjer ima sekretariat sedež na ministrstvu, ima svet le enega uradnika, ki poleg tega pogosto ne dela ves čas za svet. Število osebja se giblje od manj kot 1 do 20. Britanski svet je z 58 zaposlenimi največji po številu osebja. Vsi sveti nimajo svojega proračuna. Obseg proračuna se giblje od manj kot 0,1 do okrog 1 milijona EUR, z izjemo britanskega sveta, katerega proračun znaša 5,5 milijona EUR.

3.6

Učinek dela svetov je težko oceniti, toda iz prejetih podatkov je mogoče potegniti nekaj sklepov. V več državah, kjer ima svet močen mandat, je na primer mogoče opaziti, da je bil velik del priporočil sveta vključen v vladne politike, zlasti v zvezi z nacionalno strategijo za trajnostni razvoj. Nekateri sveti imajo očitno dober dostop do vladnih ministrov in ministrstev ter z njimi poteka redno posvetovanje pri oblikovanju politik. Drugi nimajo tako tesnih stikov. Lahko bi tudi rekli, da je nekaterim svetom uspelo doseči veliko število zainteresiranih strani in širšo javnost s tem, ko so na svoje prireditve privabili mnogo udeležencev ter tako zagotovili močno vključenost civilne družbe v procese trajnostnega razvoja.

3.7

Nacionalni sveti za trajnostni razvoj so lahko močno in vplivno gonilo na področju trajnostnega razvoja. Zagotovijo lahko neodvisno svetovanje in široko znanje; lahko vzdržujejo dialog s civilno družbo in zainteresiranimi skupinami; imajo lahko pomembno vlogo pri spremljanju napredka pri izpolnjevanju dolgoročnih ciljev trajnosti in lahko prevzamejo dragoceno vlogo kritika, ko je napredek premajhen.

3.8

Medtem ko nekatere države nimajo svetov ali so ti nedejavni, se dejavni sveti bistveno razlikujejo po svojih pristojnostih, sestavi, neodvisnosti, virih, pa tudi po učinku, ki ga ima njihovo delo. Vzrok za to so različni dejavniki: velikost in politična organizacija države, vloga, ki jo vlada pripisuje politikam trajnostnega razvoja, tradicija vključevanja civilne družbe, obstoj drugih organov, ki imajo deloma pristojnosti sveta, pripravljenost vlade, da sprejema nasvete drugega organa itd.

3.9

Vse države članice ne izkoriščajo celotnega potenciala nacionalnih svetov. V nekaterih so bili sveti očitno ustanovljeni bolj „za okras“ kot zaradi interesa za resnični prispevek civilne družbe. Toda v številnih državah so sveti dobro uveljavljeni in izpolnjujejo svojo vlogo ter imajo dejanski vpliv.

3.10

Večina svetov očitno nima zadostnih virov, da bi lahko izpolnjevala vse dodeljene naloge. Za zbiranje podatkov, analizo politik in njihovih vplivov, organizacijo sej sveta in javnih prireditev, pripravo dobro utemeljenih in verodostojnih poročil ter njihovo aktivno posredovanje vladi in drugim je potrebno precej osebja in sredstev.

3.11

V nekaterih državah članicah ima vlada očitno zelo močno vlogo, npr. pri imenovanju članov sveta, v zvezi s številom vladnih predstavnikov v svetu in osebjem, ki dela za svet. V teh primerih obstaja določena nevarnost, da v delu sveta prevladajo stališča vlade in je tako manjša možnost, da lahko svet pomembno pomaga vladi pri premagovanju kratkoročnih političnih interesov in zasledovanju dolgoročnih ciljev trajnosti.

3.12

Sveti imajo različne izkušnje s spodbujanjem vključevanja civilne družbe v vprašanja trajnostnega razvoja. Z razvojem dobre prakse na tem področju bi se lahko v celi Evropi veliko naučili drug od drugega.

3.13

Evropska unija in države članice imajo deljene pristojnosti pri mnogih vprašanjih trajnostnega razvoja. Toda večina svetov ima omejene možnosti za osredotočanje na evropske vidike ali izvajanje vpliva v Bruslju. To vprašanje so deloma rešili z ustanovitvijo mreže EEAC, ki postaja vse pomembnejši glas za trajnostni razvoj v Evropi.

4.1

Na podlagi pozitivnih izkušenj držav članic z „močnimi“ nacionalnimi sveti EESO poziva vse države članice, naj okrepijo nacionalne svete za trajnostni razvoj ali ustanovijo močne svete, če ti še ne obstajajo.

4.2

Sestava, mandat in naloge nacionalnih svetov za trajnostni razvoj se od države do države razlikujejo glede na lokalne razmere in politične strukture. EESO priporoča državam članicam, naj posvetijo veliko pozornost naslednjim splošnim priporočilom o glavnih vidikih svetov.

4.2.1

Članstvo: nacionalni sveti za trajnostni razvoj imajo več moči in so bolj verodostojni, če so v njih predstavniki vseh glavnih družbenih področij, ki se ukvarjajo z vprašanji trajnostnega razvoja. Širša je sestava sveta, večja je možnost, da bo prišlo do rešitev, ki bodo široko sprejemljive.

4.2.2

Mandat in vizija: nosilci odločitev morajo za dosego trajnosti razviti dolgoročno vizijo in upoštevati potrebe prihodnjih generacij in planeta kot celote ter tudi trenutne in kratkoročne politične dejavnike. Nacionalni sveti za trajnostni razvoj imajo lahko pomembno vlogo pri posredovanju te dolgoročne vizije. Da bi lahko učinkovito opravljali to vlogo, potrebujejo člane z vizijo, vplivom in ugledom v družbi, ki so sposobni zavzeti neodvisna stališča in postavljati pod vprašaj sedanje politike in prakse.

4.2.3

Neodvisnost: nacionalni sveti za trajnostni razvoj bi lahko močneje vplivali v prid trajnostnemu razvoju, če bi bili v zadostni meri neodvisni od vlade in bi lahko obravnavali težka politična vprašanja, kjer so morda kratkoročni politični cilji v neki meri nasprotju z dolgoročnimi trajnostnimi zahtevami.

4.2.4

Področje delovanja: nacionalni sveti za trajnostni razvoj bi morali imeti že v zgodnji fazi pomembno vlogo pri pripravi strategij za trajnostni razvoj (in podobnih strategij) ter pri spremljanju njihovega izvajanja. Sem sodi obravnavanje široke palete trajnostnih vprašanj, kot so podnebne spremembe, energetska in prometna politika, biotska raznovrstnost, vprašanja podeželja in kmetijstva, ter splošno trajnostno upravljanje gospodarstva. Nacionalni sveti za trajnostni razvoj so najverjetneje najbolj produktivni, če lahko poleg tega, da določena vprašanja preučujejo na zaprosilo vlade, na lastno pobudo obravnavajo druga področja, za katera menijo, da so pomembna.

4.2.5

Dostop do informacij: za dobro delovanje morajo imeti nacionalni sveti za trajnostni razvoj zmogljivosti za zbiranje podatkov iz vseh ustreznih virov in zlasti dober dostop do vladnih informacij in mnenj.

4.2.6

Spodbujanje vključevanja civilne družbe v vprašanja trajnostnega razvoja: pomembna vloga nacionalnih svetov za trajnostni razvoj je povečati ozaveščenost javnosti. Sveti imajo lahko dragoceno vlogo pri tem, da pristojnim organom pomagajo vključiti dimenzijo trajnostnega razvoja v formalno in neformalno izobraževanje. Lahko spodbujajo širše razumevanje teh vprašanj v medijih. Z objavo letnih poročil nacionalnih svetov za trajnostni razvoj o „stanju trajnosti“ bi lahko dodatno usmerili pozornost na to temo in spodbudili javno razpravo.

4.2.7

Sredstva: EESO poziva države članice, naj zagotovijo zadostno financiranje nacionalnih svetov, da bodo lahko opravljali naloge in zagotavljali resnično dodano vrednost razpravam in procesom odločanja o vprašanjih trajnosti.

4.2.8

Evropsko sodelovanje: Odbor spodbuja nacionalne svete za trajnostni razvoj k zbiranju izkušenj, izmenjavi najboljših praks in vzdrževanju odprtega dialoga med sveti, zlasti s krepitvijo mreže EEAC. Tako bi nastal močan evropski zagovornik trajnostnega razvoja.

4.3

EESO priporoča svetom, naj povečajo zmogljivosti za samostojno in skupno sodelovanje z evropskimi institucijami o evropskih vidikih politike trajnostnega razvoja z vidika civilne družbe. EESO (in zlasti opazovalna skupina za trajnostni razvoj) bi lahko imel koristno vlogo pri spodbujanju močnejšega vključevanja nacionalnih svetov za trajnostni razvoj v evropska vprašanja trajnosti. EESO bi si lahko prizadeval za redno sodelovanje z EEAC in njenimi člani o prihodnjih vprašanjih. Lahko bi si prizadeval za podporo vseevropskih primerjalnih študij na tovrstne teme, pri čemer bi se zlasti osredotočil na prispevek in vlogo civilne družbe. Lahko bi si tudi prizadeval poudarjati in širiti primere dobre prakse.

4.4

EESO poudarja, da je nujna tudi široka udeležba javnosti pri vprašanjih trajnostnega razvoja zunaj okvira dejavnosti nacionalnih svetov. Zato poziva oblasti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, naj v vse politične odločitve s pomembnim vidikom trajnosti vključijo predstavnike civilne družbe. Za določanje minimalnih standardov dobre prakse za vključevanje javnosti ni nikakršnih smernic. EESO za podporo vključevanju priporoča redne primerjalne analize ali nagrajevanje najboljših praks. Nacionalni sveti za trajnostni razvoj bi morali tudi tesno sodelovati z drugimi organizacijami in institucijami, ki obravnavajo trajnostni razvoj v državah članicah, med drugim z ekonomsko-socialnimi sveti, kjer obstajajo.

4.5

Na koncu EESO poudarja, da je delo nacionalnih svetov za trajnostni razvoj lahko uspešno le, če so vlade pripravljene prisluhniti njihovim nasvetom in jih upoštevati ter če sprejmejo konkretne ukrepe za boljše upoštevanje trajnostnega vidika pri oblikovanju nacionalnih politik, vključno z dodelitvijo ustreznih sredstev.

16.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/33

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja predlog Komisije za ukrepanje na mednarodni in regionalni ravni, da bi čim prej spremenili sedanjo nesprejemljivo prakso razstavljanja ladij.

1.2

V sedanji strukturi mednarodna industrija razstavljanja ladij obsega različne oblike, od varnih, dobro urejenih obratov v suhih dokih do obal, kjer ročno razstavljajo plovila in kjer je zelo nizka raven zdravstvene, varnostne in okoljske zaščite. Večina trgovskih ladij trenutno konča na eni izmed obal Južne Azije. Na svetovni ravni je zelo veliko pomanjkanje obratov za razstavljanje ladij, ki so združljiva z načeli okoljske in socialne sprejemljivosti.

1.3

Odbor izraža skrb, da bo ta položaj poslabšalo veliko povečanje števila ladij, ki ne bodo več v uporabi v prihodnjih nekaj letih po splošnem prenehanju obratovanja tankerjev z enojnim trupom; povečanje števila ladij, ki čakajo na razstavljanje trenutni zaostanek je 15 milijonov na tono lahkega izpodriva (LDT) (1), pa tudi nedavni razmah ladjedelništva. Presežek plovil, ki jih je treba odstraniti v prihodnjih letih, je delno posledica ukrepov, ki jih je na spodbudo EU k zaščiti lastnega okolja sprejela Mednarodna pomorska organizacija (IMO), zato je jasno, da mora EU ukrepati.

1.4

Odbor ugotavlja, da nekateri lastniki ladij v oceno stroškov obratovanja ne vključijo operativnih stroškov za varno in strokovno odlaganje izrabljenih ladij, čeprav jih veliko (2) vidi potrebo po ukrepih in jih sami sprejmejo.

1.5

Odbor poleg tega ugotavlja, da je zlahka mogoče zaobiti pravne določbe v EU, ki naj bi preprečevale, da bi ladje na zadnjo pot odplule in bile razstavljene na kraju brez ustreznih obratov. EESO se je vztrajno zavzemal – zadnjič marca 2007 v mnenju o zeleni knjigi z naslovom Prihodnji pomorski politiki Unije naproti  (3) – za to, da bi države članice hitro ratificirale mednarodne konvencije o pomorski varnosti in varstvo okolja ter zagotovile njihovo ustrezno uresničevanje.

1.6

Odbor priznava, da je razstavljanje izrabljenih ladij zapleteno vprašanje, saj državam v razvoju, ki ponujajo razstavljanje po nizki ceni, prinaša številne zaposlitve in vire surovin. Hkrati Odbor ugotavlja, da so strukturna revščina ter drugi socialni in pravni problemi na nekaterih območjih Južne Azije močno povezani z odsotnostjo in neuresničevanjem osnovnih standardov varnosti pri delu, osnovnih delovnih standardov in varstva okolja.

1.7

IMO bi moral vzpostaviti močno mednarodno ureditev za identifikacijo, nadzor in odstranjevanje izrabljenih ladij. Ta ureditev mora biti enakovredni ravni nadzora v Baselski konvenciji: vključevati mora vse pomembne standarde Mednarodne organizacije dela (ILO); ne sme dovoljevati izjem in preprečiti mora, da bi izrabljene ladje z nevarnimi odpadki šle v države, ki niso podpisnice konvencije in imajo neustrezne obrate.

1.8

Vendar pa bo za izvedbo takšnega spora IMO potrebnih več let, zato:

1.9

EESO se jasno zavzema za spodbujanje najboljših praks pri reciklaži in predčiščenju ladij (odstranjevanje plinov in strupenih odpadkov) znotraj EU. Zaveza držav članic, da bodo tako ravnale z vsemi ladjami v državni lasti, in obvezujoče klavzule o izrabljenih ladjah, ko te prodajajo tretjim strankam, so ključni začetni koraki pri podpori takšnemu pristopu. S predčiščenjem plovil pred izvozom se bodo odprle možnosti za dobavo čistega jekla sekundarnega taljenja v Južno Azijo, kjer je veliko povpraševanje. V ta namen naj bi pripravili dokument s smernicami o predčiščenju.

1.10

Z zagotovitvijo finančne in tehnične pomoči južnoazijskim državam za izboljšanje obratov bo mogoče omiliti nekatere najtežje probleme. Ladij tako ne bodo več razstavljali na obali, marveč na pomolih ali v suhih dokih in zagotovljeni bodo boljši varnostni pogoji in naprave za upravljanje z odpadki.

1.11

EESO se zaveda, da bodo učinkoviti ukrepi na tem področju zahtevali dodatne stroške. Podpira mehanizme, ki jih Komisija predlaga za vključevanje tovrstnih stroškov v običajne obratovalne stroške ladij. IMO in lastniki ladij še zlasti pozivajo k nadaljnjim ukrepom za zagotavljanje skladov za reciklažo za vsako ladjo, v katerega bi vplačevali med vso obratovalno dobo ladje ali pa bi ga vzpostavili ob splovitvi ladje. Različne finančne institucije so sposobne pripraviti in izvajati takšne ukrepe. Če takšen mednarodni sklad ni možen, bi se EU morala usmeriti k regionalnim mehanizmom, kot so davki države, kjer je pristanišče, in podobno.

1.12

Upoštevanje zahtev za recikliranje pri oblikovanju, ugotovitev tveganj in čim večje zmanjšanje uporabe strupenih snovi pri gradnji bo na dolgi rok imelo pozitiven učinek. EESO pri tem podpira prizadevanja EU, IMO ter lastnikov ladij in graditeljev ladij.

2.1

Ozadje za izdelavo tega mnenja je položaj v mednarodnem ladijskem prometu in mednarodnem prevozu odpadkov. 200 do 600 velikih ladij je vsako leto razstavljenih in recikliranih, pri čemer se znova pridobi jeklo in druge surovine. Velik delež teh del je opravljen na obalah južnoazijskih držav, izpostavljenih plimi in oseki, za varnost delavcev in varstvo okolja pa je slabo poskrbljeno. Po ocenah se bo v prihodnjih osmih letih na odlagališčih za razstavljanje ladij nabralo okoli 5,5 milijona ton nevarnih snovi, še zlasti oljna gošča, olja, barve, plastika in azbest.

2.2

Nobeno od delovišč za razstavljanje ladij na indijski podcelini nima zadrževalnih sistemov za preprečevanje onesnaževanja tal in vode, obdelava odpadkov pa je le redko v skladu celo z najnižjimi okoljskimi standardi. Nizka stopnja varnostnih ukrepov vodi v številne nesreče in dolgoročno tveganje za zdravje, saj delavci pri delu s strupenimi snovmi niso ustrezno zaščiteni (4).

2.3

Prevoz izrabljenih ladij od industrijskih držav do držav v razvoju je urejen z mednarodno zakonodajo o pošiljkah odpadkov, izvoz plovil iz Evropske skupnosti, ki vsebujejo nevarne snovi, pa prepoveduje Uredba ES o pošiljkah odpadkov. Vendar pa je zaradi prevoza do pomorskih agentov in prehoda na druge zastave manj jasno, kdo je pravi lastnik in čigava je odgovornost, kar oteži uporabo obstoječe zakonodaje in omogoča neodgovornim lastnikom, da se izognejo svojim obveznostim.

2.4

Del rešitve je vzpostavljanje večjih kapacitet v EU. Čeprav bi to pomenilo napredek, ki bi ga lahko sprejele vojaške ladje in ladje v državni lasti, pa ni verjetno, da bi bilo mogoče obdelati več kot majhen delež od 105 milijonov ton lahkega izpodriva, ki je predviden za razstavljanje do leta 2020 (5).

2.5

Zelena knjiga zato intenzivno išče nove pristope, s katerimi bi bilo mogoče stroškovno učinkovito in celovito izboljšati veljavne standarde v skladu z zgoraj navedeno evropsko in mednarodno zakonodajo.

3.1

V svojih sklepih 20. novembra 2006 je Svet ekološko upravljanje razstavljanja ladij označil za prednostno nalogo Evropske unije. Komisija je o tem vprašanju že sprejela stališče v Zeleni knjigi o pomorski politiki junija 2006 (6), v kateri predlaga, naj prihodnja pomorska politika EU podpira pobude na mednarodni ravni, da bi predpisali vsaj minimalne standarde o recikliranju ladij in spodbujali ustanavljanje „čistih“ obratov za recikliranje.

3.2

Ta zelena knjiga vsebuje nove ideje za nadaljevanje in okrepitev dialoga z državami članicami in zainteresiranimi stranmi, pripravo podlage za prihodnje ukrepanje in odgovore na vrsto pomembnih vprašanj, ki osvetljujejo glavne probleme.

3.3

Poglavitni namen je varstvo okolja in zdravja ljudi; cilj torej ni umetno pridobiti nekdanji tržni delež EU v industriji recikliranja ladij in tako prikrajšati države Južne Azije za pomemben vir prihodkov. Končni cilj je doseči trajne rešitve na mednarodni ravni.

3.4

Obseg recikliranja ladij, ki je v skladu z okoljskimi in varnostnimi standardi, po vsem svetu ne presega 2 milijonov ton na leto, kar je približno 30 % celotne predvidene potrebe po razrezu v običajnih letih. Večina teh obratov – zlasti na Kitajskem, pa tudi v nekaterih državah članicah EU – ne more ponuditi enakih cen za odpadni material in ima veliko višje stroške kot njihovi konkurenti v Južni Aziji. Ti (in vsi drugi) obrati bodo kmalu doživeli pritisk, saj mora biti do leta 2015 iz obratovanja izločenih do 1300 tankerjev z enojnim trupom, v skladu z ukrepi, sprejetimi po nesrečah tankerjev Erika in Prestige  (7). Glavno skrb vzbuja zaposlovanje manj usposobljenih delavcev in povečevanje števila ladij, kar bo še bolj zmanjšalo varnostne in okoljske standarde. Največje povpraševanje po obratih za recikliranje ladij je pričakovati leta 2010, ko naj bi bilo razstavljenih okoli 800 tankerjev z enojnim trupom, zato je nujno treba ukrepati.

—

manj obvezujoči ali pa neuresničeni zakonski predpisi na področju odpadkov, zdravja in varnosti;

—

občutno nižji stroški za plače. Razstavljanje ladij na obali ne omogoča uporabe težkih strojev, zato ročno delo ostaja glavni del stroškov;

—

ladje za razstavljanje prihajajo neredno in v različnih časovnih presledkih. Ladje običajno izločijo iz obratovanja, ko so tovornine nizke. Poleg tega se plovila močno razlikujejo po obliki in sestavi;

—

trg rabljenega jekla in rabljene ladijske opreme zaradi zakonskih predpisov v državah OECD skorajda ne obstaja.

3.11.1

Glede na bistveno večje trgovsko ladjevje so potrebne pobude za sprožitev sprememb v sedanjih praksah sektorja pomorskih prevozov. Na primer, kot je omenjeno v nadaljevanju, sistem financiranja, pri čemer lastniki ladij in drugi možni upravičenci ladijskega prometa prispevajo k varnemu in okolju prijaznemu razstavljanju ladij po vsem svetu.

3.14.1

Vzpostavitev sklada za trajnostno razstavljanje ladij kot obveznega elementa nove mednarodne ureditve o razstavljanju ladij prek IMO bi bila tudi lahko pozitiven korak. Že obstoječi sklad po Konvenciji MARPOL nakazuje smer.

a)

EU zakonodaja, zlasti o tankerjih z enojnim trupom,

b)

racionalizacija pomorskih pomoči v povezavi z zelenim razstavljanjem ladij,

c)

vzpostavitev evropskega sistema certificiranja za čisto razstavljanje ladij in nagrad za vzorno zeleno recikliranje,

d)

okrepitev mednarodnih raziskav o razstavljanju ladij.

4.1

Recikliranje ladij v veliki meri poteka na način, ki je v nasprotju z mednarodno sprejetimi standardi o zdravju delavcev, varnosti in varstvu okolja.

4.2

EU mora zagotoviti, da ukrepi za pomorsko varnost in varstvo okolja, ki jih je uveljavila na primer za tankerje z enojnim trupom, ne bodo pomenili zgolj selitve škode v države v razvoju, marveč bodo uveljavljeni s polnim uresničevanjem Uredbe o pošiljkah odpadkov, ki temelji na načelih Baselske konvencije in njenega dopolnila o prepovedi izvoza nevarnih odpadkov.

4.3

Poleg tehnične in finančne pomoči za izboljšanje razmer v obratih za razstavljanje ladij v državah v razvoju bodo potrebna sredstva za sanacijo onesnaženih tal in vode ter druge škode, ki jo je povzročilo nenadzorovano razdiranje ladij. Treba pa je tudi poudariti, da zgolj tehnološki napredek ne more rešiti tistih problemov, ki so značilni za razmere na kraju samem v državah v razvoju.

4.4

EESO deli skrb Komisije o tem vprašanju in tudi njen pristop, ki vključuje uporabo več različnih ukrepov. Zaradi nujne potrebe po izboljšanju obratov in razmer, še zlasti v Bangladešu, je treba hitro opredeliti najučinkovitejše oblike pomoči, predpisov in spodbud, tako da bo mogoče oblikovati predloge v obliki bele knjige in opraviti ocene učinka. Tudi sektor prevoza po morju priznava potrebo po izboljšanju zdravstvenih in varnostnih standardov v odlagališčih za recikliranje po svetu (11) in je naklonjen vlogi, ki jo EU lahko odigra pri tem in pri vplivu na IMO.

5.1

Zaradi jasnosti in jedrnatosti so bile posebne ugotovitve, ki so nastale v okviru dela Odbora o tem vprašanju, povzete v predlogih za konkretne ukrepe in so predstavljene v razdelku sklepov in priporočil (točke 1.1 do 1.12), ki so uvod v to mnenje.

16.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/38

1.1

Podnebne spremembe so eden največjih svetovnih izzivov 21. stoletja in ukrepi za zmanjšanje teh sprememb z omejevanjem emisij toplogrednih plinov so prva prednostna naloga. Poleg tega je pomembno tudi pravočasno načrtovati prilagajanje spremembam, ki so sedaj postale neizogibne. Zelena knjiga je za Evropo dobrodošel prvi korak za soočanje s temi težavami.

1.2

EESO priporoča, da vseobsegajoča evropska strategija za prilagajanje postane okvir z ukrepi, ki jih je treba sprejeti na evropski in nacionalni ravni ter s strani drugih akterjev.

1.3

Po mnenju EESO je treba pri razvijanju evropskih in nacionalnih strategij za prilagajanje upoštevati naslednje ključne točke:

2.1

Podnebne spremembe so eden največjih svetovnih izzivov 21. stoletja.

2.2

Svet se je do sedaj osredotočal predvsem na poskuse blažitve učinkov podnebnih sprememb z omejevanjem emisij toplogrednih plinov. Danes postaja vedno bolj jasno, da bodo samo pretekle emisije povzročile znatno nadaljnje segrevanje ozračja in morij v naslednjem stoletju in kasneje. To bo močno vplivalo na pojave, povezane s podnebjem in vremenom, ter na fizično in naravno okolje po vsem svetu. Zato se moramo podrobneje osredotočiti na te neizogibne učinke globalnega segrevanja in podnebnih sprememb in na to, kako se jim lahko najbolje prilagodimo.

2.3

Ti ukrepi ne smejo zmanjšati prizadevanj za omejevanje emisij, ki naj bi ublažila nadaljnje podnebne spremembe; nasprotno, ustrezno razumevanje dejstva, da je lahko prilagajanje zelo težavno, bi moralo pomagati krepiti odločenost vsakega posameznika, da doseže znatno zmanjšanje emisij. Če bi dovolili, da emisije nenadzorovano naraščajo, bi prihodnje generacije obsodili na precej bolj boleče in dražje prilagajanje.

2.4

Strategije za blažitev in prilagajanje se morajo ujemati in dopolnjevati. Oblikovati moramo verodostojne in učinkovite strategije za znižanje emisij toplogrednih plinov na sprejemljivo raven ali obseg v realističnem časovnem roku. Strategije za prilagajanje bodo morale nato opredeliti, kako se lahko svet najboljše prilagaja najbolj verjetnemu obsegu neizogibnih podnebnih sprememb, na katere se nanašajo cilji blažitve. Ocenjevanje in obvladovanje tveganj bi morala biti ključna instrumenta pri določanju ravni ukrepanja in razvrščanju prednostnih nalog.

2.5

Zelena knjiga Komisije ponuja koristen pregled številnih sektorjev, ki bodo občutili posledice, in opisuje vrsto težav, ki se bodo pojavile.

2.6

Po mnenju EESO je sedaj dovolj argumentov za vzpostavitev vseobsegajočega evropskega okvira, ki bi obravnaval vrsto vprašanj, povezanih s prilagajanjem, in predvidel ukrepe, ki jih bo treba sprejeti na evropski in nacionalni ravni ter s strani drugih akterjev.

2.7

Evropska strategija za prilagajanje bi morala pozvati k oblikovanju nacionalnih strategij za prilagajanje v ustreznem časovnem roku, ki bi mu sledila redna poročila držav članic o izvajanju strategij.

2.8

Evropska strategija za prilagajanje bo morala imeti močno zunanjo razsežnost, ki bo opredelila, kako namerava Evropa pomagati drugim delom sveta pri reševanju težav s prilagajanjem.

2.9

Evropa bo potrebovala trdno in neodvisno institucionalno ogrodje, da bo lahko zagotovila potrebne raziskave in spremljanje ter da bodo odgovorni politični akterji pravočasno sprejeli potrebne ukrepe. Civilna družba mora biti dejavno vključena v delo teh institucij.

3.1

EESO meni, da so specifična področja ukrepanja, opredeljena v zeleni knjigi, na splošno ustrezna. V skladu z zeleno knjigo predlaga, da Evropska unija in njene države članice razvijejo konkretne programe in ukrepe za vsako od teh tem v okviru njihovih splošnih strategij. Oblikovati je treba časovni okvir in načrte ter zagotoviti ustrezna finančna sredstva.

3.2

Za večino področij bodo za organizacijo potrebnega dela primarno odgovorne nacionalne in lokalne oblasti, toda Evropska unija bi morala kljub temu imeti pomembno vlogo pri oblikovanju okvira ter spodbujanju in podpiranju nacionalnih prizadevanj v zvezi s prilagajanjem. Odbor predlaga, da bi morala EU pomagati predvsem pri:

4.1

Zaščita obal – morska gladina se bo zaradi taljenja ledu zviševala in temperature morja bodo naraščale. Na nekaterih mestih bo morda potrebno zgraditi ali okrepiti fizične ovire za zaščito zemlje in naselij. Drugod bi bila primernejša strategija načrtno umikanje z obalnih območij in ponovno ustvarjanje zaščitnih obalnih močvirij, vključno s preseljevanjem prebivalcev na ogroženih območjih.

4.2

Poplave – podnebne spremembe bodo po vsej verjetnosti vodile do bolj spremenljivih vremenskih vzorcev z daljšimi obdobji suše in bolj intenzivnimi padavinami, ki bodo povzročale hitro površinsko odtekanje vode in poplave. Načrte za zaščito proti poplavam je treba posodobiti in upoštevati nove vremenske razmere. V nekaterih primerih bodo potrebni novi programi zaščite proti poplavam, v drugih pa bo morda treba ustvariti ali ponovno vzpostaviti poplavne ravnine ali zbirna območja za zbiranje poplavnih voda. Na teh območjih bi bilo morda primerno omejiti razvoj in razmisliti o preselitvah.

4.3

Vodni viri in pomanjkanje vode – vodni viri so že na več mestih v Evropi ogroženi. Ta pritisk se bo še stopnjeval, saj so posledice podnebnih sprememb daljša obdobja manjših padavin in suše. Potrebni bodo ukrepi za dovajanje novih vodnih virov na prizadeta območja (npr. z ukrepi razsoljevanja ali prevoza na dolge razdalje), ki bodo omogočili bolj učinkovito upravljanje z vodo. Okrepiti je treba spodbude za učinkovito uporabo vode (vključno z določanjem cene vode). Morda bo treba tudi prenehati opravljati določene dejavnosti na teh območjih, npr. kmetijstvo ali turizem v najbolj prizadetih območjih. (EESO trenutno pripravlja posebno podrobnejše mnenje o pomanjkanju vode in poplavah.)

4.4

Že zdaj se povečuje nevarnost hudih požarov in njihova pogostnost na določenih področjih (npr. na jugu Evrope), kjer so temperature vedno višje in ki so vedno bolj suha. Z nadaljnjim dviganjem temperatur se lahko stanje še poslabša. Proaktivne ukrepe in sposobnosti odzivanja bo treba okrepiti in bolje usklajevati. (EESO pripravlja posebno podrobnejše mnenje o naravnih nesrečah in civilni zaščiti.)

4.5

Javno zdravje – podnebne spremembe lahko vplivajo na javno zdravje na različne načine. Povzročijo lahko obsežno širjenje prenašalcev bolezni, predvsem širjenje številnih bolezni, ki so bile prej omejene na tropska območja, na sever. Temperaturni ekstremi imajo lahko tudi bolj neposredne učinke. Za pripravo na te spremembe je treba oblikovati načrte.

4.6

Kmetijstvo – kmetijstvo bodo podnebne spremembe zelo močno prizadele. Spremembe pri temperaturah in padavinah bodo vplivale na primernost zemlje za določene kmetijske namene, vodile v velike spremembe kakovosti in količine proizvodnje, ki jo je mogoče doseči, in povzročile velike pretrese glede preživetja različnih načinov kmetovanja v različnih delih Evrope.

4.6.1

Pregled stanja SKP v letu 2008 bi moral biti priložnost za dodatne spremembe, ki bi kmete spodbudile k prilagoditvi načinov kmetovanja pričakovanim podnebnim spremembam.

4.6.2

Razširiti je treba kmetijske raziskave novih kultur in metod gojenja, ki bodo bolje prilagojene prihajajočim podnebnim spremembam. Prav tako je treba oceniti učinek podnebnih sprememb na možnost živalske reje v različnih delih Evrope in načine obvladovanja širjenja bolezni, ki ga lahko povzročijo podnebne spremembe. (EESO bo kmalu pripravil posebno podrobnejše mnenje o podnebnih spremembah in kmetijstvu.)

4.7

Biotska raznovrstnost – podnebne spremembe bodo povzročile velike spremembe v drevesnih, rastlinskih in živalskih habitatih povsod po Evropi. V nekaterih primerih določene vrste ne bodo več sposobne preživeti v svojem spremenjenem habitatu ali pa bodo zelo ogrožene. Nekatere vrste bodo lahko prek naravnih procesov uspešno zamenjale stari habitat z novim, druge pa bodo potrebovale pomoč pri prehajanju v drug habitat, sicer ne bodo mogle preživeti. Sedanje strategije in programe za biotsko raznovrstnost bo treba posodobiti in nameniti sredstva za njihovo izvajanje, sicer bo pri tem prehodu izumrlo preveliko število vrst.

4.8

Podnebne spremembe bodo precej prizadele tudi drevesa in gozdove. Nekatera področja lahko postanejo manj gostoljubna za določene vrste, druga pa celo bolj gostoljubna za določene druge vrste. V skladu s tem bo treba prilagoditi programe sajenja, presajevanja, vzdrževanja dreves in upravljanja gozdov.

4.9

Načrtovanje uporabe zemljišč – načrtovanje mestnih in drugih naselij ter prometa in infrastrukture bo moralo vedno bolj upoštevati spremembe v temperaturah in vremenskih režimih. Te ugotovitve je treba vključiti v konstrukcijske standarde in strokovno prakso ter v usposabljanje. Tudi individualni razvojni programi in projekti bodo morali upoštevati podnebne spremembe. Ustrezno bo treba prilagoditi metodologijo ocene učinka.

4.10

Zgradbe – podnebne spremembe bodo zelo prizadele stavbno in gradbeno industrijo. Potrebni bodo strožji minimalni standardi za energetsko učinkovitost zgradb, boljše gradbene standarde itd. Državljani morajo imeti večji dostop do informacij glede primerov najboljše prakse in tega, katere metode, material in subvencije so na voljo za obnovo starih zgradb in novogradnjo, da bi zmanjšali porabo energije in jih bolje prilagodili spremembam temperatur in vremenskih razmer.

4.11

Proračun EU – EESO priporoča, da se v letni proračun vključi postavka za ukrepe prilagajanja na področjih politik, kjer bodo potrebne takojšnje naložbe (npr. energija, raziskave, kmetijstvo, promet, gradbeni standardi, pomoč pri naravnih nesrečah, varstvo biotske raznovrstnosti, politika javnega zdravja itd.). Naslednji finančni okvir bi moral nameniti precej večji del dostopnih sredstev za programe, potrebne za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. Države članice bi morale uvesti podobne spremembe v njihovih nacionalnih proračunih in programih, ki jih financirajo.

4.12

Strukturni skladi – Evropski sklad za regionalni razvoj, Kohezijski sklad in IPA (instrument predpristopne pomoči) vsebujejo merila za podporo okoljskim projektom, prilagajanja podnebnim spremembam pa izrecno ne omenjajo. Ocene učinka so pogosto neustrezne (številni prometni in energetski projekti so jasno škodljivi za okolje in podnebje). V naslednjih pregledih vseh teh programov bi bilo treba precej večji delež dostopnih skladov nameniti podpornim ukrepom za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje.

4.13

Evropska investicijska banka (EIB) in Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) bi morali podnebne spremembe vključiti v svoje proračunske postopke in v merila za oceno projektov in programov.

4.14

Zavarovalniška industrija je pokazala veliko zanimanje za podnebne spremembe in vedno bolj upošteva dejavnike podnebnih sprememb pri odločanju o tem, katere dogodke je pripravljena zavarovati in pod kakšnimi pogoji. EU in njene države članice bi lahko institucionalizirale trajen dialog z zavarovalniško industrijo, da bi zagotovile, da bo zavarovalniški sektor polno igral svojo vlogo in pomagal podjetjem in drugim pri prilagajanju na podnebne spremembe.

4.15

Države v razvoju – številne države v razvoju bodo imele precej več težav pri prilagajanju kot Evropa in manj sredstev za njihovo obvladovanje. Nekatere od najmanj razvitih držav so naredile zelo malo za to, da bi prispevale k reševanju vprašanja podnebnih sprememb, vendar bodo med najbolj prizadetimi in imajo na podlagi enakosti in pravičnosti pravico do sodelovanja in podpore. Razviti svet jim bo moral nuditi podporo za ustrezno prilagajanje s človeškimi, tehničnimi in finančnimi viri. Evropa bi morala prevzeti vodilno vlogo tako pri zagotavljanju dodatnih sredstev za ukrepe za prilagajanje znotraj lastnih kolektivnih in nacionalnih programov za pomoč v razvoju in pri pomoči mednarodni skupnosti pri soočanju z izzivi prilagajanja.

4.16

Nekateri deli sveta bodo zaradi dviga morske gladine ali ekstremnih vremenskih razmer postali precej manj gostoljubni za človeško naseljevanje (v nekaterih primerih pa poselitev lahko postane skoraj v celoti nemogoča). Podnebne spremembe lahko vodijo do vedno večjih pritiskov na priseljevanje v Evropo z drugih koncev sveta in preseljevanje znotraj Evrope. Agencije za razvoj in drugi ustrezni državni organi bodo morali pokazati pripravljenost pomagati državam v razvoju, da bodo pravočasno prepoznale take situacije, in načrtovati morebitne potrebne načrte za preselitev.

4.17

Poznavanje možnih učinkov podnebnih sprememb na nacionalni in lokalni ravni v Evropi in verjetnega ritma sprememb je še vedno nepopolno, tako da bo za izboljšane in natančnejše napovedi potrebnih še precej nadaljnjih raziskav in analiz. Evropska agencija za okolje bi bila lahko koristna usklajevalna točka za vse ustrezne raziskave, spremljanje, analize in napovedi na tem področju ter pri širjenju najboljših dostopnih informacij za akterje odločanja in druge akterje, povezane z natančnim izvajanjem strategij za prilagajanje. EESO je pripravljen prispevati svoj delež pri spodbujanju natančnejšega in širšega razumevanja podnebnih sprememb v različnih delih Evrope in potrebnih ukrepov za prilagajanje.

4.18

Civilna družba bo morala biti močno vključena v proces prilagajanja na podnebne spremembe. Lokalne skupnosti, podjetja in druge organizacije vseh vrst bodo vedno bolj občutile podnebne spremembe in se bodo morale nanje odzvati. Ljudje in organizacije vseh vrst potrebujejo natančnejše razumevanje sprememb, ki se že dogajajo in se bodo po vsej verjetnosti nadaljevale v prihodnosti v času njihovega življenja in življenja njihovih otrok. Potrebujejo tudi boljše razumevanje tega, na katere so sami vključeni v blažitev podnebnih sprememb in v prilagajanje nanje. Znanje na tem področju bi moralo postopno postati ključni del učnih sistemov uradnega in neuradnega izobraževanja.

4.19

EESO poudarja pomen vključevanja civilne družbe na vseh ravneh in komuniciranja s potrošniki ter širšo javnostjo. V celoti podpira predlog zelene knjige, da sektorske delovne skupine z zainteresiranimi stranmi sodelujejo pri razvijanju specifičnih sektorskih rešitev, ki bodo potrebni. Pomembni nalogi teh skupin bi morali biti razvijanje tehnike za oceno ravni tveganja ter preverjanje prizadevnosti in pripravljenosti organizacij in skupnosti za odzivanje na ekstremne vremenske pojave ter druge nesreče, ki lahko postanejo z nadaljnjim napredovanjem podnebnih sprememb resnejše ali bolj pogoste.

4.20

Regionalne in lokalne oblasti imajo pomembno vlogo pri usklajevanju in spodbujanju dejavnosti na svojih ravneh in pri spodbujanju odzivanja in zavezanosti javnosti. Javne oblasti na vseh ravneh lahko prav tako igrajo ključno vlogo pri dajanju zgleda z ustreznim načrtovanjem svojih lastnih stavb in projektov ter politike javnih naročil.

4.21

Zelena knjiga predlaga oblikovanje evropske svetovalne skupine za prilagajanje podnebnim spremembam s predstavniki civilne družbe, nosilci političnih odločitev in znanstveniki, ki bo delovala kot strokovna skupina pri razvijanju strategije. Odbor lahko podpre zamisel o taki skupini.

4.22

Odbor poleg tega predlaga, da EU razmisli o ustanovitvi neodvisnega organa za spremljanje z neodvisnim vodjo, ki bi imel nalogo spremljati napredek celotne strategije podnebnih sprememb (tako prilagajanja kot blažitve). Redno in javno bi poročal o napredku ter zgodaj obveščal o morebitnem zaostajanju glede na zavezanosti in zahteve situacije. Tudi sam EESO namerava ohranjati napredek na tem področju pod rednim nadzorom.

16.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/42

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja, da Evropska komisija s svojim osnutkom reforme evropske ureditve trga za vino v bistvu predlaga ohranitev posebne ureditve trga za vino. Obžaluje, da Evropska Komisija ni sprejela več predlogov Odbora, ki jih je oblikoval v mnenju z dne 14. decembra 2006 o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu – Za trajnostni evropski vinski sektor  (1).

1.2

EESO znova opozarja, da mora biti najpomembnejši cilj reforme izboljšanje konkurenčnosti evropskih vin in ponovna pridobitev tržnih deležev. Komisija mora pri reformi in predpisih za zunanjo trgovino bolj upoštevati položaj evropskega vinskega sektorja kot vodilnega na svetu.

1.3

Odbor poudarja, da sta vino in vinogradništvo pomembna in bistvena elementa evropske kulture in načina življenja. Vinogradništvo oblikuje družbeno in gospodarsko okolje v mnogih evropskih vinogradniških regijah. Odbor zato poudarja, da se morajo pri reformi tako glede ciljev kot tudi ukrepov upoštevati ne le gospodarske posledice, temveč tudi vplivi na zaposlovanje, socialno strukturo, okolje – zlasti s programi krčenja – ter varstvo potrošnikov in zdravje. Komisija v svojem osnutku to premalo upošteva.

1.4

EESO opozarja, da je vinogradništvo eksistenčnega pomena za 1,5 milijona pretežno malih družinskih podjetij v Evropski uniji in vsaj sezonsko zaposluje več kot 2,5 milijona delavcev. Zato poudarja, da je treba pri reformi dati prednost ukrepom, ki pozitivno vplivajo na dohodek vinogradnikov in možnosti zaposlovanja v evropskem vinogradništvu.

1.5

EESO pozdravlja predlog Evropske komisije, da bi dobila vsaka država članica proizvajalka vina na razpolago nacionalni proračunski okvir, kot pomemben prispevek k večji subsidiarnosti in upoštevanju regionalnih razlik. Vendar pa je treba razširiti katalog podpornih instrumentov, da bo mogoče doseči cilje reforme.

1.6

Po mnenju EESO so predlogi Evropske komisije v zvezi z ukrepi obveščanja potrošnikov nezadostni. Pozdravlja predloge v zvezi s promocijo na izvoznih trgih, vendar ocenjuje, da je potrebna razširitev na notranji trg.

2.1

Evropska komisija predlaga reformo ureditve trga za vino predvsem na naslednjih področjih:

3.1

EESO v glavnem podpira cilje predloga Evropske komisije. Vendar meni, da so potrebne nekatere prilagoditve in izboljšave predlaganih ukrepov.

3.2

EESO ponavlja, da je treba izboljšati konkurenčnost evropskih vinogradnikov na notranjem in na izvoznih trgih, okrepiti evropski prostor kot poslovno lokacijo, podpirati prizadevanja za kakovost in se vedno bolj osredotočati na razvoj trgov in želje potrošnikov. Komisija v svojem predlogu uredbe teh zahtev ne upošteva dovolj.

3.3

Odbor tudi meni, da je treba konkretneje določiti gospodarske cilje in jih dopolniti s socialnimi cilji in cilji politike zaposlovanja. Sem sodi izboljšanje dohodkov v vinogradniškem sektorju, boljše razvojne možnosti mladih vinogradnikov, trajnostne možnosti zaposlovanja ter primerno plačilo za delovno silo za polni delovni čas in za sezonske delavce.

3.4

EESO še vedno kritično ocenjuje prenos pristojnosti s Sveta EU na Komisijo, npr. pri dovoljenjih za novejše postopke proizvodnje vina, ker Komisija pri pogajanju o dvostranskih sporazumih ni zadovoljivo zastopala interesov evropskih proizvajalcev vina.

3.5

EESO potrjuje svoje mnenje, da je treba povečati sedanja finančna sredstva, da bi upoštevali pristop dveh novih držav proizvajalk vina k EU.

3.6

EESO znova poziva, da je treba bolje in s širšega zornega kota opazovati trg, da bi zbrali kakovostnejše podatke o proizvodnji, prodaji in potrošnji, ki bodo podlaga za ureditev trga za vino. Podatki, ki so se doslej uporabljali, so pomembni, vendar ne zadostujejo. Potrebne so tudi aktualne informacije o spremembah proizvodnih struktur, načinih prodaje in vedenja potrošnikov.

3.7

EESO se strinja s Komisijo, da bi morala nova ureditev trga za vino začeti veljati čim prej. Vendar meni, da je potrebno obdobje postopne odprave, da bi se podjetja po potrebi lahko postopoma prilagodila na nove okvirne pogoje.

3.8

EESO pozdravlja dejstvo, da je Komisija spremenila svoj predlog za program krčenja. Meni, da bi bilo koristno izvajati te ukrepe znotraj regionalnih oziroma nacionalnih strukturnih programov, da bi preprečili negativne posledice posameznih krčenj (npr. ledino sredi vinogradniškega območja) in zagotovili nadzorovano izvajanje.

3.9

EESO ponavlja svoje nasprotovanje popolni liberalizaciji predpisov o zasaditvi, saj bi to ogrozilo cilje reforme trga za vino z gospodarskega in socialnega področja ter področja okoljske politike in ohranjanja pokrajine.

4.1.1

EESO pozdravlja, da so bili njegovi pozivi k večjemu upoštevanju regionalnih razlik in doslednejšemu izvajanju načela subsidiarnosti v vinskem sektorju načeloma upoštevani z uvedbo nacionalnega proračunskega okvira. Predlagani podporni ukrepi pa po njegovem mnenju ne zadostujejo.

4.1.2

EESO se strinja s Komisijo, da je treba ohraniti dosleden in ustrezen okvir Skupnosti. Znotraj tega okvira bi morale biti za izbiro ukrepov za svoja vinogradniška območja pristojne države članice. Pri tem imajo lahko pomembno vlogo organizacije proizvajalcev, panožna združenja, nadzorni organi in druge ustanove s podobnimi cilji.

4.1.3

EESO se zavzema za obsežnejši katalog ukrepov, da bi lahko izpolnili cilje tržne ureditve. Sklicuje se na svoja prejšnja mnenja o ureditvi trga za vino (2), v katerih je med drugim že pozval k programom za spodbujanje kakovostnih izdelkov v vinogradništvu, kletarstvu, trženju in obveščanju potrošnikov, k ukrepom v prid prikrajšanih območij in možnosti neposrednih plačil na površino.

4.1.4

EESO znova poudarja, da so za čim večjo učinkovitost potrebni usklajeni in celostni ukrepi. Te ukrepe je zato treba vključiti v obsežne načrte za celotno proizvodno verigo, ki sega od gojenja trte prek predelave do trženja izdelka. Sem spadajo tudi ukrepi za razvoj alternativnih možnosti trženja za vse proizvode iz vinskega grozdja.

4.1.5

EESO znova poziva k oblikovanju posebnega programa za spodbujanje prikrajšanih vinorodnih območij, kot npr. strmih in nagnjenih pobočjih ter območij, ki so izpostavljena skrajnim podnebnim razmeram.

4.1.6

EESO pozdravlja, da je Komisija v nacionalnem proračunskem okviru veliko pozornost namenila ukrepom za spodbujanje izvoza. Poleg tega so potrebni ukrepi za obveščanje potrošnikov na notranjem trgu o vinogradniški kulturi ter zlasti o prednostih zmernega uživanja vina in nevarnostih prekomernega uživanja. Ponavlja svoj poziv k podpori za ustanovitev evropske opazovalne skupine za spremljanje trga.

4.1.7

Odbor meni, da takojšnja ukinitev intervencijskih ukrepov ni sprejemljiva. Zato priporoča, da se v nacionalnem proračunskem okviru za obdobje postopne odprave 2008–2010 ponudi pomoč za destilacijo za proizvodnjo žganja in za zasebno skladiščenje.

4.1.8

EESO meni, da je treba v nacionalnem proračunskem okviru predvideti ukrepe za krizno upravljanje, ki temeljijo na soodgovornosti proizvajalcev. Doslej predvideni ukrepi (zavarovanje pridelka in vzajemni skladi) ne zadostujejo za premagovanje gospodarskih kriz. Zato je treba preveriti, ali so se dosedanje krizne destilacije obnesle in ali je mogoče v okviru nacionalnega proračunskega okvira predvideti krizno destilacijo.

4.1.9

Veljavna prepoved za čezmerno stiskanje grozdja, drozge in vinskih droži se je izkazala za dobro pri zagotavljanju kakovosti vinskih proizvodov in preprečitev morebitne zlorabe. Zato jo je treba ohraniti. Državam članicam je treba dati pooblastilo, da lahko v določenih letih povečajo odstotek pridelka za destilacijo.

4.1.10

EESO se je seznanil s predlogom Komisije za razdelitev proračuna za nacionalni proračunski okvir. Za nove države članice EU, za katere ni preteklih referenc, je treba določiti poseben finančni ključ glede na delež vinogradniških površin.

4.2.1

Odbor je v številnih mnenjih poudaril pomen drugega stebra za prihodnji razvoj podeželja, kamor sodijo tudi evropska vinorodna območja. Ob upoštevanju te temeljne ciljne usmerjenosti pa tudi meni, da se morajo za reševanje posebnih problemov vinskega sektorja ukrepi, ki so predmet razprave v okviru reforme trga za vino, financirati iz proračuna za vino. Zato se proračun ne sme zmanjšati niti s krčenjem niti s prenosom sredstev.

4.3.1

EESO meni, da je nujno potrebna mednarodno priznana opredelitev proizvoda vino. Zato je treba določiti tudi priznane načine proizvodnje. Treba je razjasniti, da tako imenovana sadna vina niso predmet ureditve trga za vino.

4.3.2

EESO se zavzema, da bi se pri strateški usmeritvi dvostranskih ali mednarodnih trgovinskih pogodb bolj dosledno upoštevala skladnost enoloških postopkov s standardi Mednarodnega urada za vinsko trto in vino (OIV). Dovoljevanje kakršnega koli postopka pri uvozu vina, ki je priznan drugje v svetu, je v nasprotju z večjo skladnostjo s standardi OIV za evropska vina in bi vodilo k nadaljnjemu izkrivljanju konkurence. EESO nasprotuje tudi predlogu, da bi se pri izvozu vina dopustili enološki postopki, ki so prepovedani pri trženju na notranjem trgu.

4.3.3

EESO priporoča, naj se tej uredbi priloži seznam dopustnih enoloških postopkov, Svet pa naj bi obdržal pristojnost za posodabljanje teh postopkov in odobritve novih postopkov.

4.3.4

EESO pozdravlja, da je Komisija opustila predvideno dovoljenje, da se iz uvoženega grozdnega mošta ali zgoščenega mošta v Evropi proizvaja vino ali da se proizvodi tretjih držav lahko mešajo z evropskimi izdelki.

4.3.5

EESO Komisijo poziva, da pri predlogih za pravila proizvodnje upošteva različne pogoje v Evropski uniji v zvezi z lokacijo, podnebjem ali vremenom. Opozarja, da je ta tematika zelo občutljiva in ne sme povzročiti razdvojitve evropskega vinogradništva ali celo ustaviti reformnih predlogov. EESO podpira zahtevo po strožjem nadzoru vseh enoloških postopkov za spodbujanje in zagotavljanje kakovosti vin.

4.3.6

Zato EESO predloge Komisije ocenjuje ob upoštevanju svojega prejšnjega mnenja, analize, ki jo je opravila Komisija, predlagane liberalizacije enoloških postopkov, priznanja enoloških postopkov v dvostranskih pogodbah ter v luči ciljev reforme, zlasti povečanja konkurenčnosti in zmanjšanja proizvodnih stroškov. Pri pretehtavanju prednosti in slabosti predloga Komisije se Odbor opredeljuje za načelno nadaljevanje uporabe sedanjih predpisov v zvezi z uporabo saharoze in pomočjo za koncentrate mošta.

4.4.1

EESO pozdravlja dejstvo, da je Komisija natančneje izdelala predloge za označevanje vin v skladu z njihovim poreklom. Strinja se s Komisijo, da pojem kakovostnih vin v Skupnosti temelji med drugim na posebnih značilnostih, ki se pripisujejo geografskemu poreklu vina. Zaščita označb porekla ter geografskih označb je pomembna prednostna naloga. Zato bi morala biti tudi uporaba označbe porekla ali geografske označbe vezana na proizvodnjo vina znotraj omejenih geografskih območij.

4.4.2

EESO pozdravlja dejstvo, da je Komisija medtem pojasnila in natančneje izdelala predloge, tako da je mogoče ohraniti preizkušene sisteme kakovostne politike, ki ne temeljijo ali ne temeljijo izključno na načelu označb porekla. Zlasti preverjanje kakovosti vina se je v mnogih državah izkazalo kot koristno za proizvajalce in predvsem potrošnike.

4.4.3

Ne glede na to ostaja mnogo vprašanj o združljivosti z Uredbo Komisije št. 753/2002 z dne 29. aprila 2002 o določitvi nekaterih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1493/1999 glede opisa, poimenovanja, predstavitve in zaščite nekaterih proizvodov iz vinskega sektorja (3). EESO zato zahteva, naj se predstavi korelacijska tabela, da bi lahko ugotovili, kakšne so posledice za geografske in tradicionalne označbe.

4.5.1

EESO ocenjuje, da so predlogi zelo kompleksni, in pričakuje, da bo Evropska komisija izvedla natančno simulacijo posledic predlaganih sprememb.

4.5.2

EESO opozarja, da je bila pravica označevanja po dolgoletni razpravi šele pred kratkim spremenjena. Odbor zahteva, da Evropska komisija prikaže, kateri novi vidiki so sedaj upoštevani, ki pri pravkar zaključeni razpravi niso bili upoštevani.

4.5.3

EESO pozdravlja poenostavitve v zvezi s predpisi označevanja, če so namenjeni boljšemu obveščanju potrošnikov. Toda takšne spremembe ne smejo povzročiti povečanja nevarnosti izkrivljanja konkurence ali zavajanja potrošnikov in poplave pravnih sporov. S tega vidika je vprašljiv tudi predlog Evropske komisije za neobvezno navedbo sorte vinske trte in letnika za vina brez označbe porekla ali geografske označbe. Ta predlog je sprejemljiv le, če se vzpostavi sistem nadzora in certificiranja za sledljivost teh vin ter se tako zagotovi varstvo potrošnikov in prepreči zavajanje in nelojalna konkurenca.

4.5.4

EESO opozarja, da v vse večji Evropski uniji narašča jezikovna raznolikost, to pa lahko povzroči trgovinske ovire, kot se trenutno dogaja pri navajanju sulfitov. Zato je treba pri navedbi obveznih podatkov, npr. sestavin, predvideti možnost, da se ti navedejo s splošno razumljivimi simboli.

4.6.1

EESO pozdravlja dejstvo, da je Komisija spremenila svoj predlog za program krčenja in zmanjšala predvideni proračun. Odbor priznava pomen krčenja kot instrumenta ureditve trga, ki naj bi bil na voljo kot del regionalnih oz. nacionalnih strukturnih programov za omejeno obdobje od tri do pet let znotraj splošnega okvira Skupnosti. Krčenje naj bi bilo na voljo kot prostovoljni ukrep za odstranitev trte na površinah, ki niso ustrezne za vinogradništvo, in za blažitev socialnih posledic umika neuspešnih podjetij.

4.6.2

EESO pozdravlja dejstvo, da je Komisija spremenila prvotne časovne načrte za liberalizacijo predpisov o zasaditvi. EESO še vedno zavrača popolno liberalizacijo – tudi če bi do nje prišlo kasneje – saj bi to ogrozilo cilje reforme trga za vino z gospodarskega in socialnega področja ter področja okoljske politike in ohranjanja pokrajine. Selitev vinogradništva iz pokrajin, kjer je vinska trta uveljavljena kultura, na površine, kjer bo gospodarjenje cenejše, ni sprejemljiva zaradi splošne odgovornosti za zaposlovanje, gospodarstvo in infrastrukturo vinogradniških območij, socialno strukturo, okolje in varstvo narave.

4.6.3

Če bodo evropski predpisi o sajenju, povezani s prepovedjo novega sajenja, ukinjeni, je treba oblikovati okvir pooblastitve, da bodo lahko vinorodne regije še naprej uporabljale svoje predpise o pravicah do sajenja in zasaditve ali jih oblikovale v skladu s cilji evropske ureditve trga za vino.

4.7.1

EESO ocenjuje, da predlogi Komisije niso zadostni, da bi ponovno pridobili tržne deleže na notranjem trgu v primerjavi z vini iz tretjih držav, zlasti iz novega sveta.

4.7.2

EESO poziva Komisijo, naj v nacionalnem proračunskem okviru predvidi spodbujanje ukrepov za obveščanje potrošnikov in promocijo ne le na izvoznih trgih, ampak tudi na notranjem trgu. Pri tem je treba posebno pozornost posvetiti izčrpnim informacijam o prednostih zmernega uživanja vina kot sestavnega dela zdrave prehrane in modernega načina življenja.

4.7.3

EESO poudarja, da morajo ukrepi obveščanja in promocije zajemati vse proizvode iz vinskega grozdja.

4.7.4

EESO priporoča, da se komunikacijski ukrepi za vinske proizvode povežejo s turizmom, gastronomijo in drugimi proizvodi iz vinogradniških regij.

16.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/47

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 13. septembra 2006 sprejel mnenje na lastno pobudo o perspektivah za prihodnost kmetijstva na območjih s posebnimi naravnimi ovirami (gorske, otoške in obrobne regije) (1).

1.1.1

V navedenem mnenju je celotno 4. točko namenil problematiki gorskih regij in pri tem med drugim poudaril potrebo po: